Študentski list Letnik XXXVI Cena 150 din Številka 1 UVEDNIK ZA PRIZNANJE DRUGAČNOSTI Tribuna ni in ne more biti zgolj študentski časopis. Ne obstaja neka od druž-be izolirana študentska populacija in ravno tako tudi ne obstajajo neki od dru-gih problemov izolirani študentski problemi. širši problemi so prej ali slej tudi problemi študentske populacije. Ravno zato je konstitutivni element uredniš-ke politike Tribune javnost. Naloga Tribune je, da nastopa kot artikulator nje-nih interesov, vendar ne kot poštni nabiralnik in tudi ne tako, da družbene teme zgolj odpira. Tribuna mora razkrivati in hkrati demlstificirati. Mora po-magati k ustvarjanju demokratične javnosti, kar pomeni vzpostavitev dialoga drugače mislečih. Temu primerno bomo v vsaki številki poleg drugega po-drobno obdelali eno temo. Podrobno pomeni, da bomo sestavili mozaik več različnih stališč, ki ne bodo vedno nujno »pro et contra«. Minili so časi anar-hije, ko je bilo dovolj rušiti ali zgolj kritizirati. Treba je nek problem zapopasti in ga sleči pred očmi javnosti, se pravi predstaviti ga iz čim več zornih kotov. Ni dovolj, da se »politiki« ob pašem pisanju dvignejo lasje na glavi. Stvar jih mora zaboleti, zapeči. Postaviti jo je treba pred čim več dejstev ter jo prisiliti, da deluje zakonito in legitimno. Problem Ivana Čečka, Jehovih prič in ugovora vesti torej ne vlačimo na dan zaradi senzacije, temveč da bj na tem odnosu (družba - Jehove priče) poka-zali na odnos družbe do marginalnih skupin, skratka do drugače mislečih. Da-nes so to Jehove priče, jutri homoseksualci, pojutrišnjem narkomani ali kdo drug. Ni vsak odklon od »normalnega« (splošno družbeno priznanega) tudi že patološki. Še posebej ne, če ne priznavamo kot »normalno« zgolj eno linijo. In v odnosu družba-Jehove priče ni najbolj važna njihova vera (čeprav za njih verjetno je), temveč je to preizkus za družbo, ali je sposobna ustvariti plura-listični dialog ali pa se za fasado samoupravnega pluralizma interesov skriva in zakriva tendenca po monolitnosti. Skratka gre nam za vzpostavitev neod-visne demokratične javnosti, ki bo lahko vplivala in predstavljala pritisk na po-litično oblast. Pri ugovoru vesti ni dovolj, da dosežemo zgolj uvedbo možnosti cjvilne službe, temveč da tudi zakonsko uredimo enkratno kaznovanje tistih, ki jim ugovor vesti preprečuje, da bi kakorkoli služili vojaški rok (z orožjem ali brez). Saj je nesmisel, da lahko ti Ijudje preživijo v zaporu tudi več kot deset let. In če imamo pravo in zakone zato, da človeka obvarujemo pred nasiljem, zakaj potem najbolj drastično kaznujemo ravno najbolj dosledne borce proti nasilju. Kazni nekaterih morilcev in posiljevalcev so minimalne in smešne v primerjavi s kaznimi tistih, ki odklonijo služenje vojaškega roka. Mogoče se bo marsikdo le vprašal, kdo so sploh Jehove priče in zakaj ne navedemo nekaj splošnih podatkov. Vendar pa nas oni in njihova vera zanimajo samo toliko, v kolikor jim vera preprečuje služenje vojaškega roka, zato podrobna socio-loška analiza te verske sekte, še najmanj pa na isti način kot beli antropologi proučujejo »divjake« v džunglah, tu in sedaj nima pomena. In kaj bo naša družba naredila s pobudo o uvedbi civilne službe in zakonske ureditve enkratnega kaznovanja, ki jo je dala ZSMS na svojem zadnjem kon-gresu. Če se bo omejila zgolj na kritiziranje in na pritiske, naj opusti svoje sta-lišče, bomo padli že na sprejemnem izpitu demokracije. Če imajo mladi dru-gačne idejne nazore, to še ni nič slabega, razen seveda, če ne mislimo, da se lahko nazori sprejemajo enkratza vselej. V tem primeru sploh ne potrebujemo raznih kongresov. Enega, najbolj »pravega«, posnemimo na filmski trak in ga predvajajmo vsak dan po televiziji namesto dnevno-informativnih oddaj. ROBERT BOTTERI KRIKI BOLJE RAT NEGO PAKT Odkar je Šalamun sporočil, da se je utrudil podobe svoje-ga plemena, in da se zato na-merava enostavno izseliti, je ta varianta preživetja tiho os-tala med slovenskim prebi-valstvom. Med dogodke, ki povečujejo to utrujenost, lah-ko prav gotovo prištejemo nedavni nastop Boška Kruni-ča, člana CK ZKJ in hkrati čla-na ZK SZDL na seji tega or-gana (Delo, 9. 10. 86), ki je rnisel na izselitev obudil vsaj \z dveh razlogov: . Prvi razlog je v tem, da so se tistim, ki gibanja ne le pod-pirajo, pač pa so vanje tudi vključeni, naježili lasje ob raz-galjenem političnem bistvu teh gibanj: »ki jih je mogoče prepoznati po projekciji na-cionajno liberalističnega de-lovanja in po povezovanju s protikomunističnimi organi-zacijami v tujini.« Če se ne motim, so te lastnosti v naši državi nezaželene do take mere, da k misli na odselitev navajajo že tihega simpati-zerja teh gibanj. Drugi razlog pa tiči v pred-lagani dolgoročni strategiji družbenega zastoja oziroma v podani viziji prihodnosti, ki ne ponuja veliko alternativ: »živi-mo (namreč) v negotovem svetu, v katerem nam ne pre-ostane drugega, kakor da se bojujemo za svojo državo in neodvisnost« Tako državo kot neodvisnost že imamo in bi ju lahko le še krepili s pri-merno razvojno politiko. Ne-navadno pa je, da Boško Kru-nič ustrezno razvojno politiko vidi le v boju, kar nas nadalje vodi do osupljivega spozna-nja, da v XX. stoletju, na ev-ropskih tleh še najdemo ple-me, ki si domišlja, da si bo z bojem (ropanjem in plenje-njem?) povečevalo svoj na-rodni dohodek in s tem krepi-lo svojo državo in neodvis-nost. Nosilka takega razvoja bi bila »armada miru« names-to znanja, rezultat pa »neod-visnost« namesto razvitosti in »mir« namesto demokracije. Napovedujem vojno - komu? Po višini plač so državno partijski funkcionarji odgo-vorni Ijudje. 0 tem priča dej-stvo, da je Boško Krunič vest-no odkril sovražnika, ki se ma-nifestira v gibanjih, in da se je odločil za boj zoper njega. Pri tem pa se ni vprašal, komu je s tem napovedal vojno. Na to vprašanje bi mu lah-ko deloma odgovorili podatki iz jugoslovanske mladinske raziskave JUPIO. Iz tabele je mogoče razbrati ugotovitev, da interes za voj-sko in vojaške zadeve pada z večjo razvitostjo republike. Ob oceni, da Slovenija za 100 % presega poprečno ju-goslovansko stopnjo razvi-tosti, je tako mogoče razume-ti tudi najnižji odstotek za voj-sko zainteresirane mladine v Sloveniji. 54% mladih Slo-vencev, ki ne kažejo nikakrš-nega zanimanja za vojsko, predstavlja tako nesorazmer-no visok delež, da je zbodel v oči tudi avtorico, ki ga komen-tira takole: »Posebno zanimi-va je nezainteresiranost slo-venske mladine za vojsko -nimamo podatkov o tem, če je y Sloveniji isti trend, toda dejstvo je, da se je v zadnjih letih drugačno stališče mla-dih Slovencev izrazilo tudi skozi SZMS, ki je zahtevala, v zvezi z vojsko, posamezne spremembe. Gotovo je, da so te akcije odraz večinskega razpoloženja mladih v Slo-veniji in da povratno utrjujejo tako mnenje, a ne bi smeli spregledati tudi možnih učin-kov za jugoslovanske razme-re - zelo razvitega in agilnega mirovnega gibanja v Sloveni-ji.« (llišin V., v Položaj, svest.., CIDID/IDIS BG. ZG 1986, str. 116-117) Delež slovenske mladine, ki je vojska ne zanima, je tako velik, da ga ni mogoče pojas-njevati zgolj z razvitostjo Sl<> venije nasproti Jugoslaviji. Razlaga, ki se ob tem vsiljuje, je, da obstaja določena zveza med nezanimanjem za vojsko in mirovnim gibanjem. Govor-jeno v domnevah bi lahko to-rej Boška Kruniča opozorili, da bo obračun »armade miru« z mirovniki pomenil obračun z več kot polovico slovenske mladine (ki, mi-mogrede, predstavlja del omenjene armade). Prikazani podatki dopušča-jo možnost, da vojna napo-ved gibanjem pomeni napo-ved državljanske vojne. Prav to možnost pa bi moral Kru-nič B. kot član CK ZKJ izklju-čiti iz svojih izjav. A R STUPANJ INTERESIRANJA ZA VOJSKU I VOJNE STVARI S OBZIROM NA REPUBLIČKO/POKRAJINSKU PRIPADNOST ISPITANIKA - u postocima Republika/pokrajina Veliki Srednji Nikakav Slovenija 8,7 37,5 53,9 Hrvatska 20,8 45,3 33,9 Vojvodina 24,4 51,5 24,1 Srbija 29,3 45,0 25,7 Bosna i Hercegovina 34,5 48,7 16,8 Makedonija 40,8 42,0 17,2 Crna Gora 43,3 38,9 17,7 Kosovo 36,7 45,1 18,2 UKUPNO 28/7 45/1 26^2 hi - kvadrat = 461,66; SS = 14; p > .001 Ck = 0,315 TRIBUNA stran2 KRIKl IASIUE IN JAVNI RED Lukas Milič se je 19. feb-jarja letos, po opravljenem ,oslovnem obisku pripravljal, Ja bi se z letalom vrnil iz Za-ireba v Švico. Ko je ob 12.15 apustil hotel in hotel vzeti jksi, s katerim bi pospremil rijateljico, ki je ob 12.30 po-Dvala z vlakom v Beograd, je ratarhotela Intercontinental žvižgom poklical nek taksi, Jeprav je bilo pred izhodom 'parkiranih že več drugih. Mili-ču je dejal, da parkirani taksiji niso zanj, in s prijateljico sta se usedla v ponujenega. Pred železniško postajo sta pod nogami opazila sveženj ban-kovcev. Lucas ga je pobral, da bi ga predal miličniku. Ker pa pred postajo ni bilo nobenega miličnika, je šoferju dal 2000 dinarjev in ga prosil, naj poča-ka, da bi predajo opravila, ko bo pospremil svoj beograjski obisk. Hitro se je vrnil, vendar taksista ni bilo pri avtu. Po de-setih minutah se je taksist Franjo Poturiček vrnil in sku-paj z Lukasom odšel na Upra-vo za notranje zadeve. To je bil torej opis poštene-ga dejanja državljana Miliča, ki je najdeni denar želel pre-dati policiji. V pisarni službe za notranje zadeve se je pojavil uslužbe-nec, ki se je predstavil kot tak-stistovbrat. Lukas Miličje od-dal denar, uslužbenci so ga prešteli - bilo je 86.000 di-narjev. Tedaj je Franjo, torej taksist, zatrdil, da manjka še 100.000 dinarjev. Policija je Miliča brez zadržkov preiska-la, pri njem so našli devize in nekaj dinarjev. V istem času so preiskali še prijateljico, ki se je z vlakom že peljala v Beograd, vendar tudi pri njej niso našli denarja. Miličniki so Miliča vtaknili v lisice in posadili v samico. Medtem so, predstavljajoč se za Hotel Intercontinental, te-lefonirali na Svvissair in odpo-vedali Miličev popoldanski polet in celo njegov ponovni let za Jugoslavijo, tri tedne kasneje. Milič je hotelski račun po-ravnal že ob pol sedmih zjut-raj. Recepciji ni omenjal nika-kršnega poleta. V taksiju je našel denar, ki ga je po etični dolžnosti želel izročiti policij-skim organom. Za nadalinji potek dogodkov pa si mora-mo pomagati z dokumenti, stvari se namreč zapletajo! Po vseh pripetijah je bil Mi-lič pogojno obsojen na pet mesecev. Vendar je to le ko-nec zgodbe, ki bo (ali pa je že, tega žal ne vemo), dobila epi-log pred Ustavnim sodiščem SR Hrvatske. Naj naštejemo nekaj najtežjih kršitev zakonov in prekoračenja kompetenc, do katerih je prišlo: - sodba je absurdna, priča-nje taksisa je spoznano za ne-resnično, denarja policija ni našla ne pri Miliču ne pri kole-gici, kljub temu pa je bil Milid obsojen; - med prestajanjem pripora je Milič zbolel za angino pec-toris novum, dlje časa je pre-živel v komi in bil med bolez-nijo zasliševanj; - kljub temu, da je švicarski konzulat 25.februarja predla-gal jamstvo v višini 10.000 švicarskih frankov, Milič ni smel zapustiti zaporniške bol-nišnice; - med priporom je bil prisi-Ijen zamenjati odvetnika. Sam je izbral Srdjo Popoviča, dobil pa je Eugena Zadraveca; - njegova družina o aretaci-jj ni bila obveščena v zakon-skem roku 24. ur. Lukasov brat je 15. julija le-tos Ustavnemu sodišču zara-di vseh napak in samega do-godka, ki ga imenuje »držav-ni terorizem«, poslal 15 strani dolgo pismo, v katerem Služ-bo državne varnosti obtožuje režiranja in organiziranja fik-tivne kraje, podrobno pa opi-še tudi napake okrožnega jav-nega tožilstva, sodstva in pre-iskovalnih sodnikov. Vse Mili-čeve zahteve in opisi so izred-no konkretni, vendar imen po-sameznikov tokrat ne bomo objavili. Objavili pa bomo vsaj začetek obvestila: »Taj čin državnog teroriz-ma ima za cilj političko uboj-stvo moga brata Lucasa Mili-ča - kao čin političke omazde za moj protest, to on pred-stavlja čin rušenja ustavnog i pravnog poretka SRH i SFRJ, te kao takav, predstavlja i čin rušenja ustavnih osnova na kojima se zasniva ustavni i pravni poredak SRH i SFRJ, pa stoga zahtjevam da oba-vestite sabor SRH o načinu rušfenja ustavnog poretka SRH sa strane policije SRH, tužilaštva i pravosudja. Ta-kodje zahtevam da se sa-učesnici tog bezakonja po-zovu na sudsku odgovor-nost.« Odgovora Ustavnega so-dišča še ne poznamo. Vemo pa, da je obtoženi Lukas Mi-lič nihče drug kot brat obto-ženega na procesu proti šesterici... Dolga je roka pra-vice! F.z. KAKO CENZURIRATI TELEVIZIJO? Televizije ni mogoče cen-zurirati. Čim gre neko sporo-čilo v eter, ga ni več mogoče prečrtati, zbrisati, mu onemo-gočiti dostop do javnosti. A televizija še naprej ostaja na-jbolj nadzorovan medij. V nedeljo, 28. septembra, je Televizija Novi Sad predva-jala oddajo »Slobodno« (!). To je zabavna oddaja, v kateri vsakokrat obdelajo kako te-matsko področje, pripovedu-jejo vice, naredijo anketo po mestnih ulicah itd. Skratka, nedeljsko razvedrilo, da v po-nedeljek lažje začnemo nov delovni teden. Tema omenje-ne oddaje je bila: neumnost (!). V poročilu s seje program-skega kolegija Televizije Novi Sad (povzemamo ga po reviji Danas) smo izvedeli, da je ta organ ocenil omenjeno odda-jo kot »po svoji vsebini ured-niško in idejnopolitično zmoto (promašaj). Programski kole-gij je v okviru svojih pristoj-nosti sprejel ukrepe za ugo-tavljanje osebne in kolektivne odgovornosti«. Toliko v poro-čilu. Angažirani novinarji Da-nasa so še ugotovili, da bo (sedaj že bivši) urednik te od-daje Mile Isakov odslej delal potopisne reportaže, sicer pa bo oddaja »Slobodno« obdr-žala svoj dosedanji koncept. Pustimo sedaj ob strani, kaj je Isakov naredil takega, da si je prislužil ta »ukrep«. Želim samo pokazati, da so taki »ukrepi« v svoji konsekvenci cenzurne narave. Pri časopisih je zadeva do-kaj preprosta. Pred izidom morajo trije izvodi na pregled k javnemu tožilcu, ki s svojimi pomočniki opravlja vlogo cenzorja. Ti lahko časopisu z nevšečnim sporočilom vsaj začasno onemogočijo dostop do javnosti. Vse skupaj se za-plete že pri dnevnih časopisih, ki morajo iziti vsak dan ob do-ločeni uri. Še bolj zapleteno pa je pri radiu in televiziji zara-di njunih tehničnih in medij-skih značilnosti. Če bi hoteli, naj javni tožilec opravlja svojo cenzorsko nalogo tudi na te-leviziji, bi morali biti njegovi pomočniki v vsakem TV ured-ništvu. A najdena je bila elegant-nejša rešitev: vlogo presoja-nja primernosti sporočil za javnost prevzema urednik do-ločenega uredništva. To je nehvaležna vloga, saj merila primernosti niso nikjer ne-dvoumno postavljena. Odvis-na so bolj ali manj od dnevnih političnih razmerij. Zato ni čudno, da kak urednik kdaj tudi »promaši«. Sporočila, potem ko je šlo v eter, resda ni mogoče zaple-niti. Mogoče pa je »sprejeti ukrepe« v opomin urednikom, ki bi še kdaj utegnili narediti »uredniški in idejno politični promašaj«. Pri tem se niko-mur niti ne zdi potrebno po-jasniti javnosti, v čem je ta t.i. »promašaj«. Kot da ni kaj po-vedati. Jasno, urednik je do-pustil predvajanje političnih vicev, ki so prekoračili mero. Kakšna je ta mera, nihče ne ve. Kdo jo določa, tudi ne. Kar nekako samo po sebi umevno je, da se to tako pač ne počne, in da je treba »ukrepati«. Urednika se »prestavi« na neko brezvezno delovno mesto. Ne samo, da bo njego-ya plača zdaj najbrž dosti niž-ja, kot je bila plača urednika; v nič je šel tudi ves njegov trud, ko je poklicno napredoval. Za-četi bo moral znova in to pot mu bo dosti težje. Drugi ured-niki pa bodo odslej trikrat pre-mislili, preden bodo naredili kak »promašaj«. Televizijski program se to-rej »cenzurira« vnaprej, pre-ventivno, z »ukrepi« za nazaj: s kaznovanjem urednikov, ki niso dobri cenzorji lastnih iz-delkov. x MARKO PEČAUER TRIBUNA stran TRIBUNA št.1,leto XXXVI,ponedeljek 27.10.1986 Glasilo UK ZSMS UREDNIŠTVO:Andrej Rusfglavni urednik),Robert BotterKodgovorni urednik),Tomi Gračanin(letalec),lztok Aberšek(kulturnik),Marko Pečauer, Tomaž Toporišič in Ina Ferbežar(lektoriranje),Zdravko Papič(prelom in oblikovanje) TISK:Tiskarna Ljudska pravica,Priprava BEP Dnevnik Naklada 5000 izvodov.cena §tevilke:150 din.Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu St. 421—170 z dne 22.januarja 1973. NASLOV UREDNIŠTVA:Kersnikova 4,Ljubtjana,telefon:319-496.Javni sestanki uredništva so ob sredah ob 18.uri. ČASOPISNI SVET:Danilo Turk(predsednik),Marta MaceddnUasmin Držanič,Bojan Klenovšek.ida Novak.Aleš Kardelj.Breda Papež,Bogomir Kovač,Boris Kononenko,Marko Gašperlin. TRIBUNA stran4 EAJIKAH EKOIPEC BSSR TRIBUNA stranS FAKULJA V PRIŠTINI ODKLONILI VPIS NEKATERIM ŠTUDENTOM Dr. Ivan Kristan: »Takšen postopek se mi zdi nezakonit in neumesten.« Mladi, ki bi hoteli študirati na Univerzi v Prištini, pa so njihovi starši, bratje ali sest-re pripoznani za nacionaliste, se ne more-jo vpisati, čeprav so naredili sprejmne iz-pite. V občinah na Kosovu so si kot prioritet-no nalogo zadali »vprašanje idejno-poli-tične in delovne diferenciacije v šolah«. Stanje na prištinski univerzi je boljše kot pred letom dni. Okrepljena je »aktivnost v borbi proti indokrinaciji z albanskim na-cionalizmom in iredentizmom«. Učitelji in učenci letijo s šol. Kaj naj si mislimo ob podatkih iz gradi-va za sejo predsedstva PK ZK Kosova? »V šolskem letu 1985/86 so bili sprejeti idejno-politični ukrepi proti 73 prosvet-nim delavcem, disciplinski proti osemde-setim, administrativno zakonski pa proti štiriindvajsetim učiteljem. Zamenjano je bilo devet ravnateljev, proti devetnajstim so sprejeli administrativne ukrepe. Iz šole so odstranili 842 učencev, od katerih se jih je 71 ukvarjalo z raznimi oblikami sov-ražnega delovanja, kar kaže, da idejno-vzgojno delo še vedno ni zadovoljivo. Za-radi ukvarjanja s sovražno dejavnostjo pa tudi zaradi eksponiranja nacionalističnih pozicij članov njihovih ožjih družin za 136 učencev, ki so končali srednjo šolo in op-ravili sprejemni izpit, ni bilo dano sogiasje za vpis na fakulteto.« (Vjesnik, 25. sep-tembra) Stališče je torej jasno: nacionalistom in iredentistom za nobeno ceno ne dovoliti »indoktrinacije« na univerzo. Z inteligen-co so že tako težave. In da bi imeli oprav-ka še z visoko izobraženim sovražnikom ? Nikakor. Ce onemogočajo vpis na univerzo kan- didatom, ki so se ukvarjali s sovražno de-javnostjo, bi to še lahko nekako razumeli, čeprav ne tudi opravičili. Popolnoma ne-razumno pa je, da onemogočajo tudi so-rodnike nacionalistov. Krivdo za prestop-nikov greh se tako pripiše njegovi celi dru-žini. Je tako ravnanje v Jugoslaviji lahko za-konito? Nezakonito in neumestno Za mnenje in komentar smo povprašali rektorja Ijubljanske univerze, dr. Ivana Kristana. »Teh dogodkov na prištinski univerzi ne poznam. Prvič slišim zanje zdajle od vas. RIBUNA stran 6 Zdi pa se mi, da je nemogoče odkloniti vpis nekomu, ki je »sumljiv« zaradi star-šev češ da so storili to ali ono kaznivo de-ianje. Vsakdo je samostojen človek, sa-mostojen občan, odgovoren za svoja last-na dejanja. Otroci ne morejo odgovarjati za dejanja svojih staršev, kot ne morejo starši odgovarjati za dejanja svojih otrok, razen seveda, če gre za mladoletnike. Takšen postopek se mi zdi nezakonit in neumesten.« • Univerza torej ni reagirala na ta do-gajanja? »Tega nismo imeli registriranega. Nih-če ni dal iniciative y tej smeri. Nihče nas ni opozoril, da se kaj dogaja in da bi morali ukrepati. Na osnovi vaše ustne informaci-je je težko ukrepati. Treba bi bilo imeti do-kument o tem, kaj se je dogajalo. Potern bi lahko prek naših organov ustrezno rea-girali.« • Ali se kaj takega kot na prištinski lah-ko pripeti komu tudi na Ijubljanski univer-zi? »Ne predstavljam si, da bi se karkoli podobnega lahko dogajalo tu, pri nas. Vsakdo ima ustavne pravice, enake kot drugi, dostop do vseh učnih zavodov. Vpisni pogoji so jasni in nesporni. Osebno ne poznam primera, ki bi bil problemati-čen iz takšnega ali podobnega vzroka.« Različni pogledi Našdrugi sogovomikje bil Franci Pivec, predsednik republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje. »Na to zadevo lahko gledam predvsem z vidika ureditve v naši visokošolski zako-nodaji in z vidika prakticiranja te zakono-daje v Sloveniji. V šolstvu v Jugoslaviji na-mreč nimartio nobene skupne zakonoda-je. V primeru, ki ga omenjate, gre za ome-jevanje vpisa. V našem zakonu o usmer-jenem izobraževanju 167. člen ureja pro-blematiko omejevanja vpisa v primeru, ko je kandidatov za študij več, kot pa je na razpolago mest. Kolikor vem, je taka si-tuacija na prištinski univerzi permanent-na.