Posamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina 1 §11.
LETNIK V
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
CELOVEC, DNE, 2. XII. 1950
V. b.b.
ŽIVE NAJ VSI NARODI,
KI HREPENE DOČAKAT DAN,
DA KODER SONCE HODI,
PREPIR IZ SVETA BO PREGNAN, DA ROJAK PROST BO VSAK,
NE VRAG, LE SOSED BO MEJAK!
ŠTEV. 91 (363)
Ob 150 letnici Prešernovega rojstva
Pred 150. leti se je rodil Slovencem narodni genij. Iz preproste kmečke hiše v Vrbi ob Blejskem jezeru je izšel poet, ki nam je razkril vso bogato lepoto našega jezika in ga usposobil za izražanje najglobljih in najplemenitejših čustev. Povišal je našo besedo v umetniško oblikovalno sredstvo in nam ustvaril slovenski pesniški jezik Obogati! je naš kulturni zaklad z literarnimi umetninami, ki v slovenskem slovstvu do danes nimajo primere. S svojo brezprimerno ustvarjalno silo je dvignil naš tedaj kulturno še zaostali narod med vse druge kulturne narode sveta Od vseh duševnih velikanov. kar jih je živelo slovenskemu narodu, zavzema v naši literaturi prvo mesto. Kot enakovreden pa se uvršča med velikane svetovne literature; v eni sapi ga lahko imenujemo z Goethejem. Puškinom. Shakespearom in drugimi kulturnimi prvaki. —
Svojo srednjo šolo je dovršil Prešeren v Ljubljani Nato je študiral pravne vede na Dunaju, kier ie bil tudi proglašen za doktorja prava. Udejstvoval se je v različnih pravniških službah v Ljubljani in Kranju, dokler se ni odločil za odvetništvo, ki mu je nostalo življenski poklic.
Njegovo bivanje na Dunaju ga je seznanilo s tamkaišnjim življenjem in razmerami ki so zapustili v niem globok in trajen vtis Že v ztrodnji mladosti je spoznaval vso grozno zablodo, v katero jo zašlo človeštvo in vse one trhle temelje človeške družbe, ki so se rušili, da jo pokopljejo pod seboj, to družbo, ki ni bila vredna obstanka.
To zgodnje spoznanje gnusnega človeškega napuha in samoljubja je vsekalo Prešernu globoke rane, ki mu niso zacelile vse Življenje. Silna razočaranja njegovih mladih let so tudi usmerila njegovo delo in mu vtisnila svoj trpki pečat. Še v poznih letih se jih je spominjal in jim dal izraza v svoji pesmi „Slovo od mladosti", v kateri bridko zdihuje po „temni zarji" svoje nevesele življenjske pomladi. Podobne misli je tudi izpovedal v svojem sonetu „0 Vrba. srečna, draga vas domača". Kakor je naslov te tožne pesmi, tako vzklikne v svoji nesreči in obžaluje, da je nekdaj zapustil srečna oo-' 'bočja svoiih domačih krajev in se podal v Življenje, Id ga je obdarilo le z bridkim spoznanjem da je zgubil skoro vero v samega sebe kar izpričuje grozna, čeprav veličastna vsebina njegovega soneta iz vrste „Sonetje nesreče":
Prijazna smrt! Predolgo se ne mudi:
„tl ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi."
Silno je prizadejala Prešernu njegova nesrečna ljubezen do lepe in bogate Julije Primičeve Toda Prešernova pesem, čeprav je v veliki meri posvečena tej njegovi brezmejni. toda nikdar izpolnjeni ljubezni, ni samo pesem ljubljenemu dekletu. Ta pesem mu je postala posoda, v katero je izlival svoja najgloblja čustva, ki jih je gojil do svojega ljubljenega naroda, ki ga je videl v bedi in ponižanju Objel ga je z vso toploto svoje mile pesmi in mu postavljal z umet-nostjjo svoje besede neminljive spomenike, ki ;a bodo bodrili k ponosu in samozavesti vse bodoče dni
Videl je „na tleh slovenstva stebre stare", svoj narod, razcepljen v brezumnih razprtijah, ki so omogočili sovražnikom zavladati nad Slovenci in njihovo deželo. Videl je pred seboj nezaveden narod, ki si ni bil v sve-sti svoje moči in je bolj od svojega naravnega bogastva čislal tuje, ki so mu ga vsiljevali. Silno je zabolelo Prešerna to spoznanje in ga navdalo z veliko žalostjo, ki jo je izdal tudi v svojem ..Sonetnem vencu": ..Skeleče misli, da Slovenec mile ne ljubi matere, vanj upajoče, da tebe zame vneti ni mogoče, z bridkostjo so srce mi napolnile."
Hkrati pa je vzkipelo v niegovem srcu neizmerno hrepenenje po sreči, ki je še nikdar ni bil deležen naš slovenski narod. V tem silnem hrepenenju je želel postati svojemu narodu slovenski Orfej, da bi vzbudil svoje rojake iz spanja in jim vžgal ljubezen do svojega rodu. —
„da bi nam srca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprtije in spet zedinil rod Slovenš*čne cele!" — Tako poje v svojem ..Sonetnem vencu", s katerim je ustvaril slovenskemu narodu najlepšo in naigloblio pesniško umetnino. Samo Prešeren je lahko tako zajel v svojem duhu vso trpečo domovino in ji pel tako veličastne pesmi.
Z iskrenu dušo je veroval v srečnejšo
prihodnjost svojega naroda, v daljni zarji bodočih dni pa je videl rasti iz ruševin starega sveta novo, upapolno življenje, ki je bilo človeka in življenja vredno. Iz močvirja na suženjstvu zidane gosposke domovine pa je vstajala pred njegovimi očmi domovina vseh tistih, ki so jo žejni svobode že pričakovali iz stoletja v stoletje. In tej domovini je dal Prešeren podobo v „Krstu pri Savici", ko je izjavil svoje preroške misli: „Največ sveta otrokom sliši Slave, tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti vol‘jo vero in postave!" —
Iz nežnih ljubezenskih melodij se prelivajo Prešernove pesmi v mogočne narodne akorde in najdejo svoj končani obraz v vseobsegajoči misli najglobljega človekoljubja: „Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi. prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak.
ne vrag, le sosed bo mejak!" —
Temu velikemu Prešernu se klanja danes, ob 150 letnici njegovega rojstva ves kulturni svet. Slovenski narod pa se ga spominja v globoki hvaležnosti i n ponosnem spoštovanju, in ga slavi kot svojega največjega sina.
T Š.
ma ter se bo morala odločiti med zunanjo politiko tradicionalnega nacionalističnega kova ali pa politiko, evropskega intemaciona-lizma. Komisar je na naslov onih Nemcev, ki menijo, da se bo Nemčija lahko izrekla o svoji bodočnosti samo tedaj, ko bo uživala enakopravnost, poudaril, da zavezniki raz-mišljujejo o ustvaritvi take enakopravnosti.
General Marshall je na vojaški proslavi v Earle Cocke znova izdal poziv za vključitev nemških oboroženih sil v obrambo Zahodne Evrope.
Svet namestnikov 12 ministrov držav-pod-pisnic atlantskega pakta je proučeval politični okvir nemške udeležbe pri obrambi Zahodne Evrope, vendar ni bilo objavljenih nobenih podatkov o razgovorih. Angleško zunanje ministrstvo pravi, da ne more ničesar dodati k definiciji evropskega ministra za obrambo, ki jo je dal Robert Schuman, pred posvetovalno skupščino ministrskega sveta v Strassburgu.
V Strassburgu je francoski zunanji minister Schuman v evropski posvetovalni skupščini v dolgem govoru branil svoj predlog o oborožitvi Nemčije in ponovno obrazložil že znano tezo o ustanovitvi evropske vojske.
Skupščina je sprejela resolucijo, v kateri se izreka za ustanovitev evropske vojske v smislu priporočila skupščine od 11. avgusta in za udeležbo Nemčije v okviru stalne evropske obrambne organizacije.
Organizatorji evropske skupščine so organizirali tudi nekako manifestacijo študentov, ki so prišli iz Švice, Italije, Nemčije in Luksenburga v Strassburg. Sprejel jih je Spaak, Id je dejal, naj ponovijo manifestacijo z zahtevo ustanovitve evropske zveze pred domačimi parlamenti in naj zahtevajo razširitev statuta Evropskega sveta.
