AVE MARIA
AVE MARIA
published monthly by The Slovene Franciscan Fathers,
LEMONT, ILLINOIS
in the interest of the Slovene Franciscan Commissariat of the Holy
Cross.
□
Subscription Price: $2.50 per annum
Naročnina: $2.50 letno.
Izven U. S. A. $3.00
□
Management — Upravništvo AVE MARIA P. O. Box 608, Lemont, 111.
Telephone: Lemont 494
□
Printed by SERVICE PRINTERS Lemont, 111.
Entered as second-class matter August 20, 1925, at the post office at Lemont, Illinois, under the act of March 3, 1879. Acceptance of mailing at special rate of postage provided for in Section 1103, Act of October 3, 1917, authorized on August 29, 1925.
Naročite se na
"AVE MARIA"
ki je glasnik katoliškega življenja slovenskim izseljencem v Ameriki in porok zvestobe katoliški Cerkvi.
Več svetih maš
se daruje za naročnike našega lista. Najbolj stalna je pa sv. maša, ki se daruje vsako prvo nedeljo v mesecu v naši samostanski cerkvi pri Mariji Pomagaj v Lemontu.
Vsak naročnik
NAŠEGA USTA JE PODPORNIK VELIKE MISLI MISIJONSTVA JEZUSOVEGA. ZAKAJ? DOLARJI KI SI JIH NAMENIL ZA NAROČNINO NAŠE-GO LISTA, NISO VRŽENI V KOT. KAMENČKI 50 ZA ZGRADBO KRISTUSOVEGA DUHOVNI-ŠTVA. ZATO JE BILA AVE MARIJA USTANOVLJENA, DA BI V GMOTNEM OZIRU PODPIRALA DIJAKE, KANDIDATE ZA DUHOVNIŠKI STAN. TVOJA NAROČNINA JE SEME, KI NAJ NEKOČ OBRODI SAD V VINOGRADU GOSPODOVEM. KOLIKO JE DIJAKOV, KI BI RAI ŠTUDIRALI, PA IMAJO SREDSTEV. SAMOSTAN V LEMONTU JE TUDI ŠOLA IN VZGOJE-VALIščE IDEJALNIM FANTOM, KI SO SI ZAŽELELI SLUŽBE ALTARJA. SEDAJ RAZUMEŠ. NAŠ LIST UTIRA POT TEM ŠTUDENTOM.


Letnik XXXII
Junijska štev. 1940—
pomisleka vredno
Ob mojem zadnjem misijonu mi je bilo stavljeno med drugimi tudi vprašanje:
Zakaj se je Katoliška Cerkev tako pozno začela zanimati za delavska vprašanja, Zakaj duhovniki že preje niso razlagali ljubem, kako se naj delavstvo bori za svoje Pravice, katere te pravice so, kako sveti očeti povdarjajo pomen udejstvitve socijalne Pravičnosti v življenju?
(Morda ne veste, da ima ta ali oni misijonar navado vpraševalne ure. Po navadni večerni pobožnosti duhovnik odgovarja na razna kočljiva vprašanja, ki mu jih verski na posebnih lističih napišejo.)
Omenjeno vprašanje je bilo na redu.
Kaj sem odgovoril, kaj bi tebi, čitatelj, Ogovoril, ako bi te mučil isti dvom?
Odgovoriti bi ti moral z besedo, ki sem Jo v cerkvi govoril.
Cerkev je v vseh časih od prve ure svo-Je zagovarjala pravico in ljubezen, pravičnost, ki je obvezna za vse sloje, vse čase. ^ tem, ko govorimo o prvem patronu delavcih pravic — Leonu, trinajstem, govorimo 0 zagovorniku delavstva, Piju, enajstem, in 0 zadnjem poborniku pravičnosti, Piju, dva-najstem, ne mislimo reči, da je Cerkev stala ^'aznih rok in z molčečimi ustmi v vseh fr'ejsnih stoletjih svojega življenja.
Kristusov evangelij, evangelij zastop-nosti, miru in bratstva, je vendar to in edino povdarjal, naj se ljudje razumejo med seboj, naj se smatrajo kot otroke enega Očeta, dajo vsak vsakemu, kar mu gre, naj ne delajo drugim tega, kar bi ne hoteli, da kdo drug njim ne prizadene. Ljubi Boga in ljubi bližnjega. V tem je vendar izraženo vse, na čemer sloni socijalna pravičnost.
Da je Cerkev pričela bolj goreče zagovarjati delavske pravice v zadnjih časih, temu je vzrok kriza industrijskega življenja. Bič nerednega kapitalističnega samo-paštva je v zadnjih desetletjih začel prav nečloveško udrihati po hrbtu in plečih delavstva, v zadnjih desetletjih se je začel kazati plevel liberalizma najbolj. Je sicer začel širiti svoj nauk že pred dolgim časom, a se je razpasel v grozečo lavo komaj v pol preteklem stoletju in v naših dneh. Ko je klic nedolžnega Abla — delavca, ki ga Kajn kapitalističnega sistema mori, prišel do neba, je morala Cerkev nastopiti z ogorčenim: "Ni ti dovoljeno — Bog je dal nam vsem enake dolžnosti, pa tudi enake pravice, vsak naj ima svoj delež pri mizi zemskih dobrot."
Očitanja polna je beseda: Kako da se šele danes zavzame duhovništvo za to pereče vprašanje? —
Ne rečem, da so vsi voditelji prežeti z duhom Leonovim in Pijevim, mnogo jih je, ki se preradi sklicujejo na besedo Jezusovo:
Novi Marijin altar v novem svetišču samostana v Lemontu. Semkaj bo hodil slovenski narod po Ameriki Marijo častit in se ji priporočat v vseh skrbeh in težavah. Blagoslovljen bo 14. julija. Blagoslovil ga bo sam čikaški nadškof. Rojaki, udeležite se te slovesnosti.
Uboge bote imeli vedno med seboj, kot na nekak zagovor nerednega gospodarskega reda, velika večina Kristusovih borcev pa Je bila vedno na strani Učenika socijalne pravičnosti — Jezusa in je razglašala v svet:
Dal nam je talente Bog, enemu enega, drugemu dva, tretjemu pet, dal nam jih zato, da bi kupčevali z njimi in si pridobili božje kraljestvo, ni rekel Bog: kupčuj s talenti ubogih, kradi drugemu telesne in zem-ske in duhovne dobrine.
Zdravje, telesna jakost, veselje do življenja, zadovoljstvo duha in duše, so dobrine, ki jih je Bog dal delavcu kakor deloda-javcu. če jih deloclajavec izpodjedava na račun delavca, zapade sodbi božji. Vnebo-vpijoč greh Bog tako kaznuje kot druge grehe s časnimi kaznimi in večno nesrečo.
Cerkev je Kristusova ustanova. Zato ta Cerkev mora tudi ta nauk razglašati in so duhovniki pod grehom dolžni se postavljati za uveljavljenje pravičnosti v vsem družabnem življenju.
pomagaj si sam in bog ti bo pomagal
"Pojdi, tvoja vera ti je pomagala," Jezusove besede, na katere se sklicujejo moderni sektaši "Christian Science" kot na krstni svoj list kristjan.
Sekta verskih padarjev, ki ljudi samo z vero zdravijo. Naj te kača piči, ali ugrizne ^nalarijski komar, naj se ti noga zlomi, ali notranja rana prisadi, vse bo vera ozdravila.
"Kaj ne pravi Kristus, kadarkoli ozdravlja: pojdi, tvoja vera ti je pomagala? Vera je torej tista mogočna medicina
apoteke božje, ki ima v sebi zdravilno moč zoper vse bolezni."
Da, noben ne taji moč vere, toda v Kristusovih slučajih hoče Bog dvigniti srca s čudeži Odrešenikovimi, da bi ljudje spoznali njegovo poslanstvo in se oklenili njegovih naukov, ki jim je vera temelj in žarišče. Nobena sekta ne more njegovih besed spelja-vati na mlin napačnega evangelija, kakor da je Bog hotel učiti nauke teh duhovnih padarjev.
Sicer pa nima pomena našim govoriti o tej sekti, ki polaga vse na napačni fundament. Mi še preradi — premalo zaupamo v božjo moč in zdravilno silo vere.
Indijanke s čudodelnimi očmi so preje ko molitev, starci s hipnotičnimi sredstvi so imeli in imajo prednost pred zdravnikom Bogom in vsi domači zdravniki in tuji profesorji bodo preje vprašani za svet kakor najboljši svetovavec življenja — Stvarnik, ki bi ja moral vedeti več o življenju kot vse stvari.
Kaj bi nam neki svetoval ta svetovavec življenja, če bi ga vprašali za svet? Kaj neki kot kar nam je že zdavnaj zapovedal v peti božji zapovedi, ne samo svetoval; zapovedal.
Skrbi za zdravje! Ne ubijaj svoje telo.
Kdor zapravlja svojo moč z nezmer-nostjo in neugnanostjo v življenju, mu nobena vera ne bo pomagala.
Kdor ne skrbi za prva pravila, ki so nam bila dana v ohranitev zdravja, mu zaupanje v Boga ne bo pomagalo.
Kclor si nikdar zob ne umije, ne more pričakovati, da mu bo vera odvzela muke dentistovske, kdor ne pazi na oči, mu ne bo s pomočjo vere prihranjeno, da bi mu ne bilo treba nositi berglje očal, kdor na križiščih noče videti mimohitečih avtomobilov, bo nujno prišel ob noge, ali roke ali še kako drugače hujšo poškodbo trpel in vera mu
noge ne more vrniti, ne roke, ki je bila odrezana.
Reči hočem in povdariti resnico slovenskega pregovora: Pomagaj si sam in Bog bo pomagal. Nočem reči, kakor da Jezus ni učil o veliki moči veri.
Vera in zaupanje je veliko bogastvo. Saj pravimo: zaupanje je polovica zdravja, predvsem zaupanje v božjo moč in pomoč. Ko katoliška cerkev pobija nauk novotar-jev, noče pobijati velik pomen, ki ga na vero polaga Kristus.
Vera v Boga in zaupanje v njega, ti bo postavilo vse zemsko življenje v drugo luč.
Spoznal boš, da je telo sveta posoda, ki v njej biva duša, da je treba telo ohraniti zdravo, če hočeš, da bo zdrava duša v njem.
Spoznal boš, da je vsa zemlja le časna hišica, ki v njej za dober čas prebivamo, ne smemo pa nanjo navezati svojih oči in srca. Vsa zemlja s svojimi majhnimi in velikimi težavami ne sme odvrniti duše od pogleda v večnost.
Spoznal boš, da so vse majhne in velike skrbi, ki se z njimi trapimo na potovanju skozi solzno dolino, le coklje, ki te navzdol vlečejo. Ne pedenj ne boš pridobil na potu s temi večnimi mislimi na starko Skrb.
Spoznal boš, da vlada nad vsem vesolj-stvom dober Oče, ki ti je dal življenje in svet v gospodstvo, ne, da bi ti bil njihov suženj. Dal je rastlinam, živalim in vsem drugim živim in neživim stvarem nalogo, da ti služijo.
Ti pa služi Njemu, ki je vse vesoljstvo ustvaril.
Z vero, ki si jo vrgel iz srca, gre rakom žvižgat tvoje zadovtojstvo, tvoja sreča in tvoj blagoslov.
Zadovoljstvo pa je prvi predpogoj zdravja. Sreča je veliko hrepenenje, ki nam daje veselje do življenja. Blagoslov božji pa koreninam življenja priliva.
Vse te besede se nam zde že stare, tisočkrat premlete. Toda kakor so nazadnje stare pesmice najlepše, ker nam najlepše spomine obujajo, tako je ta stara pesem o veri najlepša pesem Kristusovega kraljestva, pesem o zaupanju v večne duhovne dobrine.	P. A.
Stranski altar - Altar sv. Antonu posvečen.
božji hram
IŠE in hišice so razpostavljene po gričih, ob cestah nanizane, po dolih in ravninah posejane. Neskaljeni mir kraljuje ^ed njimi, pravo tihožitje: to so naše vasice.
Hiše so se strnile in razkošatile, druga ob ^rugi stoje in življenje vrvi med njimi: mesta.
Po mestih in vaseh, po trgih in selih pa stojijo božji hrani sredi med našimi domovi. In °b njih stolpi in stolpiči, nemi klicarji, ljubeznivi kažipoti: Kvišku, navzgor!
Navzgor gre naša pot!
Tu na zemlji nimamo stalnega bivališča.
čujte, bratje, popotniki smo. Kakor izgnanci, ki se vračamo k Očetu.
Naša domovina pa je v nebesih.
In kakor duhovnik pri slavospevu nam zvoniki neprestano kličejo:
Kvišku srca!
Mož, ki si zaoral v njive in polja, mati, ki trpiš in molčiš: Kvišku srca!
Delavec iz morečih tovarn, iz podzemskih r°vov, iz zadušnih pisarn: Kvišku srca!
Pa vi, otroci in mladina, starci in starke: kvišku srca!
Bomo kakor gora, ki se je od zemlje pognala proti nebesu in okamenela sredi na potu, bomo kakor plamen, ki se suklja iznad tal, pa Se razgubi v dimu:
Nič zato! Bog nas pozna in zvonili kličejo Neprestano: Kvišku srca!
ZVONOVI POJEJO
Nemi klicar je spregovoril: razmajali so se Zvonovi v stolpu. K službi božji pozvanja.
Kakor bi šelestela angelska krila nad domovi, kakor golobice v soncu hite glasovi čez Plan.
Zvon je pesem.
Pesem mladosti in nad, pesem moči in za-n°sa, pesem odpočitka in zatona: jutranji, poljanski, večerni zvon.
Človek se ob njem prebudi, ozre se nazaj ]n naprej in — razsolzi: ob jutranjem, poldan-skem in večernem zvonu.
In moli! — druga pesem, še lepša, ki s prvo s°zveni.
Zvon je življenje.
Od ranega jutra do poznega večera spremlja ljudi: ure jim meri in delo deli. Pa od jutra do večera življenja.
K poroki pozvanja, k pogrebu pozvanja.
Ob veselih in žalostnih dneh.
Zvoni ob požaru, zvoni ob nevihti.
A zvon je predvsem božji glasnik, ki vabi v cerkev in cerkev raznaša v svet. In božji klicar, ki teče pred obličjem Gospodovim, ko Življenje stopa med ljudstvo: v procesiji, v popotnici.
Nič čudnega, če je nemški pesnik v pesni o zvonu naslikal vse človeško življenje.
Zvon je pesem in življenje: vse.
Zdaj vabi k njemu, ki je vir lepote in življenja: VSE.
CERKVENA STAVBA
Vseeno:
Cerkvica bela vrh gore, ponosna katedrala sredi mesta.
Bila je doba, ko so poudarjali misel, naj cerkev vsem vernikom omogoči eno; namreč medsebojno sveto občevanje: gradili so staro-krščanske bazilike po vzorcu rimskih sprejemnih dvoran in — čudno, pa so pomenljivo! — po vzorcu tržnih lop.
Bila je doba, ko so poudarjali misel, da je v cerkvi pozornost vseh vernih obrnjena v eno samo smer, v skrivnost na oltarju: gradili so romanske cerkve s polkrožnimi loki in okrepljenimi vodoravnimi črtami.
Bila je doba, ko so poudarjali misel, da se vsi verniki v cerkvi dvigajo od zemlje proti nebu, v eni sami vroči molitvi: gradili so kipeče gotske cerkve s šilastimi loki in okrepljenimi navpičnimi črtami.
Bila je doba, ko so poudarjali misel, naj cerkev druži vse vernike v eno: gradili so re-nesanske cerkve z enotno in nerazčlenjeno notranjostjo.
Bila je doba, ko so poudarjali misel, da v cerkvi zažive vsi verniki eno samo življenje, vse pestrejše in bogatejše od sivega vsakdanjega : gradili so razkošne baročne stavbe z razgibanimi kipi in slikami.
Vseeno:
Kajti v vseh je ena misel:
V cerkvi smo vsi eno.
Celo duhovnik pred oltarjem je pravzaprav samo zastopnik ljudstva. Njegove molitve so v množni obliki: molimo, darujemo, prosimo. Povzdignjen je sicer nad vernike, a njegova daritev ni zgolj njegova: vernikov ji:, za vernike je!
Mi smo izvoljen rod, kraljevsko sveče-ništvo.
Verujem v občestvo svetnikov.
Tako silno je to občestvo, da padajo pred njim meje življenja in smrti: celo pokojni iz onostranosti so mu pridruženi. V starih časih so preganjani kristjani opravljali službo božjo v katakombah: v grobiščih svetih mučencev. Nekoč je bila pri nas splošna navada, da so drage rajnke pokopavali okoli cerkve.
Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.
In kjer smo vsi eno v njem, tam pač mora biti tudi On, ki je z nami eno: Bog-človek.
A. F.
pismo apostola jakoba
JEZIK JE TREBA BRZDATI.
ijAJ vas, bratje moji, ne bo mnogo uči-j teljev, ker veste, da bomo strože sojeni, j V marsičem namreč grešimo vsi; če kdo z besedo, ta je popoln mož, zmožen vse telo. Ako denemo konjem
ne greši brzdati tudi uzde v gobce, da bi nam bili pokorni, vodimo tudi ves njih život. Glejte, tudi ladje, čeprav so tolike in jih gonijo silni vetrovi, obrača zelo majhno krmilo, kamor hoče volja krmarjeva. Tako je tudi jezik majhen ud, pa se hvali z velikimi rečmi. (3, 1 - 5.)
Kakor v judovskih sinagogah, tako je tudi na sestankih prvih kristjanov lahko vsak dobil besedo, kdor je hotel drugim govoriti. Verjetno, da so se pojavile zlorabe in proti tem piše sv. Jakob. Najprej poudarja, da tisti, ki druge uči, bo strože sojen, ako ni dobro spolnil svoje dolžnosti. Niti sam sebe ne izvzema. Prav
zato pa je treba imeti jezik na uzdi. Nihče ne more reči, da je prost greha, pravi sv. Janez (I. 1. 8). Tudi sv. Jakob isto trdi, da smo vsi z njim vred grešni ljudje. V marsičem grešimo; v nobeni stvari pa se človek tako lahko ne pregreši kakor v govorjenju, tako da bi se tisti, ki bi se res ne pregrešil z jezikom, lahko imenoval popolnega človeka. Ta bo lahko krotil tudi druge svoje strasti. Z dvema nazornima zgledoma to dokaže: majhna brzda vsega konja vodi in majhno krmilo veliko ladjo. Tako ima tudi jezik velik vpliv, tako da, kdor svoj jezik obvlada, obvlada vse telo.
Glejte, kolik ogenj, pa kolik gozd zažge! Tudi jezik je ogenj, svet krivice; jezik se izkazuje med našimi udi za tistega, ki omadežuje vse telo in užiga življenja kolo, njega pa užiga pekel. Saj se vsaka narava zveri in ptičev in laznine in morskih živali da ljudem ukrotiti in se je ukrotila, le jezika ne more ukrotiti noben človek; neugnano zlo je, poln smrtnega strupa! Z njim hvalimo Gospoda in Očeta in z njim kolnemo ljudi, ki so ustvarjeni po božji podobi. Iz istih ust prihaja hvala in kletev. Bratje moji, to ne sme tako biti. Ali mar studenec iz istega vrela iztaka sladko in grenko vodo? Ali more, bratje moji, smokva roditi olive, ali trta smokve? Tako tudi slan vrelec ne more dati sladke vode. (3, 6 - 12.)
Jezik kot sredstvo besede služi lahko vsem pregreham in vsem strastem, ki jih neti peklo, od človekove prve mladosti pa do konca življenja. Jezik je kakor ogenj. Majhna iskrica povzroči velik požar. Jezik je majhen ud, pa lahko napravi velikansko škodo: vsega človeka omadežuje, človek zna ukrotiti še tako divje zveri, le lastnega jezika brez božje pomoči ne more ukrotiti; vse strasti ga gibljejo in je strupen kakor gad, ki je vedno pripravljen pičiti-Kako smo nestalni! Z istim jezikom zdaj častimo Boga, pa koj nato škodujemo na časti bližnjemu, ki je ustvarjen po božji podobi. Vemo pa, da kar smo njemu storili, smo Bogu storili; V kakšno protislovje nas torej zapelje jezik! Saj še v naravi ni takega protislovja, če je studenec grenak, daje grenko vodo, nikdar sladko; na smokvi ne raste grozdje ne na trti smokve, naš jezik pa je vsega zmožen: Boga časti bližnjega žali. Zato tako češčenje Boga ne more biti pravo, ako obrekuješ in kradeš čast bližnjemu; ali eno ali drugo, oboje pa ne.
MIROLJUBNOST.
Kdo je med vami moder in razumen? Pokaže naj z lepim življenjem svoja dela v modri krotkosti. Ako pa imate grenko zavist in pre-Pirljivost v srcu, se nikar ne hvalite in ne lažite Zoper resnico. Taka modrost ne prihaja od zgoraj, ampak je pozemeljska, čutna, hudičeva. Kjer je namreč zavist in prepirljivost, tam je nered in vsako zlo. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej častna, potem miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez pristranosti in brez hlimbe. Sad Pravičnosti pa se seje v miru tistim, ki delajo za mir. (3, 13 - 18.)
Če pa že kdo hoče biti učitelj drugim in se ima za modrega, potem se ne sme zadovoljiti samo s tem, da pozna resnico, ampak mora znati tudi svoje strasti krotiti in dajati bližnjemu dober zgled, biti mora krotak; krotkost je lastna pravi modrosti. Kdor je prepirljiv in je proti bližnjemu, nima prave modrosti, ker je prava modrost združena z ljubeznijo. Kjer je prepir in razdor, tam ni prave božje modrosti, ker je proti ljubezni. Prava modrost je od Boga in zato je polna ljubezni, iskrena, neprava pa je od hudobnega duha in zato seje razdor in sovraštvo med brati. Po teh oznakah se loči prava in lažna modrost..
Tako je zgledal na« novi samostan prvega maja 1. 1940. Že slavčki žvrgolijo, se maj vesel budi ... v snegu . . .
to our young men!
We have our new seminary. It is our fondest and most cherished hope realized. It is, however, only our first goal. Now we must concentrate on another; getting Worthy youth to train for the priesthood and brotherhood. That is the purpose of this seminary. And today, as ever before, the biblical truth holds good: "The harvest is great, but the laborers are few."
Undoubtedly among you who read this there are many who are called by God to a higher state of life. You desire to devote your time and energy for the spiritual good
of others. Possibly, if you have the necessary talent and fulfill other requirements, you desire to work for the kingdom of God on earth by winning souls to God and by doing parish and missionary work. Then you are called to the priesthood.
If, however, you lack that talent and would nevertheless embrance religious life to insure your own salvation and devote your life to work in a monastery or parish rectory, then you are called to the brotherhood.
As a priest you would directly labor for the salvation of souls; as a Brother you would help the priest accomplish this purpose and hence indirectly also labor for the salvation of souls.
As a Brother you would work within or without the monastery, on the farm, in the garden, in the Ave Maria printing office, become a cook at the monastery or in parish rectories, ctc. With this work there is always sufficient recreation and respite. Once you have entered the Order, you no longer have any personal worries. You are well taken care of in every respect.
What are the requirements for the aspirant to the priesthood and brotherhood?
The student for the priesthood must be of good Catholic parents and of a good reputation; he must be healthy and sound in mind and body; in age he may range from 15 to 20 years; he must have completed successfully at least a four-year High School course which included the Latin language in its curriculum.
The candidate for the brotherhood must also be of good Catholic parents and of a good reputation and sound in body and mind; he must be unmarried or a widower. Further, he must promise, as soon as he enters the Order, that if he eventually leaves the Order he shall not demand wages for work performed. This is done to safeguard the Order. Age is not a serious consideration among the requirements of the brotherhood.
If you sincerely feel that you are called either to the priesthood or brotherhood, please contact us immediately and we will make the necessary arrangements. If among your acquaintances there is one who manifests a similar disposition please inform him about this.
Address all communications to:
Very Rev. Commissary-Provincial St. Mary's Seminary Lemont, 111.
poucljive zgodbice
O je prišel Konštantin Veliki v Bizanc, so mu poganski modrijani na vse mogoče načine dokazovali, da je njih poganska vera prava vera. Prosili so ga, da bi iz mesta izgnal sv. škofa Aleksandra. Ko se cesar ni dal pregovoriti, so mu prigovarjali, naj ukaže škofu, da se spusti z njimi v pogovor o tej stvari. Sv. Aleksander je bil molčeč in ni bil zmožen v govorništvu. Zato so ga hoteli osramotiti prebrisani modrijani. Cesar je v to privolil. Ti so izbrali izmed sebe najboljšega in naj modre j šega govornika, o katerem so bili prepričani, da bo ugnal svetnika. Pogovor se bi imel začeti. Zdaj se pa obrne sv. Aleksander k modrijanu in mu pravi tako glasno, da so vsi Poslušavci čuli: "Zapovem ti v imenu Jezusa Kristusa: molči!" In niti besedice ni mogel več
spregovoriti osramočen modrijan.
* * *
Celo pogani so si šteli v dolžnost, o svojih bogovih govoriti le s posebnim spoštovanjem in Posebno častjo. Tako pravi slavni rimski govornik Ciceron: "O mogočnosti bogov more človek govoriti le z globokim in svetim spoštovanjem in tudi tako le malo." Seneka navaja Podoben izrek Aristotela, slavnega grškega modrijana: "Prav gotovo je, da ne moremo biti nikdar nesramnejši, kakor če o bogovih nespodobno govorimo. Ko stopamo v tempel, se ob-našajmo dostojno; ako smo pri daritvah pričujoči, pobesimo ponižno oči in glavo in se držimo kolikor mogoče spoštljivo. Koliko bolj pa se vse to spodobi, ako se pogovarjamo o bogovih, da ne bi morebiti predrzno, nespodobno ali nevede česa trdili, kar ni dostojno bogov." * * »
Dva pevca pojeta skupaj isto pesem. Eden Poje ubrano in strogo pravilno; drugi pa vmes zoprno kriči. — Glasovoma takih dveh pevcev Primerja sv. Avguštin našo molitev, ako z ustnicami izgovarjamo: "Posvečeno bodi tvoje lrne", živimo pa popolnoma drugače. Taka neskladnost molitve in pa življenja močno žali Boga, ki nas je ustvaril v svojo čast.
