Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 %
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	. . » 6.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . » 8.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
:
Leto XXVII. - Štev. 40 (1372)
Gorica - četrtek, 9. oktobra 1975 - Trst
Posamezna številka Lir 150
UR krak nami»medsefemem a Dokončna sprava med Italijo in Jugoslavijo
Ozemlje, za katero sta se te dni Jugoslavija in Italija dokončno sporazumeli, je ostalo po drugi svetovni vojni deloma pod jugoslovansko zasedbo, deloma pa pod anglo-ameriško. Do uresničitve Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je bilo v namenih pariške mirovne konference iz leta 1946-47, ni nikoli prišlo.
Da bi se vsaj deloma razpršile negotovosti, so Jugoslavija, Italija, Velika Britanija in Združene države podpisale leta 1954 Londonski sporazum. Misel na svobodno tržaško ozemlje je bila dokončno opuščena, cona B je ostala pod upravo Jugoslavije, cono A pa so zapustili Angleži in Američani ter je prešla pod italijansko upravo. Govorilo se je še vedno o začasni veljavi tega sporazuma, a bilo je razumeti že takrat, da predstavlja nekak osnutek za dokončno ureditev.
Dejansko se niso zahodni zavezniki od tega trenutka naprej več zanimali za problem in se delali kakor da je zanje dokončno rešen. V resnici je bila zadnja beseda prepuščena modrosti in zrelosti obeh prizadetih sosedov in tako se je zdaj tudi zgodilo. Italija in Jugoslavija se čutita komaj še dolžni, da o dokončnem sporazumu obvestita podpisnike mirovne konference v Parizu in memoranduma v Londonu.
NEKATERI PROTESTI
Proteste proti sporazumu so izrekle razne organizacije bivših vojakov, častnikov, odlikovanih borcev, monarhistov, misov-cev; svoj patetični protest sta objavila tudi bivši italijanski kralj in bivši tržaški škof msgr. Santin. V vseh protestih je govora o izdajalstvu in popuščanju ter o nečastni oskrunitvi šeststotisoč padlih v prvi svetovni vojni. Zanimivo je, da druge svetovne vojne nihče ne omenja.
Nadalje se v teh izjavah trdi, da je, ne samo cona B, ampak dosti večji del Jugoslavije »italianissimo« in da bo od zdaj naprej vzhodna italijanska meja v večni nevarnosti. Jugoslavija namreč ni zapustila strateško važnih točk in istemu genialnemu časnikarju pri dnevniku »II Re-sto del Carlino«, ki odkriva vlogo Vatikana pri pogajanjih, se tudi blede o nekih udarnih vojaških objektih tik za italijansko mejo, kjer naj bi se posebno zadnje čase mrzlično kopičilo sovjetsko orožje.
Tržaški »II Piccolo« je bil te dni pravo pribežališče srboritežev za razna njihova pisma, ki so napisana v pravem sovraštvu in blodnji. Objavljeno je bilo celo pismo, v katerem neka bralka iz Tržiča primerja velikost zločina, ki ga je zdaj zagrešila Italija, z zločinom, ki je bil po njenem storjen s tem, da je na proslavi v Rižarni prvi spregovoril prav Slovenec.
Za vse nasprotnike sporazuma pomenijo ti dnevi tudi začetek gospodarskega nazadovanja Trsta in smrt tržaškega pristanišča. Po ozkem kopnem in morskem hodniku naj bi Trst ne dobival dovolj življenjskih moči in se tako počasi zadušil. Poleg navedenih razlogov zgleda, da je v teh ljudeh tudi živo upanje, da se bo Jugoslavija po Titu razkrojila; takrat pa bi Italija izkoristila priložnost ter pograbila nazaj Istro in po sreči morda še kaj več.
V	Rimu, Trstu in Gorici so bile tudi razne manifestacije, ki pa niso imele zaželenega odziva. Histerično kričanje fašistične drhali nas samo opominja, koliko gorja so že prizadeli našemu narodu.
UGODNI KOMENTARJI
Ugodno je ocenila sporazum večina italijanskih politikov. Potrdili so, da ne gre samo za priznanje jugoslovanske oblasti nad cono B, ampak tudi italijanske nad cono A. Ko so Angleži in Američani zapustili Trst, je velika množica proslavljala dokončni prihod Italije, čeprav je šlo uradno takrat samo za prehod pod italijansko upravo.
Zunanji minister Rumor je tudi pojasnil, da živi danes v coni B okoli 7.000 Italijanov, Slovencev v coni A pa je mno-
go več. Temu se ni upal oporekati niti »II Piccolo«. Nasplošno velja mnenje, da bo ta sporazum pospešil sodelovanje in prijateljstvo med državama, Trst in Gorica pa bosta dobila novega zagona. Do zdaj je namreč nad jugoslovansko-itali-janskimi odnosi ležala vedno neka senca, ki je zavirala tudi gospodarski razvoj obmejnega ozemlja in posebno jadranskih pristanišč.
Poleg teh razlogov se verjetno vseh prizadetih drži tudi občutek, da pomeni danes spreminjanje neke meje, ki je bila določena v drugi svetovni vojni, izzivanje novega spopada. Tisti, ki so sporazumu naklonjeni, so verjetno tudi razumeli, da bi Italiji prav nič ne koristilo, če bi se jugoslovanska federacija po Titu razdrla. Gotovo je pametnejša današnja odpoved in dokončna rešitev vprašanja kakor da bi ga po Titu morda reševali Sovjeti in z metodami, ki so bile že drugje preizkušene.
Jugoslovanski politiki zelo pozitivno gledajo na sporazum in vidijo v njem trden temelj za sodelovanje. V Jugoslaviji se tudi z zadovoljstvom poudarja, da je do dogovora prišlo brez posredovanja velesil. To je skoraj nenavadno pri takih stvareh in vsekakor dokaz, da znajo neodvisne države same reševati svoje probleme. Končno Jugoslovani poudarjajo, da sporazum ne določa ne premagancev ne zmagovalcev, ampak je rešitev enostavno poštena in sad zdravega preudarka.
Svetovni tisk, jugoslovanski in tudi italijanski — z izjemo tržaškega dnevnika »II Piccolo« in drugih desničarskih listov — je ocenil korak, ki sta ga naredili republiki, zelo trezno in pohvalno.
BODOČNOST BO SVETLEJŠA
Dejstvo je, da sta bili Jugoslavija in Italija že do zdaj vsemu svetu zgled politične strpnosti in odprtosti meja. Ta resničnost se bo zdaj prav gotovo še bolj utrdila. Državi sta se res trudili, da bi prišlo do miroljubne rešitve tržaškega vprašanja in pokazali vsem, kako se lahko take spore rešuje. Nihče ne more trditi, da je ta meja najpravičnejša in nihče bi tudi ne znal najpravičnejše meje določiti. V vsakem primeru bi se komu zdelo, da je bil prikrajšan: človek pač ne pride do popolnosti.
Gotovo je tudi, da ta meja ne sledi narodnemu značaju ozemlja, saj je v Istri mnogo Italijanov, v okolici Trsta in Gorice pa so same slovenske vasi. Neko boljšo rešitev pa bi si lahko še izmislili: meje bi enostavno izbrisali in vsem narodnim skupnostim bi dali iste pravice in dolžnosti. To bi bil korak v boljši svet.
D. COTAR
Dva kardinala umrla
V visoki starosti 92 let je umrl 27. septembra v Parizu francoski kardinal Mau-rice Feltin. Bil je dolgo lot pariški nadškof, lota 1966 pa se je škofiji odpovedal in nato živel v odmaknjenosti od dnevnega dogajanja.
V Kolumbiji pa je 18. septembra umiri kairdinal Luis Ooncha, svoj čas nadštkof v mestu Bogota. Pred tremi letii ga je zadel mrtvoud, zaradi česar je mnogo trpel. Za škofa ga je imenoval že papež Pij XI. leta 1935, kardinal pa je postal leta 1960.
Po smrti omenjenih dveh kardinalov šteje kardinalski kolegij 122 članov. Pravico za volitev novega papeža pa imajo le 103 kardinali. Znano je, da kardinal, ki doseže 80 let starosti, izgubi votivno pravico.
Dokaj tajni pogovori med zastopniki Italije in Jugoslavije o vprašanju Tržaškega ozemlja so končno privedli do zaključka. Kakor se je izrazil zunanji minister Rumor, so bili ti stiki posebno pogosti zadnje leto. Zaradi njihove tajnosti je morala italijanska vlada slišati marsikateri očitek. Minister Rumor je v zvezi s tem razložil, da se je treba pač v politiki spoprijeti s kočljivimi problemi zelo previdno.
TRDITVE NEKEGA ČASNIKA
Dnevnik »II Resto del Carlino« piše v nekem članku, ki ga je potem v celoti povzel tržaški »II Piccolo«, da je pogajajočima šel zelo na roko Vatikan. Tam naj bi se predstavniki obeh republik tudi večkrat sestali in v tišini odločali. Omenjeni dnevnik se nad tem pohujšuje, a če pomislimo, kakšna čudna pota hodi kdaj politika, je to nekaj zelo vsakdanjega.
Isti časnik tudi očitno trdi, da je predstavljal tržaški nadškof msgr. Santin naj večjo oviro za zaključek pogajanj. Vatikan naj bi šel zopet na roko obema državama s tem, da je v naglici »povabil« tržaškega nadškofa k odstopu. Njegov naslednik je bil imenovan kot administrator tržaške škofije in ne več tržaško koprske: ta naslov je namreč veljal do sedaj. S tem je Vatikan priznal dokončno mejo istočasno z obema republikama in tako tudi pripomogel k uspešni rešitvi.
Vse to je za dnevnik »II Resto del Carlino« nekako izdajstvo italijanskega naroda, bivši tržaški nadškof pa je prikazan kot trpin, ki so ga opeharili za škofijo. Ni mogoče vedeti, koliko odgovarjajo resnici ti preradovedni pogledi za kulise.
Tiskovni glasnik Sv. sedeža
prof. Federico Alessandrini je preteklo nedeljo delež Vatikana pri pogajanjih kategorično zanikal, prav tako je zavrnil trditve, da je bil odstop msgr. Santina povezan s temi pogajanji. Dodal je, da bo Sv. sedež začel z urejevanjem problema koprske škofije šele potem, ko bo prišlo do dokončnega podpisa med zainteresiranima stranema.
Predsednik vlade Moro je obvestil o doseženem sporazumu ministrski svet in razložil, v kakšni obliki naj bi vlada poročala o tem parlamentu. Pred poročilom v parlamentu se je Moro sestal z voditelji večinskih strank, da bi slišal njihova mnenja in se zavaroval pred kakim neprijetnim presenečenjem med razpravo v zbornicah.
RAZPRAVA V OBEH ZBORNICAH
V parlamentu je nato poročal zunanji minister Rumor. Za njim je govoril tudi predsednik vlade Moro in povabil zbornici, da se v naslednjih dneh izrečeta z glasovanjem.