S korejiskega bojišča
V zadnjih dnevih se položaj na korejskem bojišču za sile OZN stalno slabša. Boji niso več zato, da bi sile OZN ohranile postojanke na katerih je bila zlomljena Mac Arthurjeva ofenziva, morda se boji niti ne vrše za ustvaritev črte na reki Šongšon, temveč za ohranitev enot, ki operirajo na severno-za-hodni fronti. Klin, ki so ga Kitajci zabili na področju Tokšona, je vedno bolj globok, kajti II. ameriška divizija, ki se nahaja v hudem položaju, ki so ga zapustili Južni Korejci, se mora boriti s tremi kitajskimi divizijami, s svežimi, izbranimi in izredno bojevitimi četami, ki ne varčujejo z napori, da bi se priborili pot v Pjongjang.
Sile OZN so zapletene v Koreji z močnimi silami. Mac Arthur javlja, da je 200.000 kitaiskih vojakov nastopilo proti silam OZN. V Londonu in v ZDA je zaradi resnega položaja na Koreji velika zaskrbljenost.
Trgovska delegacija v Beogradu
V Beogradu se nahaja avstrijska trgovinska delegacija, ki bo z jugoslovanskimi predstavniki ministrstva za zunanjo trgovino določila kontigentne sezname za zamenjavo olaga med Avstrijo in Jugoslavijo na podlagi že sklenjenega trgovinskega dogovora.
Primanjkljaj avstrijskih zveznih železnic
Iz proračunske razprave za leto 1951 v dunajskem parlamentu je razvidno, da imajo zvezne železnice 984 milijonov šilingov primanjkljaja. Proračun določa, da bo zaradi tega odpuščenih nad 3800 železničarjev.
Izjave jugoslovanskega zunanjega ministra pred odhodom iz Amerike
V jugoslovanskih listih beremo o razgovoru, ki ga je jugoslovanski zunanji minister Kardelj imel s predstavnikom ameriške BBC pred odhodom iz ZDA v Jugoslavijo.
O kitajskem vprašanju je Kardelj izjavil, da Kitajska lahko mnogo pripomore k okre-oitvi miru v svetu in k napredku človeštva, toda samo v primeru, da bo njena politika neodvisna. V nasprotnem primeru — je dejal Kardelj — bo nova Kitajska služila kot orodje zunanje politike druge države in bo zato ostala še nadalje zaostala država brez večjega mednarodnega značaja Glede ukrepov. ki naj bi jih sprejeli, da se napravi konec korejske vojne, je Kardelj izjavil, da je
Vprašanje nemške oborožitve
Kancler Adenauer je novinarjem objavil izvleček spomeuice o varnosti Nemčije, ki jo je izročil 29. avgusta pred konferenco v New Yorku visokim zavezniškim komisarjem. Adenauer je ponovil možnost, da se Zahodna Nemčija vključi v atlantski pakt in priporočil, da se okupacijski statut nadomesti z varnostno pogodbo Adenauer je prav tako predlagal, naj bi na licu mesta komisija finančnih strokovnjakov nevtralnih držav proučila možnost finančnega doprinosa Zahodne Nemčije pri obrambi Evrope. Po kanclerjevih besedah sta ti dve točki pogoj za nemško vojaško sodelovanje pri skupni obrambi Kancler je omenil, da je preko visokih komisarjev govoril z zavezniškimi vladami in dodal, da je bil priseljen objaviti del nemškega memoranduma glede vprašanj morebitne udeležbe Nemčije pri obrambi Ev-
edina možna pot neposreden sporazum med vlado nove Kitajske in dmgimi prizadetimi državami.
Na vprašanje, kakšne ukrepe bi jugoslovanska vlada podvzela v primeru napada, je Kardelj odgovoril: „Ne more biti dvoma, da bi Jugoslavija v primeru napada ravnala kot članica OZN. t. j. obrnila bi se v duhu listine OZN na Varnostni svet. da dobi podporo v svoji borbi proti napadalcu".
Na koncu je Kardelj izjavil: „2e!el bi izrabiti to priliko, da prisrčno pozdravim ameriško ljudstvo v imenu jugoslovanskih narodov, želeč mu mnogo uspehov pri skupnih naporih in pri njegovem delu."
rope zaradi zmede, ki vlada v nemške javnosti.
Adenauer je nato poudaril, da je bila spo menica delno objavljena zato, ker ta dokument prikazuje tudi povečanje sovjetskih oboroženih sil v Vzhodni Nemčiji-Nadalje je izjavil, da je prepričan, da je mogoče ustanoviti nemške vojaške oddelke brez tradicionalnega militarističnega duha in je v ta namen svetoval razne ukrepe, predvsem imenovanje kakega višjega švicarskega Častnika, ki bi organiziral nemške oddelke Visokošolcem univerze v Kielu je ameriški visoki komisar Mac Cloy izjavil, da bo Zahodna Nemčija v kratkem dosegla enakopravnost na področju zunanje politike. Vlada in nemški narod, je nadaljeval Mac Cloy, bosta čez nekaj tednov prevzeli nove odgovornosti. Nemška zvezna republika bo na notranjem političnem področju odločala sa
Vsi na proslavo 150. letnice rojstva največjega
slovenskega pesnika Franceta Prešerna
ki bo v Glinjah v nedeljo, dne 3. decembra ob pol tretji nri popoldan.
Proslava bo združena s tekmovanjem za prehodni pokal SPZ.
Naš tisk v vsako našo družino
Na§ list, ki neustrašeno zagovarja, brani in Ščiti naše osnovne demokratične pravice, je izhajal že za časa narodnoosvobodilna borbe. Po zlomu nacizma so nekaj številk tiskali v Celovcu, a je moral vsled političnega položaja prenehati. Šele 14. junija 1946 je spet izšel v današnji obliki na Dunaju.
Naše ljudstvo je svoj list toplo pozdravilo in ,.Slovenski vestnik" je postal nerazdruž-ljiv prijatelj z našim človekom. Z veseljem so ga sprejeli v slovenske družine na Koroškem in po bralcih »Slovenskega vestnika" lahko vrednotimo politično raven in zrelost našega ljudstva.
Naš list kaže malemu narodu na Koroškem, odrezanemu od materinskega naroda, živečemu življenju narodne manjšine pod pritiskom gospodarsko in socialno močnejšega soseda, pravo pot, razčiščuje zamotane probleme na političnem obzorju, ga seznanja s političnim razvojem in trenjem in svetovnimi dogodki. List nas obvešča o dogodkih na naši zemlji, daje gospodarske nasvete in skrbi z leposlovjem za razvedrilo in srčno kulturo.
Od časa, ko je list pričel izhajati na Dunaju, je preteklo štiri in pol težkih in borbe polnih let Doživeli smo krivično pariško kupčijo, ko smo bili koroški Slovenci drobiž za interese imperialistov, doživeli smo izdajstvo Sovjetske zveze vseh socialističnih načel in njeno lažnjivo kampanjo proti jugoslovanskim narodom, dogodke, ki so nas neposredno zadeli. V teh te/kih dnevih je nas list smotrno bodril in vodil naše hudo preizkušeno ljudstvo List, ki neizprosno loči pravico od krivice, resnico od laži, so začeli preganjati vsi oni reakcionarni krogi, ki se boje resnice in bi še radi dalje v kalnem ribarili in gospodarili zasužnjenemu in zaostalemu ljudstvu. Te nakane pa so spodletele, ker je naše ljudstvo v svojem zdravem razumu dobro slutilo, kaj tiči za temi ukrepi
Od 27. februarja 1948 so tiskali naš list v „Volksverlagu" v Celovcu. Toda kmalu po objavi informbirojevskih klevet o novi Jugoslaviji go ga vrgli iz „Vo!ksverlaga". In spet se je »Slovenski vestnik" moral preseliti na Dunaj, kjer je izhajal od 29. julija 1949 do 29. novembra 1950. Današnja številka pa je že izšla spet v Celovcu, v tistem Celovcu, ki je bil nekdaj središč® slovenske kulture in slovenskega tiska.
»Slovenski vestnik" je v tiskani besedi zelo važno orožje za dosego vseh tistih osnovnih pridobitev za katere se borimo in nam po naravnem redu pripadajo Zaradi tega se bomo lista, ki izhaja spet v naši sredini še bolj kot dozdaj oklenili, ker je hkrati edinj slovenski napredni list na Koroškem, ki v polni meri in neizmaličeno zastopa naše življenjske interese. Zato bo naloga vseh rodoljubov, da ga čina bolj razširimo in da ne bo nobene slovenske družine, la bi ne bila naročena na naš list.