* * *
Ko je zvedel oče sv. Alberta Velikega, da misli sin vstopiti v red dominikancev, ga je sku-
šal od tega sklepa odgovoriti z vsemi mogočimi sredstvi. Toda vse je bilo zaman. Naposled ga je poskusil še njegov bratranec Teodorik odvrniti od tega sklepa s svojo zgovornostjo. Pravil mu je med drugim, da bo svojo mater s tem korakom spravil v prezgodnji grob, in da je že zbolela od žalosti, ko je to zvedela. Albert je mirno poslušal ves ta dolgi govor in neprenehoma imel oči vprte v podobo Križanega. Ko je zgovorni Teodorik končal, ga prime za roko in ga pelje h križu rekoč: "Glej tukaj, moj Teodorik, našega Zveličarja! Dasi je vedel, da bo bridki meč bolečin presunil njegovo mater Marijo in ljubljenega Janeza, se je vendar dal pribiti na sveti križ. Ko je že na njem visel, je slišal jok svoje matere in svetega Janeza, vendar ni stopil s križa, dasi bi bil lahko storil, da bi jima olajšal bridko žalost. Tako sem sklenil tudi jaz stopiti na križ redovnega življenja, naj bodo pri tem bolečine moje ljubljene matere in tvoje še tako velike. Tudi ako zato celo življenje zgubim, ne morem odstopiti od svojega sklepa. Kdor namreč očeta ali mater ali prijatelja bolj ljubi kot Kristusa, ta ne more postati njegov učenec. Zato, prijatelj moj, zapusti raje tudi ti z menoj vso posvetno ničemurnost in pojdi z menoj na križ redovnega življenja." Ta pogled na Križanega in besede so tako ganile posvetnega Teodorika, da se je res odpovedal
svetu in stopil z Albertom v samostan.
♦ * #
Ako hočeš imeti sliko krotkega srca, predstavi si strmo pečino sredi morja. Valovi divjajo in butajo ob njo z vso močjo. Toda je ne morejo razbiti. Pečina stoji in odbija vsaki val, ki se vanjo zaleti, in ga razprši na vse strani. Pa naj morje še bolj divja, naj se valovi še tako silno zaganjajo v to pečino, vse je zastonj — omajati ali razbiti je ne morejo. Glej, to je
slika krotke duše . . .
* * *
Slavnemu Solonu, grškemu modrijanu, je nekdo pljunil v obraz iz zaničevanja. Ta se mu je pa zahvalil in se potem obrisal. Prijatelj, ki je videl ta prizor, ga je grajal radi tega. Solon pa mu je odgovoril: "Ribič, ki hoče ribo vje-ti, si pusti obraz oškropiti od morja, čemu bi si jaz kaj takega ne dopustil od človeka, ki ga hočem zase pridobiti.''
-, . r ,.. * * #
Sv. Martin je jezdil v Panonijo. Na cesti
so ga napadli roparji. Potegnili so meče, da ga umore. Mladi svetnik se ni čisto nič prestrašil. Eden izmed roparjev ga je vprašal: "Kako si tako veselega obraza? Ali se ne bojiš smrti?" "Ne," je odgovoril Martin, "jaz se ne
bojim ničesar drugega kakor samo greha.'' * * *
Sv. Frančišku Šaleškemu je nekikrat pobožna žena, ki je veliko trpela, tožila in rekla, da nima skoro več poguma dalje trpeti. Ljubeznivi škof pa jo je tolažil in opominjal s temi besedami: "Glej, bogoljubna duša moja, sedaj na zemlji si nevesta križanega,, ne pa poveličane-ga Jezusa. Zato tudi tvoje nevestine lepotije niso zlate verižice in prstani, marveč križi, žeblji in trnje, ženitninska gostija pa — žolč in je-sih. Tam zgoraj pa, če tukaj ostaneš zvesta nevesta križanega, boš nevesta poveličanega Jezusa in namesto s trnjevo krono te bo lepšal
Ženin s krono večnega veličastva . . .
* * *
Neko nedeljo pred sto leti je na ladji, ki se je vozila po reki Mississippi, kapitan zapovedal nekemu mornarju, naj blago preklada. Mornar pravi, da je zoper njegovo vest, da bi v nedeljo oravljal nenujna dela. Kapitan zavrne, da tako daleč prav na zapadni strani Mississippija ne veže nedeljska zapoved; mornar pa odločno reče, da ga veže povsod." Pa pojdi na suho, ter poišči kakega namestnika mesto sebe!" zapoveduje kapitan. "Tudi to je zoper mojo vest," reče mornar. "Pri tej priči si ob službo! ' zagrmi nad njim kapitan in ga izplača. Mornar gre in si misli: "Mora že tako prav biti, kajti Gospod je to dopustil." In glej, res je bilo prav zanj. Gospod je hotel svojega zvestega služabnika pri življenju ohraniti, čez nekaj dni se je razletel kotel ravno onega parnika, na katerem je služil ta mornar, in večinoma jih je
zgubilo življenje, ki so bili na ladji . . . * * *
Sv. Frančišek Ksaverij je nekega dne prišel svojega znanca, portugalskega kupca, prosit podpore za neko ubogo devico. Kupec je ravno sedel pri igri, ko je Frančišek jel razkladati svojo prošnjo, in ga ni hotel poslušati. Ker ga pa svetnik le ne neha nadlegovati s svojo prošnjo, mu naslednjič nevoljen reče: "Na-te, tukaj-le imate ključ do moje blagajne; vzemite iz nje, kolikor potrebujete." čez nekaj časa
ga vpraša Portugalec, koliko si je bil vzel, kajti v blagajni ni mogel spoznati nikakršnega primanjkljaja. Frančišek odgovori: "Petsto goldinarjev." "Oh, zakaj pa niste več vzeli?" vzklikne kupec, "zakaj ko sem vam dal ključ, sem imel namen, vam podariti tudi polovico svojega denarja, če bi ga potrebovali." Svetnik mu v zahvalo prerokuje, da bo dolgo živel, da bo imel božji blagoslov na zemlji, in da bo tri dni naprej zvedel za svojo smrtno uro. Znamenje, katero mu je bil svetnik napovedal, se je spolnilo. Ko je bil že zelo star, zapazi nekoč pri kosilu, da se mu vino zdi grenko. Ukaže na-točiti druzega, tretjega; toda vino je bilo vedno grenko. "Zdaj," pravi na to, "je čas, da se pripravim na smrt, kajti znamenje, ki mi ga je bil napovedal Frančišek Ksaverij, se je prikazalo. ' Čez tri dni je mirno v Gospodu zaspal.
Uredil Fr. Martin.
!? + 91?!
radoveden si?
Kakšen začetek je imel praznik presvete-ga Srca Jezusovega?
Povod prazniku so bile prikazni, ki jih je imela zvel. Marjeta Marija Alacoque v samostanu redovnic Marijinega Obiskovanja v Pa-raj-le-Monialu. Med leti 1673—1675, ko je bila vsa zatopljena v svojih molitvah, se je Jezus prikazal, kazajoč svoje presveto Srce, časih kot žareče ognjišče, časih pa kot srce ranjeno in krvavo zaradi mrzlote sveta. Jezus je ji tako pokazal, da bo ona imela nalogo začeti splošno češčenje presvetega Srca in ustanoviti praznik presvetega Srca Jezusovega. Papež Klemen XIII. je 1. 1765 dovolil praznik posameznim škofijam. Pij IX. je 1. 1856 ukazal, naj se praznik presv. Srca obhaja v vsej Cerkvi.
Kaj bi storil če bi nekrščeno dete umiralo v moji ali kak drugi hiši?
Poklical bi takoj duhovnika.
Kaj bi storil če bi ne bilo časa poklicati duhovnika?
V takem slučaju bi moral sam krstiti dete. Če je nevarnost, da bi dete umrlo, preden bi duhovnik mogel prihiteti, kdorkoli že, bodi mož ali ženska, fant ali dekle, sme in mora krstiti.
Kako krščevati?
Oblil bi golo glavo z vodo, in govoril med oblivanjem: "Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha". Krst ni veljaven, če najprej obli jem krščenca in potem govorim slo-vilo krsta. Beseda "Amen" se ne dostavlja.
Kakšna voda je veljavna za sv. krst?
Vsaka naravna voda je veljavna. Gotovo veljavna je torej potočnica, studenčnica, dežni-ca, snežnica, morska voda, mineralna voda, voda iz pare, pa naj je čista ali kalna, mrzla ali topla.
Kateri so znaki resnega katoličana?
Resni katoličan je navzoč pri sv. maši ob nedeljah in zapovedanih praznikih; prejme velikonočno obhajilo in sprejme zakramente sv. Pokore in obhajilo, pogosto če le more; moli večkrat, ali vsaj zjutraj in zvečer; podpira cerkev po svoji moči; bere verske ali katoliške knjige, liste in časopise; pošlje svoje otroke v katoliško šolo; pazi, da otroci imajo prave tovariše; goji katoliškega duha v svoji hiši z družinsko Molitvijo, z svetimi podobami in križem; je ponosen na sv. Cerkev in njeno zgodovino, in jo zagovarja kakor svojo mater.
Ali ni res, da duša ne zapusti telesa uro po SRirti in da torej duhovnik more deliti krst ali Poslednje olje človeku, ko je mrtev že eno uro?
Ne. Smrt je ločitev med dušo in telesom; torej ni dovoljeno krstiti ali maziliti človeka, ko je gotovo mrtev. Ampak, ker je vedno težko določiti trenutek, kdaj duša res zapusti telo, človek je lahko še živ nekaj časa, ko se zdi da Je že mrtev; duhovnik lahko krsti ali mazili človeka pogojno, če je samo navidezno mrtev.
Če bi pil vodo, misleč da še ni polnoči, in Potem zvem, da je bilo že čez polnoči, ali smem Prejeti sv. obhajilo tisto jutro?
Če sem gotov, da je bilo čez polnoči, ko sem Pil vodo, ne smem prejeti sv. obhajila tisto ju-tro, ker nisem več tešč, čeprav po zmoti.
Če kdo moli rožni venec pred sv. Rešnjim lelesom, ali je deležen odpustka?
Tisti, ki moli rožni venec pred sv. Rešnjim
Telesom, je deležen popolnega odpustka. Prejem sv. spovedi in sv. obhajila je pogoj za ta odpustek. Ni potreba, da se celi rožni venec nepretrgoma moli; zadostuje, da se v enem dnevu zmoli pred sv. Rešnjim Telesom.
Kaj se pravi duhovno se obhajati?
Duhovno obhajilo je prejem sv. Rešnjega Telesa v duhu in živo vero in ljubeznijo. To obhajilo se lahko večkrat na dan prejme, kadar se naredi obisk cerkve, ali kadar se najde prosti trenutek med dnevnim delom, ali pa kadar se ne more prejeti sv. Rešnje Telo v resnici pri sv. maši.
Kako se napravi duhovno obhajilo?
Obudi gorečo željo biti zedinjen s Kristusom. Poživi svojo vero v njegovo resnično navzočnost v presv. Zakramentu. Izrazi srčno ljubezen do njega, ki se je zaradi tebe toliko ponižal, da zdaj biva pod skromno podobo kruha na našem altarju. Zahvali ga za prejete blagoslove, in prosi še za nove darove.
Fr. Charles, bogoslovec v Lemontu
misli velikih mož
Pasteur: Več ko znam, večja je moja
vera.
Paskal: Poznamo resnico ne samo z u-mom, ampak tudi s srcem.
A. Pope: Malo vednosti — nevarna reč.
F. Bacon: Malo modrosti sili človeka v brezbožnost, globoka modrost pa ga pripelja k veri.
Fr. Gillis: Ne bi bilo težko dokazati, da je verska dolžnost napredovati v znanosti.
A. E. Lyons: Dokler se še trudiš, napreduješ.
Benjamin Franklin: Ali ljubiš življenje? Dobro porabi čas, ker iz tega je življenje sestavljeno.
Seneca: Pritožujemo se, kako kratko je življenje; živimo pa, kakor da bi vsak dan trajal tisoč let.
Thomas Edison: Noje iznajdbe so bile
dva % uspeh duha in osemindevetdeset odstotkov težko delo.
Shakespeare: Ubog in zadovoljen biti se pravi biti bogat in dovolj bogat.
Shakespeare: Kakor daleč se svetijo žarki te majhne sveče! tako daleč sveti dobro delo v grešnem svetu.
Sv. Avguštin: Prelakomen je, komur Bog ni dovolj.
A. Pope:. .Besede so kakor listje; in tam, kjer jih je polno, se malokdaj najde sad dobre pameti.
N. Browne: Vi me kličete pesimista. Pa sem pravzaprav skeptik. Razlika med optimistom, pesimistom in skeptikom se najbolj vidi pri zajtrku. Prvi bo rekel: "Prosim, smetane.'' Drugi, pesimist, bo rekel: "Prosim, mleka." Skeptik pa bo rekel: "Prosim, skodelice."
Fr. Faber: Ljubeznive besede so glasba sveta.
Fr. Ludvik, bogoslovec v Lemontu
pravilo obnašanja, kot ga je zapisal washington
1)	Vsako delo v družbi drugih, bi moralo biti napravljeno z nekim spoštovanjem do navzočih.
2)	Kadar si v družbi drugih, ne poj sam pri sebi, ne bobnaj s prsti, ne zvoni z nogami.
3)	Nikar ne spi kadar drugi govorijo;
nikar ne sedi kadar drugi stojijo;
ne govori kadar bi moral molčati;
ne hodi kadar drugi obstanejo.
4)	Ne obračaj hrbta drugim, posebno kadar govoriš.
5)	Ne bodi prilizovalec;
ne igraj se z drugim, ki nima rad da bi se z njim igral.
6)	Ne beri v družbi drugih, kadar je potreba prosi dovoljenja;
ne beri komu čez hrbet razen z dovoljenjem.
ne povej svojega mnenja, dokler nisi prašan.
7)	Naj bo tvoje obnašanje prijetno; v resnih prilikah bodi resen.
8)	Ne veseli se ob žalosti drugih, tudi če bi bil tvoj sovražnik.
9)	Kadar srečaš dostojanstvenika, umakni se; posebno ob vratih.
10)	Pri obiskovanju bolnih, ne igraj zdravnika, če nisi vešč zdravilstva.
11)	Kadar pišeš ali govoriš, daj vsakemu upravičen naslov.
12)	Ne prerekaj se z svojim predstojnikom, ampak podaj se s skromnostjo.
13)	Ne poučuj sodrugega v vednosti, v kateri je sam vešč, ker kažeš ošabnost.
14)	če človek stori vse v svoji moči, čeprav nima uspeha, ne grajaj ga.
15)	Ali svetuješ ali karaš, vedno pomisli, če naj to storiš javno ali osebno, zdaj ali pozneje, in na kakšen način; in kadar karaš, ne kaži jeze, ampak stori to z ljubeznivostjo.
16)	Jemlji opomin hvaležno, kadarkoli in kjerkoli; ampak pozneje, če nisi kriv, obvesti dotičnega.
17)	Bodi sam brez krivde v rečeh, katero drugemu očitaš; zgledi bolj vlečejo kot zapovedi.
18)	V noši bodi skromen; ravnaj se po drugi šegi kakor je prav in spodobno.
19)	Ne bodi kakor tič pav, da bi gledal krog sebe, kako si lep.
20)	Druži se z dobrimi, ako ceniš svoje ime! zakaj bolje je biti sam kakor v slabi družbi.
21)	Ne bodi radoveden in ne vtikaj svoj nos v skrivnosti.
Fr. Michael, bogoslovec v Lemontu
ItlLArU SL.ODEIUJA V KAITAD1
GOWANDA — "DOLINA MIRU"
NE 9. aprila, v torek, sem stopil v Buf-falu iz župnišča, kjer sem bil gost, da odmašujem v zraven stoječi cerkvi, pride pome avtomobil iz Gowande, N. Y.
Pred vrati župnišča je ležal jutranji časopis, ki je z velikimi črkami oznanjal najnovejši dogodek: Kopenhagen okupiran!
Obstal sem kakor ukopan. Nepričakovana novica! Vojska se širi! Kakšne bodo posledice te najnovejše Hitlerjeve poteze? Pa se je prav do zadnjih dni čulo, da ni izključen skorajšnji — mir . . .
Take "bliskovite" novice niso koristne za toliko potrebno zbranost pred sveto mašo. Toda kaj se hoče, treba se je vsemu privaditi.
Kmalu po sveti maši se je zglasil irski župnik iz Gowande in začeli smo se pogovarjati o drugih rečeh. Vojska v Evropi je za nekaj časa stopila v ozadje. Pa ni bilo dolgo, ko me je spet oplazila z vso silo, pa to pot ne tako naravnost kot zgodaj zjutraj, temuč po ovinkih, dejal bi: preko tega, kar je vojski ravno nasprotno.
Prijazni župnik je dejal:
"Upam, da se boste dobro počutili v Gowandi. Že njeno ime je privlačno in pomirja 2ivce. Saj vam je morda znano, da je Gowan-da indijanska beseda in pomeni — Dolina *niru ..."
Ni mi bilo znano. Naučil sem se nekaj norega. In ta pomnožitev mojega znanja je pre-cudno vplivala name. Ves sem bil še prevzet °d razmišljanja, kako slabo se obeta Evropi in Niorda vsemu svetu po njej, beseda "mir" se mi Je zdela tako oddaljena, da bi ji skoraj pomena Ne vedel v onem hipu. Kot nov blisk, vse dru-
gače občuten kot oni v zgodnjem jutru, se je zasvetilo predme in vame: Gowanda — Dolina miru ...	/
Po poti tja sem razmišljal. Mora biti dosti prijazna ta Gowanda, da si je zaslužila tako ime. čudno, da nisem še nikoli slišal pomena te besede. Nič manj čudno, da se šele danes prvič bližam temu kraju, saj sem že davno vedel, da živi v Gowandi precej Slovencev, ki nimajo svojega duhovnika. Natančno sem se spomnil, kdaj sem prvič slišal ime tega kraja. Bilo je pred kakimi 12 leti v Detroitu, ko sta se prišla poslovit od svojega župnika dva moja tedanja detroitska farana in sta povedala, da odhajata v Gowando v državi New York. Prosila sta tudi, naj sporočim spremembo naslova na Upravo Ave Maria v Lemont. Bila sta Mr. in Mrs. Dominic Sterniša.
Vprašal sem župnika, ki je vozil avtomobil, če mu je znano ime Sterniša med ondotnimi Slovenci. Pritrdil je in dostavil, da jih je več s tem imenom. Ni pa vedel, če je komu Dominik ime. Pozneje sem zvedel, da sta zdaj spet v Detroitu in da je žena bolna, če bosta te vrste brala, naj bereta še to, da jih na tem mestu lepo pozdravljam.
Pa sem še dalje razmišljal o Gowandi — Dolini miru.
Ali se ne bi z vso pravico razširilo to ime iz Gowande na vso Ameriko, vsaj kakor je še danes naša Amerika spričo tega, kar se godi v Evropi in drugod po svetu? Ali se zavedamo Amerikanci, kako nam je še dobro, čeprav tudi tu mnogim ni z rožicami postlano? Ali smo kaj hvaležni Bogu, da je med Ameriko in Evropo prostrano morje in da smo na tej strani te ogromne morske ceste?
Oglasila se je pa kar sama od sebe druga misel, ki je skoraj porogljivo dejala: Kdo pa garantira, da je ta vaša morska poljana dosti široka? Kdo pa more trditi, da je vojski in drugim prekucijam za neomejen čas zaprta pot v Ameriko —?
Vendar, vsaj za zdaj je pri nas še kar lepa Gowanda — Dolina miru. Prav tiste dni so se mudili v Buffalu odposlanci Poljakov iz Evrope in so vedeli povedati reči, ki parajo srca poslušalcev . . .
Župnik je pravil o Gowandi, o sebi, o Slovencih tam:
Preden
"Gowanda ima samo eno katoliško župnijo. Jaz sem prišel tja šele pred dobrim letom. Spoznal sem se v tem času že dosti dobro s katoličani v mestu in okolici. Precej je drugo-rodcev, ki angleščine ne obvladajo dosti. Zlasti ne ženske, ki ne gredo mnogo z doma. Nerodno mi je, da se ne morem kaj prida pogovoriti ž njimi. Vaši Slovenci so videti dobri ljudje, le bojim se, da so se cerkvi preveč odtujili. Ne vsi, vendar v precejšnjem številu. Morda je krivda do neke meje v tem, da že dolgo ni prišel skozi slovenski duhovnik. Pred leti je fara dobila kaplana, ki je navadno Poljak, pa je mislil moj prednik, da bo to tudi Slovencem zadostovalo. Zdi se mi pa, da vendar pogrešajo svojega duhovnika. Naj bi prišel od časa do časa, da jim reče dobro besedo in jim je na razpolago za spoved. Zato sem vesel, da ste se mogli odzvati mojemu vabilu. Odslej pa — kadarkoli boste mogli priti, vedno dobrodošli! Upam, da vas bodo Slovenci veseli."
Gowanda — Dolina miru, dobrega in skrbnega pastirja imaš! Pozneje sem se še bolj prepričal o tem. Gowanda, zlasti slovenska Gowanda, ali spoznavaš, kaj je v tvoj — mir? !
Tako sva dospela do cilja. Res prav miroljuben kraj. Leži tik ob vznožju Alleghenske-ga pogorja, že se pričenjajo griči in doline med njimi. Prijeten sen, na domovino spominja. Dosti močna reka seka mesto na dvoje. Iskal sem cerkev, pa je bila le šola pred r.ama. Vprašal sem za cerkev, pa mi je župnik dejal, da naj mi jo pokaže janitor-mežnar, ki je prihajal od šole.
Segla sva si v roke z veseljem, saj je stal pred menoj Slovenec, ki se piše Belec in je doma na Osojniku nad dolino Ločnice. Prav blizu mojega doma. Pozna vse kraje tam okrog in ima žlahto po vseh hribih in dolinah okoli Svete Katarine. Se razume, da sva bila v prvi minuti v živahnem razgovoru. Župnik naju je pustil, da sva se lahko kar sama in po svoje menila.
Pokazal mi je cerkev. Nedavno so jo preselili iz starega poslopja v šolsko dvorano. Tam je zmanjkovalo prostora in poslopje je začelo odpovedovati. Dvorano so primerno preuredili in prav dobro služi novemu namenu. Prostora dovolj, svetlobe in vsega drugega tudi. Ljudstvo
prihaja v večjem in večjem številu. Tudi dolg na cerkvenih poslopjih se čedno zmanjšuje.
Slovencev spada v faro do 75 družin. Stanujejo po večem malo iz mesta, do pol ure hoda. Nekaj jih je, ki so si kupili farme. Ti so deloma precej bolj daleč od mesta. Vsaj tretjina med njimi so pa že mladi, v Ameriki rojeni pari. Slovensko kljub temu dobro govore.
Obiskal sem do malega vse. Povsod so me prijazno sprejeli, nekaj izjem pa štel nž bom, pa bo prejšnja beseda veljala. Morebiti ni bil kriv toliko moj "narobe kolar ', saj ima vsak človek pravico, da ni vsak hip pripravne volje za sprejem obiskovalcev. Jaz tudi znam biti pust in kisel, kadar je kaj narobe z menoj. Kaj hočemo, tako je na svetu.
Za list Ave Maria so večinoma vedeli, prej kdaj so ga brali ali bili celo nanj naročeni. Zdaj je pa ostalo samo še naročnikov — en sam! To neprijetno okolnost smo o priliki mojega obiska čedno popravili — odslej jih bo okoli 25. Tako vsaj za pol leta, polovica pa za celo leto, upam pa, da se jim bo list med tem tako priljubil, da ga ne bodo več pustili. Naj se uresniči ta nada!
Predolg bo ta spis, naj tukaj zaključim. Primerno bi menda bilo, da bi še o naši pobož-nosti v cerkvi kaj pisal. Pa naj ostane brez tega to pot, morebiti kdaj drugič, ko bo več prostora, namreč v listu, v cerkvi pa — manj . . .
Na svidenje, lepa Gowanda — Dolina miru!
P. Bernard
ODPRTO PISMO ZAPELJIVCU JANEZU
Dragi moj Janez!
Nikar se nič ne ustraši! Ne misli, da zares tebi pišem to-le odprto pismo. Naj ti takoj povem, zavoljo tebe in zavoljo vseh tistih, ki bodo to pismo brali, da tebe prav za prav nikjer ni. Ni te ne v Kanadi, ne v Ameriki, vendar te ljudje najdejo tu in tam. še več, najdejo te tudi v Evropi in v vseh drugih delih sveta.
Z drugo besedo, ti, moj dragi zapeljivec Janez, nisi en sam, ampak vas je več. More-
biti ti niti ni Janez ime, ampak sam Bog ve kako. To je sploh postranska stvar, glavno je, da si zapeljivec. Ime naj že bo tako ali tako. Naj lepo po pravici povem, da sem te jaz zato krstil za Janeza, da bom tega ali onega hitreje — zapeljal. Zapeljal v to, da bo te vrste bral, ker bo zavoljo naslova postal radoveden. Vidiš, tudi jaz znam biti — zapeljivec . . .
Zdaj te pa najprej vprašam, dragi moj Janez, ki morebiti nisi Janez, če si kdaj bral veliki ruski roman, izpod peresa slavnega pisatelja Leva Tolstoja, roman, ki se mu pravi: Ana Kamenina?
če ga nisi bral, naj ti povem iz njega kratko istorijo.
Plemič Levin gre na obisk k svojemu bratu Nikolaju, ki je veljal pred svetom skoraj toliko kot — baraba. Med potjo premišljuje Levin o svojem bratu takole:
"Spominjal se je (Levin), kako je brat (Nikolaj) na vseučilišču in tisto leto po vseučilišču živel kakor menih, ne meneč se za posmeh tovarišev, in strogo spolnjeval vse verske dolžnosti, hodil k službi božji, postil se ter izbegaval vsakršno veseljačenje, posebno pa ženske. In kako ga je potem iznenada zgrabilo, da je začel občevati z najostudnejšimi ljudmi ter se vrgel v najbolj razuzdani razvrat.
Levin je tudi pomnil, da ni takrat, ko je bil Nikolaj v dobi pobožnosti, postov, meništva in Posečanja božjih služb ter je iskal v veri pomoči in brzde za svojo strastno nrav, nihče podpiral brata, ampak da so se vsi, tudi Levin sam, norčevali iz njega. Dražili so ga in ga pitali z Noetom in menihom; ko ga je pa pograbilo, mu ni nihče pomagal, nego so se vsi s studom in grozo odvrnili od njega . . ."
Vidiš, dragi moj zapeljivec Janez, tako piše o Levinu in njegovem bratu Nikolaju veliki, svetovnoznani ruski pisatelj Lev Tolstoj.
Zdaj bi ti zelo rad vedel, zakaj sem ti to reč napisal v to-le zapeljivo odprto pismo.
Po pravici ti povem, da sem ti mislil to reč takoj sedajle razložiti. Pa je tako naneslo, da za enkrat ne utegnem. Kličejo me, da moram >ti ž njim k misijonskemu predavanju — pišem namreč v Norandi — potem pa takoj pridejo razna druga opravila.
Bom torej o priliki napisal drugo odprto Pismo, zato pa ti zdajle takoj še enkrat preberi
to istorijo o Nikolaju, pazi na vsako podrobnost in vso reč bolj natanko premisli, kot si jo premislil, ko si prvič bral. Morebiti boš kar sam od sebe zaslutil, kaj ti mislim napisati v prihodnjem odprtem pismu.
Da si mi zdrav do prihodnjič!