Med Morovim izvajanjem je prišlo v poslanski zbornici do precejšnjega hrupa. Misovci sp ga glasno zmerjali z izdajalcem in podobnimi psovkami. Ker so ga na ta način izzvali, je predsednik Moro povedal tudi resnico, ki bi jo sicer zaradi ljubega miru verjetno zamolčal. Omenil je, kakšno odgovornost imajo tisti, ki so zaradi popačenega gledanja na državne koristi in na tedanji mednarodni položaj zanetili vojno, katere zadnje posledice mora Italija plačati prav te dni in skuša to narediti brez pretiranega javkanja in mačjih solz. Tako v poslanski zbornici; senat pa je poročilo sprejel v tišini.
V poslanski zbornici se je raz-
žns socialisti!) i Mriii
Verska radijska postaja v Grčiji
Na griču Pendela pri Atenah bo v kratkem pričela delovati verska radijska postaja. Postavila jo je grška pravoslavna Cerkev ob podpori ekumenskega sveta Cerkva. Oddajali bodo pravoslavno službo božjo, versike novice iz pravoslavnega sveta ter verske in vzgojne pogovore.
V	Avstriji so imeli preteklo nedeljo državnozborske volitve. Dvom je bil samo v tem, ali bo socialistična stranka, ki je bila zadnja štiri leta na vladi, povečala svoje glasove ali pa bo morala vzeti na znanje dejstvo, da njena priljubljenost med volivci upada.
Pa so volivci obnovili svoje zaupanje socialistični stranki, ki jo vodi kancler dr. Bruno Kreisky, po rodu avstrijski Jud, in to v toliki meri, da je stranka dosegla absolutno število glasov in še en sedež več 'kot pri volitvah leta 1971.
Avstrijska ljudska stranka, ki se navdihuje v krščanskih načelih, pa jih vsaj v svoji politiki do koroških Slovencev kaj malo pozna, je nazadovala v glasovih in za 2 sedeža. Njen novi predsedni/k 34-letni dr. Taus, ki je prišel na čelo stranke šele pred dvema mesecema, je bil še premalo znan, da bi pritegnil večje množice volivcev.
Velik neuspeh je doživela komunistična stranka. »Primorski dnevnik« je pred volitvami o njej zapisal, da »ima tokrat po objektivni ocemi, več realnih možnosti, da se po petnajstih letih zopet vrne v parlament«. Pa so bile to le pobožne želije. Avstrijci volijo bolj trezno kot Italijani ali naši zamejski Slovenci. Komunisti so prejeli komaj 53.000 glasov (1,2%), .nazadovali za 8.000 glasov in ositali slej ko prej brez svojega predstavnika v parlamentu. Na Koroškem so na listo kot vabo za naivne Slovence postavili tudi Slovenca, absolventa filozofske fakultete Mirka Messnerja, sina levičarsko usmerjenega profesorja na slovenski gimnaziji v Celovcu Janka Messnerja. Pa tudi to ni
nič zaleglo.
»Naš tednik«, glasilo Narodnega sveta koroških Slovencev', je v svojem uvodniku zapisal, da koroški Slovenci spričo enotnega odklonilnega stališča, ki ga imajo vse štiri vsedržavne avstrijske stranke do slovenske manjšine na Koroškem, nobene od teh strank ne morejo voliti, medtem pa je »Slovenski vestnik«, glasilo levičarsko usmerjenih Slovencev, odJklo-nil le tri avstrijske stranke, o komunistični stranki pa zapisal, da se edina zavzema za pravice koroških Slovencev. Na papirju morda, ne pa v resnici.
Same volitve so dale sledeče rezultate: socialisti 2.268.665 glasov (50,6 %, W sedežev, leta 1971 93); Avstrijska ljudska stranka 1.917.532 glasov (42,8%, 78 sedežev, leta 1971 43,1 % in 80 sedežev); libe-ralnoinarodna stranka (straruka svobodnjakov) 24L124 glasov, 5,4% in 11 sedežev (leta 1971 deset isedežev).
Ker je stranka dr. Ki-e iškega dosegla absolutno večino, lahko izbere dve poti: ali da sestavi vlado samo s svojimi pristaiši ali pa pritegne k sodelovanju tudi strartko svobodnjakov' kot je to bilo doslej. Eno je gotovo: Avstrijska ljudska stranka ostane v opoziciji in bo čakala boljših časov.
Ekumensko romanje v Rim
Katoliški in evangeličanski dekani iz Frankfurta v Zah. Nemčiji so v septembru skupno poromali v Rim. Poleg bazilik so obiskali tudi gregorijansko univerzo, papeško tajništvo za edinost kristjanov in evangeličansko fakulteto.
vila nato razprava, med katero je večina posegov potrdila zaključke, do katerih je prišla vlada, misovci pa so dali duška svojemu srdu in objokovanju. Pridružili so se jim še nekateri poslanci iz drugih strank, večinoma istrskega ali dalmatinskega izvora, katerih občutje lahko tudi razumemo.
Poslanec Belci, ki je tudi Istran, pa je trezno pojasnil stališče KD. Omenil je, da se zaključek pogajanj strinja s porazom v zadnji vojni. Italija je imela na mednarodni ravni le malo možnosti, da kaj doseže, in te majhne možnosti je docela izrabila za pridobitev Trsta in cone A. Le nekoliko preveč drzno bi bilo zahtevati nazaj vse, kar je Italija zasedla po prvi svetovni vojni, torej celo pokrajine, ki po narodnem značaju nimajo nobenega opravka z Italijo. Od sedaj naprej naj bo važno samo sodelovanje med državama.
V tem smislu so se izrekli tudi predstavniki drugih strank. To je bil edini možen zaključek vprašanja in to ceno mora demokratična Italija plačati kot obračun za napadalno vojno. Nekateri so celo obžalovali, da rešitev problema prihaja tako pozno, nekdo od levice pa je cepetajočim misov-cem zabrusil, da so tudi fašisti v določenem trenutku med zadnjo vojno predali Trst Nemcem.
Zanimivo je, da so z vladnimi soglašale tudi druge stranke kot liberalci in komunisti: to se je ob neki razpravi v parlamentu baje prvič zgodilo in kaže vsekakor na večjo politično zrelost in na trezno gledanje resničnosti.
V poslanski zbornici je bilo oddanih 349 glasov za, 51 proti, 230 poslancev je bilo odsotnih. Za tržaški »II Piccolo« so bili ti odsotni vsi protiglasovi, mislim pa, da je večina teh problem dejansko podcenjevala. Te dni se bo izrekel o pogodbi z glasovanjem tudi senat.
V Jugoslaviji je o dogovoru obvestil parlament zunanji minister Minic. Vest je bila sprejeta umirjeno in kot edini dosleden zaključek vprašanja Tržaškega ozemlja; zato je parlament soglasno potrdil Miničeve izjave.
Jugoslavija in Italija bosta o svojem siklepu obvestili Organizacijo združenih narodov, ki bo zadevo Tržaškega ozemlja arhivirala in spravila z dnevnega reda.
Po novi pogodbi naj bi cona B postala dokončno jugoslovansko ozemlje, cona A pa dokončno italijansko. Na meji se praktično ne bo nič spremenilo, le tu pa tam bo Jugoslavija zapustila manjše pasove, ki naj bi bili zasedeni čez črto, določeno od mirovne konference. Italija je baje zahtevala tudi vrh Sabotina in nekaj zemlje v števerjanskih Brdih.
V tržaško pristanišče bodo ladje plule svobodno in ne bo problemov zaradi teritorialnih voda. Govori se tudi o manjši prosti coni, ki naj bi bila delno na jugoslovanskem ozemlju, delno pa na italijanskem in ki bi pospešila trgovinsko izmenjavo med državama. Pogodba si tudi zastavlja za cilj vedno večje sodelovanje med sosednjima republikama in miroljubno reševanje obmejnih vprašanj, posebno narodnih manjšin. Prebivalci z obeh strani imajo še eno leto časa za
°Pcij°-	D. COTAR
Mindszentyjevi spomini Pogovor o eilenski Cerkvi
To so debela krnjiga večjega formata, ki bralcu pokažejo v presenetljivi enostavnosti tragedijo cerkvenega dostojanstvenika, ki se je dal zlomiti, ni se pa dal upogniti nikomur in nikdar, kadar je šlo za obrambo verskih in človečanskih pravic ljudstva, ki mu je bil pastir in ki je bil tudi za ceno največjega trpljenja in najhujših ponižanj brezkompromisen v svojih odnosih do komunizma.
ENA OD MILIJONOV ŽRTEV KOMUNIZMA
Branje te knjige človeka pretrese do mozga. Njena vsebina ni propaganda proti komunizmu, ni obtožba komunističnih metod, ni krik po maščevanju ali po kaznovanju krivcev, niti ni prošnja za pomilovanje ali usmiljenje, ampak je le preprosto napisan opis dogodkov, katerim je bil osrednja osebnost Joszef Mindszen-ty, ki ga je komunizem skušal do dna ponižati in telesno in duševno uničiti predvsem kot človeka, ki je kristjan in ki ljubi svoj narod. Časti kardinala in kneza-primasa ogrske Cerkve so nudile trinogom le nove motive za čimbolj prostaško in brutalno ravnanje z jetnikom, ki je padel v roke nečloveški justici.
Mindszerntyjevo žalostno usodo je delilo že milijone drugih žrtev komunizma, da so po ječah ne le v Rusiji amipak tudi po »osvobojenih« deželah trpele množice laikov in duhovnikov in veliko škofov. Mnogi se iz ječ niso več vrnili.
Ogrski primas ni edini kardinal, ki je okusil rdeče ječe in rdečo justico. Kdo ne pozna imen kakor Slipy, ukrajinski primas, ki je skoro dve desetletji preživel v ječah in internaciji, ali imen čeških kardinalov Berana, ki so ga trinogi spustili iz ječe samo umreti in njegovega tovariša Trohta, ki se iz ječe ni več vrnil in končno nam najbližjega: hrvaškega kardinala Stepinca, junaškega branitelja narodnih 'm verskih pravic.
V prvih časih krščanstva je Cerkev dala pisati »Acta martyrum«, kjer so na preprost način opisana mučeništva kristjanov, ki so raje pretrpeili muke in dali življenje kakor da bi zatajili svojo vero.
Če danes beremo te opise, se nam zdi otroško preprost način, kako so se tedanji trinogi maščevali nad svojimi žrtvami v primeri s satansko rafiniranostjo komunistične justice in policije, ki skuša svojo žrtev ne le telesno dovesti do popolne izčrpanosti, ampak hoče zlasti streti njeno osebnost, ukloniti njeno odpornost in doseči, da obtoženec na vse pristane, vse prizna, vse podpiše, ker nima več v oblasti svoje volje.