Druga naloga pa je, da čimveč prijateljev naše misli z našim listom najtesneje sodeluje. Iz vsake vasi morajo biti, ki bodo stalni
dopisniki in ki bodo list informirali o vsem, kar se dogaja na naši zemlji. Mnogovrstno in pestro je življenje po naši zemlji in ne sme biti dogodka, o katerem bi naš list ne bil obveščen, ker le tako bo mogel obveščati bralce o vsem našem, česar ni malo. V listu se mora odražati volja in misel vsega našega ljudstva, le na ta način bo vsak bralec iz katerega koli kraja in sloja našel dovolj zanimivega branja in izpodbu-de za cilje v naši pravični borbi.
Prav dobro se zavedamo, da nikakor ne more izpolniti ,,Slovenski vestnik" in drugi naš tisk, kakor »Mlada Koroška" in »Svoboda" vsem zahtevam branja željnemu ljudstvu iz vseh strok človeškega ustvarjanja, ki zato posegajo po nemškem tisku, ki preplavlja naše ozemlje z dnevniki, tedniki, ilustriranimi in strokovnimi listi. Zaradi tega pa
Mladina drugih držav, ki je letos sodelovala pri graditvi študentskega naselja v Zagrebu, je okrepila zveze jugoslovanske mladine z napredno mladino drugih držav. V Franciji so bivši brigadniki v Jugoslaviji ustanovili svojo organizacijo. V Avstriji je osnovana mladinska sekcija pri Društvu za kulturno sodelovanje Avstrije in Jugoslavije, v Angliji pa so vsi dijaki, ki so bili v Jugoslaviji, zelo aktivni člani Društva Anglija-Jugoslavija. Tudi v Rimu in Milanu so orga-
Zakaj so si Angleži
Nahas paša, egiptovski ministrski predsednik, je pri otvoritvi parlamenta prebral Farukov govor, ki med drugim naglaša: »Moja vlada je mnenja, da ne predstavlja anglo-egiptovski dogovor iz leta 1936 skupne podžge za odnose med obema državama. Pri trm mislimo na takojšnji in popolni umik Britancev iz Egipta. Obrambo Egipta in Sudana bo prevzela egiptovska krona. To pomeni tudi konec konvencije 16 januarja in 10. julija 1899 glede skupne uprave Sudana.
Bevin je nato v angleški spodnji zbornici odgovoril, da Anglija nima namena, da bi umaknila svoje čete s področja ob Sueškem orekopu in ne misli pustiti Bližnjega vzhoda brez obrambe. Na mirni podlagi misli njegova vlada odpraviti nasprotja med obema vladama. V tem smislu da se bo razgovarjal tudi z egiptovskim zunanjim ministrom. Egiptovski zunanji minister Ibrahim Farag je pred svojim odhodom v London izjavil; ..Egipt se ne bo pridružil atlantskemu paktu, če bo ta stavil za pogoj, da bodo egiptovsko zemljo branile tuje čete. Mi smo pravkar odbili osnove skupne anglo-egiptov-ske obrambe. Bližnja pogajanja z Anglijo morajo dovesti do popolne izpolnitve egiptovskih zahtev zlasti glede umika angleških čet in enotnosti Nilske doline".
je potrebno, da se poslužujejo naši ljudje listov, ki jih izdajajo Slovenci v Jugoslaviji, ki obširno obravnavajo pereče politične, gospodarske in kulturne probleme in nudijo v svojih izborno urejevanih strokovnih listih možnost za strokovno izobrazbo in gospodarski napredek.
O ogromnem pomenu tiskane slovenske besede, 'zlasti pri nas na Koroškem, ni potrebno posebej razpravljati. Tisk je sila in to je in mora biti tudi naš »Slovenski vestnik" in poskrbeti moramo vsi za njegbvo razširitev, tako po nakladi kakor vsebini, in še bolj kot dozdaj mora postati naš list središče in y' 'nik enotnosti vseh slovenskih ljudi na Koroškem, kmetov, delavcev in inteligence, vseh, ki s trudom svojih rok ali uma dopri-našajo svoj delež za skupni blagor Slovencev na Koroškem.
nizacije italijanske mladine, ki so v stalnih stikih z oblastnim komitejem Ljudske mladine na Reki.
Centralni komite Ljudske mladine Jugoslavije dobiva stalno pisma od članov naprednih mladinskih organizacij iz raznih držav, ki želijo, da bi se stiki z mladino Jugoslavije še poglobili. Pa tudi jugoslovanska mladina skrbi za tesnejše, znanstvene in druge stike z mladino drugih držav.
in Egipčani v laseh
Ob prvih pripravah za diplomatsko akcijo je videti, da so Angleži zelo previdni, ker vedo, da bi Egipt zahteval nujnejšo rešitev tega vprašanja, Id ga v OZN že dolgo proučujejo. Angleži pa tudi dobro vedo, da Egipt tarejo egiptovski krediti v Angliji, ki znašajo do 370 milijonov funtov. V Egiptu kažejo precejšnjo odločnost in so po Bevi-novih Izjavah tam velike javne manifestacije. —
Egiptovska vlada je razglasila izredno stanje v Kairu, Aleksandriji in Port-Saidu, da bi preprečila demonstracije proti Angliji, ki noče umakniti čet s področja Sueškega prekopa.
Krivična obsodba italijanskega sodišča
Italijanski šovinistični krogi so pod krinko paragrafov spet zadali udarec slovenskemu ljudstvu pod Italijo. Pisatelj in odgovorni urednik lista goriških Slovencev »Soče" Damir Feigel je bil obsojen na štiri mesece pogojne zaporne kazni in poravnavo stroškov dveh sodnih razprav Za vzrok krivične obsodbe nad zavednim borcem za pravice Slovencev Damirjem Feiglom in nad
slovenskim tiskom si je italijansko sodišč® izbralo članek »Dovolj je hlapčevanja", ki ga je objavila »Soča" lani decembra.
Obramba tiste pravice, ki je osnova, da se neka narodna manjšina upira raznarodovanju, pravica šolstva, je tako razburila šovinistične duhove, da so naprtili listu proces. Na prizivnem sodišču v Benetkah je javni tožilec argumentiral obtožbo s tem, da je članek šel preko okvira »neke vrste avtonomije", ld jo imajo Slovenci. Da bi bila mera licemerstva polna, pa je dejal tudi, da je pomenil članek »žalitev državljanskega čuta Slovencev v Italiji". Kar naenkrat so postala italijanska sodišča zaskrbljena za »žalitve" Slovencev in iščejo žaljivce — med voditelji Slovencev. Tako se odgovorni ljudje v Italiji popolnoma brez sramu in predsodkov poslužujejo nesmiselnih argumentov, samo da bi Slovence pod Italijo ustrahovali.
V Beogradu so ustanovili nacionalno komisijo za UNESCO
V Beogradu je bila 27. novembra ustanovna skupščina jugoslovanske nacionalne komisije za Unesco. Na tej skupščini so sestavili delovne sekcije za vse panoge znanosti, umetnosti in prosvete, ki so v delokragu te organizacije. Nacionalna komisija za Unesco bo svetovalni organ za znanost in kulturo FLRJ za vprašanje kulturnih odnosov z inozemstvom, a posebno za vprašanja dela z organizacijo Združenih narodov za prosveto, znanost in kulturo.
Jugoslovansko komisijo sestavljajo stalni člani in člani, ki jih bodo izvolili vsake dve leti. Stalni člani bodo predsednik akademskega sveta FLRJ, predsedniki treh akademij znanosti v državi, dalje predsedniki Zveze umetnikov, kulturnih delavcev in posameznih znanstvenih društev, tajnik centralnega komiteja Ljudske mladine Jugoslavije, predstavniki ministrstva za zunanje zadeve in Sveta za znanost in kulturo vlade FLRJ, kakor tudi ravnatelj ravnateljstva za informacije pri vladi FLRJ. Nestalne člane, kakih dvajset, bo volila skupščina komisije iz članov vidnih prosvetnih, znanstvenih in kul-urnih delavcev.
Jugoslovanska nacionalna komisija za Unesco bo imela osem delovnih sekcij za socialno znanost za eksaktne in naravne vede, za prosveto, za književnost in gledališč®, za likovno umetnost, za glasbo, za tisk, radio, film in muzeje, knjižnice in arhive.
Begunci se vračajo v iugoslovansko cono Svobodnega tržaškega ozemlja
Nad 50 oseb, večinoma italijanske narodnosti, ki so pod vplivom tržaške reakcionarne propagande zbežale ob volitvah za organe ljudske oblasti v angloameriško cono STO, se je vrnilo v jugoslovansko cono. Številni izmed povratnikov so se že vključili v različna dela. Šest izmed njih je vstopilo v prostovoljno delovno brigado Slovansko-italijan-ske antifašistične unije, ki sodeluje pri melioraciji reke Mirne.