Tvoj
P. Bernard.
h—.	sveti oce govori	
	P. Benigen	
	TISK IN RADIO	.—Ml
Z nemajhnim veseljem doznamo kako čvrsto se zavzema vaš tisk za katoliška načela in Marconijev radio, čigar glas se v istem trenutku sliši po vsem svetu — pač čudovita iznajdba in lepa slika apostolske vere, ki obsega vse človeštvo — se pogosto in s koristjo rabi in širi cerkvene zadeve, to vse, kar se je v korist zvršilo, odobrujemo in hvalimo.
Naj tudi vsi, ki opravljajo to službo, skrbno izpolnujejo navodila učeče Cerkve, tudi tedaj ko razlagajo in pospešujejo socialno vprašanje, pozabivši na osebni dobiček in priljubljenost med ljudstvom, naj nepristransko govore kakor iz Boga, pred Bogom v Kristusu.
Naša neprestana želja, da se napredek v znanstvu in v vseh njegovih panogah vedno bolj goji, zato radi porabimo to ugodno priliko, javljajoč vam Naše prisrčno zanimanje o univerzi v Washingtonu. Dobro se še spominjate, kako goreče je papež Leon XIII. pozdravil to plemenito svetišče vede, ko je bilo ustanovljeno in koliko dokazov posebne ljubezni je pri mnogih prilikah podal temu vseučilišču Naš neposredni prednik. Globoko je bil prepričan, da bo ta visoka šola, že zdaj bogata na uspehih, postala še močnejša in uglednejša, pomogla ne samo k večji rasti Cerkve, temveč tudi k svetni časti in sreči vaših državljanov. V tem upanju vas prosimo, da storite kolikor moč in ne opustite ničesar, da bo ta univerza pod vašim dobrotnim varstvom premagala svoje težkoče, vedno bolj napredovala in bogato izpolnila visoke
liade stavljene na njo. Toplo tudi pohvalimo vašo namero, da bi postavili v Rimu bolj dostojno in primernejše poslopje za papežev kolegij, kjer bodo sprejeti dijaki iz Zed. držav v svrho bogoslovne izobrazbe. To je resnično da se cvet naše mladeži s koristjo podaja iz domovine dovršit svoje študije. Dolga in srečna skušnja potrjuje, da je v velik prid kandidatom za du-hovski stan, ako se izšolajo blizu stola svetega Petra, kjer je najčistejši vir svete vere, kjer je toliko spominkov krščanske davnosti in kjer tako mnogi sledovi svetnikov vnemajo velikodušna srca za vzvišena podjetja.
SOCIALNO VPRAŠANJE
Želimo dotakniti se še enega važnega vprašanja namreč socialnega vprašanja, ki je ostalo še nerešeno in že dolgo časa vznemirja države in seje med razredi ljudi seme sovraštva in prepira. Vi dobro veste kako je v tem oziru v Ameriki, kakšno napetost in kakšen nered povzroča. Ni torej treba, da se pri tem dalje mudimo.
Temeljna točka pri socialnem vprašanju je tale: Bog je ustvaril dobrote za vse ljudi, vsi jih naj dobivajo enako kakor jim to veleva pravičnost in jim pomaga ljubezen. Zgodovina vseh časov pa uči, da so bili vedno bogati in ubogi ; in tako bo vedno ostalo, kar je razvidno iz neizpremenljivega načina življenja, ki ga je Bog določil človeku.
Ubogi so vredni spoštovanja, ako se boje Boga, kajti njih je nebeško kraljestvo in so obla-godarjeni z duševnimi milostmi. Pa tudi bogati, ako so pravični in pošteni, so božji delivci in oskrbniki dobrot tega sveta, kot služabniki božje Previdnosti pomagajo potrebnim in po njih prejemajo pogosto dobrote za dušo in njih roka — kakor smejo upati — jih bo vodila v večna prebivališča.
Bog, ki skrbi za vse v svoji neskončni dobroti, je določil za izvrševanje čednosti in za poskušnjo vrednosti posameznika, da so na svetu bogati in ubogi; toda On ne želi, da bi nekateri imeli preobilo bogastva medtem ko drugi trpe pomanjkanje celo za življenje potrebnih reči. Prijazna mati čednosti je poštena revščina, ki si služi vsakdanji kruh z delom svojih rok v soglasju z besedami svetega pisma: "Ne dajaj
mi ne uboštva ne bogastva; podeli mi le kolikor mi je za živež potreba."
Torej, ako je bogati dolžan že iz samega nagiba usmiljenosti ravnati velikodušno z ubogim, je to temboj dolžan iz pravičnosti. Plača delavcem kot to zahteva pravičnost mora biti zadostna za vzdrževanje njih samih in njih družin. Slovesne so besede vašega prednika Pi-ja XI. glede tega vprašanja: "Podvzeti se mora vsak napor, da prejemajo družinski očetje zadostno plačo za redne hišne potrebščine. Ako ni to pri sedanjih razmerah vselej možno, zahteva socialna pravičnost, da se brez odloga upelje preosnova, ki bo jamčila tako plačo vsakemu odraslemu delavcu. V stiku s tem pohvalimo one, ki so modre in koristne načine uvedli, da se daje večja plača radi večjega družinskega bremena in posebna nagrada za izredne potrebe."
Naj bi se tedaj doseglo to, da dobi vsak in slehern delavec enako priliko za delo, da si more služiti kruh zase in za svoje. Zelo Nam je pri srcu usoda tistih — in njih število v Zed. državah je v resnici veliko — ki so trdni, sposobni in voljni za delo, pa ga nimajo, dasi ga željno iščejo. Modrost oblastnikov in velikodušna daljnovidnost delodajavcev naj skupno pospešijo obnovo ugodnejših razmer in uresničijo pametne želje v korist vseh.
DELAVSKE UNIJE
Družabnost je naravna človeška zahteva in ker je postavno, da se dela s skupnimi močni za dostojno živilo, je to nemogoče in obenem krivično, ako se ne dovoli ali omejuje pravica združevanja tako proizvajalcem kot delavcem in kmetom z namenom, da branijo svoje pravice in si zagotove zboljšanje položaja v duševnem in telesnem oziru kakor tudi poštene udobnosti v življenju. Toda zvezam te vrste, ki so si stekle neminljivo slavo v prejšnih stoletjih za krščanstvo in istotako neomadeževano čast svojemu stanu, se ne more povsod nalagati isti strogi red in isti način ustroja, ampak se mora prilagoditi različnim lastnostim naroda in raznim časovnim okoliščinam.
Naj zajemajo te zveze svojo življensko nosti in poštenosti in naj poslujejo tako, da bodo skrbele za svojo razredno korist, na pravici nikogar ne žalile, naj delajo za skupno korist.
HVALEVREDNA RABA OKROŽNIC
Nam je v radost, da sta okrožnici "Quadra-gesimo Anno" in "Rerum Novarum", kot predmet skrbnega razmišljevanja v Zed. državah. V obeh se podaja rešitev socialnega vprašanja v skladu evangeljskih zahtev in pravega mo-droslovja.
Želja nekaterih vrlo sposobnih mož je, naj se na podlagi teh dveh okrožnic uredi socialna obnova in s tem se bo utrdila tudi ljubezen med ljudmi. Že skušajo pravični delodajalci poravnati pogostna nasprotstva z delavci po navodilu teh okrožnic, upoštevajoč pri tem skupno korist tako družbe kot dostojanstvo posameznega delavca.
Kako bi zaslovela čast amerikanskega ljudstva, ki je že po svoji naravi nagnjeno k velikodušnim dejanjem in zlasti k radodarnosti, ako bi razvozlalo zamotano socialno vprašanje, sledeč po varni poti luči evangelija in bi tako Položilo temelj srečnejši bodočnosti. K tej bla-gonosni tako miselni kot dejanski zvezi vabimo v vsej ljubezni tudit iste, katere Mati Cerkev z žalostjo imenuje ločene brate. Mnogi od teh so tedaj, ko je Naš slavni prednik v miru Gospodovem zaspal in ko smo kmalu po tem po skrivnostnem sklepu božjega usmiljenja zasedli prestol svetega Petra, mnogi od teh — kar ni ušlo iz Našega spomina — izrazili ali osebno ali pa Pismeno svoja čustva vdanosti in plemenitega spoštovanja.
Ta vljudnost — kar javno priznavamo — je osrčila Našo nado, ki je ne bo vzel čas, ampak Nam bo ostala kot ljuba tolažnica v težkih in hudih časih.
Naj bi ogromno delo, katero bo treba pogumno podvzeti za čast predobrotljivega Odre-šenika in za zveličanje duš, vas, predragi, ne Plašilo, ampak vas spodbujalo k zaupanju v božjo pomoč, kajti velika dela goje krepke čednosti in si stečejo tem večje zasluge.
SLUŠAJTE ZAČETNIKA ZVELIČANJA
Naj bi napadi s katerimi skušajo združeni sovražniki iztrgati žezlo Kristusovo, nas vse še bolj vneli k skupnemu delu za utrditev in napredek Njegovega kraljestva. Nikjer in z nobeno rečjo si ne pridobe večje sreče in blago-
slova posamezniki, družine in narodi kot s pokorščino do Začetnika človeškega zveličanja in s spolnovanjem njegovih zapovedi. Sprejmite njegovo kraljestvo v katerem postanemo svobodni in bogati na dobrih delih, ki je "kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravice, ljubezni in miru".
Želimo iz srca, da vi in vaša duhovna čreda, za katero kot dobri pastirji skrbite, vedno napreduje k boljšim in višjim ciljem in da vam, sedanja slovesna svečanost prinese bogate sadove čednosti, vam podelimo kot zastavo Naše dobrohotnosti apostolski blagoslov.
navade prvih kristjanov
V prvih dneh krščanstva verniki niso prejemali hostije na jezik, temveč so jo sprejeli v roko. Stoje so povzdignili desno, ki so jo z levico podpirali. V desno je dal duhovnik verniku obhajilo, s katerim se je potem sam obhajal.
Ženska je imela roko pogrnjeno z belim prtičem. Prenehali so s to navado v devetem stoletju.
Šele v tem stoletju se je tudi uvedla navada se kropiti z blagoslovljeno vodo ob vstopu v cerkev. Pravzaprav spočetka to vodo še blagoslavljali niso. Ob veži cerkve ali zunaj cerkve je bila velika posoda napolnjena z vodo, kjer si je moral vsak, ki je hotel prejeti obhajilo, umiti roko, da je s tem pokazal spoštovanje do najsv. Zakramenta, ki ga bo v roko prejel.
Ti škropilniki so nosili posebne napise, ki so svarili kristjane, da je prav, da pristopajo z snažnimi rokami, da je pa še večje važnosti, ako imajo srca čista in da bodo vedno vredno prejemali sv. obhajilo. Ti napisi so dajali vodi poseben značaj blagoslova in zakramentala, ki daje milosti po duhovnem razpoloženju in dobrem namenu kristjana, ki se zakramentala poslužuje.
k
v atomik a
ZADNJI POGLAVAR DELAVAROV
(Dalje)
V SOLI PRI BLEDUHIH EKI ameriški kožuhar, ki se je prav takrat mudil v trdnjavici, se je zavzel za nesrečnega dečka. Šele po dolgem času se je fantič umiril in premagal strah pred belim možem. Kožuhar je razumel delavarsko govorico in se tako mogel za silo sporazumeti z Vatomikom. Ponudil se mu je, da ga vzame s seboj doli k Misuriju v Sen Lui (St. Louis). Od tam bi se dečko lahko ob ugodni priliki vrnil po varnih potih domov. Vatomika je nekaj časa okleval, potem pa to ponudbo hvaležno sprejel; saj tudi res ni bilo nobene druge poti.
Tedne in tedne sta se zdaj vozila v ladjici kožuharske trgovske družbe navzdol po veliki reki zahoda. Tu se je Vatomiku prvič ponudila prilika, da je spoznal življenje bleduhov, njihove trdnjavice in naselbine. Moštvo na ladjici je bilo do plahega, molčečega indijanskega fanta zelo obzirno. Polagoma se je zreli dečkov duh dokopal do novega spoznanja, da niso vsi bleduhi "strahopetni prerijski psi", temveč da je med njimi dosti dobrih in plemenitih ljudi. Potem je pomislil, kako so mu umorili strica in kaj vse se je še prej zgodilo, in sprevidel, da znajo tudi Indijanci biti strahopetni in hudobni. Sovražnost se mu je v srcu kmalu
omilila in se prelila v previdno nezaupnost do posameznih oseb, pa naj bodo Indijanci ali bleduhi. In razumni dečko je sklenil, v prihodnje pretehtati slednjega človeka, kateregakoli bo srečal: kdor bo dober, tistemu bo zaupal.
Zvest temu sklepu je postajal Vatomika bolj odkrit in prijazen do belega sprem-ljevavca, ki je kazal zanj toliko dobrohotne skrbnosti. Dečko mu je vedno že kar iz oči bral sleherno željo in mu z majhnimi uslugami povračal dobrotljivost. Njegovo živahno in preprosto vedenje, samorodnost in njegova resna opreznost sta mu pridobila skoraj očetovsko naklonjenost čudnega ko-žuharja. Dolgo časno vožnjo sta si krajšala s tem, da sta drug drugega učila jezika: Vatomika se je naučil mrvo angleškega, tako da se je mogel za silo razumeti z belci. V vseh teh novih čudnih preizkušnjah je Vatomika mislil venomer na mater v daljavi in na domovino, kamor ga je vleklo vroče hrepenenje.
*
Po dolgi poti in mnogih postankih je pristala ladjica v Sen Luizu, velikem mestu zahoda. Kako je zastrmel dečko, ko je prvič zagledal toliko hiš, cest, cerkva in pro-dajalnic! Kožuhar ga je vzel na stanovanje k sebi, ga oblekel v obleko belokožcev in mu potem po mestu razkazoval, kar je
vredno, da človek pogleda. Za Vatomika je bila slednja hiša zanimivost, vredna, da si jo ogleda. Plaho je strmel, ko je hodil Po cestah, in stokrat obstal, da si je natančno ogledal to in ono. Ljudje so se ozirali za lepim, rjavim fantičem, ki se je vedel tako nenavadno in neokretno, in se čudili. Ni jim prišlo na mar, da je Indijanec, ki prvič vidi mesto belokožcev.
Navzlic mnogim in novim doživljajem ga je vendarle domotožje s tisoč vezmi neprestano vleklo nazaj v divjino. Beli prijatelj je to kmalu opazil in pripeljal dečka v čolnu gor v trdnjavico (Leavenworth), križišče belih in rjavih kupčevavcev. Živahno vrvenje je vladalo v trdnjavici: poslanstva vseh indijanskih rodov zahoda so večkrat prihajala semkaj, da z belimi zamenjajo kožuhovino nalovljenih živali za orožje, orodje in živež.
Na srečo Vatomiku ni bilo treba dolgo čakati. Dva tedna potem, ko je bil prišel v trdnjavico, je zagledal krdelo Delavarov z bobrovimi mehovi in bivolskimi kožami. Ko divjaki preprečkajo trg in jo mahnejo proti kladari, tedajci zadoni z okna zvonek vzklik. Osupli pogledajo divjaki kvišku — in vsi začudeni spuste svežnje na tla: od kladare vihra v divji naglici proti njim deček — njihov mladi poglavar Vatomika! Ves je iz sebe od veselja, čisto pozabi na strogo šego rdečekožcev, ki zapoveduje, skrivati čustva. Vriskaje plane k rdečim bratom in jih poljublja.
Ko jim je vse natanko opisal, kaj vse se mu je primerilo, odkar je bil zapustil dom, jih je prosil, da bi bogato poplačali belega kožuharja. Rade volje so Delavari izpolnili poglavarju to prošnjo. Poklonili so bledokožcu v dar dobršen del kožuhovine. Kar je ostalo od lovskega plena, so prodali in zamenjali za orožje. Nato so se odpravili proti domu. Zadnjič je Vatomika hva-
ležno stisnil prijatelju roko. Nikdar več ga ni videl. Ko je hotel nekaj let pozneje moža obiskati, je bil ta že v grobu.
Tri tedne so potovali domov po sloviti "Oregonski stezi" skozi prerije, gozde in skalnate pokrajine. Čil in zdrav je dospel maloštevilen trop v domači dol. Za Vatomika je bil vesel praznik, ko je spet videl mater, svoje rojake in ljubljeno divjino Skalnih gora.
*
Nekaj mesecev po tem dogodku je padla za Vatomika velika odločitev, važna za vse njegovo življenje. Nek protestantski misijonar, Viljamsen (Williamson) po imenu, je obiskal Delavare, da bi jih pridobil za krščanstvo. Ni sicer kdo ve kaj dosegel pri tem poganskem rodu, ki je bil tako nezau-pen do belih, tudi do vseh, ki so prihajali kot prijatelji. Ko pa je Vatomikovi materi na-svetoval, naj bi poslala sina v šole, da bi se temeljito izobrazil, tedaj se ji je zbudil v srcu dremajoči ponos belega plemena in je privolila.
Toda dečko se je spočetka na vso moč branil, ko je slišal, kaj sta sklenila mati in misijonar. Deželo očetov naj zapusti in živi daleč proč od ljubljene matere, tujec med bleduhi? Kaj ni dosti lepše preživeti svoje dni v prosti, divji naravi, hoditi na lov,in vojske in biti poglavar hrabrega rodu? In vendar — misijonar mu je pravil o Velikem duhu in o Sinu Velikega duha, ki je prišel na zemljo in je hodil med ljudmi, jim bil učenik, prijatelj in odrešenik. Pravil je o čudoviti knjigi, v kateri je popisano veličastno, slavno življenje tega odrešenika, kako je bil dober in plemenit in kako je prostovoljno umrl v velikih,mukah na križu za grehe ljudi . . . Vse to bi lahko bral in se učil, brž ko bi začel hoditi v šolo.
Sveta radovednost in nedoumno hrepenenje po tem odrešeniku, o katerem je pri-
povedoval misijonar, je vstajalo z vso silo v indijanskem dečku, ki je bil še čist otrok narave in mu srca še ni omadeževala pokvarjenost ali krivda. Kako težki, a obenem kako lepi so bili ti dnevi, ko se je trinajstletni fantič bojeval sam s seboj! Sam je pozneje ob spominu na one ure zapisal nežne besede: "Milost se je borila z divjo indijansko naravo v moji duši, dokler ni narava legla milosti k nogam in se ji podvrgla kakor psiček gospodarju. In milost me je pripeljala k Jezusu, mojemu Gospodu!"
Po dolgem duševnem boju se je pogumni mladenič odločil za odločilni korak: bil je pripravljen, da zapusti mater, brate in domovino ter zamenja prosto, čudovito življenje v divjini z resnim učenjem v daljni šoli pri bleduhih — samo da spozna Jezusa. Tako je nekega dne stopil pred Belo gazelo in ji rekel kratko in odločno:
"Mati, grem!"
Mati ga je objela in solze so jo oblile. *
Med učenci metodistovskega zavoda pri Marieti v Ohiu je vladalo nekega dne v letu 1836 radovedno razburjenje: prišel je nov gojenec, indijanski fant! Dečko se je vedel plaho in nerodno, razumel komaj nekaj besedi angleškega in ni nič vedel, kako naj se suče med belci. Najnavadnejše stvari so mu morali kazati in razlagati: kako leži človek v postelji, kako je pri mizi z vilicami in nožem, kako si zaveže čevlje in podobne reči. Molče in pozorno je dečko prisluškoval razlagam vzgojiteljev. Za hrbtom pa so se hehetali sošolci in se posmehovali "zabiti rdeči koži".
Naslednji meseci so bili za Vatomika trda, grenka preizkušnja. Plameneče domo-tožje je palilo dušo in zresnilo dečka še bolj, kot je bil že sicer. Vse njegovo bivstvo je plamenelo od hrepenenja po svobodni divjini. Učenje angleščine mu je šlo vse pre-
počasi od rok; k temu se je družil zasmeh, ki so ga beli tovariši komaj še prikrivali, zasmeh nad vsem, kar je "zabiti Indijanec'' naredil ali rekel. Nihče se ni prijateljsko in dobrohotno zavzel za molčečega, tujega mladeniča. Sam in ne da bi ga kdo razumel, je moral Vatomika iti svojo pot skozi brezkončne tedne šolskega leta. Kajkrat je stisnil zobe in pesti v divjem boju s seboj, da ni že ta trenotek zdirjal ven na polja in nazaj v vigvame daljne domovine. Po težkem, grenkem dnevnem opravilu je legel in od domotožja zaihtel v blazine; da bi skril solze pred drugimi fantiči, si je potegnil odejo čez glavo.
Samo ena stvar ga je ustavljala z nadčloveško močjo in mu polnila srce s tolažbo v slednji bridkosti: branje svetega pisma! Brž ko je dovolj razumel angleščino, je bral dan na dan evangelije, ki so bili pač glavni šolski predmet. Vsaka stran svete knjige mu je bila novo, sijajno razodetje božjega Zveličarja. In nepokvarjenemu sinu divjine se je pri bistrem umu in tenkočutnosti vtisnilo v srce vse, kar je bral, dokler mu ni polagoma iz evangelijev vzšlo veličastno sonce za njegovo bodoče življenje: plame-neča ljubezen do Kristusa, ki se mu je vsega predal.
Brž ko se je to zgodilo — bilo je proti koncu prvega šolskega leta v Marieti — je vzel Vatomika življenje po veri kaj zares. Postal je mirnejši, bolj zrel in bolj vesel. Domovina ga ni več mamila tako močno, zakaj duša mu je našla drugo domovino. Namesto da bi jokal, je poslej vsak večer molil k Jezusu in se z njim dolgo in zaupljivo pogovarjal. Trdovratno se je boril, da ni več jezno vzrojil nad sošolci. Sleherni teden se je postil po ves dan, da so se tovariši silno čudili, pa tudi zbijali vesele šale na ta ro-vaš. Niso vedeli, kako jih ta štirinajstletni fantič vse presega s svojo močno voljo in
plemenitostjo. Kar so cenili na njem, so bi-	zanjo. Zlasti indijanske duše, ki niso še
le čisto druge reči: brž ko so bili namreč	ničesar vedele, kako drago jih je on odku-
učenci zunaj zavoda in se zabavali v prosti	pil, so se mu smilile. Njim ponesti to bla-
naravi z igro in športom, so že začeli obču-	govest je bila njegova nenasitna sveta strast,
dovati "zabitega Indijanca" kot velikega	Kadar mu je prišlo na uho, da ga one kliče-
junaka. V tekanju, plezanju, skakanju in	jo, tedaj je postal nervozen. Najrajši bi se
metanju mu nikdo ni mogel biti kos. Glasno	bil takoj dvignil v zrak in poletel k njim.
in navdušeno so mu vzklikali, kadarkoli je	Da si nakloni višje, ki bi mu utegnili zasta-
pokazal, kaj zna. Vatomika sam pa je ostal	viti pot do njih, je znal biti diplomat, čeprav
resen in je zavračal sleherno občudovanje,	mu je bila drugače diplomacija tuja.
Vse te reči so se mu zdele otročarije v pri-	Ko je njegova prva misijonska postaja,
meri s stremljenjem njegove duše, ki so ga	Arbre Croche, začela polagoma dobivati
sošolci zasmehovali.	bolj značaj župnije kot misijona, ker je bila
že velika večina poganov spreobrnjenih, je
Vatomika je preživel vse leto v Marie-	začel gledati za pogansko ledino in pionir-
ti, prvo in najhujše leto! Vzgojitelji so	skim delom. Od več strani je slišal, da je
menili, da je dovolj pripravljen, da bi prejel	dalje gori proti severu, okrog Lake Supe-
krst. Bil je to zanj veliki dan. Post, moli-	rior veliko poganov, ki še niso nikdar videli
tev in notranji boji so mu ustrojili dušo za	katoliškega misijonarja, ali črnosuknjarja,
to uro. S sveto resnobo je stal štirinajstlet-	kot so ga oni imenovali, pa bi radi, da bi
ni fantič pri oltarju in sklonil glavo pod cu-	jim prinesel blagovest o Velikem duhu. To
rek krstne vode ter v srcu iskreno molil k	je bilo zanj veselo, a obenem tudi jobovsko
Jezusu. Iz ponosnega, poganskega sina	oznanilo. Veselo, ker je bila žetev zrela, jo-
divjine je postal ponižen služabnik Velike-	bovško, ker je manjkalo žanjcev. Tako je
ga duha.	začel kovati načrte, kako bi mogel do njih.
Pred vsem je bilo treba škofijsko oblast za
F. Weiser D. J.	to pridobiti. Ker je škof Fenwick umrl, na-
m .. .	slednik pa še ni bil imenovan, se je obrnil na
*	generalnega vikarja Frederick Rese-ja, naj
njega določi za to poslanstvo. V dolgem
__pismu z dne 7. marca, 1833 ga prav diplo-
matično pregovarja in prepričuje, da je on v prvi vrsti v to poklican. Naj navedem le
baraga - uspešen lovec ^snafilnejSa mesta.
"Ubogi ljudje," piše, "še nikdar niso DXJj»>	videli kakega duhovnika. Pač pa čujejo o
njih govoriti. In mnogi že na podlagi te negotove vesti izražajo, če bi le kdaj koga sli-ARAGA je v dušah gledal bisere, z šali... O kako mi trga srce, če čujem taka božjo krvjo odkupljene. Za rešitev poročila. Imeti lepo priliko, toliko neumr-ene same vse, celo življenje žrtvo- ]jivih duš iztrgati večnemu pogubljenju, a vati, se je njemu zdela malenkostna cena, v jo ne smeti izrabiti! Od žalosti bi umrl, če Primeri z ono, ki jo je naš Odrešenik plačal bi mi ne bilo dovoljeno iti tja.
"Zato vas, prečastiti, lepo prosim, imejte usmiljenje z menoj in pomagajte mi, ta načrt izvršiti, ki ni od včeraj, ampak sem ga po dolgem pretresanju dobro premislil. Tudi z več drugimi sem se posvetoval, posebno z g. Mazzuchelijem, ki je moj dušni svetovalec. Vsi so mi pritrdili in se z menoj strinjajo.
"Izvršitev tega mojega načrta, oditi k Lake Superior in tam ustanoviti nov misijon, v tolažbo že tam se nahajajočih katoličano. in v spreobrnjenje mnogih ondotnih paga-nov, Vas, prečastiti, ne bo nič drugega stalo, kot skromno besedico: Da!
"Moja pot tja, moje vzdrževanje ond?, gradnja cerkve, stanovanja za misijonarja in šolskega poslopja, vse to ne bo Vas, prečastiti, niti en dolar stalo . .. Blagovolite mi, prečastiti, nakloniti največjo tolažbo, da smem tja iti. Naj Vam navedem razloge, ki so me pripravili do sklepa iti tja in ki bodo gotovo tudi Vas, prečastiti, nagnili, da me pustite iti.
"1. Saj sem vendar zato prišel v tc divjo deželo in zato vso udobnost ter blagostanje v domovini pustil, da bi zgubljene ovčice Kristusove iskal ter jih z njegovo milostjo in pomočjo nazaj k čredi nosil. Tu v Arbre Crocheju je domala že vse krščansko in v najlepšem redu. Duhovnik ki bo prišel za menoj semkaj, bo svoj posel lahkoto dalje vodil.
