ftt. s.
V- ' /
77"
V Trutu, v Mredo 19. januarja 1S81.
TećaJ VI.
EDINOST
Glasila slevensfcege	društva m
i V edinosti jo moi!u.
„EDINOST" izhaja vaako »redo; cena za vse leto je 4 40 kr. za poln l«tn 2 30 kr, za četrt leta I »Id 20 kr. — Posamesne Številke pri npravniSttu in po trafikah v Trntn ne dobivajo po a kr. — Naročnina, reklamacije in inzerate prejema IpravnUtvu „via Zonta 3".
Vsi <iopi»i ne poilljajo IrednlStvu „via delle poti« 10 I. p «; vsnk mora biti frankirati Rokopisi Urez posebne vrednoti <te ne vračajo. - ImrrttH (razne vrste naznanila in poslanice) se zaraetmijo p.. ooirodbi prav cen6; pri kratklli (planili % drobnimi čerkami s« pladnje za vnakn besedo 2 kr
drv&tva „Edinosti" uilnlatra prvosodnlku.
Vaša Prevzvišenost!
Politično društvo „Edinost", ki ima namen, braniti pravice slovenskega in hrvatskega naroda na vsem Primorskem, torej tudi r Istri, drzeva sestopiti pred Vašo Prevzvišenost, ki imate v prvi vrsti skrbeti 7.a to, da se narodom, živečim pod žezlom slavnih Habsburžanov, dela pravica na vsako stran in da se jim ne krati razvitje in napredek v narodnem obziru, in Vam predložiti to le
SPOMENICO:
V naši državi se je poskušalo uže na vsako stran, kako bi bilo mogoče vpeljati strogo centralizacijo; toda izpodletele so vse te razne skušnje in država je le trpela po takih započe-tjih. — Res je, da lehko mogočna postane država, v kateri je samo eno močno središče; a naravno je tudi, da v taki drŽavi nastane slabo gospodarstvo in da trpi svoboda; sploh pa je stroga centralizacija le v taki državi, v kateri prebiva le en narod, kakor na Francoskem, Nemškem itd A celi) v teh državah vidimo, da kolikor bolj prodira duh svobode, toliko bolj dela ljudstvo in njega zastopstva na decentralizacijo. Avstrija pa je v drugačem položju, nego vse te države, kajti Avstrija je nastala s tem, da so se razni narodi, oziroma kraljestva in dežole podale prostovoljno pod žezlo naše prevzvišeno dinastije, katera je zopet tem narodom večkrat zagotovila vžitek narodnih iu drugih pravic in svoj*tev. V času absolutizma smo videli, da so bile dežele manj ali več vladane vsaka po svoje iu da so bila zastopana kraljestva pri osrednji vladi po svojih kancelarjih. — Zgodovinski započetek Avstrije je bil mnogo različnisi od započetka drugih držav in po pravici trdimo, da je Avstrija tudi iz zgodovinskega stališča prava federalna država. Ako pa je bita nZe v poprejšnjih dobah taka, in ako jej je uže zgodovina in narava dala tako obliko, koliko bolj je ona še postala, kakor hitro je Nj. Veličanstvo narodom podelilo ustavo in diplom od leta 1868 18. oktobra, v katerem je zatrjeno, da imajo vsi avstrijski narodi enake pravice. A vidi se iz tega tudi, da je bil naravni prelaz iz absolutistične dobe v ustavno zaznamovan s tem, da se je govorilo o svobodnem razvitju vseh narodov t Avstriji živofiib iu da je toraj prvi tomelj svobodi v Avstriji svobodni raz vitek vsake posamezne naroduosti. A malo časa jo trajalo to stanje; kmalo se je posrečilo oui tako zvani ustavoverni stranki, ki je zasledovala le svojo
strankarsko korist, a ne sreče Avstriji, da podrfc to naravno stavbo in jo nadomesti se Schmerlin-gnvim februarskim patentom, ki meji pravice posameznih narodov; od tistega časa je začela borba mej narodi, ki jo dosegla svoj vrhunec pod takozvanim meščanskim ministerstvom, in uasledki te borbe so bili osodopolni za Avstrijo na vsako stran. Manjša je postala in njene oko-nomične razmero so postajale čedalje slabše, pravica je začela pešati, širila se je le korupcija, katero vse strani smo imeli priliko občudovati leta 1H73. Pri vsem brezobzirnem pritisku pa nijso mogli doseči svojega namena ti fanatični centralisti: Avstrije nijso mogli centralizovati in jo tudi nikdar ne bodo, vkljub temu, da so si napravili umetno volilno postavo, katera je popolnoma nenaravna in svobodi bije v obraz; vkljub tudi temu, da so deželnim zborom vzeli važno pravico volitve v državni zbor, vendar — in to je karakteristično — propali so pri zadnjih volitvah v državni zbor |in zdaj nemajo več večine v državnem zboru. — To je pač jasen dokaz, da ogromna veČina ljudstva — tudi nemškega, drugače misli, nego pa ona gospoda, ki je hotela avstrijsko narode učiti svobodo po svoje.
Danes so, hvala Bogu, v Avstriji reči obračajo na boljše; upati je, da se sčasoma pride sopet na naravno, pravno in zgodovinsko stališče, kajti dokazano je po prvih učenjakih in državnikih, da je v občo federalistična forma vlade svobodi bolj primerna, nego centralistična in naša sedanja vlada se monda tudi ne protistavlja tacemu spoznanju. Ako pa to velja v obče, mora Se posebno voljati gled6 Avstrije, kakor smo užo dokazali. V federalni drŽavi je Bicer posta-vodajBtvo nekoliko težavno in komplicirano, pa tudi slavno je in dobiček je ta, da je svoboda v taki državi zagotovljena, ker se uči vsak narod najprej ceniti sebe, potem pa tudi drugo in ker je svoboda, podeljona vsem narodom brez, razločka, najboljše poroštvo, da jo vsak narod za-so dobro varuje in hrani.
Nepravična iu prenevarna bi pa bila v Avstriji naredba, po kateri bi kak narod pred drugimi užival predpravice, kajti kolikor so enemu več dd, toliko so vzeli drugemu in temu naravni nasledek jo upor, zavidnost in strašna nesloga in država, v kateri se godi vse to, hira, iu jej moč od dneva do dneva gine in lahko se zgodi, da so vnamejo uotranji hudi boji mej narodi, kar vso je največa nesreča v državi.
O Avstriji velja vse to, kar smo prav zdaj omenili, zato pa nikder nij mogoče prezirati na-ravskih zakonov; ker nadalje nij mogoče odstraniti takih različnosti in nij mogoče preliti avtrijskih narodov, kakor stare zvonove in topo, zato je enakopravnost edina pomoč in v tem je nam treba iskali prave moči Avstrije.
Kedor noče v naši drŽavi dejansko vpeljati v Žirenje toga načela, ta je vodoma ali neve-doma neprijatelj Avstriji, kajti pravičnost je prvi temelj vsako države. — „Justitia fundamentum regnornm* bilo jo geslo rajnkega cesarja Franca, absolutnega, a vendar narodom pravičnega monarha in sedanji naš vladar je uže dvakrat poudarjal, da hoče pravico in mir mej avstrijskimi narodi
To smo govorili v občo, da dokažemo, da nobena pravična vlada se ne more odtegnoti prepričanju, da v Avstriji jo treba pred vsem zadovoljiti narode iu še le potem so da vladati na dobrem trdnem temelju; to vse velja o Avstriji sploh; posebno naše spomenice pa je, da naslikamo krivice, ki se godu slovenskemu narodu v obče in še posebe nam Slovencem, ki živimo v primorskih doželah, združeni z Italijani.
Slovenski narod jo žalibože razkosan in prebiva v sedmih avstrijskih kronovinah. To razkosanje močno zavira napredek tega sicer nadarjenega naroda; pri vsem tem pa se naš narod uže dalj časa po vseh pokrajinah, močno giblje in napenja vso sile, da ohrani svojo narodnost in postano narodno neodvisen; ta mati narod je uetvaril sfe svojimi lastnimi silami, vkljub borbe, katera mu jo jemala mnogo moči, še precejšnjo literaturo in jezik slovenski je užo zdaj tako razvit, da moro v šolah in uradnljali tekmovati se vsakim drugim jezikom.
Gotovo pa je, da bi bil naš narod še bolj napredoval, ako bi užival vso svoje pravice in ako bi so bile uže vrosničile prvo točke slovenskega programa, namreč zediujenje vseli slovenskih pokrajin v ono samo administrativno skupino (grupo). Akoprem pa se nij šo uresničila ta najgorkejSa želja ubogemu našeuiu narodu in morda so zdaj Še več no misli na izvedenjo te točko našega programa, vendar pa naš narod no bode nikoli odstopil od to svoje terjatve, katera so naslanja na naravno pravo, to jo narodnosti pravo, katero je v tem stoletju povsod prodiralo sijajno, pa naslanja se tudi na korist naše države, katera bi imela poietn najboljšo trdnjavo proti južnemu sovražniku. Prav zarad tega pa mi primorski Slovenci, ki so čutimo v največi nevarnosti pred pogoltnostjo Avstrije sovražnikov, najiskrenejo Želimo, da bi se uže enkrat vresničila omenjena prva točka slovenskega programa.
liavnokar smo izrekli, da Avstriji preti velika nevarnost tukaj na Jugu, kdor prebiva v ogromni večiui zvesti slovenski, delomice tudi hrvatski narod, iu akoprem nočemo biti tožitelji in nočomo vlado posebno vpozarjati na obče znano reči, vendar pa no moremo prezirati tukaj onega elementa, ki tukaj na jugu pri vsaki priliki kaže svojo mržnjo do vsega, kar jo avstrijsko, in kar je še žalostnej«, to mržnjo kažejo celo
taki javni uradi in taka zastopstva, katerih udje so obljubili zvestobo do države in cesarja. — To vse je znano vsakemu, kedor so peča z javnostjo in se toraj no da tajiti.
A ono stranko, ki je poprej vodila osodo Avstrije, vso to nij strašilo pred zvezo z onim nevarnim elementom v samo to svrho, da Slovence in Hrvate pritiska na zid. Nekoliko vedč, nekoliko uevedd — to skoro nij mogoče natanjčno razločiti — so to stranko hote ali nehoto podpirali c. k. uradi, to jo njih organi; kajti po vsej Avstriji veljal jo in šo velja nemški jozik ko navadni uradni in ta so da saj s tem opravičiti, da je nomški jezik manj ali več mejsebojni jozik iu tudi jezik osrodnje vlado. A to nij razumljivo, kako je prišel italijanski jezik, ki jo vendar le jezik zelo malega števila avstrijskih podanikov, — tukaj ua Primorskem do take veljave in tako pravice, kakoršno nema v Cislajtaniji noben drug jozik, nogo nomški ? Jezik, katerega govori še ne par sto tisoč prebivalcev v primorskih deželah, večinoma poitalijančonih Slovanov, jozik, v doželah, v katerih probiva ogromna večina Slovoncev in Hrvatov. - In večino teh Italijanov, kedo jih jo ustvaril, ako no poprejšnje vlado samo, ki so tukaj Štovano primorale, da se izneverijo svojomu jeziku, ako hočejo sploh kaj veljati v javnem Živenju. Da, trditi moramo, da so uradi največ pripomogli k temu, da se jo v teh deželah razširil element italijanski. Ni potreba toliko ozirati se nazaj; prod očmi imamo lop izgled, kako dela zdaj ustavo-verna, zdaj ekskluzivno volikoneinška stranka, zvezo z največimi sovražniki Slovencev in Avstrijo. — Nok ultra-italijanski list sam večkrat izjavlja misel in željo, naj so užo hitro povruo na krmilo poprejšnja ustavovema stranka, in organ ono nomške stranko pa od svojo strani očituo in mej vrstami podpira iz samo hvaležnosti živonje italijauskega elomonta na Primorskom, kor vidi, da z nemškim ne gro; prav ta organ tuk. Nemcev molčo odobrava rovarstvo, kajti nikoli nič 110 sliši, nič no vidi, kar so tukaj godi proti Avstriji, ampak po mogočnosti še pokriva nekatero čino, katere mora očituo grajati vsak pošton javni organ, ki so upira ua lojalnost.
Slišati je posebno iz Istre mnogo žalostnili dogode h, tam dolajo hoto ali nehotč taki ljudje, ki jedo kruh državo, za širjonjo italijauskega mišljenja; mnogo takih ostaja popolnoma pasivnih, kadarkoli jo troba poudarjati, da smo v Avstriji; zvesti Slovan po uredih v Istri redko kedaj najde podporo, pač pa mržonja do neznosnosti. Sploh pa je tukaj v občo znano in iz vsoga razvidno, da so je poprejšnja ustavovema stranka zvezala z vsakim šo tako nevarnim olo-niontom, da jo taka zveza lo služila v pritiskanje Slovanov. Naše društvo in politično društvo
mauw,k
Jugova pripovedovanja.
(Podobo iz juiuo-slovauskih pokrajin.)
(Daljo.)
Poigraval sem se zlatimi kodri nedolžnih otročičev, ki so okolo mlatičev skakali iu po nakopičenej slami kozolce preobračali. Poljubil sem zdaj jednega zdaj druzoga iu zopet k matu vse h krati na polua rudeča lica i u veselil sem se z njimi njihove sreče.
„Nij mnogo, kar smo pridelali, slišal sem staroga Bošnjaka, a Bogu hvala za to, s h valovnim srcem bomo uživali, kar nam jo poklonil. Toliko uže bode, da spečemo skoijico kruha in luk tudi lopo kaže!
Pomagal sem jim, tako pripoveduje Jug dalj«, ločiti zrnje od plev, ktore sem prav z lahkim trudom toliko na stran odpihal, da jo kmetiču čisto zrn j o ostalo. Videl sem, kako so mu je od vesolja srce smijalo, ko je njegova zakonska družica sedla z ročnim mlinom v naročji in radovedni otročiči okolo nje, kakor piSčeta okolo koklje in hitro mleti začela.
Mož pa je potegnol žvoplenko ob hlače iu jo pokril s čepico, da uiu moj dih plameua no ugasi, in zanetil ogeuj na kamenitoj plošči, kjer je uže nekaj protja ležalo.
Otroci popuste mater in kriče in vriSče ter donašajo plotja iz bližnje meje na ogenj, da je plamen visoko plapolal, kajti podpihoval sem ga na vso moč, srečne družine iz srca vesel.
Mati je namlela, in zmleto v prstenej posodi zamesila, zameseno zgnjetla in opresno testo naredila. Skalnata plošča je bila kmalu razbo-Ijena iu oče vzame v roko oklešček in žrjavico razbrska na okroglo okolo plošče. Še nekaj drobnega oglja jo ostalo, za kar bi bilo omelo dobro bilo. Ali kdo ga na polji dobiš V Jaz sem puhnol park rat od zgoraj doli na Sov na ploščo, iu Čista je bila, da bi bil smol meso na njej rezati.
Mati narodi iz testa majhno kupčike, in druzega za drugim na razbeljeno ploščo položi. Sest som jih naštel. Oče zopet žrjavico /. okleš-kom peki primakne in vseh oči so ua pekoči se kruh obrueno. Da ne bi stal brez dela, podpihujem zdaj od spred, zdaj od zad, zdaj od desne zdaj od leve žrjavico iu z božjo in mojo pomočjo jo bilo delo k malu dogotovljeno.