PRETRESLJIVO PRIČEVANJE
Vse te stvari opisuje rajni kardinal kot registrirni stroj, ki enostavno našteva dogodke, ki jim je bil on osrednja osebnost. Bil je že dvakrat prej v zaporu: prvič med rdečo revolucijo Bela Kune po prvi svetovni vojni, ki je prej končala, predno je rdeči rabelj mogel seči po njem, drugič pa za časa Hitlerjeve okupacije, ko se je boril za pravice svojega ljudstva.
Nadvse zanimiva so poglavja, kjer avtor obširno opisuje postopno boljševizacijo svoje domovine pod strogim nadzorstvom rdečih ruskih čet in policije, ki je po nekaj letih dala Madžarski popolnoma rdeče lice.
V boju proti taki nasilni boljševizaciji je bil Mindszenty neizprosen in neuklonljiv. Nikdar ni posegal na politično polje, toda komunizmu je zahteva po verski vzgoji, po osebni svobodi vesti, po pravicah Cerkve pri oznanjanju vere in morale polilika in nedovoljeno vmešavanje Cerkve v javne zadeve.
Komunizem zna hitro dobiti zadostne razloge za aretacije in sodne obravnave. Kardinala so aretirali in odpeljali v naj-zloglasnejše zapore na policiji, kjer je preživel dolge tedne preiskovalnega zapora, pretepen, obrcan in opljuvan od vsakogar, ki se je hotel znašati nad njim. Dali so mu ležišče v prostoru, polnem najbolj pokvarjenih izmečkov rdeče policije, ki so mu morali onemogočati počitek in spanje. Zasliševali so ga noč za nočjo po večkrat in prekinili so zasliševanja z novimi mučenji. Vsak dan so ga preiskali zdravniki, ki so imeli nalogo ne nadzirati njegovo zdravje, ampak preskušati delovanje drog, ki so mu končno zlomile ne le voljo, ampak spremenile so njegovo osebnost, celo njegovo zunanjost.
Prišla je inscenacija njegovega procesa, obsodba in začetek križevega pota po najslabših ječah in najslabših celicah v njih, vedno sam, brez dovoljenja za maševanje, brez brevirja, brez vsake knjige ali časopisa.
Upor naroda proti rdečemu terorju leta
1956 so kmalu zadušili ruski tanki in padalci. Kardinala so pravočasno rešili ječe in ga prepeljali v gilavno mesto med nepopisnimi ovacijami ljudstva. Zatekel se je na ameriško poslaništvo in dobil pravico azila še predno se je rdeči Obroč strnil na novo nad obupanim narodom.
Sedemnajst let je preživel kot gost Američanov. Le malo stika je imel s svojimi rojaki. Tega mu niso dovoljevala mednarodna pravila. Molil je, študiral in pisal. Tam je nastal glavni del spominov: opis njegovega mučeništva.
ZAMISLITI SE JE TREBA
Ko človek konča tako branje, se zamisli. Spominjam se, kako se je pred 28 leti zgražal madžarski izobraženec, kako je mogoče, da Slovenci, tako katoliški narod, počenjajo taka barbarstva. Tiste dni se je namreč razširila po svetu novica o surovem napadu rdeče tolpe, ki je v Istri skoro do smrti pretepla rajnega msgr. Ukmarja. Rekel sem mu, da je kaj takega povsod mogoče. Odgovoril mi je s ponosom: »Pri nas na Madžarskem. se kaj takega ne more zgoditi.«
Tako še danes govore povsod po svobodnem svetu. Proti vsem dokazom si dopovedujejo, da komunizma »pri njih« ne bo in če bo, bo popolnoma drugačen, kakor je bil v začetku v krajih, kjer je nastal. Komunistični propagandi ne moremo bolj ustreči, kakor da ponavljamo to varljivo frazo.
Komunizem se ne more spremeniti. Če bi se, bi ga ne bilo več. Spreminjajo se samo zunanje oblike in taktika, vedno tako, kakor zahtevata čas in kraj, vsebina pa ostane vedno nedotakljiva.
Še druga misel. S komunizmom se da pogajati le v dveh oblikah: ali z močnejšim orožjem, ali pa z izjavo brezpogojne lojalnosti, ki slepo sprejme vse pogoje in ne zahteva ničesar, ampak le pohlevno prosi, da mu puste obstajati. To je politika zmehčanih in uklonjenih hrbtov, ki pomaga brezpravnim životariti in reševati, kar se še da.
Mi, ki živimo ,v svobodnem sveitu, jih razumemo. Ne razumemo pa, zakaj premnogi to stanje na vse pretege hvalijo in celo proglašajo kot idealno, trdeč, da so se končno rešili prisilnega kalupa, v katerega je nekdaj politika nasilno tlačila kristjane in jim ni pustila svobode. Pa se ne zavedajo, v kakšnem kalupu tičijo oni, ki to pišejo.
Mindszenty je bil kardinal, ki je bil primas katoliške Cerkve na Madžarskem, je bil po ustavi knez, ki je imel čast vladati v imenu kralja, kadar je prišlo do medvladja, a vsi ti visoko doneči naslovi in privilegiji so prah in pepel. En naslov pa bo ostal za zgodovino in za prihodnje čase: Minds®enty je bil pričevalec svoje dobe o tem, kaj je zlo komunizma in kaj je naša krivda v borbi proti temu zlu.
Kk
Španci imajo novega svetnika
V nedeljo 26. septembra je sv. oče Pavel VI. proglasil za svetnika dominikanskega brata Juana Maciasa, ki je bil Španec po rodu, večino svojega življenja pa je preživel v mestu Limi, prestolnici južnoameriške države Peru.
V samostan je stopil pri svojih dvajsetih leti. Opravljal je službo vratarja in razvil bogato dobrodelno delovanje. V siromakih je gledal Kristusa. Zanje je organiziral zbiralne akcije. Zaradi njegove ljubeznivosti in dobrote ga je poznalo vse mesto. V samostanu je včasih prehranil tudi po 200 oseb.
Umiri je leta 1645, star 60 let. Na pogrebu so njegovo krsto nosili španski podkralj, nadškof v Limi in razni mestni odličniki. Za blaženega ga je proglasil že papež Gregor XVI.
Madžarsko svetoletno romanje
Pod vodstvom nadškofa iz Kalocze, Jo-sefa Iijasa je prišlo v Rim 340 madžarskih romarjev. Med njimi je bilo 160 duhovnikov in 40 semeniščnikov. To je bilo prvo večje romanje iz Madžarske v svetem letu.
Cerkev v Indiji v številkah
V Indiji je sedaij 7.500.000 katoličanov, kar je komaj 1,4% celotnega prebivalstva. Med katoličani jih pripada sikoraj dva milijona siromalabarskemu obredu.
Indija je razdeljena na 18 cerkvenih pokrajin. Ima dva kardinala in 92 škofov, med njimi je 85 indijskih. Domačih ško-
Malokatari narod je tako raztresen po vsem svetu kakor slovenski. Zato ni čudno, če prihajajo mnogi Slovenci iz raznih koncev sveta v poletnih mesecih na obisk v svojo domovino. Te dni je prišel po dolgem času v svoje ikraje tudi duhovnik Janez Mohar, ki deluje že mnogo iet na jugu Čila. Ko sva se srečala, sem ga zaprosil za razgovor, ki je potekal približno takole:
Kdaj in zakaj si se odločil prav za Čile?
V	jeseni 'leta 1948 nas je osem slovenskih duhovnikov odšlo iz Koroške v Čile. Deset let po novi maši se nam je zahotelo, da bi šli v Južno Ameriko. Po konkretnih dogodkih nam je Bog pokazal, v kateri državi nas je hotel imeti. V Čilu je bila že tedaj slovenska redovnica usmiljenka Vincencija Kaplja. Nanjo sem se obrnil, ker sem jo poznal že iz domovine, in ji razložil naše namene. Hitro je našla dva čilska škofa, ki sta bila pripravljena sprejeti nas v svojo škofijo in nam plačati vožnjo. Štiri je sprejel škof iz mesta Rancagua, ki leži 80 km južno od Sa-ntia-ga, štirje pa smo šli kar 709 km bolj proti jugu, v škofijo Temuco. Z velikim veseljem nas je sprejel zdaj že pokojni škof Alejandro Menchaca Lira in nas v stolnici predstavil vernikom s približno temile besedami: »Glejte, dragi vemitki, ka-nas ima Bog rad. Celo leto smo molili za duhovniške poklice in sedaj ob koncu leta nam je poslal kar štiri mlade duhovnike. Bog nam vedno da kaj boljšega, kakor ga prosimo.« Pomanjkanje duhovnikov je bilo in je še v Čilu, kakor v vseh drugih južnoameriških državah zelo veliko. V škofiji Temuco je bilo tedaj le 18 svetnih duhovnikov za 300.000 vernikov. Redovniki niso takrat še delovali po župnijah, ampak so se posvečali le šolstvu.
Kakšni so bili tvoji prvi vtisi, ko si prišel v Čile?
Ko smo zagledali čilsko obalo, so bili naši prvi vtisi precej porazni. Skoraj 2.000 km, od peruanske meje pa do mesta Co-quimbo smo gledali skoraj samo golo puščavo. Pozneje smo zvedeli, da je prav ta del Cila najbolj pomemben. Tu ležijo bogati rudniki baikra in solitra. Ko smo se izkrcali v valparaiškem pristanišču in se z vlakom vozili protii Samtiagu, pa se je dežela precej spremenila. Videli smo sadovnjake, bogata žitna polija in vinograde, kar nas je še posebej razveselilo. Še bolj nam je ugajala temuška pokrajina, ki je bogata na živinoreji, žitnih poljih in gozdovih. Tu smo se takoj počutili kot doma. Samo španski jezilk nam je delal v začetku precejšnje težave. V Temuco smo dospeli 8. novembra, ko se začenja tam Marijin mesec. Cerkve so bile zjutraj in zvečer nabito polne Marijinih častilcev, kar je zelo spodbudno vplivalo na nas.
Kakšen je na splošno verski položaj v Čilu?
Čile je po svojem obsegu trikrat večji od Jugoslavije in ima samo polovico nje-
fijskih duhovnikov je 5.789. Redovnih duhovnikov je 3.422, od teh le 787 tujih. Vseh redovnic je 33.595 in od teh le 1.934 tujih.
Romanje varšavskih študentov
Tudi letos so varšavski študentje romali peš iz Varšave v skoraj 300 km oddaljeno Marijino božjo pot Čanstohovo. Pri devetdnevnem romanju so se Poljakom pridružile tudi skupine študentov iz vse Evrope in iz ZDA, da bd skupaj molila, premišljevali besede sv. pisma in govorili o verskih vprašanjih.