« • Gre za študente, ki so opravili spre-jemne izpite, pa jih vendar niso sprejeli. »Taka situacija v naši ureditvi ni predvi-dena. Pri nas je opravljanje preizkusov znanj pred vpisom strogo anonimno. Re-levantni so samo rezultati, dobljeni v teh preizkusih, in pa doseženi uspehi na pred-hodni stopnji izobrazbe. Med slednjimi se ocenjujejo res izključno rezultati deia. Ni-kakršnih drugih kriterijev ni. V Sloveniji z zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij celo Ijudem, ki so na prestajanju kazni, do-voljujemo vpis v visokošolske organizaci-je in študij med prestajanjem kazni. Teh primerov je kar nekaj. Takšna dejanja lahko komentiram samo takole: očitno gre za različne pogle-de. Za odločnejši in bolj kritični komentar bi moral poznati še vrsto drugih okoliščin, s katerimi pa na žalost nisem seznanjen.« • Kakšne so poti, po katerih bi, če se ne strinjamo s tem početjem, lahko nanj reagirali? »Težko karkoli sugeriram. En način bi gotovo bil preko mladinske organizacije FAKUUA zbrati vsa dejstva, vse podatke; s primer-janjem zakonodaje in prakticiranja te za-konodaje prikazati razlike in na ta način ustvariti atmosfero, vkateri je treba te vr-ste ukrepanje bolj utemeljiti, kot je morda sedaj utemeljeno. S tem svojim vprašanjem pa ste nam dali razlog, da tudi v upravnem okviru po-izvemo, kako je s temi stvarmi. Ne zato, da bi vtikali nos v razmere in način ukre-panja na prištinski univerzi, ampak, kerse študentje svobodno gibljejo v jugoslovan-skem prostoru in se imajo pravico vpisati HOPET87 Hundreds of Original Projects for Employment ¦ Avstrijska vlada je v skladu s pobudo Generalne skupščine OZN sklenila orga-nizirati mednarodni simpozij in razstavo z naslovom HOPE '87, katere osnovni na-men je spodbuditi zaposlovanje mladih. »Mladinska nezaposlenost ni niti statis-tični niti finančni problem. Zame je ena največjih tragedij našega časa to, da sto-tisoče mladih Ijudi živi brez upanja in za-upanja v svojo prihodnost,« je dejal avst-rijski zunanji minister ob mednarodnem letu mladih. Najprepričljivejše potrdilo, da je z zgomjimi besedami mislil resno, pred-stavlja projekt HOPE '87. Organizacijska zasnova tega projekta priča, da se je tudi od Jugoslavije moč ne-kaj naučiti. Očitno je namreč, da je avst-rijski vladi, ki je sponzor tega dogodka, po-polnoma jasno, da s samimi kongresi ne bo kaj dosti opravila. 0 tem jo je verjetno prepričala učinkovitost 32 kongresov, ki smo jih letos priredili y naši deželi. Hope '87 zato ne bo zgolj simpozij o problemu mladinske nezaposlenosti, pač pa bo ob njem potekalo tudi mednarodno tekmo-vanje z naslovom STOTINE ORIGINAL-NIH PROJEkTOVZAPOSLOVANJA,ka-terega namen je spodbuditi mlade, naj sami razmišljajo o možnih (altemativnih) načinih zaposlovanja. Ker smo prepričani, da brezposelnost ni le problem gnilega kapitalizma, in ker nam je jasno, da si mo-ramo mladi sami ustvariti mednarodne povezave, da ne bomo odmrli v provinci, objavljamo pogoje za pristop k temu tek-movanju: - tekmovanja se lahko udeleži vsak, ki ni mlajši od 14 ali starejši od 24 let, - sodeluje lahko kot posameznik aii v skupini, - strokovno pomoč lahko iščeš v znan-stvenih inštitutih ali v političnih inštituci-jah, - tvoj prispevek mora vsebovati idejo ali konkreten projekt, ki naj spodbudi za-poslovanje mladih. Ne gre torej za tekmovanje posamezni-kov, pač pa za tekmovanje projektov. Pri tem niso postavljene nikakršne omejitve. Oprite se na lastno domišljijo, kreativno moč in organizacijski talent. Pazite le, da boste zadostili minimalnim standardom: - jasno morajo biti izpostavljeni smotri ideje ali projekta, na katerokoli univerzo y Jugoslaviji. Zade-va bi se lahko dotaknila tudi nas. Konec koncev se študentje s Kosova vpisujejo tudi na naše fakultete. če bomo po hitrem preverjanju ugotovili širši obseg tega vprašanja, se bomo tudi mi podrobneje pozanimali na Kosovu in na prištinski uni-verzi, kako je pravzaprav s temi primeri in s to prakso.« MARKO PEČAUER fotografija iz arhiva Tribune - oceniti moraš, koliko mladih Ijudi bi inrielo korist od tega projekta in od kod bi jih lahko pridobil za ta projekt, - podati moraš predlog, kako bi se dalo tvoj projekt ali idejo praktično realizirati, - oceni tudi, kakšna finančna sredstva bi zahteval tvoj predlog. Če misliš, da je tvoja ideja ali projekt tako izvirna ali enkratna, da bi jo težko opisal z besedami, pravila tekmovanja dopuščajo, da tekstu priložiš videokaseto, risbe, fotografije, da pošlješ prototip izdel-ka, o katerem govoriš, ali da uporabiš še kakšen drug nazomejši medij. Lahko na primer svoj predlog odpoješ ali odigraš (navodila za udeležbo omenjajo tudi to možnost). OPAZI: V tekmovanje se bodo vključili le predlogi, ki bodo oddani do 31. januarja 1987! Mednarodni simpozij in razstava prijav-Ijenih projektov HOPE '87 bo potekala v City Hallu na Dunaju od 28. aprila do 2. maja 1987. Na razstavi bo predstav-Ijen VSAK PRIJAVLJEN PREDLOG. Ker so dovoljeni vsakršni načini predstavitve, je zaželeno, da svoj projekt ali idejo pred-staviš sam. Za požrešne na denar pa še tole: komi-sija, ki jo bo deločila avstrijska vlada, bo skrbno pregledala VSAK predlog ter po-delila cashprizes za najboljše tri: najboljši projekt 5000 US $ drugi in 3000 US $ tretji 2000 US $ ACHTUNG: Vsak od predlogov bo na voljo zainteresiranemu sponzorju brez-plačno, kar pomeni, da ni avtorskih pravic na projekt ali idejo! Ker smo na TRIBUNI navdušeni nad takim mednarodnim žurom, bi radi Mla-doslovence tudi sami spodbudili k tekmo-vanju. Zato se TRIBUNA obvezuje, da bo za najboljši slovenski predlog enemu predlagatelju TRIBUNA plačala potne stroške in del stroškov bivanja na Dunaju. V zameno bo Mladoslovenec odstopil svoj predlog za objavo v TRIBUNI. JASNO, imaš še najmanj 319 vpra-šanj! Osnovne informacije lahko dobiš že na Tribuni, kjer boš dobil tudi formular za prijavo in ustrezen naslov. Za dlakocep-ske podrobnosti pa se obrni na organiza-torja. TRIBUNA(za HOPE'87) Kersnikova 4, Ljubljana OlBF Ms Maria Hofstatter Kolingasse 15 1090 Wien, Austria TRIBUNA stran7 VRELI PASUU ANKETA OB PRIMERU IVAN ČEČKO 'Mladenič: Meni se zdi, da to ni prav, a ne zato, ker je tu ena luknja v zakonu; tu bi morali nekaj spremeniti za takšne Ijudi, ampak to je spet dvorezno, ker potem bi pa Ijudje verjetno blefirali, ali kako. Jaz ne vem, vsekakor pa ni prav, da je »ta« zdaj zaprt že v tretje. Vprašanje: In če nekdo tako vztrajno odklanja služenje vojaškega roka kot Ivan "Čečko, je potem na mestu zahteva po ci-vilni službi? Ja, s tem se pa tudi jaz strinjam, samo to pa spet ne bojo sprejeli, po moje, ne bojo... Vprašanje: Zakaj ne? Ja, to pa ne vem... Starejši mladenič: Namreč, tukaj je po moje napačno apliciran princip občosti, češ, kaj bi bilo, če bi vsi tako kot Čečko? Jasno je, da nikoli ne bi vsi tako kot Čeč-ko! Mislim, da je sicer mirovna skupina, kolikor poznam njihova stališča, dokaj do-bro utemeljila nekatere vidike možnosti za take Ijudi, kot je npr. Čečko, ki mu nje-govo versko prepričanje brani služiti Ijud-sko armado. Mislim, da bi predsedstvo SFRJ moralo s pomilostitvijo razveljaviti to sodbo... Mladenka: Ja, da je odklonil, jaz ne vem, koliko je to prav, da je odklonil; ali ima kak razlog za to, ali ga nima. Verjetno je veliko takih, ki bi radi odklonili služenje vojaščine, ampak tega ne storijo, temveč se znajdejo na drug način. On pa je pač odklonil, za razliko od drugih, ki počno druge mahinacije. Mladenka: Ne vem, smešno je... (vmes smeh) Moški petdesetih (et: Zdi se mi, da če si prepričan pacifist, je to pač upravičeno; takšnega človeka je treba osvoboditi; pa mu daj, recimo, kot so že nekoč počeli, lo-pato v roke namesto puške, ne. Vprašanje: Zapora pa v nobenem pri-meru ne? Ne, mislim da je to grozljivo, za človeka in za družbo. Na vsak način ne bi smeli kaznovati Ijudi, ki so prepričani, da orožje ne služi človeku. Starejša ženska: Po mojem mišljenju je vojska vojska in jo mora vsak odslužit, ne glede na vero, po moje, to je dolžnost vsakega mladega. So moji tudi morali v vojsko, pa zakaj bi bil on izjema? če pa se en v drugo vero zapiše, je to njegov pro-blem, vojska je pa državen... Mladenka: Po moje je prav, ker mora biti en zakon. Vprašanje: Kaj pa, če je nekdo zaradi tega že y zaporu presedel 6 let? Ja, to je pa res malo huda. Vprašanje: Druge rešitve kot zapor tu ne vidite? Ja, lahko bi bilo tudi drugače... Starejši moški: Veste kaj, jaz sem tole stvar sicer bral v Delu, pa tudi v Mladini; mislim, da je treba prilagoditi te postopke tem novim, trenutnim gibanjem, pa novim spoznanjem, mislim pa, da je v Delu prav navedeno, da njemu ni zaradi veroizpove-di sojeno, čeprav se mi zdi, da je to vezano tudi na veroizpoved, in da bi morali upoš-tevati tudi to, kar vera želi in zahteva od posameznika; in če je to del njegove osebnosti, ta vera, to prepričanje, bi pač v neki demokratični družbi, kakršna mi smo, samoupravni, tudi sodišče, pa če-prav vojaško, to moralo upoštevati. Mladenič: Kar se tiče primera ugovo-rov vesti, potem se jaz popolnoma stri-njam s predlogom služenja civilne službe in tudi z argumenti, ki jih je Marko Hren podal v sobotni prilogi Dela (4. 10.). Mis-lim, da argumenti, kot so: vojska je obvez-na za vse, zmanjšala se bo obrambna moč države, to se lahko razpase, itd., ne držijo, ker oporečnikov vesti ni tako veliko, koristi pa bi imeli vsi, vojska in družba, če bii se jih zaposlilo y saniteti ali kje drugje; s Cečkom solidariziram, še z Jehovimi pri-čami solidariziram zaradi Čečka, ha ha ha. Oficir: 0 tome nemam šta da kažem. Drug Mamula je več sve rekao na kongre-su. Vprašanje: Kakšno je pa vaše osebno mnenje? Oficir: Mislim, da je to jedino pravilno, da se ih kazni. Trebalo bi još strože, pa da nikome nešto tako ne padne na pamet. Svako mora služit vojsku. To je pravo i dužnost. To je čast. Mi smo krvlju stekli svoju slobodu in ne smemo nikome do-zvoliti, da nam je uzme. Ko neče, da je brani, ne mora ni živjeti u njoj. Vprašanje: Ali veste, da si lahko edino v Jugoslaviji in Romuniji večkrat kazno-van za en in isti prekršek - za odbijanje služenja vojaškega roka? Oficir: Takav je zakon, a zna se ko kod nas odredjuje zakone. Narod. Ne može manjina, da uturi svojo volju večini. Neče-mo valjda zbog šačice fanatika mijenjati zakone na štetu cijeloga naroda i obrane naše zemlje. Oficirjeva spremljevalka: Ko nije za cara, nije ni za ženu! DELO * stran S Trikrat odklonil vojaško uniformo Mariboram I. Če&o, pripadiik venke ftipaosti Jchoviiik prii, oteojca u pet Irt zapon - Šot let v uponi BEOGRAD, 3. oktatn - \»i~ nmtt * B«ofn4i Jc Inn Cctta fekaj mto rai|t«iln la kmcgi ta o*to4fe u pct lct n4M^|dnf(il Četko, po obtatnid vojak VP 1709 v Svibjncu. 30-letni tcsu, ki je zapoden v tovinu Svila v Mariboni, jc phpadnik venke ikupoocti Jcbovioib ptii in je na •oieoic pn*«l v ctvilni obieki. Zagovaijali te je moral kar za tji kašuva dejuja prod oborože-nim silaa po karrnikfm zakoou SFRJ - zavrnil jc ukaze, pa tucii tpnjem io upotibo orazja, ni te odzval pozivu ia te izogiul voja-iki siuibi. piic)O Vcternje do-vocti. Leu 1979 je bH zandi ittib dejanj oa vo^ikem lodiUu v Skopju otaojea u Jari leta, 16. naja 1983 pa aa vojaikeni sodit-ia v Zjgrebu oa pet lei zapon. Obe kazni je prcsujal do poa»-lottitve aziioma do pafoiae iz-puUirve. >Ne morcm bio vojak; ne pro-Hovoljno ne phailno nc morem sprejeti vojaikega itaiusa,« je sodnikom odlotoo pojauiil n-zlo|B svoic odlo6tve, da »e~ 16.-jaii^a ne u> odzvaJ pozmi za yo-j«lko sJuibo, 21. juoija je zavnul orožje, icptembra, ko je pritel a phpora, pa Jc vetkiat zavmil ukaz nadrejeiiega, naj obkte vo-jaiko uniformo. Odlok o izpustitvi iz prippra je bil Jpreje' 8. septembra, z obri-ziatjtvijo, cU »aa podiagi aku dnife uprave GSS JLA ii. 2207/ 85 od 17. avgu»u 1986 obioze-oemu CcOlu v primeru, 6e se bo vrnil v enoto, oe bo tieba spieje-ti in uponbl^au orozja«. Takoj, ko te je vinil v svojo eooto v Svilaojcu, jc zavrnii uni-(ocmo. Cetko je bil dosiej obsoftn oa 9 let, prestai pa je tesl lel zapo-ra. PrcdvCcrajtojim ne bi bil ob-«o)en ie oa pel let. U za uko todbo oe bi proiiU njegova mati - 4e bi o*ui v zaponi, b< dopoi-nil 30 let in mu oe bi v©4 poiiljali ponvov za JLA kar pometu, da letos ne bi uohl fcb novih kaz-nivih dejanj Njegovi ugovoriika, odvei-oika Slobodu Perovič io Silvijc Dcgeo, su v zakljiiftiih govoiih todtUc potkulala prepnLati o »kotUiauaciH kUeolovega kazni-vcga dcianja, Ta^rnti i Letocn 1979, ko )c prvii zavrnil uniiof-mo in ocotje, deiaoja, zaiadi ka-lcrcga oe bi unei biti vetkrit ob-•ojeo. Vpraianja je. ali * Cetko, ki » ga pntiUio ppvfdjb v eooto. tplob voiaiki obvcznik kt ali ;e koi uk lahko obiozen za otiuuu mu kazniva dejanja, je dejal Pe-rovif. »Kriv je Uhko samo zara-di tega, ker k oi odzval na po-av, nibte pa potem nima pravi-ce, da ga napeljuje k izvrievaoju dragih, Dovih kazoivih dejanj.« Odvetnik Dcgen je poudaril, da v lem prineni ne more biii govora o nibfektivoem odootu stoiika do dcjaoja, ker je fub-jektrvDO tutilče obtotcnca njc-(ovo venko prepriLao)e. ne pa ztoftacfca voija. Toda ko je piedsedujoti po-jauieval todbo, jc poudaril, da Cedui noo todili zvadi venkih pcepntaai, v katen oihte ne po-itga, tcmvtt zato, kcr je dooela konkramo prtkriil zikoM, ki jib jc trcba ipobovati. »Obramba drtave je zaradi nas vKh, nc pa zaradi poumez-nika. V ivctu dobro paznaio na-ie UaliU* do vojn in vedo, da oiia drzava aikoti oc bi bila agreior. Pripravlja te zgolj in m-mo za obrambo in zaradi tega vojska tudi obsuja. Pribaja tudi do Derazumcvaoja, ker *o te po-timf7nilfi zaLcti zavzcisau za ttk^mttlm fovoraa prc4ta •aj toiUit j U mv UcMa f k | "-'- . Ai kMh ¦ka. SotiUi Jc pradog ¦ ¦!¦¦>! andb tfiijaiijn«, 4a » cctot- ka JuTidkaiitat ¦ja, daac »ktaitutt ajeao ukinilev, kar pa bi pome-nilo odprte meje vsem moznim lovratukom, fesar ne bomo oi-kgmur dovoUi, kcr uno tvobo-do predrago plaiali,« je (dejal sodnik Saljki. Sodnii te jc v dvorani, poioi oiMozeo&vih lomUljeiiikov ori-roma pripadnikov sekte Jebovo-vib phi, otenil nepatredoo na obtoteaca ia dejal. da Ivan čtt-ko tvoj del obveznoati oa pp-droiju obrambc prcpuiča dru-gim.,pri lem pa u ie sajn vaef ugodaoM, iiuiiti vojiko. ne da bi nni biio treba raeti orotic. »MonU M Mk> datm>, 6e bi bili vu Ijudje u ntv* ukj kM Itnn Cetko, veadu oi tkko. Na lcm svetu h> tudi zveri in mi oe »me-mo doraliti, da bi obramba dr-zavc uUbda.« Tudi ikkp o pripocv ie bil v doioteoea unitlM koočeti)a ob-taicocmu. Po izreku lodbc je bi-lo o6u>a, da jc CeLko bolj zado-voljen tudi zato, ker bo JeJ v zapor ko( dvilist in « mu do pnvDomoiootti sodbe ne bo tre-b» vrniti v eooio, kjer fai ga spet takaia vojaika uniforma. TRIBUNA stran8 VRELI PASUU IZJAVA RK ZSMS 0 civilni službi je na svoji zadnji seji ponovno razprav-Ijalo Predsedstvo republiške konference ZSMS. Sprejeli naj bi namreč gradivo, ki bo osnova za javno razpravo o civilni službi. Komisija za SLO je tokrat predložila popravlje-no verzijo gradiva, ki pa spet ni šla »skozi« brez pripomb. Marka Hrena je motilo ne-dosledno razlaganje pojma varnosti, zahteval pa je tudi večjo konkretnost in določ-nost gradiva, ki mora jasno iz-raziti stališča mladinske orga-nizacije. Vika Potočnik pa je menila, da je predlagani okvir za javno razpravo (SZDL) pre-ozek, in da je čimprej treba tudi izven meja SRS in v Skupščino SRS. Seveda se je oglasil tudi predstavnik mla-dine v JLA, ki je »drugarski« pozval mladince k pameti, čeŠ da naša armada ne usposab-Ija vojakov za agresijo, da vendarle ne smemo pozabiti na žrtve, ki so padle za to, kar imamo danes, da ugovor ves-ti vodi k defetizmu in razbija enotnost obrambe. Končal je z retoričnim vprašanjem, za-kaj vse večji de! mladih verja-me v drugačne vrednote od splošno družbenih. Na to mu seveda ni nihče odgovoril, gradivo pa je bilo sprejeto skupaj s pripombami Marka Hrena. Čisto na koncu je Predsedstvo sprejelo stališče ob primeru Čečko, ki ga tudi objavljamo: Glede na naše kongresne opredelitve smo v Delu 4. oktobra z pbžalovanjem prebrali poročilo s sojenja proti Ivanu ČEČKU, ki gaje vojaško sodišče (tokrat v Beogradu, že tretjič in »dokaj nerado«) razglasilo za krivega in obsodilo na pet (5) let zapora, ker odklanja služenje vojaškega roka. Obsodilo gaje, potem koje zaradisvojega prepriča-nja (je pripadnik verske ločine Jehovih prič) oziroma zaradi ugovora vestiže bil obsojen zaradi odklanjanja služenja vojaškega roka na skupaj devet (9) letzapora inje sedem (7) let kazni tudi prestal. Obsodilo gaje v njegovem tridesetem letu, torej v letu. ko se izteka ob-veznost služenja vojaškega roka zaradi starostne omejitve nabornikov. Zavedamo se, da pravna osnovna za iako odločitev obstoji. Vendarse nam zdi reševanje problema ugovo-ra vesti na takšen način (s ponavljajočimi se kaznimi) slabo in neprimerno terneskladno z načeli socialistič-nega humanizma in najhumanejše družbe, za kakršno se tako radi razglašamo. Prav zaradi tega smo na 12. kongresu ZSMS med drugim sprejeli tudi pobudo za razpravo o civilnem služenju vojaškega roka (kot možni premostitvi problema ugovora vesti) in o čim-prejšnji ukinitvi ponavljajočih se kazni za tiste, ki so obsojeni zaradi odk/on/tve služenja vojaškega roka. VZSMS smo se, se in se bomo borili proti vsakršni represiji in pregonu drugače mislečih in proti politič-^ nemu fabriciranju »notranjega sovražnika«. ^ Ljubljana, 16. 10. 1986 PREDSEDSTVO RKZSMS SEKRETARIATZA PRAVOSODJE Na tem mestu smo name-ravali bralce in bralke natanč-no seznaniti s podatki, okoli katerih se pravzaprav vrti vsa razprava o civilni službi in kaznovanju oporečnikov, pa, kolikor je nam znano, še niso bili objavljeni: Koliko obso-jencev je v (slovenskih) zapo-rih, ker iz takšnih ali drugač-nih nagibov niso hoteli obleči uniforme ali sprejeti orožja; " kdo so ti obsojenci; koliko je med njimi povratnikov zaradi istovrstnega kaznivega deja-nja, kakšne so višine kazni, ipd. Da bi prišli do teh podat-kov, ki ne bi smeli biti nobena skrivnost, smo se odpravili na Republiški sekretariat za pravosodje in upravo. Sprva so nam šli delavci sekretaria-ta na roke in dogovorili smo se za informativni intervju s pomočnikom sekretarja, s katerim smo sestavili sez-nam vprašanj oziroma po-datkov, ki so nas zanimali. Potem pa smo izvedeli, da z intervjujem ne bo nič. Po za-slugi samega tovariša sekre-tarja, ki je bil mnenja, da je bilo v zadnjem času o proble-matiki, ki nas je zanimala, precej razprav v skupščinskih odborih in komisijah in je bilo torej dovolj možnosti za me-dije, da pridejo do podatkov. Zato naj ne bi dajali posebnih intervjujev. Lepo. " Toda v kupu gradiva, ki smo ga zbrali za pripravo teme, nismo zasledili podat-kov, ki smo jih želeli dobiti na Sekretariatu, prav tako jih nismo našli v tisku. Morebiti smo kaj spregledali, vendar to ni tako bistveno. Zakaj naj bi novinarji podatke iskali v delegatskih gradivih skup-ščinskih komisij, če bi jih lah-ko dobili neposredno pri po-sameznih institucijah in or-ganih, katerih delo naj bi bilo javno. Razen če si je kdo za-mislil, da morajo biti informa-cije, ki smo jih nameravali objaviti, čim težje dosegljive, takorekoč majhna škrivnost. VRELI PASUU KOMISIJI ZA VERSKA VPRAŠANJA Spoštovani! Ker smo prepričani v Vašo široko razgledanost in da te-meljito poznate religiozno ideologijo ter da si prizadeva-te imeti objektiven vpogled y vsa vprašanja in probleme, ki bi se iahko pojavili v zvezi s tem področjem, se polni za-upanja obračamo na vas. Ne vemo sicer, koliko je v vaši moči vplivati na tako občutlji-vo zadevo, čeprav se nadeja-mo, da nas boste kljub temu poskušali razumeti. Kot Jehovine priče po ver-skem prepričanju, ki se naha-jamo po KPD-jih oz. zaporih v Sloveniji v zvezi s čl. 202 KZ SFRJ (oz. 214. čl. KZSFRJ), iskreno smatramo za dol-žnost da Vam iz prve roke po-sredujerno določene informa-cije, ki bi utegnile koristit tudi vam, kajti sami opažamo da določene dezinformacije čes-to otežujejo to, da bi se dolo-čeni problemi lažje in hitreje reševali. Res je, da je vera oz. njeno izpovedovanje privatna zade-va. Zato se tudi nahajamo v zaporu kot posamezniki, zara-di svojih osebnih odločitev. Glede na to pa, da je naš te-melj verovanja skupen in to je Biblija in ker si biblijska te-meljna načela niso med seboj v nasprotju, nastopamo v tej zvezi kot somišljeniki. Čeprav ni namen našega pisanja vsebinsko pojasnje-vanje našega prepričanja, pa zaradi boljšega vpogleda v to, da naši pogledi niso zgolj sub-jektivne narave, dovolite da navedemo sarno nekaj te-meljnih citatov iz Biblije, ki jih po vsestranskem in skrbnem preiskovanju smatramo kot ključne točke y pogledu ob-ravnavanega vidika: 1) Teksti iz prvega evangelija Grških spisov (Nove Zaveze oz. Novega Zakona) - evan-gelij po Matevžu, ki je zapisal govore ustanovitelja kr-ščanstva in njenega največje-ga učitelja, Jezusa Kristusa. - Temeljno načelo iz 7. po-glavja 12. vrste (v nadaljeva-nju uporabljen način Matevž 7:12), glasi: »Vse karkoli ho-čete, da Ijudje vam store, tako storite tudi vi njim, zakaj to je postava in proroki.