"2. Menim, da sem med vsemi duhovniki najpripravnejši za ustanovitev tega novega misijona. S tem se ne mislim hvaliti, ampak le to reči, da imam v domovini jako premožne ter darežljive sorodnike in prijatelje. Da bom vsa potrebna sredstva ureditev in procvit tega novega misijona od tam dobil, ne da bi od Vas, prečastiti, vinar zahteval, ki imate vsakostranskih izdatkov itak že čez glavo. Celo doslej, ko nisem niti po en krajcar v domovino pisal, so mi po-
leg več dragocene oprave in oljnatih slik 1,100, oziroma kot mi sestra piše, 1,200 goldinarjev poslali. Kaj šele, ko bi pisal, da imam ustanoviti nov misijon, novo cerkev itd. graditi. Tisoče in tisoče bi dobil iz svoje domovine."
Še tri razloge manjšega pomena navaja v svoj prilog. Nato ga ponovno prosi, naj jih upošteva in njemu poveri to nalogo. Ka-ko je drhtel po teh indijanskih dušah, se še jasneje vidi iz pisma, ki ga je 3. marca, 1833 pisal sestri Amaliji. Tudi v njem toži, kako ga srce boli, ko čuje klice resnice željnih duš, pa jim ne more na pomoč. Pravi, da ima velika skušnjave, jo kar na svojo roko mahniti tja. Boji se, kaj če mu škof sploh odreče dovoljenje slediti temu klicu. "Ne upam si tja," pravi dobesedno, "ker doslej še nimam dovoljenja. In če mi škof ne potrdi moje namere, bom imel še večje skušnjave kot doslej, da bi šel kar na svojo roko."
Ne vemo, kaj mu je generalni vikar na to odgovoril. A se ne bomo motili, če pravimo, da mu je pisal, naj lepo mirno pase izročene mu ovčice v Arbre Croche in čaka imenovanja novega škofa, ki bo njegovo prošnjo gotovo rad upošteval, če bo mogel za njegov sedanji misijon dobiti namestnika.
Par mesecev potem je Rese sam postal njegov škof. In sicer prvi škof nove detroit-ske škofije, v katero so spadali Baragovi indijanski misijoni. On mu zaenkrat sicer ni dovolil iti med čipevce ob Lake Superior pač pa med Otavane ob Grand River, kjer je moral misijonsko ledino orati in še kako trdo. Pa njemu je bilo vseeno kam, samo da je bilo dobro lovišče indijanskih duš. O Malem šmarnu je izročil Arbre Croche oo. redemptoristom in odšel za stalno v Grand River, odtod pa šele poleti 1835 k Lake Superior, kjer ga je še čakala dozorela žrtev.
P. Hugo
kristjan, bodi kristusov!
(Dalje)
Hg RAV je, da izpregovorimo tudi bese-|j gag do o nevarnostih na poti do popolni™] nosti. Take nevarnosti izvirajo dostikrat iz nepoznavanja načel za lepo življenje, radi česar kdo istoveti neke svoje kaprice z — božjo voljo. Najprej mora vernik vedeti, kaj je v krščanstvu zapovedano, in kaj je samo nasvetovano. Verniki ne smejo zaiti v takzv. religiozni sentamentalizem, ki ne išče toliko, kako bi izpolnil zapovedi, marveč kako bi dopadal samemu sebi. Dobiš pobožne duše, ki mislijo, da so bogvekaj storile, če so bile kako nedeljo pri dveh blagoslovih, istočasno se pa popolnoma mirno "dispenzirajo" od kake zapovedi, n. pr. od osme božje zapovedi. Tem ljudem je treba dopovedati, da je 'spolnjuj zapovedi' prvi predpogoj za vstop v nebeško kraljestvo. V samodopadljivost padejo posebno lahko osebe, ki se drže sveta čistosti. Veliki duše-slovec in praktični dušni pastir sv. Avguštin se v tej zadevi izraža z vso potrebno jasnostjo. Povdarja, da devištva ne ne smemo pojmovati zgolj naturalistično, da ne smemo tudi misliti, kakor da bi devištvo zadostovalo, zlasti pa svari device pred napuhom. Vedno moramo imeti pred očmi, da Zavzema prvo mesto med čednostmi ljubezen. V evangeliju o deseterih devicah se vidi, da so vse bile device, toda pred petori-co so se vendar zaprle duri, ker niso imele olja ljubezni . . . Kakor sv. Avguštin, tako obsoja tudi sv. Gregor spolnozdržne vernike, ki iščejo svojo osebno slavo. Iskati morajo le slavo božjo, drugače pa z vso ponižnostjo stremeti za krščansko popolnostjo. Kdor bi mislil, da je že popoln in se tej misli vdajal, bi samega sebe varal.
Popolnosti ne smemo iskati ne med samostanskimi zidovi ne v hrupu sveta, marveč vedno le v vernikovi notranjosti. Kar je zunanjega, človek že odloži, toda odložiti samega sebe, to je zelo težko. Skratka: za popolnost ne zadostujejo takozvane aktivne kreposti, marveč je potrebna vaja v pasivnih. Danes toliko govorimo o delu, ki je brezdvomno velikega etičnega pomena, ker dviga človeka; mnogo priporočamo molitev, ki je najbolj znano sredstvo; moli in delaj je glasovit izrek, o katerem često mislimo, cla vsebuje cel program za dosego popolnosti. Manjka pa še en element! Res je, cla je Kristus delal, res je, da je molil, toda njegova glavna slava je trpljenje! Bojim se, da se na ta element premalo oziramo; in vendarle moremo samo skozi trpljenje v slavo ! V tem elementu je najmanj nevarnosti samodopadljivosti, v tem elementu je največ sličnosti s Kristusom. Zdaj bomo razumeli apostole, ki pozdravljajo križ, n. pr. sv Pavel, sv. Andrej. Križ jim je bil edina slava. Pavel naravnost "uživa" v stiskah in preganjanju za Kristusa. Če se primerja* mo ž njim vidimo, kako malo pravih kristjanov je na svetu dandanašnji. Zato tudi krščanstvo ne osvaja ljudi, kakor jih je osvajalo v prvi krščanski dobi. Kako pa moremo umeti Pavlovo navdušenje za trpljenje? Le tako, ako pomislimo, da nas trpljenje najbolj upodobi Kristusu, tako da so nase bolečine nekako Kristusove bolečine. Važnost trpljenja za popolnost bomo še bolj razumeli, ako pomislimo sledeče: dočim ima delo vsaj neko, molitev pa bistveno tendenco, da nas združi z Bogom, nas skuša trpljenje ločiti, "ločiti od ljubezni Kristusove" (Rim 8, 35). Ako kljub temu vztrajamo, pokažemo večjo, da, junaško ljubezen cio Boga. Heroizem vernika obstoji ravno v tem, da premaga vse pojave trpljenja iz ljubezni do Boga. Le v luči te resnice nam
bo jasen program velike sv. Terezije: "ali trpeti ali umreti". Tudi sv. Jeronimu ne zadostuje samo 'moli in delaj', marveč zahteva posebno 'trpeti', BREZ TRLJENJA TOREJ DEJANSKI NI POPOLNOSTI!
Križ v naši novi jedilnici. Prinesel ga je iz domovine naš Fr. Anzelm Murn. Izdelal ga je slovenski umetnik Vodnik v Novem mestu.
Drug važen predpogoj za popolnost je ponižnost. Sveti Avguštin jo priporoča posebno deviškim dušam. Napuh je pač začetek grehov in radi tega najhujši sovražnik popolnega življenja; brez ponižnosti pa ni popolnosti, "sama naša popolnost je ponižnost" (sv. Avg.). Varovati se moramo že samodopadljivosti, sicer ostanemo na mrtvi
točki. "Ne smeš biti zadovoljen s tem, kar si, da prideš do tistega, kar še nisi. Zakaj če boš enkrat zadovoljen s svojim stanjem, boš v njem ostal". (Prim. sv. Avg.) Skratka: za popolnost zahteva sv. Avguštin, da priznavamo svojo nepopolnost. Ta ponižnost se ne napihuje, ko gleda na grešnike, marveč jih pomiluje, ter se zaveda, da tudi visoko stoječ vernik lahko pade. Marsikako "popolno" dušo bi bila milost obvarovala pred hudim, ko bi bila duša ostala v ponižnosti in bi ne gledala z neko rafinirano škodoželjnostjo na "carinika" pri vratih ter se samozavestno šopirila v ospredju. "Strah nas mora biti pred grehi pri grešnikih, še bolj nas pa mora biti strah pred napuhom pri pobožnih ljudeh" (sv. Avguštin) ter opozarja, da se hudobnemu ne očita ne prešuštvo, ne pijanost, ne nečistost, samo radi svoje ošabnosti je bil padel. Tudi sv. Tomaž svari negrešnike, naj si preveč ne do-mišljujejo.
Bogoljuben človek se mora varovati tudi vsake ekscentričnosti, to je, čudaštva ali posebnosti. Marsikateri "svetniki" bi (sicer v dobrem pomenu) radi vzbujali pozornost ter pozabljajo pri tem, da vzbujamo največjo pozornost tedaj, če je sploh ne vzbujamo. Ta morebiti meni, da mora pa-radirati s svojimi posti, oni z glasnimi molitvami, tretji s čudno obleko ... in vsi mislijo, da so dosegli s tem veliko,dobro, ako hodijo neko posebno pot, ki običajno ni nič drugega nego osebna kaprica. Naj bi se torej pobožni vernik po Kristusovem zgledu zdrževal vsake "posebnosti" v obnašanju. Tudi pri posnemanju svetnikov moramo biti razsodni. Nabožne knjige nam žal iz življenja svetnikov pripovedujejo često le "originalnosti" in razne čudovitosti, o njih osebnih nedostatkih pa krčevito molče! Na ta način ne bomo mogli posnemati svetnikov razen da postanemo ... "originali", kajti da
bi mogli mi živeti brez vsake napake in delati le čudeže, tega menda nihče ne trdi! Sveto pismo in cerkv. očetje so govorili o svetnikih drugače; evangelisti nam podrobno opisujejo Petrov padec, Tomaževo nevero, in naslov za učenca na poti v Emavs "nespametna in po srcu kesna" (Lk 24, 25) tudi ni posebna pohvala; da ne govorim, kako nam slika Stara zaveza Davida. Mnenje, da bi ne smeli omeniti osebnih nedostatkov svetnikov, je pelagijanski predsodek. Le priznajmo, da so bili svetniki ljudje kakor mi ter si prizadevajmo postati kakršni so bili oni! Najbolj pametno je, ako posnemamo na svetnikih njih — ljubezen do Boga in do bližnjega! To ljubezen pa lahko prak-ticiramo pri vsakem dejanju, bodisi da jemo ali pijemo ali kaj drugega delamo (I Kor 10, 31). Popolnost je zlasti v tem, da vsako svojo dolžnost vsak trenutek storimo kar najboljše. Na ta način je človek lahko popoln, čeprav ne kaže kakih izrednih činov. Za take čine so sploh usposobljeni samo nekateri, ki jim je dano. Kdor bi se hotel "siliti" k takim činom, bi gotovo zanemarjal druge dolžnosti ter padel v kako veliko napako : raje ostanimo na neki umerjeni stopnji popolnosti, kakor da bi plezali previsoko ter potem zdrknili na tla.
V notranjosti vernikovi mora seveda vladati vedno ljubezen; notranja dejanja ljubezni nimajo mere, glede zunanjih pa uči Tomaž: "prilagoditi jih moramo ljubezni in pameti". Vsega ne zmoremo: s tem ni rečeno, da nočemo visoke popolnosti, marveč, da ne zmoremo vseh sredstev. To naj služi v ravnanje onim dušam, ki bi rade izpolnile vse, kar vidijo ali čitajo dobrega.
H koncu malo pojasnila o premišlje-Valnem in aktivnem življenju, ker se bojim, da tudi v tem oziru vlada med pobožnimi ljudmi precej nejasnosti. Da je kontempla-tivno v popolnosti, je nesporno. To je^ oni
najboljši del, ki ga je izbrala Marija. Toda enostransko bi bilo, ko bi kdo iz dejstva, da je premišljevalno življenje boljše, hotel sklepati, da aktivno ni dobro. Saj je Marta tudi svetnica. "Gospod ni obsodil delo, ampak preveliko skrbnost" (Avg.). Prevelika delavnost ali skrbnost lahko zavede človeka končno v svetno čustvovanje ter grešno življenje; premišljevalno življenje pa lahko postane lenobno, kar je zopet začetek mnogih pregreh. Sicer pa ni nikjer rečeno, da bi se premišljevalni in delavni način življenja ne dala združiti v isti osebi, in sicer v zelo visoki meri. Mar nista bila Pavel in Avguštin izredno aktivna, delavna? Kdo pa se bo drznil trditi, da nista bila obenem globoko premišljevalna? Premišljevanje ni zanikanje dejavnosti, kakor tudi trpne čednosti nikakor ne izključujejo aktivnih, -dejavnih. Oba načina se dasta harmonično združiti v isti osebi, oba načina sta do neke mere potrebna vsakemu verniku. Za vse vernike brez izjeme pa velja pravilo: Kar storimo za Boga, radi, t. j. z ljubeznijo storimo, da bomo vredni velikega plačila, ki nas čaka.
P. Salezij
novega kaj pri mariji pomagaj?
Je še celih deset tednov do našega prvega lemontskega praznika — blagoslovitve samostana, pa že danes vabimo: rojaki, brž si zaznamujte listič na koledarju — 14. julija — kot rezerviran dan.
Nikamor drugam kot v Lemont.
Je še celih deset tednov, pa imamo že danes program:
Ob desetih zjutraj bo sveta maša, ki jo bo daroval čikaški nadškof Samuel Alfonz Stritch, tudi pridigoval bo sam v angleškem jeziku, v slovenskm bo govoril nek drug naš odlični duhovnik. Po maši bo blagoslov kapele in stavbe. Popoldan bo prosta zabava na romarskem
hribu.
*
Največja novost je za nas ta, da bomo pr-
vič imeli na svojem hribčku svojega nadpastir-ja. Po poročilu p. komisarja, ki je bil klican k njemu v avdijenco, se je nadškof zelo zanimal za naše podjetje in bil takoj pri volji voditi vso slovesnost sam. V največje veselje nam mora biti ta njegova odločitev, trden naj bo naš sklep, prav gotovo mora biti vsak med nami navzoč.
26. majnika je bila prva romarska slovesnost. Društvo Marije Pomagaj iz Chicage je
prihitelo k nam, da zopet proslavi godovni dan svoje patrone. Lepo zastopstvo društva se je u-deležilo te slovesnosti. Father Benigen Snoj je imel zanje nagovor med mašo, ki je bila ob enajsti uri. Popoldan so si žene ogledale novosti na romarskem gričku in se udeležile popoldanske pobožnosti šrnarnic.
*
Romarski griček? Novo ime? Da-in-ne.
Hribček pri groti bomo tako imenovali. To veste, rojaki, da imamo tri gričke na našem posestvu. Na prvem je novi samostan. V načrtu imamo, da bo ta hribček bolj za redovno družino rezerviran. Samostan m njegovo okolje mora imeti pač nekaj zaseonega, privatnega, kamor naj ne bi ljudje preveč silili, drugi hribček je pikniški hribček, kjer so ute za zabavo i" Okrepčila ob pikniških popoldnevih, tretji hrib-
ček je romarski hribček, kjer je grota z jezerom, Baragovim gozdom in planinskim vrtičem. *
Romarski griček in samostanski griček sta hribčka, kjer bi priporočali rojakom dostojno obnašanje. Tega sicer pričakujemo na vsem našem prostorju, ker koncem koncev naša farma ni "Forest Preserve", kjer lahko ljudje po-
da bi planinski vrtiček krog gred z znamenii vere, upanja in ljubezni prav primerno uredil.
Blejski otoček, ki ga je Brat Antonin dokončal, že zeleni. Res da otoček vsemu jezeru lepšo podobo. Ze radi tega otočka moraš kaj kmalu priti k nam, rojak slovenski. Morda bo do tvojega obiska brat že tudi grad dokončal ob drugi strani jezera.
Samostanska jedilnica. Pod križem vidiš prižnico, rabijo jo vsak petek naši dijaki, kjer za vajo v slo-
venskem jeziku pridigujejo.
čenjajo, kar hočejo. Toda bolj razigrane volje
bodo lahko romarji le na pikniškem gričku. *
Naši dijaki-bogoslovci z vso paro pripravljajo prostorje krog grote. Zasadili so grmičevje in vrbe krog jezera. Fr. Martin, Fr. Rafael, Fr. Richard in Fr. James so pridne čebelice, ki se najraje tod okrog sukajo. Posebno Fr. Richard je poklical na pomoč domišljijo svojo,
Tudi Baragove kapelice, posnetki cerkev, ki jih je on sezidal, že stoje. Umetnik Kobal se je dobro odrezal. Dasi ga je dolgo vzelo — ne smemo pozabiti, da je naš umetnik že 70 in več let star —, je delo le srečno dokončal, tako, da je Baragov gozdiček z sledjo res lepa zanimivost. Lična je rojstna hišica Baragova, nič manj lične njegove cerkvice, tudi posnetek križa, ki ga je Baraga postavil ob La Cross River, že stoji, le enega ni, — Baragovega spomenika.
Imamo sicer načrte, da bo še kedaj tudi ta spo-minček stal, toda zaenkrat ni denarja. Malo
novaca — malo muzike. *
Slišal sem opazke od naših prvih obisko-vavcev: zakaj pa bolj ta svoj samostanski griček ne čistite in počakate z romarskim. Odgovoriti jim treba z besedo našega brata Antoni-na: romarski griček bo vedno večje privlačnosti
je bilo vse belo. Naši stroji pa se kar nočejo sprijazniti z mokro ilovico. Zelo smo se oddahnili, ko nam je mesto Lemont ponudilo svoje velike mašine za ravnanje prostora pred stavbo. Bogve seveda, kedaj bo končano. Prvi obiskovavci so imeli pravo božjo pot, po blatu so gazili, da so jim čevlji ostajali v njem, ali so pa mokre deske, ki so služile za prvo stezo preko luž, butale po njihovih hrbtih. Originalna božjepotna pokora. Sedaj je izdelal Jože Pavlin, ki je prišel k nam iz New Yorka, sled iz
kamna.
*
Prva drevesca imamo posajena, smrečje šesterih vrst. Dobili smo krog trideset drevesc, ki zelo nizko rasto, po jako primerni ceni. Po dobroti Fr. šavsa iz Minnesote je bilo to omogočeno. Smrečje je dobro saditi že radi tega, da imamo kaj zelenja tudi pozimi. Po naročilu gospoda dekana, ki je poslal sto dolarjev na namen sajenja pred samostanom, treba postaviti tudi dve lipi. Lipi bote dobili mesto bolj spodaj na posebnih dveh gredah. Da bo želji našega dobrotnika ustreženo. Dve tretjini smo že porabili za smrečje, tretjina čaka na lipi in drugo grmičevje pred samostanom, rož pred samostanom ne bomo imeli, ker so predelikatne.
Potrpežljivosti treba, kar letos ne bo, bo vstalo prihodnje leto.
PISMA
Hodnik v bogoslovnici, ki je v drugem nadstropju.
kakor pa samostanski. Stavb in samostanov ne gredo ljudje gledat za oddih, takih stavb vidiš po vsej Ameriki polno. Zanimivosti v prirodi sami hočejo videti.
Potem nam je pa tudi dež in še celo sneg nagajal, da ne moremo in ne moremo celini krog nove stavbe do živega, prvega maja smo bili najbolj razočax*ani, mesto da bi bilo vse zeleno,
Lemont — Piše P. B. S.
Že drugo leto bivamo v našem novem samostanu. Morda bi se to komu čudno zdelo, češ, saj je bil dovršen samostan šele pozno v lanski zimi. To je sicer res, vendar je pa tudi res, da smo že drugo leto v novem samostanu. Takoj po Božiču na sv. štšefana dan se je prvi preselil vanj Father John z br. Antoninom. Drugi dan pa Magister novincev s svojim novincem, ker je samo eden. Je še depresija v tem oziru. Tretji dan, na Nedolžnih otročičev dan, se je preselila vsa ostala redovna družina. To je bilo vse lansko leto. Danes, ko to pišem je sv. Marka god in smo že v drugem letu, seveda smo šele štiri mesece v novem samostanu. * * *
Ko smo se prvikrat zbrali vsi redovniki v
naši lični kapeli, nas je vse prevzelo posebno čustvo — hvaležnost do Boga in Marije. Nekak Ponos je tudi prešinil vsakega, ko se je naselil v svojo novo in udobno celico. Vsi smo bili veseli in iz srca hvaležni dobrotnikom, ki so tako velikodušno priskočili na pomoč, da smo dosegli, kar smo tako dolgo želeli: novi, zidan samostan z semeniščem in kapelo. Za naše dobrotnike molimo skupno vsak dan. Vsako prvo sredo v mesecu imamo v čast sv. Jožefu, kateremu smo takoj v začetku izročili vse to delo, pri njegovem oltarju peto sv. mašo za vse žive in mrtve naše dobrotnike.
* * *
Tako smo zdaj srečni in veseli v novem samostanu in zaposleni vsak v svoji službi. Kar je največ vredno, vsi smo zdravi prebili prvo zimo. K temu nam najbolj pomaga naš dnevni red, ki ga spolnujemo. Zvečer ob devetih nas pozove zvonec k počitku, zjutraj ob petih Pa k vstanju. čez dan se vrsti molitev in delo, Pa tudi razvedrilo. Zdaj spomladi pa vsi primemo za kako delo zunaj samostana. Tega je Pa obilno. Naši delavci so že obdelali polje, Posejali oves, pšenico, koruzo, obdelali vrt, po-čedili travnike in sedaj pripravljajo prostorje Pred samostanom. — Tako, da teden za tednom mine kot blisk. —
Kako pa je ob nedeljah na ameriških Brezjah? čeravno nas je lepo število patrov, vendar je ob nedeljah navadno samo ena maša v kapeli in sicer ob sedmi uri. Ker je zdaj redovna družina večja in je tudi več naših delavcev, je po določbi p. gvardijana za nje tudi slovenska pridiga. Vsi ostali patri — nas je trinajst — gredo v razne župnije in cerkve
opravit službo božjo.
♦ * *
V enem oziru smo redovniki podobni čebelam. čebelice namreč nabirajo in nosijo med v panj, ne za se, temveč za vso družino. Tako delajo tudi redovniki; kajti kar redovnik zasluži in dobi za svoje delo, to da za vso družino. Redovniki smo torej pravi komunisti — po volji božji. Vse imamo skupno, ničesar pa nima posamezni redovnik kot svoje. In kljub temu so redovniki srečni, veseli in zadovoljni. Sv. Terezija je rekla, če bi ljudje vedeli, kako so dobri redovniki zadovoljni, bi vsi šli v samostane. Tudi v novem samostanu na ameriških Brezjah
smo lahko deležni sreče in miru, ki ga svet nima in ne pozna.
* * *
Minulo je ravno danes na sv. Marka dan 25 let ko sem dospel iz domovine v Boston. Zvečer istega dne sem bil že v New Yorku in se odpeljal z br. Viktorinom ter mladim Albinom Za-krajškom v Brooklyn, v župnišče Sv. Družine, kjer je bil župnik p. Kazimir. Tedaj nas je bilo še malo redovnikov v našem komisarijatu, četudi smo bili skupaj tri narodnosti. Kdo bi si bil tedaj mislil, da bom pozneje na ameriških Brezjah? Pa spolnilo se je, kar piše iz domovine p. Kazimir v svojih Spominih, kjer popisuje ljubezen slovanskega naroda do Marije in da so doma Brezje srce njegovo. Zato smo pa tudi v Ameriki pri snovanju ideje prvega slovenskega verskega in duhovskega središča mislili na to, da damo našemu ameriškemu Slovencu Brezje, materino ognjišče, Mater. Z zavodom moramo zvezati Mater Marijo. Ko bo in če bo slovensko srce tudi v Ameriki začutilo nežno Marijino materino ljubezen, pa ga bo ogrelo in gnalo ga bo tja, kjer je magnet za vse amerikanske Slovence.
Št. Jakob ob Savi. — Piše Rev. Jože Novak:
Pravijo, da je hvaležnost najlepša, dasi silno redka čednost! No, pa jaz poznam tam v daljni Ameriki zelo veliko svojih znancev in prijateljev, ki se ravno v tej lepi čednosti zelo odlikujejo. To so moji nekdanji učenci in učenke, ki sem jih pred več desetletji poučeval kot ka-tehet v šoli in so pozneje odšli v Ameriko, kjer se me sedaj hvaležno spominjajo. Najprisrč-nejši pozdrav pošiljam tem potom vsem skupaj v Argentinijo, v San Francisco, Cleveland, Joliet, Pittsburgh itd. Bog vas živi. Ne pozabite na vero in lepo našo domošino!
Cleveland, Ohio. — Piše Frances Marolt:
Kakor sem čitala v Ave Marija, je dobila Marija nov altar. To mora razveseliti vsako zavedno slov. srce. Komaj čakam dneva da pridem Mariji potožit svoje teškoče in jo prosit pomoči. Zato Vam že sedaj kličm: na veselo svidenje 14. julija, v Lemontu na Ameriških Brezjah.
Johnstown, Pa. — Piše A. Požun: Halo, dopisniki kramljanja, kaj pa je z vami, da ste
t
kar utihnili. Menda ja ni bilo tudi pri vas sirom Amerike take zime kot tu pri nas, ko je bil sneg tako velik, da smo ga kar z 'špeglami' gledali, ako smo hoteli videti do vrha. No pa sedaj to ljubko spomladansko solnce nas zopet poživlja. Slava Mariji Pomagaj!
Pittsburgh, Pa. — Piše M. čadonič: Ne morem si kaj, da se ne bi zahvalila vsem naročnikom, ki so nama z bratom upravnikom ko je bival v naši naselbini šli tako na roko. Res, čast mnogim mnogim. Ali na žalost pa moram tudi pripoznati, da je mnogo tudi mlačnih, ki list Ave Maria res radi čitajo, ali ko pride čas, da je potreba poravnati naročnino, so pa kar naenkrat neznosno revni. Se pač mnogi ne zavedajo, kaj jim nudi ta lepi list; mnogi pa tudi mislijo, da je tam pri Vas zastonj.
Posebno se zahvaljujem vsem, ki so nama dali avto na razpolago in sploh za vso naklonjenost. Tudi Micki tam doli iz Bridgeville se prav lepo zahvaljujem za naklonjenost. Bratu Akurziju pa želim, da bi v prihodnje bolj zdrav hodil okrog, kakor je pa letos.
Nadalje sporočam vsem, ki so namenjeni potovati letos v Lemont, 14. julija, da se pravočasno px'iglasijo, da ne bo potem morda kateri rekel, 'nisem vedel". Sklenili smo, da se morajo vsi priglasiti vsaj do konca junija. Pozdrav vsem čitateljem lepega lista Ave Maria in na veselo svidenje 14. julija v Lemontu.
