Spedlzlone In abbonamento postale — Poštnina plačana t gofanhl Leto X.9 Št« 49 („ JUTRO" st. Z92 a) Ljubljana, ponedeljek 21. decembra 1942-XXI Cena cent* UpravmStvo; LjuDijana, Puccinijeva ulica 5 — Telefon SL 31-22, 31-23. 31-24 ijiseratm oddelek: LjuDljana, Puccinijeva ulica 5 — Telefon 31-25. 31-2U Podružnica Novo mesto: Ljubljanska cesta št- 42 IZK.LJ UČNO žič in najnižjih plač. Tren"tno teko še pogajanja za pogodbo v korist družbe za kemično industrijo v Ljubljani, za kemično tovarno v Mostah in za Splošno tramvajsko družbo v Ljubljani. Posebno važna so vsekakor pogajanja, ki se bodo v kratkem začela zaradi pogodbene ureditve pri vseh uradnikih, zaposlenih v industriji in obrti. Ta pogajanja vodi s predstavniki delavcev posebna komisija zveze, kakor je bilo sklenjeno na zadnji seji dne 4. decembra. Obojestransko razumevanje in smisel za sodelovanje, ki vodi Zvezo industrijcev in obrtnikov ter Zvezo delavcev, bosta gotovo premostila vse težave v interesu važne kategorije proizvajalcev. Končno so bili proučeni in rešeni razni spori, med katerimi je vredno omeniti dve najvažnejši razsodiščni odločitvi, in sicer za delavstvo papirnice v Vevčah in pivovarne Union. Ljubljanska nedelja Ljubljana. 20. decembra. Jesen se poslavlja z dežjem. Po izredno toplem vremenu, ki smo ga imeli v petek, se je ozračje tudi še v soboto znatno ogrelo im je živo srebro doseglo 9.2° C. Pozno popoldne pa je jelo deževati in je nekaj časa prav izdatno lilo. Narasli potoki in Ljubljanica kažejo, da so bili izven Ljubljane še močnejši nalivi. Tudi ponoči je ponovno deževalo in se je dež začasno unesel šele v nedeljskem jutru. K!iub padavinam pa se ozračje ni ohladilo im je bila nedeljska jutrnja temperatura 8° C, torej celo za tri stopinje višja kakor v soboto zjutraj. Ljubljana je v predbožičnem razpoloženju. Poleg gledališča in drugih kulturnih prireditev so dobro obiskane tudi umetniške razstave, ki so letos prav številne in smo o njih delno že poročali, delno pa danes izpregovorimo o njih. Prireditev Nemške akademije V soboto popoldne je imel tukajšnji lektorat Nemške akademije v kinu »Unionu« svojo redno filmsko prireditev. Predvajali so daljši zvočnik tednik z raznimi aktualnostmi, med katerimi je bil na prvem mestu mogočen pogled na dvorano ob nedavnem zgodovinskem govoru Duceja. Večje število zemljepisnih in vojnih posnetkov je pokazalo razvoj osne vojne akcije v tihomorskem prostoru, kjer je Japonska osvojila v 1 letu toliko ozemlja kot znašaja štiri Francije. Nadaaljnji posnetki so prikazovali nemško vojskovanje v vzhodni Evropi. — Prireditve se je udeležilo številno občinstvo. France Mihelič in Tine Kos razstavljata V malem salonu J. Oražma v Pražakovj ulici št. 8 razstavljata znana umetnika, kipar Tine Kos in slikar France Mihelič. Mihelič, ki je po enem letu dela zopet razstavil okrog 20 del, stoji v slovenskem slikarstvu čisto na svojem posebnem mestu in mu ni najti pri nas podobne primere. Njegov ideal so Holandci in Goya, zlasti poslednji, za katerega se zdi, da je po-makal svoj čopič v vročo človeško kri je napravil na Miheliea globok in nepozab-ljen vtis. Mjhelie razstavlja žanrske kompozicije, krajine, portrete in tihož'"tja. Slednja pri njem zaenkrat ne zavzemajo važnega mesta, kot da slikar nima časa zato in ima važnejše stvari pred očmi. Kurentov obraz je režeča se maska. Pravkar je odigral melodijo na svojo primitvno puščal in čaka efekta pri publiki. Prav tak je Mihelič na sliki »Pretep«. Mračna krajina z južnimi, podečimi se oblaki. Razlite pred-pomladne vode, rumene in umazane kot pogrebna ilovica. S slamo krita koča ob vodi, prepojena z vlago in njena fasada jc kot mrliški cbraz. V ospredju pretep Kurentov in drugih mask. Brezup in nesmisel dogajanja v prostoru in času veje iz slike. To in več, kar je nerazložljivo in kar se gledalca dojml kot mračne težke sanje, je pedal Mihelič z adekvatnimi slikarskimi sredstvi. Star motiv »Rojstva« je postavljen v pokrajino in je samo kot čisto neznaten del vesoljnega dejanja in nehanja drobnih ljudskih stvorov, v ogromni in ravnodušni priredi. Podobno so obdelali ta motiv že Breu-gel in drugi slikarji, pa vendar deluje slika čisto osebno in svojsko. Skoraj čisto drugi svet so njegove' gozdne krajine, ki včasih po svojem srebrno ubranem koloritu spominjajo na Corota. Z vedno novim veseljem obdeluje Mihelič gozdne motive, ki se zdijo kot nekakšno idilično zatcčlšče pred grozotnostjo človeka in človeškega Na prvi pogled (če pomislimo na prej imenovane slike) bi človek mislil, da ima opraviti s čisto drugim slikarskim in umetnostnim konceptom. Ce pogledamo stvar pobliže, pa vidimo, da je eno z drugim zvezane po svoji psihološki nujnosti. Ta svet, ki bi se zdel mogoče malo odmaknjen, je slikarju druga stran njegove emotivnosti, je kot tiha lirična struna spričo demonske epične dramatičnosti zgoraj imenovanih slik. Izmed portretov je portret pesnika S. najmočnejši. S svojim mračnim koloritom deluje naravnost turobno. Poteze in karakter obraza so izdelani precizno in z naravnost nezmotljivo točnostjo je podana psi-hcloška karakteristika portretiranca. S tem portretom je