« - Matevž 5:43-47 glasi: »Slišali ste, da je rečeno: ,Lju-bi bližnjega svojega in sovraži sovražnika svojega.' A jaz vam pravim: Ljubite sovražni-ke svoje..., da bodete sinovi Očeta svojega, ki je v nebesih, kajti on veleva soncu svoje-mu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi in daje dež pravič-nim in nepravičnim. Kajti če Ijubite tiste, ki vas Ijubijo, kakšno plačilo vam bode?« 2) iz poslanice apostola Pavla Rimljanom: - Rimljanom 12:17-24 glasi: »Nikomur ne vračajte hudega za hudo. Premišljajte to, kar bi bilo dobro vpričo vseh Ijudi. Če je mogoče, ko-likor je v vaši moči, imejte mir z vsemi Ijudmi. Ne maščujte se sami, temveč dajte mesta jezi Božji; kajti pisano je: ,Moje je maščevanje, jaz po-vrnem, govori Jehova.' Tem-več ako je lačen tvoj sovraž-nik, ga nasiti, ako je žejen, ga napoji; kajti če to delaš, mu nakopičiš žerjavico na glavo. Ne daj se hudemu premagati, ampak premaguj v dobrem hudo.« KOMISIJA ZA VLOGE IN PRITOZBE PRI SKUPŠČINI SRS Marjan Lenarčič, član Komisije za vloge in pritož-be pri Skupščini SRS, nam je povedal, da so y zadnjem letu dobili le eno pritožbo Je-hovinih prič zoper obsodbo. Komisija za vloge in pritožbe je namreč institucija, ki zbira pritožbe, jih predstavi v let-nem poročilu in posreduje drugim organom, samo-upravnim telesom in institu-cijam. - Rimljanom 13:8-10 gla-si: »Nikomur ne bodite niče-sar dolžni, razen da Ijubite drug drugega, kajti kdor Ijubi drugega je izpolnil postavo. Kajti:... ne ubijaj, ne kradi, ne poželi in če je katera druga zapoved, tal^ beseda jo obse-ga: Ljubi svojega bližnjega ka-kor samega sebe. Ljubezen bližnjemu ne napravlja hude-ga. Izpolnitev postave je torej Ijubezen.« Tudi znanstvena dela, ki obravnavajo zgodovino zgod- njega krščanstva potrjujejo dejstvo, da prvotni kristjani, ki so se zvesto držali teh načel, niso služili vojske. V znan-stvenem delu »The Rise of Christianity« se to prav tako priznava: »Podroben pregled vseh razpoložljivih podatkov kaže, da ni do časov Marka IN KAJ PRAVIJO VOJAŠKE OBLASTI? BEČIRSIROVINA, pred-sednik predsedstva ZSMJ v Ijubljanskem armadnem območju, je menil, da je tre-ba pojasniti, ali civilna služba pomeni alternativo sedanje-mu služenju vojaškega roka. Civilna služba in sedanji kon-cept namreč ne gresta sku-paj. Ni mogoče razdvajati ob-oroženih in neoboroženih ob-lik obrambe. Ves čas se tudi borimo proti administraciji, z uvajanjem civilne službe pa bomo potrebovali nove ad-ministrativne kadre, ki bodo presojali, kdo je upravičen do takšnega služenja vojaškega roka in kdo ne. Poleg tega niso dovolj opredeljene tudi politične posledice, ki bi jih tak način služenja voiaškega roka imel na družbo. (»Pobu-do za civilno službo je treba pretehtati«) (DELO, 3. 10. 1986) Avrelija (cesar od 161-180 n. št.) noben kristjan šel za vojaka in noben vojak ostal v vojni službi, če je medtem sprejel krščansko vero.« Knjiga On the Road to Civi-lization - A World History (Na poti k civilizaciji - Svetovna zgodovina, str. 237, 238; Heckel in Sigman) poroča: »Kristjani so odklanjali izpol-njevanje določene dolžnosti rimskih državljanov: Kristjani so smatrali opravljanje vojaš-ke službe za kršitev vere.« 0 takšni nevtralnosti krist-janov poročajo tudi zgodnji rimski pisci (1. stol. n. št). Prvotni kristjani so jasno razumeli, da se s tem ne pre-krši le osnovno pravilo »ne ubijaj« - zapisano že v Heb-rejskih spisih (2. Mojzesova knjiga 20:13), ampakda bi to pomenilo prej ali slej tudi medsebojno pobijanje kristja-nov iz različnih dežel. A to bi bilo tudi vsekakor v nasprotju z navodilom iz evangelija po Janezu, ki je zapisal besede Kristusa, kjer tekst iz 13:35 IN KAJ PRAVIJO VOJAŠKE OBLASTI II.? Predstavnik mladine v JLA je opozoril na politične posledice realizacije pobude in menil, da je ugovor vesti tudi posledica tega, ker mla-dim ijudem posvečamo pre-malo pozornosti. Vprašal se je tudi, ZAKAJ IMA VEDNO VEČJI DEL MLADIH DRU-GACNE IDEJNE OPREDE-LITVE OD SPLOŠNO DRUŽ-BENIH. . (»Mladi so proti pritiskom«, DELO 17. 10. 1986) glasi: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate Iju-bezen drug do drugega.« Iz teh in še mnogih drugih delov Biblije je razvidno, da je krist-jan dolžan gojiti temeljno na-čelno Ijubezen (agape) do vseh Ijudi. To je tudi v skladu z uvod-nim členom Deklaracije o člo-vekovih pravicah (od OZN, katere sopodpisnik je tudi Ju-goslavija), ki glasi: »Vsi Ijudje se rodijo prosti in imajo enako dostojanstvo in enake pravi-ce. Obdarjeni so s pametjo in zavestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.<( -1. člen Deklaracije. Sam uvod Deklaracije je še posebej značilen: »Ker pome-ni priznanje prirojenega člo-veškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in nji-hovih enakih in neodtuljivih pravic temelj svobode, pra-vičnosti in rniru na svetu...« Že slavni francoski mislec Ruso, ki je v marsičem aktua-len še danes, je med drugim zapisal: »Vojna ni odnos med človekom in človekom, tem-več je odnos med državo in državo, v kateri so posamez-niki samo slučajno sovražniki, ali ne kot Ijudje, tudi ne kot dr-žavfjani, temveč kot vojaki,« in nato zaktjučuje: »Torej vsa-ka država lahko ima za sov-ražnika samo druge države, a ne Ijudi, ker med raznovrstni-mi stvarmi se ne da utrditi no-ben pravi odnos.« Ali si lahko torej privošči-mo, da spregledamo navede-na dejstva in še vedno ohrani-mo svoj oz. bolje rečeno biblij-ski svetovni nazor? V vsem želimo biti poslušni zakonom dežele v kateri živi- VREU PASUU mo in menimo, da smo na mnogih področjih življenja to tudi dokazali (na razpolago so karakteristike o našem obna-šanju in ostali zapisi). Vse naše postopanje pa je le re-zultat upoštevanja že nave-denih tekstov Biblije kot tudi ostalih, torej Biblije kot celo-te. Spremeniti naše stališče v pogledu obravnavane teme bi pomenilo odpovedati se Bib-liji, za kar pa ne vidimo razlo-ga, saj je ta knjiga tudi pri nas dovoljena in splošno uveljav-Ijena internacionalna knjiga. Rekli boste nemara, da so mnogi, ki se imenujejo kristja-ni, pa tudi Biblijo imajo ter jo berejo, pa vendar za njih slu-ženje vojske ne predstavlja neke posebne ovire. Toda ali ni velika razlika med trditvijo da nekdo nekaj je in tem da se po nečem dosledno dejansko tako postopa oz. živi? Ali ne bi bili prej ali slej podobni lice-mercem? Ali bi bilo pravično, da spregledamo toliko dokazov in pričevanj zgodovine in da poleg tega ne upoštevamo tudi svoje lastne vesti, preso-dite sami. In končno ali bi tudi kot državljani lahko še živeli s poštenim načinom ražmišlja-nja? Jehovine priče danes v vseh deželah sveta postopajo enako, po istih temeljnih na- Odvetnik SILVIJE DE-GEN, Čečkov branilec, se je vprašal o smislu kaznovanja osebe, ki ni nikoli kazala zlo-čihskih namenov, ki je sezna-njala pristojne organe in jih opozarjala na to, da ne more biti vedno znova obsojan samo zato, ker v nekaj verja-me in se tega drži. Poudaril je, da obtoženi ni nikoli pokazal aktivnega oz. agresivnega nasprotovanja, ko je izvrševal kazniva dejanja, za katera se ga obtožuje, in daje vedno tr-dil, da hoče s svojim delom dokazati, da želi biti koristen član te družbe: Poleg tega, damu ustava zagotavlja pravico do svobo-de vesti in veroizpovedi, je dejal odvetnik Degen, izvaja nad njim kazenske sankcije, fie svoje vesti ne želi omade-ževati. Zaradi svojega prepri-čanja postaja lastna žrtev in družba z uporabo sankcij ne dosega želenega cilja. Zaradi nelogičnih zakonov ga prav ta družba lahko kaznuje do konca življenja. V primeru Ivana Čečka lahko govorimo le o abstraktni (zamišljeni) nevarnosti kaznivega deja-nja, ker živimo v miru. 0 de-janski nevamosti bi lahko go-vorili le ob morebitni vojni. (»V imenu Ijudstva« MLADI-NA, 10. 10. 1986) Čelih. Za njih je načelo (vzeto iz biblijske knjige Izaije 2:4) zapisano pred palačo OZN, ki ga je ta organizacija uporabila za svoj moto, postalo stvar-nost: glasi namreč: »In preku-jejo sulice svoje v srpe, meče v orala, narod ne dvigne meča nad narod in več se ne bodo učiti bojevati. Marsikdo lahko označi na-Čela Jehovinih prič kot nekaj utopističnega in reče da je pač potrebno v našem času realneje misliti. Toda kako iz-gleda danes, ko se v svetu v veliki meri postopa ravno na-sprotnotemu karsvetuje Bib-lija? Jasno je, da človeštvo, ki ga stiskajo nezaupanje, strah in predsodki, hodi v negativno smer. Mi se zavedamo dej-stva, da smo v zaporu zaradi kršitve člena, ki je pogojen z negativnimi razmerami v sve-tu, da gre za nekaj, kar je ob-jektivne narave ter da je ob-oroževanje za rnnoge miro-Ijubne dežele nujno zlo. Toda ali naj že samo zaradi teh ob-jektivnih činiteljev pozabimo na biblijska temeljna načela? Danes se cel svet nahaja v podobni situaciji, vprašanje pa je le v koliki meri nek prav-ni red upošteva to, da lahko gre v teh vprašanjih tudi za prizadetost posameznika. Pravna doktrina sama prizna-va delikatnost takih določb. Priznan slovenski strokovnjak s področja kazenskega prava dr. Peter Kobe navaja v svoji razpravi, kjer je govora o od-nosu med etičnimi in pravni-mi normami, naslednje: »Takšen ali drugačen zako-nodajalec je v resnični ali v subjektivno namišljeni situa-ciji, ko nalaga s pravnimi nor-mami dolžnosti (delovanja ali opustitve), ki so v nasprotju z etičnimi normami. V tej situa-ciji je samo želeti, da bi zako-nodajalci ne vsiljevali rešitve določenih problemov, če pa so že neogibne rešitve, ki so v nasprotju z etičnimi normami, naj te sprejmejo po zelo teht-nem premisleku, ne pa vodeni po pragmatizmu, utilitarizmu, ali dokazujoč nesposobnost, da bi probleme reševali dru-gače. Ce pa je takšen zakono-dajni poseg neogiben, pa je seveda zelo utemeljeno vpra-šanje ali naj bo izvrševanje dolžnosti, ki izhajajo iz takšne norme, kar samo po sebi splošno obvezno in celo san-kcionirano, ali pa se pusti tudi individualna svobodna preso-ja prizadetega. Čistejša, pra-vilnejša in bolj razumna bi bila rešitev, ki bi dovoljevala avto-nomno odločitev, na podlagi resničnega poznanja konkret-ne situacije, vsaka drugačna rešitev bi pomenila ali odkrit spopad s pravnim redom ali pa kar je še slabše, slabitev in končno otopitev občutka indi-vidualne odgovomosti.« (Kri-minologija... izbor tem dr. KatjeVodopivec) Vprašali boste mogoče, za-kaj toliko pojasnjevanja? Prav zaradi tega, da bi se 1) videla osnova, ki je naše vodilo v življenju - Biblija in da torej to ni nek človek, niti neka organizacija kot se to včasih napačno tolmači 2) da bi se videlo v čem je specifika ter da se ne gleda skozi neko splošno prizmo re-ligioznosti, kjer bi morebiti bili za osnovo občutki ali nek do-gmatičen način razmišljanja, niti nismo pristaši nekega go-lega pacifizma. Menimo torej, da je potrebno, da imate o nas objpktivno predstavo, da bi tako lažje razumeli, da naši motivi še zdaleč niso destruk-tivne narave. Zavedamo se tudi, da sama dikcija zakona ne dopušča nobenih izjem, toda zastavlja se vprašanje ali ne bi enkrat-na zaporna kazen pomenila realnejšo in pravičnejšo reši-tev ob upoštevanju vseh na-vedenih razlogov? V precej-šnjem številu dežel se je takš-na rešitev dejansko izkazala kot ustreznejša, ne glede na dežele, kjer odklonitev služe-nja voj. roka sploh ne pomeni kaznivega dejanja. Razumeli boste, da smo mladi, da imajo rnnogi mlade družine ali pa bi si jih želeli ustvariti in da nam še zdaleč ni vseeno, kako bomo preži-veli ta leta. Takšna rešitev, kjer sledi za posameznika često niz zapor-nih kazni, ni za nikogar lahka, niti ne moremo biti koristni drugim v taki meri, kot bi to želeli. Prepričani smo, da nas bos-te poskušali razumeti, saj se, kot je to verjetno razvidno iz dosedanjega izvajanja, ne že-limo držati nečesa fanatično, kakor se to pogosto misli, ampak smo se pripravljeni prilagajati oz. sledit vsemu kar pomeni razumno rešitev. Pripravljeni smo korigirat svoj način mišljenja; v kolikor nam kdo predloži močnejše argu-mente, bomo tega veseli. Prosimo torej, kolikor vam to čas dopušča in ostale okoli-ščine, da nam na kratko od-govorite, ker ne vemo ali smo vam dali kaj, kar bi bilo za vas praktično uporabno. Mogoče bi nam lahko tudi navedli na koga naj se še po potrebi in glede na pristojnosti obrne-mo. Za vaše razumevanje se Vam v pričakovanju odgovo-ra najlepše zahvaljujemo. Dne, Obsojenci KPD-a Dob, OKPD Rogoza, zapori Celje, zapori Ljubljana, odprti oddelek Ig, zapori Maribor TRIBUNA stran 11 VRELI PASUU POGOVORZ DR. ANTONOM STRESOM Problem civilne službe in ugovora vesti je v naših krajih najbolj boleč za pripadnike verske skupnosti Jehovinih prič. Ugovor vesti torej ni le specifično vojaška zadevšči-na, pač pa stvar, ki se med drugim tiče tudi cerkve in ver-skih skupnosti. Med pogovo-rom z dr. Antonom Stresom, predavateljem na Teološki fa-kulteti, smo skušali na sklop vprašanj okrog civilne službe gledati z drugačnega zornega kota, torej kota, ki svoje argu-mente išče predvsem v etiki. Na začetku smo dr. Stresa zaprosili za nekaj osnovnih in-formacij o skupnosti Jehovi-nih prič. Dr. Stres: Jehovine priče poznam predvsem iz knjig, osebno se z njimi nisem dosti srečeval. Kolikor mi je znano, so Jehovine priče skupnost vemikov, ki je nastala v začet-ku tega stoletja v Ameriki in se potem dokaj hitro razširila po Evropi. Po celem svetu je nekaj več kot pet milijonov pripadnikov skupnosti. Zna-čilno za to skupino je pred-vsem zavračanje tega sveta. Ta svet naj bi bil predvsem področje Satana, področje slabega, jn Kristus bo prišel vzpostavit tisočletno kraljest-vo. Njihovoodklanjanjesluže-nja vojaškega roka je torej do-kaj tesno povezano z negativ-nim stališčem do tega sveta, držav na tem svetu in vseh podobnih organizacij, ki na tem svetu obstajajo. Gre za poseben nauk, ki nikakor ni skupen večini krščanskih ve-roizpovedi, kar pa seveda ni razlog, da bi težave, ki jih ima-jo pripadniki te skupine Ijudi, lahko omalovaževali. Načelo »Ravnaj po svoji vesti« je eno osnovnih zna-čilnosti skupnosti, iz tega načela pa izhaja tudi odkla-njanje orožja in način boja za mir. Kakšno je pravza-prav stališče slovenske cer-kve do zakonskih kazni za Jehovine priče, ki odklonijo orožje? Dr. Stres: Stališče katoliš-ke cerkve, kot najštevifnejše verske skupnosti na Sloven-skem, je seveda podobno sta-liščem katoliške cerkve dru-god po svetu. Slovenska katoliška cerkev tako v tem pogledu nima kakšnih posebnih stališč. To tudi ni potrebno, saj med ka-toličani samimi (vsaj v jav-nost kaj takega ni prišlo) ni ta-kih, ki bi po svoji vesti odkla-njali služenje vojaškega roka ali nošenje orožja. Vendar pa takšni primeri katoličanov v svetu so. Naj omenim, da je celo na zadnjem Vatikan-skem koncilu, ki ga dostikrat citiramo v različnih zvezah, prišla zelo jasno do izraza mi-sel, da bi morali zakonodajalci tudi za take primere predvi-deti neko pošteno rešitev. Naj navedem odlomek iz doku-menta zadnjega vatikanske-ga cerkvenega zbora, kjer je rečeno tole: »Primerno bi tudi bilo, da bi zakoni človekoljub-no nekaj določili glede takih, ki jim vest brani prijeti za orožje, če so pripravljeni na kak drug način služiti človeški skupnosti.« Ta tekst je dokaj blag, saj je rečeno, da bi bilo »primerno« nekaj storiti, da-nes bi rekli celo, da je to po-trebno in nujno. Slovenska cerkev se ni izrecno javno po-tegnila za ta načela, smo pa v naših verskih publikacijah na splošno govorili o ugovoru vesti: torej tako, da se nismo omejili na konkretna primere, pač pa smo na splošno po-udarjali, da je vest nekaj, kar je potrebno absolutno spo-štovati. Tudi v primeru, ko ne-komu vest brani, da bi služil vojaški rok in se pripravljal na uboj sočloveka.« Ravnanje po vesti je en od elementov religije. Pri nas je svoboda veroizpovedi z ustavo zagotovljena. Očitno prihajamo do nekega proti-slovja, namreč: z ustavo je neka stvar zagotovljena, istočasno pa je tudi kazniva. Dr. Stres: Ja, to je res dokaj protislpvno stanje. Vest je za religioznega človeka najvišja in zadnja instanca. Gotovo, da veljajo za vernika zapove-di, izročilo cerkve - vse to so norme, ki jih upošteva - ven-dar pa preden jih upošteva, mora biti prepričan, da je tako prav. Sele potem, ko iz svoje-ga notranjega prepričanja sprejme to, kar mu cerkev predpisuje in živi od prepriča-nja in to izvršuje iz svojega ponotranjenega sveta, je to zrel človek, ki mora svojo vest do konca ubogati. Naj kot pri-mer navedem, da je eden od velikih krščanskih teologov Sveti Tomaž Akvinski učil, da človek, ki bi ne bil prepričan, da Bog je, tega ne bi smel iz-povedovati. To pomeni, da se je v srednjem veku, ko niso bili ravno strašno občutljivi za vprašanje človekove vesti in vrednost vsakega posamez-nika, že pojavila misel, da je najvišja instanca, ki jo mora človek spoštovati, njegova vest in se mora po njej tudi ravnati. Seveda potem tu prihaja-mo do zapletenih situacij, ko je nekdo vernik, po ustavi mu je zagotovljena svoboda ves-ti, hkrati pa tega ne more upoštevati. En od argumentov proti civilni siužbi je ta, da bi ob morebitni uvedbi civilne službe začeli državljane de-liti na takšne in drugačne in tako prekršili kodeks ena-kosti, ki naj bi veljal v naši družbi. Gre seveda za ena-kost pred zakonom. Dr. Stres: To bi komentiral zdvema premislekoma. Prvič: takšne absolutne enakosti tako ali tako ni. Ljudje smo hkrati tudi neenaki. Karzade-ya služenje vojaškega roka imamo tako ali tako izjeme. Sicer zdaj govorimo o moral-nih razlikah, sopa tudi fizične razlike. Tako nekomu, ki je bolan ni potrebnoslužiti-zanj torej zakon ne velja. Če pri-znavamo razlike na osnovi te-lesne konstitucije, na osnovi fizičnega počutja in zdravja, zakaj bi potem morali odkla-njati razlike, ki obstajajo na osnovi moralnega prepričanja med Ijudmi. Drugič: potrebno se je vprašati, ali so Ijudje zaradi zakonov ali pa so zakoni zara-di Ijudi? Skratka, ali ni vendar-le osnovna naloga zakonoda-je, da ščiti in varuje človeka, ne pa, da ščiti in varuje samo sebe in človeka žrtvuje. Mis-lim, da mora vsak zakonoda-jalec predvideti neke izjeme in zanje nekaj predvideti. Mis-lim, da ravno to zastopa drugi vatikanski cerkveni zbor. Namreč, da je treba predvide-ti možnost, da nekdo po vesti česa takega ne more narediti. Pravtte. da bi zakon moral ščititi Ijudi. Zagovorniki zdajšnjega stanja - torej stanja brez civilne službe -pravijo, da je zakon o vojaš-kih obveznostih eden tistih zakonov, ki najbolj ščiti Iju-di. Z uvajanjem civilne služ-be bi bii zakon, ki ščiti Ijudi, državo, družbo, v nevarnos-ti. Sovražnik bi začel gledati z leve in desne. Dr. Stres: Mislim, da je zelo škodljivo in nasprotno sleher-ni zdravi razpravi, če začnemo podtikati zagovornikom ne-Čedne namene in se delamo, kot da imamo opraviti z iznaj-dbami, ki so nepreizkušene, tvegane, in kot da so si jih iz-mislili neki čudaki. Saj vsi vemo, kako je s to stvarjo po svetu. Celo v eni izmed za-dnjih številk revije Teorija in praksa, ki vsekakor velja za zelo zelo vmesno in primerno revijo (in prav nič rokovnjaš-ko), prinaša zelo poučne po-datke, kako je s to civilno službo drugod po svetu. Cisto jasno je, da takih Ijudi, ki jim vest brani nošenje orožja, ni toliko, da bi bila zaradi tega zelo prizadeta obrambna moč. Povsod po svetu gre za odstotke, ki ne pomenijo ne-kaj bistvenega. Poleg tega pa vemo, da je v vojski zelo po-membna neka morala. Po-vsem jasno je, da od vojaka, ki smo ga na silo vtaknili v vo-jaško suknjo in ga tam držali pod grožnjo, ne moremo pri-čakovati kaj dosti. Za konec bi si dovolil še en citat - gre za citat iz So-botne priloge, avtor pa je Miroslav Lazanski - v kate-rem pravi: »Naša operacij-ska vojska, JLA, se utegne v morebitni vojni znajti v po-ložaju, ko bodo odločale se-kunde, ko bo morala v spo-pad, v katerem ji nasprotnik ne bo da! niti najmanjšega časa za premislek. Mar si lahko dovolimo, da bodo takrat nekateri mirno sedeli doma v skladu s svojo f ilozo-fijo in tako imenovanim očitkom zavesti, medtem ko bodo drugi umirali s puško v rokah? Je mar to pravično? Je mar to v skladu s tako imenovanim načelom očit-ka zavesti?