Slovan, Pa. — Piše A. Dvoršak: Spomini mi uhajajo v ljubljeno domovino, tam v lepo cerkvico Sromlje pri Bežicah, kjer sem preživel svojo mladost. Ni bogata ta okolica na drugem kakor na vinu, kajti edino, ako je obrodila trta, tmo imeli za vsakdanji kruh in obleko. Tako so bile vse štiri fare, kakor Sromlje, Zdole, Pišece in Bizeljsko skoraj samo en vinograd. Skromno je bilo naše življenje, ali bili smo zadovoljni bolj kakor marsikateri grajščak v svojem bogastvu, kajti imeli smo vero in trdno zaupanje v božjo pomoč.
Naša hišica je bila majhna, kjer je bivalo pet otrok, oče in mati. Bilo mi je nekako osem do 10 let, ko mi draga mamica zbolijo. Mnogo sem prejokal, kaj bom brez ljube mamice počel, ako jih ljubi Bog vzame. Očeta smo se vsi silno bali. To tako neko noč ihteč premišljujem pridigo, ki so jo imeli pred kratkem g. Tur-
kuš o zaupanju do Marije. Tedaj sem se otroško zaupno obrnil do nje in jo prosil, naj nam še ohrani ljubo mamico. Kar naenkrat se mi je zazdelo, da mi nekaj pravi: Ne jokaj, mamica bo še zdrava. In res od istega dne je mamica bila vsak dan bolja, tako da je zopet popolnoma ozdravela. Oče korenjak so kmalu umrli, a mamica slabotna pa še danes živijo, čeprav imajo že 8 križev. Prepričan sem in trdno uverjen, da je Marija tukaj očitno pomagala.
Pozdrav vsem naročnikom.
Ely, Minn. — Piše Cathrine Spreitzer: Ker
se nam zopet približuje dan mater, zato sem napisala teh par vrstic moji dragi mamici v spomin.
Minulo je že osem let, kar jo krije gomila na Desinskem pokopališču. Imela sem komaj 17 let, ko sem jo zapustila, ali še danes mi je vedno v spominu, kako težko je bilo slovo od tako dragega bitja. Rečem samo to, kakor so rekli mati, da je živ pogreb hujši od mrtvega, to je, da se je težje ločiti od svojcev, ki zapustijo dom za vedno, kakor pa od mrtvega, ki ga ima priliko obiskati vsaj na grobu.
Zlata mamica so me že v detinski dobi naučili vse iste molitve, katerih so se otroci učili morda šele peto ali šesto leto v šoli. Kar nam je napisal Mr. Oblak v januarski številki sem znala, ko sem bila komaj pet let stara. A pred-no sem začela v šolo hoditi, sem znala že deset božjih in pet cerkvenih zapovedi, in vse molitve, ki so človeku za življenje potrebne. Čeprav nas je bilo 10 otrok, vendar se niso utrudili, da nas ne bi bili oborožili z vencem vseh božjih resnic. Tako oboroženi smo se razkropili še mladi širom sveta. Tri sestre smo tukaj na Ely.
Vi draga mamica, ki že osem let počivate v rodni grudi, kako rade bi se še vsaj enkrat zjokale na vašem grobu, toda ni nam dano. A me se vas pa tukaj tem bolj goreče spominjamo v molitvi in prosimo nebeško Gospo, da se vsaj enkrat tam gori združimo, kjer ni trpljenja, ne gorja.
Javno se tudi zahvaljujem božjemu služabniku Friderik Baraga za večkratno pomoč kakor tudi Mariji Pomagaj.
Charleston, W. Va. — Piše A. Kaušek: Pri-
Kaj je v dar Mariji ljubljeni prinesti, ah, to otrokom Njenim nič ni mar. Cvetlični venček vsaj ji dajmo splesti, in ne pozabimo častiti jo vsikdar.
Saj majhnega daru je tudi vesela, solzno dolino našo vso pozna. Še majne čednosti bo rada vzela, če pridejo iz udanega srca.
Cvetlice, ki jih ona je vsadila, v gredice rahle nam otrokom še. Četudi nam katera je že usahnila, ali pa mraz in suša vzela vse.
loženo je zopet za nadaljno naročnino. Res nas veseli, da imamo Slovenci vsaj ta nabožni list v Ameriki, za katerega se, kakor razvidimo, zanimajo tudi naši malčki, ki tako lepo pišejo, še
Misli mi uhajajo v lepo našo domovino, kjer Marijina cerkvica na hribčku stoji, ki je tačas posejan s trobenticami, vijolicami in zvončki. Gotovo je pri vas v Lemontu tudi tako lepo? Srečni so, kateri lahko poromajo tja k vam, na Ameriško Brezje. Bog ve, ako bo meni dana kedaj ta prilika. Pozdrav vam, dragi čitatelji tega lista, kakor tudi vsem v Lemontu.
Gorenje na Paki. — Piše Frances Tomše:
Prisrčna Vam hvala za bogato opremljeni koledar Ave Maria. Boga hvalim, ko vidim, da tako lepo napredujete. V veliko čast in srečo si štejem, da sem bila pred odhodom iz Amerike še na ameriških Brezjah, kjer sem se naročila na list Ave Maria do smrti. To je moj najlepši spomin iz Amerike, ki ga komaj pričakujem vsak mesec.
Tudi tukaj pri nas se veselimo, ker bomo imeli lepo novo cerkev sv. Martina na Paki. Lani smo si postavili krasen prosvetni dom, kar je tudi velikega pomena za faro. Res, moramo biti hvaležni vnetim duhovnikom, ki tako požrtvovalno in nesebično delujejo za blagor fa-ranov.
Priloženo Vam pošiljam tudi pesmico, ki sem jo pela še kot otrok v šoli. Morda se bo še kateri spominjal, ko smo jo peli skupaj.
Altar svetega Frančiška.
Je mati cerkev nam pridigovala, podpirala nas vedno je v nebo. Marija Mati nam je rast dajala, pri Sinu Jezusu, ki zmore vse prošnje.
bolj nas bo pa veselilo in menda Strička tudi, ako bo več slov. pisem noter. Le korajžo, saj bo šlo.
Pred njen altar pobožno pokleknimo, darujmo ji srce in vse moči V gorečnosti, v molitvi jo prosimo, naj ona nas Boga iskat uči. —
Cleveland, Ohio. — Piše Anton Meljač: G.
urednik! prosim malo prostora.
Gotovo Vas bo zanimalo, kaj je pri nas novega pri sv. Lovrencu. Povem Vam, mnogo mnogo! Cerkev je skoraj dozidana. Darovalci se kar kosajo, kdo bo več ali prej daroval. Vse kar se pri nas priredi, gre le v prid nove cerkve. Vsi že komaj čakamo dneva, ko bomo vkorakali v novo svetišče.
Tudi Zveza društev Najsvetejšega imena je imela letos svoje zborovanje, ki je poteklo v najlepšem redu. Tudi letos bomo priredili velik katoliški dan, takoimenovani Baragov dan. Mislim, da boljše ideje nima nikdo, kajti s tem imamo namen, da omogočimo, da se čim preje doseže "beatifikacija" škofa Barage..
Potrjen je že ves odbor Zveze Najsv. Imena, kateri apelira na vsa društva tega svetega Imena, da bi tudi oni nam priskočili na pomoč. Zavedajmo se dragi možje in mladeniči, da vsi, ki spadamo pod to sveto Ime, smo Kristusova armada, katera naj se veča in množi, kajti ravno danes je treba Kristusovih vojakov.
Strnimo se torej vsi skupaj širom Amerike v eno samo veliko Zvezo dr. Najsvetejšega Imena in kjer ni še društva, ga ustanovite, da tako skupno pod tem mogočnim Imenom potrkamo na nebeška vrata in zaprosimo iz stotisoč grl. Baraga, naš veliki Baraga, naj bo svetnik, naj se zasveti na naših altarjih. Delujmo in molimo in naš trud ne bo zaman.
Barberton, Ohio. — Piše Mrs. Škerl: Povem Vam nekaj na uho, pa ne na tiho, ampak kar zakričati je treba veselja: tukaj v Barbertonu v cerkvi sv. Srca Jezus, bomo imeli veliko slavnost nove sv. maše, ki jo bodo imeli gospod Matija Železnikar. Iz starega kraja so prišli v Barberton in potem so šli v čikago. Zdaj so prišli do oltarja. Ne bom popisovala njihovega življenja. Meni ni znano in ne vem prav, kje so bili rojeni. Kaj ne, velika čast je to za našo faro. Že 2 meseca se pripravljamo na to veliko slavnost, ki se bo vršila 9. junija. Zelo smo ponosni na to farani, ker to ni vsakdanje. Tako mlada fara, pa bomo imeli že tako čast. Za list bom šla kaj zdaj malo še kaj okoli, kolikor bo v moji moči, rada bi kaj novih še dobila, zakaj to je kar premalo za Barberton naročnikov. Pozdrav vsem naročnikom.
Zahvala, piše Brat Akurzij, vodja Uprave:
S strahom sem se na predstojnikovo prošnjo podal na pot proti "Eastu" v svrho lista Ave Maria. Prvič radi tega, ker nosim v svoji kruljavi nogi spomin iz svetovne vojne, ki mi dela mnogo preglavic in drugič mi pa tudi noče biti srce nič kaj pokorno. Drugi moj bolj upravičen strah je bil, ker sem se zavedal, da delavske razmere niso nikakor tako zadovoljive, kakor bi morale biti, in če tega ni, je težava za vse.
Moj prvi strah je bil res upravičen, ker sem mnogokrat res komaj zmagoval ter prigovarjal nogi in srcu, da mi morata biti pokorna, zlasti v Clevelandu in New Yorku, kjer mi je še povrhu tamkajšnji "fajmošter" prav po bratovsko nagajal. No, pa mislim, da se bova že še sešla in tedaj bom pa povrnil.
A drugi moj strah, splošno rečem* je bil neopravičljiv, kajti povsod od Clevelanda pa do Bridgeporta, Conn, so mi šli dragi rojaki prav na roko, zlasti pa še velč. gg. župniki, za kar sem vsem iz srca hvaležen.
Drugega ne morem za vas, dragi dobrotniki, storiti, kakor, da se vas hvaležno spominjam v molitvi na ameriških Brezjah in prosim božjega blagoslova nad vas vse.
Vam pa, dragi mi stari in novi naročniki, želim veliko užitka in razvedrila pri či-tanju lista Ave Maria. Bog plačaj vsem za vse!
NOVE NAROČNIKE DOBILI:
VERONIKA RUPPE, Brooklyn, N. Y., dobila: Mrs-J. Grasek, Prank Žagar, Mrs. Tončka Krech, Mrs. Helen Pelich, Josephine Kukovic, Jenny Stampel, Tessie Gre* gory.
BRATA ROGAN, Bethlehem, Penna., dobila: Mrs-John Vogrin, Mr. Frank Jancharich, Andrew Markochz> Alojzij Hajdinjak, Anna Fabjan, Charles Danches, Mrs-Helen Willey, Mrs. Mary Pors, Mrs. John Kovach, Mrs-Theresa Kortich, Thomas Novak, Sanatary Meat Market, Mrs. Mary Horvat, Mrs. Joe Kuzmich, Mrs. Stephen Dan-
ces, Mr. Charles Kuhar, Mr. Jerome Koprivšek, Mr. Frank Uršulitz, Mrs. Theresa Sinko.
V. RUPPE in R. HOLEŠEK, Brooklyn in New York, dobili: Mrs. Gabriel Tassatti, Charles Mlakar,. Mrs. J. Grasek, Miss Mary Verderber,. Mrs. Agnes Koprivnik, Joško Telician, Ursula Nagel, Mary Mihivich, Anna Capuder, Jenny Zakelj.
JOHN HREN, Johnstown, Pa., dobil: Mrs. Peter Fink, Mary Banich, Johana Klučar, Frances Hribar.
STEFANKA DOLCIC, Cirard, O., dobila: Mary Go-brovsek, Mrs. Josph Turk.
ANTON MALESICH in ALOJZIJ ZLOGAR, Steel-l°n, Pa., dobila: Frank Tezak, Mary Krasovec, Mary Te-'•ak, George Suklje, Joe Kambich, Mary Kofald, Frank Kocevar, Katinka Zlogar, Anica Grabar, Stephan Matja-s'ch, Joseph Smej, eBtty Skoda, Joseph Krasovec, Helen Cernugelj, Anna Tomazich, Martin Krasovec, Anthony Simonich, John Krasovec, Katarina Kostelc, Mary Ma-tan, George Marentic, John Balkovec, Joe Bencic, Anton Pavlovic, Joe Grsich, Mary Benkovich, Anna Matjasich, Fi 'ances Tezak, Jack Simonich, Anthony Tezak, Barbara Mavretich, Magdalena Petrasich, Nicko Tomec.
MRS. ROSE USENIK, Dunlo & Krayn, Pa., dobila: Anton Tovzel, Frank Rudolf.
ROSE VICIC, Lloydelle, Pa., dobila: Mrs. Joe Arhar, Angela Svels; Beverdale, Pa., dobila: Jakob Jereb; Ana Linda, Pa.: Andrew Sikotich.
ALOJZIJA NOVSAK, Johnstown, Pa., dobila: Aloj-zija Toman, Louise Tercek, Mary Kuzma, Mrs. Jakob Klachar, Josephine Kamnikar, Mary Zupan, Frank Stra-zisar.
REV. DANIEL CADONICH, Johnstown, Pa., dobil:
Mary Derstensek, Mary Klinar, Louis Pozek, Anna Mar-t'ncich, Jenny Sturm.
MARY CADONIC, Pittsburgh, Pa., dobila: Mr. A. J. Simonich, Josephine Sele, Katherine Stampahar, Joseph Krotec, Katinka Hodnik, Mary Balkovec, Mrs. Anthony Gorup, Mrs. George Simonic, Mrs. Mary Koholich, Mr. Nick Shutey, Rosie Jazbinsek, Agnes Smarzlek, Mrs. Fi-ank Habich.
JOSEPH LESJAK, Braddock, Pa., dobil: Mary Pvank.
MARY UŠENIČNIK, Beadling, Pa., dobila: Agnes Skender, Katharine Kraintz.
ANDREW TOMEC, Johnstown, Pa., dobil: Janko ^ei'asa.
GABRIELA MIKUŠ dobila: Anton Jurjevcic.
TH. ARCHUL, New York, dobila: Terzija Šavli.
M. SELAK, New York, dobila: Mary Koshak.
MRS. J. INTIHAR, Euclid, O., dobila: Mrs. Mary Kadunc.
MRS. M. BALKOVATZ, Anaconda, Mont., dobila:
Mrs. M. Balkovatz.
MR. JOE SUSTARSICH, Calumet, Mich., dobil: Jo-
SePh Skufca.
L. BANDI, Cleveland, Ohio, dobil: Mrs. Angela Pl'aznik.
DAROVI:
ZA LIST AVE MARIA in MARIJA POMAGAJ —
Po $10: N. N., Cleveland, Ohio. — Po $6.50: N. N. — Po $5: Mrs. Mary Anzick. — Po $3: P. K. Strubel, J. Muhic. — Po $2.50: J. Anžlovar, Mrs. M. Petrosic, R. Mance. — Po $2: A. Požun, J. Zakun, Mrs. J. Grahek, Mrs. A. Peters, Mrs. M. Zore. — Po $1.50: Mrs. J. Glivar, F. Nemgar. — Po $1: J. Leskovitz, N. N., Mrs. F. Cvenk, Mrs. M. Tomsic, Mrs. A. Mlakar, M. Hoge. — Po 50c: M. Sivic, G. Vesel, Mrs. M. Jarnevich, A. Urbas, A. Kobal, J. Pelan, Mrs. M. Oberstar. — Po 30c: Mrs. J. Plemel.
ZA KRUH SV. ANTONA—Po $5: T. Plut, A. Mi-klovcich, — Po $2: Mrs. M. Skerl. — Po $1: M. Jamnik.
ZA LUČKE PRI MARIJI POMAGAJ—Po $10: N. N. — Po $6.50: F. & A. Zokal. — Po $5: M. Casserman, Mrs. F. Ivancic, Mrs. C. Drobinc, Mrs. U. Taucher, druž. Shircel, Mrs. J. Hočevar, Family A. Jelenčich. — Po $4: Miss F. Russ. — Po $3.50: A. Zagorc. — Po $3: M. Ercul, I. Rezek, Mrs. J. Vidmar Sr. — Po $2.50: J. Skufca. — Po $2: Mrs. A. Springer, F. Zivetz, Mrs. M. Sterling, A. Jevnik, J. Asseg, N. N., J. Zabukovec, Mrs. J. Sodja, M. Teršar, Mrs. F. Narobe, Mrs. Lončar, Mrs. J. Grdina, M. Hochevar. — Po $1.50: J. Perme. — Po $1: M. Bluth, Mrs. M. Costello, Mrs. T. Chernich, M. Sivic, M. Straus, M. Skul, J. Stimetz, A. Berus, Mrs. F. Kocjancic, M. Prasnikar, F. Pogačnik, J. Bučar, M. Selak, A. Z., L. Beer, M. Kranjc, Mrs. M. Selak, Mrs. Slanovich, Mrs. M. Zaletel, druž. Zakovich, F. Marolt, T. R. Sulzer, M. Drag-man, P. K. Strubel, A. Chesnik, F. Dornik, M. Papesh, R. Korn, F. Nemgar, J. Roncevich, Mr. J. Papesh, Mrs. M. Shiltz, M. Renko, B. Murgel, Mrs. J. Hlebec, J. Marko-vitz, Mrs. T. Sulzer, R. Usnik, Mrs. L. Zore, J. Puhek, K. Petrovič, G. Zaman, K. Modrčin, Mrs. J. Plemel, A. Gre-gorich, K. Cesar, M. Oblak, K. Pristovec, A. Bezočnik, M. Hoge, Mrs. J. Moran Sr., Mrs. I. Robich, J. Habjan, L. Dolinšek, C. Kovacic, Mrs. F. Pajk, M. Svagel, Mrs. J. Panian, T. Pa!nian, J. Krall, Mr. P. Prah, A. Miklavcich, Mrs. R. Ujcic, Mrs. J. Velich, A. Tomsic, Mrs. M. Kosh-merl,. — Po 60c: T. Kašic. Po 50c: Mrs. R. Mance, Mrs. J. Kuhel, Mrs. M. Skerl, R. Klemencicn, M. Suster, Mrs. H. Zobitz, Mrs. M. Jarnevich, F. Gosar, R. Gorjanc, J. Kuhel, M. Smithberger, M. Smarker, A. Kobal, P. Bo-lent, Mrs. M. Oberstar, N. N., T. Kodric, M. Murgel, A. Ferlic, A. Krulc, Mrs. J. Grahek, Mrs. A. Peters, Mrs. Zvanut, M. Meznarich, K. Bergant, N. N., P. Brajdic, J. Leskovitz, Mrs. Krulnik, Mrs. J. Troja, Mrs. M. Butchar. — Po 35c: H. Slabe. — Po 25c: F. Jevnikar, F. Malar, M. Baligač, M. Polajnar, — Po 20c: S. Podgornik. — Po 15c: Mrs. M. Sprocich.
APOSTOLAT SV. FRANČIŠKA — Po $10: A. Rug-gles, Mrs. M. Muhvich, Mrs. M. Jarnevich, N. N., N. N., N. N., N. N., N. N., Mr. M. Kajfeš, U. Ivšek, R. Karlinger, A. Doviak, J. Skufca, W. Tomec, M. Kroteč, J. Cadonic, M. Kopač, Mr. M. Manino, A. Koncilija, L. Hren, J. Bučar, A. Bučar. — Po $5: T. Plut, M. M. Muta. — Po $3: Mrs. R. Koleta, R. Koleto. — Po $1: J. Simonich. — Po 50c: F. Jenko.
SVETE MAŠE — Po $30: J. Bučar. — Po $10: L. Hren, A. Jančar — Po $6: M. Straus. — Po $5: Mrs. Sterling, druž. T. Pavlic, C. Remec, Mrs. C. Koller, M. Hotujec, Miss F. Russ. — Po $4: A. Berus, M. Kranjc, M. Grebene. — Po $3: A. Anžlovar, T. Kašic, H. Dolgan, J. Papesh, F. Poje, M. Hochevar. — Po $2: Miss Gostič, F. Pernach, Mrs. Skovsanska, Mrs. J. Radez, R. Gorjanc,
M. Leban, F. Zivetz, M. Smarker, A. Lubich, P. Bolent, J. Pelan, S. Podgornik, Mrs. Pintar, T. R. Sulzer, K. Mo-drčin, Miss T. Gillach, Mrs. M. Shiltz, J. Troja, Mrs. J. Panian, J. Kuhel, M. Grill, J. Stimetz, Mrs. J. Zupančič. — Po $1.50: A. Zagorc,, J. Kuhel. — Po $1: J. Oman, Mrs. M. Železnikar, E. Drassler, Mrs. Setnikar, Fr. Cle-mencich, K. Govednik, M. Smrekar, N. N., New York, M. Simonisek, K. Brunc, Mrs. A. Panian, I. Zamernik, M. Sajovec, A. Sasek, C. Perme, J. Millosin, N. N., H. Ošaben, Mr. F. L. Gerbeck, L. Gregorčič, A. Tushek, F. in A. Zokal, F. Legar, J. Legat, J. Legat, P. K. Strubel, Mrs. J. Glivar, M. Marush, F. Mostric, R. Korn, J. Roncevich, M. Renko, Mrs. J. Grahek, K. Petrovič, Mrs. F. Skul, P. Brajdic, Mrs. M. Selak, Mrs. J. Končan, M. Shircel, T. Lsar, Mrs. J. Moren, C. Kovacic, Mrs. M. Butchar, J. Mi-helich, J. Muhič, T. Chernich, B. Mihelich, M. Jamnik, Mrs. F. Tekautz.
OPOMBA—M. K. — Vse v redu. —
V FOND ZA ZIDANJE DAROVALI:
NEW YORK—
Brooklyn—Po $7.50: Mrs. M. Muhvich. — Po $5: Mr. J. Piškur. — Po $3: Mr. Chas. Lustik, Mrs. M. Cerar. — Po $2: Fanny Cernkovich. — Po $1.50: Mrs. F. Gregorc. — Po $1: Mrs. F. V oje* Mr. L. Oberwalter, Angelca Čolnar, Nežika Capuder. - Po 50c: Anton Butina.
New York City—Po $15: Frank Sellak & Family. Po $10: Miss U. Cernkovich. — Po $5: J. M. Jev-nik, družina Tesie Archul, Fanny Pavli, Frances Nahtigal, Miss K. Kepec, Jerca Peterka, Metka Zabret, N. N. — Po $2.50: Minka Zabret, Mrs. B.
Sertich. - Po $2: Mary Schuster, Mr. Mrs. F.
Ferk, Mrs. Chas. Zajc, Mrs. F. Usolnik, Cilka Remec, Mrs. T. Dobson. — Po $1.50: Mary Pavlic. — Po $1: Gortrudo Jelene, J. Paulin.
Lor- Island-Po $5: Mrs. T: Kovach, Mrs. Fanny
& Frank KerJn-.anc, Micika Drčar, Mr. Leo & Mrs. Zakrajšelc, Far.ny HoIc£ek & Family, Mr. Mrs. V. Ovca. — Po $3: Mr. Mrs. F. Loushin. — Po $2.50: Mrs. A. Zcrman, Mr. Mrs. A. Rupnik. — Po $2: Mary Eahor, Miss Katinka Pavlic. — Po $1: Mrs. M. Martin. Pearl River—Po .$1: Mary Beck.
PENNSYLVANIA—
Bethlehem—Po $1: Mrs. I. Taljan. — Po 50c: A. Hajdenjak.
Johnstown—Po $5: Mary Klinar. — Po $2.50: Mr. A. Gale. — Po $2: Mrs. A. J. Lindic. — Po $1: Mrs. M. Jarnevich, Mrs. A. Pozun, Agnes Gunde. Pittsburgh—Po $5: Mrs. M. Berdick. — Po $2: Terezija Habjan, Barbara & Nick Staresinich, Mr. M. Kos. — Po $1 Barbara Flajnik, Mrs. J. Law-rich. — Po 50c: Mrs. J. Baznik. Steelton—Po $1: Mary Nazaj, Veronika Staresinic, Anna Lopart. — Po 50c: Mr. J. Bukovec.
Strabane-Po $5: Rosie Krall, Anton Tomsic. - Po
50c: Mary Kolich, Anna Sterle.
No. Braddock—Po $2.50: Mrs. M. Mule, Mrs. F. Pu-
pič, Anna Mlakar. Sharon—Po $1: Jerry Okorn, Mary Bečaj. Falston—Po $5: Mrs. E. Flajnik. — Po 50c: Mary Verbanc.
Bressler—Po $1: Mrs. M. Sukle, Mrs. K. Jurjevich-Farrell—Po $2: Ivan Bishan.
Wilkinburg-Po $2.50: Mr. J. Rudman.
East Pittsburgh—Po $5: Mr. A. Nemanich. Beadling—Po $1: Mary Delach.
Milvalle-Po $5: Mrs. J. Zavrsnik
Etna—Po $2: Anna Savar.
Park Hill—Po $2: Mrs. H. Dolgan.
Enhaut-Po $5: Mrs. S. Oshlay.
Forest City-Po $1: Anna Kamin.
Mineral Point—Po $3: Miss M. Svigel. Middleton—Po $2: Mrs. J. Bucar. Lloydalle-Po $1: Mary Hribar.
OHIO—
Cleveland-Po $15: Mr. F. Novak.--Po $10: Mr.
A. Grdina. - Po $5: Mr. Mrs. S. Bizjak, Miss M-
Draz.
NEW JERSEY—
No. Bergen-Po $5: Mr. Mrs. P. Terchek. - Po $1 '
Mrs. F. Turnšek. Hoboken-Po $1: Mrs. A. Schmit.
ILLINOIS—
Chicago—Po $10: Mr. Mrs. G. Veselich, Mr. Mrs. J-Perko. — Po $5: Mrs. M. Koren, Mr. Mrs. F. Bors-nik.
Panama—Po $1: Miss J. Ancel.
WYOMING—
Rock Springs—Po $1: Mary Goličič, Mr. Mrs. F. J"" govic, M. Mušič, Julija Paukovic.
INDIANA—
Whiting—Po $10: Mrs. L. Vrbek. Elkhart—Po $5: J. J.
KANSAS—
Kansas City—Po $5: Mrs. H. Berkel. — Po $2 = Frances Koch. — Po $1: Margaret Zagar, Mary Svab.
Scammon—Po $8: Mrs. Mary Spendal.
MINNESOTA—
Eveleth—Po $5: Anton Oven. — Po $1: Jerney Perme.
Chisholm—Po $3: Andrej Geržina. Tower-Po $6: Mrs. H. Zobitz.
WISCONSIN—
Ashland-Po $2: Mrs. A. Oratch.
MICHIGAN—
Detroit—Po $4: John Ursic.
CONNECTICUT—
Bridgeport—Po $1: Mary Ferenchak, Agatha Ant"* lich.