Jugoslovanski stiki z napredno mladino drugih držav
hišnic /z Jugoslavije
Dragi Slovenski vestniki
Zakaj pa ne bi enkrat pokramljala o manjšinskih šolah pri nas? To je vražje zanimi va zadeva, posebno če jo primerjam s Koroško. Ni dolgo tega, ko ti odprem »Poročevalca" in najdem v njem naslov »Nad 1400 manjšinskih šol". Kaj vraga, sem si dejal, to pa velja prebrati. Bolj ko sem bral, bolj sem bil ponosen na svojo domovino. Poslušaj!
V petih letih so v Jugoslaviji odprli nad 1400 osnovnih in srednjih manjšinskih šol, la imajo več kot 200 tisoč učencev. Albanci imajo 788 osnovnih in srednjih šol, Madžari pa 251 Pred vojno so imele narodne manjšine v Jugoslaviji samo 237 šol, v katere je hodilo kakih 42 tisoč učencev in učenk. Te šole so bile po večjih mestih, medetm ko otroci po vaseh niso imeli svojih šol. Za bolgarsko in albansko in turško manjšino šol sploh ni bilo, češkoslovaška manjšina pa je imela pred vojno samo 1 srednjo šolo, danes pa jih ima 11. Madžarska manjšina ima 46 srednjih šol, več srednjih šol pa imajo tudi druge narodne manjšine, ki pred vojno lastnih srednjih šol sploh niso poznale V naši državi imajo vse manjšine, razen turške in rusinske, po eno ali dve učiteljišči, medtem ko je imela pred vojno svoje učiteljišče samo madžarska manjšina
Zakaj to pripovedujem? Ta navvadna časnikarska vest me nehote prisili, da razmiš-
ljam še naprej. Vse te šole namreč niso dvojezične ali, kakor jim pravite na Koroškem, utrakvistične. To so šole, v katerih se otroci učijo v vseh razredih samo v svojem materinskem jeziku, našega jezika pa samo toliko, kolikor se v koroških šolah slovenski otroci učijo svoje lastne materinščine. Pa pri tem nihče v Jugoslaviji ne misli, da bodo ti otroci, jugoslovanski državljani tuje narodnosti, zato slabši državljani. Nasprotno! Oni imajo prav zaradi tega radi Jugoslavijo, saj jim ta nudi vse pravice, kakor vsem ostailm državljanom. To se pravi, da pri nas ni razlike med državljani raznih narodnosti, da so pred zakonom vsi dejansko enaki, da ni ta državljan vreden več, drugi pa manj. Jasno je, da ne more biti drugače v državi,ki je z revolucijo proglasila enakopravnost vseh svojih narodov in ki je na svojo zastavo napisala besedo socializem (čeprav nekateri pravijo, da smo mi »brez kulture", je pa le vendar res, da še nikoli nismo zatirali nobenega naroda in da smo bili in smo še danes v tem pogledu zelo širokogrudni. Kaj naj še rečem drugega kot to, da bi slovenska manjšina na Koroškem doživela tako usodo, kot jo imajo narodne manjšine v Jugoslaviji!
Enakopravnost narodov je velika beseda. Enakopravnost narodov je važna znotraj vsa-
ke države, ker uničuje prenapetost in lepo združuje ljudi pri skupnem delu, važna je pa tudi v mednarodnem merilu, saj utrjuje sporazumevanje med narodi.
Lep zgled sodelovanja med narodi je ravno Jugoslavija. Tu živijo v bratski skupnosti poleg Slovencev še Hrvati, Srbi, Makedonci, Črnogorci in narodnostno nepredeljeni. muslimani Vsi vemo, da ni bilo vedno tako. Sele narodna osvobodilna vojna je pokazala vsem našim narodom pot v skupno, boljšo bodočnost na temelju najožjega sodelovanja, medsebojne pomoči, na temelju bratstva in enotnosti
Ko govorim o tem, si želim, da bi koroški Slovenci doživeli dan uresničenja svojih pravic, ki jim gredo po madnarodnem pravu kot narodni manjšini v Avstriji.
Zdaj pa še nekaj kulturnih novici
Makedonski narod je v novi Jugoslaviji doživel velik kulturni vzpon. Dobil je svojo univerzo v Skoplju in nedavno je ta univerza dobila svojo peto fakulteto, čeprav je stara šele pet let. Makedonski jezik je doživel čast dražavnega jezika, ld ga velika radijska postaja v Skoplju vsak dan razširja v svet in kaže njegovo milozvočnost in melodioznost. Makedonska državna opera in mokedonsko dramsko gledališč® — Naroden teater — sta
si v nekaj letih priborila ugled po vsej Jugoslaviji. Makedonska narodna glasba je znana. Zdaj so dobili Makedonci že svojo Makedonsko filharmonijo, ki je najmlajša sestra Slovenske filharmonije. Imajo že tudi svoj film — „Vardar-film" se imenuje — in to nedvomno priča, da dihajo s polnimi pljuči. Najlepše je to povedal na nedavnem kongresu Ljudske fronte Makedonije predstavnik tistih Makedoncev, ki ne živijo v Jugoslaviji, ker jih od nje ločijo meje: »Ljudska republika Makedonija je nada in ideal vseh Makedoncev."
Sedaj smo tik pred praznikom naših narodov, pred 29. novembrom. Letos je ravno pet let, od kar je bila razglašena Republika. Kljub težkemu mednarodnemu položaju v katerem smo bili, lahko rečem, da so naši narodi premagali glavne ovire in danes lahko s ponosom ugotovijo, da je njihov ugled v svetu večji, kot je bil sploh kdaj. Pokazali smo, da se v borbi za svojo svobodo in neodvisnost ne umaknemo niti za korak. Z velikim pogumom in voljo premagujemo posledice suše, varčujemo in delamo naprej za svojo petletko. Kjer pa je treba, povemo povsod, da smo in bomo vedno za mir, ker mislimo, da je v mirnem razvoju bodočnost človeštva!
Lepo pozdravlja
France Vičan.
/
Sele—Cerkev. V nedeljo, 26. novembra tega leta, je priredilo Slovensko prosvetno društvo „Planina“ v Selah igro »Lovski tat". Selani in okoličani so prišli v lepem številu na igro, ki so jo igralci prav dobro igrali Gledalcem je igra s svojo živo in veselo vsebino zelo ugajala. Vse vloge so bile doživeto odigrane in velja režiserki Zofki vse priznanje.
Dne 21. novembra 1950 sta se v Selah poročila tovariš Pegrin France in tovaiišica Podgoršek Marija iz Obirske Oba sta delavna člana v naših organizacijah in upamo, da bosta ostala tudi v bodoče Mnogo zakonske in družinske sreče na skupno pot!
Reka pri Št. Jakobu. Pri nas na Reki sta spet sklenila dva, ki sta se rada imela, zvezo za življenje. Hafner Vili, pd. Tišlerjev iz Srej, je že dalje časa gojil željo, da bi osvojil srce Marice Knafl pd Mojcijeve na Reki in jo dobil za ženo To se je tudi zgodilo. V soboto zvečer, 25. novembra t. 1., so Srejani in Rečani priredili ženinu in nevesti predporočni večer, ko sta se poslavljala od samskega življenja Dekleta so zapela, da je bilo veselje in tudi fantje niso zaostajali. Ob dobri postrežbi je prekmalu minul prisrčni večer O polnoči pa sta se ženin in nevesta poslovila in odpeljala v Judenburg, kjer je bila pri nevestinem očetu poroka.
Marica je pridno delovala v slovenski prosvetni organizaciji kot igralka in pevka in vemo, da bo s svojim možem ostala tudi nadalje zvesta idealom svoie mladosti.
Čestitamo in želimo mnogo sreče!
Borovlje V listu „Die Neue Zeit* smo že lani 27 marca brali debelo natiskano »Pomanjkanje vode v Borovljah bo odpravljeno" Takratni občinski svetnik Bizjak, ki je bil hkrati tudi predsednik finančnega od bora. je pri obravnavamo proračuna za leto 1949 predlagal vsoto 100 000 šilingov kot doklado za izgradnjo studenca. Ta predlog je občinski odbor tudi potrdil in se je ta de nar v to svrho porabil Tudi v proračunskem letu 1950 so porabili enako veliko vsoto v ta namen. Toda vode še dozdaj nimamo, temveč je občina vsaka dva meseca v svojih okrožnicah določala da bo te in te ure vo dovod zaprt. Ob takem občinskem gospo darstvu se občani upravičeno vprašujejo, ko liko namerava še občina porabiti za vodo vod in trošiti denar za ponesrečene čr palke.