« Dr. Stres: Mislim, da lahko iz vsake, še tako resne zadeve naredimo predmet govorniš-kega pretiravanja. Vse to, kar pravi, drži - povedano na tak način. Vprašanje pa je, Če lah-ko v retorične zaključke vklju-čimo to, za kar tukaj gre: za Ijudi, ki jim vest prepoveduje TRIBUNA stran 12 VREU PASUU ubiti sočloveka, prijeti za orožje in ogrožati mir na sve-tu. To so Ijudje, ki jim prav go-tovo ni vseeno za prihodnost eioveštva. Kako bi se vedli v konkretnem primeru ogrože-nosti naše domovine, ne mo-remo predvideti, mislim pa, da jim ne moremo naprtiti neke neodgovornosti do do-movine: zato je potrebno, da jim damo priložnost, da poka-Žejo svojo pripadnost do do-movine na način, ki bo tudi njim ustrezal. S tem obramb-na moč lahko le pridobi. pripravilALIŽERDIN OBRAMBNI ZAGOVOR Da bi bili to razgovori, ne pa psiho-loški pritisk, mora biti tudj meni omo-gočeno, da povem, kakšni so moji po-gledi in spoznanja na podlagi biblij-skega nauka in trdne vere v resnič-nost Božje besede. Da moja vera ni imaginama dogma in zgolj nekaj, kar se meni dozdeva, da je tako kot je, lah-ko dokažem s samo Biblijo in pravič-nim življenjem mnogih pravih obože-valcev skozi zgodovino človeštva, če-prav so bili ti vedno majhna, majhna manjšina. Jezus je rekel, da nihče, ki želi pra-vilno oboževati Jehovo, ne more biti podložnik sodobne ureditve, ki ji vlada Satan, niti ne more s svojimi deli ali sprejemanjem ideoloških poti podpi-rati organizacije današnje posvetne ureditve. Jehova zahteva, da mu slu-žimo z nedeljenim srcem in popblno-ma nevtralni do današnje posvetne ureditve. Jezus je poudaril: Jehovi služabni-ki ne morejo stužiti Bogu s pol srca! S trdno odločitvijo, da bom z nede-Ijenim srcem služil Jehovi in ohranil neoporečno nevtralnost, sem svoje stališče in opredelitev vedno branil z naslednjo izjavo: (prosim, da se dobe-sedno zapiše v zapisnik) Jaz ne mo-rem biti vojak, zaradi ugovora vesti ne morem ne prostovoljno ne prisilnc sprejeti status vojaka, niti kakorkoli podpirati in sodetovati kot pristaš ali podložnik katerekoti organizacije te posvetne ureditve, ki je nasprotna Božjemu kraljestvu. Nikoli nisem izja-vil, da odklanjam sprejeti uniformo -vojaško obleko, orožje ali izvršiti ukaz, ker mi nič od tega ni bilo ponujeno. Vojaški starešine so me v pogovorih prepričevali, da bi moral sprejeti sta-tus vojaka, obleči uniformo in odslužiti vojni rok. Menili so - in me o tem sku-Šali prepričati-da z dejanjem spreje-ma uniforme ali orožja sprejemam status vojaka, kar sem energično in avtoritativno zavračal že od prvega poziva leta 1979. Jaz ne morem biti vojak, odkla-njam biti vojak, odklanjam status vojaka! Nikoli pa nisem rekel, da no-čem sprejeti uniforme ali orožja. (Opomba uredništva: Odlomki iz ob-rambe in končne besede I. Čečka so neavtoriziran prevod iz slabe srbohr-vaš&ine) Kaj me lahko foči od Ljubezni božje? Na to vprašanje odgovarjam z bese-dami: Prepričan sem, da me ne smrt, ne življenje, ne angeli, ne oblast, ne sile, ne sedanjost, ne prihodnost, ne višina ne globina, ne katerakoli druga stvar ne morejo ločiti od Ljubezni bož-je (RIM 8:38). TRIBUNA stran 13 VREU PASULJl PRIZNAVANJE UGOVORA VESTI PRINAS Ugovor vesti je pri nas neobdelan in ob stran potis-njen poiem, tako v teoriji kot v praksi. Sele v zadnjem letu je stopil v ospredje v kontekstu ugovora vesti služenju vojaŠ-kega roka, kjer se ta konflikt vesti posameznika z družbe-nimi normami odraža na na-jbolj drastičen in represiven način. Kerje ugovorvesti pre-cej širši pojem, ga je potrebno tudi širše predstaviti. O vesti Vest kot abstraktna psiho-loška kategorija dobi svoj po-men in smisel, če jo osvetlimo z navezavo na konkretne družbene norme. Norme predstavljajo pravni izraz si-stema vrednot, lahko pa ima-jo obliko moralnih, etičnih, re-figioznih in ideoloških obraz-cev - predstavljajo torej etič-no-moralni kodeks družbene skupnosti, ki se v največji meri ohranja in prenaša s tra-dicijo. Vsaka družba je poskrbela za institucije, ki ohranjajo in prenašajo obstoječe sisteme vrednot in norm na posamez-nika (družina, vzgojno-izobra-ževalne ustanove, cerkev...). Vendar vsak posameznik v skladu s svojo osebnostno strukturo objektivno dane norme predela in oblikuje sebi lasten način doživljanja in vrednotenja samega sebe in sveta. Ravno preko subjektiv-nega, v veliki meri čustveno obarvanega odnosa do zuha-nje realnosti, lahko človek ob-likuje tudi svojo vest. Kot taka dobi vest konkretno moč in predstavlja vodilo življenjske orientacije in odločitev posa-meznika. Ker je vest rezuitat notranje predelave, lahko pri-de v nasprotje z etično prav-nim kodeksom družbe, z nje-no ideologijo, mitologijo, reli-gijo. O stvarnosti Evropski kulturni krog je skozi zgodovino močno po-speševal in uveljavljal takšne obrazce obnašanja in delova- nja, kot so agresivnost, tek-movalnost, nasilje do soljudi, sebe in narave. Ti obrazci po-gojujejo različne vidike odno-sov med Ijudmi (moški - žen-ska, mlajši - starejši, podreje-ni - nadrejeni, črni - beli...) tako kot tudi odnosov Ijudi do narave (neracionalnost v tro-šenju, nespoštovanje v ravna-nju z njo). Ti, posamezniku kot biološkemu in duhovnemu bitju sicer odtujeni obrazci, so se konstituirali tudi kot prav-no ideološke norme, ki se ka-žejo y skrajnem dometu pre-ko militarizacije družb, ki veči-no človeških in naravnih po-tencialov usmerjajo in mobili-zirajo v destruktivnost (npr. znanstveno tehnološko razis-kovanje v vojaške namene, obvezna rekrutacja). O ugovoru vesti Posameznik, ki zaradi raz-ličnih zunanjih ali notranjih impulzov, ki v njem ne vzpod-bujajo kultumo oziroma ideo-loško pogojenih oblik reagira-nja (nasilnost, destruktivna tekmovalnost...), lahko izob-likuje lastno pacifistično- mi-roljubno zavest ali prepriča-nje. Pri oblikovanju miroljub-ne vesti bi lahko našteli na-slednje impulze in motive: Verski motivi. Pri nas lahko govorimo predvsem o pripad-nikih Jehovinih prič, Nazaren-cev in Adventistov, motiv pa lahko ponazorimo z osnovami krščanskega nauka. Temelji na Kristusovem nauku o ne-nasilju, ki ga je ta izpričeval s svojim življenjem, smrtjo in odnosom do nasprotnikov. Jezus poziva svoje učence, naj ne vračajo udarca z udar-cem, temveč da razorožijo nasprotnika na drugačen, ne-nasilen način. Po Kristusu so vsi Ijudje otroci istega Očeta, zato jih vabi k Ijubezni tudi do sovražnikov. Posledica tega je, da krščanski nauk vključu-je splošno bratstvo, ki bi lahko (ob ravno tako vsesplošni av-tentičnosti) zbližalo vse Ijudi preko zaprek nacionalnosti in različnih ideologij. Za ugovor vesti na podlagi verskih čus-tev velja, da »potrditi, da lah-ko le nasilje nasprotuje nasi- Iju, pomeni zavračanje vred-nosti in moči Ijubezni, pomeni težnjo po predstavljanju zgolj namišljene moči Boga in ne-resničnost vernikove vere«. Človekoljubni, humanistič-ni motivi. Osnovna skrb, ki se v teh motivih izraža, je »v do-bro človeku«, »v dobro vsem Ijudem«. Iz tega sledi tudi za-vračanje ubijanja. Tovrstni oporečnik se upira vojski, oz-nanjujoč absurdnost vojne in priprav na vojno, ki jo ima za organiziran zločin. Njihovo upanje se kaže v delu proti vsemu, kar v svetu predstav-Ija osnovne razloge za oboro-žene konflikte: rasizmi, diskri-minacije, podžiganje naciona-listiČnih čustev, nekontrolira-na rast prebivalstva, socialne in razredne razlike ter prepa-di, ropanje tretjega sveta s strani itd.... Svobodoljubni - anarhistič-ni motiv. Temelji na zavrača-nju države kot instituta, ki.za-tira in duši posameznika, na zavračanju centralizirane moči kot parazita družbe. Za-konitost take centralizirane moči ne more biti upravičena. Svet, organiziran po vojaških principih popolne hierarhič-nosti, je v popolnem nasprot-ju z idejami anarhistične druž-be. Posege države, ki pod za-stavo služenja narodu vpelje-jo obvezno služenje vojske, razumejo ti oporečniki kot največjo oviro do osnovnih človekovih svoboščin in pra-vic posameznika do samoop-redelitve. Z zavračanjem slu-ženja vojski razveljavljajo pri-ncipe slepe poslušnosti in nepremišljenega podrejanja obJastem. Avtentični politični in filo-zofski motivi. Ti motivi se na-vadno predstavljajo kot opo-zicijsko obarvani. Tovrstni oporečnik pa je ponavadi tisti, ki svojemu dejanju zavrača-nja pripisuje skupinsko di-menzijo in postavlja svoje iz-stopanje v polje družbene od-govornosti. Determinira se s tem, da nasprotuje zanj nesp-rejemljivim stvarem, kot so: ogromni izdatki za vojaške namene, sodelovanje civilnih, vojaških in profesionalnih zmogljivosti, desne ideologi-je, trgovanje z orožjem, zuna-nje in notranje politične opre- delitve sistema... Podčrtuje dejstvi, da je morala brez uve-Ijavitve v družbi prazna teori-ja, in da velja le toliko, kot se udejanja. Ti motivi se med seboj pre-pletajo. Na njihovi podlagi se lahko posameznik upre vla-dajočemu vedenjskemu vzor-cu ali celo pravni normi, zavr-ne sodelovanje v posameznih institutih ali delovnih organi-. zacijah, najbolj pa stopi v kon-flikt z družbenimi normami z zavračanjem nošenja orožja ali z zavračanjem služenja vo-jaškega roka in vojaškega us-posabljanja. Ugovor vesti pri nas 0 odkritem in neposred-nem zavračanju služenja vo-jaškega roka pri nas je bore malo podatkov in govorijo zlasti o pripadnikih verskih skupnosti Jehovinih prič, Na-zarencev in Adventistov. Os-tali t i. oporečniki ugovarjajo kot posamezniki, zato se tudi obravnavajo kot neznani po-samezniki. Večina slednjih se poizkuša vojaški obveznosti izmakniti (na osnovah psihič-ne alifizične bolezni...). Eden od razlogov za to »latentno«, neodkrito oporečništvo so gotovo drastične kazni, ki od-klanjanju vojaškega roka sle-dijo. Kazni se s ponavljajočimi pozivi po posamezni odsluže-ni kazni seštevajo v skupno vsoto od enega do desetih let. Zadnja številka ni le grožnja v Kazenskem zakoniku, tem-več kruta realnost marsikate-rega, sicer z ideali človeko-Ijubja prepojenega posamez-nika. Takšne kazni so, poseb-no še če govorimo v kontek-stu »socialistične družbe«, nerazumljive in protislovne, ter izražajo popolno ignorira-nje, nerazumevanje in nedo-puščanje samoopredelitve posameznika. Pobude za priznavanje ugovora vesti pri nas Delovna skupina za mirov-na gibanja pri RK ZSM Slove-nijeje vzačetkuleta 1985pr- TRIBUNA stran14 VRELI PASUU vič pri nas odprla razpravo o problematiki »oporečnikov po vesti«. . . Sledilo je nekaj javnih raz-prav ter vrsta informacij v sredstvih javnega obvešča-nja. Med njimi predstavlja najširšo informacijo o ugovo-ru vesti posebna priloga ted-nika Mladina, ki vsebuje tudi nakazane rešitve za oporeč-nike v obliki civilne službe kot vzporedne oblike služenju vo-jaškega rčka, pregled reševa-nja te problematike drugod po svetu ter prizadevanja za priznavanje ugovora vesti v mednarodnih telesih, kot so Evropski Parlament, Združeni narodi itd. Priloga je služila kot osnovni material za javno razpravo (14. 10. 1985) ter za predstavitev iniciative ko-misiji za SLO in DS pri RK ZSMS (15. 10. 1985). Pri slednji komisiji se je oblikova-la tudi delovna skupina, ki naj bi skrbela za nadaljnji razvoj projekta. Sledile so različne reakcije tako s strani javnosti kot s strani javnih občil, institutov, forumov in organizacij. Na in-formativnih stojnicah mirov-ne skupine, y kontaktnih od-dajah na radijskih postajah in na javnih razpravah je javnost to pobudo sprejela kot sila pozitivno in koristno. Center za mentalno zdravljenje pri UKC-Ljubljana je glede na svoje izkušnje z Ijudmi, ki so zašli v stresne situacije zaradi vojaške prisile, pobudo v ce-loti podprl. Pripadniki verske skupnosti Jehovinih prič, ki v največji meri občutijo san-kcije zaradi ugovora vesti, so poslali odprto pismo komisiji za odnose z verskimi skup-nostmi, kjer podrobno razla-gajo svoje motive ter prosijo za milejše kaznovanje. Slo-venska medškofovska komi-sija Justicija et Pax (ustanov-Ijena v januarju 1986) je pro-blem ugovora vesti umestila v svojem programu delovanja med osnovne točke. Predstavniki DPO-jev in vojske so v raznih intervjujih in na različnih mestih v svojih izjavah označevali in še ozna-čujejo to pobudo če že ne kot napadanje JLA, koncepta SLO in sistema, pa vsaj kot nerazumevanje vloge in po-mena JLA in njene različnosti v primerjavi z vojskami drugih držav. Medtem ko razpravljamo o tem, ali je priznavanje ugovo-ra vesti v skladu z Marxovimi tezami o oboroženem Ijud-stvu, ali je možno deliti ob-rambo na oboroženi in ne-oboroženi odpor, ali je civilna služba kot vzporedna oblika vojaškemu roku sploh možna v konceptu SLO in DS, veliko število mladih Ijudi preživlja svoja kreativna leta v zaporu, v mislih na samomor, ob psi-hičnih pritiskih itd. Zaradi po- gostega nerazumevanja te pobude in zaradi velike teže tega problema za sankcioni-rane posameznike, je bilo po-trebno osvetliti nekaj ključnih tez, ki bi nas morale voditi pri razmišljanju o priznavanju ugovora vesti. Predvsem pa je potrebno pojasniti, da v ve-čini primerov oporečniki ni-majo političnih razlogov - po-litičnih v smislu nasprotova-nja politiki ali sistemu posa-mezne države. Ne moremo namreč enačiti pojmov opo-rečnik po vesti z pojmi disi-dentstva in politične opozicije ali ogrožanja sistema. Avten-tični ugovor vesti praviloma ne nasprotuje sistemu posa-mične države, temveč milita-ristični ustrojenosti odnosov v svetu sploh. Ugovor vesti je pojem, ki ni vezan na državne meje, čeprav se v odvisnosti od meja izraža in pravno ob-ravnava. Torej tudi ne more biti grožnja posamičnemu sistemu. Podobno tudi mirovna sku-pina, ki je kot avtor pobude pogosto tarča etiketiranj v smislu prikritega sovražnika sistema, nima tovrstnih poli-tičnih namenov. Ne delamo si iluzij o enostranski odpravi vojske, saj je vkoreninjenost blokovske vojaške vpetosti sveta in napetosti, ki se izra-žajo v tretjem svetu, tako kot tudi tradicija nasilnega reše-vanja sporov v človeški zgo- dovini preveč globoka. Zato se zavedamo, da v tem kon-glomeratu JLA mora oprav-Ijati svojo funkcijo, ki ji ne na-sprotujemo. Vendar pa tako kot mir ni le čas brez vojne, tudi vojna ni le čas vojskova-nja. Mir izhaja iz duha odpr-tosti med Ijudmi, tolerance, iskanja novih relacij med Ijud-mi, ne pa zgolj iz priprave na vojno. Želja po miru se izraža v delu proti nepravičnostim in proti pritiskom in predpostav-Ija možnost izbire tako v etič-nem kot v političnem življe-nju. Vsakršna drugačna in-terpretacija naše pobude tako v medijih obveščanja kot v diskusijah na raznih foru-mih, ki bodo vplivali ali celo krojili nadaljnjo usodo opo-rečnikov, predstavlja odtuje-vanje od osnov problematike. Prvi korak v konkretizaciji Na minulem kongresu ZSM Slovenije je bilo vzvezi s problematiko ugovora vesti sprejetih dvoje stališč: 1. za pospeševanje razpra-ve o vpeljavi vzporednih oblik služenju vojaškega roka v ob-liki civilne službe; 2. zahteva po takojšnji ustavitvi prakse ponavljajočih pozivov in ponavljajočih kazni ter pomilostitve in amnestija za oporečnike. Naj omenimo, da je Jugo-slavija poleg Romunije edina poznana država (po podatkih komisije za človekove pravice pri OZN), ki v praksi izvaja to-vrstno ponavljanje obsodb, ki je sporno tudi iz pravnega vi-dika načel res-judicata. Drugi predlog je zahteva po takojš-njem reševanju problema, saj so drastične sankcije tako v škodo posamezniku kot druž-bi, najsibo v ekonomskem, političnem ali socialnem smislu. S tem se med drugim diskriminira določena kate-gorija prebivalstva tudi iz var-nostnih konceptov, če var-nost pomeni več kot le pri-pravljenost na oboroženi od-por. Prvi predlog predvideva za pporečnike možnost izbire vz-porednih oblik služenja vojaš-kega roka v obliki civilne služ-be v humanitarnih, zdravstve-nih, socialnih ali proizvodnih ustanovah. Mladina s tem zahteva pri-znavanje in legitimnost ugo-vora vesti v naši zakonodaji ter opozarja na zanemarjanje pravice do samoopredelitve posameznika in osnovnih člo-vekovih pravic svobodne ves-ti. VRELI PASUU REŠITEV PROBLEMA Problem zavračanja služe-nja vojaškega roka ali pa de-zerterstva, kot to dejstvo ne-kateri že v naprej diskvalifici-rajo, ni nerešljiv, če ga neka družba sprejme kot resen problem, ki se ga da rešiti v zadovoljstvo fantov, ki zavra-čajo služenje, in v splošno ko-rist. To dokazujejo načini re-ševanja tega problema v Za-hodni Evropi. Prvi so se tega lotili Skandinavci že v 20. le-tih tega stoletja. Poskuse za-konske ureditve problema dezerterstva zasledimo naj-prej na Švedskem, sledile pa so Norveška, Nizozemska, Finska in Danska. Ta proces je močno zavrla II. svetovna vojna, toda kmalu po utrditvi miru so se tega problema res-no lotile skoraj vse zahod-noevropske dežele. Osnova rešitve je zakonska legalizacija možnosti zavra-čanja služenja vojaškega roka, oziroma možnost na-domeščanja le-tega s. t. i. slu-ženjem civilnega vojaškega roka. Predpogoj za to pa je se-veda priznavanje vzrokov za-vračanja - to pomeni prizna-nje verskih, etičnih, osebnih in drugih vzrokov, priznavanje krize vesti. Vse države sicer ne priznavajo vseh teh vzro-kov v enaki meri, vendar kot predpogoj za rešitev tega problema postavljajo prizna-vanje vsaj enega od teh vzro-kov kot osnove za pravno možno zavračanje služenja vojaškega roka. Tudi pristop k ugotavljanju resničnosti vzro-kov in ustrezna nadomestila za služenje »klasičnega« vo-jaškega roka se od države do države razlikuje. Toda osnova vseh rešitev je, da je možno adekvatno odslužiti svojo pravico in dolžnost do domo-vine v različnih družbenih re-sorjih z družbeno koristnim delom, če za to obstaja tehten vzrok. Dve skrajni rešitvi sta t. i. model preizkusa resničnosti krize vesti in t. i. model pri-pravljenosti na posledice od-klonitve. MODEL PREIZKUSA RESNIČNOSTI KRIZE VESTI OZ. MODEL PREVERJANJA DEJSTEV Ta model temelji na uzako-njeni pravici do odklanjanja vojaških obveznosti, s tem da imata obveznik, ki zaradi od-klanjanja služi civilni vojaški rok, in njegov kolega »s puško v kasarni« popolnoma enake pravice in dolžnosti (pred-vsem y smislu enake dolžine služenja vojaškega roka). Ta model je v praksi izpeljan v Avstriji. Temelji na predpo-stavki, da bi služenje »klasiČ-nega« vojaškega roka neka-tere lahko privedlo zaradi raz-logov (v smislu nasprotova-nja uporabe sile nad drugimi Ijudmi) v hudo duševno krizo. To dejstvo ugotavljajo po pravni poti (ki je uzakonjena z Ustavo in Pravilnikom o civilni vojaški službi). Prosilec mora oddati prošnjo, v kateri have-de razloge krize vesti in odkla-njanja vojaške obveznosti. 