.Otroci, semkaj, hlebec dobostB, prvi od Velike uoči" zakličo ljubeznjiva mati.
Otroci se zboro okoli poljskega ognjišča, počepajo in radostni in nestrpljivo pričakujejo.
»Mati — mož!" vsklikno naj mlajši deček in se skrije materi v naročje.
Vseh oči so obrueno proti moji, iz ktere so poprod plotje pulili in na ogenj nosili otroci. Od tamkaj jezdi imoniton človok na čilem konji.
Prijezdi do srečne, a sedaj od strahu drli-tajoče družine in konja ustavi:
„Pes kristjanski, zakaj mi nisi desetine dal? Ne veš li, da je čas uže minol?"
„Mogočni beg, milost, nijsem šo vsega domu pospravil. Kadar bom gotov, takoj to hočem zadovoljiti."
,Semkaj, zadere se zopet beg, in poljubi mi nogo, pes prokleti, naj poproj ti, potem tvoja stara in za vama vsa vajina zaloga."
„Ne, prosim ponižno, milostivi gospodine, jaz iu moja družina poljubujomo lo edino našega odrešenika. Kar zahtevaš, no morem, ne rnnom storiti!"
„Semkaj, pravim! zagrmi Turčin, zavibti svoj bič in oplazi od strahu trepetajočo ženo po obrazu, da so ji takoj kri ulije.
Bošnjak zgrabi po kolu, zavihti ga in zamahne z njim. Mesto jahača zadel jo konja, ki je v divjem skoku zbežal.
Uboga žena se mi je smilila. Popiham jej na skelečo rano na vročem licu, pogladim, pobožam in poljubim nedolžno otročičo in daljo potegnem. _ Bedenek.
v
Crtice iz mojega dnevnika.
(Spisujo Samovič).
Trobento poj6!
Pcklota podajajo bolo roko.
Tako jo bilo, ko me je prostovoljca leta 1859 gnalo ua vojno nekaj notranjega, kateremu nagibu se ni bilo moč ustavljati, če tudi sem bil še mlad in neizkušen.
Prvi dnevi, ko so me preoblekli, nijso bili, da bi rekel, prijetni. Ti prokleti „frajbiligar", pital me je kosmat star lovoc, kateri jo stiskal čik mej zobmi, kakor bi bil le ob njem živel: Postavi so, korajža velja, pa boš fajn soldat.
To so ve da, pokorščina me jo osupuola, kajti priletniši od mene, smol me je karati, da mu še odgovoriti nisom smol. Poddesetnik jo bil uže v časti, kaj pa So desetnik in višji lovec? ta dva sta bila do več, nogo naš nekdanji okrajni sodnik Pajek v Loki, kateri jo fauto strigel, kakor ovce. Višji lovoc sicer ni robenoga ustrigel, ampak pri raportu je stotniku narisal vsacega, kodor jo sinolo imel, k raportu pozvan biti.
Jaz sem se dobro držal, kajti ponosen sem bil, da nosim orožjo pa lepo lovsko obleko, klobuk pa tak, da mi jo peresni Šop vsoga zakril,
Povelje prido, da imamo na Laško odriuoti, vrisk po vojašnici so jo začul, tudi jaz som bil navdušen videti lepo Italijo. Ker jo bilo treba v 24. urah odrinoti, šol som se poslavljat od mojih zuanih, to so ve, da som nokjo ganjeno slovo jemal — kajti nikdar se nisva videla več. Popoludne jo nas vlak odpeljal na Laško, stala jo poleg voza, ko jo „luka matija" tužno zabr-lizgal, nje oči so bile kakor bi bil odprl knjigo, nje poglod je več v sebi imel nego vse besedo, Z Bogom! — in drdrali smo čez inočvirjo mej petjem iu ukaujem. V mojem vozu jo bilo vso pijano, mene ni omamila pijača, zamišljen sem slonel v kotu, naslonjen na puško, katera j»> bila odslej moja ljubica.
„Soča". potpin „Klo^a" v Gorici, naši deželni iu državni poslanci so uže večkrat protestovali prdi takemu postopanju, večkrat so povzdignoli močno svoj glas in svarili pred tako Avstriji nevarno politiko, — vedno /astonj: vse prošnje zarad veljave slovenskega jezika v urade in Soje so ra/.na ministerstva vračala na tukajšnje višje urade in ti so vedno sporočali na Dunaj; da to uij mogoče, da jezik nij razvit, da nij uradnikov, kateri lii ga razumeli i. t. d.; a ti gospodje poročevalci sami uijso niti imeli pojma o jeziku, o katerem so si prilastili sodbo. Na vsak način pa to nij pravično, da mora narod trpeti zarad gospodov, ki se dobro čutijo pri stari navadi in posebno žalostno je to, da tam, kder se dela narodu pravica, pravična stvar ne more prodreti, s kratka: glas Slovanov bil jo zadušen, k«r me-rodajni uradniki v teh držalah sami inenj ali več, mrze na slovenščino in prezirajo vsako še tako nedolžno prizadevanje Slovence? in Hrvatov,
Na nasledkih tega žalostnega stanja mi primorski Slovenci in Hrvatje še vedno trpimo, akoprem je sedanja večina državnega zbora, in tudi sedanja vlada pravičnim zahtevam narodov bolj poslušna in pripravljena pomagati, kdadar treba; — čuditi se moramo torej, da se nij t u kej na Primorskem prav nič začelo delati v zmislu večine državnega zbora in sedanje vlade.
Naša deželna vlada se še vedno drži onih načel, katera so veljala pod poprejšnjim mini-sterstvoin; še vedno se tukaj po oni strani poneinčuje brez vsacega uspeha, mej tem pa se pušča, da se širi nevarni element z najvećim uspehom: nas Slovane tukaj še vedno na zid pritiska ona izključljivo nemška stranka v zvezi z najzagriznejšimi Italijani; Avstriji nasprotni element so tukaj brez ovire mogočno šopiri in to z dobrim uspehom; našo sod nije v Trstu, Gorici in Istri še vedno zavračujejo slovenske tožbe in dru^e spise; sploh se slovenskim strankam na \se mogočo načine kaže, da v uradnijnh nij varno posluževati so slovenskega jezika; — ako se pa tu in tam slovenčina ali hrvaščina pripuščate v urade, je to kaj nenavadnega, le bolj navidezna koncesija; a gorje tistemu uradniku, kateri bi po svoji dolžnosti slovenskim strankam svetoval, naj z uradi občujejo v materinem jeziku, takega uradnika imenujejo panslavista iu prej ali slej mora tak uradnik drago plačati svojo drznost. In vendar bi moral biti uradnik zvesti prijatelj narodu in ga še podučovati o pravicah in dolžno-slib njegovih. —
_ (Dalje prih,)
Kaj je zelo krivo kmetkili rev in težav?
Iz Borovnice, K), januarja.
Kaj nam bo početi, če se letine in kupčija ne obrnete na boljo? zdihuje in toži dan danes ubožni, v dolgove utapljajoči so kmet. Ubogi kmet je zares v silnih stiskah, kor je zelo malo pridelal, pa inora mnogo plačovati brez ugovora: davek mora biti plačan in razne doklade in druga dajila tudi. An kako to, saj še noma ob čem živeti in beda in lakota čo dalje huje gospodarite pod revuo streho? — pa, ali so le slabo letine, slaba kupčija kriva, da so našemu kmetu tako trdo godi? Ne, gotovo ne,! —
Prav mnogokrat ga potlači njegova notnar-nost, razvajonost in trmoglavost, ter ga pahne v nesrečo in revo. C'e se naše kmetstvo samo še v skrajnem času ne zmodri ter ne krono na boljšo pot, in če se razumnemu poduku v ljudskoj šoli iu od duhovenstva ne posreči, zboljšati mladi zarod in utrditi v njem zdravo kali nrav-
nosti, poštenja in marljivosti, — tudi holjšn letine le malo pomogo. Vem sicer, da moja pridiga ne koristi velik'), vendar mi vest ne daje miru, dolžuošt me veže, da povem odkritosrčno svoje menjenje o tej zadevi, iu to /. edinim tem namenom, da kolikor mogoče zavrnem trmaste butice na kmetih na pot poštenega livenja.
Naj bi vendar enkrat uže — mislim, da je čas — naši kmetje popustili ono večno pravdanje, izvirajoče iz zavisti, sovraštva, maščevanja, koje se ne boji nobenih sredstev v dosego nekrščanikih namenov, da, časi še ki ive prisege ne! To prokleto pravdanje združeno z domačimi prepiri, pretepi in poboji je strašno pogubonosno v svojih uastopkih; 0110 je gotovo še mnogo bolj krivo uboStva, nego slabe letine. —
Pri tukajšnjej c. k. okr. sodniji sem imel večkrat priliko videti o dnevih, odločenih sodniškim obravnavam, da so bili vsi prostori bolj napolnjeni z ljudmi, nego katori krat v nedeljah iu praznikih tarna cerkev pri velikej maši! Ako bi mi kedo očital, da sem pretemno gledal, moram mu odgovoriti, da imam še zdravo oči, i da me je iz teh zdravih oči srce bolelo, ko sem premišljava), v kake nadloge kmotje sami silijo i kako potem trpe njihove žene in otroci!
Ce preudaritno. koliko tisoč in tisoč goldinarjev se potrosi samo za kolke (štemplje), keliko stanejo odvetniki, kako drage so sodniške komisije, koliko pobirajo rubeži, cenitve in dražbe, in koliko takse od premoženj, prodanih na dražbah i, t. d. in če prištevamo k vsetnu temu šo zamude časa. katere prizadevajo pravdo trmastemu kmetu, ko mu doma delo zaostaja; koliko potrosi s pijančevanjem, ko hodi v pravdnih opravkih v trg ali mesto, ter se tu ves dan, ali pa tudi po dva in tri dni potika iz krčme v soduijo in iz sod nije v krčmo, doma pa hirajo žena in lačni, raztrgani otročiči brez moke in soli; — čo vso to jemljemo v račun ne glede ua mnogo drugih, tu ne navedenih zgub iu škod, katere prizadeva nesrečno pravdanje, Bog ve, da spravimo skupaj v vsem okraju 0-gromno svoto, katera, da bi se porabila za nakup žita in druzega potrebnega živeža, lahko bi preživela vse leto celo občino našega okraja. Da! nepotrebno pravdanje naj preneha, pa bo tudi revščina potisnona v ožje moje.
Ko bi naši kmetje ta svet poslušali in se takrat, ko jih skušnjava moti, nanj spominjali — kako lopo bi so jim odpirala ravna pot do boljših, srečnejših razmer! A, kakor poznam naše razmere, ni so še tega nadejati. Sedanji rod je, žalibog, preve1 strupa pil iz večletne liberalno dobe, katera je posreduje okužila celo kmeta; zato bo treba v učiliščih, uradih in povsod ta strup odpravljati. Ko jo grof Hohenwarth v državnem zboru interpeliral vlado, kaj misli ona storiti za kmeta, gotovo je imel na srci tudi to, da se zatro napake, v katere se sam pogreza po slabih podukih iu pohujševanji od zgoraj, sicer 110 bi stavil bil interpelacijo vladi sploh, ampak posameznim ministrom.
Kcdki kmet, da zna še poitono gospodariti in varovati svojo imetje. Skrbnost, marljivost, varčnost so če dalje redkeje lastnosti mej njimi; nasprotno pa rase pravdarska strast. Naš kmet si je privadil, da toka za vsako malenkost k sodniji: če so 11111 sosed le uamrdno, užega zatoži; čo se v jezi spomni, da je svojemu sosedu Bog ve kodaj iu pri kakem delu pomagal, kaj mu vozil ali kaj tacega, tirja ga, iu če nečo plačati, toži; ne posmisli p.i, da mej sosedi treba vzajemne pomoči iu da roka roko uinijo'; čo mu sospd za dlan koso čez mejo zažene, ali kako stvar ua njegov zid ali svet nasloni, koj je
Kam se pelješ? setu se vpraševal, ti je treba nesti kožo na prodaj? Pa premagovalo je notranji glas: V Italijo v Evrope raj. Tema je bila po Notranjskem, zdelo so mi je, da me uleče luka matija v Plutonovo kraljestvo. Spal seiu dolgo, kajti ko si oči pomauem, bil je lep dan; kde smo? praSam tovarišev? A mej tem se vltsk ustavi in slišim besedo: „Mestre" in toliko krat „koša", da sem mislil, je li tu tovarna za koše? Na Laškem smo, kde so pa tisti v rudečih košuljah? tovariši so jih imenovali „Karabalda"; mislil sem, da bo treba puško nabiti, pa sem videl še druge vrste vojakov, to-raj šo nismo pred „Plemontezarjem", tako sem si mislil. Prvikrat sem jedel laški kruh in me-nažo na laškej zemlji; potem smo imeli počitek, kateri me ni posebno mikal, ker sem se v železniškem vozu naspal. Šol sem po mestu, na koncu njega mi pokaže star vojak Beuedke tam daleč, vprašal sein ga, če je luža do mesta, kar mi je on pritrdil.
Drugi dan je trobec uže ob polu štirih zatrobil, treba je bilo vstati in ob štirih smo začeli korakati dalje na Plimoutezarje. Ceste drže po večJmiIj daleč naravnost, vedno se euakodaleč vidi, nikdar ni konca, da človeka uže pogled vtrudi.
Zvečer smo prišli ua postajo, bil sem naveden po številki v stanovanje h kmetu v istej vasi. Jedva sem še teške vojaške Čižine premikal, puška mi je najbolj prosedala, rameni sto bile uže boleči, prašni smo bili, kakor mlinarji, jezik je bil suh, da bi bil lahko užigalne klinčke ua njem užigal. Zdaj stopimo v čedno kmečko hišo; ko smo prej številko ogledali, jaz ko poddesetnik še le v H>. letu, nategnem vse moči, da sem se ponosnega kazal, priletniši moj tovariš je
umel laški, on jo za me govoril. Gospodar nas jo sprejol prijazno, na strani so stale tri lepe odrasle hčere, katerim smo se smilili, jaz sem so pa šo bolj čvrstega delal, ko sem ugledal lepo obraze Rafaelove madone.
Ko smo odložili telečjake iu remena, ki so nas toliko časa težila, seli smo k večerji. Tu som prvikrat jel dobro palento, stari tovariš pa jo jo zval „meseng", bila je bolja od one, katero so v naši „cegovnici" Furlani kuhali. Tri večerji smo bili vse dobre volje, kajti gospodar je prinesel dve pinti vina, to je 4 litre Prej pa sem vprašal sumljivo, zakaj uam tako gospodar streže, ker sem čul od starih vojakov, kako so bili večkrat zaudani. Ko mu naš tovariš to pove, prišle so gospodarju solze v oči iu tudi hčerko so šlo druga za drugo za nekoliko časa od mize, Gospodar je povedal, da ima dva sina pri vojakih, in da uam za to streže, da bi tudi njegovim sinovom na ptujom postregli. To uam jo bilo po volji iu trčili sino ua zdravje sinov.