Pa še to. Vojni invalid Krusch Gottfried mora še vedno stanovati s svojo štiričlansko družino v prostoru, ki meri komaj 10 kva dratnih metrov. Imenovani je sicer v posesti uradne izkaznice po § 4. Toda. kakor izgle-da. mu socialistična občina še vedno ne
misli oskrbeti tako potrebnega in primernega stanovanja.
Bistrica pri Pliberku. Berta Tačl, priletna Žena in za delo nesposobna ter brez vsakih drugih dohodkov, prejema od občine borih 80 šilingov mesečne podpore. Ta malen kostni znesek pa ji je zdaj občina za en mesec odtegnila, ker je bila za mesec dni odsotna,ker je obiskala svojo hčerko v Mežiški dolini.
Ta ukrep občine se s socialnega stališča nikakor ne more zagovarjati, poleg tega pa ima občina še socialističnega župana, Znesek 80 šilingov je za občino malenkost, saj na drugi strani razpolaga z denarjem in bi imenovani Tačl to vsoto lahko izplačala. To da je bila nekaj časa odsotna, nikakor ne bi smelo biti vzrok, da so ji rento odtegnili, saj itak že priprave za potovanje in potni stroški ta znesek presegajo.
Pinja ves. Ajtonov Mihe} v Pinji vesi je svojo domačijo lepo uredil. Popravil je stanovanjsko poslopje ter postavil novo gospodarsko poslopje. Vse je imel v najlepšem stanju, manjkalo mu je samo še nekaj: življenjske družice in gospodinje. No, in tudi to je pripeljal na svoj dom Oglasil se je pri Pdoharju v Trebinji in zaprosil za roko Micke in dne 19 novembra t. 1. sta se poročila. Po poroki je bilo na domu pri Ajtonu veselo poročno slavje, kjer številnim gostom ničesar ni manjkalo in so se do ranega jutra prav dobro imeli Poleg poskočne godbe so ženinu in nevesti zapeli nekaj lepih pesmi.
Micki in Miheju želimo v zakonskem živ 'jenju mnogo sreče!
Sele—Zgornji Kot. Naša ljudskošolska mladina je v svoji šolski vzgoji in učnih uspehih, nasproti drugim otrokom v ugodnej ših krajih, občutno prikrajšana in čas je- da se temu bolečemu nedostatku tudi v naših hribovskih vaseh odpomore. Ni nobene pri mere s često nemogočimi napori naših otrok, ki jih morajo premagovati, če hočejo lospeti do šole, nasproti onim v dolinskih vaseh in mestih, ki jim je pogosto treba za viti samo okrog ogla, pa so že v zakurjeni šolski sobi. Naš otrok pa se mora mučiti dve do tri ure z naporno hojo, to se pravi, starši ga morajo na vse zgodaj spoditi s po stelje, še nenaspanega in nerazpoloženega, da bi se podal še v temno zimsko jutro, ko zametava sneg in brije veter, dve in pol ure daleč v šolo v Bajdiše ter tudi zelo daleč v šolo Sele—Cerkev.
Ni potrebno tukaj razlagati, da izmučen in premražen otrok ni zmožen slediti pouku, zaostaja za drugimi učenci, kar mu šolo zagreni in osovraži ter so učni uspehi nuj-
no nepovoljni v veliko škodo otrokovo v bodočem življenju k temu je treba še pristaviti, da so v slabem vremenu in v zimskem Času otroci primorani številne dni izostati od pouka, katero dejstvo učne uspehe še poslabša.
V takih razmerah so naši otroci za napredovanje v poznejšem življenju ali pri obisku višjih šol zelo prizadeti in prikrajšani. Zaradi tega starši Otrok v Zgornjem in Srednjem Kotu gojimo željo, da bi ustanovili v Zgornjem Kotu samostojno enorazredno šolo. Ta namera ni nova in letos smo se odločili,
Vabilo
Slovensko prosvetno društvo »Peca" v Šmihelu pri Pliberku — bo gostovalo dne 3. decembra 1950, ob 15. uri, v Narodnem domu v Št. Jakobu v Rožu
Z IGRO .SIN*
Prireditev bo združena s Prešernovo proslavo.
K številni udeležbi vljudno vabimol
da bomo podvzeli potrebne korake za dosego tega samoumevnega in nujnega cilja. Potreba po stamostojni šoli v tem delu sel-ske občine je utemeljena, šoloobveznih otrok je nad 30, torej dovolj za en razred, kakor to predvideva zakon, in tudi naraščaja imamo toliko, da bomo razred iz leta v leto napolnjevali.
V ta namen smo se zbrali dne 15. novembra prizadeti k sestanku, na katerem smo ob-ravnali naše pereče šolsko vparšanje. Na sestanku je bil navzoč tudi predsednik Slovenske prosvetne zveze, ki se po svoji nalogi zanima za šolske probleme. Obravnavali smo vlogo na deželno vlado, podpisano od vseh družin, v kateri smo našo prošnjo utemeljili in razložili načrt, ki jo je predložil pri občinski seji tov. Blaž Bradač, izvoljen na Listi kmetov in delavcev (Df). S to vlogo bomo poslali posebno delegacijo na deželno vlado, da tam zastopa naše interese.
Pričakujemo, da bomo v našem prizadevanju za ustanovitev samostojne enorazredne ljudske šole, ki bi jo postavili v bližini Maleja v Zgornjem Kotu, našli na merodajnih mestih popolno razumevanje in zadostno podporo iz javnih sredstev. Pričakujemo, da bomo iz dodatka zvezne vlade dne 10. oktobra za plebiscitno ozemlje, iz zneska 10 milijonov šilingov deležni izdatne podpore in
dobili iz proračuna deželne vlade, ki ima ® oddelku za šolstvo zelo pomembne vsote, odgovarjajoči delež-
Upamo pa tudi, da bodo v domači obel-ni naš predlog podprli in vsi pokazali samoumevno razumevanje za potrebno ustanovitev šole za Zgornji in Srednji Kot ter da ne bodo prevladovali lokalni interesi.
Kotmara ves. Težka nesreča je zadela preteklo soboto Miillerja Gabrijela iz Čahorč-Otroci so se igrali z vžigalicami in zažgali poslopje v katerem je imel slamo, gorivo in poljedelsko orodje. Miillerjeva žena, ki je ho-‘ela ogenj pogasiti, se je na obrazu težko opekla. Škoda znaša okrog deset tisoč šilingov.
V	Čahorčah je umrl Waste, po domač® Hanžej. V pretekli vojni je izgubil eno nogo, a bilo je še premalo trpljenja. Zbolel je š® na raku ter je siromak mnogo pretrpel, dokler ga ni rešila smrt. Naj se spočije v domači zemlji, preostalim pa naše sožalje! —
V	soboto, 25. novembra t. 1., je naše Slovensko prosvetno društvo spet pričelo s svo-iim delom. Nastopili so igralci in igrali dve veseli igri, ki sta vsem zelo ugajali, posebno še, ker so se igralci prav dobro izkazali. Pripomniti moramo, da so igralci skoraj sami mladinci, ki so se v svoje vloge dobro vživeli. Želimo samo, da bi nas kmalu spet razveselili z novim nastopom. Omeniti pa moramo tudi še večinoma iz samih mladincev sestoječi pevski zbor, ki je pod vodstvom marljivega Zdravkota žel za svoj nastop vse priznanje. Le tako naprej!
Drava pri Mariji na Zilji. Dne 25. novembra t. 1., smo položili na Dravi k zadnjemu počitku 79 let starega očeta Janeza Katnika. Z očetom Katnikom je odšel iz naše trpeč® slovenske družine na Koroškem spet eden, ki mu je, kakor mnogim njegovim sotrpinom, zrahljalo nacistično nasilje telesne moči in zdravje. Tudi njega so leta 1942, v času masovnega iztrebljanje koroških Slovencev, pregnali z njegove ljubljene domačije v mrzlo tujino, kjer je moral v taboriščih Schvvarzenberg, , Frauenaurach in Aichstiidt prestati bridko duševno in telesno trpljenje pregnanca. Tako se redčijo vrste izseljencev, ki morajo vsled prestanega trpljenja prerano legati v grobove.