0 prošnji odloča posebna komi-sija v okviru ministrstva za notranje zadeve, ki jo sestav-Ijata predsednik in podpred-sednik, ki morata biti profe-sionalna pravosodna delavca, predstavniki notranjega mi-nistrstva, mladinske organi-zacije, psiholog, zastopnik prosilca in še nekaj drugih članov. Komisija deluje v javni razpravi (ki je po načinu iz-vedbe v bistvu podobna sodni obravnavi), komisija pa odloči z glasovanjem. Ob zavmitvi prošnje ima prosilec na voljo še nadkomisijo za civilno slu-ženje vojaškjega roka in v končni instanci Ustavno so-dišče, če meni, da odločitev komisije krši njegovo ustavno pravico. Bistveno pri tem modelu je, da civilni vojaški rok traja enako dolgo kot redni vojaški rok in imajo vsi obvezniki enak socialen položaj ne gle-de na način služenja vojaške-ga roka. Obvezniki služijo ci-vilni vojaški rok v službah, ki so v vseljudsko korist. Praksa kaže, da jih več kot pol odsluži pri Rdečem križu, možne al-temative pa so poleg dela v bolnicah, reševalnih instituci-jah še urejanje voda, izgrad-nja, vzdrževanje in čiščenje cest, melioracija, vzdrževanje in zaščita gozdov itd. Njihovo delo pa ne sme vsebovati na-silja do drugih Ijudi, kar izrec-no opredeljuje Pravilnik o slu-ženju civilnega vojaškega roka. MODEL PRIPRAVUENOSTI NA POSLEDICE ODKLONITVE SLUŽENJE VOJAŠKEGA ROKA Ta model je v praksi v Fran-ciji in predvideva odklanjanje služenja le, če je prosilec pri-pravljen odslužiti dvakrat daljši civilni vojaški rok. Za-vračanje je pravno zajamčeno s Pravilnikom ovojaški službi. Vojaške obveznosti so opro-ščeni vsi tisti, ki iz razlogov krize vesti nasprotujejo upo-rabi orožja in so pripravljeni odslužiti civilno službo (ki je dvakrat daljša). Prošnje rešuje ministrstvo za obrambo, odloča minister za obrambo. Prosilec se lahko pritoži na »tribunal administ-ratu«. V iem modelu torej ob-čutno daljši vojni rok prevza-me funkcijo selektorja. Služe-nje civilnega vojaškega roka je možno v civilnih ustanovah, kot so državna uprava, komu-ne, socialna ustanova, če pa je v interesu družbe, pa celo v zasebnih ustanovah. Večina odsluži civilni vojaški rok v bolnicah. Večina zahodnoevropskih držav prakticira kombiniranje dbeh modelov (preverjanja dejstev in pripravljenosti na posledice) s poudarkom na tej ali oni komponenti. To po-meni, da v nekaterih državah selekcijo opravlja predvsem komisija in so razlike med tra-janjem »klasičnega« načina služenja vojaškega roka in ci-vilnim služenjem zelo majh-ne, ponekod pa ima razlika med dolžino enega in druge-ga načina služenja pomemb-nejšo funkcijo selektorja. Praksa teh držav kaže, da je večina prošenj upravičenih. Odstotek zavmjenih prošenj za civilno služenje vojaškega roka ni tako velik. Tako v Av-striji zavrnejo približno eno šestino prošenj, v Franciji eno petino, v ZRN eno tretjino itd. Rešitev problema služenja civilnega vojaškega roka v nekaterih deželah Zahodne Evrope torej izgleda takole: Francija: Obvezno služenje vojaške-ga roka traja 12 mesecev, za-vračanje je možno (razlog kri-za vesti). V tem primeru nad-omestno služenje traja 24 mesecev in to v državnih or-ganih, komunah, na socialno-humanitarnem področju. Belgija: Obvezno služenje traja 10 mesecev, zavračanje je mož-no (razlog kriza vesti). Na-domestno služenje traja kot vojaški rok brez nošenja orož-ja 10 mesecev, v civilni službi pa 1 5 mesecev. Civilnosluže-nje je možno v zdravstvu, ci-vilni obrambi, v socialni službi in kulturi pa traja 20 mese-cev. Italija: Obvezno služenje vojaške-ga roka traja 12 mesecev (momarica 18), zavračanje je možno iz verskih, moralnih, fi-lozofskih razlogov ali krize vesti. Nadomestni rok traja 20 mesecev, lahko kot vojaš-ki rok brez nošenja orožja ali v civilni službi (civilni zaščiti, varovanju narave in gozda, socialni službi, šolstvu). Avstrija: Obvezno služenje traja 6 mesecev (plus dva meseca v rezervi). Zavračanje zaradi krize vesti je možno, na-domestno služenje traja 8 mesecev. Možno je v socialni službi oz. pri delu za splošno korist. ZRN: Obvezno služenje traja 15 mesecev, zavračanje zaradi krize vesti je možno. Na-domestno služenje traja 20 mesecev v socialni službi, ci-vilni- obrambi, možno pa je celo služenje v nerazvitih de-želah. IRI IM A c*r^n VRELI PASUU To je le nekaj primerov, kako so v Zahodni Evropi reši-|j problem »dezerterstva«. Skupno vsem rešitvam je možnost za tiste, ki zaradi ka-kršnih koli razlogov dejansko zavračajo uporabo nasilja proti drugim Ijudem, da svojo obveznost služenja vojaške-ga roka kompenzirajo z ust-rezno civilno službo, ki je v splošno družbeno korist (naj- večkrat so to socialne usta-nove). Od zahodnoevropskih dr-žav te možnosti ne^Dredvide-vata le zakonodaji Cipra in Turčije, s tem, da so Velika Britanija, Irska, Islandija, Lichtenstein, Luxemburg in Malta izvzete, ker nimajo splošne obveznosti služenja vojaškega roka. Največ tistih, ki zavračajo služenje vojaškega roka, je v ZRN, predstavljajo sedmino nabomikov. V Avstriji, Švici in na Nizozemskem pa zavrača služenje približno desetina nabomikov. Ker je trend za-vračanja še vedno v porastu (z izjemo Avstrije in ZRN), v zadnjem desetletju večina dr-žav uvaja restrikcije na pod-ročju zavračanja. To pa nika-kor ne pomeni, da gre reševa- nje te problematike nazaj vi ukinjanje pravice zavračanja. \ Več informacij o tem lahko! poiščete v članku T. Geršaka:! Problem zavračanja služe-nja vojaškega roka v drža-vah EGS; Teorija in praksa; 1986/7-8, na katerega sem' se tudi uprl ob pisanju tega članka. M. G. ROLADA CESTA BREZ KONCA Prvi korak Amerika ni kar tako - se vsedeš na avion, malo zadremaš in že si tam. Najprej viza. In tako se vkrcam na vlak, malo za-dremam in že sem v hladno jutranjem Beogradu. Pred ambasadnimi posli imam časa še za hiter sestanek z zvezo, ki me bo oskrbela še z drugim neobhodnim orožjem, brez katerega v obljubljeni deželi nimam kaj iskati - dolarji. Najdem ga v poštnem uradu, kjerdela in molče stopiva v »kafanu preko puta«. Ob rakiji in turški kavi pade beseda o vremenu, o inflaciji, devalvaciji, zajebanem življenju, zajebani državi, tako da je bil prehod nazaj v deviz-no realnost tistega trenutka karseda na-raven. Dve plavi kuverti sta opravili svoje romanje pod mizo, transakcija je uspela na veselje obeh vpletenih strank in po krepkem stisku rok sem kot prerojen za- šibal imigracijskim agentom naproti. Uli-ca Kneza Miloša bi se lahko imenovala tudi Ambasadna ulica - tu so skoraj vse. Mene pa je najprej zanimala kanadska. Vnaprej sem se veselil, da mi ne bo treba preveč čakati, saj sem prišel nekaj minut po odprtju oddetka za vize. Kakšna zmota in kakšno razočaranje! Čakalnica je bila nabito polna - v glavnem starke in starci, nekaj ciganov in naspleh je bilo kar pisa-no. Tri ure. To je čas, ki ga raje ne bom opi-soval in ki sem ga prečakal prestopajoč se z noge na nogo pred debelimi vrati. (V tem času sem ugotovil, da ni malo Ijudi, ki bi srčno radi zamenjali naš socialistični paradiž za kaj konkretnejšega). Debela je bila tudi šipa, ki me je ločevala od človeka, izbranega, da mi po krajšem zasliševanju odpre pot čez lužo. Seveda pa sem moral najprej dokazati, da imam tam čez sorod-nike, da imam dovolj močne razloge za povratek v domovino, da imam vir dohod-kov, za desert sem pa še dodal, da bom opravil nekaj malega novinarskega posla in viza je bila moja. Krasno. Zdaj me je ča-kala pa še ista naloga čez cesto v ameriš-ki ambasadi, kjer je bilo Ijudi še več, ven-dar je bilo vec tudi imigracijskih agentov (za razliko od kanadske ambasade so le-ti v ameriški obvladali srbohrvaščino, z groznim naglasom sicer, pa vendar!) in tako sem bil že čez kakšno uro in pol na poti nazaj na postajo s čudovito okraše-nim potnim listom v enem in prijetno de-belo plavo kuverto v drugem žepu. Ame-rica, here I come! JAT svojat Ali vam je že kdaj kdo povedal, da letijo z JAT-om le nevedpeži, norci in obupanci (razen v primeru, ko ni druge izbire, seve-da)? V mojem primeru je odločilno vlogo igral žal denar (kot vedno), zato se niti ni- I sem kaj prida trudil iskati druge alternati-ve, ko sem zvedel, da je JAT letos spet uvedel čarterske cene za polet v Toronto. Pravi mali čudež- ko sem bil namreč pred štirimi leti na oni strani Atlantika, sem se odločil, da bom, če me bo še kdaj zanesla pot in sreča tja čez, to poskusil storiti leta tisoč devetsto šestinosemdeset, če zara-di ničesar drugega, pa zaradi svetovne razstave, ki je bila določena za to leto v Vancouverju. Sčasoma sem na to že sko-raj pozabil, saj je medtem JAT ukinil po-ceni čartersko linijo in uvedel več kot dvakrat dražje redne polete, ki so bili izven dosega mojega plitvega žepa. In ko me je tako aprila letos dosegla novica, da stane povratna karta do Toronta le mizernih tri-najst milijonov in še nekaj drobiža, se ji je moj razum nejeverno upiral, saj sem pla-čal pred štirimi leti prevedeno v dolarje približno eno petino več. Vendar se je pod težo dokazov moj razum voljno uklonil in že sem bil ves v ognju - gremo, jebemti! Rezerviral sem kartoza konec maja in za-čel mrzlično spraskovati skupaj potrebni denar. Teden dni pred poletom sem tako imel v žepu in vize in karto in dolarje in vse bi bilo v najlepšem redu, 6e me ne bi v tre-nutkih slabosti morile misli na novoust-varjene dolgove (sicer pa, kdo pa danda-nes pri nas ni zadolžen?). 31. maj je. bil dan moje invazije na Ameriko. Ob pol enih popoldne so nas na Ijubljanski avtobusni postaji strpali v JAT-ov kombi in oddrveli smo proti za-grebškemu letališču. Vendar pa nam tudi drvenje ni kaj dosti pomagalo, saj je bila cesta zatrpana s tovornjaki, povrh vsega pa so jo nekje pri slovensko-hrvaški meji obnavljali in dobre pol ure je trajalo, pred-en so nas spustili naprej. Letalo je imelo napovedan odhod (odlet) ob pol štirih, nam pa je kljub vsem oviram uspelo priti na letališče deset minut pred tfetjo in mislili smo, da ni razloga za paniko. Naro-be. Postavili smo se v vrsto pred enim od šalterjev, na katerem je lepo pisalo TO-RONTO in kot prvi v tej vrsti sem podal svojo karto uslužbenki na drugi strani pul-ta, ki pa me je začudeno pogledala in me obvestila, da sem prepozen! Seveda jebil moj pogled ob tem še bolj začuden kot njen in nekaj trenutkov sploh nisem vedel, kaj naj rečem. Vendar pa sem se kmalu zbral in z vljudnim nasmeškom pokazal na Ijudi za sabo ter ji pojasnil, da nas je vseh šest (dve stari, dva starčka, moškega srednjih let in mene) pravkar dostavil JAT-ov kombi, iz Ljubljane, da imamo vsi veljavne karte z računalniško rezervacijo prav za ta dan in da nas ne more kar tako odsloviti, saj ne letimo y Beograd ali v Skopje, ampak precej dlje. Njen obraz je preletela senca zaškrbljenosti in naročila nam je, naj se postavimo y vrsto pri dru-gem šalterju, kjer sicer ni bilo nikogar. Disciplinirano smo jo ubogali. Medtem pa so se pri tretjem šalterju, ki je prav tako nosil napisTORONTO>.pojavili trije moški, brez kakršnih koli komplikacij in vprašanj oddali svojo prtljago in dobili vsaj svoj boarding pass. Seveda sem takoj pograbil svojo torbo in stekel tja, vendar je med-tem »drugarica« že odpeketala izza tega pulta. Ura je bila že čez tri in v naša srca se je naselil nemir. Hodili smo od pulta do pulta, uslužbenke pa so bežale pred nami in se potihem nekaj dogovarjale. ROLADA Edini odgovor, ki smo ga dobili na naša zaskrbljena in vedno bolj nestrpna vpra-šanja, je bil: »Sačekajte još malo!« Minut-ni kazalec na letališki uri pa je vedno hit-reje padal proti dnu številčnice, proti tre-nutku, ko naj bi letalo poletelo (mar brez nas?!), in temperatura moje krvi se je ne-varno bližala vrelišču. Vedel sem, da mi bes ne bo nič pomagal, zato sem se sku-šal prcmagati in škripajoč z zobmi grmel sam v sebi, pri tem pa sem rotil ženske za pultom, naj nam vendar pojasnijo, kaj se dogaja. Te pa so samo zmigovale z rame-ni in umikale pogled. Moji sopotniki, pred-vsem štirje starčki, so delovali popolnoma izgubljeno, niti slutili niso, kakšno sranje se nam (jim) obeta. Točno ob pol štirih, ko smo že vedeli, da ne bomo prišli na letalo, nas je ena od uslužbenk napotila čez avlo na šalterza informacije, kotda bi se sama bala povedati tisto, kar smo kasneje zve-deli od možaka na informacijah: »Žao mi je, ali avion je prebukiran!« Too much! Če-prav sem ves čas slutil kaj se dogaja, me je oblil hladen znoj in za trenutek se nisem mogel odločili ali rraj začnem kričati in razbijati vse okoli sebe ali naj se začnem histerično režati. Namesto tega sem samo otopelo buljil skozi umazano šipo v informatorjev obraz, ne da bi ga pri tem v resnici videl. Iz daljave so mi prihajale na uho njegove besede, ki se jih sprva nisem trudil razbrati, potem pa sem zaštekal, da nam pojasnjuje, kako nam bo poiskal po-let kakšne druge letalske družbe, ki pa ne bo direkten in počakati bomo morali od enega do treh dni. čudovito! »Pomiri se, na Balkanu si in tu so take reči del folklo-re, zato moraš biti vedno pripravljen na-nje!« sem si brezuspešno dopovedoval. Ne, nikoli se nisem in nikoli se ne bom vdal v usodo, v tistem trenutku sem pre-mišljeval ali naj se poskusim nekako iz-muzniti mimo kontrole in se vtihotapiti na letalo, ki sodeč po obvestilih še ni polete-lo, potem pa, sem si mislil, bo že kako, pa tudi če ga bom moral ugrabiti. Iz razmiš-Ijanja me je zdramila ena od letaliških hostes, ki je pridrvela čez avlo in nas za-dihanp vprašala, če kdo izmed nas potuje sam. Tisti moški srednjih let in jaz sva skoraj istočasno planila naprej in ženska nama je povedala, da je na letalu baje še nekaj prostora, mogoče celo za dva. Nič več ji ni bilo treba reči, skoraj v istem tre-nutku sva bila že čez avlo in predala naji-no prtljago, nakar sva ji v divjem tempu sledila skozi vse kontrole, komaj sem se še utegnil ozjeti proti tistim štirim ubogim starčkom, ki bčitno še yedno niso dojeli, kaj se dogaja. Toda v tistem trenutku ni bilo več časa za sočutje, kocka je padla. Čisto zasopli smo pritekli do izhoda, kjer se nam je prikazal čudovit prizor - letalo (DC-10) je bilo še vedno tam in tudi stop-nic še niso umaknili. Z avtobusom so naju zapeljali pod njihovo vznožje in ko sva bila že prepričana v srečen izhod te drame, je glavna stevardesa nahrulila hosteso, za-kaj naju je pripeljala, saj se še ni vedelo koliko sedežev je prostih, če sploh je ka-teri(!). Torej sva morala počakati še nekaj tesnobnih minut, da so se šle stevardese na lastne oči prepričat, kako je s tem. Na najino neizmerno olajšanje so naju le po-peljali v notranjost letala do najinih krvavo zasluženih sedežev. Pri vsej tej »sreči« pa sem imel še kanček »nesreče« - mojemi Ijubljanskemu sopotniku so namreč do- delili sedež v »Adriatic class«, ki je mnogo udobnejši, seveda, in kjer ti strežejo s šampanjcem in cocktaili itd., čeprav je imel tako kot jaz karto za ekonomsko kla-so, ki precej spominja na natrpan hlev. To pa je bil samo hipen preblisk, saj bi moral biti popoln debil, da bi se še pritoževal. Raje sem se zadovoljno zgrudil na svo} sedež, zaprl oči in se z užitkom predal to-gotnim mislim o JAT-u. Land Ho! I I 1 Tako kot smo odleteli, smo tudi pristali na letališču v Torontu - z enourno zamu-do. Glavna stevardesa je po zvočnikih ob-javila, da je ura pol osmih zvečer po tam-kajšnjem času, da je zunaj sončnih petin-dvajset stopinj in da nam je zelo hvaležna, ker smo leteli z JAT-om (in še kako je lah- ¦ ko hvaležna!). Vse formalnosti y zvezi sa pregledom dokumentov in potrditvijo vize ¦ so bile tokrat začuda opravljene v nekaj kratkih minutah in že sem se lahko razko-račil trdo zasidran (za dva meseca) na ameriški cenili in si dodobra napolnil plju-ča s tamkajšnjim zatohlim zrakom. Tu smo! Pograbim svojo ogromno Sa-lomon torbo in se usmerim proti množici sijoče pričakujočih obrazov ob izhodu, ki so se v grozdih nagnetili ob stekleno ste-no. Le kako naj v tej norišnici najdem tiste, ki jih iščem?! Bodo že oni našli mene, saj sem dovolj visok in markanten! V tistem trenutku zagledam nekje zadaj za zidom gosto prepletenih teles kosmato moško roko, ki mi maha. Miran, sin brata mojega bčeta, ki se je lani, potem ko se je prena-dihal jugoslovanskega zraka, priselil sem gor k svojemu staremu, stoji tam sredi avle z usti raztegnjenimi od ušesa do uše-sa. Kje pa so ostali? Bpmo že zvedeli, naj-prej se je treba prebiti skozi ta živi zid tet in stricev iz Amerike. Tu in tam mi kateri od njih pomenljivo namigne in me priča-kujoče pogleda - si ali nisi? Ne, jaz nisem vaš, on prihaja za mario, ne bojte se, ni tako zelo zrasel! Komolec levo, komolec desno in že sem zunaj. Z Miranom si udariva v roke, se cmokneva in izblebetava tistih nekaj obveznih uvodnih neumnosti. Kot da bi uganil moje misli, se zareži, me zgrabi za roko in me odvede v podzemno garažo do dobrega starega Oldsmobila z razžrtimi blatniki in počeno vetrobransko šipo. Off we go! IT(S BEEN SUCH A LOM6 TRIP wherc • was Soing DESKE KONCERT ZA ČRNO IN IGRALCE PANDURJEVA UPRIZORITEV HED-DE GABLER Morda je ravno Hedda Gabler tisti tek-st, v katerem je Ibsen problematiko člove-kove eksistence v sodobni družbi najbolj izvirno obdelal. V liku glavne junakinje so skoncentrirana ključna eksistencialna vprašanja. Kako naj se realizira subjekt, ki teži po svobodni, polni in lepi eksistenci v družbi, ki postavlja svoje norme in kon-vencije, ki takšno eksistenco onemogo-čajo. Hedda Gabler je takšen subjekt. V na-sprotju z Ldvborgom, ki svojo subjektivi-teto realizira z ustvarjanjem - v knjigah, hoče Hedda izpolnitevvrealnem življenju. Ker je kaj takega nemogoče, se odloči za smrt: edino svobodno in lepo dejanje, edi-no dejanje v njenem življenju sploh je strel v senca. Tudi v ustvarjanju ni izpolnitve; kvazi-realnost ni realnost. Ldvborg izgubi svojo knjigo, kajti knjiga je samo knjiga - samo akcija v konkretni realnosti lahko prinese izpolnitev. Ljubezen, ko je použita, postane trivial-na banalnost. Tristan in Izolda sta mrtva in to je njuna sreča. Predstavljajte si tekst s takšno temati-ko, uprizorjen v praznem, črnem ogledalu, z igralci v črnem, iz katerih odseva bela golota Heddinih ramen in rok, njeni svetli lasje - njena drugačnost. Ostale osebe v uprizoritvi so v svoji črnini postavljene kot zid, ki razbije vsako možnost realizacije edinstvene, lepe in svobodne eksistence. Držijo ji ogledalo zaprtega kroga človeške družbe, v katerem prepoznava samo bre-zizhoden dolgčas. Rešitev je ena sama: edino svobodno dejanje, ki ga človek lah-ko izvrši, je samomor. Hladna eleganca scenografije poudarja brezupen položaj izjemne subjektivitete z izpraznjenostjo gledališkega prostora, ki pa sploh ni prazen, saj je poln gledališča. Celotna gledališka predstava je kot Hed-din strel - lepa in... gala RIBUNA stran20 DESKE TEATER ABSURDA NA DANAŠNJIH ODRSKIH DESKAH ? To vprašanje se nam neizbežno zastav-Ija ob pogledu na letošnji program Male drame SNG - od petih predvidenih upri-zoritev pripadata kar dve konvenciji gle-dališča absurda, in sicer Israela Horrovvi-tza VRSTA (Line) ter slavna ČAKAJOČ NA GODOTA (VVaitingfor Godot) klasika Samuela Becketta. Vrsto smo si lahko že ogledali kot prvo predstavo na Malem odru, čakajoč na Godota pa bo predvido-ma letošnja zadnja tamkajšnja uprizori-tev, torej lahko mirno rečemo, da je Mala Drama letos v znamenju gledališča ab-surda. Vsekakor zanimiva programska poteza, s katero se marsikdo najbrž ne bi strinjal - češ, tovrstni teater ne opravlja več svoje prvobitne funkcije na odru. Ali res? Prve drame, ki sodijo v to oznako, so prišle na oder kmalu po drugi svetovni vojni, ko je spričo tako masovnega pokola in začetka jetlrske oboroževalne tekme ves svet in tudi človeški obstoj za mnoge inteligentne in občutljive Ijudi izgubil pravi smisel. Kako naj veljajo skozKdolga sto-letja negovane tradicionalne vrednote, običaji, družbene norme, kaj nam bo vče-rajšnja vera in obup, ko pa smo na vsa-kem koraku soočeni z zaštrašujočo apo-kalipso?! S smrtjo na dosegu roke posta-ne vse naše vsakdanje početje nesmiselno, smešno, ABSURDNO. Se bolj absurdna pa je naša običajna govorica, katere na-jpomembnejša funkcija je, da kot oblački s tekstom v stripu zapolniuje praznino med nami, odtujenimi bitji. Ce bi za poiz-kus vzeli magnetofon in z njim snemali pogovore raznoraznih Ijudi na različnih javnih mestih, bi dobili zbirko najbolj ba-nalnih, brezpomenskih neumnosti, dobili bi možno osnovo za dramo absurdal To pa seveda pomeni, da je gledališče absur-da dejansko realistično gledališče v na-jboljšem pomenu te besede! In v čem je današnji svet tako drugačen od tistega pred nekaj desetletji, da danes absurdistična drama lahko služi na odru le še kot (groteskno odštekana) komedija? Svet v niČemer, svet postaja kvečjemu iz dneva v dan bolj absurden; spremenilo se je gledališko