Tudi hčerkam se jo jezik odvezal, začele so povpraševati o naših okoliščinah, najbolj so se brigale za mene, ker sem šo tako mlad bil, pa uže v vojno grem. Priletniši tovariš, ki je tolmačil, večkrat me jo v zadrego spravil, ker je legal, da' so je vse kadilo. Pravil jim je, da sem plemenitega stauu, da bom k malu oficir iu mnogo enacih stvari. Slučajno me jo prišel še drag prijatelj, lajteraut, siu nekega generala, obiskat šo tisti večer, kar je še bolj stvar potrdilo iu zvali so me potom celo „conte", stregli so nam, da jo bilo veselje. Po večerji smo v kuhinji v kup ostali in čuduo se mi jo zdelo, da jo prišlo toliko deklet in fantov iu druzih obiskavat to družino.	(Dalje prih.)
napeta pravda zaradi motene posesti, pravda pn katerej m* oftliiči advokat in slači — kmet Zato pa slišimo vsako nedeljo, kako sodniški sluga po svoje upije: .Danes se bo kantiralo i. t. d. zato vidimo, kako se hiša za hišo „gozdi,* senožeti, njive sploh cela premoženja, ki so I, 2, 3 in več tisoč goldinarjev cenjena, za vsak denar prodajo po javnej dražbi.
Zatorej kmetje! ne poslušajte pogubljivih nasvetov onih pijavk, ki vas zapeljujejo k pravdam ter vas uče mnogovrstnih zvijač s tem edinim namenom, da močijo okoli vas suha svoja grla in polnijo nenasičene želodce.
Premislite vendar, da zadoščnje to, kur zapijete, s kakim nazovi — dohtorjem v enem samem dnevu, da se uboga družina doma preskrbi s potrebnim živežem za ves teden. Ogibajte se sleparskih pravdoslovcev, te nalezljive bolezni, kakor vrag križa, ne hodite k sodniji brez prave potrebe, držito se marveč družine in kmetije — pa bode k malu bolje in uiii slabe letino iu kupiije 110 bodo imele one pogubonosne moči, katere imajo zdaj, ko so jim zveste zaveznice — vaša nemarnost, samoglavost in razvajenost. Treba tedaj, da take ljudi opominja vsak, komur je ua srcu poboljšanje kiuotiš va in sreča ljudstva, da se slabe navade zatrti. Amen! —
__J. K.
Dopisi.
V Rojauu, 6. januarja.
(Magistrat i na novo imenovani učitelji za okolico. Njegovih poročevalcev odloki. Imenovanje).
Na novo imenovaui učitelji morajo priseči; takisto jim nalaga službeni zakon. Ali v prisezi so nahaja oblika, ki se glasi: G. učitelj ne bode nikdar nič pisal napram magistratne oblasti... itd. S prisego g. učit. potrdijo, da se bodo vedno tega držali, kar jim posiljena oblika zapoveduje.
Prašain, ali je tako postopanj« v pravej razmeri s toliko hvalisovanim magistratov im liberal i znom ?
Nikakor ne.
Pravi liberalizem ni v tem, da se osebi umna prostost krati i da se zapreza kakor nema živina.
Ali ui to jarem, ki do duše boli?
Oemu nakladati novih dušnih bremen? Naši ošotje niso marali za nje, oni so sprevideli, da človek ni žival, ki se le po svojem nagibu sme ravnati, ampak neko višje bitje itnejoče um in pamet ter „prosto" voljo, in da ve soditi in razsojevati.
Glavni modrijan Aristotel prišteva človeka živali, ki jo imenuje v nohtixo»".
Slavni modrijan Aristotel je visoko povzdignol človeka — gospoda nad vsej prirodi in latinski pesnik ni s tem zadovoljin, gre više in više — na Olimp, ter pravi: „Homo est immago Dei." Pravi liberalizem je tam, kder je vsakem svobodno tolmačiti vse to, kar vidi, sliši, čuti in tipa — do obisti, do jednr, rekoč: Kamor vsakdo sme svobodno po zdravoj pameti, po najkrajšej poti priti do spoznanja prave resnice.
Ako jo to v državi dovoljeno po ustavi vsakemu, zakaj pa ni pod magistratom službojočim učiteljem ?
Vsaka stranka do zdaj se je pred volitvami hliuila liberalno — ali dospevši ua krmilo — gledala je le na to — kako bi druge strahovala. Kadi tega so pri nas tako godi.
V sloveuskej okolici ni ga učitelja, da bi kaj napisal za slovonski list; boji se vsak za kruh — prisega ga veže, ali bolje: ona nepotrebna oklika.
Oni so primorani se sukati po strunah od zgoraj; ako bi drugače postopali — za magistrato-vim liberalizmom bi koj nastopila doba terorizma in ta bi bil vsega gorjesa - največje gorje. Še se spominjamo, kako so bili nekateri narodnjaki pregaujani in nazadnje izobčeni. Okolica ima svoj martirologij in svoj Berozov. Vsak trezno misleči na prvi hip zapazi, da pravi liberalizem in straho — vlada sta si nasprotna elementa, kakor Neron in sv. vera.
Poslednji pri nas vlada. Abotno je tedaj, ako drugi, ki z nami ne žive, verujejo, da mi se ravnamo po izgledu — svobodi, da po vsej Evropi ne tako: kakor nekateri listi iz tujine, ki naših razmer ne poznajo, po širem svetu trosijo. Okoličani poznamo le po imenu svobodo; kiy je prav za prav v dejauji — to je uam neznauica. Novo imenovani učitelj dobi od poročovalca za šolske stvari neko pregledno polo, na kateri dobiva se rubrika s tole opazko:
Ali je gosp. učitelj s katero inagistratovo osobo v sorodstvu — ali vsaj s katero znan ? Ako jo v sorodu, ali znan — mora predel napolniti z imeni in pridevki svojih patronov.
Kaj se iz tega sprevidi?
Magistrat bi učiteljske službe po okolici rad otdajal le takim iz med svojih klijentov.
Ali klijenti ne marajo za take službe po okolici; niso jim dosti mastno — vedo si boljih pridobiti v mestu; ali culo na golobnjaku. Le kakova učiteljska „frajlica" pokuka v okolico.
Ako bi gospoda tako ne mislila — čemu omenjenega predala v „pregledni poli?"*)
*) Sorodstva je treba omenjati tudi v prošnjah /.11 državne slnJ.be, a to ima dober namen, ker sorodniki ne smejo sinJiti v enem iu istem uredu, nkodrutf druzegft kontrolira, alt mu je načelnik, posebno pri de-1 naruicab se strogo pazi na to. (Uredit.)
In tako vse druge službe oddajajo le svojim, „e chi non ha voee in coro" mora tičati za vrati.
Kam sega njih prejrznost!
Po toliko mesecih so vendar pogoditi se in imenovali okrajnim glavarjem za Prošek nekega g. Kajscheka ofietjala pri mestnem poptso-valnem uradu. Zopet enega iz sebe. Čudo, da omenjeni g. uradnik se ne podpisuje „a la Dante" „Chaisehegg4!
Kamor morejo se svojimi praznoto maše!
To je prežalostno stanje!
Odlok g. nekdanjega poročevalca za Šolske stvari dr P. namenjen učiteljem orgljavcem, s« je glasil: Učitelji ne smejo podučevati mladine pesmarni političnega značaja. Le cerkveno petje jim je dovoljeno.
Tako jim se je grozil dr. P.
Kako si je doktor sam muho iz nosa zbil!
Prav on je toliko delal, da se učitelj od cerkve loči; nazadnje „radi importiranega" slo-venizma mu je dovolj gojiti cerkveno petje prav od njega in vse to radi politike.
Dragi doktoriče še tega ni vedel, da kar je prepovedano, človeku najbolje diši.
In sain hoteč se ognoti Scylle, trčil je ob Charybdo.
1 lak nt sua fata etiam asscsores.
V Rojanu, 14. januarja 1881.
Druga štev. „Edinosti" t. 1. mej domačimi stvarmi našteva države, ki imajo svoje konzule v Trstu.
Mej temi je prezrla enega, kojega opravi-teljstvo se je pričelo s tekočim letom. Tndi zedinjeue južno-ameriške ljudovlado-države imajo konzula.
Te države splošnim imenom zvane „Kolumbija"; po slavnem odkritelju Amerike.
Prav te dežele se tudi zovejo „Nova Gra-nada" po imenitnem južno-špauskem kraljestvu. Kolumbija s Panamo meri 13.313D iniriam. in broji 3V, prebivalcev. Kolumbija s Panamo jo zavezna država; ki mejite na srednjem ameriškem medmorju. Devet držav broji Kolumbija v zavezni ligi. Glavno mesto je Bogota, ki je zelo potresom podvrženo in stoji na 2630 mtr. visoki planoti.
V Panami slavni francoski inženir „Lesseps" s prekopom zedini karajbiško morje s velikim oceanom, in tako zelo skrajša pot ladijam okoli Horn-nosa na Avstralijo in Azijo.
Mej Aspinwattom na jugu honduraškega zaliva in mesto Panamo na tihem morju drdr* Železnica in v kratkem bodo med Amerikama ladje plavale.
Lani se je govorilo, da celo Japan namer-java osnovati konzulat v Trstu.
Tako tudi Kitajsko. Mogoče, da se to zgodi še v tem letu, ko bode treba novo trgovinsko pogodbo z obema drŽavama sklenoti.
V Rod I ko, 13 januarja 1881.
Poslušajte! Čital sem minoli mesec v precenjenem listu „Edinosti" št. 52, da so v Brezovici cerkvena opravila zelo zanemarjena, kar se mi je skoraj neverjetno zdelo, pa hotel sem se o tem sam prepričati in šel na novega leta dan v Brezovico k sv. maši.
Bilo nas je tam pri slovesni sv. maši veliko zbranih in pričakovali smo, kakor je na novega leta dan sploh po vseh krščanskih cerkvah navada, slovesne sv. maše, potem pa „Te Deum laudamus" ali zahvaljne pesmi, a žali Bog, sv. maša se je dovršila, zahvaljne pesmi pa ni bilo. Vsi pričujoči smo z glavami majali in žalostni od sv. maše šli.
Da je pa v Brezovski cerkvi tudi petje zanemarjeno, ni se nič kaj čuditi; ko je sedanji č. g. začasni župnik v Brezovico prišel, takrat je bil tam lep zbor izvrstnih — pevcev, pa zaradi njegove lahkomiselnosti so odstopili vsi pevci in ostale ste le dve neizurjeni dekleti, od katerih se nič posebnega zahtevati ne more.
Nabrežlnlf 10. januarja.
Presrčmo me veseli dopis iz Komna v L štev. letošnjega lista cenjene Soče, v katerem gospod dopisnik S. prelepe zasluge pokojnega c. k. sodniškega pristava dr. Ivana Kodermaca našteva. Bodi mu zomljica lahka! —
Dovolite, gospod urednik tudi meni malo prostorčka v Vašem cenjenem listu, omeniti imam o priljubljenem okrajnem glavarji, gospodu Vekoslavu vitezu Bosicio, o katerem se je tudi Soča priličuo pohvalno izrazila. Ovi gospod glavar si je se svojo nepristranostjo, pravičnostjo, dobrohotnostjo in ljubeznijo večino občinstva našega okraja naklonil.
Naše vrlo starešinstvo je v svojej rednej seji dne 31. pr. m. izborno lastnosti gospoda glavarja pretresovalo ter mu v priznaujo raznih zaslug soglasno častno občanstvo podelilo. Res lep dokaz hvaležnosti! — Gospod glavar soje zahvalil v domaČem jeziku za skazano čast po brzojavu ter izrekel željo, naj občiua vrlo napreduje i n^j raste njo blagostanje.
Z Dunaja, 9. januarja.
(Zemljiško prašanjo. Liberalen krik. Tako imenovani kmetsk zbor v Langeulois. Židovske laži o Pol jaci h.)
Priloga k 3. Ste?. VI. tečaja „Edino* 11".
Komur ne ne *mlll žival,
temu se tudi človek ne.
Dne 19. decembra m. I. je praznovalo »druStvo v varstvo živali" pod predsed-ništvom pl. gospe Burton, grofiuje Arnti-dell svojo tretjo letno slovesnost.
Pri tej svečanosti so se razdelila mnoga darila mej tiste, ki so s živali posebno usmiljeno, človeško ravnali.
Te slovesnosti, ki se je vršila v veliki dvorani mestnega gledišča (sala del Ridotto) v Trstu, vdeležilo se je več tisoč ljudi, mnogo iz najodličniših družin, vladni in občinski zastopniki, stanovniki angleške naselbine, tuji konzuli in velika množica okoličanov.
Pri nastopu vladnega zastopnika pl. grofa Mosta, kateri nadomeščuje Njeg. Vzvišenost namestnika, od potujočega v nujnih opravilih v Beč, zaigra glasba Je-lačičevega polka ljudsko pesem. Dvorana je bila z narodnimi zastavami odičena.
Tu seje razdelilo mej kočijaže, kmete in druge navzoče okoli 2000 forintov, ki so bili došli pl. grofinji iz Angleškega.
Obdarjencev v denarju je bilo 83 iz Trsta in okolice; 22 pa iz raznih drugih mest kakor n. pr.: Iz Istre, Dalmacije, Goriškega in Italije. Obdarjeni so bili tudi nekateri vozniki iz bližnjih kamenolomov in več vrednih mesarskih in konjederskih hlapcev; sploh le listi, ki so s živali vedno človeško ravnali.
Zategadel se sme tudi ona slovesnost po pravici imenovati prava zmaga na polju človeškega blagočutja.
Po dokončanem predsednikovem govoru, s katerim se je bila slovesnost pričela, poprime besedo grofinja Arundell-Burton, predsednica društvu.
Pl. gospa sporoča o dosedanjem napredku društva, kakor tudi o njegovih napakah i pomanjkljivostih. Konečno prosi od vlade posebnih postav v varstvo mučenih živali.
Po dokončanem tri četrt ure trajajočem govoru, katerega je zbrana množica pazno poslušala, razdelila je grofinja Arundell-Burton darila, diplome in druga odlikovanja.
Nje govor se tako le glasi:
Slmm Gospoda!
Iz dna srcu vas pozdravjam, zahvalje-vajoč so vam za prijateljsko in mnogobrojno vdeležitov naše tretje slovesnosti.
Vaša navzočnost mi jo porok, da vas stvar zanimiva in da hočete blagovoljno poslušati moje sporočilo o dosedanjem delovanju našega društva,
Ne strašimo se in ne obupajmo, če tudi naše podvzetjo počasi napreduje, kajti ono jo res težavno in velikansko. Našim 272 društvom, ki so po vsem svetu raztresena, Btoji na čelu angleško ustanovno društvo. Vsa ta društva so v vzajemni zvozi moj seboj in v njih delokrog spadajo: omikani in neomikani kraji. — Mi vemo, da se ljudsko mišljenje no da čez noč sproobrnoti, zategadel se moramo res čuditi našemu dosedanjemu naprodku. Z velikim veseljem moram pozdraviti tudi spremombo tržaškega občinstva, katero se našemu mišljenju čim dalje bolj bliža. — Z nami so vsi blagočuteči prebivalci našega mcBta; zoper nas je le mala peščica obrokovalcev, ki bi radi našemu podvzetju Škodovali. Toda to se jim no posreči, uničili ste delo njih hudobnih jezikov, ker ste bc tako mnogobrojno denašnjc slovesnosti vdoležili.