UTAH—
Midvale—Po $5: Mrs. A Stepan.
pozdravljen bodi novomašnikl
Spet se nam oznanja dan veselja, ne samo za nas farane fare sv. Vida, ampak za ves slovenski katoliško misleči narod v Clevelandu in v Ameriki. Ta dan velikega veselja je bil v soboto 18. maja, ko je bil med drugimi tudi sin slovenske matere poklican in sprejet v Gospodov vinograd, da dobi najsvetejši in najzvise-nejši sv. zakrament mašnikovega posvečenja.
Ta, na novo poklicani božji delavec, je no> vomašnik Rev. Rudolf Anton Praznik (edini otrok zakoncev Mr. in Mrs. Frank in Angela Praznik. Materino dekliško ime je bilo Zakraj-šek). Rojen 14. marca 1914 na Slovenskem, na Spodnem Jezeru, fara Cerkveca. Kot 6 letni deček je stopil v osnovno ljudsko šolo v Ljubljani, v katero je zahajal 4 leta. Zaradi pridnosti •n znanosti je bil odlikovan s tem, da je dobil vstop v gimnazijo. In kmalu po enem letu gimnazije v Ljubljani, je kot otrok, še ne 12 let star, 2apustil svoj rojstni kraj in prišel leta 1926. v spremstvu svoje matere k očetu v Ameriko, sem v Cleveland. Še v tistem letu je stopil v farno šolo sv. Vida in srcer v 5. razred. Leta 1927 ie bil premeščen v 7. razred, leta 1928 je z vso odliko graduiral iz 8. razreda šole sv. Vida, nakar je stopil v Cathedral Latin High School, katero je dovršil z vsem odlikovanjem leta 1932, nato je pohajal dve leti v John Carrol univer-2o, in leta 1934 je stopil v semenišče St. Mary °f the Lake, v katerem je srečno dokončal mo-droslovne in bogoslovne nauke, tako da je bil v soboto 18. maja posvečen v duhovnika in v nedeljo 19. maja ob 10. uri stopil pred oltar kot novomašnik in zapel prvo glorio.
V imenu slovenskih rojakov: Novomašnik bod pozdravljen!
L. Bandi.
¥
ZAHVALA
Javno se zahvaljujem božjemu služabniku škofu Friderik Baraga za uslišano prošnjo. Za Miss J. Močnik so zdravniki izrazili, da zanjo ni več pomoči v njeni hudi bolezni. .Z zaupanjem smo se obrnili do božjega služabnika za pomoč in res naše prošnje so bile uslišane. Gori omenjena je vsak dan bolji, za kar hvala Bogu in škofu Friderik Baraga. Iz hvaležnosti prilagam $5.00 za njegov spominek v Lemontu ter vsem priporočam, naj se zaupno obračajo do njega, kajti on je res velik priprošnjik pri Bogu.
Amalija Krulc.
Zahvaljujem se Mariji Pomagaj za uslišano prošnjo v moji bolezni.
Margareth Renko.
Zahvaljujo se Bogu, Mariji Pomagaj, Materi božji, sv. Jožefu, sv. Antonu, škofu Baragi za pridobljene milosti, sledeči:
Mrs. Mary Anzich, Pueblo, Colo.; Mrs. Anna Peters, St. Louis, Mo.; Mrs. Mary Oberstar, Hibbing, Minn.; Mrs. M. Petrašic, Omaha, Nebr.; Joseph Zaksic, Cleveland, Ohio; Catherine Perme, Cleveland, Ohio; Katarina Goved-nik, San Francisco, Calif.; N. N., Cleveland, O.
M. K., Cleveland: Sporočamo Vam, da smo vse v redu prejeli.
Rojaki, ne pozabite 14. julija, pridite v Lemont.
Vsak dan in na vsak način prihranite denar, če kupujete pri
trikryl's dept. store
2110-14 Cermak Road,
:
Chicago, III. S
Dobra trgovina v prijazni okolici.
Shranite naie "STAMPTS". Z njimi si prihranite denar pri vsakem nakupu.
i
t;
A CTDir A T1/^!IVVI A	Amerikanska povest.
O 1 ixlUA. 1 VylVl/V POSLOVENIL FR. MALAVAŠIČ.
(Konec)
Drugi dan se je pripeljal lahek, pa lep voz na dvorišče; iz njega je stopil mlad mož, kateri je takoj vprašal po hišnem gospodarju. Bil je Želbijev Jurij. Pismo, katero je Ofelija zavoljo Tomove odkupitve pisala Želbijeveji gospe (o katerem smo omenili že spredaj), obležalo je po nesreči na neki postaji in še le čez dva meseca prišlo v roke, v katere je bilo namenjeno. Malo poprej pa je gospod Želbij naglo umrl in vsled njegove smrti se je nakopičilo toliko opravil, da je zopet preteklo mnogo časa, predno je bilo mogoče misliti na Tomovo rešitev. Manjkalo je za to tudi denarjev, še le modra in varčna Želbijeva gospa je popolnoma uredila vse stvari in poplačala dolgove. Še le zdaj so lahko pogrešali denarjev za odkupitev, in Jurij je nemudoma hitel v Novi Orlin, da bi se pomenil s Cla-retovim pooblaščencem — o katerem je pisala Ofelija — komu je bil Tom prodan. Ta sicer tega ni vedel, pa vendar sta z mladim Želbijem seznala po dolgem prizadevanju, da Tomov gospodar prebiva na Rudeči reki in se Legre imenuje. Zdaj je jasno, zakaj je Želbij prišel tako prijazno ni tedaj sprejel tujega gospoda.
Peljali so ga k Legretu, kateri je bil vsled dogodkov zadnjih dni vedno nevoljen. Nič kaj nenadoma.
"Slišal sem, da ste v Novem Orlinu kupili zamorca z imenom Tom", ogovori ga mladi Želbij prijazno, "poprej je bil pri mojem očetu in jaz bi ga rad odkupil.'
"Da, res sem kupil tega lopova," pritrdil je Legre jezno, "toda že davno iz srca obžalujem, da sem to storil. Ni ga bolj trdovratnega in nevbogljivega človeka na svetu, kakor je on! Šuntal je moje zamorce k begu ter dvema su-žinjama tudi pomagal, da ste ubežali; vsaka je bila osem sto do tisoč dolarjev vredna. Ko sem ga o njima izpraševal, bil je tako nesramen, da je kar naravnost vse tajil. Zategadelj sem ga dal pretepsti, da me nikoli ne bo pozabil. Mislim, da že umira."
Mladeniču je jeza porudečila lica, pa premagal se je, vprašuje, kje je Tom.
"Tam v oni koči," rekel je mali zamor-ček, ki je blizo stal. Legre je v svoji jezi sunil dečka, ker bi bil grdo ravnanje s Tomom tujcu rad prikril. Pa Želbij se ni dal prevariti, nego je šel naravnost v imenovano kočo.
Želbij in Legre sta se pogovarjala na dvorišču. Kasija je slišala vsako besedo, ker je takoj o prihodu voza pristopila k lini in še le zdaj je zvedela, da Tom umira zavoljo nje. To jo je silno zbodlo v srce, in česar ni rodilo vse njeno trpljenje, Tomovo opominjanje, njegove prošnje in tolažbe, to je povzročila ta žrtva krščanske ljubezni. Otajalo se ji je ledeno srce, črni obup se je umaknil milim čutom in prvikrat je točila grenke' solze obžalovanja in spokornosti ter je srčno molila.
Mladi Želbij se je ves prestrašil, ko je opazil, kako je bil Tom razmesarjen.
"Je li mogoče?" vzdihnil je milo in pokleknil poleg Tomovega ležišča. 'Stric Tom, ubogi stari prijatelj moj!"
Umirajoči ga že skoro ni več slišal. Ne da bi odprl oči, pomajal je smehljaje z glavo in v mislih ponovil konec pesmice, katero je poprej tolikokrat peval:
Zveličar moj, predolgo se ne mudi!
Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
Ki pelje nas iz bolečine mesta
Tja, kjer trohljivost vse verige zgrudi! —
"Oj, preljubi stric Tom, zbudite se vendar in izpregovorite eno samo besedico z mano! Jaz sem Vaš Jurij! Me ne poznate več?"
"Jurij!" dejal je Tom s slabim glasom in pogledal, "Želbijev Jurij?" Njegove oči so bile že zelo zmešane in kalne.
Počasi se je prebrihtal in ko je spoznal Jurija, razlilo se je neizrečeno veselje po njegovem obrazu, solze so se mu vlile po velih licih in rekel je veselo:
"Gospod bodi zahvaljen za veliko dobroto in pomoč! Ljubi gospod, kako se morem tudi Vam zahvaliti za Vašo prijaznost! Zdaj pa rad umrjem, da sem Vas le še enkrat videl!"
"Ne, Tom, ne smete še umreti! Srce bi 1111
počilo žalosti! Prišel sem, da Vas odkupim, pa našel sem Vas v tem strašnem položaju!'
"Ljubi gospod, ne pomilujte me!" odgovoril mu je Tom. "Jaz sem že odkupljen in nadejam se, da bom šel v nebesa, kjer je bolje, kakor v Kentukiju. Smrt je z mano združena, dobil sem jo z božjo milostjo in usmiljenjem! Se nekaj Vas moram prositi; ne pripovedujte nič ubogi moji Kloi, povejte ji samo to, da sem šel v večno zveličanje, kjer se bodeva zopet videla. Potolažite njo in otročičke moje in izročite vsem doma srčne moje pozdrave. Da so me Vaš oče takrat prodali, oh, kako bi se mogel zategadelj še žalostiti! Zato sem jim hvaležen, ker bi sicer ne prišel v nebeško kraljestvo!"
V tem hipu se je pokazal Legre pri vratih, Pa šel je takoj naprej.
"Vtelesnjeni satan!'' zagrozil je Želbij srdito za njim. "Tolaži me pa misel, da bo kraa-lo za pekel zrel!"
"Oh, ne govorite tako!" prosil je Tom pri-jemši mladega moža za roko, "pomilovati ga je treba in misel na njegov stan je strašna, če bi se le hotel spokoriti, da bi dobil milost božjo, Pa bojim se, da se to ne bo zgodilo."
"In jaz to upam; ne bilo bi mi ljubo, da bi se ž njim srečaval v nebesih," rekel je Jurij nato.
"Ne tako! ljubi moj Jurij. Tudi najhujšega sovražnika svojega moramo ljubiti!'
Govorjenje je vzelo Tomu poslednjo moč; vnovič je obležal nezaveden, še enkrat mu je zasvetila luč življenja, potem pa za vselej ugasnila.
Jurij je bil silno žalosten. Popolnoma pa ga je iz žalosti vzdramila misel, da bi Legre še z mrličem grdo ravnal, in bila je njegova prva skrb, da je šel k njemu, naj mu proda truplo, da je bo pošteno pokopal.
"Mrtvih zamorcev jaz ne prodajam," obregnil se je Legre osorno, "truplo smete za-stran mene vzeti in ž njim storiti, kar se Vam ljubi."
Želbij je zahteval, da mu dajo sekiro in lopato, potem so truplo previdno prenesli na njegov voz, kjer ga je skrbno zavil v svoj plašč. Peljal se je ž njim zamorec, ki mu je pomagal Pri pokopanju in je potem odnesel orodje nazaj. Predno je sam sedel na voz, obrnil se je k Le-gretu, rekoč:
"Bodite uverjeni, da se bo maščevala nedolžna kri, katero ste prelili Vi. Takoj v prvem mestu bom to ubojstvo ovadil sodniji."
"Prosto Vam! ' zavrnil ga je Legre zabav-ljivo, "samo nekoliko težko bo Vas stalo trditev svojo dokazati, kajti tukaj ga ni nobenega svobodnega, ki bi mogel pričati zoper mene."
Želbij je uvidel na veliko svojo žalost, da res proti temu ničemniku ne more nič opraviti in da bo tako ušel zasluženi kazni. Odpeljal se je tedaj, ne da bi se bil poslovil.
Onstran mej Legretovega posestva stoji zelen, z visokim drevjem obrasten holmec, tam počiva Tom v miru.
IX.
STARI ZNANCI IN VESEL SKLEP.
Legre od tega časa sam s seboj ni bil zadovoljen; rojile so mu po glavi čudne misli, ki mu nikjer niso dajale miru. Po dnevi ga je zdaj to spominjalo na Toma, zdaj to na Kasijo in Emelino in po noči so ga nadlegovale težke sanje. K temu je na podstrešju huje strašilo, kakor kedaj; vsem sužnjem se je na obrazu bral očiten strah, in tudi Legre je moral vedeti o tem. Delal se je sicer, kakor če bi tega ne verjel, toda nikoli ni pozabil, predno je šel spat, da ne bi zaklenil vrat spalnice svoje in pod zglavje položil par nabitih pištol. Še po dnevi ga je bilo v hiši strah in bolj in bolj je hodeval v soseski v družbe, da bi se razvedril ter je pozno po noči pijan prihajal domu.
Ko se je zjutraj po mučnih sanjah vzbudil s težko glavo, natočil si je takoj žganja, da bi pregnal otožne misli in bridke spomine, in tako ni bilo čudo, da se mu je v kratkem zmešala pamet.
Kasija je k temu dosti pripomogla, pazila je po noči in po dnevi na Legreta in tako težko pričakovala trenutka, da bi neugodnemu prebivanju pod streho napravila konec in pobegnila. Ker je vsako reč v hiši natanko poznala in imela v rokah vse ključe, bilo ji je tudi mogoče, da se je večkrat splazila v Legretovo spalnico, kjer ga je strašila z neznanimi glasovi. Storila je še, kar je imela storiti. Kakor mrlič oblečena in s črnim pregrinjalom čez obraz prišla je neke noči, ko je vedela, da je Legre v svoji pija-
nosti obležal, k njegovi postelji, ga potipala z mrzlo roko (katero je poprej pomočila v ledeno vodo), ga potresla, da se je zbudil, mu pomi-gala ter mu velela z otlim glasom: "Pojdi z mano! Tvoj čas je potekel!" Potem pa je izginila, ne da je videl kako; v tistem trenutku je namreč ugasnila luč.
Od te dobe Legre ni več vstal iz postelje. Napadla ga je vročinska bolezen in čez nekaj dni je bil med pokojnimi.
Med tem ste bile Kasija in Emelina že davno čez gore in doline. Kasija je bila oblečena, kakor španjska kreolinja in gosto, črno pregrinjalo ji je zakrivalo lice, Emelina pa je bila njena spremljevalka. Ker je Kasija v otročjih letih občevala vedno le bolj z imenitnimi ljudmi, se je tudi zdaj vedela obnašati tako, da ni-kdo ni najmanj sumil o njeni osebi. Razven tega je še hranila iz prejšnjih let razne lepotije, dragocena oblačila, in glavna stvar je bila, da je imela obilo denarjev.
Vozeča se po reki Mississippi, delala se je hudo bolno; njena spremljevalka ji je na videz stregla prav skrbno. Ko je v mestu Nathez stopila na ladijo, ki jo je imela peljati po Ohiju navzgor, se ji ni bilo nič več bati. Obedovala je s popotniki v eni sobi ter je pridno zahajala v druščine.
Med ostalimi popotniki bil je na ladiji tudi mladi Želbij, katerega je Kasija spoznala na prvi pogled.
Ker je v Luizijani imel več opravil, vračal se je še le zdaj v Kentukij. Kasija se mu je videla jako podobna Harisovi Elizi, za to jo je večkrat pazljivo ogledoval. To je ona opazila zelo dobro. O njem je mislila le dobro, ker je videla, kako lepo je ravnal s pokojnim Tomom. Sklenila je, da se mu da spoznati, nekoliko zaradi tega, ker si je želela ž njim seznaniti, nekaj pa, ker je vedela, da bi v sili ne imela nobenega boljšega varuha. Ni se motila! čestital ji je iz srca, da se je s svojo tovarišico odtegnila Legretovi oblasti jo zagotavljaje, da ji bo po svoji moči pomagal na begu v Kanado. Razložila mu je potem vse dogodke svoje.
Poleg Kasijine sobice je bila nastanjena Francozinja, gospa de Toux (Tus), ki je potovala s svojo dvanajstletno hčerko.
Ko je imenovana gospa zvedela, da je Želbij iz Kentukija, se je ž njim seznanila, ga iz-
praševala, kako in kaj je v domovini njegovi. Nevedočemu, zakaj ga izprašuje, bila je njega radovednost sitna, ker ni znal, da je bila kedaj v Kentukiju. Toda vendar ji je prijazno odgovarjal na vsa njena vprašanja.
Vprašala ga je nekega dne, ne pozna li v soseski posestnika Harisa?
"Ta mož res prebiva blizo nas, toda malokrat sem se pečal ž njim.'
"če se ne varam, ima mož mnogo sužnjev? ' dostavila je vprašuje tako, da si je vsakdo lahko domislil, da ji je na tem precej ležeče.
"Ima jih, ima," pritrdil ji je Želbij nekoliko začuden.
"Ste li morebiti kedaj slišali, ni li med njegovimi sužnji mlad mož, ki se imenuje Jurij?"
"Ej, kako pa! Jurij Haris, poznam ga prav dobro; oženil se je z zamorkinjo moje matere, pa ušel je v Kanado."
"Je li mogoče?" vzkliknila je gospa vsa vesela. "Bodi Bog zahvaljen!"
Želbij jo je debelo pogledal, a to je ni motilo.
Veselja se je zjokala. "Kako bi ne povpraševala po njem, Jurij je rodni moj brat!" opomnila je nato.
"Tako! Kako je vendar to mogoče?"
"Da, gospod Želbij, Jurij je moj brat. Ko je bil še otrok, prodali so mene v južne kraje, in Bog je tako hotel, da me je kupil blagosrčen mož, kateri me je potem vzel v vzhodno Indijo, kjer me je osvobodil in potem vzel v zakon-Pred kratkim mi je umrl in zdaj potujem v Kentukij, da poiščem brata in ga odkupim."
"Večkrat sem ga slišal pripovedovati o sestri svoji Emiliji, ki je bila prodana v južne kraje/' dejal je Želbij.
"Jaz sem Emilija," odgovorila je gospa de Toux. "Kakšen je neki moj brat?"
"Korenjaški, mlad mož je," pripovedoval je Želbij, "in dasi ga je hudo žulil robski jarem, priboril si je toliko vednosti, da je še celo prekoseval svojega gospodarja. Vse dobro vem, ker je njegova žena stanovala pri nas in je mnogokrat prišel k nam."
"In ona?" segla mu je gospa v besedo.
"Ona je prav poštena ženska," pohvalil je je Želbij, "ni samo čedna in skrajno marljiva, ima tudi ravno tako dobro in pobožno srce. Mo-
ja mati so jo zredili kakor lastno svojo hčer; zavoljo tega se Eliza ni naučila samo pisati, brati, računati in krščanskega nauka, temveč tudi vseh ženskih ročnih del!"
"Je li v Vaši hiši rojena?"
"Ne. Moj oče so jo kupili enkrat med-Potoma v Novi Orlin, pa so jo podarili materi. Takrat je bila šele osem ali devet let stara. Ranjki oče nikoli niso hoteli povedati, koliko so dali za njo; še le po njihovi smrti smo našli v gospodarskih knjigah vpisano kupnino, katero so odšteli in katera je bila res visoka. '
Mladi govornik ni opazil, kako verno ga je poslušala nekoliko strani sedeča Kasija. Naglo ga je prijela za roko, poprosivši ga, ne ve li kdo je otroka prodal očetu?
Če se ne motim, pisal se je Simon, tako nekako sem čital v prodajnem pismu," odgovoril je Jurij.
'Moj Bog, potem je moja hči!" kriknila je Kasija zavzeto ter brez zavednosti padla na tla. Vzdignili so jo takoj in kmalo se je zbrihtala.
Ker je Jurij v Lujzijani hotel poravnati vse reči svojega očeta, vzel je vsa pisma s seboj, med katerimi je tudi bilo že omenjeno prodajno pismo; pokazal ga je torej Kasiji, katera je iz njega razvidela, da je Eliza res njena hči.
Gospa de Toux in Kasija sta se tukaj kot bližnji sorodnici odpravile čez Cincinnati v Kanado. Želbij ji je spremil do Sanduskija, da bi tako Kasijo in Emelino obvaroval vsake nevarnosti; ni jih zapustil prej, kakor ko je odrinila ladija, katera jih je imela prepeljati v Kanado.
V Amkerstbergu ste kmalu dobile ljudi, kateri najbolj skrbe za ubežne sužnje, ki iz Združenih držav najprvo prihajajo tja. Seznanile ste se potem tudi z misijonarjem, kateri je sprejel Jurija in Elizo in dalje za nje skrbel. Ko Je zvedel o njijinem sorodstvu, sklenil ji je sam sPremiti v mesto Montreal, kjer je Jurij imel v neki tovarni prav dobro službo.
Jurij je že pet let živel s svojo družinico, Zeno, dečkom in dekletcem Elizino v srečni svobodi.
Ravno so večerjali, ko je nekdo potrkal vrata. Eliza je odprla in se močno veselila, ji je stari misijonar prišel nasproti. Pa kma-je prikipelo veselje do vrhunca. Vstopili ste tudi Kasija in Emilija ter se dali spoznati.
Ko so se duhovi nekoliko pomirili, zahvalili so se vsi Vsemogočemu, da jih je tako čudežno združil in začeli drug drugemu pripovedovati dogodke svoje.
Ranjki de Toux je Emiliji zapustil veliko imetje; ponudila je, da bi ga ž njimi delila. Toda pametni brat jo je zaprosil: "Ljuba sestra moja, daj me popolnoma podučiti v vednostih, po njih sem vedno hrepenel, ko si bom pridobil znanosti, bo spolnjena moja vroča želja; potem si bom vsak čas lahko pomagal sam. '
Po dolgem posvetovanju so sklenili, da bi se nekaj let preselili na Francosko. — Kmalu potem je vsa družina v mestu Kvibeku stopila na ladijo, katera jo je prepeljala na Francosko. Emelina se je s svojim pametnim in krotkim obnašanjem tako prikupila ladjinemu kapitanu, da jo je snubil. Poroka je bila na Francoskem.
Jurij se je štiri leta učil v Parizu in si v tem času pridobil mnogo lepih vednosti. Da bi se še kedaj vrnil v Ameriko, ga za ves svet nihče ni mogel pregovoriti. Vleklo ga je vedno nekaj v afričansko državo Liberijo, kjer je bila rojena njegova mati. Trdno je tedaj sklenil, da se preseli tja. — Istotako se je tudi njegovim sorodnikom pristudila Amerika; šli so rajše ž njim v Liberijo.
Malo dni pred odhodom so zvedeli na veliko svoje veselje, da je Kasijin sin Henrik, ki je bil prodan v Mississippijsko pokrajino, že pred več leti prišel k dobrim ljudem.
Tudi on je pozneje zapustil Ameriko, pre-selivši se za materjo v Liberijo.
pomenki z zakonci
I je skrivnosti, ki bi bila bolj skrivnostna kakor je ta velika skrivnost, ki jo imenujemo "sedmi sveti zakrament". Skrivnostna v tistem besednem pomenu, ki govori o nevednosti, skrivnostna tudi v oziru na splošno mnenje, ki ga vsi imamo o zakoncih.
Ali ni čudno, da na račun sedmega sv. zakramenta toliko neumnih rečemo . . . ? Da
na njegov račun toliko trdih besedi pade in celo kletev gromi v svet. . . ?
Zakrament? Mislimo si samo, da bi o krstu toliko čenčali, kakor čenčamo o sedmem zakramentu, o birmi, o spovedi, sv. obhajilu, sv. mašniškem posvečenju, sv. poslednjem olju. Kdo si bo sploh upal, kaj neumnega blekniti o sv. zakramentih? Kako, da je pri sedmem drugače . . .?
Odgovarja komedijant na vprašanje, koliko je zakramentov, odgovarja: samo šest. Kako to? Sedem jih mora biti. Šest jih je: pokora; in zakon sta eden in isti zakrament. Pravi izkušnja življenja: Ko sta mlada, sta angelčka. Zadene eden od njiju ob cestni kamen, bo takoj drugi hitel opozarjati: pazi srček, da si ne raniš nožico. Čez dvajset let bo pa isti zakonec na isti cesti ob istem slučaju zavpil na zakonskim drugim: Stara, krava, ali si slepa? Zakaj mora odgovarjati z žalostjo zakonec, ko ga nekdo potreplje po rami in vpraša, no, koliko vas pa že je sedaj po treh letih? Pa zakonec čudno odgovori: deset (10). Kako to, v treh letih? Ja to je tako: Moja žena je 1, jaz sem pa 0-ničla. Ena in ničla da deset. Zakaj toliko sovraštva med zakonci, zakaj toliko kletev, toliko prepira, zavda-janja, ubojev, umorov.
Pa ti je Bog dal tej zavezi značaj sv. zakramenta? In cerkev zakonski prstan blagoslavlja? In mi govorimo o veliki skrivnosti, ko govorimo o zakonu? Skoraj vsaka druga dvojica na ves glas s svojim zgledom vpije v svet in z velikim zvonom oznanja: to je "saperment", pa ne zakrament, to je figova skrivnost, pa ne božanska.
Vseeno: ostane ta zakrament — zakrament, čeprav ga svet v blato svojih šal in svojih nemarnosti vleče. Ostane posvečena skrivnost, posvečena od samega Boga, čeprav mora o njej še celo kardinalski zbor v Rimu, ki ima nalogo, da rešuje dvome in
vprašanja glede zakramentov, izreči, da mu vsi drugi zakramenti skupaj ne delajo toliko preglavic in toliko sitnosti kakor zadnji, sedmi.
Nič se temu ne čudimo. Ta velika skrivnost urejuje v človeku ravno njegov najmočnejši nagon, ki ga mimo njega ni večjega in bolj osebnega v možu in ženi.
Kolikokrat so nesreč ljudje sami krivi, ker se ne zavedajo, da se vežejo za življenje, ljudje sami krivi, da je ta zakrament od toliko poročenih ljudi proklet. Brez priprave kakor človek, ki plavati ne zna, so se vrgli v morje zakona, zdaj pa vpijejo, naj jih kdo reši.
Kolikokrat je nespametna vzgoja kriva, da je toliko nesrečnih zakonov. Mladina o skrivnosti življenja po vseh zakotnih zagatah znanja zve. Od nemarnih tovarišev s ceste, od pokvarjenih pohujševavcev, iz umazanih knjig. Mesto, da bi oče in mati na dostojen način razložila skrivnost.
Kolikokrat se še zakonci pritožujejo, če duhovnik na diskreten način govori o teh ali onih nevarnostih, o teh ali onih modernih nerednosti v zakonu. Še pri nas se je zgodilo. Tuj duhovnik je razložil to ali ono, zato, ker je bil tuj, je lažje govoril-"Joj, pa take reči govorijo. Zagamanci, zagamanke." Vsaka dohtarska baraba jim lahko to ali ono reč svetuje, vsaka babja babica več ve o tem zakramentu in postavah njegovih. Knjige lahko mažejo to skrivnost, jezik s ceste lahko kuži to sveto ustanovo, samo duhovnik ne sme in ne sme nič ziniti o tem.