Srečanje na gori
Leta 1950 so vojni ujetniki iz Avstrije, ki so se srečno vrnili v domače kraje, postavili na vrhu gore Traunstein (1691 m) v linšikah Alpah 12 m visok križ. Ob 25-letnici križa se je letos zbralo ob njem nad tisoč romarjev. Navzoči so bili pri maši na prostem, ki jo je opravil pomožni škof Wagnar iiz Liniza.
Obstaja upanje za zedinjenje
Bivši anglikanski primas Ramsey potuje sedaj po Severni Amarilki. Tam je izjavil, da bo prišlo do zedinjenja med katoličani in anglikanci še v tem stoletju. Dosedanji pogovori med zastopniki obeh krščanskih skupnosti so pokazali, da že obstaja edinost v nauku o zakramentih. Ostaja le še vprašanje tolmačenja dogme o papeški nezmotljivosti. Z nekaj dobre volje pa bo mogoče rešiti tudi to vprašanje.
nega prebivalstva. Povečini so Čilenci katoličani, le kakih deset odstotkov pripada različnim protestantskim sektam. Čilska Cerkev je razdeljena na 25 škofij in 750 župnij. Ima kakih 800 svetnih duhovnikov in približno toliko redovnikov. Povprečno pride 6.090 vernikov na enega duhovnika. Večina duhovnikov je iz drugih dežel. Slovenskih duhovnikov nas je deset. Prav toliko je tudi slovenskih sester usmiljenk in ena izmed njih je celo vizitatorka za ves Čile.
Kakšen vpliv ima Cerkev v državi?
Po zakonu je Cenkev ločena od države in popolnoma samostojna: samostojna pri izbiri škofov, pri imenovanju župnikov, duhovniških kandidatov in pri imenovanju veroučiteljev na državnih šolah. Ker ni zadosti državnih osnovnih in srednjih šol, ima Cerkev v mnogih krajih in župnijah svoje šole. Tretjina vseh čilskih otrok obiskuje te šole. Poleg tega razpolaga Cerkev v ČHu s tremi katoliškimi univerzami, v Santiagu, v Valparaisu in v Te-mucu, ki uživajo še sedaj popolno prostost. Naj omenim še posebej versko, kulturno in socialno delo nemških kapucinov, ki delujejo v škofiji Araucaniji s sedežem v Villaniki. V tej šJkofiiji živi še kakih 150.090 Indijancev, »Araucanos«. Kapucinski škof Guido Ramberga je v zadnjih 40 letih zgradil v tej škofiji 225 misijonskih šol. Med njimi je tudi nakaj gimnazijskih in obrtnih šol. Tako je dal Indijancem možnost za kulturno in versko izobrazbo. Tudi semenišče, v katerem se vzgajajo bodoči duhovniki za več škofij, je njegovo delo. Sedanji škof, tudi nemški kapucin, nadaljuje delo svojega prednika.
Ali je mladina, vzgojena v teh katoliških šolah, versko kaj boljša od ostale mladine?
Seveda je, ker je dobivala in dobiva v teh šolah, poleg navadnega svetnega znanja tudi versko izobrazbo in, kar je še bolj važno, dobro versko vzgojo, saj so učitelji in profesorji teh šod povečini zgledni katoličani.
1,,Katoliški glas" v vsako j f slovensko družino I
Ali zavzemajo učenci župnijskih šol in katoliških univerz v javnem življenju važna mesta?
Tudi na to vprašanje moram odgovoriti pozitivno. Mnogi profesorji državnih šol, mnogi deželni poslanci, senatorji, ministri in celo nekateri državni predsedniki so izšli iz katoliških šol in univerz.
S kom drži čilska Cerkev, z bogataši ali z reveži?
Čilska Cenkev je na strani revežev. Pred desetimi leti, ko je vladala v Čilu krščanska demokratska stranka pod vodstvom predsednika Edvarda Freia in je ta začela z agrarno reformo, je Cerkev prostovoljno in brezplačno izročila svo(jo zemljo tistim, ki so jo do tedaj obdelovali.
Kje si deloval od vsega začetka, kje deluješ sedaj in kako deluješ?
Dve leti sem biil za kaplana v temuški stolnici, da sem se privadil španskemu jeziku. Potem sem bil imenovan za župnika obsežne curacautinske župnije. Ta župnija je 90 km dolga in 30 km široka, šteje 18.000 duš. Eno leto sem bil sam, potem pa sem dobil slovenske pomočnike, kaplane. Obnovili smo župnijsko šolo, ki je malo prej pogorela. Prvo leto smo imeli 72 učencov, pozneje pa kar 450. Potem smo zgradili župnijsko šolo še v Mamzanarjii in Cautinu. V taku 20 let smo postavili 25 podružnih lesenih cerkva. Na jugu Čila so namreč vse zgradbe lesene, to pa zato, ker je bogat z gozdovi in kar so tam pogosti potresi. Leta 1956 je prišlo v župnijo 12 španskih redovnic, ki so odprle svojo šolo za deklice. Trenutno imajo 450 učenik v osemletki. V veliko pomoč pri vsem dušnopastiirskem delu so mnogi laiki, ki z veliko požrtvovalnostjo pomagajo.
Kako gledaš na bodočnost Cerkve v Čilu?
Z velikim optimizmom in to ne brez podlage, čilska Cerkev je namreč mladostna in mlada. Zelo se je pomladila po zadnjem koncilu. Brez težav je sprejela reforme in jih dosledno izvaja. Precej je že diakonov in še več se jih pripravil j a na to službo. Ti vodijo župnije, ki so brez duhovnikov ali pa so v pomoč dušnim pastirjem. Redovniki in redovnice, ki so prej poučevali po šolah, se udejstvujejo sedaj tudi po župnijah. Tudi laiki prevzemajo odgovorna mesta v Cerkvi. Duhovniški poklici naraščajo in že desetletja ni bilo toliko semeniščnikov kot letos, čilska Cerkev je pa tudi mlada, ker je v njej toliko mladine. Tam skoraj ni druži-
ne, ki bi ne imela vsaj pat ali še več otrok. Zato je npr. v samem Curacautinu, ki šteje okrog 10.000 duš, sedem šol s 3.000 otroki in prav toliko je mlajših, ki ne hodijo še v šolo. Ker pripadajo vsi ti otroci po krstu Cerkvi, je čilska Cerkev zares mlada. Tulkaj v Evropi mnogi gledajo z zaskrbljenostjo na južnoameriško Cerkev. Mi pa, ki živimo tam, se s še večjo zaskrbljenostjo sprašujemo, kaj bo s Cerkvijo v Evropi. Kajti nam se zdi, da je Cerkev v Južni Ameriki bolj obetajoča.
Kako pa misliš sedaj, boš ostal tukaj ali se boš vrnil nazaj v Čile?
Čile je postal moja druga domovina, zato ga ne mislim več zapustiti. Vrnil se bom na svojo župnijo, kjer me čaka veliko zaostalega dela.
Bralci pišejo
Kdo spodbuja k sovraštvu?
Prav jezen sem bil in ogorčen, ko sem v soboto 4. oktobra bral v »Primorskem dnevniku« članek »Katoliški glas spodbuja k sovraštvu«. Gre za odgovor, in sicer prav za lase privlečen in prazen odgovor, na članek »Dvignjena pest v Karlovcu«, ki ga je »Katoliški glas« objavil v prejšnjem tednu. Pravim, da je odgovor reven, ker sploh ne oporeka trditvam pisca članka v »Katoliškem glasu«, ampak enostavno napada. V »Katoliškem glasu« je namreč (r+r) opozoril na nekatere negativne značilnosti taborništva v zamejstvu in svaril pred njimi.
»Primorski dnevnik« pa že govori o sovraštvu. Sicer smo se že navadili na komunistično metodo: ker izhajajo iz načela, da imajo samo oni prav, je vse, kar jim ne -prija, zanje sovražno in reakcionarno. Še čudno, da ne nosi članek v »Primorskem dnevniku« naslova: »Napadi klero-fašistov« ali kaj podobnega.
Če je (r+r) opozoril na nekatere negativne pojave v taborniški organizaciji, je to zanj že sovraštvo, ne pa recimo mnenje, ki je končno lahko tudi tvorno. In (r+r) sploh ni omenil napadov tabornikov na skavtsko organizacijo in ni govoril o vajah v streljanju, ki jih imajo menda taborniki na svojih taborih. Kdor se pa uči streljati, nima po navadi najboljših namenov s svojim bližnjim.
K pisanju me je nagnilo predvsem dejstvo, da sem član skavtske organizacije, ki v zamejstvu predstavlja alternativo taborništvu, pa čeprav ga daleč prekaša po številu članov in po dejavnosti. Zato mi je znano, kaj se dogaja med mladino na Goriškem.
Naši fantje vedo povedati, kako jih taborniki zmerjajo s fašisti in klerikalci, kako jih zaničujejo, ker hodijo k maši in kako pride večkrat zaradi tega do sporov v šolskih učilnicah in v avtobusih.
Slovenski skavti smo v Gorici že več kot deset let in nismo do lanskega leta dajali posebnega poudarka politični vsebini našega udejstvovanja; ker pa so nas začeli taborniki napadati prav na tej ravni, smo bili prisiljeni uvesti pri naših sestankih tudi nekaj politične vzgoje. Tej pravijo taborniki »Vzpodbujanje k sovraštvu«, pri njih pa se isti stvari reče »osveščanje« ipd. Če je bilo med mladino zasejano sovraštvo, to prav gotovo ni krivda naše skavtske organizacije.
Opozoril bi rad še na nekaj velikih neresničnosti, ki jih je prof. Aldo Rupel izrekel v intervjuju za revijo »m«:
»Pri desno usmerjenih dijakih in lahko bi rekel, da pri vseh desno usmerjenih Slovencih...«; ker živi prof. Rupel v Gorici in torej ve, kaj pomeni desnica v Italiji, odločno zavračam trditev, da bi bili mi na desni. Morda si ni upal reči fašisti, pa je isto hotel povedati po ovinku. Če noče sejali sovraštva, naj si za nas izmisli kak drug naziv.
»Tridesetletnico osvoboditve so proslavljali samo levi; desni so govorili le o koticu vojne, nič več«: ne vem, ali je prof. Rupel letos spomladi bil kje drugod in ne na Primorskem ali pa ne bere ničesar drugega kot »Primorski dnevnik«; ali pa, kar je bolj verjetno, je zavestno hotel javnost v Sloveniji napačno informirati.
Kot skavt ponavljam besedilo enega naših zakonov: »Skavt je prijatelj vsakomur in vsakemu drugemu skavtu je brat.'' Tudi taborniki so nam bratje in zato spoštujemo njihovo delovanje, tudi če z njim ne soglašamo. Toda če bodo med ninu sejali sovraštvo, o nas krivo govorili in nas obrekovali, bo tega bratstva kmalu konec.
B. š., gorlški skavt
OKNO V DANAŠNJI SVET
Opazke k »dvignjeni pesti« v Karlovcu
Prof. Aldo Rupel nam je poslal pismo s prošnjo, da ga objavimo. Glasi se:
Spošt. g. urednik!