Pokazali sto jim, da imate um in srco na pravem mestu. Jaz pa, ki imam čaBt takemu ljudstvu govoriti, ponosna som na tako poslušalce. No morem vam dopovedati, kako me veseli krog mojih zvestih prijateljev, ki mo obdaja in to, da morem tiste obdariti, ki so moja načela natanko izpolnovali — pomislite pa, da jo le-tu tronotok, kojega zdaj uživam, tudi edini vsoga leta, odškodnina mnogim Bkrbem, težavam in neprijetnostim. — Podajem vam nekoliko dokazov.
"Večkrat moram v svojo žalost glodati, da ljudjo mojoga dela ali nc morejo ali pa nočejo umoti. Oh, da bi bila vsaj slovensČine, ita-ljanščino in nemščino v govoru in pismu zmožna, koliko Inhkejša bi bila moja naloga, kako uspešno bi mogla vBaccmu v svojem domačem jeziku resnico oznanjevati in širiti; oh! koliko bi mi lehko pripomogli tudi ljudski učitelji in duhovniki. Večkrat sem užo zapazila moj celo vrsto brunov tam pa tu dvojico lopo rojenih konj, kar mi jo bilo gotovo znamenje, da so v dobrih rokah, na to pričnoin z kočijažem kratek pogovor, rekoč: „Ste se li oglasili za
kako darilo? " „No, gospu". „I zakaj pa ne?" Ni odgovoru. „Ali niste naznanili komisiji, ki doli darila, svojega imena?" „Ne!" „Kako je to? 4 „Ne vem". — Ali se no spominjate mojoga oznanila, katero sem bila priobčila v ljudskom listu koncem meseca maju proseča vas: oglušite so pri darilni komisiji? — Gospa! mi ne čitamo časnikov in če jih kedo, pa jim nič ne veruje.
Sto li slišali odgovor, kaj ini je na to storiti? Hočem li jaz ko ženska po hlevih hoditi, da zvem resnico? Kako hočete, da se vam pomaga, ko rane zakrivate? — S tem delate meni krivico in sami sebi škodo, ker jaz želim le vrednim darila podariti — Ste li vi morda tnko premožni, da vam za 20 forintov ni mar, odgovorite?
Neprotrgnno molčanje, v tla pobešene oči in očitna nevolja v obrazu, to je edini odgovor na moja prašanja — na to so vendar nekdo oglasi in pravi: Oujte, gospa! vam hočem jnz stvar nepristransko pojasniti.
Kočijaži so sploh te misli, da dobri in sramežljivi nikder nič ne dosežejo, moj tem ko slabi, kor so tudi bolj nadležni, dobo kar hočejo. — Kovež tisti, ki nema pri magistratu „kakšnega strica ali pa druzoga mogočneža, vrne so, naj se oglasi ali ne, vedno le s praznimi rokami. — Jaz nem gospodar moje živino in til je moja korist, če ž njo lopo ravnam, čemu toraj šo drugo plačilo? — A vse drugo je pri takih ljudeh, ki imajo tujo živino v rokah, kakor namreč: kočijaži in vozniki — Te naj bi obdarili, da bi s živino lepšo ravnali, nego so do zdaj".
Da jo tako govorjenje neopravičeno, temu pritrdi vsak, kdor me pozna, bodi si prijatelj ali neprijatelj; to trdim, ker resnico ljubim, kajti moja vrata so vsacemu odprta in zagotavljam vas /, svojo častno besedo: uboštvo in revščina mojega sočloveka, njegovo usmiljenje do dece in živali imujo do mene vodno prost vhod — Jaz mislim, da ni blažjega čuta in vesolja na svetu, nego lačne sititi, žejne pojiti, roveže oblačiti in jih mraza, lakoto in žeje varovati. Pri vsem tem pa moram in hočem na to paziti, da me kdo ne prekane, kakor se mi jo to užo večkrat zgodilo.
Kakor so jo poznejo pokazalo, bili smo v našem prvom zboru provarjeni od ene in v drugem tudi od drugo oBobe, katera jo k malu po prijetem darilu konja oslepila in služi sedaj pri društvi „Tramway". Take napake so so tam pa tu pripetile, a vsi drugi obdarjenci so bili vredni daril. Upam pa, da v prihodnjič bode to celo nemogočo, kajti mi imamo dve komisiji, ki bosti preiskovali ali jo proBilcc darila res vreden ali ne. — Iz vsega tega so lahko daljo sklepa: manjšina jo dobra, večina slaba.
Tedaj dobre, žali Bog, čestokrat slaba večina strahuje, od tod tako pičlo prašanjo po naših darilih. Zravon toga pa jo morda kak neprijatelj našemu početju kočijažem glavo razbelil, drugače se njih postopanje ne inore lehko tolmačiti, razvon ako pričakujejo, da bi našo komisije po hlevih hodilo ter samo preiskovale, kjo je red in kje norod, kedo je vreden našega darila in kodo no. — Toda tako postopanje bi bilo malo zanesljivo in mi ne bi prišli k spoznanju resnico, katera je pred vsem našo načelo, kajti na ta način bi bo marsikatori potrudil iu hlov za časa komisije v redu imol samo, da se mu da 25. forintov. — Potom bi pa zopet vso zanemaril in ako bi se naša komisija čez en mesec k njomu vrnola, morala bi ga s 25 gld. kaznovati, ako bi imela moč. To bi bilo tedaj le hinavstvo in prevara, — to pa jaz iz srca sovražim. Će užo kaj delam, mora biti mojo delo pravo, dobro, bodisi v zasebnom ali pa javnem živenji, ali ni« ne delam.
Z veseljem toraj poslušam vsako pritožbo, ker iz njih se človek mnogo nauči. — Tako na pr. mi jo nekdo očital, rekoč: Nekaterim dasto po 25 forintov, drugim pa nič, kakor ne bi bilo nobenega vrednega več na svetu. Ta opazka so mi je jako opravičona zdela, kar sem tudi z dejanjem potrdila. — Napravila sem namreč s privoljenjem naše komisije več daril v manjših zneskih s prav tisto svoto. Pridržala som si samo nekoliko sto forintov, da mi bode mogočo na mestu obdariti tako osobe, ki so do živali na cesti skažejo s kakim blagim činom.
Ker sem zapazila, da so imetnikov živa-lij ne oglaša toliko, kakor prvi dve leti (uzroki so le njim znani), zato sem sklenola na ta način ostali denar v druge blagodejno namene obračati. Namerjavam namreč vzeti na obresti hlev, kjer bi dobilo gotovo pribežališče vso zapuščeno živali bodisi: konji, voli, osli, psi in mačko.
S časom upam dobiti temu primerin kraj in dovoljenjo sezidati podstrešja za človeku, konja in voz, — kakor moja rojakinja bnro-nesa Burdot Coutts v Londonu. — Tu omenjam za to le: V Londonu so jo ustanovilo društvo, kakor mi to pismo naznanja, v katero so sprejme vsak izven pijancev in proklin-javcov — in živino — mučiteljov. — Vsak ud lehko ukažo v društvenih sobah kozarec pivo, kos kruha, sira, tobaka za pušenje in novin v dobro zakurjeni sobani. — Tudi pri nas bi bilo jako potrebno napraviti malo podBtrcšje pred veliko vojašnico, kjer bi našli zažoleno
podstrešje ubogi Čiči, kmetje in njih živina, ki so noč in dan, po leti in pozimi vsem vremenskim nevgodnostim nazpontavljeni.
V Trstu živi mnogo ljudi, ki imajo blago srce, ki prav tako čutijo, kakor jaz — mnogokrat mi kedo pripoveduje, danes sem \idel grd, nečlovešk prizor, skoraj sem omedlel Ne morem gledati tucega trpinčenja uboge živine
—	verujte mi, v solzah sem se vas spominjal. Kako številko pa je imel oni surovež? Tega 80 res ne spominjam več. Ali niste tega naznanili kateremu stražniku?
Nisem — ker bil sem tako razvnet, da mi to še na pamet ni prišlo.
Zakaj pa nisto prišli k meni ali pa bi mi bili to vsaj pismeno naznanili? — Ne vem.
Jasno je iz tegn, da množica čuti prav to, kar jaz, in jo blagočuteča, toda poguma nema vselej. — Zategadel vas prosim to-le:
Kadar zopet enako grozovitosti in napako zapazite, no jokajte, ne gubite poguma.
Zapomnite si moževo številko, pokličite stražnika, zabilježite si tudi njegov broj in naznanite to gospodu ChinehelH, ulica sv. Miklavža, štev: 15 A v III. nadstropji. — Vse potrebno potein on stori,
Juz se ne bojim, če si tudi sovražnikov na vrat nakopljom.
PraSam vas toraj: Ali vam ni ljubše sovraštvo, nogo prijateljstvo taoega človeka, kateri z nedolžno in koristno živino, katera jo vsa v njegovoj moči in ne moro ni govoriti ni zagovarjati bo, nečloveško, surovo ravna. — Bog ine varuj taoega prijateljstva!
Tak človok utegne biti v očeh svojega močnejšega sočloveka jako ljube/njiv, ali pra-šam vas, kaj jo on pred odvezunim buldogom (psom) ali pa pred divjim bikom v svetoj pro-Htosti amerikanskih planjav? Ilova, mohkužnež, kateri je lo takrat grozovit, kadar se kazni ne boji. — V teh slučajih malo „lipam" in nič ne „prosim", ali nevredna bi bila, da me zemlja nosi, ako bi se bala spolnjevati svoje dolžnosti iz strahu pred sovražniki^ nič mi ni mari, naj mo še tako smešijo.
Zdaj pa k predmetu. Mnogo vam imam povedati, kar vas bodo veselilo, pa tudi Žalilo; toda ne norčujte se z menoj in tudi no žvižgajte ini, kakor mi jo bil nekdo pretil.
Ali toga bc ne bojim in posebno v Trstu ne, v tako omikanem mostu, katero jo povsod v prvi vrati, kdor gre za napredek in omiko.
Tedaj vas prašani, ali bi ne mogli razrušiti staro navado v korist dobroj reči — ?
Donašnji konjederec je postal dobor človek. Lansko zimo sem ga bila dvakrat na njegovem domu obiskala. Tu som našla uboge pse na golih tleh v temni luknji, brez živeža in pijačo. Pes, ki je bil hudo bolan, ložul je v mrzli žolozni kebi privezan, in vsem vremenskim nezgodam predan. — Vso je bilo posilno, ostudno, kraj i njegovi prebivalci — Nehote bi se moralo vskliknoti z pesnikom Dantc-jem: „Lasciato ogni sporanza voi ch'en-trato1^. Pozneje boiii večkrat obiskala oni nesrečni kraj, kateri jo mojo dušo z grozo in gnjusom napolnil. — Vodno sem se bala videti zopet ostudni prizor prvega mojega obiskovanja. — Preskrbela sem mnogo slame in dva škafa dobro juhe z drobom lu kruhom.
Ali mislite si moje vesolje! Ves kraj som našla osnažen in v najlepšem rodu. Konjederec in njegovi podložniki so bili vsi pošteni in prijazni. — Stara železna kletka ni bila več v rabi — z bolnim psom, na katerega sem tudi sedaj tu naletela, ravnalo se jo prav lopo
—	zdravih psov jo bilo nekoliko na prostem, nekoliko pa v lopo razsvetljeni sobani, kjer je bilo obilo čiste in zdravo vode, da niso žeje trpeli.
Verujto mi, vse te živali so bilo tako zadovoljno, da nobena še ubegnoti ni skušala.
liili so jedva pojeli, ko jim podam soboj prineseno jed. — Hitro so je pokazalo, da so siti, kajti bili so jako izbirčni in lo kak košček drobovino so povžili. — Tudi hlov za konje jo bil v lepem redu, odkar so se odpustili tisti hlapci, kateri so s živali grdo ravnali. ~ Zdaj je toraj vso drugače in to le vsled vestnega ravnanja in nadzorovanja samega konjodorca.
No čudite se toraj, ako podarim tudi njemu malo darilo in njegovim trom hlapcem po 10 forintov VBuceinu.
Morda poreče kedo izmej vas: „Čudno, tudi konjedercu dajo darilo!! Terau odgovarjam tako-lo: Meni se dozdeva konjodorčova miloga jako težavna in važna, kajti skoz njegovo roko gro vsako loto na stotine živalij, koje on lohko muči in trpinči, kakor so mu poljubi, saj ga nikdo ne sliši in no vidi. — Ali ni toraj darila vrodon tak človek, kateri ima popolno prostost dobro ali slabo delati? Da! gospoda moja, tacoga človeka, kateri jo tudi vsled svojih stanovskih dolžnostij ljudstvu pri-studon, moramo na vso moč podpirati. — Štejem si v svojo dolžnost vse, kar sem pri njem hvalevrednega videla, tukaj javno s pohvalo omeniti, z gorečo željo, naj bi on in njegovi podložniki tudi v prihodnjem lotu blago delo nadaljevali,
Čo bodo moja prošnja uslišana, dati mu hočom drugo loto veliko darilo in njegovim poJložnikom pa vsacemu eno majhno.
Tu moram omeniti dveh stvari, katere ga v spolnovunji svojih dolžnostij hudo ovirajo.
— Slama je predraga, njegova sredstva pa pičla; zategadel morajo psi po zimi veliko mraza trpeti, kajti videla sem, s kakimi do-brodejnimi čutili so legli, ko sem jim jaz moje slame nustljnla. Ce ima tedaj kodo stare slamo, naj mi blagovoli to z listnico naznaniti, vse drugo jaz storim.
Druga stvar 'so pa stare pritožbe glede načina ostudnega pasjega lova po mestu, naiin, ki po pravici žali ljudski čut; toda dokler se mu ne pokaže druge, boljše poti, on tega ni kriv; — tedaj ga po krivici ljudstvo sovraži.
Angleški policijski agenti vabijo take pse na prav lep način k sebi, donejo jim pas z verižico krog vratu, ter jih brez hrupa in trpinčenja odpeljejo na določeni kraj, dobivajo po 50 novčicov od dobre roke.
V taka pribežališča se sprejemajo le izstradani, hromi, preganjani in izgubljeni psi, da se po tej poti varujejo surovega mučenja nekaterih paglavcev.
Angleži jim no nadevajo nagobčnic, ker te provzročujejo steklino, posebno poleti, ko imajo psi največo potrebo prosto sopsli in piti. Kaj mislite, ali ne bi bilo v ta namen boljše dolge močne iisnjato rokavice, ali pa tenka jopica iz jekla? Tako bi bo lehho vsi psi lovili, izven velikih čiških psov.
Znnno je, kako psi konjedercu u Že od daleč vohajo, ter prod njim beže in ljudstvo to videč jih sočutno spominja na nevarnost, ki jim preti, ter pospešuje njih beg. — Pred osmimi leti, ko sem bila prišla prvikrat v Trst in o konjedercu in njegovem vozu še pojma nisom imela, sedim noccga dno na ulici v svojoj kočiji z odprtimi vratcl. — Tu šine kakor blisk iz nčbn nepoznan pes v mojo kočijo ter se pod mojo obleko skrije. —
Čudno! Ali vendar nisem upilu: Stekli pes! Glej užo stoji pred vratci moje kočije osoren posilon mož, rekoč: Le tu noter jo uskočil prav zdaj pes, kjer mora biti skrit-
Uboga živalca so jo tresla kakor šibica stiskajoč se med moje noge, kakor bi hotela reči: Ne dajte me v roke onemu grozovitnožu.