Saj vemo, zakaj ne. Je težka zadeva-Res. Prvič je beseda o tem zakonskem poklicu zato težka, ker ni poklic duhovnika samega. Ko so ljudje tako grdi: kakor hitro bo kaj zinil: "O odkod pa ta vse to ve?" Kakor hitro bo iz dobrega namena to ali ono povdarjal, že pohujšuje.
Gospod župnik.

JUNIORS' CORNER
s

HOLY GOSSIP OR WHAT
"Bled" is now complete, thanks to Bro. Antonine. All we need now is enough rain to make the grass grow ("o pipe line, no hose). The island is dotted with bushes. Too bad kids, the bridge is down so you cannot play pirates unless you swim over.
* * *
The hill for the castle is up, (yes, it's high only too high and steep as well as rocky for "King of the Hill")
and only wants the castle to crown the top.
* * *
The forest is slowly getting thicker and somewhere in there the foundations were laid for four Baraga memorials. While working in there I was advised to tie a string.to my waist and let the other end out on the road so irs case I stayed in there too long Father could find
me, so dense is it (in places).
* * *
The symbols of Faith, Hope and Charity have been enlarged and are in the care of Fr. Richard. Two bird baths (for birds only) and a bird house stand in the rock garden.
* * *
The old home of the Ave Maria has been moved down the road where it will be improved to serve as a home for Mr. Fraus and his family. This was the first outhouse to be removed. Next went the garden hut, to be followed soon after by the long tool and tractor shed. The ■■veil house too is gone from view. The corn crib is next. Will the robust Chicagoans volunteer to shove it .1 The space these buildings occupied will be beautified in t'vne.
* * *
The Chicago Scouts will camp in the valley this year. The cows will gladly share their meadow with you, I'm
sure boys, only don't milk them too often.
* * *
The truck garden has been lengthened to extend across the whole front face of the new home. Bro. corn-Plained that he ddin't have enough room to stretch in.
ftro. Antonine is now our gardener.
* * *
The Busy Bees of Chicago have promised to pay for the various replicas to be stationed along Baraga's Trail.
®usy, Busy Bees, thank you, and may God bless you.
* * *
The Third Order of Chicago plans to buy the flowers for our rock garden by the grotto. They will decorate lhe symbols of faith, hope, and charity. May we suggest
that they hold a pilgrimage here on St. Francis Day in Oct.?
♦ * *
Thank you again for your subscriptions to the Ave Maria which help in the support of the Slovenian Seminarians here in Lemont. Pray that God may send us more
students who will later labor among our Slovenian flocks.
* * *
The new oaken altars are now fully installed and in use. The last old side altar was used on Tues. of Easter Week by Fr. Benignus while Fr. Gabriel used the first new side altar. On Palm Sun. Fr. Clement read the first Mass at the new main altar. The altars are in the car<i of Fras. Charles and Raymond. Mary help of Christians surely will smile on the good people who will pay for
them, for as yet, they are not paid for.
* ♦ *
Due to the abundance of unwelcome mud the huge cross was not erected this month. As soon as the weather will permit, it will dominate at the planned site. The society has asked that their day of pilgrimage be changed to the first Sun. of August. Please note this change. Other changes of dates are noted in the Slovenian Section.
* * *
Oh woe, with all the farm work still to be done, our faithful old tractor gave way. The steering shaft snapped just as it was crossing the road. Visitors are painfully are of its presence since they have to drive around it to come to the monastery. You see, we are waiting for those husky Chicago boys to volunteer to boost it out of the way. How about it, Chicago? Here is a good
chance for the Scouts to do a little good deed!
* * ♦
Visitors are forced to use improvised walks about the building for in this nasty weather we are yet unable to start landscaping. The mud is deep and rich, as you will notice on your next visit but it will not be in your way if you use the walks. May I suggest that you take home with you as a small reminder of your visit, I assure you we will gladly give permission if you should want a few shoes full!
THE APOSTLE OF THE CHIPPEWAS
Throughout these early days at Grand River, he lived in a miserable hovel, which he described as resembling an open milk shed, so little protection from the winter weather did it afford. His surroundings: Drunkeness, wicked-
ness, superstition and paganism were far from agreeable. To a sensitive, saintly nature, such as his was, all this squalor and irreligion was repulsive, detestable and sacrilegious. Nevertheless, he bore all these trials with a fortitude prompted by a heavenly hope.
"Were it not," he wrote, "for the ardent desire and fond hope I cherish that some unhappy soul now groping in the darkness of paganism, which leads to perdition, will be saved, nothing in this world could induce me to remain here."
In the spring of 1834 came the long-awaited day, April 20, on which the church was to be dedicated. Although the structure was unfinished and crude in appearance, the inside was decorated with pictures and religious articles sent to him by his friends in Europe. Led by an Indian carrying a cross, the small, solemn procession marched to the church. Reverently, Father Baraga dedicated it in honor of the Blessed Virgin. This rare ceremony, especially in a setting so primitive, was witnessed by many non-catholics, both white and red.
(To be continued)
LI SB ETH
Mary T. Waggaman
With a thrill of pity in her tender heart, Sister Angela saw that this was the saddest of all earth's creatures — a little child uncared for, untaught, unloved.
"Do you live here, my dear?" asked the good Sister softly.
Lisbeth stared for a moment without answering. It seemed quite impossible that this gentle, friendly question could be meant for her. "My dear!" When had anybody ever called Lisbeth "my dear" before? Then, as Sister Angela seemed to wait smiling for an answer, she looked up into the kind face and nodded twice. It came easier than saying "yes."
"I and my little girls here are from St. Mary's School," Sister Angela continued. "We are out gathering flowers for our altar. To-morrow is a beautiful day with us. the first Friday of the month." The speaker paused — the little face looking up into hers was so blank and uncomprehending. Lisbeth knew nothing about altars or First Fridays, as Sister Angela could see.
But the gentle speaker went on brightly, "The woods are quite bare, we haven't found one single little flower until we came here. Your bushes are so full of beautiful bloom—may I pick a few of these lovely blossoming boughs? You will not miss them, I am sure."
A sudden light flashed into Lisbeth's face. This sweet-voiced lady was asking her for thorn flowers. Asking her, little Lisbeth!
Never in all her eight years of life had she been asked for gift or help before.
It sent an odd, warm thrill through her little form, such as perhaps the brown flower stalk feels at the first touch of springtime sun.
"Yes, you can have them," she said. "You can have ail you want."
"Perhaps we had better ask your—mother, too," said Sister Angela, hesitating a little as she looked again, at tiie dark, silent house.
"I ain't got no mother," said Lisbeth quickly. "I ain't got no father or mother or nobody but Gran, and she is up to Top Notch a-seeing the 'boys.' You can have all the thorn flowers you want. But wait, lady— Lisbeth made a quick jump from the swinging gate.
"I'll get them for you. Don't you try to pick them yourself, you'll get scratched."
She sprang away to the back of the old house and came running out again quickly with a broken knife. In a moment she was down among the thorn bushes, cutting and hacking with a reckless little hand.
The prickly boughs flew into her face, caught her hair, tore her fingers, but she cut on, conscious only o( the strange new sweetness of giving to the gentle speaker, whose voice was pleading anxiously now. "Oh, my dear child, take care, take care. Don't go so deep in the bushes; they are tearing your clothcs, scratching your hands."
"Oh, I don't mind; I don't mind," said Lisbeth, plunging further into the thicket. "They're prettier and whiter back here. I'll get you all you want."
"Oh, we have enough now, quite enough, all we need —all we can carry home. Oh, you poor, dear child," cried Sister Angela as Lisbeth emerged from the thorn bushes, a big scratch across her cheek, her hands bleeding, but her thin little arms full of snowy bloom. "I didn't mean you to tear yourself to pieces like this."
"I don't mind," repeated Lisbeth, and her little brown face and big dull eyes were alight with new life. "I'" get you some more if you want them, lots and heaps more—and—and I don't want no money for them," added Lisbeth as Sister Angela, seeing the dire poverty around her, put her hand in her pocket.
"Nobody pays for thorn flowers, they're so scratchy, and—die so quick. I want to give them to you--'cause y°u asked me—so kind and nice."
"And you shall give them to me," said Sister Angela with a little catch in her voice. "Oh, they are lovely, so white and sweet and beautiful to grow on such thorny bough," said the good Sister as she gathered the snowy blossoms in her arms. "Thank you. again and again for them, my dear little girl!" And moved by one of her sweet, tender impulses, Sister Angela bent' and kissed Lisbeth's upraised brow.
(To be continued)
Dear Juniors,
Were you disappointed last month? I'm sorry there , was no Juniors' Corner in the May Ave Maria. What excuse? Well, I' know that you hate "tattle tales" and so let's just skip the excuse, huh? Like the little boy who was caught fighting by his mother: "Johnny, when some one hits you on the left cheek you must then ttir" the right one!"' "I know Ma, but he hit me on the noSc
and I only have one."
School will soon be over again. It seems like only yesterday that you marched in to get some book-learn-"ig (maybe with a hickory stick?) Lots of you boys and girls will be saying goodbye to grammar school and to High school days. I hope you will be happy on Graduation day! And I hope you will not be too sophisticated (that means, too high-faluten) to remember the Juniors' Friend (that's me) and write once in a while. Very many hoys and girls who used to write stories and letters are now just too, too, sophisti—oh you know! I was watch-■ng the papers from Cleveland and Chicago but just couldn't find any death notices. So, these former friends must still be alive and kicking.
June is the month of the Sacred Heart of Jesus. Isn't it nice that the month when school is over and vacation time begins, is under the protection of the Sacred ■Heart? During vacation there are so many dangers spiritual and bodily enemies of all children. Pray to the Sacred Heart and beg Jesus to protect you from all harm.
Two of our friends from Mount Assisi, Alvina Horzen and Rosie Cimperman will graduate from High school in .Tune. Josephine Lindic from Newburgh has joined them at the Sister's Motherhouse in Lemont. They will be received.in August and then we won't be able to call them Alvina, Rosie or Josie any more. We will have to be very Polite and say: Sister so-and-so. Congratulations, Juniors and may God bless you in your new vocation!
What is the contest for next month? That's easy as pie. If you read the Juniors' Corner you will find spell-lr>g mistakes. We could call this contest: the spelling contest. The one who finds the most mispelled words and sends them in to me, will be the winner.
Happy Vacation, Juniors!
YOUR FRIEND.
THE MAIL BAG
£>ear Rev. Father,
I am writing you just a few lines to tell you that I am a constant reader of your Juniors' Corner. I often thought that I'd write to you but I didn't have the nerve to do so.
I go to St. Mary's Assumption School. Sistor Tbeo-d°Hna is niv teachcr. I am in the sixth grade. I study every night so as to know my lessons for the next day. T hope I will be among the winners of your contest.
A friend,
Mary Jane Vidina (Pittsburgh)
Dear Juniors' Friend,
We have read in the Ave Maria that you arc hold-lng a Reauty Contest. I wonder if it still holds good. If so, we are enclosing all the snapshots of the seventh and eighth graders which we have used for our Honor Koll. Would you kindly return them when you have no further use for them.
By the end of the month we'll enclose some compositions and letters for the Ave Haria.
Seventh and Eighth Graders,
Holy Family School (Kansas City)
Dear Juniors' Friend,
Here I am again. I did not have much time to write to you. I play after school and then I do my home work. I was eleven years old February 8, but I did not have a party. That is all, next time I will write you more.
Velma Ferk (Lemont, 111.)
Dear Rev. Father,
I'm sorry I didn't write sooner but I completely forgot about it. I hope that in the next Ave Maria you will print some of the nice letters. In the A M. I saw where you wanted all us children to send in our pictures. I'm enclosing a picture of myself but I don't think you'll like it. I hope this letter reaches you while you are in good health. May God bless lis all! Respectfully yours,
Anna Moltich (Sheridan, Mont.)
Dear Father,
My Grandmother gets the A. M. every month and I read the Juniors' Corner. T see that my girl friends have been writing to you. I'll tell a little about myself. I am 13 years old and in the seventh grade at St. Joseph's School. I haven't much more to add. However, before I close my letter, I want to say hello to all my friends.
Sincerely yours,
Irene Kocevec, (Joliet)
Dear Juniors' Friend,
This is my first letter to the Ave Maria. I atn nine years old and in the fourth grade. I go to a public school. My teacher's name is Miss Young. I am sending in the answers to this month's contest. Your new friend,
Anthony Konechnik (Morgantown, Ind.)
Dear Father,
I thank you for the beautiful card you sent me. Everything is just fine in Cleveland. My last letter was not printed in the Ave Maria. Please Father, if it's not too late, print this one rather than the other letter. Send me a card and let me know if you received my letter. Thank vou very much,
Helen Kalistsr (Cleveland)
Dear Juniors' Friend,
I thank you for your lovely rosary. I really didn't expect it. So once again I thank you. School is swell but the subjects are getting harder, especially arithmetic. As for the contests, homework keeps me busy and all my other work. I'm tired even before I sit down to write to you.
A friend,
Christine Intihar, (Euclid)
Dear Friend,
How are you? T hope you are well. I'm sending a picture of myself feeding a lamb. It's mother died and we trained it to take a bottle. It follows us everywhere,
even into the house. I think it cares for us just as much as we care for it. We have lots of fun with it. My sister and brother wish you a happy Easter.
Yours truly,
Frank Kokal (Universal, Pa.)
Dear Juniors' Friend,
I was very disappointed to see my letter wasn't put in the Corner last month. I guess we can't all have our letters put in every time. As you know, we have a new Slovenian priest at our Church. His name is Father Vital Vodusek, O.F.M. He has formed a new Slovenian choir. Wc have about 32 members now. I also joined the K.S.K.J. St. Francis Society.
Yours, truly,
Donald Kambic (San Francisco)
NEW YORK WORLD'S FAIR
The fair is indeed interesting. One can learn very much from only one visit. Fifty-nine countries are represented; their pavilions show the food they eat, products they manufacture, clothing, etc. Everything you can possibly think of is there. Beautiful flower gardens, restaurants galore, dancing, swimming . . . Johnny Wiess-muller and Eleanor Holm, Bill Robinson and many other stage and screen stars. I saw some of them in person.
Then, there is the Aviation building which of course no boy should miss: gigantic bombers, pursuit planes, etc. Then there is the Maritime building, the Railroad building. In the Firestone exhibit vou can see how tires are made. The Amusement area is very much indeed, like Coney Island. It is in fact even better than Coney Island. The Parachute jump and many other new rides arc here. The finest foreign Pavilions are the Italian, French and Russia. The latter has been torn down and everything shipped back to Russia. Yugoslavia with its colorful costumes from the different provinces, flowers, products, pictures, statues and very beautiful sculpture is outstanding. What interested me very much is the time Capsule containing data of our civilization. It will be buried fifty feet underground to remain unmolested for five thousand years.
Julius Sustaric, (Brooklyn)
Winner of the Letter Contest: Anthony Lozar of Cleveland, Ohio.
Dear Juniors' Friend,
Since this is the very .first time that I am writing to you I must introduce myself. I am in the seventh grade and I attend St. Lawrence School. My teacher's name is Sister Tekla. My favorite subjects in school are Religion, History and Spelling.
I belong to the Altar Boys' Society and the Boy Scouts of America. As yet I am only a Tenderfoot. 1 know some of your friends in Newburgh, but especially Vickie Hočevar.
I am very sorryy that I didn't write sooner. However, I'll sign off for the present. Enclosed are the answers to the contest.
Very sincerely yours,
Anthony Lozar.
Winners of the Hidden Color Contest: Mary Jesen-ovec of North Chicago; Christina Veselich of Kansas City, Kansas.
COMMENTS WISE — MOSTLY OTHERWISE
Fortune, men say, doth give to many, But yet, she never gives enough to any.
—Harrington.
* * »
No man can truly be despised by another Until he has cause to despise himself.
—Seneca.
* * *
Hobbyist?
"What is Johnson's hobby?"
"Bookkeeping, I think. At least he never returned
the one he borrowed last spring."
* * ♦
Talking Abaut Relatives
German teacher: "Is your grammer here?"
Student: "No sir, she died last year."
* ♦ *
Sunday Services
The day was the Sabbath. The season was Spring —beautiful Spring. The parson stood in his pulpit. One lone parishioner composed his entire audience. Clearing his throat the parson queried: "What's the matter, don t you play golf?"
darovi za šolske sestre
V prvi vrsti prisrčna hvala Rev. Matthias Butala iz Jolieta, ki nas je toplo in dobrotno priporočal v cerkvi kakor tudi vsem njegovim dobrim faranom, ki so kljub vsem težkočam še vseeno našli nekaj tudi za nas. Iz malega raste veliko in res je zrastla lepa svota $604.31.
FARA SV. JOŽEFA, JOLIET, ILL.:
Po $50.00: Mr. in Mrs. Jchn Adamich.
Po $25.00: Mr. Slapnik.
Po $15.00: Mr. Laurich.
Po $10.00: Mr. Andrew Hočevar, Mr. Simon Šetina.
Po $6.00: Mr. Vraničar.
Po $5.50: Helen Verbiščar.
Po $5.00: Društvo sv. Cirila in Metoda št. 8, Frank želko st., Anthony Rozman, Louis Lukančič, Catherine Kočevar, Frank škedelj, Michael Hočevar, Frank Terlep, Planinšek, Joseph Muhich, Frank Russ, Jerry Pire, John Kramarich, Anna Lopartz, Frances Dragovan, Anton Terlep, Frank Vranichar, Uršič Family, Golobič, Mary Skul, John Kuzma, Agnes Turk, Johanna Muster, A. Ro-Kel, Neimenovana, Leo Jerman, Frank Zadel, Leopold Dolinšek, Michael Jurisic, Matthew Gregory, Louis Ausec.
Po $3:00: Mr. Stukel.
Po $2.00: Fabian Family, Gale Family, John Vide-tich, Frank Papesh, John Horvat Kervin Nasenbeny, To-'nažič, Frank Zupančič, Jos. Grošelj, Ambrose, Frank Papesh, Bolte, Stanley Gregorčich, Frank Pucel, Josephine Judnič, Agnes Planine, Anton Pasdertz, Josephine Skoff, Mary Mahkovec, Mary, Joseph Russ, Joseph Jur-s>nich, M. Gasperich, Barbich, Greg. Groznik, Frank Za-krajšek, John Veršaj, Albin Juričič, Struna, Francis Slana.
Po $1.50: Mr. Zalokar, Michael Gregorash, Paul Do-linšek.
Po $1.25: Neimenovan.
Po $1.00: Joseph Skoff, Joseph Spelič, Frank Vesel, Louis Gornik, John Vidmar, John Butala, Josephine 0-■ttatta, Josephine Jerisha, Louise Sladich, Anthony Ma-1-ush, Horvat, Kastelec, Rudolph Deichman, Barbara Žu-Sel, Frank Petan, Louis Mauser, Frank Zelko, Joseph ^arinčič, Arnold Meader, Joseph Mikolič, Anna Bučar, L°uis Punčar, Joseph Rakar, Joseph Krall, Goršič, Joseph Kočevar, Ann Schorie, Agnes Stukel, Matthew Judnič, GoT'k, Albert Vesel, Mlakar, Martin Težak, Joseph Pe-rUsh, Frank Kozlevčar, Michael Smrekar, John Mateko-v'c, Matthew Krall, Anna Kolenc, Ashenbrenner, Michael
Nosse, šusteršič, Edward Konte, Grayhack, Eliz. Bučar, Edward Štukel, Filak, Bernard Kramerich, Michael Papesh, Nicholas Gregorash, Elizabeth Ambrožič, Frank Plankar, Christine Hren, Frances Ausec, Skrjanc, Peter Verdnik, Frances Smaron, Anthony Kocjancich, Ant. Krall, Bostjančich, Beker, Petrovič, Frank Russ, Kun-stek, Ant. Vidic, Božič, Legan, Frank Mlakar, Ščinkovec, Agnich, Lilek, Papež, Skrinar, Frank Horvat, Louis Pucel, Stukel, Kožuh, Bluth, Pluth, John Horvat, John Vi-čich, Vranešich, Teresa Koleto, Mary Vlasich, Frances Papesh, Kambich, Charles Šetina, Žnidarsich, Pucel, A-loysius Zadel, Marko Kozoman, Joseph Videtich, John Ažman, Planine, Gaspič, Kostelc, Frank Dečman, Joseph Russ, Leo Adamich, Johanna Plut, Umek, Cath. Edw. Juričič, Joseph Zamejc, Joseph Martinčich, Jennie Popek, John Možina, Louis Sternisha, Peter Ancel, Plut, Ant. Šega, Brean, John Kirin, Mr. Ramuta, Jurisinič, Edw. Rosentreter, Frank Duša, M. Madronich, Dr. Zelko, Mrs. Papesh, M. Frankovich, G. Flajnik, Želko, Flajnik, Jerman, Putz, John Šimec, Ant. Kambich, John Malesich, Ant. Stimec, Fr. Jakich, Marko Plut, Zaletel, Ant. Jele-nich, Fr. Ambrožič, John Traven, Cath. Suhodolc, Ign. Kastelec, Frank Muster, Tušek, Joseph Ivanich, Kolar, Zupancich, Konda, Leo Bistry, Jerman, Lustig, Jacob Brunskol, Michael Urbanik, Ant. Nemanič, Frank Fance, Vancina, Težak, John Papesh, Smrekar, Župančič, Matthias Bertchan, Vaniško, M. Judnic, Terlep, Catherine Simonich, Fred Korevec, Jeanette Kosiček, Joseph Kocjan, Matthew Kočevar, John Papesh, Ancel, Pikush Fr., Zdravlevich, Glavan, Lesinik, Lucija Rački, John Zagoda, Verbich, Zupancich, Joseph Klepec, Neimenovana, Louis Chop, Agnes Markelc, Martin Fir, Fir, Ignac Gregorich, Frank Kirnc, Johanna Rogel, Ant. Kodrich, Dan Sullivan, Fred Troppi, Carl Libersher.
Po 75c: Mary Klobučar, Shukle, Albrt Gudac, Edwards.
Po 50c: Ruby 174, Turkovic, Martin Libershaer, Ant. Glavan, Antonia Mihelič, Anna Mihelič, Mary Pev-shey, Joseph Mutz, John Petrič, Klemenčič, Petrič, Joseph Riff el, Šemrov, Frances Horvat, Mary Laken, Johanna Bambich, Frank Šraj, Ant. Culik, Rudolf Pruss, Catherine Svetič, Emma Konte, John Zaletel, John Ga-brian, Erwin McCarthy, Ludwig Likovic, Fr. Gregorash, Skoff, Cath. McCanna, Jennie Smrekar, Metesh, Car. Zbašnik, Ant. Skoff, Louis Krameric, Ogulin, Stephen Sack, Dominic Ursič, Ann Gregovich, Starasinich, Louis Brule, Cankar, Kolar, J. Verščaj, Ant. Sefček, Plevnik, Fr. Ramuta, Joe Videtich, Ant. Gerl, Bezeg, Philip Živec, Joseph Wolf, Vidmar, Cath. Ausec, Maurice Pomat-

to, Petrovich, Božič, Michalak, Ant. Rolih, Muhich, Joseph Legan, Lavandosky, Dragovan, Zeleznik, Michael Gregorash, John Zelko, John Ivec, Babic, Jul. Shelko, L. Barbec, Fr. Musich, A. Kramarich, 2206 Wilcox St., Andrew Horvatin, Vertin, Michaela Max-en, Frances Chin-derle, John Ažman, Pullman, Fr. Kunich, Cath. Peran, Mary Pluth, Kermina Gregorash, John Kolenc, John Kren, L. Babic, J. Babic, Ant. Petric, Mary Panian, Štan-fel & Stukel, M. Nemanic, Frances Schultz, Ralph Plev-nik, Todorovich, Gregorich, Rogina, Vertin, Zagar, Mutz Mary, Ant. Kauzlarich, Papesh, Buchar, Martin Konda, Cath. Burich, Barbara Mačak, Ant. Kostelec, Anna Mra-zovich, Mrs. Sternisha, Culik, Rudy Crnkovich, Stephen Golat, Joseph Vrencur, Kusterin, Stukel, Joseph Gregorich, Frank Pire, M. Johnson, Teresa Pasich, McCarthy, Kozlevcar, Dolinak, Korelc, Joseph Galle, Ant Kosiček, Jorkar, Smerov, Jurjevčič, Mich. Hookey, Shukle, Stabler, Mich. Billy, Mrs. Novak, Frances Fabjan, Mark Pe-trich, Louis Vidic, Frank Racic, Frank Russ, J. T. Bauer, Frank Frenchak, Mary Kilmer, John Bučar, John Long-flus.
Po 25c: Jamnik, Sraj, Jos. Terlep, Nasenbeny, Fr. Znidarsich, Telaja, M. Music, Videtic, C. Batusick, Po-lisandertic, Jursinovich, John Jevitz, John Režek, Edw. Burke, Žlogar, Albert Kostelec, Babrian, Kolenc, Molek, Likovich, Moskric, Kos Frances, Meznarsich, Zola Ignac, Baudek, Wright Clarence, Culič, Umek, Music, Pershey Matthew, Widlowski, Muhic, Mandel, Rozic, Lilek, Do-branich, L. Legan, Residori, Kolman, Kocjan, Ferry, Mlakar, Simonivc, Bartol, Strysik, Jos. Plut, W. Kobe, Ant. Delinsky, Lilly Gercar, Ant. Russ, Golobic, John Brode-ski, J. Metesh, J. Resetich, J. Legan, Cath. žlogar, Ann Govednik, Muren, Louisia Gavigan, Peter Kuzman, Pro-dehl, M. Sterk, Jos. Shray, Mandel, Stukel, Cernugel, B. Goikstas, Majetic, Bauer, Albert Picka, Rose Ribic, Edw. Smith, Pfleger, Jos. Legan, Dominic Horvat, Jurjovich, M. Ivec, John Kobe, Jos. Horvat, Muren, Frances Legan, McGuchin, Likovich, Hulbert, L. Gregorich, Shomaker, Shuckle, Matilda Kezrle, Shukle. — J. Lopartz 30c; John Pekol 70c; Gregorc 20c; Grandma 15c; Bahor 15c; Medic 15c; Diberzyk 35c; Kessler 0c; Pruss 40c; Cath. Vertin 35c; Mary Govednik 30c; Joseph Annunzi 50c; Ana Terlep 50c.
štejemo si v dolžnost, da se javno in prav prisrčno zahvalimo prečastitemu gospodu Ant. Bombachu, v Euclid, Ohio, ker nam je dovolil da smo pobirale prispevke za naš toliko potrebni dom, po njegovi župniji. Še večjo zahvalo pa mu dolgujemo ker je v svoji velikodušnosti obvestil svoje farane ter jim toplo priporočal našo zadevo. Tisočera mu hvala.
Prav posebna hvala prcblagi Mrs. Kati Robert, katera je poleg tega da je velika prehodila z nami tudi skrbela da nismo bile nikdar brez spremljevalke. Nadalje, hvala Tereziji Zdešar, Uršiki Trtnik, Tilki Rupret, Ivanki Kovačič in Robertovem Walterju; za vse stopinje katere ste storile v našo korist bodi Vam še enkrat lepa hvala.