občinstvo. V tistih zgodnjih petdesetih letih so hodili Ijudje v gledališ-če, da bi si ogledali protagoniste in anta-goniste v urejeno strukturirani drami z za-pletom, vrhuncern in razpletom. Lahko si predstavljamo njihovo zaprepadenost in šok ob ogledu Beckettove ali lonescujeve igre, v kateri ni niti sledu o urejenosti, strukturi, zgodbi ali dogajanju; namesto »logičnega« dialoga se sliši le nepoveza-no blebetanje. Današnja publika je seve-da veliko bolj sofisticirana in pri njej vse-kakpr odpade ta element šoka in zgrože-nosti (vsaka stvar je revolucionarna le na začetku; takoj zatem si poišče predalček y komercialnosti), ki pa v vsakem slučaju ni bil v središču interesov dramatike absur-da. To gledališče je hotelo opozoriti na brezupno absurdnost sveta in tako zado-bilo f unkcijo realizma, ki pa v vsej svoji zr-calnosti današnjemu občinstvu ni zanimiv (dovolj je naučeno, da takoj prodre v več-plastnost teksta), razen v primeru, če je ta realizem dovolj karikiran, da se mu lahko smeji. Najslajše pa se je smejati lastnim neumnostim, če jih na odru zaradi pretira-ne grotesknosti ne razpoznamo. In očitno tudi ta funkcija (ki pa seveda ne pride v poštev v vseh primerih) gledališču absur-da leži zelo drobro. To je pokazala tudi postavitev Horro-vvitzove vrste v Mali Drami. Temeljni ele-ment absurdistične dramatike - abstrakt-no čakanje na nek dogodek, ki pa se ne zgodi, ali pa se zgodi popolnoma drugače, kot smo pričakovali - je izredno značilen prav za Vrsto in Horrovvitz je vsekakor za-del v črno, ko se je na ta način lotil ene na-jhujših bolezni sodobne civilizacije. Štirje moški in ženska v vrsti pred tanko belo črto potrpežljivo čakajo na NIČ, se prepi-rajo in prerivajoza ta NIČ, za ta isti NIČ so pripravljeni celo moriti, edina prisotna ženska pa se odloči razdeliti vse blagodati svojega pohotnega mednožja med štiri moške - spet za to, da bi bila na koncu prva in dosegla NIČ! Končapa se tako, da si na koncu čakajoči ta Ntc (koščke za-četne črte) razdelijo med sabo in tako so vsi prvi (Kje? v NICu vendarl). Briljanten tekst, odlična režija Barbare Hieng in več kot izvrstni igralski dosežki Zvezdane Mlakar kot Molly, Iva Bana kot Fleminga, Vojka Zidarja kot Stephena, Branka Štur-berja-Funfa kot Dolana in Braneta Ivanca kot Arnalla. Kdo še hoče odpisati teater absurda?! nemo TRIRUNA utran 21 BODOČNIKI? MJUZOMAT Kaj napisati o predstavi, ki nosi naziv »več medijska predstavitev filmskega si-nopsisa«? Vsekakor zelo neobičajen (ne pa nujno tudi zanimiv) projekt, ki se ga sa-mega po sebi skoraj ne da oceniti, kar pa tudi nima smisla, če predvidevamo, da gre samo za stransko vejo nekega ustvar-jalnega procesa (v tem primeru naj bi šlo za rojevanje filma). V tej korelaciji bi lahko prišli celo do dokaj zlobnega zaključka, da gre samo za ekonomsko propagandni vložek, ki naj bi v javnosti vzbudil zanima-nje za končni rezultat tega procesa. Pri-mer te predstavitve pa takoj zadobi nove dimenzije ob neverjetnem podatku, da je za ta dogodek občinstvo skoraj do konca napoinilo zelo obsežne sedežne kapacite-te v Srednji dvorani Cankarjevega doma. Govorimo sevedavo tretjem velikem projektu Ijubljanske skupine za medijsko manipulacijo Borghesia z naslovom BO-DOČNIKI. Več kot očitno je, da si je ta skupina s svojim dosedanjim delovanjem ustvarila veliko famo med Ijubitelji dru-gačnosti za vsako ceno, pa tudi med nev-tralnejšo publiko, kar kaže na veliko glad določene populacije za tovrstnimi dogaja-nji, ki so na naših zemljepisnih širinah žal v velikem deficitu (saj poznate tisto o hu-diČu vstiski in o muhah!). Namen Borghe-sie je torej napolniti to kulturno praznino s svojimi praznimi projekti, ki lahko le po-vršno zadovoljijo gledalčevo percepcijo z določenimi inovativnimi posegi na pod-ročju povezovanja medijev, nikakor pa ne prenesejo pogleda v globino, saj je ta ob-vezno odsotna, obstaja le svetlikajoča se površina. Zadnji hit Borghesie je seveda tehnološko najbolj dodelan, kar kaže na obrtniški razvoj te skupine, vendar je v svojem bistvu še vedno kolaž istih idej, domislic, simbolov, ki so se manifestirale v vseh njihovih dosedanjih projektih. Pri Bodočnikih je začudil pravzaprav le tendenciozni začetek, s katerim jjb Bor-ghesia poskusila poseči na področje, ki je bilo doslej bolj ali manj v domeni Neue Slovenische Kunsta (zgodovinska pogo-jenost in travmatična usojenost »nekega propadlega naroda« - slovenskega na-mreč), le da izhodišče Bodočnikov ni Krst npr., ampak proslula NOB, ko se je ta naš narod »v srcu Evrope« pod hrabrim vod-stvom komunistične partije dvignil v upor črni poplavi. Vse to pa se izkaže le za film v filmu - Bodočniki so člani filmske ekipe, ki snema epizodo o prvih iskrah tega upo-ra na Slovenskem. Od tu dalje sledimo »bodočnikom«, oz. njihovim travmam in ves koncept spet razpade na golo nizanje »kulturnih« tem, tako značilnih za pozo Borghesie - sadomazohizem, hard-core, homoseksualnost, policijska opresija, depresivna utesnjenost... Vmes doživimo še risanko, prenos občinstva na ekran, glasbeno podlogo (ki je najmočnejši del predstave), predvsem pa smo množično bombardirani z raznoraznimi visokolete- čimi parolami, frazami in citati, ki pa leb-dijo med vsem tem kot vakuole v vaku-umu (praznine v praznini) - so le sestavni del poze in nič več. Ob vsej tej izpraznjenosti lahko zasledi-mo tisto, čemur se reče pristna kreativ-nost, le v glasbi Borghesie, ki pa se je ko-nec koncev pred leti uvedla v naš medijski prostor predvsem kot bend, čeprav že takrat niso poznali klasičnih koncertov, temveč le »video performance«. Ob kom-pozitorskih in instrumentalističnih kvali-tetah, ki jih poseduje Aldo, in ob Dariovem zanimivem vokalu lahko rečemo le, da je škoda za našo propadajočo glasbeno sce-no, da glasba ni ostala glavna domena -Borghesie. nemo TRIBUNA stran22 MJUZOMAT, GOREČE AMBICITE »Imamo opraviti z najhitrejšo trgovino na svetu. Plošča se pojavi na trgu in šest tednov kasneje ti je jasno, ali je stvar us-pela ali ne. Skupine te krivijo za zafukano kariero ali pa na vso moč hvalijo kvaliteto iste plošče« (Dave Robinson, 1984). Zgodovinarji ameriške populame glas-be trdijo, da je glasbena inovacija vedno prišla od zunaj in ne od vodilnih družb gramofonskih plošč. »Neodvisne« druž-be so omogočale izražanje novih idej in interesov, ko pa se je izkazalo, da so takš-ne ideje popularne, so velike družbe upo-rabile svoje finančne prednosti, da so jih prevzele in jih spremenile y nove, »varne« proizvode. (S. Fritz, Zvočni učinki, Ljublja-na 1986). Vsaka nova subkultura vzpostavlja nove smeri, rojeva nove izglede in znake, ki povratno delujejo na odgovome indust-rije. Sredstva medijev ne beiežijo samo odpora, ampak ga tudi umeščajo znotraj vladajočega pomenskega okvira. Mlade Ijudi, ki pristopajo k neki kulturi, istočasno skozi predstave na televiziji in v tisku vra-čajo na mesto, kamor bi jih želel postaviti zdrav razum (pri tem operira s pojmi, kot so družina, nezaposleni, sodobni, itd.). Skozi ta trajni proces vračanja se zopet vzpostavlja narušen red, subkultura pa se sprejema kot zabavni spektakel v okviru vladajoče mitologije, iz katere, vsaj delno, tudi izhaja: kakor narodno zlo, Drugi, Sov-ražnik. Sam proces vračanja se torej kaže v dveh izrazitih oblikah. 1. pretvarjanje subkultumih obeležij v predmete masovne proizvodnje 2. obeleževanje in ponovno definiranje deviantnega obnašanja s strani vladajo-čih skupin (policija, mediji, sodstvo) (Dick Hebdige, Potkultura: značenje stila, Beo-grad 1980). Kako torej opredeliti položaj in vlogo neodvisnih založb, ki so s svojo dejav-nostjo bistveno zaznamovale glasbena dogajanja od pojava punka do današnjih dni? Položaj neodvisnega založništva dovolj dobro označuje že njegovo ime - neodvi-sno. Neodvisnost se pojmuje kot večpla-sten splet aktivnosti na trgu in glasbene svobode ustvarjanja. Na prelomu iz se-demdesetih v osemdeseta leta so bile neodvisne založbe praktično edina sveža kri v britanski (in tudi širše) populami glasbi. Njihov pomen dovolj zgovorno po-nazarja primerjava s kasnejšim pojavom novega popa, ki kljub temu, da stalno pro-izvaja nove in nove izvajalce in zvezde, z ničemer ne prispeva k razvoju sodobne glasbe. Njegovo področje so predvsem tr-žne zakonitosti, ki jih poskuša premago-vati z različnimi manipulacijami, ki konec koncev razkrivajo vso njegovo puhlost in pomanjkanje glasbenih integritet. Neodvisne družbe so bile vedno značil-no prisotne v Angliji, še posebej za manj-šinske glasbene zvrsti, kot sta jazz in folic, toda od leta 1977 smo bili priča eksploziji neodvisnih aktivnosti v izdelovanju rock glasbe. To ni bil odmev na frustrirane po-trošnike (nezadovoljne z omenjenimi glasbenimi formami, ki so jim jih nudile vodilne družbe), ampak izraz frustriranih proizvajalcev, ki so jih strmo dvigajoči se stroški studijev in nova »profesionalna« ustaljena pravila rock industrije izključili iz procesa izdelovanja plošč (S. Frith, Zvočni učinki, Ljubljana 1986). Srečujemo se torej s še eno značilnost-jo, ki nikakor ne more biti nepomembna. Oznaka frustriranih izvajalcev se pokriva z iskanjem dostopnejših (cenejših), dovzet-nejših in predvsem preprostejših oblik iz-delovanja in prodajanja glasbe. Takšne ambicije so se seveda hitro povezale tudi z novo ideologijo, ki je, vsaj na začetku, imela za posledico bistveno razlikovanje od utečenih, dobičkonosnih tokov. Do-vzetnejši neodvisneži (večina založb ima svojega lastnika, vendar ta podpira in omogoča vsako relevantno novo kreativ-nost in ne posega s komercialnimi zahte-vami v proces nastajanja glasbe) so se na trgu izkazali tudi kot najbolj uspešni, kar bi lahko imeli za nasproten pojav vodilnim založbam, kjer najbolj uspevajo tisti, ki se neomajno držijo utečenih poti. Seveda pa tudi neodvisni proizvajalci glasbe niso hoteli ostati le na lokalni ravni svoje najbližje okolice in tukaj se srečamo z vprašanjem distribucije proizvodov, ki je mnogim pomenila nerešljiv problem, hkrati pa imamo lahko razvoj njenih siste-mov za dokaz zreiosti posameznega za-ložnika. Stalni napredek je pogoj za us-pešno konkuriranje materialno močnej-šim, neodvisneži pa so skozi ta pogoj poj-movali tudi sprejemanje sodobnejših na-činov in pomagal (računalniki, video), ki so si jih podredili in prilagodili za razliko od vodilnih, ki postajajo sužnji novih razvoj-nih oblik. Z vprašanjem marketinga in distribucije je že na samem začetku prišlo do razliko-vanja med neodvisnimi založniki samimi. Tisti z večjimi komercialnimi apetiti (kot npr. Stiff) so se odločili za povezavo z eno od vodilnih založb, s tem pa so si naložili tudi večje komercialne obveznosti ter se ob zmanjšani popularnosti posameznih izvajalcev ali spremembi tržiščnih tokov spopadali z dostikrat nerešljivimi eksis-tenčnimi vprašanji (založbo Stiff je pred kratkim »pogoltnila« založba ZTT, ki pa jo lahko imamo za »podaljšek« precej večje hiše Island). Neodvisni distributerji pomenijo drug način razpečevanja proizvodov. Ustano-vijo jih neodvisne založbe, ki lahko na ta način popolnoma n: izorujejo svoje izdel-ke, hkrati pa lahko postanejo tudi žrtve slabo zgrajenega distributivnega sistema. Med najbolj znane neodvisne distributer-je spadajo The Cartf I (sestavljajo ga za-ložbe Fast, Red Rhino, Backs, Probe, Nine Mile in Rough Trade kot njegov nosilec), Pinnacle (skozi katerega so do pojava fi-nančnih nesoglasij svoje proizvode pro-dajale založbe, kot so 4 AD, Cherry Red, Ace, Kent, Oval in Crammed), ter Spartan in IDS, ki pa je svojo distributivno vlogo spričo nakopičenih ekonomskih težav že končal. Primer Pinnacle je gotovo dovolj indikativen, saj je distributer pred dvema letoma zašel v skoraj nerešljive probleme, ko so se njegovi dolgovi različnim neod-visnim založbam urejali preko sodišča. Posamezni izvajalci se različno prilaga-jajo »neodvisnim« potojem in spremem-bam, in medtem ko nekateri v svojem osnovnem prepričanju ostajajo zvesti pr-votnim načelom, drugim pomenijo neod-visne založbe le vmesno postajo na poti k pogodbi z eno izmed vodilnih založb. Le-te seveda še kako pazljivo spremljajo to-kove na neodvisni sceni, ki jih skušajo na-peljati v svoje komercialno kolesje. Po-godba z eno izmed velikih hiš pa za (sko-raj) vsakega izvajalca pomeni dvorezen meč, saj mu resničen komercialni uspeh še zdaleč ni zagotovljen. Glasbene značil-nosti se namreč pogosto umikajo drugač-nim interesom, pri tem pa najbolj trpijo prav neodvisne založbe, ki na ta način vedno znova izgubljajo svoje najkomer-cialnejše predstavnike ter se zopet vrača-jo na začetek svoje poti. Poseben primer predstavljajo nekateri ameriški izvajalci, ki jim je bila kreativnost omogočena na domačih tleh, ter so se najprej uveljavili v Evropi, šele kasneje pa so po britanskem vzoru ustanovili lastne neodvisne založ-be, ki pa se še vedno orientirajo na glas-beno dovzetnejši evropski trg (značilen je primer v Evropi zelo priznane ameriške založbe SST, ki se je prav tako že spopad-la z »velikimi«, ko ji je koncem WEA pre-vzel najbolj uspešnega izvajalca, skupino Husker Du - ostanek kreativnih moči se skriva v zasedbah Meat Puppets, Black Flag in Minutemen). Kreativna vehemenentnost je tista, ki jih ohranja pri življenju in odpira pot novim glasbenim inovacijam. Prihodnjič: KDO JE KDO NA NEODVIS-Nl SCENI ANDREJ ILC VROČA PERESA DAVID LANGFORD: IZIAVA O LAŽJEM PREKRŠKU Ime mi je Cath—, ne. PiSem se John James Treece in to iziavo izrekam prosto-voljno in brez prisile. Cepravje pravzaprav ne, veste. Mislim, da se obnašate zelo neodgovorno in— Ja, gospod stražnik. To izjavo izrekam prostovoljno in brez prisile. Vem, da je vse skupaj na prvi pogled precej nenavadno, toda popolnoma vse lahko razložim. Vem, da mi boste verjeli, gospod stražnik, in vi-deli boste, da prav ravnate z mano, vi, ve-liki, močni, privlačni gospod stražnik, vi... Oh oprostite! Nobene potrebe ni, da tako gledate. Vse to je del problema, lah-ko razložim vse, pcf olnoma vse. To izjavo izrekam—, v redu, nadaljeval bom. Taka nestrpnost. Vse se je začelo pred nekaj dnevi, ko sem odkril, da.sem postal na nek način telepatičen. T-E-L-E-P-A-T-l-Č-E-N Ne, ne pomeni nič takega. Pa res eno-stransko razumete stvari. Ne, bilo je fan-tastično. Začel sem dobivati tiste kratke prebliske, ko si v stiku z duševnostmi dru-gih Ijudi. Kot pri Uri Gellerju, samo da je šlo tokrat zares. Kje pa! Niti vem ne, kje bi lahko začel iskati preskrbovalce z LSD-jem. Bi me, prosim, pustili povedati vso zgodbo od za-četka? Hvala drag—oprostite. Hvala gos-pod stražnik. Pred nekaj dnevi se je na Brompton Roadu zgodila prometna nesreča. (Oh, vi-dim, da ste zaradi tega začeli novo stran v vašem notesu!) Saj veste, stvar kot: zgodaj zjutraj, mrzlo in megleno, troblje-nje in nenadoma cviljenje gum, ko kdo ne zavre pravočasno in pok. Kot podirajoče se domine... Volvo je udaril v minija, ki je ravno ustavil, ga odbil na prehod za peŠce in znašel sem se na vseh štirih in blaten. Udarec v glavo, kar bi lahko bilo s stvarjo kako povezano. In potem. Sedel sem tam na tleh, gospa Volvo in gospod Mini sta mrko stala ob meni, sovražno bolščala eden v drugega in eden vaših kolegov je zapisoval izjave prič. Hotel je vedeti, koga lahko kaznuje zaradi nepazljive in neod-govorne vožnje - in ne obsojam ga. Nikdar y življenju se mi ni bilo tako tež-ko odločiti. To so si razlagali z udarcem, ki sem ga dobil in mogoče so imeli prav, če-prav spet ne popolnoma. Gospod straž-nik, saj veste, kako je z očividci: prehitro sklepanje, trmaste izjave o stvareh, ki so jih videli samo s končkom enega samega očesa, dopuščanje, da njihovi predsodki zameglijo dejstva... Seveda, vsekakor. (Kako vem? Detektivske zgodbe, be-rem detektivske zgodbe.) Tako bi včasih razumna priča, kot sem jaz, lahko igrala čiste karte in priznala, da on ali ona, sploh ničesar ni videla. Toda, ko smo udeleženi v nesreči, stavim, da se postavimo na to ali ono stran. Kadarkoli drugič bi se zaradi volva - sovražim te ve-like, udobne, dolgočasne avte - toda, ko sem hotel odpreti usta, se je zgodilo nekaj zelo nenavadnega. Bil sem pešec, ubogi človek, ki so ga zbili, otekline so me ravno začele boleti. Toda obenem sem s popolno gotovostjo vedel, da sem komaj z vso skrbnostjo us-tavil avto, pred prehodom za pešce, ko je neka trapasta ženska priletela od zadaj. In ravno tako sem bil trdno prepričan, da sem vozil kar se le da mirno, ko je nek kre-ten v miniju pritisnil na bremze in me pri-silil, da sem se od zadaj zaletel vanj. Vidite kaj mislirn s telepatijo? Bil sem kot nape-ta vrv, ki jo vlečejo na obe strani. Obe mnenji sta bili tako trdno zasidrani v moji glavi, da se nisem mogel nagniti ne na eno ne na drugo stran. Potem ko sem ne-kaj trenutkov bedasto zijal. sem zamrmral nekaj o tem, kako se ne morem spomniti in kako je vse zmešano. Moj prijateljski stražnik me je, prepričan sem iz gole ma-ščevalnosti, odgnal v bolnico na osemin-štirideseturno opazovanje zaradi »suma pretresa možganov«. In groza, v sosednji postelji je umiral nek človek in vse, kar je občutil - grozna mehko-Črna teža na prsih in globoko za-sidrana bolečina zobobola v kosteh - je prodiralo vame. Kdo bi hotel brati misli drugih, vas vprašam? Bil sem prekleto hvaležen, da je moj dar deloval samo ob določenih okoliščinah. Predstavljajte si, da bi vas vsesalo v temo smrti nekoga drugega. Celo to bi se lahko zgodilo, če bi imel priložnost, da bi se ga dotaknil... Ja, nadaljujem. Stvar namreč deluje us-pešneje, če se nekoga dotakneš. Bolniške sestre svoja občutja držijo kar se le da zase, tako da sem le s težavo prestregel kakšen njihov pogled. Toda, ko sem prišel domov, je bila tam mačka. Bila je sestra-dana in vzel sem jo v naročje... Nikdar v življenju si nisem tako želel jesti rib. Celo ko sem muco položil nazaj na tla in jo na-hranil, so se mi sline še zmeraj cedile. Iz-klopil sem zmrzovalnik in pojedel triin-dvajset rib. Šele po tem sem odnehal in se spomnil, da rib v bistvu ne maram. Kon-takt z dotikom... tudi to je del problema. Verjetno bi vam to lahko dokazal tako, da bi izvlekel kaj iz vaših misli, če bi vas prijel za roko. Nobenega razloga ni, da se takoleob-našate. Hvala. Mislil sem, da vam bo vaša izobrazba pomagala spregledati te zuna-nje detajle. Kot se vam povedal, lahko razložim vse, vključno z mojo obleko. Nadaljujem! Kje sem že ostal? Vsa ta stvar s telepatijo me je res prestrašila. Vse v redu, dokler si predstavljamo ob-časne ure udobnega prisluškovanja, toda najti del misli nekoga drugega vpletane v tvoje lastne..., to je, kot da bi jedel curry in se znašel z usti polnimi čokolade, kot da bi stopil iz svoje postelje v bazen z jegu-Ijami, ki se vijugajo pod tvojimi nogami. tega se ne da opisati z besedami. —Seveda gospod stražnik. Hvala vam za pameten nasvet. Stari dobri VVittge-stein je to podal bolj elegantno: »0 čemer človek ne more govoriti, naj molči«. Sarno mislim, da je bilo to v nemščini. Ne zaprite beležke. Prihajam k stvari, toda to je tako težko. Neprijetno. Ni ravno stvar, o kateri govorim večini Ijudi. Bilo je takole. Potem ko sem bil že nekaj časa v svo-jem stanovanju, prebavljai tiste grozne ri-bice in premišljeval o vsej stvari, sem se začel počutiti osamljenega. Po eni strani sem se zaradi bojazni, da bi prav tako kot jaz kukam skozi oknice njihovih misli, to lahko delali tudi drugi, bal družbe. Zaradi svoje sposobnosti sem se počutil izpo-stavljenega - kot da bi mi veter žvižgal skozi ušesa. Toda po drugi strani je bila stvar vznemirljiva - bilo je, kot ko z jezi-kom brskaš po razbolelem zobu, a ob-enem veš, da te bo to bolelo. Potem ko sem se najmanj šestkrat odpravil proti vratom in se zmeraj znova premislil, sem končno le odšel ven. Mislim, da je bila v tem napaka. Bil je ravno čas prometne konice. Na ulici je bila taka gneča, da si komaj opazil mrzle, blo-deče misli, ki jih je odpihovalo kot snežin-ke v metežu. Prevzet od toka misli, ki so ga usmerjali vame, sem sledil Ijudem v tr-govine. Ko je bila gneča največja, sem se izgubil v blodnjaku misli, hotenj in potreb drugih Ijudi. Potreboval sem pomoč. Sam nisem bil zmožen prenašati vsega tega. Množica me je kot vetrobransko steklo raztreščila na tisoče koščkov. Prebil sem se do tele-fonske govorilnice in poklical svojo dobro prijateljico Cathy. Ne. Mislim, da vam ni treba poznati tudi njenega priimka. Cathy je prisrčna in velikodušna žen-ska, ena tistih, ki se ne navežejo na nobe-nega moškega posebej. Je dobra prijate-Ijica z večimi, toda nobeden od njih ni Iju-bosumen na ostale. Nič ne bi pomagalo, če bi bil Ijubosumen. Cathy nima časa za take Ijudi, čeprav res ne vem, kje najde nekatere...! Ne, to je bila šala. In ogorčen sem nad tem vašim nakazovanjem. Uspelo mi je dobiti Cathy in začuda je bila ta večer prosta. Razložil sem ji, kako osamljen, v škripcih hodim okoli (oh, sedaj me pa res lahko primete za besedo!) in jo vprašal, če bi se lahko usmilila. In na srečo se me je - čeprav, če pomislim na yse, kar je sledilo, vsa stvar zame niti ni bila tako priietna. Se enkrat ne, gospod stražnik. V zvezi s Cathy ni prav nič sumljivega. Še minuta in vse se bo razjasnilo. Ker ne bi prenesel podzemske, sem do njenega stanovanja vzel taksi. Cathy me je pomirila z dobrim močnim gin tonicom, sezul sem se in ji poskušal razložiti vsaj del tistega, kar se mi je zgodilo. Nekaj UBUNA stran24 VROČA PERESA stavkov o tem, kako so misli drugih od-mevale v moji glavi in rekla mi je nekaj kot: »John, moj dragi! Če mi hočeš dopo-vedati, da lahko bereš moje misli, ne skrbi. Kljub temu si mi všeč.