Po napadli Vašega lista menim, da boste iz korektnosti objavili te opazke, ne da bi mi bilo treba sklicevati se na zakon o tisku. Gre namreč za članek »Dvignjena pest v Karlovcu« s podpisom r+r z dne 25. septembra t.l. V pismu oporekam nekaterim obtožbam in mnenjem, ki se nanašajo neposredno name ne pa na taborniško organizacijo, kateri pripadam.
Najprej informacijo, da sem le član vodstva ne pa starešina RMV. Oporekam Vašemu člankarju, da me v zvezi z intervjujem, ki sem ga dal reviji »Mladina« kot mladinski mentor in družbenopolitični delavec, označuje le kot profesorja na slovenskih srednjih šolah. Mogel bi me recimo označiti kot člana vodstva osrednje-zamejske športne organizacije, kot člana glavnega odbora SKGZ, kot študenta na univerzi i.p. Dva tisoč let stara »štorija« iz grške zgodovine pa uči, da političnega nasprotnika najlaže onemogočiš, če v javnosti zatrdiš, da kvari mladino (kje lepše kot na šolah?).
Ker spadam med »naše levičarje« oporekam člankarju tudi zaključek, naj bi mladino vzgajali za »komunistično revolucijo v Italiji«. Ali mi verjamete, da so naši cilji dosti skromnejši? Istočasno pa oporekam zgražanju nad poskusom, da bi prišlo do nekaterih sprememb na slovenskih šolah, sprememb, ki jih člankar imenuje politične. Ali naj to zgražanje pomeni, da so slovenske šole fevd za določeno politično linijo, v katero se ne sme nihče obregniti?
Oporekam dejstvu, da je iz dela intervjuja citiran nepopolen odstavek in iz njega izvedeti velik del zaključkov. Mislim na obžalovanje, da imamo v taborniških vrstah premalo delavstva in vajeništva. Če bi citat bil popolen, bi bilo jasno moje obžalovanje, da je malo delavstva v naših prosvetnih, športnih in drugih organizacijah ter ustanovah na sploh, tako na levi kot na desni. Člankar problematiko tega področja dobro pozna, jasno pa je, da mu v popolni obliki citat ni služil.
Oporekam zaključku, češ da je sedaj jasno odkod je prišla pobuda za razne politične akcije na slovenskih šolah v zadnjih letih. Vaš člankar je gotovo toliko razgledan, da zna ocenjevati družbena dogajanja in njih posledice na šolah (ne samo slovenskih) ter najti številne vzroke, ki so spremembe povzročili. Očitno pa je rabil, iskal in našel grešnega kozla v meni. Po njegovem je logično, da bi brez mojega in »sovraštva« taborniške organizacije slovenska šola že rešila vse svoje probleme!!!
Najbolj pa seveda oporekam dejstvu, da je sedaj jasno odkod napadi na razne profesorje. To je eden najkrajših stavkov v članku, a istočasno med najbolj nevarnimi prav za tisto »zelo občutljivo telo«, za katero se r+r zavzema, ker vnaša sumničenja med učno osebje. Kakšno bo sodelovanje s kolegi v novem šolskem letu, ko pa jim je sedaj »jasno« kdo in od kod jih je napadal. Celo več! »Jasno je tudi, kaj nam je pričakovati v prihodnosti,« pravi Vaš člankar. Ker ne bom mogel dvigati pesti pred Bijedičem, jo bom morda stiskal v žepu.
O kolegih na šolah, kjer poučujem imam nekoliko boljše mnenje od tistega, ki ga ima Vaš člankar, ko upa, da jih je s svojimi obtožbami prepričal in mene dokončno očrnil • in onemogočil.
Gorica, 29. IX. 1975	Rupel	Aldo
Uredniške opazke k opazkam:
1. Prof. Aldo Rupel govori o korektnosti. Korektno bi -bilo, da bi počakal z objavo svojega članka tako, da bi ga prvi objavil naš list, če je bil nam namenjen. G. profesorju se je pa očitno zelo mudilo in je članek že 4. oktobra objavil v »Primorskem dnevniku«. Menimo, da to ni časnikarsko korektno.
2. »Oporekam Vašemu člankarju, da me v zvezi z intervjujem... označuje le kot profesorja.« V intervjuju v »Mladini« je »osebna izkaznica«. Začenja se: »Osebni podatki so zelo skopi. Profesor telesne vzgoje na slovanskih srednjih šolah v Gorici. Po rodu Tržačan. Štirideset procentov svojega časa posvetil in še posveča boju za narodnostne pravice Slovencev v Italiji...« Med »osebnimi« podatki je torej na prvem mestu »profesor na slovenskih srednjih šolah«. Ce je prav, da to vedo v Sloveniji, zakaj bi bilo napak za zamejstvo?
3. Najbolj se čudimo opazki, da »političnega nasprotnika najlaže onemogočiš, če v javnosti zatrdiš, da kvari mladino«. Kdo je kaj podobnega mislil in še manj zapisal na račun prof. Rupla? V »Kamenčkih« je samo rečeno na račun naših levičarjev, da vzgajajo svojo mladino kot kadre za komunistično revolucijo v Italiji in še prej za politično preusmeritev slovenskih šol. Nikjer ni besedice o kakem »(kvarjenju« mladine, temveč o vzgoji. Mislimo, da je bistvena razlika med kvarjenjem in vzgojo.
Slovenski levičarji gotovo ne bodo izpeljali komunistične revolucije v Italiji, ji pa pripravljajo dobre kadre, saj imajo več izkušenj kot italijanski partijci. Svojo taktiko preizkušajo zadnji dve leti na slovenskih srednjih šolah, ki bi ne smele biti fevd nikogar. Tudi mi se strinjamo s tem. Prav zato se borimo zoper tiste, ki bi jih radi '»politizirali« in iz njih ustvarili svoj fevd. Slovenske šole naj služijo slovenski narodni skupnosti in ne kaki stranki ali politični ideologiji. Naši sodržavljani si na svojih šolah lahko privoščijo marsikaj, ker njih šole ne bodo nikoli propadle. Ni pa tako z naišim manjšinskim šolstvom. Pokazalo se je leta 1948 in 1949, .ko je posegla strankarska politika PCI v slovenske šole. Deset let si niso več opomogle. Ker se je stanje v zadnjih desetih letih začelo boljšati in se iz leta v leto boljša, bi res bilo neke vrste samomorilsko postopanje, če bi na naše šole znova začela udirati ideološka in strankarska nestrpnost. To se je dogajalo v drugi polovici preteklega šolskega lata na večjem številu slovenskih srednjih šol. Besedo »sovraštvo«, ki je ušla v »Kamenčkih«, je torej treba razumeti kot nestrpnost, saj mladina ne more zares sovražiti.
4. Prof. Rupel je vplivna oseba v svojih krogih, vendar ne tako, da bi vse iz njega izhajalo. Zato precenjuje samega sebe, če meni, da je on »grešen kozel« za vsa dogajanja na naših šolah. V >*Ka-menčkih« je govora o naših »levičarjih« nasploh in tne o kaJki posamezni osebi. Prof. Aldo Rupel je le kolešček v tem aparatu, čeprav verjetno med vsemi najj-večjii idealist.
Zaradi tega je še težje razumeti, zakaj je vzel »Kamenčke« kot napad na svojo osebo. Ce bi avtor »Kamenčkov« imel ta namen, bi g. profesorja imenoval z .imenom in priimkom, kot ga je v »Mladini«. Tega pa ni storil, ker mu je šlo za dejstvo in ideje in ne za osebe. Zato smo
prepričani, da so tako razumeli tudi njegovi kolegi na šoli, če so »Kamenčke« sploh prebrali.
tržaške
OS31
Zahvala
Vsem, ki so kakorkoli prispevali k uspeli šagri jv. Mihaela in k »Prazniku grozdja« v Zgoniku, se toplo zahvaljujemo. Posebna zahvala pa tudi čestitke operni pevki in zboru iz Mirna za prelepo kulturno doživetje pri nedeljskem koncertu Manjinih pesmi, pa tudi umetniku
A.	Miheliču za slikarsko razstavo.
Mladinski krožek - Zgonik
Južnotirolski škof o splavu
Škof iz škofije Brixen-Bocen na Južnem Tirolskem dr. Gargitter je napisal pastirsko pismo o nasilnem prekinjanju nosečnosti (splavu). V pismu je rečeno: »Kjer gre za osnovne pravice človeka, je dolžna tudi svetovnonazorno nevtralna država z zakonitimi sredstvi čuvati življenje in skupno dobro. Ne smemo pa ostati le pri zahtevi, da ima otrok v materinem telesu pravico živeti naprej, temveč moramo nuditi dejansko pomoč, da bo to začeto življenje sprejeto in gojeno. Posebno mi kristjani smo dolžni, da ljudi ne pustimo v nesreči in jim učinkovito pomagamo. Nikakor pa nimamo pravice, da obtožujemo tiste, ki so zabredli.«
Čilski škofje za državni praznik
Cile praznuje svoj državni praznik v spomin na razglasitev neodvisnosti 19. septembra. V zvetzi z državnim praznikom so izdali čilski škofje poseben pastirski List z naslovom »Evangelij in mir«. V pismu je govora o zmotah kapitalizma in pretiranega nacionalizma. V času Allen-deja je težnja po uveljavljenju marksizma državo privedla na nekatera stran-pota. Naj novi voditelji države ne delajo novih napak, ki jih kasneje ne bi bilo več mogoče popraviti.
Cerkveno imenovanje
Ker je dosedanji župnik v Mavhinjah in Sesljanu Štefan Tonkli stopil v pokoij, je bilo treba imenovati novega župnika. Izbira je padla na dr. Jožka Markužo, do sedaj kaplana slovenske duhovnije v Gorici. Dr. Markuža, doma iz Nabrežine, se je svojim vernikom predstavil v nedeljo 5. oktobra. Po želji g. nadškofa naj bi reorganiziral famo življenje zlasti v Sesljanu, ki je del mavhinjske župnije, pa ima kot letoviški kraj in zaradi dveh narodnostnih skupnosti, ki v njem živita, posebne probleme. Novemu župniku v njegovem delikatnem poslanstvu želimo obilo božjega blagoslova.
V	novo sezono
20. oktobra bo začelo Društvo slovenskih izobražencev v Trstu svojo novo letošnjo kulturno sezono. Kakor v preteklem letu, tako se bomo srečavali 'Slovenci različnih pogledov in nazorov tudi letos vsak ponedeljek v društvenih prostorih. Družila nas bo ideja slovenstva in demokracije tar krščanska etika. Poživljali bomo našo narodno zavest s tem, da (bomo prihajali skupaj, razpravljali bomo o naših narodnih problemih, ki morajo zanimati vsakega Slovenca, pa naj živi kjerkoli, posebno pa še o problematiki primorskih Slovencev.