Mihelič pokazal, da ga čaka tu novo pomembno polje udejstvo-vanja. Po dolgem času razstavlja večjo zbirko svojih del Tine Kos, avtor monumental- nih del, kot so peprsje Miklošičevega spomenika, kolosalna statua kneza Koclja v narodni skupšč:ni in altarna skupina »Pie-ta« v cerkvj sv. Krištofa. Predvsem se predstavlja to pot z odličnimi portreti in subtilnimi kipi iz lesa, marmorja, brona in žgane gline. Med razstavljenimi portreti se posebno odlikujejo portret gospe Dr. K., arhitekta Kobeta in inž. Kosa. Tine Kos zna dati svojemu delu kljub poenostavitvi in plastičnosti psihološki karakter upodobljenca. Posebno odlično mesto zavzemajo na razstavi lesene plastike, ki kažejo mojstra Kosa kot enega najodličnejšjh oblikovalcev lesa v slovenskem kiparstvu. Tako ženski akt, nazvan »Spomin« kljub svojim majhnim dimenz;jam deluje naravnost monu-mentalno. Figura je izrazito plastična in zaokrožena. V lahni špirali obrnjeno žensko telo deluje kot odmaknjeno od resničnosti in poplnoma zamaknjeno predano sili spomina. Ideja plastike je harmonično povezana z njeno plastično izdelavo. — »Sejalec« mali kip izdelan iz stoletne tise. ki je pri nas redkost — predstavlja že v materialu dragocenost zase. V popolnem skladu s staro stoletno tiso. ki je preživela rodove, je tudi podoba Sejalca, ki opravlja svoje posvečeno delo, odkar obstoja svet. Njegov zamah z roko je zamah, ki se ponavlja od pamtiveka. Figura kljub svoji lahki razgibanost: deluje statično kot da je povezana z zemljo in njen vtis je mogočen — monumentalen. »Deklico s cvetko« iz orehovine bi na-zvali lahko tudi »Prebujenje«, z lahnim zadržanim korakom stoji deklica pred nami kot da se sramuje, desnico s cvetko drži lahko pritsnjeno na prsi. Vsa poza izraža nekaj tako izrazito subtilnega in ženskega, da s1' predstavljamo figuro živo pred seboj, kljub vsej kiparski poenostavitvi in strrgo plastični obdelavi. Kakor te, tako tudi ostale figure kažejo vel:ko in odlično sposobnost kiparja dati mrtvi materiji d'h življenja. Izmed njegovih malih figuric jz žgane gline se odlikuje mala »Kopalka« in kompozicija »Rojstvo«, ki pc svoji ljudsko naivni prisrčnost' gleda'ci očara. Da je Tine Kos tudi odljčen oblikovalec kamna, kaže kipec »Kopalka« iz marmorja. Kipec iz brona »Dekle z vrčem« dasi majhen, una vse vrline velike plastike. Vse fgure, izdelane subtilno in tehnično precizno v plemenitem materialu, so kot nalašč pripravne za okrasitev modernega stanovanja. Razstava, kljub skromnosti in skoposti razstavnega prostora, ki pa pravno zaracii tega celuje intimno in toplo, diha toliko ustvarjalnega zag.na in nakazanih razvojnih možnosti, da je vredna vsega uvaže-vanja. O. Kova dela Miloša Šušteršiča Po razstavi svoj'h del v Obersnelovi galeriji meseca oktobra je mladi slikar Miloš Šušteršič iznova razstavil devet svojih del, topot v izložbenem oknu Kosovega umetniškega salona v prehodu nebotičnika. 2e' na svoji prvi razstavi je pokazal, da hoče b ii predvsem krajinar naše Dolenjske in da mu gre največ za čustveni izraz naših krajinskih lepot. To se vidi tudi na sedanji razstavi, ki je pravtako posvečena naši Dolenjski. Sedem slik, bi lahko imenovali »Dolenjska jesen«, saj je ta ciklus celoten in zaoknožen v razpoloženju, vsebini in barvah. 2e naslovi posameznih slik nam to povedo: »Konec poletja« je prva. še vsa v polnem, kipečem zelenju, bogata in težka, da se drevje upogiba pod blagoslovom in nehote slutiš polne kleli in shrambe v hišah v ozadju. Večer je težak v barvah oblaačnega zastora, masi drevja, vodi in tleh. kakor tudi v polnih, težkih linijah slikanih objektov. — Druga slika se imenuje »Polna jesen«, kjer je drevje že vse rjnvo. rumeno, žareče, kriče- j če od plamenečih barv, ki se zde včasih kot blazne živo-barvane predstave pokrajine, ki je mogoča bolj v blodnih sanjah kot v stvarnosti. V tej pokrajini ni nikjer nobenega bitja, ni človeškega življenja, ampak le prastara živopisna materija, s svojim le umetniku razumljivim življenjem. Človeku je hudo za plavim poletjem 'n vročim soncem, nepremakljivo stoje v jesenski svetlobi drevesa in hiše. ki jih obseva zamirajoče sonce. Današnji simfonični koncert je preložen na 28. t« m« vsaj zbujajo melodije, za barve, če so prav razpoložene, pa se mi zdi. da nekako zvene.« Ciklus zaključujeta dve pomladni sliki, gorenjski pokrajini »Bled« in »Pomlad na Veliki planini«. Pomlad, kot je lepa gorska, krepka pomlad s svojimi viharji, ki jih naznanjajo kopasti, pomladni oblaki v ozadju za težkim, rjavim križem, ki raste med ostank; snega iz rjave planinske zemlje čez vse nebo... Od zadnje razstave je naš slikar napredoval glede vsebine in globine svojih del, kakor glede zunanje oblike. Mnogo žalostne melanholije je razlite preko slikarjevih jesenskih motivov, ki jim skuša dati izraz svojega lastnega duševnega razpoloženja. Obnovitveno delo v Srbiji Berlin, 19. dec. s. Tukajšnji listi objavljajo na vidnih mesrih naredbo srbskega min. predsednika generala Nedlča, v kateri napoveduje štiriletni načrt za zgraditev cestnega omrežja in se obenem obrača na srbski nared s pozivom, naj mu pomaga, da bo čim prej zaključena obnova zemlje, predvsem