Hvala tudi Mr. Malovašiču, Mr. Kovačiču, Mr. O-merza in Mr. česnu, ker so nam dali na razpolago svoje avtomobile.
Najlepša hvala vsem blagim faranom za milodare in
za vso izkazano prijaznost. Spominjale se Vas bomo v svojih molitvah ter prosimo božjega blagoslova nad vsa Vaša dela.
A midve, sestri, sva odnesli najlepše spomine iz prijaznega Euclida.
FARA SV. KRISTINE, EUCLID, OHIO:
Po $10.00: Društvo Presv. Imena Jezusovega.
Po $6.00: Mr. Louis Potočnik, Mrs. Marg. Mestek.
Po $5.00: Mary Prostor, Mr. Mike Pinculic, Mr-Louis Nemec, Mrs. Arko, Joseph Debeljak, Mrs. Ulepec, Dr. Anthony Skur, Mrs. Cimperman, Mr. Drenik, Mr. & Mrs. Frank Rupert, Mrs. Gasserman, Mr. & Mrs. John Nosse, Mr. Mrs. Romich, Jno & Mrs. Hočevar, Mrs. L-Drašler.
Po $3.00: Mr. Mlakar, Dr. Anthony Vichick, Mrs. Stark, Mr. Mrs. Anton Malovašič, Neimenovana, Mi's-Klemenčič.
Po $2.00: Dom Walter, Frank Macy, Jos. & Mrs. Krainc, Fr. Kovačič, Mrs. Bohinjc, Caspharmacist Druggist, Mrs. Vaupotic, Neimenovani, Ernest Marver, Al-Milnar, Dr. Rotter, Frank Kocman, Mrs. Plevnik, Mary Pretekel, Mrs. Darovec, Mrs. Rojc, Frank Pink st., Neimenovana, Mr. Mrs. Robert, Stepancic, Alice Kušar, Vincent Peskar, Fr. & Mrs. Kuchar, Mr. Mrs. John Rupret, Albert Simens, Mrs. Mary Cervan, Jos. & Mrs. Kobal, Mrs. Fr. Wutchiett, Mr. Mrs. Valentine Trtnik, Leo Tro-ha, Jno & Mrs. Tanko, Mrs. Fr. Primožič, Mrs. Anna Cvetic, Matt & Mrs. Orazem, Jenny Sintich, Mary Klein, Mrs. Intihar, Mr. Mrs. Istimic, Keber, Mrs. Krizman, Mary Gregoar, Mr. Mrs. Gerl.
Po $1.90: Mr. Jos. Filipcic.
Po $1.25: Ant. & Mrs. Arko, Lud. & Mrs. Sustersic-
Po $1.50: Jos. Cinco st., Anton Bokavšelc, Anton Smolich, Jno Bradač, Mr. Mrs. Česen.
Po $1.60: Plesnicar Family.
Po $1.05: Mr. Mrs. Michael Metro.
Po $1.00: Mrs. O'Kross, Mrs. Baitt, Louis Godec, Thomas Swaddel, Mary Vidmar, Jno & Mrs. Bolden, Jn° Zajc, Mrs. Ogrinc, Agnes Gregorc, Fr. Primoznik, Fr-Majer, Fr. Cercek ml., Fr. Cercek, Jos. & Mrs. Kaplei", Geo. Hoerning, Miss Lazar, Mrs. Stroin, Fr. & Mrs. Si«1' cic, Jos. & Mrs. Pike, Mrs. Globokar, Jno. Bradač, Ed-Zimperman, Eli Fox, Carl & Mrs. Kidd, Ed. Eppich, Matt Krall, Rud. & Mrs. Kinkopf, Rud. & Martha Marincic, Mrs. Tekavec, Fr. Golinar, Mrs. Frances Zupec, John Bolek, Andrew Zdešar, Mary Zdešar, Jos. Svetin, Ralph Baehr, Steve Škrobot, Chas. Plestic, Fr. Mikolic, And. & Mrs. Yenc, Mr. Melavec, And. & Mrs. Grze, Jno. Primožič, Jno. & Mrs. Stopar, Jno. Kinkopf, Jno. Korencic, Fr-Kosten, Ant. Jagodnik, Mrs. Gabrenja, Andrew Repasky> George Lesh, Val. Peck, Matt & Mrs. Koren, Mrs. Lekan, Mrs. Mihelic, Anton Strnad, Mary Sabljak, Ant. Pot°-kar, Mrs. Poje, Mrs. Anna Grub, Ant. & Mrs. Dolinai', Jos. Picel, Jos. & Mrs. Medved, Joe & Mrs. Ule, John & Mary Šetina, Fr. & Mrs. Stopar, Mrs. Vene, Carl Credi-co, Mrs. E. Burns, Louis Pibernik, Fr. & Mrs. Struna, Mrs. Alice Kusare, Mrs. Zeljko, Joe Markove, Mrs. Gerl, Martin Kolovich, Peter Zalec, Peter & Mrs. Januskevic-Louis Tomsic, Ant. Kinkopf, John Kovacic, Mrs. Vodicah Felix & Mrs. Drenik, John Zupančič st., Jno. Zupančič John & Mrs. Dezman, Fr. Novinc, Mrs. Fier, Fr. Jarline'
Mrs. Hadyk, And. Yerman, Victor Mailers, Mrs. Stepic, Geo. Meters, Cyril & Mrs. Jevec, Fr. Braddack, Fr. Soever, Mrs. Kunzawara, Jno. & Mrs. Campetelli, Louis De-heljak, Fr. Pirc, Mrs. Hribar, Mr. Concilia, Frank Koste-'ic, Clarence Rupar, Ant. Bozeglav, Mrs. Stušek, Mr. Mo-čilnikar, Therese Doljnak, L. Drugovic, Mrs. Nahtigal, Mrs. Golic, Mrs. Tekavcic, Mrs. Gosta, Mrs. Silc, Mrs. Drganc, Mrs. Skufka, Mrs. Sisek, Mrs. Govzi, Mrs. Bu-kovnik, Mrs. Kalan, Mrs. Potokar, Mrs. Kitski, Mrs. Sa-bec, Fr. & Mrs. Stopar, Chas. Fox, Mary Novosel, Rose Zgonc, Mr. Anton Lovshin, Mrs. Cimperman.. Mr. Mi-klaucic, Steve Fox, Mrs. Sternberg, Jno. Verh, Jno. & Mrs. Mihevec, Fr. Juratovac, Jos. Gombachs st., Rudolph Hirsch, Frank Berus, John Jamnik, Jno. Switaj, Jno. & Mrs. Mocny, Jno. & Mrs. Belanger, Joe & Mrs. Vihtelic, Fred Jazbec, Leo Peppelmeier, Louis & Mrs. Somrak, Jno. Medved, Jos & Mrs. Belanic, Mrs. Gregoric, Jasper Plut, Tom Belanger, Mrs. V. Deluga, Frances Terpinc, Mrs. Dalmostia, Jno. & Angela Bencin, Mrs. Bohinc, Mr. Mrs. Omerza, Bliss Coal Co., Adolf Leskovec, Leo & Frances Struna, Jack Gustinici, Anton Jarc, Emma Supance, Anton Zorko, Jno. & Mrs. Hribar, Mrs. Gerchman, Mrs. P. Globokar, Fr. Turk, Marg. Silc, Jacob Novosel, Jno. & Mrs. Zupančič, Jno. Smrtnik, Fr. Zagar, Jos. & Mrs. Stupica, Mrs. Zakrajšek, Mrs. Louise Zdešar, Mrs. Borko, Mrs. K^eenan, Mrs. Jevnikar, Mr. Loushin, Mr. Poje, Max Leonardi, Harrison, Mr. & Mrs. D'Arcy, Jos. Pričel, Zakrajšek, Mrs. Koren, Mrs. Golobic, Petar Besednik, Mrs. Lenassi, Mrs. Slay-Port, Mrs. Dragozet, Mrs. Verhovc, Mrs. Janes, Jenny Kunstel, Mrs. Rodz, Mrs. Ljubi, Mrs. Matko, Mrs. Budan, Janezic, Jos. Mestek, Mr. Mrs. Kic-kel, Mrs. F. Cukayne, Luda Prosen, Dr. Urankar, Mrs. Marion Rolick, Mrs. Zagar, Mrs. Serpan, Mrs. Fortuna.
Po 50c: Geo. & Mrs. Yuska, Mrs. Bricel, John & Mrs. Mikelich, Mrs. Krebek, Max & Mrs. Urankar, Rud. & Mrs. Gnidovec, David Quackenbush, Joseph Tekavec, Sam & Mrs. Siers, Martin Korošec, Frank Pike, Mrs. J. Grdina, Mike & Mrs. Boich, Fr. & Mrs. Praznovski, Mrs. •L Bogadaj, Ant. Logar, Felix Charette, Jno. & Mrs. Grebene, Fr. & Mrs. Skrjanc, Otto Kalmann, Mrs. Ogrin, Mary Kovac, Mrs. Mary Strukel, Ed. & Mrs. Kovac, Fr. & Mrs. Strumbly, Ed. & Mrs. Neimenovana, Louis Pranks, J. Fitzthrem, Pograis, Mrs. Lovka, Mrs. Lah, Mrs. Molčilnikar, Neimenovani, Fr. & Ann Petrich, Jack & Flo Zagorc, Jno. & Mrs. Delgado, Jno. & Josie Turk, Mary Noda, Jos. & Mrs. Mary Mersnik, Jno. & Mrs. Piškur, Ing. Luzar st., Mrs. U. Pesec, Wm. Mestek, Matt & Mrs. Skull, Ant. Jevec st, Fr. & Mrs. Jakomin, Mrs. Mary Klun, Jos. Ivancic, Ant. Tekavec, Jim Kušar, Fr. & Mrs. Skrjanc, Vin. & Mrs. Martucci, Mrs. Mike Martucci, Mrs. Starman, Fr. Fink, Ant. & Mrs. Zelle, Mike & Mrs. P. Ceasar, Mrs. Volpe, Steve & Mrs. Laudenbach, Fr. Ger-Jevich, Jos. & Mrs. Majcen, Ant. Femec, Ant. & Mrs. Pusnar, Peter & Mrs. Sokach, Jack Gruden, Mrs. Mary Tonejc, Mrs. Mary Pugel, Ed. & Pauline Korošec, Tony bovine, Mrs. Mary Hiti, Lou & Mrs. Petrich.
Po 25c: Jenny Preskar, Mrs. Valentic, Ant. & Mrs. Mlakar, Mrs. Arko, Mrs. Knause, Mrs. Verhovc, Fr. Ko-račin, Mrs. Kočevar, Mrs. Mandel, Mrs. Grams, Mrs. Gregoric, Mrs. Vesel, Neimenovana, Mrs. Gustie, Gole, Mrs. Mersnik, Mrs. Jerkic, Mrs. Juratovec, Neimenovana, Anton Mlach, Mrs. Muracco, Matt & Mrs. Intihar, Ralph
Lernardic, Gust & Mrs. Kapudja, Mrs. Melz, Mrs. Sinko-li, Jno. & Mrs. Weber, A1 & Mrs. Novinc, Mrs. Albina Vesl, Alphonse Sajovec, Felix Novinc, Bradač, Mr. Novinc, John & Mrs. Sporor, Mrs. M. Grill, Jno. Grzincic, Florijan & Mrs. Kuhar, Jno. & Mrs. Ratzman, Jno. & Mrs. Perko, Ant. & Mrs. Obreza, Fr. Asretkar, Jno & Mrs. Popovich, Rose Kolioppe, Bonaza, Mrs. Nosan, Mrs. čnelič. — Mrs. J. Možina 65c; Ant. Detrick 75c; Jos. & Mrs. Cecilia 30c; Mrs. Agnes Urankar 75c; Gaspar Longo 75c; Fitz Patrick 75v; Mrs. Melavec 75c; Santon 75c; Esther Zupančič 30c; Mrs. Kasetti 30c; Mrs. Sirk 30c; Romeo & Mrs. Basse 30c; Planinšek 30c; Neimenovana 30c; Rose Krainc 35c; Brodnik 44c; Mr. Sterlekar 44c; Hočevar 60c; Neimenovana 10c; Neimenovana 20c; Fr. Martin 20c; Neimenovana 16c; Neimenovan 10c.
Sledeči darovali po 50c: Mr. Wilson, Mrs. Zawada, Mrs. Klaus, Mr. Brodnik, Mrs. Cigoj, Rose Zdesar, Ant. Gregorc, Fr. Paraport, Louis Perme, Ant. & Mrs. Winkler, Rud. & Mrs. Skrjanc, Kog Dupont, Mrs. Lovko, Neimenovana, Pavletich, Pike, Fr. Omerza, Walter Perz, Fred Leach, Mrs. Colman, Ana Kozel, Mrs. Vicic, Mrs. Yerak. — Vse skupaj znaša $625.83.
CLEVELAND, OHIO:
The children from the St. Paul's School in Cleveland, organized, unaided by anyone, a program for the benefit of our new home. Even the permormers were charged 5c admission in order to help with the fund, which amounts to $11.00.
All praise and honor to the little workers who acted big for a noble cause.
ST. PAUL'S & ST. VITUS:
Po $5.00: Ferdinand Mišič, Ema Kekič, Matthew J. Juratovič.
Po $3.00: Mrs. Ana Kovač.
Po $2.00: Mrs. Podpalec, Mr. Steve Gerich, Mr. & Mrs. Ujčič, Mrs. Margaret Munka, Mr. & Mrs. Simon Bizjak, Joseph Žedin, Stanley Ziemak, Geo. Guron, John Zelko, Mary Yakoš, Matjaš Kotnjak, Mr. Matješič, Mary Schviorth.
Po $1.00: Frances Lekan, Louis Cicek, Stev Kulez, Jenny Petrinčič, Verona Rušič, Mary Horvat, Mary Bol-tie, Frank Mauer, Joseph Stampfl, Mr. & Mrs. Charles Kamen, Mr. Markušič, Agnes Bužič, Mrs. Gerbec, Mrs. Bruss.
Po 75c: Mrs. Trebec.
Po 50c: Frank Mramor, Barbara Gundic, Mary Ja-len, Frances Zlatorepec, Ema Drobnic, Margaret Krnjici, Teresa Matoš, Louisa Felisi, Louis Kopina, Marcel Med-veš, Wm. Kennick, Neimenovana, Mary Žot, Joe Torak, Geo. Hornadly, Frank Pohar, Mrs. Valenčič, Mrs. Jenny Lebstic, Neimenovana.
NPo 25c: Mrs. Kelšner, Mrs. Skrjanc, Mrs. Markos, Mrs. Secolis, Teresa Verbik, Sera Pošar, Juliana Kure, Frank Arko, Jenny Zadnik, Mary Spendal, Miss Irwood, Jenny Kožar, Neimenovana, Milka Kouk, Ana Steftar, Michael Uratovac, Mary Kolar, Mary Pitan, Mary Abram, Magdalen Biličič, Mrs. Prijatelj, Jenny Novak, Joe Torak. — Britzl 15c; Mary Zupančič 19c; Mrs. Slamnik 10c; Mrs. Zgonc 10c; Neimenovana 5c; Mrs. Kovačič 20c; Gasnik 10c; Rojc 10c; Neimenovana 10c; Mary Silan 15c.
CHICAGO, ILLINOIS:
Po $5.00: Mrs. Caroline Laich, Mr. & Mrs. Louis Žefran.
Po $3.00: Mr. & Mrs. Ludwig Prah, Mrs. Rose Skri-
ner.
Po $2.00: Mr. & Mrs. John Bogolin, Mr. & Mrs. Louis Bogolin, Mr. & Mrs. Frank Possedi, Mrs. Ana Su-hadolnik.
Po $1.00: Mr. & Mrs. Joseph Novincich, Mr. & Mrs. Vincent Novak, Mr. & Mrs. Lawrence Pitchman, Mr. & Mrs. Joseph Vucko, Mr. & Mrs. Alfred Draeger, Mr. & Mrs. Joseph Žefran, Mr. & Mrs. Stanley Kozek,, Mr. & Mrs. N. Predovic.
RAZNI DAROVALCI:
Mr. & Mrs. Frank Gabriel, Pullman, 111. $5.00. Mr. Frank Gradišar, So. Chicago, 111. $1.00. Mr. & Mrs. Stephen Durich, Bethlehem, Pa. $20.00. Mr. Stephen Durich Jr., Bethlehem, Pa. $5.00. Mr. John Durich, Bethlehem, Pa. $5.00.
POPRAVEK:
Mrs. Johanna Logar, Enumclaw, Washington, $5.00; je bila vaprilovi številki pomotoma označena kot Johanna Lužar.
Po $5.00: Rev. Špiro Andrijanič, Mr. Marko Kraljevič, Mr. Mrs. Radovan Lončar, Obitelj Jure i John Ko-pelaš, Mr. Mrs. Marko Lončar, Mr. Joseph Gaspar, Mrs. Mary Ivancich, Mis. Anna Hecimovieh, Mr. Mrs. Šimun Svalina.
HRVATSKA FARA PRESV. SRCA, SO. CHICAGO, ILLINOIS—
Po $25.00: Mr. William A. Rowen.
Po $,20.00: Mr. Mrs. Luka Paženin.
Po $10.00: Mr. Mrs. Robert Soldo, St. Cecilia Choristers.
Po $3.00: Mrs. Catherine Bublich, Mr. Mrs. John Borkovich, Mrs. Barica Vukmanich, Mrs. Pauline Gu-rovich.
Po $2.00: Mr. Joseph Sikich, Mr. Mrs. Luka Mažar, Mr. Mrs. B. J. Salek, Mr. Mrs. Andrew Grahovac, Mr. John Kožul, Mr. Mrs. Miklavicich, Mr. Anton Vejich, Mr. Mrs. Ilia Čajkušek, Mr. Mrs. Bucher, Mr. Mrs. John Sertich, Mr. Mrs. John-Mary Nastav.
Po $1.75: Mr. Mrs. Martin Matelin.
Po $1.00: Mrs. Marta Martich, Mr. George Niksich, Mr. Mrs. Tom Stebieh, Miss Gavrilovich, Family Krm-potich, Mr. Mrs. Zegante, Mr. Mrs. Luich, Mr. Mrs. Joseph Gakich, Mr. Matt Mandich, Mr. Mrs. Nick Novosel, Mr. Mike Somin, Mrs. Julija Badovin, Mr. Mrs. Mike Radman, Mrs. Mary Markežich, Mr. Mrs. Frank Mastik, Mrs. Mary Pejkovich, Mrs. Agata Rajich, Mrs. Steve Cholak, Mr. Mrs. Matt Tomašich, Mr. Mrs. Frank Sab-cich, Mrs. Ban, Mr. Mrs. Tom Blaževich, Mr. Mrs. Joseph Milčich, Mr. Mrs. Matt Buchich, Mr. Dan Sertich, Mi'. Mrs. Pete Sertich, Mrs. Hecimovich, Mr. Vrbeno-
vich, Mr. Peter Bmicich Jr., Mr. Bunčich, Mrs. Helen Miros, Mr. Mrs. Mike Spretnjak, Mr. Mrs. Pocrnich, Mr. Mrs. Filip Ljubčich, Mr. Mrs. John Vine, Mr. Mrs. Jan-čarich, Mr. Mrs. Anna Peterlin, Mr. Mrs. Anton Africh, Mrs. Catherine Hecimovich, Mrs. Catherine Brekovic, Miss Lucy Pleše, Mr. Mrs. Fred Burich, Mr. Matt No-sich Mrs. Magdalena Knaus, Mrs. Barbara Markovich, Mrs. J. Malony Kalavo, Mr. Mrs. John Jovanovich, Mr. Marko Nikolich, Mr. Peter Vrdeljak, Mr. Sam Soldo Mrs. Helen Mažar, Mr. Mrs. Anton Africh, Mrs. Jean Ratko-vich, Mrs. Tillie Martin, Mrs. D. Merszynski, Mrs. Frances Jakopach, Mrs. Catherine Božič, Mr. Mrs. John Sertich, Mr. Mrs. Jurkaš, Mr. Matt Colarich, Mr. Mrs. Luke Matanich, Mr. Mike Matanich Jr., Obitelj Perkovich, Mrs. Matilda Radoševich, Mrs. Mary Starčevich, Mrs. Mary Štampar, Mrs. Catherine Mihalich, Mr. Mrs. Steve Jergovich, Mrs. Anna Šuštar, Mr. Mrs. Božo Gotobac, Mr. Thomas Wolf, Mr. Mrs. Anton Lučin, Mrs. John Leskur, Mr. Mrs. Matt Novakovic, Mr. Mrs. Steve Spretnjak, Mr. Mrs. Dujo Chavka, Mr. John Starčevich, Mr. Mrs. Jergovich, Mr. Mrs. Don uzelac, Mr. Mrs. Luka Došovich, Mrs. Rose Asancaich, Mr. Mrs. Pete Rupčich, Mr. Mrs. Vido Horvat, Mr. Mrs. Tom Majašo, Mr. Mrs. Matt Pocrnich, Mr. Mrs. Steve Prcich, Mr. Mile koru-zovich, Mr. Mrs. George Počnich, Mrs. Mary Edeljan, Mr. Mrs. Mike Reščan, Mr. Mrs. George Wortiska, Mr. Engle, Mrs. Caroline Dominjan, Mr. Mrs. Matt Bratich, Mrs. Stefanie Vrbich, Mrs. Catherine Knezevich, Mrs-Matilda Kordun,-Mr. Mrs. Frank Perša, Mr. Mrs. Marko Bakovich, Mr. Mrs. Grga Perša, Mr. Mrs. Pete Brunski, Mr. John Zovica, Mr. Marko Poličan, Mr. Mrs. George Lenich, Mrs. Zota Krčmarich, Miss Helen Srtich, Mr. Mrs. Marko Kralj, Mr. Mrs. Mike Pleša, Mr. John Nastav Jr.
Nekateri so darovali manj kakor en dolar, vse skupaj $72.85. Kolekta znaša do 31. marca 1940 — $332.60.
šolske sestre
PROVINCIJE KRISTUSA KRALJA na Asiškem Gričku v Lemontu, 111.
vabijo slovenske in ameriške mladenke, da vstopijo v njihovo kongregacijo, če bi čutile v duši poklic za redovni stan.
Ta kongregacija sester se posveča naši mladini v šoli, najlepši poklic, kogar Bog poziva vanj.
Za podatke o sprejemu v kongregacijo pišite na Rev. Sister Provincial, Mount Assisi, Lemont, Ilk
Poslala vam bo takoj pojasnilo, kaj storiti in katere pogoje moraš spolniti, če hočeš biti sprejeta v sesterski red.
pošlji gospod delavcev za vinograd svoj...
V	novem letu smo pričeli v naši lemont-ski družini z novo pobožnostjo: H Gospodu bomo molili naj nam pošlje novih moči in sil za bodoče dni . . .
Kaj pomaga hišica, če ni koga, ki bi v njej stanoval, kaj pomaga slovensko semenišče, če bi v bodočih letih imeli pomanjkanje v naraščaju.
Gospod bo pomagal, pravimo. In trdno verujemo, da bo. Apeliramo pa tudi na vas, družinski očetje, družinske matere, da nam priskočite na pomoč za rekruta-cijo božiih moči, slovenskih svečenikov in redovnikov.
Samostan nam je narod postavil, sedaj nam naj še narod pomaga, da dobimo kaj novega naraščaja. Študentov imamo petnajst, v novih prostorih lahko naselimo najmanj 36, če ne več.
V	tej ali oni naselbini poznate tega ali onega dobrega študenta, ki bi si hotel izvoliti boljši del: Gospodovo službo. Nagovorite ga ob času, da vstopi v vrsto slovenskih semeniščnikov. Pišite na Pred-stojništvo v Lemont, St. Mary's Seminary, da poznate tega ali onega, ki goji skrito željo, da bi bil duhovnik ali redovnik.
Pogoji za sprejem so: Zdrav mora biti, s povoljnim uspehom mora končati High School, ki ima med svojimi predmeti tudi latinščino, katoliških staršev mora biti, na dobrem glasu in v starosti od 15 do dvajset let.
Stori kaj v ta blagi namen. Vsak tvoj korak v ta namen bo od Boga blagoslovljen.
beri tudi naslednjo va2no novico in resnico
V samostan sprejemamo tudi mlade fante in može, ki bi hoteli ostati pri nas kot bratje.
Koliko je tudi takih mož in fantov po naših naselbinah, ki niso imeli nobene višje šole, pa jih vseeno kliče notranji glas k popolnejšemu duhovnemu življenju.
Rade volje sprejmemo vsakega, ki bi se odločil za ta korak, da le izpolni vse pogoje, ki so stavljeni za sprejem v redov-niški stan.
Pogoji, kateri so . . . ?
Biti mora zdrav, to zato, da že ni prvo leto v breme redovniški družini. Ne sme imeti kake jetike ali druge skrite bolezni, zdrave pameti mora biti.
Dobrih katoliških staršev, neoženjen ali vdovec.
Ni mu treba imeti nobenega premoženja ali prinesti denarja, samo zavezati se bo moral takoj ob vstopu, da ne bo od samostana zahteval nobenih plačil za slučaj, če bi se po letih, pred izpovedjo svojih obljub skesal in šel med svet nazaj. Opravljal bi tukaj v samostanu razna oskrbniška dela, rokodelsko obrt, far-marske opravke. Dela dovolj. Našel bo pa tudi tukaj na farmi dosti prostega časa za oddih in počitek. Če ga kuhinja veseli, bo lahko šel tudi na to ali ono našo župnijo za hišnega oskrbnika in poma-gača v župnišču.
Pomagajte, pišite na predstojništvo v Lemont.
Najboljšo garancijo zavarovalnine
jamči vam in vašim otrokom
KRANJSKO-SLOVENSKA
KATOLIŠKA JEDNOTA
NAJSTAREJŠA SLOVENSKA PODPORNA ORGANIZACIJA V AMERIKI
ki posluje že nad 47 let.
premoženje:
$4,500,000.00
36,500
članstvo:
122.55%
solventnost kskj znaša
Skupno izplačane podpore nad $7,500,000.00
Če hočeš dobro sebi in svojim dragim, zavaruj se pri najboljši, pošteni in
nadsolventni podporni organizaciji Kranjsko-Slovenski Katoliški Jednoti, kjer
se lahko zavaruješ za smrtnine, razne poškodbe, operacije, proti bolezni in onemoglosti.
K. S. K. Jednota sprejema pod svoje okrilje moške in ženske od 16. do 60. leta; otroke pa takoj po rojstvu in do 16. leta.
K. S. K. Jednota izdaja najmodernejše vrste certifikate sedanje dobe od $250.00 do $5,000.00.
K. S. K. Jednota je prava mati vdov in sirot. Če še nisi član ali članica te mogočne in bogate katoliške podporne organizacije, potrudi se in PRISTOPI TAKOJ!
glavni urad: 351-353 no. chicago street,	ioliet, illinois