Želeli bi, da bi bili ti naši večeri tudi letos bogati in dobro obiskani. Vabimo predvsem mladino, kajti tu ni razlike med njo in starejšimi, ni razlike med SKK in DSI, mladi se morajo pač zavedati, da so v dobi, ko se marajo tudi oni soočiti s problemi svojega naroda in misliti, kako bi jih na najboljši način rešili.
V	ponedeljek 20. oktobra bomo prvo naše srečanje posvetili »30-letnici obnovitve slovenskega šolstva na Primorskem«. O začetkih bo govoril predsednik, o prvih zavezniških zakonih ravnatelj dr. Anton Kacin in o prvih korakih naše povojne
Vrnitev slovenskih karantanskih kneževičev Gorazda in Hotimira iz tujine, kjer sta prejela sv. krst. (Relief iz leta 1948, delo akademskega kiparja Franca Goršeta)
šole prof. Maks Šah.
Začetek večera bo ob 20. uri v Donizettijevi Ulici 3. Vabimo slovenske učitelje, profesorje, študente in starše, da se udeleže prvaga večera!
Posvet o slovenskem šolstvu
Od 25. do 27. septembra se je v Mali dvorani Kulturnega doma v Trstu odvijal posvat o slovenskem šolstvu v Italiji. Seminar je organiziral SLORI (Slovenski raziskovalni inštitut) v Trstu. Sodelovalo je večje število izvedencev in drugih z zanimivimi referati. Naj omenimo le nekatere: dr. Darko Bratina »Kakšna naj bosta kultura in vzgoja v slovenski šoli v Italiji«, dr. Karel šiškovič »Pravna ureditev slovenske šole«, prof. Nada Pertot »Problematika nižje srednje šole«, Sergej Lipovec »Socialni status dijakov na slovenskih višjih srednjih šolah in socialni status naših šolnikov«, Pavel štrajn »Razvoj in številčno stanje slovenskih šol. Analiza maturantov višjih srednjih šol in univerzitetnih študentov«, Viljem Como »Stanje šolstva v Beneški Sloveniji«, Pavel Petričič »Smernice za poučevanje slovenščine v Beneški Sloveniji«, dr. Avguštin Malle »Pregled o razvoju in problematiki slovanskega osnovnega šolstva oziroma dvojezičnega obveznega šolstva na Koroškem«. Prof. Boris Lipužič pa je govoril o šolski reformi v SFRJ s posebnim ozirom na narodnostno šolstvo.
Gorico sta zastopali učiteljica Zora Saksida z referatom »Temeljni problemi slovenske osnovne šole v Italiji« in Ve-rena Koršič v okviru Slovenskega akademskega društva SKAD z referatom »Statistični pregled goriških maturantov liceja in učiteljišča v letih 1945-1975«. V soboto popoldne pa, ko je bila na sporedu diskusija, je predstavil svoj prispevek še France Mermolja in sicer o poučevanju modernega slovenskega slovstva na srednjih šolah.
Pobuda SLORI je hvalevredna, saj je bil namen tega seminarja osvetliti stanje in probleme slovenskega šolstva v zamejstvu.
Trebče
V	sredo 1. oktobra je v glavni bolnišnici v Trstu preminul priljubljeni Dalo Kralj. Dva dni kasneje so ga pokopali v družinskem grobu na trebenskem pokopališču. Pogrebnih svečanosti v župni cerkvi v Trebčah se je udeležilo želo veliko ljudi, znancev in prijateljev, ki so prihiteli od vsepovsod.
Pokojnik je bil ras zlata duša, skrben mož in družinski oče, zaveden Slovenec in se toga ni bal jasno izpovedati. Vse življenje mu je bila neprestana skrb, da je bil predan dalu (bil je vesten zidar) in svoji družini.
Brez dvoma je družina z njagovim odhodom v večnost veliko izgubila, kot je tudi precej izgubila vaška skupnost, v katero zadnje čase tako kruto posega Gospodova služabnica Smrt.
Naj mu večni Sodnik podeli zasluženi mir; njegova dobrohotna dejavnost in dobrota naj bo svojcem v uteho, nam pa v spodbudo za nadaljnje delo.
★
Tujega nočemo, svojega ne damo, je vzkliknil nekdo, ki je svoje PRODAL.
Pravi antifašist se bori proti fašizmu, lažni pa išče »fašiste« med Slovenci.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiuiiiiitiiiiiiiiiii J02E JURAK
Ekumensko potovanje po južni Nemčiji
(4)
V	času, ko je vladal bavarski knez Tas-silo II., ki je imel svoj sedež na Moškem otoku, so Slovenci v Karantaniji prišli v valiko stisko. Napadi Obrov iz panonske nižine so postajali vse močnejši. Da bi jih doko.ično zavrnili, se je karantanski knez Boiut obrnil za pomoč na kneza Tassila.
Ta je res pomoč poslal, Obri so bili leta 722 premagani, a cena za to pomoč je bila huda: Borut je moral priznati nadoblast Bavarcev in v dokaz, da bo besedo držal, je moral poslati na Moški otok kot talca sina Gorazda in nečaka Hotimira (v pesnitvi »Krst pri Savici« ga Prešeren imenuje Kajtimar).
Slovenska kneževiča sta na otoku prišla v stik s krščanskimi misijonarji in prejela sv. krst, čaz nokaj časa pa se vrnila
...............................................................................................................                    umni....umitimi«.....im........n,......................................................im....umu....................
domov. V deželo sta poklicala misijonarje iz Salzburga, ki so bili v glavnem še Irci. Gorazd je kmalu umrl in tako ga je nadomestil bratranec Hotimir.
Vendar se Slovenci niso tako hitro oklenili krščanstva. Poganska stranka je bila močna in prišlo je do ponovnih uporov, ki sta jih pa tako Hotimir kot sin Valj-hun strla.
Danes se človek sprašuje, če je bilo za ■karantanske Slovence sreča ali nesreča, da so se dali pokristjaniti. Da so postali kristjani, je bilo najbrž prav, ker bi jih drugače okoLiški narodi pod izgovorom, da je treba pogane iztrebiti, uničili kot se je to zgodilo polabskim Slovanom.
Da pa so koroški Slovenci prejeli krščanstvo iz Salzburga, se je na dolgo roko pokazalo kot nesreča. Misijonarji iz Salzburga so bili prežeti nemške miselnosti in daleč manj odprti za jazik domačinov kot npr. misijonarji iz Ogleja. Tako se je izkazalo, da se naša narodna meja na za-padu (proti Furlaniji) ni vsa stoletja skoraj za meter premaknila, na severu, ki mu je usodo krojil Salzburg, pa je naše slovensko ozemlje neprestano kopnelo in še
kopni.
Ce smo hoteli priti na Moški otok, smo se morali v mestecu Prienu, 30 km vzhodno od Rosanheima, vkrcati na ladjico, ki nas je v slabi četrt ure prepeljala na otok. Bliziu pomola na otoku stoji mogočno poslopje, inakdaij samostan, sedaj pa služi svetnim namenom.
Pa ni bil bivši samostan cilj našega ogleda, ampak slikoviti grad bavarskega kralja Ludvika II. v notranjščini otoka. Do njega je dobre četrt ure hoje.
Naj omenim, da je bila Bavarska vse do izgubljene prve svetovne vojne leta 1918 kraljevina. Nemško cesarstvo pod vodstvom cesarjev iz rodbine Hohenllen-zorn je bilo namreč zvezna država nemških kraljevin in dednih kneževin, praški kralj Viljem 1. in II. pa istočasno nemška cesarja.
V	letih 1870 je bil bavarski kralj Ludvik II., precej čudaški, pa zelo zavzet za umetnost in gradnjo gradov. Tako je na Moškem otoku po vzoru kraljevskega gradu v Versaillesu v Parizu zgradil tudi grad, ki neprestano privlači množice turistov in je res vreden ogleda.
Cas nam ni dopuščal, da bi si ga ogledali na znotraj. Zadovoljili smo se z zunanjim ogledom in bili prisotni pri četrturni »vodni« predstavi, tj. doživeli odprtje vodnjaka sredi grajskega vrta, ko je voda v mogočnih curkih brizgala iz ust žab, krokodilov in kipov, ki sestavljajo vodnjak.
Zvedeli smo tudi za žalostni konec Ludvika 11. Leta 1876 so ga našli utopljenega v ribniku v bližini enega svojih gradov. Ne ve se, ali je šlo za nesrečo ali za samomor iz zmedenosti. Vsekakor bogastvo ni vse.
Ob tem spoznanju smo se vrnili na celino in po avtocesti zdrčali proti Miinch-nu, kjer nas je čakalo kosilo v eni miin-chenskih pivovarn, v L6wenbrauu (tj. varilnici piva pri Levu). Čakal nas je tudi dr. Felc, ki je prišel k nam iz Ravens-burga.
NA KRAJU HUDOBIJE IN ZADOŠČEVANJA
Po kosilu v Lovvenbrauti smo imeli dve možnosti: na kratko si ogledati Miinchen, ki pa je bil mnogim že znan iz prejšnjih
  mmuimuimu ..................
potovanj ali pa se ustaviti v nekdanjem zloglasnem .taborišču Dachauu. Odločitev' ni bila težka. Vsi smo čutili, da moramo s svojim obiskom Dachaua dati zadoščenje vsem, ki so tam trpeli in umirali, preganjani od nečloveškega nacizma.
Mesto Dachau leži 17 km zahodno od Munohna. Dne 22. marca 1933 je bilo v njegovi bližini v prostorih nekdanje tovarne za strelivo ustanovljeno prvo koncentracijsko taborišče v Nemčiji. V njem naj bi bivali politični nasprotniki nacizma, duhovniki, Židje, vsi označeni kot sovražniki nacistične Nemčije.
Že leta 1937 se je pokazalo, da je ta prostor, načrtovan prvotno za 5.000 ljudi, postal premajhen. Jetniki so zato morali zgraditi večje taborišče, ki je bilo dovršeno leta 1938. Po razpoložljivih podatkih je šlo skozi taborišče od leta 1933 do 1945 206.000 oseb.
Taborišče je štelo 15 stanovanjskih barak, dve bolniški baraki, delovno barako in kantino. Od vseh barak so sedanje oblasti ohranile dve, od drugih se pa vidijo le temelji.
(Drugič naprej)
Za slovensko trgovsko šolo
Odbor Zveze slovenske katoliške prosvete je imel redno sejo v ponedeljek 6. oktobra. Na tej seji je obravnaval tudi položaj na slovenski trgovski šoli. Sklenil je, da na pristojne oblasti pošlje naslednji protest:
Odbor ZSKP je na seji dne 6. oktobra obravnaval tudi vprašanje državnega poklicnega zavoda za trgovino s slovenskim učnim jezikom v Gorici.