« Cathy je namreč zelo direktna. Ali pa je bila morda sprva zaskrbljena glega mojega duševnega zdravja in se je odločila uporabiti močno dozo svoje priljubljene terapije. 0 tem takrat nisem premišljal. Kakorkoli že, stvar je delovala. Ko sem se ji približal, sem vedel, da si me želi, ker sem natanko čutil, kako si me želi kot ogenj svežih polen. Toda način, kako je vse skupaj delovalo name, je bil spet kot neke vrste dvojno videnje. Ugotovil sem, da si želim samega sebe. Kot pri Narcisu. Zanimivo, ne. Ne, Narcissus ni še eden nemški filozof. Ko sva s Cathy končno prišla skupaj in se poljubila, je bila stvar še težje opisljiva. Povem vam, da znam z ženskami... Kot pri prometni nesreči sem tudi tedaj inten-zivno zaznaval.in čutil z obemi stranmi -celo tako daleč je šlo vse skupaj, da sem nekje na dnu svojih misli vedel, da sem vzel Cathyino kontracepcijsko tabletko -česarseveda nisem naredil. Cathyje viso-ka, bohotna punca enake velikosti kot jaz. Potegnila me je za sabo v tisto spalnico v nikogaršnjem stanovanju in kaj se je zgo-dilo vse do jutra, se ne tiče nikogar... Toda še nikdar nisem doživel česa take-ga. Nikdar. No, mislim, da mi skoraj ne bi bilo treba poudarjati, kako je bilo, Lahko sem čutil vse, kar je hotela in čutila Cathy. Feed-back. Vsakič, ko sern se potrudil, da bi bila stvar slajša zanjo, je postala slajša tudi zame. Spomnim se, kako sem, ko sva med kratkim pr^dahom ležala zasopla in prepotena, pomislil: »Končno se je ta te-lepatija izkazala za koristno!« Je res mo-goče, da sem edini človek na svetu, ki je lahko obenem občutil dva, no saj veste, orgazma, njenega in mojega. Potresi, to-peča se lava, neusahljivi starodavni gejzir so vsi le slavni klišeji. Res sem bil prese-nečen, ko sem po vsem tem opazil, da so zidovi in strop ostali nedotaknjeni. Tako je bilo - ne, ne baham se - vse moje občutke so prekrili Cathyini. Prava podvojitev... Pustil sem jo ležati z blago utrujenim smehljajem na obrazu, se tiho oblekel in v temi odšel ven. Cathy zjutraj, ko se zbudi, pri sebi ne mara nikogar. Ves čas sem imel občutek, da je nekaj narobe. V mislih sem bil razdvojen - kot da bi bil pijan in hkrati fizično izčrpan. Najbolj pa mi je bilo neprijetno zapustiti svoje..., ne..., Cath-yino stanovanje. Kot takrat, ko sem imel v naročju muco, se je tudi zdaj zgodil ne-kakšen prenos: v dolgem deliričnem času, ki sva ga preživela skupaj, se je Cathy vtisnita v moje misli. Povedal sem vam že, da je Cathy pri-bližno enako velika kot jaz (s pomembni-mi razločki seveda). Ko sem pred eno uro, ko ste me ustavili, duševno odsoten in v tej Cathyini oblekci, da ne omenim njenega seksi črnega opri-jetega trikoja in visokih pet, hodil po cesti inwvam v trenutku nepremišljenosti rekel: »Živjo lepotec, všeč si mi,« morate raz-umeti, da to nisem bil jaz ampak... Prekleto - predstavnik zakona bi moral biti sposoben zapisovati izjavo, ne da bi se smejal! David Langford, britanski pisatelj vali-zijskega porekla, pripada mlajŠi generaciji angleških pisateljev znanstvene fantasti-ke, ki delujejo predvsem v okviru Britan-skega znanstveno-fantastičnega združe-nja. Ob pisateljevanju se ukvarja tudi z or-ganiziranjem znanstveno-fantastičnih li-terarnih zborovanj, objavlja različne kriti-ke in eseje o znanstveno-fantastični lite-raturi. Med njegovimi do sedaj objavljenimi deli se zdita poleg različnih, v revialnem tisku objavljenih kratkih zgodb, zanimivi predvsem pri londonski založbi Arrow Books objavljena parodija znanstveno-fantastičnih space oper z naslovom Poži-ralec prostora (Space Eater) in njegov pri-spevek k večavtorski izdaji Neocromico-na, knjige, ki naj bi jo nekje v nedoločeni preteklosti napisal nori mistik Abdul Al Zahred. Langfordove kratke zgodbe se dosled-no gibljejo v okvirih t. i. humoristične pro-ze, ki velikokrat zvrstno meji na znanstve-no-fantastično literaturo, uporablja neka-tere njene prijeme, a jih obenem že paro-dira ali pa vgrajuje v literarno strukturo, ki noče stremeti h konstrukciji možne uto-pične realnosti in bi jo lahko označili kot moderno fantastično-humoristično pro-zo. V pričujoči kratki zgodbi, ki je bila leta 1983 objavljena v okviru neodvisnega li-terarno-likovnega zbornika Sebastian L, Langford znanstveno-fantastično motivi-ko telepatije povezuje z motiviko travesti-je in tako doseže zaželeni humoristični učinek. KULTMENi) (PRE)LET NAD KULTURNIM GNEZDOM Cenjeni ponudniki kultur-nega dogajanjal Na tem pro-storu, v katerem bomo sku-šali predstaviti celotno Ijub-Ijansko kulturno dogajanje v naslednjih štirinajstih dnevih (Tribuna bo izhajala vsak drugi ponedeljek), boste lah-ko seznanili javnost s svojimi bodočimi projekti in to BREZPLAČNO! V izjemnih primerih bomo objavili tudi oglase za dogajanja izven Ljubljane in pa oglase, ki se nanašajo na dogodke v daljni bodočnosti (izven roka štiri-najstih dni). Pripravite torej vaš propagandni material (lahko tudi letni program) in nam ga pošljite čimprej na naš naslov: TRIBUNA, Ker-snikova 4, Ljubljana, za (PRE)LET NAD KULTUR-NIM GNEZDOM! Za protius-lugo pa vas prosimo le, da nas oskrbite z vsaj dvema vstopnicama za premiero do-godka, ki ga pripravljate. Hvala za sodelovanjel In kaj se bo dogajalo y ftasu našega prvega štiri-najstdnevnega preleta? PROGRAM od27. 10. do8. 11. 1986 TEATER CIDM 25. 10. 1986 ob 22.00 bo premiera, 26. 10., 28. 10., 29.10..30.10..3.11.-8.11. ob 21.00 pa ponovitve ko-reodrame AGATA SC-HVVARTZKOBLER (Josip Tavčar, Damir Zlatar-Frey). Koreografija in režija: Damir Zlatar-Frey, ki se je očitno razšel s Plesnim teatrom Ljubljana. Člani le-tega so postavili 22. in 23. t. m. na oder Srednje dvorane CD predstavo ALPSKO SA-NJARJENJE v koreografiji Ksenije Hribar. LITERARNA DOGAJANJA CANKARJEV DOM 31. 10. 86 ob 18.00 v Okrpgli dvorani: LITERARNI VEČER AMERIŠKE POEZI-JE. Vstopnine ni. (Navali na-rode! CD časti!). 3.in5.11.86 ob 210.30 po-novno v Okrogli dvorani: SKLICUJEM ZBOROVA-NJE. Večer uglasbene poezi-je E. Kocbeka, T. Pavčka, E. Fritza in A. Brvarja, ki jo bo predstavila Jerica Mrzel ob glasbi Janija Goloba. KINO KINOTEKA Posebej priporočamo filme z oznako 0.0. (obvezen ogled)! 27.1O.86POKRIVEMOB-TOŽEN (THE WR0NG MAN),ZDA, 1957 Scenarij: M. Anderson, A. MacPhail. Režija: A. Hitch-cock. Igrajo: Henry Fonda, Vera Miles, Anthony Quay-le... 0.0.! MOŽ Z BRAZGOTINO (SCARFACE), ZDA, 1932 Scenarij: B. Hecht, S. I. Miller, J. L Mahin po romanu »Ar-mitage Trail«. Režija: H. Havvks. Igrajo: Paul Muni, Ann Dvorak, George Raft, Boris Karloff... 28. 10. 86 MACBETH, V. Britanija, 1971 Režija: R. Polanski. Igrajo: J. Finch, Francesca Annis, Mar-tin Shaw... O.O.! 29. 10. 86 NEŽNI AKOROI (SINCERELV Y0URS), ZDA, 1955 Scenarij: I. VVallace. Režija: G. Douglas. Igrajo: Liberace, Joanne Dru, Dorothy Malo-ne... SRCA SVETA (HEARTS OF THE VVORLD - THE ST0RY OF A VILLAGE), ZDA, 1918. Scenarij in režija: D. W. Grif-fith. Igrajo: Lillian Gish, Do-roty Gish, Robert Harron... 30. 10.86 PODNAJEMNIK (THE TENANT/LE LOCA-TAIRE), Francija, 1976 Scenarij: R. Polanski, G. Brach po romanu R. Topora. Režija: R. Polanski. Igrajo: R. Polanski, Melvyn Douglas, Isabelle Adjani, Shelley Win-ters, Jo Van Fleet... 0.0.! 31. 10. 86 BRATJE KARA-MAZOVI (THE BROTHERS KARAMAZOV), ZDA, 1958 Scenarij (po romanu F. M. Dostojevskega) in režija: R. Brooks. Igrajo: Yul Brynner, Maria Schell, Richard Baso heart, Albert Salmi, Lee J. Cobb... 1. 11. 86 ZAPRTO 3.11.86 PATRUUA SMRTI (THE 0.UICK AND THE DEAD), ZDA. 1962. Scenarij R. Totten, Sheila Lynch. Katnera: John Morrill. ReŽija: Robert Totten. Glas-ba: Jaime Mendoza. Igrajo: Larry Mann, Victor French, Jon Cedar, James Almanzar, Louis Massad, Sandy Doni-gan... PESTUNJA (BRINGING UP BABY), ZDA, 1938. Scenarij: Dudley Nichols, Ha-gar VVilde. Režija: Hovvard Havvks. Kamera: Russell Metty. Glasba: Roy Webb. Igrajo: Katharine Hepburn, Cary Grant, May Robson, Charles Ruggles, VValter Cat-lett, Fritz Feld, Barry Fitzge-rald... 4. 11. 86 GRK ZORBA {ZORBA THE GREEK), Vel. Britanija, 1964. Scenarij in režija: Michael Cacoyannis (po romanu Ni-kosa Kazantzaktsa). Kamera: Walter Lassaly. Glasba: Mi-kis Theodorakis. Igrajo: Ouinn Anthony, Alan Bates, Lila Kedrova, Irene Papas... 0.0.! 5. 11. 85 H0LLYW00D ALI PROPAD (H0LLYW00D OR BUST), ZDA, 1956. Scenarij: Erna Lazarus. Reži-ja: Frank Tashlin. Kamera: Daniel Fapp. Glasba: VValter Scharf. Igrajo: Jerry Lewis, Dean Martin, Pat Crowley, Maxie Rosenbloom, Anita Ekberg... BUSTER SNEMALEC (THE CAMERAMAN),ZDA, 1928. Scenarij: Clyde Bruckman, Lex Lipton, Richard Schayer. Režija: Edvvard Sedgvvick. Kamera: Elgin Lessley, Reg-gie Manning. Igrajo: Buster Keaton, Marceline Day, Ha-rry Gribbon, Harold Good-win... 0.0.! 6.11.86 AMERIŠKIGRAFI-Tl (AMERICAN GRAFFITI), ZDA, 1973. Scenarij in režija: George Lu-cas. Kamera: Ron Evestage, Jan D'Alquen. Glasba: popu-larne pesmi. Igrajo: Richard Dreyfus, Ronny Hovvard, Candy Clark, Cindy VVilliams, Paul le Mat, Carlie Martin Smith... 0.0.! 7. 11. 86 KRAUI SONCA (KINGS OF SUN), ZDA, 1963. Scenarij: Elliot Arnold, Ja-mes R. Webb. Režija: J. Lee-Thompson. Kamera: Joe MacDonald. Glasba: Elmer Bemstein. Igrajo: Yul Br-ynner, Georde Chakiris, Shir-ley Ahne Field, Richard Ba-sehart, Brad Dexter, Barry Morse. Tako, treba bo aterirati! Naš naslednji prelet bo še Dopolnejši in raznovrstnejši. Cez štirinajst dni torej! NOVICE S SENČNE STRANI ALP KINO-INO-NO-0 Berlin Wim VVenders se v bivši nemški prestolnici pri-pravlja na snemanje filma Sous le ciel de Berlin (Pod berlinskim nebom). Sao Paolo - V brazilski ki-noteki so odkrili dva filma Fritza Langa iz let 1921-1922, kisojužedol-go imeli za dokončno izgub-Ijena. Obnovljeni kopiji bosta prvič predvajani julija 1987 v Berlinu. Leningrad - Nikita Mihal-kov je začel snemanje nove-ga filma Oči Černje z Marcel-lom Mastroiannijem in Siiva-no Mangano v naslovnih vlo-gah. Peking - Bernardo Berto-lucci bo snemanje svojega filma Poslednji vladar na-daljeval v Mandžuriji in Rimu. 1IIBUNA stran26 GLASBA ŠKUC &CIDM &CD 30. 10.86 ob 20.30 v Maii dvorani CD: koncert jazz ben-da LES BATTERIES (ZDA/Francija/V. Britanija). KULTMENU TRIBUNA stran27 PRETRES JEAN CAZENEUVE-SOCIOLOGIJA OBREDA Pri zbirki Studia Humanita-tis knjige izhajajo po zastav-Ijenem programu, čeprav z zamudo in nekoliko upočas-njenim ritmom. Pred dobrim mesecem je izšlo delo fran-coskega avtorja Jeana Caze-neuvea Sociologija obreda, ki prinaša v slovenski prostor nekaj svežine v obravnavanju antropološko strukturalne te-matike. Dobrodošte pa je tudi zato, ker se tematizacije druž-benega in kategorije množič-nosti, mitološkega, religioz-nega in svetega loteva v kon-ceptualizaciji novejših, socio-loško in psihološko struktu-ralnih pristopov, ki so v zadnjh desetletjih predvsem v Fran-ciji doživeli velik razmah. Ay-tor pristopa k analizi narave in funkcije obredov z občasno eksplicitnimi, sicer pa vsaj ru-dimentalno prisotnimi vplivi začetnikov sodobnejše socio-logije in antropologije Marce-la Maussa, Durkheima, pre-vzame predvsem Freudovo teorijo obsesionalnih nevroz, pa odločujoči preobrat ki ga je pri branju mitov doprinesel Claude Lčvi-Strauss in tako naprej tja do Dumšzila, Duby-ja itd. Oborožen s tovrstnimi teoretskimi koncepti, se je av-tor spustil v branje konkretnih vsakdanjih ritualnih praks, ki jih primitivna, arhaična Ijud-stva vzpostavijo že od vsega začetka, na pragu svojega lastnega obstoja. Toda boga-ta in pravzaprav slikovita praksa družbenih obredov, ri-tualov in množičnih manifes-tacij se, kar je kajpak zanimi-vo, udejanja tudi v modemem sodobnem svetu, kot nekakš-na urejevalna instanca, ki družbo in državo ščiti. Neka-tere obrede in rituale lahko na podlagi koledarskega časov-nega označevanja celo z go-tovostjo v naprej predvidimo: so torej nekaj, kar si je biiko-ne že pridobilo status etične-ga, saj pretendira po stalnosti. Avtor se v knjigi, ki jo ob-ravnavamo, zadeve ne loteva na način, ki bi omogočil dešif-riranje slehernega obreda, pač pa gre za iskanje global-nega pomena obrednega rav-nanja. Že na najbolj primitivni stopnji, v paleolitiku, se člo-vek nima za del narave; sa-mega sebe smatra kot nekaj, kar je izvzeto iz obkrožujoče nature in proti čemur mora vedno znova uveljavljati svoj red. Občutenje tega, kar je red ogrožalo, tega, kar je postav-Ijalo pod vprašaj s pravili spravljeno človeštvo, to ob-čutenje je bila tesnoba, a hkrati tudi zaznava nečesa neznanega, ireduktibilnega, zaznava neke resničnosti, ki je bila »drugo«. Kolikor po-skus urejevanja tega »zuna-njega«, ki vpada kot nekaj ira-cionalnega, tujega, vodi k mi-tološki zavesti, govorici, ki se piete okrog nekega zapleta, protislovja, ki pa so mu na ravni nezavednega dane prav vse možnosti, da obstaja na način kontradiktornosti, mito-logiji kot poskusu ureditve realnosti, kjer so za udejanja-nje potrebni ravno obredi in ri-tuali, lahko rečemo, da je za čvrsto ureditev človekovega sveta potreben simbolni po-seg. »Divjak se v resnici,« pra-vi avtor, »kakor so ugotovili vsi etnografi, počuti izgublje-nega, če je osamljen, prepuš-čen sam sebi, iztrgan iz svoje-ga klana, od svojih bogov, svojih obredov. Živega se po-Čuti le, če je zajet v mističen in družbeni sistem. Absolutna neodvisnost mu zbuja tesno-bo.« Hoče biti torej odvisen in ni težko ugotoviti, da ga obre-di, ki jih vzpostavi skupnost, pomirjajo in utrjujejo njegov odnos s svetom, ki je nad njim in kamor introjecira tudi jam-stvo za svoje bivanje. Preva-jalka in avtorica spremne be-sede Neda Pagon zatorej ugotavlja, da tabuji in rituali niso le element in tehnika mitske zavesti, pač pa avto-nomne ideološke naprave, s povsem praktičnim učinkom. V svetu, ki si ga je ustvaril kot sistem pravil, se človek ne-nehno čuti ogroženega, toda če naj religiozni rituali, obredi in čaščenja izpolnjujejo funk-cijo urejevanja ter iluzijo var-nosti, mora biti mogoča subli-macija, pot imaginarnih iden-tifikacij. To pot pa lahko steče šele, ko introjeciramo razsež-nost simbotnega, unarne oz-načevalne poteze. Prvotna trauma, »izvoma«, ki pa je vselej le retrospektivno ref-iektirana kulpabilizacija, sov-pade in zaznamuje vpis sub-jekta v diskurzivno realnost, kjer je »stvar sama« že izgub-Ijena. Zaznamuje torej vpis y simbolno; enoten svet je pri subjektu porušen, človek niti sam pri sebi ni več doma, je torej razcepijeni subjekt. Ta razcep mora zato vedno zno-va krpati s tistim, kar pač ima, Xo pa je ravno govorica, ki je pri človeku, za razliko od živa-li, vedno dvoumna, kar je br-žkone tako posledica kot vzrok tega razcepa. Subjekt sam y sebi ne najde opore za bivanje, vpisuje se v označe-valno potezo, v razsežnost simbolnega, ki je tako kot vedno vpeto v mesto Druge-ga, Drugega, za katerega se predpostavlja, da ima, da po-seduje vednost. »1 religioznim žrtvovanjem se človek pokori za svoj ob-stoj, kakor da ta ne vsebuje svojega temelja. Njegova krivda je prav občutek neza-dostnosti, občutek tesnobe, ki ga navdaja z mislijo, da bi bil nesrečen, če bi se obnašal, kakor da njegov temelj ni zu-naj njega.« Oa lahko komuni-kacija steče, moramo torej verjeti, verovati, prav to vero-vanje pa teži vedno k institu-cionalizaciji: z udejanjanjem rituala naj družbenemu siste-mu zagotovi čvrstost in moč. Oanes je razbohotena institu- cionalizacija kot forma ustro-ja sodobnih potrošniških družb postala že hudo mučna in deležna prezira, toda po drugi strani je ravno takšen ustroj množičnega institucio-naliziranja vsakodnevnih ob-redov sproduciral patološko obliko subjektivnosti, ko ima t. i. patološki narcis občutek notranje svobode, kjer pri množici vsakodnevnih oprav-kov, v službi, šoli, sestankih itd. vseskozi ohranja distan-co, češ da ga vse to »v resni-ci<< ne veže. Če je takšen ust-roj subjektivnosti nujen y so-dobni civilizirani družbi, pa obenem omogoča y sinhrono diahroni konstelaciji kot ret-roaktivni učinek tudi obstoj mita, s tem pa tudi vpis žele-čega subjekta. če naj za konec pridamo še besedo k sami knjigi, bi ne-mara lahko dejali, kot smo opomnili že na začetku, da nam kot hvaležen doprinos prinaša tudi prispevek k for-miranju literature v našem prostoru, literature, s katero je mogoča poglobljena temati-zacija družbenega izven ob-ičajnih, historično materialis-tično zastavljenih konceptov. IGOR ŠKAMPERLE _/ / / ' / / / / PET KNJIG IZ KRTOVE REVOLUCIONARNE MLA-DOSTI KRT 2: F. Engels, Proti za-roti molka, 192 strani. KRT 3: M. Mauke, Marxova in Engelsova teorija razre-dov, 118 strani. KRT 5: H. M. Enzensberger, Razgovori 7 Marxom in En-gelsom, 433 strani. KRT 11: F. Engels, K. Marx, Kritika malomeščanskega socializma, 180 strani. KRT 21: K. Marx, Cenzura in svoboda tiska, 128 stra-ni. Nemški marksisti so izra-čunali, da bi bilo treba da-nes za osnovno marksistič-no znanje plačati že okoli 80.000 mark in se šest do sedem let potikati po uni-verzi. Zato ni čudno, da se je porodila ideja o prodaji revolucionarne literature na drobno. Takšna prodaja na drobno je seveda subverzi-ja meščanske veletrgovine z idejami in način razlašča-nja vladajočega razreda. Je vlom v skladišče z orožjem. (Iz predgovora h KRT 2) / • KRT 24: M. Tafuri: Projekt in utopija, 134 strani. Lično ilustriran tekst ene-ga vodilnih sodobnih pis-cev, ki izhajajo s stališča, da razvoja moderne arhi-tekture ni moč pojasniti iz premen v arhitekturi sami. »Tako kot ne more obstaja-ti razredna politična eko-nomija, ampak samo raz-redna kritika politične eko-nomije, tako se ne more utemeljiti razredne esteti-ke, umetnosti, arhitekture, ampak samo razredno kri-tiko estetike, umetnosti, arhitekture, mesta.« (M. Tafuri) ' , KRT 14.