Tnčus boiii itnljanščino malo umela, a rekla Bom prav jezno kakor sem mogla': Kako sto se predrznoli iskati svojih psov v kočiji angleškega poslanca? Na to silno zaloputne oni surovež vrata moje kočije in otido — Jaz pa velim kočijažu: „Na dom"! Doma sem obdržala ubogo Živalco, katera mi je i/, hvaležnosti noge poljubljala, in potem jo izročila dobrim rokam —
Tudi mestno klalnico sem našla jako snažno in v najlepšem redu, kar mo je z veseljem napolnilo —
Pogrešala boiii samo silno potrebnega podstrešja za drobnico, — katera mora cele noči pod inilirn nebom ob dežju, snegu in burji na golih trdih tleh prebiti. To bi so dalo z 1200 oli 1500 gld. napraviti, ftmomo li mi toraj toliko dobroto od našega municipija pričakovati? Upajmo! Čo pa bodo našo upanjo goljufivo, tedaj hočom jaz [»o naboru milodarov ta namen doseči, —
Klulnieu na Opčinah pa je taka, da so člo-voku gnjusi — Grda luknja, brez odtoka, kdor so kri poloti, ko vodo primanjkuje, širi, gnjije in kuži čisti in naj zdravojši zrak našo okolico. Trst bodo prav raj, ko dobi vodo iz Koke.
Moj poklon društvu „Tramwuy* in njegovoj res čudovunja vrodnoj trgovskoj upravi: vse je po najboljših ekonomičnih in metodičnih principih vrojono, znamenje prave trgovinsko izurjenosti.
Illovi bo prav čedni, v njih no pogrešani druzoga, nego dobro dvojico nadzornikov, ki bi morali biti: Nemci ali Ogri, namesto sedanjih trgovcev — sploh taki možje, kateri so, rekla bi, mej konji zrastli, kateri natanko poznajo in vedo: kodaj in koliko krmo in pijačo se mora konju dati; kodaj in koliko časa ga pri dolu rabiti. Takih nadzornikov, žalibog, društvo BTramwayu do zdaj šo nema v vsem svojom mnogobrojnom osobju, kateremu bi jaz rajši mašino (stroje) v roke dala, nogo konje, — Lo enkrat na dan menjajo konje, kateri vozijo teške, z ljudmi napoljnjeno vozove od 0. ure zjutraj do poluduo, in popoludno do G. uro zvečer. —
Na ta način mota vsak konj namesto tri in tri, po 6. ur zaporedoma voziti, kar jo provoč. —
S konji smo dobro preskrbeni, pravi društvo, a jaz tega no morom vorjoti in obžalujem, da mora 250 konj za 500 delati, to je tudi preveč. — Najmi bode toraj dovoljeno, nekatere napake društva „Traimvaj " pojasniti in to s posebnim ozirom na njegovo zgoraj oinonjeno trditev. — Društvo „Tramway" ima premalo konj in provoč osobja. — Mnogo tega osobja ima veliko surovih činov na svoji vesti, katerih pa nočem tu imenovati, ker bi jim utegnolo škodovati posebno, ako bi bilo društvo bolj vestno in ne jemalo takih ljudi v svojo službo, kateri se Živali surovo, neusmiljeno ravnajo. V srvo 1110 boli, ko vidim malega konja z preobloženim teškim vozom. Tudi ne morem trpeti onih kondukterjov, kateri konja posilno gonijo, dražijo, pri odhodu z bičem topo, tako, da morajo na polzlom tlaku pasti. —
Vsuj na postajah bi so moral tlak kakili 7—8 čevljev dobro nasekati, da bo konju ne spolzno in pri odhodu nogo lehko vpro. Mašina, s katero konjem krmo drobo, ni dosti prida,
ker ona iztiska najbolj-;«* tvarino, katero ne potom zgulio in ostane It- trda, punta skorja sočnate vsebin«.
Dobra krma je drobno rezana »lama, katorej pravijo po arabsko: Tibn. — Enako izvrstna piča je nedvomljivo tudi zdrobljeni sirk. J kar pa ne zadoščuje konju, posebno će moru teško delati. Dozdeva se mi, kakor bi društvu sena primanjkovalo. — Njegovi konji dobivajo po fi kilov ovsa, 3 sirka, 2' , rezan iee in 7 sena. Dajati pa bi se jim moralo po 28 funtov sena od večera do jutra, potem S funtov ovsa v štirih obrokih in od mosora oktobra do maja po dva bokala zinočkanoga boba, pit- , sobno starim in v grdem vremenu s toškim dolom obloženim konjem. NaSi konji na Angleškem, kateri vozijo „Omnibus", dobivajo po 40 funtov v teku 24. ur t. j. s funtov ovsa, 2 bokala zmočkanega boba in .'J funte rezu niro. —
Društvena služIta jo po mestu pravilno razvita, le tisti konji, ki vozijo izven mosta, nič kuj mi no dopadajo. Zares bi teh rada nekoliko kupila. Društveni konji so vsi dobro podkovani. — Vsi konji, kar jih jo v Trstu, so dobre živalce, porodnih sem le malo videla. — Tedaj strani z biči!
Obhodila sem tudi vso kamenolome. Tu morem h posebno pohvalo omeniti gospoda Uusič-a, očeta i sina tor podvzotnlko v De Rin-ovih kumenoloinih, ko izvrstne blago-čuteče ljudi, ki so živino prav lopo ravnajo. —
Sploh sem našla pri njih vse v najlepšem redu in želim, da bi jih vsi drugi podvzotniki za izgled vzoli in se po njih dejanjih ravnali. — Opombe vredno je posebno to, kar mi jo gospod Dušic pred nekimi dnevi sam omenil, rekoč :
Jaz imam pri živalih mnogo izkušnje, brez ozira na miločutje, moram priznati, da bi no bilo ekonomično, ako bi dajal živini manj piče, nego jo potrebuje, to bi bila prava pregreha zoper lastno blagostanje, to bi bilo, kakor, da bi kodo lastno donurje v blato motal. -
Grdo klotvinc in surovo ravnanje z nodol-žnimi živali se hvala Bogu 110 ponavlja več tako pogostoma, kakor v prejšnjih letih, njih stanje so je zboljšalo, kar me z radostjo navdaja. —
Lotos moram prvi krat našoj policiji srčno svojo zahvalo izroči, višjim in podložnim, za nje dobroto in podporo, katero nam jo pri našem težavnem dolu silno potreba, kakor tudi zn nje mnogobrojno vdeležitov pri naših letošnjih sejali. — Tako zjedinjeno sodelovanje oblast-nij jo nnšo veselje, prava sreča našemu delu, katero ima tudi v Londonu in Beču mnogo krepkih podpornikov in imenitnih zagovornikov.
Žali me pa to, kar slišim o Jankinu, kjor so neki konji tako protopnjo, da niso več konjem podobni. —
Tudi v Tržiču (Monfaloone) delajo ž njimi prav grdo: posebno tamošnji lekarničar, kateri je svojega konja meseca Avgusta neusmiljeno pretepal. —
Prehodila sem vso Avstrijo n reči moram, trpinčenje so pričenja in ponehava le v Trstu in njegovoj okolici! Od kod to izvira? Drugod so take grozovitoeti, nko so užo pripeto, bolj posamezno. — Meseca januarja jo vrgel kmet Anton Skabar iz Ropentabra svojega domačega psa v 400 čevljev globoko brezno, kder jo uboga žival brez vsake pomoči še 7 dni živela in obnpljivo tulila — Enako je ravnal Venuti iz Guardijele dno 28 oktobra se svojim konjem, kateri je pošnl pod preobloženim vozom umazanega perila. Ko se pa uboga žival od lakoto in udarcev kakor mrtva na tlu zgrudi, zatelobi jo neusmiljeni surovož
kar v bližnjo grapo, kdor je s polomljenimi nogami še 24 ur živela.
No vem, če je tu zvor v človoškej podobi zaslužena kazen zadela, a to gotovo vem, in vi vsi z menoj, da človek, kateri vrže svojega psa v 4 >0 čevljev globoko brezno in oni, kateri zvrne živega konja v grapo, da tak človek , stori tudi vsako, bodi si še tako veliko zločinstvo brez najmanjšega preudarka. —
Janez Solja, iz Bliskovice pri Opčinah doma, je vozil vsako jutro na svojem osličku I mleko v Trst na prodaj. — Mej potom je pa osla tako pretepal, da jo bil vos krvav, in to je trajalo kaki dve leti. - Pazila som na njega, a dolgo časa ga nisem mogla zasačiti; posrečilo bo mi jo to šo le pred kratkim.
Nekega jutra zarana, stanovala som na Opčinah pri Obelisku, bilo je šo temno, ko slišim iz daljine pretepati o in kričanje. Urno skočim iz posteljo, oblečeni haljino iu planem iz sobo na cesto, kdor jo prav ta čas nevihta divjala.
Tu ga zasačim pri navadnem pretepanju, primoram ga na dvorišče k »Obelisku" in polastim hh osla s pomočjo domačih ; tako jo bilo tudi konec njegovih vic —!
Smijala sem so, ko som pozneje zvedela, j da ga je njegova žena, katera jo hudobnišo \ od njega, prav dobro našeškula, ko je zvedela, I da je osla prodal. —
Osla sem tornj imela, a koliko som imela z njim opraviti, da jo postal oslu podoben; kajti vos njegov život s polomljenim hrbtom bil je lo ena sama krvava rana --- V mestu ga jo pokrival oni malopridnež z neko plahto, da niso ljudje njegovega zločinstva zapazili, a prišedši na dom ga razkrival. Premislite, koliko je morala uboga živalica trpeti, ko jej jo po-tegnol s hrbta s krvjo napojono in k Životu prilepljeno plahto!
Z mojim denarjem jo kupil mož druzega osla, s katerim pa ravna, kakor s prejšnjim — Zatoga del ga prav vročo priporočam .fcva-jočej policiji. — Tak človek bi živali šo iinoti no smol! Prašam vas dalje, kako žalijo taki čini mene, — mono, Angličanko, ki nisem navajena gledati enakih grozovitostij. —
No toliko zaatran toga, kakor bi bilo našo živali v človoškej podobi res boljše, nogo ho vaše, ampak zato, ker pri nas se taki čini hudo kaznujejo, in kedor jo bil užo enkrat kaznovan, pride teško v prav istoj zadevi prod magistrat. V mojoj domovini bi so onemu gospodarju, kateremu sem bila prisiljena oslu plačati, drugo litauije pelo. — Vzeli bi 11111 osla, njega pa na 31 dni v posilnico posndili in s oO gld. kaznovali. — Sinosno bi bilo, takim ljudem osla za nekoliko dni zarubiti, kqr mi no moremo tako hitro živali ozdraviti, zraven tega bi so pa tak človek na skrivnem kraju mul oslom l.uto maščeval. To bi imolo le takrat dober nastopok, ako moremo osla konfiscirati in gospodarju pod ostro nadzorništvo postaviti. Zategadel prosi naše društvo, čegur govornica sem jaz, visoko vlado in našega predsednika župana, naj bi bo v njegovo podporo to lo točke sprejolo:
1,	Ker so vzame v najem hlev, naj bi so dodala majhna doklada k obstoječoj kazni za vzdrževanje zarubljenih živalij.
2.	Želimo postave, vslod katere nam bode mogočo pokupiti in pokončati po cenitvi živinskega zdravnika vse tisto koujo, ku-tori ne delajo druzoga, nogo sramoto in niso za nobono rabo, da so temu no bodo mogli n.ihovi sedanji gospodarji usta- ; vljuti. — V takih slučajih naj bi se plačala po u gld. glava, a ne po 30 do 100 gold. kakor doslej, kar jo bilo lo od zvijačo dotičnoga gospodarja odvisno.
3,	Kdor je bil od policije 2 krat kaznovan zarad trpinčenja živalij, temu naj so odtegne dovoljenje. —
4.	Naj se napravi v mesnicah, kder drobnica prenočuje, čez odprto zagrado streha, katera bi jo branila vseh vremenskih nezgod iu to tem bolj, ker bi troški znašali le 1200 do lfiOO gld.
6.	Naj se ne daje nikomur dovoljenja za ko-čijaža, kdor nema še 20 let in ni služil uže poproj 3 lota pri konjih in ki ni bil od gospoda Hagenauerja in Padovana izprašan. —
7.	Naj bi se dovolilo konjodercu, kakor je to na Angleškem navada, da smo kuhati v velikem kotlu moso tistih konj, kateri niso crknoli za kako kužno boleznijo, — ter dajati juho s kruhom in polento psom, ker to bi bila izvrstna jed. —
V žalostnem stanu so naši nočni bruni, kateri človeku vso kosti pretresć, ako se ž njimi vozi. Z novoljo mora tudi vsacoga napolniti vedno pretepanje tacih živalij, katere no morejo več delati. Tudi vozovi iz kamnolomov so preobloženi, kajti kar so tukaj enemu volu nalaga, to vozijo v Pnrizu in Londonu 4 konji, ali celo G.
Konečno javljam tistim blagim mladeničem našega mesta, katori se ustijo, da znajo izvrstno konja krotiti in voditi, da o tem še pojma nemajo. —
No bodite hudi, poslušajte mo in poskušajte lo en mesec moj nasvet: držite brzdo rahlo v rokah, puščajte bič doma iu videli boste, kako izvrstno se bode konj vodol. —
Govorite ž njim, posebno kadar se pregreši, in jasne vam bodo k malu moje denušnjo besedo. —
Porutnina in ptiči po trgih so šo vedno v žalostnem stanu, če tudi bo jo v tem obziru uže mnogo zboljšalo. — Perutnini kuharice in prodajalci čestokrat nogo tosno vožejo ter jo tako z navzdol visečimi glavami okrog nosijo. — Kako mi jo mogočo gledati tako trpinčenj o P
Konji so sploh slabo kovani. — Oslo gledam vso ruztepono.
Će prav imajo Tržačani blago Hrce in so jako radodarni, vendar bi pri vsoin tem živina mnogo trpola, da je nemarno v varstvu juz in gospod Chincholla
Podpirajte ga tedaj z besedo in dejanjem; kajti on žrtvuje zdravje in čas svojemu poklicu. — Trudi so od jutra do mraka in grošno bi bilo, ako bi mu kedo zapreke delal. — Tudi jaz žrtvujem našoj Btvari novce, čas in zdravje. Nobodon no ve, kako težavno in nehvaležno jo našo delo — silno nam jo treba toraj, namoBto zaničevanja, vašega zaupanja, podpore in dobrega sveta, edino odškodnino našim skrbom in duševnim stiskam.
Pri tej priliki izrekam srčno zahvalo pariškomu društvu in gospodu Zoncu — iz Krka; kakor tudi vsem blagim podpornikom in prijateljem našega društva.
Utegno mi kedo odgovoriti: „Co jo vašo delo ros tako težavno in nehvaležno, popustite ga, zakaj dolato, kodo vas sili? Takomu človeku ne odgovarjam, ker on ne pozna blagega namena, kateri me na delo spodbuja.
Bivali smo uže v divjih noomikanih deželah, kjer ni bilo po 30 milj na dolgo in široko ni zdravnika ni zdravila; — kjer sta bila človek in žival našemu pravosodju v varstvo izročena.
Prvikrat smo bili nastavljeni v Afriki, kjor je morilo obrežje v našo varstvo izročeno dežele 000 milj; druga veči od Francije bila jo Bruzilja
Tretja taka dežela bila je veči del ne-omikana Sirija od antilibanonskib planin do Bagdada. — Potem smo prišli v Trst.
Tu sem naMa omikano ljudstvo in kraje. Mesto Trst, katero je prav izgled milosrčnosti in milodurnosti, ima 4s zavodov, katori skrbe za ubogo. — Moja pomoč bi bila toraj kapljica v morje. — Zategadel soin obrnola svoje oko na drugo polje, na polje nemih bitij, ži-valij, — vzomši jih tako v svojo varstvo.
Se vč da jih je mnogo, ki pravijo: Škoda, oni denar naj bi »o rajši mej uboge^ razdelil. — Jaz temu tako le odgovarjam: Kadar sem hotela skrbeti za uboge, kakor se« uže od malih nog navajena, a ne iz čust'hlopnosti, kakor so hoteli nekateri trditi, takrat, pravim, nisto me hoteli, re!ioč: v TrBtu ni revežev, razven onih, katori so to sami zakrivili. Zdaj pravi eorkov; „Dajte denar cerkvi4. Ubogi pa: „Dajte ga ubogim".
Šo več. Nekateri mi pišejo celo surova piBtna s pretonjem, obrekovanjem in zaničevanjem, kar tno pa na pričeti poti nikakor ne ovira. Želela bi pa vendar, da bi ljudstvo uže en'trat umelo, da denar, katerega iz Londona dobivam, ni moj in da ga moram razdeliti strogo po prijetem ukazu lo mej kočijaže in sploh take, kateri so h živino pečajo; — kar naj bi jih spodbujalo s živali vodno lopo človeško ravnati.
Jaz bi dobrotnike Bleparila, kar pa nočom, ako ne bi ravnala po prietem povelju. Vzemite denar, velčvajo mi oni in rabito ga v zboljšanje Živalskega stanja; kajti mi dobro vemo, da pri vas nemate takih postav, kakor pri nas, katere bi živali trpinčenja varovale,
Dala Bom jiin bosodo, katero no morem in nočem prelomiti! Kar so ubogih tiče, pomagala bodetn tudi njim, toda lo iz lastnega žopa in po svojoj moči.
Šo nekaj novega imam omeniti. Pred nekaterimi dnovi mi jo pisalo neko dokle: naj popustim živali in naj so rajši doklot po-primom.
Začetkom sem se smijala; kajti mislila som si, ako bi hotela dekletom pomagati, morala bi jim ženina dati. — Ali ko som stvar bolj proudarila, Bpoznala som njih res Žalostno stanje — z velikim trudom si morajo živeža služiti; njih odvisnostjo zarad tega tudi velika.
Pri nas na Angleškem so dokleta bolj prosto in neodvisno.
Jaz som kakor stara koklja, rada bi ves svot pod svoji poruti vzela, ojačila in ogrela.
Toda dokler mi moja sredstva no dopuščajo drugo ndlogo provzeti, ostanem zvesta prvemu podvzotju, katero je, kakor pravijo Angleži: dvojna dobrota.
Ono podpira družine revnih kočijažev, varuje živali grozovitnostij, duši slabo v korenini ter vzbuja kreposti in blaži srca.
Vesela sem našega napredka; kedor ni z nami, naj vsaj ne bode zoper nas.
Odpustite mi, če soin va9 v svojem govoru s kako besedico razžalila. Resnica mi je nad vse ljuba in le to sem govorila; kajti nevredna bi bila vas in društva, kateremu sem predsednica, ako bi drugače delala. Konečno se zahvaljujem Nj. Vzvišenosti gospodu cesarskemu namestniku, vladnim in magistratniin oblastnijam za njih krepko podporo pri mojem težavnem, toda blagem poklicu. Zahvaljujem se tudi policiji in časnikarstvu za njih prijazno podporo.
Zahvaljujem so tudi iz dna srca zvestim prijateljem, kateri so me blagovolili pri de-našnji svečanosti tako mnogobrojno obiskati iu počastiti.
Prašanj* zemljišnoga davka je sedaj [trav v vsej Avstriji na dnevn«m redu. Iz komisije osemnajsterili za zemljišni davek vemo sicer le površne date o obd&čenji posameznih dežel. Natančnosti dolgoletnega dela osemnajsterih nijso še prišle na dan. Toliko je vendar uže jasno, da bodo v bodoče nekatere dežele z večjim zemljišnim davkom obložene, a drugim, ki so do sedaj preveč plačevale, ima se zemljišni davek znižati. Nižje i gornje Avstrijsko i Štajarsko bodo imele v bodoče večji zemljišni davek plačevati, ker so do aedaj prmeroma k drugim deželam premalo plačevale i se je posebno v teh deželah primeroma k družim deželam zemlja i pridelek za mnogo zboljšal. Davek se ima pravičneje razdeliti. Akoravuo bode na pr. na Štajarskem davek v splošnem povpčan, bode vendar marsikateri odslej manj davka od svojega zemljišča plačeval, nego do sedaj i sicer radi tega, ker njegova zemlja nij rodovitnejša postala, zato pa hode naravno oni več imel plačevati, ki je gozd preinenil v njivo, grmovje v travnik, strmo golo reber v vinograd itd.
Nam sicer ni na umu, tirjati sploh veči davek. Ali toliko sme vsak zahtevati, da se davek od zemljišč pravično razdeli; da oni, ki dvakrat trikrat toliko pridela, primerom dvakrat, trikrat več plača, da se tudi na to ozira, da se v po-štev vzame pridelek, ki se lahko dražje prod&
Povišanje zemljišnega davka, kakor v obče vsacega davka, nij bilo nikdar prijetno ne za dežele, ne za posameznika. To je stara resnica. Pritoževanj ne bode v tem oziru nikdar konca.
A če se človek ima zoper kaj pritoževati, mora se pritožba ogledati, jeli tudi opravičena ali ne.
1 če pogledamo na „kmetska" zborovanja tako imenovanih liberalcev na doljnjem i gornjem Avstrijskem, mora se javno i odkrito priznati, da onim, ki tu pred kinetoin tožijo o povišanji i krivici davka, ki zato sedanjo vlado delajo odgovorno, ki z najsurovejšitni psovkami kriče na sedanjo večino drž. zbora, nij prav za prav za znižanje zemljišnega davka, tim ve': za nekaj čisto druzega. Drugače bi pač kmetov ne lovili z neumnimi frazami, ter bi raji molčali ali pa kmeta spodobuo podučili.
Da je moja trditev prava, dokaz je zbor „kmetov" v Langenlois na Avstrijskem. Tu je poslanec Funkranz z „liberalnimi4 frazami okolo sebe metal, Prusijanec Schonerer je na večino državnih poslancev zabavljal ter rekel, da je k večetnu le še kacih 20 poslancev poštenih, mej kojimi jo seveda on prvi (s tem ta prusijanski vitez nij pomislil, da je dal več nego stotini svojih privržencev veliko klofuto) i ko je kmet VVasserburger hotel podučiti te liberalne gospode, iztirali so ga prav liberalno z odra ter kričali ua najnespodobnejši način.
Kadoveden mora biti pač vsak trezno ini-sleči človek, dokle bode šo prusijanska drhal smela javno zabavljati na sedanjo vlado i ali je vlada res tako slaba, da si ne upa taciin kričačem zamašiti ust.
Nemško ali prav za prav židovsko časopisje na Dunaji postalo je res smradljiv izmeček vse žurnalistike. Lažejo ti časopisi grozovito. Tako so pred par dnevi iznašli zoper Poljake laž, da je ua»tal prepir mej občino krakovsko i okrajnim zastopom zarad troškov krakovskih svateb ob bivanji cesarja v Galiciji, i da je inoral izvoljen sod to stvar razrešiti Na VBim tem seveda nij besedice resnico. Nainen te laži se je razvidel koj, hoteli so namreč počrniti v višjih krogih Poljake, ki so tako sijajno sprejeli v svoje j deželi vladarja.
Konjiški.
Politični pregled.
Centralisti so s kmetovskim shodom, kato-rega so imeli 10. t. m. v Liucu., za eno blamažo bogateji. — Deželni namestnik, baron Pino, je osnovateljein tega shoda, uže 3. t. m. ko jim je Bhod dovolil, odkritosrčno resnico povedal. Rekel je mej drugim: Ko sem bil v Trstu in Bukovini, večkrat so kmetje pomoči pri meni iskali; no zgornjem Avstrijskem pa — ne vem zakaj — temu ni tako. Vi najboljše veste — obrne se proti Kirchmajerju — da sem prav v fevdnem prašanji za kmete delal. Jaz dovoljujem 10. t. m. sklicani kmetovski shod, pričakujem pa, da se bodo prizadevali gospodje, kakor so to zagotovili uže ministerskemu prvosedniku, razdražene duhove miriti, i to velja posebno vam, gospod Kirchmaier. Z veseljem pozdravljam ustanovitev kmetovskega društva, toliko bolj, ker visoko spoštujem domoljubje in udanost zgornje-avstrijskih kmetov in želim, da bi društvo po pravej poti hodilo, toliko bolj ker tudi Njegovo veličanstvo cesar gornje-avstrijsko deželo posebno ljubi i se zanima za njeno rečo. Tudi sem prepričan, da so kmetje no dade zapeljati na slaba [ ota, ampak da so bodo prizadovati le za to, da so zboljšajo njihove gospodarsko razmero. Kar zadeva ščuvauje po časnikih, moram vas zagotoviti, da to mene bolj ali manj zadeva, ker sem kmetovski shod prepovedal. Rekel Hem uže, da je bil opravičen sum, da ne bi so kmetje zlorabili za politiške namene pod plaščem kine-tovskih interesov. V ustanovitvi denarnega zavoda, iz katerega bi kmet po 4 od 100 — mislim da bi dosti bilo 3 ali 3'/, od sto — dobival posojila, vidim napredek do boljše bodočnosti. Trebalo bi
tudi varčnosti pri deželnih troških, posebno pri šolah in da se zmanjšajo deželni nakladi. -laz tedaj pozdravljam ustanovitev kmetovskega društva iu se toraj zanimivain za sklepe kmetovskega shoda. Pokažite, da ni bilo opravičeno sumni-čenje, katero jo vstalo mej svetom zoper vaše namene. —
Shoda se je vdeležilo le 2200 ljudi i mej temi je bilo le polovica kmetov in s tem se je dokazalo, s kako pravico 'se je Kirchinaier bahal, da ima vse kmete v rokah. Centralisti so hoteli kmete za umazano svojo stvar porabiti; izpod-letelo jim je, na ljudsko menjenje se tedaj ne bodo mogli več sklicavati.
Poslanska zbornica se je včeraj zopet odprla in trdi se, da se bodo v njej bili zopet hudi boji, ker levica hoče zadnje orožje v roke vzeti, da bi vlado vrgla i desnico raztrgala. Za davkovski zakon menda ne ho glasovala, s tem pa se postavi na državi sovražna tla i zato jej mora država napovedati boj na smrt i živenje, in v tacem boju mora poginoti.
Ministra trgovine in pravosodja sta odstopila. Baron Pino, sedanji deželni namestnik na zgornjem Avstrijskem, poklican je za ministra trgovine, dr. Pražak pa za pravosodnega ministra. Baron Pino je primorskiinSlovauom še v dobrem spominu, ker je nam bil pravičen, i bi za nas bil gotovo marsikaj storil, da mu niso bile roke preveč zvezano. — Od dr. Pražka pa se nadejamo, da odpravi napake, katere so vedno še pri sodnijah, da nehajo vsakdanje pravične pritožbe, kako malo ozira se jemlje na enakopravnost narodov. O ministru trgovini govore, da je odstopil zarad slabega zdravja, o ministru pravosodja pa, da je moral iti, ker se ni ujemal z načeli dru-zih ministrov. Mi imamo to promembo v mini* sterstvu za dobro znamenje. Stanje še boljša, če tudi počasi in vsaka dobra vest nas navadaje s pogumom ter v nas budi veselje do vstrajnega, marljivega dela.
V	gosposko zbornico je poklicanih 12 novih udov, 6 Nemcev, 4 Poljaki, 2 Čeha.
Centralisti so zabrodli na veleizdajsko pot. Njih prorok Schonerer je izdal program, po katerem naj bi Ogerska stopila z Avstrijo v personalno zvezo, Poljaki naj bi se odcepili od Avstrije, drugi deli habsburško države pa gospodarsko in administrativno zvezali z Nemčijo; po tem programu bi konec bilo Avstrije i mi bi prišli pod Rismarkovo oblast.
Schonerer sme tak program javno priporočati in centralisti ga molče odobrujejo! Hej, tržaški poslanci, tako delajo Vaši tovariši, odobrnjete Vi to počenjanje ? Vaše poštenje je na vagi, država Vas kliče na odgovor.
Madjarska in Hrvaška regnikolarna deputacija imate zdaj določiti, koliko poslancev bo pošiljala v ogerski džavni zbor Vojna Krajiua, ko se vteli hrvatskoj zemlji. Težav iu zaprek pri tein nikako ne bo manjkalo, ker Madjari bodo Število kolikor mogočo krčili, kajti oni dobro vedii, da pridejo v državnem zboru lahko v manjšimo, ako se Slovani, ltumuui iu Saši zedinijo, in to bi Madjarom vlado iz rok vzelo.
Na Moravsken se je začela huda agitacija zoper jude, skoraj vsa društva so jih začela izključevati: ni dvombe, da se ta agitacija tudi po druzih deželah razširi. To je centralistom nov udarec, ker so jim največja podpora.
Govori se mnogo o nečem /.bližanju Avstrije in Rusije in zdi se, da ta govorica ni prazna. Ce je pa temu tako, potem je gotovo, da Bis-mark čuti kako nevarnost, ker prava in resnična zveza Avstrije z Rusijo je mogoča le tedaj, ako je Nemčija zunaj nje.
Nemčija vpliva v Avstrji na Nemštvo, Rusija bi vplivala ua Slovanstvo: Avstrija bi tedaj bila mej dvema stoloma v zvezi treh cesarjev ; to pa je nenaravno, tedaj trajuo nemogoče.
Albanija se kruši od Turčije. Ali paša je izgnal turške uradnike ter zasedel železnico mej Mitrovico in Solunom.
Grška in Turška se na vso moč pripravljate na vojno; velevlasti jima priporočajo mir, ali brez vspeha.
V	angleškem parlamentu je kraljica rekla, da bo delala na to, da angleški plemenitaši proti odškodovanju prepuste zemljišča irskemu ljudstvu. To bi se bilo moralo užo davno zgoditi, ker je edino sredstvo, da se ubogo ljudstvo otme hudih stisk in dežela pomiri.