Ugotovil je, da so ostale neuslišane prošnje in protesti zaradi ukinitve 4. in
5.	razreda na omenjeni šoli;
obžaluje, da so pristojne oblasti tako gluhe za gospodarske in kulturne potrebe slovenske skupnosti na Goriškem in s tem tudi cele goriške pokrajine;
protestira zaradi takega zadržanja;
zahteva, da se zadeva v najkrajšem času ugodno reši, tako da bodo mogli vpisani dijaki nadaljevati svoj študij, do katerega imajo pravico.
Živeti krščanski zakon
Konferenca italijanskih škofov' je predložila za letošnje pastoralno leto, naj bi se razpravljalo o krščanskem zakonu, ki je osnova evangeljskega poslanstva Cerkve in vir duhovne rasti v krščanski skupnosti.
Zato je tudi goriška nadškofija pripravila srečanje o temi »Živeti krščanski zakon«. Srečanje je bilo namenjeno tako duhovnikom kot redovnicam in laikom tar se je vršilo v Gorici v četrtek, petek in nedeljo 25., 26. in 28. septembra. Zlasti v nedeljo je bilo navzočih veliiko število laikov.
O družini v skupnosti je predaval prof. Lino Vet,tori iz Trenta. Dejal je, da sta v pokoncilskem času družina in zakon nujna postavka v prenovitvi družbe. O dilšnopastirskih pripomočkih za družino v družbi, ki doživlja preobrazbo, je razpravljal don Franco Peradotto, škofijski vikar k Turina, predsednik Zveze italijanskih katoliških tednikov. On je posebej pdčrtal dejstvo, da je krščanski zakon istočasno zakrament. Prof. Rinaldo Faibris pa je govoril »o družini, privilegiranem kraju za evangeljsko srečanje«, naslanjajoč se zlasti na razna mesta iz sv. pisma.
Po vsakem predavanju se je razvila obširna debata, v katero so posegli tako duhovniki kot laiki. Pomemben je bil tudi prispevek nadškofa misgr. Cocolina, ki
Na seji, ki je bila 26. septembra, je župan Jožef Ceščut odgovoril na interpelacijo, ki so jo svetovalci Slovenske skupnosti poslali na upravo občine in jo je objavil tudi naš list.
Zupan je dejal, da se mu ne zdi umestno nabaviti lasten šolski avtobus, ker je že občina član konzorcija za prevoze in obstaja upanje, da se zadeva reši v okviru samega konzorcija. Kar pa zadeva šolsko 'poslopje v Gabrjah, bo treba -stvar dobro proučiti, kako omenjeno stavbo preurediti.
Župan je -nadalje seznanil občinski svet, da bo s 1. oktobrom nastopil službo novega občinskega tajnika dr. Jožko Prinčič, ki bo nasledil dr. Štefana Bukovca, kateri je bil premeščen v Trbiž.
Kot predstavnika v Kraško gorsko skupnost je občinski svet -imenoval za večino Janka Cotiča in Venceslava Devetaka, za manjšino pa Rema Devetaka. Zupan je član te skupnosti že po zakonu.
V	zvezi s to skupnostjo je Venceslav Devetak predložil resolucijo, v kateri je med dirugim rečeno, da je treba gorski skupnosti -prepustiti skrb in odgovornost za zaščito in razvoj kraških rezervatov. Resolucija je bila poslana predsednikoma deželnega sveta in odbora ter načelnikom političnih strank ustavnega loka v deželnem svetu.
Izvaljeni so bili tudi predstavniki občine v ustanovah ONAIRC in ONMI. Občinskim uslužbencem je bila odobrena posebna doklada, ki jim pripada po zakonu.
Na prošnjo vaščanov je občinski svet odobril namestitev novih javnih sevtilk na raznih križpotjih. Odbor je -bil pooblaščen, da izvede asfaltiranje in popravilo nekaterih cest. V zvezi s tem je svetovalec manjšine predlagal, nai bi občinska uprava mislila tudi na ceste, ki so sicer privatne, a se jih poslužuje večina prebivalcev.
Svetovalci so odobrili stroške za prevoz
je omenil nekatere pobude, ki bi jih bilo treba izves-ti v korist družin v okviru župnije; nadalje je govoril o raznih oblikah družinskega apostolata, podčrtal je mladinski problem in razložil kriterije, ki so vodili italijanske škofe, ko so sestavljali svoj dokument o krščanskem zakonu.
Na srečanju se je govorilo tudi o usmrtitvi petih revolucionarjev in p-rotivni.kov sedanjega režima v Španiji. Neki mlad duhovnik je dejal, da so te usmrtitve tudi atentat na družino in da ni dovolj, d-a se zadovoljimo le z obsodbo dejanj. Slišal se je tudi -drug glas, kateri je omenil padle v službi države, ki so vršili le svojo dolžnost (mislil je na policiste, ki so bili zahrbtno napadeni in ustreljeni). Prav je moliti za vse žrtve -nasil-ja, čeprav je treba imeti pred očmi tudi vzroke, ki so do tega nasilja pripeljali. Razgovor o mrtvih naj bo vedno resen in naj se v-rši z besedami, ki -izražajo s-poštovanje do vseh, ki so umrli. - jk
Knjiga o katoliški Cerkvi v Jugoslaviji
Po dolgoletnih pripravah je izšel jugoslovanski šematizem, posebna knjiga z najrazličnejšimi podatki o Cerkvi v Jugoslaviji.
Knjiga — šematizem katoliške Cerkve v Jugoslaviji — ima 1.178 st-rani, 10 zemljevidov med besedili, 17 pa kot posebne priloge, številne ilustracije, nad 12.000 imen v imeniku ob koncu knjii-ge, sicer pa -podaja številne podatke o vseh župnijah in duhovnikih v Jugoslaviji.
To -je -podobna knj-iga kot »Cerkev na Slovenskem«, le da njeni podatki zajemajo vso Jugoslavijo. Prvi -tak šematizem je izšel pred drugo svetovno vojno leta 1939. Sedanji je v marsičem izpopolnjen -tako v pogledu statističnih podatkov kot v pogledu zgodovinskih dejstev. Večinoma je pisan v hrvatskem, deloma tudi v slovanskem jeziku.
★
Knjiga za starše
V	Ljubljani je izšla -knjiga »Pisma staršem«, ki jo je izdal medškofijs-ki katehetski svet. Knjiga bo služila staršem kot odličen pripomoček za vsestransko krščansko vzgojo otrok. Knjiga je zelo praktična. Vsi mladi starši naj bi isi jo -pre-
otrok v vrtec in osnovno šolo. Letos bo stal vsakodnevni prevoz otrok bodisi z Vrha ali iz Gabnij v -Sovodn/je 1.009 lir več kot -lani.
Potrjen je bil prispevek 50.000 lir združenju AN Pl Iz Podgore kot pomoč za kritje stroškov pri postavitvi spomenika.
Župan je nato poročal o (izvolitvi odbora -v vodovodni konzorcij CAFO, ki -na-j bi po njegovem mnenju bila izvedena na nedemokratičen način. Venceslav Devetak je dajal, da KD vztraja na starih stališčih i-n noče upoštevati volivnih izidov, do katerih je -prišlo 15. junija letos. KD je prejela tedaj 38 % glasov, PCI in PSI pa skupaj 50 %. Iiz protesta so predstavniki 7 občin (ki so v -konzorciju in so v rokah PGI-PSI), pred glasovanjem -zapustili sejno dvorano. Glas, ki je bil odločilen za -izvolitev predsednika konzorcija, -je bi-1 oddan od predstavnika goriške pokrajine, ko ta še ni niti izvolila las-tnega vodstva.
V	zverzi s tem dogajanjem je V. Devetak predložil resolucijo, ki jo je večina sprejela, -svetovalci Slovenske skupnos-t-i pa so se pri glasovanj-u vzdržali.
Svetovalec Slovenske skupnosti je še vprašal, kaj se je storilo, da bi se dobili pri-merni prostori -za srednjo šolo, za kar naj -bi skrbel poseben konzorcij, ki bi ga sestavljale občine Gorica, Števerjam, So-vodnje in Doberdob. Župan je odgovoni-1, da so bili nekateri koralki že storjeni v ta namen in da se je na pobudo štever-janskega župana en sestanek že vršil, a žal niso bili vsi prisotni.
Na zaključku seje je odbornik V. Devetak prebral protestno izjavo, ki naj bi jo občinski svet poslal ministrstvu za javno vzgojo v Rimu zaradi ukinitve 4. razreda trgovske šole v Gorici. Svetovalec Slovenske skupnosti je pripomnil, da ta izjava povsem sovpada z resolucijo, ki jo je njegova skupina že predložila občinski upravi. Župan je nato predlagal, naj se strneta obe resoluciji v eno samo in se jo nato odobri.
Cerkev sv. Ignacija na Travniku obnavljajo
Po skrbnih in dolgih načrtih i-n vrsti študijev župnika Persiga, ob sodelovanju škofijskih tehnikov in urada za spomeniško varstvo so se začela dela za obnovitev cerkve -sv. Ignacija v Gorici in preureditev župnijskih prostorov.
Načrtovanje in sama izpeljava del ni -lahka zadeva, -kajti ni možno in tudi ni dopustno okrniti zuna-nje strukture večstoletne umetniške -stavbe, župnijski prostori so namreč del zgradbe, iki je bila -nekoč eno s cerkvijo in po slogu izhaja iz 17. stol. Takrat je stal zraven sedanje cerkve velik jezuitski šolski zavod.
Tudi sedanji obnovitveni načrt se skrbno drži bivše stavbene strukture. Posebno južni del poslopja nad zakristijo- bo ohranil arhitektonske linije stare baročne stavbe.
Celotni načrt župnijskih prostorov predvideva župnijski urad, zakristijo, zgodovinsko dvorano nad zakristijo, stanovanje za župnika in druge duhovnike, prostore za sestanke ipd. Trenutno gredo k zaključku dela za pregled strehe, žlebov in ometa na cerkvi. Načrte je izdelal goriški arhitekt M. Macuzzi, dela pa i-zvaja -podjetje G. Dieudonne iz Tržiča.
Izgleda, da se bodo stroški, iki so bili v začetku predvideni na ok-rog 30 milijonov lir, podvojili. Deželna uprava bo prispevala sedem odstotkov na posojilo.
Cerkev sv. Ignacija spada skupaj s trgom Travnik med bisere goriškega mesta. Za slovenske vernike pa je bila -travniška cerkev vedno neke vrste središče in slovenska služba -božja v tej cerkvi je pomenila obenem tudi srečanje naših ljudi iz celega mesta.
Prav bi bilo, ako bi tudi zdaj naši verniki kaj prispevali k obnovi i-n ohranitvi te cerkve. - S. J.
Rupa-Peč
Kakor marsikje drugod na Goriškem se tudi v naši vasi pripravljamo, da se s svojim zborom udeležimo vsakoletne revije pevskih zborov v Katoliškem domu v Gorici, ki je poznana pod imenom »Cecilij an-ka«.