Z očetom Katnikom smo pokopali moža, ':i je bil vse življenje neuklonljiv značaj, pošten kot človek in je zaradi svoje načelnosti užival vsepovsod ugled in spoštovaije. Vse svoje življenje se je zavedal svoje narodne pripadnosti in stal od mladosti na braniku ogroženega naroda. V plebiscitni dobi je bil regent občine in slovenski član plebiscitne komisije. Pokojni' je oče gorjanskega gospoda župnika.
Na njegovi zadnji poti mu je izkazala ljubezen in spoštovanje številna množica, med temi mnogo izseljencev. Pečniški pevski zbor mu je zapel v slovo žalostinke.
Naj se odpočije v miru v zemlji, ki jo je toliko ljubil, preostalim pa naše sožalje!
Vladimir Nazor:	5
Poko jnina Pometača Jožine
— Najlažja stvar, gospod Tu pri nas naj ostane Jesti mu bom dal in dobro ležišče.
Privolil sem; starec je razumel in pokimal
Torej na svidenje jutri popoldne 1 — sem se poslovil od šefa.
Stopil sem ven. Naj iskreno povem, z nekakim ponosom. Prvič v svojem življenju sem čutil, da le nekaj pomeni — Če si hr-vatski književnik. Vidite, celo pri policiji.
•
Čez dva dni sva bila že precej daleč v hribib.
Stari pometač pogostoma kašlja ^(iz sebe meče, kakor pravi, prah z Medvedščaka, ki se ga je toliko naužil), in spotoma strga z nogami, meni pa od časa do časa zahlipa v grlu (zlasti kadar greni navkreber), toda konec koncev nama le ni nič hudega. Hodiva počasi; pod drevesi počivava. Če pride mimo prazen voz, sedeva nanj, pa se peljeva do naihli/je hiše ali vasice.
Vreme je pa lepo Nebo je jasno, sonce sije in še celo greje. Jesenski mir vlada —* poredkoma zapoje ptica, ki se seli od nas, ali pa zabrenči mimo večja žuželka. Gozdiči so pisani rumenih rdečkastih in modrikastih listov, ki padajo zviška v špiralah, pa jih od-
naša vetrc, ki ga komaj čutiva.
Jožini se je razvedril obraz ,oči so mu oživele, jezik se mu je razvezal. Nekje je iztaknil kol; snop plevela je navezal nanj, napravil metlo. In tako stopa zdaj ob meni s torbico na hrbtu, s pipico v ustih in z metlo na rami.
— Kaj boš s tem, Jožina?
— §e sam ne vem prav. Nekako laže hodim, č® jo imam. Toda — poglejte!
In pokaže mi redi osušenih zrn, prosu podobnih, na svoji metli.
— Hej! Vrabci! — se zasmeje.
— Kakšni vrabci, Jožina?
— Veste, gospod, takole je bilo. Ko sem pometal po Medveščaku v Zagrebu, sem si sam delal metle, najraje jeseni, ko je protje bolj močno. Delal sem jih iz prav takega protja, na katerem je bilo polno takih zrnc Včasih sem sedel pod kostanjem na ulici, jedel kos kruha in metal vrabcem drobtinice. A zdi se, da je Jožin kruh zanje pretrd in prečrn; ne zmenijo se dosti zanj Kadar imam novo metlo, se smukajo okrog mene, letajo nanjo in zobljejo zrnca. Pa kako kričijo in se prepirajo za vsako zrnce' Ko zavpijem ne | beže; 5® zamahnem a roko, odlete, pa se
znova vrnejo. Vražje seme so. Prav kmalu smo postali prijatelji, pa samo radi metle, katere so se psi in golobje tako bali, tudi takrat, ko jim nisem pretil. Čim sem zjutraj z metlo na rami prišel na ulico, so zagnali v vejah kostanjev vrabci svoj živ-žav, kot da me poznajo in vprašujejo: »Imaš novo metlo? Je kaj zrnc v njej?" Molčim in mirno stopam; pa prilete in skakljajo okrog mene. Večkrat se je pripetilo, da so najnesramnej-ši izmed njih prileteli na metlo, pa sem jih moral nositi. Kaj pravite, gospod?
— Živel je svetnik, h kateremu so z vseh vetrov prihajale ptice, poslušale njegove pridige.
— Saj sem jim tudi pridigal; toda vrabcem z Medvedščaka ni bilo mar mojih besedi, njim je bilo za zrnca v moji metli. Vražji pretkanci so.
Obmolknil je. Stopala sva po tihem gozdu, ki je bil ves pisan jesenskega listja in močno dišal po gobah in mahovju. Nisem hotel pretrgati njegovega molka, kajti starček se je smehljal, kakor da se spominja nečesa prijetnega. Tako sva šla proti vodi, ki je skrita med vrbami vedno glasneje žuborela.
— Jožina, ali bi tudi tukajle vrabci sedli na tvojo metlo?
— Bi. Zato sem jo tudi napravil. V domačem kraju sem že V spomin se mi vračajo tile hribci, gozdiči, poti. Hej. Verbok!
— Se spominjaš nečaka?
—	Moj pokojni brat še ni bil oženjen, ko sem šel po svetu.
—	Brata dobro pomniš?
—	Pomnim ga, dasi sem se vedno trudil, da bi pozabil nanj.
Zastonj so bili vsi moji poskusi, da bi izvedel od Jožine, ki ga je še v mladih letih gnalo ali prisililo, da je bežal od sorodnikov in iz Verboka. Samo toliko sem zbral, da mu je moral pokojni brat storiti neko krivico in da se vnuka — čeprav ga ni še nikoli videl in nič slišal o njem — bolj boji, kakor pa veseli.
Pa kdo bi vedel? Stari ljudje so včasih preveč nezaupljivi.
Saj ga vnuk vendar vabi k sebi.
Na robu vrbovega nasada, na mestu, kjer moraš prebresti potok, sva onstran vode zagledala hribček. Na njegovem obronku je bil med dvema pašnikoma vinograd. V vinogradu si videl vrste počrnelih, po večini po-bešenih kolov, okrog katerih se še vedno opletajo mladike trt; na njih ni več grozdov, ampak samo izsušeni rumeni listi; na pašnikih je nekaj krav in otrok; zgoraj, na vrhu, stoji vasica s starim cerkvenim zvonikom; nad njim je velik oblak, ki vedno bolj črni, se širi in niža.
— Krkalj. Občina, župnija... Verbok je pa desno, niže zraven mlake.
§e nekaj mi je hotel p lati, toda morala sva se ustaviti in sest
Jo/ino je posilil kašelj. Dajal sem mu vat
Tudi živinorejci in prašičjerejci gredo slabim časom nasproti
Upravna komisija izenačcvalnega fonda za žito, ki je bil s tozadevnim zakonom ustanovljen 1. sept. t. 1. je pred kratkim sestavila „načrt“ uvoza krušnega žita in krmil za gospodarsko leto 1951 (1. julija 1950 do 30. junija 1951).
Računajoč, da bo avstrijsko kmetijstvo letos oddalo za prehrano nekmečkega prebivalstva 200 tisoč ton krušnega žita, je komisija preračunala, da bo potrebno uvoziti še okoli 560.000 ton krušnega žita, za kar bo potrebnih okoli 1,1 milijard šilingov. Načrt predvideva, da bo v okviru Marshallovega plana uvoženih okoli 300.000 ton pšenice, in da bo treba ostalih 120.000 ton rži in 140.000 ton pšenice preskrbeti iz drugih držav.
Kot „potrebni“ uvoz krmil je vzetih v načrt le 302.000 ton koruze, 75.000 ton ječmena in 50.000 t ovsa. Z Marshallovega plana pričakujejo 160.000 ton koruze; vsa ostala krmila bo treba preskrbeti iz drugih držav. Pri tem računajo na možnosti uvoza iz Južne Amerike, Anglije in Turčije. Uvoz krmil zahteva nadaljnjih 708 miljonov šilin. gov.
Kratka primerjava predvidenega uvoza krmil in kmetijsko obdelovalne površine Avstrije pove, da morejo kmetovalci do 30. ju-nijo 1951 računati samo z malenkostno možnostjo dokupa krmil za proizvodnjo mleka in opitanje prašičev. Pri enakomerni razdelitvi navedenih krmil pride na hektar kmetijsko obdelane zemlje komaj 72.3 kg koruze, 17 kg ječmena in 12 kg ovsa. Z drugimi besedami povedano, sme kmetovalec s 10 hektarji kmetijsko obdelane zemlje računati, da bo mogel dokupiti le toliko koruze, da bo z njo opital okoli 125 kg žive teže prašičev in še to samo tedaj, če bi bila dobava koruze vsem enako garantirana.
