47 Šolsko svetovalno delo | AKTUALNO Not working (Josh Cohen) – recenzija Minea Rutar, Ljubljana Britanski psihoanalitik in profesor moderne knji- ževnosti Josh Cohen svojo zadnjo knjigo Not wor- king začne s prevpraševanjem vseprisotne ideje, da je »bistvo naše človečnosti v tem, da delujemo in ustvarjamo«. V to ga vodi ugotovitev, da se vse več njegovih pacientov sooča s simptomi, ki jih pozna- mo pod oznakami izgorelosti in depresije. Čeprav je psihoterapevt in bi tako lahko bil obtožen indivi- dualizacije človeškega trpljenja (torej izpostavljanja zgolj subjektivnega, psihološkega vidika namesto upoštevanja socioloških dejavnikov), skozi celotno knjigo eksplicitno obravnava vlogo družbenega pri- tiska na razvoj posameznikovega občutka vrednosti oz. pomembnosti in zadovoljstva oz. sreče, tako da se spretno izogne vsakršni patologizaciji posamez- nika kot obstoječega izven družbenega konteksta, niti ne abstrahira duševnih stisk od posameznika do te mere, da bi jih popolnoma pripisal makro dejav- nikom (prevladujoči ideologiji, kulturi, diskurzu ali materialnim pogojem). Bolj kot da bi ponujal jasne rešitve in nasvete, avtor ponuja svoje razmisleke ob intimno osebnih in šte- vilnih kliničnih opažanjih, s čimer bralcu omogoča občutek globoke razumljenosti in s tem legitimacije lastnih občutkov, vezanih na odpor do dela; pro- nicljiv uvid v razumevanje pojava izgorelosti tako s psihološke kot sociološke perspektive; upanje, da je možno delati, biti srečen in živeti drugače onkraj trdega prijema prisile po konstantni storilnosti in produkciji. Ena temeljnih ugotovitev je identifikacija dveh vi- rov tesnobe izgorelega človeka (delavca/študenta/ dijaka). Eden od obeh identificiranih strahov izhaja iz nadjazovske grožnje, da si človek ne zasluži ob- stajati, če ni dosegel izmuzljivega cilja karierne iz- polnitve oz. se neprestano karierno ne izpolnjuje, napreduje, dosega, producira. Drugi od strahov je bolj impliciten in zato morda bolj strašljiv, ker se mu je skoraj nemogoče ogniti ali upreti, in to je strah, da če tega ne počnemo (če ne iščemo vedno novih na- činov preseganja lastne tendence k inerciji, pobega iz tako demonizirane cone udobja), bomo globoko nesrečni, neizpolnjeni, nezadovoljni. Ni se težko strinjati, da za srečno življenje ni nujno oz. celo predstavlja oviro klasično »delo«. Nihče več zares ne zagovarja ideje, da je smisel našega življenja moč najti v osmih urah dela na dan v skladišču ali prodajalni. Ne, vprašanje je postalo subtilnejše, grožnja od- govora nanj pa toliko bolj srhljiva. Kaj pa, če niti neklasično »delo« v obliki kreativnega (a nenehnega in h končnemu rezultatu oz. proizvodu usmerjene- ga) ustvarjanja ni nujno tisto, kar nas bo osrečilo oz. izpolnilo? Kaj če se lahko tudi pri takem delu na poti izpolnitve pojavijo nepričakovane ovire? Čeprav je delo pedagoškega delavca, pa naj gre za vzgojitelja v vrtcu, učitelja v osnovni in srednji šoli ali pa visokošolskega profesorja raziskovalca verje- tno neprimerljivo z običajnim delom v stopnji kari- Šolsko svetovalno delo | AKTUALNO 48 erne izpolnjenosti, ki jo načeloma omogoča (za po- memben del ljudi v tem poklicu raziskave namreč kažejo, da so ga aktivno izbrali, torej da je zanje res po-klic), je še vedno delo in s tem podvrženo isti pri- sili v obliki »moram«, ki zahteva nenehno upiranje lastni inerciji. In to samo po sebi ljudi – vsaj nekate- re – lahko začenja spravljati v obup, izgaranost, cini- zem, čeprav načeloma delajo tisto, kar so izbrali in jih (pod določenimi pogoji) veseli. Kar se na tej točki zdi, da je tisto, kar se nam upira, torej ni vsebina samega dela, ampak ideja nenehne razpoložljivosti, prisile, ideja brezkončnega sezna- ma stvari, ki jih »moram« opraviti, pa če je vsebina tega »moram« še tako skladna z našimi interesi, za- nimanji in ambicijami. Kot strne Cohen, »čeprav lahko [težnja po produk- tivnosti, ambicioznosti, uspešnosti] služi kot spod- buda za ambicioznost in ustvarjalnost, lahko posta- ne tudi zahrbtno kaznovalna, vzbuja občutke sramu in neustreznosti zaradi vrzeli med tem, kar smo, in tem, kar čutimo, da bi morali biti.