in izključno na poljedelski podlagi. Obenem s to naredbo objavljajo nemški 1'stj tudi govor zunanjega ministra Dimiča, ki je v enem delu svojih izvajanj obravnaval tudi demo.plutokratične sisteme in naglasii, da mora vsak srbski človek zavračati vsa natolcevanja in izsiljevanja predstavnikov takih sistemov, ki ga silijo v propast. Ni pravi patriot, je dejal minister, eni, kakor so nekateri obupanci, ki so se po srečni rešitvi v tujino izročili v službo razn!h Židov iz Londona, Washing-tona in Moskve. Pravi srbski patriotizem zahteva, da se napno vse sile. da bo dežela obnovljena. Pri tem prizadevanju Nemčija ni nasprotnica, temveč podpornica Srbije. Pouk italijanščine na Portugalskem Lizbona, 19. dec. s. V novem šolskem letu je bil v vseh večjih podeželskih središčih uveden pouk italijanščine s posebnimi tečaji, ki jih bodo vodili profesorji italijanskih srednjih šol. Posebno važen bo ta tečaj, prvi te vrste, v mestu Bregi, znanem po svoji katoliški kulturi in številnih cerkvah, ki ga poznajo z imenom portugalskega Rima. V tečaje v Bregi, ki so pod pokroviteljstvom tamkajšnjega škofa, je vpisanih posebno mnogo gojencev. Komunistično rovarjenje na Bližnjem vzhadu Ankara, 19. dec. s. Komunisti so v Siriji in Libanonu, kjer so ustanovili posebna središča za propagando, brez prestanka na delu. Posebni agenti za ta posel so prišli tjakaj iz armenske sovjetske republike. Ta čas so izdali vsemu armenskemu prebivalstvu na Bližnjem vzhodu proglas, naj sc vsii Armenci združijo v znamenju sekire Jn kladiva. Židovska nasllstva nad Arabci v Palestini Ankara. 19. dec. s. Položaj v Palestini se slabša iz dneva v dan zaradi neprestanih rekvizicij in ropanj židovskih trgovcev med arabskim prebivalstvom, ki postaja čim dalje bolj siromašno in lačno. Številna arabska podjetja v Egiptu so v znak protesta prekinila vse trgovske odnose z židovskimi tvrdkami v Palestini. železniška nesreča v Franciji Pariz. 18. dec. s. Vlak, prihajajoč 'z Pontoisa. je zadel blizu postaje Enghiems les Bains v drug vlak. vozeč iz Neaumonfca, Pri nesreči jc bilo več ko 30 oseb laže in teže poškodovanih. benik — Dolničar, Collin, filozof — Be-tetto. Mirni — Vidalijeva, Musetta — Po-lajnarjeva, Benoit, hišni posestnik. Alcin-dor — Anžlovar. Parpignol — Kristančič. Dirigent: D. Zebre, režija in scena: c. Debevec, zborovodja: R. Simoniti. Slovenski libreto opere v Stritofovem prevodu je v prodaji v operni blagajni Opera pripravlja Puccinijevo opero »Sestra Angelica« v režiji Roberta Primožiča in Beethovnovo 7. sinfonijo v koreografiji Maksa Kurbosa pod glasbenim vodstvom dirigenta Antona Neffata. Premiera bo 30. decembra. Radio Ljubljana PONEDELJEK, 21. DECEMBRA 1942-XXI 7.30: Pesmi in napevi. 8.00: Napoved časa; poročila v italijanščini. 12.20: Plošče. 12.30: Poročila v slovenščini. 12.45: Pisana glasba. 13.00: Napoved časa; poročila v italijanščini. 13.15: Poročilo Vrhovnega poveljstva Oboroženih sni v slovenščini. 13.17: Koncert radijskega orkestra, vodi dirigent D. M. Šijanec. Glasba za godala. 13 45: Operetna glasba. 14.00: Poročilo v italijanščini. 14.15: Orkester, vodi dirigent Petnaiia. 15.00: Poročila v italijanščini. 17.00: Napoved časa: poročila v italijanščini 17.10: Pet minut gospoda X. 17.15: Prenos iz rimskega gledališča »Eliseo«, koncert organizira Kr. filhair-momičn.a akademija: drugi del koncerta violinista Gerharda Taschnerja. 19.00: »Govorimo italijansko«, poučuje prof. dr. Stanko Leben. 19.30: Poročila v slovenščini. 19.45: Lahka glasba. 20.00: Napoved časa; poročila v italijanščini. 20.20: Komentar dnevnih dogodkov v slovenščini. 20.45: Simfo-nično-vokalni koncert, vodi dirigent Mo-rolli. sodelujeta sopranistka Jolanda M a gnani in baritomist Gino Bcchi. 21.30: Koncert kmečkega tria. 22.10: Koncert tria Šlajs— Burger—Lipovšek. 22.45: Poročila v italijanščini Rdeči križ poroča V Poizvedovalnem oddelku Rdečega križa. Via Ariella Rea 2/II, soba 3 naj se med uradnimi urami od 8.—12. javijo naslednji: Bosnič Dmitar, černe Andrejka, Dauto-vič Aburait, Filipčič Anica Grill Andrej, kapetan Ljubiša Jovanovič, Petkovič, stud. med., Kavčič Pavla, Kezele Ljudmila. Klun Ludvik. Magdič Neža, Mihailov Božo, Pogačnik Mira Rebula Mirko, Slovnik Anton, Skaberne Milka, Teodorovič J. Blagoje, Vršič Justina. Irtotam naj se javijo svojci naslednjih oseb: Lavrič Milan, Malnar Ivan, Sullč Bruno, šraj Alojz, Poje Pe+er. IGRAČE DARILA ^^ bo21C VABI engelmanj UrRUA\A, TAVČARJEVA 3: Objave In tako stopa pred nas jesen v vseh svojih fazah in niansah od bohotnega zelenja mimo obletavajočih se vej do golih, štrlečih. skoraj pošastnih debel in vrhov v pozni jeseni, ko je tudi nebo že temno, oblaki mračni, nasičeni, zrak siv. Življenje mora ugasniti, slovo je težko, uvelo, vijo-ličasto-rjavo. zlatorumeno listje, drevesa kot nemirne zastave, simboli minulega življenja — vse gre k počitku. Drevje je golo, večer v tem času je na vasi pust, lepši je gozd, zlasti ko se pne nad njim tem-no-modro nebo. A njive že zelene, nove setve, ozimna žita v ozadju pričajo, da življenje ni umrlo. »Zakaj bi bila simfonija samo v glasbi?