Ruski general Skobelev srečno zmaguje roparske Tekince,
V	Koloparu v Indiji so se muzelmani zarotili vse Angleže, ko bodo pri božjej službi, pomoriti. Zarotnikov je bilo 3000 a zarota so je ovadila i tako morija ubranila.
DOMAČE STVARI.
Novi trgovinski minister, baron Pino,
kateremu je politično društvo „ Edinost" ua imenovanje čestitalo, zahvalil se je brzojavno v slovenskem jeziku z besedama: BLepa hvala.11
Enakopravnost. Poštno vodstvo je razpisalo 11. t. m. službo poštnoga asistonta za Primorsko in Kranjsko. V konkurzu izrečno zahteva znanje italijanskega jezika, slovenskega pa še omenja ne, če tudi stanuje v njo okrožji velika večina Slovencev. — Tako se spoštuje $ 19 osnovnih zakonov; Lahom vse, da bodo bolj rogovilili, zvestim Slovencem nič!
Za Zftitrebčsne je ilalje daroval : Kr. Ravnik, župnik v Kortali 3 gld.
Poroka ecsarjevlla Rudolfa se je odložila do meseca maja; cesarjevič ide poprej še v sveto deželo, iu odrine, kakor se |poroča, H. februarja iz Trsta.
Maaistratovl uradniki ue spoštujejo našega jezika iu še celo žalijo naše ljudi. To je preveč, okoličani in Slovenci v Trstu, kadar hodite na magistrat, naj nobeden ne govori tujega jezika in ako se drzne kak magistratov uradnik žaliti našo narodnost, precej se je treba pritožiti. Mi smo enakopravni, plačujemo davke in druge pristojbine, zakaj bi tedaj ne govorili z nami občinski uradniki v našem jeziku?
Letno tržaško sporočilo kaže, da je bilo minolo leto rojenih 217« moških, 2041 ženskih, zakonov je bilo sklenenib 944. 171 je bilo več rojenih nego jih je uinrlo. Natanko poročilo prihodnjič.
Slovanski koncert na Dunaji na korist unesrečenim Zagrebčanom. Slovanski dunajski študentje i slovansko pevsko društvo na Dunaji prirede na korist po potresu unesrečenim Zagrebčanom velik slovansk koncert, pri katerem bode sodelovalo več znanih slovanskih umetnikov. Koncert bode 27. januarja v dvoranah c. kr dunajskega vrtogradnega društva.
Slovanska Čitalnica v Trsta priredi letošnji predpust te-lo veseiice: I. v saboto 22 januarija Tombolo. II. v saboto 29. januarja plesno zabavo. III. v saboto 12. februarija veliki ples. IV. v saboto 26. februarija tombolo in ples. Oisti dohodek jo namenjen za nakup jednega glasovirja; gospode ude podpisani prosi, naj blagovoli tomboli dobitke podeliti. Kedor želi vpeljati kacega gosta, naj to odboru naznani. Začne se vselej od 8'/, zvečer.	Odbor.
Na Ljubljanski Zvon seje oglasilo toliko naročnikov, da se je prvi zvezek moral trikrat tiskati.
Follam Dloecesnnum porefik« biskupije se v posehuej prilogi obrača zoper članek v prvej štev. .Edinosti", v katerem se govori o poitalijančevanju Istre po duhovskej oblasti. Nas veseli, da naša beseda nij ostala mrtva, ker to imamo za dobro znamenje. Zoper očitanje, da obrekujemo, pa se zavarujemo; ako bi kaka stvarca res ue bila resnična, prav radi jo pre-kličemo, resnica nam je nad vse. Naša dolžnost pa je, da očitamo vsako krivico, ki se od kodar koli zgodi našemu narodu, in godi se, da bi tako ne bilo! od poreškega biskupa našemu narodu krivica.
Statistika iz Prošeka. Leta 1880 je bilo rojeuih v proseški fari moških 32, ženskih 28. skupaj CO; umrlo je moških 28, ženskih 20, skupaj 48. Porok je bilo 6. V špitalu so umrli 3. —
Zločinstvo. Miuoli četrtek so našli pod klopjo v cerkvi sv. Antona novega v Trstu leseno škatljo, v katori je ležal mrtev otrok še le rojen. Bil je mrtov rojen. V cerkev je škatljo prinesla neka ženska, ter jo dala v varstvo starej ženici, ki je v klopi molila, okolo poludanske ure. Ker le ni bilo ženske po škatljo, dene jo ženica pod klop in otide. Tu so jo potem našli.
V tržaških glediščih, vzlasti na galerijah
kder se mladina zbira, vede se nižje ljudstvo jako nedostojno, tu je žvižganjo, tolčenje in upitje, da se človek sramuje v gledišče iti. Noben strežaj divjakov ne svari iu glediščnim gospodarjem tudi ni dosti na tem, da bi skrbeli za lepši red, ker to jo tukaj uže taka navada.
Zoper trpinčenje živalij se je začelo v Trstu veudar enkrat strogo postopati, kar je prav, ker redkokde bi se utegnola uboga živina tako trpinčiti, kakor v Trstu. O tein slovo posebuo nekateri vozarji, ki imajo konje ali vole. Minoli teden je preiskala komisija vse trge, kder stoje vozovi in kočije v najem, 8 voznikov je bilo kaznovanih, enega, ki je zgrajal, takoj so zaprli.
Spremstvo eesarjevlča Rudolfa, ki pojde v jutro ve dežele, začelo se je uže zbirati v Trstu, Ladija Miramare pride uže konec t. m. iz Pulja v Trst, da bode pričakovala visocega potnika, iz Gorice so uže prišli knez Hohenlohe, grof Palfi in grof Wilczek ter ogerski državni poslauec dr. C. Emmer.
Ljudski popis jo po vseh krajih, kder je ljudstvo mešano, zarad premodre besedo „Um-gangssprache" razburil prebivalce. V Trstu magistrat do sedaj nič še ni o njem priobčil; znauo nam je le to, da je laška propaganda po okolici dosti Lahov nabrala; o tacom terorizmu, kakor se poroča iz Celovca, vendar nismo čuli, a pomisliti je treba, da so Lahi stokrat boljši poiitikarji od koroških centralistov, oni ne zvone z velikim zvonom, ampak podobni so tihej vodi, ki brege izpodjeda.
Dr. VoSnJak je 9. t, m. sklical svoje volilce v Žalec pri Celju, da jim poroči o delovanji v državnem zboru. Govoril je pri tej priliki tudi o novem zemljiškem davku ter to stvar pojasnil. Zbrani kmetje so mu izrekli zaupnico, kakor tudi grofu Taaffeju, kateremu so to po brzojavu sporočili.
RAZNK STVARI.
Koliko jih na vaem svotu umre? Medicinska Gazetta je prinesla tole: Evropa ima 30'.l milijonov prebivalcev; Azija H04; Afrika 199; Amerika 85 in Ocejanija 41/, milijone. Prera-čunilo se je, do na vsem svetu v letu umre 35 milijonov »>i>3 tisoč ali 97 tisoč 7!K) na dan. Rojenih je pa na dan 104 tisoč in HOO duš ali 70 vsako minuto.
• * •
Število katoličanov po Evropi. Nemčija jih ima 15 mil. 3<)00.000: Avstrija 23 m. 950.000; velika Britanija 6 m. 6000.000; Francosko 35 m. 390.000; Španija 10 m. 5000.000. - Ze-dinjeno severno-amerikansko države fi milijonov. Leta 1808 je bil v zedinjenih državah en sam škof — v Filadelfiji —, zdaj jih je pa okoli 50.
K južnemu tečaju prodreti hočejo Italijani. Napravlja se v to ekspedicija, ki ima stati 600.000 lir; denar za to so nabira. Južno ledeno morje je še manj znano od severnega; strahoviti so vetrovi po teh morjih; dvomi so še ali jo res kje dežela „VVilkes Land", katero je našel ka-kapitan VVilkes 1. 1832, ker pred njim in za njim ni nikdo dežele našel v teh morjih. — Ladija odrine konec marcija 1881 iz Gonove, moseca oktobra odrine iz Monto Video (v Braziliji) proti Falklandovim otokom, in se ima vrnoti še le čez tri leta nazaj na Laško.
Salomonska raztodba odeikega rabinarja.
„Odeskij Vestnik" pripoveduje to le: K uocej judinji v Odesi je prišla ptuja judovska deklica, povedala j«j, da je sirota in da ima od umrlih roditeljev 480 rubljev tor jo prosila, naj bi jej dovolila, nekoliko dni pri njej ostati, da si poišče pristojne službe, Judinja usliši njeno prošnjo, ali svetuje, naj se z 480 rubljev rajši omoži, nego v službo stopi. Deklica jo bila s tem zadovoljna, toliko bolj, ker je judinja rekla, da jej dobi primernega in dobrega žonina in prigovorila je svojega moža, naj so z deklico poroči, potetn pa se od nje loči, denar pa naj si pridrži. Mladi mož se jo res ožonil s tujo deklico, ali ločiti se pa nikakor ni hotel od njo. Prva žena je tedaj nezvestega moža tožila rabinu Schwa-lacherju i ta je razsodil, da je njo moža druga ženitev veljavna, prva žonitev pa neveljavna, prisodil pa je prvoj ženi 10 rubljev za posredovanje pri tej ženitvi. — Ta resnična dogodba prav dobro označuje jude: denar je prva stvar!
POSLALO.
Naj blagovoli slavno aredništvo javno potrditi, da ni podpisani onih 2 dopisov iz Dolino, zadevajoč .otroške veselice" in „učit. društva" v 2. št. let. Edinosti pisal. Dolina 15. jan. 1881
__And. Vertovcc učitelj. *)
*) Uredništvu rado potrjuje, da sta omenjena dopis« od dru/ega dopirtiiika i ne ud gnsp. And. Vertnvea-
Listnica uredništva.
Gosp. A. V. v D. Da le nekoliko utegnemo, doboste pismo od nas.
Nekaterim gg dopisnikom: Očitate nam, da dopise krčimo ter to in ono izpuččamo. Verujte nam, da smo večkrat primorani tako delati, ako hočemo "Edinost" vzdržati. Mi so moramo ozirati ua želje naših naročnikov i čo tudi se prizadevamo, da bi kolikor mogoče vsom ustregli, vendar nam dohajajo opomini in očitki; dan denašnji je občinstvo kočljivo in mnogo zahteva.
Listnica upravnlštva.
..Edinost" so da t sako »rodo za tržaško naročnike do 4 uro, z* »nanjo do fl. uro zvočor na poŠto. Ako todaj komu prepozno v roko prido, to zamudo ni opravnišivo zakrivilo, nago kdo drug. Kdor katoro številke nij dobit, naj takoj v odprtem listku (brtz marke) reklamira na pošti. Novi naročniki lobko pristopijo vsak dan, in dobijo vso doaodanjo listo. — Na noktera iprašanja odgovarjamo, da •o naš list (p« 8 kr.) p Trstu prodaja pri iipravnifitvu. via Zonta 5, in v teh lo tolmkarnali: t) via Caierma, posti nasproti; 2| via S Antonio, nasproti pitamo „Alla Stolla 1'olaro"; II) via Cnnale, nasproti sakristijo cerkve sv. Antona; 4) via S Oiovanni; <;) pri g. 1'ipanu v začetku ulico „Chiotza" H) via Harriera Veechia, pivarni „al-rArmonia" nasproti; 7) Corno št. '.'(); 8) Coriia Stadion, blizu gostilno „k zlatemu lovu"; ») veliki komirni nasproti; 10) THtrio pivarno Kinhofer; ti) via Hrt veti ne; 12) pri g Mariji Kalei* na Vrdeli »t. 170
3DvLnajslca Borsa
dne 18. januarja.
Enotni drž. dolg v bankovcih . 72	gld.	80 k
Enotni državni dolg v srebru . 74	„	—	„
Zlata renta....... 88	.	40	„
1800, državni zajem . . . .131	,	—	_
Delnico narodno banke . . . 822	.	—	„
Kreditne deluice..... 285	B	—	„
London 10 lir sterlin . . .lis	„	70	„
Srebro........—	„	—	n
Napoleoni.......5	,	56	,
C. kr. cekini......9	.	37	„
100 državnih mark .... 58	.	10	B
K 1» INO H T
Mu/hr išče
mlad orqanist. kteri z dobrim vspehom dovršil „Ceriljaiisku organ. Snio* \ Ljubljani, in k t •• roga priporočajo tudi spričevala \ zadržanju. 1'ripiavcn jo oh enem prevzeti služIm mkovuika in idieinskcga tajnika. Več o njeni se po/ve pri upravništvu „Edinosti*.
Koledar in dnevnik za leto 1881
ti-kal iu /.alo/.il J. KliA.IKC je na prodaj v Trstu samo pri g. A. C Rossi-ju v stari borsni palai i nasproti Llojrdovi tiskarni. — Slovencem priporočamo lični koledarček iu dnevnik, velja le 80 kr
Najstnrša avstrijska zavarovalnica
o, k. prlv.
•V"
- ♦

-v Trstu
ustanovljena v lotu 1^2'J s poroštveno svoto nad
osem milijonov goldinarjev
Iki sn liiii ]m predpisu V 'JI I trgoiiniskoga zakonika v zadnjem glavnom zboru dokazani, priporoči« se za zavarovanja: 1 zoper škodo ]><• po&nrih nn poslopjih, fabrikah pohištvih, zalogah z blagom, Hhrniiibah u poljskimi pridelki, kakor tu< 1 i na drugem premičnem blagu 2, Zoper škodu na putili po mokrem in suhem 3 Zavarovanje na človeško živonjo v vseh razmerah t. Zavarovanje /opor ne-, reče na životu in živonju. AjJcnda Asrcuratrlee, ki si jo oil svojega u-taiiovljoiiju pridobila zasluiono dobro iino v nt-»trljskej državi in zunaj njo, zavarujo po najcenejih vplačilih i najsvobodnlših pogojih In dajo so svojo poroštveno svoto |>. n občinstvu gotovo varnost
Poivedovanja vsako vrsto radovoljno dajo, prog)c>do brez plačila doli in /»varovalno ponudbo
sprejema
vodstvo v Tratil
via S. Nicolo št 4
Kakor tudi zastopništva in glavna društvena opravništv* v vseli ločlh krajih avstrijsko ogorsko drlavo Iti v Italiji.	12 —I
Prauscher-jev
vsemu svetu znani anatomični
JL
IVAN ZIM0L0
v TRSTU, via Canale št. 7
nasproti zakristije Sv. Antona novega.
H
Palm« in cerkvene rože
za rabo pri ekonomičnih POGREBIH.
Kovinske in lesene rakve. Kupuje in prodaja se vosk
NA UEUELO IN DUOHNO.
v prostorih „Cervo d.' oro "
kJe vsak dan od uro zjutraj do ,5». ure zvečer odraslim ljudem odprt. Vsak petek od 1. popoludue do i), zvečer samo
ženskemu spolu. Prttuscherjev muzej so jo od te dobo, kar jo zadnji pot v Trstu bil, zelo pomnožil, in med stotero novih preparatov boste vzlasti azijatsko kuge in difteritis ulekli oči na sebe.