S -tem se je odprla nova pevska sezona, ki nam bo prinesla prenekataro lepo doživetje. -Naš mešani cerkveni zbor obs-taja že vsa povojna leta -brez kake prekinitve in -čeprav še ni prejel nobenih zlatih odličij kot nekateri drugi zbori, mu to ne vzame volje do udejstvovanja. Naše pevce druži nesebična požrtvovalnost ter predanost slovenski pesmi, zato jo ljubeče gojijo i-n ji hočejo še naprej ostati zvesti.
V	zvezii s -tem vabimo vse, ki ljubijo -našo pesem i-n imajo pevske darove, da se prid-nužijo našim pevcem in pevkam tar povečajo njih vrs-te. - ik
Abonma SSG za Gorico za sezono 1975-76
Vse predstave v abonmaju Stalnega slovenskega gledališča v Trstu za jubilejno sezono 1975/76 bodo v gledališču Verdi v Gorici. Sezono organizira SSG skupaj z Zvezo slovenske katoliške prosvete in s Slovensko prosvetno zveeo ter z Ustanovo za kulturne in umetniške prireditve (EM-AC) v Gorici.
Cene abonmajev za sedem predstav: prvi sedeži (parter in balkon) 10.000; drugi sedeži (parter ;in -balkon) 7.000 lir. Tudi letos bo veljal družinski abonma, kar pomeni, da vsak nadaljnji član družine doplača k osnovnemu abonmaju po 4.000 lir. Mladi-nski abonma velja enako za vse sedeže lin znaša prav tako 4.000 lir.
Vpisovanje abonentov je do 18. ok-tobra in sicer na sedežu SPZ, ul. Malta 2, tel. 2495 ter v Katoliškem domu, Drevored XX. septembra 85, -tel. 81120. Abonenti se lahko vpišejo tudi na sedežih prosvetnih društev na Goriškem.
Širite »Katoliški glas"				
O	8V	ESI	n	LA
Duhovska zveza v Trstu priredi sveto-letno romanje v Rim od petka 14. do torka 18. novembra. Potuje se z avtobusi. Vpisujejo vsi slovenski dušni pastirji na Tržaškem.
Aposlolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu
prireja 4. novembra (državni praznik) enodnevno ekumensko romanje v Padovo na grob p. Leopolda Mandiča, modernega apostola -duhovnega ekumenizma. Razpoložljivih je še nekaj mest v avtobusih. Vpisovanje v župnem uradu v Ricmanjih, tel. 820570.
Otvoritvena predstava SSG v Kulturnem domu v Trstu bo v sredo 15. oktobra ob 20.30 za abonma red A premierski. Na sporedu je drama v dveh delih Antona Leskovca iz življenja beračev »Dva bregova«.
Dve razstavi v Zgoniku. V župnijskih prostorih bosta -do nedelje 12. oktobra odprti -dve razstavi: o trpljenju -naših ljudi 1920-1945 in slilkars-ka razstava A. Miheliča, ki vzbuja s svojimi -kraškimi motivi hiš in pokrajin -posebno zanimanje. Slikar Mihelič je samo letos prejel kar tri priznanja (zlate medalje) na razstavah v Milanu, Parmi in Spoletu. Obe razstavi -sta odprti oib večernih urah. Vabljeni!
KD »Rečan« iz Ljese-Grmeka v Beneški Sloveniji priredi v nedeljo 12. oktobra ob
14.30	»Senjam beneške pesmi«. Prireditev bo v telovadnici v Ljesah.
DAROVI
Za katoliški tisk: Magda in Jožef Kralj iz sv. Križa ob krstu nečaka 5.000; rnsgr. Luigi Salvadori, Trst, ob duhovniškem jubileju g. Ludvika Šavlja CM 5.000 lir.
Ob peti obletnici bratove smrti daruje Cilka Kovač za slovenske misijonarje in za katoliški tisk po 5.000 lir.
B.	C. v spomin prof. Radu Bednariku daruje za Alojzijevišče in za Zavod sv. Družine po 5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Hema Sirk, Su-bida, ob 7. obletnici smrti moža Pepija in sestre Milene 10.000 lir.
Za Alojzijevišče:	Milka Mužič 5.000;
Dragica Klanjšček 5.000; Milka Velikonja v spom-in Gigiju Begušu 3.000 lir.
Za ACM: družina Košuta namesto cvetja na grob prof. Radu Bednariku 5.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: za srečno romanje v Lurd in srečen povratek N. -N. 6.000; ob s-vetole-tnem romanju v Rim isti 5.000; Nada in Vida z
V	rdele 2.000; M. P. 10.000; Gabrijela Viš-njevec 2.000; A. Žiberna 10.000; Mirela Urdi-h i-n Peter Merku 3.000; names-to cvetja na grob Justa -Bogateč družina S. Žerjal 5.000; namesto cvetja na grob pok. g. župnika -so darovali naslednji: S. Žerjal 3.000, družina Urdih 3.000, Kocijančič Pini, Boži in Marta 7.000, Štefanija Sola 5.000, Ema Adami 3.000, V. M. 3.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Silvo Siviz ob krstu hčerke Tatjane; Pina Taučer v spomin Anice Zorko 5.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: družina Zerial v spomin pok. Dolfija 10.000; Sosič v spomin moža ing. ravnatelja Ivo-ta 10.000; družina Lombardi ob krstu Angela 10.000; družina Ferraglia-Čebulc 10.000; cerkveni pevski zbor namesto cvetja na grob Justa Bogateč 17.000; Metka Škerla-vaj 10.000; Mihaela Tavčar 5.000; nečaki Marija in Mario v spomin tete Lojzke Pahor 10.000; Jakomina Pahor v spomin svakinje Lojzke 5.000; sin v spomin pok. mame Lojzke Pahor 10.000; razni 5.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Ferlugah: Man-tovan Gemma 1.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 12. do 18. oktobra 1975
Nedelja: 9.30 »Jane Eyre«. 10.20 Otroška oddaja. 12.05 Nedeljsko popoldne. 16.40 Košarka Lokomotiva : CZ. 18.10 »Naši sorodniki«, film. 20.05 Ingolič: Žrtve. 20.40 Islandija ni Koromandija.
Ponedeljek: 17.15 Medvedek Pu. 18.05 Na sedmi stezi. 18.40 Elektrotehnika. 20.05 »Ojdipova skrivnost«, drama. 21.40 Kulturne diagonale.
Torek: 17.40 Afriške živali. 17.50 Brat žita. 18.15 Biseri morja. 18.45 Rokopisi in faksimili. 21.05 »Ana Karenina«.
Sreda: 17.25 »V 80 dneh okrog sveta«. 18.40 Po sledeh napredka. 20.05 »Jenki«, švedski film.
četrtek: 17.30 Devet lat skomin. 18.20 Mikrobi in ljudje. 20.05 Iz serije »110 policija«. 21.20 Četrtkovi razgledi.
Petek: 18.05 Pevski tabor. 18.40 Arhitekt Aaal-to. 21.55 Mojstri kuhinje.
Sobota: 13.55 Nogomet Željezničar : Beograd. 18.20 Francosko slikarstvo. 20.05 Življenje je lepo. 20.45 Gostje slovenske popevke 75. 21.20 Kajak. 22.25 Odbojka Jugoslavija : Italija.
f RADIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 12. do 18. oktobra 1975 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Klavirska glasba J. Brahmsa. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Mladinski oder: »V -srcu pragozda«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.00 Kdo, -kdaj, zakaj. 14.30 Nedeljski -vestnik. 15.45 Operetna fantazija. 16.30 šport in glasba.
17.30 »Vlaki so vozili mimo«. Drama. 19.00 Folk iz vseh dežel. 19.30 Zvoki in ritmi.
20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika.
22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14 30 Pregled -slovenskega tisika v Italiji. 17.00 Za mlade posl-ušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Baletna glasba. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Glasba za lahko noč.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Revija glasbil. 17.00 Za mlade -poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Srečanje z goriško pesnico Ljubko Šorli. 19.20 Za .najmlajše. 20.35 I. Zajc: Nikola Zrinjski, opera. 21.50 Sanjajte z nami.
Sreda: 11.35 .Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Deželni koncerti. 19.10 Družinski obzornik.
19.30 Western-Po-p-Falk. 20.35 Simfonični koncert. 21.25 Filmska glasba.
četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Slovenski znanstveniki na univerzi.
19.10 Dopisovanje Savio-čo-p. 19.25 Za naj-mlajše. 20.35 »Giovannino«. Igra. 22.05 Glasba v razvedrilo.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za -mlade posl-ušavce. 18.-15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele. 19.10 Slovenska povojna lirika. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert. 21.30 Nocoj plešimo!
Sobota: 11.35 Poslušajmo spe-t. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Simfonična glasba. 19.10 Liki iz naše preteklosti. 19.20 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Slovenski satir na Kranj-skem«. I-gra. 21.30 Vaše popevke.
Š P R T
Atletska prireditev. ŠZ Olvmpia organizira v nedeljo 12. -t. m. lahkoatletsko tekmovanje »Memorial M. Filej«. Tekme se bodo vršile na Šolskem stadionu v Gorici (Rojce) z začetkom ob 9. uri. Tekem se lahko udeleže fanitje in dekleta, včlanjeni in navolanjeni. Na programu so teki (60, 80, 100, 1000, 2000, 1500, 3000, 400, 800 m), skoki v daljino, višino in tiiskok, meti krogle in diska ter štafeta 400x300x 200x100. Vabljeni so tudi fantje in dekleta, da bodo pomagali -kot sodniki.
Odlične rezultate so dosegli preteklo nedeljo na državnem tekmovanju CSI v Roveretu atleti 01ympie Albert Devetak, Klavdij Vogrič in J-urij Lauren-ti; Albert je bil drugi na 1500 m s časom 4’15", Vogrič je dosegel na 1500 m čas 4’39’’, Laurenti pa je 100 m pretekel v 12’1. Tekmovali so še Peter Klanjšček, Primožič Emanuela in Silvana Perše.
★
Za obnovitev cerkve na Sv. gori: N. N.
v spomin p. Benjamina Hvala 5.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12 °/o davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob -težki izgubi naše drage
Marije Peric vd. Caharija
ki je umrla v 66. letu starosti v ponedeljek 29. septembra v Nabrežina in bila tam pokopana 1. oktobra se iskreno zahvaljujemo vsem, -ki so -z nami sočustvovali dn se udeležili pogreba. Posebno se želimo zahvaliti -g. župniku Srečku Rejcu iz Nabrežine za opravljene obrede in vso duhovno tolažbo.
Nabrežina, 1. oktobra 1975
Hčere In sorodniki
skrbeli -pri svojih dušnih pastirjih.
S seje občinskega sveta v Sovodnjah