« se vprašuje slikar in imenuje ta ciklus jesenskih s"ik »Simfonija jeseni«. — Pravi: Barve, risbe, če je vse skupaj ubrano, lahko učinkujejo podobno kot glasba. Men- , GLEDALIŠČE DRAMA Ponedeljek, 21. decembra: Zaprto. Torek, 22. decembra: ob 16.30: Oče. Red Torek Sreda. 23. decembra: ob 16.30: Primer dr. Kirna. Red Sreda Četrtek, 24. decembra: zaprto Petek, 25. decembra, ob 16. uri: oče naš... Izven. Sobota. 26- decembra, ob 14. uri: Peter-čkove poslednje sanje. Izven. Zelo znižane cene od 10 Lir navzdol. — Ob 17. uri: Ples v Trnovem. Izven. Strindberg: »Oče«. Drama v treh dejanjih. To delo je prišlo po dolgih letih zopet na naš oder in ima za vsebino družinski konflikt in scer boj moža in žene za premoč volje. Psihološko globoko v človeško dušo segajoča drama vsebuje dve osrednji vlogi: moža, ki ga bo igral P. Ko-vič in njegovo ženo, ki jo igra Gabrijel-čičeva. Nastopajo §e: Berta. njuna hči — Simččeva. dr. Ostermark — Košič, pastor — Gorinšek. dojilja — Kraljeva. Nojd — Potokar. Delo je zrežiral Jože Kovič. OPERA Ponedeljek, 21. decembra: Zaprto. Torek. 22. decembra: ob 16.: La Boheme. Red Premierski Sreda, 23. decembra: Slepa miš. Izven. Cene od 24 lir navzdol Četrtek, 24. decembra: zaprto Petek, 25. decembra: ob 16.: Traviata. Iz-ne od 20 lir navzdol. Abonente Premierskega reda opozarjamo na torkovo predstavo Puccinijeve opere »La Boheme«. Libreto opere je posnet po slovitem Murgerjevem romanu- j Osebe: Rudolf, glasbenik — Lipušček, | Marcel, slikar — Janko, Schaunard, glas- Violinski virtuoz Karlo Rupel bo dirigiral drevi ob 18. uri v veliki unionski dvorani IV. simfonični koncert letošnje sezone z naslednjim sporedom: 1. Corelli: Sarabanda, Giga, Badinerie, trije staro-klasični plesi za god. orkester; 2. Osterc: Religioso za godalni orkester; 3. Bach: Koncert v a-molu za violin-solo in godalni orkester. Violin-solo bo igrala g. Francka Ornik-Rojčeva. 4. Beethoven: Sedma simfonija v A-duru. Opozarjamo, da bo začetek koncerta točno ob 18. uri. V Knjigarni Glasbene Matice je še nekaj sedežev in stojišč na razpolago. Občinstvo prosimo, da si nabavi vstopnice, kolikor jih je še, že v predprodaji. Podrobni spored koncerta pa bo na razpolago tudi pri večerni blagajni. Dnevne instrukcije iz vseh predmetov dopoldne ali popoldne dobe dijaki (-nje) za nizek honorar. Pouk tudi iz jezikov. Novi trg 5-III., levo (dop. 8—10, pop. 3—5). Javni produkciji šole Olashen^ Matice bosta v torek in sredo. Prva produkcija bo v torek, dne 22. t. m. ob pol 6. uri v mali filharmonični dvorani. Na njej bodo nastopili gojenci oddelka za klavir, violino in čelo. Druga produkcija bo v sredo ob tričetrt na 6. uro v veliki filharmonični dvorani. Na tej produkciji pa bodo nastopili gojenci klavirskega oddelka, en gojenec solopetja, šolski orkester pod vodstvom prof. Karla Jeraja, ter mladinski zbor in šolski orkester skupaj, pod vodstvom ravnatelja Mirka Poliča. Podrobni spored za obe produkciji se dobi v Knjigarni Glasbene Matice. Stane 3 lire in velja kot vstopnica za malo. odnosno za veliko filharmomično dvorano. Po kratki bolezni nam je umrl naš ljubljeni soprog, dobri oče, stari oče, brat in stric, gospod Šibovc Alojzij teh. uradnik drž. žel. v pokoja Pogreb dragega pokojnika bo v ponedeljek, dne 21. t. m., ob pol 4. url popoldne z Zal, kapele sv. Janeza, k Sv. Križu. LJUBLJANA, 19. decembra 1942. Žalujoča rodbina ŠIBOVČEVA f Naznanjamo, da je preminila naša dolgoletna sodelavka MARIJA ZALOKAR Obdržali jo bomo v lepem in trajnem spominu. Pogreb bo v ponedeljek 21. t. m. iz kapelice sv. Marije ob 2. uri na pokopališče k Sv. Križu. TOVARNA ŠUMI ki se Je vse svoje življenje pošteno trudil v potu svojega obraza kot obrtnik, da je preživljal svojo 12člansko družino in se z njo veselil zlasti božičnih dni. Pet let za tem razgovorom mu je poslanka božja zatisnila oči. Tudi naša življenjska luč ugaša z vsakim dnem in bo tudi za nas prišel nekoč zadnji božič. Življenje pa bo šlo sto in tisočletja naprej, dokler ne bo napočil on! strašni dan iz Razodetja. Ko bodo letošnji sveti večer zvonovi oznanjali večno lepo melodijo »Mir ljudem na zemlji!«, ne bo pač nikogar, ki se mu vsaj ta skrivnostni večer ne bi omehčalo srce in ga napojilo z neomahljivo trdno voljo in dobrim sklepom, pomagati bližnjemu v čim večji meri. Ta ljubezen in skrb naj se predvsem obrača na revne in zapuščene otroke, na sirote in stare, bolehne ljudi. Zelo velik in plemenit božični dar bi poklonili na oltar socialnega čustvovanja posebno oni, ki bi, če nimajo lastnih otrok, prevzeli kakega revnega ali zapuščenega otroka iz kakega zavoda ali revne hiše, ga prisvojili in mu nadomeščali umrle ali nebrižne ali ubož-ne starše. Prepričani naj bodo. da jim bo zavest, da so storili nekaj fes koristnega, še ob zadnji uri svojega življenja v veliko zadoščenje in tolažbo. V Ljubljani, o Božiču 1942. Avgust Juh Evgen Heltai: Razmišljanje o božičnem drevesn (V beli otroški sobi vznemirjeno šepetata šestletna Boci in petletna Mimi, obe v svojih posteljicah. Je ura že dvaindvajset in obe bi morali že davno spati, kar dokazuje privita svetilka. Toda še vedno čujeta in razmišljata o božičnem drevescu v siju jasne mesečine, ki se lije skozi okno.) Boci: Kolikokrat naj ti še povem, da bo v petek božič? Če jaz kaj povem, je to res! Mimi: Nikar ne kriči, sicer pride očka in naju ošteje! Boci: Jaz se ne bojim očka. Jaz očka ne ubogam. Mimi: Če ga ne boš ubogala, pride nocoj Ježušček in vzame božično drevesce z balkona. Boci: Kdo ti je to rekel? Mimi: Očka je povedal. In očku je povedal Ježušček. Boci: Imenitno! Kje pa je očka govoril z Jezuščkom? Mimi: V kavarni. Ježušček gre vsako popoldne v kavarno in se razgovarja z očkom. Očka mu pove, ali sva pridni ali poredni. Boci: To ni res. Očka laže. Mimi: Očka ne laže! Boci: Očka laže. Očka vedno laže. Za svetega Miklavža je tudi lagal, ko je rekel, da je položil v najine čevlje slaščice sveti Miklavž, pa je to storila gospodična. Saj sem videla. Očka je zato gospodično celo poljubil, ker je mislil, da spiva. Očka poljublja gospodično. Mimi: To ni res! On poljublja mamico. Boci: On poljublja tudi mamico. Ako pa ni mamice v sobi, ne more poljubljati mamice. Potem mora poljubljati gospodično. Zato je gospodična pri nas, da je tu, ako gre mamica iz sobe. Mimi: Tudi gospodična rekla, da Ježušček odnese božično drevesce z balkona, če ne bova pridni. Boci: Tudi gospodična laže. Ježušček ne vzame božičnega drevesca. To ostane tam do četrtka, potem ga pa okrase z darili. Mimi: Samo. če bova pridni. Boci: Vseeno, ali bova pridni ali poredni. To je za naju vse eno. Za svetega Miklavža sva bili tudi poredni, pa sva vendar vse dobili. Tudi sedaj dobiva vse. Mimi: Samo, če bova pridni. Ježušček sedi zunaj na balkonu v vejah drevesca in gleda, če sva pridni. Boci: To ni res. zakaj na balkonu je mraz in tam ne sedi nihče. Ali misliš, da imajo v vsem mestu samo eno božično drevesce? Na sosednem balkonu je tudi eno, torej sedi Ježušček tudi tam? In na drugih božičnih drevescih tudi? Mimi: Ne vem ... Boci: Ker si kožica. Ježušček se prav nič ne briga za božično drevo. Mimi: Tudi ti lažeš. Ježušček je prinesel drevesce. Očka je povedal... Boci: Očka! Kuharica je prinesla drevesce s trga, od tam, kjer kupuje meso. Mimi: Kako moreš tako lagati? Boci: Jaz nisem lažnivka. Vsi v naši hiši lažejo, samo jaz ne. Tudi mamica laže. Mimi: Mamica ne laže. Boci: Da, tudi. mamica! O mali Nanici je rekla, da jo je prinesel sveti Miklavž, pa jo je v torbici prinesla tista debela ženska. Mimi: Mamica ne laže. Boci: Molči! Če ti povem! Ti še ne veš, ker si še čisto majčkena. Zakaj sploh govorim s teboj?... Saj te itak nimam več rada. Mimi (molči). Boci (čez nekaj časa): Prav nič te nimam rada — Mimi: Tudi jaz te nimam rada — Boci: Če me boš poslušala, te bom spet imela rada. Mimi: Poslušam! Ali me imaš zdaj rada? Boci: Da. Samo ne reci, da sem lažnjiv-ka. Jaz vem vse. Tudi stara mama laže. Mimi: Stara mama ne laže! Boci: Tn jaz ti rečem, da laže! Zakaj daril ne prinaša božiček. Mimi: Pač. božiček jih prinaša. Boci: Jaz pravim, da jih ne prinaša Ježušček. Darila prinaša trgovec. Mimi: Kdo? Boci: Trgovec, ki stanuje tu v naši ulici. On ima v svoji izložbi toliko igrač. Očka mu da denarja, on pa prinese igrač in slikanic in barčic in še mnogo drugega. Mimi: Tudi punčko? Boci: Vse. Mimi: Ali je trgovec — božiček? Boci: Da, in on je tudi sveti Miklavž, pa moj god in tvoj god. Trgovec je vse. Mimi: Torej sedi trgovec na balkonu? Boci: Saj sem ti že rekla, da si nrismo-jena! Na balkonu ne sedi nihče. Trgovec sedi v svoji trgovini, kjer sva bili zadnjič z očko, ko nama je kupil punčko. In tam je bila velika ladja, in midve sva jokali in bi radi imeli ladjo. In za svetega Miklavža sva jo že imeli Kdo jo je torej prinesel? Sveti Miklavž ali trgovec? Mimi (prepričano): Sveti Miklavž... Boci: Ni res! Trgovec je bil. Kako pa bi sveti Miklavž vedel, da sva hoteli imeti ravno ono veliko ladjo, ki je bila v trgovini? Mimi: Očka mu je povedal. Boci: Kje pa je očka govoril s svetim Miklavžem? Mimi: V kavarni. Boci: 2e spet lažeš! Očka ne hodi v kavarno. da bi govoril s svetim Miklavžem. Mimi: Zakaj pa hodi tja? floci: Da kvarta. Mimi: Odkod to veš? Boci: Ker daje mamici vedno denar in pravi, da je to zanjo priigral. Mimi: In gospodični ne daje denarja? Boci: Ne. Gospodični je dal tisti, lept prstan, ki ga gospodična vedno nosi, ako gre na sprehod, in ga na stopnicah vedno sname, ko pridemo domov. Mimi: Zakaj ga pa sname? Boci: Da ga ji kuharica ne ukrade. Kuharica ukrade vse, kar vidi: jajca, meso, rozine in mandlje in potem reče mamici, da sva to vzeli midve. Tudi kuharica laže. Mimi: Kuharica ne laže. Boci: Jaz pravim, da laže. Jaz vse vem. Sv ečke na božičnem drevescu prižge mamica in ne božiček, ker božiček je v nebesih in tudi nima vžigalic. Mimi: Božiček jih prižge! Stari očka Je povedal. Boci: Tudi stari očka laže. Stari očka laže najbolj, zato ker pripoveduje samo sme- i šne reči, ki niso prav nič resnične. Vsi lažejo, samo en človek ne laže. Mimi; Kdo ne laže? Boci (mehko in nežno): Trgovec! Trgovec ne laže... Mimi (pol v snu): Trgovec... Oče (nenadoma vstopi, jezno): Neznosni paglavki! Ali še vedno ne spita? Obe deklici (drhte): Očka!... Oče: Takoj pojdem v kavarno in povem božičku, da odnese z balkona božično drevesce... (Nejevoljno zapre vrata). Mimi (zaihti). Boci (odločno, prepričevalno in tolažfl-no): Ne joči, Mimica... Saj gre samo kvartat!... (Obe dekleti potegneta odeji čez glavo ter v petih minutah trdno in sladko za-spita.) Misli o božičnih dneh Gotovo se ne motim, ako trdim, da še ni živel človek, vsaj če je bil dalje časa na svetu, da se ne bi izvršil nad njim neizbežni izrek: Dež za soncem mora biti, za veseljem žalost priti. Tako je z naravo. letnimi časi in človeškim življenjem. Naj pride nad zemljo ali nad človeka karkoli in še tako kaj strašnega, čas je neizprosen, gre začrtano pot naprej, nobena sila ga ne zadrži. Minila je cvetoča in mila pomlad, mladost. Sledilo je lepo, a kratko poletje, moška ali krepka ženska starost. Nato je nastopila hladna jesen, poznejša leta. Narava sama je postala otožna. Razne ptice so že odletele v kraje, kjer ni hladu ne pomanjkanja sončnih žarkov. Ostale ptice so utihnile, se približale ljudem, proseč usmiljenja in zimske prehrane. Nekatere živali so se umaknile v brloge, ali pa se zarinile globoko v zemljo. Cvetlice so že pomrle, list za listom je že padel z dreves in kmet je pospravil s pridnostjo in trudom pridelane poljske pridelke. Bliža se zima, starost, s svojo krasno lepo belo odejo in težko pričakovanimi božičnimi prazniki. Stare, ganljive božične pesmice so oživele po domovih, šolah, zavodih. Najskrivnostnejši od božičnih praznikov je sveti večer. Človek si želi, da bi blaženost tega večera trajala dolgo, dolgo. Ni pa vesel tega večera in zimskega mraza zapuščen, nesrečen otroček ali brezposelnem, zapuščena vdova ali reven družinski oče, zlasti če ima prazno drvarnico in mu manjka obleke, obutve, perila in zaslužka. Tudi bolniki nimajo prijetnih svetlih večerov, ker jih tare duševna ali telesna bolezen. Hvala Bogu, da oblastva store vse, kar je le mogoče, za lajšanje gorja takim ubožcem, zlasti brezdomcem. Kakor vsako leto, zlasti o Vseh svetih, tako se tudi na sveti večer spominjamo onih, kateri so od lanskega božiča pa do današnjega odšli tja, odkoder ni vrnitve. Zlasti so nam pred očmi oni naši dragi, ki so še ob Vseh svetih šli na pokopališče obiskat umrle, danes pa že sami počivajo med razpadajočimi. Lepe in pomembne vrstice, zapisane na nekem grobu: Kot cvet na polju hitro mine, ko dahne vanj jesenski mraz, takisto človek brž izgine, ko smrt poljubi mu obraz. Marsikje objokujejo na sveti večer skrbnega očeta, zlato mater, dobrega sina, pridno hčer, ljubečega moža, oboževano ženo. Nihče od teh se ne bo vrnil med nas. ampak vsi nas bodo v božičnih dneh obiskali na naših domovih, ali pa nas bodo nevidno spremljali, ko se bomo mudili na resnem svetem prostoru, pokopališču, med njihovimi grobovi. Vsako leto je o božiču na božjih njivah precejšnja živahnost. Krašenje grobov z venci, lučicami, drevesci in celo s postavljanjem jaslic na grobove je zelo v navadi. Vse to je lepo in prav, nov dokaz globokega spoštovanja in ljubezni do umrlih, ki nas veže še tedaj, ko naši dragi že razpadajo v zemlji. Naši pokojniki nam bodo neslišno šepetali: Tudi mi smo bili ljudje, tudi mi smo ljubili življenje, a danes smo le še okostnjaki in še to ne bomo nekoč več. Ta neizprosna usoda čaka tudi vse vas. Božja poslanka pride nepovabljena, bodisi podnevi ali ponoči, pri delu ali v spanju, pri uživanju al: v žalosti. Ne pozna počitka, pride v delavnik, nedeljo, praznik ali pa tudi na sam sveti večer. Tudi ne pozna protekcije, ne izgovora, ne usmiljenja, niti čakanja in prizanašanja. Imel sem dobrega, skrbnega očeta. Pred mnogimi leti sem ga na sveti večer med drugim vprašal: >Oče. so vam leta hitro potekla?« Oče mi je takrat v častitljivi starosti 80 let odgovoril: »Če boš kdaj sam dočakal starost, si boš dal sam najboljši odgovor in ne boš verjel, kako hitro mine.« Se sem ga vprašal, če si želi, da bi vkljub svojim letom doživel še kaj svetih večerov. Odgovoril mi je, da bi rad dočakal še nekaj božičev, ki so tako lepi in za družinsko življenje tako prisrčni. To je rekel mož, Stare šege Ker so sv. Štefana kamenovali, so se ponekod v severni Istri j i včasih zbirali otroci na Štefanovo popoldne na trgu sredi vasi. izza oglov pa so prišla dekleta in obmetavale dečke z jabolkami in pomarančami. Lepo je to bilo. marsikdo bi hotel biti tako kamenjan! Vendar pa ni imela ta navada nobene skupnosti z grenko smrtjo sv. Štefana. Jabolko pomeni vse kaj več kakor prispodobo za kamenjanje. V Prekmurju vstane na Štefanovo vsa družina že ob drugi uri zjutraj in ko je pospravila in očistila sobe in hišo. prinese vedro vode v sobo in vrže vanjo rdeče jabolko. Iz vedra zajamejo potem vsi to vodo s krnčkami. izdelanimi iz vrbja in se umijejo. Tam. kjer se še drže tega običaja. je potem vse leto samo zdravje. Sploh je v Prekmurju pravilo, da se mora tega dne dekle umiti z rdečim jabolkom. Dekleta pa na Štefanovo darujejo jabolka mladeničem. Fantje tudi niso skopi in počakajo, slično kakor zgoraj, dekleta pred cerkvijo in jih obsujejo z rdečimi jabolki. Vse to dokazuje, da je »obmetavanje« z jabolki in v novejšem času s pomarančami — stara koleda. ki se je pričela takoj po božiču. To koledo tudi ponekod še res izvršujejo z darom jabolk. V Tornišči prinese zjutraj na Štefanovo ženska dve okrogli pogači pred hišna vrata in govori. »Zelem blaženo zdravje i vse drugo, kak si vi želete; želemo njim od njiivoga pa-trona veselo dobro jutro!« Nato hiti žena pred drugi prag, od hiše do hiše in prinese v vsako domačijo »Dobro jutro«. To »dobro jutro« prenašajo tudi otroci premožnih staršev in obdaruje jih tudi še tako siromašna ženska. Drugi Koledniki pa opravijo svoje voščilo na večer; v okno postavijo sosedom »cmer« (šopek) vkupno z jabolkom. Koleda je vedno združena poleg jabolk tudi z delom drevja, s smrekovimi konci, brinjem, lesnimi šibami. Ne bo držalo, da bi bilo današnjo božično drevo le germanski import. Pravsedlina je slovanska in izvira iz češčenja lesnega duha in duha rasti. O božičnem panju ve že tudi vsak Slovenec, Primorci pa vedo, da so njih pradedi božični panj še »krmili« z božičnimi dobrotami in zalivali z vinom. Praostanek čaščenja lesnega duha o božiču je ohranjen še tudi v Prekmurju v tehle dveh primerih. V Črensovcih si nalože otroci navsezgodaj na Štefanovo ročaj drv, »prekolice«, in beže ž njimi k sosedu, jih polože sredi sobe, pokleknejo nanje, prekrižajo se in govore v naglici: »Bog vam daj telko jecekov, kak' na moji glavi vlasi! Bog vam daj telko pujcekov, kelko na moji glavi vlasi!« Drva, na katerih so koledniki klečali, puste v hiši, na dvorišču pa pograbijo druge in hite z njimi v sosedno hišo. V Dolenjem Prekmurju koledujejo tega dne otroci prav tako, le da se zadovolijo z enim samim, a večjim polenom. Kadar je večja skupina kolednikov, ali kakor se sami imenujejo »balažičev« ali »vlažičev« (»balaževičevo, vlažičevo«), izgovarja skupina: »Bog vam daj telko picekov« — druga skupina pa odgovarja »Kak na moji glavi vlasičkov«. Včasih pa pomešajo med besedilo voščila tudi nagajivi dodatek: »Bog vam daj telko viiši (uši) kak' na moji glavi vlasičkov« — in morajo nato v dir, kolikor jih pete neso. Drugi »balažičkar-ji« so glede voščil pravi umetniki; odre-žejo se tudi takole: »... takšnega prašiča kak naša peč. takega bika, kak' naša par-ma (skedenj)!« Ostali Slovenci kolede na ta dan ne poznajo več in počaste dan v prvi vrsti živini in konjem. Ljubljanski in okoliški gospodarji zlasti radi poromajo na Štefanovo k Božjemu grobu v Stepanjo vas, kjer dajo blagosloviti iz lesa izrezljane konjiče in voliče, da bi imeli vse leto zdrave hleve. V Zilji si oskrbe kmetje tega dne blagoslovljeno vodo in gospodar poškropi s to vodo živino in konje ob mnogih prilikah v letu. ko gre živina prvič orat, ko jo že( nejo na planino itd. Baje pomaga ta voda tudi proti kačjemu piku. Da bo dekle ostalo mlado in lepo, se mora tega dne umiti v mleku. V naših vinskih krajih pa blagoslavljajo tega dne vino in pijo šent-janževca. Vzori mladega leta Tiha, blažena noč... Rumeno se zablešče zdaj med dolgimi sencami mogočnih debel rumeni prameni sonca v mirno, zimsko hosto, kjer žažari na dnu trohneče listje nalik žerjavici. Svetli prameni privabljajo nežno in tenko cvrlikajoče ptičice, ki stikajo v žarki svetlobi po krmi na vejah in tleh. Tam zarožlja v listju, ki ga je neoprezno odmaknila kaka miška. Iz daljav pa odmeva kreket vran, vračajoči!) se ob zatonu z naseljene ravni v zavetje borovcev in smrečja. Polagoma se priplazi mrak v hosto, sence se vzpenjajo na gozdnih pobočjih više in više, na zahodnem nebu se pa na-ginja rdeča krogla, plavajoč v rumeno rožnatem morju niže in niže in slednjič tone za črnimi sencami gorskih grebenov. Temna preproga zagrinja ravnice, le na visokih planinah se še kopajo vršiči v rožnati luči. dokler tudi njih ne zagrne plašč zimske noči. Iz neštetih in nevidnih lin in linic se pa dviga ubrani napev v tiho in blaženo noč. Gruden — čas vzbujajočih se nad za ljubitelje prirode in čas navideznega oma-ganja življenjskih sil v prosti naravi. Zemlja se, hiteč po svoji večni poti, son- i cu v tej dobi sicer približuje, vkljub temu pa zavlada v zmernem pasu in v pokrajinah proti severu zlovešča boginja zime in smrti in ustvarja sicer kratkotrajno, človeškemu lagodju pa nasprotujočo ledeno dobo, a to nelagodje je povsem um-Ijivo. saj je vendar vsak življenjski pojav osnovan v glavnem na toploti, ki jo i Dajbog, sonce naših pradedov, blagodarno izžareva. Le neznatno še, vkljub temu pa dušo vznemirjajoč, se znižujejo v grudnu dnevne poti nebesne luči do usodne najdaljše noči, ko zmaga živlienje nad smrtjo, svetloba in toplota nad temo in mrazom. Tedaj se nam prijazno nasmehlja rumeno sončece in se začenja zopet dvigati nad obzorjem, po večnih zakonih vsemir-ja v vsemirju. Tihi, prazni sj gsz&ovi... Tihi in prazni so gozdovi, votlo in preglasno zadeva uho celo smeh pisanih sini-čic, ki obirajo urno nage, vlažne listavce. Prijazni sončni in deževni dnevi grudna so izvabili iz varnega zavetja matere zemlje prve oznanjevalke bližajočega se mladega leta. Na prisojnih mestih, zlasti kjer namakajo studenčki plodno prst gozdnih obronkov, so se pod božajočimi toplimi žarki zimskega sonca radovedno odprle plavolase trobentice na mehki, nagubani preprogi svojih listov, kjer stoje s nežnimi šolnčki, da bi se obvarovale vlage. Tam pa, kjer se zbira med skalovjem črna rahla prst, se smehljajo v poznoletni sončni dan žlahtne zvezde teloha med mladozelenimi, pahljačam podobnimi listi. Kaj čuda, če sanjamo že zdaj spričo leta lepih prizorov o pomladi, o plah'h. bledih zvončkih, o vigrednih podleskih. posnema-jočih barvo neba, o zardelih pasjih zobčkih in drugih nežnih spremljevalcih lepe. od bogov z večno mladostjo obdarjene Deve. Medtem pa, ko o njih sanjamo, čakajo ti naši ljubljenci v toplem naročju matere zemlje, varno zaviti v beli puh. na svoje sogledno vstajenje. Nada povsod! Tudi naš sen je le nr-ia. vse življenje je ne-utešljivo nadejanje, ki se začenja v zorni mladosti in ki niti ne preneha na pragu onstranstva; — gonilna sila našega žitja in bitja — brez nje bi bilo življenje strašna, enolična pustinja. A tudi v gozdovih, koder jih še ni pobelila Pehtra baba, utripa še življenje, med trohnečim, rjavim listjem iztegujejo nalik lovkam hobotnice navadne rebrače v šopkih svoje zimzelene liste. Na vlažnih tleh žive svetlozelene družine šotnega mahu; v skupinah se šopirijo na črni prsti pritlikavim smrečicam podobne navadne praprotnice, pod starimi bukvami, na debelih, olubljenih, nadanjih koreninah in naokoli se pa razprostira svetlozelenemu baržunu podobni mah. Mah, b3ž:č, jaslice.•• Mah — božič — jaslice, koliko razvedrila za staro in mlado! Star, lep običaj so jaslice, skozi veke ga čisla naš rod. Trikotne so prave kmečke jaslice, nameščene navadno v voglu nasproti peči. V starih časih jih je osvetljevala rdeča lučka na olje in kmečka družina — mladež na peči. odrasli na obpečni klopi, dedek pa na od nikogar mu ospo-ravanem zapečku — je uživala v zasluženem miru in počitku in gledala tja v hlevček, kjer se je, že davno tega, rodila neznana sirota — Ljubezen — v podobi ubogega deteta. V mestih se je udomačilo, že dolgo tegS, bož;čno drevesce, ki je tudi lep. vendar več ali manj tujeroden običaj. Brez dvoma so pa jaslice z vsemi svojimi pritikli-nami bolj lepe in pa tudi bolj zgovorne. Polagoma se je naš rod odtujil temu in drugim običajem in šegam, tuja so mu postala tudi predanja o poosebljenih prirod-nih silah, o bogovih, ki so jih čislali pred veki davni pradedje in redkokdaj se jih je spomnil kak pesnik in pisatelj, dasi so ne samo priče stare kulture in samobitnosti. temveč tudi velevažno vzgojno sredstvo za dvig čuta plemenite vzajemnosti, srčne kulturne in ljubezni do prirode. Rod, ki vse to zanemarja, lahko primerjamo z drevescem, ki mu usihajo in trohne korenine. Polagoma mu vene krošnja, ker ji ne pritekajo življenjske sile iz plodnih globin preteklosti. Biagio Pantaleo-Griša Koritnik: Vrni se ob zori, znanka! Znanka! Duša moja pomni zvočno ubranost j tiste pesmi in sladkost jokanja, J dneva mročega otožno vdanost. Struna ne brni več ko nekdanja, ko da čuti lok, kako preliva vanj drhteča roka bol molčanja. Znanka! Vrni se in poj... Poj, ljubezniva, da ivoj vedri glas zbudi iz spanja mročega srca molčeče strune. Noč prihaja, hladna in sijajna, prosto pot pripušča žarkom lune, v svojo tajnost bridki plač moj skriva. Vrni se ob zori, znanka, ko zasine novo sonce, in uteši moje bolečine. V velikih skrbeh zaradi najinega brezupnega gmotnega stanja sem začela misliti, kako bi mogla iz lastnih moči izboljšati možnost zaslužka in sem se hotela zato spet pečati s stenografijo, v kateri sem zadnja leta zelo napredovala. Prosila sem svoje sorodnike in znance, da bi mi preskrbeli kako stenografsko delo v kateremkoli uradu. Pozimi 1872. mi je predlagal P. M. O 1 j o h i n, moj učitelj stenografije, zaposlitev pri kongresu gozdnih posestnikov. Urednik »Gozdnega dnevnika« N. Žafranov me je hotel za deset dni od 3. do 13. avgusta spraviti v službo v Moskvi. Zal sem se čutila zaradi dogodkov tega poletja tako izmučeno, da sem morala to delo odložiti. Dostojevski v času pričujočih spominov Moj brat, ki je bil pred kratkim prišel s svojo mlado ženo v Petrograd, mi je naznanil, da bo v kratkem v enem svetovnih mest kongres — ne spominjam se, kak — in tam bodo potrebovali stenogra-fa. Takoj sem se obrnila na predsednika dotičnega društva, od katerega je zavi-sela odločitev. Seveda sem storila to s privolitvijo Fjodora Mihajloviča, ki je sicer zagotavljal, da preveč trpini za družino. ker sem razen skrbi za otroke in gospodinjstvo obenem pomagala pri njegovem delu, vendar pa tokrat ni hotel nasprotovati moji želji, da zasluži denar. Pozneje mi je zatrdil, da je računal s tem, da mi bo predsednik odrekel. Ta pa je mojo prošnjo uslišal in mi naznanil ugodnosti. Ne morem reči, da so bile te zelo laskave: saj sta večji del honorarja požrli vožnja in bivanje v hotelu. Sploh pa tu ni bila glavna stvar denar, ampak zaupanje dela sploh. Uspeh naj bi mi zagotovil boljše ponudbe in mogoče večje ugodnosti. Fjordov Mihajlovič ni imel resnih pomislekov proti mojemu potovanju, kter mu je moja ma ti zagotovila, da se bo za moje odsotnosti preselila k nam, pazila na otroke in vodila gospodinjstvo. Fjodor Mihajlovič ni imel tedaj zame nobenega dela: bil je šele na tem, da napiše načrt za svoje »Bese«. In vendar mu ni ugajala moja vožnja. Z različnimi pomisleki