Kako in od kod si imenovana komisija zamišlja uvoz prepotrebnih beljakovinastih krmil (oljne tropine, ribja moka) tega v načrtu ni omenila.
Kljub temu, da stoji kmetijstvo v glavni pitovni sezoni, še vedno ni poskrbljeno za zadostne množine krmil, nasprotno se položaj slabša in kakor kaže „načrt“. se položaj tudi ne bo zboljšal. V prvi polovici decembra je — po raznih vesteh — za pričakovati malenkostni uvoz ječmena in oljnih tropin. Spričo razmer niti malo ni za dvomiti, da bo ječmen izginil kakor kafra. Oljne tropine pa bodo nakazovale mlekarne od-dajalcem mleka in sicer sorazmerno z oddano količino mleka. To se spet pravi, da kmetje, ki jim je vsled slabe letme padla molznost krav in so zato najbolj potrebni tropin, teh ne bodo deležni, še manj pa gorski kmetje, ki mleka ne morejo oddajati mlekarnam.
Kakor vse kaže, gre naša živina in praši 6i bednim časom nasproti. Da bo imelo to najtežje posledice za kmečko gospodarstvo.
ni treba posebej povdarjati. Kakšne posledice bo to še izzvalo v prehrani in preskrbi ljudstva, bodo pokazali naslednji meseci. Dobrih nikakor ne. Ob takih razmerah pa naj se tudi nihče ne čudi, če si kmet pravi „idite se solit z vašim načrtovanjem, moje pridelano žito bom pokrmil, da mi živina ne
bo gladovala in da z njo vred ne bom še stradal tudi jaz".
Odgovornost za nastalo polomijo v preskrbi s krmili in za vse posledice, ki jih utegne povzročiti, pade na ljudi, ki jim je poverjena skrb za nemoten razvoj v preskrbi in prehrani. Te odgovornosti se ne morejo otresti, kajti kdor zaradi lepega poletja prične določati cene žita in delati načrte za preskrbo s krmili šele na zimo, ta pač ne zna krmariti v dobro ljudstva, vse eno če je na vodilnem položaju v SPO ali pa OVP.	Blaž Singer
Zakaj se konji samo podnevu plašijo?
Nerodno je, ako imamo plašljive konje. Da bi jih mogli te grde lastnosti odvaditi, moramo vedeti, kaj je temu vzrok.
Strah je naravna lastnost konja, ker konj je stepska in prav za prav nočna žival. Se danes divji konj išče svojo hrano v stepi večinoma ponoči, ker se podnevi boji zveri. Radi strahu pred njimi ne živi sam, temveč vedno v čredah pod vodstvom močnejših živali. Konj živi samo od rastlinske hrane in je zato miroljub ter ne napada drugih živali. Njegovo orožje so pazljivost in hiter pobeg, torej dve značilni lastnosti plašljivcev.
Ko je človek konja udomačil, mu je odvzel obenem tudi glavno obrambno sredstvo — pobeg in zato je udomačen konj še bolj plašljiv kot divji, ako se ga s primernim ravnanjem v mladosti ne odvadi te naravne nezaupljivosti in strahu.
Kakor planinskega pastirja velik promet, kričeče barve in sploh bučno življenje v velikih mestih naredijo nesigurnega v ponašanju in v kretanju, tako tudi konja nagle spremembe razburjajo. Konj §e povrhu podnevi slabše vidi kot ponoči, a njegova ušesa močneje in bolj jasno slišijo kakor človekova. Tega ne smemo nikoli pozabiti in vedno primerjati naše vtiske z onimi, ki jih mora imeti konj. Strel iz puške, ki se nam ne zdi bog ve kako močan, sliši konj kot grmenje topa, a ropot avtomobilskega motorja predstavlja za konja oglušujoče grmenje, ki ga povzroča ognjenik, kadar bruha lavo.
Ponoči se konji ne plašijo. Kot nočna žival vidi vse bolje in radi tega se tudi ne boji. Pri človeku je ravno narobe iri tako si tudi lahko razlagamo, zakaj se konj skoro nikoli ponoči pod jahačem ne spodtakne in zakaj jezdec najbolje stori, če dovoli konju ponoči, da si sam izbira pot.
Ce vse povedano premislimo, nam bo postalo jasno, zakaj grešimo, če hočemo • konja odvaditi plašljivosti s surovim ravnanjem in kaznovanjem. Dosegli bomo v večini slučajev ravno nasprotno. Konj, ki je bil kaznovan takrat, ko se je prvič preplašil avtomobila, bo postal takoj vznemirjen, čim bo na daljavo slišal ropot motorja, ker se bo bal kazni iz prvega primera. Vedeti pa moramo, da konj ne občuti kot kazen, ako ga čvrsto držimo in mu tako ne dovolimo, da pobegne. To čvrsto držanje konja celo pomiri, ker
čuti kot velik plašljivec, da se nekdo zanj briga. Vedno naj se konju tudi dovoli, da si točno ogleda predmet, katerega se je ustrašil, ker le tako bo izgubil svojo nezaupljivost. Da mu napravimo spomin na dotični predmet prijeten, dobro storimo, ako konja pripeljemo tik predmeta in mu potem damo košček sladkorja. Seveda en edini poskus prepričati konja, da je plašljivost nesmiselna, še ne vodi k popolnemu uspehu. Konja je treba vedno navajati na to, da se vsakemu predmetu brez strahu približa. Konji, ki se od mladosti pasejo ob cestah ali železniški progi, ne bodo gledali v lokomotivi ali avtomobilu nevarnost. Pač pa konj vidi zaradi položaja svojih oči vedno poševno naprej in vidi predmete na cesti nejasno. V tem primeru pa je pogledal naravnost na cesto, zagledal kamen ali papir, kar mu je bilo neznano in se zaradi tega ustraši. Dostikrat se zgodi, da se konj pozabi ustrašiti. Tako se mu zdi gladka cesta v mestih nekaj tako nenavadnega, da ga mimo švigajoči in ropotajoči avtomobili ne plašijo. Čim pa pride na navadno cesto ali n., druga mehka tla, ki mu niso neznana, pa se ga zopet loteva strah, čim sliši avtomobil.
Mnogi so mnenja, da so plemeniti konji bolj plašljivi kot hladnokrvni. Poreklo pa ni merodajno za plašljivost, temveč njegov temperament, ki je tudi pri hladnokrvnem konju lahko zelo razdražljiv. Naravno strašljivost konja bomo premagali samo, če imamo dobre živce in se poglobimo v to, kako konj dojema zunanje vtiske. Sredstva, ki jih moramo uporabiti, pa so: pametno, razumevajoče postopanje, hladnokrvnost in navaja nje konja k temu, da spozna predmete,' ki se jih boji.
Brez sonca ni lepega sadja
Sonce je vir življenja in vsega snovanja v prirodi. To bridko občutimo kakor v poljedelstvu tako tudi v sadjarstvu. Tudi sadno drevje potrebuje velike množine sonca. Le tam, kamor neovirano prodirajo sončni žarki, se tvori rodno brstje in le tam dozori popolnoma razvito, lepo barvano in okusno sadje. V pregostih nasadih se drevje med seboj obsenčuje in drevo zapira drevesu dostop sončnih žarkov. Tu ni druge pomoči, kakor da se tak nasad razredči... Pa tudi posamezno drevo dela senco samemu sebi,
ako ima pregosto krono, preveč glavnih vej, ki so poleg tega obraščene na notranji ali zgornji strani z rodnim lesom. Tudi tu j« treba krono drevesa razredčiti.
Ob pogledu na bodoče možnosti vnovče-vanja sadja je nujno potrebno, da gremo pozimi ali vsaj v zgodnji spomladi v sadovnjak in ga uredimo tako, da bo vsaj tisto malo sončnih žarkov prišlo do osrčja krone, ki nam jih nudi neugodno podnebje.
Kmetovalec, vzemi v roke potrebno sadjarsko orodje, (nož, škarje, žago, strguljo in ščetko) in razredči pregoste sadovnjake, očisti in razredči pregoste vrhove!
Pred tem važnim opravilom oglej vsako drevo že od tal in presodi če ni vrh — posebno navznotraj — pregost. Odstrani veje, ki se križajo, ki rastejo druga ob drugi in ki imajo preveč navpično rast. Na glavnih vejah, ki ostanejo, odstrani vse veje in vejice, ki rastejo v notrajnost vrha. Varuj pa tudi odmrlo skorjo, morebitni mah in lišaje ter jih takoj na tleh sežgi, da uničiš škodljivce, ki se skrivajo v njih.