Vstopnina za osebo: 20 soldov. r.-i
! 11
Glavna zaloga
izvrstne
PIVfi iz pivovarne STEINFELD
(bratov Rciiiiugsliaiis v Gradcu i
* ™ ui. mm
via degli Artisti v Trstu. Prodaja v sodcih in boteljah.
t CIIKMOCA LIK Ki: I
I	i/.CM*—m f*rttyh*m), (ti • 1
I
/l ih-.n, no pn-i-kan. |Milrion in ,i,| >tr.ikov nj ikov' pri-poio/en kikor izvršim nrikoilljivi) dii-ttttii-M
MtKIIHTVO
po i>bno /i naglo i u prijetim
OŽIVI..I AN J K.
/loij.nje m okrepljcnjc oslabljene mori m okrepljeni živcev; Iij.'i'ina niOi čudovito in dobrodejiio oživlja m -|»ii|lni ji Tudi jo prav dobro zdravilo pri slabem preli o Ijanlljil. želodčnem klllalU, krču. koliki, liluva-»ju. zira.-i, driski, glavoboli, bledici in ziatenici, truanju. iti /l.ilej žili Vni to bolo/ni naglo in gotovo o/.irailja Miloeoea lik r, in s lom doeo/ejo tmli listi, ki i;a rabijo, visoko in krepko slaiost, zato hi ua morala vsaka liMa imeli. On jo okusniši od najboljših likerov. Urez števila pohval in pri/nanj od vi-o.-ih omiIj imamo o izvrstnosti (liloeooa likeru ^ ter jih radi t«adcmu pokažemo fona butelju h podu
i
J
kolu i šestih jezikih, kako so ima zavi'ek In poštnino 'Jo kr.
rabiti, .1 irl.l,
Glavna Nfnn in tnttfn: l>. C, Chiodi, J lekarnar Izum Sehutz.eiigol). in zapri/oni e k sodniški keinikar na Ounaju, V Ihring, llorroniras^e Si. Vil, kamor naj se ise pismeno naročbo pošiljajo. IV druiaa ulog*: < Trstu i Forabonohl, leiim (nI < a-I mollol. |tobi<a so ludi t vseh sloveči li lekarnah doma in nn ptujom	18--1 T
Splcli znane izvrstne
Voščene sreče
iz gnrnntirnneu nopogvai jeuega bučelnega voska pri
r. in R. SEEMANN-u
v LJUBLJANI.	11-10
Dobro domače vino.
Ktlnr se Iiočc pokrepčali / dobrini domaćim vinom, naj se potrudi v liojan.
INa potu proti Opčini (Svete stop-niee — scala santa) par korakov od vojašnice. Kad prijazno krčmo gosp. Goillisljti plapola slovenska zastava, v krčmi pa iz čepa vre čista zdrava kapljica.
Doslej še nedoseženo zdravilo
zopor
TRGANJE PO UDIH
in revmatizem
pri čutniriiih boleznih, rtako vrste, }>ri trganji i obrazu, glavolmli, trganje t ledjih, ušesih. rfMua-tii'noj zolsiboli, trganji v knz.il in členih, pri krču. splosnoj slabosti nušie, pri tresenju, zamrlih udih /arail ilolge hojo ali itarosli, pri bolečinah v zasoljenih ranah, pri mrt i udu itd. — jo iz zdravilnih zelišč od lekarničar.ja JiaJ.. Hsibatn^ na l>uniijii napravljeni
KeliNČnih zell^^
Neiirosjlln so rahi za vrihanje in ozdravlja zelo hitro in zanesljivo, l'ri mnogih leta trajajočih poNkušnjah v civilnih in vojasklli bnlnišiii« eali se j« doka/alo. tel 3 m u yw-ti n h o s[(-)i da jo Xeurox)lln naj-holJSe bolečine tolažeče sredstvo, ki vtolaii tudi najliujše bolečine, ki m- celo pri zelo zastaranih boleznih popolnoma preženejo, r godna priznanja sluinili zdrav* Iilkitv in stotera zahvalnu pismu to potrjujejo.
ZI'ltAVNIŠKO PRIZNANJE.
Gospod u .tiil llerhabnv lokamičarju na liunaju.
Ker jo porabljen Neurosjlin, katerega sto Vi podarili irarni/ijski holnišuioi iu jo j>i-i nervoznej glavoboli na enej strani in pri mišičnem rev-iiiutiziuti / inasirsnjem vred zelo Veliko koristil, /nto prosim, pošljite bolnišnioj še |J steklenic Nenrotjllnii močnejšo vrsto. S |>osebnim spoštovanjem.
Josefov, dne decembra 187W.
lir Friilr. Ditekelniann
e. k. višji štabni zdravnik in voditelj gamizijske bolnišnico št. 12.
Cena: 1 steklenica (t zelenom zavoju) 1 gld. 1 steklenica močnejšo vrste Iv rudočom zavoju) /h proti n, revmatizem mrtvudenje i gld. 20 kr. po pošli kr. zu zavoj.
ME* Vsaka stcklenica nosi katior znamenje pristnosti zgoraj natisiieno po gosposki potrjeno varstveno marko.
Glavna poštljatvona zaloga za deželo:
Na Ounaju, tokarilica ,,zur llarmherzigkcit g. J. llerbabny, Noubau, Kaiscrstrasse 110.
Zalogo: Carlo Zanetil. leUrnica via nuova 27. Na i»oki: M. Scarpn lokarničar; v Gorici: G. Chri-stofnlelti lekarničar; r Ljubljani: J. Swoboda Jul: Trnkntžv lekarničar; v Puiji: A Uassormann, leknr-niJar;	12 — 1
Einladung zur Pranumeration
auf das in Wien seit .'50 Jnhren orseheinonde Tagblatt die
MORGEN-POST.
l>io -lorgeD-Post" ist das flltesto, 1'roisinnigste uud zugleich billigste taglich ersclieinende Mlati Wiens.
Durch i lire gediegenen Artikel, ilire pikanteu Fenilletons uud ilire spaoeoden Homane nitnrnt die „Borgen - Post" einen ersten Plat« unter den Wiener TagesblSttern ein. Dio .Morgen-Post"
kamnft mit rflcksiohtsloser Entschiedonhelt fflr allo Volksinteresseu und fur die Interesson der Froiheit. Nirht das Organ einer Partei oder Cotorie, sondern der getrene Dolmetsch jener demokrat iselien (irundsiltze, durch vveleho die Menschheit ilirer Sklavenfesseln entkloidet, ward, kiimpft die ..Morgen-Post" ein ganzes Menschenalter hindurch unerniftdet und unorsehrooken fflr Kecht und Froiheit, 1'flr Fortsehritt. uud Aufklftrung.
In ihren HUndoii flattert das zukunstsivicho Hanner do Domokrntie und vertrauensvoll appol-lirt sio an die Sjmpathieu und nn den Succurs aller ohrlichen und aufrichtigen Volksmanner.
Wie die Stadt Wion immer oitie Vormauor der Froiheit, oine feste Hurg des Bflrgerthums govveson ist, so ist auch die ..Morgen-Post" nls das aitoste NVienor Blatt uud als ein eoht Wionor-isches Organ dor unersehrockone Amvalt aller Forderungen des freisinnigen Burgorthnmes uud aller Anliegen des Volkes.
Sonntag den 19 d. 1B. boginnt iu der .Morgeo-Post" ein neuer, spnnnender Volks-Koman aus dor Feder des borlihmton Volks-schriststollers Alois Berla, unter dem Titel:
..Verloreiie Wlener KlnderM
Dieser Volksromau, vvelchor Herz und Phautasie des Losers beschftftlgen wird, sohildort die •Schieksale von \Vieuer Kiudern, welche in den mannigfachaten Lagen des Lebens sicli als VViener bovviibren. Iteizendo Erzilhlungen vvocbseln mit spanueuden Vervvicklungon ab, sonsationello Episoden regen das luteresse des Losers im bOchsten Grade an, und iiber Allem w01bt sich dor Hinunol oeht \vienerischer llerzliohkoit und Oeinfltbllchkeit. Mit dom Komun ,Verlorene Viener Kinder" bieten wir deli Lesern eino hoehinteressante, spauuungsvollo Lecturo.
Die ..IDorgen-Post" kostot monatlich samint iftgliclier Postzusendung blos 1 fl. 50. kr. Um diesou Preis ist koiiv anderes Wiener Tagblatt zn habeu.
Wer ein nach jeder Kichtung hiu fur die Froiheit ointrotendes Tagesblatt haben vvill, der abonniro die „Morgen-Post".
Die detullirteii l'raiiuineratioii8prelse slnd:
Ftir Wien: 1 Monat 1 II. 10 kr., 3 Monate 8 II. SOkr., (i Monnte (J fl. «0 kr. — Mit Zustelung in's Haus 20 kr. mehr. Einzelne Numeru 4 kr.
Fflr die Provini: 1 Monat 1 fl. 50kr., 8 Monate 4 fl. 50 kr., 6 Mouato 9 fl.
Diojenigon P. T. Abonenton, vveleho auch das zveimal in der \Voche erseheinende belletristische Beiblatt der „Morgen-Post": nWiener Fauiilien-Journal zu beziehen wttuschen, vvollen fUr dasselbe i noch oinsenden :
Fflr Wien: monatlich 30 kr., 3 Monate 90 kr., (> Monate 1 fl. 80 kr. — Einzelne Num-meru des „Familien-Jouruals" kosten 3 kr. Ftir die Provini: vierteljttbrig 90 kr.
Inserate finden in der ..Morger-Post die weiteste Verbreiturg.
Zeitungs-Verschleisser in deu Proviuzstadteu oder im Auslande, vvelcho sich mit dem Ver-kaufe nnseres lllaltcs befassen wollon, erhalten eino gute Provision uud vvollen sich an uns vvendon.
Probeiiuitiiiiern gratis. ^
Die Administration der „Morgen-Post"
Wieu, I., Schulerstrasse Nr 18.
PoMlratiNkfl Kamlužek
^ *a v»ak stan pri majhen, m trudu in brez »krošktv. Vprašanja pod imenom ,.»henverdlenM to stavijo: An die Redaktion ..|»er Kapltiillit" Wien, Kohlmark 0. —	g.
Prsni
BONBONI IZ TRPOTCA
<Siiitiirrgrrich'Bru*t-B(inbon»)
za ozdravljanje plućnih in pranih halezni, katlja, hri-pnrire, pirlce in zn*l*ženjn »upnika.
Neprecenljiva rastlina, ktero nam ponuja priroda v blagor trpečega človeškega rodu, hrani v sebi do današnega dno nodojasnonn skrivnost, vneti sloznici grla i ti sapnika urno in zdattio polajšanje daje, in tako ozdravljenje doličnih organov naglo pospoSnje. Ker pri na-• V/	> šom izdelku damo po-
>-roštvo za čisto zmes
trpotca s sladkorjem, prosimo, posebno pazili na našo po gosposki vpisano rarovalno marka in na podpis na listku, ker le tak jo pravi.
Viktor Schmidt in sinovi,
e. kr. fabrikantl, \VIKN, IV. Alleegasse Nr. 48,
Cena ene Skatljice 30 kr.
Se dobiva pristno sauio v lekarnah: E. Leitcnburg, C. Za-netii in P. Ifoeca v Trstu, in C. Zanetil v Gorici, lan—o
m EMEMM
so ponuja tako dobra prilika, da se more izvrstna ura za Fclavico ceno kupiti.
VELIKA
RAZPRODAJA.
l'o vsej Kvropi nastalo politiško razmere so tudi Švica niso oguolo i zato so jo mnogo dclaeov izselilo, vsled cesar so rušijo tudi fabriko. Tako jc i prva naj-zuamenitiša urarnica, katero ml zastopamo, zdaj zaprta i nam poverjena razprodaja njenih izdelkov. Tako imenovano \Vaschington žepne uro so najboljšo uro na svetu, izvolirodno krasno vrozljano | vezene i po amerikanskom sestavu napravljeno.
Vso uro so na sekundo ropasirauo i mi dajemo poroštvo za vsako uro na 5 let.
Zn doka/, gotovega poroštva 1 strofe aolldnoali ae a tem jnvno obvezujemo, d« hočemo vsako uro. ki ni po volji, na»J vzeti I zamenjati.
lilijo žepnih romontoir ur, navijajo so brez kljuca, s stalnim zaklopccm, izvonredno točno na sekundo regulirane, razen tega po novom načinu oloktrogal-vaniški pozlačeno, z verižico, medaljonom itd. po-poproj gobi 25, zdaj ona lo po i0 gdld. 20 kr. 1000 krasnih ur na kotvo iz srebro-nlkla, na ITi rubinih, z emajlrranim kazalom, za sekunde, kristalnim plosnatim stoklom, poprej gold. 21, zdaj ena lo gold. 7.25, vse na sekunde rop»sirano. 1000 ur na vrotono, z izrezanim zaklopcom iz srebro-nikla, kristalnim plosnatim steklom, na 8 rubinih, najuatanjčniši! ropasirauo, z verižico, medaljonom i žametnim etuisom, poprej gold. 15, zdaj ona le gold. 5.M0.
1000 ur na koti o, iz čistega KI lotncga srebra, po o. k. puneovneiu uredu pregledane, na 15 rubinih, rnzen tega električno pozlačeno, najimtanjčtiišo regulirane. To uro so poprej stalo 27 gold., zdaj pa stojo lo gold. 13.10. 1000 Vashington romontoir žepnih ur iz pravega 1 teškega srebra, po c. k. puneovnem crodu pregledane. Poroštvo so daje, da so najtočniio na sekundo ropasirauo, notranja sestava jo iz. nikla i teb ur ni treba nikoli popravljati. Taka ura je veljala poprej gold. 35, zdaj pu se dobiva za no-verjetno ceno IU gold ltazen tega se dobiva z uro vred zastonj verižica, medaljon, etul iz žamota i ključ.
1000 pravih zlatih ir za gospd, na O rubinih, proj
iO golil, zdaj 20 gold. 1000 remoiitoit ur iz pravega zlata zn gospodo ali
gospč, prej 100 gold , zdaj 40 gold. UMI ur za zid z najlepšim emajliranim okvirom in
bitnim kladivom, popvoj (i gold. 75 kr. 850 ur budilnio z udarcem, ki prav dodro tolčo, najnatanjčnlse regulirane, tudi pripravno za mizne pisače; poprej 12 golil., zdaj lo 4 gold. 80 kr. 050 ur z n i haloni v najlepšo izdelauej visokoj gotl-škej omarici, navijajo so vsacih K dni, najtočniš* na čas regulirane, izvonredno lepo i krasno.— Ker ima taka ura so po 10 let dvnojno vrednost, no imela bi so v nobonej hiši pogrešati, posobno ker jo taka res krasota sobi. Take uro so do-prej veljalo po 35 gold., zdaj pa izjemno lo 15 gold. 75 kr.
Kndiir ae naročujeje ure z uilialom, treba j« priložiti zagotovRčIno.
Napis:
J—4
RAZPRODAJA UR
urarnice Ph. FIIO M M A Dunaj,
Uotlienlliurmstrasse, št. 9, partere.
Lastnik, društvo „EDINOST",
Izdat olj in odgovorni urednik: ANTON ŠLUNDE1L
lieiia&njl Ust Ima prilogo ^Ml
Tisk. Sinov K. Amati v Trstu.