« W. Reich: Sexpol, 174 strani. Neizmerna Reichova za-sluga je, da je v dvajsetih in tridesetih letih našega stoletja odprl novo teoret-sko področje, ki na eni strani pomembno obogati historični materializem, na drugi strani pa omogoči psihoanalizi, da preseže svojo parcialno mešoansko omejenost. POLITEKONOMSKA SERI-JA KRT 20: L Doyal, Politična ekonomija zdravja, 316 strani. Če jutri zbolite za aidsom, bodo tega krive vaše seksu-alne navade ali sodobna me-dicina, ki je podrejena logiki kapitala? Avtorica v obsežni analizi dokazuje - cjrugo. KRT 23: G. Kay, Razvitost in nerazvitost, 226 strani. »Kosovo ni nerazvito zato, ker je eksploatirano, ampak je nerazvito zato, ker ni inte-grirano v razvoj razvitih, ker ni eksploatirano« - iz pred-govora. KRT 41: /. Omerza, Ricar- dova teorija vrednosti, 160 strani. Skrbno, inteligentno in pole- mično napravljena monogra- fija. KRT 36: E. Mandel, Dese- tletje krize 1974-1984,296 strani. Temeljno delo za razumeva- nje sodobne krize kapitali- stičnega, to je svetovnega gospodarstva. KRT 16: /. Bavčar, S. Kirn, B. Korsika, Kapital in delo v SFRJ, 123 strani. Pogumen, svež in originalen poskus kritike vladajočega teoretskega koncepta, ki ni več zmožen zapopasti vzro-kov in fenomenologije jugo-slovanske krize. KRT 17: Zbornik: Punk pod Slovenci, 542 strani. Stiristo in več strani inter-vjujev, besedil, fenzinov, pamfletov, grafitov ter ob-sežna črna kronika držav-ne in družbene represije proti punku, ki zajame čas vse od gesla »lublana je bu-lana« do njene prekrstitve v »Laibach« - poleg tega pa še analize izpod peres Gre-ge Tomca, Rastka Močni-ka, Marjana Ogrinca in drugih. ALL COPS ARE BA-STARDS (grafit) Novosti REALSOCIALISTIČNI BLOK KRT 13: Zbornik, Delavska opozicija, 228 strani. Dokumenti o neodvisnem delavskem gibanju, ki je takoj po oktobrski revoluciji prevzemalo oblast v tovarnah, in znotraj-partijski opozidji, ki se je zavzela za delavsko samoupravlja-nje - ter še en dokaz totalitarnosti boljševiške partije. KRT 7: A. KolJontaj, Ženska v socializmu, 162 strani. Zbornik tekstov ene vidnejših pripadnie »delavske opozicije« in »seksualno emancipirane komunistke« je prodorna analiza položaja ženske, ki se ji v socializmu dvakrat hudo godi: prvič zaradi socializma samega in drugič, kerje pač ženska. KRT 9: C. Baškovič, ČSSR1968,158 strani. Na študiju obsežne originalne literature utemeljen prikaz in analiza dogodkov na Češkem, ter reprezentativen izbor sicer težko dostopnih dokumentov »praške pomladi«. KRT 25: S. Andolšek, D. Mesner, Solidarnošč v poljski krizi 1980-82,154 strani. Argumentiran prikaz in presoja doslej najradikalnejšega preloma s poststalinistično družbeno ureditvijo, s posebnim poudarkom na analizi neodvisnega sindikata: KRT 29: Zbornik, Pogledi na SZ, 341 strani. Prerez pisanja slovenskih časnikov o Sovjetski zvezi v tridese-tih letih - dokaz, da takrat le nepismeni ni mogel vedeti, kaj se dogaja v prvi deželi socializma. KRT 12: J. Fischer, Čas vesolniga socialnega punta se bliža, 308 strani. Socialna in politična zgodovina delavskega gibanja v Lju-bljani od začetkov do leta 1889, ki razruši mit o samorodnosti slovenskega proletariata. / »Marx je avtoritaren in centralističen komu-nist. Hoče to, kar hoče- // mo tudi mi: popolno zmagoslavje ekonom-ske in socialne enako- / sti, vendar v državi in prek državne oblasti, prek diktature zelo močne in takorekoč despotske provizorične vlade, to pomeni z ne-gacijo svobode. Njegov ekonomski ideal je dr-žava...« Mihail Bakunin, anarhist POSEBNA PONUDBA Knjigajeorožje, vzemijo vroke! (Brecht) IN TO NAJMANJ 50 % CENEJE! v sodelovanju z UK ZSMS mladim stebrom naše revolucije samo pri KRTU in samo za študente PLAČAŠ 1/2 KNJIGE, DOBIŠ 1 CELO Kako? Če se boš slučajno potikal 3., 4. in 5. novembra od 10,00 do 13,00 ure na Ekonom- ski fakulteti B. Kidriča, F&NP ali Filozofski fakulteti in 4. ter 5. novembra 1986 tudi na Prav- ni fakulteti, Medicinski fakulteti, Fakulteti za elektrotehniko, FAGG - Arhitektura in FNT - Matematika, Fizika, lahko našemu prodajalcu pokažeš svoj indeks in kupiš knjige, ki te za- nimajo. Če pa si slučajno ravno takrat na psu z denarjem oziroma potrebuješ čas za premislek, lahko prideš do knjig(e) na dva načina: varianta 1: oglasiš se na Kersnikovi 4, II. nadstropje, kjer domuje KRT - z indeksom, seve- da, varianta 2: izpolniš naročilnico, ki jo iztrgaš iz tega obvestila, jo kar takoj daš našemu pro- dajalcu ali pa jo kadarkoli kasneje potrdiš v referatu in odpošlješ (če ti referentka ne bo hotela udariti pečata, priloži naročilnici potrdilo o šolanju). V nekaj dneh ti poštarji dostavi- jo knjige na dom in takrat jih seveda tudi plačaš. In še ena ugodnost! S to naročilnico lahko za polovično ceno naročiš tudi knjige, ki bodo do novega leta izšle pri KRTU. Dobiš jih še tople iz tiskarne! K R Počrni kvadrat! KRT2 300 a 150 KRT3 300 O 150 KBT5 500 D 250 KRT7 300 D 150 KRT8 300 'a 150 KBTg 400 D 200 KRT11 400 D 200 KRT12 900 a 450 KRT13 «00 D 400 KRT14 «00 D 400 KRT16 800 ? 400 KRT17 800 D 400 KRT20 $00 D 450 KRT21 400 O 200 KRT22 1200 Q 600 KRT23 1300 D 650 KRT24 1200 D 600 Subvancionirana Cena cena za knjifl« fttudftnte KRT25 700 D 350 KRT26 950 D 475 KRT27 1.950 ? 950 KRT28 1.500 D 750 KRT29 1-850 D 850 KRT33 1 S0O ? 900 KRT34 2.400 D 1.200 KRT35 2.950 D 1.300 KRT36 3.950 O 1.500 KRT41 2.100 D 1.050 Prod izidom KRT3O.31.32 7500 D 2500 KRT37.38 3500 D 1750 KRT39 2100 D 1050 KRT40 2100 D 1050 Potrjujem prevzem zgoraj obkroženih knjig. izpolni prodajalec P V A NAROČILNICA Izpolnite jo čitljivo, oddajte prodajalcu na vaši fakulteti ali pa jo potrjeno pošljite na Krt Število knjig v tej prodajni akciji je omejeno in zato vam svetujemo, da jih kupite pri proda-jalcu. Naročilo po pošti omogoča samo z žigom fakultete potrjena naročilnica ali priloženo potrdilo o šolanju. Plačate lahko v največ treh obrokih, prvi obrok znaša polovico kupnine oziroma najmanj 3000 din in ga plačate ob prevzemu knjig. Stroški pošiljanja niso všteti v Ne pozabite na svoj indeks! JiirSflf JC0VH 4 Ime in priimek 61000 Ljubljana Naslov Moj faks in letnik Datum Podpis Žig fakultete Prvi obrok Drugi obrok Tretji obrok KRT 37, 38: Zbornik, Anto-logija anarhizma Anarhisti so bili povsod tam, kjer so se dogajale velike stvari: v pariški ko-muni, med francoskimi te-roristi, v španski republiki, med bojevniki študentskih gibanj - in ponavadi so do-bro vedeli, kaj se dogaja. Kropotkin, 1921: »V tem trenutku je ruska revolucija v takernle položaju: Poče-nja grozodejstva. Deželo pelje vpropad.« Antologija anarhizma v dveh knjigah na skoraj se-demsto straneh ponuja te-meljne tekste Proudhona, Bakunina, Kropotkina, spi-se španskih anarhistov, Goldmanove, Tolstoja in mnogih drugih. V prvem delu najdete predgovora Noama Chomskega in urednika antologije Rudija Rizmana ter obsežer. pri-kaz razvoja anarhistične ideje in gibanja. Kropotkin: »Korenine zloči-na so v brezdelju, zakonu in avtoriteti, v lastninskih za-konih, v zakonih, ki ščitijo oblast, v zakonih o kaznih in kazenskih prekrških in v avtoriteti, ki si jemlje pravi-co te zakone sprejemati in uporabljati. NIČ VEČ ZAKONOV! NIČ VEČSODNIKOV!« In kaj je anarhizem danes? Morda to, kar je v svoj le- tak že pred šestdesetimi leti napisal anonimni nem- ški anarhist: »Če misliš, da je moriti zlo, se upri, da bi služil v vojski ali v kateremkoli vojaškem telesu. Če te potem vlada hoče ubiti ali zapreti - ti si storil svojo dolžnost, ostal si zvest svoji vesti in huma- nosti in svet bo zaradi tvo- jega poguma in odločitve boljši.« DOVOLJ JE BiLO POLITIČ- NEOBLASTIiDAJTE PRILOŽNOST UUDEM, ANARHIJI! AAAAAAAA KRT 30, 31, 32: Podobe prednikov. Zapiski Jane-za Trdine Krt brska po rokopisih Na-rodne in univerzhetne knjižnice. Šviga švaga čez dva pra-ga. Na somnju. Tkalček, trden kmet obrnivši se proti možu, ki prodaja kravo: O krava je faj, je teh dnarjev vredna ne dajte je ceneje - hm to je zares močna, pohlevna, zastavna, dobra živina. -Še tisto minuto obrnivši se proti kupcu, svojemu znancu: Ali si obnorel, krava je že stara, ne bo imela več teleta, še za mesnico ni pridna. Jez: Kako pa da govorite vi tako drugače enemu in drugemu. Tkalček: Jez go-vorim, kakorjez čem. Kar sem govoril, je vse res in prav. Krava je dobra za kogar je, za mojega prija-telja pa ni; zato sem mujo odsvetoval - kdor ima rad stare kosti, bopaz njo ve-sel če druzega ne bo župa dobra. - Sosedom je moč-no dopadlo to šegavo od-govarjanje. 8/51.161 Krt objavlja 27 zvezčičev rokopisa Janeza Trdine, v katerih popisuje bitje in ži-tje svojih sodobnikov - Ijudi med katerimi in s katerimi je živel na Dolenjskem od leta 1867 naprej. Pred nami nastanejo Podobe predni-kov zmontirane iz drobcev. Ne gre za fabulativno pripo-vedovanje zaokroženih zgodb - iskri se na stičiščih posameznih vpisov. Vpo-tegnjeni smo v kalejdo-skopsko preskakovanje od teme do teme in v njihovo nepričakovano druženje. Drobna asociacija nas po-pelje od vaših gnad k Iju-bezenskim idilam, od špi-sov, mestjanuhov in osa-bljanih Ijubčkov k tercial-kam, uradnikom in voli-tvam, do kmetov in obrt-nikov, gostiln in hramov, sejmov, pijače, jedi, pa tudi zdravljenja... (Ges-la so iz tematskih kazal, ki bodo natisnjena na koncu vsakega zvezka.) KRT 40: Jože Vogrinc, Od utopije do človeškega ra-zuma Angleško misel v času ab-solutizma Tudorjev in Stu-artov prek revolucye, pro-tektorata, reakcije in Glo-rious Revolution je mogo-če brati kot zgodovino na-stajarya koncepcije civilne družbe v njeni zopersta-vljenosti državi. Eseji o Thomasu Moru, Francisu Baconu, Thomasu Hobbe-su in Johnu Locku skušajo izslediti tiste premike v nji-hovih temeljnih delili, ki so omogočili misliti človeško družbenost na nov način, izhaiajoč iz reprezentabil-nosti subjekta. KRT 39: Braco Rotar, Pig-malionova pregreha Pigmalionova pregreha se loteva hkrati dveh proble-matik, ki sta v obstoječih vedah o umetnosti nera-združno zvezani. Na eni strani so te vede v svojih interpretacijah venomer prekratke - nikoli in apri-ori ne povedo vsega o stva-ri, ki o njej govorijo. Ta meja, ki je že kar zakon, si-cer ni enkrat za vselej po-stavljena na določeno me-sto, je pa zmer^j navzoča. Pomeni, da se interpretaci-ja določenim temam pre-prosto odpove. Prav to iz-ključeno je druga proble-matika knjige. Gre za pri-vilegiran objekt želje, ki pa v resnici ni objekt, za »dru-gi spol« in za njegovo spre-minjasto ideološko podobo. Študentje! Izkoristite posebno zni-žan> v prodajni akciji Krta in s to naročilnico sodelujte le v nagradni slikovni uganki v počastitev izida zbornika Antologija anarhizma. PREDNAROČILO ¦i Zbornik, Antologija anarhizma 746 strani. Cena 3.500 din, v pred-LJ naročilu 2.800 din. 2 Janez Trdina, Podobe prednikov Skoraj 1.000 strani Cena 7.500 LJ din, v prednaročilu 6.000 din. O Braco Rotar, Pigmalionova pre- greha U Cez 200 strani. Cena 2.100 din, v prednaročilu 1.700 din. 4 Jože Vogrinc.Od utop^je do člove- gcega razuma D Cez 200 strani. Cena 2.100 din, v prednaročilu 1.700 din. Obkrožite številke knjig, ki jih želite naročiti, v okvirček pa vpi&te število izvodov. Stroški pošiljanja niso všteti v ceno knjige. Ime in priimek Nasiov Datum Podpis 61000 Ljubljana Kersnikova 4 tel. (061) 319-498 Plačal(a) bom: D vgotovini D popovzetju D v 3 zaporednih mesečnih obro- kih D zvirmanom Najmanjši obrok je 3000 din. Strinjam se z navedenimi prodajnimi pogoji. Znesek bom poravnal(a) pod pogoji, ki sem jih označil(a), takoj po prejemu računa ali položnic na tekoči račun: UK ZSMS, Kersnikova 4, Ljubljana, 50101-678-47303. Pri namčilu na obroke se obvezujem, da jih bom plačal(a) redno vsak mesec do datuma, ki je označen na položnici. Ce ne bom plačal(a) dveh zaporednih obrokov, se strinjam, da celot-ni znesek zapade v takojšnje plačilo s prištetimi 12 % zamudnimi obrestmi. Napake bom reklamiral(a) najkas-neje v osmih dneh od prejema. Poznejših reklamacij KRT ne bo upošteval. Ta naročilnica zavezuje naročnika in KRT. Morebitne spore rešuje pristojno sodišče v Ljublja- TRIBUNA rtran 31 KRT 2: F. Engels, Proti zaroti molka KRT 3: M. Mauke, Marxova in Engelsova teorija razredov KRT 5: H. M. Enzensberger, Raz- govori z Marxom \n Engelsom KRT 7: A. Kollontaj, Ženska v so- cializmu KRT 8: J. Most, Delo in Kapital KRT 9: C. Baškovič, ČSSR 1968 KRT 11: F. Engels, K. Marx, Kri- tika matomeščanskega socializ- ma KRT 12: J. Fiscfier, Čas vesolniga socialnega punta se bliža KRT 13: Zbornik, Delavska opo- zicija KRT 14: W. Reich, Sekspol KRT 16: Baučar, Kirn, Korsika, Kapital in delo v SFRJ KRT 17: Zbornik, Punk pod Slo- venci KRT 20: L. Doyal, Politična eko- nomija zdravja KRT 21: K. Man, Cenzura in svoboda tiska KRT 22: A. Negri, Delavci in dr- žava, Gospostvo in sabotaža, Marx onkraj Marxa KRT 23: G. Kay, Razvitost iri ne- razvitost KRT 24: M. Tafuri, Projekt in utopija KRT 25: S. AndoUek, D. Mesner, Solidarnošč v poljski krizi 1980-1982 KRT 26: Zbornik, O ženski in žen- skem gibanju KRT 27: Zbornik, Socialistična civilna. družba KRT 28: Zbornik, Boj proti delu KRT 29: Zbprnik, Pogledi na So-vjetsko zvezo KRT 33: M. Milharčič-Hladnik, J. Šušteršič, Šolska reformaje pa-pirnati tiger KRT 27: Zbornik, Sociali-stična civilna družba, 470 strani. »Družba se organizira v obliko demokratičnega gi-banja in postaja aktivna iz-ven okvirov institucij tota-litarne države: namesto da bi prosila za svobodo go-vora, izdaja necenzurirane spise in jo tako sama ustvarja; namesto da bi za-htevala, naj se sodobno zgodovino očisti neresnic, organizira na to temo pre-davanja; namesto da bi pozivala oblasti k pravič-nosti do žrtev krivic, or-ganizira za le-te finančno, medicinsko in pravno po-moč. V vseh teh akcijah se družba distancira od drža-ve - ne kot razkropljena množica nezadovoljnežev, temveč kot organizirana in učinkovito delujoča skupi-na, in v tem je njena moč.« Jacek Kuron, Poljska, 1978 Zbornik skuša kolikor toli-ko sistematično zajeti in prikazati novejše razprave, ki so postavile v središče razmišljanj o demokraciji pojem CIVILNE DRUŽBE -je prva takšna knjiga pri nas in, kolikor je nam zna-no, tudi v svetu. Poleg re-prezentativnega prikaza teoretskih razprav prinaša tudi obsežen izbor tekstov predvsem poijske, pa tudi češke in madžarske demo-kratične opozicije. KRT 26: Zbornik, O ženski in ženskem gibanju, 146 strani. V slovenskem prevodu bo-ste res našli nekaj tekstov o ženskem vprašanju z začetka stoletja - Zetkino-va, Kollontajeva, Vida Tomšič - zaman pa boste iskali karkoli iz sodobne teorije feminizma. Krtov zbornik tekstov o ženskem vprašanju je zato sloven-skemu bralcu in bralki prva predstavitev teore-tične misli sodobnega žen-skega gibanja - ki je v svetu eno izmed teoretsko in socialno najmočnejših. »Ta knjigaje sicer ženska, vendar nikogar ne ogro-ža, ne bivših feministk, ne patriarhalno srečnih žen-stvenic in še najmanj mo-ške.« Neda Pagon Brglez KRT 33: Mirjam Milharčič--Hladnik, Janez Šušteršič, Šolska reforma.... 254 * strani. »Nerodno, kadar človek nima kaj povedati in dvakrat nerodno, če bi rad govoril, pa ni nikogar, ki bi mu pri-sluhnil. V takšnem položaju smo se znašli starši otrok, ki obiskujejo šolo Ivana Can-karja v Ljubljani. Pa ne samo\starši. Tudi učenci in učitelji nimajo kaj dosti be-sede in vpliva pri predlogu za pravzaprav ukinitev šole Ivana Cankarja« (Iz odpr-tega pisma staršev učencev 2.a razreda) Ste bili tudi vi med nasilno preseljenimi usmerjenci? Tudi če ne - knjiga se bere kot kriminalka in je izdatno dokumentirano poročilo o desetletnih bojih okoli šol-ske reforme, ki so bili pred-vsem boji za možnost kritike - ta je na vsakem koraku na-letela na ignoranco, sprene-vedanje, pritiske, slabo pri-krite grožnje, cenzuro javne besede... Kajti zgodovina šolske reforme je zgodovina boja javnosti proti vedno no-vim in novim birokratskim norostim. Rastko Močnik, profesor: »Šolska reforma, kakršno vsiljuje slovenska republiška birokracija, je poskus, da bi preprečili revolucionarne ali vsaj progresivne nujne spre-membe na področju šol-stva (...). Ne vem, če ni ta reforma vsaj v svoji argu-mentaciji poskus desnega političnega udara.« Emil Rojc, (bivši) reformator: »To niso marksisti!« KRT 36: Ernest Mandel, Desetletje krize, 296 stra-ni. Ernest Mandel, flamski ekonomist in marksist, je danes ena vodilnih oseb-nosti trockističnega giba-nja in referent za medna-rodno politiko IV. interna-cionale. Knjiga »Desetletje krize«, ki je pri KRTU izšla le pet mesecev za franco-skim originalom, je celovit in s številnimi tabelami, primeri in empiričnimi po-datki utemeljen prikaz se-danje krize kapitalistične-ga gospodarstva. Vseka-kor temeljno delo za razu-mevanje sodobne krize -tudi jugoslovanske. »Bolj kot kdaj ostaja dile-ma jasna: ali politična in gospodarska blokada na-predka poljske družbe k socializmu, zaradi biro-kratske diktature, ali pa deblokada in rešitev krize s pomočjo delavske obla-sti.« (E. Mandel) KRT 28: Zbornik, Boj proti delu, 405 strani. Bogat izbor tekstov v zbor-niku pokaže, da se je za-vračanje dela pojavljalo kot osrednja programska zahteva delavcev vedno takrat, ko so bili njihovi boji najmnožičnejši in naj-radikalnejši - od ZDA v za-četku stoletja do Italije v 60. in 70. letih. »V pogojih politične raz-laščenosti, ekonomske po-drejenosti in družbene brezpravnosti, v pogojih torej, v katerih delavstvo nima na voljo družbenih mehanizmov, s katerimi bi odločalo o pogcjii? in re-zultatih dela, lahko še ved-no do neke mere odloča o samem svojem delu. De-lavci niso lastniki družbe-nih pogojev produkcije, ostajajo pa lastniki svoje delovne sile (...). V tej za-dnji instanci lahko zastavi-jo svoj upor proti sistemu izkoriščanja in gospostva. Zastavijo tako, da kolikor mogoče počasi, malo in slabo delajo(...). Nizka produktivnost dela ni le subverzija produkcije rela-tivne presežne vrednosti, temveč je BOJ PROTI sa-memu DELU.« Tomaž Mastnak, H kritiki stalinizma, KRT 6 (razpro-dano) Zbornik »Boj proti delu« slovensko - pa tudi jugo-slovansko - iavnost prvič seznanja z drugo stranjo zgodovine socialistične misli: s tisto tendenco, ki zavrača delo in ki je bila tudi pri nas doslej spretno zamolčana - za ceno »kul-ta dela«. VEČ IN BOUE DELATI? NE, HVALA! KRT 35: Simon Frith, Zvočni učinki, 302 strani. »Ta knjiga je plod dolgolet-nih pogovorov, pisanja in prerekanja o rook glasbi« -tako pravi njen avtor, profe-sor sociologije in rock kritik. Njegovo delo ponuja socio-loško analizo glasbene indu-strije in upora rock glasbe proti njenim zakonom, obe-nem pa je tudi svojevrstna zgodovina te glasbe. Vseka-kor je ne bi smel prezrefi nihče, ki mu glasba pomeni kaj več kot le neopazno zvočno kuliso. R. Christgau: »Zakaj je rock kot revolucija? Ker sta oba super!« KRT 34: S. Mežnarič, »BosancU. A kuda idu Slnvenci nedeljom KRT 35: S. Frith, Sociologija roc- ka KRT 36: E. Mandel, Desetletje kri- ze 1974-1984 KRT 41: X. Omerza, Ricardova teorija vrednosti Pred izidom: Podobe prednikov, Zapi- ski Janeza Trdine (v de- cembru 1986) KRT 30:1. knjiga -... pohujšlji- ve za vsakega... KRT 31:2. knjiga - »Vsaka svinja naj si rije svoje fcorenje« KRT 32:3. knjiga - Trezne vinske in praznoveme.... KRT 37,38: Zbomik, Antologija anarhizma (v decembru 1986) KRT 39: B. Rotar, Pigmalionova pregreha (v decembru 1986) KRT 40: J. Vogrinc, Od utopije do človeškega razuma (v januarju 1987) KRT 34: Silva Mežnaric, Bosanci, 234 strani. Prvič v njeni kratki in bola polni zgodovini je našo lepo deželo doletela usoda gostiteljice never-jetne množice priseljen-cev. Najprej so ostali na robovih mest in v mrzlih jutrih, ko se odvažajo smeti, nato ste jih počasi začeli slutiti za poročili o pretepih in posilstvih ter v nočnih kronikah, kjer so bili omenjeni le z začetni-cami. Zdaj so končno do-bili ime in s temjimje pri-znan obstoj. Kdo je zase-del »našo deželo« in kaj grozi idiličnim predalp-skim domačijam? Avtori-ca skuša odgovoriti z več-letno sociološko raziska-vo, ki jo začinijo številni intervjuji z njimi, ki do sedaj niso imeli obraza: »Sad onaj u pisarni više ima od mene, veči razred on ima, dvadeset drugi razred, a ja imam petna-esti. Ne razumem rdzliku. Kad onaj u pisarni što sjedi, ispija kaficu i čita novine više ima od mene... A pogledaj moje žuljeve!« Je mar »bosanščina« po-stala jezik proletarcev? A kuda idete Slovenci nede-Ijom? KRT 22: Antonio Negri, Delavci in država ..., 340 strani. Negri je bil v sedemdese-tih letih vodilni teorfetik av-tonomizma, italijanskega gibanja, ki je zasedalo hiše, pripravljalo sabotaže, na lastno pest zniževalo delovne ritme v tovarnah ter zniževalo cene blaga in storitev. Danes je Negri politični ubežnik, kajti na skonstruiranem procesu so ga obtožili, da je vodja Rdečih brigad in atentata na Alda Mora, in s tem uvedli prakso branja teo-retskih razprav skozi opti-ko kazenskega prava. Negrijevi spisi, zbrani v Kr-tovi knjižici, dokazujejo, da marksizem znova po-staja nekaj več kot le »opij Ijudstva«. »Marx onkraj Marxa je tudi Althusser onkraj Althus-serja.« (Ph. de Lara v reviji Oialec-tigues) Tl! KAJ ŠE ČAKAŠ? NE DOVOLI, DA TE ČAS PREHITI. ČE HOČEŠ USTVARJATI LASTNO PRIHODNOST, PRIDI NATRIBUNO. NE DOVOLI, DA ZGODOVINA MANIPULIRA S TABO. POSTANI Tl GOSPODAR ZGODOVINE. ČAKAMO TE VSAKO SREDO OB 17.30 NA KERSNIKOVI 4/I.