Etna bruha
Etna v Siciliji je najvišji delujoči vulkan v Evropi. V njeni rodovitni okolici uspevajo olive, južno sadje in vino. Od časa do časa pa začne Etna grozeče bruhati in tudi preteklo soboto je nenadoma začela bruhati v višini 2400 m. Na vzhodni strani je prebarval nebo okrog sebe s svinčeno barvo. Vse oodročje vulkana je zavito v vulkanski pepel, po zraku pa letijo kamni. Lava, ki se pomika po pobočju s precejšnjo brzino, se približuje vasem Fornazzo in Milo. Vaščani, skupaj 1500 oseb, so že pripravljeni, da za-puste svoje domove. Pepel, kamenje in lava •■»a so dozdaj popolnoma uničili vinograde. Sila, s katero bruha vulkan lavo, je vse močnejša. Odprlo se je več kraterjev. Lava je že dosegla višino Monte Fontana ter zalila korito hudournika Fontanello. Zato računajo, da bo zaradi strmine povečala svojo brzino na 40 m na uro.
Kongres bivših borcev v Parizu
V Parizu je bil mednarodni kongres bivših borcev. Navzoči so bili delegati Južne Afrike, Brazilije, Belgije, Jugoslavije, Amerike, Finske, Grčije, Italije, Norveške. Turčije in Danske. Predsednik, Francoz Morel, je ob svojem pozdravnem govoru poudaril, da si je ta kongres zadel nalogo, da brani mir. Poudaril je zaupanje, ki ga imajo bivši borci v Organizacijo združenih narodov in da morajo vsi zavrniti misel v neizbežnost vojne.
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10, telefon 1624/4, Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. Tiska: Kiirntner Druck- und Verlagsgesellschaft m. b. H. Kla-genfurt. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfurt 2, PostschlieBfach 17.
mogoče, kar sem vzel s seboj, pa ni nič P°' magalo.Starec je pljuval temnozelenkasto sluz, se pripogibal, debelo gledal predse, se prijemal za boke; po vsem telesu je drgetal in slina mu je tekla iz ust. Precej dolgo je trajalo. Ko se je nazadnje umiril, je bil ves nekam pobit. Bal sem se dežja, zato sem ga poskusil spraviti na noge, toda ves zlomljen je bil, težak kakor železo Počasi se je vendarle osveščal, jel premikati roke in glavo: kmalu je tudi spregovoril:
— §e malo počakajte. Minilo bo. Lansko jesen in tudi preteklo pomlad bi me bilo kmalu zadušilo... Eh, tako je. Medvedščak! Trideset let sem pometal prah, konjske fige, blato! Sonce ti pripreka, dež gre, sneg.
Govoril je pretrgano in počival.
— Najhujše je bilo. dokler niso vpeljali cestne železnice. Zaradi konj je bila cesta vedno nečedna. Ob suhih dnevih, ko so se konjske fige drobile v prah, sem imel nos, grlo in pljuča polna nesnage. Koliko tistega smradu sem vdihal vase! In v meni je ostal. Pa š® druge te/ave so bile. Poleti moraš stati po ves božji dan na razbeljenem asfaltu; pozimi pa na snegu ali poledici; tudi noge mi je izgrizel Medvedščak. Poglejte, kakšne imam. in že dolgo.
__ Ne misli na to, Jožina. Vidiš doma
si. Ali ima vaša hiša pripravno dvorišče? ^
_____ Ima ga. In sadovnjak je za hišo. Včasih sem imel čebele v rijem, posedel sem pod češpljo, zelje sein sadil. Lepo je bilo!
—	No, vidiš- Vse te še čaka.
—	He! He! — se je smehljal.
Nazadnje je vstal in odpravila sva se čez
potok. Prav tam, kjer je treba čez vodo, so mu odpovedale noge, da se je do kolen - pogreznil. v vodo. Šklepetal je z zobmi; zopet ga je dušil kašelj. Začel sem klicati pastirje a pomoč, pa so gnali krave v vas. kajti že so padale prve deževne kaplje.
In v dežju in prvi temi sem ga bolj privlekel kakor pripeljal po rebri, skozi vinograd in čez pašnike v Krkalj, kjer sem takoj poiskal župnišče.
*
Mokra in izmučena, kakršna sva bila, naju je župnik lepo sprejel in pomagal, kolikor je mogel.
Povedal sem mu, kdo je moj sopotnik, zakaj da sem prišel, sem mu pa samo od daleč namignil.
— Hal — je vzkliknil. — Joža Smreč-njak! Tukaj so bili že pozabili nanj, ko se je razvedelo, da se je na lepem spomnil njegov vnuk Kruljo in ga pričakuje. V Krk-lju in Verboku govorijo ljudje sedaj samo o tem.
— Imam razloge, zaradi katerih želim videti, v kakšnih rokah bo Jožina dočakal svoj konec. Zato sem tudi stopil najprej k vam.
— In prav ste storili. Vidim, kako je z ubogim starcem, Krulja Smrečnjaka iz Ver-boka pa dobro poznam Spreten je in dela ven, toda tudi lakomen trd, skopuški, pa še
nagel; starejši ljudje pravijo, da je čisto podoben svojemu očetu, ki je nekoč izrinil mlajšega brata fožino iz očetove hiše.
— Dovolj je, gospod župnik, — sem mu lejal.
— To še ni vse. Mera še ni polna, gospod. O nekaki Jožini pokojnini govoričijo ljudje. Nje se je Kruljo polakomnil; pokojnino bi vtaknil v žep, Jožino bi pa pognal na dvorišče, naj dela in se — posti! Koliko pokojnine ima starček?
— Sto dva in štirideset dinarjev meseč-
10.
— Hm! Ko bi Krnijo, ki trguje z zeljem, mlekom volno in drvami, to vedel ne bi bil svojega starega strica niti povohal. Toda Bog ve. Morda bi pa vendarle. Tak je, da bi potisnil roko celo v beračev žep.
— Kaj naj storim, gospod župnik? Ali bi kljub vsemu Jožina na kakršen že koli način mogel mirno umreti med svojimi ljudmi, na svoji rodni zemlji. Kaj naj počne sedaj v Zagrebu s takole pokojnino S smetišč ob Savi sem ga pripeljal semkaj Ubožnica ni zanj.
Pogovarjala sva se nekaj časa, dokler se ni sva domenila, da morava poklicati vnuka, pa tudi tiste krkaljske kmete, katerim bi lahko pometača brez strahu izročila, ker jih župnik pozna in spoštuje; omenil mi je nekega botra Lojza in nekega Ivka.
In oba kmeta sta takoj prišla. Jožine sta j i” še spomnila; vedela sta, zakaj je zapustil j dom in vas. Gledala sta ga in marsikaj
oprezno vpraševala. Videti je bilo, da ga somilujeta in da bi mu rada pi*magala: ko ju je župnik vprašal, ali bi hotela sprejeti starca, ki bi jima prinesel pokojnino v hišo, sta oba obmolknila.
— No, povetja!
Boter Lojza je spregovoril prvi:
— Gospod župnik, pri tej draginji je sto dva in štirideset dinarjev tudi na vasi ma-nkost: in vsega mu ne moreš vzeti; neka> mu moraš pustiti: za tobak, za Šilce žganja Kruha bi se še našlo,, tudi za berača. Toda kje je obleka srajca, čevlji. Tega ne bi mogel trpeti, da hodi ob nedeljah bos in raztrgan iz moje hiše v vašo cerkev. Za delo ni več; raje bi se sam pretegnil, kakor pa gledal, da se starček muči, da dela, pa brez kakršnega koli prida. Deset nas je že v hiši; nekako gre, dasi težko; kako naj bi sedaj še tega starčka vzel na svoja pleča? ... Sto dva in štirideset dinarjev! Eh, vsaj tristo bi jih bilo treba. Vem pa, da naša kr-kaljska občina ne bi ne mogla ne hotela dodati za človeka še toliko, kolikor daje zagrebška.
— Kaj pravite vi, Ivko?
— Gospod župnik, vaš najstarejši ž»p-ljan sem. V nekdanjih časih sem bil Jožin tovariš in neke vrste prijatelj. Vem, kakšno krivico so mu storili. Bolje bi bilo, da ga nisem nikdar več videl, ko* da ga vidim sedaj takega, vsega ub
(Dalje)