« (str. XVIII) Kaj potemtakem preostane? Ali smo na drugi stra- ni sploh lahko srečni in zadovoljni, če se zgolj pre- puščamo inerciji in je niti ne skušamo (neprestano) premagovati? Javni diskurz je ustoličil mnenje, da ne samo, da to ni možno, pač pa je celo prepove- dano. Kot piše Cohen, besni smo na tiste, za katere se zdi, da so zmožni biti srečni, ne da bi se trudili stalno producirati in nekaj početi, kot da bi jih hoteli zaslišati, kako si drznejo uživati v drobnih radostih in celo brezdelju – v tako »primitivnih, nepremišlje- nih, neproduktivnih in kratkotrajnih oblikah zado- voljstva«. Čudimo se tistim redkim posameznikom, ki izberejo tvegane nestorilnostne poklice s skrajša- nim delovnim časom, prožne oblike dela z manjšim dohodkom in slabšimi rezultati, ki se ne ženejo za napredovanji in nazivi in veljajo za »neambiciozne«. Kot da bi se vedno znova spraševali, mar ne bi bili zares srečnejši, če bi se le še malo bolj potrudili za samouresničitev, se še malo močneje uprli težnji po inerciji in ne-produciranju ter se »bolj potrudili«? Zdi se nam, da s tem, ko si drznemo želeti pasiv- nost/ne-delo/brezdelje/inercijo/odsotnost prisil, hočemo preveč; in tega se sramujemo. Razbreme- njeni smo bili (seveda ne vsi) prisile in bede rutin- skega, nekvalificiranega dela, zdaj pa vihamo nos še nad možnostjo samoizpolnitve v smiselnem, viso- kokvalificiranem in kreativnem delu? Koliko bolj leni in podvrženi zasledovanju golega ugodja pa še lahko postanemo? Taka vprašanja so zastrašujoča, glas, ki jih zastav- lja, pa je neuničljiv in uničujoče dominanten in ga Cohen poistoveti s psihoanalitičnim konceptom t. i. kaznovalnega nadjaza. Seveda se mu uklonimo, naš samoprezir zaradi lastne težnje po ugodju pa se poglablja in grozi, da škode, ki jo povzroča našemu psihičnemu blagostanju, enkrat ne bo več mogoče popraviti. Rezultate tega procesa Cohen prestreza v psihoterapiji ljudi, ki so izgoreli, ko so se želeli »sa- moizpolnjevati« brez meja. In nenazadnje: postreže tudi s svojo lastno pretresljivo izkušnjo istega proce- sa, ki ga je po hudi izgorelosti spodbudila k osebni preobrazbi. Rešitev? Možnost izpolnjujočega dela in popolne- ga pasivnega premora, le v drugačnem razmerju (v prid slednjemu)? A kaj ko sta pasivnost in golo obstajanje postala tako demonizirana, da se nas večina zgrozi že ob misli na to, da bi se v kakršni koli meri (razen morda nekaj ur, največ nekaj dni naenkrat) odpovedali prisili po produciranju, aktiv- nem udejstvovanju, smiselnem izpolnjevanju svojih potencialov. Povedno je, da sta v zadnjem času pos- tali uspešnici tudi knjigi Hvalnica počasnosti (Carl Honore), ki analizira, kako trenutna delovna kultu- ra ogroža naše duševno zdravje, ter Lenoba: težav- na disciplina (Manfred Koch), v kateri je imperativ nenehnega, neutrudnega dela predstavljen kot ena osrednjih zagat naše dobe. Zakaj smo tako nekritično sprejeli idejo, da je (in da mora biti) delo oz. nenehno premagovanje inercije in težnje po ne-delu, nenehno prizadevanje in trud osrednji temelj naše pravice do obstoja in – subtil- neje, a enako zastrašujoče – do sreče? In vse to kljub vsem dokazom iz resničnega življenja, ki pričajo o nasprotnem (množični problem prokrastinacije, 49 lenarjenja na delovnem mestu (angl. slacking off), hrepenenje po dopustu, počitnicah, prostih dneh, praznikih, upokojitvi) ravno zaradi pretiranega pe- hanja za delom? Smo res obsojeni na nenehno zasle- dovanje iluzije – neizmerno prepričljive iluzije –, da se skriva pravica do sreče (celo pravica do obstoja) tam nekje za naslednjim premaganim izzivom, na- slednjim doseženim ciljem, naslednjim neumornim uporom težnji po inerciji? Cohen sklene knjigo s preprosto, a v kulturi, ki te- melji na dosežkih (angl. achievement culture), ne- sprejemljivo in radikalno idejo, da morda ključni problem ni težnja po inerciji, ki jo tako demonizira- mo, pač pa naši siloviti in obupani poskusi nenehno se ji upirati in jo premagovati, četudi nas to upiranje stane vsakršen duševni mir in na koncu – paradok- sno – dobro življenje.  Vir Cohen, J. (2020). Not working: why we have to stop. Granta Books. Strokovni priročnik je namenjen: • vzgojitelju začetniku (kot opora in izhodišče za razvoj profesionalne identitete vzgojitelja) in • vzgojitelju z izkušnjami (ponuja celosten vpogled v njegovo delo ter daje možnost prevetritve in osvežitve vzgojno-izobraževalnega dela). V priročniku je predstavljen celovit pregled delovanja dijaških domov v naslednjih vsebinah: • Namen in vloga dijaških domov • Zakonodajni okvir delovanja • Dijaški dom kot varno in spodbudno učno-vzgojno okolje • Mladostnik v sodobni družbi • Vzgojitelj • Vzgojno-izobraževalno delo • Pomen sodelovanja s starši • Svetovalna služba in druge službe • Etični kodeks in • Samoevalvacija kot način zagotavljanja kakovosti vzgojnega dela DIGITALNA BRALNICA ZAVODA RS ZA ŠOLSTVO www.zrss.si/digitalna-bralnica/dijaski-domovi Dostopno v Digitalni bralnici ZRSŠ: