ISSN 0354-0448 JEZIKOSLOVNI ZAPISKI Zbornik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU 2 Ljubljana 1995 Jezikoslovni zapiski 2(1995) OD PETDESETLETNICI INŠTITUTA ZA SLOVENSKIJEZIKFRANA RAMOVŠA ZNANSTVENORAZISKOVALNEGA CENTRA SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI jezikoslovni zapiski Zbornik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU 2 Ljubljana 1995 Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti Uredil Janez Keber Računalniška obdelava besedila s programom Steve Primoža Jakopina: Ana Anžel s sodelovanjem Alenke Koren Opremil: Aleš Hafner Tisk in vezava: Tiskarna Povše Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo št. 415-01-121/95 z dne 8. 11. 1995 sodi knjiga med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. DRUGA - SLAVNOSTNA ŠTEVILKA Glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Jezikoslovni zapiski 2 izhaja ob obletnici v povečanem obsegu. V tej številki zbornika sodeluje osemnajst avtorjev z dvaindvajsetimi prispevki: akad. dr. Franc Jakopin, upravnik Inštituta 1983-1989» predstojnica Inštituta prof. dr. Varja Cvetko Orešnik, wag. Francka Benedik (Dialektološka sekcija), Ljudmila Bokal, Alenka Gložančev (trije prispevki), Milena Hajnšek-Holz (dva prispevka), Marjeta Humar (vse Leksikološka sekcija), mag. Primož Jakopin, dipl. ing., Marija Jež (Leksikološka sekcija), Janez Keber (Leksikološka sekcija), Borislava Košmrlj-Levačič (Leksikološka sekcija), dr. Vladimir Nartnik (Dialektološka sekcija), dr. Francka Premk (Sekcija za zgodovino slovenskega jezika, dva prispevka), dr. Vera Smole (Dialektološka sekcija), Ivanka Šircelj Žnidaršič (Leksikološka sekcija), Silvo Torkar (Sekcija za terminološke slovarje), Nastja Vojnovič (Leksikološka sekcija), mag. Andreja Žele (Leksikološka sekcija). VSEBINA Franc Jakopin K zgodovini Instituta za slovenski jezik Frana Ramovša 9 Varja Cvetko Orešnik K Škrabčevim prispevkom o skrčenih oblikah svojilnih zaimkov in sestavljeni sklanjatvi pridevnikov 26 Francka Benedik Označevanje dolžine v f onoloških opisih in drugih izdajah OLA 41 Alenka Gložančev Tudi poslovno ime je kot zrcalo 49 Alenka Gložančev Osvetlitev marketinškega upravljanja z vidika internega merketinga 62 Milena Hajnšek-Holz Škrabec in Pleteršnikov slovar 80 Milena Hajnšek-Holz Stopnjevanje pridevnikov v SSKJ 90 Marjeta Humar Pesniško besedje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika 113 Marija Jež Iz imenske strukture Pohorja 128 Janez Keber Pes — Živel je mož, imel je psa ... 158 Borislava Košmrlj-Levačič Razmerje med mednarodno in slovensko različico rastlinske sistematike I76 Vladimir Nartnik Naglasna podoba glagolskega pregibanja v zborni slovenščini I87 Francka Premk Mana, ta kruh tiga lebna 195 Francka Premk Hebraizmi Trubarjevih in Dalmatinovih robnih besedil 219 Vera Smole Tesarska terminologija v Mirnski dolini 227 Nast ja Vojnovič 0 oblikovanju geslovnika za pravopisni slovar 24l Andreja Žele Kako SSKJ izkazuje glagole s prostimi morfemi 250 Ljudmila Bokal Slovaropisno ozadje Pojmovnika s področja obratovanja in vzdrževanja distribucijskega elektroenergetskega omrežja in postrojev 257 Alenka Gložančev Poročilo o knjigi Wspölczesne polskie nazwy f irmowe 264 Primož Jakopin Jezik, računalniki in Evropa okoli nas 272 Ivanka Šircelj-Žnidaršič Mali leksikoni Cankarjeve založbe in Slovar slovenskega knjižnega jezika kot podlaga za geslovnik enozvezkovnika 279 Silvo Torkar Kako je iz koromača (komorača) nastal kornarček? 284 Franc Jakopin UDK 061.6(497.12 LJ.X091) K ZGODOVINI INSTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK FRANA RAMOVŠA Obravnava zajema samo t. i. Ramovševo obdobje od jeseni 1°A5 do njegove smrti sredi septembra 1952. Kot osrednja znanstvena osebnost v slovenističnem jezikoslovju ter glavni strokovni in organizacijski dejavnik na Akademiji (generalni sekretar, predsednik) je zastavil ves svoj ugled in ustvarjalne moči, da bi se v okviru Akademije začele sistematično uresničevati zamisli o temeljnih delih o slovenskem jeziku; vedel je, da jih bo mogoče izpeljati samo s skupnim prizadevanjem slovenis-tov in drugih filologov vseh generacij, ki so voljni po svojih močeh in znanju prispevati svoj delež v tem pomembnem nacionalnem podjetju. Po bridkih vojnih izkušnjah je v nič manj zapletenih povojnih razmerah iskal in našel ustrezne poti, da se je delo v slovenskem slovaropisju in dialektologiji v okviru Akademije začelo, čeprav načela, postopki in cilj zlasti za slovar knjižnega jezika še dolgo niso bili jasni. Ramovš je kljub pojemajočemu zdravju vsaj prva leta položaj obvladal; dokaj jasno se je zavedal, kaj in koliko bo za te načrte mogoče doseči pri oblasteh, imel je pregled nad kakovostjo slovenistov in drugih potencialnih sodelavcev; bil pa je trden tudi v tem, da vsi priznavajo njegovo znanstveno in človeško avtoriteto. Včasih se celo zdi, da je ta zaverovanost vanj preveč vplivala na (ne)samostojnost in kritičnost njihovega mišljenja in zavirala prepotrebno pobudnost in odgovornost. Za boljše razumevanje nastanka, pomena in vloge Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (po Ramovšu je bil Inštitut imenovan leta 1986 na predlog pisca tega prispevka) v slovenski jezikoslovni znanosti in kulturi ne bo odveč, če se na kratko ozremo tudi v njegovo predzgodovino, zlasti v desetletji med vojnama. Medtem ko je bilo raziskovanje slovenščine do konca prve svetovne vojne osredinjeno deloma v graškem in dunajskem univerzitetnem središču, kjer so na tem področju deloval i slovenski znanstveniki, in deloma v slovenskih deželah (zlasti slovaropisje in slovničarstvo ter publikacije Slovenske matice, od 1864), se je po razpadu Avstro-Ogrske in vključitvi večine slovenskega jezikovnega ozemlja v Jugoslavijo prenesla ta dejavnost skoraj v celoti domov, na slovenska tla. Za naše vprašanje je pomembno, da je takrat od leta 1921 delovalo Društvo za humanistične vede, v katerem je imela skrb za slovenistiko nedvomno osrednje mesto; izhajala je znanstvena revija Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino (1918—1931)» bilo je ustanovljeno Slavistično društvo (1935)» ki je začelo izdajati četrtletno revijo Slovenski jezik (1938—19^1). vrstila so se prizadevanja za ustanovitev slovenske Akademije znanosti in umetnosti (ustanovljena je bila konec leta 1938; gl. poročilo Frana Ramovša K zgodovini ustanovitve akademije v Ljubljani, Letopis AZU 1, 1938-19^2, Ljubljana 1943, 7-13; prim, tudi: F. Jakopin, Delo Frana Ramovša za SAZU, v: Jezikoslovni zapiski 1, Ljubljana 1991, 19-24). 10 Jezikoslovni zapiski 1995 Za slovenistično raziskovanje in vzgojo naraščaja je bil še posebno pomemben Seminar za slovansko f ilologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki ga je od začetka (1919) äo upokojitve 1952 vodil Rajko Nahti-gal, slovenistično jezikoslovje v njem pa je razvijal Fran Ramovš. (Ta fakultetna ustanova, ki je bila personalno povezana z vsemi že omenjenimi slovenističnimi dejavniki, se je nekaj let imenovala Inštitut za slovansko f ilologijo, od šestdesetih let Oddelek za slovanske jezike in književnosti, v sedemdesetih letih je bila preimenovana v Pedagoško--znanstveno enoto za slovanske jezike in književnosti, od osemdesetih let je spet Oddelek za slovanske jezike in književnosti; prim. Breda Pogorelec, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, v: Zbornik Filozofske fakultete v LJubljani, 1919-1989* Ljubljana 1989, 131-1^6.) Naloge, ki jih je pozneje opravljal in jih še opravlja Inštitut, so bile večkrat navajane med najmočnejšimi argumenti za ustanovitev Akademije; med drugim je slovenistični jezikoslovni program, ki so ga pripravljavci Akademije konec dvajsetih let poslali v premislek beograjski in zagrebški akademiji, obsegal kar polovico vseh njenih načrtovanih nalog (prim. Letopis AZU 1, Ljubljana 19*6» 9). Ko je Akademija v zelo skromnih in omejenih razmerah začela delati, zaradi nemirnih let pred začetkom druge svetovne vojne in med njo na organizacijo Inštituta (s strokovnjaki in ustreznimi prostori) ni bilo mogoče misliti, čeprav se je nekaj Ramovševih načrtov in zamisli, ki so bili pozneje del raziskovalne vsebine Inštituta, že začelo uresničevati (npr. za etimološki slovar slovenskega jezika; gl. Fran Ramovš, Komisija za etimološki slovar slovenskega jezika, v: Letopis AZU 1, Ljubljana 19*6» 352—359)« Nasploh je mogoče reči, da je Inštitut nastal z združenjem različnih komisij, odborov, leksikografskega oddelka in zavoda za kulturo slovenskega (knjižnega) jezika, ki so se deloma že med vojno (komisije), deloma pa zlasti po njej ukvarjali z raziskovanjem in kulturo slovenskega jezika. Eno od ključnih vprašanj je bilo pri tem seveda ustvarjanje in pridobivanje stalnih delovnih mest za raziskovalce, saj je bil sprva Fran Ramovš sam in je lahko računal samo na redke honorarne sodelavce, ki so bili bodisi upokojeni srednješolski profesorji ali so imeli svoje glavne delovne obveznosti zunaj Akademije. Nikakor ne gre spregledati tudi prostorskih stisk, ki spremljajo življenje Inštituta do današnjega dne; leta 19^7 je Ramovš z veseljem zapisal, da si je Inštitut z leksikografskim oddelkom (odbori in komisijami) pridobil posebno sobo. Zgodovina Inštituta je na kratko prikazana v publikaciji SAZU Biografije in bibliografije znanstvenih in strokovnih sodelavcev Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Ljubljana 1976 (Biblioteka 5), 79-80). Tam je zapisano, da je bil »Inštitut za slovenski jezik ustanovljen leta F. Jakopin: K zgodovini Inštituta ... 11 19^5, in to z namenom, da zbira slovensko jezikovno gradivo in ga uporablja za izdelavo temeljnih del v slovenskem jezikoslovju«. (Prim, tudi: F. Jakopin, Delo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, v: Rasprave Zavoda za jezik 15, Zagreb 1989, 53-56.) Navedeni podatek o ustanovitvi vendar ne gre jemati dobesedno, pač pa ga lahko zagovarjamo vsebinsko. Vse namreč kaže, da o ustanovitvi Inštituta iz tega časa ni ohranjena nobena listina, saj se uradno takrat tudi nikjer ne omenja. Arhiv Inštituta za leta 19^5, 19^6 in 19^7 še ne obstaja, v (neurejenem) arhivu vodstva SAZU, ki je v osebi Frana Ramovša združevalo tudi slovenistična jezikoslovna in še posebej slovaropisna prizadevanja, pa ustreznega sporočila za ta leta tudi ni najti. Še najbolj se lahko zanesemo na poročila Frana Ramovša, ki je bil do leta 1950 generalni sekretar Akademije, obenem pa je vse do svoje smrti leta 1952, tudi ko je bil predsednik SAZU, vodil celotno dejavnost pri načrtovanju in zasnovah raziskovanja slovenskega jezika in je bil od junija 19^7 upravnik Inštituta. Čeprav je imel zaradi kapi v letih 19^9—1952 na Filozofski fakulteti večkrat daljši bolezenski dopust in zadnje leto ni več predaval, so prihajali s fakultete k njemu po nasvete glede novih nastavitev in drugega v okviru slavistike, pa tudi širše; še nekaj tednov pred smrtjo se je moral ukvarjati s kandidaturo Nikole Pribiča, ki se je potegoval za mesto docenta za srbohrvaški jezik (po smrti Aleksandra Stojičeviča). Kako malo se je takrat na Ramovševo težko bolezen oziral tudi Milan Vidmar, priča njegovo pismo z dne 13. avgusta 1952, v katerem na 13 straneh Ramovšu kot predsedniku SAZU razlaga zgodovino svojega Inštituta za elektriško gospodarstvo (v dopisu je zanimiv podatek (očitek), da AZU jeseni 19^5 Vidmarjevega inštituta ni hotela ustanoviti), ki je v sporu z beograjskimi »tekmeci« in oblastmi zašel v veliko gmotno stisko, in pričakuje od Ramovša, da bo posredoval pri Kardelju in Kidriču. Ohranjena sta Ramovševa dopisa njima v Tržič s prošnjo za sprejem »v mučni zadevi«; v njegovem jeziku se že pozna pojemanje nekdanje stilne elegance (Arhiv Inštituta, 1952). Da je mogoče imeti zadnje mesece leta 19^5 za praktični začetek delovanja Inštituta (brez formalne ustanovitve), dokazuje nekaj trdnih dejstev. Zakonsko podlago za ustanovitev in delovanje različnih znanstvenih in raziskovalnih enot je dobila Akademija z Začasno uredbo o Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani, ki je bila izdana dne 6. septembra 19^5 in sta jo podpisala predsednik Narodne vlade Slovenije Boris Kidrič in prosvetni minister dr. Ferdo Kozak (objavljena je bila v Letopisu AZU 2, 19*8-1947, Ljubljana 19^7, H-17; obsegala je 26 členov). Obema podpisnikoma Uredbe se je Ramovš dne 17- septembra 1°A5 z dopisom zahvalil. (Pri tem je z vidika jezikovne etikete vredno omeniti, da je pismo predsedniku vlade naslovil: Spoštovani gospod tovariš ...; da se mu tako naslavljanje ni pomotoma zapisalo, priča tudi 12 Jezikoslovni zapiski 1995 Ramovševo pismo Franu Sal. Finžgarju za 75-letnico 9« februarja 1946 (Spoštovani gospod in tovariš ...) in dopis 5« aprila 19^6 predsedniku ljudske vlade Hrvatske dr. Vladimirju Bakariču - Spoštovani gospod in tovariš predsednik —, ko ga Fran Ramovš in France Kidrič prosita, naj izposluje preklic konfinacije za prof. Stjepana Ivšiča, znanega hrvaškega jezikoslovca, ki je bil v času NDH rektor zagrebškega vseučilišča. Prošnja je bila pozitivno rešena.) V tej Uredbi, ki je vsaj za silo zapolnila pravno praznino o obstajanju in delovanju Akademije po koncu vojne 19^5» je bilo v 2. odstavku 3. člena določeno: »Za pravilno upravljanje, obravnavanje in usmerjanje znanstvenih ali umetniških prizadevanj Akademija ..., ustanavlja in upravlja v okviru razpoložljivih sredstev raziskovalne znanstvene inštitute s primernim številom znanstvenih sodelavcev (aspirantov, kandidatov za akademijski doktorat itd.) ...« (Zanimivo je, da je bil iz osnutka Uredbe, ki ga je poslal vladi v avgustu 19^5 Fran Ramovš, v vladni redakciji črtan Akademijin atribut »slovenska«.) Tako je glavna skupščina Akademije v duhu omenjene Uredbe dne 2. oktobra 19^5 sprejela delovne predloge in ustanovila odbore in komisije: za slovar knjižnega jezika, za lingvistični atlas, za topografski slovar, za slovar slovenskih priimkov ... (gl. Letopis AZU 2, Ljubljana 1947, 129). Delovni načrt za raziskovanje slovenskega jezika je v obrisih predstavil Fran Ramovš že 3- oktobra 19^5 v proračunskem predlogu za leto 1946. Nadrobneje je ta načrt razčlenil, opisal in utemeljil v pismu prosvetnemu ministru Ferdu Kozaku dne 13. oktobra 19^5: Najprej govori o komisiji za etimološki slovar slovenskega jezika, ki jo sestavljajo člani AZU Nahtigal, Ramovš in I. Grafenauer, k delu pa bodo pritegnjeni še Oštir, Kelemina, Grošelj, Šmalc (za izpisovanje furlanskega slovarja II nuovo Pirona) in Kolarič (posebno za bavarščino); pretežni del etimoloških raziskav naj bi predvidoma opravil Ramovš sam, »ki bo tudi končno redakcijo izvršil«. Na drugem mestu omenja Ramovš v istem pismu Kozaku Odbor za slovar knjižnega jezika, ki ga sestavljajo tile člani AZU: Nahtigal, Kidrič, Ramovš, Grafenauer, Polec, Finžgar, Župančič. Ta odbor ima več med seboj povezanih 'smotrov': pripravil naj bi veliki akademski slovar, v katerem bo vsaka beseda dobila svojo 'biografijo' — kdaj je bila prvič zapisana, kakšne zveze ima, kakšne pomenske prehode je doživljala, ali je odmrla itd.; za zgled so nam lahko, tako Ramovš, podobni slovarji drugih akademij, npr. zagrebške ali praške. Dalje ugotavlja Ramovš, da bo delo za ta slovar dolgotrajno; in ker je Pleteršnikov slovar pošel, je potreba po novem Pleteršniku nujna. Zato namerava Odbor najprej izdati dopolnjenega in moderniziranega Pleteršnika; v tej izdaji naj bi bila na novo določena tudi pravopisna in pravorečna norma, vseboval F. Jakopin: K zgodovini Inštituta ... 13 pa naj bi tudi vso osnovno terminologijo. Za pozneje predvideva izdajo velikega terminološkega slovarja za vse stroke. Tu nove izdaje Slovenskega pravopisa še ne omenja. V pismu Ramovš poudarja, da bo za to obsežno pripravo slovarjev nujno treba ustanoviti in strokovno usposobiti osrednjo znanstveno pisarno Akademije (v resnici je to zarodek Inštituta za slovenski jezik), ki bo vodila vso evidenco ekscerptov in drugih pripravljalnih del. Za vodjo te pisarne (po Uredbi je načeloval pisarni Akademije njen generalni sekretar, tj. Fran Ramovš) predlaga dr. Mateja Šmalca, pravnika, upokojenega univerzitetnega tajnika, ki naj ga ministrstvo reaktivira in sprejme v redno službo s 1. januarjem 19^6, saj so zanj sredstva že predvidena; Ramovš je predlagal tudi plačilni razred III/2, in nastavitev je bila z omenjenim datumom res izpeljana. Šmalca srečamo pozneje tudi med sodelavci Slovenskega pravopisa 1950» sicer pa je iz arhiva Akademije razvidno, da je obvladal več svetovnih jezikov (za Ramovša je prevajal dopise v francoščino in angleščino). Kot ekscerptorje za načrtovane slovarje Ramovš v pismu predvideva tele profesorje: Šolarja, Kolariča, Rupla, Bajca (o njem še pove, da pride v poštev tudi za lektorja slovenskega knjižnega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani; to delovno mesto je treba v letu 19^6 na fakulteti zagotoviti; z lektoratom je res začel v šolskem letu 19^7/48), Merhar-ja, Tomšiča, Janeza Logarja, Tineta Logarja, Sovreta, Karlina, Kalana, Legiša, Boršnikovo, Bizjaka, Javornika, Novaka in »še koga«. Precej zgovoren je neabecedni vrstni red imen, ki ne upošteva niti (čisto) generacijskega načela niti formalne kvalifikacije, temveč je sestavljen po premišljenem Ramovševem tehtanju in presoji posameznikove »uporabnosti« za slovaropisne namene. 0 Šolarju dodatno omeni, da bi ga »uporabili« obenem še kot pomožno moč redakcije novega Pleteršnika. Zato prosi, naj ga ministrstvo sprejme v službo na eni od srednjih šol v Ljubljani (kot profesor bivše škofijske gimnazije v Šentvidu je bil Šolar namreč brez službe), istočasno pa mu izposluje takojšen dopust z nalogo, da prevzame delo pri »leksikalnem oddelku« Akademije in pri »odboru jezikovne posvetovalnice«. (Stvar precej spominja na Pleteršniko-ve okoliščine v začetku dela za njegov slovar.) Šolar je bil potem z aprilom 1946 kot znanstveni sodelavec sprejet na delo in dodeljen znanstveni pisarni Akademije. V potrdilu z dne 24. aprila 19^6, ko je Šolar začel z delom, Ramovš v petih točkah našteje njegove delovne naloge: 1) ekscerpiranje vseh del Ivana Cankarja za akademski slovar slovenskega knjižnega jezika, 2) kontrola ekscerptov drugih nabiralcev gradiva, 3) kontrola izpisov za kartoteko slovenskih priimkov, 4) priprava redakcije Antona Breznika zbranih spisov, 5) delo v splošni terminološki komisiji. Naštete obveznosti so bile nedvomno preobsežne za enega stro- Ik Jezikoslovni zapiski 1995 kovnjaka, vendar je Ramovš zaradi poznavanja neugodnih (poKtičnih) okoliščin v zvezi s Šolarjem presodil, da je treba zanj prikazati kar največjo obremenitev. V nadaljnjih dopisih ureja Ramovš za Šolarja še vprašanje priznanja službenih let, ker kot profesor na škofijski gimnaziji v Šentvidu med vojnama ni bil pokojninsko zavarovan; določen mu je bil plačilni razred (IV/1) in dodeljena dodatna živilska nakaznica LD (za lahke delavce), ki je bila pozneje spremenjena v SD (za srednje težke delavce). Ob tem je treba pripomniti, da so dobivali akademiki, direktor upravne pisarne Baebler in vodja znanstvene pisarne Šmalc nakaznice TD kategorije (za težke delavce). Spominjam se, da so do konca leta 19^9 dobivali dodatne živilske nakaznice (LD) tudi redni asistenti na univerzi. Danes seveda ni mogoče z zanesljivostjo ugotoviti, zakaj je Ramovš postavil Šolarja pred vse druge slovenistične jezikoslovce. Res je bil med njimi najstarejši, vendar verjetno to ni bilo odločujoče; prej je mogoče domnevati, da je videl v Šolarju pravega Breznikovega učenca in nadaljevalca njegovega dela, zlasti na področju slovenskega slovar-stva, ki je najbolj potrebovalo temeljitih raziskovalcev in praktikov; vedel je tudi, da se bo v celoti posvetil raziskovalnemu delu, saj na predavateljsko dejavnost v novih razmerah ni mogel več misliti. Šolar se je bil izkazal tudi pri obravnavi pravopisnih vprašanj ob predelavi Breznik-Ramovševega pravopisa 1935 za novo izdajo 1937. (Prim. Stane Suhadolnik, Utrditev in uzakonitev slovenskega pravopisa leta 1937» v: Obdobje socialnega realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 19&7 (Obdobja 7), 499~506; isti, Šolar-Ramovšev načrt za slovar knjižnega jezika, 10 strani tipkopisa v arhivu Inštituta 1990, V prispevku Suhadolnik močneje poudari Šolarjevo vlogo v slovarstvu na Akademiji, saj že v naslovu njegovo ime postavi pred Ramovša; kritično prikaže zlasti njegovo obdelavo poskusnih gesel od glava do glavurda; ugotavlja preveliko naglico, slovaropisno neizkušenost, nedoslednosti.) Mogoče pa se je Ramovš s Šolarjem hotel nekako oddolžiti tudi Brezniku. V omenjenem pismu Kozaku govori Ramovš tudi o slovenskem lingvističnem atlasu, za katerega je sam izdelal mrežo točk, kjer bo treba zapisati narečno gradivo, in je za to pripravil ustrezno vprašalnico. Naslovniku je tudi že sporočil, da namerava za to delo pridobiti ali Janeza (!) ali Tineta Logarja, saj o njih trdno ve, da »tudi v kratkih zlogih razlikujeta intonacijo«. Odbor naj bi vodili Ramovš, Nahtigal in Grafenauer. V istem pismu omenja še topografski slovar (Kos, Hauptman, Ramovš) in terminološko komisijo (Polec, Milan Škerlj, Ramovš). Ramovševi slovenistični jezikoslovni načrti, ki jih je predstavil v pismu Ferdu Kozaku, in njihove utemeljitve so sestavljale tudi jedro F. Jakopin: K zgodovini Inštituta ... 15 njegovega Poročila na slavnostni seji glavne skupščine Akademije ob Prešernovem prazniku 8. februarja 19^6. Tudi o organizaciji te skupščine se je Ramovš dogovarjal s Ferdom Kozakom; nanjo je bilo povabljenih 193 zunanjih gostov (Tito se je opravičil), med njimi tudi Dušan Pir je-vec kot načelnik propagandne komisije pri predsedstvu vlade LRS. Scenarij za skupščino je bil izdelan do vseh nadrobnosti; akademikom je bilo celo nasvetovano, da naj v dvorani sedejo zraven političnih gostov, ki jih poznajo (Arhiv SAZU, fasc. 1946). V svojem poročilu na slavnostni skupščini Akademije je Ramovš poudaril, da se Slovencev tudi v znanosti drži zamudništvo in drobtinčar-stvo, da imamo skopo dediščino pretekle dobe, ki nas ni obdarila z zadovoljivim številom znanstvenega naraščaja {Letopis AZU 2, Ljubljana 19^7» 137)« Zato z nekakšnim zadoščenjem ugotavlja, da se je Akademiji posrečilo že v letu 19^5 ustanoviti kemični inštitut ter »nič manj kot 11 delovnih odborov in komisij« (prav tam); med njimi jih je več kot polovica z območja slovenskega jezika. Pripomniti je treba, da Ramovš, zavedajoč se, da ima pred seboj širšo in precej neuko publiko, glede poimenovanja in ločevanja komisij, odborov, oddelkov in zavodov ni bil preveč dosleden. Tako govori o leksikografskem oddelku, ki naj opravi 4 naloge (veliki akademski slovar; nova, predelana izdaja Pleteršnikove-ga slovarja; veliki terminološki slovar; Slovenski pravopis); znotraj tega omenja osrednjo leksikograf sko pisarno akademije, leksikograf ski odbor za Pleteršnika, terminološko komisijo in poseben odbor za SP. Dalje za znanstveno pisarno leksikograf skega oddelka še pove, da ima biti obenem posvetovalnica za tekoča pravopisna, pravorečna, frazeolo-ška, stilistična in terminološka vprašanja; skratka, znanstvena pisarna se ima polagoma in postopoma razviti v stalni osrednji zavod za kulturo slovenskega knjižnega jezika {Letopis AZU 2, Ljubljana 19^7» 139)- S tem je že predvidel in napovedal ustanovitev Zavoda, ki je bil čez nekaj mesecev, poleti 19^6 priklican v življenje, verjetno »ad personam« za Otona Župančiča, ki je postal kot višji znanstveni svetnik stalni sodelavec, uslužbenec Akademije in upravnik Zavoda. Ko je leta 1950 izšel Slovenski pravopis (Župančiču v spomin), je v njem navedeno, da sta novo izdajo pripravila Inštitut za slovenski jezik in Zavod za kulturo slovenskega jezika (po prvi izdaji Breznik-Ramovševega Slovenskega pravopisa iz leta 1935)* V poročilu na Glavni skupščini AZU 21. decembra 19^6 {Letopis AZU 2, Ljubljana 19^7» 1^4-151) Ramovš med drugim navaja, da začetna organizacija nekaterih podjetij, kakor so npr. slovar slovenskega knjižnega jezika ali slovenski lingvistični atlas, zahteva strokovno podkovanih moči, zato ni mogoče pričakovati rezultatov že jutri, marveč šele po daljši dobi. (France Kidrič je bil v istem Letopisu (str. 7) veliko bolj navdušeno optimističen: Lingvistične komisije in zavod za kulturo slovenskega 16 Jezikoslovni zapiski 1995 jezika utegnejo v nekaj letih dovršiti delo, za kakršno so porabile druge akademije vrsto desetletij.) V poročilu Ramovš dalje omenja, da je bil Akademiji dodeljen prof. Jakob Šolar, ki je pritegnjen v komisijo za slovar slovenskega knjižnega jezika in njen ožji delovni odbor, dalje v komisijo za slovenske priimke, v jezikovno komisijo, ki pregleduje in odobrava terminologijo in izdeluje tudi jezikovne referate za Zavod za kulturo slovenskega jezika. Ob tem nadaljuje, da je AZU v drugem polletju prevzela v svoj uradniški sestav člana Otona Župančiča, ki je prevzel posle na novo ustanovljenega Zavoda. Ko govori o novih inštitutih (fizikalnem, speleološkem, elektrotehničnem), inštituta za slovenski jezik še ne omenja, pač pa predvideva pomnožitev nameščencev v znanstveni pisarni AZU. Poroča tudi o svojem tritedenskem študijskem bivanju v Leningradu (od 25. junija do 15. julija 19*46), ko se je udeležil ožjega sestanka ruskih, poljskih, čeških in jugoslovanskih predstavnikov slavističnega jezikoslovja. Dalje pravi, da je ob tej priložnosti »podrobno preštudiral tudi aparaturo akademijske podružnice za Ruski lingvistični atlas v Leningradu, ... si ogledal lingvistični inštitut Marrov v Moskvi ter si pridobil dober vpogled v organizacijo, upravo in delo posameznih akademijskih inštitutov«. Pod točko g) osnovnega načrta znanstvenih raziskovanj omenja »nadaljevanje že začetih del v dosedanjih akademijskih komisijah in odborih (leksikografski oddelek; slovar slovenskega knjižnega jezika; pravopis in pravorečje; slovar slovenskih priimkov; etimološki slovar; terminološka komisija) in dialektološka eksploracija za lingvistični atlas«. 0 zadnjem še doda, da je komisija dokončno izdelala mrežo krajevnih imen, kjer se ima gradivo nabirati; vseh krajev je JL2« Govori še o vprašalnici, ki ima 16 razdelkov in vsebuje 87O vprašanj, ter da je v počitniških dneh znanstveni aspirant dr. Tine Logar začel zbirati gradivo v vrhniškem in poljanskem okraju; prva eksploracija v večjem obsegu pa je določena za leto 19^7. Poroča še o delu terminološke komisije, komisije za etimološki slovar; v leksikografskem oddelku zdaj že posebej omeni tudi komisijo za pripravo pomnožene izdaje pravopisa in pravorečja. Tudi po uradni ustanovitvi Inštituta za slovenski jezik junija 19^7 iz seznama zavodov, komisij in odborov Akademije (Letopis AZU 2, Ljubljana 19^7, 20—22) še ni razvidno, kateri odbori in komisije spadajo v Inštitutov okvir, saj se vseh 19 enot Akademije (ne glede na poimenovanje) zvrsti po enakovrednih zaporednih številkah; samo Ramovševo ime povezuje Inštitut (5.), katerega upravnik je, s komisijo za etimološki slovar (8.), komisijo za slovar slovenskega knjižnega jezika (9.)f z odborom za lingvistični atlas slovenskega jezika (10.), odborom za slovar slovenskih priimkov (13-) in terminološko komisijo (16.); Zavod za kulturo slovenskega jezika z upravnikom Otonom Župančičem stoji z zap. šte- F. Jakopin: K zgodovini Inštituta ... 17 vilko 4 celo pred Inštitutom. (V Letopisu SAZU 3, 19^8-19^9, Ljubljana 1950, v Ramovševem poročilu Delo v inštitutih in komisijah (273-279) slovenistični odbori, komisije ipd. niso več posebej omenjeni, vse je združeno v Inštitutu za slovenski jezik, tudi Zavod za kulturo slovenskega jezika je po Župančičevi smrti (19^9) postal njegova sekcija oz. komisija. Osamosvojena pa je terminološka komisija, za katero je na str. 278 rečeno, da je »skoroda dokončala zbiranje gradiva za pravne vede«.) Sestava Komisije za slovar slovenskega knjižnega jezika je zdaj (19^7) trostopenjska: na vrhu so akademiki Finžgar, Grafenauer, Kidrič, Nahtigal, Polec, Ramovš, Župančič (navedeni so po abecedi), v drugi vrsti je ožji delovni odbor: Ramovš, Šmalc, Šolar, Rupel, Kolarič, Bajec (tu je Šmalc kot vodja znanstvene pisarne pred Šolarjem; čudno je, da stoji Rupel pred Kolaričem, ki je bil leta 19^7 že redno zaposlen znanstveni sodelavec v Inštitutu); in v tretji vrsti so t. i. kolektorji, med katerimi so tistim v pismu Kozaku 13. oktobra 19^5 dodani še: Šmalc, Mole Rudolf, Moder, Gspan, Bačar, Sterletova, Pacheiner, Christof ova, Uršičeva, Jere, Dodič, Pirnat, Suhadolnik, Sirk, Sušnik, Osana, Gregorič, Lovrenčič, Mrak, Wester, Pretnar, Vernik, A. Debeljak, Tavzes, Matičič, Zaje; od prejšnjih manjka na tem seznamu samo Merhar. Skupno naj bi bilo torej konec 19^7- leta 4l izpisovalcev za Slovar; njihova sestava se je precej menjavala, število pa je doseglo v letih 19^6—1952 po Suhadolnikovem seznamu (gl. opombo 23 v zgoraj navedenem prispevku) 75 izpisovalcev. 0 precej nespodbudnem stanju v Leksikografskem oddelku AZU je poročal Ramovš prezidentu AZU Francetu Kidriču v dopisu 16. junija 19^7. Takole pravi: Oddelek dela na sledečih velikih delih: 1) slovar slovenskega knjižnega jezika, 2) prireditev pravopisa in pravorečja, 3) sodeluje s terminološko komisijo pri zbiranju in opravljanju gradiva za terminološke slovarje, 4) pri zbiranju gradiva za slovenski etimološki slovar. (Opazno je, da predelava Pleteršnikovega slovarja ni več omenjena; na njegovo mesto se je pomaknil SP.) Za vse to ima AZU točne delovne načrte, poiskala je delavce in jim dodelila določene delovne odseke. Zbirateljev in ekscerptorjev je 38 — od teh jih dela marljivo samo 5» in sicer upokojeni profesorji, vsi drugi slavisti po srednjih šolah ali drugih ustanovah doslej skupaj niso prispevali niti enega listka, kar pa ni sabotaža, ampak njihova preobremenjenost z nestrokovnim delom. Za upravno delo leksikografske-ga oddelka ima AZU samo eno moč, ki je dragocena kot ekscerptor in redaktor, v čemer je težišče njegovega dela (gotovo ima v mislih Šolarja, ne Šmalca); zato nastaja v delu Leksikografske komisije (prej govori o oddelku) zastoj. Pomanjkanje moči grozi tako po eni kot po drugi strani delo za(u)staviti. Za primer: Češka akademija je imela 200 ekscerptorjev in upravni aparat je štel in še šteje 18 stalnih uradnih delavcev. 18 Jezikoslovni zapiski 1995 Ali ni pravzaprav čudno, da organizator dela (mišljen je seveda avtor dopisa Fran Ramovš) še ne vrže vsega skupaj v koš, marveč še upa, da bo našel nekje razumevanje, če že ne spoznanja? Prezidentu predlaga, da bi morali stalno nastaviti na AZU koga iz srednje šole, saj tudi terminologija ne more naprej brez leksikografa. Svoj dopis končuje z besedami: AZU bo morala na vsak način zainteresirati Predsedstvo vlade in Ministrstvo za prosveto, da ji dodele strokovno sposobne moči za opravilo tega dela - sicer se načrti spremene v fraze. Ustanovitev Inštituta za slovenski jezik je najbrž sprožila določeno nelagodje pri prezidentu akademije Francetu Kidriču. Nenavadno je namreč, da je Ramovš (in ne Kidrič) že v začetku julija 19^7 predlagal pre-zidiju AZU, naj ustanovi poseben inštitut za literature. To se je tudi takoj zgodilo, saj je v odgovoru na anketo ministrstva za prosveto že 18. julija omenjen skupaj z drugimi inštituti in zavodi Akademije; upravnik inštituta je postal France Kidrič. V istem dopisu Ramovš poroča ministrstvu o Inštitutu za slovenski jezik, ki je samostojna znanstvena ustanova AZU; našteje njegove že znane naloge in pripominja, da Inštitut nima nobenega stalnega uslužbenca in si mora pomagati z zunanjimi sodelavci; za slovar knjižnega jezika ima prideljena dva srednješolska profesorja (Jakoba Šolarja in dr. Mileno Uršič), za kolektorja atlasa »uporablja« znanstvenega aspiranta dr. Tineta Logarja itd. Tisto poletje se je tudi zagrebška akademija s pismom (tajnik filolo-škega razreda Antun Barac) obrnila na Ramovša s prošnjo, naj jim pošlje statute ipd. akademijskih enot, ki se ukvarjajo z jezikom; posebno jih je zanimal Župančičev Zavod. Ramovš je poslal statut Zavoda s pripombo, da ima AZU tudi poseben oddelek za leksikografijo, etimološki slovar in lingvistični atlas. Vse kaže, da je imela JAZU po vojni velike težave pri vzpostavljanju in organiziranju raziskovalnega aparata, saj bi sicer kot ustanova z dolgoletnim izročilom ne prosila za pomoč šele nekaj let delujočo akademijo v Ljubljani. S Terminološko komisijo in s terminologijami sploh sta imela Ramovš in Šolar ves čas veliko opravka. 0 tem priča več dopisov. Dne 21. junija I9A7 piše npr. Ramovš Društvu inženirjev in tehnikov o tehniški terminologiji in izdajanju ustreznih slovarjev; sporoča jim navodila v šestih točkah in svoje mnenje glede javne razprave o terminoloških vprašanjih. Od takih razprav si ne obeta nič drugega kot »diletanti zi ra-nje«. Pozneje, leta 1950, je prosil Ramovša histolog Alija Košir (konec petdesetih let je bil kot član SAZU tudi predsednik njene Terminološke komisije), naj intervenira pri Državni založbi Slovenije, kjer naj bi izšla druga (v resnici je šlo za novo delo; naslov prejšnjega Černičeve-ga slovarja je bil Klinični besednjak, Ljubljana 19^1) izdaja Černičevega Slovenskega zdravstvenega besednjaka, in prepreči njegov izid, češ da F. Jakopin: K zgodovini Inštituta ... 19 je v slovarju veliko napak. Ramovšev odgovor je bil kratek: »Ne smem si vzeti pravice, še manj dolžnosti, da bi komurkoli že nasvetoval ali odsvetoval izdajo knjige, ki je že oddana ali ki jo kdo misli oddati v katero koli založništvo. V danem primeru je predvsem stvar zdravnikov, da se najprej pomenijo o zbranem gradivu. Šele za piko pridejo jezikoslovci v poštev. Ker tudi nimam pred seboj rokopisa, sploh o njem soditi ne morem.« Skupaj z odklonilnim poročilom o predloženem rokopisu tehnične terminologije inž. V. Skaberneta (Arhiv Inštituta, 14. 12. 1951) je poslal Šolar upravniku Inštituta za slovenski jezik Ramovšu tudi dopis o neurejenih razmerah v Terminološki komisiji, ki da je edina ustanova SAZU z nedoločenimi nalogami. »Ko sem se v zadnjem času ukvarjal z različnimi izdelki in načrti terminologij, mi je postalo popolnoma jasno tudi to, da jih imeti ne more, vsaj v ti obliki ne, v kakršni zdaj živi.« Nato sledi Šolarjev predlog, kako bi bilo treba v prihodnje terminološko delo organizirati, da bi se stvari premaknile na bolje. Po njegovem ni prav, da je Terminološka komisija prideljena razredu za jezik in literature; izdelujejo se namreč terminologije vseh vrst: pravna, tehnična, medicinska, matematična, geološka, agronomska, različnih obrti itd. Zato spada vse to delo v območje ustreznih strokovnih organizacij na SAZU ali zunaj nje; in po Šolarjevem prepričanju bi bilo treba Terminološko komisijo razformirati in delo prenesti na strokovna področja. Nato v svojem dopisu razporedi posamezne terminologije po razredih in predvidi morebitni medrazredni koordinacijski odbor, ki naj bi skrbel za usklajeno delo; njegove naloge obrazloži v štirih točkah: odbor 1. daje končno potrdilo vseh terminoloških predlogov, 2. izdela skupna metodična navodila za delo, 3- daje pobudo za ureditev terminološkega dela v strokah, kjer vlada zmeda, 4. skrbi in podpira izdajanje posameznih terminologij po enotnih vidikih. Tiskanje terminologij po čisto praktičnih vidikih ne spada v izdaje akademijskih publikacij. Glede jezikovne pomoči strokovnim terminološkim odborom Šolar meni, da bi si morali poiskati »kakega skrbnega slavista in z njim pregledati sporna vprašanja. Nikakor pa ne more biti naloga Inštituta za slovenski jezik, da bi bil dolžan pregledovati in jezikovno odobravati tako delo, ker sicer ne pride do svojega dela, marveč se bo izrodil v navadni korektorski inštitut«. Na koncu podpre svoj predlog za rešitev terminoloških vprašanj še z dejstvom, da ljudje zunaj akademije zmotno mislijo, da ona sama skrbi za terminologijo vseh strok, in pričakujejo, da jo bo tudi izdala. S predlagano rešitvijo bi se izognili različnim nesoglasjem in pospešili izdelavo terminologij. Komaj štiri dni pozneje je Šolar sestavil obsežne in zelo kritične Pripombe k poskusu pravne terminologije (Arhiv Inštituta, 18. 12. 1951). 20 Jezikoslovni zapiski 1995 Ob pregledovanju pod črko C zbranega gradiva se sprašuje, ali je to zbirka iztočnic, ki naj se v knjigi obdelajo, ali je to že nekaka oblika, v kakršni naj bi se pravna terminologija objavila. Če je prvo, je stvar šele na začetku, če je drugo, taka zbirka neobdelanega gradiva nima pravega pomena. V gradivu med drugim pogreša starejših pravnih izrazov, obdelava (kolikor je sploh je) je z mehaničnim nizanjem samostalnikov k pridevniku (ali obrnjeno) precej kaotična, želel bi si več preglednosti v razčlenitvi in razvrstitvi pomenov; pomenska obrazložitev naj bo podana vsaj v tolikšnem obsegu, kolikor je mora vsakdo dobiti v dobrem slovarju (v mislih ima splošni slovar). Dodaja, da je bilo včasih drugače, ko je bilo za Slovenca glavno vprašanje nemško-slovenskega razmerja in je bil terminus opredeljen po nemškem izrazu; zdaj mora Slovenec dobiti pojem iz slovenskega izraza in slovenske terminologije. Poleg osnovnih pojmov bo moral slovar razlagati tudi frazeološke zveze. Najtežje in najbolj kočljivo vprašanje (tako Šolar) nastaja pri določanju, kaj je pravni termin. »Če bi jemali v knjigo res le to, kar je 1. samo pravnemu jeziku lastno in pomeni samo nekaj pravnega in 2. kar ima v pravnem jeziku poseben pravni pomen, potem se bo knjižica sesedla na kaj majhen obseg.« Nato na več straneh z vseh vidikov kritično obravnava številne iztočnice, povezane s carino in carinskimi postopki. Pripombe ima tudi glede slovnične obdelave iztočnic (ki je skoraj ni) in glede pravopisa, posebno o pisanju skupaj, narazen in z vezajem. Na koncu Pripomb je Šolar še zapisal, da je presojal stvar prav posebej s slovarskega stališča in da si želi, da bi take (misli na specialne) terminologije ustvarile podlago za vsestransko dober slovenski splošni slovar. Zato morajo biti v takem slovarju dobre in res ustrezne razlage, saj jih uredništvo (splošnega slovarja) nima kje vzeti, če jih niti terminologije nimajo. Po naročilu Frana Ramovša pravnikom predlaga za jezikoslovnega sodelavca enega izmed treh »gospodov« (Kolarič, Tomšič, Pacheiner); najustreznejši se mu zdi Tomšič. »Sam sem z delom v inštitutu za slovenski jezik tako preobložen, da se ne morem vpregati še v to delo, ker sicer zastane delo pri glavi; že tako ne zmorem vsega sam.« Glede izpisovalcev za slovar knjižnega jezika se je stvar do konca leta 19^8 količinsko sicer izboljšala, vendar je bila kakovost izpisov v glavnem še zelo nezadovoljiva. Iz 14 tipkanih strani obsegajoče okrožnice, ki sta jo izpisovalcem »za slovenski slovar« v imenu uredniškega odbora dne 24. februarja 19^9 poslala Ramovš in Šolar (osnutek je gotovo sestavil Šolar), je mogoče razbrati, da je bilo do takrat zbranih okoli 250 tisoč listkov, ki pa zaradi preurejanja prostorov niso bili v celoti pregledani. Vendar že iz gradiva, ki sta ga utegnila pregledati, izhaja, da je nujno vse izpisovalce opozoriti na nekatere bistvene po- F. Jakopin: K zgodovini Inštituta ... 21 manjkljivosti izpisovanja. Predvsem pogrešata enotnost tako po tehnični kot po vsebinski plati. 0 obliki izpisanega listka pripominjata, da se izpisovalci ne držijo točke 5 Pravil; dostavljata, kje naj bo zapisana iztočnica, kje izpisano besedilo itd. Posebej opozarjata izpisovalce, naj se preveč ne vtikajo v samo redakcijo, naj ne opremljajo iztočnic z naglasi, razen v primerih, ko je beseda iz narečja, ki ga dobro poznajo; tudi slovnična določila naj zapišejo samo takrat, če to res zmorejo; naj ne razlagajo, da je beseda izposojena iz tega ali onega jezika ipd.; naj pišejo čitljivo in ne čisto do roba; naj ne oddajajo besednih seznamov pisarni, ampak naj si take sezname naredijo za svojo uporabo, da ne bodo istega preveč ponavljali; naj izpise pred oddajo natančno prekon-trolirajo in jih abecedno uredijo. Tudi o vsebinski strani dela ugotavljata avtorja okrožnice preveliko neenotnost. Za to, kaj in koliko bo posamezni izpisovalec pobral iz določenega dela, ni točnih predpisov, lahko so dana le splošna pojasnila. Pomembno je, da se izpisovalec zaveda, kakšen slovar naj bi iz tega gradiva nastal, kakšen bo ustroj slovarja; zato naslovnikom sporočata, da gre za obsežen slovenski slovar, ki mora vse besedje z vsemi pomenskimi odtenki tolmačiti in pojasnjevati predvsem z navedki iz rabe v slovenski književnosti ali v živi govorici, da bo kakovost slovarja odvisna predvsem od kakovosti zbranega gradiva. Izpisovalcem priporočata, naj prebirajo tudi tuje velike slovarje in opazujejo njihov ustroj. Opozarjata, da je Pleteršnikov slovar star 50 let, da je v njem veliko nerazumljivih besed, veliko sodobnih navadnih pa v njem ni najti; precej je v Pleteršniku tudi samo golih besed, brez zvez in zgledov rabe. Prijazno jih hočeta prepričati, naj delajo počasi in zbrano in naj ne hlastajo za nenavadnostmi. Čudita se, da nekateri izpisovalci še vedno oddajajo listke brez navedkov; takih redakcija ne bo več sprejemala (navajata primere). Besedilo na listku je neposredno gradivo za slovar, zato ga izpisovalci ne smejo po svoje prirejati. Potem navajata precej iztočnic, pri katerih izpisi o besedi malo ali prav nič ne povedo, čeprav ponuja vir pogosto zelo dobro besedno okolje. Veliko napak odkrivata tudi v zvezi z obliko iztočnic, npr. pri zaraščen v besedilu je narejena iztočnica zarastiti, pri zbroden zbrosti, pri neprezračen nepre-zračiti itd. Poudarjata, da pri tem ne gre samo za spodrsljaje, ampak večinoma za neznanje in površnost. Opozarjata tudi na nosilno besedo v frazi ipd. Govorita tudi o odnosu do lastnih imen in razlagata, kdaj se lastno ime izpiše in kdaj ne (prehodi med občna imena); dalje še o pravopisu in slovničnih posebnostih (tip -avec : -alec je sistemski, zato na take stvari ni treba posebej opozarjati). Na koncu poskušata zbuditi pri izpi-sovalcih veselje do dela in ljubezen do jezika; apelirata na zavest odgovornosti. Pripominjata, da izpisovalci sodelujejo pri veliki nalogi SAZU, 22 Jezikoslovni zapiski 1995 pri ustvarjanju velikega slovarja slovenskega jezika. Dodajata še, da bodo odslej listke sproti pregledovali, nagrado določali šele po pregledu glede na kakovost izpisov; za naprej bodo izpisovalci morali delati po naročilu in dogovoru in ne več po svoji izbiri. Prosita, naj prizadeti upoštevajo pripombe in navodila, saj »bomo le tako v tem letu smotrno šli za velikimi nameni SAZU«. Statut Inštituta, ki je bil izdelan glede na Zakon o SAZU iz leta 19^9 (gre za spremembe in dopolnitve Zakona o SAZU iz leta 1948) našte-je v 1. členu tele naloge: a) zbiranje slovenskega jezikovnega gradiva iz sedanjih živih govorov, sedanjih in vseh prejšnjih rokopisov in tiskov, iz urbarjev in historičnih listin, iz dejstev lingvističnega odnosa slovenskega jezika do drugih slovanskih in do sosednih romanskih in germanskih jezikov oziroma njihovih dialektov; b) uporaba tega gradiva za pripravo in izdelavo standardnih del o slovenskem jeziku: 1. pravopisni in pravorečni slovar; 2. slovar knjižnega jezika; 3* opisna gramatika knjižnega jezika; 4. historična gramatika; 5. historični in etimološki slovar; 6. historično-onomastični slovar; 7- historično-topografski slovar; 8. lingvistični atlas; 9- zbornik dialektičnih tekstov; 10. zbornik historičnih tekstov; 11. fonogramski arhiv dialektov (gl. Letopis SAZU 3, Ljubljana 1950, 41-42). Glede na prejšnje razporeditve nalog zdaj preseneča postavitev pravopisnega in pravorečnega slovarja na prvo mesto. Ta premik se je zgodil pač zaradi tega, ker je bil Slovenski pravopis v letu 1949 že končan in dotiskan (izšel je naslednje leto). Pripravili so ga isti sodelavci, ki so bili kot glavni omenjani tudi v zvezi s slovarjem knjižnega jezika (Ramovš, Bajec, Kolarič, Rupel, Šmalc, Šolar). Po njegovem izidu, ko je bil Ramovš že predsednik SAZU, je v Novem svetu 1950 v treh nadaljevanjih (947~953, 1045-1052, 1147-1152) izšla zelo ostra in odklonilna ocena Boža Voduška; odgovoril mu ni Ramovš, temveč Bajec, ki je bil prav takrat po treh letih docenture predlagan za izrednega profesorja za opisno slovnico slovenskega knjižnega jezika (gl. A. Bajec, Rast slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1951)- V drugi točki je zdaj na kratko imenovan samo slovar knjižnega jezika, ne več dva (veliki in prenovljeni Pleteršnik oz. priročni). Ko se na naštete naloge sklicuje Ramovš v svojem poročilu o delu Inštituta za leti 1950 in 1951» o slovarju določneje in obširneje spregovori (gl. Letopis SAZU 4, Ljubljana 1952, I87-I9O). Pohvalno omenja, da znaša zdaj celotna slovarska kartoteka nekaj nad 950 tisoč listkov, da je »velikanska večina ekscerpiranih del iz novejše dobe, po Pleteršniku 1895» ker si je Inštitut postavil za nalogo, da zbere najprej gradivo, s katerim bo možno čimprej oskrbeti primeren slovar sodobnega knjižnega jezika za praktično uporabo kot nadomestilo že redkega Pleteršnika«. Vendar v F. Jakopin: K zgodovini Inštituta ... 23 nadaljevanju to ugotovitev precej zamegli, ko govori o tem, da je bil leta 1951 narejen poskus, kakšen slovar bi se dal sestaviti z zbranim gradivom (iztočnice glava—glavu, reč-red, sil—sim\ pravi, da se je pokazalo, da nabrano besedje močno presega Pleteršnika v frazeološkem pogledu v sodobnem knjižnem jeziku, da pa ne nudi še podatkov o starosti besed in njih pokrajinski razširjenosti (podčrtal F, J.). Zato bo naloga Inštituta, po Ramovšu, najprej ta, da gradivo dopolni tudi v teh dveh pogledih. Z zadnjima predlogoma in zahtevama je pravzaprav preklical tisto, o čemer je govoril na začetku, namreč, kakšno naj bi bilo nadomestilo za Pleteršnika. S tem ko naj bi za slovar ugotavljali starost in pokrajinsko razširjenost besed, se je zamisel razšla s sodobnostjo in knjižnostjo ter se spustila v negotovo in neraziskano zgodovino besed in na še manj obvladljivo narečno slovaropisje; oboje pa ne bi dalo za slovar sodobnega knjižnega jezika posebno pomembnih informacij (tudi če bi se v resnici v daljni prihodnosti lahko izpeljalo). Sicer ni znano, ali so bili ti »neuresničljivi« načrti Ramovševi, nedvomno so nastali iz konceptualne in časovne zadrege, saj se je na ta način izdelava slovarja upravičeno pomaknila daleč v prihodnost; vsaj še nekaj let po Ramovševi smrti in Šolarjevem zaporu se je slovaropisno iskanje pod Kolaričevim in Voduškovim vodstvom še gibalo v tej smeri. Danes težko razumemo, kako je bilo mogoče, da leta 1951» ko je na Poljskem izšel poskusni snopič poljskega slovarja (W. Doroszewski (red.), Slownik wspölczesnego jezyka polskiego: Zeszyt dyskusyjny) in se je ob njem razvila vsestranska slovaropisna razprava, v naših krogih ni bilo nobenega odmeva; zamujena je bila lepa priložnost za izčiščenje slovenskih slovarskih načrtov. Ramovš se je gotovo zavedal, da njegovi globoki znanstveni interesi niso v knjižnem slovaropisju, ampak v zgodovini in dialektologiji slovenskega jezika; vodstvo vseh teh del je sprejel v prepričanju, da s tem stvari lahko največ pripomore in da se bodo mlajši leksikografsko izobrazili in tako izpolnili zastavljene naloge. Vendar je trajalo še desetletje, da smo dobili odgovor na vprašanje, kakšen slovar naj nastane in za koga bo napisan; na tej podlagi so bila izoblikovana jasna načela, utrjeni in predvideni vsi postopki za pridobivanje, kartotečno ureditev in slovarsko obdelavo gradiva. Inštitut je bil po omenjenem statutu organizacijsko razdeljen na 5 komisij (odborov ni več): za slovar knjižnega jezika; za etimološki in historični slovar; za slovenski lingvistični atlas; za slovar slovenskih priimkov; za kulturo slovenskega jezika (bivši Župančičev Zavod). Iz nekaterih ohranjenih podatkov je mogoče sklepati, da je Ramovš v letih 1951 in 1952 deloma zaradi napredujoče bolezni deloma zaradi zunanjega oblastnega pritiska že težko obvladoval položaj na SAZU in v Inštitutu; težko se je tudi odločil glede svojega naslednika na Filozof- 24 Jezikoslovni zapiski 1995 ski fakulteti. Ko so bili mimo srečni dnevi, ki jih je doživljal ob izidu jubilejnega zbornika za 60-letnico rojstva (o tem pričajo njegove zahvale številnim vidnim sodelavcem, posebno iz tujine), je že v začetku leta 1951 (12. januarja) s kancem grenkobe naznanil dekanatu FF, da namerava po izpolnjenih pogojih konec junija zaprositi za upokojitev. In v dopisu nadaljuje: »Preden zapustim katedro slovenskega jezika na naši fakulteti, smatram za svojo dolžnost, da poskrbim za naslednika. Po kritični presoji morebitnih kandidatov za historični del moje katedre (deskriptivnega opravlja doc. Anton Bajec), sem se moral odločiti za dr. Rudolfa Kolariča, višjega znanstvenega sodelavca pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.« Po kratki strokovni predstavitvi ga predlaga za honorarnega predavatelja zgodovine slovenskega jezika. V predlogu sta opazni dve nenavadnosti: »sem se moral odločiti« in naziv predavatelj, ki nikakor ne ustreza stopnji višjega znanstvenega sodelavca. Iz tega je tudi razvidna precejšnja improvi zi ranost in začasnost tega »nasledstva«. Globinsko se je za svojega naslednika, namreč za Tineta Logarja, odločil že veliko prej, ko je pregledoval njegove dialek-tološke zapise in ocenjeval njegova nova dognanja; vendar ga zdaj zaradi znanih političnih dogodkov (po kominformu 1°A8) ni mogel predlagati za učitelja na fakulteti; bilo je že veliko, da ga je dobil nazaj na Inštitut (1950)* Prošnja za delni bolezenski dopust za zimski semester 1951/52 (1. oktobra 1951) kaže, da Ramovš ni zaprosil za napovedano upokojitev; zdaj je nadrobneje opisal svojo bolezen, zlasti delno ohromelost in posledice na levi strani glave. Ta opis je še dopolnil v svoji zadnji prošnji za bolezenski dopust na dekanat FF (6. marca 1952): »Predvsem opozarjam na ohromelost v jezični ploskvi, ki mi ne daje sproščene govorice in tudi memoria, ki je bila dvakrat po kapi prizadeta, me ovira pri govorjenju.« Itd. Spomladi 1952 se je govorilo o združevanju akademijskih in univerzitetnih znanstvenih enot, zato je bil v nevarnosti tudi obstoj Inštituta za slovenski jezik» Tako je Ramovš 25. marca pisal Šolarju, ki je bil upravnikov namestnik: »Dragi Šolar, napiši mi — takole za eno tipkano polo (mišljena je stran — F. J.) — nekaj misli o našem jezikovnem inštitutu v ti smeri, da je njegova nujnost pri akademiji potrebna in da se ga ne da združiti s seminarjem na univerzi. Po 6. aprilu bo predsed-stvena seja sklepala o strnitvi akademijskih in univerzitetnih inštitutov in za ta korak je potreben nekšen elaborat.« Sledi še kratko navodilo o vsebini. Šolar je izdelal naročeno utemeljitev na dveh tipkanih straneh. V uvodu poudarja, da je bila pri urejanju SAZU Inštitutu za slovenski jezik zaupana ena njenih bistvenih in osrednjih nalog: skrb za pripravo in izdajo reprezentativnih narodnih del s področja jezika. Nato našteje F. Jakopin: K zgodovini Instituta ... 25 dela, ki jih Inštitut izvaja; predstavi raziskovalne postopke na Inštitutu, ki zahtevajo stalnost v kadrovski sestavi, visoko stopnjo organiziranosti in varovanja zbranega gradiva, medtem ko je delo v univerzitetnih seminarjih (inštitutih) usmerjeno predvsem v usposobitev študentov na širšem strokovnem področju. Delo v seminarjih in akademijskih inštitutih pogosto vodijo isti ljudje, zato je povezava med obema ustanovama mogoča in koristna, vendar to še ni združitev, ki bi gotovo prizadela obe strani. Končuje z mislijo, da so se akademije ustanavljale prav zaradi izvrševanja opisanih nacionalno pomembnih del, ki daleč presegajo univerzitetne seminarske okvire. »Bilo bi nesmotrno, da Slovenci pri vsi svoji zamudi tvegamo poskus take združitve in izgubljamo dragoceni čas, namesto da z vsemi razpoložljivimi silami — in teh ni veliko! — hitimo popravljati, kar smo zamudili.« 0 tem, da so se nad Inštitutom takrat res zbirali temni oblaki, priča tudi sočasna zahteva upravne pisarne SAZU (1. aprila 1952), naj Inštitut opiše tekoče delo uslužbencev in njihovo uspešnost pri tem. Šolar je 7« aprila sestavil odgovor (podpisal ga je Ramovš), v katerem o vseh sodelavcih (Rudolf Kolarič, Tine Logar, Joža Pograjc), razen o sebi, poroča, da opravljajo delo »vestno (z vnemo) in strokovno odlično«. Ramovševo razpoloženje v tistem času odsvita njegovo pismo (17-marca 1952) primariju Francu Brandstetterju na Jesenice (tam se je prejšnje leto zdravil); sporoča mu, da je mesto na interni kliniki v Ljubljani, kamor bi bil rad prišel, že zasedeno in »da bo moral vgrizniti v to kislo jabolko in ostati na Jesenicah. Moje mnenje je tudi tako, da je tako bolje. Na Jesenicah ste gospod, tukaj pa bi bili hlapec pri sedanjih razmerah. ... Ob samih negativnih vesteh seveda ne morete biti veseli. Toda v teh časih, ko sploh ni veselja, smemo biti srečni vsi, da se sploh še gibljemo v svojem krogu in delamo«. Enega najhujših psihičnih udarcev in muk je Ramovš doživel prav zadnje mesece svojega življenja, ko se je razplamtela afera Belič — Mikuš — Ramovš ob izidu knjige Radivoja Franciscusa Mikuša A propos de la syntagmatique du professeur A. Belič pri SAZU (prim. J. Rotar, Korespondenca med Franom Ramovšem in Aleksandrom Beličem, Ljubljana 1990 (Korespondence pomembnih Slovencev 10), 123-128 in 154-155). Dne 2. avgusta, poldrugi mesec pred smrtjo pa je Fran Ramovš sporočil slavistu Ernstu Dickenmannu v Švico (ta mu je pošiljal zdravila) svojo slutnjo: Ich befinde mich direkt vor dem September, dem ich alles mögliche zutraue (Arhiv Inštituta, 1952). Varja Cvetko Orešnik UDK 808.63 - 022 : 929 Škrabec S. K ŠKRABČEVM PRISPEVKOM 0 SKRČENIH OBLIKAH SVOJILNIH ZAIMKOV IN SESTAVLJENI SKLANJATVI PRIDEVNIKOV Nekatere bistvene točke iz Škrabčeve obravnave skrčenih oblik svo-jilnih zaimkov (še zlasti s stališča zabeležbe v Brizinskih spomenikih) in sestavljene sklanjatve pridevnikov je mogoče soočiti z vzorci prikazov v primerjalnih in zgodovinskih slovnicah slovanskih jezikov. In Škrabec' treatment of the contracted forms of possessive pronouns (particularly in the Freising Monuments) and of the compound adjectival declension, a number of his essential points can be compared with the presentation in comparative and historical grammars of Slavic languages. 1. F. Ramovš v uvodu k svoji izdaji Brizinskih spomenikov (1937> 11) med razločevalnimi posebnostmi Brizinskih spomenikov navaja tudi razmerje med skrčenimi in neskrčenimi oblikami svojilnih zaimkov. Na to posebnost je opozoril v svojih spisih že Škrabec. Navedeno mesto se pri Ramovšu glasi takole: "/p/oleg neskrčenih oblik moie, moivt moia, tuuoiu, zuoget fuoge v vseh treh spomenikih imamo tudi me, mo, tua, tuo, zuem, mega, memu9 vuecfne/./" A. V. I s a č e n k o je v svoji knjigi Jazyk a povod frizinskych pamiatok (Bratislava 19*6), v kateri je skušal ovreči tezo o slovenskosti BS, omenjeno vprašanje komentiral na str. 85: tfRamovš sagt nicht, dass die kontrahierten Formen nur in den Beichten stehen, während die Adhortatio ausschliesslich die langen Formen, zuoge, suoge, zuoimi, zuoim kennt." Na spornost njegovega izvajanja je opozoril v oceni Isačenkove knjige že B a j e c (SR II, 19^9, l6l): '^Pripominjam, da je v vsej Adh. samo en primer, ki bi mogel biti skrčen (vzezarstvo suoge, II 63), vsi drugi so takšni, ki tudi v Br. I in Br. III niso kontrahirani." In podobno je razmerje med skrčenimi in neskrčenimi oblikami v posameznih spomenikih registriral, kot smo videli zgoraj, tudi že Škrabec. Opozoriti velja, podobno kot v večini drugih postavk, da se oboje oblike dobijo v I. in III. sp. Poleg tega se v II 107 (v delu II. sp. torej, ki ga je Isačenko ločil od Adh.) dobi očitno skrčena oblika za or. ed. ž: ese oni to vuelico strastiu stuorise. Isačenkove trditve je dodatno negativno osvetlil tudi F. T o m -š i č (SR XI, 1958, 31 si.), kjer v bistvu izhaja iz razmerja oz. odnosa Brizinskih spomenikov do stare cerkvene slovanščine: ,fKontrakcija voka-lov v stari cerkveni slovanščini sicer ni neznana, vendar celo v tistih kategorijah besed, ki jo poznajo, ni nikjer tako dosledna kakor v brizinskih spomenikih. Novost v naših spomenikih je v tem, da se pojavlja V. Cvetko Orešnik: K Škrabčevim prispevkom ... 27 pri takšnih besedah, ki se v stari cerkveni slovanščini nikdar ne kon-trahirajo, namreč pri svojilnih zaimkih moj, tvoj, svoj. Slovenščina je pozneje to kontrakcijo dosledno izpeljala. V brižinskih spomenikih se vidi šele prva faza tega procesa. Kontrahirajo se namreč samo zlogi -oja-, -oje-, -ojo-, ne zajame pa kontrakcija še -oji-, -oje-, Kontrahirane oblike so v spomenikih zastopane precej neenotno; največ jih je v B I (10), v B III samo ena, v B II pa nobena. Slika postane nekoliko jasnejša, če kontrahirane oblike primerjamo z nekontrahiranimi, a kontrakci-je zmožnimi oblikami. Takih nekontrahiranih oblik je največ v B III (7), v B I sta 2, v B II pa ena sama {svoje II 63). Da bi nekontrahirane oblike v B II izpričevale stcsl. tradicijo, kakor trdi Isačenko, ne more veljati, ker B II glede tega dejansko sploh ne prihaja v poštev, prej bi smeli kaj takega prisoditi oblikam v B III. Vendar tudi tam ni potrebno, ker so se ob kontrahiranih oblikah zmeraj sproti lahko obnavljale nekontrahirane tako zaradi nom. sg. moj, tvoj, svoj in zaradi sklonov z -oji- in -oje-, v katerih tedaj sploh še ni bilo kontrakcije. V zloženi pridevniški sklanjatvi je bila kontrakcija izpeljana v vseh sklonih, ker so bili v končnicah povsod taki zlogi, ki so se dali kontrahirati {-oje-, S je-, -iji-), in tako ne beremo v brižinskih spomenikih niti ene nekontrahirane oblike. Glagol sto jati pa nasprotno kaže oboje oblike: stati II 71» 87, dostalo I 16 : stojal III 56. To stanje potrjuje, kar smo rekli o nekontrahiranih in kontrahiranih oblikah pri svojilnih zaimkih, ker je pri tem glagolu mogoče računati z oblikami sedanjika, ki je podpiral nekontrahirane oblike. /.../ Pravkar omenjena zložena sklanjatev se močno loči od starocerkvenoslovanske. Slovenščina je podobno kot drugi slovanski jeziki v tej sklanjatvi kmalu prišla pod vpliv pronominalne sklanjatve, in sicer so se končnice -ajego, -ujemu zaradi mojega, mojemu spremenile v -ojego, -ojemu in potem dalje v -ego, -emu, in to v vseh treh spomenikih, tako da ni najti niti ene oblike, ki bi spominjala na staro cerkveno slovanščino. Prim, nepravdnega III 29, dansšnego III 4l, svetemu I 3> vrhnemu II 60, vsemogot'emu III 25." 2. Ker je tematika še vedno aktualna, se bom v svojem prispevku osredi-nila zlasti na Škrabčeva izvajanja v zvezi s problemom skrčenih končnic pri svojilnih in nekaterih drugih zaimkih ter s sestavljeno sklanjatvijo, kakor so objavljena v Jezikoslovnih spisih I (Ljubljana 1916-19), 166-181; 321-25; 325~27; 499; 500-520 in 537-566. Gre za prispevke pod naslovom Nekoliko o svojivnih zaimkih (Cv. II. 8—12, JS I 166-189). 28 Jezikoslovni zapiski 1995 Poglejmo nekatera značilna mesta. Škrabec (JS I, 166 si.) ugotavlja, da imata rod. in daj. m. in s. sp. zaimkov moj, tvoj, svoj v stari slovenščini naglas na končnici (mojego', tvojego', svojego'; mojemu ', tvojemu ', svojemu '), na kar kaže še zlasti ruščina. Navedeno delo (n. d.), 167 si. Škrabec navaja in osvetljuje zabeležbe v Brižinskih spomenikih [kazalo bi primerjati zabeležbe s Kolaričem in BS 92]: ftV I. sporn, je -oje- vedno skerčeno: mega, memu, me, enkrat tudi v III.: svem. /.../ V češčini pa se je ohranil dolgi er. meho, memu, mem, me; (primeri češko vevoda in staro dolenjsko vluda to je vevö'da = vevö'da iz vojevoda). Nasprotno zenačenje imamo v hervaščini; tu se je iz oje naredilo oz möga, mornu, mom, kar je starise kaker mo 'jega, mo 'jemu, mo 'jem" Nato utemeljuje -e- v oblikah z zabeležbami tipa meyga v ljubljanski "con-fessio generalis". "/.../ Potemtakem je naše ljudstvo od 10. do 15. stoletja sploh govorilo: mega, tvega, svega; memu, tvemu, svemu; mem, tvem, svem. Stare neskerčene oblike so se mej tem popolnoma opustile; ni ljubljanski ni frizinški spominiki jih ne poznajo več." Na str. 169 govori o oblikah za im./tož. s. sp. moje, tvoje, svoje. — V nadaljevanju obravnava še krčenje -oji- > -i-, tip BS III 55 tuima tj. tvima za tvojima itd. in krčenja v oblikah za ž. sp. (170). Sledi navedba sklanjatve in obsežnejše razpravljanje o naglasu. Na 172 si. razlaga neskrčene oblike svojilnih zaimkov, ki so večinoma v rabi v današnji slovenščini (z navedbo gradiva iz narečij in starejših slovenskih besedil). V nadaljevanju je opozorjeno tudi na razmere v drugih slovanskih jezikih. 3- Nadaljnji bistveni prispevek pomeni Škrabčeva razprava Nekaj o končnicah naše "sestavljene sklanje" (Cv. VII. 5» JS I, 321—325)» ki se usmerja zlasti na temeljno vprašanje, ali je za slovenske končnice tipa -ega, -emu mogoče zagovarjati izhodiščni -e-. Tu kaže opozoriti na naslednja relevantna mesta. Na 321 si. (navajano ves čas po JS I): "/.../ G. Oblak terdi (Lj. Zvon VII. 566 id.), da v naši slovenščini končnic -šga, -emu, -em ni bilo, temuč le -ega, -emu, -em, kar bi bilo nastopilo po analogiji pronominalne sklanje za pervotno -ajego, -ujemu, -ejem, ter se pozneje po analogiji moškega nominativa na -i spremenilo v -iga, -imu, -im, kaker so pisali naši pervi pisatelji in nadalje večina do našega časa." Nastanek kontrakcij po izpadu medvokalnega -j- Škrabec pojasnjuje kot še na več mestih. Prim. npr. 323: tfDrugod je v takih slučajih mej-samoglasniški j izpadel, kar se tudi sicer rado zgodi, prim, bati, stati, pas, gospa iz bofjjkti, pofjjas, gospofjja. Samoglasnika, ki sta po izpadu v dotiko prišla, sta se zenačila, kar se je moglo zgoditi progresivno ali regresivno. Progresivno asimilacijo imamo na vshodu /.../." Prim, še sklep (n. d., 324), kjer je Škrabec obnovil ključno postavko svojega dokazovanja oz. rekonstrukcije prvotnega sistema: "Se vsem tem, mislim, da V. Cvetko Orešnik: K Škrabčevim prispevkom ... 29 je dokazano, kolikor se v jezikoslovju le dokazati da, da je naše -ega, -emu, -em, -ej (dat. fem.) v resnici -ega, -emu, -em, -ej, kar se je po skerčenju porodilo v zloženi sklanji in potem po analogiji v zaimsko V isti sklop problematike gre nadalje prispevek K spisku o naši "sestavljeni sklanji" (Cv. VEL 7 c d.; JS I, 325~327), kjer Škrabec dopolnjuje svojo argumentacijo z navedbami iz drugih slovanskih jezikov. K obravnavani tematiki spada končno še mesto iz razprave Nekatere napake v izreki in naglaševanju naše knjižne slovenščine. 0 novejših naših nedoločnih samoglasnikih, zlasti e, i, ü, d (Cv. X. 9 c d, 10 b; JS I, 495-500 - v okviru 445~500), kjer je Škrabec na str. 499 ponovno spregovoril o sestavljeni pridevniški sklanjatvi in o polemiki, ki se je zlasti v zvezi s problemom sle. končnic tipa -iga, -±mu razvila med njim in V. Oblakom: tfKončnicam z e ali e prištevam tudi nekatere pade-že sestavljene sklanje, g., d., 1. sing. mase. in d. sg. fem., ki v stari slovenščini niso imeli vsi e. Res, da sta e in e v zlega, malega itd. mlajša od e in e v svet, sveta', ali vendar sta s tema ista glasova. To sem obširneje dokazoval na platnicah Cv. VII. tečaja. Zoper to in nekatere druge moje misli se je odločno izrekel dr. V. Oblak v XII. zv. Jagičevega Archiva, pa ne da bi bil navel moje dokaze ter jih skušal ovreči. Da bi mogli bravci omenjenega časopisa sami soditi, sem nato jaz, koliker znam, tudi po nemško napisal svoje dokazovanje ter poslal prof. Jagiču s prošnjo, da je da natisniti, ako se mu zdi vredno. (To se je zgodilo v XIV. zvezku Archiva.) Dr. Oblak pa je mojemu spisu dostavil svoje vgovore in nasprotne dokaze. Prav! Meni je le za to, da najdemo resnico. Ta je namreč, vsaj v primeru, o keterem je tu govorjenje, za določbo prave izreke v knjižni slovenščini zadosti važna. Ako je resnica, kar dokazujem jaz, se prav bere -ega, -emu, -em, -efjj* ako je resnica, kar uči dr. Oblak, potem moramo izrekovati s čistim er. -ega, -emu, -em, -ej, ali pa se verniti k nekedanjemu -iga, -imü, -im, -i, tudi v pisanju /.../." 4. Strnjeno in, kot se zdi, natančneje formulirano, je spregovoril Škrabec o problematiki skrčenja pri svoji 1 m'h zaimkih in v sestavljeni pridevniški sklanjatvi v okviru svoje razprave Ueber einige schwierigere Fragen der slovenischen Laut- und Formenlehre, ki je izšla v AslPh XIV (1892) 321-347, ponatisnjena pa je bila v JS I, 500-537- Na to razpravo je odgovoril V. Oblak v članku Einige Bemerkungen zur vorausgehenden Abhandlung, n. d., 347~360. Škrabčev odgovor na Oblakov prispevek v AslPh ni bil objavljen, izšel pa je pod naslovom Erläuterungen und weitere Erwägungen v JS I, 537_606. Iz sopostavitve prav teh razprav se morda najjasneje vidijo ključna oz. sporna mesta pri razlagi 30 Jezikoslovni zapiski 1995 obravnavane problematike; ta so ostala aktualna in odprta tudi kasneje, deloma celo do danes, - Za vzorec si oglejmo nekatere odzive na omenjene Škrabčeve ugotovitve pri slovenskih jezikoslovcih, ki so se ukvarjali z istimi vprašanji. Pri svojih izvajanjih je Škrabec, kakor že povedano, prišel v nesoglasje z V, Oblakom. Del navedene (sporne) problematike oz. argumentacije je lepo osvetlil F. Ramovšv poročilu oz. recenziji Jezikoslovnih spisov I (Slavia II, Praga 1923-1924, 115-123). Tako prim. npr. str. 117 si.: "Glede brižinskih spomenikov (145—150) /Škrabec/ zavrača mnenje Jagičevo Arch. I 450, da imamo v njih "mešan" jezik, ker slov. dialekti še danes kažejo nekatere v njih zapisane dvojnosti, kakor vže — vre (briž. -že poleg dvakratnega tere), me — moje, -s poleg -si v II. sing. prež. itd. Pravilno poudari, da imamo v jeziku brižinskih spomenikov pred seboj dobo, ko se pričnejo razne jezikovne novosti poleg še živečih starejših uveljavljati. Da bi iz tega sledilo, da je II. spomenik starejši, to je upravičeno ovrgel že Vondräk, Fris. pam. 28 si." Prim, nadalje str. 118 si.: "Glede sestavljene deklinacije (166-181; 321-25; 325-27; 499; 500-520 in 537-566) je Škrabec zastopal mnenje, da je v dobrajego itd. oziroma po mojego, kojego nastalem *dobrojego, *dobrojemu po onemitvi intervokaličnega -j- skrčenje obeh vokalov dalo -e- in je za to navajal sledeče dokaze: 1. mojego > mega (166 si.), ki je šele kasneje pod vplivom moj dalo novo deklinacijo moj-ga, moj-mu, pri čemer pa ne mislim, da je e izpod-rinjen po oj ali deloma celo sam vnesen pred oj na pr. v instr. pl. mojemi, marveč so k nom. moj bile pritaknjene končnice -ga, -mu ozir. mojemi je analogicno po temi, kar ima tako pogosto shrv.; prim, še zelo slično stanje v stčeš. in stpolj. /.../ 2. vojevoda > vevöda > dolenjsko XVI. stol. viüda, kakor pišejo Trubar, Dalmatin itd.; 3. dobroje-pol'e > DobrepoJje, dial, izgovor: dobräipole /.../; glede akcen-tuacije pripomnim, da imamo v DobrepoJje, Velesovo < *veloje-selo /.../ akutirani -e- < -oje; Dovje trLengenfeld" je iz *d'o£ge, *dfgoje z novoaku-tiranim l, nedoločna oblika datg; g > j po dial, palatal i zaciji; 4. z-hlajego [z anal, osnovo oz. akcentuacijo] > zlega — zligä ozir. zlega, pisano zleiga. Oblike lepiga, lepimu itd., kakor jih beremo pri starejših slovenskih pisateljih imajo tedaj svoj i iz nenaglasenega e. Proti temu je Oblak, Ljub. Zvon VII. 566 si; AfslPh 12, 504 in 14, 347 si. trdil, da je slov. -ega po analogiji pronominalne deklinacije nadomestilo nekdanje -ajego in da je -iga nastalo pod vplivom nom. lepi', pri tem se je predvsem branil priznati kontrakcijo oe > e, sklicujoč se na to, da se v češčini ta dva vokal a skrčita v e in ne v e {vevoda, meho, dobre)* Oblike v starejših tekstih in v nekaterih današnjih narečjih V. Cvetko Orešnik: K Škrabčevim prispevkom ... 31 (Rezija, Zilja) govore popolnoma jasno, da je imel Škrabec prav. Pa tudi, kar se tiče češkega e < oe, je slovenski kontrakcijski produkt ž njim v skladu, česar Škrabec ni vedel, ker se je v živahni polemiki preveč zavzel za e. Kontrakcijski ozir. asimilacijski proces se je vršil takole: oš > be> še > e t. j. dolgi e, ki pa je bil v slovenščini kvalitativno in kvantitativno enak tedanjemu slovenskemu refleksu za praslovanski e, vsled česar je ž njim odslej doživljal iste izpremembe ter ga zato moramo nazvati sekundarni e; v češčini pa je bil ta asimilacijski e kvalitativno različen od tedanjega refleksa za prasl. e, radi tega ni mogel ž njim sovpasti in je kot e živel dalje." 5- Prim, še nekatera nadaljnja mesta, ki kažejo, kako so slovenski jezikoslovci povzeli Škrabčevo stališče glede obravnavane problematike oz. sami prišli na dodatnem gradivu do enakih sklepov: Tako npr. F. Ramovš, Morfologija slovenskega jezika (Lj. 1952) v poglavju "Sestavljena fleksija adjektiva", ob obravnavi rod. ed. (str. 102 si.) meni: "*dobrajego v sle.: 1. dobrega, 2. enklitično rabljena oblika je dobila akcent pronomina: dobrega. Ta je mogla ali ostati do danes poudarjena na končnici, ali pa je akcent prenesla: 3- dobrega. I ...j V neakcentuirani poziciji se je e reduciral. Od Trubarja dalje so pisali dobriga do 1. 1849» ko je Luka Svetec v knjižnem jeziku uvedel reformo po obrobnih govorih. Vprašanje je sedaj, ali je ta -i- pri Trubarju iz e (tako Škrabec), ali je nastal, kakor je trdil Oblak, po analogiji na N., torej dobri, dobri-ga, dobri-mu itd. Oblak se je opiral na češko obliko dobršno in trdi, da bi pričakovali v sle. -e- in ne -e-. V centralnih dial, je oblika dobriga nastala verjetno brez analogičnega vpliva sklonov z -.i-, torej iz dobrega* predvsem če upoštevamo pogostne primere adjektivov kakor zlega itd. Po dialektih imamo pa še primere, kjer neakcentuirani e ne prehaja v i, pač pa v a, pa imamo kljub temu primere tipa dobriga: Slov. gor. dobriga. V vsakem takem primeru pa je -i- tja vnesen po velikem številu sklonov, kjer je -i- upravičen: dobrih, dobrima itd. Pravilna oblika je tudi v Rožu: dobraha, krivaha, poleg te forme še lopaha ali lpäha, kjer je pa -h- sredi besede onemel, imamo nove kontrakcije: Ipä, rnojaha ali moja" K temu J. Riglerv svoji posmrtno izdani oceni Ramovševe Morfologije (J. Rigler, Ramovševa Morfologija slovenskega jezika. SR 33» 1988, 335-349). Prim. str. 3^5: TtK sestavljeni sklanjatvi ni mnogo pripomniti. Sedaj je jasno, da je kontrakcija možna in glavni Oblakov argument, češ da češč. ne izkazuje e, zavračajo z mnenjem, da je bil ob kontrakciji češki e že zožen (prim. Ramovš, Slavia II, 118-9, RSAZU H/1944, 117). Mislim pa, da to niti ni potrebno, ampak da oje v češč. že 32 Jezikoslovni zapiski 1995 zato ni sovpadel z e (za psla. e sprejemam z Ramovšem, RSAZU II, 111-124, fonet. vrednost 'a)> ker se je pri češ. e okrepil sprednji pala-talni element, ki ga kontrahirani oje najbrž ni vseboval, medtem ko je sle. šla v smeri depalatalizacije, zato je pri nas kontrahirani oje z njim lahko sovpadel." 6. Glede celovitejše ocene Škrabčevega prispevka slovenskemu jezikoslovju velja omeniti Ramovšev rokopisni sestavek (ki je bil objavljen v: Fran Ramovš, Zbrano delo. Prva knjiga, Ljubljana 1971) Zgodovina slovenske slovnice, n. d., 213-250. Tako prim. str. 2^3 si., kjer Ramovš govori o Škrabcu: ftVelikega pomena za razvoj znanstvenega, historičnega študija slov. jezika pa je p. St. Škrabec. /.../ Jezikoslovje je imel za strogo znanost in je prišel do svojih rezultatov po strogi znanstveni metodi: zato ni našel doma rodovitnih tal. /.../ Oziraje se na zgodovino jezika, sledeč razvoju praslovanskih glasov v drugih slovanskih jezikih in upoštevajoč današnje reflekse v centralnih narečjih je delal popolnoma v smislu moderne lingvistike, določal neovrgljive zakone izreke in pisave slov. knjižnega jezika. To nalogo je potem nadaljeval in skoro vse njegovo proučevanje je šlo v to smer. S tem je postal oče slovenske fonetike. /.../" in še str. 2^\ (k delu Škrabčevih prispevkov na platnicah Cvetja z vertov sv. Frančiška, 1880—1915): tfV vseh teh razpravicah stoji trdno na zgodovinski podlagi kot dotlej še nihče, razbira fonetične subtilnosti narečij, vse to pa zato, da more določiti izreko in pisavo." V nadaljevanju Ramovš omenja nadaljnja območja Škrabčevega raziskovanja. Prim, še str. 2^5: "Večino svojega dela pa je položil v polemike. /.../ A v vseh teh delih, ki niso sistematično obdelana, je nagrmadil toliko gradiva za slovensko slovnico, za zgodovino našega jezika in naše pisave, za klasifikacijo slov. narečij itd., da bo na njegovem delu slonelo vse naše prihodnje jezikoslovje." Prim, še v zvezi s Škrabčevimi Jezikoslovnimi spisi (n. d.): tfDoslej so izšli 3« zvezki I. knjige. Nadaljnje izdajanje bo vodil dr. A. Breznik. Pri tej izdaji je Škrabec v pripombah pod črto podal tudi mnenja, ki so jih jezikoslovci pozneje izluščili, tako da je s tem stvor jen nekak stik s sedanjim znanjem zgodovine slov. jezika." 7- V zvezi z argumentacijo za slovenski izhodiščni -e- v sestavljeni pridevniški sklanjatvi in sklanjatvi svojilnih zaimkov kaže opozoriti še na nekatera mesta v Riglerjevih razpravah. Tako npr. [citirano po zborniku J. R i g 1 e r, Razprave o slovenskem jeziku. Ljubljana 1986] iz razprave Pripombe k Pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokal i zrnu, n. d., 189: ,!Kontrakcija je nastopila pred denazalizacijo in refleks je nazal. 0 tem ne more biti dvoma. Ne dokazujejo nam tega V. Cvetko Orešnik: K Škrabčevim prispevkom ... 33 samo Brižinski spomeniki, kjer dobimo tudi že kontrahirane oblike, pa še nazale, ampak zlasti taki primeri kot koroško zec z refleksom za e (oziroma v tistem delu Podjune, ki ima še ohranjene nazale, z nazalom) in zajec. Pa ne samo severozahodni del slovenščine, ki je dalj časa obdržal nazale, tudi severno štajersko področje, ki se razlikuje nazal od e in etimološkega e (v dolgih zlogih), prav tako kaže na. e v takih primerih." — V zvezi s Škrabcem prim, še str. 212: "/.../ Tudi za slovenščino dokazana2** kontrakcija oje > e ne nasprotuje novemu pojmovanju razvoja e. [op. sZ+ n. d. navaja vir: tTPrim. S. Škrabec, Cvetje z vertov sv. Frančiška (Cv.) II, 1881, 8 c-d; VII, I887, 5 b-d; AfslPh XIV, I892, 321 si."] 8. Bolj ali manj sodobni jezikoslovci, pa tudi ti iz novejšega oz. najnovejšega časa, so imeli o problematiki, ki jo je večinoma reševal oz. vsaj nakazal Škrabec (deloma pred njim že drugi jezikoslovci, npr. Miklošič) sorazmerno različna stališča. Zdi se, da se sporna vprašanja oz. razlage zaimkovne in t. i. sestavljene pridevniške sklanjatve dajo razdeliti na naslednje točke: 1) Izravnave različnega tipa pri zaimkih kot ta, gen. *togo/toga -* bodisi tega z medparadigmatsko analogijo po mehki sklanjatvi bodisi -► tega z znotrajparadigmatsko analogijo. Škrabec (npr. JS I 515) je opozoril, da se pri tem zaimku v BS dobi -o-, v sle. od XV. st. dalje tlga, timu, tlm, torej (po njegovem zapisu: tega ', temu ', te 'm). Še v Conf. gen. se dobi seyga. Gre torej za prvotni e. Po Ramovšu, Morf. 87, se dobi gen. toga še ohranjen v adverbi-alnih zvezah in dialektično (Rezija, Prekmurje). Sicer je posplošen -e-(npr. Conf. gen. naglašeno: teyga, enklitično tiga do Svetčeve reforme 1. 1849). Ramovš (n. d.) za Rezijo navaja tudi vzporedno možnost taha, pri čemer -a- izvaja iz nenaglašenega -e- (glede zastopstva z -o- oz. -e- v dat. in lok. sg. prim. Ramovš n. d.). V o n d r a k, Vergl. slavische Grammatik II (1908), 90, tudi za sle. (podobno kot npr. sr. bolg., srb., st. polj., st. češ. itd.) računa s kratkim -e-, nastalim po analogiji mehke sklanjatve. Vaillant, Gramm, compar. des langues slaves H (1958), 397 si., za slovenščino očitno računa z izhodiščno obliko tega: "/.../ f,Le genitif singulier mascul i n-neutre est en -ga des le vieux Slovene des Xö—XIÖ siecles: jega, etc., ä cöte de jego slavon. C'est une innovation ancienne du Slovene et du serbo-croate, avec -a pris ä la flexion nominale. On trouve dans les textes vieux-slaves de rares exemples de -ga: koga, sega, pour kogo, sego: c'est un trait du slavon occidental, le bul-garo-macedonien maintenant -go. Les desinences -ega, -emu, -em du type mouille et de la flexion contracte de l'adjectif ont ete generalisees H Jezikoslovni zapiski 1995 en Slovene; les formes du type dur se conservent dans la flexion de kdo 'qui', gen. köga, outre des traces dialectales de l'ancien toga. Le vieux Slovene distinguait -oga (takoga, etc.) et -ega contracte (mega de mojega)". Vaillantova formulacija v zvezi s stanjem v srhv. dialektih se zdi dvoumna: "/.../ Au genitif singulier mascul in-neutre, la desinence -oga, -ega apparit des le debut du serbo-croate, comme du Slovene" in str. *KX): !tPour le pronom v. sl. &i, il a dans la langue ancienne les formes saj et si, čak. sa; gen. segafj), čak. sega, etc. Ce pronom, peu avant sa disparition au XVI0 siecle, a exerce ä nouveau une action sur les autres demonstratifs: le ragusain a gen. tegä, temü, et övegä, etc., d'apres sega(j), semu(j)" K temu prim, še Leskien, Grammatik der serbo-kroatischen Sprache (Heidelberg 1914), str. 370 in I v š i č, Slavenska poredbena gramatika (Zagreb 1970, priredili J. Vrana in R. Katičič), str. 229 in 234. 2) Pri skrčenih oblikah svojilnih zaimkov v gen., dat. lok. ed. m. s. sp. je v slovanskih jezikih mogoča oblika z -e- poleg -Ö-. Tu je Škrabec (po Miklošiču in proti Oblaku) argumentiral, da gre v slovenščini za -e- v nasprotju z -e- npr. v češčini. Kasneje se (med drugim) V o n -d r a k (n. d., 105) sklicuje na Oblaka, AslPh XV, 156, ter glede skrčenih oblik v BS dopušča celo možnost hrv. vmesne stopnje: ,fHier sind überhaupt solche Formen zahlreich: me für moje, mega für mojega, memu, tva für tvoja. Doch könnten hier auch die Reflexe eines s.-kr. Mediums gesucht werden." Vaillantza slovenščino pri skrčenih oblikah tipa mega vsekakor računa z refleksom za -e- (n. d. 468): "Le Slovene a mgj, neutre moje, etc., mais les dialectes presentent des formes contractes, et gen. mojega de la langue litteraire n'est qu'une graphie archaisante pour mojga, mejga, mega, selon les parlers. Dejä le vieux Slovene des Xö—XI° siecles presente me, mega, acc. fem. mo, etc., ä cöte de moje, etc.; et meme tvima (un ex.) avec une desinence en -i-, mais ailleurs tvoimi, etc." Sbh. stanje obravnava n. d., 468 sl.: tfLe serbo-croate a moj, neutre moje, etc., avec seulement les formes contractes gen. mogfa), loc.-dat. möm(e), ä cote de mdjegfa), möjem(u). Mais le moyen serbo-croate presen-tait tout un jeu des formes contractes qui ont disparu dans la langue moderne, neutre me, fem. mä ä cöte de moje, moja, etc.; et aussi, mais plus rarement, mim pour mojim, etc., avec extension secondaire aux desinences en -i-." Škrabec je na navedenih mestih tudi skušal razložiti nastanek -o-poleg -e- s progresivno oz. regresivno asimilacijo < *-oje- pred skrčenjem. V. Cvetko Orešnik: K Škrabčevim prispevkom ... 35 L e s k i e n (n. d., 370) meni, da so srbh. skrčene oblike svojilnih zaimkov nastale po analogiji pridevniške sklanjatve: "Statt gen. sg. mojega, dat.-lok. mojemu kommt vor möga, mömu [möme); sie sind wohl nicht aus den volleren Formen kontrahiert, sondern den Kasusformen des bestimmten Adjektivs (növöga, növömu) nachgebildet." Tako tudi (n. d., ^50): ftWo in Mundarten, čakavischen wie štokavischen, statt -oga, -omu usw. bei den harten Stämmen -ega, -emu steht, z. B. in Ragusa immer tegä, övegä, hat Ausgleichung mit den weichen wie njega, mojega stattgefunden." 3) V oblikah tipa dobrega itd. sestavljene pridevniške sklanjatve se je Škrabec (kot pri skrčenih oblikah svojilnih zaimkov) zavzemal za razlago z refleksom -e- v slovenščini. Tudi tukaj je bil npr. V o n d r ä k, kot kaže, mnenja, da gre za vpliv mehke sklanjatve (tip jego, n. d., 119 si.): "Im Slov. stimmt die Dekl. vielfach mit dem S.-kr. überein, im allgemeinen hat sie sich aber mehr an jego u. s. w. angelehnt. N. Sg. m. lepi, n. lepo (wohl nach mesto, to u. dgl., sonst auch večne Freis. Denkm., kärnt. to dobre "das Gute"), f. lepa; G. Sg. m. n. lepega (schon in den Freis. Denkm. nepraudnega neben diniznegd), f. lepe (also wie im S.-kr., so schon in den Freis. Denkm.); D. Sg. m. n. lepemu (so schon in Freis. D.: zuetemu), f. lepi (Freis. D. noch zuetej, dann auch -oj neben -ej); A. m. lepi, n. lepo, f. lepo; L. Sg. m. n. lepem (selten -om), f. lepi (-ej, in den Freis. D. nepraudnei); I. Sg. m. n. lepim, f. lepo (schon in den Freis. D. vuelico). /.../ Die kontrahierten Formen des PI. finden wir schon in den Freis. Denkm. minsib (rnhnsih), nepraudnih, D. zuetim u. s. w." Vaillant, n. d., ob obravnavi pridevniške sklanjatve izhodiščno pravilno opozarja na približevanje pronominalne in sestavljene pridevniške sklanjatve (501 si.): "Quelques formes nouvelles du vieux slave soulignent la tendence ä rapprocher la flexion de l'adjectif determine de la flexion pronominale /.../. Cette tendance se developpe dans les langues slaves, en meme temps que les contractions dans les desinences." Slovenščino obravnava na str. 507: ftLes desinences gen. -ega, dat. -emu, lok. -em, sont Celles du vieux Slovene des X°—XT* siecles, con-currencees par -iga, -imu, -im, formes dialectales de la langue actu-elle. /.../ Le nominatif-accusatif neutre singulier etait en vieux Slovene -e, contraction reguliere de -oje /.../, et cette desinence subsiste dialectalement, et, dans la langue commune, dans des noms de lieux comme Dobrepolje, eile a ete remplacee secondairement par -o pris ä la flexion indeterminee, et la difference entre les deux formes determi-nee n'est plus indiquee que par l'accent du radical: indet. ndv, neutre 36 Jezikoslovni zapiski 1995 novo, determ. novi, neutre npvo. Le locatif-datif feminin etait en -ej, la langue commune a generalise -i de la flexion nominale, comme dans les pronoms." Srbh. in njeno razmerje do stanja v slovenščini obravnava na str, 508 si., kjer tudi opozarja na kvantitativno razmerje med vokal i zrnom v zaimkovni in pridevniški sklanjatvi v srbh.: tfLa difference avec la flexion pronominale est ramenee ä une opposition de quantite: gen. tögfä), loc.-dat. tom(e), et naše, gen. našegfaj, loc.-dat. našem(u), avec o, e brefs, en regard de ö, e contractes de l'adjectif. /.../ La flexion serbo--croate se caracterise par la contraction en -ö de -oje du nominatif--accusatif neutre singulier et par la forme en -ö- des desinences nou-velles, gen. -öga (-ög), etc. Le fait est general dans la domaine serbo--croate, et atteste des le debut: čak. novo, novöga, etc., et de meme en kajkavien, ä la difference du Slovene. Cette contraction en -ö-, qu'on retrouve en bulgaro-macedonien ancien, pour -e- des autres langues, n'est sürement pas purement phonetique /.../, et novo est analogique de rindetermiiie novo, novöga de -oga de la flexion pronominale. Au locatif-datif feminin singulier, la desinence -öj est directement empruntee ä la flexion pronominale, comme en russe, avec une extension ä la flexion mouillee qui apparait des XTTTe siecle; ici, le kajkavien pre-sente -e et -i de la flexion nominale, comme le Slovene, ä cöte de -oj comme čak. novöj\ K srbh. določni pridevniški sklanjatvi (tip -öga) prim, še L e s -k i e n (n. d., 450): f*Die bestimmten Adjektiva haben im Singular von Anfang der Überlieferung an gen. -öga, dat. -ömu, lok. -önr, wo -ago, -umu steht, ist es kirchenslavischer Einfluß. Einmal sind auch im Skr. solche Formen vorhanden gewesen und zwar mit langem ä, ü aus Kontraktion von -aago, -uumu /.../; die Längen sind fortgesetzt in dem ö, ö der rein pronominalen Formen." Prim, nadalje I v š i č (n. d., 23^ si.): "Stariji likovi dolaze u nekim srednjobugarskim i drugim spomenicima. Tako, na primjer, u Trnov-skom evandelju (iz g. 1273) dolazi u lok. sg. -earm> pored -erm>. Napose treba spomenuti da je u srednjobug. spomenicima osobito cest lik -oomu, npr. sv$toomu. T&. taj lik misli Vondräk da je nastao samo pisar-skom kombinacijom prema likovima -omu i -uumu (prema dva -uu- došlo je i dva -00-) jer znamo da se -omu javlja več u mladem dijelu Zogr. Jednako se prema -oomu razvilo i -eamu. U mladim hrvatskoglagoljskim spomenicima dolaze cesto i genitivi žen. roda na -oje- (npr. prvoje) : toje* Hrvsrp. lik -i, -o, -ä razumijemo prema starijem -yJB, -oje, -aja, npr. dobri, döbrö, dobra. Inače u hrvsrp. promjeni dolazi utjecaj prono-minalne deklinacije. Lik -ago u gen. sg. dolazi do 15. vijeka, ali pored njega več od najstarijih vremena -ogo i -oga, danas -ög(a). Buduči da se V. Cvetko Grešnik: K Škrabčevim prispevkom ... 37 govori, na primjer, döbröga pored toga, to ne možemo reči da je zavr-šetak -oga prosto preuzet iz pronominalne deklinacije, jer vidimo da je -o- različite kvantitete. Duljina -ö- u pridjeva bit če prema duljini u završetku u ostalim padežima; ne bi bilo nemoguče da je duljina zadržana i prema starijem liku -ago. Utjecaj pronominalne deklinacije imamo i u dat. i lok. -ömu i -öm gdje -o- treba tumačiti kao u genitivu. Utjecaj pronominalne deklinacije imamo i u dat.-lok. sg. žen. roda na -öj (mj. -eji). Utjecaj spomenute deklinacije dolazi gdješto i u pluralu; tako se, na primjer, u gen. pl. nalazi u nekim spomenicima i -eh (mj. ih) prema teh. Naš gen. sg. žen. roda na -e, npr. dobre, razumijemo prema -eje u ja-osnova (: višnje < višnje je < višnje je). /.../ — Na našu je promjenu dosta nalik i promjena u slov. jeziku, npr. mladi, mlado, mlada; gen. mladega, mlade; dat. mlademu, mladi'; lok. mladem, mladi itd. U slov. jeziku dolazi u nom. sg. sred. roda i -e < -oje (u Koruškoj). Za -ega, -emu i -em ne može se reči da je prosto preuzeto od zamjenič-kih jb-osnova (tako bi bilo prema Vondraku /.../). U spomenutim završeci-ma -e- je fonetički različno od -e- u njega, njemu, njem, kako pokazuje i slov. tega (pored tega), temu (pored temu), tem (pored tem). U -e- u složenoj deklinaciji imamo refleks kontrakcije; -ega < -ojego : mojego kao češ. dobreho < *dobrojeho : mojeho. U dat.-lok. mladi razumijemo -i prema -eji kao -e u gen. prema -eje. /.../ U češ. jeziku je nom. sg. do-bry, dobre (< dobroje), dobra, a u polj. dobry, dobre, dobra; gen. češ. dobreho, polj. dobrego, dat. češ. dobremu, polj. dobremu < dobrojego, dobro jemu prema mojego, mojemu /.../." S skrčenjem, njegovim nastankom in distribucijo se je sorazmerno podrobno in sistematično ukvarjal še G. Y. S h e v e 1 o v, A Prehistory of Slavic, The historical Phonology of Common Slavic (1964), 52^ si., in med drugimi posebej v svoji knjigi J. M a r v a n, Prehistoric Contraction (1979) ter v številnih predhodnih študijah. Zaradi preobsež-nosti in številnih spornih argumentacij in večkrat (tudi za slovenščino) vprašljivega gradiva jih na tem mestu ni mogoče obravnavati. In končno kaže (v tem izboru) omeniti vsaj še povzemajoči prispevek S. B. Bernštejna, Kontrakcija i struktura sloga v slavjan-skix jazykax, Slavjanskoe jazykoznanie, VI. mezdunarodnyj s"bezd slavistov, Moskva 1968, 19-31- Bernštejn (str. 22) opozarja na pojav skrčenja v ruščini in na to, da slednje dejstvo tudi v novejših prikazih ni upoštevano. Pri tem citira tudi Marvana, Slavia XXXV, 1966, 3^5» ter posebej opozarja na stanje v južnoslovanskih jezikih (n. d.): flEšče meriBŠe osnova-nij ignorirovatt fakty kontrakcii v juznoslavjanskix jazykax. Xoroso izvestny v pamjatnikax staroslavjanskogo jazyka stjazenye formy v pri-lagateltnyx i v imperfekte tipa dobrago (< dobrajego), dobrumu (< do-brujemu), vedex-b (< vedeax-b), mozaxi, (< mozaaxi). Net somnenij, čto v 38 Jezikoslovni zapiski 1995 dannom slučae pamjatniki XI v. otražajut osobennosti živoj narodnoj reči slavjan Makedonii, Mizii, Balkan i Fraku. Pravda, daleko ne vse slučai uproščenija struktury možno rassmatrivatb kak sledstvie kontrak-cii. Tak, tv. p. ed. č. dobryimb vozniklo, konečno, ne v rezulbtate fone-tičeskogo slijanija imennoj formy dobroim i mestoimenija imby a vsled-stvie perestrojki dannoj struktury po opredelennym morfologičeskim modeljam. V mestoimennyx prilagateltnyx staroslavjanskogo jazyka takix slučaev mnogo. Ne imejut k kontrakcii otnošenija i slučai tipa dobrogo, dobromu ..., predstavlennye posledovatelbno v vostocnoslavjanskix jazy-kax i sporadičeski v pamjatnikax staroslavjanskogo jazyka. Oni voznikli pod vozdejstviem mestoimennogo sklonenija ts, togo, tomu ... Trudnee datB uverennyj otvet na vopros o proisxozdenii zapadnoslavjanskix form tipa dobrega, dobremu ... Oni mogli vozniknutb v rezulbtate kontrakcii: dobrajego > dobraego > dobreego > dobrego > dobrego. Odnako nelbzja isključitB vozmožnosti zdesb morfologiceskix preobrazovanij. Stjazenye formy izvestny ne toliko staroslavjanskomu jazyku. Oni vstrečajutsja i v drevnix serbskix, xorvatskix i slovenskix tekstax." 0 skrčenju v slovenščini prim. n. d., 23: "Special istam xoroso izvestny mnogocislennye slučai kontrakcii v slovenskom jazyke. V etom otnošenii on ne ustupaet zapadnoslavjanskim jazykam. Sledy kontrakcii predstavleny v literaturnom jazyke (sr. bati se "bojatbsja", pas "pojas", svak "deverb, svojak", stati "stojatb", stal "stojal"), ešče bolbše v govo-rax (sr. lit. zajec, dial. zee). Kontrakcija v slovenskom otražena vo mnogix kornevyx morfemax, oxvatyvaet mnogie slovoobrazovatelbnye elementy slov i fleksii. Mnogocislennye slučai kontrakcii v razlicnyx pozicijax naxodim v kajkavskix i cakavskix govorax serboxorvatskogo jazyka. Imenno to dalo osnovanie P. Naxtigalu po priznaku kontrakcii jazyki etogo rajona (slovenskie govory, kajkavskie i čakavskie govory) obbedinitb s zapadnoslavjanskimi jazykami. /.../". Končno prim, še njegova splošnejša izhodišča oz. sklepe (n. d., 29): tfUtrata intervokal bnogo J i posledujuščaja za etim kontrakcija proisxo-dili v slavjanskix jazykax v raznoe vremja, no vsegda posle utraty sverxkratkix, t. e. posle raspada praslavjanskoj slogovoj struktury (sil-labem). Utračivalsja ne j, a i. Poetomu vse process!, svjazannye s kon-trakciej, ranee nastupali tam, gde ranbše i posledovatelbnee soglasnyj J izmenjalsja v poluglasnyj i. V odnix pozicijax i utračivalsja bez vsja-koj kompensacii (napr., aja > aia > aa > ä\ v drugix — slivalsja s posledujuščim glasnym v dolgij monoftong (napr., hie > ie > e). Sverx-kratkie v sloge pered etim dolgim monoftongom utračivalisb, nesmotrja na to, čto po pravilu Gavlika oni dolzny byli soxranitbsja. Prežde ja vsled za Trubeckim ne ucityval roli i v sozdanii dolgix monoftongov. A imenno v češskom jazyke ona byla velika. Kontrakcija nastupila v slav- V. Cvetko Orešnik: K Škrabčevim prispevkom ... 39 janskix jazykax v raznoe vremja. RariBŠe vsego v češskom, pozže - v slovackom i slovenskom, ešče pozže — v stokavskix govorax serboxorvat-skogo jazyka. Kak uže otmeČalost vyše, v nekotoryx severnoveliko-russkix govorax kontrakcija v nastojaščee vremja dejstvuet kak živoj fonetičeskij process. S kontrakciej byü svjazany ne toliko fonetičeskie i fonologičeskie izmenenija, ne tolbko glubokie preobrazovanija struktu-ry sloga: menjalsja vnešnij oblik morfem i granicy meždu nimi (sr. zajecb > zec). Suščestvennuju rolb sygrala kontrakcija v istorii flek-sij." Na podlagi gradiva in primerjave različnih argumentacij sodobnih in kasnejših jezikoslovcev (obsežno ponazorjenih s citati) je razvidno, da je imel Škrabec prav, ko je trdil, da so t. i. zaimenske oblike pridevniških besed v slovenščini nastale po skrčenju v tematski samoglasnik e, ne e, in se dalje razvijale, kot sicer jat, različno glede na svojo kvantiteto. NAVEDENA LITERATURA A. Bajec, Aleksander V. Isačenko: Jazyk a povod FrizLnskych pamiatok. /.../. - SR II (1949), 160-163. S. B. Bernštejn, Kontrakcija i struktura sloga v slavjanskix Jazykax. — Slavjanskoe jazykoznanie, VI. mezdunarodnyj stezd slavistov, Moskva 1968, 19-31. A. V. Isačenko, Jazyk a povod Frizinskych pamiatok. — Sprache und Herkunft der Freisinger Denkmäler. Bratislava 19*6. St. Ivšič, Slavenska poredbena gramatika. — Priredili Josip Vrana i Radoslav Katičič. Zagreb 1970. J. Marvan, Prehistoric Contraction. - (translated by W. Gray), University Press, University Park and London 1979« V. Oblak, Einige Bemerkungen zur vorausgehenden Abhandlung. - AslPh XIV (1982), 3^7-360. F. Ramovš - M. Kos, Brižinski spomeniki. - Ljubljana 1937« F. Ramovš, P. Stanislav Škrabec: Jezikoslovni spisi, I. zvezek (1.-4. snopič). /.../ - Ljubljana 1916-19. /.../ Slavia II (1923-24), II5-I23. F. Ramovš, Morfologija slovenskega jezika. — Skripta, prirejena po predavanjih prof. dr. Fr. Ramovša v 1. 1947/48, 48/49- Ljubljana 1952. F. Ramovš: Zgodovinske slovnice. - V: Zbrano delo. Prva knjiga. Ljubljana 1971, 213-250. J. Rigler, Pripombe k pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokal izmu. - SR XV (1967), 129-152. 40 Jezikoslovni zapiski 1995 J. Rigler, Razprave o slovenskem Jeziku. — Slovenska matica. Razprave in eseji 30. Ljubljana 1986. J. Rigler, Ramovševa Morfologija slovenskega jezika. - SR XXXIII (1985), 335-3^9. G. Y. Shevelov, A Prehistory of Slavic. - The Historical Phonology of Common Slavic. Heidelberg 1964. S. Škrabec, lieber einige schwierigere Fragen der slovenischen Laut- und Formenlehre. - AslPh IXV (1892). 321-347-S. Škrabec, Jezikoslovni spisi I. - Ljubljana 1916-1919. F. Tomšič, Podoba najstarejše pisne slovenščine. - SR IX (1958), 19-34. A. Vaillant, Grammaire comparee des langues slaves II. - Pariz 1958. V. Vondrak, Vergleichende slavische Grammatik II. — Göttingen 1908. Zusammenfassung ZU DEN VON STANISLAV ŠKRABEC DARGEBRACHTEN BEITRÄGEN ZUR FRAGE DER KONTRAHIERTEN FORMEN BEI DEN POSSESSIVPRONOMINA UND IN DER ZUSAMMENGESETZTEN FLEXION DER ADJEKTTVA Von dem Material, das vor allem in den Freisinger Denkmälern und in den slowenischen Dialekten zum Vorschein kommt, ausgehend, werden die Argumente von Škrabec (bezüglich der Rekonstruktion kontrahierter Endungen in der Adjektivflexion und des Einflusses der kontrahierten Formen der Possessivpronomina auf die adjektivische Flexion) im Lichte einiger zeitgenössischen wie auch späteren alternativen Erklärungen vorgestellt. Die kontrahierten Formen sind nämlich ein wesentliches Element der Bestimmung des sprachlichen Status von Freisingen Denkmälern. Die Erklärung der Kontrahierung bzw. ihrer Vertretung innerhalb der slawischen Sprachen (z. B. das Verhältnis des Südslawischen zum Westslawischen, insbesondere zum Tschechischen und Südslowakischen, oder aber innerhalb des [westlichen] Südslawischen das Verhältnis des Slowenischen [samt den Dialekten] und des Kroatischen und Serbischen [samt den Dialekten]) stellt noch immer bis zu einem gewissen Grad ein offenes Problem dar. Francka Benedik UDK 808.1 : 8O8.63 - 4 OZNAČEVANJE DOLŽINE V FÖNQLOSKIH OPISIH IN DRUGIH IZDAJAH OLA1 V članku je predstavljen način zapisovanja slovenskih dolgih nagla-šenih samoglasnikov v publikacijah OLA in podan predlog za ustreznejše označevanje. B cTaTbe npe^cTaaneHo o6o3HaneHHe cjiobchckhx ppjirux y^apHbix rJiacHbix b ny6jiMKai^M5ix OJIA. Ilpe^jiaraeTCH Taic*ce HOBoe pemeHHe rjisl mx 6o.nee TOHHoro 0603HaHeHM5I. Pred leti (I98I) so v Sarajevu kot ena pomembnejših publikacij Slovanskega lingvističnega atlasa (OLA) izšli Fonološki opisi2 (dalje FO), kjer so med drugim tudi fonološki opisi slovenskih govorov, ki so vključeni v ta atlas. L. 1988 je izšel 1. fonetični zvezek atlasa, (Refleksi jat), I.I99O pa 2. a (Refleksi nosnega e) in 2. b zvezek (Refleksi nosnega o), precej pa jih je v različnih stopnjah priprave. Že ob pripravljanju 1. zvezka so se pokazale različne nevzklajenosti v gradivu za posamezne slovanske jezike. Te so največkrat posledica prevelike navezanosti domačih raziskovalcev na tradicije nacionalnih dialektoloških zapisovanj. Nekatere razlike je uspelo vzkladiti že med samimi pripravami za tisk, nekatere pa so v prvih zvezkih OLA ostale. Med take sodi tudi označevanje dolžine glasov v slovenskih govorih in njene interpretacije v FO in na kartah OLA. Za posamezne opise so podatki in njihova interpretacija sprejemljivi, kot celota pa med seboj niso zadovoljivo vzklajeni. To velja tako za označevanje v gradivu kot v opisih. Nevzklajenost pride posebej do izraza na kartah, pri pripravljanju pa se prezre, ker imajo avtorji pred seboj samo gradivo, ne pa tudi njegove interpretacije v fonoloških opisih. K vsemu temu je zato potrebo nekaj dodatnih pojasnil. V FO so slovenski samoglasniški sistemi nastavljeni takole. Naglašeni : Nenaglašeni ali Dolgi : Kratki (=Kratki) (=Naglaš.) Naglas. Nenaglaš. 1. Solhica i u e o e a o + i u 2. Osne a e a i: u: ie uo e: o: a: 42 Jezikoslovni zapiski 1995 3. SvJKriž i V* u: ie uo ia 8 a ua a 4. Šmartno i: u: ie v* e: H? 9: a: e: 0: a: 3. Komen i: iA: u: ie: a: uo: e: 0: a: 6. Cerkno i: u: ie uo a: 7. Srednja vas i: u: e: o: e: o: + ar: a: 9- Valburga i: e: a: e: o: a: 8. Horjul i: u: e: o: a: 10. Luče i: ie e: o: *& ^0: a: u: F. Benedlk: Označevanje dolžine v Fonoloških opisih ... 43 11. Pomjan i: id: u: e: o: e: a: u * 12. Hrušica i: tA: u: ie uo e: o: a: 13. Bahno polje i:a u:a ie ua 14. Ribnica i: u: ie uo ei ou e: o: + ar ai a: 15. Dragatuš i: u: e: o: e: o: a: 44 Jezikoslovni zapiski 1995 16. Bučka i: u: e: o: "x>: + ar 18. Šmarje i: ie: e:i a:i u: o:u a:u t: * 19. Sp. Ložnica i u ? 9 ie uo " e » " a & 17. Mostec i: yi u: e: o: £> $: + r: a: 20. Videm i: VI: u: e: o: 21. Gomil ice i: yl: u: e: pi &i QU a: F. Benedik: Označevanje dolžine v Fonoloških opisih ... 45 146. Potoče i: u: i:a u:a e: o: e: o: + ar a: 147. Breznica i: u: e: g: e: o: a: 148. Kneza i: u: ia ua e: o: C: d: ea oa a: + a: 9: aa? 149. Gornji Senik i: \4: u: e:x o:u e: o: + ar a: Ker nas zanimajo predvsem dolgi in dolgi naglašeni samoglasniki, so izpisani samo ti. Kot vidimo, je osnovni kriterij delitve glasov dvojen: akcentsko (naglašenostno) nasprotje in kvantitativno (kolikostno) nasprotje. V kvantitativnih sistemih je kračina vedno označena z odsotnostjo znaka za dolžino, to je dvopičja za samoglasnikom. Dolžina pa je zaznamovana različno: monoftongi so vedno označevani z dvopičjem, diftongi pa navadno brez njega (2, 6, 10, 12, 13, 14, 21, 148), včasih pa tudi z dvopičjem (13, 146, 149 ter 10, 12, 16). V sistemih z akcentskim nasprotjem so nenaglašeni samoglasniki vedno zapisani brez znaka za dolžino, naglašeni pa različno: monof tongi in dif tongi z dvopičjem ali brez njega. 46 Jezikoslovni zapiski 1995 V točki 9 jö označevanje naglašenih samoglasnikov z dvopičjem popolnoma redundantno, celo zavajajoče, ker nasprotja med dolgimi in kratkimi samoglasniki v govoru ni. Način zapisovanja je ohranjen po tradiciji še iz časa, ko ni bilo znano, da ta razlika ne obstaja oz. ko je znak za dolžino pomenil fonetično oz. notranjo dolžino. Ko se je ugotovilo, da so nekdanji kratki samoglasniki podaljšani na dolžino nekdanjih dolgih, se je tudi tem enostavno dodal znak za dolžino in pri tem je ostalo. Monoftonški sistem, označevan z dolžinami, je tudi v točki 11. V bistvu iz tradicije, da v slovenskem jeziku obstajajo dolgi in kratki samoglasniki in ker ni kvantitetne razlike med samimi naglašenimi samoglasniki, je napravljen nekak kompromis in so, podobno kot v točki 9» kot dolgi označeni vsi naglašeni samoglasniki, kot kratki pa vsi nenaglašeni. Enako grafično označevanje z dvopičjem vseh dolgih (monof-tongov in diftongov) je tudi v točkah 5 i11 18. Nasprotno, označevanje brez formalnega znaka za dolžino za nagla-šene monoftonge in diftonge, ne glede na to, ali je sistem monoftongi-čen ali monoftongičnodiftongičen, je tudi v točki 1, kjer je sistem monoftongičen, ter v točkah 3 in 19» kjer je monoftongičnoddLftongičen. Točka 4 pa je kompromisna: monoftongi so označeni z dvopičjem, dif ton-gi brez, stanje pa je podobno kot v točki 9« Na splošno lahko rečemo, da je v sistemih z osnovnim akcentskim nasprotjem označevanje dolžine odveč, tudi če upoštevamo dejstvo, da so naglašeni samoglasniki daljši od nenaglašenih. To je namreč avtomatična lastnost glasov v teh sistemih. Ker pa je zapisovanje dvojno oz. celo trojno, dobimo napačen vtis, da so različni tudi glasovi: da je i, u,... v točkah 1, 3» 19 kratek, v točkah 5» 9» H» 18 pa dolg, dejansko pa je označevanje z dvopičjem samo podvojeno označevanje naglašenosti. Napačna interpretacija pride do optičnega izraza na kartah, kjer se dolžina označuje z vzporedno linijo zunaj osnovnega znaka (@ /6k|M| — dolg glas; 0 A ■■ — kratek glas). Slovenski dolgi glasovi so tako prikazani enako kot dolgi glasovi češkega, hrvaškega in srbskega jezika, kjer pa je razmerje med dolžinami in kracinami popolnoma drugačno kot v imenovanih slovenskih govorih. S tega zornega kota je posebno važno označevanje diftongov, kakor je pojmovan tudi ar, v kvantitativnih sistemih. V vseh slovenskih samo-glasniških sistemih so dif tongi po trajanju gotovo daljši kot monof tongi. Uvrščeni so normalno k sistemom dolgih glasov. Nekateri avtorji opisov so dolžinee označevali z dvopičjem, drugi pa so z dvopičjem označevali samo nekatere vrste diftongov, tretjim pa je dolžino pomenil že sam dvojni znak (uo, ei) in pri t. i. dvografih niso dodajali dvopičja. Pa tudi samo označevaje dolžine je različno: na koncu diftonga (5, 18: F. Benedik: Označevanje dolžine v Fonoloških opisih ... 47 ie:, uo:), ali na koncu prvega dela diftonga (13: i:a, u:a, e:i, 146: u:a). V opisih to ni nikjer razloženo, razen same uvrstitve k dolgim glasovom. Pri kartografiranju se oznake tipa uo:, e:i pojmujejo kot dolg diftong in se podajajo z znaki tipa O , če nimajo dvopičja, uo, ei, pa kot kratek, kar se podaja kot tip pi , v resnici pa taka razlika ne obstaja. Če bi hoteli v teh sistemih enakovredno označiti monoftonge in diftonge, bi morali tudi pri dif tongih povsod risati znak za dolžino. Ker pa kratkih diftongov sploh ni, bi bilo bolje, za slovenski jezik ne uporabljati znakov za dolge dif tonge in pri tem upoštevati, da že sam znak za dif tong pomeni dolžino. To bi bilo lahko izvedljivo, ker se ti znaki ločijo od ostalih. Problem zase je enofonemski diftong ar/ar:. Najdemo ga v točkah 7, 14, 16, 146, 148, 1^9. Vse to so kvantitativni sistemi in razen 1^9 tudi intonacijski. Poleg dolgega diftonga obstaja povsod tudi kratek, ki pa ni problematičen, ker je povsod pojmovan dvofonemsko. Dolg je pojmo-van enofonemsko zaradi preko obeh delov razpodeljene intonacije. K dolgim je uvrščen prav zaradi dif tonškosti (polglasniškega in zvočniške-ga elementa), vsak zase pa bi bil verjetno kratek. Grafično označevanje dolžine v FO in v gradivu je različno: v t. 14 in 16 za njim ni dvopičja kot znaka za dolžino, samo povezaj pod obema elementoma (ar), kakršen je skoraj vedno tudi pod drugimi enofonemskimi diftongi. Ta povezaj pa se v izdajah atlasa (zvezki s kartami) pri dif tongih tipa ei, ou, ie, uo izpušča. To je bila naknadna odločitev v fonetični sekciji. Do nje je prišlo zaradi lažjega tiska. V t. 146 je ar brez kakršnega koli znaka, kot dolgega ga je treba smatrati, če je zgoraj intonacijski akcent. V t. 7 je v FO dvopičje kot avtomatični razpoznavni znak dolgih diftongov postavljeno za ar, torej ar:, ta položaj dvopičja je tudi znak, ki kaže na enofonemsko pojmovanje diftonga. Povezaja ni. V t. lA8 je znak za dolžino za prvim delom diftonga (a:r), kot na vseh doslejšnjih pa je tudi na njem vedno znak za akut ali cirkumfleks. V t. 1^9 ni ob ar nobenega znaka, vsaj akcentuiran ar pa je pojmovan kot dolg. Vsak od naštetih ar je enakovreden drugim diftongom in če bi zanje na kartah izpušča 1 i znak za dolžino, velja isto tudi za ar. Ostati pa mora znak za intonacijo. Če na kratko povzamemo: v sistemih z akrantskim nasprotjem pri naglasenih glasovih ne bi smelo biti oznak za dolžino (podatek o nagla-šenosti je na karti podan posebej z izogloso), v kvantitatavnih sistemih pa bi bilo najbolje, da bi bili diftongi brez oznak za dolžino. Diftongi so nekateri res daljši kot drugi, vedno pa so v istem sistemu dolgih glasov tako kot dolgi monoftongL Nimamo namreč sistemov, v katerih bi bili dolgi in kratki diftongi. Da gre za diftong, se na karti vidi že iz znaka, ki se jasno loči od znakov za monoftonge. Absolutna dolžina glasov pa se na kartah ne prikazuje. 48 Jezikoslovni zapiski 1995 OPOMBI 1 Članek je bil namenjen in oddan za Makedonski jazi k, Skopje 1. 1990. 2 Fonološki opisi srpskohrvatekih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvačenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom, ANU BiH, Posebna izdanja, Knjiga LV, Sarajevo 198l Pe3K>Me 3to o6o3HaHeHMe He bo Bcex nymcrax (1 - 25, 146, 147, 148, 149) o^HHaicoBo. B cMCTeMax C OCHOBHbIM aKUeHTyaUHOHHbIM npOTHBOnOCTaBJieHHeM 0603HaHeHMe /JpJlTOTbl XBJIXSLGTCSI M3JIMUIHMM, TaK KaK Bee y#apHbie rjiacHbie npe#CTaBJi5üOT coöofi ^ojirne, 6e3y#apHbie ace - KpaTKMe. y#apHOCTb npe^cTaBJieHa Ha KapTe M3orJioccow, ^ojiroTa $opMOH ocHOBHoro 3HaKa. ^BoeTOHMe, o6o3HaHaioinee ßpJiroTy b nyHKTax 5, 9, 11, 18 smJiaeTca TOJibKo noBTOpeHMeM o6o3HaneHH5i y#apeHM$i, a He noKa3breaeT OaKTHMecKyio ppjirory rjiacHoro. B CHCTeMax c npoTMBonocTaBJieHMeM no ^ojiroTe-KpaTicocTM 6e3 o6o3HaHeHMa /^oJiroTbi #OJI3KHbI 6bITb AH0TOHTH. O O TOM, HTO peHb VLRGT O /JH^TOHTe, TOBOpMT y5Ke CUMa 0OpMa 3HaKa; OoHOJiorMHecKM /jojtthx m KpaTKMx ^Md)TOHroB b cjiobchckmx roBOpax HeT, a a6cojiK>THa^ /jojiroTa rjiacHoro Ha KapTe He o6o3HaHaeTca. Alenka Gložančev UDK 801.31 : 06L5 (^97.12) TDDI POSLOVNO IME JE KOT ZRCALO Članek z naslovom Tudi poslovno ime je kot zrcalo podaja analizo konkretnega potenci a 7 nega imena (Ozara, nastalega po apela tivu ozara), ki naj pokaže, ali izbrano ime oz. njegov motivacijski preplet sedmih parametrov ustreza poslovnemu imenu imanentni reklamni funkciji. Cet article dont le titre est Le nom commercial est aussi comme un miroir a pour objet 1'analyse d'un nom concret potentiel (Ozara, provenant du nom commun ozara - bord des champs). II montrera si le nom choisi ou, plus precisement encore, si I'entrecroisement des sept parametres repond ä la fonction immanente, c.ä.d. publicitaire, du nom commercial. V knjigi Enobesedna imena slovenskih podjetij (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana, 1991) in v članku Enobesedna imena zasebnih podjetij v delu Ljubljane (zbornik Jezikoslovni zapiski 1; Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 1991) sem obravnavala imena podjetij po analitični poti, to je tako, da je bila obravnava namenjena že obstoječim imenom, včasih tudi takim z dolgoletno tradicijo: namen raziskave je bil torej odkrivanje in analiza parametrov že oblikovanega oz. izbranega. Pri tem je bilo osnovno težišče konkretnega dela prav poizvedovanje pri oddajnikih oz. pri tvorcih imen, kar mi je bilo nujno potrebno izhodišče za besedotvorno tipologijo in motivacijski opis, za poskus estetskega vrednotenja imen, za ugotavljanje količinskega razmerja tuje proti domačemu in za razmišljanje o vzrokih naraščajoče mode dajanja tujih imen slovenskim podjetjem oz. izdelkom ter obenem za ugotavljanje najnovejših trendov pri dajanju imen (zlasti zasebnim) podjetjem v zadnjih treh letih. (Prim, članek v Delu, julij 1993» in v Književnih listih, december 1993). V pričujočem članku bom predstavila ime podjetja oz. organi zarije s sintetičnega, genetičnega vidika. Podana bo analiza parametrov pri izbiri imena, z namenom nakazati raznovrstnost vidikov, ki jih je treba upoštevati pri izbiri, da se ime lahko uspešno vključi v promocijski splet in s svojimi jezikovnimi prvinami omogoči vidno mesto imena v večdimenzionalnem svetu reklame. Članek ima štiri dele: 1. Uvod je kratka osvetlitev imen podjetij oz. izdelkov glede na zvrstni in stilistični vidik. 2. Prehodni del je oris neposredne pobude za predlog enobesednega imena za mariborsko na novo ustanavljano neprofitno organizacijo. 3. Jedrni del je navedba izbranega imena Ozara in nato analiza parametrov, s katerimi utemeljujem izbrano ime. 4. Sklep. 50 Jezikoslovni zapiski 1995 1 Uvod Imena podjetij, organizacij oz. izdelkov so posebna funkcijska zvrst jezika, posebna zato, ker imajo poleg svojega imenskega statusa v svoji genezi in delovanju (torej v procesu oddajnik — sprejemnik) poteze zlasti publicističnega, novinarskega jezika. Pri tem je treba poudariti, da gre predvsem za vidik zvrstnega stilističnega vprašanja, saj stilistika proučuje vsa sredstva, ki težijo k nekemu izraznemu cilju. Vsak jezikovni izraz se da proučevati z vidika njegove izrazne vrednosti, kar je tem bolj pomembno pri imenih podjetij oz. izdelkov, kjer potreba po sugestivni moči izraznega sredstva izvira že iz same reklamne vloge, ki je imenom podjetij oz. izdelkov imanentna: oddajnik (komunikator) namreč tudi z imenom želi sugerirati sprejemniku (kupcu oz. uporabniku, torej recipientu) kvaliteto svojega izdelka oz. storitve in zlasti v času velike konkurence s tem pokazati izrazito, konkurenčno lastnost svoje storitve. Seveda obstajajo tudi druga sredstva za promocijo izdelka—od najbolj razširjenega, reklame (kjer gre običajno za interakcijo jezikovnih sredstev z vizualnimi), pa do čisto predmetno konkretnih načinov (npr. degustacije oz. demonstracije izdelkov oz. storitev na domu). Vendar ime je tisto prvo In trajno komunikacijsko sredstvo med oddajnikom in sprejemnikom, je torej zelo vidni, izpostavljeni člen v procesu tržnega komuniciranja. Seveda je pri analizi imen treba upoštevati oba pola komunikacije, zato govorimo o stilistiki oddajnika in stilistiki sprejemnika. Teoretiki novinarske stilistike, ki ji do neke mere lahko prilagodimo t.i. poslovnoimenotvorno stilistiko, navajajo tri faze pri stilistiki oddajnika (proces ustvarjanja, pisanje, kodiranje) in tri faze pri stilistiki sprejemnika (proces sprejemanja, pojmovanje, osmislitev)1. — Glede na poslovnoimenotvorno teorijo pa z reklamnega vidika ustvariti dobro ime pomeni - uspeti predvideti tako interese, okus in stilistično naravnanost oddajnika kot tudi interese, okus, stilistično naravnanost ene ali več ciljnih skupin (sprejemnikov), ki jim je besedilo oz. ime namenjeno, oboje do optimalne mere uskladiti in zajeti v največkrat eno samo besedo — enobesedno ime kot firmo. "Stilistika se ne sprašuje, kaj je rečeno, ampak, kako je rečeno." In nadalje: "Jezik izraža, stil krepi izraznost." ... Ta "kako" in ,fkrepi izraznost" se kažeta v "emocijah, slikovitosti, estetskem užitku, sodelovanju uporabnika pri odkrivanju sporočila (npr. vsebine imena), nakazovanju neizkazanih vsebin (aluzije) ipd."2 V bistvu gre za stara razmišljanja, znana že od Aristotela dalje, ki jih je francoski naravoslovec in pisec z začetka 18. stoletja strnil v znano geslo "Stil — to je človek" (ftLe style c'est I'homme); pri reklamno naravnanem statusu imen podjetij, organizacij oz. izdelkov seveda nujno z dopolnilom, poudarkom, da je A. Gložančev: Tudi poslovno ime je kot zrcalo 51 stil res človek, vendar tudi družbena sredina, kateri človek pripada in ki ji je sporočilo namenjeno. Ime podjetja oz. izdelka ima tako v sebi več funkcij, ki se dajo klasificirati na različne načine, katerih skupni imenovalec pa so po Tomu Korošcu {prirejeno glede na funkcije časopisnih naslovov3) tri funkcije: (1) poimenovalno—informativna, (2) informativno—stališčna, (3) pozitivno—pridobivalna; ob tem T. Korošec navaja mnenje Popova, da "ni čiste funkcije, ampak vsaka že v sebi nakazuje že drugo, sorodno; ... funkcije si hkrati nasprotujejo in se med seboj dopolnjujejo. ... Ena od funkcij je navadno v prvem planu." Poslovnoimenska stilistika je dejansko do določene mere podobna stilistiki, veljavni za časopisne naslove v novinarski funkcijski jezikovni zvrsti. Mladenov za te pravi: ,fNaslovi so pomembni elementi javnega sporočila: naslov uvaja sprejemnika v informacijo: to je prvi vtis, sukus informacije, včasih le namig ali aluzija, včasih napoved ocene: naslov je tudi vizualni element; kot tak ali privlači ali odbija; včasih je samo simbolika, slikovita informacija, besedna igra; dober naslov učinkuje istočasno na oko, razum in srce." — Podobne oznake veljajo tudi za imena podjetij oz. izdelkov, saj je dobro ime skupek pomenskih in glasovnih sozvenečih učinkov, torej naj bi ime prav tako istočasno delovalo "na srce, razum in oko". Avtorja knjige Jazyk ulicy Skol'nik in Tarasov tak interakcijski preplet poslovnih imen posrečeno strneta v geslo AIDA, ki kot kratica povzema štiri temeljne naloge imena: attention, interest, desire, action (čemur bi ustrezal slovenski prevod: pozornost, zanimanje, želja, akcija). Zgoraj omenjene funkcije imen in nakazane jim imanentne lastnosti je pri izbiri ali oblikovanju imena podjetja oz. izdelka vsekakor treba upoštevati; dostikrat je izbira imena stvar trenutnega navdiha, včasih pa bolj pretehtanega premisleka; v vsakem primeru je izbiro dobro preveriti po vidikih, ki so za poslovno ime relevantni. 2 Prehodni deli Oris neposredne pobude za predlog enobesednega imena za mariborsko na novo ustanavljano neprofitno organizacijo V članku bom predstavila ime organizacije s sintetičnega, torej ge-neticnega vidika. Za pobudo se zahvaljujem gospodu Igorju Hrastu, ki me je kot predsednik mariborske Organizacije za kakovost življenja prosil za nasvet oz. predlog glede izbire imena za njihovo na novo ustanavljano organizacijo v Mariboru, pri čemer so si želeli, "da bi bilo ime (pristno) slovensko in tudi po slušni plati prijetno."7* Pri tem mi je izročil njihov za registracijo dejavnosti in tudi že za promocijsko predstavitev organizacije izdelani zlasti besedilni material, ki mi je bil v oporo pri predlaganju imena. 52 Jezikoslovni zapiski 1995 3 Jedrni del: Navedba izbranega imena Ozara in analiza parametrov kot utemeljitev izbire Za mariborsko na novo ustanavljano neprofitno organizacijo s širšim, opisnim imenom Organizacija za kakovost življenja se mi je po pregledu gradiva s predstavitvijo njene dejavnosti utrnila misel, da bi bilo morda primerno ime OZARA, in po analizi nekaterih parametrov so se utemeljitve sintetitirale v mnenje, da je za neprof itno organizacijo, katere glavni namen je posvetiti se pobolnišničnemu rekonvalescentne-mu procesu ljudi, ki v vsakdanjem življenju čutijo psihično preobremenjenost in s tem določene zdravstvene posledice, ime Ozara primerno: V tem me potrjuje tudi sprejem oz. odziv na to ime pri predsedniku organizacije, ki se je (kljub anketi, za katero je prosil razred neke mariborske srednje šole in s pomočjo katere naj bi dobil listo predlogov) odločil za ime Ozara ter vložil postopek za registracije te organizacije. Svoj predlog za ime OZARA kot enobesedno ime za neprof itno organizacijo s širšim imenom Organizacija za kakovost življenja utemeljujem z več vidikov: (1) pomenskega (semantičnega), (2) glasovnega (fonetičnega), (3) slovnično — oblikoslovnega, (4) etimološkega (uradna, znanstvena etimologija; asociativna etimologija), (5) asociacijsko-konotativnega, (6) besedno-slikovnega kombinacijskega vidika, (7) klasifikacijsko besedotvornega vidika. "Jezik javnega informiranja namreč ni osvobojen svoje komunikativne funkcije in se tudi ne more obnašati popolnoma svobodno115. To do precejšnje mere velja tudi za imena podjetij oz. organizacij, kjer naj ime v okviru močne konotativne funkcije, ki sugerira, vzbuja asociacije (kar odgovarja reklamni vlogi), tudi informira, predstavlja, če že ne direktno, pa vsaj z motivacijsko aluzijo. ''Tvorbo imen podjetij oz. izdelkov prav geneza s poudarkom na asociaciji in konotaciji povezuje z mehanizmom jezika reklam."6 3-1 Pomenski vidik utemeljitve imena Ozara Ozara je travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug, primeri rabe: na ozarah je konje ustavil; pasti po ozarah; zeleneče ozare in meje. (Razlaga besede in primeri so iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, 3- knjiga, 1979)- Beseda v SSKJ ni označena ne kot narečna ne kot starinska ali podobno, skratka — SSKJ jo predstavlja kot knjižno, kar pa seveda ne pomeni, da v kaki slovenski pokrajini nimajo A. Gložančev: Tudi poslovno ime je kot zrcalo 53 za to predmetnost drugega izraza"7, in ne pomeni, da jo vsakdo pozna, saj gre za "predmetnost", svet, ki je verjetno manj znan mestnim ljudem, zato pa nič manj slovenski. Glede na tak pomen besede ozara (kot je povzet po SSKJ) in glede na svoje poznavanje te besede (pri sorodnikih v okolici Kranja in Škofje Loke) ter glede na gradivo s predstavitvijo ciljev in dejavnosti te na novo nastajajoče mariborske organizacije — sem besedo OZARA predlagala za ime z osnovno pomensko utemeljitvijo, ki temelji na metafori kot osnovnem pomenotvornem in najbolj znanem sredstvu tudi v ekonomsko-propagandnih sporočilih, zlasti v poslovnem imenotvorju. - Vrste metafore v tej jezikovni zvrsti so tako kot sicer v jeziku glede na izvor oz. t.i. tertium comparationis zelo različne. Tako teoretiki za novinarsko stilistiko navajajo po izvornih področjih npr. medicinsko metaforiko, šolsko metaforiko, športno, religiozno, zoološko, botanično metaforiko ipd. Izvori metaforičnih izrazov so zelo pestri, raznovrstni — tako kot življenje; v primeru imena Ozara bi lahko torej rekli, da gre glede na področje za t.i. kmečko metaforiko. — Oblikovalec izbere dobro ime oz. zajame metaforični izraz iz tistega predmetnega izvira, za katerega predvideva, da ga vsaj določen del sprejemnikov pozna. Pri tem se je seveda priporočljivo izogniti t.i. šablonskim metaforam, kjer gre za nevarnost preobrabljene, vsakdanje metafore, ki kot ime deluje neorigi-nalno, ne prinaša svežine in ne odpira v sebi vrat potencialnega bogastva večpomenskosti imena, ali drugače povedano, nekako ustavlja pot motivacijskemu prepletu. Motivacijski preplet namreč za ime predstavlja odliko in je hkrati primeren tudi iz povsem pragmatičnega vidika različne vedenjske strukture ciljnih skupin (ali tudi strukture posameznikov znotraj ene same ciljne skupine): ni namreč mogoče pričakovati, da bodo vsi poznali oz. prepoznali izhodiščni metaforični izvor. 3-1J. Metaforične povezave Ime "Ozara" omogoča metaforične povezave z več poudarki delovnih ciljev, razvidnih v programu mariborske Organizacije za kakovost življe-nja&. Naj za nekaj takih poudarkov navedem metaforične interpretacije: • "vračanje" (Program, str. 2, zadnji ods.): Tudi prva smer (pot) ni bila slaba, ni bila zaman, bila je celo potrebna, zdaj se je treba vrniti spet nazaj, v drugo smer. • "počitek", *!sprostitev" (Program, str. 3, zadnji ods.): Iz izkušnje in iz pripovedovanja vem, da se je včasih na ozarah tudi malicalo, torej počivalo, sprostilo; na to kaže tudi primer iz SSKJ: pasti na ozarah (velja za živino, konje, ki so vlekli plug); še primeri iz literature: Prežih, Samorastniki: Materi se je deček zasmilil, vzela je šilo in gonila sama, medtem je Neč na ozarah trdno zaspal; I. Cankar: Tako 54 Jezikoslovni zapiski 1995 sta se menila na ozarah; J. Švajncer: Samo enkrat bi še rada odšla po ozari med zorečo pšenico ...; A. Gradnik: Spet si mi svet, ti dom, ti rodna streha, ognjišče toplo, vrt in oreh stari, kopača, lese, stog in plug na ozari. m "kontinuirano delovanje", "vztrajnost" (Program, str. 2, zadnji ods.): Da preorješ celo njivo in jo pripraviš za setev, je potrebno večkrat priti s plugom do ozar in iti nazaj in spet do ozar in spet nazaj ...; tudi pri ohranjanju duševnega zdravja so potrebne prav temu namenjene aktivnosti — preorati njivo svojega življenja (vmes počivati, se sprostiti; pogled naprej in nazaj), da je pripravljena na setev. • "preko dela omogočati doživljanje pozitivne, socialno sprejete vloge" (Program, str. 3» zadnji ods.): La zorana njiva (vmes počitki oz. obračanje na ozarah) je pripravljena na za človeka osrečujočo setev in s tem povezanim (za)upanjem v žetev. 3-2 Glasovni vidik utemeljitve imena Ozara: m Beseda ozara ima pet črk (oz. fonemov), torej je primerno dolga tudi za ime (tudi glede na statistične podatke o povprečni dolžini slovenske besede iz konkretne jezikovne rabe9). • Vseh pet f onemov je zvenečih: trije samoglasniki: o in dva a-ja (vsi so največje odprtostne stopnje) ter dva soglasnika, ki pa sta oba iz skupine zvenečih: z in r, pri čemer z- ju jemlje morebitno rezkost prav njegovo mehkejše glasovno okolje. • Porazdelitev samoglasnikov in soglasnikov je primerna, zaporedno menjavajoča se, kar prispeva k blagoglasnosti, daje vtis prijetne valovitosti, vizualno primerljive tudi s pogledom na zorano njivo. Pomen evfonije (blagoglasnosti) ali vsaj lahke izgovorljivosti za poslovno imenotvorje poudarjajo različni teoretiki, saj se nanjo navezuje (1) impresivna funkcija imena (prim, tudi 3*5 ~ asociativno-konotivni vidik) kot temeljna v teoriji reklame (saj pritegne, povzroči, da nekaj sploh vzbudi pozornost) in (2) z enako pomembnostjo tudi mnemotehnična funkcija imena (katere bistvo je tehnika pomnjenja oz. zapomnitve)xo. Seveda je blagoglasnost pomembna zlasti zaradi nanjo navezujoče se impresivne funkcije, katere moč je premo sorazmerna z muzikalnostjo (blagoglasnostjo besede). Tako je v knjigi The Discourse of Advertisings glasba opisana kot "sintaksa brez semantike", zaradi česar je muzdkal-nost bistveno povezana s konotacijo. 3-3 Slovnično — obli kosi ovni vidik utemeljitve imena Ozara SSKJ ima pri besedi ozara oblikoslovno oznako na v. mn.9 kar pomeni, da se beseda navadno, največkrat rabi v množini (npr. pasti konje na ozarah). Vendar, ker je osnovna oblika v slovarju navedena v ednini, se A. Gložančev: Tudi poslovno ime je kot zrcalo 55 lahko tako tudi rabi; torej: edninska oblika je prav tako primerna oz. pravilna. To potrjujejo tudi primeri iz rabe, dokumentirani v literaturi, ki jo v obliki za SSKJ potrebnih izpisov hrani inštitutska gradiv-ska kartoteka, ki pokaže, da večina pisateljev uporablja besedo v množini, torej na ozarah (Prežih, A. Ingolič, I. Cankar, F. S. Finžgar, J. Jalen, M. Malenšek), nekaj pa je tudi primerov rabe v ednini, torej na ozari (A. Gradnik, J. Švajncer, M. Lobnik). Za ime podjetja, organizacije je tudi iz zgolj pragmatično skladenjskega vidika (enostavnejša raba v povedi, v različnih skladenjskih zvezah) edninska oblika boljša, primernejša. 3A Etimološki vidik oz. etimološka osvetlitev besede ozara naj bolj globinsko razjasni sporočilno, predstavitveno funkcijo imena Ozara. 3Al Uradni etimološki vidik Etimološki poznavalci besedo ozara večinoma razlagajo kot postver-bal, torej izglagolski samostalnik od glagola orati. Naj citiram: "ra-zara (f.) ozara ... Poleg ozara, vzara, žara »isto« najverjetneje postver-bal iz prefigiranega glagola sin. razarati (impf.) »auseinanderpflügen« poleg neizpričanega *(o-)vzarati. Sin. razarati je sekundarni impf, k pf. raz-orati, -örjem, glej oräti." (F. Bezlaj, M. Snoj, M. Furlan — Etimološki slovar slovenskega jezika HI — gradivo (november 199*0. In Bezlaj — Etimološki slovar slovenskega jezika II (Ljubljana, 1982) pri glagolu ora-ti: "... Problematično je tudi ozara, nav. pl. ozare, vzare, žare »Querfurchen, Ackerrein«, verjetno *v%z-ara\ pogostno v mtpn. Ozare, Vozare, Oza-rišče, Žare, Zarce, Žarnice*, prim. stp. wzör »oranje; model«, č. zvur, obrat na Jeden zur. Machek, NR XII 63 zavrača Oberpfalcerja, NR XII 88, da se tu križata dve osnovi." 3-4-2 Asociativnoeti/nološki vidik Ob uradno veljavni etimološki osvetlitvi, kot jo za slovenščino podaja citirani Etimološki slovar slovenskega jezika, je pri imenu Ozara, nastalem s polastnoimenjenjem besede ozara, katere etimologija ni znana vsem, tudi ne vsem govorcem te besede, prav zato treba poudariti še naravno težnjo, izvirajočo iz sporočanjske funkcije jezika, da pomensko nejasnim besedam poskuša najti ali pripisati pomen, zlasti če za to v jeziku obstajajo asociativne ali vsaj delno homonimne možnosti. Gre za postopek t.i. asociativne etimologije (znane iz ljudske etimologije), ki je pravzaprav "drugotna semantizacija oz. osmislitev najpogosteje pomensko že izpraznjenih ali oslabljenih prvin"110. Gre za t.i. pomenske predrugačitve, ki so, seveda ob pomenski oz. metaforični primernosti, imenu v korist in odliko, saj raznovrstni motivacijski sklop, ki da 56 Jezikoslovni zapiski 1995 motivacijski preplet, obogati konotativno funkcijo imena in s tem razširi vplivnost na več ciljnih skupin. V primeru besede ozara se poleg uradne etimološke razlage (ozara < orati) za drugotno oz. asociativno etimološko razlago šteje razlaga besede ozara < zarja, s tem pa za drugotno osmislitev ozara 'nekaj, kar je v zvezi z zarjo'; 'nekaj, kar je ozarjeno'. V besedi ozara gre torej za povezavo dveh semantemov — orati in zarja, kar je potrdila tudi manjša anketa, v kateri so bili pripravljeni sodelovati kolegi, sodelavci na Inštitutu. Pri tem so se pokazale tri skupine: 1. skupina: anketirani besedo ozara poznajo; vedo, da je uradno etimološko ozara < orati; 2. skupina: anketirani besedo ozara poznajo; menijo, da je etimološko *ozara < zarja; 3- skupina: anketirani besede ozara ne poznajo (morda le nejasno iz literature); menijo, da je etimološko morda *ozara < zarja. Osrednji del besede ozara — zar — je za asociacijo na besedo zarja odločilen. Glede na dodatno pomensko polnjenje uradno etimološko razložene besede ozara < orati gre pri etimološki izpeljavi ozara < zarja za aso-ciativnoetimološki pristop, torej za drugotno, dodatno semantizacijo, ki je za življenje besede, predvsem imena, prav tako pomembna12. 3-5 Ascxriacijsko--koDotativni vidik utemeljitve imena Ozara 3-5-1 Glede na asornacijski vidik nepoznavalcem beseda ozara vzbuja aso-ciacijske aluzije (kot je podrobneje razvidno iz točke 3«4.2) na zarjo, nekaj, kar je ozarjeno; poznavalci pa so poleg trdnega denotativnega pomena ozare 'travnat svet na koncu njive,...' imeli prav tako asociacijo na besedo zarja, na nekaj, kar je ozarjeno, torej na izglagolski samostalnik iz glagola ozariti oz. njegovega deležnika ozarjen. 3-5-2 Glede na konotativni vidik besede ozara je med anketiranimi delna razlika, odvisna od poznavanja sveta, ki ga ozara kot denotat poimenuje. — Anketirani, ki svet besede ozara poznajo, besedo konotativno dojemajo kot svetlo, prijazno; med desetimi poznavalci sta glede na to tudi dve individualni odstopanji: enemu beseda vzbuja le trden denota-tivni pomen, drugemu pa nekaj, kar je na kmetijskem področju (morda zaradi drugačnega načina obdelovanja) izginjajoče. Za konotativni vidik so posebno dragocene oznake, ki jih beseda ozara vzbuja pri nepoznaval-cih: le-ti jo dojemajo kot svetlo, optimistično, odprto. Glede na približno enako konotativno dojemanje besede ozara kot svetle tako pri poznavalcih predmetnosti, ki jo beseda označuje, kot pri nepoznavalcih,13 se da sklepati na njeno splošnejšo pozitivno konotativno vrednost. A. Gložančev: Tudi poslovno ime je kot zrcalo 57 3.6 Besedno-slikovni kombinacdjski vidik utemeljitve imena Ozara Človek kot komunikacijsko bitje je večplasten glede na vrste dražljajev, ki jih prejema, in glede na vrste vtisov, ki se v njem ob tem oblikujejo. Za krepitev zaželenega vtisa je seveda potrebna ustrezna interakcija več sredstev. Med temi se npr. pri reklami na uličnih panojih ali televizijskih videospotih praviloma uporabljata dve sredstvi: beseda/e in slika. Pri reklamah sta pomena obeh sredstev na sprejemnika nekako v ravnotežju. Na imenotvornem področju pa bi bilo o enakovrednem pomenu besede in slike težko govoriti, saj ime neprimerno večkrat nastopa samo, samostojno, kar je utemeljivo že z vrsto prenosnika, saj pri govornem prenosniku ostaja samo beseda, torej ime, slika se govorno pač ne more udejaniti. Pa vendar je vizualni element tudi pri imenu podjetja zelo pomemben. S tem ne mislim samo na grafično oblikovanje imena, pač pa na kombinacijsko povezavo imena z grafičnim znakom podjetja. Če sta pri obeh, pri besedilnem (ime) in slikovnem (grafični znak) zlasti konotativ-no—asociativni del usklajena, istosmerna, potem je slikovni prikaz nekakšna spremna vizualizacija nosilnega elementa — besede, torej imena. Na področju grafičnega obliJkovanja so seveda izdelane specialne teorije; tu naj povzamem le, da se za dober grafični znak, ki navadno na reklamah ali uradnih dokumentih spremlja ime, šteje tak, pri katerem pomen v besedi imena in vtis v sliki grafičnega znaka v dojemanju zlasti pri ciljnem sprejemniku hodita vštric in tako vzajemno krepita izrazno moč. V konkretnem primeru, obravnavanem v članku o enobesednem imenu Ozara za neprofitno organizacijo s širšim imenom Organizacija za kakovost živi jen ja, je grafični znak takle: Psihološko gledano sam po sebi kaže dva pola človekove notranjosti in okolja - različna (kar je nakazano z dvobarvnostjo rumeno-rdeče1^) pa vendar usklajena. Vse slikovno gradivo je zajeto v elipsasto ali — simbolno gledano — jajčasto obliko, sugerirajočo nam izvor človekove indi- 58 Jezikoslovni zapiski 1995 vidualnosti; to jajčasto obliko s človekovo podobo v sebi pa obdaja širši krog, nakazujoč s svojo simboliko skrivnost življenja, krogotok, povezanost, skupnost15. Tako ime Ozara z opisanim grafičnim znakom omogoča in poudarja večplastno komuniciranje med oddajnikom in sprejemnikom. Grafični znak je barvno razdeljen na dva vsebinsko dopolnjujoča se dela, od katerih zlasti tisti z rumeno barvo izrazito poudarja sončno, svetlo, optimistično plat, kakršno so glede na konotativni vidik (prim. točko 5) pripisali imenu Ozara skorajda vsi anketirani; slika torej konotativne razsežnosti imena Ozara še utrjuje, zato je kombinacija imena in grafičnega znaka učinkovita. Glede na opisane različne poglede na enobesedno ime Ozara (prim. točke 3*l—3*5) lahko predstavljeni grafični znak pomenski besedni preplet še dopolni in osvetli, zato je za ime pomemben tudi ta, besedno--slikovni kombinacijski vidik. 3-7 Klasifikacijsko besedotvorni vidik utemeljitve imena Ozara Za izhodišče je vsekakor treba poudariti, da je Ozara ime t.i. preka-tegori zi ranega tipa, torej nastalo s polastnoimenjenjem v jeziku že obstoječe besede ozara. Gre torej za neosemantizem in ne neologlzem (tj. za besedo, ki je dobila s polastnoimenjenjem nov pomen, funkcijo, ne pa za besedo, ki bi bila na novo tvorjena, namenoma za ime te organizaci-je). Ime Ozara pa je učinkovito tudi zato, ker kljub svojemu osnovnemu jezikovnemu statusu neosemantizma odpira možnosti za dodatne neologi-stične besedotvorne vidike oz. dodatne besedotvorne utemeljitve. Tako bi lahko ime Ozara razlagali tudi kot izvečbesedni anagram sloganskega tipa, kar je za povezavo imena z morebitnim propagandnim besedilom celo priporočljivo: Ozara < (slogana) "ohranitev zdravja, radosti". Dodatno utemeljevanje imena Ozara z anagramsko možnostjo v tem primeru seveda ni nujno potrebno, ker je pestrost motivacijskega prepleta dosežena že z drugimi vidiki (prim, točke 3-l""3«6), vendar je lahko dodatna zanimivost, v sklopu celotnega reklamnega promocijskega procesa celo dobrodošla. 4 Skep Ker je motivacijski preplet zaradi raznih funkcij, izhajajočih delno iz reklamne vloge imen podjetij oz. izdelkov pa tudi različnega poznavanja besed raznih ciljnih uporabnikov v procesu oddajnik - sprejemnik imenu v korist, se mi je zdelo potrebno ime Ozara predstaviti zlasti z zanj primarnega vidika neosemantizma, pa tudi z vidika v tem primeru sekundarnega neologizma, in drugih zanj relevantnih vidikov, v prepletu katerih bo beseda ozara zaživela v imenu Ozara. A. Gložančev: Tudi poslovno ime je kot zrcalo 59 Primernost predloga za enobesedno ime Ozara potrjuje tudi sprejem oz. odziv na to ime pri predsedniškem odboru Organizacije za kakovost življenja: tako je danes ta mlada mariborska neprofitna organizacija že registrirana z enobesednim imenom Ozara. — Učinkovitost izbire imena Ozara bo v polni oz. realni meri pokazal seveda šele odnos ciljnih uporabnikov, saj je komunikacijski proces, kot je že uvodoma rečeno, enakovredno odvisen tako od stilistike oddajnika (oz. tvorca imena) kot od stilistike sprejemnika (oz. ene ali več ciljnih skupin), ki mu je ime s svojim, zanj značilnim motivacijskim in funkcijskim prepletom v komunikacijski interakciji namenjeno. OPOMBE 1 Prim. Marin Mladenov, Novinarska stilistika, 1980 (str. 3). 2 Prav tam (str. 6). 3 Prim. Tomo Korošec, Poglavja iz strukturalne analize slovenskega časopisnega stila, (doktorska disertacija), Ljubljana, 1976 (str. 248). ** Tako gospod Igor Hrast. 5 Prim. Marin Mladenov, Novinarska stilistika, 1980 (str. 3)- 6 Prim. Andrzej Lewandowski, Wspolczesne polskie nazwy firmowe, 1992 (str. 2*5). T Gradivo Leksikološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU navaja še druge slovenske izraze: vrat, vrati, sovratnik, vozare, ozar, žare, za vrat, zavra tec, zavratnik, zvrati, zvratnica, zrat-nik, vzvrati, griva, okrajek, oračka. 3 Program mariborske Organizacije za kakovost življenja mi je izročil njen predsednik, g. Igor Hrast. 9 Stane Suhadolnik, Odnos med dolžino, obvestilnostjo in pogostnostjo besed, Slavistična revija, XX, 1972, št. 1 (str. 135-148). 10 Prim. Andrzej Lewandowski, Wspolczesne polskie nazwy firmowe, 1992 (str. 249). ^ Prim. The Discourse of Advertising, London, 1993» str. 44. :LaÄ Prim. Alenka Šivic-Dular, 0 ljudski etimologiji, v: XXVI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 1990 (str. 155-171). 12 Za sodelovanje v anketi se zahvaljujem vsem sodelavcem z našega Inštituta, zlasti tistim iz Leksikološke in Dialektološke sekcije, med temi za prvo etimološko usmeritev V. Nartniku; za vpogled v gradivo za tretjo knjigo Etimološkega slovarja slovenskega jezika pa M. Fur-lan in M. Snoju iz Etimološko-onomastične sekcije Inštituta. 13 Tudi pri testiranju asociativno-konotativnega vidika se opiram zlasti na anketo med sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramov- 60 Jezikoslovni zapiski 1995 ša ZRC SAZU (kot je navedeno že v opombi 12); pri tem se zavedam, da je za tovrstno raziskavo testni vzorec številčno sorazmerno majhen, — Veliko konotativno energijo pa vzbuja Ozara tistim, ki iz svojega domačega govora poznajo ozaro/e v pomenu 'svet, ki se vidi od domače hiše'. V literaturi kaže na ta pomen Jože Pogačnik (Sinje ozare, 1932): ,fNa ozarah tam polja slovenska ležijo ... Za polji grmovi, drevesa stojijo, sipajo v lehe svoj pisani plod." V navedenem pomenu je beseda ozara prav tako močno odprta za metaforične prenose z veliko konotativno močjo. ±n Pri preslikavi na črno-belo tehniko svetli deli seveda predstavljajo rumeno, temni pa rdečo barvo v grafičnem znaku. 13 Tudi začetna črka besede ozara oz. imena Ozara oblikovno vzbuja asociacije na življenje, skrivnost življenja, krogotok; povezanost, tudi skupnost. NAVEDENKE KOT LITERATURA The Discourse of Advertising. — London, 1993. Tomo Korošec, Poglavja iz strukturalne analize slovenskega časopisnega stila. — Ljubljana, 1976. Tomo Korošec, Zapiski s predavanj Jezik in stil oglaševanja. Andrzej Lewandowski, Wspölczesne polskie nazwy firmowe. — 1992. Marin Mladenov, Novinarska stilistika. — I98O. Stane Suhadolnik, Odnos med dolžino, obvestilnostjo in pogostnostjo besed. - Slavistična revija XX, 1972, št. 1 (str. ^-l^). Alenka Šivic-Dular, 0 ljudski etimologiji. - XXVI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (Zbornik predavanj), Ljubljana, 1990, str. 155-171. L. S. Skol'nik - E. F. Tarasov, Jazyk ulicy. - Moskva, 1977. Resume LE NOM COMMERCIAL EST AUSSI COMME UN MIROIR Cet article dont le titre est Le nom commercial est aussi comme un miroir a pour objet Tanalyse d'un nom concret potentiel; l'analyse devra prevoir si le nom choisi ou, plus precisement encore, si l'entre-croisement des differentes motivations contenues dans les differents parametres repondra ä la fonction immanente, cä.d. publicitaire, du nom commercial. L'article est divise en quatre parties: ^introduction est une courte explication concernant le nom des entreprises en fonction du genre et A. Gložančev: Tudi poslovno ime je kot zrcalo 61 du style choisi. La partie de transition est la description d'une initi-tive tout ä fait concrete qui propose que le nom d'une organisation ä but non lucratif nouvellement creee ä Maribor soit un nom compose d'un seul mot. La partie centrale cite le nom choisi, ä savoir Ozara, pour ensuite l'analyser de sept points de vue: (1) semantique, (2) phone-tique, (3) grammatical et morphologique, (4) etymologique, (5) associatif et connotatif, (6) combinatoire mot-signe, (7) derivationnel. La quatri-eme partie, la conclusion, insiste sur le fait qu'une certaine diversite des parametres internes, dont l'entrecroisement permettra au nom comm-un ozara de renaitre dans le nom Ozara, distinguera ce nom des autres; mais ce n'est que le rapport des consommateurs cibles qui montrera vraiment toute I'efficacite du choix, le processus de communication dependant, comme cela a deja ete dit dans l'introduction, autant de la stylistique de l'emetteur que de celle du recepteur. Alenka Gložančev UDK 659-2 : 06l.6(497-12 Lj.) OSVETLITEV MARKETINŠKEGA UPRAVLJANJA Z VIDIKA INTERNEGA NERKEHNGA Članek, ki je del širše teoretično-aplikativne razprave, prikazuje temeljne poteze internega marketinga, ki je kot enakovredna vzporednica eksternega marketinga nujna osnova za uspešnost tako profitne kot tudi neprofitne organizacije, v našem primeru Znan tvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti oz. njegove enote, Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Cet article, extrait d'un expose plus large de theorie appliquee, präsente les principaux traits du marketing interne, devant se derou-ler parallelement au marketing externe et etant une base necessaire au succes des organisations aussi bien ä but lucratif que non-lucratif. Dans notre cas, nous traiterons du Centre de la recherche scientifique de l'Academie Slovene des sciences et des arts, et plus precisement encore de l'une de ses unites, rinstitut de la langue Slovene Fran Ramovš. 0 Namen in oris pričujočega pisnega izdelka Pričujoči pisni izdelek0 (z naslovom Marketing v neprofitni organizaciji in s podnaslovom Analitični prikaz marketinškega upravljanja ob primeru knjige Enobesedna imena slovenskih podjetij, ki jo je izdal Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra SAZD kot enota neprofitne organizacije)1 je bil izpitna naloga za predmet Trženje in tržno komuniciranje, ki je eden od predmetov v interdisciplinarnem programu mojega podiplomskega študija (oddana in obranjena v marcu 199*0. Analitični prikaz marketinškega upravljanja na le majhnem segmentu sicer obširnega raziskovalnega programa, značilnega za ZRC SAZU oz, za njegovo enoto, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, mi je bil dovoljen, ker je moja sedanja in perspektivna primarna strokovna usmerjenost jezikovnokomunikološka, torej jezikoslovna, in ne marketinško-upravljavska; iz takšne zamejenosti izhajajoča posledica je tudi ta, da so nekateri parametri marketinškega upravljanja, procesi in dejstva prikazani podrobneje, drugi pa so le omenjeni. Mentorici in predavateljici prof, dr, Nadi Sfiligoj se za dovoljeni pristop lepo zahvaljujem; pomeni možnost približanja marketinškoupravljavske tematike mojemu ožjemu strokovnemu, jezikoslovnemu področju in s tem zame večjo osmi-slitev študija tega predmeta, saj mi kot avtorici knjiga Enobesedna imena slovenskih podjetij pomeni temeljno podlago za podiplomski študij poslovnoimenoslovne oz. jezikovnokulturne problematike. Konkretno aplikativno tematiko sem obravnavala v soglasju z vodstvom Inštituta: A. Gložančev: Osvetlitev marketinškega upravljanja ... 63 sedanjo predstojnico dr. Varjo Cvetko Orešnik (od leta 1992 dalje) in dr. Vladimirjem Nartnikom, upravnikom Inštituta v letih 1989-1991* tj. v času sprejema moje raziskave v tiskovni program Inštituta in izida knjižice Enobesedna imena slovenskih podjetij. Naloga ima 3 dele: 1. del, uvod, je zelo strnjena Teoretična predstavitev marketinškega upravljanja z navedbo izbranega modela njegovega prikaza v neprofitnih organizacijah. 2. del, aplikacija teorije na konkretni primer, je Prikaz marketinškega upravljanja v konkretni neprof itni organizaciji po parametrih Kotler je-vega modela oz. tako obdelan Analitični prikaz marketinškega upravljanja ob primeru knjige Enobesedna imena slovenskih podjetij, ki jo je izdal Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU kot enota neprofitne organizacije Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. 3. del je Osvetlitev marketinškega upravljanja z vidika internega marketinga. Podrobneje kaže vsebino celotnega prispevka naslednji pregled: 0 Namen in oris pričujočega pisnega izdelka 1 Teoretična predstavitev marketinškega upravljanja 1J. Opredelitev pojma \2. Kratek oris razvoja pojava in izraza 13 Osnovni pojmi marketinškega upravljanja in odnosi med njimi lA Prenos marketinškega koncepta iz prof itnih tudi v neprof itne organizacije lAl Specifičnosti neprof itnih organizacij lA.2 Analiza organizacij glede na dovzetnost za marketinško upravljanje 1.5 Prikaz Kotlerjevega modela marketinškega upravljanja v (neprofitnih) organizacijah (shema) 2 Prikaz marketinškega upravljanja v konkretni neprof itni organizaciji — Analitični prikaz marketinškega upravljanja ob primeru knjige Enobesedna imena slovenskih podjetij, ki jo je izdal Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU kot enota neprof itne organizacije ZRC SAZU 2J- Poslanstvo z opredelitvijo ciljev in nalog PA A Poslanstvo ZRC SAZU 2AJZ Poslanstvo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU 2JL3 Poslanstvo knjige Enobesedna imena slovenskih podjetij 2J? Analiza okolja z analizo virov P.PA Analiza okolja P »P A A Interno okolje PJPAJP Tržno okolje 64 Jezikoslovni zapiski 1995 Z2JL3 Konkurenčno okolje P.PAA Javno okolje ?,?.1.5 Širše družbeno okolje ?.?.? Analiza virov (SWOT-analiza) ?■?,?■! Prednosti ?.?.?.? Slabosti ?,?,?-3 Grožnje ?.?.?A Priložnosti 2.3 Izbira marketinške strategije 2.3JL Izbira ciljnih trgov 2.3J2 Konkurenčno pozicioniranje Z.3.3 Marketinški splet za (intelektualne) storitve 2.3-3-1 Storitev oz. izdelek 2.3-3-2 Procesiranje 2.3-3-3 Mesto menjave 2.3.3A Cena 2-3-3-5 Ljudje 2-3.3-6 Promocijski splet 2-3-3-6J- Komuniciranje z javnostmi 2.3.3.6^! Publiciteta 2.3-3-6-3 Pospeševanje prodaje 2-3-3-7 Fizični dokazi 2.4 Organizacijska oblika 2.5 Oblikovanje sistemov 2.5-1 Marketinški informacijski sistem 2Jy2. Marketinško planiranje 2.5-3 Sistem marketinške kontrole 3 Osvetlitev marketinskega upravljanja z vidika internega marketinga 3J- Stopnja usmeritve marketinga 3-2 Integrirani marketing 3-3 Pomen internega marketinga 3-3-1 Model internega marketinskega spleta 3-3-2 Organizacijska kultura 3-3-3 Etika v podjetništvu 3.3A Pomen internega marketinga ob konkretnem primeru 3-4 Za sklep izpitne naloge Opombe Literatura V tem članku sta predstavljena le prvi in tretji, torej splošnejša dela naloge (enoti 1 in 3 ter njune podenote). A. Gložančev: Osvetlitev marketinškega upravljanja ... 65 1 TEORETIČNA PREDSTAVITEV MARKETINSKEGA UPRAVLJANJA U Opredelitev pojma ftMarketing je predvsem sodobna poslovna politika oziroma praksa, ki povezuje ponudbo dobrin in storitev (proizvodnjo) s povpraševanjem (porabo) po njih."2 Drugače povedano: Marketing je "povezovalni člen med ponudbo in povpraševanjem"3, pri čemer je povpraševanje mogoče le ugotavljati, mogoče pa ga je tudi ustvarjati; po mnenju vodilnih sodobnih teoretikov trženja je ustvarjanje povpraševanja končni cilj sodobne tr-ženjske strategije, odkoder formulacija, "da je trženjsko upravljanje konec koncev upravljanje s povpraševanjem";^ za družbeno pošteno poslovanje je bistvenega pomena, da je usmerjanje in ustvarjanje povpraševanja družbeno odgovorno v polnem pomenu besede. U2. Kratek oris razvoja pojava in izraza tfBeseda marketing se je prvič uporabila v ZDA 1. 1901 kot sinonim za omogočanje široke distribucije kmetijskih pridelkov po nastajajoči državi. V svoji zgodovini si je ta termin kasneje nadel prizvok orodja za pospeševanje prodaje, kar ni v skladu ne z njegovim konceptom ne z izvorno funkcijo/*3 Potem ko je marketing kot interdisciplinarna upravljavska disciplina (najprej v gospodarskih, profitnih organizacijah) v Ameriki in drugod po zahodni Evropi že nekaj časa realnost, se začne marketinško razmišljanje v Sloveniji pojavljati v 60. letih: Vendar to obdobje gospodarskega in družbenega razcveta s tehnobirokratizmom 70. let doživi prelom in zamrznitev, tako da se uspe marketing rehabilitirati in z ostalimi družbeno naprednimi procesi oživi v Sloveniji spet v 80. letih. 1.3 Osnovni pojmi marketinskega upravljanja in odnosi med njimi Marketinško upravljanje6 je kompleksen proces, saj pomeni interdisciplinarno strnitev poslovne filozofije in poslovne politike - ali drugače povedano - je hkrati vizija, načrtovanje, izvedba, menjava in kontrola z namenom uresničevanja poslanstva organizacije oz, ustanove in s tem zadovoljevanja potreb uporabnikov izdelkov oz, storitev. Ta tako kompleksen proces je bil (ne le v Sloveniji, ampak tudi v razvitejšem zahodnem poslovnem svetu) dolgo časa žal istoveten oz. zamenjevan z le enim od svojih številnih, v razvojnem smislu zgodnejših segmentov, to je s tistim svojim delom, ki je že po svoji naravi najopaznejši, včasih kar vsiljivo agresiven, torej je z ekonomsko propagando oz. oglaševanjem. Takšno zgrešeno istovetenje je bilo seveda marketinškemu upravljanju v škodo. Prvotno (do neke mere pa še danes) kritičen in v splošnem nezaupljiv odnos do marketinga je posledica: 1. (že omenjene) neustrezne identifikacije z ekonomsko propagando, torej izredne ožitve njegove funkcije; 66 Jezikoslovni zapiski 1995 2. nepoznavanja oz. nepriznavanja razvoja samega marketinga (prikaz sledi). Marketing je torej lahko pridobival ugled po eni strani z uzavešča-njem vseh segmentov tega kompleksnega procesa (k 1), vzporedno s tem pa je k njegovemu ugledu in splošnemu priznavanju upravičenosti prispevala časovna komponenta (k 2). Gre za razvoj samega marketinga, ki je od najpreprostejše, prve stopnje, proizvodne usmeritve preko treh naslednjih stopenj (izdelčne, prodajne, marketinške) nadgrajeval svojo vsebino do pete, najvišje stopnje, to je družbeno-marketinške usmeritve; družbeno-marketinška usmeritev edina zagotavlja dolgotrajno vitalnost organi racije, optimalno zadovoljevanje uporabnikov in obenem širših družbenih interesov, potrebnih za napredek, ohranjevanje in humanizaci-jo družbe ter njenega materialnega in duhovnega okolja (narave in vrednot). Zaradi marketinške naloge marketinga v tej družbeno-marketinški usmeritvi, to je naloge zagotavljati dolgoročno vitalnost organi zarije, se je pomembno zavedati tudi preciznejšega termina - strateško marke-tinško upravljanje: ta preciznejši termin se zaradi navadno opuščajoče-ga določila strateški tako izenači s terminom marketinško upravljanje (ki mu je pojem strateškosti praviloma sploh inherenten). Strateškost, ki naj zagotavlja vitalnost organizacije, se namreč neločljivo povezuje z ugotavljanjem oz. zagotavljanjem konkurenčne prednosti in s tem sledečim korakom, to je s konkurenčnim pozicioniranjem. Zlasti v obdobju velike ponudbe, torej konkurence, mora vsaka organizacija iskati svoj "prostor pod soncem" in družbeno-marketinška usmeritev marketinga predvideva, da ga išče na pošten način - torej s kvalitetnim delom in z vero, da je prostora dovolj za vse, saj so potrebe družbe v materialnem in nematerialnem pogledu tako specificirane, da je potrebno veliko delavcev na različnih področjih, zlasti na tistih, ki še niso dovolj dobro ali sploh še niso obdelana. Iskanje konkurenčne prednosti je treba torej pojmovati ne kot izpodrivanje bližnjega, ampak kot iskanje svoje specifične kvalitete pri izdelkih oz. storitvah, ki jo uporabniki potrebujejo in je obenem zaželena iz širših, splošnih družbenih interesov. Konkurenčno pozicioniranje je do neke mere res boj organizacije za obstoj na tržišču, dolgoročno in globinsko pa predstavlja delovno spodbudo za kvalitetno zapolnjevanje vrzeli na tržišču, kar je seveda v skladu s splošnimi družbenimi interesi. Marketinško upravljanje, kot že rečeno, se je najprej pojavilo in tudi že kar utrdilo v profitnih, gospodarskih organizacijah, v neprofit-nih, družbenih dejavnostih pa je, vsaj v Sloveniji, šele nekajletna novost in temu sorazmerna redkost. A. Gložančev: Osvetlitev marketinškega upravljanja ... 67 Šele z vsebino pojma družbeni marketing, tj. z uzaveščanjem teorije marketinga kot procesa družbene menjave, se je začela marketingu priznavati splošna kvaliteta, kar je sprostilo zavoro, ki je preprečevala prenos marketinga iz profitnih tudi v neprofitne organizacije."7 Tudi znotraj družboslovja je zaznati odpor do marketinga kot splo-šnoveljavnega procesa družbene menjave, češ da v življenju le ni vse na principu "daj - dam". Tudi nekateri psihologi in drugi družboslovci priznavajo, da v skrajnih situacijah in najosebnejših odnosih vodilo človekovega delovanja ni vedno princip družbene menjave. Prostor za idealizem, entuziazem mora ostati. V skrajnih situacijah se torej pokaže, da družbena menjava ni vsesplošni vzvod človekovega delovanja.3 Vendar večinoma se, tako kot prostorsko in časovno, tudi doživljajsko naše življenje odvija v srednjih, neskrajnih situacijah. Zato marketing kot proces družbene menjave obstaja kot realna, pretežno veljavna danost, Teoretiki marketinga kot družbenega procesa ugotavljajo: Marketing je temeljni družbeni odnos, ki je nastal zaradi nezmožnosti človeka po popolni samostojnosti zagotovitve dobrin, ki jih potrebuje za zadovoljitev svojih potreb. — Marketing kot družbeni proces ni možen vse dotlej, dokler ena stran v menjavi izkorišča drugo. — Trdna marke-tinška povezava je dolgoročna. Dolgoročna pa je lahko le intrinzična povezava. — Marketinški koncept je sinonim za demokratičen odnos."9 tfDemokratičen odnos v tem procesu pa je pogoj za iskreno pripadnost organizaciji, za predanost in zvestobo njenemu poslanstvu, kar sproža ustvarjalnost in delavnost". Vendar ft[d]emokracija ne prinaša samo več svobode, temveč tudi več možnosti zlorabljanja svobode."10 Zato je pri tem pomemben poudarek, da demokratičnega odnosa, ki se povezuje s pojmom svobode, ne gre zamenjevati z nejasno organizacijsko strukturo, saj to kaj lahko pripelje do zlorab: potrebno je razlikovati vodstvo in zaposlene oz. pristojnosti, pravice in dolžnosti enih in drugih, pri čemer naj bo komunikacija v tej strukturi dvosmerna, demokratična. Tako McGregor navaja šest psiholoških človeških značilnosti, ki potrjujejo, da v normalnih razmerah marketing kot proces družbene menjave lahko sloni na demokratičnem odnosu, saj: • !,Povprečen človek inherentno ne sovraži dela. • Kontrola in grožnje niso edini način doseganja organizacijskega cilja. Človek se bo usmerjal sam in se tudi sam kontroliral, če je predan ciljem organizacije. • Pripadnost ciljem je odvisna od nagrad za njihovo doseganje.11 • Povprečen človek se nauči ne le sprejemati odgovornost, ampak si jo zna tudi sam naložiti. Izogibanje odgovornosti ni inherentna lastnost človeka, ampak posledica izkušenj. 68 Jezikoslovni zapiski 1995 • Lastnost imaginacije in kreativnosti, reševanja organizacijskih problemov je med ljudmi široko razprostranjena in ni privilegij izbrancev. • V razmerah sodobnega industrijskega življenja je intelektualni potencial povprečnega človeka le delno izkoriščen."12 lA Prenos raarketinskega koncepta iz prof itnih tudi v neprof itne organizacije Marketinški koncept danes tudi v Sloveniji uporabljajo vse vrste organizacij, ne glede na svojo profitno ali neprofitno usmeritev. Zaradi ustreznega pojmovanja marketinga (ki s svojimi številnimi koraki daleč presega eno svojo fazo, tj. ekonomsko propagando, s katero so ga dolgo enačili), zaradi razvoja marketinga do (pete) najvišje stopnje, tj. družbeno-marketinške usmeritve (ki upošteva ne le trenutne potrebe porabnikovih, ampak tudi splošne družbene interese) in zlasti zaradi pojmovanja marketinga kot procesa družbene menjave možnost prenosa marketinškega koncepta iz prof itnih tudi na neprof itne organizacije torej ni več sporna. Pri transferju marketinškoupravljavskih parametrov s področja prof itnih organizacij na neprof itne pa je poleg paralel potrebno upoštevati še nekaj specifičnosti. lA.1 Specifičnosti neprofitnih organizacij so po P. Kotlerju13 naslednje: 1. mnogovrstne javnosti: poleg dveh glavnih (porabnikov in financerjev oz. ustanoviteljev) še druge javnosti, npr. lokalne javnosti, državne agencije, sedanji in prihodni sodelavci; 2. mnogovrstni cilji oz. namenil neprofitna organizacija želi navadno istočasno dosegati več ciljev (za razliko od profitne organizacije, kjer je primaren profit); zaradi večplastnosti ciljev je tudi teže oblikovati ustrezne strategije za dosego teh ciljev; 3. dejavnost neprof itne organizacije so bolj storitve, zlasti intelektualne, kot pa fizične dobrine; značilnosti teh storitev pa so bolj nekon-kretne, neotipljive, med seboj nerazdružljive in obenem minljive (oz. kratkotrajne); kvaliteta storitev je odločilno odvisna od izvajalcev (njihovega znanja, motivacije ipd.); 4. javni nadzori neprof itne organizacije so subvencionirane, nudijo družbi potrebne storitve, zato so pod veliko večjim javnim nadzorom kot profitne organizacije; pogosto so (zlasti tiste z intelektualnimi storitvami) pod političnimi pritiski različnih javnosti; od njih se - kot samo po sebi umevno - pričakuje, da delajo za splošne družbene koristi. 1.4.2 Zanimiva je tudi Kotier jeva analiza neprofitnih organizacij glede na njihovo dovzetnost za marketinskoupravljavski pristop. S tega vidika jih razdeli na štiri skupine: 1. nedovzetna organizacija (ki se ne ukvarja s proučevanjem potreb, preferenc, zadovoljevanja potreb in uporabnikom onemogoča ali otežuje izražanje pritožb, vprašanj, mnenj ipd.); A. Gložančev: Osvetlitev marketinskega upravljanja ... 69 2. običajno dovzetna organizacija (ki kaže zanimanje za proučevanje potreb trga in uporabnika spodbuja k izražanju mnenj); 3. visoko odgovorna organizacija (ki kaže izjemno zanimanje za proučevanje potreb uporabnikov in tudi organizira sistematično zbiranje informacij s postopki, kot so mnenjske raziskave ali paneli); 4. povsem dovzetna organizacija (ki javnosti, s katerimi je povezana, sprejema kot obiskujoče člane; ki v rednih časovnih intervalih sistematično pregleduje, preverja potrebe, preference in zadovoljevanje potreb; ki uporabnike spodbuja k aktivnemu sodelovanju v tem smislu, da lahko preko formalnih in neformalnih sistemov podajajo mnenja, pritožbe, predloge in seveda vse to skuša tudi upoštevati oz. vsaj resno obravnavati). Ta Kotlerjeva tipologija je lahko vsaki ustanovi v orientacijo pri identifikaciji njene dovzetnosti in spodbuda k razvijanju tudi v tej smeri. L5 Prikaz Kotier jevega modela Na koncu 1. (teoretičnega) dela naloge sem navedla izbrani model marketinskega upravljanja v neprofitnih organizacijah, po katerem je urejena obravnava konkretnega primera v 2. (konkretno-aplikativnem) delu naloge. Gre za Kotlerjev model marketinskega upravljanja, ki ga ponazarja naslednja shema: ~\T O <0 j j UBRA ___i>___ IZBIRA MARKET IN.*K£ STRATEGIJE tONrUMH«IIO rOZICIOKUUKJI I MAJucrrnrtri | irurr MABKTTUrtU OBLIKOVANJE SISTEMOV ^kST« i trnu KOKT «OLE Povzeto po N. Sfiligoj, Temeljni pojmi o trženju in tržnem komuniciranju v profitnih in neprofitnih organizacijah, 1992 70 Jezikoslovni zapiski 1995 2 PRIKAZ MARKETINŠKEGA UPRAVLJANJA V KONKRETNI NEPRQFTTNI ORGANIZACIJI Analitični prikaz marketinškega upravljanja ob primeru knjige Eno-besedna imena slovenskih podjetij, ki jo je izdal Institut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU kot enota neprofitne organizacije ZRC SAZU1^ Zadnji, tretji del naloge analitični prikaz drugega dela dopolnjuje s poudarkom na motivacijski delovni osmislitvi v luči internega okolja in njegovih vrednot. 3 OSVETLITEV MARKETINŠKEGA UPRAVLJANJA Z VIDIKA INTERNEGA MARKETINGA 3-1 Stopnja usmeritve marketinga Glede na razvojne stopnje marketinga (od najpreprostejše, proizvodne usmeritve, do najvišje, družbeno-marketinške usmeritve, ki si poleg vsebine predhodnih štirih stopenj prizadeva zlasti za dolgoročno zadovoljitev potreb uporabnikov in družbe ter upošteva najširše družbene interese), je za organizacijo, kot je Znanstvenoraziskovalni center SAZU, oz. za njegovo enoto, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, samo po sebi pričakovano, da kot ustanova s področja družbenih dejavnosti sprejema družbeno-marketinsko usmeritev, zato je zanj ilustrativna naslednja shema povezav: *V konkretnem primeru, za Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, obstoj in razvoj jezika (slovenščine) kot narodnokonsti-tutivnega in narod-noidentitetnega elementa. Povezave v družbeno-marketinš ki usmeritvi (Povzeto po N. Sfili-goj, Temeljni pojmi o trženju in tržnem komuniciranju, 1993) Kot je razvidno iz sheme, je bistven poudarek na dvosmerni komunikaciji oz. dvosmerni interakciji med vsemi tremi dejavniki. A. Gložančev: Osvetlitev marketinškega upravljanja ... 71 3J2 Integrirani marketing Družbeno-marketinška usmeritev marketinškega upravljanja vsake, zlasti pa neprofitne organizacije oz. ustanove se lahko realizira na čim višjem nivoju le, če je marketing korektno izpeljan v vseh svojih med seboj prepletajočih se delih; gre torej za integrirani marketing, ki ga z vidika deležnikov delimo na dva sklopa, poimenovana eksterni marketing in interni marketing. Shema družbeno-marketinške usmeritve z vidika pomena integriranega marketinga: OSREDJE potreb« uporabnikovjširši družbeni interesi (ekološki vidik) Prirejeno po shemah za prodajno in marketinško usmeritev, prim. N. Sfiligoj, Marketinško upravljanje, 1993, str. 22 Eksterni marketing pomeni usklajevanje odnosov z zunanjimi deležniki oz. z različnimi vrstami zunanjih javnosti oz. okolij: (tržno okolje, javno okolje, konkurenčno, družbeno okolje), interni marketing pa ostaja znotraj organizacije, saj pomeni usklajevanje interesov in odnosov z zaposlenimi, nanaša se torej na interno okolje. Marketinški analitiki in teoretiki potrjujejo, da je dober interni marketing pravzaprav že prvo zagotovilo za dober eksterni marketing in s tem pogoj uspešnosti organizacije. 3.3 Pomen internega marketinga "Interni marketing razumemo kot smotrno, načrtno, dolgoročno in na sodobnih znanstvenih spoznanjih zasnovano integracijsko prizadevanje na mikroekonomski ravni, ki skuša v največji možni meri aktivirati človeške vire organizacije tako, da omogočijo realizacijo njenih ciljev na najboljši možni način in z največjimi možnimi učinki." Interni marketing je velikega pomena že za profitne, še bolj odločilnega pa za neprofitne organizacije, saj je pri slednjih kvaliteta storitev odvisna zlasti od človeškega faktorja, torej človeških virov. Za družbeno-humanistične raziskovalne organizacije še posebej pa je poleg ostalih produkcijskih sredstev prav človek — zaposleni (raziskovalec) z znanjem in sposobnostjo osnovni "produkcijski vir". SREDSTVA integrirani marketing (eksterni + interni marketing) REZULTATI profit preko zadovoljitve uporabnika obstoj in razvoj družbe preživetje 12 Jezikoslovni zapiski 1995 Enakovrednost internega marketinga z eksternim in s tem njegov pomen pri doseganju vrhunske uspešnosti organizacije ponazarja naslednja shema: ORGANIZACIJA ji_ strateški marketing in tržno komuniciranje -\ ; ZAPOSLENI POTROŠNIKI 1 _______I- VRHUNSKA USPEŠNOST r Povzeto po N. Sfiligoj, Marketinško upravljanje, 1993» str. JI Bistvo internega marketinga je odnos med vodstvom organizacije in zaposlenimi — "Zaposleni vlagajo v organizacijo svoje delo, sposobnosti, ustvarjalnost, energijo, najboljša leta svojega življenja, v zameno pa pričakujejo primerno povračilo, in sicer tako v materialni kot v nematerialni obliki"15, pri čemer je posebej pomembna druga oblika - zadovoljstvo, psihološki učinek. Vzporedno s svojim (in tudi od vodstva ter sodelavcev priznanim) prispevkom k uresničevanju poslanstva organizacije raste namreč tudi notranje zadovoljstvo zaposlenih, kar predstavlja nematerialno povračilo in omogoča in bistveno prispeva k čim hitrejšemu prehodu k tretji, najvišji razvojni stopnji v procesu prilagajanja zaposlenih organizaciji, to je k identifikaciji z organizacijo oz. z njenimi cilji in poslanstvom: tedaj zaposleni "delajo zase in za skupne cilje, ki jih sprejemajo za svoje, zaradi česar se sprošča njihova ustvarjalnost."16 3-3-1 Model internega marketrinškega spleta Interni marketing s svojim namenom ustvarjanja dobrih, poštenih in delovno uspešnih medčloveških odnosov v organizaciji je, morda prav zaradi psihološkega faktorja različnosti in specifičnosti ljudi oz. njiho- A. Gložančev: Osvetlitev marketinškega upravljanja ... 73 vih interesov, značajev ipd., ena težjih nalog: Shematsko pa kompleksnost oz. 7 objektivno določujočih elementov internega marketinškega spleta prikazuje naslednja shema: Z. Jančič, Marketing - strategija menjave, 1990» str. 137 Idealno (teoretično) gledano, naj bi bilo vseh 7 elementov internega marketinškega spleta v harmoničnem sozvočju, tako kot naj bi bilo uravnoteženih vseh 7 elementov eksternega marketinškega spleta; enakovredno pa je treba gojiti oba (gre torej za integrirani marketing, kar je zagotovilo vrhunske uspešnosti organizacije in s tem visoke stopnje uresničevanja njenega poslanstva. Gojitev vseh 7 sestavin Internega marketinškega spleta namreč uresničuje njegovo temeljno strategijo oz. cilj, to je poenotenje zaposlenih v njihovi identifikaciji s skupnimi cilji, nalogami in poslanstvom organizacije, kar bistveno prispeva k vrhunski uspešnosti organizacije. Težnja k doseganju te stopnje pri čim več zaposlenih je tem bolj nujna za raziskovalne organi zarije, kjer izvedba programov največkrat zahteva skupinsko delo, pri katerem je sprejemanje skupnih ciljev toliko nujnejše zaradi potrebe po delovni usklajenosti v vseh fazah delovnega procesa. Sedem sestavin internega marketinškega spleta, med katerimi je potrebno dosegati čimbolj harmonično sozvočje, od slovenskih marketin-ških teoretikov podrobneje analizirata N. Sfiligoj in Z. Jančič, ki v 7^ Jezikoslovni zapiski 1995 knjigi Marketing - strategija menjave za ilustracijo podaja shemo McKinseyjevega koncepta 7 S ali t.i. model srečnega atoma (prikazan tudi v knjigi N. Sfiligoj). Sporočilo modela tega srečnega atoma je, da je organizacija oz, ustanova uspešna, če zmore uskladiti vseh sedem sestavin: v sredini so skupne vrednote kot bistven in povezovalni dejavnik. 3-3-2 Organizacijska kultura Glede na to, da je marketing interdisciplinarna dejavnost z različnimi poudarki posameznih disciplin v različnih svojih segmentih, sta pri internem marketingu kot enem njegovih delov zlasti v pojmu organizacijska kultura močno poudarjeni psihologija in sociologija. Tudi knjiga avtorja K. Ishikawe (prevod v slovenščino leta 1987) z naslovom Kako celovito obvladati kakovost: japonska pot je namenjena prav obravnavi uspešnosti podjetja z različnih vidikov, ki pa imajo skupno žarišče v internem marketingu, torej internem okolju. Zanimive so se mi zdele zlasti tele misli in priporočila, ki se ujemajo s prej obravnavanimi pogledi domačih in tujih marketinških strokovnjakov. • "OKA (obvladanje kakovosti) je eno glavnih smotrov organizacije. Je njena nova filozofija vodenja. • Usmerite svoj pogled na dolgoročne dobičke in postavite kakovost na prvo mesto. A. Gložančev: Osvetlitev marketinškega upravljanja ... 75 • Uničite sektaštvo. • CEOKA (celovito obvladanje kakovosti) je vodenje, ki je osnovano na spoštovanju človečnosti. • OKA je zvrst, ki združuje znanje in dejanja. • Če ni vodenja od zgoraj, se CEOKA ustavi. • OKA se ne more razvijati, če politika ni jasna. • Organizacija pomeni jasne odgovornosti in pooblastila. Pooblastila lahko delegiramo, odgovornosti ne moremo." Tako C. R. Hickman in M. A. Silva navajata naslednje značilnosti, ki naj bi odlikovale vodstvo (in posredno tudi zaposlene) pri vodenju oz. doseganju vrhunske uspešnosti: • ustvarjalen pristop (prodreti do jedra problema, videti hkrati celoto in njene dele); • senzitivnost v odnosu z zaposlenimi (nuditi varnost zaposlitve, dvigovati njihovo motiviranost s posebnimi kreativnimi programi); • vizija prihodnjega razvoja naj bo jasna, predstavljena sodelavcem; • prilagodljivost: sposobnost prilagajanja spremembam, njihovega predvidevanja ter kreiranja; • osredotočenost: smotrno razporejanje (redkih) virov na najpomembnejša težišča; • potrpežljivost: dolgoročna usmerjenost.1"7 3-3-3 Etika v podjetništvu Psihološko, sociološko in s tem posledično tudi ekonomsko je zanimiva tudi primerjava vrednot, ki sta jih v dveh velikih korporacijah, eni ameriški in eni japonski, proučevala Pascale in Athos (1981): V knjigi Marketing — strategija menjave Z. Jančič za današnji naš čas zelo ilustrativno in poučno navaja 7 duhovnih vrednot, ki da jih je ustanovitelj uspešne japonske korporacije Matsushita uvedel v organizacijo, »saj je prepričan, ... da organizacija ni le združba ljudi, ki dopoldan nekaj delajo, odrezani od pravega sveta, popoldan pa prično živeti svoje resnično življenje.« Sedem vrednot se glasi: • "služiti narodu skozi industrijsko dejavnost,10 • prilagoditev in vživetje, • poštenost, • harmonija in sodelovanje, • borba za izboljšave, • vljudnost in ponižnost, • hvaležnost."19 Etika v podjetništvu je danes eden najbolj žgočih problemov ne le v Sloveniji (kjer jo občutimo mi), pač pa tudi drugod po svetu. Vendar 76 Jezikoslovni zapiski 1995 zavest, da je tako v profitnih kot v neprofitnih organizacijah etika edini trdni temelj dolgoročnega strateškega marketinškega upravljanja ali — širše gledano — pravi temelj marketinga kot družbene menjave sploh - zmaguje, morda počasi, vendarle zagotovo. • Poštenost se splača! Ni vam treba goljufati, če hočete uspeti." • tfNi načina, da bi nekaj, kar je moralno narobe, mogli narediti prav!" • ftNobena blazina ni tako mehka kot čista vest." • Poslovanje zgolj za dobiček je kot igranje tenisa s pogledom, uprtim v tablo z rezultati namesto v žogico." • "Vsak problem lahko rešimo, če si le vzamemo čas, ga v samoti premislimo, poiščemo pravi nasvet in na stvari pogledamo s prave strani." • "Včasih so številke videti popolnoma prav, pa vendar je odločitev napačna." • "Bolje je prižgati eno samo svečo, kot pa preklinjati temo." • t!Pet načel etične moči: temeljna usmeritev, ponos, potrpežljivost, vztrajnost, jasen pogled naprej." Citati so iz knjige z naslovom Moč poštenega poslovanja avtorjev K. Blanchard in N. V. Peaile, Ljubljana, 1993 (slovenski prevod), ki se s svojim poljudnim načinom prikaza pogledov na marketinško upravljanje tudi glede etike v podjetništvu ujame s prepričljivimi znanstvenimi analizami domačih in tujih marketinških strokovnjakov. 3.3*4 Pomen internega marketinga ob konkretnem primeru Po teoretičnem delu o pomenu internega marketinga za marketinško upravljanje naj za konkretni prikaz njegovega pomena ob primeru knjige Enobesedna imena slovenskih podjetij, ki jo je izdal Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, kot avtorica s hvaležnostjo le na kratko zapišem, da tudi v luči motivacijske delovne osmislitve zanj velja, kar je podrobneje razvidno že iz posameznih poglavij drugega, tj. analitično-aplikativnega dela naloge (vsebovano v enoti 2.2, ki v ta članek ni vključena, saj le-ta želi opozoroti samo na splošne, vselej veljavne vidike) in iz McKinseyjevega modela. Skupne vrednote kot osrednja sestavina srečnega atoma (prim, shemo na str. ...) - in ena temeljnih za Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU je materinščina - kažejo pot ustvarjalnega sodelovanja, saj z željo gojiti in razvijati naš jezik združujemo svoje delo: vsak v svoji vlogi in po svojih močeh. 3.4 Za sklep izpitne naloge Interni marketing, kjer sta v poštenem človeškem odnosu in delovni interakciji vodstvo in zaposleni (tudi med A. Gložančev: Osvetlitev marketinškega upravljanja ... 77 seboj) daje sadove: takoj, kmalu, zlasti pa je zagotovilo, da jih bo dajalo še pozneje; kajti občutek pripadnosti ustanovi, ki pomeni identifikacijo z njenimi cilji in poslanstvom, se kdaj pokaže v lažjih, privlačnejših delih, v svoji zvestobi pri težjih, morda skupinskih delih, v svoji trajnosti pa verjetno v letih, ko lahko z občutkom veselja ob dobrem imenu ustanove, kjer si z drugimi dajal del svojih življenjskih moči, spremljaš njeno življenje. Kot je že uvodoma rečeno, sem se pri konkretnem delu v izpitni nalogi — z dovoljenjem — kot avtorica lahko omejila na prikaz marketinškega upravljanja ob primeru knjige Enobesedna imena slovenskih podjetij. Načeloma pa seveda aplikacija teoretičnega dela velja tudi za vse programske sklope, ki uresničujejo poslanstvo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša kot enote neprofitne organizacije ZRC SAZU. OPOMBE ° Članek v tem zborniku je skrajšan na le del te naloge in za potrebe zbornika delno tudi grafično preoblikovan. 1 Knjiga Enobesedna imena slovenskih podjetij, Ljubljana, 1991 (avtorica Alenka Gložančev, izdal Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU); čas izida knjige - oktober 1991. 2 N. Sfiligoj, Marketinško upravljanje, 1993» str. 13. Enostavna definicija, ki omogoča ustrezno interpretacijo marketinga, tj. marketinškega upravljanja, tako za profitne kot za neprofitne organizacije oz. za družbeno-marketinško usmeritev marketinga oz. za marketing kot proces družbene menjave. 3 N. Sfiligoj, Teze za predavanje Temeljni pojmi o trženju in tržnem komuniciranju, 1993« ** P. Kotier, citirano po N. Sfiligoj, Marketinško upravljanje, 1993» str. 13. 5 Z. Jančič, Teze za predavanje Temeljni pojmi o trženju in tržnem komuniciranju, 1993- 6 Za termin marketinško upravljanje se pogosto uporablja tudi termin marketing. 7 Tradicionalnemu jezikovnemu semantičnemu občutku ustrezni resnici na ljubo je treba priznati, da se nekaj slabšalnega podtona izraza marketing oz. trženje še vedno drži (market, marketing [angl.] = trg, trgovanje). Na to opozarja tudi Z. Jančič (Teze za predavanja o marketingu kot družbenem procesu, 1993)* »Slovenski jezik edini pozna 'prevod* besede marketing v trženje. Ta beseda aludira na trgovanje in trg, ki pa nista adekvatni za globlje družboslovno razumevanje prave narave marketinških odnosov.« 78 Jezikoslovni zapiski 1995 3 Z. Jančič, Teze za predavanje o marketingu kot družbenem procesu, 1993« > - izjemni družbeni pojavi, ki ne temelje na menjavi, potrjujejo pravila.« 9 Z. Jančič, Teze za predavanje o marketingu kot družbenem procesu, 1993. 10 J. Pečar, Dnevnik, 17. 1. 1990. 11 Ne vedno denarnih, pomemben je psihološki učinek. Op. AG. 12 Povzeto po Z. Jančič, Marketing - proces družbene menjave, 1990, str. 106. 13 P. Kotier, Marketing for nonprofit organizations, 1982, str. 9 — delni prevod; sicer delno povzeto tudi po N. Sfiligoj, Teze za predavanje Marketing v neprofitnih organizacijah, 1993* 1/+ Zaradi specifičnosti konkretnega primera 2. del ni vključen v ta prispevek. 15 N. Sfiligoj, Marketinško upravljanje, 1993, str. 77- 16 N. Sfiligoj, Marketinško upravljanje, 1993, str. 68-69. 17 N. Sfiligoj, Marketinško upravljanje, 1993, str. 69. 10 Ustrezno drugim dejavnostim bi lahko reki i: npr. raziskovalno, izobraževalno dejavnost. — Op. AG. 19 Z. Jančič, Marketing — strategija menjave, 1982, str. 102. LITERATURA Nada Sfiligoj, Marketinško upravljanje. — Ljubljana, 1993* Nada Sfiligoj, Teze za predavanja Temeljni pojmi o trženju in tržnem komuniciranju. — Ljubljana, 1993» Zlatko Jančič, Marketing — strategija menjave. — Ljubljana, 1990. Zlatko Jančič, Teze za predavanja o marketingu kot družbenem procesu. - Ljubljana, 1993- Philip Kotier, Marketing for nonprofit organizations. — 1982. Kaoru Ishikawa, Kako celovito obvladati kakovost: Japonska pot. — Ljubljana, 1987. Kenneth Blanchard, Norman V. Pearle, Moč poštenega poslovanja. — Celje, 1993. Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda. — Raziskovalni program inštitutov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1979. Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. - Ljubljana (1993). A. Gložančev: Osvetlitev marketinškega upravljanja ... 79 Resume LA GESTION DU MARKETING DANS L'OFITQUE DU MARKETING INTERNE Cet article, extrait d'un expose plus large de theorie appliquee, presente les principaux traits du marketing interne, devant se derou-ler parallelement au marketing externe et etant une base necessaire au succes des organisations ä but non-lucratif. Les valeurs communes, composante centrale de »l'atome heureux« — et Tune des valeurs fundamentales de rinstitut de la langue slovene Fran Ramovš est la langue maternelle — montrent la voie ä suivre dans une cooperation commune. Comme l'adoption du concept de marketing dans les organisations ä but non-lucratif, relevant du domaine des sciences sociales et humaines, est relativement nouveau et rare, cet article se propose de presenter le contenu de depart, les notions de base. II montrera ä l'aide de Schemas l'orientation du marketing et de la societe, le modele d'entrecroi-sement dans le marketing interne, cä.d. l'entrecroisement de ses sept composantes. II s'agit done d'une presentation analytique des parame-tres auxquels sont intuitivement plus ou moins sensibles aussi bien les bonnes directions que les bons employes. Dans un expose plus approfondi, dont cet article n'est qu'un ex-trait, je me suis settlement limitee aux techniques du marketing (lors de la parution du livre Les noms des entreprises Slovenes composes d'un seal mot, Alenka Gložančev) sur un segment restreint d'une etude de recherches bien plus large. L'application de la partie theorique peut etre en principe egalement utilisee pour tous les autres programmes d'etudes qui justifient la raison d'etre et la mission de rinstitut de la langue Slovene Fran Ramovš en tant qu'organisation ä but non-lucratif au sein du Centre de la recherche scientifique de l'Acade-mie Slovene des sciences et des arts. Milena Hajnsek-Holz UDK 808.63 - 323-2 : 929 Škrabec S. ŠKRABEC IN FLETERŠNIKOV SLOVAR Članek obravnava Škrabčev odnos do Pletersnikovega Slovensko-nem-škega slovarja* 0 Pleteršnikovem slovarju je poročal ob izidu prvega snopiča in ob dokončanju slovarja. Za potrditev svojih stališč do slovenskega knjižnega jezika, zlasti knjižne izreke, ga je navajal na več mestih, posebej še v zvezi z Levčevim pravopisom, Janežičevo slovnico, Valjavčevim Italijansko-slovenskim slovarjem in v svoji razpravi o poučevanju knjižne slovenščine. The paper deals with Škrabecs attitude towards the Slovene-German dictionary by M. Pleteršnik. Škrabec wrote about this dictionary when Part One was issued, and when the dictionary was completed. Be quoted this dictionary on several occasions so as to confirm his views on the Slovene literary language, for example in the articles about the spelling book by Levee, the grammar book by Janežič, the Italian-Slovene dictionary by Valjavec, and in the articles about teaching of the Slovene language. 0 Uvod Leti 199^ in 1995 sta pomembni obletnici v slovenskem jezikoslovju. Spominjamo se 150-letnice Škrabčevega rojstva1*, 155-letnice Pletersnikovega rojstva2 in stoletnice izida njegovega Slovensko-nemškega slovarja3 ter 50-letnice Inštituta za slovenski jezik**, ki nadaljuje delo obeh jezikoslovcev s konca 19. stoletja. Stanislav Škrabec je od leta 1880 do 1915 urejal mesečnik Cvetje z vertov sv. Frančiška5 (v nadaljnjem besedilu CFr). Na njegovih platnicah je objavljal svoje jezikoslovne razprave, članke, kritike, polemike in poročal o kulturnem dogajanju. Zlasti zanimivo in pomembno je njegovo sprotno spremljanje knjižnih novosti, tako domačih kot tujih, predvsem tistih z jezikoslovno problematiko. Pleteršnikovemu slovarju je posvetil posebni poročili ob izidu prvega snopiča in ob izidu slovarja v dveh knjigah. Navajal ga je na več mestih v potrditev svojih jezikovnih stališč, zlasti knjižne izreke, pa tudi v podporo dela drugih jezikoslovcev, ki so pri svojem delu že upoštevali Pleteršnikov slovar. Da bi poudaril vrednost in pomen Pletersnikovega dela, je poročal tudi o odmevu slovarja pri Rusih. Bil pa je tudi kritičen glede nekaterih rešitev in nedoslednosti v slovarju. 1 Izid Pletersnikovega slovarja Škrabec je že v CFr 11 (1892), 12. zv. č6 poročal o prvem snopiču Pletersnikovega Slovensko-nemškega slovarja, in sicer, da bo slovar izšel predvidoma v dvajsetih sešitkih, po ceni 50 kron in ker bo tiska- M. Hajnšek-Holz: Škrabec in Pleteršnikov slovar 81 nje celotnega slovarja trajalo približno dve leti, si ga lahko privoščijo tudi manj premožni. Izhajanja slovarja se je Škrabec zelo razveselil, o čemer pričajo besede: ,fPrav na božični dan nas je razveselil prvi sešitek toliko let željno pričakovanega slov. - nemškega slovarja ... Dela g Pleteršnika smemo po pravici veseli biti, kaker kaže pervi pogled." Škrabec je napovedal, da bo o slovarju obširneje poročal. Žal je bil Škrabec preveč zaposlen s pisanjem svoje slovnice*7 in kritiko Valjavčeve študije o naglasu0, da je izšlo vseh 23 snopičev in je bil slovar že končan, preden se je ponovno lotil pisanja o slovarju. V CFr 14 (l895)> 11. zv. b, c, č9 je ves navdušen poročal o novem slovarju: frDolgo let smo pričakovali, naposled smo pričakali. Sicer, kar je profesor Pleteršnik prevzel delo je šla stvar primeroma hitro naprej, zlasti kar se je začelo tiskanje, in po vsi pravici moramo hvaležno priznati zasluge, ki si jih je čislani gospod se svojim velikim trudom pridobil za slovenščino." Škrabec je bil zadovoljen, ker je Pleteršnik upošteval tudi njegove članke in razprave v Cvetju: "Da tudi našega sveta ni preziral, da je marsikaj posnel po "Cvetju", in kar je posebnega spomina vredno, da je na njegovo besedo celo ,TKatoliška Tiskarna" po naših nazorih na novo dala vliti neketere čerke, upamo, da ne bo na škodo slovarju niti slovenščini." Škrabec je obžaloval, da Pleteršnik ni v celoti upošteval njegovih znamenj, zavedal pa se je, da je moral Pleteršnik upoštevati tudi mnenja tistih jezikoslovcev, ki so zahtevali Vukova znamenja. Vendar je bilo za Škrabca bistveno "da se izreka prav in natanko zaznamenjuje, in v tem oziru je s Pletersnikovim slovarjem mnogo doseženo. Da bi bilo doseženo vse, tega seveda ne moremo reči, tega po pravici tudi nihče ni smel pričakovati, ako je le nekoliko pomislil, kako težavno in po raznih krajih kako različno je naše nagla-ševanje in izrekovanje sploh." Ob pohvalnih besedah je Škrabec zapisal tudi svoje pripombe k slovarju, čeprav se je zavedal, da so za slovar prepozne, utegnile pa bi koristiti kdaj pozneje. Pripombe je objavil v CFr ik (1895), H- in 12. zv. Opozoril je zlasti na razlike v izreki, pa tudi v pomenu besed, pri čemer je izhajal predvsem iz svojega domačega narečja (Ribnica na Dolenjskem). V zvezi z izreko je navajal primere: zapustiv, zapraskati, za~ slanjati, zarežati* zaskočiti (ob tem je obravnaval še glagole na -iti, -eti, -ati, ki jih je dokumentiral z gradivom iz Valjavca), zastava (po njegovem bi bilo potrebno dodati podatek: na Goriškem zastava), zavalja-ti, zavživanje (ob tem je opozoril, da je v Ribnici in na Kranjskem obi-čajnejše naglaševanje: zavživanje, tako še: zavijanje, zibanje, zidanje, zlivanje, zmerjanje, zmivanje, zvencanje, zvijanje in opozoril, da sta besedi zmivanje in zvencanje v Pleteršnikovem slovarju izpuščeni), TsrJnmg, zdraviti (ob tem še zazdraviti, zdravica, zdravnik, pozdraviti, pozdrav, kjer 82 Jezikoslovni zapiski 1995 opozarja, da Pleteršnik ne loči dveh glagolov pozdraviti, ampak ju obravnava le kot dva pomena), zel (zla), zemeljni, zemeljski, žemljica, zi-bel, zidec, znoj, zob, zona, zrelost, zrelosten, zveličanski, zvomikar, žatla-ka, žlebič, živinski, žugati, župnik, župnisče, žvižgati, devetdnevnica, leščerba, mejzoben, pqgoltati, poklekniti, prišlik. Glede naglasnega mesta je zanimiva še Škrabčeva opomba, da se na -išče naglašajo samo izpeljanke iz nekdaj končno naglašenih besed, npr. ognjišče, kosišce, smetišče proti: deteljišče, čistilišče, igrališce, učili-šče in župnisče, ne pa župnisče, kot navaja Pleteršnik. Škrabec je opozoril tudi na nekaj razlik glede pomena in etimologije. Tako je npr. glagol zavaljati pri Pleteršniku dovršni glagol 1) = zavaliti 1) Mur.; 2) wälzend hinschaffen; sod z. kam; 3) = povaljati, beschmutzen, Cig., M.; 4) eig. durch Wälzen verderben: z. (t. j. po rokah preveč valjati) psa, einen Hund verzärteln, Cig., Škrabec pa bi ga imel v 1. in 2. pomenu kot nedovršni glagol k zavalita. Pri glagolu pozdraviti bi Škrabec pričakoval homonimno rešitev, Pleteršnik pa ima samo eno geslo z dvema pomenoma: 1. allmählich gesund machen 2. einem Gruß entbieten, grüßen, begrüßen. Pri pridevniku (zel) zlä pogreša Škrabec podatek, da se glasi določna oblika zali in ugotavlja, da tudi pri geslu (zal), zali, zala ni takega opozorila. Gre seveda samo za prvi pomen besede zal (böse). Oblika prišlik tfkdor se je iz druge vasi kam priženil" se mu zdi lepša kot prišlec Pri geslu žatlaka meni, da beseda ni iz Schlachthacke, kot navaja Miklošič, ampak iz Sattelhacke, poimenovana po obliki, ki jo ima to orodje. Neprimerna se mu zdi tudi etimologija besede župnik "das Weihnachtsbrot", ki jo je Pleteršnik povzel po Navratilu, ob tem pripominja, da se beseda na Kočevskem izgovarja župling, to je "Siebling", kar pomeni "ein in einem Sieb gebacke-nes Brot". V Pleteršnikovem slovarju je Škrabec pogrešal lastna imena, zlasti taka, ki so tvorjena iz občnih imen, npr. Žlebič "Ime vasi! Kolika škoda, da so se taka imena popolnoma izpustila! Slovar ni bilo treba, da bi bil zaradi njih debeliši." Škrabec je odločno nasprotoval tujkam in papirnatim besedam v slovarju: "Naj bi se bile izpustile mertve rojene izmišljenke, naj bi se bile izpustile tujke, ki ne spadajo vanj, temuč v slovar tujih besed "Fremdwörterbuch", kjer bi se morale seveda Slovencem slovenski tolmačiti, ne npr. ahat der Acaht, alkaloid das Alakloid, alkoran der Alko-ran. K čemu je to dobro?!" Škrabec se tudi sprašuje: "Ali bo kedo kedaj rabil zveličalo das Heilmittel, jaz v resnici ne vem." 2 Levčev Slovenski pravopis Pleteršnikov slovar obravnava Škrabec ob oceni Levčevega Slovenskega pravopisa.10 Navdušuje se nad Levčevim delom in kakor v večini svojih člankov poudarja pomen pravilne izreke, ortoepiji daje prednost M. Hajnšek-Holz: Škrabec in Pleteršnikov slovar 83 pred ortograf ijo in opozarja, da je njegov (Škrabčev) način označevanja glasov boljši kot Pleteršnikov. V CFr 17 (I898), zv. 6 č piše: Pleteršnikov način je menj natančen in v vsakem oziru težavniši; ali ker je vpeljan v tako važni knjigi, bo pač obveljal. Obveljal seveda v znan-stvu in učnih knjigah; v vsakdanjem pravopisu se bodo posebna glasna in naglasna znamenja opuščala, kaker do zdaj, navadna pisava mora biti lehka, preprostemu narodu primerna." Prepričan je, da ljudje v Levčevem pravopisu ne bodo pogrešali Pleteršnikovih znanstvenih natančnosti in njegovih znamenj, sam pa misli: "da bi bilo jako dobro, ke bi jih bil prof. Levee navel ter z nekoliko zgledi pojasnil, v kakem pomenu in zakaj jih Pleteršnik rabi. Tako bi se mladina vže tu učila prav umeti slovar in bi se mogla znebiti škodljivega, dasi jako navadnega identificiranja glasov s čerkami. Sploh bi bilo dobro, ako bi se razločno povedalo, ketere razne glasove pišemo navadno z isto čerko, in nasproti, kjer rabimo za isti glas različne čerke. To ni v slovnicah nikjer zadosti jasno razloženo, zlasti seveda ne v nobeni s Pleteršnikovimi znamenji." 3* Janežičeva Slovenska slovnica V CFr 17 (1900), 8. zv. je Škrabec začel razpravo o Janežičevi Slovenski slovnici, ki jo je za srednje šole priredil dr. Jakob Sket.11 Na strani b je navajal iz Sketovega pisma, da je ta Janežičevo slovnico močno predelal in: !tV pravopisu sem se ravnal po Pletersniku in po Vaših nasvetih in po Levčevem ,tPravopisu", kolikor je bilo do zdaj mogoče. V vseh stvareh nisem mogel sprejeti novih pravopisnih stvarij, ker je marsikaj dvomljivo in šola bodi konseravtivna in ne begaj učencev z oblikami, ki niso sploh v pisavi navadne." Škrabec se je s Sketovimi načeli, tudi tistimi glede konservativnosti slovnice strinjal, na široko pa se je razpisal o izgovoru 1 in izreki v slovenščini. 4. 0 učenju knjižne slovenščine V CFr 20 (1903)> 8. zv. je začel Škrabec z daljšo razpravo "0 učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih."^ V CFr 21 (1904), 1. zv. govori o izgovoru dvoglasnika maistu — meistu in navaja Pleteršnika, ki trdi, da je drugi del dvoglasnika "skoro nekak slabi i", sam pa se poteguje za izreko ei, torej meisto za pisano mesto. Ob izgovoru 1 — hravec : bralec navaja Škrabec v CFr 21 (1904), 7. zv. č mnenje Ivana Beleta, objavljeno v Učiteljskem tovarišu 1. 9« 1899. Bele je bil namreč prepričan, da je vprašanje izgovora 1 že rešeno: "Sedem let smo menili, da je to vprašanje že rešeno, kajti sedem let je, odkar je začel izhajati Pleteršnikov slovar, in tri leta je že, odkar 84 Jezikoslovni zapiski 1995 stoji terdno vezan na naših mizah, da ga pri vsaki priliki lahko vprašamo za svet. Čudno je bilo pač, da o tem epohalnem zakladišču slovenskega jezika ni bilo nikjer brati razprave, ki bi bila z znano znanstveno obširnostjo in temeljitostjo opozorila slovenski narod, kolike hvale je dolžan za neizmerni trud, ki ga je prizadela ta knjiga, razjasnila mu neštete vrline tega dela, ter mu oči odprla za jezikovno bogastvo, ki je v nji nakopičeno." V CFr 21 (1904), 8. zv. nadaljuje razpravo in meni, da je Pleteršnikov slovar edini, ki lahko naredi konec pravdi med bralci in bravci. Iz Beletovega sestavka navaja še misel o Pleteršnikovem slovarju: "Ta hram našega jezika je edino svetovno čudo našega naroda ..." in dostavlja svojo ugotovitev: tfV resnici, kaj imamo mi v naši znanstveni literaturi, kar bi se moglo le od daleč na stran staviti temu monumentalj-nemu delu? In to delo ni kaka enostranska poskušnja posameznega učenjaka. Gotovo ne smemo prenizko ceniti velikanskega truda, ki ga je imel ž njim prof. Pleteršnik". Škrabec opozarja na pomen drugih slovenskih jezikoslovcev, ki so po podatkih iz Uvoda sodeloval i pri slovarju in s katerimi se je Pleteršnik posvetoval tudi glede naglasa in diakri-tičnih znamenj. Izšla je tudi poskusna pola slovarja, ob kateri bi bili mogoči ugovori in nasveti, vendar takrat ni nihče ugovarjal, zdaj pa se premalo ali sploh ne upoštevajo dognanja slovarja. Kako visoko je Škrabec cenil Pleteršnikov slovar kaže tale primera na strani b: ,fLe gori torej Pleteršnikov grad (= Slovensko-nemški slovar) in Levčeva koča (= Slovenski pravopis) ž njim, le pogori do tal. In ti narodič slovenski, ki zamečeš svojo pošteno narodno izreko in zasramuješ, — le zametaj, hitro zametaj in gazi v blato, da boš prej gotov, da boš prej izgergral v nemškem El-ende!" Pomen Pleteršnikovega slovarja poudarja nadalje v CFr 21 (1904), 9-zv. b: ftPreiskovanju znanstvenih resnic, ki se tičejo naše slovenščine in šoljskemu učenju teh resnic podlaga pa je zdaj in bo brez dvojbe še mnogo let slovar Pleteršnikov. Njegove pisave se vže derže, kolikor jim tiskarne dajo, tuji, zlasti ruski slavisti; dolžnost naše slovenske šole je, kaker sem že rekel, da ž njo seznani tudi našo mladino, najprej seveda na gimnazijah in drugih srednjih šolah." Seveda se zdi Škrabcu Pleteršnikova pisava nepopolna, ker ne loči mehka (po Škrabcu: topljena) 1* in n* od dvoglasnikov Ij in nj. Za mehki 1* navaja tudi primere iz Pleteršnikovega slovarja, npr. južnovzhodno pralja (nam. perilja, češko pradli) in šivalja (nam. šivilja, češko švad-li), opozarja na verjetno napako pri škrgalja die Ratsche, Vreme-Erj. (Torb.), v Erjavčevem spisu v Letopisu slovenske Matice 1880, str. 194 piše "škrgala . M. Hajnšek-Holz: Škrabec in Pleteršnikov slovar 85 Ob izgovoru 1 : 1* v CFr 21 (1904), 11. zv. opozarja na nedoslednosti v Pleteršnikovem slovarju pri besedi manriel -lna, čeprav bi bil bolj navaden -lj, kot je pri nagelj -ljna, tempelj -ljna itd. Pleteršnikov slovar vzporeja nadalje v CFr 21 (1904), 12. zv., ob primerih ,fki se govore s čistim 1 na koncu zloga, pa bi se smele in morale po pravici pisati z lj." Gre za naslednje besede: paljek v pomenu pajek - Plet. pälek -lka m; piljBk (Spundpropf) - Plet. pilka (piljka Mur.). Škrabec ugotavlja, da "učene besede številka nisem slišal izgovarjati, kaker piše Pleteršnik številka (t.j. steviwka), mislim pa, da bi bilo tako seveda prav." (Pleteršnik piše številka.) Opozarja, da sta v Pleteršnikovem slovarju obliki piščalka in piščaljka (iz Murka, z dostav-kom na vzhodu). Vendar ta dostavek v Pleteršnikovem slovarju opozarja na naglasno mesto piščaljka in ne na opozicijo 1 : lj, kot je razlagal Škrabec. Pleteršnik piše po Škrabčevem mnenju svetiljka z lj, ker je beseda iz hrvaščine. Pravilno se po Škrabcu piše moljek z lj kot manj-šalnica od molj, v pomenu rožni venec pa molek, kakor je tudi v Pleteršnikovem slovarju, ki pa ima pri geslu moleč -lca (der Beter), zapisano z 1, v oklepaju (moleč?). Dvojno pisavo ima Pleteršnik tudi pri stotnik in st^ljnik, vendar le kožgljnica. Škrabec se ne strinja s Pleteršniko-vim zapisom razkplnik (der Schismatiker), razkglnistvo (die Sectiererei) proti razkoTnost (die Spaltbarkeit), prva dva primera bi on pisal po ruskem vzoru z lj, tako tudi razkoljnost, ker ni nikjer slišal izgovora razkolnost t.j. razkounust. Po Škrabcu je razlika med muljček Bastard in mulček = mulčak = muwcak = mucek ein im Brüten verdorbenes Ei. Pleteršnik navaja pri geslu mulček -čka m. 1) der Bankert, der Bastard 2) mulček, ein im Brüten verdorbenes Ei ("mucek"). Na Pleteršnikovo avtoriteto se je Škrabec skliceval v CFr 22 (1905)» 4. zv. c ob pisavi imen za delujoče osebe tipa bravec, ki "se pišejo edino prav na -vec! Če meni ne verjamete, verjemite Levcu, verjemite Pleteršniku, verjemite Jagiču." Pleteršnikov slovar je omenil še v CFr 22 (1905), 5« zv. c ob obravnavi besede hiralnica, ki jo je po njegovem Pleteršnik napačno prikazal kot 'Tiiralnica", saj "v Ribnici pravijo kuhalnica namestu kuhalnica; vendar ko Slovenec sem kaker za hiravnico in delavnico, tako tudi za t!kuhalnico" in tTkuhalo" (ne: kuhalo, kaker ima Plet.)". 5. Valjavčev Italijansko slovenski slovar V CFr 30 (I913)» 12« zv. je Škrabec poročal o Italijansko-slovenskem slovarju dr. Josipa Valjavca13, ki je po njegovem narejen z veliko pridnostjo in hvalevredno natančnostjo, žal pa je italijanski pravopis pomanjkljiv. ftV italijansko-slovenskem slovarju bi se morda ozka e in o najprimerniše zaznamenjevala po Pleteršnikovem načinu s piko spod, ki 86 Jezikoslovni zapiski 1995 bi pa mogla stati tudi pred e ali o, n.pr. cena, b.otte (beri: cena, botte z ozkima e in 6." Kakor se morajo učiti Slovenci italijanske izreke, tako bi se morali tudi Italijani slovenske, za kar je v slovarju delno poskrbljeno "žal da ne po Pleteršnikovem, temveč po Bartelj-Huba-dovem načinu." Za stari polglasnik je uporabljena črka e, kar pa je neprimerno, saj v slovanskih jezikih in jezikoslovju zaznamuje ta črka drugačen glas. Posebej je opozoril še na "moderno spako obstojati" kot nedovršnik k dovršniku obstati -stojim, ki je ne poznajo niti Pleteršnik niti Bar-telj ali Hubad. 6. Druge omembe Pleteršnikovega slovarja V CFr 20 (1903)» 5- zv.f je Škrabec poročal o knjigi B. M. Ljapunova Neskoljko zamečanij o slovensko-nemeckom slovare Pleteršnika.1** Iz te študije navaja oceno Pleteršnikovega slovarja: ftPrekrasni slovar Pleter-šnika mora biti namizna knjiga ne samo teh, ki imajo opraviti se slovenskim jezikom, temuč tudi v obče vseh preiskovavcev primerjajoče fonetike slavenskih jezikov, podobno kaker je namizna knjiga slavenske-ga lingvista znameniti slovar Vuka Karadžiča." Škrabec je bil vesel take ocene slovenskega slovaropisca, srečen pa je bil še zato, ker se je Ljapunov pohvalno izražal tudi o drugih slovenskih jezikoslovcih Oblaku, Štreklju, Valjavcu in zlasti, ker je pisal, da bi spisi s platnic Cvetja "mogli delati čast kateremu koli iz najboljših lingvističnih žurnalov evropejskih" in ker je soglašal s Škrabcem "zlasti glede znanstvene transkripcije naše slovenščine. In prav v tem je njegova knjiga sama dokaz, kake težave dela celo ruskim tiskarnam transskripcija, ki jo je izvolil, menda po Oblakovem pritisku, Pleteršnik." Na Pleteršnikov slovar se je Škrabec skliceval še ob imenu Kočevje in njegovi etimologiji v poročilu o Štrekljevi študiji Slovanski elementi v besednem zakladu štajerskih Nemcev, v CFr 26 (1909), 10, zv.15 Štre-kelj je pisal krajevno ime kot Hocevje in ga razlagal iz hvojčevje — hvojka, bojka. Po Škrabcu pa imajo vse besede, ki so izpeljane iz hoja ali hojka naglas na prvem zlogu, kakor je po njegovem razvidno iz Pleteršnikovega slovarja, "(hojevina, ki stoji tam poleg hojevina, bi vte-gnil kedo izgovoriti po analogiji drugih besed na -ina, prav pa tako ni)". Upoštevajoč naglas Kočevje Škrabec zavrača etimologijo iz hvojčevje in se zavzema za rusko konbebte, prevzeto iz turščine, v pomenu nomadsko taborišče. 7. Sklep Pleteršnikovo delo je Škrabec zelo cenil in mu napovedal dolgo aktualnost. Navdušen je pozdravil prvi snopič in izid celotnega Sloven-sko-nemškega slovarja, ki so ga Slovenci toliko časa in tako željno M. Hajnšek-Holz: Škrabec in Pleteršnikov slovar 87 pričakovali. Pleteršnik je genialno uredil dolgotrajno zbirano in na različne načine zbrano gradivo ter s svojim delom dvignil slovensko slovaropisje na evropsko raven. Škrabec je obžaloval, da ni utegnil pravočasno posredovati oz. objaviti svojih pripomb k slovarju, napisal pa jih je v upanju, da bodo kdaj pozneje upoštevane. Njegove pripombe se nanašajo zlasti na i2reko knjižne slovenščine in na diakritična znamenja, posebno zato, ker Pleteršnik ni prevzel njegovih, ki da so bolj popolna; nekaj pripomb se nanaša na pomensko razvrstitev in etimologijo; kritičen je do tujih in neživih tvorjenk; žal mu je, da v slovarju niso upoštevana lastna imena zlasti krajevna imena iz občnih imen. Škrabčevo stališče je bilo, da naj bo Pleteršnikov slovar osnova za vsa nadaljnja jezikoslovna dela, tako za pravopis, ki mora biti seveda preprostejši, za slovnico, ki mora upoštevati dognanja in normo slovarja in za nove dvojezične slovarje, ki se morajo ravnati po njem. Škrabec je v svojih delih poudarjal pomen knjižne slovenščine in se zavzemal za enotno knjižno izreko. Potrditev za svoje teze je našel tudi v Pleteršnikovem slovarju. Spoznal je potrebo po učenju knjižne slovenščine in poudarjal, da je treba že mlade ljudi navaditi na uporabo slovarja. Mnoge Škrabčeve misli o knjižnem jeziku, slovarju in slovaropisju so še danes aktualne. Nedvomno je Pleteršnikov slovar zakladnica slovenskega jezika, pomemben tako s slovaropisnega kot narodno-jezikovnega vidika. Kakor predstavlja Pleteršnikov slovar evropsko raven slovaropisja ob koncu 19. stoletja, tako naj bi Slovar slovenskega knjižnega jezika v elektronski izdaji ob koncu 20. stoletja spet segel v evropski vrh. OPOMBE 1 P. Stanislav Škarbec (Hrovača 1844 - Ljubljana 1918). 2 M. Pleteršnik (Pišece 1840-1923). 3 Slovensko-nemški slovar, Prvi del A-0, V Ljubljani 1894, Drugi del P-Ž, V Ljubljani 1895- Uredil M. Pleteršnik. n Inštitut za slovenski jezik je bil ustanovljen pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti leta 1945 pod vodstvom Frana Ramovša, po katerem nosi od leta 1982 ime Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Med prvimi nalogami Inštituta je bila izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki je izšel v petih knjigah v letih 1970-1991 in v eni knjigi leta 1994. 5 P. Stanislav Škarbec 1880-1915: Cvetje z vertov sv. Frančiška. Mesečni list za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška (od 6. letnika Časopis za verno Slovenko ljudstvo, od 9« zvezka 88 Jezikoslovni zapiski 1995 8. letnika Časopis za naše verno katoliško ljudstvo, od 12. zvezka 26. letnika Časopis za naše verno ljudstvo), Gorica (32. letnik, zvezek 6-12 Kamnik). 6 Novost. Slovensko-nemški SLOVAR izdan na troške rajnega knezoškofa Antona Alojzija Wolfa. Uredil M. Pleteršnik. Prvi sešitek. V Ljubljani. Založilo in na svetlo dalo knezoškofijstvo. Tiskala katoliška tiskarna. 1893- CFr 11 (1892) 12. zv. č. 7 Nekoliko slovenske slovnice za poskušnjo. CFr 12 (1893)» L—12. zv., CFr 13 (1894), 1.-12. zv., CFr 14 (1895), L, 3.-5. zv. 0 Valjavčev "Prinos k naglasu u (novo)slovenskom jeziku" in prihodnja slovenska slovnica CFr 14 (1895), 7. in 8. zv. * Novi slovar. CFr 14 (1895), H. in 12. zv. 10 Slovenski pravopis. Sestavil Fr. Leveč, c. kr. profesor in okrajni šol. nadzornik v Ljubljani. Na Dunaju. V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig. 1899. CFr 17 (I898), 6.-12. zv. CFr 18 (1899), L, 3.-7. zv. 11 A. Janežiča Slovenska slovnica. Za srednje šole priredil dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. Osma predelana izdaja. V Celovcu 1900. Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja. CFr 18 (1899), 8.-12. zv. CFr 19 (1901), 1., 3-, 4., 8., 9. in 10. zv. 12 0 učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih. CFr 20 (1903), 8.-12. zv., CFr 21 (190*0, 1-12. zv., CFr 22 (1905), 1.-6., 8. zv. K pisanju te razprave ga je spodbudila programska obravnava "Zur Pflege der slovenischen Schriftspache an österreichischen Gymnasien", ki jo je napisal c. kr. profesor Fr. Žnideršič. V razpravi polemizira z Ilešičevo knjigo "0 pouku slovenskega jezika". 13 Dr. Josip Valjavec, Italijansko-slovenski slovar. Ljubljana 1914. Založila Katoliška bukvarna. CFr 30 (1913), 12. zv. 14 B. M. Ljapunov. Neskoljko zamečanij o slovensko — nemeckom slovare Pleteršnika. Odessa 1903. CFr 20 (1903), 5- zv. 15 Slovanski elementi v besednem zakladu štajerskih Nemcev. Spisal Dr. K. Štrekelj, r. vseuč. prof. v Gradcu. Posebni natisek iz Časopisa za zgodovino in narodopisje. V. 38-103 in VI. I-69, 115-128. Maribor 1909. Natisnila Cirilova tiskarnica. CFr 26 (1909), 10. zv. Summary ŠKRABEC AND PLETERSNIK'S DICTIONARY Stanislav Škrabec was the most important Slovene linguist at the end of the 19th and the beginning of the 20*** century. His articles, reviews, polemics and reports on cultural events were published mainly on the covers of the monthly periodical Flowers from the Gardens of St Francis (Cvetje z vertov svetega Frančiška). M. Hajnšek-Holz: Škrabec in Pleteršnikov slovar 89 Škrabec wrote about Pletersnik's Slovene-German Dictionary (Slovensko—nemški slovar) when Part One was issued (in 1892), and when the dictionary was completed (in 1895)« He quoted this dictionary in the articles about the Slovene Spelling (Slovenski pravopis) by Levee (1899)» the Slovene Grammar (Slovenska slovnica) by Janežič (1900), the Italian--Slovene dictionary (Italijansko-slovenski slovar) by Valjavec (1913)» and in the articles about teaching of the Slovene language (1903-5). He thought Pletersnik's editorial solutions brilliant and recommended the dictionary as a basis for further linguistic works on orthography, grammar and bilingual dictionaries. But Škrabec was also critical towards Pleteršnik: he commented on pronunciation, accent marks, semantic differentiation, etymology, expressed a negative view to certain compounds, and regretted the fact that the proper nouns were not included in the dictionary. Many of Skrabec's ideas about the Slovene literary language, dictionaries and lexicography are still of current interest. Doubtless, the Pletersnik's dictionary is a treasury of the Slovene language, and is important from the lexicographical as well as from the national viewpoint. Milena Hajnšek-Holz UDK 808.63 - 23 - 3 STOPNJEVANJE PRIDEVNIKOV V SSKJ Obravnavano je stopnejvanje pridevnika v slovenskih slovnicah, pravopisih in slovarjih. Iz SSKJ so predstavljeni vsi pridevniki, ki tvorijo primernike s priponskimi obrazili. Ta abecedno urejen popis predstavlja dozdaj največjo zbirko slovenskih primerniških oblik. The topic is the comparison of adjectives in different Slovene grammars, spelling-book and dictionaries. All adjectives from the Dictionary of Slovene Literary Language that form their comparatives by means of suffixation are presented here. This alphabetical list of adjectives and their comparatives is the largest of this king so far. Uvod V Slovarju slovenskega knjižnega jezika1 je kot geslo prikazanih ZL.516 pridevnikov, od teh je pri 615 v zaglavju gesla zapisana oblika za primernik, delan s priponskim obrazilom. Primernik je naveden pri pridevnikih na -«n 460, -iv 44, -it 24, -ak 24, -or 8, -ok 3 in pri ne-tvorjenih pridevnikih 52-krat.2 Stopnjevanje pomeni izražanje večje ali manjše stopnje lastnosti (kakovosti ali mere) pri pridevniških besedah, npr. lep lepši najlepši, lep prelep, lep zelo lep, lep čudovito lep; mjhen manjši najmanjši, majhen premajhen, majhen zelo majhen, majhen mikroskopsko majhen. Stopnjevanje je tristopenjsko, npr. lep (osnovnik), lepši (primernik) najlepši (presežnik), ali dvostopenjsko, npr. lep prelep, bel zelo bel, zadnji naj-zadnjL S prislovi bolj, zelo, nadvse itd. stopnjujemo navzgor, z manj, nič, prav nič itd. navzdol. Stopnjevalne oblike lahko delamo s ponami (priponami -si, -ji, -jsi, -ejsi/-e^i in predpono pre-) ali prislovi. Stopnjevanje s priponskimi obrazili imenujemo tudi stopnjevanje v ožjem smislu, stopnjevanje s prislovi pa opisno stopnjevanje.3 V SSKJ je posebej navedeno samo stopnjevanje s priponskimi obrazili. Oblika primernika je zapisana le pri pogosteje rabljenih pridevnikih, in sicer po enakem načelu, ki je veljalo za sprejem gesel v slovar, torej praviloma 4 zapisi v slovarskem gradivu.** Potencialni pri-merniki lastnostnih pridevnikov se delajo po shemi.5 V Slovarju niso navedeni opisni primerniki z bolj ali drugimi prislovi, ker so možni pri vseh lastnostnih pridevnikih oz. takih pomenih pridevnikov, npr. slovenski bolj slovenski najbolj slovenski, tudi tistih, ki so po izvoru deležniki na -n, -t, -č, npr. nadelan, zapit, vroč. Primernik tvorimo s priponskimi obrazili -ejši/-ejši, -ji, -jši, -ši, npr. Ijubeznivejsi/brhkejši, globlji/nižji, krajši, lepši.6 M. Hajnšek-Holz: Stopnjevanje pridevnikov v SSKJ 91 Tonemski naglas primernika na -ejši je enak kot v srednjem spolu osnovnika, npr. srčnejši, Ijubeznivejši, le če je naglašena pripona, je cirkumflektiran, npr. bogatejši, temnejši. Primernik s pripono -ji, -si je cirkumflektiran, npr. globlji, mrši, izjema je zastarela oblika starji z akutom.T SSKJ navaja v shemah tudi oblike za primernik prislova, ki nastopa le ob primerniku pridevnika, in se tvori s priponskimi obrazili -eje in -ejše, -je, -je in -e, -jše in -je, -še, npr. ljubezniveje in ljubeznivejše, globlje/ni^je in niže, krajše in kraje, širše, brhkeje in brhkejše. Prislovne oblike laž(j)e, laglje, kašnje so curkumflektirane ali akutirane.0 Pridevniki s primerniki v zaglav ju gesla abstrakten -tna -o prid., abstraktnejši adekvaten -tna -o prid., adekvatnejši agilen -Ina -o prid., agilnejši agresiven -vna -o prid., agresivnejši aktiven -vna -o prid., aktivnejši aktualen -lna -o prid., aktualnejši akuten -tna -o prid., akutnejši avtoritativen -vna -o prid., avtoritativnejši banalen -lna -o prid., banalnejši barvit -a -o prid., barvitejši beden -dna -o prid., bednejši besen in besen -sna -o prid., besnejši in besnejši bister -tra -o prid., bistrejši in bistrejši bistroumen -mna -o prid., bistroumnejši bistven -a -o prid., bistvenejši blag -a -o prid., blažji blazen -zna -o prid., blaznejši bled -a -o tudi -6 prid., tudi bledejši bliskovit -a -o prid., bliskovitejši bogat stil. bogat -ata -o prid., bogatejši bohoten -tna -o prid., bohotnejši bojevit -a -o prid., bojevitejši bolehen in bolehen -hna -o prid., bolehnejši in bolehnejši bolesten -tna -o prid., bolestnejši borben -a -o prid., borbenejši boren -rna -o prid., bornejši brezbrižen -žna -o prid., brezbrižnejši brezskrben -bna -o prid., brezskfbnejši brezupen -pna -o prid., brezupnejši brezvesten -tna -o prid., brezvestnejši 92 Jezikoslovni zapiski 1995 brhek tudi brhek brhka -o in -6, stil. brhek -hka -o prid., brhkejši in bfhkejši bridek -dka -o stil -6 prid., bridkejši tudi bridkejši brihten -tna -o prid., brihtnejši briljanten -tna -o prid., briljantnejši brumen -mna -o prid., brumnejši brutalen -lna -o prid., brutalnejši bujen -jna -o prid., bujnejši buren x -rna -o prid., burnejši celoten -tna -o prid., celotnejši celovit -a -o prid., celovitejši čaroben -bna -o prid., čarobnejši časten -tna -o prid., častnejši častihlepen -pna -o prid., častihlepnejši častitljiv tudi častitljiv -a -o prid., častitljivejši tudi častitljivejši čeden -dna -o prid., čednejši čemeren tudi čmeren -rna -o [prva oblika cam in čem] prid., čemernejši tudi čmernejši čist -a -o stil. -6 prid., čistejši človečen -čna -o prid., človečnejši čudovit -a -o prid., čudovitejši čvrst -a -o stil. -6 prid., čvrstejši daljnosežen -žna -o prid., daljnosežnejši daljnoviden -dna -o prid., daljnovidnejši darežljiv -a -o prid., darežljivejši debel -ela -o [eu] prid., debelejši dejaven -vna -o prid., dejavnejši delaven -vna -o prid., delavnejši delikaten -tna -o prid., delikatnejši detajlen -lna -o prid., detajlnejši diskreten ± -tna -o prid., diskretnejši diven -vna -o prid., divnejši dober dobra -o prid., boljši dobičkanosen -sna -o prid., dobičkanosnejši dobičkonosen -sna -o prid., dobičkonosnejši dobrotljiv -a -o prid., dobrotljivejši dolg -a -o stil. -6 [ug] prid., daljši dolgočasen -sna -o [ug] prid., dolgočasnejši dolgoročen -čna -o [ug] prid., dolgoročnejši dolgotrajen -jna -o [ug] prid., dolgotrajnejši določen -čna -o prid., določnejši donosen -sna -o prid., donosnejši M. Hajnšek-Holz: Stopnjevanje pridevnikov v SSKJ 93 dosleden -dna -o prid., doslednejši dostojen -jna -o prid., dostojnejši dostopen tudi dostopen -pna -o prid., dostopnejši tudi dostopnejši dovzeten -tna -o prid., dovzetnejši drag -a -o tudi -6 prid., dražji dragocen -a -o prid., dragocenejši dramatičen -čna -o prid., dramatičnejši drastičen -čna -o prid., drastičnejši droben tudi droban drobna -o tudi -6 prid., drobnejši drzen -zna -o prid., dfznejši duhovit -a -o prid., duhovitejši dvoumen -mna -o prid., dvoumnejši efekten x -tna -o prid., efektnejši ekonomičen -čna -o prid., ekonomičnejši eksakten -tna -o prid., eksaktnejši ekskluziven -vna -o prid., ekskluzivnejši ekstenziven -vna -o prid., ekstenzivnejši ekstremen -mna -o prid., ekstremnejši elastičen -čna -o prid., elastičnejši eleganten -tna -o prid., elegantnejši elementaren -rna -o prid., elementarnejši energičen -čna -o prid., energičnejši fantastičen -čna -o prid., fantastičnejši fatalen -lna -o prid., fatalnejši fin -a -o prid., finejši frapanten -tna -o prid., frapantnejši frekventen -tna -o prid., frekventnejši funkcionalen -lna -o prid., funkcionalnejši galanten -tna -o prid., galantnejši gibčen -čna -o prid., gibčnejši gibek -bka -o prid., gibkejši in gibkejši gladek -dka -o, stil. gladak gladka -o in -6 prid., gladkejši tudi glajši glasen -sna -o, stil. glasan glasna -o in -6, stil glasen -sna -o prid., glasnejši globok -oka -o prid., globlji tudi globokejši stil. globočji gnusen -sna -o prid., gnusnejši gorečen -čna -o prid., gorečnejši gorek in goräk görka -o in -6 prid., gorkejši gospodaren -rna -o prid., gospodarnejši gost -a -o tudi -6 prid., gostejši gostobeseden -dna -o prid., gostobesednejši grd -a -o in -6 prid., grši stil. gfji 94 Jezikoslovni zapiski 1995 grenek in grenak grenka -o in -6 prid., grenkejši grotesken 1 -kna -o prid., grotesknejši grozen -zna -o prid., groznejši grozovit -a -o prid., grozovitejši hiter -tra -o prid., hitrejši hladen stil. hladan hladna -o tudi -6 prid., hladnejši hladnokrven -vna -o prid., hladnokrvnejši hraber -bra -o prid., hrabrejši tudi hrabrejši hrupen -pna -o prid., hrupnejši hud -a -o in -6 prid., hujši hudoben -bna -o prid., hudobnejši hvaležen -žna -o prid., hvaležnejši imeniten -tna -o prid., imenitnejši imovit -a -o prid., imovitejši impozanten -tna -o prid., impozantnejši impulzi ven -vna -o prid., impulzivnejši inteligenten -tna -o prid., inteligentnejši intenziven -vna -o prid., intenzivnejši interesanten -tna -o prid., interesantnejši intimen -mna -o prid., intimnejši iskren -a -o prid., iskrenejši izbirčen tudi zbirčen -čna -o prid., izbirčnejsi tudi zbirčnejši izčrpen -pna -o prid., izčrpnejši izdaten -tna -o prid., izdatnejši izkušen tudi skušen -a -o prid., izkušenejši tudi skušenejši izrazit -a -o prid., izrazitejši izviren -rna -o prid., izvirnejši jak -a -o prid., jačji jasen -sna -o prid., jasnejši in jasnejši jedek -dka -o prid., jedkejši južen -žna -o prid., južnejši karakterističen -čna -o prid., karakterističnejši kasen -sna -o tudi -6 prid., kasnejši klavrn -a -o prid., klavrnejši kočljiv -a -o prid., kočljivejši komforten -tna -o prid., komfortnejši komoden -dna -o prid., komodnejši kompakten -tna -o prid., kompaktnejši kompetenten -tna -o prid., kompetentnejši konkreten -tna -o prid, konkretnejši konservativen in konzervativen -vna -o prid., konservativnejši in konzervativnejši M. Hajnšek-Holz: Stopnjevanje pridevnikov v SSKJ 95 korekten -tna -o prid., korektnejši korenit -a -o prid., korenitejši koristen -tna -o prid., koristnejši krasen -sna -o prid., m. spol stil. krasan, ž. spol stil. krasna; krasnejsi kratek -tka -o prid., krajši stil. kračji kratkočasen -sna -o prid., kratkočasnejši kratkotrajen -jna -o prid., kratkotrajnejši kratkoviden -dna -o prid., kratkovidnejši krčevit -a -o prid., krčevitejši krepek in krepak krepka -o tudi -6 prid., krepkejši kritičen1 -čna -o prid., kritičnejši kritičen2 -čna -o prid., kritičnejši krivičen -čna -o prid., krivičnejši krotek in krotak krotka -o tudi -6 prid., krotkejši krut -a -o prid., krutejši krvoločen -čna -o prid., krvoločnejši kulturen -rna -o prid., kulturnejši kvaliteten -tna -o prid., kvalitetnejši lagoden tudi lagoden -dna -o prid,, lagodnejsi tudi lagodnejsi lagoten -tna -o prid., lagotnejši lahek tudi lahak -hka -o tudi -6 prid., lažji lahkoten -tna -o prid., lahkotnejši lep -a -o tudi -6 prid., lepši ličen *- -čna -o prid., ličnejši ljub -a -o stil. -6 prid., ljubši ljubek -bka -o prid., ljubkejši ljubezniv -a -o prid., ljubeznivejši 3jut -a -o prid., ljutejši logičen -čna -o prid., logičnejši majhen -hna -o prid., manjši malomaren -rna -o prid., malomarnejši malopriden -dna -o prid., malopridnejši mamljiv -a -o prid., mamljivejši markanten -tna -o prid., markantnejši marljiv -a -o prid., marljivejši masten -tna -o prid., mastnejši medel -dla -o, in medel tudi medel -dla -o tudi -6, stil. medel -dla -6 [au; druga in tretja oblika mod] prid., medlejši tudi medlejši tudi medlejši mehek in mehak mehka -o tudi -6 prid., mehkejši stil. mečji merodajen -jna -o prid., merodajnejši mičen -čna -o prid., mičnejši mikaven -vna -o prid., mikavnejši 96 Jezikoslovni zapiski 1995 mil -a -o prid., milejši minuciozen -zna -o prid., minucioznejši miren -rna -o prid., mirnejši mizeren -rna -o prid., mizernejši mlačen -čna -o prid,, mlačnejši mlad -a -o tudi -6 prid., mlajši močen in močan močna -o in -6 prid., močnejši moder 2 -dra -o prid., modrejši tudi modrejši moderen -rna -o prid., modernejši mogočen -čna -o prid., mogočnejši mračen -čna -o stil. -6 prid., mracnejsi in mracnejsi mučen -čna -o prid., mučnejši nadležen -žna -o prid., nadležnejši nadroben -bna -o prid., nadrobnejši nagel -gla -o [au] prid., naglejši napadalen -lna -o prid., napadalnejši naporen -rna -o prid., napornejši napreden -dna -o prid., naprednejši naraven -vna -o prid., naravnejši natančen -čna -o prid., natančnejši navaden -dna -o prid., navadnejši nazoren -rna -o prid., nazornejši nedolžen -žna -o [už] prid., nedolžnejši nehvaležen -žna -o prid., nehvaležnejši nemaren -rna -o prid., nemarnejši nemiren -rna -o prid., nemirnejši neposreden -dna -o prid., neposrednejši neprijazen -zna -o prid., neprijaznejši neprijeten -tna -o prid., neprijetnejši neroden -dna -o prid., nerodnejši nesramen -mna -o prid., nesramnejši nesrečen -čna -o prid., nesrečnejši nestrpen -pna -o prid., nestfpnejši neugoden -dna -o prid., neugodnejši neumen -mna -o prid., neumnejši nevaren -rna -o prid., nevarnejši nevtralen -lna -o prid., nevtralnejši nevzdržen -žna -o prid., nevzdfžnejši neznaten -tna -o prid., neznatnejši neznosen -sna -o prid., neznosnejši nežen -žna -o prid., nežnejši ničvreden -dna -o prid., ničvrednejši M. Hajnšek-Holz: Stopnjevanje pridevnikov v SSKJ 97 nizek -zka -o prid., nižji nov nova -o stil. -6 prid., novejši nujen -jna -o prid., nujnejši občuten1 -tna -o prid., občutnejši občutljiv -a -o prid., občutljivejši običajen -jna -o prid., običajnejši obilen -lna -o [tudi un] prid., obilnejši objektiven -vna -o prid., objektivnejši objesten -tna -o prid., objestnejši obsežen -žna -o prid., obsežnejši obširen -rna -o prid., obširnejši obupen -pna -o prid., obupnejši obziren -rna -o prid., obzirnejši očarljiv -a -o prid., očarljivejši očiten -tna -o prid., očitnejši odgovoren -rna -o prid., odgovornejši odkritosrčen -čna -o prid., odkritosrcnejsi odličen -čna -o prid., odličnejši odločen -čna -o prid., odločnejši odločilen -lna -o prid., odločilnejši odporen1 -rna -o prid., odpornejši oduren -rna -o prid., odurnejši odvraten -tna -o prid., odvratnejši ogaben -bna -o prid., ogabnejši ognjevit -a -o prid., ognjevitejši ohlapen -pna -o prid., ohlapnejši okoren -rna -o prid., okornejši okreten -tna -o prid., okretnejši okruten -tna -o prid., okrutnejši okusen1 -sna -o prid., okusnejši opasen -sna -o prid., opasnejši opazen -zna -o prid., opaznejši oprezen -zna -o prid., opreznejši oprijemljiv -a -o prid., oprijemljivejši originalen -lna -o prid., originalnejši osnoven -vna -o prid., osnovnejši osoren -rna -o prid., osornejši oster -tra tudi ostra -o stil. -6 prid., ostrejši ostuden -dna -o prid., ostudnejši ošaben -bna -o prid., ošabnejši otipljiv -a -o prid., otipljivejši otožen -žna -o prid., otožnejši 98 Jezikoslovni zapiski 1995 ozek ozka -o prid., ožji pameten -tna -o prid., pametnejši in pametnejši pazljiv -a -o prid., pazljivejši perfiden -dna -o prid., perfidnejši perspektiven -vna -o prid., perspektivnejši pester -tra -o prid., pestrejši pikanten -tna -o prid., pikantnejši plašen stil plašan -šna -o stil -6 prid., plašnejši plemenit -a -o prid., plemenitejši plitek -tka -o prid., plitkejši plitev -tva -o prid., plitvejši ploden1 -dna -o prid., plodnejši plodovit -a -o prid., plodovitejši pobožen -žna -o prid., pobožnejši počasen -sna -o prid., počasnejši in počasnejši podel -dla -o [au] prid., podlejši podjeten1 -tna -o prid., podjetnejši podoben -bna -o prid., podobnejši podroben -bna -o prid., podrobnejši poglaviten -tna -o prid., poglavitnejši pogolten -tna -o [ut] prid., pogoltnejši pogost -a -o prid., pogostejši pogosten -tna -o prid., pogostnejši poguben -bna -o prid., pogubnejši pogumen -mna -o prid., pogumnejši pohlepen -pna -o prid., pohlepnejši pohleven -vna -o prid., pohlevnejši pohoten -tna -o prid., pohotnejši pokoren -rna -o prid., pokornejši poln -a -o [un] prid., polnejši položen -žna -o prid., položnejši pomemben -bna -o prid., pomembnejši pomenljiv -a -o prid., pomenljivejši pomirljiv -a -o prid., pomirljivejši ponižen -žna -o prid., ponižnejši ponosen -sna -o prid., ponosnejši popoln -a -o [un] prid., popolnejši popularen -rna -o prid., popularnejši popustljiv -a -o prid., popustljivejši poreden -dna -o prid., porednejši poskočen tudi poskočen -čna -o prid., poskočnejši tudi poskočnejši poslušen -šna -o prid., poslušnejši M. Hajnšek-Holz: Stopnjevanje pridevnikov v SSKJ 99 postaven1 -vna -o prid., postavnejši pošasten -tna -o prid., pošastnejši pošten -ena -o prid., poštenejši potraten -tna -o prid., potratnejši potreben -bna -o prid., potrebnejši potrpežljiv -a -o prid, potrpežljivejši poučen1 -čna -o prid., poučnejši povoljen -jna -o prid., povoljnejši pozen -zna -o prid., peti pomen poznejši pozoren -rna -o prid., pozornejši požrešen -šna -o prid., požrešnejši požrtvovalen -lna -o prid., požrtvovalnejši praktičen -čna -o prid., praktičnejši pravičen -čna -o prid., pravičnejši pravilen -lna -o prid., pravilnejši precizen -zna -o prid., preciznejši predrzen -zna -o prid., predrznejši pregleden1 -dna -o prid., preglednejši prelesten -tna -o prid., prelestnejši premožen -žna -o prid., premožnejši prepričljiv -a -o prid., prepričljivejši preprost -osta -o prid., preprostejši presenetljiv -a -o prid., presenetljivejši pretresljiv -a -o prid., pretresljivejši preudaren -rna -o prid., preudarnejši previden -dna -o prid., previdnejši prevzeten -tna -o prid., prevzetnejši priden1 -dna -o prid., pridnejši prijazen -zna -o prid., prijaznejši prijeten -tna -o prid., prijetnejši prikladen -dna -o prid., prikladnejši prikupen -pna -o prid., prikupnejši prileten -tna -o prid., priletnejši priljuden -dna -o prid., priljudnejši primeren -rna -o prid., primernejši primitiven -vna -o prid., primitivnejši pripraven1 -vna -o prid., pripravnejši priročen in priročen -čna -o prid., prirocnejši in prirocnejši priseben -bna -o prid., prisebnejši pristen -tna -o prid., pristnejši pristopen tudi pristopen -pna -o prid., pristopnejši tudi pristopnejši privlačen -čna -o prid., privlačnejši 100 Jezikoslovni zapiski 1995 prizadeven -vna -o prid., prizadevnejši prizanesljiv -a -o prid., prizanesljivejši prodoren -rna -o prid., prodornejši produktiven -vna -o prid., produktivnejši prometen -tna -o prid., prometnejši prost prosta -o stil. -6 prid., prostejsi in prostejsi prostoren -rna -o prid., prostornejši prozoren -rna -o prid., prozornejši prožen -žna -o prid., prožnejši prvobiten -tna -o prid., prvobitnejši prvoten -tna -o prid., prvotnejši racionalen -lna -o prid., racionalnejši rad1 rada -o stil, -6 -i prid., m., ž., s. rajši in raje stil raj, stil. rajši -a -e radikalen -lna -o prid., radikalnejši radodaren -rna -o prid., radodarnejši radoveden -dna -o prid., radovednejši rahel -hla -o [au] prid., rahlejši rahločuten -tna -o prid., rahločutnejši ran -a -o prid., ranejši razborit -a -o prid., razboritejši razburljiv -a -o prid., razburljivejši razkošen -šna -o prid., razkošnejši različen -čna -o prid., različnejši razločen -čna -o prid., razločnejši raznovrsten -tna -o prid., raznovrstnejši razsežen -žna -o prid., razsežnejši razsipen -pna -o prid., razsipnejši razsoden -dna -o prid., razsodnejši razumen -mna -o prid., razumnejši razumljiv -a -o prid., razumljivejši razvraten -tna -o prid., razvratnejši reakcionaren -rna -o prid., reakcionarnejši realen -lna -o prid., realnejši redek -dka -o prid., redkejši tudi redkejši reden -dna -o prid., rednejši redilen -lna -o prid., redilnejši rentabilen -lna -o prid., rentabilnejši resen -sna -o prid., resnejši tudi resnejši resničen -čna -o prid., resničnejši resnoben -bna -o prid., resnobnejši reven -vna -o prid., revnejši revolucionaren -rna -o prid., revolucionarnejši M. Hajnšek-Holz: Stopnjevanje pridevnikov v SSKJ 101 rezek -zka -o prid., rezkejši rezen stil. rezan rezna -o tudi -6, stil. rezen -zna -o prid., reznejši tudi reznejši rigorozen -zna -o prid., rigoroznejši robusten -tna -o prid., robustnejši ročen tudi ročen -čna -o prid., ročnejši tudi ročnejši rodoviten -tna -o prid., rodovitnejši samostojen -jna -o prid., samostojnejši samoten -tna -o prid., samotnejši samozavesten -tna -o prid., samozavestnejši sebičen -čna -o prid., sebičnejši severen -rna -o prid., severnejši siguren -rna -o prid., sigurnejši sijajen -jna -o prid., sijajnejši silen -lna -o prid., silnejši silovit -a -o prid., silovitejši simpatičen -čna -o prid., simpatičnejši siromašen -šna -o prid., siromašnejši sistematičen -čna -o prid., sistematičnejši skladen1 -dna -o prid., skladnejši skočen tudi skočen -čna -o prid., skočnejši tudi skočnejši skrajen -jna -o prid., skrajnejši skrben stil. skrban -bna -o stil. -6 prid., skrbnejši skriven -vna -o prid., skrivnejši skrivnosten -tna -o prid., skrivnostnejši skromen -mna -o prid., skromnejši slab slaba -o tudi -6 prid., slabši slaboten -tna -o prid., slabotnejši sladek tudi sladak sladka -o tudi -6 prid., slajši stil sladkejši sladkoben -bna -o prid., sladkobnejši slasten -tna -o prid., slastnejši slaven -vna -o prid., slavnejši slikovit -a -o prid., slikovitejši slovesen -sna -o prid., slovesnejši slovit -a -o prid., slovitejši složen -žna -o prid., složnejši smel -a -o [el in eu] prid., smelejši smešen -šna -o prid., smešnejši smotrn -a -o prid., smotrnejši snažen -žna -o prid., snažnejši sočen -čna -o prid., sočnejši sodoben -bna -o prid., sodobnejši 102 Jezikoslovni zapiski 1995 soliden -dna -o prid., solidnejši soroden -dna -o prid., sorodnejši spešen -sna -o prid., spešnejši splošen -sna -o prid., splošnejši spodbuden -dna -o prid., spodbudnejši spodnji -a -e prid., spodnjejši in spodnejši spodoben -bna -o prid., spodobnejši sposoben -bna -o prid., sposobnejši spoštljiv -a -o prid., spoštljivejši spravljiv -a -o prid., spravljivejši sprejemljiv -a -o prid., sprejemljivejši spreten -tna -o prid., spretnejši sramoten -tna -o prid., sramotnejši srčen2 -čna -o prid., srčnejši srdit -a -o prid., srditejši srečen -čna -o prid., srečnejši tudi srečnejši stabilen -lna -o prid., stabilnejši stalen -lna -o prid., staliiejši stanoviten -tna -o prid., stanovitnejši star stara -o stil. -6 prid., starejši stil. starji stil. starši stasit -a -o prid., stasitejši strahopeten -tna -o prid., strahopetnejši strahoten -tna -o prid., strahotnejši strasten -tna -o prid., strastnejši strašen in strašen -šna -o prid., strašnejši in strašnejši in strašnejši strm -a -o tudi -6 prid., strmejši strog -a -o prid., strožji strpen -pna -o prid., strpnejši stvaren -rna -o prid., stvarnejši subtilen -lna -o prid., subtilnejši sumljiv -a -o prid., sumljivejši surov -ova -o prid., surovejši svet -a -o prid., svetejši svetel tudi svetal svetla -o tudi -6 in svetel -tla -o [ay; druga oblika vet] prid., svetlejši svoboden -dna -o prid., svobodnejši svojevrsten -tna -o prid., svojevrstnejši šibek stil šibak šibka -o stil -6 prid., šibkejši širen -rna -o prid., širnejši širok -oka -o prid., širši stil. širji širokopotezen -zna -o prid., širokopoteznejši škodljiv -a -o prid., škodljivejši M. Hajnšek-Holz: Stopnjevanje pridevnikov v SSKJ 103 številen -lna -o prid., številnejši šumen -mna -o prid., šumnejši takten1 -tna -o prid., taktnejši tanek -nka -o tudi tenek tudi tenak tenka -o in -6 [druga oblika ten] prid., tanjši tečen -čna -o prid., tečnejši tehten -tna -o prid., tehtnejši temačen -čna -o [tem] prid., temačnejši temeljit -a -o prid., temeljitejši temen tudi temen temna -o tudi -6, stil. teman -mnä -ö [tem] prid., temnejši tesen stil. tesan tesna -o tudi -6 prid., tesnejši tesnoben -bna -o prid., tesnobnejši težaven -vna -o prid., težavnejši težek in težak težka -o tudi -6 prid., težji tih -a -o prid., tišji tipičen -čna -o prid., tipičnejši točen1 -čna -o prid., točnejši topel tudi topel topla -o stil. -6 [eu] prid., toplejši tožen1 -žna -o prid., tožnejši trajen -jna -o prid., trajnejši trd -a -o tudi -6 prid., trši trden -dna -o prid., trdnejši tudi trdnejši trdovraten -tna -o prid., trdovratnejši trezen -zna -o prid., treznejši trpek -pka -o tudi -6 prid., tfpkejši trpežen -žna -o prid., trpežnejši truden -dna -o prid., trudnejši turoben -bna -o prid., turobnejši ubogljiv -a -o prid., ubogljivejši uboren -rna -o prid., ubornejši ubožen -žna -o prid., ubožnejši učinkovit -a -o prid., učinkovitejši udaren -rna -o prid,, udarnejši udoben -bna -o prid., udobnejši ugleden -dna -o prid., uglednejši ugoden -dna -o prid., ugodnejši ujedljiv -a -o prid., ujedljivejši umen umna -o prid., umnejši umljiv -a -o prid., umljivejši uporaben -bna -o prid., uporabnejši uporen -rna -o prid., upornejši uren2 -rna -o prid., urnejši usoden1 -dna -o prid., usodnejši 104 Jezikoslovni zapiski 1995 uspešen -sna -o prid., uspešnejši ustrezen -zna -o prid., ustreznejši ustrežljiv -a -o prid., ustrežljivejši ustvarjalen -lna -o prid., ustvarjalnejši uvideven -vna -o prid., uvidevnejši užiten -tna -o prid., užitnejši vabljiv -a -o prid., vabljivejši varčen -čna -o prid., varčnejši varen -rna -o prid., varnejši važen -žna -o prid., važnejši veder vedra in vedra -o stil. -6 prid., vedrejsi in vedrejsi veličasten -tna -o prid., veličastnejši velik -ika -o prid., večji velikopotezen -zna -o prid., velikopoteznejši veljaven -vna -o prid., veljavnejši verjeten -tna -o prid., verjetnejši verodostojen -jna -o prid., verodostojnejši vesel -a -o [eu] prid., veselejši vesten1 -tna -o prid., vestnejši viden1 -dna -o prid., vidnejši visok -oka -o prid., višji vitalen -lna -o prid., vitalnejši vitek -tka -o prid., vitkejši vlažen -žna -o prid., vlažnejši vljuden -dna -o prid., vljudnejši voljen in voljan voljna -o tudi -6 prid., voljnejši vpliven -vna -o prid., vplivnejši vpojen -jna -o prid., vpojnejši vreden -dna -o prid., vrednejši vfl -a -o [vru] prid., vrlejši vsiljiv -a -o prid., vsiljivejši vulgaren -rna -o prid., vulgarnejši vzajemen -mna -o prid., vzajemnejši vzburljiv -a -o prid., vzburljivejši vzdržen -žna -o prid., vzdržnejši vzdržljiv -a -o prid., vzdržljivejši vzgleden -dna -o prid., vzglednejši vzhoden -dna -o prid., vzhodnejši vznemirljiv -a -o prid., vznemirljivejši vzoren -rna -o prid., vzornejši vzpodbuden -dna -o prid., vzpodbudnejši vztrajen -jna -o prid., vztrajnejši M. Hajnsek-Holz: Stopnjevanje pridevnikov v SSKJ 105 zabaven -vna -o prid., zabavnejši zadovoljen -jna -o prid., zadovoljnejši zagoneten -tna -o prid., zagonetnejši zahoden -dna -o prid., zahodnejši zahteven -vna -o prid., zahtevnejši zajedljiv -a -o prid., zajedljivejši zajeten -tna -o prid., zajetnejši zakoten -tna -o prid., zakotnejši zal -a -o prid., zaljši zamuden1 -dna -o prid., zamudnejši zanesljiv -a -o prid., zanesljivejši zanimiv -a -o prid., zanimivejši zanosen -sna -o prid., zanosnejši zapeljiv -a -o prid., zapeljivejši zapravljiv -a -o prid., zapravljivejši zasluzen -žna -o prid., zaslužnejši zastaven3 -vna -o prid., zastavnejši zaupen -pna -o prid., zaupnejši zaupljiv -a -o prid., zaupljivejši zavidljiv -a -o prid., zavidljivejši zdržljiv tudi izdržljiv -a -o prid., zdržljivejši tudi izdržljivejši zel zla zlo [zau] prid., zlejši zgleden -dna -o prid., zglednejši zgoden -dna -o prid., zgodnejši zgornji -a -e prid., zgornjejši in zgornejši zgovoren -rna -o prid., zgovornejši zloben -bna -o prid., zlobnejši zlosten -tna -o prid., zlostnejši zložen1 -žna -o prid., zložnejši zmagoslaven -vna -o prid., zmagoslavnejši zmeren -rna -o prid., zmernejši zmogljiv -a -o prid., zmogljivejši zmožen -žna -o prid., zmožnejši značilen -lna -o prid., značilnejši znamenit -a -o prid., znamenitejši znaten -tna -o prid., znatnejši znosen -sna -o prid., znosnejši zoprn -a -o prid., zoprnejši zoren1 -rna -o prid., zornejši zrel in zrel -ela -o [eu] prid., zrelejši tudi zrelejši zvest -a -o tudi -6 prid., zvestejši zvočen -čna -o prid., zvočnejši 106 Jezikoslovni zapiski 1995 žalosten -tna -o prid., žalostnejši žaren1 -rna -o prid., žarnejši živahen -hna -o prid., živahnejši žlahten -tna -o prid., žlahtnejši Primerniki kot samostojna gesla bližji -a -e prid. boljši -a -e prid. cenejši -a -e prid. daljši -a -e prid. gorji -a -e prid. gorši -a -e prid. krajši -a -e prid. manjši -a -e prid. mlajši -a -e prid. ožji -a -e prid. slabši -a -e prid. starejši -a -e prid. širši -a -e prid. težji -a -e prid. večji -a -e prid. Pramerniki prislova blizu prisl., bližje in bliže dalj prisl., najdalj Kot samostojni gesli sta prikazana primernika brže prisl. (nar. z večjo verjetnostjo, prej) dalje prisl. (izraža večjo razdaljo; bolj daleč).9 Stopnjevanje v slovnicah, pravopisih, slovarjih Za primerjavo so upoštevane Breznikova Slovenska slovnica 193^, Slovenska slovnica 19^7 in Toporišičeva Slovenska slovnica 1976, Levčev Slovenski pravopis 1899» Breznikov Slovenski pravopis 1920, Breznik-Ra-movšev Slovenski pravopis 1935» Slovenski pravopis 1950, Slovenski pravopis 1962, Slovenski pravopis — Pravila 1990, gesla črk C, Č in F nastajajočega slovarskega dela in Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar 189A-1895. Slovenske slovnice namenjajo stopnjevanju precej prostora. Breznikova Slovenska slovnica obravnava stopnjevanje pridevnikov na str. 92—9^, § 193—198« Podrobno je opisana tvorba primernikov s pripon-skimi obrazili in opisno stopnjevanje z bolj. Navedene so primerniške M. Hajnšek-Holz: Stopnjevanje pridevnikov v SSKJ 107 oblike za vse tri spole in tudi različne oblike primernika, npr. ljub: ljubši ljubša ljubše, kratek: krajši poleg kračji. Posebej so prikazani pridevniki, ki nimajo vseh stopenj, kakor tudi prislovi primernika. Kot primeri so navedeni pridevniki: ljub, slab, lep, hud, mlad, trd; jak, drag, gluh; bister, priden, droban, krepak, šibek, ljubezniv, plemenit; star, čist, tolst; rodoviten; širok, tanek, kratek, visok, ozek, težek, globok; krepek, grenek, brhek (brdek), bridek, gorek, nizek; velik, majhen, dober, dolg, hud, zal; črn, bel; pekoč, vroč, rdeč, cvetoč; slovenski, divji; učen, znan, vrel, gnil; bližji; dolnji, gornji, prednji, poslednji, zadnji, prvi, skrajni, in prislova bolj, brž. Slovenska slovnica 19^7 ima poglavje o stopnjevanju na str. 86-88, § 9O—92. V posebni točki so navedeni primerniki in presežniki pridevnikov, ki si jih je potrebno zapomniti: lahak, mehak, težak, tenak, sladak, kratek, nizek, ozek, globok, širok, visok, hud, mlad, trd, grd, dober, dolg, velik, majhen; tu je tudi opozorilo, da se poleg starih primerni-ških oblik mečji, slajši pojavljajo novejše mehkejši, sladkejši, da je dobil primernik gorši oz. gorji nov pomen, da je primernik od daljen daljnji -a -e. Kot primeri za opisno stopnjevanje so navedeni črn, rumen, zelen, bel, rdečkast; pekoč, žgoč, vroč, cvetoč, goreč; počen, dognan, pečen; otekel, zabuhel, vrel, gnil; razvit, zabit, pokrit; divji, božji, gadjL, vsakdanji; slovenski, bratski, moški; koščen, lesen, jeklen, voden, svinčen, cerkven; duševen, jezen; zdrav, sanjav, krmežljav, bahav, grbav, krastav, gr-čav, žilav; lisast, grbast; kosmat, travnat; suh, tuj, moker, sit. V Toporišičevi Slovenski slovnici je stopnjevanje prikazano na str. 26O—265, in sicer oblike, priponska obrazila, opisno stopnjevanje, naglas in raba pridevniških stopenj. Za tvorbo primernikov navaja pridevnike: lep, zaželen, bel, težek/težak, čist, star, drag, mlad, visok; posebej še primerniške oblike, tvor jene z obrazili: 1. -ši: mlajši, hujši, slajši, krajši, rajši, tanjši, manjši, grši, širši, ljub- ši, lepši, boljši, daljši; 2. -ji: dražji, tišji, nižji, lažji, večji, višji, blažji; starinsko ali nareč- no tudi glušji, kračji, mečji, star ji; 3. -ejši: imajo ga poleg večzložnih podstav, kot npr. bogatejši, debelej- ši, strahopetnejši, globokejši, srditejši, tudi enozložne: hladnejši, krepkejši, drobnejši, glasnejši, sladkejši, svetlejši, temnejši, mehkejši, toplejši, gorkejši, grenkejši, krotkejši, močnejši, tesnejši, voljnejši, šibkejši, skrbnejši, vedrejši, ostrejši, kasnejši, medlej-ši. Samo en soglasnik pred obrazilom -ejši imajo primeri milejši, starejši, novejši, cenejši, svetejšL Kot posebnost navaja pri-mernike globlji, daljnji tudi nadaljnji in primernike iz drugačne podstave: manjši, daljša, boljši in gorši. 108 Jezikoslovni zapiski 1995 Za opisno stopnjevanje so primeri: rdeč, bel, vroč, pereč, odkrit, na-trkan, kuhan, uvel, usahel; bratov, divji, mladinski, senen, duševen, zvedav, muhast, grenkljat, slovenski. Toporišič ugotavlja: "Stopnjevanje z obrazili je dovolj zapleteno, zato se dobro drži le pri pogosteje rabljenih lastnostnih pridevnikih. Še pri takih nam kdaj pride, da rečemo npr. namesto mehkejši kar bolj mehak q~H ne tako trd." V pravopisih je stopnjevanje lahko obravnavano v uvodnem ali v slovarskem delu. Levčev Slovenski pravopis ima obsežen uvod, v katerem so stopnjevanju namenjeni na str. 37-39 § 247-257« Prikazana je tvorba primernikov s priponskimi obrazili: -L. m, sel, se a) pri enozložnih pridevnikih na b, p: ljub, slab, lep; b) pri pridevnikih na d: hud, mlad, grd, trd; sladek, redek; 2. jji (iz jij), jja, jje a) pri enozložnih pridevnikih na k, g, h: jak, drag, plah; legak, mehak; b) pri pridevnikih na z, s: nizek, visok; 3. ejsi, ejsa, ejse a) pri večzložnih pridevnikih, zlasti na er, en, an, ak, al, iv, it: bister, priden, rodoviten, droban, krepak, sladak, šibak, svetal, ljubezniv, plemenit; b) pri enozložnih pridevnikih, zlasti na st: nov, star, čist, gost, prost, tolst. Navaja tudi oblike pametnisL, prostornisi* rodovitniM iz nenaglaše-nega priponskega obrazila -ejsi. Posebej obravnava pridevnike tenak, gladek, sladek, globok, širok; velik, kratek zaradi več oblik primernika oz. drugačne podstave, npr. tenak : tanjši, tenkejši, tanji, gladek : glajsx, gladkejü, velik : večji iz vet-jji poleg veči iz vet-ši. Primerniki prislova se delajo s pripono -je iz pridevniškega primernika za srednji spol, npr. huje, kraje, slaje. V slovarskem delu navaja primerniške oblike pri geslih dolg: daljši, dalje; drag: dražji, pris. draže; globok: globočji, globokejši, globši, globelj-ši, globlji, pris. globlje, globoče, globokeje tiefer.10 Breznikov Slovenski pravopis v uvodu ne govori o stopnjevanju; oblike za primernik navaja v slovarskem delu pri geslih cen, cenen, primerj. cenejši, ceneje; drag, prisl. draže; globok, globlji, globočji, globši, prisl. globlje, globoče, globokeje; hud, hujši, prisl. huje. Primernik navaja tudi pri geslu blizu, prislov bliže; kot samostojno geslo je prikazan primernik prislova bolje, prislov: bolniku je bolje (ne: boljše). M. Hajnšek-Holz: Stopnjevanje pridevnikov v SSKJ 109 Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis v Navodilih in pravilih ne obravnava stopnjevanja; oblike za primernik s priponskim obrazilom navaja pri geslih blag, brz, cen, čist, čvrst, divji, dolg, drag, gladek, globok, gost, hiter, hud. Največ primerniških oblik je pri globok: globlji -a -e, globočji -a -e, globokejši -a -e in prisl. prim, globlje, globo-če, globokeje. Pri brz opozarja, da se v primerniku rabi hitrejši (ne brži), najhitrejši prisl. brzo, prisl. primernih bfže, najbfže. Kot samostojna gesla obravnava boljši, prislov bolje; dalje prislov primernika od daleč in prislov primerni-ka od dolgo; daljši, primernik od dolg; gorsi in gorji, primernik k zal, slab (hud). Opisni primernik navaja npr. pri črn, prim, bolj črn; divji, prim, bolj divji. Pri bližnji opozarja na razliko med bližnja vas (blizu ležeča; 1. stopnja) in bližnja vas (bliže ležeča izmed dveh; 2. stopnja). Slovenski pravopis 1950 v uvodu ne omenja stopnjevanja; primerniške oblike navaja pri geslih blag, bled, bolj bled, buren, cenen = cen, čvrst, dober, dosleden, drag, droben, prisl. drobno, drobneje, gladek, glajši in gladkejši, glasen, globok, globlji, globočji = globokejši, gorek, gost, grd, grozen, hiter, hladen, hud in pri prislovu blizu, primernik bi i že. Samostojna gesla so bližji -a -e prim, k malo rabljenemu osnovniku blizek, daljši -a -e prim, od dolg, gorsi in gorji, prim, v pomenu slabši, hujši, zaljši, lepši. Tudi Slovenski pravopis 1962 navaja samo oblike primernika v slovarskem delu, in sicer pri geslih blag, bled, bolj bled, bridek, cenen, čist, čvrst, debel, debelejši in deblji, dober, boljši, dolg, dosleden, drag droben, prisl. drobno, drobnej(š)e, gladek, gladkejši in glajši, glasen, globok, globlji = globočji = globokejši, gorek, grd, grši in grji, hiter, hladen, hud in pri prislovu blizu prim, bliže in bližje. Kot samostojna gesla so prikazana bližji -a -e, pres. najbližji, boljši -a -e in bolji -a -e prim, od dober, daljši -a -e prim, od dolg, gorsi, 1. slabši, hujši, 2. zaljši, lepši. V Slovenskem pravopisu I — Pravila je stopnjevanje pridevnika na str. 122, § 990 prikazano tako: ,tPri lastnostnih pridevnikih, ki jih stopnjujemo s priponskimi obrazili (kakovostni, merni), se primernik ne izraža z bolj, npr. sladek — slajši, velik — večji (vsi priponski primer-niki so načeloma zapisani v zaglavju gesla v slovarju). Prislovi iz primernikov so enaki obliki za srednji spol, če pa se končujejo na -jse, -šje, -žje, -čje, se zadnji soglasnik navadno lahko tudi izpušča: Ijubeziiivejse/ljubezniveje, slajse/slaje, nižje/niže, stilno globočje/globoče (vendar samo krajše)." Iz slovarskega dela za novi Slovenski pravopis je opravljena primerjava za črke C, Č, F.^2 V zaglavju gesel so zapisani priponski primerniki, primerniki s prislovom bolj ali primerniki s prislovom bolj, tudi s priponskim obrazilom. 110 Jezikoslovni zapiski 1995 Priponski primerniki so pri geslih celosten, celoten, celovit, čaren, čaroben, čarokrasen, čarovit, časten, častihlepen, častit, častitljiv, častivreden, časfcLželjen, čeden, čemeren, cest, čil, čist, človečen, človekoljuben, čmeren, čudovit, čuječen, čutljiv, čvrst, familiären, famozen, fantastičen, fatalen, fenomena! en, fertilen, fin, firbčen, flagranten, fleksibilen, fleten, frapanten, frekventen, frivolen, fulminanten, funkcionalen. Oblika primernika z bolj je zapisana pri 62 pridevnikih črke C, 95 črke Č in 52 črke F, npr. pri cagav, capast, cartkan, celilen, celostno-sten, cenjen, čepek, cenliv, cevnat, civiliziran, cveteč, cvetoč. Obe primerniški obliki sta navedeni pri geslih častivreden, bolj ~, tudi -ejši -a -e, častiželjen, bolj ~, tudi -ejši -a -e, človekoljuben, bolj ~, tudi -ejši -a -e, čuječen, bolj ~, tudi -ejši -a -e, familiären, bolj ~, tudi -ejši -a -e, firbčen, bolj ~, tudi -ejši -a -e. Pleteršnlkov Slovensko-nemški slovar v uvodnem delu ne omenja stopnjevanja; primerniške oblike navaja le izjemoma, predvsem ko gre za posebnosti, npr. čist — comp, poleg: čistejši tudi čišči, dolg — compar. daljši (dolgši, vzhšt., jvzhŠt.; tudi: dolžji Št.—C.; dolglje = dalj časa, jvzhŠt.), globok — (compar. globočji, globokejši, Mik., Levst. [SI. Spr.]; globši, globelj-ši, ogr.-C; globlji: globlje se prikloniti, Trub. [Post.]; globoče tiefer, Levst. [—Močv.]; globoko se prikloni in še globoče vzdihne, LjZv.), ggst — (compar. gostejši, gošči, C). Kot samostojna gesla obravnava bplji i. bQljsi I. adj. compar. besser, cenejši, adj. comp, ad ceno, daljši, adj. compar. ad dalek, dolg, ggcrši adj. compar 1) ärger vzhŠt.-C, še gorši je naslednik, Navr. (Let.); 2) stattlicher, schöner, hübscher; dekle je zalo, ali sestra je še gorša, Gor., bližešnji, adj. nächer in dalješnji (opp. bizešnji) Sl.Gor.—C. Zaključek Iz navedenega lahko sklepamo, da je stopnjevanje pridevnika, zlasti stopnjevanje s priponskimi obrazili zapleteno in da so mu slovničarji, pravopisci in slovaropisci posvečali veliko pozornosti. Število obravnavanih primerov se je večalo od publikacije do publikacije. SSKJ navaja priponsko obliko primernika le pri pogosteje rabljenih pridevnikih, potencialni primerniki pa se delajo po shemi, opisani v Uvodu. Slovar tudi ne navaja stopnjevanja z bolj, ker je mogoče pri vseh lastnostnih pridevnikih. Nastajajoči pravopisni slovar upošteva vse možne primernike, tako tiste s priponskimi obrazili kot tudi opisno stopnjevanje z bolj. M. Hajnšek-HoLz: Stopnjevanje pridevnikov v SSKJ 111 OPOMBE x Računalniški izpis pridevnikov s primerniki je narejen po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 199^ Izpis je pripravila Ana Anžel. z SSKJ navaja v Uvodu pridevnike na -en, -ak, -it, -iv; priponi -©r in -ek sta vzeti po Levčevem Slovenskem pravopisu in Breznikovi Slovenski slovnici; pripone -ak, al, -an, npr. gorak, svetal, droban v statistiki niso upoštevane, ker so v SSKJ obravnavane kot dvojnice k drugim geslom, npr. gorek, svetel, droben; primerniki pridevnikov na -el/-el, npr. debel, medel so upoštevani v skupini netvorjenih pridevnikov. 3 Prim. slovnice, pravopise in Enciklopedijo slovenskega jezika pod navedenkami. ^ Za primer vzemimo slovarsko gradivo pridevnikov črke A abstrakten 152 zapisov od tega 5 primernikov oz. presežnikov; adekvaten 64—6; agilen 33—3; agresiven 62—2; aktiven 201—10, aktualen 80—7; akuten 67—3« Gradivo za primernike je bilo pridobljeno tudi po metodi problemskih izpisov. Prim. Uvod v SSKJ XXI, § 12. 5 Prim, opombi 3, 4 k shemi za pridevnik, SSKJ XXXIII, § 192. 6 SSKJ navaja samo obliko primernika za moški spol. Prim. SSKJ XXXIII, § 192. 7 Prim. SSKJ XLI, § 207. 0 Prim. SSKJ XXXIII, § 192 in XLI, § 207. J. Toporišič, v Enciklopediji slovenskega jezika, str. 31^: "Stopnjevanje poznajo samo pridevniške besede: za lastnostne prislove in poved-kovnike menimo, da se ne stopnjujejo, ampak da so samo tvorjeni iz ustreznih pridevniških stopenj: dobro torej iz dober, bolje iz boljši in najbolje iz najboljši.**; J. Toporišič, Slovenska slovnica, str. 3^5: **Prislovi primerniške stopnje (in po njih tudi presežniške) imajo večinoma po dve obliki: eno enako obliki primernika (hujše, čistejše, višje), drugo, ki nima š za j (huje, čisteje) ali pa ne j za č ž š (više). V zbornem jeziku so bolj v rabi oblike brez š oz. j, v pogovornem pa narobe.** 9 Posebnost je predlog blizu s primernikom bližje in bliže. 10 Za primerjavo v slovarskem delu pravopisov in Pleteršnikovega slovarja so upoštevana gesla A—H (1. knjiga SSKJ 1970 obsega gesla A—H s 122 pridevniki, ki imajo obliko primernika v zaglavju). 11 Na str. 100—101 pri geslu bolj piše: primernik k prisl. zelo; z bolj opisujejo primernik in z najbolj presežnik pridevniki in ustrezni prislovi: 1. ki pomenijo barve: bolj bel, bolj črno; 2. ki so po obliki deležniki: bolj pekoč, vroče, učen, znan, gnilo; 3. ki imajo samo določ- 112 Jezikoslovni zapiski 1995 no obliko: bolj moški, pravi, bolj levo, desno; 4. mnogi pridevniki in njih prislovi na -en (bolj lesen, voden), -an (bolj jezen), -av (bolj zdrav), -ast (bolj lisast, bolj resasto), -ät (bolj kosmat, bolj bahat) itd. 12 Računalniški izpis gesel za slovarski del SP (rokopis). NAVEDENKE M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar. — Ljubljana 1894—95- F. Leveč, Slovenski pravopis. — Ljubljana 1899« A. Breznik, Slovenski pravopis. — Ljubljana 1920. A. Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole. — Ljubljana 1934. A. Breznik — F. Ramovš, Slovenski pravopis. — Ljubljana 1935« Slovenska slovnica. — Sestavil uredniški odbor, Ljubljana 1947. Slovenski pravopis. - SAZU & DZS, Ljubljana 1950. Slovenski pravopis. - SAZU & DZS, Ljubljana 1962. J. Toporišič, Slovenska slovnica. - Maribor 1976 (2. dop. izd. 1984). Slovenski pravopis. Pravila. - SAZU, ZRC SAZU & DZS, Ljubljana 1990 (3. izdaja). J. Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika. — Ljubljana 1992. Slovar slovenskega knjižnega jezika. — Ljubljana 1994. Summary COMPARISON OF ADJECTIVES IN SSKJ The paper delas with comparison of adjectives in different Slovene grammars, spelling-books and dictionaries. There are 21516 adjectives in the Dictionary of Slovene Literary Language (Slovar slovenskega knjižnega jezika). A comparative formed by means of suffixation is quoted after the main entry in 615 cases: with the qualitative adjectives ending in -en 460 times, -iv 44 t., -ek 24 t., -it 24 t., -ar 8 t., -ok 3 t. and 52 times with non-derived adjectives. Some of the comparatives are quoted as independent entries, for example boljši (better), daljši (longer). The alphabetical list of adjectives and their comparatives is the larges of this kind so far. Marjeta Humar UDK 808.63 - 3 : 82.081 PESNIŠKO BBSEDJE PO SLOVARJU SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA Članek obravnava besede, besedne pomene in zveze, ki so v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) označene z označevalnikom pesn. (pesniško), z imenom avtorja pesmi, pesniške proze za dobesednim navedkom ali s pojasnilom v ljudski pesmi/v ljudskih pesmih. Za SSKJ je bilo izpisanih razmeroma veliko pesniških besedil, zato so v slovarju prikazane pesniške besede, besedne zveze in pomeni raznovrstni. In diesem Artikel werden die Wörter, Wortbedeutungen und Wortverbindungen behandelt, die im Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) mit die Kennzeichnung pesn. (dichterisch), mit dem Autornamen des Gedichtes oder der dichterischen Prosa hinter dem Zitat oder mit der Erklärungkennzeichnung v ljudski pesmi/v ljudskih pesmih (in Volks-lied/in Volkslieder) bezeichnet sind. Die im Wörterbuch gezeigte Wörter, Wortbedeutungen und Wortverbindungen sind verschiedenartig, weil für den SSKJ verhältnismäßig viele dichterische Texte ausgeschriben worden. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika1 (dalje SSKJ) je kot posebna zvrst prikazano tudi pesniško besedje. Označeno je na tri načine: z označevalnikom (po SSKJ kvalifikatorjem) pesn. {pesniško), s pojasnilom v ljudski pesmi ali v ljudskih pesmih ali pa z imenom pesnika za dobesednim navedkom. Označevalnik pesniško je v Uvodu SSKJ naveden in opisan med t. i. stilno-plastnimi kva 1 i fikatorji. Pesniške so v SSKJ besede, njihovi pomeni ali besedne zveze, značilne za "pesništvo in pesniško prozo, zlasti za tisto, ki je časovno malo odmaknjena".2 Tako je ta označevalnik glede na sodobno pojmovanje hkrati funkcijski in časovni. Z njim se v SSKJ ne označuje izrazje literarnoteorijske stroke (kot v nekaterih tujih slovarjih), zanj se uporablja označevalnik lit. (literarno). Označevalnik pesniško je zanimiv še z drugega stališča; v SSKJ ta pomen, ki je pripisan prislovu pesniško, v slovarskem članku iztočnice pesniški ni opisan. Pesništvo je po SSKJ literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je pesem, prislov pa je ilustriran z zgledom pesniško slikovit izraz, kar seveda pove nekaj, ne pojasni pa pomena označevalnika pesniško. Tudi pomen zveze pesniška proza v SSKJ ni opisan, je le navedena pri iztočnici pesniški, pri proza pa je zveza pesem v prozi. Kaj naj bi torej bila pesniška proza? Po leksikonu Literatura3 je to proza, "ki se razlikuje od običajne nevezane proze po členjenosti, ritmični ubranosti, retoričnih figurah". 114 Jezikoslovni zapiski 1995 Kot primer t. i. pesniškega izrazja sta v Uvodu SSKJa navedeni dve besedi: bloden in belogrud. Po slovarskem prikazu ima pridevnik bloden štiri pomene, pesniški sta samo zvezi: blodni mesec in blodni veter pri 3. pomenu, ki ima sicer oznako knjiž. (knjižno), razlago ki blodi in sopomenko blodeč. Belogrud se po SSKJ uporablja samo v pesništvu, saj je celotni slovarski članek označen z označevalnikom pesniško. Pomen besede belogrud je prikazan s t, i. razvezovalno razlago: ki ima bele grudi in zgledoma belogrudo dekle; belogrudi labodi, ki sta zaradi pomenske razlike ločena s poševnico. Označevalnik pesniško imajo tudi nekateri tuji slovarji srednjega in manjšega obsega (slovenska Pleteršnikov in Glonarjev sicer še ne, čeprav je upoštevano tudi pesniško besedje, npr. v Pleteršniku: Gregorčiča, Čbeličarjev, Koseškega, ljudskih pesmi iz več zbirk, Prešerna, Vodnika, Volkmerja in drugih; tudi v Murkovem slovarju so npr. kot ponazar-jalno gradivo navedki iz Prešerna), vendar z njim označujejo različne zvrsti besedja. V Slovniku slovenskeho jazyka (Bratislava 1959) se uporablja poet., ki pomeni: termin v poetike. Z njim je označeno literarno-teorijsko strokovno izrazje, npr.: asananca. Rečnik srpskohrvatskoga knji-ževnog jezika (Novi Sad, Zagreb 1967) ima poet. (poetika, poetski). Slov-nik spisovneho jazyka českeho (Praga i960) kljub množici različnih oznak tega označevalnika ne navaja. Maly slownik jezyka polskiego (Varšava 1969) uporablja okrajšavo poet. v enakem pomenu kot SSKJ, literarno-teorijske termine pa označuje z lit. Laroussov Pluri dictionaire navaja v uvodu okrajšavo poet., ki jo razveže kot poetično. Wörterbuch der deutschen Gegenwartssprache (Berlin 1965) opisuje pesniško izrazje z dicht, (dichterish), se pravi tako kot SSKJ. V enakem pomenu se uporablja označevalnik poetično v enozvezkovniku Kratky slovnik slovenskeho jazyka (Bratislava 1987), kjer pomeni tak, ki je tipičen za umetniško izražanje, in to najpogosteje v poeziji (kot primer je npr. navedena beseda lastovica, njena nepesniška sopomenka pa je lastovička). BBC-jev English Dictionary (1992), razumljivo, ne navaja tovrstnih besed, zato tudi nima takega označevalnika. Longmanov Dictionary of Contemporary English (1987) uporablja poet, ža označevanje besed v glavnem iz poezije. Podoben temu v SSKJ je opis označevalnika pesniško v Slovenskem pravopisu 1, Pravila. Uvrščen je med funkcijskozvrstne oznake, z njim pa naj bi bile označene jezikovne prvine, ki živijo predvsem v umetnostnem izročilu, pesmi, prozi ali drami. Kritika rabe označevalnika pesniško in v SSKJ tako označenih besed, besednih zvez in pomenov ni posebej obravnavala.5 Označevalnik pesniško se v SSKJ uporablja samostojno (pesn.) ali v kombinacijah s stilnimi, pogostostnimi ali pomenskimi: z ekspresivno M. Humar: Pesniško besedje po Slovarju ... 115 (pesn., ekspr.\ navadno ekspresivno (pesn., nav. ekspr.), preneseno (pren., pesn.) in s preneseno ter ekspresivno (pren., pesn., ekspr.) ali navadno ekspresivno (pren,. pesn., nav. ekspr.). S pesniško označenega besed ja je največ v prvih treh knjigah SSKJ, prav tako tudi kombinacij označeval-nikov, kar kaže na spreminjanje jezika, odnosa do njega, zlasti pa slova-ropisnih pogledov v času nastajanja SSKJ. SSKJ je izhajal več kot dvajset let. Izdelovalo ga je več generacij slovaropiscev. V času samega izhajanja posameznih knjig SSKJ je spreminjanje jezika odražalo tudi gradivo za slovar, ki se je sproti dopolnjevalo in množilo. Umetnostni jezik se je umaknil s središčnega položaja, jezik javnih občil pa je postal glavni razvijalec jezika. Najbrž je največja zareza med 3« in 4. knjigo SSKJ (1979)» ko so se v delo vključili po vojni rojeni in šolani slovenisti z drugačnimi pogledi na jezik kot generacija, ki se je šolala pred vojno, med njo in tik po njej. Spreminjanje pogledov na jezik (manjše poznavanje in drugačno vrednotenje zlasti starejše slovenske literature) in izčiščevanje slovaropisne teorije odraža tudi naslednja preglednica rabe označevalnika pesniško.^ Preglednica pogostosti uporabe in kombinacij označevalnika pesniško v posameznih knjigah SSKJ Označevalnik Število označenih besed, besednih zvez, pomenov 1.-3. knjiga 4. knjiga 5. knjiga Sk. pesn. 12k 33 28 185 pesn., ekspr. 9 2 4 15 pesn., nav. ekspr. 4 0 3 7 pren., pesn. 47 9 5 61 pren., pesn., ekspr. 2 0 0 2 pren., pesn., nav. ekspr. 1 0 0 1 Skupaj 187 W 40 271 Ob pregledu označevalnika pesniško v SSKJ se postavlja vprašanje označevalniških kombinacij oziroma preoznačenosti. Po Uvodu SSKJ (str. XIX) se označeva Iniki iste vrste ne vežejo, zlasti če sodijo med stilno--plastne, ekspresivne, časovno-frekvenčne, posebne normativne. Največji del s pesniško označenih besed, besednih zvez ali pomenov ima samo ta označevalnik. Druga skupina (po številu primerov) je označena s kombinacijo preneseno in pesniško (pren., pesn.), se pravi z zvrstnim in pomenskim označevalnikom. Po SSKJ (str. XX) se preneseno nanaša na besedne 116 Jezikoslovni zapiski 1995 pomene ali zveze, ki so sicer zelo blizu izhodiščnemu pomenu, vendar predstavno premaknjene v drugačno okolje. Ta označevalnik ima vrednost podpomenskega znaka. S preneseno in pesniško so označene besedne zveze, pri katerih gre za poosebitev, in sicer glagolske in samostalni-ške fraze, npr.: zima razgrinja svoj beli prt; noč razprostira svoj temni pajčolan; drevesa sanjajo v samoti; smehljaj cveta; oblaki svobodnjaki; ciprese so mu šepetale uspavanko; ko se je sonce zdramilo, so odšli na pot ipd. Na nejasnost glede označevanja kažejo enaki zgledi, označeni samo s pesniško: noč razpenja svoja krila; rojstvo sonca, Z označevalnikoma pesniško in ekspresivno (pesn., ekspr.) je označenih 15 glagolskih in samostalniških fraz. Glede na načelno izhodišče SSKJ, da ne označuje stilne vrednosti v okviru drugih zvrsti, so takšne kombinacije manj primerne. Tako so npr. označene poosebljene ali meto-nimične glagolske fraze in samostalniške fraze z zelo ekspresivnimi pridevniki: zvezde gorijo (v pomenu: dajejo močen sij); izliti svojo žalost v pesem; v dežju so jokale veje; dež joka monotono pesem; daljno-daljni sinji holmi; mračno čelo; nemi molk. Značilno zanje je, da niso nič bolj ekspresivne kot tiste, ki imajo samo oznako pesniško, Podobne so glagolske in samostalniške fraze z označevalnikoma pesniško in navadno ekspresivno (pesn,, nav, ekspr,): srce ji je napolnila žalost; počiva v črni jami; grenka smrt; jesenske misli; žametasto nočno nebo; oblaki v sinjih višavah. Te zveze so dejansko označene kot ekspresivne in pesniške, saj se navadno nanaša na celotni pomen. Posamezne zveze so ali niso ekspresivne. Pesniški zgledi pa so seveda ekspresivni, čeprav je, kot je bilo že rečeno, označevanje ekspresije v teh primerih odveč. Naslednja kategorija pesniško označenih besednih zvez ali pomenov ima še stilno oznako ekspresivno (ekspr,) in pomensko preneseno, torej: preneseno, pesniško, ekspresivno (pren., pesn,, ekspr,), V teh primerih je preoznačenost očitna, vendar je treba poudariti, da sta v vseh petih knjigah SSKJ samo dve taki zvezi: goska dolgonoska in breza tankola-ska. Kombinacija preneseno, pesniško, navadno ekspresivno pa je bila uporabljena samo enkrat, in sicer pri zvezi nenasitno žrelo grobov, vendar tudi tu velja navadno ekspresivno za vse zglede pomena, ne pa samo za to zvezo. Dejanski označevalnik je ekspresivno, Pregled označevalniških kombinacij kaže na neupoštevanje slovaropis-nih izhodišč. V vseh navedenih primerih bi namreč zadoščal označevalnik pesniško, ki bi mu glede na pomen lahko dodali še pomenski označevalnik preneseno, V SSKJ so kot pesniške prikazane besede v celoti, njihovi pomeni ali samo posamezne zveze. Katere so to in zakaj so pesniške? Najprej bi bilo seveda treba odgovoriti na vprašanje, kaj je značilno za pesniški jezik. M. Humar: Pesniško besedje po Slovarju ... 117 S. Trdinova v Besedni umetnosti*7 zapiše, da mora biti "posebno izdelan, saj hočemo z njim doseči umetniški namen. Lepota in samosvojost posameznikovega jezika, barvitost sloga in moč njegovega izraza so odvisni predvsem od uporabe besed v prenesenem in zamenjanem pomenu, to je od tropov /.../, ter od uporabe na poseben način izgovorjenih in postavljenih besed, to je od figur /.../." J. Toporišič0 pripisuje pesniški zvrsti jezika naslednje značilnosti: ritmična urejenost, ki "se najpogosteje opira na stopično razvrščenost ritmičnih signalov". Zaradi rit-mičnosti in rime naj bi bilo v pesmih veliko inverzij. ftPesnik glasove orkestrira v rimi, asonanci, s ponovitvami; ne tako redko skuša z zvokom soglasnikov in samoglasnikov samim vzbuditi neposredno nadomestno doživljanje naravnih šumov, duševnih stanj itd." Naslednja značilnost pesniškega jezika naj bi bile podobe, katerih pogostost je odvisna od stilske smeri in posameznika. Za pesništvo naj bi bile po tem avtorju značilne "drzne besedne zveze", nenavadne besede, 'Txxüsi da jih pesnik /.../ uvaja iz svojega narečja ali iz vsakdanjega govornega okolja bodisi da jih sam tvori." V besedilih z intimnega človeškega področja naj bi prevladovalo domače besedje, ker ima neko prvinskost. Tujke naj bi bile po Toporišiču značilne za "nekam pogospodeno doživljanje naših modernistov /.../; Menart rad uporablja izrazje sodobne moderne civilizacije /.../." Drugi jezikoslovci poudarjajo podobne lastnosti umetnostnega ali pesniškega jezika; K. Horalek9 zlasti njegovo spremenljivost in variabilnost. Na mednarodni konferenci leta i960 v Varšavi so češki jezikoslovci10 kot specifične za umetniški jezik ugotovili zlasti čustvenost, večpomenskost, subjektivnost, dialogičnost, aktualizacije, zvočno organiziranost itd. Za umetnostni jezik naj bi bila značilna zlasti variabilnost, ki se dosega s kombinacijo elementov, prenesenih pomenov, mnogo-pomenskostjo besed, ki izhaja zlasti iz asociacij. Pri izbiri določenega pomena nastajajo različne asociacije, kar imenujejo kontekstna homoni-mija. V stvarnem besedilu ima beseda natančno določen pomen, ki ne vzbuja asociacij. V umetnostnem besedilu so tendence prav nasprotne: za poimenovanja se izbirajo večpomenske besede v neprvem pomenu, ki vzbujajo asociacije, besedilo samo čustveno barvajo, usmerjajo mišljenje. Za umetnostni stil so po Mistriku11 značilne situacijskost, govornost, emo-cionalnost in ekspresivnost. V slovarjih so prikazani zlasti pomeni besed in tipične besedne zveze, v katerih se te uporabljajo: tipične s stališča slovnice in besednega okolja ter pomenskih inovacij glede na iztočniško pomenko. Katere besede, besedne zveze in pomeni se v slovarjih upoštevajo, je seveda odvisno tudi od izbire besedil za izpise, ki tvorijo t. i. slovarsko gradivo, iz katerega se potem izberejo iztočnice, besedni pomeni in 118 Jezikoslovni zapiski 1995 zveze. V slovarjih srednjega obsega, kot je tudi SSKJ, naj bi bile prikazane najbolj splošno uporabljane besede, besedni pomeni in zveze. Pesniško uporabljane besede, besedni pomeni ali zveze pa imajo navadno ravno nasprotne značilnosti: bile naj bi enkratne, posebne, kar seveda zmanjšuje njihove možnosti uvrstitve v splošni slovar srednjega obsega; sploh pa vanj ni mogoče uvrstiti novih tvorjenk, enkrat uporabljenih besed in pomenov. Najbolj zanimivo je vprašanje, katere so po SSKJ besede slovenskega knjižnega jezika, ki so samo pesniške, torej v celoti omejene na rabo v pesmih ali pesniški prozi. Po SSKJ so to samostalniki: eon, gavran, bo-hot, zefir; glagoli: presojitL (presvetiti), snivatl (sanjati, sanjariti), za-snivati (zasanjati, zasanjariti), vzžubareti (žuboreč dvigniti se); glagoli s prostim morfemom se: osuti se ospem se, buditi se (porajati se, nastajati), prebuditi se (poroditi se, nastati); pridevniki: begatten, belogrud, brzokril, brzanog. Sem je treba prišteti še samostalnik vesna, ki je pesniški v izhodiščnem pomenu. Katere so skupne značilnosti teh besed? Dva od samostalnikov sta tujega, neslovanskega izvora (eon, zefir), dva pa širše slovanska (gavran, vesna), peti je tvorbeno poseben (bobot), saj se običajno uporablja glagolniška oblika na -nje (bohotenje). Večina ima tak glasovni sestav, da podpira realizacijo želenega pomena (tipični so zlasti primeri: gavran, zefir, bobot). Vsi ti samostalniki so pomensko nekoliko nedoločni. V zavesti ne vzbudijo osnovne predstave o označeva-nem, pač pa predstave, ki izhajajo iz njihovih neosnovnih pomenskih elementov in močna čustva: temnost, strah, usodnost ipd.: gavran; večanje, velikost, nenadzorovanost ipd.: bobot; daljnost, svetlost, neznanost: eon; lahkotnost, hitrost, svetlost, jasnost, okretnost, ljubkost ipd.: zefir. Te predstave pa omogoča tudi sobesedilo, v SSKJ pojasnjevalno gradivo: črn, lačen (gavran); daven (eon); pihljanje (zefir); bajen, cvet (bobot); cvetoč (vesna). Glagoli so vsi razen enega sestavljeni (izjema je buditi se). Najmočnejša pomenska skupina se nanaša na spanje, sanje, sen, torej na dogajanje v človekovi zavesti, ko ta ni v stiku z realnim svetom: snivatl* zasnivati, buditi se. Zanimivo je, da ni noben od teh pesniško označenih glagolov v prvem pomenu prikazan v osnovnem pomenu nevtralnih sopomenk sanjati, zasanjati, pač pa je pri obeh na prvem mestu preneseni pomen, ilustriran z zgledoma: snival je o dnevih, ki so prehitro minili; zasnivati o prihodnji sreči. Glagola izražata dogajanje v človekovi zavesti, ko je ta buden. Objekt je irealen in povezan s prijetnimi čustvi, hrepenenjem. Šele v drugem pomenu je prikazan osnovni, tj. ne-preneseni pomen: otrok je snival v materinem naročju (spal). Ker pa je v osnovi obeh glagolov sen, beseda, ki vzbuja pozitivna čustva, občutek lepega, nerealnega, hrepenenjskega, je mogoče glagola tudi v neprenese-nem pomenu povezovati z lepim, posebnim, vzvišenim, kar odraža tudi M. Humar: Pesniško besedje po Slovarju ... 119 pojasnjevalno gradivo: pesnik, ribnik, mestece sniva. Buditi se je prikazan samo v prenesenem pomenu: porajati se, nastajati. Subjekta, iz katerih izhaja to dejanje, sta dva: pomlad in jutro. Oba sta v naši zavesti povezana z lepoto, mirom, s pozitivnimi čustvi. Naslednji glagol osuti se ospem se ima svojo nepesniško varianto v paradigmatsko različnem osuti se osujem se. Glede na paradigmatsko različnost se v pesništvu lahko uporablja v osnovnem pomenu: cvetje se ospe in seveda tudi v prenesenem, ki ju ilustrirata osebka ljubezen, sreča se ospe. Zadnji glagol, ki je označen pesniško, je vzžuborefcL Sodi med tiste, ki posnemajo naravne glasove, in ima dva osnovna pomenska elementa: žuboreti in navzgor (vz-). Žuboreti vzbuja v zavesti občutek lepote, miru, vz- pa neujemljivosti - hitre pojavitve nečesa lepega torej. Tudi ta glagol je pesniški v prenesenem pomenu (v osnovnem pomenu bi moral biti izražen pomen žuboreč se pojaviti, npr. potok). Zgled vrelec vzžubori v nebo pa še doda elemente, ki smo jih ugotovili tudi pri drugih tovrstnih glagolih: lepota, čistost, jasnost, daljnost ipd. Osnovni pomenski element pce-sojifeL je soj, t.j. rahla, medla svetloba. Presojiti se povezuje s svetlobo, z nečem lepim. Tako razumevanje omogoča tudi slovarski zgled: sonce je presojilo rdeča zagrinjala. Kot samo pesniški so v SSKJ prikazani naslednji pridevniki: begoten, belogrud, brzakril, brzonog. S stališča sodobnega jezika so to v celoti ali v svojih sestavinah pridevniki, ki se ne uporabljajo v stilno neoznačenem knjižnem jeziku. Starinski so: begoten (že po Pleteršniku Gregorčičev izraz), sestavini -grud in brz~. V zavesti vzbujajo podobne pretistave kot pesniško označeni glagoli ali samostalniki: neujemljiv, nedosegljiv, hiter, skrivnosten, lahkoten, usoden, lep, daljen, ljubek, nejasen, kratkotrajen ipd. Te pomenske elemente okrepijo še zveze s samostalniki: pogled, privid, trenutek, misel, življenje, leta, senca (begoten); dekle, labodi (belogrud); metulj, lastovice (brzokril); sel, srna (brzonog). Vsi pridevniki so v prvem pomenu nepreneseni. Po SSKJ izključno pesniške besede ali pesniške v prvem pomenu se uporabljajo v neprenesenem pomenu, če so: 1. pomensko manj razvidne, določne, ker so tujega izvora, tudi splošno slovanske: eon, zefir, gavran, vesna ipd.; 2. starinske v celoti ali delno: begoten; 3- tvorbeno posebne: brzakril; *l. paradigmatsko nenavadne: osuti se ospem se. V drugo vrsto sodijo pesniško označene neprve pomenke dvo- ali večpomenskih besed. Lahko so podpomeni, neprvi ali redki pomeni v t. i. frazeološkem gnezdu ali posamezni zgledi stilno ali zvrstno označenih ali neoznačenih slovarskih iztočnic. Pesniške postanejo po preimenovanju, poosebitvi, poživaljenju ipd. Najpogostejši so naslednji tipi preimenovanja: 120 Jezikoslovni zapiski 1995 1. poimenovanje česa s čim za tisto tipičnim: domače ognjišče {dom, družina); bojni krik {boj, vojna); 2. poimenovanje česa z imenom sredstva, ki tisto omogoča: žrtvovati srčno kri za domovino {življenje); 3. poimenovanje celote po delu: sinji lok {nebo, nebesni obok); ty. poimenovanje česa po snovi, iz katere je: iz stolpa je donel bron {zvon); 5. poimenovanje česa po nečem temu podobnem: sok srca {kri); solzni biseri {solze); zlati rogljič {mesec); 6. poimenovanje vzroka s posledico: negibna noč {tiha, mirna noc); s srčno krvjo je rosil zemljo {bil je smrtno ranjen); moj znoj je močil tvoje trte; 7. poimenovanje človeka z imenom pojava glede na čustva, ki jih ta vzbuja: ti si pomlad mojega življenja {sreča, veselje); 8. poimenovanje prostora, kraja z njegovimi lastnostmi, značilnostmi: brezglasje {večnost, onostranstvo); 9 poimenovanje pojava z vmesno primerjavo: grenka časa {življenje je kot časa, v katero..,). Pri nekaterih pomenkah se v pesniški rabi samo nekoliko spremeni pomen. Pogosti so zlasti tile tipi: 1. pomenska razširitev, posplošitev: gaj (gozd); eter {zrak, ozračje); 2. pomenska razširitev zaradi prevlade enega ali nekaj pomenskih elementov: vino {kar opija, omamlja); maj (čas mladosti, razvoja); sladek (dober, okusen); goreč (ki je po barvi podoben ognju); 3- poimenovanje z zelo visoko, previsoko stopnjo lastnosti: farezdanjost (brezkončnost, neizmernost), čudežen (nenavadno, izredno lep); ty. pomenski obrat — beseda pomeni nasprotno od pričakovanega: razdskri-ti se (prenehati se iskriti); beleti (belo se odražati) [pričakovano: začeti se močno iskriti; postajati bel]. Zelo pogosto postanejo pomenke pesniške s poosebljenjem, poživalje- njem: 1. nosilec stanja postane delujoča oseba, glagol stanja biti se nadomesti z glagolom, ki izraža dejavnost: drevesa sanjajo v samoti; dež joka monotono pesem; že sveti beli dan (se je že zdanilo) [pesniškost okrepijo še dodatni elementi: v samoti, monotono]; 2. pojav se poosebi in označi z značilnimi lastnostmi posledic, ki jih povzroča: bela žena (smrt — bel je okostnjak); 3- pojav se pozivali glede na podobnost predstav, ki jih vzbuja: nenasitno žrelo grobov (smrt); 4. nosilec stanja se poosebi in označi z značilnimi lastnostmi glede na vidni vtis, ki ga povzroča: pomlad cveti; M. Humar: Pesniško besed je po Slovarju ... 121 5. stvar se poosebi in pripišejo se ji človeška dejanja, ki vzbujajo podobne predstave kot poosebljena stvar: smejati se {svetiti, sijati: sonce, zvezde, trate); njive in gaji so se nasmihali; v dežju so jokale veje; 6. pojav se poosebi glede na podobnost s človekovim prebujanjem, prehajanjem iz nedejavnega v delujoče, dejavno, z zavestjo kontrolirano stanje: dan se je že prebudil (zdanilo se je); dan, pomlad se že prebuja; v dolini je zadihala pomlad; 7- pojav se pozivali glede na podobnost posledice dejanja: noč je razpela svoja krila (znočilo se je); 8- pojav se postvari glede na podobnost vtisa, ki ga povzroča: razžarilo se je lepo jutro (nastalo je); 9- del človeškega telesa se poosebi: srce se mu je zasmejalo; oči so ji sijale mile prošnje (proseče je gledala); ganiti srce. Pesniškost pa dobijo pomenke tudi s spremembo slovničnih značilnosti: 1. glagolu se spremeni prehodnost: kaj si lažeš opojnost v dveh, saj si sam; 2. neštevni samostalnik postane števni: mrakovi so razpeti nad gozdovi in gorami; na rosah zelenih gora lepoto to si [Soča] pila. Naslednjo vrsto v SSKJ pesniško označenih besed sestavljajo samostal-niške fraze s pridevniškim ali samostalniškim zelo ekspresivnim pojasnilom jedra. Fraza primorska tišina je sicer označena kot pesniška, vendar pridevnik ni ekspresivno obarvan, zato deluje kot nepesniška. Frazam s samostalniškim pojasnilom jedra daje ekspresivnost že sama samostalniškost pojasnila: samota srca, hči planin npr. bi bili manj ekspresivni, če bi imeli pridevniško pojasnilo: srčna samota, planinska hči. 1. Samostaliiiške fraze s pridevniškim pojasnilom jedra: a) ki označuje barvo, katere funkcija je zlasti intenziviranje pomena samostalnika: srebrna mesečina; rumeno sonce; zeleno bukovje; bela cesta; črni vran; črna noč; črni grob; počiva v črni jami; rumena zarja; rumeno sonce; sinje daljave, višave; b) ki izraža intenzivnost sicer neimenovane barve: bleda luna; bledi mesec; c) katerega pomen intenzivira prislov iz iste besedne družine ali prislov, nenavaden po svoji tvorbi: črno črn oblak; daljnodaljni sinji holmi; č) ki izraža nasprotno od pričakovanega: čudno dober, lep, tih; d) ki poudarja osnovno značilnost samostalnika: cvetni maj, cvetna pomlad; bujna pomlad; nemi molk; 122 Jezikoslovni zapiski 1995 e) ki poudarja osnovno značilnost samostalnika po vmesni stopnji preimenovanja: cvetna mladost; cvetno lice; f) ki poudarja lastnosti samostalnika po vmesni stopnji poživaljenja: črnokrila noč; g) ki Izraža človekovo občutje po primerjavi z dogajanjem, stanjem v naravi: Jesenske misli; mračno čelo; h) ki pripisuje človekov način vedenja naravnemu pojavu: blodni mesec; i) ki določa izvor tega, kar izraža samostalnik: rosni hlad; j) ki izraža lastnosti česa s sinestezijo: grenko življenje 2. Samostalniške fraze s samostalni ški m pojasnilom jedra: a) rodil ni ško pojasnilo določa poosebljeno jedro glede na izvor, položaj: hči gora, planin (gorska reka), višine car {sonce); b) rodil ni ško pojasnilo določa vrsto jedra, poimenovanega s primerjavo: čolnič življenja {življenje); c) rodil ni ško pojasnilo Izraža vzrok postvar jenega jedra: brnenje poletja; č) rodil ni ško pojasnilo izraža vrsto stanja: samota srca; d) rodil ni ško ali predložno rodil ni ško pojasnilo določa preimenovano jedro glede na preimenovani izvor: sin modric {pesnik); rožice s Par-naša {pesmi). Glede na to, da je osnovna značilnost slovarjev prikazovanje pomena iztočnic in zvez, v katerih se te pojavljajo, ter njihovih slovničnih lastnosti, je pesniško izrazje tudi v SSKJ prikazano zlasti s teh stališč. Drugih za pesništvo sicer značilnih elementov, kot so npr.: ritem, rima, asonanca ipd., v slovarju zaradi prostorske omejenosti ponazarjal-nega gradiva ni mogoče izkazati. Zanimivo pa je vprašanje, s katerimi sicer ne pesniško označenimi tipi besed se vežejo pesniške besede. Te besede so lahko uporabljene v osnovnem ali prenesenem pomenu in vzbujajo v zavesti podobne ali enake predstave kot pesniško označene besede: lepota, sreča, minljivost, oddaljenost; neprijetnost, grozljivost ipd. Samostalniki, ki se uporabljajo s pesniškimi pomenkami, izražajo: 1. človekovo okolje: sonce, luna, zvezde, mesec, oblak*, zemlja; vrelec, gora, planina; trata, njiva, ribnik, mestece; pot ipd.; 2. dele žive narave: cvet, cvetje, veje; drevesa; breza, cipresa; labod, metulj, lastovica, srna; žrelo, krilo; 3. naravne pojave: dež, rosa; k. naravni prostor, ki obdaja človeka, zlasti s stališča dimenzij: daljave, višave, višina; 5« čas: pomlad, poletje, zima, jesen; leto; maj, noč, dan, jutro; 6. čas s stališča človekovega življenja: mladost; 7. osebe človeške družbe: dekle, mati, hči; pesnik*, 8. dele človekovega telesa: čelo, srce, oči, kri; naročje; M. Humar: Pesniško besedje po Slovarju ... 123 9. predmete, ki jih človek uporablja: prt, zagrinjalo, pajčolan; 10. čustva: sreča, ljubezen, žalost; VL kar je posledica čustev, njihov zunanji izraz: solze; 12. kar je značilno za človeka kot razumsko bitje: misli; 13. s čimer človek izraza, čustva, misli: pesem, uspavanka; lk. lastnosti: lepota; opojnost; samota; 15. stanja: molk; hlad, mrak ipd. Zanimiva je tudi primerjava slovarskega gradiva s pesniško označenimi besedami, besednimi zvezami ali pomeni v SSKJ. Ponazarjalno gradivo ima najpogosteje obliko iztržkov, se pravi po gradivu ali poznavanju slovaropisca oblikovanih iztržkov; pri čemer pa je svoboda oblikovanja pesniških zgledov veliko manjša kot pri kako drugače označenih iztočnicah, besednih zvezah ali pomenih. Oblikovanje iztržkov je včasih povzročilo nekatere zanimive spremembe: 1. S pretvorbo je včasih postalo besedilo manj pesniško, bolj prozno. Kozakov stavek: saj se Je povsod smejalo pisano cvetje v sinjo, mlačno luč je prirejen takole: kamor si pogledal, se je smejalo pisano cvetje; Medvedovo besedilo: Ali tiha voda sniva o minolih kratkih dneh pa je dobilo takole slovarsko obliko: snival je o dnevih, ki so prehitro minili; s čimer so ti zgledi izgubili del svoje ekspresivno-sti. Včasih se pesniškost zgleda zmanjša že zaradi spremembe časa. Tako je Tauferjevo besedilo: le veter s svileno roko vznemirja tišino manj pesniško v slovarski predelavi: le veter Je s svileno roko vznemirjal tišino. Pretirano razumsko gledanje na ponazarjalno gradivo kaže tudi primer: slutnja prihodnje sreče, ki je nastal iz Medvedove ubeseditve: slutnja zlate sreče. K poprozenju prispeva tudi sprememba besednega reda: Župančičeva samostalniška fraza: breza tankolasa je v SSKJ z normalno stavo izgubila del pesniškosti: tankolasa breza. 2. V SSKJ je moral biti vsak pomen, ki ni bil čisto na koncu, ponazorjen z zgledom. Tako so zapisani tudi nekateri zgledi, ki jih sicer v izpisanem gradivu ni. Taki so zlasti primeri pri vidskih dvojicah glagolov, npr. razpenjati in razpetL Prvi ima iz pesmi izpisan zgled: noč razpenja svoja krila, drugi pa: noč je razpela svoja krila, ki ga v gradivu ni. 3. Z označevalnikom pesniško so označene tudi besedne zveze, ki jih je enkrat samkrat zapisal en sam pesnik, npr.: sreča kriva (Prešeren) ali odprta noč in dan so groba vrata (Prešeren). Te primere bi bilo morda boljše navajati v obliki dobesednih navedkov. 4. Katera od pesniško označenih zvez ni iz pesmi ali iz pesniške proze in ne deluje kot pesniška, npr.: primorska tišina, šir in dalj', zato bi jo morali kako drugače označiti. Taki primeri so bolj izjeme kot pravilo, saj je bilo gradivo, kar zadeva pesniški jezik, dovolj izčrpno upoštevano glede na tip slovarja. 124 Jezikoslovni zapiski 1995 Pesniške besede, pomeni ali zveze pa so v SSKJ prikazani tudi v dobesednih navedkih (v SSKJ imenovanih citati), ki navadno nimajo ozna-čevalnika pesniško, pač pa jih določa avtorjevo ime. Tako so dobesedno navedeni iztržki iz pesmi: A. Aškerca, M. Bora, I. Cankarja, J. Glazerja, A. Gradnika, S. Gregorčiča, E. Kocbeka, S. Kosovela, F. Levstika, A. Medveda, J. Murna, F. Prešerna, 0. Župančiča ter iz Sovretovih prevodov Homerja. Upoštevani so bili zlasti dobesedni navedki iz avtorjev, ki sodijo v slovensko klasiko ali s stališča sodobnosti starejših pesnikov, čeprav v slovarskem gradivu prevladujejo izpisi iz del pesnikov 20. stoletja. Za SSKJ je bilo namreč obdelanih 212 pesniških zbirk 110 pesnikov, ki so izšle v 20. stoletju. Upoštevana je bila tudi zamejska in izseljenska poezija in neavtorska dela, kot so npr. partizanske ljudske pesmi. Večji del izpisanih pesniških zbirk je izšel v sedemdesetih letih, in sicer 71, 33 v šestdesetih, 26 v petdesetih, 24 v štiridesetih ter 22 v dvajsetih letih. Iz osemdesetih let je bilo obdelanih 8 pesniških zbirk. Dobesedni navedki imajo v SSKJ posebno vlogo. Po Uvodu (str. XVII) "se rabijo za ilustracijo posebne, zlasti narečne ali individualne rabe". Dobesedni navedki so za SSKJ netipični, sicer ima pojasnjevalno gradivo obliko iztržkov — po izpisih oblikovanih besednih zvez. V nekaterih primerih so označeni samo z avtorjevim imenom, večina pa ima še časovni, zvrstni ali stilni označevalnik. To označevanje kaže na ne dovolj jasno vlogo dobesednih navedkov v SSKJ. Označeni so npr. takole: 1. samo z navedkom avtorja: bes: To mora nehati — ni bes (A. Aškerc); bivati: Ob predmetih bivam, kakor ob bregovih nočnih rek (E. Kocbek); 2. knjižno: rodina: Golobje nad hišo gorečo omamljeni krožijo, moje misli nad rodino pusto osamljeno tožijo (0. Župančič); bloditi: ali kje je človek, ki ni nikoli blodil, v samotah taval (L Cankar); 3- narečno: cipros: Ko ciproš zacveti, so naše frate rdeče (J. Glazer); 4. zastarelo: čij: Čija zemlja ta? Čiji smo mi? (A. Aškerc); 5- a) starinsko: čuti: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič); b) starinsko in preneseno: dver: Čemu nocoj si brez besed, čemu zapiraš srca dver? (A. Gradnik); 6. ekspresivno: preroditi se: Tak pevec se trudi, samoten živi, se v slavi, ko zgrudi ga smrt, prerodi (Prešeren); 7- vzneseno: daritev: Daritev bodi ti življenje celo (S. Gregorčič); 8. pesniško: davnost: Od luči spomina ozarjena davnost, kako si čarobna (A. Medved); dalj: Na poljani več dan ne blešči, v noč zavita prostrana dalj (J. MurnX rosa: na rosah zelenih gora lepoto to si [Soča] pila (S. Gregorčič); cesta: Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren); jezero: Kot ptičje krilo nad temnečim jezerom spomina visi pobočje bele gore sanj (G. Strniša). Našteti in drugi primeri odražajo problematičnost ponazarjanja z dobesednimi navedki, saj so zvrstno in M. Humar: Pesniško besedje po Slovarju ... 125 stilno podobni primeri različno označeni. So bivati, daritev, prerodi-ti ipd. res manj pesniške kot davnost in rosa? Pomenke, prikazane v dobesednih navedkih, so po svojih lastnostih enake tistim v slovarskih iztržkih, označenih s pesniško: so tujega izvora, starinske, zastarele, slovnično posebne ali pa se uporabljajo v neosnovnih pomenih. Kot posebna zvrst pesniškega besedja so v SSKJ prikazani besedni pomeni in zveze, značilni za ljudsko ustvarjalnost. V takih besedilih se pojavljajo: bel, mil, pravi; grad, polje; praviti, ležati. Njihov izvor oziroma raba sta opisana s pojasnili: v ljudski pesmi, v ljudskih pesmih (gre za nedosledno rabo, in ne za različnost) ali s kombinacijo: v ljudskih pesmih, v pravljicah. Ljudskopesniške niso nikoli besede v celoti, pač pa le posamezne zveze ali kvečjemu eden od pomenov. Za to zvrst pesništva sta po SSKJ značilni dve pomenski kategoriji glagolov: glagoli rekanja in izražanja položaja. V ljudskih pesmih se glagoli pojavljajo v ponovitvah istega (leži, leži ravno polje; stoji, stoji tam beli grad) ali sopomenskih glagolov {tako ji pravi, govori); pridevniki pa v zvezah s samostalnikom: mila luna, mile zvezdice. Kot posebnost je treba omeniti še enkratno poved: ljubi enega samega iz srca (ta) pravega, ki je bila najbrž izbrana zato, da se prikažejo še druge značilnosti ljudskega jezika, npr.: raba členka ipd. Pregled pesniško označenih besed, besednih zvez in pomenov kaže na to, da je bilo tovrstno besedje v SSKJ dovolj izčrpno upoštevano in prikazano. OPOMBE 1 Slovar slovenskega knjižnega jezika, I—V (Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU & DZS, 1970, 1975, 1979, 1985, 1991). 2 Uvod v Slovar slovenskega knjižnega jezika, str. XXI. 3 Literatura (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977)« ** Uvod v Slovar slovenskega knjižnega jezika, str. XXI. 5 Jakob Müller: Slovar slovenskega knjižnega jezika in kritika z bibliografijo i960—1992 (pripravljeno za tisk). 6 Seznam kvalifikatorjev iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika I—III (Ljubljana: Interna izdaja Inštituta za slovenski jezik, I98O) in Seznam kva 1 i fikator je v iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika IV—V, ki ga je za interno uporabo računalniško izdelala Ana Anžel. Seznam kvalifikatorskih pojasnil iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika I—III (Ljubljana: Interna izdaja Inštituta za slovenski jezik, 1980) in Seznam k val i f ikatorskih pojasnil iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika IV—V, ki ga je za interno uporabo računalniško izdelala Ana Anžel. 126 Jezikoslovni zapiski 1995 T Silva Trdina: Besedna umetnost (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1958)» str. 27. 0 Jože Toporišič: Slovenski knjižni jezik 2 (Maribor: založba Obzorja, 1966), str. 83-86. 9 Jožef Mistrik: Stylistika (Bratislava: Slovenske pedagogicke naklada-tel'stvo, 1985), str. 513. 10 Prav tam. 11 Prav tam. Summary POETICAL WORDS IN THE DICTIONARY OF SLOVENE STANDARD LANGUAGE A great number of extracts were taken from the poetical collections, published in the 20th century as well as from the works of senior poets, for the purposes of the Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Poetical materials were given fairly satisfactory consideration in the SSKJ. According to the characteristics of the dictionary the poetical vocabulary was presented particularly from the semantic point of view, considering also grammatical characteristcs and the word relations in which it appears. Other characteristics, e. g. rhyme, rhythm, assonance cannot be presented for lack of illustrating materials and becouse of the specific way of presenting the poetical vocabulary in the dictionary. Poetical words, significations and relations are marked by the word poetical, the name of author added when quoted, or by explanation in folk song/in folk songs. In the early editions of the SSKJ, markings of style, frequency or meaning were often added to that of poetical. According to the fundamental starting-points, written down in the Introduction to the SSKJ, such combinations are less acceptable. Words which are, according to SSKJ, limited in their use to poetical texts only may be used in unmetaphorical therefore in the basic meaning if they are of foreign origin and thus less defined as far as the meaning is concerned, or they are arhaic, old fashioned, unusual in the sense of both — productivity and paradigm. Accomplishment of the expected meaning is influenced by a phone-tical composition and context. Nouns which are poetical in one of nonprimary meanings or in certain relations are usually used metaphorically after having undergone the process of metonymy, personification, extension or contraction of the meaning or the change of the grammatical characteristics. M. Humar: Pesniško besed je po Slovarju ... 127 A special category of poetical unit is formed by noun phrases containing strongly expressive adjective or noun modifiers. Adjectives which modify the headword of the phrase determine the colour, its intensity and denote very high or overhigh degree of quality. They may be strengthened by an adverb. Words which are used in samples containing poetically marked expressions also arouse strong feelings and similar images as the poetically marked ekspressions. In the process of arranging the extracted materials to be used as the dictionary samples the poetically marked expressions might have been transformated into prose. Those word relations which are not extracted from the poetical texts are only exceptionally considered poetically marked. Poetical relations or words which are typical of a certain poet and well-known as such should be presented in the form of quotations. Certain adjectives in the noun phrases and repetitions of verbs are typical of extracts from the folk art. Marija Jež UDK 808.63 - 311 (497.12 Pohorje) IZ IMENSKE STRUKTURE POHORJA Slovensko brdo Pohorje je sicer zaključena zemljepisna enota, s stališča jezika pa ni enotno, ampak se deli na tri narečja; v prispevku skušam odgovoriti na vprašanje, kako se ta neenotnost kaže v razporejenosti terenskih izrazov (vrh, gora, brdo, hrib, kogel, breg) v zemljepisnih lastnih imenih. V nadaljevanju je prikazana razširjenost zemljepisnih imen z osnovo brdo na vsem slovenskem jezikovnem prostoru. In spite of his geographical unity, Pohorje belongs to the three dialects; the purpose of this article is to explore, how this fact resulted in the use of some common nouns (vrh, gora, brdo, hrib, kogel, breg), which appear as geographical proper names. In the second part is presented the distribution of the word brdo and his derivatives in the whole area of Slovene language. 1 Uvod U. F. Bezlaj je pred več kot dvema desetletjema v programsko zasnovanem članku o slovenskem imenoslovju (Bezlaj 1969: 2^4) ugotovil, da je imensko gradivo za slovensko jezikovno področje po večini zbrano in da je težišče novejših raziskovanj na sistemski analizi besedja. Doslej se je precej tega že naredilo,1 do popolne in vsestranske obdelanosti besedišča pa je seveda še daleč. Razveseljivo je, da tudi tuji raziskovalci s pridom segajo po našem gradivu. Pri tem pa se je pokazalo, da je le-to zanje marsikdaj pretrd oreh,2 zato prihajajo tudi do napačnih rešitev. To je samo eden izmed razlogov, zaradi katerih bo treba pospešeno obdelati slovensko imensko besedje. Pomembnejši so bili že večkrat predstavljeni, zato jih tu ne kaže ponavljati.3 1*2 Pričujoči sestavek sodi v t. i. zemljepisno jezikoslovje ali lingvistično geografijo. Je poskus delne obravnave imenskega gradiva Pohorja. To področje je z narečjeslovnega stališča dobro raziskano.** Sicer predstavlja zaključeno zemljepisno enoto, toda na njegovih višinah se stikata dve narečni bazi - koroška in štajerska - s tremi narečji: severnopohorsko-remšniško na severu in mežiško narečje na zahodu pripadata koroški, južnopohorsko narečje na jugovzhodu pa štajerski narečni bazi.5 Namen prispevka je ugotoviti, ali (in če, kako) se ta neenotnost narečne pripadnosti kaže v prostorski razporeditvi poimenovalnih osnov, v poimenovalnih tipih ter njihovih oblikotvornih in besedotvornih zakonitostih. V drugem delu je predstavljena razširjenost poimeno-valne osnove brdo na celotnem slovenskem jezikovnem področju. M. Jež: Iz imenske strukture Pohorja 129 1.3 Večji del prispevka se omejuje na obravnavo zemljepisnih imen, ki se uporabljajo za poimenovanje različno oblikovanega hribovitega terena. K razlagi posameznih jezikovnih pojavov so pritegnjena še hišna imena kmetij, imena zaselkov, voda itd. Za razlago ali primerjavo so uporabljena tudi imena iz drugih delov Slovenije (v razdelkih 2.1, 2.3, 2.4, 2.5 in 3*0). Z zvezdico (*) so označene tiste enote, ki so le sistemsko predvidljive. Upoštevana je sedanja zapisana oblika imen brez podatkov o starejših zapisih, o času in okoliščinah nastanka itd. Seveda bi bila šele tako zastavljena raziskava popolna in v skladu z idealno načrtovanimi in tudi že izpeljanimi podobnimi projekti drugih narodov.6 Njeni izsledki bi nudili celotno podobo jezikovnega razvoja nekega območja, potrjeno s podatki o osnovnih naselitvenih tokovih, kasnejših doselitvah, o nastajanju različnih tipov naselij, o razvoju obrti itd., kar vse je vplivalo na oblikovanje občnoimenskega in v glavnem iz njega nastalega lastnoimenskega besedja ter imenskih tipov. Vendar nam tudi zgolj sinhrona razčlenitev gradiva ponuja kar precej: z njo dobimo popis besednih osnov, prilastkovnih dodatkov v sestavljenih imenih, tipe skladenjskih razmerij na besednozvezni ravni ter popis predpon, medpon in pripon. 2 Tipi poimenovanj 2.0 V tuji strokovni literaturi je izdelanih več tipologij (Šmilauer 1966: 87—90). Pri nas so v rabi različne, odvisne pač od avtorjeve usmeritve oz. od vrste gradiva in namena obravnave. Obsežnejša dela s tega področja bodo pripomogla tudi k teoretični ustalitvi in določeni poeno-tenosti. V tem prispevku je uporabljena strukturalno-statistična metoda, ki jo je pri nas uveljavil F. Jakopin; nekatere številčne navedbe so le približne, ker navajajo viri različne podatke. 2J. Osnovna oz. prvotna so enobesedna poimenovanja, npr. Rogla, Kogel, Brdo, Vrh, Ribnica, Kavdek. Če se pojavi potreba po razlikovanju med posameznimi tako poimenovanimi enotami, se dodajajo leva oz. desna določila: največkrat so to pridevniki kot levi ujemalni prilastki, nekoliko redkeje samostalniške predložne zveze in le izjemoma samostalniki: Brda — Goriška brda, Vrh — Veliki vrh, Vavkanov vrh, Ribnica — Ribnica na Pohorju, Vrh — Vrh Ruta. Kadar gre za obsežno poselitev v razmeroma kratkem obdobju, lahko pride do enotnega tipa poimenovanja, kakor se npr. izkazuje v naselbinskih imenih na -ci v severovzhodni Sloveniji: Odranci, Filovci, Ivanci itd. Na Pohorju tega načina poimenovanja ni, pač pa je zelo opazen tip, ki izhaja iz poselitve v obliki cel-kov, tj. posameznih večjih kmetij, kar pogojuje naslednji poimenovalni postopek: priimek gospodarja ali hišno ime se, seveda v ustrezno preoblikovani obliki, prenese na pripadajoče in sosednje zemljepisne in druge 130 Jezikoslovni zapiski 1995 enote: Kremzar > Kremžarjev vrh, Kremžarjev potok, Kremžarjev dom, *Kremžarjevo, *Kremžarsko, Cebej > Cebejeva zalika, Cebejeva frata, Cebe-jev les ipd. 22 Za izražanje svojine in pripadnosti se v glavnem uporabljajo pridevniške oblike s priponami -ov/-ev, -in, -ski in -ški. (Prim. Roban > Robanov kot, Lipuž > Lipužev vrh, Lucija > Lucijin breg, Sveta Ana > Sveto-anski/Anski vrh, Primož > Primoški vrh.) Tudi srednjespolska oblika priponskega obrazila -ovj-ev, tj. -ovoj-evo, je precej v rabi za poimenovanje celotne posesti: Hmelak > Hmelakovo, Tršar > Tršarjevo. 2.3 Za označevanje kraja po značilni lastnosti ali obstajanju česa so najizrazitejša priponska obrazila -išče, -je in -no: Borovje, Javorje, Pod-bukovje, Kopišče, Kraguljišče, Gradišče, Smrečno, Koritno, Kočno itd. Ob enodelnih (npr. Strm-ec), so pogosta tudi dvodelna obrazila, npr. -ovj-ev + -ec (Bezg-ov-ec, Črešnj-ev-ec) ali -ov/-ev + -je {Podbuk-ov-je). 2J\ Naselbinska imena so največkrat enobesedna: Vitanje, Lobnica, Pivo-la, Smolnik, Bezena, Križevec, Lindek. Če so večbesedna, gre v glavnem za samostal ni ško besedno zvezo z jedrom in levim prilastkom: Dobriška vas, Radana vas, Zgornje/Spodnje Prebukovje, Veliko/Malo Tinje. Desna določila nastopajo v predložnih zvezah: Gorenje pri Zrečah, Planina pod Šumikom, Bezovje nad Zrečami, Lehen na Pohorju, Selnica ob Dravi. Redke so povezave obeh tipov, npr. Beli Potok pri Frankolovem, ali zveze z levim nesklonljivim prilastkom, pisane skupaj ali narazen: Josipdol, Mašin žaga. Izmenjavo obrazil izkazujejo tipi Bukova vas : Bukovska vas in Kovača vas ter Jurišna vas. 2.5 Imena manjših zaselkov so v glavnem priimki gospodarjev ali hišna imena. Izpeljana so iz lastnoimenske podstave, med obrazili pa prevladuje -nik, redkejši sta -šek in -an Gradišče > Gradišnik, Gradiščar; Gomila > Gomilšek; Jezero > Jezernik, Jezeršek; Jama > Jamšek, Jamnik, Jam-nikar-, Mlaka > Mlakar, Mlačnik (Prim. J. Keber 1982: 229-236). 2.6 Med imeni voda na Pohorju prevladujejo enobesedna in ženskega spola (kot sicer splošnoslovansko po občnoimenski osnovi reka)*. Ljubnica, Hudinja, Svarina. Prenašajo se na imena naselij ali obratno, lahko v nepremenjeni, npr. Polskava > Polskava, pogosteje pa v premen jeni obliki: Vuhred > Vuhreščica, Velka > Podvelka, Josipdol > Josipdolski potok, Drava > Dravinja, Črno jezero > Črnava, Fala > Falski ribnik, Lobnica > Lobničica itd. Precej vodnih imen je večbesednih, največkrat z M. Jež: Iz imenske strukture Pohorja 131 levim prilastkom ob občnoimenski odnosnici: Antonski graben, Kapusov graben, Bojtinski potok, Črna mlaka, Framski slap, Mala Polskava. 3 Občno! menske poimenovalne osnove 3.0 Ker je Pohorje gorato oz. hribovito področje, se je zdelo najprimerneje izbrati za dosego namena ravno taka imena, ki kot terenski izrazi označujejo gorsko pokrajino in njene dele ter značilne lastnosti: gora, vrh, reber, brdo, plan ja, planina, breg, dol itd., torej občna imena, ki se uporabljajo kot lastna in imajo zaradi tega nekaj posebnosti:7 v določeni zvezi ohranjajo svojo prvotno obliko ne glede na spremembe, ki jih doživlja njihova občnoimenska vzporednica: se ne pregibajo po številu, ampak nastopajo ali v edninski ali v množinski obliki, vendar nikoli zamenljivo (Jelenska peč, Eavbarske peči), izpredložne in druge zveze se posamostaljajo in kot take izgubljajo svoje prvotne skladenjske lastnosti (Podgrad, za Podgradom, v Podgradir, Gozd-Martuljek, Gozd-Mar-tuljka), uporabljajo se tudi oblike, ki niso več tvorne, npr. Slovenj Gradec, itd. Upoštevana so vsa zemljepisna imena, ki so mi bila dostopna v navedenih virih, torej uradna krajevna, gorska, imena zaselkov ter hišna in ledinska imena. V prispevku so natančneje obravnavane naslednje občno-imenske osnove zemljepisnih lastnih imen: vrh, gora, brdo, breg, hrib in kogel. Njihova zastopanost v krajevnih lastnih imenih na Pohorju je prikazana na si. 1. DRAVOGRAD O O \ C °A 00lx Q O 0 LEGENDA: O vrh ▲ gora • brdo ■ hrib □ kogel A breg o □ □ o • o8« A "A / A MARIBOR □ □ Va -"o O ^°° O 0°^n O □ ° 0 0oo 0 O 0 • O ° A O O °A° A A a A *° A ±A A A SL. BISTRICA SI. 1: Razporejenost terenskih izrazov kot poimenovalnih osnov v lastnoimenskem gradivu Pohorja 132 Jezikoslovni zapiski 1995 3^ VRH Po SSKJ ima naslednje pomene: 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi, 2. zgornji, navadno zoženi del gore ali vzpetine, 3» vinograd, vendar le na vzhodu (tu na vzhodnih obronkih Pohorja, kjer je razvito vinogradništvo), 4. predložna raba (npr. 'vrh hriba* = 'na vrhu hriba'). Ta poimenovalna osnova je na Pohorju daleč najpogostejša, saj se pojavlja v približno stotih lastnoimenskih zapisih. Nesestavljena, v neizpeljani ter needninski obliki je zapisana samo enkrat, in sicer kot Vrhe na vzhodnem obrobju Pohorja, južno od Pivole. Praviloma nastopa kot jedrna beseda v samostal niški besedni zvezi, npr. Urhov vrh, Zajčji vrh. V dveh tretjinah takih zvez je levi prilastek svojilni izlastno-imenski pridevnik moškega spola na -ovj-ev. Žigartov vrh, Durnikov vrh, Tomažev vrh, Mežharjev vrh. Zvez, v katerih bi bila osnova levega prilastka ženskega spola, npr. *Lucijin vrh, na Pohorju ni. Na področju mežiškega narečja prevzemajo to vlogo tudi pridevniki na -ski/-ški: Kri-ževnik > Krizevski vrh, Potočnik > Potoški vrh, Sv. Ana > Sveto-anski/Anski vrh. (Prim, še tvorbi Cvitržnik > Cvitrško sedlo, Stražišnik > Stražiški mlin.) Take izpeljave se pojavljajo tudi na področju drugih dveh pohorskih narečij, vendar le v bližini razmejitvene črte z mežiškim: Padežnik > Padeški vrh na južnopohorskem področju, toda v bližini Koroške vasi; na področju severnopohorsko-remšniškega narečja je podobno npr. Sv. Primož na Pohorju > Primoški vrh in *Janž > Janžev-ski vrh. Vzhodno od Janževskega vrha takih oblik ni (prim, severno od Drave in proti vzhodu Janžev vrh, Janževa gora). Na področju mežiškega narečja pa nastopajo ob izpeljavi z obrazilom -ski tudi izpeljave na -ov/-ev*. Durnik > Durnikov vrh, Jesenk > Jesenkov vrh. Pojav kaže na ne povsod uveljavljeno pomensko razlikovanje med obema tipoma, ko tvorjenka (1.) z obrazilom -ov pomeni osebno, edninsko svojino, npr. *Padežhikov mlin, (2.) z obrazilom -ski pa splošnejšo, v tem primeru lastnino domačije, npr. *Padeški mlin.8, Izobčnoimenskih pridevnikov v vlogi levega prilastka je občutno manj (dobrih 15 jih je). Izražajo lastnost oz. značilnost in se končujejo na -ski, -ški (oz. -čki), -i, -ji, -ni: Jezerski vrh, Kmečki vrh, Mizni vrh, Klopni vrh, Zajčji vrh, Lepi vrh, Skrivni vrh, Stranski vrh. Črni vrh ima še eno določilo: Mali Črni vrh, Tolsti vrh pri Mi sli nji pa desni predložni prilastek. Manjšalnic tipa Vrhek na Pohorju ni, prav tako ne drugih izpeljav iz te imenske osnove; izjeme so Vrhov dol, Vrhole pri Slovenski Bistrici in Vrhe, kar je pa vse že na obrobju obravnavanega področja. Tudi zvez, v katerih vrh prevzame vlogo predloga in so drugod po Sloveniji zelo razširjene, npr. Vrh Bače, Vrh Boršta, tu ni. M. Jež: Iz imenske strukture Pohorja 133 Hišna imena oz. priimki iz te osnove so Vrhovnik na področju sever-nopohorsko-remšniškega narečja (enkrat tudi na mežiškem področju), sicer na mežiškem še Vrhnjak in izpeljava Vrhnjakov vrh, na področju južnopohorskega narečja pa Vrhovjek in Vrhovšak. Obrazil ne pripone se dodajajo medponi {-ov-), neposrednih izpeljav, npr. tip vrh > vrškl, tu ni. Tudi predložnih zvez tipa Zavrh ipd. na Pohorju ni. Kot lastnoimenska osnova je vrh na Pohorju precej enakomerno zastopan; večja osredinjenost se kaže v okolici Črnega in Malega Črnega vrha ter Pragozda (gotovo zaradi oblikovanosti tal), občutno manjkrat pa nastopa na južnem obrobju od Zreč do Zgornje Bistrice, kjer se za tako oblikovanost področja pojavlja pomenska podstava gora. Razširjenost leksema vrh v lastnoimenskem gradivu sosednjih področij je naslednja: severno od Drave do meje z Avstrijo, tj. na kozjaškem in severnopohorsko-remšniškem področju, je zelo pogosta, vsekakor prevladujoča za gorske vzpetine. Kakor na Pohorju tudi tu ne nastopa samostojno, ampak kot jedro samostalniške besedne zveze, levi prilastek pa je v veliki večini svojilni pridevnik iz osebnega oz. hišnega imena: Pernlkov vrh, Morijev vrh. V približno tretjini primerov je prilastek tvorjen iz občnoimenskih podstav: Ostri vrh, Brezni vrh. Torej je zastopanost poimenovalne osnove vrh v lastnoimenskem gradivu Kozjaka podobna kot na Pohorju, podobni pa so tudi skladenjski položaji, v katerih se pojavlja. Le besednodružinske izpeljave tipa Potočnik > Potočnikov vrh > Potočnikova grapa so redkejše oz. manj razvite; kjer so, poimenujejo največ po dve enoti. Na mežiškem narečnem področju je vrh kot lastnoimenska osnova prav tako pogosto zastopan; zveze so take kot na Pohorju: Požegov vrh, Hrlbarski vrh, Svetčev vrh itd. Izobčnoimenski določevalni prilastki so redki, npr. Suhi vrh, Tolsti vrh. Sem in tja se pojavljajo tudi že izpeljane oblike, npr. Završe. Teh je še več na južno-pohorskem narečnem področju južno od Pohorja: Vrhole, Vrhovljer, sploh je tu izraz vrh redkejši; nadomešča ga ali gora (npr. Žlčka gora, Kla-denjska gora) ali drugačno samostojno ime (Boč, Jelovec) itd. 3^ GORA Beseda gora je najbolj znan splošnoslovanski pojem za višave. Po SSKJ pomeni 1. izrazito, visoko vzpetino zemeljskega površja, 2. dolenjsko Vinograd', 3« gozd v hribovitem svetu. Kot poimenovalna osnova pride na Pohorju v poštev le prvi pomen. Ta in Pleteršnikova razlaga "ein hoher Berg" v lastnoimenskem poimenovanju obravnavanega področja pa ne držita vedno: včasih gre le za bolj ali manj izrazito višavo kakega kraja. Ker je Pohorje masivno pogorje večjega obsega, izraza gora na njem pravzaprav ne bi pričakovali, vsaj v opaznejšem številu ne. Dejansko 134 Jezikoslovni zapiski 1995 stanje v glavnem ustreza pričakovanemu. Na področju severnopohorsko--remšniškega in mežiškega narečja v zahodnem delu Pohorja se gora kot pomenska osnova lastnoimenskega poimenovanja ne pojavi niti enkrat. Prav pogosto pa je zastopana v južnem delu Pohorja na področju od Vitanja do Zreč in Zgornje Bistrice, in sicer petkrat kot ime vzpetine {Brinjeva gora. Bukova gora, Lačna gora, Loška gora, Mutnikova gora), šestkrat pa kot ime naselja {Loška Gora, Nova Gora, Okoška Gora, Stara Gora, Tinjska Gora, Zlogona Gora). Vedno je v samostalniški zvezi z levim določevalnim prilastkom; samo enkrat gre za svojilni pridevnik, sicer pa za poimenovanje po različnih lastnostih. (Drugače, kot je značilno za vrh.) Kot manjšalnica se pojavi trikrat: Pekrska gorca pri Mariboru in ime naselja Gorca na vzpetini pri Oplotnici (južnopohorsko narečje) ter ime vzpetine nad Lovrencem na Pohorju (severnopohorsko-remšniško narečje). V obdravskem delu Pohorja (severnopohorsko-remšniško narečje) se sicer pojavljajo priimki Goričan, Gornež in Gornjak, izpeljavni postopek pa ne izhaja ±z podstave gora, ampak iz že premenjenih oblik tipa gorica in pridevniške osnove gorn-. Drugod na Pohorju jih ni. V sosednjih predelih je zastopanost te poimenovalne osnove naslednja: južno od Pohorja je izredno pogosta, njene pojavne oblike pa so take kot na Pohorju, torej samostalniške besedne zveze z levim prilastkom. Osnovni pomen je 'vzpetina', preneseno pa 'naselje na vzvišenem svetu' {Konjiška gora, Dolga gora/Gora, Zbelovska gora, Sladka Gora itd.). Raba zahodno od Mi s] i nje kaže podobne značilnosti: Graška gora, Libeli-ška gora, Pusta Gora. Pojavi pa se že tudi tvorjenka iz predložne zveze: Podgora. Na remšniško-kozjaškem področju je ta poimenovalna osnova redka: Gora, Stara gora. 3-3 BRDO Občnoimenska poimenovalna osnova brdo pomeni nevisoko, navadno podolgovato razčlenjeno vzpetino (po Pleteršniku in SSKJ). Na Pohorju je precej redka, saj se v zemljepisnih lastnih imenih pojavi le osemkrat; je pa zato toliko bolj oblikovno razgibana. Lahko nastopa samostojno, lahko pa kot jedro samostalniške besedne zveze. Na severnopohorsko-remšniškem področju se pojavlja kot brdo v zvezah: Baronovo brdo < Baron, Pečirsko brdo < Pečirnik, dvakrat pa v feminizira-ni izpeljanki brdina (ki je v SSKJ označena kot zastarela), v edninski in množinski obliki: Brdina, Kapusove brdine. Na mežiškem področju Pohorja se pojavlja kot Brda ter Zgornja/Spodnja Brda, na južnopohor-skem pa samo enkrat, množinsko: Brda. Zveze so za Pohorje tipične: ob samostalniški odnosnici izpeljave iz lastnih imen na -ov oz. -ski kot levi določevalni prilastki. M. Jež: Iz imenske strukture Pohorja 135 Hišno ime Brdnik je redko, znano pa je na vseh treh narečnih področjih. V bližnji okolici Pohorja je stanje naslednje: severno od Drave do avstrijske meje ne najdemo lastnoimenskih osnov brdo, pod južnopohor-skim narečjem so redke (Brdo, Brdce), pač pa so dovolj pogoste na mežiškem področju, in sicer nastopajo v oblikah Brdo, Brdlnje in Brda. Tudi hišno ime Brdnik je tu pogostejše. 3.4 HRIB Občnoimenski pomen pokriva nižjo samostojno vzpetino (po Pleteršni-ku in SSKJ). Kot samostojno lastno ime se na Pohorju ne pojavlja, je pa kar pogost jedrni del večbesednega lastnega imena na severnopohorsko-remšni-škem narečnem področju: Svetoanski hrib, Skrivni briber. Na meji z drugima narečjema sta Vresni hrib pri Fali in Kurji hrib nad Lovrencem na Pohorju, sicer pa je ta poimenovalna osnova zunaj zgoraj omenjenega narečja redka. Vedno nastopa v samostalniški zvezi z levim prilastkom: poleg izpeljave na -ov (Petrov hrib) so še take na -ski (Mra-veljski hrib) in -ni oz. -ji (Vresni hrib, Kurji hrib). Zanimiva je še podaljšava hriber z asimilacijsko premestitvijo -r- v drugi zlog. Po Ramovšu (Ramovš 1935» 29) je tipična koroška poteza, ki se med lastno-imenskim gradivom pojavlja tudi še precej niže, npr. zahodno od Ponikve in v Halozah ter zahodno in severno od Mi sli nje. Kot podstava hišnih imen je hrib precej pogost na mežiškem in se-vernopohorsko-remšniškem področju, in sicer v pisnih dvojnicah Hriber-nik in Hribrnik. Samo na mežiškem je znan še Hriberšek. Zanimivo je, da izhajajo vse te izpeljave iz podaljšane podstave hriber- [ar], kar kaže na njeno nekdaj prevladujočo obliko, ki pa jo počasi nadomešča nepodaljšana hrib. Pregled obpohorskih predelov daje naslednjo sliko: severno od Drave je hrib pogosta lastnoimenska osnova in se pojavlja v podobnih skladenjskih odnosih kot na Pohorju (Lampov hrib, Pšajderjev hrib, Svečin-ski hrib). Na bližnjem mežiškem področju se v takih zvezah ne pojavlja, na področju južno od Pohorja pa kar nekajkrat (npr. Kolajšev Hrib, Hriber). 3.5 KOGEL Občnoimenske enote kogel SSKJ ne navaja, tudi Pleteršnik je nima; po Badjuri (Badjura 1953: 122) je 'grič ali tudi višja vzpetina bolj glava-te, kopaste oblike'. Na Pohorju se pojavlja kot občnoimenska osnova lastnega imena. Približno enakomerno je zastopana na severnopohorsko-remšniškem in južnopohorskem področju; na mežiškem je ni, vsaj na pregledanih kartah ne. Nastopa samostojno ali v zvezah: Kogel (ali tudi v pisni dvojnici 136 Jezikoslovni zapiski 1995 Kugel), Ledinekov kogel, Lobanškov kogel, Tinjski kugel, Špičasti kogel. Zveze so torej take, kakršne so značilne za že obravnavane poimenoval-ne osnove. Hišno ime se pojavlja v dveh izpeljavah: Kogler in Kogelnik. V pohorski okolici je ime različno zastopano: severno od Drave do avstrijske meje in še čez je precej pogosto, zveze so enake kot na Pohorju {Kogel, Špičasti kogel), hišna imena prav tako (Kogler, Kogelnik). Na južnopohorskem narečnem področju zunaj Pohorja je ta osnova redka (Mačkov kogel), na mežiškem je sploh ni. Zelo pogosta je na sosednjem avstrijskem ozemlju; R. Badjura trdi, da so bila mnoga slovenska gorska imena preimenovana na ta način: Velika Kepa > Mittagskogel, Plevelnice > Hühnerkogel, Bovška Baba > Frauenkogel itd. (Badjura 1953: 123). 3.6 BREG Občnoimenska ustreznica ima v SSKJ dva pomena: 'pas zemlje ob vodi' in 'nagnjen svet, strmina'; enak pomen navaja Pleteršnik. Na Pohorju je kot poimenovalna osnova omejena na severnopohorsko--remšniško narečno področje. Uporablja se za poimenovanje gorskega pobočja oz. gozda na njem: gozdnat teren na obdravski nižini se imenuje dobrava, na pobočju breg, na najvišjih legah pa planina. Vedno nastopa kot jedro samostalniške zveze: Rdeči breg, Arlov breg, Haričev breg; modifikacije, značilne za osnovo brdo, se tu ne izkazujejo. Levi prilastki so ujemalni in izražajo svojino ali splošno lastnost. Hišnih imen iz te osnove na Pohorju ni, tudi imen zaselkov iz neiz-peljane osnove Breg, ki so drugod na Slovenskem znani (v Atlasu Slovenije je 2h takih imen), tu ni najti. V bližnji pohorski okolici je ime tako zastopano: severno od Drave do avstrijske meje je pogosto (Lucijin breg, Žunkov breg, Kamniški breg). Izpeljave so take kot na Pohorju. Izjema je Medic breg, eden redkih primerov, ko ostaja levi prilastek v vseh sklonih v ničtokončniški obliki. Na širšem mežiškem narečnem področju je npr. še Zelen breg (prim. Rdeči breg na Pohorju in Srebrni breg na Goričkem), na južnopohorskem zunaj pohorskega področja pa še naselbinski imeni Breg pri Konjicah, Mali Breg in nenaselbinsko Kopiškov breg. Na zadnjih dveh narečnih področjih je breg slabo zastopan. 4 Povzetek 4J. Zgornji pregled kaže različno razporejenost obravnavanih pomenskih osnov: vrh se pojavlja na vsem pohorskem ozemlju, le na skrajnem jugovzhodu ga nadomešča gora; gora je značilna za jugovzhodno obrobje Pohorja, sicer pa je na njegovem osrednjem, zahodnem in severnem delu ni; hrib in breg sta močno prisotna na severnem delu Pohorja, na jugu M. Jež: Iz imenske strukture Pohorja 137 in zahodu sta redkejša oz. ju sploh ni, če ne upoštevamo nekaterih hišnih imen, ki so lahko tudi zgolj priimki in so se prenesli s kasnejšimi selitvami; kogel ima podobno zemljepisno razširjenost, le da se razteza še bolj na jug; brdo nastopa v različnih oblikah in je v zahodnem delu močneje prisotno kot v vzhodnem. Vrh se torej uporablja kot lastnoimenska osnova na vseh treh narečnih področjih, prav tako brdo, le da je vrh izredno pogost, brdo pa veliko redkejše in kot občnoimenska osnova bolj v rabi zahodno od Mi-slinjske doline9; gora je omejena na južnopohorsko narečno področje, hrib in breg na severnopohorsko-remšniško, kogel pa povezuje severnopo-horsko-remšniško in južnopohorsko narečje. Osnova briber se južno in jugovzhodno od Pohorja spet pojavlja. *L2 Zbrani podatki so le delno primerljivi s tistimi, ki jih navaja V. Majdič (Majdič 1993» 153—15*0, ker gre pri njem za pomenske osnove uradnih krajevnih imen, tu pa za celotno, tudi ledinsko poimenovalno gradivo. Vendar daje primerjava obojega nekaj zanimivih ugotovitev: pogostost pojavljanja poimeno va 1 n i h osnov je na Pohorju skoraj enaka kot na vsem slovenskem ozemlju in poteka od najpogostejše do najredkej-še v tem zaporedju: vrh, gora, brdo, breg, hrib; le kogel v Majdičevem gradivu ni dovolj pogost, da bi ga uvrstil v to skupino. (Ime se praviloma ne prenaša na naselja.) Za brdo pa npr. ugotavlja, da ga vzhodno od Šentjurja pri Celju in Slovenskih Konjic ni; kot del uradnega naselbinskega imena res ne, kot ime značilne vzpetine pa še, prim. Brda južno od Črete ali Brdo južno od Malahorne in Lokavsko brdo v Slovenskih goricah. *L3 Vse obravnavane poimenovalne osnove nastopajo na celotnem pohorskem področju praviloma v besednih zvezah, in sicer kot samostalniško jedro v imenovalniku ednine (delna izjema je le brdo); v dveh tretjinah primerov je levi določevalni prilastek svojilni izlastnoimenski pridevnik na -ov/-ev (npr. Žlgartov vrh); izobčnoimenski (z obrazili -ski, -ški, -jI, -nI) se pojavlja v približno četrtini primerov. Na področju mežiškega narečja se uporabljajo za izražanje splošne svojine še izlastnoimen-ske izpeljanke na -skl, -ški (tip Pečirnlk > Pečirsko brdo), delno pa segajo še prek razmejitvene črte na področje severnopohorsko-remšniške-ga in južnopohorskega narečja. Zelo opazna in kar presenetljiva je skladenjska enoličnost predstavljenega poimenovalnega tipa: Po Atlasu Slovenije je na Slovenskem &\ zvez tipa Vrh Bače, Vrh hriba, Vrh Ruta ipd. (ko vrh prevzame vlogo predloga), toda na Pohorju ni prav nobenega takega primera. Tudi izpeljave tipa Vrhek, Vrhove! itd. so na Slovenskem zelo pogoste, na Pohorju pa jih skorajda ni. Prav tako ni izpred-ložnih zvez tipa Zavrh, Podgora. Edine izjeme ležijo na skrajnem vzhod- 138 Jezikoslovni zapiski 1995 nem pohorskem obrobju, kjer gorati svet prehaja v nižino. Le brdo se pojavlja tudi v needninskih in še kako drugače premenjenih oblikah, npr. Brda, Brdine, gora pa npr. kot Gorica. Tudi spolsko in sklonsko neujemalnih zvez tipa Medic breg in Vrhpolje pri obravnavanih poimeno-valnih osnovah na Pohorju ni. Pri drugih so, vendar zelo redke, npr. Josipdol (mlada tvorba iz 19. stoletja). hJ\ Hišna imena niso več tako enotna. Za točno podobo njihove obrazil ne tvorbe na Pohorju bi bilo seveda treba pregledati vse izpeljave. Omejitev na obravnavane pomenske podstave daje le nezanesljive podatke, zato njihovo navajanje brez temeljitejšega pregleda ni smiselno. 4.5 Za vse pohorsko področje je torej značilna kot edina oz. prevladujoča edninska imenovalniška in neizpeljana poimenovalna osnova, ki nastopa v skladenjski povezavi z levim ujemalnim prilastkom kot jedrna samo-stalniška beseda. S stališča skladnje poimenovalnih tipov predstavlja Pohorje nedeljivo enoto ne glede na siceršnjo narečno razdeljenost. Besedje je pa različno: delno je splošnopohorsko in tudi splošnosloven-sko, npr. vrh. Sicer je ta poimenovalna osnova na Slovenskem najpogostejša, saj je po Atlasu Slovenije prek 1000 imenskih enot, v katerih nastopa ali samostojno ali kot del besedne zveze. Brdo je pogostejše na zahodu, proti vzhodu pa njegova pojavnost upada; breg in hrib se omejujeta na severnopohorsko-remšniško področje, torej kažejo izolekse pojavljanja na smer od severa proti jugu; enako velja za kogel, le da se pojavlja tudi na južnopohorskem področju; središče lastnoimenskega poimenovanja z osnovo gora je južno od Pohorja, na Pohorju pa pokriva le njegove južne obronke. Razčlenitev gorskih občnoimenskih osnov (v funkciji lastnoimenskega poimenovanja) in njihove skladenjske pojavnosti na Pohorju torej prinaša spoznanje o skoraj popolni enotnosti na skladenjski ravnini in opazni različnosti na besedni. Ne eno ne drugo se ne prekriva z narečno razdeljenostjo Pohorja. Omejenost na tako ozko zemljepisno enoto je po eni strani primerna, ker daje zaokroženo podobo celote in omogoča preglednost dobljenih rezultatov, po drugi strani pa je le izsek iz večje celote in glede na stanje drugod lahko tudi zavajajoča. Zato bi bili zbrani podatki o tvorbi še drugih krajevnih, hišnih, vodnih in ledinskih imen ter o njihovi obrazil ni tvorjenosti in skladenjskih položajih koristni in bi nudili, povezani s potrebnimi zgcdovinskimi podatki, celotno jezikov-norazvojno podobo za raziskavo izbranega področja. 5 Slovensko brdo 5-0 V nadaljevanju gre za natančnejšo obravnavo besede brdo. Splošnejše-mu uvodnemu delu sledi predstavitev njene prostorske razširjenosti in oblikovne pojavnosti na vsem slovenskem jezikovnem področju. Raziskava M. Jež: Iz imenske strukture Pohorja 139 je v glavnem izdelana na gradivu, zajetem v Krajevnem leksikonu Slovenije (dalje KLS), Atlasu Slovenije (dalje AS), v priročniku Slovenska krajevna imena (dalje SKI) in na osnovi ankete, izvedene med sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.10 5JL Praslovansko bbrdo 5JJL Po Kopečnem sodi psi. bhrdo v skupino približno 2000 besed, skupnih vsem slovanskim jezikom, torej v temeljno praslovansko besedje. Pomeni 'Weberkamm', preneseno 'hrbet hory' (Kopecny 1981: 72). V strokovni literaturi je beseda dovolj natančno obdelana (prim. Bezlaj 1976: *40). Kljub temu ostajata med etimologi še vedno dve hipotezi o njenem izvoru: Berneker, Vasmer, Skok idr. menijo, da jo je treba izvajati iz ide. *bhfdhom, drugi (Hirt, Meillet, Pokorny) pa dajejo prednost izposoji iz germ. *burd-, 5AJ> Kakor kažejo doslejšnje obravnave, jo je na pomenski ravnini smiselno obravnavati v treh skupinah (po Bezlaju): — brdo I sodi v tkalsko izrazje in pomeni najbolj splošno, kot že omenjeno, 'tkalski greben'; manj znani in krajevno omejeni so še naslednji pomeni: 'naprava za pletenje vrvi' (mn. brda, Slovenske gorice), 'deščica z režami in luknjicami za tkanje trakov' (brdce, Bela krajina), tudi 'ple-tilka za pletenje mrež', polabsko b'ordü 'trlica' in no-b'ord'e 'tkalnica', lit. birde 'statve'; v domači sodobni tkalski tehnologiji so to 'vsi tkalski listi na statvah'; — brdo II se kot terenski izraz uporablja za poimenovanje različno oblikovane zemeljske površine; najbolj razširjen je splošen pomen 'hrib, vzpetina', mn. brda 'gričevje, predgorje', brdnlk 'štrleča skala'; poleg tega srbsko in hrvaško še 'breg, pobočje', makedonsko 'gora', ukrajinsko 'prepad', poljsko narečno berdy 'debele skale', češko narečno brd, brdec 'skalna višina' ipd.; — brdo III je 'brv' (koroško narečno); Bezlaj ta pomen izvaja iz brdo I in zavrača druge razlage; v to skupino (torej ne v tkalsko in ne v terensko izrazje) je mogoče uvrstiti še nekaj pomenov: slovin. bjärdo Jza palec debela deska v čolnu', ukr. berce tudi 'brv; steza; del pluga', polj. barca tudi 'nosila za vodo', srb. in hrv. brce tudi 'črtalo; deska', zadnji pomen je znan še v big., češko in moravsko pa pomeni brce, brdlčko 'del voza'. 5JL3 Nekateri jezikoslovci menijo (npr. Miklošič, Vasmer in delno Berneker), da gre v pomenskih skupinah brdo I in brdo II za dve različni izhodišči, ki sta se samostojno razvijali, drugi (npr. Skok, Machek) pa izvajajo oboje iz ene same skupne osnove. Zelo podrobno prikaže razvoj besede Jurkowski (1967: 147-156): izpelje jo iz ide. osnove *bher- in s mo Jezikoslovni zapiski 1995 primeri zavrne možnost izposoje iz germ.; tezo še podkrepi z dejstvom, da so vsi izrazi, nanašajoči se na tkanje in tkalske priprave, po izvoru domači, zato ni nobenega razloga, da bi bilo samo brdo prevzeto. Prvotni pomen je 'deska'; pri rabi za različne namene in z razvojem tehnologije se je predmetna podstava spreminjala in s specializacijo različnih dejavnosti vedno bolj oddaljevala od prvotne podobe, tako da je postajal razkorak med imenom in poimenovanim vse večji. (To potrjujejo tudi etnografska raziskovanja.) V tkalstvu je najbolj razširjen pomen 'tkalski greben', tj. lesena deskasta osnova s kratkimi in močnimi zobmi (prim. si. 2). Zunanja podobnost nudi dovolj verjetno domnevo, da je na ta način prišlo do besednega prenosa med tkalsko pripravo in skalnato nazobčanim ali z drevjem poraslim vrhom gore ali hriba (prim. nem. Bergkamm, Gebirgskamm). Pozneje, ko se je zavest o tej povezanosti izgubila, se je izraz brdo lahko uporabljal tudi za kakršno koli goro oz. nasploh vzpetino, pobočje, breg ipd. SI. 2: Razvojne stopnje brda ('tkalski greben') 5XÄ Kakor Skok tudi Jurkowski ugotavlja, da je prvi pomen brdo I razširjen po vsem slovanskem svetu. Skokov podatek, da gre pri brdu II za omejenost na južnoslovansko področje, pa Jurkowski dopolnjuje z navajanjem širše rabe: ugotavlja jo še za področje Karpatov, narečno ali zastarelo pa tudi zahodno in severno od tod; na vzhodu je redkejša, vendar jo potrjuje z nekaj narečnimi primeri iz Ukrajine in Rusije. Lastnoimen-ska raba je veliko pogostejša: poleg južnoslovanskega pokriva celotno zahodnoslovansko jezikovno področje, na vzhodu pa štiri večje otoke. Nekateri raziskovalci jih sicer povezujejo s turkotatarskimi vplivi, Jurkowski pa dvomi, da se imena kot npr. Berda, Berdjanka^ Barda in Bardinskij ne bi razvila iz osnove *bhrdo. Domneva, da se je beseda v občnoimenski rabi ohranila na goratem južnoslovanskem in karpatskem področju, drugod pa prešla v pozabo zaradi nižinskega terena, ki takega poimenovanja ni podpiral. Ob upoštevanju vsega tega in še posebej dejstva, da je bilo vsako lastno ime najprej občno, je mogoče postaviti zelo verjetno hipotezo, da je bilo brdo II nekdaj splošnoslovansko občno-imensko razširjeno. M. Jež: Iz imenske strukture Pohorja 141 Kot tkalski strokovni izraz (brdo i) je bila beseda prevzeta v madžarščino in romunščino. Na področju obeh jezikov in na avstrijskem Koroškem je ohranjena tudi kot zemljepisno lastno ime {brdo II). *y2~ Slovensko brdo kot občno ime 5L2JL Najstarejši znani zapisi so lastnoimenski in segajo v 11. in 12. stoletje {Brda v Istri, 1035 Vardavegla; Brda pri Kotmari vasi na Koroškem, II43-II94 Wrdruch). Rabo do konca 19. stoletja navaja Pleteršnik: s tkalskega področja brdo 'der Weberkamm' (oba sta na eno brdo tkana; brez mendranja ne zleze tkalcu platno na brdo); mn. brda, 'stroj, s katerim se vrvi pletejo' (SI. gorice); brdce 'das Strickholz, worüber die großen Jagdnetze gestrickt werden, die Rückbank'; brdär 'der Weberblattmacher'. V terensko izrazje sodijo: brdg 'der Hügel, die Unhöhe' (veseli ga pisano brdo); mn. brda 'die Hügelgegend, das Vorgebirge'; brdce 'kleiner Hügel'; brdje 'das Hügelland, das Kleingebirge'; brdnik 'ein vorspringender Stein'; brdast 'hügelicht, bergig'; brda t 'bergig'; brden 'hügelig'; brdovft 'hügelreich, bergig'. Izpeljanke iz tega so še brdina ali brdnina 'das Bergheu' in brdnja 'Arnica montana'. 5JL2 Badjura (1953: H3) našteje še nekaj izrazov: brdlnje, brdovje, brdič-je, podbrdo, zabrdo, zabrdje, Brdar, Brčnlk, Brdnik (kmetija na brdu), brdina (neka vrsta planinske trave na Gölten) in brdnica (ime selišč). Po SSKJ (I, 1970) je brdc?- /.../ 'nevisoka, navadno podolgovata vzpetina', mn. brda pa 'v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina'; brdo2 tekst. je 'priprava na statvah za premikanje osnovnih niti navzgor in navzdol'. Besedna družina je predstavljena z naslednjimi izrazi: brdce1 /.../ je manjšalnica od brdo1; brdce2 /.../ 'deščica z režami in luknjicami za tkanje trakov'; brdina /.../ zastar. je 'vzpetina, breg'; brdje /.../ redko pomeni 'v podolgovate vzpetine razčlenjeno pokrajino', tudi 'brda'; brdnica /.../ alp. 'obris grebenov'; brdnja bot. 'zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja'; brdövje /.../ redko 'v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina', tudi 'brda'; brdovka /.../ bot. 'visoka gorska rastlina z modrimi cveti v koških, Cicerbita alpina'; brdast /.../ redko 'ki ima brda, vzpetine'. V gradivu Inštituta za slovenski jezik F. Ramovša ZRC SAZU je še nekaj podatkov: brdo je 'leseni del grabelj, v katerem so nasajeni zobje'; brdo kot 'del statev' ima redko rabljeno sopomenko brdalo\ v medicini je brdce 'vnetje v ustnih kotih'; brdovka je tudi 'vrsta hruške'. 5-2.3 Primerjava vsega navedenega kaže, da se je psi. bbrdo v slovenščini razvilo v bogato besedno družino z okrog 30 izpeljankami, z enako-pisnicami in pomenskimi odtenki pa v več kot 40 samostojnih pomenov. Očitno je pa tudi, da se je bolj uveljavila prenesena raba v pomenu 142 Jezikoslovni zapiski 1995 'hrib, grič', saj jo SSKJ in Pleteršnik navajata na prvem mestu. Zanimivo je še, da je prvotna ljudska raba prešla na različna strokovna področja (ali s prenosom pomena ali z novo tvorbo), iz česar je mogoče sklepati dvoje: da je bila v času oblikovanja slovenskega strokovnega izrazja ta beseda v zavesti ljudi še močno zasidrana ali da so jo oživila prav ta prizadevanja, ki so, kot je znano, na široko zajemala iz slovanskih jezikov. Vendar navedbe v SSKJ hkrati tudi kažejo, da je čas njene največje živosti in tvornosti že potekel in da je za današnji jezikovni občutek nekoliko odmaknjena (prim, oznaki redko in zastarelo). D. Meze navaja, da je brdo starejša sopomenka za 'grič* (v listkovnem gradivu za SSKJ). 5-2A Beseda brdo se je torej kot terenski izraz razširila po vsem slovanskem ozemlju, do danes živo občno ime pa je le še na področju južno-slovanskih jezikov ter Karpatov in njihove neposredne okolice. V slovenščini je moralo biti v času poseljevanja našega današnjega jezikovnega področja močno v rabi, saj je zemljepisnih lastnih imen, ki so ohranila prvotno poimenovanje z osnovo brdo, še vedno zelo veliko (prim. si. 3; v AS več kot 250 primerov). Ker je bil najintenzivnejši slovenski imenotvorni proces zaključen do 13. stoletja (Bezlaj 1967: 157)» je torej treba za to obdobje predvideti še splošnoslovensko rabo. Dokaz za to so številna tovrstna poimenovanja od Panonske nižine na vzhodu do Rezije na zahodu, od Gospe svete in Ziljske doline na severu do Istre in Gorjancev na jugu. Poimenovana predmetnost je različna: v veliki večini gre za osnovni pomen 'hrib, grič', torej za vzpetine, ki dosegajo v poprečju višino od 400 do 800 m n. v., v največjih odstopanjih pa tudi le 160 ali pa celo 1^22 m; pogostejše so v razgibanem srednjevi-sokem svetu, tudi kot predgorja, v nižinskem svetu kot osamelci; v visokih pogorjih, npr. v Julijcih, jih skorajda ni, v ravninskih predelih so zelo redke (npr. Iklödbördöce na Madžarskem, če je kraj mogoče šteti k slovenskemu poselitvenemu prostoru). Na Tolminskem se uporablja za posebno oblikovanost gorskega terena, ki ga geografi sicer imenujejo pomol (del višje ležeče zemeljske površine, ki sega v ravnino ali ki pri gori "navzven moli"). Badjura opisuje brdo takole: "Izraz brda pri nas ne pomeni kakor pri Hrvatih in Srbih visokih gora, pogorij, temveč vseskoz nižje terenske vzvišenosti. Brdo povečini ni izrazit samostojen lik zase kakor gorica ali holm, marveč s t e g -njena, podolgasta gruča, kakor nagomiljena podoba skupaj zgnetenih goric, ki je le ponekod malo pretrgana in ima tu širši obel ali deskast, tam bolj stisnjen hrbet. Druga značilnost brd je, da so povečini odprta, gola, travnata paševina, le borno z grmovjem ali šopi M. Jež: Iz imenske strukture Pohorja 143 dreves porasel svet, prijetnega, očem dobrodejnega lica, ne pa teman, gozdnat, kakor so navadno vsi holmi. Brda so navadno gorskemu znožju prirastle nižje višave, skrajne končine v ravnino molečih gorskih rilcev, skrajnikov. /.../ Prostrano nagomiljena brdinja tvorijo včasih cela p r i g o r j a. Pogosteje kakor gorico srečamo brdo tudi še više zgoraj v gorovju kot svetal osredek med drugimi vršaci in gozdovi." Vendar ta opis ne velja v celoti, saj se brdo (v množinski obliki [barda, barda]) uporablja tudi kot sopomenka za gozd9 kar za Drago pri Trstu in Barko navaja F. Benedik (Razprave SAZU XIII, 216). 5-2.5 Narečni slovarji še preslabo pokrivajo slovensko jezikovno ozemlje, da bi bilo mogoče z njimi ugotoviti razširjenost izraza brdo po narečjih. Za črnovrški dialekt ga Tominec (1964) ne navaja, prav tako ga nima Karničar v slovarju obirskega dialekta (1990); tudi P. Weiss ga v slovarju zadrečkega govora (1995) nima, V. Novak v slovarju beltinskega govora (1985) prav tako ne. Pač pa ga navaja Baudouin de Courtenay v svojem Rezijanskem slovarju (I966: 200): bardo in barda v Njivicah, berdo v Osojanah in blrdo v Učji (wsako birdo ma swu jyme). Toda besedišče za slovar je bilo zbrano do 1. 1893» torej pred približno sto leti. Za današnje stanje v Reziji še ni zbranih podatkov, le za vas Bilo navaja Steenwijk (1992: 239~245) toponim Bšrdu, v občnoimenski rabi pa besede nima zapisane. Sicer Badjura piše, da so izrazi kot brda, brdje, brdce, brdo in podbrdje po deželi splošno znani, toda njegovo vedenje o tem izvira iz časa po prvi svetovni vojni, ko je opravil glavnino terenskih raziskovanj. V okolici Bleda in Bohinja ga starejši ljudje danes še poznajo, prav tako na Tolminskem (v že navedenem pomenu) in v Vipavski dolini; v okolici Postojne se, prav tako med starejšimi ljudmi, uporabljata samo-stalniško brdo in pridevniško brden (svet) v pomenu 'hribovit'; za južno Notranjsko navaja Rigler zvezo brdno kamenje. Narečna raba torej kaže, da beseda kot občno ime v pomenu 'vzpetina' v zadnjem času izumira, in sicer v smeri od vzhoda proti zahodu, tako da je na vzhodu ni več, na zahodu (nekako od črte Jesenice—Snežnik proti meji z Italijo) pa med starejšimi ljudmi v kmečkem okolju še živi (v samostalniški in pridevniški rabi), med mlajšimi in še posebej v mestih pa ne več. 5-3 Slovensko brdo kot lastno ime 5-3-0 Po Bezlaju "se imena razvijajo po enakih glasoslovnih zakonitostih kakor besede in nekoč je bilo vsako ime beseda, čeprav včasih v neznani in zelo oddaljeni jezikovni sferi" (1967: 156). Pri pretresu lastnoimen-skega gradiva se pokaže, da je prav ta časovna oddaljenost eden izmed vzrokov za (kljub zgornji trditvi) poseben položaj lastnih imen. Nekatera imena namreč zaradi svoje funkcijske ali socialne izrinjenosti iz 144 Jezikoslovni zapiski 1995 aktualnega besedišča izgubijo pomensko razpoznavnost in s tem tudi svojo dotlejšnjo zasidranost v določenem fonološkem, besedotvornem in besednovrstnem sistemu. Občne besede v takih primerih navadno utonejo v pozabo, lastna imena, posebej zemljepisna, ki so zaradi svoje narave trajnejše vrednosti, pa se v veliki meri ohranijo; toda zakonitosti njihovega razvoja se razlikujejo od zakonitosti razvoja občnega besedja, zato prihaja do pogostih odmikov od pričakovanih in regularnih oblik (prim. 3.0). Tak proces lahko v 20. stoletju opazujemo pri imenu Brdo/br-do in tvorjenkah iz te besedotvorne podstave. 5.3-1 Kakor je razvidno s si. 3, je obravnavana poimenovalna osnova splošnoslovenska, torej razširjena po vsem slovenskem jezikovnem ozemlju. (Upoštevane so navedbe iz AS; kjer je potrebno, so dodani podatki o lokaciji v zapisu zemljepisnega koordinatnega sistema.) Uporablja se za poimenovanje določenega tipa hribovite oblikovanosti zemeljske površine, preneseno pa kot ime naselij, delov naselij, področij, zaselkov, voda itd. Njena pojavnost je veliko močnejša na zahodu kot na vzhodu. Najviše na severu so imena Brdo in Zabrda pri Celovcu (oboje AS 3VB2), Brdo SL 3: Razporejenost poimenovalne osnove brdo in njenih tvorjenk v slovenskem jezikovnem prostoru M. Jež: Iz imenske strukture Pohorja 145 ob Baškem jezeru (AS 28/B1), Brdo pri Šmohorju v Ziljski dolini in Brska planina (oboje AS 24/A1), najdelj na zahod segajo imena v Reziji in Beneški Sloveniji, npr. D. Brda in PL Bardo (oboje AS 76/A1), Brdo in Sr. Brdo (oboje AS 76/A2), a Brdice in D. Brdice (oboje AS 99/A3). Na jugu so v Istri ob meji s Hrvaško Dolgo brdo, Brda (oboje AS 210/B1), Brdo nad Rižano (AS 19VB2), Brda nad Vanganelom (AS 19^/B3), najvzhodnejše tovrstno poimenovanje pa je Iklödbördöce vzhodno od Lentija (AS 49/B1). Sicer je ime redko v Slovenskih goricah, na Dravskem polju ga ni, nato pa se gostota povečuje nekako od črte Maribor—Krško proti zahodu: na Pohorju in v hribovju zahodno od njega je pogostejše, enako velja za zasavsko področje in Dolenjsko. Čeprav je dolenjska pokrajina po oblikovanosti tal primerna za tovrstno poimenovanje, je to ime tu redko (enako kot v Slovenskih goricah). V Ljubljani je Brdo del mestnega področja (AS 126/B2), severozahodno od Šentvida je Golo Brdo (AS 126/A1), nato pa je na Gorenjskem precej pogosto (razen visoko v Alpah in Karavankah), prav tako na Cerkljanskem, Idrijskem, Tolminskem, v Reziji in na sever do Kanalske doline, ob severnem in srednjem toku Soče, na Krasu, po Vipavskem, v severni Istri in na Tržaškem. 53-2 Ime se pojavlja v samostaIni ških in pridevniških izpeljavah in izpredložnih zvezah. V razdelkih od 53*2.1 do 5-3-2.9 so predstavljene najznačilnejše samostalniške izpeljanke (krajevna lastna imena in imena vzpetin, navedena v AS), izpeljane iz samostalniške podstave s končnicami -ca (-ce), -ice, -jfanje, -ina, -je, -išče in -ič. Imena iz drugih virov in drugače tvorjena, npr. pridevniške izpeljanke in samostalniške s pridevniško medpono, tu niso obravnavana, lahko pa so omenjena kot ponazarjalno gradivo. 53-2J- Poimenovalna osnova Brdo/brdo Brda/brda, s ed., je z besedotvornega stališča prvotna in v obravnavanem prostoru najpogostejša. Kjer so z njo poimenovane zemljepisne enote redke, so imena v večji meri eno-besedna, kjer so pogostejše, pa je zaradi razločevalnosti potrebna večja določenost, ki v poteku sporazumevanja zagotavlja nedvoumno prepoznavanje zemljepisnih danosti. V ta namen se dodajajo določila, ki so v glavnem treh vrst: izražajo prostorsko umeščenost {Brdo > Na Brdu), lastnosti oz. značilnosti (Brdo > Dolgo brdo) in svojinska razmerja {Brdo > Petrovo Brdo). Prevladujejo določila, ki izražajo zunanji videz ali kakšno drugo lastnost oz. posebnost: Belo (Dolgo, Debelo, Kamno, Golo, Pusto) brdo/Brdor, na poraslost z določenimi rastlinskimi in drevesnimi vrstami opozarjajo imena kot Brezovo (Dobinje, Jejdovo, Praprotno) brdo/Brdo; nekatere zveze so poimenovane po živalih, npr. Ptičje (Jarčje, Konjsko, Volčje, me Jezikoslovni zapiski 1995 Ovčje) brdo/Brdo. Precej je takih, ki poimenovano predmetnost prostorsko umeščajo, npr. Spodnje Večje (Gorenje, Dolenje, Lokavsko) brdo/Brdo idr. Imena, ki izražajo svojano, so v izraziti manjšini: Petrovo Brdo, Vojnačevo brdo. Prvotno terenska imena se lahko prenašajo na imena naselij: Debelo brdo > Debelo Brdo, Dolgo brdo > Dolgo Brdo, Grahovo brdo > Grahovo Brdo. Kot je videti iz primerov, gre v glavnem za podredne samostalniske zveze, katerih jedro je odnosnica brdo/Brdo, določilo pa levi ujemalni prilastek. Brdo nastopa kot samostalniško določilo le izjemoma, npr. Planina Bardcr, v enem samem primeru gre za ničto sklonljivo imenoval-niško zvezo Jelen brdo (AS 202/A2). Edina priredna zveza Homec-Brdo (AS 88/A2) od zadnje uradne spremembe ne obstaja več (Weiss 1995: 58; ime je razvezano v dve samostojni enoti). Samo trije primeri (od kakšnih 80) imajo določilo tudi na svoji desni strani: Brdo pri Lukovici, Brdo ob Baškem jezeru, Dolgo Brdo pri Mlinšah. Poseben odklon v razvoju predstavlja mešanje samostal niškega in pridevniškega sklanjatvenega vzorca (kar je precej pogost pojav pri oblikah na -o ali -e, npr. Tezno -a/-ega ipd.): Brdo (AS 88/B1, KLS III/215) se pregiba samo po pridevniški sklanjatvi (Brdega, na Brdem), Brdo (AS I34/AI, SKI 26) ima dvojnico v/na Brdu/Brdem, podobno še Golo Brdo (AS 119/A2, KLS 1/203): v Golem Brdu, ljudsko Golobrdo, v Golobrdem ipd. Vendar pojav ni tako pogost kot npr. prehod srednjespolske oblike brdo v ženskospolsko brda; tudi zemljepisna razporejenost takih primerov ne kaže, da bi bili vezani na posamezne narečne baze. Naslednji pojav, ki je močno vplival na spolske in sklonske variante podstave brdo, je izguba srednjega spola v zvezi z akanjem in samo-glasniškim upadom. Zaradi tega, ker je v mnogih narečjih prišlo do izgovora [brdo] -* [brda] ali [brdo] -* [brd-], se je izgubil občutek za razi ikovalnost med spoli. Na področjih z izrazitim akanjem (Tolminsko, Cerkljansko) in tudi drugod (Rož, Podjuna, Štajerska, del Notranjske in Dolenjske) so mnogi samostalniki srednjega spola prešli med samostalnike ženskega oz. moškega spola. Vendar je ugotavljanje tega pojava po zapisanih lastnih imenih nekoliko tvegano, ker so zapisovalci včasih zapisali obliko, ki so jo slišali, včasih pa so se odločili za poknjižen zapis. V Zdovčevi monografiji so tovrstna imena na Koroškem predstavljena v različnih razvojnih stopnjah: najbolj na zahodu je Brdo (pri Šmohorju), ki ohranja srednji spol; ime Zabrda pri Golšovem je popolnoma feminizirano: v Zabrdi, v Zabrdo, iz Zabrde). Naslednji primeri so dvojnični: Dolga Brda (pri Libučah), na Dolgi Brdi, tudi Dolgo Brdo, na Dolgem Brdu*, Dolga Brda (pri Grebinju), na Dolgi Brdi, tudi Dolgo Brdo, na Dolgem Brdu*, Brdo (pri Grabštajnu), na Brdu, krajevno pogovorno Brda, M. Jež: Iz imenske strukture Pohorja 147 na Brdi; Brdo (ob Baškem jezeru), na Brdu, krajevno pogovorno Brda, na Brdi. V AS, KLS in SKI so podobno predstavljeni kraji pri Mežici, pri Slovenskih Konjicah in nad Čepovansko dolino: Dolga Brda (AS 35/B2), KLS IV/471: na Dolgi Brdi; Na brdi (AS 121/A3); in še dvojnica: Brdo (AS 92/Bl), SKI 26: Brdo, lokalno Brda, na Brdi itd. Oblika Brda/brda Brd/brd, s mn., ne predstavlja samo množine k brdo, ampak tudi posebno pomensko enoto (V podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina'). V glavnem so tako poimenovani obsežnejši predeli, npr. Goriška brda, Vipavska brda itd. Največ jih je v zahodnem delu Slovenije, sicer pa je razporejenost podobna kot pri osnovi Brdo/brdo, le v osrednjem delu Slovenije jih je manj. Pogostejša so še na Celjskem. Prenos teh terenskih poimenovanj na imena naselij je v tej skupini redkejši, so pa tudi taki primeri, npr. Mala Brda in Velika Brda (AS 162/B3). Prevladujejo dvobesedna imena z levim ujemalnim prilastkom; ta je praviloma izpeljan iz imena bližnjega kraja, npr. Vipavska (Sušiška, Na-rinska, Nomenjska, Straniška, Zagonska itd.) brda; v nekaj primerih pomeni splošno umeščenost v prostoru: Gorenja (Dolenja, Spodnja, Zgornja) brda. Prilastkov, ki izražajo svojinska razmerja, v tej skupini ni. Tudi tu se kaže izginjanje srednjega spola, npr. Slatinske brde (AS 113/B3), Brde (AS 114/A1); včasih so v rabi dvojnične oblike: Brda, Spodnja Brda, Zgornja Brda (vse AS 64/A1), KLS IV/501 pa navaja tudi neknjižno varianto: Brda, ljudsko Brde, na Brdeh, Spodnje Brde, Zgornje Brde ipd. Najbolj se nihanje med spoli izraža v mestniskih oblikah (v Brdih, v Brdah, v Brdeh). Tudi nihanje med ednino in množino ni tako redek pojav; kot dvojnici se uporabljata edninska in množinska oblika: Gorenje Brdo (AS 104/A3), v SKI 83 pa je navedena lokalna raba Gorenja Brda, Gorenjih Brd; podobno še Dolenje Brdo (AS 104/A3), SKI 58 pa lokalno Dolenja Brda, Dolenjih Brd. 5-3-?-? Brdca, Brde, s mn., je izvorno manjšalnica k brda (po SSKJ), torej je 'majhna, v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina'. V tej obliki je zapisana le kot ime dela Črnega Vrha (AS 143/A2); zanj se med ljudmi uporablja ženskospolska varianta Brdce; drugod so ženskospolske oblike zapisane kot uradna poimenovanja: Brdce nad Dobrno (AS 9VA1), Brdce blizu Frankolovega (AS 91/B2), Brdce v Zasavju v občini Hrastnik (AS 112/A3) ter Brdce na Krasu blizu Tomaja (AS 160/B3). Soglasniski sklop -rde- se je obrusil v -rc-, kar je zapisano kot Brdce, Brfdjce ali pa kar Brce, izg. [brce], hiperkorektno Berce. Rodil m' ška oblika je Brde, izg. [brc]. Mestnik je navadno ženskospolski (v Brdcah), redko tudi srednje-spolski (v Brdcih). Zaradi maloštevilnosti takih poimenovanj se ni pojavila potreba po natančnejšem določanju zemljepisnih enot, na katere se nanašajo. Imena so zato navadno enobesedna, tudi izpredložnih zvez ni. 148 Jezikoslovni zapiski 1995 5#Z3 Brdlce Bfdic, ž m., je kot občno ime tudi manjšalnica; v SSKJ je ni. S stališča sinhronega besedotvorja predstavlja tvorjenko iz podstave brdo in pripone -ica, mn. -ice (prim, mikrotoponim Brdica na Tržaškem); tu je mogoče misliti na srednjespolsko obliko, do katere je prišlo zaradi težko izgovorljivega soglasniškega sklopa brdc-, ki se je olajšal z vrinjenim samoglasnikom -_z-. (V SKI je namreč navedena tudi lokalna raba Brce, ki predstavlja premenjeno Brdcer, seveda jo je mogoče razložiti tudi kot posledico samoglasniškega upada: Brdlce > Brce.) Sklanja se po ženskem množinskem sklanjatvenem vzorcu: Brdlce, Brdic, na Brežicah. Pojavlja se le na skrajnem zahodnem robu slovenskega jezikovnega prostora: na slovenski strani v Goriških brdih so Brdlce pri Neblem, malo više Brdlce pri Kožbanl (AS 119/A2 in A3), že v Beneški Sloveniji pa Brdlce (AS 99/A2x, italijansko Barza) in Gornje ter Dolnje Brdlce (AS 99/A31, italijansko Brizza di Sopra, Brizza di Sotto). Zaradi medsebojne bližine po dveh s to osnovo poimenovanih krajev je bilo potrebno natančnejše določanje s prilastki; oba uporabljena načina sta tipična za tvorbo slovenskih zemljepisnih imen. 5-3-2A Brje, Brij, ž mn., je nastalo iz starega prebivalskega imena *bhrdjane (Bezlaj 1976: 40). Pripona -jane danes ni več tvorna. Izpeljava krajevnih imen s to pripono je sicer znana po vsej Sloveniji, iz osnove brdo pa le na Primorskem, na ozkem pasu med Vipavsko dolino in mejo z Italijo: Brje (AS 140/B3) je pri Vogrskem, Brje (AS 160/B1) južno od Vipave, v neposredni bližini sta še kraja Brje pri Komnu (AS 159/B3) in Brje pri Koprivi (AS 160/B3). Večbesedni imeni imata določilo na desni strani (neujemalni predložni prilastek). Kot druga tovrstna imena se tudi ta pregiba jo po ženski sklanjatvi: Brje, Brij, naj v Brjah. Iz predložne zveze izpeljana je oblika Podbrje, ime gradu pri Podnanosu. 5-3-2.5 Brdina, Brdine, ž ed., zapisano hiperkorektno Berdina, je redko rabljena tvorjenka; v obravnavanem gradivu je ime zaselka na Pohorju, južno od Šentjanža (AS 38/A2). Po SSKJ je osnovni občnoimenski pomen 'vzpetina, breg'; beseda je označena kot zastarela. Pripona -Ina je večpomenska; tu pride v poštev večalnost, kot npr. še pri izrazih dolina, kotlina, ska lina, daljina, rebrina, graščina itd. V okolici je tak način tvorbe pogost, npr. Jazbina, Boharina, Svarina itd. Sklanja se po 1. ženski sklanjatvi. Iz iste poimenovalne osnove so še Kapusove brdine v množinski obliki. (Ime je znano tudi na Tržaškem: del naselja Opčine se imenuje Brdina.) 5-3-2.6 Prav tako ženskega spola je ime Brdinje, Brdlnj, z mn., drugostopenjska tvorjenka. Tudi to je osamljena oblika (AS 36/B, 37/A2) nad Ravnami na Koroškem. Pri imenih, ki se končujejo na -e ali -o, se ednin- M. Jež: Iz imenske strukture Pohorja 149 ski in množinski pregibnostni vzorci pogosto mešajo, pri tem pa prihaja še do zamenjave med srednjim in ženskim spolom, npr. Brezje, Brezja (s ed.) ali Brezje, Brezij (ž mn.); Brinje, Brinja (s ed.) ali Brinje Brinj (ž mn.). Brdinje, s ed., skupno ime k Brdina (prim, na Pohorju B(e)rdina), tvorjeno s pripono -je, se je zaradi izgube srednjega spola čutilo kot ženskospol-sko in se vključilo v sklanjatveni vzorec ženskih samostalnikov. E. Kranzmayer uvršča ime v skupino tvorjenk s priponskim obrazilom -inja, -inje (195&1: 107). Glede na podatke pri Bajcu (1950: 46, 47) bi kazalo primer še natančneje preučiti. Da so v pogojih današnje potrebe po normiranju krajevnih imen taki tipi moteči, kažejo poskusi na Koroškem, da bi navedena nihanja odpravili z uvedbo rekonstruirane imeno-valniške oblike, npr. Lesine za prejšnje Lesinje, Letina za prejšnje Letenje, Močidlo za prejšnje Močile, Selo za prejšnje Selje ipd. (Zdovc 1993» 213 do 240). V tem smislu bi bilo mogoče za Brdinje predvideti množin-sko imenoval ni ško obliko Brdine, odvisnosklonske pa Brdin, Brdinam itd. 5-3-2-7 Zabrdje, Zabrdja, s ed., je predponsko-priponska tvorjenka iz podsta-ve brdo in predložne predpone za- za izražanje prostorske umeščenosti ter pripone -je, ki se med drugim uporablja za tvorbo skupnih imen. Lastnoimensko je v uporabljenem gradivu samo enkrat zapisano kot naselbinsko ime v gričevnati pokrajini pri Mirni na Dolenjskem (AS 151/B2). Mestniška oblika je pričakovana: v Zabrdju. Zaradi rabe predpone za- je upravičena domneva, da se je v preteklosti kateri izmed bližnjih gričev imenoval Brdo; mimo kraja teče potok Zabrščica. 5-3-2-8 Tudi Brdišče, Brdišča, s ed., je osamljeno lastnoimensko poimenovanje na Banjšicah (vzpetina, 504 m n. v.; v bližini je naselje Zabrdo). Ime je tvorjeno iz podstave brdo in pripone -išče, ki označuje prostor, kjer kaj je oz. se kaj dogaja. V lastnoimenskem je ta način tvorbe pogost; v bližini so npr. še imena Bahovišče, Grašišče, Gradišče ipd. 5-3-2-9 Brdič, Brdiča, m ed., je ena redkih moškospolskih tvorjenk iz osnove brdo. Pripona -ič je tu rabljena za tvorbo manjšaliiice in je v tej funkciji še vedno tvorna. Soglasniški sklop brd- se lahko obrusi v br-, zato so zapisi dvojni: Brdič (na avstrijskem Koroškem pri Afritzu, AS 29/B2) in Brič (AS 210/Al) v Istri: ime vzpetine (394 m n. v.) in naselja pod njo. 5.3-2-10 Pregledano lastnoimensko gradivo kaže, da je poimenovalna osnova brdo na slovenskem jezikovnem ozemlju precej razširjena, saj nastopa v več kot 250 lastnih imenih (zapisi v AS). (Z upoštevanjem ledinskih imen oz. vseh mikrotoponimov bi to število zelo naraslo. Primerjava 150 Jezikoslovni zapiski 1995 med AS in Krajevnim leksikonom Slovencev v Italiji kaže naslednje razmerje: za Tržaško pokrajino je v AS eno samo krajevno ime z osnovo brdo, v Krajevnem leksikonu Slovencev v Italiji pa je za isto področje okoli trideset mikrotoponimov.) V veliki večini gre za osnovno obliko Brdo/brdcr, pogosto in za poimenovanje obsežnejše zemljepisne enote se uporablja množinska oblika Brda/brda. Tvorjenke so številne in v mnogih primerih občutno premenjene. V večini primerov so izpeljanke iz besedotvorne podstave brd-, ki se ji dodajajo številne pripone, medpone in predpone. Pogosto prihaja do oblikoglasnih premen; vzrok zanje je treba iskati v podstavnem zaprtem soglasniškem sklopu brd-, ki v zvezi s priponami z začetnim soglasnikom nujno zahteva izgovorno sprostitev: manjšalnica Brdce npr. ima še okrnjeno obliko Brce ±n s samoglasnikom razširjeno Brdice. Pri vseh oblikah so bili v preteklosti pogosti, danes pa le še redki hiperkorektni zapisi Berdo9 Berda, Berdina ipd. (Pri priimkih so te oblike velikokrat ohranjene.) Iz prebivalskega imena izpeljana in zaradi asimilacije močno premenjena oblika je Brje. Brdič se je obrusil v Brič. Brdina je tvor jena s pripono -Ina v večalnem pomenu; skupni imeni sta drugostopenjska tvorjenka Brdinje in predponsko--priponska Zabrdjer, krajevno določujoča je pripona -Išče v imenu Brdi-šče. Pri pridevniških izpeljankah, pri imenih voda in prebivalcev se pojavljajo še mnoge druge pripone in medpone v različnih kombinacijah, npr. Zabršca, Nabrda, Brdica, Brščice, Brdar, Brdec, Brcka ipd. Zaradi njihove številnosti vseh teh primerov tu ni mogoče obravnavati. Predstavljajo pa odlično gradivo za študij slovenskih tvorbenih možnosti. Ker gre, kot vse kaže, za tvorjenost, ki je časovno omejena na obdobje do 13. stoletja, bi bili razultati take raziskave pomembni tudi za določanje časovnih razmerij v razvoju obrazil. 5-3-3 V lastnoimenski rabi so najpogostejši položajski predlogi na, v, pod in za. Na Brdu (AS 100/Al, 113/B2, 123/Al) je zaselek na vrhu brda. V Brdu (AS 122/B1) pomeni zaselek na hribovitem področju ali na pobočju brda ipd. Brdo se kot občno ime v glavnem veže s smernima predlogoma na za izražanje približevanja in z/s za izražanje oddaljevanja. To pa ne velja za množinsko obliko Brda*, tu se za smer približevanja uporablja predlog v (iti v Brda). (Podobno je razmerje pri samostalniku gora: vzpeti se na goro, toda iti v gore.) Torej izraža vsak predlog v dvojici v/na določeno prostorsko umeščenost oz. usmerjenost. Pri prenosu imena vzpetine na naselje se taka prvotno pomensko motivirana raba lahko tudi izgubi, prim. npr. Golo Brdo (AS H9/A2), v Golem Brdu (po KLS 1/203) in Golo Brdo (AS 126/Al), na Golem Brdu (po KLS n/378), podobno še Bavno Brdo (AS 128/B3): v/na Bavnem Brdu (po SKI 234). Za Brdo v Ljubljani (AS 126/B2) se uporablja samo predlog v. M. Jež: Iz imenske strukture Pohorja 151 Kraji tipa Podbrdo (AS 102/B1, 122/B2, 129/A1) in Zabrdo (AS 89/Bl, 103/Bl, 120/A3, 120/B2) ležijo pod/za Brdom/brdom. V takih izpredložnozvez-nih imenih je prišlo do posebnega razvoja iz prvotne zveze za Brdom > Za Brdom > Zabrdom > Zabrdo (odv. skloni Zabrda, v Zabrdu, pod Zabr-dom). Sodobno jezikoslovje razlaga pojav kot izpeljavo iz predložne pod-stave, ko predlog prevzame funkcijo predpone (Toporišič 1976: 1^5), oz. kot resubstitucijo izhodiščnega leksema v imenovalniku (Šivic-Dular 1989: 238). Vendar proces ni povsod enakomerno izpeljan; občutek za samostojnost besednih sestavin je ponekod še tako močan, da se beseda pregiba tudi po vzorcu besedotvorne podstave: za Zabrdo (AS 103/Bl) je v KLS 1/384 navedena še ljudska raba Za brdom; za Zabrdo (AS 89/Bl) pa KLS HI/432 navaja le v Zabrdu, iz Zabrda; za Podjelovo brdo (AS 123/A1) ima KLS I/368 oboje: na Podjelovem brdu, ljudsko pod Jelovim brdom itd. (prim. 3-0)- 5.3A Že v psi. ima brdo naglašeno dolžino na prvem zlogu. To naglasno mesto se je ohranilo tudi v slovenščini pri podstavni besedi in pri večini tvorjenk: Brdce, Brce, Brdice, Brje, Zabrsčina, Zabrdje. Pripone -Ina, -inje in -išče so naglašene: B(e)rdina, Brdinje, Brdišče. Na Koroškem potegne predpona za- naglas nase (Zabrda), drugod pa v glavnem ne: Zabrdo na Škofjeloškem, Zabrsčina v Prekmurju, Zabrščica na Dolenjskem. Pripona -ič je na Koroškem kratka: Brdicr, Brič v Istri ima krači-no podaljšano (izguba kvantitetnih opozicij). Na Tržaškem je ohranjen naglas na podstavi: Brdič. Za narečno stanje torej velja naglasna trojnost: -ič, -ič in -ič. Ker je tvorjenk s to pripono malo, ni mogoče na osnovi njihove krajevne razporeditve ugotoviti narečne rabe posamezne različice; na to, da je primer težaven, pa je opozoril že V. Gjurin (1986: 178-181). Kjer je tonemsko naglaševanje ohranjeno, je beseda brdo (r) redno akutirana, in sicer v obeh osnovnih pomenih. Predstavlja staro akutira-no osnovo, ki v slovenščini v ednini ni doživljala niti kakovostnih niti kolikostnih sprememb, seveda na področjih z ohranjeno tonemskost-jo. Množinski rodilnik je bil pri tem tipu že v psi. sekundarno cirkum-flektiran; zaradi dolgega končniškega samoglasnika se je novi cirkum-fleks prenesel na mestnik in orodnik množine, v slovenščini pa se kasneje posplošil še na druge množinske sklone (Stang 1957« 82). Slovensko brdo je torej danes v ednini akutirano, v množini pa cirkumflektirano (ed. brdo, brda, brdu ..., mn. brda, brd, brdom ...). Naglas izpeljank je v precejšnji meri predvidljiv iz naglasnih lastnosti podstave in obrazil: za brdce navaja Valjavec samo možnost akuta (r), čeprav se staroakutirane podstave pred priponskim obrazilom -c-sicer metatonirajo. Metatonijo pa je ugotovil Rigler (na osnovi reprezentančno izbranega kroga informatorjev) in v SSKJ navaja naglasno dvojnico: brdce (r). Pripona -je povzroča metatonijo, zato je samo Zabrdje (r); 152 Jezikoslovni zapiski 1995 pripona -Išče je v glavnem naglašena, in sicer akutirana: Brdišče (i), -ič pa kratko naglašena: Brdlč (i); Brič je na primorskem področju s t. i. ravno intonacijo. Brdina (i) je kot občno ime v SSKJ samo akutirana, na Pohorju seveda padajoče naglašena. Pač pa Zdovc navaja akutirano obliko Zabrda (a) v občini Žihpolje na avstrijskem Koroškem; po enakem besedotvornem vzorcu nastale oblike imajo ali samo akut (npr. Zagorje (ä), Zäjzare (ä), Zävoze (ä)) ali dvojnico: Zäblate (ä), tudi Zäblate (ä)). V Pleteršnikovem slovarju in v SSKJ so tovrstne tvorjenke redko naglaše-ne na predponskem delu; če so, so akutirane: zästor (ä), zälog (ä), zäbr-njak (a), zäbrnik (a) ipd. Druge tvorjenke so na netonemskem področju. 6 Zaključek Iz pregleda pojavnih oblik poimenovalne osnove brdo in njenih izpeljank v zemljepisnih lastnih imenih na celotnem slovenskem jezikovnem področju je mogoče povzeti nekaj značilnosti rabe na skladenjski, besedotvorni, oblikoslovni in pragmatični ravnini. 6J. Beseda brdo je splošnoslovenska z večjo pojavnostjo na zahodu kot vzhodu. Delno je to razložljivo z različno oblikovanostjo tal oz. z nižinskim svetom na vzhodu, delno pa tudi ne, saj bi področji Slovenskih goric in dolenjskega hribovja nudili primerno podlago za njeno obstajanje, a je tu precej redka. Vendar imena kot Zabrdje, Zabrščina, Lokavsko brdo, ki so na področjih z redko pojavnostjo te poimenovalne osnove, po svoji besedotvorni in pomenski sestavi nakazujejo zelo verjetno domnevo, da je bilo v preteklosti na teh področjih več imen z osnovo brdo, a so se sčasoma izgubila. (Verjetno z izgubo občnoimenskih ustreznic.) Izginjanje starejših oblik je lepo razvidno iz zapisov Brdnlkov briber in Brdnik (Badjura 1924: 9*0, v AS (39/A1) (60 let pozneje) pa za isto pred-metnost samo še Brdnik. (L2 Obrazi Ina tvor jenost je delno splošno slovenska, npr. Brdce, delno pa omejena na ožja področja: oblika Brdinje je koroška, Brdice so le na ozkem pasu ob meji z Italijo, Brje med Vipavsko dolino in mejo itd. Vendar to ne pomeni, da je taka tudi siceršnja razporeditev obrazil v lastnoimenskem gradivu Slovenije. Vzroka sta najmanj dva: raba poimenovalne osnove brdo ni po vsem slovenskem ozemlju enakomerno razporejena (zaradi različne oblikovanosti tal in še česa); enake zemljepisne danosti so po pokrajinah različno poimenovane, torej gre za pojav diferencialne leksike. (Npr. za Vrhovce na Štajerskem (AS 16/A3) in Dolgo Brdo na Koroškem (AS 10/A1) je enaka nemška ustreznica Langegg; prim. op. 9-) Za pregled obrazil ne tvornosti to ni nepomembno, saj niso vse podstave enako združljive z vsemi obrazili. (Prim. npr. Vršič, Brdlč, ne M. Jez: Iz imenske strukture Pohorja 153 pa *Hribič ali *Gorič.) Že na prvi pogled pa je s si. 3 razvidno, da je v zahodnem delu Slovenije, kjer je poimenovalna osnova Brdo/brdo pogostejša, tudi pestrost tvorjenk temu primerno večja. 6.3 Skladenjska razmerja, kakršna se kažejo v besednozveznih odnosih večbesednih imen, so izraz tipološke enotnosti ustaljenih prirednih in podrednih povezav. Pri tem močno prevladujejo samostalniške podredne zveze z levim ujemalnim prilastkom tipa Golo brdo; na drugem mestu so predložne zveze samostalniške odnosnice in desnega določila tipa Brdice pri Kožbani; najmanj pogoste so priredne zveze tipa Homec-Brdo ali podredne zveze z levim ničto sklonljivim prilastkom Jelen brdo. Oblika Iklödbördoce je sklop. GJ\ Uvrščanje v pregibnostne vzorce kaže največ variantnih možnosti. Vzrok za to je v že omenjenem izgubljanju srednjega spola v večini slovenskih narečij. Področje feminizacije, kakršno je ugotovil Ramovš (1936* 103)» je za lastnoimensko razširjenost osnove brdo znatno preozko. Po uradno zapisanih imenih ga je treba razširiti še na Koroško razen skrajnega zahoda (Zabrda), na Štajersko (Slatinske brde), Tolminsko (V brdi), na Primorsko, Notranjsko in Zasavje (Brdce). Pri tem je treba upoštevati, da mnogi uradni zapisi tega pojava ne izkazujejo, saj so se imena zapisovala s težnjo po kar največji poknjiženosti. Kjer je bila osnovna oblika brez težav razpoznavna (za izgovor [brt-] npr. rekonstrukcija brdo), je poknjiženje izpeljano. Maskul i ni zacija iz uradnih zapisov ni razvidna, čeprav je v narečjih prisotna, npr. izgovor [kambrt] za Kamno Brdo. Včasih pa prepoznavanje ni bilo tako preprosto. Imena na -ce so očitno bila razumljena kot im. mn. ž. spola (verjetno zaradi zunanje podobnosti, npr. Vodice) in enotnosti pregibnostnega vzorca, do tega pa je prišlo zaradi zelo razširjene izgube srednjega spola. Le mestnik s svojimi variantami {na Brdcah, na Brdcih, na Brdceh) kaže na nihanje glede spolske uvrstitve. Vendar je bilo to zapisovalcem prešibka spodbuda za temeljitejši razmislek o spolski uvrstitvi. V AS je samo ena tovrstna izjema: zapis Brdca pri Črnem Vrhu. 6.5 Pogostost poimenovaliie osnove Brdo/brdo je na Pohorju glede na razširjenost po vsem slovenskem jezikovnem področju pričakovana in v skladu z naraščanjem od vzhoda proti zahodu. Bogatost besedotvornih izpeljav, sicer zelo značilna za to poimenovalno osnovo, je na Pohorju manj izrazita (Brda, Spodnja Brda, Zgornja Brda, Pečirsko brdo, Baronovo brdo, Berdina, Kapusove brdine): ob osnovni obliki v femirri zi ranem in nef emini zi ranem zapisu torej samo še izpeljanka Brdina v ed. in mn. Druge poimenovalne osnove so na Pohorju besedotvorno še slabše razvite. Občutna pa je razlika v pogostosti vrste levih prilastkov v podrednih 154 Jezikoslovni zapiski 1995 besednih zvezah: v obravnavanem gradivu z osnovo brdo/Brdo je 92 vseh tovrstnih zvez, razmerje med svojilnimi in nesvojilnimi pa je 11 (12%) proti 81 (88%); na Pohorju so le tri podredne zveze in v vseh je levi ujemalni prilastek svojilni pridevnik (100$). Gre torej za izrazito posebnost. Izpredložnih zvez tipa Podbrdo tu ni (prim. 4.3). Glede mesta naglasa ne kažejo oblike na Pohorju nobenih odklonov; tonemskih opozicij ni, naglašeni samoglasniki so padajoči. 6.6 Če je razmerje med številom uradnih krajevnih imen in mikrotoponi-mov povsod takšno kot na Tržaškem (prim. 53*2.10), je v tem prispevku obravnavano gradivo le manjši del vsega tovrstnega lastnoimenskega besedja. Zaradi bogatosti pojavnih oblik na omenjenem področju (seveda jih je mogoče predvideti tudi drugod) bi bila pritegnitev vseh razpoložljivih imen pri nadaljnjem obravnavanju slovenskega besedja koristna in zaradi popolnejših rezultatov zelo priporočljiva. OPOMBE 1 Prim, celostno predstavitev slovenske priimkovne problematike v delih F. Jakopina. 2 Npr. F. Jakopin: Stratygrafia slovd.anskich nazw miejscowych S. Rospon-da (SR 25/1977, št. 1, 110-114) in M. Hajnšek-Holz in F. Novak: Stanislaw Rospond, Slowiafiskie nazwy miejscowe z sufiksem -i>sk-. Onomastica Jugoslavica 2, Ljubljana, 1970 (200-216). 3 Npr. V. Smole: Vseslovenski narečni slovar: da ali ne. JiS 38 (1992/93)* 233-235. ** Prim. F. Ramovš, 1935; V. Logar, 1956, 1959, 1968, Z. Zorko, 1976. 5 Karta slovenskih narečij. Priredila Tine Logar in Jakob Rigler. Geodetski zavod SRS. Ljubljana, 1983. 6 Prim. V. Šmilauer, 1966, 21-25. 7 A. Šivic - Dular, 1989, 231. 8 V. Melik, 1957, 312, P- Weiss, 1990, 79- 9 V. Melik, 1957» 102—103: ftPrijazno nizko gričevje med spodnjo Mežo in Mi sli njo ... imenujejo domačini in sosedje s skupnim imenom Brdi-nje ... Od vzhodne strani se čuje za isto pokrajinsko enoto tudi ime Vrhi." 10 Ker gre za podatke, ki jih v strokovni literaturi ni mogoče dobiti, se sodelavkam in sodelavcem M. Ahlinu, F. Benedik, S. Horvat, K. Ken-da Jež, J. Müllerju, V. Nartniku, V. Smole, S. Torkarju, N. Vojnovič in P. Weissu najtopleje zahvaljujem. Enaka zahvala gre tudi B. Čopu, A. Glazerjevi, J. Mrdavšiču, L. Olasu in J. Plausteinerju. M. Jež: Iz imenske strukture Pohorja 155 VIRI IN LITERATURA Atlas Slovenije 1986. Ljubljana, Mladinska knjiga in Geodetski zavod SR Slovenije. F. Badjura 1924: Slovenija. Pohorje. — Praktičen vodnik po Podravju. Ljubljana, Ig. Kleinmayr & Fed. Bamberg. F. Badjura 1953: Ljudska geografija. — Ljubljana, Državna založba Slovenije. J. Baudouin de Courtenay 1966: Rez'janskij slovar' — pod redakciej N. J. Tolstogo, v: L. E. Kalnyn' (ur.): Slavjanskaja leksikografija i leksikologija. Moskva: Nauka, 183-226. F. Bezlaj 1967: Eseji o slovenskem jeziku. — Ljubljana, Mladinska knjiga. F. Bezlaj 1969: Naloge in poti slovenskega imenoslovja. — Ljubljana, Onomastica Jugoslavica 1, 2^3~248. F. Bezlaj 1976: Etimološki slovar slovenskega jezika, I. — Ljubljana, SAZU. F. Bezlaj 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika, II. — Ljubljana, SAZU. M. Furlan 1993« Odzadnji slovar zemljepisnih imen po Atlasu Slovenije. — Ljubljana, ZRC SAZU. (Avtorici prisrčna hvala za omogočen vpogled v rokopis.) V. Gjurin 1986: Kolikostna premena v slovenskih naselijskih imenih. — Slavistična revija 3^» 165—195. F. Jakopin 1975: Nekaj značilnosti najfrekventnejših slovenskih pri- imkov. — Wiener slavistisches Jahrbuch 21, 93—102. F. Jakopin 1977: Struktura slovenskih priimkov v statistični osvetlitvi. — Slavistična revija 25, kongresna številka, 5~25. M. Jurkowski 1967: Slowianskie *brdo 'rodzaj gory' jako termin geogra- ficzny i nazwa wlasna. — Studia z filologii polskiej i slo- wianskiej 6, 147—156. Warszawa. L. Karničar 1990: Der Obir-Dialekt in Kärnten. — Die Mundart von Ebriach/Obirsko im Vergleich mit den Nachbarmundarten von Zell/Sele und Tröger/Korte. Wien, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. J. Keber 1982: 0 izvoru priimkov na -šek. — Onomastica Jugoslavica 9» 229-236. F. Kopecny I98I: Zakladni všeslovanska slovni zasoba. — Praha, Českoslo- venskä akademie ved. T. Logar 1956: Prispevek h klasifikaciji pohorskih govorov. — Slavistična revija 9, 30-34. T. Logar 1959: Dialektična podoba Pohorja. - Razprave SAZU II/V, 79-90. 156 Jezikoslovni zapiski 1995 T. Logar 1968: Štajerska narečja. - Zbornik SSJLK 4, tipkopis, 331-337- V. Majdič 1993: Slovenska krajevna imena v luči slovnične obravnave. -Doktorska disertacija. Ljubljana. V. Melik 1957: Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino. - Ljubljana, Slovenska matica. M. Pirnat 1984: Tvorbena naglasoslovna tonemska teorija ob samostalni-ških izpeljankah s šibkimi priponskimi obrazili. - Slavistična revija 32, 257-275. M. Pleteršnik 1894: Slovensko-nemški slovar, l.del. - Knezoskofijstvo, Ljubljana. M. Pleteršnik 1895: Slovensko-nemški slovar, 2.del. - Knezoskofijstvo, Ljubljana. Pohorje, vzhodni del. I985. - Planinska karta 1 : 50000. Ljubljana, Planinska zveza Slovenije. Pohorje, zahodni del. 1985. - Planinska karta 1 : 50000. Ljubljana, Planinska zveza Slovenije. F. Ramovš 1935: Historična gramatika slovenskega jezika VII. Dialekti. — Ljubljana, Učiteljska tiskarna. P. Skok 1971: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, I. -Zagreb, JAZU. Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1-5* 1970-1991. - SAZU, ZRC SAZU & DZS, Ljubljana. Splošna kartoteka za SSKJ. 1945-1991-- Ljubljana, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. C. Stang 1957: Slavonic accentuation. - Oslo. H. Steenwijk 1992: The Slovene dialect of Resia: San Giorgio. — Amsterdam - Atlanta : Rodopi. P. Šimunovič 1969: Organiziranost naziva u geografskoj regiji. - Onomas-tica Jugoslavica 1, 47—56. A. Šivic - Dular 1989: Besedotvorne vrste slovenskih zemljepisnih imen na gradivu do leta 1500. - Obdobja 10, 229-244. V. Šmilauer 1966: Üvod do toponomastiky. - Praha: Statni pedagogicke nakladatelstvi. V. Šmilauer 1970: Priručka slovanske toponomastiky. — Praha, Českoslo-venskä akademie ved. I. Tominec 1964: Črnovrški dialekt. - Ljubljana, SAZU, Dela 20. Topografska karta 1 : 25000. 1975. - Beograd, Vojnogeografski institut. J. Toporišič 1976: Slovenska slovnica. — Maribor, Založba Obzorja. J. Toporišič 1978: Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. — Maribor, Založba Obzorja. J. Toporišič 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. — Ljubljana, Cankarjeva založba. P. Weiss 1990: Govori Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami. — Magistrsko delo. Ljubljana. M. Jež: Iz imenske strukture Pohorja 157 P. Zdovc 1993- Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. — Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten. Slovenski znanstveni inštitut v Celovcu. Z. Zorko 1976: Koroški govori na severnem Pohorju zahodno od Ruš do Vuzenice. — Magistrsko delo. Ljubljana. Summary FROM THE NAME'S STRUCTURE OF POHORJE The territory of Pohorje is not united in view of the dialect; there are three dialects: severnopohorsko-remšniško in the north part, mežiško in the west and južnopohorsko in the south-eastern part of the territory. Regional variation seems to be realized predominantly in phonology, but vocabulary is also distinctive. Within each of the dialect areas, there is considerable variation; common nouns, which are used in the role of geographical names on Pohorje, are distributed such as follows: vrh and brdo are used in general, gora is used only on the south--eastern skirts of Pohorje, breg and hrib in the north part, kogel both in the north and the south parts. In the majority of cases all these nouns function as heads of the noun phrases with possessive genetive as determinative, e. g. Baronovo brdo. — Brdo is a Common Slavic lexem, which was developed in a large family of words in Slovene, e. g. brdce, brdina, brdinje, brdar, brdič, zabrdje etc. Many of these nouns are used as geographical proper names; more than 250 examples are found in the Atlas Slovenije, with the inclusion of derived words, of course. Most of these are distributed in the west part of Slovenija. There are two sources, which are the cause of so many morphonemic variants: the first source is the modern vocal reduction, the second one is the loss of neutra. Janez Keber UDK 808.63 - 318 : 802/808 PES - ŽIVEL JE MOŽ, IMEL JE PSA ... V članku obravnava avtor metaforiko, frazeologijo in simboliko izraza pes v slovenskem jeziku, primerjalno pa pritegne tudi druge evropske jezike. The article treats the metaphors, phraseology and symbolism of the noun pes (dog) in Slovene language in comparison with other Europian languages. V naslovu nakazana zgodba brez konca {Živel je mož. Imel je psa. Lepo ga je redil. Nekoč mu ukrade kos mesa, zato ga je ubil. Na grob napisal mu je: »Živel je mož. Imel je psa. Lepo ga je redil. Nekoč mu ukrade kos mesa, zato ga je ubil. Na grob napisal mu je...«) je samo ena izmed milijonov zgodb iz večtisočletnega sožitja človeka in psa.2- Pes velja za najstarejšo domačo žival in je po SSKJ 'domača žival za čuvanje doma, za lov'. Do danes je človek vzgojil mnogo pasem psov in z njimi močno razširil njihovo prvotno dejavnost. Po izvoru spada pes v družino psov, latinsko Canidae (lat. canis 'pes'), ki jo tvorijo volkovi, šakali, domači psi, lisice. Kakšni so »sorodniški odnosi« npr. med psom in volkom ali lisico, ni potrebno posebej razlagati. Vsekakor bi jih lahko slikovito ponazorili s slovenskim pregovorom: ŽLahta je raztrgana plahta. To je razvidno zlasti iz odnosa med psom in volkom. Bistvo tega odnosa sta nasprotji človekov prijatelj: človekov sovražnik in svetlo: temno (tj. dan: noč). Na zadnjem nasprotju temelji francoski izraz en tre chien et loup? (dobesedno: med psom in volkom) v pomenu V somraku', tj. 'med dnevom in nočjo'. V nemščini mu ustreza redek izraz es war Zweidunkel zwischen Wolf und Hund (dobesedno: somrak je bil med volkom in psom), v angleščini pa between dog and wolf (dobesedno: med psom in volkom) oboje s pomenom V mraku'. Po H. Schraderju3 ga je posrečeno pojasnil dr. Brinkmann: »Treba si je zamisliti preproste podeželske okoliščine v srednjem veku, kjer je bila čreda najvrednejši del premičnin in so bili gozdovi polni volkov. Čuvar črede je pes1*, sovražnik črede pa volk. Pes in volk sta najhujša sovražnika in se v jeziku uporabljata kot nasprotje. Pes in volk si potemtakem delita tudi oblast nad dnevom. Dokler sije sonce, vlada pes, kakor hitro pa nastopi noč, se začne vladavina roparskega volka. Ta traja, dokler ga jutranja zarja spet ne prepodi v temo gozdov. Tako torej volk zastopa noč, pes pa dan. Iz tega je tudi pomen omenjenih izrazov: 'med dnevom in nočjo'. Kot človeku najbližja žival v življenju že od nekdaj je pes bogato zastopan v izrazih, frazeologemih, metaforah, rekih in pregovorih, ki označujejo tudi človeka. V vseh kulturah in mitologijah zavzema pes J. Keber: Pes — Živel je mož, imel je psa ... 159 pomembno mesto in ima tudi najrazličnejše simbolične pomene5. Iz izrazov in frazeologemov, a tudi iz rekov in pregovorov, ki se nanašajo na psa, se kaže podoba bede, ponižanja in nečloveškosti, obenem pa zvestobe, vdanosti, pozornosti ipd. Raziskovalcem živalske simbolike daje prav pes obilo snovi za razmišljanje. Oglejmo si zdaj, kako se vse to izkazuje v slovenskem in v nekaterih drugih jezikih! Značilna pasja lastnost — zvestoba — se kaže v primeri biti komu pokoren, vdan, zvest kot pes, tj. 'zelo, brezpogojno pokoren, vdan, zvest'. Pasja ponižnost je razvidna iz primere oditi kot pretepen pes v pomenu 'oditi ponižno, nesamozavestno'. Ta tudi pove, da je pes bil ali je pogosto tepen, kar potrjuje še primera pretepsti koga kot psa v pomenu 'zelo, neusmiljeno pretepsti koga'. Omenjeno človekovo grobost v odnosu do najzvestejšega prijatelja izpričujejo tudi pregovori: Kdor hoče udariti psa, prime za palico. Kdor hoče psa tepsti, lahko mu Je palico dobiti. Pobit pes se slehernega kamna ustraši. Sestradan pes se ne boji palice. Če hočemo ubiti psa, pravimo, da je omočil zid mošeje (turški). Na srečo vsi ljudje na svetu niso grobi, zato večina lepo ali vsaj normalno ravna s svojimi živalskimi prijatelji. Ti se tudi pretiranemu razvajanju hitro prilagodijo. Nasploh pa velja, da so psi v mnogočem posnemovalci svojih gospodarjev - v dobrem in slabem. Brez dvoma pa se ima pes na domačem dvorišču za gospodarja nad vsemi živalmi. In ker je lev kralj živali, je torej pes elev na domačem dvorišču', kar potrjujejo tudi pregovori, npr. francoski — tout chien est lion dans sa maison (dobesedno: vsak pes je lev v svoji hiši). Enako še v angleščini in podobno v danščini (v prevodu: Doma je pes najbolj samozavesten), smiselno, a z drugo živaljo pa v ruščini - vsjak kulik v svoem bolote velik (dobesedno: Vsak kljunač je v svojem močvirju velik). Nečloveškost izražajo primere: gledati koga kot psa 'sovražno, neprijazno'; ozmerjati koga kot psa 'zelo; vulgarno'; pobiti kot psa 'neusmiljeno; na krut, grozovit način'; preganjati kot psa 'neusmiljeno, neprenehoma'; pokopati koga kot psa, tj. 'brez običajnega obreda, brez pietete, spoštovanja', npr.: Bil je ustreljeni cigan Dušan. Kar tam smo ga brez vsakega usmiljenja zagrebli kakor psa, ki je poginil za plotom (I. Tavčar, Visoška kronika, LZ 1919» 76, 77)* Visoko stopnjo, mero česa, praviloma slabega, najdemo v naslednjih primerah: zebe me kot psa 'zelo me zebe'; biti lačen kot pes 'biti zelo lačen'; lagati, kot pes teče 'zelo in pogosto lagati'. Psa v primeri biti lačen kot pes lahko zamenja sorodnik volk: biti lačen kot volk. Volčja lakota, lakomnost je pregovorna (Primerjaj vzdevek Lakotnikl), medtem ko za psa tega ne bi mogli trditi. Res pa je, da je ali je bil prenekateri pes večkrat lačen kot sit, saj je njegova prehrana odvisna od človeka. Ta včasih »pozabi« nanj, včasih mu tudi ne 160 Jezikoslovni zapiski 1995 privošči boljšega grižljaja (spomnimo se uvodne zgodbe, ki ji dodajam še pregovor: Kdo bo psom klobase metal, če jih sami radi jemo.\ včasih pa se tudi sam otepa z lakoto. Omenjena klobasa je brez dvoma poslastica, s katero si zanesljivo pridobimo naklonjenost kateregakoli psa in o kateri večina psov samo sanja. To potrjuje tudi francoski pogovorni frazeologem ne pas attacher ses chiens avec des saucisses (dobesedno: ne privezovati svojih psov s klobasami) v pomenu 'biti skopuh; živeti v zelo skromnih razmerah'. Kljub vsemu pa si glede prehrane psa le zapomnimo poučen pregovor: Še pes pri jedi rad mir ima. To še zlasti velja takrat, kadar gloda svojo priljubljeno jed - kosts. Isto dokazujejo tudi primere, reki in pregovori: Če dva psa eno kost glodata, se hitro stepeta. Gola kost še psu ne tekne. Pazi na besede kot pes na kost. Preži kot pes na kost. Ako ima priklenjen pes tudi odveč kosti, vendar jih drugemu ne pripusti. Beseda besedo prinese, pes pa kost (ali mačka pa mis). Dejstvo, da 'dober pes nikoli ne dobi dobre kosti', izpričuje francoski pregovor: un bon chien n'a t trape jamais un bon os. V zvezi z zgoraj navedenim slovenskim pregovorom Če dva psa eno kost glodata, se hitro stepeta omenjam še dva francoska: ce son t deux chiens apres un os (dobesedno: to sta dva psa za eno kost) v pomenu *to sta huda tekmeca' in ce sont trop de chiens apres un os (ali il y a trop de chiens apres l'os; voilä bien des chiens apres un os) (dobesedno: preveč psov je za to kost) 'to so hudi tekmeci'. Po vsem povedanem o psu in kosteh nas ne čudi naslednji ruski pregovor (v prevodu): Psu se sanja samo o kosti.7 Že iz doslej povedanega je mogoče ugotoviti, da je življenje mnogih psov precej težavno, da ne rečem kar pasje. Gospodarji so namreč svojim štirinožnim prijateljem za izkazane usluge in zvestobo večinoma premalo hvaležni. Življenje psu navadno greni druga pomembna domača žival — mačka. Kakšni so njuni odnosi, najbolje pove znana primera Gledata se kot pes in mačka v pomenu 'se sovražita'.3 Podobno tudi v drugih jezikih: nemškem — Sie vertragen sich wie If und und Katze; francoskem — Us s'accordent comme chien et chat^ tudi etre, vivre comme chien et chat (dobesedno: biti, živeti kot pes in mačka) v pomenu 'neprestano se prepirati, prerekati'; angleškem — They live like cat and dog (dobesedno: živita kot mačka in pes); hrvatskem in srbskem — Gledaju se kao pas i mačka. Slednji je pomensko podobna neživalska primera Paze se kao so i oko. Omenjene primere imajo lahko v posameznih jezikih več različic. Znane so tudi primere z drugimi živalmi, ki izražajo podobne odnose: lisica — petelin, mačka — miš. Nekateri izmed naštetih, a tudi drugih odnosov med živalmi, ki jih je registriral posamezni jezik, so seveda J. Keber: Pes — Živel je mož, imel je psa ... 161 pogojeni z vprašanji obstoja teh živali. V odnosu psa z mačko je mogoče misliti na človekovo domnevo o njunem boju za njegovo naklonjenost. Korenine pa so seveda dosti bolj globoke, saj gre za prvotni odnos med psom roparjem in njegovim plenom mačko. Mačka svoje manjvrednostne komplekse iz odnosa s psom verjetno uspešno zdravi v podobnem odnosu z mišjo. Tako pes, mačka in miš tvorijo zanimivo živalsko verigo, kakršnih je v naravi še nešteto. Nizek, nespoštovan položaj oziroma stan psa je motiviral nastanek pomena 'zelo nizka stopnja', npr. Njihova morala je na psu. Hrana, preskrba je na psu. Umetniška raven predstave je pod psom. Pomensko blizu je frazeologem priti na psa v pomenu 'finančno, materialno propasti; priti v težek, neprijeten položaj'. Nemci bi to povedali s frazeologemom auf den Hund kommen, Angleži s to go to the dogs, na srbohrvaškem področju pa z dotjerati do pasa.s Če torej pridemo na psa, potem tudi živimo kot pes, tj. 'zelo slabo'. Seveda pa tega še psu ne privoščim, tj. 'nikomur, niti največjemu sovražniku'. V gledališkem žargonu pomeni dobiti, igrati psa 'dobiti, igrati zelo nepomembno vlogo'. Pes pa poleg vsega drugega ni samo večkrat tepen, ampak še pogosteje ozmerjan. To dokazuje že omenjena primera zmerjati kakor psa, ki ji dodajam književni zgled: »Domači petelin« se kruto vara, če misli, da ima pravico, nas zmerjati kakor pse (F. Milčinski, Igračke, 1909, 13, 1*0* Pes je znan po tem, da ima izvrsten voh. To lastnost s pridom uporablja zlasti pri lovu ali iskanju pobeglih ali pogrešanih. V zvezi s pasjim vohanjem so nastali frazeologemi: nisi vreden, da te pes povoha 'slab, ničvreden si; nekoristen, nesposoben'; takrat ga še pes ni povohal 'nihče se ni zmenil zanj, mu pomagal'; še pes ga ne oblaja (povoha) 'nihče se ne zmeni zanj, mu ne pomaga'. V zadnjem primeru je pasje vohanje zamenjano z lajanjem, ki je tudi značilno za psa. S pasjim lajanjem in grizenjem pa je povezan pregovor Pes, ki laja, ne grize, ki ima poleg običajnega še preneseni pomen 'človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega'. Na pasje lajanje se nanašata pregovora: Za siromakom vsak pes laja. Kadar kuja (kuzla) laja, mora i pes lajati. Zanimiv je tudi francoski pregovor: on ne peut empecher le chien d'aboyer ni le menteur de men tir v pomenu 'ne moreš preprečiti psu, da laja, niti lažnivcu, da laže'. Pes nas torej lahko povoha ali oblaja, bolj redko ugrizne. Tega zadnjega zanesljivo ne bo storil, če nam prijazno maha z repom. Strah pred tem, da bi jih ugriznil pes, je pri ljudeh, zlasti pri otrocih kar pogost. Vendar včasih človeku tudi slabo omogoča, da doseže svoj cilj. Tako se npr. na Poljskem pri Kašubih dekle veseli, ko jo ugrizne pes, kajti prepričana je, da se bo kmalu omožila. Fanta pa mora seveda ugrizniti psica, če se namerava hitro poročiti. Seveda pa ni mogoče 162 Jezikoslovni zapiski 1995 zanikati, da ugriz psa ali tudi mačke ne bi bil boleč. 0 tem govori francoski pregovor mordu de chien ou de chat, c'est toujours la bete a quatre pattes (dobesedno: ugriznjen od psa ali mačke, vedno je to žival s štirimi nogami) v približnem pomenu 'ali ni vseeno, od kod prihaja zlo', v ruščini ne vse H ravno, ot kogo zlo, a tudi kako j palec ni ukusi — vse bol'no (dobesedno: katerikoli prst že ugrizneš, vse boli) in hren red'ki ne slašče (dobesedno: hren ni slajši od redkve). V zvezi z repom psa je znan pregovor: Izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese V sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo'. Različica tega pregovora se glasi: Bad vzameš, ako ti tudi pes na repu prinese, Ko smo že pri pasjem repu, ne moremo mimo pasje tace, ki je v frazeologemu vedeti, kam pes taco moli Vedeti, kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe', npr. Ahac ni mogel takoj uganiti, kam pes taco moli, zato je samo jeknil: »Da, zdaj je menda res že tako da-leč...(Lovro Kuhar, Jamnica, 19^5» 377).« Krivček je hotel s tem le Jurju na žilo potipati, Juri pa, ki ni vedel, kam pes taco moli, je vse pritrjeval (F. Erjavec, Avguštin Ocepek, SG i860, VT, 5^). Zanimiv pregovor v zvezi s pasjo taco navaja M. Pleteršnik (II 653) iz mariborske okolice: Zastonj pasjo taco na mizo vlečeš = die Natur läßt sich nicht verleugnen, tj. 'narave se ne da zatajiti'. Ugotovili smo že, da se s psi v gledališču ne da proslaviti. Nič bolje se ne godi psu v cerkvi. 0 tem nas prepričuje primera počutiti se kot pes v cerkvi^0, tj. 'odveč, nezaželen', npr. Dobre volje si, Blaž! »Dobre volje, kakor pes, ki zdrav iz cerkve pridela reče nekako porogljivo oni (J. Jurčič - J. Kersnik, Rokovnjači, LZ l88l). Repovž je bil ponižan in razžaljen in odgnan kot pes v cerkvi (M. Mikeln, Kako se je naša dolina privadila svobodi, 1973» 1^9). Tem primeram dodajam še pregovor: Ako psa v cerkev spustiš, gre tudi do oltarja. Zlorabo gostoljubnosti pri živalih pozna že basnopisec I. Krilov, npr. pri svinji: Ty svine stul, a ona na stol 'Daj svinji stol, pa bo zlezla na mizo'. V zvezi s cerkvijo in njenimi obredi so tudi različne procesije. Te zgubijo svojo veljavo, če imajo kako povezavo s psom, npr. Ta pa mora biti zraven pri vsaki pasji procesiji, tj. »se udeležiti vsakega še tako nepomembnega dogodka, nepomembne prireditve«. Pes se pogosto udeležuje lova. V zvezi s tem je značilen pregovor: Dosti psov je zajčja smrt v pomenu 'dosti sovražnikov vsakogar ugonobi'. Enako v nemščini: Viele Hunde sind des Basen Tod. Na lovsko vlogo psa kažeta še pregovora: Ako greš volku nasproti, pokliči psa s seboj. Kadar je volk v selu, ni psu pocinka. Na lovsko vnemo psa se v prenesenem pomenu nanašata naslednja zgleda: Kot psi so vohljali po notranjskih in dolenjskih poljih in gozdovih, ropali in morili in požigali (Č. Šinkovec, Opombe, Partizanska ljudska pesem I, 1970, 219). Spreminjal se J. Keber: Pes — Živel je mož, imel je psa ... 163 je od trenutka do trenutka. Zdaj je bil pes slednik, zdaj spet ptič ropar, ki išče v dolini svojo žrtev, zdaj pa Je že režal kakor hijena, ki bo vsaj trgala, strgala, če bo kaj ostalo zanjo (D. Druškovič/R. Arih/, Zato, 1957, 67). Zmeraj nevarni so tudi stekli psi (dandanes v tem prednjačijo njihove sorodnice lisice), kot kaže naslednji zgled: Stražniki, čeprav so se kot stekli psi zaganjali v množico, razbijali vrste in tolkli na vse strani, so bili bolj in bolj brez moči (A. Ingolič, Stavka, 1951, 262). V grobem govorjenju lahko pes pomeni tudi 'hudoben, nasilen človek', npr. Pazi se tega psa, ker te bo ogoljufal! S tem psom se že eno leto ne menim. Fašistični psi so ropali in požigali. Izraz pes se uporablja še kot psovka11, npr. Ti bom že pokazal, pes garjavU Prekleti pes, kaj si drzne! Molči, ti pes!12 V italijanskem jeziku je izraz cane grosso (dobesedno: močen pes) v pomenu 'mogočen človek, s katerim se ni dobro prepirati'. Negativno rabo italijanske besede cane potrjujejo še vulgarne žaljivke: cane (tj. pes), brutto cane (dobesedno: grdi pes), razza di cane (dobesedno: zalega psa, tj. pasja zalega), figlio di cane (tj. pasji sin) itd. Včasih lahko pozitivnost ali negativnost psa kot metafore ustvarjajo šele ustrezni prilastki. Takih primerov najdemo npr. precej v nemškem jeziku. Tako nemško der große Hund (dobesedno: velik pes) pomeni 'vplivna oseba' oziroma 'velika živina'. Ustrezni angleški izraz je top dog, medtem ko izraz under dog pomeni 'podrejeni'. Različne živali se lahko v tej vlogi v posameznih jezikih izmenjujejo. Obenem se lahko tudi pomensko niansirajo. Vse pa so bolj ali manj neknjižne. Podobno kot slovenski izraz velika živina se uporablja izraz riba, npr. Velike ribe male žro v pomenu 'močnejši zatirajo slabotnejše'. Značilni prilastek velik lahko zamenjajo drugi prilastki, ki s tem ustrezno spremenijo pomen, npr. Pri kontroli so ujeli nekaj mednarodnih rib. V tej organizaciji je bil on bolj majhna riba. Nov nemški pogovorni frazeologem das ist ein dicker Hund (dobesedno: to je debel pes) pomeni 'velika nesramnost, neprijetnost, žalitev, grob prekršek', tudi 'groba napaka'. Nemški pravniški izraz einen alten Hund totmachen (dobesedno: ubiti starega psa) pa pomeni 'končati zadevo, proces'. Zanimiv je npr. še nemški mornarski izraz einen kleinen Hund von der Kette lassen (dobesedno: spustiti majhnega psa z verige) v pomenu 'piti, pogasiti žejo'. Samo navidez gledališki je nemški frazeologem den toten Hund spielen (dobesedno: igrati mrtvega psa) v pomenu 'namerno spregledati kaj; delati se neumnega, nepoučenega'. Pes lahko nastopa tudi v raznih igrah. Tu omenjam dve, ki se nanašata na lov. V Prekmurju je znana igra psi in zajec. To je namizna 164 Jezikoslovni zapiski 1995 igra s tlorisom, v kateri trije psi (fižolova zrna) lovijo »zajca« (koruzno zrno). Ko psi s premikanjem zajca »zagradijo«, je igra končana. V Goriških Brdih pa obstaja lovilna igra psi in zajci, pri kateri določijo lovca in zajca, drugi so psi. Psi lovijo zajca. Ko ga ujamejo, ga pritira-jo do lovca; ta ga ustreli. Zajec mora iz igre. Ko so vsi zajci postreljeni, je igre konec. Po številnih »pasjih izrazih« navajam še nekaj posebnosti, ki jih najdemo v posameznih jezikih. Začnimo s slovenskim. M. Pleteršnik (II 911) ima i2raz zelen pes = ein unmögliches Ding, Cig.. M. Cigale pa v svojem slovarju pri geslu Unmöglichkeit navaja: unmögliche Dinge, bei Gutsm. plave gosi, zelen pes, kakor pet krav za en gros. V Vrtcu (1929/30, 127) najdemo zelenega psa v frazeologemu po zelene pse hoditi. Narodopisno vrednost ima slovenski frazeologem iti za psa komu, katerega pomen je razviden iz naslednjega odlomka: Ko je rožansko dekle neslo o veliki noči svojim ljubim in dragim znancem šartelj, potico in dve rdeči jajci, se ni spodobilo, da bi šla sama, spremljati jo je morala prijateljica. Prijateljica ji gre za psa (Slovenska Bčela 1851, 75) so rekali (V. Möderndorfer, Verovanja, uvere, običaji Slovencev II, Prazniki 270, 2366). Pes je bil pogosto spremljevalec svetnikov, zato nastopa tudi kot svetniška oznaka več svetnikov.13 Po svetnikih so včasih celo poimenovani ali nastopajo z njimi v frazeologemih. Tako se v francoskem jeziku pes druži s svetim Rokom, npr. c'est Saint-Roch et son chien (dobesedno: to je sveti Rok in njegov pes) v pomenu 'to sta nerazdružljiva prijatelja'. Frazeologem temelji na dejstvu, da svetega Roka običajno upodabljajo s psom. Francoski pes prijateljuje tudi s svetim Martinom, kot vidimo v pregovoru: Qui aime Martin, aime son chien, qui aime le cavalier, aime l'ecuyer (dobesedno: kdor ljubi Martina, ljubi njegovega psa, kdor ljubi viteza, ljubi oproda) v približnem pomenu 'če si se zavzel zame, poskrbi še za moje'. Podoben pomen, vendar brez Martina in s konjem namesto psa, ima ruski frazeologem Prizrel menja, tak kormi i konja (dobesedno: Poskrbel si zame, pa nakrmi še konja). Francoskemu pregovoru ustreza tudi za polovico krajši poljski pregovor, v katerem Martina zamenja prijatelj: Kto miluje przyjaciela, miiuje i psa jego (dobesedno: Kdor ima rad prijatelja, ima rad tudi njegovega psa). 'Pes Janeza Nivelskega' je v francoskem pregovoru II est comme le chien de Jean de Ni vedle, il s'enfuit quand on l'appelle (dobesedno: On je kot pes Janeza Nivelskega; ko ga pokličejo, pobegne) v pomenu 'ko ga potrebujemo, ga ni; izgine prav takrat, ko ga potrebujemo'. Pregovor namiguje na beg Jeana de Nivella, sina vojvode Monmoransa, v trenutku, ko je zaslišal trobente glasnikov, ki so ga pozivali na sodišče zaradi kaznivega J. Keber: Pes — Živel je mož, imel je psa ... 165 dejanja. Da 'je kdo zelo suh', lahko Francozi povedo šaljivo takole: II a Ste a Saint-Malo, les chiens lui ont mange les os (dobesedno: Bil je v Saint-Maloju, psi so mu pojedli kosti). Svetniški izvor imajo psi bernar-dinci 'pasma velikih, dobrodušnih psov, ki so uporabni za reševanje izpod plazov'. Ime so dobili po zavetišču na prelazu Montblanca Veliki Sveti Bernard v Švici. Zavetišči Veliki in Mali Sv. Bernard je ustanovil sv. Bernard iz Mentona. Po svetem Hubertu pa nosi ime pes svetega Huberta, francosko le chien de Saint Huberts1*. Pes, ki bruha ogenj, je oznaka svetega Dominika, katerega redovniki dominikanci so ljudskoeti-mološko poimenovani Domini-canes 'Gospodovi psi', tisti, ki z glasom varujejo dom. Po legendi je mati Dominika pred njegovim rojstvom sanjala, da je rodila psa s prižgano baklo v gobcu. Mnogo izrazov se nanaša tudi na angleškega psa. Ta se splošno imenuje dog in pomeni še 'volk, lisjak' (to je seveda družina psov!), metaforično 'ničvrednež, zagovednež, tepec'. Pri nas precej znan je »vroči pes«, tj. iz ameriškega pogovornega hot dog 'vroča hrenovka v zemlji'. Sicer pa angleški pes »sodeluje« skupaj z mačko v vremenu: it rains cats and dogs (dobesedno: dežuje mačke in pse) v pomenu 'lije kot iz škafa'. Zgoraj omenjeno metaforično rabo angleškega izraza dog v pomenu 'ničvred-než, zagovednež, tepec' potrjuje tudi angleški Dogberry (dobesedno: Pes jagoda) 'naziv nepismenega samozavestnega uradnika' (po imenu osebe iz komedije Mnogo hrupa za nič W. Shakespeara). Od vseh že omenjenih angleških psov pa po svoji pomembnosti izstopa »bikovski pes«, tj. bulldog, ki lahko v slengu pomeni še 'univerzitetni birič; revolver', izraz bulldog edition pa 'zgodnja izdaja časopisa'. Iz lastnosti tega angleškega psa izhaja verjetno tudi angleški pridevnik buldog v pomenu »pogumen, odločen, trmast«. Slovensko buldog »pes« lahko v grobem izražanju pomeni tudi »buldogu podoben človek«, npr. Tiste buldog pri sosednji mizi jo je neprestano opazoval. To ti je buldog (tj. »neroden, neprijeten človek«). Zelo zagoneten je nadalje nemški pes, ki je zakopan: Da liegt der Hund begraben (dobesedno: Tu leži zakopan pes). Ustreza mu slovenski frazeologem z zajcem: V tem grmu tiči zajec v pomenu 'tu je jedro problema, bistvo stvari'. Pravega motiva za nastanek nemškega f razeologe-ma nemški jezikoslovci še niso uspeli najti. Treba pa je poudariti, da imata pes in zajec izrazito športne odnose. Nadvse rada tekmujeta v teku. V tem je pes pogosto poražen. 0 vzrokih za to govorita naslednja pregovora: Pes, ki dva zajca lovi, nobenega ne ujame. Ko bi se ne bil pes za grmom zamudil, bi bil zajca ujel. 0 psu in zajcu pa govorijo tudi tuji pregovori (navajam v prevodu po M. Hrovatu, Človek v zrcalu pregovorov): Pes, ki spravi veliko zajcev iz brloga, ne pokonča nobenega (angleški). S psi lovimo zajce, s hvalo norce in z denarjem ženske (starinski nemški) itd. 166 Jezikoslovni zapiski 1995 Zanimiv, a pri živalskih frazeologemih dokaj pogosto ugotovljen basenski izvor, ima ruski frazeologem sobaka na sene (tj. pes na senu) v pomenu »kdor sam česa ne uporablja, a tega ne pusti uporabljati niti drugim«. Frazeologem je nastal po Ezopovi basni o psu, ki renči na konje in jih ne pusti k senu, čeprav ga sam ne je. Da je razen živine in drobnice možno pasti tudi pse, kaže kašubski frazeologem pse pase v pomenu 'imeti ljubezenske odnose, zlasti zunajzakonske', npr. Ona ju davno z nim pse pase (dobesedno: Ona z njim že dolgo pse pase). V astronomiji je Veliki pes 'ozvezdje na južni nebesni poluti, katerega najsvetlejša zvezda je Sirius'. Zvezda Sirius se v angleščini imenuje dog-star, pasja zvezda. Zvezda, poimenovana po psu in Jezusu, pa je kašubski Panajezesov Pes (dobesedno: Gospoda Jezusa Pes) v pomenu 'Severni-ca'.15 Precej bližje kot Veliki pes se nahaja leteči pes Večji netopir, ki živi na Malajskem otočju in se hrani s sadeži, Pteropus vampirus'. Čisto poseben pes je tudi kašubski starinski Švedzki pes (dobesedno: Švedski pes) 'Skandinavski polotok', ki je po predstavah Kašubov podoben psu in ima glavo obrnjeno proti jugu. Pes je končno tudi etnografski izraz, ki pomeni Velikemu nožu podobna lesena priprava za zagrebanje žerjavice na odprtem ognjišču pastirske koče'. Ta pes je sestavina v frazeologemu enkrat z betom, drugič s psom v pomenu 'živeti zdaj razsipno, zdaj revno'. Ob različnih že omenjenih psih skoraj ne smemo pozabiti na morske pse Velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei'. Ti imajo v vodi nedvomno večjo veljavo kot njihovi kopenski soimenjaki. Na pse se nanaša pridevnik pasji, ki lahko pomeni tudi slafašalno 'hudoben, zloben', npr. Ali pasji sin se je izvijal, vselej je imel kakšne izgovore, nikoli mu nisi mogel do živega (I. Potrč, Zločin, 1955» 6). Oče je svaril: »Graščak je ves pasji, le srce ima volčje. Pazi, da ne ujameš batin namesto šmarnih petič!« »E«, je rekel sin, »leto ima le dvanajst mesecev in pol mernika šmarnih petič niso mačkine solze.« (F. Milčin-ski, Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice, 1917, 57)« Pridevnik pasji pomeni še 'ki povzroča velike težave, neprijetnosti', npr.: Zdaj so nastopili pasji dnevi -m nas. Pišem na kolenih ob vetrni leščerbi, skrčen na tleh (M. Šnuderl, Od polnoči do polnoči, 19^7, 310). Življenje je bilo za naše sorte ljudi zmeraj po malem pasje. Kar mislite si, kar si hočete. Veliko si moral delati, veliko hudega požreti, zato si si vsaj kaj malega prislužil (B. Zupančič, Golobnjak, 1972, 42). Iz megle pa je medtem začelo zares rositi. Čul sem, da v Slovenskih goricah pravijo, da iz megle ščije. Kako primeren izraz za tako pasje vreme (T. Partljič, Jalovost, 1971, 28). J. Keber: Pes — Živel je mož, imel je psa ... 167 Na pasjo zvestobo, vdanost se navezuje slabšalni pomen 'pretirano vdan nadrejenim, pretirano ponižen', npr.: Ta je ves pasji, pasje vdan navzgor in pasje hudoben navzdol, zato ga tudi ni v zgodbi (E. Fritz, Farse, 1973» 6). Kadar se nisem mogel več premagovati, sem ji pisal. Smešno, pasje ponižno pismo (M. Pugelj, Mimo ciljev, 191^, 13)! Pasje vdan višjim, oduren proti nižjim, nesramen proti enakim, ni zdaj našel besed, da bi primariju zagotovil, kako strastno se drži vseh predpisov (M. Šnuderl, Od polnoči do polnoči, 1947, *&). Nekateri pridevniki z močnim negativnim pomenom (strašen, hud) dobivajo tudi stopnjevalne pomene: 'ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki'. Tako tudi pasji, npr.: Nastopil je pasji mraz. Bila je pasja vročina. Enako velja za prislove iz takih pridevnikov, npr. Dan je bil pasje vroč. Dodajam še književne zglede: Mene oče in mati nista uporabljala za nevarne reči, če ni bilo kake pasje sile ali če nisem bil za kako reč posebno pripraven (B. Zupančič, Grmada, 197^» 17)- Ne, ne, nič hudega ni bilo. Majhna praska. Imel sem res pasjo srečo (L. Suhadol-čan, Človek na zidu, I960, 92). Mimo vseh težav je življenje včasih pasje lepo. (N. Maurer, Skorja dlani in skorja kruha, 1969» 63) Zanimiv je izraz pasja figa, ki pomeni 'kar je malo vredno, nepomembno', npr. Vse to se je začelo zaradi pasje fige. Izraz pasja figa pomeni tudi 'močno zanikanje ali zelo majhno mero', npr.: Za to se eno pasjo figo brigam. To je pasjo figo vredno. Narečno izraz pasja figa pogosto zamenjuje pasji drek. Sicer pa je figa v pomenu 'okrogel iztrebek' značilna zlasti za konje. Tako konjska figa nastopa v pogovorni primeri zmeraj biti na cesti kot konjska figa v pomenu 'vedno hoditi okrog, nikoli ne biti doma'. Pridevnik pasji tvori tudi precej uporabljane medmetne izraze, npr. pasja dlaka, pasja vera, pasja duša, pasja figa, pasji sin. Ti izrazi služijo govorečim kot podkrepitve trditev, kot kletvice, kot psovke. Povedano ponazarjam z nekaj književnimi zgledi: Imamo tudi prav dobra zdravnika, ali komandant, pasja mu vera, jima noče dati konja, ki ga zaslužita (M. Hace, Naši obrazi, I96I, 103). »Nikar ne ugovarjaj, pasji sini« ga je ozmerjal valpet in z bičem oplazil starčka po hrbtišču (L. Zupan, Palček v cedri, 1959» 123)« Račanl so me že na pragu čakali s pošto, da mi z njo zatrpajo torbo. »Taka pošta pa pasja figal«. so se drli drug čez drugega (Pavliha 1965, št. 51, 17). Kelemina, pasja noga, Vi ste hujši, kak hudič (OSNP 813, Staj.). 168 Jezikoslovni zapiski 1995 Po daljšem psovanju se spomnimo še nekaj pasjih izrazov. Zgodovinski je izraz pasji snop 'del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov'. Skoraj vsem so znani pasji dnevi 'čas od 23. julija do 23. avgusta'.16 Iz plavanja poznamo izraz plavati po pasje 'tako, da se z nogami in skrčenimi rokami udarja po vodi'. Med večinoma slabim, kar pomeni pridevnik pasji, razveseljuje pasja radost 'navadna salama', in sicer tako pse kot ljudi. Namenimo še nekaj besed pasji družini. 'Samica psa' je psica. V grobem govorjenju pomeni psica tudi 'hudobna, zlobna, ničvredna ženska'17, npr.: S to psico se že leto dni ne menim. Ta psica je že marsikateri ženi speljala moža. Uporablja se tudi kot psovka, npr. Govori, psica! V grobem govorjenju se psica imenuje tudi küzla, manjšalnica küzlica. 'Majhen pes' je psiček, 'majhna psica' pa psička. Pes je ljubkovalno tudi kuža, kuže, majhen kuža pa je kužek. Zadnjega poznamo še v primerjavi drži se kot polit kužek, tj. 'boječe, preplašeno'. 'Majhen, zanikrn pes' se imenuje cucek, ki pomeni tudi 'pes nasploh', zlasti v nekaterih narečjih. V grobem govorjenju je cucek tudi 'pohleven, bojazljiv človek', npr. Dela z vami, kar hoče, ker ste taki cucki. Enake pomene kot cucek ima še ščene. V svoji pasji zgodbi sem že omenil pasje dneve, da pa obstaja pasja doba, je ugotovil pesnik Janez Menart že leta 1963: Ko nam že regrat rasel bo iz groba, bo zgodovinar (če bo kje še kak) lahko naš čas, glede na skupni znak, uvrstil pod poglavje »pasja doba«. (Semafori mladosti, 20) Moja zgodba o psu je s tem končana. Še vedno pa obstaja tista pasja zgodba brez konca, ki je omenjena na začetku. OPOMBE 1 Ne vem, od kod izhaja ta zgodba brez konca. Poznam jo že iz mladosti, pri pisanju tele zgodbe pa me je nanjo spomnil M. Švabič (Sonce, sonce, sonce, 1972, 122). Začetek in konec pa ima Byronov Napis na spomeniku novofunlandskega psa (Lord Byron—J. Menart, Pesmi in pesnitve, 1975, 53-54). z Frazeologem omenja tudi M. Klopčič (A. S. Puškin, Jevgenij Onegin, 1967, 267): Med psom in volkom, dobeseden prevod francoskega »entre chien et loup«, tj. v mraku, ko ne ločiš psa od volka; izrazit galici-zem. Tu bi omenil še dva slovenska frazeologema, ki temeljita na podobnih nasprotjih. Prvi je ne reči ne bev ne mev v pomenu 'prav nič ne reči', drugi pa ne reči ne bele ne črne 'molčati; ne povedati svojega mnenja'. Medmet bev 'posnema odsekan pasji glas', mev pa je J. Keber: Pes — Živel je mož, imel je psa ... 169 lahko različica medmetov m ja v, mav9 iz katerih so glagoli mijavkati, mavkati, mevkati (zadnji pri Gutsmannu). Lahko bi torej rekli, da gre v frazeologemu ne reči ne bev ne mev za nasprotje pes : mačka (glej tudi že omenjeni frazeologem gledati se kot pes in mačka 'sovražiti se'). V frazeologemu ne reči (črhniti, ziniti) ne bele ne črne gre za nasprotje dveh tipičnih barv, od katerih prva pomeni dobro, druga slabo, grdo, obenem pa gre za elipso izraza beseda, tj. prvotno ne reči ne bele ne črne besede. Na podobnem nasprotju antonimov, tj. protipomenk, temelji npr. tudi frazeologem narediti kaj (odpeljati, poskušati, pripeljati itd.) zlepa ali zgrda (v pregovorih: Bolje zlepa kakor zgrda. Kdor noče zlepa, mora zgrda). 3 Der Bilderschmuck der deutschen Sprache, 156. ** Seveda pes ni bil edini čuvar čred pred volkovi, vsaj ne pri starih Rimljanih. Ti so imeli za zaščitnika čred pred volkovi pastirskega boga Lupercusa, podobno kot Grki Pana. To namreč kaže že samo ime Lupercus, zloženo iz besed lupus Volk' in arceo 'odganjam'. 5 Tu navajam le izvleček iz bogate simbolike psa. Prvotna mitska funkcija psa, ki se povsod potrjuje, je vloga psihopom-pa, človekovega vodiča skozi noč smrti, ker mu je bil spremljevalec skozi dan življenja. Od Anubisa do Kerberja. Prek Thota, Hekate in Hermesa je posodil svoj lik vsem velikim vodičem duš, vsem kaži po-torn naše zahodne kulturne zgodovine. Obstajajo pa psi po vsem svetu, v vseh kulturah, a se pojavljajo v različicah, ki še bolj bogatijo ta prvotni simbolizem. Številni so psoglavci v egiptovski ikonografiji, njihova naloga pa je, da ujamejo in uničijo sovražnike svetlobe in da čuvajo vrata svetih mest. Pri Germanih strašni pes, imenovan Garm, čuva vhod Niflhelma, car-stva mrtvih, dežele ledu in mraka. Stari Mehikanci so gojili pse, ki naj bi spremljali in vodili mrtve v onostranstvo. S truplom se je pokopal pes levje barve — tj. sonca — ki je spremljal pokojnika, tako kot je Xolotl, bog-pes, spremljal Sonce na njegovem potovanju pod zemljo. Ali pa so takega psa žrtvovali na gospodarjevem grobu, da bi mu na koncu dolgega potovanja pomagal prekoračiti devet rek, ki preprečujejo dostop k večnemu bivališču mrtvih Chocomemictlanu, devetemu nebu. Trinajsto in zadnje sozvezdje mehiškega Zodiaka je sozvezdje Psa. To uvaja v pojmovanje smrti, konca in podzemnega sveta, a tudi spočetja ter obnavljanja, kajti po Nervalovih verzih: Trinajsto se vrača...in spet je prvo. Pes pogosto obiskuje podzemeljske svetove, še pogosteje je njihov čuvar ali pa svoj lik posoja njihovim gospodarjem. V grški mitologi- 170 Jezikoslovni zapiski 1995 ji je boginja teme Hekata prevzemala lik kobile ali psa; prežala je na križiščih v spremstvu peklenskega krdela. Ker je psihopomp, tj. spremljevalec duš umrlih, kakor Hermes, ima tudi pes zdravilne sposobnosti. V grški mitologiji je eden od oznak Asklepiosa (pri Rimljanih Eskulapa), junaka in boga zdravilstva. Psi in volkovi so izhodišče več turških in mongolskih dinastij, prav tako pa je tudi v mitih ameriških Indijancev. V Melaneziji je pes prednik enega od štirih razredov skupnosti, ki jo je proučeval Malinowski. Tudi rimska volkulja se lahko primerja s številnimi pripadniki iste živalske vrste, s prosvetiteljskimi junaki, ki so vedno vezani na ustanovitev agrarnega ciklusa. Na keltskem področju je pes v zvezi z vojaškim okoljem. Nasprotno od tistega, kar se dogaja pri Grkih in Rimljanih, je pes pri Keltih predmet pohvalnih primerjav in metafor. Največji junak Cuchulainn je Culannov pes, a vsi Kelti, otočni in celinski, so imeli dresirane pse za boje in lov. Primerjati junaka s psom je bilo temu v čast in dajalo priznanje njegovi bojevniški veljavi. Videti je, da ni psa, ki bi ustrezal Kerberu. Zlovešč pes obstaja samo v folklori, verjetno pod vplivom krščanstva: v Bretaniji črni pes Arejskega gorovja predstavlja prekletnika. Opisani aspekti simbolike psa — prosvetiteljski junak, mitski prednik, simbol spolne moči in dolgoživljenjskosti, zapeljivec, razvratnik, ki je kakor narava v obnavljanju prepoln življenjskosti, ali pes kot plod prepovedane zveze — odkrivajo dnevni lik enega simbola. Treba pa je videti tudi njegov nočni lik. Najbolj prepričljiva ilustracija tega je neusmiljena prepoved, ki velja za to žival v muslimanskih skupnostih. V islamu je pes podoba tistega, kar je v stvarstvu najnižje. Po Shabe-stariju vezati se na svet pomeni poistovetiti se s psom, ki se hrani z mrhovino. Pes je simbol lakomnosti in nenasitnosti; soobstajanje psa in angela je nemogoče. Po islamskih izročilih ima pes kljub temu dvainpetdeset lastnosti. Polovica jih je svetih, polovica satanskih. Pes čuje, je potrpežljiv in ne grize gospodarja. Poveličuje se njegova zvestoba: Če človek nima bratov, so mu bratje psi. Srce psa je podobno srcu njegovega gospodarja. Mislijo tudi, da so psi nečisti. V podobi črnih psov se pogosto pojavljajo Jnüni. Lajanje psa pri hiši je predznak smrti. Pasje meso se jemlje kot zdravilo (proti jalovosti, urokom itd.)... Po izročilu je Prerok izjavil, da se mora posoda, iz katere je pil pes, sedemkrat oprati, a prvič s prstjo. Pravijo, da je zabranjeval ubijanje psov, razen črnih z belimi lisami pod očmi, češ da so taki psi hudiči. Ubiti psa je greh; pravijo, da je to enako slabo, kot ubiti sedem ljudi. Verujejo, da ima pes sedem življenj. J. Keber: Pes — Živel je mož, imel je psa ... 171 Simbolizem psa na Daljnem vzhodu je dvoumen: dobrotniški, ker je pes bližnji človekov spremljevalec in budni čuvar njegovega bivališča; hudodelen, ker se, ker je soroden volku in šakalu, pojavlja kot nečista in prezira vredna žival. Pes je emblem nekaterih narodov, morda tudi Kitajcev, ker je bil Pan Gu lahko tudi pes. Nebeški pes (Tian quan) je nevihta in komet: grmi kot grom in sveti kot strela; rdeč je kakor ogenj. Je nasprotnik demonske sove, toda tudi znanilec vojne. Drugi tipično kitajski simbol se nanaša na slamnate pse... V Usodi neba Zhuang Zi navaja: Slamnati psi so pred žrtvovanjem spravljeni v skrinjah, oviti v lepo platno. Ko jih prinesejo k umrlemu, jih zažge-jo, ker če hi jih uporabili drugič, bi vsakega člana pokojnikove družine mučile more. Nekateri Tatari verujejo, da je Bog v času stvarjenja sveta dal psu nalogo, naj pazi, da bi se hudič ne približal človeku. Toda pes se je dal podkupiti in je postal odgovoren za človekov padec. Burjati trdijo, da je Bog preklel psa s temi besedami: Vedno boš trpel lakoto, glodal boš kosti in jedel ostanke hrane ljudi, ki te bodo štrli z udarci. V skrajni točki tega zloveščega aspekta se simbol psa pridružuje simbolu grešnega kozla. Podrobneje glej Rječnik simbola, 3- i^d., 1989, 476-480! 6 Glej v opombi 5 besede, s katerimi je po trditvah Burjatov Bog preklel psa! V zvezi s tem je zanimiv tudi kašubski frazeologem pse karmic (dobesedno: pse krmiti) v pomenu 'bruhati'. Glodanje, obiranje kosti je kljub legendarnemu božjemu prekletstvu dandanes za psa prijetno opravilo, če pa se obiranja lotijo ljudje med seboj, je to lahko skrajno neprijetno. To dokazuje frazeologem obrati koga do kosti v pomenu 'zelo obrekovati koga'. 7 Glej M. Hrovat, Človek v zrcalu pregovorov, 270! 0 Sovraštvo psa in mačke pa lahko zgladijo izjemne okoliščine, npr. hud mraz. To dokazuje srbohrvaški frazeologem pas i mačka zajedno spavaju v pomenu 'hud mraz je'; podobno je tudi v bolgarščini: Kuče i kotka šte spjat zaedno (dobesedno: Pes in mačka bosta spala skupaj) in Kuče i kotka šte pejat zaedno (dobesedno: Pes in mačka bosta pela skupaj) oboje v pomenu 'zelo je mrzlo, nastopil je velik mraz'. V bolgarskih narečjih pa lahko psa v enakopomenskih izrazih zamenja psica ali celo miš: Kučka i mačka šte sa zaedno (dobesedno: Psica in mačka bosta skupaj) in kučka i mačka šte se gušat (dobesedno: Psica in mačka se bosta objemali) ter Kotka i miška šte spjat zaedno (dobesedno: Mačka in miška bosta spali skupaj). Pomen 'zebe me' ima še 172 Jezikoslovni zapiski 1995 bolgarski narečni frazeologem Kučeta me durpat (dobesedno: Psi me trgajo). V zvezi s povedanim naj pripomnim, da poznam iz naravnega kmečkega okolja tudi mirno sožitje psa in mačke v normalnih, vsakdanjih okoliščinah. 9 Slovenski ekspresivni frazeologem priti na psa 'finančno, materialno propasti; priti v težek, neprijeten položaj' (SSKJ) pomeni zadnjo degradacijo v hierarhiji živali. Normalno ali ugodno stopnjo bi lahko predstavljal konj v frazeologemu biti na konju 'uspeti, doseči cilj', vmesno slabšo osel v frazeologemu priti s konja na osla, v srbohrvaščini pasti s konja na magarca 'priti iz boljšega v slabši položaj'. V slovenskem jeziku lahko osla zamenja tudi koza: S konja se je usedel na kozo. 10 V cerkvi se slabo počutijo tudi miši, o čemer priča primera biti reven kot cerkvena miš 'zelo reven'. Različico obravnavane primere navaja J. Glonar (SSJ, 369) " Ima srečo kakor pes v cerkvi: če brez škode in brc uide težkim, okovanim kmečkim čevljem. Vendar pa za psa le ni vse tako slabo. Pravice do gledanja mu npr. nihče ne krati. 0 tem govori francoski frazeologem un chien regarde bien un eveque (dobesedno: pes dobro pogleda škofa) v pomenu 'še pes lahko škofa pogleda' in 'razlike v položaju vendarle dopuščajo odnose'. Ironično zveni italijanski frazeologem fort una to come un cane in chiesa (dobesedno: srečen kot pes v cerkvi) v pomenu 'zelo nesrečen v vseh stvareh'. Bolgarsko narečno što šte kuče v cerkva (tj. kaj bo pes v cerkvi) pa pomeni »začudenje nad nečim popolnoma neumestnim, nepravilnim«. 1J- Izraz psovka 'groba, zelo žaljiva beseda, izrečena navadno v afektu' je izglagolski samostalnik iz psovati 'zelo zmerjati'. Glagol psovati je nastal iz samostalnika pes. Prvotni pomen glagola psovati je bil 'delati kot pes' (tj. lajati /na koga/), potem pa se je osamosvojil v pomen 'zmerjati'. Primerjaj še podoben razvoj nemškega glagola hunzen [verhunzen) 'grdo ravnati' iz samostalnika der Hund 'pes'. Podobno kot z glagolom psovati se je zgodilo z glagolom lajati, ki ima osnovna pomena 'oglašati se s kratkimi, odsekanimi glasovi' in 'z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo tujca' ter je značilen za psa. V prenesenih pomenih pa je glagol lajati izrazito slabšalen: 'govoriti z ostrim, zadirčnim glasom', (npr. Ne zna govoriti mirno, samo laja. Vodja taborišča je lajal svoje ukaze.), 'surovo, zadirčno govoriti s kom' (npr. Neprestano laja na nas. Lajata drug na drugega.), nizko 'govoriti, pripovedovati' (npr. Pusti ga, naj laja, kar hoče. Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo. /Kajuh/), narečno 'zmerjati' (npr. Ne lajaj me, če nisem kriv. /1. Pregelj/), pesniško 'biti, obstajati v zelo neprijetni, grozljivi obliki' (npr. Zunaj laja J. Keber: Pes — Živel je mož, imel je psa ... 173 decembrski mraz. Tišina je lajala nad prepadi.). Nadaljnji primer je glagol lizatiy ki je značilen za psa, a tudi za druge živali, v osnovnih pomenih — 'premikati jezik po čem' (npr. Krava liže telička po glavi. Mačka liže mladiče. Pes liže roko gospodarju. Žival si liže dlako. Pes si liže rano.) in 'ližoč jesti' (npr. Žival liže kri. Otroci radi ližejo bombone, med.), v prenesenih pomenih pa - pogovorno, slabšalno 'poljubljati' (npr. Mene že ne bo lizal, grdoba. Kar na cesti se ližeta.), ekspresivno Večkrat pokriti, obdati kaj s seboj' (npr. Ogenj že liže streho. Valovi ližejo kamenje.), v slabšalnem frazeologe-mu lizati pete, roke komu 'ponižujoče si prizadevati za njegovo naklonjenost'. Glagol Ti za ti se v prenesenem pomenu pomeni slabšalno 'do-brikati se, prilizovati se' (npr. Liže se šefu, samo da bi napredoval. Fant se liže okoli dekleta.). Da je lahko živalsko lizanje tudi zdravilno (prim. Pes si liže rano.), dokazujeta naslednja frazeologema: pogovorno, ekspresivno Pošteno jih je dobil in zdaj se doma liže v pomenu 'se zdravi' in Vsak naj se liže ven, kakor se more v pomenu 'naj si pomaga, se rešuje'. V zvezi z glagolom lizati je končno zanimiv še frazeologem Boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska v pomenu 'boj se zahrbtnega, hinavskega človeka'. Frazeologem je verjetno nastal na osnovi nasprotja dveh domačih živali — psa, ki nas prijazno obliže, in nepredvidljive, včasih skrivnostne mačke, ki nam neredko povsem nepričakovano zada bolečo prasko. V zvezi z nasprotjem med psom in mačko glej tudi že v opombi 2 omenjeni frazeologem ne reči ne bev ne mevl V zvezi s pasjim lajanjem je treba omeniti še medmet hov oziroma hovhov, ki posnema pasji glas. V otroškem jeziku pa hovhov pomeni tudi »pes«. Obravnavani pomen in psovke ponazarjam še z zgledoma iz književnosti: Ali beneški dukati so Ocepkovo grdo razkačili: »Ti pes tih je vpila. »Ti lajaš vame, ko ti vendar nisem nič naredila! Ti gar javi pes ti.« (I. Tavčar, Visoška kronika, LZ 1919» 76, 77)- Nekaj časa si pravim: pesi nekaj časa se vikam (J. Menart , Semafori mladosti, 1963, 60). Poimenovanje oseb z izrazom pes sega že v davno zgodovino, o čemer priča znameniti starogrški stoični filozof Diogen iz Sinope (to3~323 pred n. št.). Živel je kot berač v preddverju hrama ali v sodu. Dobil je naziv pes, grško kyön. V indeksu atributov v knjigi Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krščanstva, 613, piše: Pes: zvestoba, Tobija (v mladosti); Kananejka; sv. Peter Kanizij (podobnost z imenom: latinsko canis = pes); — liže kužne rane: Lazar na pragu bogataševe hiše; sv. Rok; — nosi hlebček v gobcu: sv. Rok; 174 Jezikoslovni zapiski 1995 — beli in črni (v gobcu nosijo luč): sv. Dominik (ustanovitelj reda pridigarjev, popularno dominikanci, latinsko dominicanes, kar je po ljudski etimologiji razloženo kot domini canes 'Gospodovi psi', oblečeni pa so v belo obleko s črnim ogrinjalom); — z bučko za pitje na vratm sv. Bernard iz Aoste (ustanovitelj sirotišnice in zavetnik alpinistov); — beli: sv. Bernard iz Clairvauxa (reformator cistercijanskega reda — bela obleka); — na vrvici: sv. Vid; — lovski: sv. Evstahij; sv. Julijan Hospitator; sv. Hubert; — pastirski: sv. Vendelin. V angleščini se ta pes imenuje bloodhound 'policijski pes', preneseno 'preiskovalec', slovensko šaljivo vitez klapouhi, klapouhec. Nenavadno ime tega psa izvira iz legende, po kateri je že v 7« stoletju sv. Hubert, sloveči lovec in lieški škof, hodil z njim na lov po belgijskih Ardenih. Žival velja po mednarodni kinološki razdelitvi za psa belgijskega izvora. Na Angleško je prišel z Viljemom Osvajalcem leta 1066. Tu so odkrili in do konca izbrusili njegov izreden dar (za izsleditev ljudi in za lov na visoko divjad). Glej B. Sychta, Slownik gwar kaszubskich IV, 262! Izraz avtor razloži takole: Ob strani Velikega voza teče Pes Gospoda Jezusa, ki so mu ga podarili pastirji, ko so prišli z darilom v Betlehem. Mali Jezus se je dolga leta igral z njim. Isti pes mu je potem delal družbo na njegovih potovanjih po svetu, braneč ga pred razbojniki v gozdovih. Ko je naposled poginil, ga je Gospod Jezus, kateremu je tako vdano služil, prenesel na nebo, od koder kot zvezda Severnica kaže pot vsem popotnikom. V zvezi s tem navajam še dve ugotovitvi: Pes naznanja v pratiki 23. julija že od nekdaj začetek »pasjih dni«. Ko gleda v desno, se začno, ko pa 23. avgusta gleda v levo, se končajo. Dandanes so pasji dnevi le še oznaka za najbolj vroče poletne dni. Kaj pa v resnici pomenijo, komaj kdo ve (N. Kuret, Praznično leto Slovencev I, 521)» Stari so računali, da je Nilova poplava zavzemala čas pasjih dni (24. jul. do 24. avg.), to je čas največje vročine, imenovan tako, ker se začenja s tem, da Sirius (pasja zvezda) vzide in zaide hkrati s soncem (T. Lucre-cius C, A. Sovre, 0 naravi sveta, 1959, 477). V španskem pogovornem jeziku pomeni psica - perra tudi 'pijanstvo, opijanjanje' ter 'otroške muhe, kaprice'. S pijanostjo se v španskem jeziku povezujeta še lisica - zorra in volk - lobo: zorra 'opitje, pijanost', dormir la zorra (dobesedno: spati lisico) 'prespati pijanost', pillar una zorra (dobesedno: prijeti, dobiti lisico) 'opijaniti se'; coger (pillar) un lobo (dobesedno: prijeti, dobiti volka) 'opijati se, J. Keber: Pes — Živel je mož, imel je psa ... 175 postajati pijan*. V slovenskem jeziku se s pijanostjo povezujejo še naslednje živali: maček, opica, krava, svinja, muha, žaba, bele miši (glej tudi moj članek Biti pijan, imeti opico, imeti mačka, piti kot krava, žaba itd., Mohorjev koledar 1992, str. IO7-HO). Podobno npr. v kašubščini koza, v bolgarščini bober, v nemščini poleg drugih tudi hrošč, v češčini zmaj itd. Zusammenfassung HUND - ES WAR EINMAL EIN MANN, DER DEN HUND HATTE In dem Artikel hat der Verfasser Metaphorik, Phraseologie und Symbolik des Hundes dargestellt. Seine Darstellung gründet sich auf dem slowenischen Material. Er stellt auch eine Komparation mit den anderen europäischen Sprachen an und bekommt sehr interessante Resultate. Borislava Košmrlj-Levačič UDK 808.63 - 316A : 582.2/582.9 RAZMERJE NED MEDNARODNO IN SLOVENSKO RAZLIČICO RASTLINSKE SISTEMATSKE V pričujoči obravnavi strokovnih imen rastlin na Slovenskem želim opozoriti na razmerje med slovensko in mednarodno različico rastlinske sistematike ter na njune ubeseditvene značilnosti. Gradivo za obravnavo je bilo zajeto zlasti iz Male flore Slovenije 1984 (dalje MSF), deloma pa tudi iz Male flore Slovenije 1969 (dalje MFS-69) in iz Registra flore Slovenije (dalje RFS).1 Dans la presen te recherche sur les noms scientifiques des plantes en Slovenie, j'essaie d'etablir la correlation entre la variante Slovene et internationale de la systematique des plantes. Ce qui m'interesse sur-tout ce son t leurs caracteristiques denominatives. La documentation est empruntee principalement ä Flore de Slovenie (Mala flora Slovenije) et en partie ä Registre de flore de Slovenie (Register flore Slovenije). Za mednarodno veljavne ustreznike, ki se razen v botaniki uporabljajo tudi v drugih vedah, je v rabi več izrazov: latinsko ime2, znanstveno ime3 in pol atinjeno ime4. Neenotna poimenovanja dajejo slutiti, da ne gre za enakovrstno besedje, kar je mogoče ugotoviti že iz razčlenitve peščice teh imen. V grobem jih lahko razdelimo v dve skupini: V prvo skupino spadajo imena rastlin, izpričana v klasični latinščini, kot npr. cornus — dren, larix — macesen, urtica — kopriva, olea — oljka, papaver — mak, pa tudi klasičnolatinska, prevzeta iz grščine: helleborus < gr. helleboros — teloh, hibiscum < gr. ibiskos — oslez, linum < gr. linon — lan, mandragoras < gr. mandragöräs — mandragora ipd. V drugo skupino, tj. skupino polatinjenih (latiniziranih) rastlinskih imen, se uvrščajo izvorno različna imena, ki jih lahko razdelimo v tri podskupine: V prvo podskupino spadajo rastlinska imena, ki se tvorbeno naslanjajo na latinščino oz. grščino, saj najdemo v njihovi podstavi (ali podsta-vah, kadar gre za večpodstavno ime) latinski ali grški koren, npr. Puni-ca < lat. puniceus/punicus "škrlatno rdeč" ali Pyracantha < gr. pyr "ogenj" in äkantha "trn; akacija" ipd. Številčno močno zastopana je druga podskupina mednarodnih rastlinskih imen, ki imajo osebno ime v podstavi tvorjenke. Pri tem gre, razumljivo, najpogosteje za imena botanikov. Taka imena (t. i. botanični eponimi) so: Magnolia iz imena francoskega botanika P. Magnola (I638-I7I5)» Matthiola iz imena italijanskega naravoslovca A. Mattiolija (1500-1577), Lobelia iz imena flamskega botanika M. de Lobela (1538-1616), Rudbeckia iz imena švedskega botanika 0. Rudbecka (1660-17^0) ipd. B. Košmrlj-Levačič: Razmerje med mednarodno in slovensko ... 177 V zadnjo podskupino lahko uvrstimo imena tistih neevropskih rastlin, ki so, prinesene v Evropo, ohranile prvotno neevropsko ime (to je bilo pogostokrat prilagojeno latinskemu zapisu). Nekaj primerov: Datura izvira iz hind, dhatüra, najverjetneje s posredovanjem portugalščine; Yucca izhaja iz jezika, ki se govori na Haitiju; ime Ginkgo je kitajskega izvora. Dejansko gre za (klasično)latinska in polatinjena imena, ki so v znanstvenih besedilih obvezna, a jih zaradi nedvoumnosti pogostokrat najdemo tudi v poljudnostrokovnih besedilih.5 Glede na to, da so mednarodno priznana in standardizirana, bi jim mogli reči tudi mednarodna (rraftl ireka/bota™čng) imena. Ustreznika za latinsko ime6 in znanstveno ime"7 se uporabljata tudi v tujih jezikih. 1. Ubeseditvene značilnosti rastlinske sistematike Čeprav gre za ubeseditev iste znanstvene sistematike, je videti, da je zaradi visoke stopnje dogovornosti oz. logičnega vpliva na poimenovanje posameznih sistematskih enot v mednarodni različici ta zgrajena pregledno, skoraj brez odstopanj, medtem ko je v slovenski različici teh kar precej. V mednarodni različici je za vrsto (kot temeljno sistematsko enoto) dosledno izpeljano dvočlensko poimenovalno načelo, rodovno ime je enobesedno, ime za družino pa je samostalnik v množini, izpeljan s priponskim obrazilom -aceae, pri čemer je kot podstava praviloma uporabljeno ime za določeno družino značilnega rodu, npr. Urtica -* Urticaceae, Gerania -> Geraniaceae, Bosa -* Rosaceae. Podobno poenotenje pri družinskih imenih najdemo tudi v slovenski različici. Ta imena so praviloma izpeljanke ženskega spola s priponskim obrazilom -ovke/-ev-ke: koprivovke < kopriva, krvomočničevke < krvomočnica. Motivacijo v enobesednem rodovnem imenu ima od skupno W\ v MFS vključenih družin 118. Ker je lahko v slovenski različici rodovno ime tudi dvobesedno (kakršnih v mednarodni različici ni), je lahko motivirano družinsko ime a) zloženka (vodorehovke < vodni orešek, vodolečevke < vodna leča); b) tvorjeno iz prilastka {granatovke < granatno jabolko); c) množinska oblika rodovnega imena (kačji jeziki < kačji jezik). Izjemoma ima lahko družinsko ime motivacijo v vrstnem imenu: kovačni-kovke < kovačnik (spada v rod kostenlčevje). Nekatera družinska imena so poslovenjena mednarodna: taksodijevke < Taxodiaceae < Taxodium = močvirska cipresa ali zosterovke < Zosteraceae < Zostera = morska trava. V manjšini so tudi družinska imena, ki nimajo iz sistematike izhajajoče motivacije (ustnatice, radičevke, rožnice, jarmolistovke, pasjestru-povke). Podobno kot že omenjeni kačji jeziki izstopa iz tvorbenega sistema (izpeljava na -ovke/-evke) še nemotivirano družinsko ime trave, pri-ponsko obrazilo -ice/-nice pa imajo zlatičnice < zlatica, klinčnice < klinček in kobulnice iz jedra rodovnega imena progasti kobul. 178 Jezikoslovni zapiski 1995 Če primerjamo slovenska imena družin iz MFS z MFS-69, je teh odstopanj še veliko več. 1. Pogostokrat se motivirana oblika družinskega imena ravna po spolu rodovnega imena (leskovke < leska : orehove! < oreh), čeprav to načelo ni izpeljano dosledno (jegličevke < jeglič : dresnovci < dresen). 2. V MFS-69 je več izpeljank s priponskim obrazilom -iLce/^nice (trdoles-kovke : trdolesnice, kločkovke : kločnice, sporiševke : sporišhice, fcr-potčevke : trpotnice).6, 3. Pogostejša — kot v MFS — je tudi raba množinske oblike rodovnega imena namesto izpeljave (rogozovke : rogozi - rodovno rogoz, vodopivov-ke : vodopivke — rodovno vodopivka, smrečičevke : smrečice — rodovno smrečica). 4. V nekaterih primerih je bilo v MFS družinsko ime spremenjeno (nebi-novke : košarice — rodovno nebina, žabjelasovke : vodozvezdnice — rodovno žabji las). 5. Razlog za razlike v poimenovanju posameznih sistematskih enot je tudi v drugačnem uvrščanju le-teh v sistematiko. Tako so v MFS—69 v družini zosterovke navedena tudi rodovna imena dristavec, rupija in pozidonija, ki so v MFS uvrščene v samostojne družine. Zato so v MFS dodane družine dristavčevke, rupijevke in pozidonijevke. V mednarodni različici rastlinske sistematike je rodovno ime enobe-sedno, in sicer so to samostalniki najpogosteje s priponskimi obrazili: -a Erica, Olea, Mentha, Malva; -ia Hladnikia, Forsythia; -um Verbascum, Leontopodium, Helianthemum, Ligustrunr, -on Rhododendron, Erigeron; -o Plantago, Senecio; Acer, Papaver, Cotoneaster*, -es Ribes, Tagetes, Odontites-, -is Arabis, Oxalis, Adonis, Clematis*, -us Ficus, Dianthus, Thymus, Myrtus; -ix Salix, Tamarix in drugimi. Posamezne družine v Sloveniji rastočih rastlin se členijo v različno število rodov (od 1 npr. pri presličevkah, do 76, kolikor jih je vključeno v družino trav), zato najdemo v MFS 8l6 rodovnih imen.9 Ta so sicer večinoma enobesedna (713 ali 87,4 %), pa tudi dvobesedna (103 ali 12,6 %). Med temi rodovnimi imeni prevladujejo samostalniki ženskega spola (446 ali 54,7 %), precej jih je moškega spola (346 ali 42,4 %), zelo redka pa so srednjega spola (le 24 ali 2,9 %). Vsa imena so v ednini z izjemo rodovnih imen ročice, mačje tačke, venerini lasci, ki so v množinski obliki. B. Košmrlj-Levačič: Razmerje med mednarodno in slovensko ... 179 Besedotvorno10 spadajo med nemotivirana rodovna imena npr.: bor, brin, dren, fižol, glog, grah, hmelj, hrast, hren, klek, lan, luk, mak, slak, slez, šaš, trst, ajda, leča, lipa, meta, pesa, repa, resa, proso in druga. Med motiviranimi rastlinskimi imeni je najmanj sestavljenk, in sicer: nad- nadbradec, nadlišček; ne- nedotika; o- ohmeljer, pa- pacipresa, pagrint, pajetičhik, panešplja; po- posončica; pod- podlesek, podraščec, podvodnica; pre- preobjeda, prevezanka; raz- razhudnik. Zloženke lahko razdelimo v tri skupine: a) s samostalniškim prvim delom (brinjekaz, hruškolistka, kamnokras, kamnokreč, krvomočnica, mrežolistnica, neboglasnica, rogolist, srakope-rec, vodopivka); b) s pridevniškim prvim delom (črnoglavka, hudoletnica, mladomesečinka, obloglavka, ozkorepka, samoperka, samovratec, suhocvet, suholetnica, trdo-leska, zlatorepka); c) s števni.škim prvim delom (dvoglavka, dvoredec, dvorednik, enocvetka, petoprstnik, trirobka, triroglja, trizobka, stoklasa; tavžentroža; vsezdrav-ka). Pri enobesednih rodovnih imenih moškega spola prevladujejo izpeljanke z naslednjimi priponskimi obrazili:11 -ec blateč, golšec, gol tec, rmanec, sivec, bodoglavec, dvoredec; dristavec, grintavec, griževec, kokoševec, sviščevec, grahovec, netreskovec, slakovec, smokvovec, bedrenec, ovsenec, glavinec, repinec, -ek biček, ježek, sireJc, jesenček, klinček, rogovilček; čepnjek, penušnjek; -&k bodak, lisičjak, misjak; gadnjak, jagodnjak, repnjak; -±k repik; jetrnik, petoprstnik, reličhik, kukovičnik; muhovnik, poprov-nik. Redkejše so izpeljanke s priponskimi obrazili: -ič bodic, ognjič, vratič; -ač kromač, mrkao, -in ovčin, svetlin, volčin; -üh lapuh, repuh; -ar členkar, krinkar; -ež gladež, kolmež in še nekatere druge redkejše izpeljanke. Med besedotvorno motiviraiiimi slovenskimi rastlinskimi imeni ženskega spola prevladujejo izpeljanke s priponskimi obrazili: 180 Jezikoslovni zapiski 1995 -ica grašica, jarica, kisllca, orlica, zlatica, zvezdica; barvilnlca, jago- dlčnlca, posončnlca; borovnica, gllstovnlca, muhovnica; bodalica, mlgallca; rlžbllca; -ka jelenka, leska, smiljka, sivka*, bodlka, črnlka, lanlka, /netilka, ovsi- ka; česnovka, hrastovka, latovka; gledlčevka, smiljevka, rlževka; kernerjevka, linejevka; potočarka, žabarka; -ija forzitlja, hladniklja, ludviglja, magnolija*, -ina kalina, jastrebina, mačlna, metlina, nebina; rujevina, jurjevina. Redkejše so še izpeljanke z obrazili: -ača bolhača, krpača; rebrenjača; -tisa draguša, grebenuša, slanuša; -ulja grezulja, prosulja, šopulja in še nekatere. Motiviranih (izpeljanih) rodovnih rastlinskih imen srednjega spola je le 10, in sicer: -je bičje, clprje, lisičje, ločje, metličje, ohmelje, trebeljer, •^evje bičevje, kosteničevje in kresnlčevje. Najredkejše med rastlinskimi imeni so izpredložne izpeljanke, in sicer: na- naglavka, naprstec, za- zavratnlca. V RFS je zajeto 3*216 slovenskih rastlinskih vrstnih imen, zato bom mogla opozoriti le na nekatere značilnosti. V mednarodni različici si-stematike je po binarnem sistemu, ki ga je vpeljal švedski botanik Linne, vrstno ime dosledno dvobesedno: jedrni samostalnik je rodovno ime, ki mu je dodan zapostavljeni pridevniški prilastek (Corn us mas, Punica granatum, Rosa ga 1 lica). Dvobesedna vrstna imena prevladujejo tudi v slovenščini in se tvorbeno ujemajo z mednarodnimi, vendar s to razliko, da imajo levi ujemalni pridevniški prilastek (rumeni dren, granatno jabolko, francoski sipek). V primerih, ko je dvobesedno že rodovno ime (progasti kobul, črni gaber, šmarna hrušica — vinska trta, alpska azaleja, alpski zvonček) se pojavita dve možnosti: a) če je določen rod zastopan v Sloveniji le z eno vrsto, se neredko rodovno ime ponovi tudi kot vrstno ime (progasti kobul, črni gaber, šmarna hrušica'; b) pogosteje pa dobi dvobesedno rodovno ime, ne glede na število zastopanih vrst v Sloveniji, še ustrezen prilastek, ki določa vrsto - tako dobimo tribesedna vrstna imena (b1 le ena vrsta: divja vinska trta, polegla alpska azaleja; b2 več vrst: najmanjši alpski zvonček, navadni alpski zvonček, pritlikavi alpski zvonček). Vrstno ime pa je lahko tudi enobesedno, s čimer se izgubi sistematska navezava na rod (maklen spada v rod javor, beka, Iva, raklta so iz rodu vrba; šentjanževka rod krčnica). Podobno nimajo povezave z rodom tudi B. Košmrlj-Levačič: Razmerje med mednarodno in slovensko ... l8l tista dvobesedna vrstna imena, katerih jedrni del ni rodovno ime (srčna moč, triglavska roža spadata v rod petoprstnik; strupeni bršJJan iz rodu octo-vec, nepravi lovor iz rodu brogovita). Formalno ujemanje in razlike med obema različicama sistematike predstavljam še z naslednjimi zgledi: Cornaceae — drenovke Cornus — dren Corn us mas — rumeni dren Rosaceae — rožnice Rosa - sipek Rosa ga 1 lica — francoski sipek Punicaceae — granatovke Punica — granatno jabolko Punica granatum — granatno jabolko Rhamnaceae — krhlikovke Rhamnus — kozja češnja Rhamnus pumila^ — nizka kozja češnja 2. Razmerje med slovenskimi in niednarodnimi strokovnimi rastlinskimi imeni Iz primerjave obeh različic je razvidno, da je slovensko rastlinsko ime za posamezno sistematsko enoto v odnosu do mednarodnega: a) prevzeto, b) kal ki rano, c) domače oz. brez pomensko-izrazne naslonitve na mednarodno. a) Podomačitev pri prevzetih rastlinskih imenih ni bila potrebna npr. pri iva = Iva, tolpis - Tolpis^, sicer pa so ta imena pisno podomače-na v obrazil nem delu (tamariša - Tamarix, trinija = Trinia, platana = Platanus, jasmin - Jasminum) ali tudi v podstavi (albicija = Albizzia, amorfa = Amorpha, gledičija /tudi gledičevka/ = Gleditsia, krupina = Crupina, ludvigija = Ludwigia ipd.). Pri izimenskih vrstnih prilastkih naletimo v različnih virih na pisne dvojnice, saj je možen zapis tudi z veliko začetnico, čeprav se je v zadnjem času uveljavila tudi v teh primerih pisava z malo začetnico (blagajev volčin±M* : Blagajev vol-čin*3 ali zoisova zvončica±Gl : Zoisova zvončica17 ipd.). b) Pri precejšnjem delu rastlinskih imen je poleg pomenske vidna tudi tvorbena vzporednost med obema nomenklaturama, pri čemer gre za 182 Jezikoslovni zapiski 1995 kalkiranje. Prekrivanje je lahko popolno ali pa le delno. V to skupino spadajo npr. rodovna imena: črnika = Nigella < lat. nigellus "črnikast"; sončnica = Helianthus < iz gr. helios "sonce" in änthos "cvet"; solinka = Salsola < lat. salsus "slan"; orlica = Aquilegia, za. katero sta možni dve razlagi: 1. < lat. aquila "orel" ter 2. < lat. aqua "voda" in legere "zbirati"; pljučnik = Pulmonaria < lat. pulmo "pljuča"; kozja brada = Tragopogon < gr. trägos 'Icozel" in pögön lfbrada" ipd. Obe različici sistematike pa se ujemata tudi v precejšnjem številu vrstnih prilastkov, npr. v rodu vijolica = Viola, ki je v MFS predstavljen z 21 vrstami, se vrstni prilastki ujemajo pri 11 vrstah, npr. pasja vijolica = Viola canina, skalna vijolica = Viola rupestris, Rivi-nova vijolica = Viola riviniana, gozdna vijolica - Viola sylvestris, srhkodlaka vijolica = Viola hirta itd. c) Ker pa ima botanika na Slovenskem bogato in dolgoletno tradicijo (v kateri so razvidni tudi sledovi različnih medjezikovnih stikov), je razumljivo, da se različici sistematike pri marsikaterem imenu tudi razlikujeta. Različno ubeseditev vidimo npr. v rodovnih imenih: kalina, ki jo nekateri avtorji izpeljujejo iz kal tfblato" in je latinsko ime zanj Ligustrum < lat. ligare "vezati"; kozja češnja — Rhamnus < gr. rhämnos "trn, trnat grm"; gozdni koren — Angelika < gr. äggelos "angel"; planika — Leontopodium < gr. leön "lev" in podion "nožica"; krvomočnica — Geranium < gr. geranos "žerjav" ipd. Isto velja tudi za vrstne prilastke. Največ odstopanj je v imenih vrst, označenih s prilastkom navaden, ki je med slovenskimi vrstnimi imeni najpogostejši. Npr.: navadno ohmelje ima vzporednico v lat. imenu Loranthus europaeus, torej je prilastek "evropski"; navadna konoplja je latinsko Cannabis sativa, kjer pomeni prilastek "posajen; gojen"; navadna breza — Betula pendula "viseč"; navadni cirmet — Tordylium officinale "zdravilen"; navadni sovec — Oenathe fistulosa "cevast"; navadna kozja detelja - Lembotropis nigricans "črnkast; črn, temen"; navadni gladež — Onomis spinosa "trnat, bodeč" ipd. 3- Zaključek Primerjava mednarodne in slovenske ubeseditvene različice sistematike, nanašajoče se zlasti na imena rastlin, rastočih v Sloveniji, nam kaže na razmerje med strogo, znanstveno dosledno zgradbo ter zgradbo v živem jeziku, ki se, ne glede na to, da je zrcalo mednarodne sistematike, v marsičem izmika znanstveni urejenosti ter s tem izpričuje svojo lastno besedotvorno in pomensko ustvarjalnost ter izrazno drugačnost. B. Košmrlj-Levačič: Razmerje med mednarodno in slovensko ... 183 OPOMBE x Čeprav je obvezni del latinskega imena tudi priimek (ali njegova okrajšava) strokovnjaka, ki je odkril oz. prvi opisal posamezno rastlino (npr.: Sempervivum juvanii Strgar, Calla palustris L. /oboje RFS, str. 10/), ta del imena ni bil upoštevan, ker je za obravnavo nebistven. 2 Prim.: SSKJ I, str. XVII; MFS, str. 4; RFS, str. 10; Enciklopedija okrasnih rastlin, str. XII; Travniške rastline na Slovenskem, str. 10; Leksikon rastlinskih bogastev, str. 7. 3 Prim.: Živalstvo Evrope, str. VIII, Rastline in živali okrog nas, str. 392 oz. 396; Gymnospermae, znanstveno ime za golosemenke; Nematoda znanstveno ime za gliste — oboje Leksikoni Cankarjeve založbe, Biologija, str. 69 oz. 130. ** Prim.: Slovenski pravopis 1, str. 22 § 108: latinska ali polatinjena imena. 5 Prim.: dišeči kromač (Myrrhis odorata), Moj mali svet, letnik 27, št. 7 (julij) 1995» str. 35; kozja brada (Tragopogon porrifolius), Popek, letnik I., št. 2 (april) 1995. str. 26; navadna pogačica (Trollius europaeus), Vrtnar, letnik IV., št. 2 (april) 1995, str. 31 ipd. 6 Prim.: Krätky slovnik slovenskeho jazyka, str. 27; Rječnik hrvatskog jezika, str. 881; Webster's New International Dictionary of the English Language, str. IX idr. 7 Prim.: Wahrig, Deutsches Wörterbuch, str./kolona 25~26 § 5-5-1 idr« 3 Pri navajanju zgledov pri točkah 2., 3* in *+• J© na prvem mestu navedeno ime iz MFS, za : pa sledi ime iz MFS-69. ^ Kjer so v MFS navedene soznačnice (teh je zelo malo), sem upoštevala le prvo obliko, npr. jerebika, ne pa tudi mokovec. xo Ker podrobna besedotvorna analiza vseh 8l6 (oz. 713 enobesednih) rodovnih imen presega namen prispevka, sem se pri prikazu omejila na predstavitev le najbolj tipičnih značilnosti. 11 Izpostavljenim končnim priponskim obrazilom sem v zgledih dodala tudi primere drugostopenjskih izpeljank. 12 V RFS Rhamnus pumilus. 13 Mednarodna rastlinska imena so dosledno pisana z veliko, slovenska pa, razen nekaj izjem, z malo začetnico. xl* Tako v RFS; v Enciklopediji okrasnih rastlin je navedena oblika bla- gayev volčin. 13 Tako v SSKJ I; v Rastlinskem svetu Evrope je navedena oblika Blaga- yev volčin, str. 351« Iz zapisa Blagayev volčin v MFS ni razvidno, ali gre za veliko začetnico, ker so v njej vsa slovenska imena pisana samo z veliko začetnico. 184 Jezikoslovni zapiski 1995 16 Tako v RFS, v Enciklopediji okrasnih rastlin, v SP, Pravila, str. 22 § 108. 1T Tako v Rastlinskem svetu Evrope; v SSKJ sta obe pisni dvojici izkazani kot enakovredni, čeprav je na prvem mestu navedena oblika z veliko začetnico. VIRI Andrej Martinčič, Franc Sušnik, Mala flora Slovenije, Praprotnice in semenke. — Državna založba Slovenije, Ljubljana 1984. Andrej Martinčič, Franc Sušnik, Mala flora Slovenije. - Cankarjeva založba, Ljubljana 1969« Darinka Trpin, Branko Vreš, Register flore Slovenije, Praprotnice in cvetnice. — Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1995« Roy Hay, Patrick M. Synge, Enciklopedija okrasnih rastlin. — Prevedel in priredil Vinko Strgar, Državna založba Slovenije 197^. Andrej Seliškar, Tone Wraber, Travniške rastline na Slovenskem. — Prešernova družba, Ljubljana 1986. Tomaž Petauer, Leksikon rastlinskih bogastev. - Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 1993- Dragutin Simonovič, Botanički rečnik imena biljaka. — Izdavačka ustanova Srpske akademije nauka, Beograd 1959* Gustav Hegi, Illustrirte Flora von Mitteleuropa. - München — Berlin -Hamburg (več izdaj). Martin Červenka idr., Rastlinski svet Evrope. — Mladinska knjiga, Ljubljana 1988. Wilhelm in Dorothee Eisenreich, Rastline in živali okrog nas. — Državna založba Slovenije, Ljubljana 1993* Harry Garms, Leo Borm, Živalstvo Evrope. — Mladinska knjiga, Ljubljana 1981. Silvo Kopriva, Latinska slovnica. - Državna založba Slovenije, Ljubljana 1976. Fran Bradač, Latinsko—slovenski slovar. — Državna založba Slovenije, Ljubljana 1955- Ivan Šugar, Latinsko—hrvatski i hrvatsko-latinski botanički leksikon. — Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Globus, Zagreb 1990. Mirko Divkovič, Latinsko—hrvatski rječnik. — Zagreb 1900 (Reprint 1987). Anton Dokler, Grško—slovenski slovar. — Knezoškofijski zavod sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano, Ljubljana 1915* B. Košmrlj-Levačič: Razmerje med mednarodno in slovensko ... I85 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika. — Prva knjiga (A—J) 1976, Druga knjiga (K—0) 1982, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Mladinska knjiga v Ljubljani. Petar Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. -Knjiga prva (A-J) 1971, Knjiga druga (K-poni) 1972, Knjiga treča (poni-Ž) 1973» Knjiga četvrta (kazala) 197^, Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Zagreb. Slovenski pravopis I, Pravila. - Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Državna založba, Ljubljana 1990. Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika. — Cankarjeva založba, Ljubljana 1992. Jože Toporišič, Slovenska slovnica. — Založba Obzorja, Maribor 1984. Slovar slovenskega knjižnega jezika I—V. — (A—H 1970, I—Na 1975» Ne—Pren 1980, Preo-Š 1985, T-Ž in Dodatki 1991), Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Državna založba Slovenije, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana. Grand Larousse de la langue franca i se en six volumes. — Librarie La-rousse, Paris 1971-1978. Dictionnaire de la langue francaise. — Lexis, Larousse, Paris 1991» Chambers Science and Technology Dictionary. — Cambridge University Press, Cambridge 1988. Krätky slovnik slovenskeho jazyka. — Veda, Bratislava 1987. Vladimir Anic, Rječnik hrvatskog jezika. — Novi Liber, Zagreb 1991. Gerhard Wahrig, Deutsches Wörterbuch. — Bertelsmann Lexikon—Verlag, Gütersloh 1968. Webster's New International Dictionary of the English Language. — Merriam Company, Springfield, Mass., U.S.A. 1953» Resümee CORRELATION ENTRE LA VARIANTE INTERNATIONALE ET SLOVENE DE LA SYSTEMATIQUE DES PLANTES La comparaison des variantes de denomination de la systematique botanique internationale et Slovene montre la correlation entre l'archi-tecture scientifique, consequente et logique, et l'architecture dans la langue vivante qui, tout en etant le reflet de la systematique internationale, differe souvent de celle-ci, et prouve, par lä meme, sa propre originalite, sa force creatrice de formation des mots, de leur signification et leur particularite expressive. Ceci se manifeste au niveau formell a) lorsqu'il s'agit des noms de families (il y en a 114) qui, dans la variante internationale, ne se forment qu' ä l'aide du suffixe -aceae 186 Jezikoslovni zapiski 1995 (Urtica > Urticaceae), tandis que dans la variante Slovene ils se f or-ment par le suffixe -ovkej-evke (kopriva > koprivovke), ou, rarement par -icel-nice (zlatica > zlatičnice); et encore, mais dans peu de cas, il s'agit simplement des mots au pluriel (kačji jezik > kačji jeziki). b) Les noms de genres (il y en a 916) dans la systematique internationale se forment par des suffixes (-a, -ia, -urn ...). En langue Slovene ces noms sont soit des derives (713)» soit des composes (103). Au niveau de la formation, ils peuvent etre non motives (bor, brin, ...). En ce qui concerne les noms motives, il s'agit des composes avec des prefixes {nad-, ne-, o- ...), Puis de trois autres types de composes (brinje-kaz; črnoglavka; dvoglavka) et des derives avec des suffixes -ec, -ek, -ak, ... (masculin), -ica, -ka, -IJa, ... (feminin) et -je/-evje (neutre). c) Les plus grandes differences concernent les noms internationaux des especes (il y en a 3216) — ceux-ci sont toujours des composes — et les noms Slovenes qui peuvent etre des composes (de deux ou trois mots) ou encore des derives (se referer aux exemples ä la page 180, l8l). En ce qui concerne le niveau semantique les noms Slovenes des plan-tes peuvent etre: a) des emprunts (iva = Iva, tamarisa = Tamarix, ludvigija = Ludwigia); b) des caiques (črnika = Nigella < lat. nigellus "noirätre"; kozja brada = Tragopogon < gr. trägos Ttboue" et pögön irbarbeM) c) des noms propres ä la langue Slovene, c'est ä dire sans traduction soit du sens soit de la designation des mots internationaux (kozja češnja = Rhamnus < gr. rhamnos "epine"; planika = Leontopodium < gr. leön "lion" et podion "patte"). Vladimir Nartnik UDK 808.63 - O85.3 - 25 NAGLASNA PODOBA GLAGQLSKEGA PREGIBANJA V ZBORNI SLOVENŠČINI Prikaz naglasnega pregibanja slovenskega glagola sloni na razmerju med navadnim in namernim nedoločnikom ter sedanjikom tako, da se na prvi dve nedoločniški obliki somerno navezujeta še po dve obliki velel-nika in opisnega deležnika. The presentation of stress inflection of the Slovene verb is based on the relation between the infinitive, supine and present tense so that further two forms of the imperative and two of the descriptive participle symmetrically reflect the stress of the first two basic forms. Naglasno pregibanje je sestavni del pregibanja slovenskega glagola, ki ga je za začetek koristno soočiti z ustreznim angleškim pregibanjem.1 Soočljivost v tvorjenju osnovnih glagolskih oblik enega in drugega jezika je namreč že v tem, da besednemu obrazilu -t- navadnega nedoločnika (Nav) tipa dä-t-i in namernega nedoločnika (Nam) tipa da-t zborne slovenščine (S) celo glasovno nekako ustreza opustljiva besedica to pred enotero obrušenim angleškim nedoločnikom (A) tipa give,2 medtem ko izjemoma goli slovenski sedanjiški osnovi tipa da nezvalne tretje osebe (Nez) spet ustreza izjemoma negola angleška sedanjiška osnova tipa give- s končnico -s takole:3 Nav Nam Nez (S) da-t-i > da-t > da (A) to give = to give > give-s Postopno jemanje nedoločniške končnice -i in nedoločniškega obrazila -t sedanjiški osnovi tipa da- vrh tega kaže,"4 kako so navadni in namerni nedoločnik ter nezvalni sedanjik slovenskega glagola sploh njegove osnovne tri slovarske oblike nasproti osnovnim trem slovarskim oblikam obrušenega nedoločnika tipa give, prostega preteklika (Prp) tipa gave in trpnega deležnika (Trd) tipa given angleškega glagola:5 Nav Nam Nez Prp Trd (S) da-t-i > da-t > da (— da-n) (A) give (= give > give-s) > gave > give-n 188 Jezikoslovni zapiski 1995 Angleški nezvalni končnici -s pa sicer stojijo nasproti še po štiri slovenske zvalne končnice, ena samozvalna (Saz) in tri sozvalne (Soz) za tikanje (Tik), vikanje (Vik) in onikanje (Onik), v naslednjih štirih spre-gatvah:6 Nez Saz Tik Vik Onik L da > da-m da-š das-te da-jo tudi dado 2. zdi > ždi-m ždi-š ždi-te zdi-jo tudi zde mesi > mesi-m mesi-š mesi-te mesi-jo 3- žge > žge-m žge-s žge-te žge-jo tudi žgo tone > tone-m tone-š tone-te tone-jo 4. miglja > miglja-m miglja-š miglja-te miglja-jo Glagolski zgledi se vrstijo po naglasno opazno samosvojih izglasjih nezvalnih sedanjikov na -0 za 1., na -i za 2., na -e za 3» in na -a za 4. spregatev tako, da se paroksitonične onikalne oblike 2. spregatve tipa zdi-jo lahko šireč krajšajo v oksitonične dvojnice tipa žde, paroksitonične onikalne oblike 3* spregatve tipa žge-jo pa se lahko ožeč krajšajo v oksitonične dvojnice tipa žgo,*7 pri čemer so oksitonične dvojnice tudi osnove deležjem tipa ždeč oziroma žgoč. In ker je izglas-je nezvalnega sedanjika na -0 razvidno predvsem iz razvoja v pripono -s- pred vikalno končnico -te, je vikalnost za 1. spregatev nujen dodatek osnovnim trem slovarskim oblikam takole: Nav Nam Nez Vik 1. dati dat da daste 2. zdeti ždet ždi mesiti mesit mesi 3. žgati žgat žge toniti tonit tone *\m migljati migljat miglja V. Nartnik: Naglasna podoba glagolskega pregibanja ... 189 Nezvalno-vikalno ter samo nezvalno razvrščene osnovne slovarske oblike pa so podlaga za širšo predstavitev naglasne raznoterosti osnovnega pregibanja po vseh štirih spregatvah: Nav Nam Nez Vik L dati dat da daste -dati -dat -da -daste jesti jest jš jeste vedeti vedet ve veste Z. zdeti ždet zdi spati spat spi -spati -spat -spi stati stat stoji -stati -stat -stoji topiti topit topi -topiti -topit -topi vrteti vrtet vrti ležati ležat leži držati držat drži nositi nosit nosi mesiti mesit mesi počiti počit poči videti videt vidi slišati slišat sliši 3. smeti smet sme speti spet spe žgati žgat zgß -žgati -žgat -Šge cvesti cvest cvete pasti past pase -pasti -past -pase mesti mest mete mesti mest mete zebsti zebst zebe sppsti sopst sope 190 Jezikoslovni zapiski 1995 Nav Nam Nez Vik seči seč seže reci reč reče deti det dene miniti minit mine toniti tonit tone ganiti ganit gane migniti mignit migne umeti umet ume arati orat ar je -arati -orat -arje iskati iskat išče kresati kresat krese plesati plesat pleše rezati režat reže piti pit pije kovati kovat kuje -kovati -kovat -kuje kupovati kupovat kupuje 4. imeti imet ima migljati migljat miglja mešati mešat meša pokati pokat poka Širša predstavitev osnovnega pregibanja tako razkrije najprej nedo-ločniško težnjo po vzdrževanju paroksitonicnosti zlasti pri dvozloznih osnovah raznih spregatev0 tipa mesiti > mesit, ganiti > ganit, držati > držat, plesati > plesat in mešati > mešat oziroma tipa nositi > nosit, toniti > tonit, ležati > ležat in kresati > kresat. Ob motnenju tipa cvesti > cvest, sopsti > sopst, reči > reč oziroma tipa iskati > iskat, kupovati > kupovat, migljati > migljat je nadaljnji odsev te težnje tudi vpliv predpone (-) na naglasno vejitev namernih nedoločni-kov tipa dat: -dät, spät: -spät, žgat: -žgat, past: -past, orät: -orät in kovat: -kovat nasproti nevejitvi namernih nedoločnikov tipa stat: -stat, pa tudi tipa topit: -topit, ki se mu vejitev vzpostavi šele pri navezovanju na osnovne tri do štiri slovarske oblike. Na te tri do štiri oblike se namreč navezujejo nadaljnje štiri razvojne oblike tikalnega (Tiv) in vikalnega (Viv) velelnika ter moške (Om) in ženske (Ož) oblike opisnega deležnika takole: V. Nartnik: Naglasna podoba glagoLskega pregibanja ... 191 Nav Nam Nez Tiv Viv Om Oz 1. dati dat da > daj dajte dal dala -dati -dat -da > -daj -dajte -dal -dala jesti jest je > jej jejte jedel jedla vedeti vedet ve > vedi vedite vedel vedela 2. zdeti ždet zdi > ždi ždite zdel zdela spati spat spi > spi spite spal spala -spati -spat -spi > -spi -spite -spal -spala stati stat stoji > stoj stojte stal stala -stati -stat -stoji > -stoj -stojte -stal -stala topiti topit topi > topi topite topil topila -topiti -topit -topi > -topi -topite -topil -topila vrteti vrtet vrti > vrti vrtite vrtel vrtela ležati ležat leži > leži ležite ležal ležala držati držat drži > drži držite držal držala nositi nosit nosi > nosi nosite nosil nosila mesitl mesit mesi > mesi mesite mesil mesila počiti počit poči > poči počite počil počila videti videt vidi > vidi vidite videl videla slišati slišat filfSi > sliši slišite slišal slišala 3- smeti smet smel «m^ln speti spet spe > spi spite spel spela žgati žgat zge > zgi žgite Žgal žgala -žgati -žgat -zge > -žgi -žgite -žgal -žgala cvesti cvest cvete > cveti cvetite cvetel cvetla pasti past pase > pasi pasite pasel pasla -pasti -past -pase > -pasi -pasite -pasel -pasla mesti mest mete > meti mefcLte metel metla mesti mest mete > meti metite metel metla zebsti zebst zebe > zebi zebite zebel zebla sops Li sopst sope > šopi sopite sppel sppla seči seč seže > sezi sezite segel segla reči reč reče > red recite rekel rekla 192 Jezikoslovni zapiski 1995 Nav Nam Nez Tiv Viv Qm Oz deti det dene > deni denite del dela miniti minit mine > mini minite minil mini In toniti tonit tone > toni tonite tonil tonila ganiti ganit gane > gani ganite ganil ganila migniti mignit migne > migni mignite mignil mignila tuneli umet ume > umi umite umel umela orati orat orje > ar ji orjite oral orala -orati -orat -orje > -orji -arjite -oral -orala iskati iskat išče > išči iščite iskal iskala kresati kresat krese > kresi krešite kresal kresala plesati plesat pleše > pleši plešite plesal plesala rezati režat reže > reži režite rezal rezala piti pit pije > Pij pijte pil pila kovati kovat kuje > kuj kujte koval kovala -kovati -kovat -kuje > -kuj -kujte -koval -kovala kupovati kupovat kupuje > kupuj kupujte kupoval kupovala imeti imet ima > imej imejte imel imela migljati migljat miglja > migljaj migljajte migljal migljglg mešati mešat meša > mešaj mešajte mešal mešala pokati pokat poka > pokaj pokajte pokal pokala Z navezovanjem razvojnih oblik na osnovne se vzpostavi tudi dvojno naglasno zrcaljenje med njimi. Če se namreč v oblikah velelnika rad zrcali nedoločniški naglas ob osrednjem sedanjiku (prim, plesat - pleše - pleši in kresat - krese - kresi), se v oblikah opisnega deležnika vsaj tako rad zrcali nedoločniški naglas ob osrednjem (sedanjiku in) velelni-ku (prim, mesit - mesi - mesil in nosit - nosi - nosil). In tu se naposled vzpostavi še napovedana vejitev moških oblik opisnega deležnika9 tipa topil: -topil. Zrcalne oblike opisnega deležnika pri tem zvečine nadomeščajo oblike prostega preteklika in trpnega deležnika angleškega glagola. Nasproti tem in takim oblikam pa se slovenski trpni deležnik, kakor in kolikor se pač rabi, zato vede izrazito pridevniško. Na to kaže že razhajanje med končnico opisnega deležnika -6 in končnico trpnega pa tudi tvornega deležnika -in v preprostem iskalnem vpraša- nju: ,io Koliko jih je bilo danih? Koliko jih je bilo dajočih? V. Nartnik: Naglasna podoba glagolskega pregibanja ... 193 Protistava trpnosti in tvornosti se tokrat krije tudi z vidom dveh parnih glagolov, dovršnega glagola (Dov) tipa dati in nedovršnega glagola (Ned) tipa dajati, ki bolj ali manj ustrezata angleški protistavi proste oblike nedoločnika tipa to give in opisne oblike nedoločnika tipa to be giving takole:11 Dov Ned (S) da-t-i > da- ja-t-i (A) to give > to be giv~ing Za dva slovenska glagola namreč govori že različna sprega dovršnega in nedovršnega glagola, ki jo ne glede na siceršnjo parnost določajo osnovne tri do štiri slovarske oblike tipa dati (dat da) daste z morebitnimi podoločitvami nadaljnjih štirih razvojnih oblik tipa dajati (dajat) daje, dajäj dajajte. V oklepaju je pri tem zajeta napovedljivost in s tem opustljivost katere od osnovnih treh do štirih slovarskih oblik nasproti nenapovedljivim podoločitvam za zaglavnim ločilom.1^ OPOMBE 1 V. Nartnik: Naglasna podoba osnovnih glagolnikov v knjižni slovenščini, Slava VII/1, Ljubljana 1994, 4l. 2 W. W. Derbyshire: A Basic Reference Grammar of Slovene, Columbus 1993, 65 in 66. 3 J. Smolska - A. Zawadzka: Gramatyka jezyka angielskiego, Warszawa 1992, 87. n J. Toporišič: Slovenska slovnica, Maribor 1984, 285. 5 Glej op. 3, 90 in 91. 6 V. Nartnik: Poskus postopne obravnave slovenske sprege, Jezik in slovstvo XXVI/1, Ljubljana 1980/81, 28. T J. Toporišič: Naglasni in oblikoslovni tipi v akademijskem slovarju slovenskega knjižnega jezika, Jezik in slovstvo XI/5, Ljubljana 1966, 159. 8 Glej op. 7, 160. 9 A. Bajec - R. Kolarič - M. Rupel: Slovenska slovnica, Ljubljana 1956, 194. 10 Glej op. 4, 480. 11 E. H. Stephanides: A Contrastive Study of the English and the Hungarian Infinitive, v: Studies in English and Hungarian Linguistics, Budapest I98O, 93. 194 Jezikoslovni zapiski 1995 12 V. Nartnik: Obravnava naglasnih dvojnic v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, v: Rječnik i društvo. Zbornik radova sa znanstvenog sku-pa o leksikografiji i leksikologiji održanog H-I3. X. 1989. u Zagrebu, Zagreb 1993, 273. Summary THE TREATMENT OF ACCENTUATION DOUBLETS IN THE DSLL Stress inflection is a component part of the Slovene verb inflection and its presentation starts from the relation between the infinitive, supine and present tense as the basic three dictionary forms. To these three basic forms - arranged on evidence of four present tense conjugations - two in stress symmetrical forms of the imperative and two of the descriptive participle are related. So both the forms of the imperative being placed immediately after the central present tense form (e. g. plesati - plesat - pleše - pleši - plešite resp. kresati -kresat - krese - kresi - krešite) and the forms of the descriptive participle being placed after the present tense and imperative forms (e. g. mesiti - mesit - mesi - mesi - mesite - mesil - mesila resp. nositi - nosit - nosi - nosi - nosite - nosil - nosila) use to reflect symmetrically the stress of the first two basic forms, the infinitive and supine. Contrary to endings of the descriptive participle the active and the passive participle have adjectival endings, whereas the different inflection of perfective and imperf ective verbal aspect in turn points to two independent paradigms. Francka Premk UDK 809-242 - 521.1 : 808.63 - 521.1 223.2 : 82.03 MANA, TA KRUH TIGA LEBNA Globinska sinhrona in diahrona raziskava besede mana V pomenskem jedru nekaterih pradavnih besed, slovenskih sposojenk iz bibličnih jezikov, je zasnova, iz katere so nekaj tisočletij nastajale številne pomensko ozko povezane besede in besedne zveze. Ti pomeni se prepletajo in se prekrivajo, njihova soodvisnost pa je današnjemu bralcu besedil iz šestnajstega stoletja močno prikrita. Želimo spoznati te vzročnosti, kako in zakaj se ontološko sorodne besede obnašajo v besednih zvezah in v sobesedilu enako oziroma na podoben način, kam segajo nekatere jezikovne povezave. Še posebno je to zanimivo, ko se zavemo, kako daleč segajo korenine povsem običajega besednega fonda; da je iz davno vsajenega semena vzklil celo naš vsakdanji kruh. The loanword mana appears in two lexical dublets as Man and Mana by Slovene protestant writors. The paper tries to explain historical development of this word suggesting a new approach to its etymology. Pri načrtovanju slovarja slovenskih reformacijskih piscev se je treba ustaviti pri pomensko povsem sorodnih, čeprav po glasovni podobi različnih besedah, kot so: mana, seme, žito, kruh, život (v obeh pomenih 'telo' in 'leben' ['življenje']), telo, meso, jed (ieid), špiža (fhpisha), of er (offer), Krisus, kri in iz kulturnozgodovinskih pričevanj ugotoviti, kaj je neposredno vplivalo na njihovo medsebojno razmerje in razvoj. Pri t. i. biblicizmih in besedah, ki so z njimi v pomenski povezavi, je treba temeljito vsestransko analizirati izhodiščno hebrejsko ali semitsko besedo oz. nakazati še starejše predsemitsko besedno deblo. Če hočemo razvojno raziskovati vse pomene besede kruh, moramo vsestransko globinsko presvetliti besedo mana v 16. stoletju v obeh zapisih man in mana. Prav ta internacionalizem, ki so ga sprejeli v svoj jezikovni sistem številni jeziki, skriva v svoji jezikovni strukturi zasnovo sintagmatskih odnosov, kot so: vsakdanji kruh, kruh ubogih in druge nadaljnje besednozvezne in pomenske zanimivosti. V ospredju naše pozornosti so številna, z omenjenimi neposredno vzročno povezana etimološka preverjanja. Kot nenavaden naravosloven pojav so skušali razložiti samo besedo na veliko načinov, vendar nobena teorija ni popolnoma zanesljiva niti dokončna. Ta razprava ima namen: a) podati obe jezikovni podobi (šestnajsto stoletje izkazuje dve dubletni obliki: man in mana) in niz definicij te besede v prevodih slovenskih reformacijskih piscev: P. Trubarja, J. Dalmatina, S. Krelja in J. Juričiča; in s pomočjo najrazličnejših kulturnozgodovinskih virov 196 Jezikoslovni zapiski 1995 posredovati njene lastnosti; sem sodi še prikaz njenih pojavitev, shranjevanja, spreminjanja njene substance s spreminjanjem človekovega odnosa. Starozavezna in kristološka tradicija; b) ugotoviti notranje razmerje med besedo mana in kruh; (kruh ubogih); c) s pritegnitvijo različnih leksikoloških virov (slovarjev, listkovnega gradiva) predstaviti najbolj ustaljeno mnenje etimologov in zgodovinarjev, da mana izvira iz vprašalnice kaj je to?; se poglobiti v upravičenost te uveljavljene razlage ob preverjanju novih etimoloških rešitev tega perečega vprašanja; d) omeniti simboliko mane 'zjutraj' in druge nenaključne zanimivosti v zvezi s sporočilnostjo bibličnega besedila in črkovne podobe oz. številčne vrednosti izvirne besede; in z novimi t. i. znanstvenimi odkritji o mani kot pojavu; e) zastaviti vprašanje o sorodnosti biblijske mane s pomensko sorodno enakozvočno besedo oziroma besedno osnovo v prastarih nesemitskih kulturah. a) Leksikološke definicije mane so si podobne, vendar nikoli povsem enovite. To dokazuje, da gre za povsem nenavadno, težko opredeljivo in večplastno besedo, ki je kot prapojav in prasimbol v lepi umetnosti od nekdaj tešil ustvarjalnega duha. Kristološko tolmačenje izhaja iz staro-testamentskega. Navedimo, kje se v bibličnih virih mana pojavlja. Starozavezna tradicija: njen pojav 2 Mz 16, 15; V Mz 8, 3,16; Ps 78, 24,25; Mdr 16, 31; priprava 2 Mz 16, 32; IV Mz 11, 8; shranjevanje IV Mz 11, 7; prenehanje spreminjanja njene substance s spreminjanjem človekovega odnosa Joz 5» 12; mesijanska pričakovanja Joz 5» 12. Novozavezna, kristološka tradicija: Jn 6, 31,32,35,49,58,59; I Kor 10, 3,6; Raz 2, 17. Slovarji navajajo različne, navadno medsebojno povezane, dopolnjujoče se, zanimive definicije besede mana. Navedimo nekatere. SSKJ (II, 683) omenja medsebojno povezana pomena 1. in 2.: 1. sladek sok nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice: čebele nabirajo mano; hojeva mana; listna mana. 2. po Bibliji snov, ki jo je Bog pošiljal Izraelcem za hrano.1 F. Premk: Mana, ta kruh tiga lebna 197 Zanimivo homonimno, tudi pomensko slično povezavo (med rastlinjem, semenom) nudita besedi listkovnega Vodnikovega Slovenskega Besednjaka: 1. mana der Honigthau, medena rosa (46/la) in 2. mana die Blätterlese, liftna pafha (19/2b). J. Jastrov Dictionary of the Targumim, Talmud Babli, Yerushalmi and Midrashic Literature pravi: jn I portion, food for creatures (porcija, hrana za [zemeljska bitja]); sintagma frjix jnn 'okel haman 'jesti mano' pomeni v prenesenem smislu: 'ne skrbi za jutrišnji dan' (not troubling themselves about tomorrow. 796)a V istem viru beremo o dubletni obliki xj/j (man'a): HM a days support ('dnevna preskrba s hrano'). Tukaj je že zapisan pomen 'dnevni'. Targ. some ed. (targum, v nekaterih izdajah) xw. .3 J. Štajnberg Milon Hatenak. Mano verjetno izloča tako imenovane manaste tamariske. (472) J. Štajnberg nadalje govori o dveh rastlinah: Nalococus serpentinus in Trabutina mannipara, katerih sladki nektar je hrana puščavskih beduinov. Zaradi pikov ščitastih uši (košenika) se izloča tekočina in kaplja na tla. Izraelcem je bila ta naravna, vendar njim neznana in nenavadna hrana znamenje posebnega božjega vodenja pri izhodu iz Egipta. Jahve sam pomaga svojemu ljudstvu. (k72)H Battisti-Alessio pa pravi, da je prvotni pomen hebr. mana domnevno Lecanora esculenta. (Ill, 2351)5 A. E. Guinness Mysteries of Bible: The Israelites called the bread manna. (Izraelci so imenovali kruh mana.) Opis pa je takšen: bil je kot koriandrovo seme, belo z okusom oblata, mlinca, vaflja, hostije. Grški menihi, živeči v prvih stoletjih našega štetja, so verjeli, da je bila mana izloček insektov, živečih v lubju tamariskinega drevesa, to je puščavskega grma. Insekti izločajo sladko tekočino, ki se zgosti v lepljiv strdek/* Pa še nekaj o tamariski. Tamariska je zimzeleni grm ali drevo z zelo majhnimi listi in drobnimi cveti. (SSKJ V, 28)T b) Ugotavljanje notranjega razmerja med besedo mana in kruh je večstopenjsko; ne more biti samo enoplastno, na ravni človekove čutne zaznave. Da bi najrazličnejše zorne kote bolje predstavili, se bomo k temu problemu vedno znova vračali. Z našimi čutili dojemljive lastnosti opozarjajo na najnižjo raven spoznavanja: kruh, pečeno živilo iz moke (SSKJ II, 451)B; za dojemanje njene prave narave pa je pomembnejša njena notranja prabit. V jezikoslovju govorimo o njeni simboliki. Ta pa je neločljivo vezana na simboliko kruha, saj je mana njegov pral i k, predhodnik (čeprav v navideznem paradoksu človeške časovnosti) kruha: M. Križ-man Rječnik biblijske teologije: mana je bila priprava na istinski kruh s neba, kojemu je navještaj i pral i k.9 198 Jezikoslovni zapiski 1995 Če bi jo hoteli še dodatno definirati po izkustveni plati, je bila kot trdna voda, ki ne spremeni svojega agregatnega stanja; ni se stopila, prešla pa je v svoj amorfni neobstoj. tudi se nI stopila tista lahko topljiva ledu podobna nebeška jed. Mdr. 19, 21 (v prevodu Slaviča: II, 676) H. Haag Bibel-Lexikon: Mana je bila prozorna, bela. (1091)10 A. Grabner-Haider - J. Krašovec Biblični leksikon (BL): mana hebr. man čudežna jed Izraelcev na potovanju po puščavi (mana in pozneje prepelice), je bila zrnata in drobna kot srež, podobna koriandrovemu semenu, bela ali rumenkasta in je imela okus po medenem kolaču. Mleli so jo in drobili, kuhal i in pekli.11 Iz biblijskega besedila 2 Mz 16 razberemo: V začetku je imela mana prijeten okus, podoben medenjaku, nato pa se jim je zdela suha. (k Mz 11,6-9) F. Weinreb (iz Ex. l6; 14-15) ...okrogla in majhna kot rosa na deželi... Mose aber sprach zu ihnen: Es ist das Brot, das euch der Herr zu essen gegeben hat^ Sarajevska Hagada govori o kruhu z neba. Rokopis Sarajevske Hagade je nastal okrog leta 1350 v severni Španiji. Izročilo o kruhu z neba je bilo še zelo živo. E. Werber pravi, da je slikar kljub svojemu nedvomnemu geobotaničnemu znanju naslikal sredi puščave dve drevesi zato, ker je poznal nekatere razlage o mani kot o kapljah otrdele smole, ki jo neke žuželke mečejo z dreves. E. Werber opisuje sliko v Sarajevski Haga-di z upodobitvijo mane takole: U levom uglu Moše i Aharon nose u posudi nešto m°ne da ga prinesu na uvid i spornen pred Bogom i naraštajima. 0. Keel govori o mani kot o žitu z neba Himmelsgetreide in o nebeški in angelski jedi Himmels- in Engelspeise.13 Besednozvezna razmerja s kruh Pogoste definicije mane so v (sinonimnih) besednih zvezah: nebeško žito, čudežni kruh - kruh močnih (prim. Ps 103,20), angelska jed (Mdr 16, 20), Ps 78, 23-29, 2 Mz 16, 4, 1 Kor 10, 3- (Krašovec - H. Gross - H. Rein-elt Psalml (283). Podobno ima tudi poljski Slownik polszczyzny XVI wieku XIII, Wroclaw - Warszawa - Krakow 1966, 1^5- Manna 1. Wedlug Starego Testamentu pokarm zeslany przez Boga Zydom na puszczy; panis angelo-rum...(lk5)* Wyrazenia niebieska manna (146). F. Premk: Mana, ta kruh tiga lebna 199 Oglejmo si jezikovno podobo mane v besedišču 16. stoletja. Listkovno gradivo za slovar slovenskih reformacijskih piscev izpričuje, da je bila pri slovenskih protestantih še živa prvobitnejša hebrejska oblika besede man in bo v slovarju upoštevana obenem z njeno dvojnico mana kot samostojno geslo. Obe gesli bodo povezovale vodnike (mana prim, man in man prim. mana). Na vprašanje, zakaj ima mana pri slovenskih reformacijskih piscih obe jezikovni podobi, ni težko odgovoriti: zato, ker je tako tudi v hebrejskih pisnih virih. Pogostejša in prvotnejša pa je oblika man in je kot v hebrejščini moškega spola. kruh, kateri je od Neba prilhal, ta kruh tiga lebna ('Kruh večnega življenja9), ta Nebeshki Kruh, ta Angelski Kruh. Skrivnostnost in dvojnost je zaznavna v samem simbolu. DB III, 138 a: Kateri premore, timu hozhem je£t dati jefti od te fkrivene Manne, inu hozhem njemu dati enu dobru prizhovanje. DB III, 51 a: Letu je ta kruh, kateri je od Neba prilhal: Nikar kakor £0 vaThi Ozheti Manno jedli, inu £0 vmerli... Kateri leta kruh jej, ta bo snivel vekoma* DB III, 50 b: Va£hi Ozheti £0 Manno jedli v'pu£zhavi, inu £0 vmerli. Letu je ta kruh, kateri od Neba pride. Ob tem besedilu smo priča pravemu pretoku semantične vrednosti sporočila. Ni potrebna nikakršna mistična špekulacija: vsebina je povsem konkreten izraz prehoda v neobstoj na eni strani in v večnost na drugi. To navidez paradoksno besedilo bi lahko tolmačili tako: zaradi svoje nevere izraelski otroci niso prestali preizkušnje; prevarali so se zaradi svoje lastne nevere. Svetopisemski viri posredujejo spreminjanje njenih lastnosti. 200 Jezikoslovni zapiski 1995 Mana - meso Po k Mz 11 je ljudstvo dobilo prepelice šele, ko se je naveličalo mane. Zanimiva je istozvočnica mana M. Fasmer, ESRJ: iskušenie, primanka, sr. obmän, mani t' (566).±L* DB III, 50 b: Nafhi Ozheti £o Manno jedli v'PuTzhavi... kakor ft o ji pifsanu: On je nym od Neba kruh dajal k9jedi... Jesus pak je djal knyrn: left Firn ta kruh tiga lebna... Inu ie puftil deshyti ta Man na nee, de ta ilti leide, Inu ie nim dal ta Nebeshki Kruh. (TPs 1566, 141 b ; Ps 78, 25) Mana v pomenu •hrana* //7 mn » man, mana (s sufiksom. Ges. I878, 178) Manna, die wunder- bare Nahrung der Israeliten in der Wüste Neh 9,20 nebeško žito; Ps 78, 24 nebeški kruh (Neh 9, 20). „myh ustom nisi odrekel mane svoje. (BIB 453) Zveze s Shpysba ta Nebeška fpisha (JPo, 63 a) Inu sledni zhlouik ie ieidil ta Angelski Kruh, Inu ie nim poslal to Shpysho po obilno!ti. TPs 1566, 141 b (Ps 78, 26 iz DB HI, 50 b) Torej bi bila lahko tudi vseobsegajoča definicija: mana, ta kruh tiga lebna. Eshatološka pričakovanja / duhovna hrana Mana kot telesna hrana prehaja v duhovno hrano. Tako mesiansko pričakovanje - mesianski (odrešeniški) kruh in kristološko preko mane -Kristusa pot v nesmrtnost. Evharistija. (Lu. opferfleisch 1 Kor 10,1-22). Nana in bodočnost Rječnik simbola pravi: žito s neba i kruh andela... Ta čudežna hrana ni mogla enostavno izginiti s sveta. V rabinskih spisih je zapisano, da F. Premk: Mana, ta kruh tiga lebna 201 je zdaj mana skrita na nebu in ohranjena za pravičnike. Ponovno bo padla na zemljo, ko se pojavi Mesias, novi Mojzes za novi izhod (iz Egipta). Prim. Raz. 2, 17: Zmagovalcu bom dal skrivno mano. (RS 385).15 Bibel-Lexikon: Mana je bila podoba zakramenta svetega Rešnjega Telesa, torej res duhovna jed (v prevodu Slaviča: 1 Kor 10,1-22, op. 3.)16 Postavljena v doživljajski okvir (1 Kor 10,11) Vse to se je pa z njimi zgodilo kot podoba in je bilo zapisano v svarilo nam, ki smo doživeli dopolnitev časov. (Slavic IV, 51*0 Pomeni, ki jih pripisujejo mani judovski in krščanski pisci Kot je izpričano v Chevalier J. - Gheerbrant A. Rječnik simbola: so judovski in krščanski pisci temu simbolu pripisovali bogate pomene: Filon v njej (v mani) vidi tip logosa in nebeško hrano duš. V Jan. 6, 31~35 je prava mana kruh Evharistije, kruh Božji, ki se spušča z neba in daje življenje, kruh življenja. Po apostolu Pavlu, Korinčanom (1 Kor, 10, 11-35) so cerkveni očetje ugotovili smiselno vrednost edinstvenega soglasja osnovne teme. Kot so Hebrejci jedli to čudežno hrano in so lahko kljub temu postali takoj po tem neverniki, tako krščanski neofi-ti ne morejo pričakovati, da jih bo evharistični kruh zagotovo ščitil pred vsakršnim padcem.1"7 V tem simbolu je skrita podobna nevarnost, kot so bila za Adama rajska semena (jabolka). Določena paradoksija, izhajajoča iz človekove nenasitnosti in objestnosti. Torej je mana oblika introspektivne realnosti, ki se spreminja s spreminjanjem človekovega odnosa do sveta. Nekaj podobnega, čeprav ne istovetnega je s simbolom semena: moško in žensko seme. Nana je dobro seme, iz katerega vzklije dobro ali zlo. Trubarjevo razlikovanje med ženskim semenom in moškim semenom neverjetno pritegne in utegne biti izvirno, se pravi, vezano na izvirnik. K temu se bomo mimogrede še vrnili. Žensko seme redno pomeni sinonim za Kristusa, (prim. Trubar, Catechismus, 169; prim. M. Smolik, 121). Moško seme pa mu pomeni grešnega človeka...lB Mimogrede omenimo, da je hebrejsko tn (man, 'mana') moškega spola. Ob podobi semena so v hebrejski Bibliji pridevniške izpeljanke kot ODorrn mehuspäs iz besednega jedra 'seme'. Besedo mana najdemo v motivacijskem okolju besed, ki so bodisi hapaxlegomena ali se v Biblia Hebraica Stuttgartensia (BBS), pojavljajo povsem poredko: 1 ODonn mehuspäs (etwas feines kornartiges, nekaj nežnega [rahlega] kot seme); etwas Abgeschupptes Schuppenartiges (nekaj luskinastega ali podobnega kosmičem) Oblika ooonn mehuspäs je pasivna deležni- ška oblika (part, pass.) od oson huspäs (Ges. 2&7).1"9 202 Jezikoslovni zapiski 1995 2 71 gäd 'okroglo koriandrovo seme v velikosti poprovega semena' (Ges. 1^7). Coriander, mit dessen runden Saamenkörnern, von der Grösse eines Pfefferkorns (2 Mz 16, 3; 4 Mz 11, 7)» (Koriander, s svojimi okroglimi semeni, v velikosti poprovega semena. (2 Mz 16, 3; 4 Mz 11, 7) Prim, arabska ustreznica pomeni 'seme*. Pisno in zvočno homonimna beseda v gäd pomeni v prvem pomenu das Glück, das Zugeteilte (sreča, to, kar je človeku dodeljeno), pomenska povezava z mano, tako besedna kot znotraj besedila, je očitna.30 V drugem pomenu pomeni jj gäd 'človek'; aH je zgolj naključje, da v nemščini der Mann pomeni 'človek' in je v NZ pomen mane tudi 'človek'. Poglejmo, kako pa je v sanskrtu: H. Uedek - V. Baskin Rečnik paganskih religija: Manu3- Sanskritska reč koja znači čovek i odnosi se na niz predaka čovečanstva...(202)2:L 3 umn /VWDX .sapplhit bidebaš WJV9X < ,~rax sappah Kuchen, 'okus kot medeni kolač' (2 Mz 16, 31)-^ Navedimo dve znanstveni odkritji v zvezi z mano. Leta 1927 se je posebna strokovna odprava posvetila na Sinajskem polotoku raziskovanju mane kot preverljivega naravnega pojava in so menili, da nastane ta nedoumljiva snov iz tamariske, po tem, ko jo predelajo žuželke...(so) poimenovali hrano kot v 2 Mz 16 sadež mana. Beduini jo uživajo še danes.23 Želja po senzacionalnosti lahko prinese pod plaščem znanosti neverjetne rezultate. Na ravni ostroumne fantastike so številne špekulacije, ki razlagajo človeškemu razumu povsem nedosegljive dogodke iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz, Exodus). Prava uganka so dokaj nova odkritja, ki jih navaja v svoji izredni in monumentalni knjigi F. Okič, Razpoke časa: Leta 1978 sta ameriška raziskovalca George Sasson in Rodneg Dale na podlagi apokrifne knjige Zohar napravila model skrinje zaveze in prišla do presenetljivega rezultata: skrinja zaveze je bila zares visokotehnična naprava, kakršna še ni izdelana v naši civilizaciji. Ugotovila sta, da mana, s katero so se hranili Izraelci v puščavi, ni padala z neba, ampak jo je proizvajala tehnična naprava - skrinje zaveze...Tehnologijo njene (skrinje zaveze) izdelave je vsekakor Mojzes prinesel iz Egipta in je povezana s tehnologijo pradavnih egipčanskih civilizatorjev... F. Okič utemeljuje tudi stroge predpise v zvezi s skrinjo zaveze 2 Mz, 26: Ne približujte se bliže! s tem, da bi tistega, ki svarila ne bi spoštoval, doletela smrt zaradi električnega udara ali zaradi seva-nja...Tega, da so Egipčani poznali radioaktivnost, egiptologi ne zanikajo, skrinja zaveze pa vsebuje tehnološki postopek, ki nikakor ni nastal med puščavskimi nomadih F. Premk: Mana, ta kruh tiga lebna 203 Besedo Mana sicer res najdemo pri Egipčanih. E. A. Wallis BUDGE An Egyptian Hieroglyphic Dictionary, mäna daily intercourse, familiarity, daily work; man-t daily food or provisions. (2&7)25 Takih egipčanskih besed v hebrejski Bibliji (BH) ni tako malo. Pomislimo na besede, ki jih Dalmatin omenja v marginalijah ob hebrejskih tujkah orientalskega (egipčanskega) izvora: abrek. Leta je te Deshele Ozha... hebrejsko Abrecht... DB I. 27b. Prim. Lu. egyptisches Wort, das mit: die Knie beugen, genua flectere, u. dgl. übersetzt wird. (I, 107)a6 Tej egipčanski razlagi besede mana je v oporo zgodovinsko dejstvo, da je šla z Mojzesom iz Egipta tudi množica preprostejših ljudi egipčanskega porekla. Ti so torej omenjeno poimenovanje za vsakodnevno hrano poznali. Po sporočilu J. Stabeja, Kruh ubogih, je celo gomoljasti predhodnik današnjega krompirja lotos egipčanskega porekla.2T Zanimiva in dokaj prepričljiva je misel, da bi lahko primerjal i zamotanost natančno tehnično opredeljene in dognane skrinje zaveze z uganko, ki jo arhitektom predstavljajo egipčanske piramide. Z nomadskimi plemeni so potovali ljudje, inicirani v današnjemu človeku nepojmljive znanstvene skrivnosti. Mojzes se je šolal pri faraonu. Da pa bi mano proizvajala tehnična naprava - skrinja za veze...sodi kljub nedvomno visoki tehnološki ravni Starega Egipta, med zgoraj omenjene zanimive, a ne dovolj prepričljive znanstvene špekulacije. Verjetneje prihaja iz eg. osnova besede. Besedna osnova man- je v egipčanščini dokaj pomembna, saj je poznana tudi v toponomastiki. Manu U egipatskoj religiji planina gde zalazi sunce i iza ko je se Ha bog sunca rada svake zore.z& d) Zjutraj Izraelci so našli mano zjutraj v puščavi. Simbol mane ontološko, znotraj besedila dobiva tudi pomen 'zgodaj', 'zjutraj', 'pravočasno'. Vsako jutro so morali nabrati, kolikor so potrebovali za tisti dan. Kar so kljub Mojzesovi prepovedi shranili za naslednji dan, se je pokvarilo. (BL, 429)29 Torej bi lahko rekli: dobra mana je jutranja, pravočasna, sprotna, spontana, živa mana, slaba mana pa je večerna, iz zaloge, mrtva mana. Ta pomen navaja tudi J. Bellosztenecz Gazophylacium. (76I)30 Manna Hos melleus matutinus, mana, kruh nebefzki, nebefzka rofza. 2. lepa duha, ka iz mertveh tel, ali grobovfz. lydih izhaja. Greg. Turon.30 204 Jezikoslovni zapiski 1995 Omembe vredno je latinsko mane 'jutro, zjutraj'. Pri starih Izraelcih je bila izjema sobota, dan počitka. Ker pa na sobotni dan mana ni padala, so jo morali dan poprej nabrati dvojno mero. V trajen spomin na ta dogodek naj bi večjo količino mane postavili v svetišče pred YHWH (BOŽJE IME). Motivika mane je navdihovala tuje pa tudi naše umetnike pisane in vezane besede. Ob pravočasni (vsakodnevni, jutranji...) mani in njenem protipolu - zapozneli večerni mani, torej strogi pogojenosti vsega živega, se spomnimo navidez povsem igrivo lahkotne pesmi Dekletom, našega velikega pesnika F. Prešerna, ki pravi, da je treba mano nabrati pravočasno.31 Padala nebeška mana Izraelcem Je v puščavi; zginila je ak' pobrana ni bila ob uri pravi In nadalje: Roža, rosa ino mana vaša je mladost, dekleta! Ta vsebina, če jo poglobimo oz. razširimo, spominja na sporočilo prvega psalma: človek, ki dela vse ob pravem času, je kot drevo, ki nikoli ne uvene.32 Lahko pa je Prešeren, kot vsi geniji, s svojo pesniško intuicijo zaslutil nebeške dimenzije pojma mana in njenih vibracij. Te pa se pretakajo tudi zunaj časoprostora, kot to zaznava S. R. Hirsch v svojem prevodu psalmov The Psalms govoreč o ...substanci, poslani z neba, natanko v taki količini, kot je bilo potrebno za vsako posamezno družino. S. R. Hirsch poimenuje mano dar Božje previdnosti v najčistejšem pomenu besede, (a gift of Divine providence in the truest sense of the word). Nadalje pravi, da mana ni bila hrana, ki so si jo želeli, ni bilo običajno zemeljsko zrno, posejano in požeto s človeškimi rokami, temveč je bila nebeška hrana (food, produced by Heaven itself), hrana, napravljena prav v Nebesih, da bi potešila človeka. Ta hrana je imela dvojno naravo, saj je bila tako eterična, skoraj duhovna, da so jo imenovali angelski kruh, kruh, namenjen višjim bitjem. Hrana je padala nepretrgoma in jih je popolnoma nasitila.33 Novotestamentski interpretaciji mane Trubarja in Dalmatina Razodetje II, 18 sta zelo pomembni za njuno dojemanje pomenskega jedra, še natančneje substance te besede. Dalmatin (Raz. II, 8, DB III, 138a) Kateri *premore (marg. ali oblada) timu hozhem je£t dati, od lefsä tiga lebna, kateri je vTredi Boshjiga Paradisha. Dati v tem primeru pomeni 'dati jesti': F. Premk: Mana, ta kruh tiga lebna 205 Primerjali bomo z M. Luther Biblija Die gantze Heilige Schrift. (Lu.). Wer vberwindet / dem wil ich zu essen geben von dem holtz des Lebens / das im Paradis Gottes ist. (III, 2^76) P. Trubar Rerodiuene S. lansha (II, 12, TT 1577, Zjk) govori v zvezi z mano o zmagi nad drugo smrtjo: Kateri bo premogel, timu £e ne bo nishter shaliga fturilu od te druge Smerti. Lu. Wer vberwindet / dem soll kein leid geschehen von dem andern Tode. (Lu. III, 2^76) To lahko tudi tolmačimo: zaužil bo mano, eliksir večnega življenja, sad drevesa življenja. Razodetje II, 18: Za razliko od Luthra, ki govori o mani z njenim pravim imenom Manna, P. Trubar v Rerodiuene S. lansha II, 18 (TT 1577, 275, T 3) izjemoma poimenuje mano s parafrazo skriuni nebeshki kruh: Kateri bo premogel, timu hozho dati ieiSti od tiga skriuniga nebeshkiga kruha, inu nemu hozho dati en beil kamen, inu na kamenu enu nouu Ime £api££anu, kateru nifzhe ne £na, £amuzh kir nee pryme. Prim. M. Luther, Biblija Vie gantze Heilige Schrift. Wittenberg 14^5-(Lu. III, 2*177): Wer vberwindet / dem wil ich zu essen geben von dem verborgen Manna / vnd wil jm geben ein gut Zeugnis / vnd mit dem zeugnis einen newen Namen geschrieben / welchen niemand kennet / denn der jn empfehet. Mesijanska pričakovanja so tudi pričakovanja novega spusta mane; messiah bo prinesel univerzalno bratstvo in mir na zemljo. Mana pomeni tudi 'znamenje* F. Weinreb Der Göttliche Bauplan der Welt. Der Sinn der Bibel nach der ältesten jüdischen Überlieferung opozarja na dvosmerno delovanje mane, ko pravi, da je mana znamenje, kdor od mane živi, ga mana označuje.3* A. Grabner-Haider - J. Krašovec, Biblični leksikon pravi, da je hkrati uživanje mane nazorna utemeljitev sobotne zapovedi. ...Judje pričakujejo mano kot jed na koncu časov. (BL 430)33 206 Jezikoslovni zapiski 1995 Krščansko, novazavezavezno tolmačenje Krščansko, novozavezavezno tolmačenje pravi: Mana je Jezus. Jezus sebe označuje kot pravi kruh (Jn 6, 32, 48). Mana je vnaprejšnja podoba evharistije (1 Kor, 10) in zveličanja (Raz. 2, 17). Nana in vera Globinska analiza besede mana ne sme prezreti glasovno in pomensko podobnih besed, pa tudi ne dejstva, da so hebrejske črke hkrati tudi številke. Kaj lahko povedo anagrami oz. zasuk črk v besedi? Kot vemo, je bila vera ljudi oz. njena odsotnost (odmik, obrat stran od vere) pobuda za padanje mane. To je izpričano v samem pomenskem jedru hebrejske besede: Xjft mana' 'vera' v obratni smeri x>2 lti)n* 'aman', jnxn heemin 'verjeti', 'verovati'. Nadalje opozorimo na število štirideset, to je na biblično število: štirideset dni puščave (Elija, Jezus), štirideset let (Mojzes in njegovi hodijo po puščavi) in toliko časa pada mana. Štirideset pa je tudi številčna vrednost hebrejske črke n (mem), to je prve črke v besedi mana: Izraelcem je bila mana hrana 40 let in je prenehala, ko so dospeli v obljubljeno deželo Kanaan. KPo 1567: Tako je Bog tudi zhudno shivil s'Manno te Israelzhizhe v puTzhavi ftiridefet Let, Tiga Proroka Eliafa fkusi vrana inu to vduvo. Kratko: Kateri Zhlovik £e Boga boij...tiga Bog nigdar ne sapuTti. (CXXVIIIb) JPo 1587, 100a: Tako ie Bog tudi te Israelske Otroke zhudno Smanno shiuil Vpufzhaui shtiridefet let. Pri ugotavljanju visoke frekvence (pogostost pojavitev) korena /# mn v BHS, moramo navesti še pomene: run mänäh 'šteti' jn min 'od' (predlog),'del'; 'kot' (veznik) pri primerniškem stopnjevanju: 'bolj kot' (nad 500-x). Ker je mana tudi 'porcija', 'del' morda preko 'štetja' ( nin mänäh 'šteti') lahko prodremo globlje v pomenske povezave. M. Dahood omenja men - how manny (Ps 45, 10), mänä, möne construct, plur. parte, of manä 'to count9, mänitä 'you exchenged' (II, I5O).36 Črkovna ubranost zgovorno priča o popolni dognanosti zapisa, iz katerega je mogoče razbirati plast za plastjo skrivne simbolike. 0 strogo odbrani numericni povezavi črk/številk v manjše din večje jezikovne enote v BHS je bil govor na mednarodnem kongresu o eksaktni numerologiji Hebrejske Biblije leta 1986 v Jeruzalemu. Kako pa je z mano in z dual i stično naravnanostjo BHS? Če omenimo kabal i stično (to je, vezano na izročilo) štetje (črkovnih števk [cifer]), seštevki zgovorno pričajo, da je pot iz Egipta v obljubljeno deželo Kanaan pot iz dvojnosti (anxxj Micraim = 2 [ D mem/črka F. Premk: Mana, ta kruh tiga lebna 207 m 40 + * cade/črka c 90 + "V reš/črka r 200 + Y jod/črka j 10 + končni d mem/črka m 40] skozi vrata = 4 v enost ( jxjp Kanaan = k [ P /kuf črka q 100 + i /nun črka n 50 + ^ /alef črka a 1 + ? /nun črka n 50). Na nenaključno eksaktno numerično zgradbo črk-številk v bibličnem besedilu opozarja F. Weinreb in to zelo podrobno dokazuje z izračuni v Der Göttliche Bauplan der Welt. Der Sinn der Bibel nach der ältesten jüdischen Überlieferung.3,1' Če v izvirni pisavi zapišemo to pot, odvijajočo se v smeri Micraim > Kanaan (;xjp < Dnxtt), je izhodiščna, prva črka n (m), končna, ciljna pa j (končni n), kar da skupaj zapis //d (man, 'mana').30 Opozorjeno je na razmerje: mana : seme : kruh : meso : otroci : Božja beseda : telo : žito : Kristus : evharistija : večnost : eter. Angelska mera stoji nasproti človeški meri. Vmes so eoni. Simboli: seme - božja beseda; vizija neiisahljivosti, večnosti To dobro Teme Kai ie to dobro feme alli p£henica1 Otroci Bosni j, pravi brumni kar£cheniki... (KPo 1567, LXXXTTTTb) To Seme te Pshenice ...bi v£im to Seme gmain bilo... Kai ie to dobro Seme te Pshenice? To £0 Boshy Otroci, praui brumni Ker£zheniki, od katerih S. Petar gouori: Liubite edan drusiga is zhi£tiga £arca, kakor ti druguzhroieni, nikar skusi minuzhe, tamuzh neminuzhe £eme, to ie, skusi shiuo Boshyo be£edo. JPo 1587, 63a Homer Hebrejski termin homer je mera 'tovor za enega osla' (pribl. 229 litrov) Mz 4,11 Deset homerov - izraz njihove nenasitnosti. BeTeda Boshija Be£eda Boshija £e ie dosdai predigovala inu pov £im £vetu da bi £e obenimu ne mankalu te nebe£ke £pishe, inu bi v£i to £eme sa £e imeli, kakor ti 208 Jezikoslovni zapiski 1995 Israelzhizhi v'ti pu£zhavi £o Marino v'kup red imeli inu ie v£aki sa £e to iedil. KPo 1567, LXXXTTTTb Bosnia Belfeda Bosnia Be££eda £e ie predigouala inu £lishala po v£im Suetu, da bi £e obenimu ne mankalo te Nebeške £pishe, temuzh bi v£im to Seme gmain bilo, Kakor ie Israelskim Otrokom Vpu£zhaui ta Manna gmain bila, inu £0 ie v£i vshiuali. JPo 1587, 63a c) Pri tolmačenju izvora mane bodo v oporo ključne besedilne pojavitve iz 2 Mz 16, 17 15, 31 in Ps 78, 24. Prvi zapis besede v 2 Mz 16, 15, ki se nanj sklicujejo številne etimološke razi age, je možno razumeti na več načinov. To sta z dvočlensko sintagmo izraženi besedi začudenih Izraelcev: X7/7 /tf man hü' 'odkod to?', 'kaj je to?', 'kdo je to?', 'to je man.', 'to je man!' Kot vidimo, in bomo še natančneje obrazložili, je lahko razumljena kot trditev, vzklik ali kot vprašanje. Ime mana praviloma pojasnjujejo z vprašanjem Izraelcev: Kaj je to? hebr. man hül 2 Mz 16, 15 pa tudi kdo je to? Even-Šošan A. Septuaginta (LXX) tolmači kot vprašanje: Kaj je to? Hamilon Hehadaš (II, 709). The Jerusalem Bible pravi tudi, da gre za vprašanje... (What is it?) for they knew not what it was (ker niso vedeli, kaj je bilo). (82) Še običajne je pa razumejo: sin )TD man hü' 'To je darilo'. Oblika in man (pomensko isto kot nra mäh, hebr. 'kaj'?) v pomenu 'kaj'? je namreč izkazana predvsem v aramejščini, in še to pretežno osebno [kdo?], v hebrejščini redkeje. (/# II wohl nicht mit /D I identisch—wie noch Zenner, Peters, Winckler...sondern ein Fragewort "was nn " ;/j poleg ■>n (mi) je v aram. samo osebno: 'kdo'. (Ges. 1962, 432, 433P9 Od spremembe glasu, njegovega dviga ali padca je odvisno, če je treba to ključno biblično mesto razumeti kot vprašanje (1.) ali kot trditev (2.) ali kot vzklik (3.): 1. (?) (0 O .x;/7 W man hü (kaj je to ? 2. to je man. 3. to je man! (dar božji). Kljub številnim avtoritetam, ki se, ko bomo navedli, odločajo za vprašanje (1.), se nam zdi zadnja razlaga (3.) najverjetnejša. Zato imamo razloge, ki so razvidni tudi iz obeh naslednjih interpretacij: V zgodnji egipčanščini (Sinajskega polotoka) Božji dar, 'medeni sok iz vej Tamarix gall 1 ca!** F. Premk: Mana, ta kruh tiga lebna 209 Kot pravi H. Haag v Bibel-Lexikon, je sintagma mä hü'? lahko : kaj je to, ali pa je to man iz arabščine. (lO0^-)**1 Sicer pa najdemo v arabščini povsem drugo ustreznico: H. Megiser v Theiaurus Polyglottus (852, BB 4) pravi: Manna Hehr, man, Arab, tirimi-abin, Gr. manna, Lat. Aeromeli, ros Syriacus, Ital. manna, Gal. manne, HiSp. manna, Germ. Himmelprot, Angl. heavenly foode called man, Polon. manna, Vng. menna, Bohem. manna, medo warofa (852, BB 4).Uz Nadalje si si lahko predstavljamo, da bi v navalu vzhičenosti Izraelcev ob nenavadnem žitu z neba mogla nastati nova beseda man s kon-trakcijo sintagme: dežuje žito. To razodeva tudi pričevanje psalmista v oseminsedemdesetem psalmu. Če podoživljamo ta edini psalm, kjer se beseda mana pojavlja (Ps 78» 24), in se soočamo s pisnozvočno podobo zaporednih besed, 1x372 mä(tar*) ['deževati, pustiti deževati'] + Ui (däg)än* bi bila možna celo kontrak-cijska tvorba > jn man. To je seveda le ena od manj verjetnih hipotez, ki bi bila težko dokazljiva. Prepričljivo pa je vzhičenje, vzklik: Božji dar! Kruh z neba! Nebeško žito! Verjetneje bi bilo križanje z že omenjeno egipčansko besedo man-1, mana in man-1 egipčanskega jezikovnega hieroglif nega fonda. E. A. -Wallis Budge An Egyptian Hieroglyphic Dictionary (278): mäna daily intercourse, familiarity, daily work; man-t daily food or provisions. Neprepričljivo je tolmačenje sin in man hü, s 'kaj je to?', 'kdo je to?' tudi zaradi druge pojavitve besede v istem, že omenjenem bibličnem poglavju (2 Mz 16, 31)» kjer je med man in hü' vrinjen veznik 1 we 'in' ( X7/77 jn man wehü*)i 2 Mz 16, 31 ?n> jj vito xim W mv nx >xiun /vi ixip'i weyiqre'ü bet yisrä'el 'et smo man wehü' kezere'a gad läbän. In imenovala je hiša Izraelova ime man in je bil kot belo koriandrovo seme... Težko je verjetno, da bi bilo ime dragocenega darila vprašalnica kdo? ali kaj?. Lahko pa si je pod medenim kolačem, božjim darom predstavljati arhetip neke že poznane podobe kruha ali pogače, ki prehaja v evropsko lepo književnost spet intuitivno s Proustovim medenim kolačkom in z njim obuja izgubljene stare čase (kolaček t. i. mafdelaijne M. Prousta A la recherche du temps perdu - Iskanje izgubljenega časa. Nana prodira v zavest ljudi kot rosa; prim. M. Pleteršnik Slovensko--nemški slovar, mana f. das Manna, der Honnigthau ali medena rosa na perju. (I, 5W3 Navedimo že poznana pa tudi povsem nova stališča, ki so jih zavzeli o jezikovni pobudi za nastanek mane še nekateri drugi etimološki slovarji. 210 Jezikoslovni zapiski 1995 Dokaj izčrpna je Skokova etimologija (Petar Skok, Etimologijski rječ-nik hrvatskoga Hi srpskoga jezika II, 367, 368): mana f., biblijska riječ hebrejskog podrijetla, koja je došla preko gr. Hi lat, manna. Internacionalna je. Od hebr, mana, koje se tumači na dva načina, od hebrejske upitne sintagme man hu? Sta je to? Hi od imena jestive bHjke azijskih stepa lecanora esculenta„.Q(&). Podobno najdemo pri F. Bezlaju: 'medena rosa'. Biblijska beseda, ki se je razširHa v moderne jezike iz hebr. mana, kar je dalo gr. lat. manna. (II, 165).^ M. Fasmer obravnava grškega posrednika kot etimon: 1. manna nebes-naja (grečeskogo proishoždenija ESRJ II, 570)**5 Večina slovarjev navaja hebr. izvor besede mana; tako še F. Palazzi Novissimo Dizionario della Lingua Italiana. manna, manna celeste, da una voce ebraica, cibo čadu to miracolosamente dal delo agli Ebrei nel deserto, 1' Eucaristia (mana, nebeška mana, iz hebrejske besede, hrana, ki je na čudežen način padla z neba Hebrejcem v puščavo, evharistija, 800).^ Zgodovinski slovar J. in W. Grimma Deutsches Wörterbuch, govori o semitskem izvoru besede manna ('dar', 'darilo', kar označuje hrano, ki je bila Izraelcem v puščavo poslana z neba) in o njeni zgodnji pojavitvi v gotščdlni: das semitische wort man (eigentlich geschenk, gäbe) zur be-zeichnung der in der wüste den israeliten vom himmel gespendeten speise...ebenso in der vulgata manna, und geht von da aus schon ins gothische (manna);. „manna himmelbrot, himmelisch brot. Deutsches Wörterbuch J. in W. Grimma torej nikjer ne omenja, da bi bila manna poimenovana po vprašanju Izraelcev, temveč jo navaja kot dar, darilo, hrano z neba. (1570)^ d) Chevalier J. - Gheerbrant A. Rječhik simbola pravi, da je mana bogato izhodišče za simbolično obdelavo: Ta od providnosti poslana hrana.... bHa je od samog početka sanjana podlaga za simboličku razradu...Kao nebeška hrana može biti žito s neba i kruh andela.&F)) Psihološko utemeljeno je, da so otroci Izraela bili najbolj neposlušni takrat, ko so dobili največ zagotovil za svoje preživetje na poti v svobodo (grenka reka Mara postane sladka ob stiku z Mojzesovim drevesom, to je, kot tolmačijo, z zakoni tore. 2 Mz 15, 25). Obenem pa je ta predhodni dogodek pomemben za padanje mane: reka je arhetipska praob-lika prasile in pramoči. Ne moremo prezreti podobnosti besed Mara, mana. Celotno vzdušje je dozorelo za padanje mane. D. Goldstein Židovska mitologija*. Očito je da su propisi bili na snazi kad je započelo čudo s manom..^ F. Premk: Mana, ta kruh tiga lebna 211 Der Babylonische Talmud (BT) pravi: Es steht geschrieben: Brot; ferner steht geschrieben: Fladen; ferner steht geschrieben: sie mahlten. Auf welche Weise ist dies zu erklären? Die Bewährten hatten Brot, die Mittelmässigen Fladen, die Frewler mahlten mit Handmühlen. (Napisano je: kruh; nadalje: mlinec; nadalje: mleli so. Kako naj si to razložimo? Pravični so imeli kruh, mlačni mlinec, hudobni so mleli z ročnimi mlinčki.) Mleli so jo kot vsa semena Mz III, 11,8. F. Weinreb pravi, da je po najstarejšem izročilu mana bila takega okusa, kot so ji to pripisovali, kot so to občutili (Izročilo: Die Ueber-lieferung [T. B. Joma 75 a-b; Šifre - Numeri]; Lit. 15, F. Weinreb).**9 Gre za različne ravni dojemanja oz. sprejemanja vsebine mane. Pravični so jo dojeli kot kruh, mlačni kot mlinec brez okusa, brezbožni pa so jo hoteli izboljšati, popraviti s človeškimi pripomočki, ker se jim ni zdela dovolj dobra, pri tem pa posegli v njeno substanco. Pri tem je šlo za isto snov, le človek je s svojo psiho lahko prispeval kozmične dimenzije. Ob mlincu brez posebnega okusa se spomnimo xw xnnb lahmä' *aniyä\ podomačeno lehmanija 'kruh ubogih'; lehmanija: leh(-em) 'kruh' + man (-ija) [prim. mana]. Tak mlinec, ki so ga Izraelci jedli v egiptovskem suženjstvu, se je imenoval nxn mäsa, podomačeno maca [prim. mana]. J. Stabej opozarja na 'kruh ubogih', krompir, ki ima tudi svojega prednika pri Egipčanih in Babiloncih. R. Nerson La Haggadai La matza est un Symbole de misere par son manque de saveur... (Maca pa je zaradi svojega pustega okusa simbol pomanjkanja).30 e) Mana v prastarih nesemitskxh kulturah M. F. Long Kahuna-Magie omenja namesto mane tudi univerzalno življenjsko silo - universale Lebenskraft. Njegova posebna definicija mane pa je: (dieser) eigenartigen, chemisch erzeugten Kraft...(96) mano pri Kahunah simbolizira voda: Wir erinnern uns, daß die Kahunas das Mana durch Wasser symbolisierten. (lOl)51 Upoštevanja vredno mnenje Levi-Straussa, v P. A. Riffard Rječnik ezoterizma: Polinezijska riječ, upotrebljava se v Melaneziji, a izvedena je iz indonezijskog izraza sa značenjem 'djelovanje osobih bogova9. (238) Prva definicija u 'primitivnih9 naroda, mana je nadnaravna, bezimena, impersonalna, tajanstvena...mogučnost djelatne učinkovitosti...mana je sve što se čini močnim, sve sto pojedinim bičima i pojavima prida je obilježja svetoga. Sklicujoč se na mnenje Levi-Straussa Rječnik ezoterizma navaja možnost križanja dveh jezikovnih sfer oz. skupno predsemitsko poreklo. Po 212 Jezikoslovni zapiski 1995 vsebini se do neke mere križa kot pravi druga definicija: pojam mane donekle se po sadržaju preklapa s pojmom ono, nešto, simbol u čistom stanju (Cl. Levi-Strauss)...(239F* Mana U polinezijskim i australijskim religijama ekstrafizička snaga ko ja se pripisuje osobama ili predmetima ko ja se pojavljuje na upečat-ljiv način. Ova nematerijalna snaga se smatra za sediš te elementarnih sila ko je zajednički čine univerzalni zakon. Slična ideja je izražena drugim rečima na drugim jezicima...Manitu (na jeziku severnoameričkih Indijanaca. (199) H. Uedek - V. Baskin Rečnik paganskih religija. Manas Sanskrtska reč ko ja znači um ili mentalnu sposobnost ko ja od čoveka čini inteligentno i moralno biče. Ezoterički, ona opisuje princip reinkarnacije u čoveku. (199)-53 Povzetek Listkovno gradivo za slovar slovenskih reformacijskih piscev izkazuje prvobitnejšo hebrejska oblika besede man ob njeni sodobnejši dubleti mana. To je sled posrednega in neposrednega zgledovanja pri izvirniku. Za razliko od Luthra, ki govori o mani s poimenovanjem Manna, P. Trubar v Refodiuene S. Iansha II, 18 (TT 1577, 275, T 3) Izjemoma poimenuje mano s parafrazo skriuni nebeshki kruh. Ker je mana tako po izvoru kot po svojih lastnostih na eni strani neoprijemljiva, na drugi strani pa zelo mamljiva za znanstvene in mistične obdelave, je to ena izmed besed, ki so doživele največ najrazličnejših jezikoslovnih in drugih kulturnozgodovinskih tolmačenj. Povejmo tudi to, da se okrog te besede v Biblia Hebraica Stuttgartensia (BHS) kar zgrinjajo hapaxlegomena, kot DDonn mehuspas (nekaj nežnega kot seme, wmn n'WDX sappihit bidebaš 'medeni kolač' (2 Mz 16, 31) in redke besede kot ix gad 'okroglo koriandrovo seme v velikosti poprovega semena' (Ges. 147), kar povečuje skrivnostnost te besede. Številna mnenja in različne razlage besede mana so si edini v tem, da je mana hebrejskega izvora. Grimmov slovar je previdnejši: govori o širšem, semitskem izvoru besede. Kritično stališče je bilo poudarjeno ob vprašanju, če morajo etimolo-gi tako resno obravnavati to sicer zelo razširjeno ljudsko etimologijo besede mana, ki je pristala pri vprašanju: kaj je to?. Mana je odgovor in ne vprašanje, četudi je to odgovor na vprašujočo nezaupnico dvomeče-ga ljudstva, ki se sprašuje o biti ali ne biti; Razprava je prišla po preverjanju bibličnih pričevanj in številnih slovarskih virov do podobnega zaključka kot Grimmov slovar tudi v tem, da mana, prvič omenjena v Bibliji (2 Mz 16, 15), ni vprašanje kaj?, kdo?, kot razlagajo številni drugi slovarniki, marveč v tistih časih splošno poznani izraz za dar Božji, kruh Božji, kruh ubogih. F. Premk: Mana, ta kruh tiga lebna 213 Najverjetneje je bila hebrejska beseda tn prevzeta ±z starega egipčanskega jezikovnega zaklada, ki so ga Hebrejci ali pa celo z njimi vred ubegli Egipčani prinesli s seboj iz Egipta. Izčrpne dokaze dobimo, če se soočamo s pisnimi podobami mana in man-t egipčanskega jezikovnega hieroglifnega fonda. E. A. Wallis Budge An Egyptian Hieroglyphic Dictionary, 278: mana daily intercourse, familiarity, daily work; man-t daily food or provisions. Zelo zgovorno je pridevniško določilo dvodelne sintagme daily vsakodneven, ki izpričuje temeljni del enega danes v svetovnem merilu najbolj razprostranjenih molitvenih obrazcev očenaša: vsakdanji kruh? Nadaljnje spoznanje, ki seže še dlje, je pa s tem v neposredni povezavi, se pridružuje dognanjem Levi-Straussa, da je koren man po svojem izvoru še predsemitski, nekaj tisočletij stara univerzalija. Po njegovem mnenje (Levi-Straussa) gre torej pri izvoru besede mana za križanje dveh jezikovnih sfer oz. skupno predsemitsko poreklo. Beseda je prišla v evropske jezike iz svetopisemske hebrejščine in je postala splošni internacionalizem, med biblicizmi malodane tako razširjen, kot beseda amen. Prikazali smo večsmerno razvojno sliko in različne poglede na nastanek te besede. Če sklenemo povzete misli, ki se z ustaljenim mnenjem v marsičem razhajajo, navedena opažanja kažejo, da je mana, ki jo je posredovala biblična hebrejščina, po svojem izvoru morda celo več tisočletij stara, prastara univerzalna beseda. OPOMBE 1 SSKJ I, 683. 2 J. Jastrov, Dictionary of the Targumim, Talmud Babli, Yerushalmi and Midrashic Literature, New York 1983, 796. 3 J. Jastrov, 796. * J. Štajnberg, Milon Hatenak, 472. 5 J. Štajnberg, Milon Hatenak, 472. Battisti-Alessio III, 2351. 6 A. E. Guinness, Mysteries of the the Bible, Pleasentwille NY 1988, 78. T SSKJ V, 28. 8 SSKJ II, 451. 9 M. Križman, Rječnik biblijske teologije, 512. 10 H. Haag, Bibel-Lexikon, Zürich-Köln 1968, 1091. 11 A. Grabner-Haider - J. Krašovec, Biblični leksikon, Celje 1984, 429. 12 F. Weinreb, Der Göttliche Bauplan der Welt. Der Sinn der Bibel nach der ältesten jüdischen Überlieferung, Zürich 1966, 347, 348 iz Ex. 16; 214 Jezikoslovni zapiski 1995 14-15; ...rund und klein wie Reif auf dem Lande... Mose aber sprach zu ihnen: "Es ist das Brot, das euch der Herr zu essen gegeben hat. 348. 13 E. Werber, Sarajevska Hagada, 32. 0. Keel, Die Welt der altorientalischen Bildsymbolik und das Alte Testament. Am Beispiel der Psalmen, Zürich - Einsiedeln - Köln 1977» 207. ^ M. Fasmer ESRJ H, 566. 15 Chevalier J. - Gheerbrant A., Bječhik simbola, Zagreb 1983, 385« 16 H. Haag, Bibel-Lexikon, 1091. 1T Chevalier J. - Gheerbrant A., Bječhik simbola (RS), 385» 13 J. Rajhman, Prva slovenska knjiga v luči teoloških, literarnozgodovin-skih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav, 120. 19 Ges. 287. 20 Ges. 147 21 H. Uedek - V. Baskin, Bečnik paganskih religija, Beograd I988. 202 22 Ges. 730, prim. H. Haag, Bibel-Lexikon, 1091. 23 Prim. H. Haag, Bibel-Lexikon, 1091. 2/+ F. Okič, Bazpoke časa, Ljubljana 1994, 128. 25 E. A. Wallis Budge, An Egyptian Hieroglyphic Dictionary, 278. 26 Lu. I, 107. 2T F. Weinreb, Der Göttliche Bauplan der Welt. Der Sinn der Bibel nach der ältesten jüdischen Überlieferung, 346. J. Stabej, Kruh ubogih, Ljubljana 1977, 63. 23 H. Uedek - V. Baskin, Bečnik paganskih religija, Beograd 1988. 202. 29 A. Grabner-Haider - J. Krašovec, Biblični leksikon, 429. 30 J. Bellosztenecz, Gazophylacium, Zagreb 1740, 761. 31 F. Prešeren, Poezije in pisma. Dekletom, Ljubljana 1964, 8 32 F. Premk, Korenine slovenskih Psalmov, 6J-J2- 33 S. R. Hirsch, The Psalms, Jerusalem - New York 1978, 58. 3/+ F. Weinreb, Der Göttliche Bauplan der Welt. Der Sinn der Bibel nach der ältesten jüdischen Überlieferung, 348 35 A. Grabner-Haider - J. Krašovec, Biblični leksikon, BL, 430. 36 M. Dahood, The Anchor Bible, Psalms II, 150, New York 1965-1970. 3Y F. Weinreb, Der Göttliche Bauplan der Welt. Der Sinn der Bibel nach der ältesten jüdischen Überlieferung, 240-344. 30 Prim. M. Križman, Bječhik biblijske teologije, 512. 39 A. Even-Šošan, Hamilon Hehadaš (II, 709), Jerusalem 1977. 709 W. Gesenius (Ges. 1962), Hebräisches und aramäisches Handwörterbuch über das Alte Testament, Berlin / Göttingen / Heidelberg 1962, 432, 433. The Jerusalem Bible, The holy scriptures, Jerusalem 1986, 82. 140 Ges. (I878), 178. F. Premk: Mana, ta kruh tiga lebna 215 *"■ H. Haag, Bibel-Lexikon, 1091. **2 H. Megiser, The£aurus Polyglottus, Francofvrti ad Moenvm, 1603, 852, BB 4. ^3 M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar I, Ljubljana 197^+» 5**8* **u Petar Skok, Etimologijski rječnik hrvatskega ili srpskoga jezika II, 367, 368. F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika (ES), [(I) Ljubljana 1976], (H) Ljubljana 19&2, 165. ^ M. Fasmer, ESRJ II, 570. z*e F. Palazzi, Novissimo Dizionario della Lingua Italiana, Milano 1957» 800. iV7 Zgodovinski slovar J. in W. Grimma, Deutsches Wörterbuch. Leipzig 1885, 1569, 1570. z+ö Chevalier J. - Gheerbrant A., Rječnik simbola, 385. D. Goldstein, Židovska mitologija. Ljubljana 1988, 96. Der Babylonische Talmud (BT), Ausgewählt, übersetzt und erklärt von R. Mayer, Überarbeitete Auflage, München 1963» 122. **9 F. Weinreb, Der Göttliche Bauplan der Welt. Der Sinn der Bibel nach der ältesten jüdischen Überlieferung, 3^4» 380. 50 La Haggada, Commentee par Robert Nerson, Paris 1983, 7« Voici le pain de misere que nos peres ont mange en terre d'Egypte. 7- Prim. J. Stabej, Kruh ubogih, Ljubljana 1977» 63. 51 M. F. Long, Kahuna-Magie. Freiburg im Breisgau, 1986. mana und seine Hochaufladung, 93-104... mana - Universale Lebenskraft, 97— (dieser) eigenartigen, chemisch erzeugten Kraft...,96. mana - durch Wasser symbolisierten, 101. K. Tapperwein, Huna Meditation. Bergisch-Gladbach (letnica nenavede-na), 3k Mana (Vitalenergie des niederen Selbst). Nach dem Wörterbuch der Hawaianischen Sprache hat MANA verschiedene Bedeutungen. Es bedeutet "übernatürliche Kraft, Charakterenergie oder Majestät. Als Adjektiv gebraucht bedeutet es "machtvoll, stark". 31. 52 P. A. Riffard, Rječnik ezoterizma, Zagreb 1989, 238, 239. 53 H. Uedek - V. Baskin, Rečhik paganskih religija, Beograd 1988, 199f 238, 239. Kratice: aram. aramejsko eg. egipčansko hebr. hebrejsko 216 Jezikoslovni zapiski 1995 **0krajšave poglavij iz Biblije so usklajena s Sveto pismo Nove zaveze. Razprava je upoštevala alfabetarije ter listkovno gradivo Sekcije za zgodovino slovenskega jezika, LITERATURA Bibel Lexikon, Einsiedeln - Zürich - Köln I9682. Biblia Hebraica Stuttgartensia (BHS), Stuttgart 1968. Biblia Hebraica Stuttgartensia. Liber psalmorum, Stuttgart I9692. Bibliorum Sacrorum iuxta Vulgatam Clementinam, Nova editio, Vatikan 19^6. Calwer Bibellexikon 1959, Stuttgart 1959- G. A. Da Sommaripa, Vocabolario Italiano, e Schiauo, Udine I6O7. (IS) G. A. Da Sommaripa, Ita lijansko-slovenski slovar, Ljubljana - Devin - Nabrežina - Trst 1979-J. Dalmatin, Biblia, tv ie, vse s vet v pismv, stariga inu Noviga Te£ta- menta, Slovenfki, tolmazhena (DB), Wittemberg 1584, Ljubljana 1968. Ennery, M, Dictionnaire de la Bible hebraique, Paris 1976. M. Fasmer, Etimologičeskij slovar' russkogo jazyka I, II, III, IV (ER); I Moskva 1964, II Moskva 1967, III Moskva 1971, IV Moskva 1973-J. Gebauer, Slovnik starocesky, Praha 1970. W. Gesenius, Hebräisches und Chaldaisches Handwörterbuch über das Alte Testament (Ges.), Leipzig I878. W. Gesenius, Handwörterbuch über das Alte Testament (Ges. 1962), Unveränderter Neudruck der 1915 erschienenen 17. Auflage. Berlin - Göttingen - Heidelberg 1962. A. Gluhak, Hrvatski etimološki rječnik (HE), Zagreb 1993-A. J. Greimas, Dictionnaire de 1'ancien franoeais (AF), Pariz 1968. S. R. Hirsch, The Psalms, Jerusalem - New York 1978. The Holy Bible, Revised Standard Version Containing the Old and New Testaments, London 1966. J. Juričič, Postila (JPo), Ljubljana 1578. J. Keber, Leksikon imen, Celje 1988. J. Krašovec - H. Gross - H. Reinelt, Psalmi, Celje 1989. S. Krelj Posti J la slovenska (KPo), Regensburg I567. M. Luther, Die guantze Heilige Schrifft (Lu.), I, II, III München 1974. S. Mandelkern, Veteris Testamenti Concordantiae hebraicae atque chaldai- cae, Berlin 19252. M. Manhati, Sur le sens de "min" en Ps. 4,8, VT 20, 1970, 36I-366. H. Megiser, Thefaurus Polyglottus, Francofvrti ad Marnvm, I603. F. Miklosich, Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen (MEW), Wien 1886. F. Premk: Mana, ta kruh tiga lebna 217 E. Mülhaupt, D. Martin Luthers Psalmen - Auslegung III, Göttingen 1965. K. Nitsch, Slownik staropolski II, Warszawa 1953- F. Palazzi, Novissimo Dizionario della Lingua Italiana. Milano 1957» 800. 0. Pianigiani, Vocabolario etimologico della lingua italiana (VELI), Geno- va 1991. M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, Ljubljana, 1894-95. F. Premk, Korenine slovenskih Psalmov (PK), Ljubljana 1992. J. Rajhman, Prva slovenska knjiga v luči teoloških, literarnozgodovin- skih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav, Ljubljana 1977« A. Rosenberg, Odkrivajmo simbole, Celje 1987. Russko-evreyskiy (jidiš) slovar (RES), Moskva 1989. P. Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga Hi srpskoga jezika, I, II (EH), I Zagreb 1971, HI Zagreb 1973, IV Zagreb 1974. Sarajevska Hagada, Izdal E. Verber (Werber). Beograd-Sarajevo 1983. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) I. Ljubljana 1970, II. Ljubljana 1975, V. Ljubljana 1991. Slovar9 russkogo jazyka XI-XVU w. I, Moskva 1975« Slownik polszczyzny XVI wieku I, Wroclaw - Warszawa - Krakow. 1, I. Sreznevskij, Materialy dlja slovarja drevnerusskogo jazyka (MS) II, II Sanktpeterburg 1895- J. Stabej, Iz zgodovine slovenskega hesedja, JiS 13/8. 1967/68. 240-243. J. Stabej, Wörterverzeichnis der Sprachbemerkungen und des Registers in der Biblia Dalmatins I58U, München 1976. Sveto pismo Starega in Novega zakona (BIB), Ljubljana 191^. Sveto pismo Stare zaveze I, II, III, IV. (Slavic [SI.]), Maribor I958-I96O. Sveto pismo stare in nove zaveze, Ljubljana 1974. J. Strong, The Exhaustive Concordance of the Bible, USA, l894\ C. Suares Le sepher Yetsira. Le livre de la structuration, Geneve 1968. Sveto pismo Nove zaveze, Ljubljana 1984. J. Štajnberg, Milon Hatanak, Tel Aviv 1977, 15-Tehillim - Psalms V, A new translation with a commentary anthologized from talmudic, midrashic and rabinic texts. Copyright MP, Jerusalem 1983. R. Tournay, Les Psaumes, Paris 1964. P. Trubar Ta Pervi Deil Tiga Noviga Testamenta, Tübingen I557-I558. P. Trubar Ta Drugi Deil Tiga Noviga Testamenta, Tübingen I56O. P. Trubar Ta Celi Psalter Dauidou (TPs), Tübingen I566. P. Trubar Noviga Testamenta pusledni dejl (TT 1577), Tübingen 1977. P. Trubar Ta Celi Novi Testament (TT), Tübingen 1582. S. Večko, Pomen pojmov "'emeč* in "'emünäh" v knjigi Psalmov, BV 4l/4, 1981, 27-55. 218 Jezikoslovni zapiski 1995 S. Večko, Božja in človeška zvestoba v hebrejski Bibliji. Inavguralna disertacija. Ljubljana 1986. M. Weiss, The Bible from within, The Method of Total Interpretation, Jerusalem 1984. F. Wiesthaler, Latinsko-slovenski veliki slovar, Ljubljana 1923. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) I-V, Ljubljana 1970-1991. Zusammenfassung DAS MANA, DAS BROT DES LEBENS Wie diese Erörterung anhand des Internationalismus mana, der im Wortschatz der slowenischen Schriftsteller des 16. Jhs: P. Trubars, J. Dalma-tins, S. Kreljs und J. Juričičs zwei Dubletten Man und Mana erweist und wie er in ihren Schriften durch viele Paraphrasen und Definitionen semantisch bestimmt wird, bemüht sie sich anhand der sprachlichen und der kulturhistorischen Beweise dem Wesen seiner Symbolik, der sprachhistorischen Entwicklung und Etymologie nahezukommen und seine semantischen Eigenschaften im Hebräischen, das diesen Biblizismus in viele Sprachen vermittelte, zu untersuchen. Die üblichsten bisherigen Etymologien des Wortes werden kritisch überprüft und durch die Angaben, die beweisen, dass Mana eine uralte, einige Jahrtausende alte, vorsemitische Universalie ist, die durch das Biblischhebräische vermittelt wurde, widerlegt. Francka Premk UDK 808.63 - 3I6.3 ~ 5^ "15" HEBRAIZMI TRUBARJEVIH IN DALMATINOVIH ROBNIH BESEDIL Preverjanja izbranih robnih opomb, navedkov in dodatkov v zvezi s hebrejskim izhodiščnim besedilom pričajo o Dalmatinovem sproščenem odnosu do Luthrovih robnih tolmačenj, ki jih Dalmatin upošteva, ali tudi ne ali pa jih njegov prevod Biblije Izpričuje na vzporednem oziroma analognem mestu. Dalmatin je za razliko od osrednjega besedila, kjer Luthru zvesteje sledi, pri svojem margina 7nem prevodu vezan na svoje lastno znanje, mišljenje in presojo. Basing on comparative study the article ana Uses marginal notes in translations of Trubars Psalter (I566) and Dalmatins Bible (1584). The survey presents original way of dealing with biblical Hebrew concepts. Posebno novo poglavje pri preučevanju hebraizmov v besedilu P. Trubarja in J. Dalmatina odpirajo margiiialije (glose, obrobno gradivo), pri P. Trubarju ob psalterskem besedilu, pri J. Dalmatinu pa ob pretežno starozaveznem besedilu, tudi zunaj ožje začrtanih in na besedilo Psaltra osredotočenih okvirov. Analiza izbranih mest Trubarjevega Psaltra in vzporednega Dalmatinovega prevoda Biblije v očeh hebrejskega izvirnika nas utrjuje v veri, da je bila zvestoba izhodiščnemu besedilu osrednji imperativ pri prevajanju obeh slovenskih protestantskih piscev, čeprav je neposreden in neprekinjen pretok iz studenca izvirnika razviden predvsem iz Trubarjevega psalmskega besedila. Ostalo pa je še nemalo vprašanj, ki govorijo o potrebi po nadaljnjih izčrpnih raziskavah na področju sloveno--hebraicae. Neredki so Dalmatinovi prevodi, ki se odmikajo od Luthra in Trubarja ter neposredno odsevajo izvirnik. Odnos do izvirnika oz. sistem prevajanja največkrat ilustrira besedilno obrobje. Iz pretežno starozaveznih besedil posredujmo najprej nekaj splošnej-ših tipov informacij, ki pričajo, da je prevodno besedilo upoštevalo izvirnik, in jih najdemo tudi na besedilnem obrobju. Hebraizmov (leksi-kalnih, skladenjskih, pomenskih itd.) se ta pregled ne dotika. Dokazno gradivo, izbrano iz Trubarjevega in Dalmatinovega Psaltra, kaže, da sta avtorja poznala imena hebrejskih črkovnih znamenj, ker sta jih oba v naslovih akrostiških kitic Ps 119 tudi upoštevala. Dalmatin ob teh poimenovanjih hebrejskih črk pri Ps 119 navaja tudi izvirne hebrejske črkovne oznake. Verjetno tubinški tisk osemnajst let starejšega Trubarjevega Psaltra še ni imel teh tiskarskih izkušenj kot toliko mlajši Dalmatinov wittem-berški, in zato dodatno stavljenje hebrejskih znakov ob zahtevni bohori-čici tipografsko ne bi bilo mogoče. 220 Jezikoslovni zapiski 1995 Poleg črkovnih pričevanj sodijo sem Trubarjeva in Dalmatinova tolmačenja izvirnega besedišča. Znotraj njunega celotnega opusa lahko navedemo le nekatera: Pri Dalmatinu izvirne zapise posameznih, s pomensko razlago opremljenih besed, kot wnbx\ "£kusi to EbrejTko ali IudouTko be££ed±zo, dti^x Elohim, pomenena, katera le od eniga £amiga ediniga Boga govory ... Gmain predgwor zhes vso sveto Biblio. DB I. xi:Ea itd. Ni treba posebej omenjati, da te opombe z izvirno hebrejsko dokumentacijo Luther nima. Še pomembnejša je dokumentacija rwx zemah, mladiza. DB II. 126b, ki je Luther tudi nima. Hebrejsko-slovenska ubesedovanja (hebrejske citatne besede) v prevodih obeh avtorjev tipa: Abba, Ozha v£e rizhi £o tebi mogozhe. TCN 1582. 203. 1 Trubarjeve in Dalmatinove obrobne razlage hebre jskili izrazov, kL jih pri Luthru na ustreznih mestih ne najdemo, četudi so v tekočem besedilu ali pa jih najdemo na drugem, sorodnem biblijskem mestu (besedilne konkordance). Sem sodijo (razlagano besedilo /beseda/ je med navednicami): a) Dalmatinova opozorila (ob tekočem biblijskem prevodu) na hebrejski in grški tekst. Zanimive so najprej obrobne opombe, ki jih Luther nima ali pa ob njih hebrejščine posebej ne omenja. Sic versus non est in Hebraeo. Ps 1^5- DB I. 3l6a. sie interpretantur Septuaginta. Ps 87. DB I. 35a. b) Razlage posameznih besed: "Greh", rej£hi od tvoih Grehou, hebrejsko odtergaj tvoje grehe. DB II. 98a (J. Stabej. 112). "V£eleff hebrejsko sgudaj kvam poihilal. DB II. 4lb. Pri Luthru najdemo obrobno razlago Früe (za besedilno stets), vendar brez omembe hebrejščine. Ob besedilu "Najfi Tim je" v£elej hebrejsko sguda pu£til vuzhiti DB II. 43b. (J. Stabej. 13). mertvim) In Hebreo: k9vezhnimu folku: taku tudi Salo/no Eccl. 12. Grob imenuje eno vezhno hi£ho, satu, ker ty mertvi v£elej o£tano v'eni vishi: Sakaj dan, nuzh, jutru, vezher, je tukaj F. Premk: Hebraizmi in hebraistična opozorila Trubarjevih ... 221 ena rezh, per nyh nej obeniga reslozhka mej zha££l, Mefzi, delil ali premlnenju, kakor per teh shivih. Viner pak fo ony en folk imenovani, Sakaj ony imajo od fmerti gori vftati. DB II. 72b. (Todten J jn Ebreo / Zum ewigen Volck / So nennet auch Salo. Eccl. 12. das Grah ein ewighaus / darumb das die Todten jmer bleiben in einerley weise / Denn tag / nacht morgen / abend / ist da ein ding / Bey jnen ist kein vnterscheid der zeit / stete / werck oder der enderungen / wie bey den lebendigen. Doch heissen sie ein Volck / denn sie sollen aufferstehen etc. LB II. 1450. Marginalno (obrobno) razlago besede efa, mernik, hebrejsko "epha". DB II. 2b. Tudi te opombe tukaj LB nima. Sicer pa je pri njem izpričana na drugem mestu. LB III. 320. c) Hebrejsko besedilo in frazeologemi. Pomenske interpretacije hebrejskega besedila in hebrejskih frazeolo-gemov najdemo v Dalmatinovih obrobnih opombah, ki slede: "Tvoja lubesan je meni lublifha" hebrejsko zhudnifha bila. DB I. I68b. (J. Stabej. 109). Tudi te opombe Luther tukaj nima. "kriu biti" grefhin biti, tu je, krivu imeti, inu sa grefhin dershan biti: ony yfzheo urfah pruti nam. DB I. 36b (J. Stabej nima). Tudi te opombe Lu. nima. Dalmatin je moral obvladati tipično hebrejsko frazeologijo, kot sledi iz marginalije k besedi "ferce'\ vTerce govuril, ferce gleda DB I. 247b. hebrejsko ferce jemle, (ob besedilu nepametne dela DB II. 105a ; vafhe saftopnofti vafhiga ferza DB III. 104b. (J. Stabej, 124). Nadalje ob besedi "vidiSh" ali vidifh, ferza inu obyfti. DB I. 28la (J. Stabej. 128). Nadalje navaja Dalmatin za razliko od Luthra v marginal i jah pri tujkah orientalskega (egipčanskega) izvora še hebrejsko sorodno besedo: "abrek": 222 Jezikoslovni zapiski 1995 Leta je te Deshele Ozha hebrejsko Abrecht DB I. 27b. J. Stabej: egyptisches Wort, das mit: die Knie beugen, genua flectere, u. dgl. übersetzt wird. 107. H. Obrobne razlage hebrejskih besed, ki jih ima tudi Luther. Sem sodijo: a) Direktni prevzemi po Luthru, pisani v latinščini: In Ebr: Facere iudicium DB II. 118a (LB II, 1624). Praviloma se pojavljajo razlike v pisavi (mala, velika začetnica), zato na tovrstne razlike ne bomo posebej opozarjali. Citirali bomo samo nemško Luthrovo analogno (ustrezno) besedilo. Navedimo zapis: In Ebr. Duae fpicae. DB II. 127a, proti Luthru In Ebreo, Duae Spicae. In Ebr. DOMINO est oculus hominis et omnium tribuum Israel. DB II. 128a : LB II, 1659. b) Opazka k Ps 75 hebrejsko na rogu ve, kateri 'muzh' pomenio. DB I. 298a. Pri Luthru: "Gewalt") Ebreus / Auff die Hörner / Welche bedeuten gewalt. LB II, 1030. Podobno je z besedo Hofanna, ki je prevedena že pri Ps 118,25, pri Mt 21,10 pa se pojavi kot navedena transponirana hebrejska besednozvez-na varianta. Nekatere drzne polemične vsebinske razlage na robu besedila Dalmatin sicer prevzame po Luthru, z navedkom tega nemškega avtorja pa se zaščiti oz. svoje mišljenje distancira: "kakor poprej) Ebr. In primo. Quod de primo menfe Rabini intelligunt: Sed hoc nihil eft. Vide Luth. DB II. 109b. c) V redkejših primerih je Dalmatin v hebraističnih tolmačenjih redko-besednejši od Luthra. Tako je pri robni opombi Kakor uni) tu je, uni ne j pravizhen, temuzh ferdaman domou £hal. DB III. 42a. Dalmatinova razlaga se tukaj konča in se ne ustavlja ob podrobnejšem razčlenjevanju hebrejskega antitetičnega načina ubesedovanja s konkordančnimi analogijami kot Luther: (Fur jenem) Das ist / Jener ist F. Premk: Hebraizmi in hebraistična opozorila Trubarjevih ... 223 nicht gerecht / sondern verdampt heim gangen, Ebraismus est / et negative dicitur. Sicut Psal 118. Es ist gut auf den HERRN vertrawen / fur dem vertrawen auff Fürsten / das ist / nicht auf Fürsten. Luther navaja celo zanimivo podrobnost, tipično za hebrejsko slovnico, saj je antiteza oprta na eno samo črko mem: Hoc efficit Ehrea litera Mem. Also auch Matth. 21. LB III. 2118. Potrebna bi bila podrobnejša primerjalna analiza značilnih besed: "rabbi, sabat, šekel" idr. Zanimiva bi bila tudi pritegnitev vseh Luthrovih predlog. Žal se moramo na tej stopnji opreti na kritično standardno verzijo. d) Razlage, ki so pri Dalmatinu temeljitejše, opremljene z dodatnimi pojasnili, kot pri Luthru: Log Je bila per Judih ena majhna mera k'Olju, od katere £e Fhe prou nevej, kuliku je noter fhlu. DB I. 69b. M. Luther pa ima: Log ist ein klein meslin / auf Ebreisch also genennet. Aber noch ungewiss wie gross es sey. LB III. 3^9. Haec verba non leguntur in Hebraeo. DB I. 35a. M. Luther pa ima samo: Non est in Ebreo. LB I, 125. In Ebr: Vadam etiam ego, tu je, je£t tudi hozhem pojti, pravi eden h'drugim, DB II. 128a. M. Luther pa ima: In Ebre. Vadam etiam ego / spricht einer zu dem andern. LB II 1658. e) Dalmatin se pri razlagi hebrejskega pojma odloča za širši, nadpomen-ski izraz. "Mammon" M. Luther III Reichtum, 2114 : blagu. DB III. 4la. f) Tudi Dalmatinovo neupoštevanje Luthrove obrobne opombe "camerin" Götzenpriester 2Kr 23,5, priča o njegovi neodvisnosti od Luthra pri robnem tolmačenju nekaterih hebrai zmov. 22k Jezikoslovni zapiski 1995 Ob obrobnem gradivu lahko razmišljamo o usklajevalnih jezikovnih posegih revizijske komisije, katere pristojnost je bila očitno osredotočena na besedilo SP in ne na robna tolmačenja. Jezikovni delež, skrit v robnem gradivu, dodatno osvetljuje sistem prevajanja obeh reformacijskih piscev. Povzetek Navedena dejstva nesporno dokazujejo, da ima pri robnih opombah, navedkih in dodatkih o hebraizmih Dalmatin pogosto interpretatacije, ki jih Luther nima in tudi sicer ima sproščen odnos do Luthrovih tolmačenj, ki jih upošteva ali tudi ne ali pa jih postavlja v ospredje na vzporednem oziroma analognem mestu. Številne razlage so pri Dalmatinu temeljitejše, opremljene z dodatnimi pojasnili, kot pri Luthru. Tesno je vezan na svoje lastno znanje, mišljenje in presojo. Zanimive so primerjave z drugimi margins Ti jami, kjer Luthru zvesteje sledi. Dalmatin nekatere drzne polemične vsebinske razlage na robu besedila sicer prevzame po Luthru, z navedkom tega nemškega avtorja pa se mišljenjsko zavaruje oz. izloči. V redkejših primerih je Dalmatin v hebraističnih analogijah, preverjajočih skladenjsko območje ubeseditve, redkobesednejši od Luthra. Ta prispevek in vse še neubrane poti raziskave, ki iz njega izhajajo, je posebno pomemben za boljše razumevanje prevajalca J. Dalmatina, saj so dosedanji rezultati psalmskih tekstnih raziskav v očeh izvirnika izpričevali smiselno verodostojnost obeh prevodnih besedil (tako Trubarjevega kot Dalmatinovega), detajlirana pomenska in stilistična vzporeja-nja z izvirnikom pa so govorila še posebno v prid dosledne verodostojnosti P. Trubarja. V mislih imamo predvsem njegovo skladenjsko približevanje izvirniku, ohranjanje poetizmov in figurativno soustvarjalnost v duhu prvotnega izročila. Pri Dalmatinu kot prevajalcu celotne biblije pa bo treba ob hebrejskem izvirniku postopno pregledati ves njegov prevod starozaveznih svetopisemskih knjig, saj dajejo njegove hebraistič-no podkovane opazke neovrgljivo dokazno gradivo, da je resnično prevajal, kot pravi uvodoma, iz studenca izvirnih jezikov. Njegovo znanje jezikov in njegova vsestramska filološka podkovanost pa se je v desetletnem prevajalskem delovanju vsekakor večala in poglabljala. Dalmatinova samoiniciativna robna opozorila na sporne, dvoumne, težko dojemljive besede in besedne zveze izvirnega hebrejskega besedila ne pričajo le o njegovem poznavanju hebrejskega jezika, temveč tudi o tem, da je dejansko imel ves čas pred seboj enega ali več zapisov izvirnega besedila. Ta dognanja so pomemben naknaden prispevek k mojemu avtorskemu delu Korenine slovenskih Psalmov z osrednjo ugotovitvijo: Medtem ko je v tekočem psalmskem biblijskem besedilu Dalmatinovo smiselno in skladenjsko prevajanje prilagojeno Luthrovemu, izpričuje F. Premk: Hebraizmi in hebraistična opozorila Trubarjevih ... 225 Trubarjev Psalter popoln odsev izvirnika, celo pri tistih izmed spornih variant, ki jo navajajo najpomembnejše današnje kritične izdaje hebrejskega besedila za pravilno. Jezikovni delež, skrit v robnem gradivu, dodatno osvetljuje sistem prevajanja obeh reformacijskih piscev, oprt tudi pri Dalmatinu na hebrejsko besedilo. Raziskava vodi k sklepu, da je revizijske komisija preverjala predvsem Dalmatinovo biblijsko besedilo, pri robnih opombah pa mu je puščala proste roke. LITERATURA J. Dalmatin, Biblia, tv ie, vse Svetv pismv, Stariga inu Noviga Teftarnen ta, Slovenfki, tolmazhena. Wittemberg 1584. Faksimile Ljubljana 1968. M. Divkovič, Latinsko-hrvatski rječnik za škole. Zagreb 19001. I98O3. I. H. Dvoreckij, Latinsko-russkij slovar'. Prerabotannoe i dopolnennoe: Russkij jazyk. Moskva 1976. A. B. Ehrlich, Psalmen, Sprüche und Hiob. Randglossen zur hebräischen Bibel. Textkritisches, Sprachliches und Sachliches 6. Leipzig 1913. J. Erben, Grundzüge einer syntax der Sprache Luthers. Berlin 1954. V. Gjurin, Register 1584 kot slovaropisni dosežek. SRL 1984/3, 32. 183-209. M. Luther, Die gantze Heilige Schrifft (LB) I, II, III. (Wittenberg 1545.) München 1974. E. Müjhaupt, Dr. Martin Luthers Psalmen-Auslegung. Göttingen I. 1959, II. 1962, III. 1965. M. Orožen, Pomenska in stilistična izraba "Registra" v sobesedilu Dalmatinove Biblije. Obdobja 6. l6.stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana 1986. 403-445. F. Premk; Korenine slovenskih Psalmov. Ljubljana 1992. J. Stabej, Wörterverzeichnis der Sprachbemerkungen und des Registers in der Biblia Dalmatins 1584. Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen. III/2. München 1976. P. Trubar, Ta Celi Psalter Dauidou. Tübingen 1566. P. Trubar, Ta Celi Novi Testament nashiga Gospvdi in v isvelizharie lefufa Chriftufa. (TCN) Tübingen I58I-I582. Verzeichnis der im Deutschen Sprachbereich erschienenen Drucke des XVI. Jahrhunderts. 7. Stuttgart I986. F. Wiesthaler, Latinsko-slovenski veliki slovar. Ljubljana 1923- 226 Jezikoslovni zapiski 1995 ***Kratice, ki so nepojasnjene, so splošno znane (SP Sveto pismo, SRL Slavistična revija idr.), kratice svetopisemskih knjig upoštevajo seznam iz Svetega pisma Nove zaveze, Ljubljana 1984. Hebrejsko Dalmatin okraj-šuje z Ebr. (latinsko) in Hebr. (slovensko). Luther pa ima lastno kratico: Ebre.. Pri dognanjih o statističnih podatkih in preverjanjih je bilo uporabljeno listkovno gradivo popolnih izpisov protestantskih del kartoteke, ki jo je izdelala delovna skupina Sekcije za zgodovino slovenskega jezika pri Institutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Uporabljeni so bili tudi že izdelani alfabetariji in nekatere poizkusne redakcije te delovne enote. Zusammenfassung HEBRAIZMEN UND HEBRAISTISCHEN RANDBEMERKUNGEN ZU TRUBARS UND DALMATINS TEXTPASSAGEN Das vergleichende Studium der Marginalien zu Trubars Psalterübersetzung (1566) und zu Dalmatins Bibelübersetzung (1584) mit der Berücksichtigung der entsprechenden Textpassagen bei Luther (1534) konzentriert sich vor allem auf die Randbemerkungen zu den im Text vorkommenden lexikalen und syntaxischen Hebraismen. Dies führt zu neuen Erkenntnissen über die Bewandtheit der beiden Autoren in der Hebräischen Sprache. Besondere Aufmerksamkeit gilt denjenigen Randbemerkungen der Bibel Dalmatins, die bei Luther an den entsprechenden Stellen nicht nachweisbar sind oder an einer anderen Bibelstelle in Bezug auf dasselbe Hebraismus der eines Kommentars benötigt, vorkommen, oder zeigen sie Dalmatins Individualität und Selbständigkeit bei der Beurteilung dieser Passagen der originalen Bibelsprache. Während sich Trubar bei der Uebersetzung des Haupttextes an das Original hält, spiegeln die Randbemerkungen der Bibel Dalmatins viel deutlicher seine Bewandtheit der Auslegungen in der Deutung und Konfrontation mit dem hebräischen Wortschatz als der Haupttext der vorwiegend (aber nicht immer!) dem Lutherschen Text nahesteht, wieder. Vera Smole UDK 8O8.63 - O87 (497.12 Mirnska dolina) 808.63 - 316.4 (497.12 Mirnska dolina) TESARSKA TERMINQL0C3IJA V KRNSKI DOLINI Die Terminologie bzw. die Bezeichnungen für Getreideharfe, Tenne bzw. Dreschboden, Schweinestall, Speicher und Dachstuhl im Haus, für ihre Einzelteile, einzelne Beschäftigung bei der Vorbereitung des Holzes und der Aufstellung, Werkzeuge und Arbeitsbefehle in einer der Mundartes des östlichen Dolenjskos, steht unter der standardsprachlichen oder standardisierten Wortform, der die Mundartform und die terminologische Erklärung folgt. Als Anschauungsmaterial dient die Erzählung des Informators und Bildmaterial (Skizzen). Beigefügt ist auch eine Analyse überlieferter Wörter im Hinblick auf ihre Repräsentation in der bisherigen lexikografischen Literatur - SSKJ und Pleter-šhik. Tesarska terminologija oz. poimenovanja za kozolec, skedenj oz. pod, hlev za svinje, kaščo in ostrešje pri hiši, za njihove sestavne dele, posamezna opravila pri pripravi lesa in postavljanju, orodja in komande pri delu v enem od vzhodnodolenjskih govorov je podana s knjižno ali poknjiženo iztočnico, ki ji sledi narečna oblika in terminološka razlaga. Kot ponazarjalno gradivo služi pripoved informatorja in slikovno gradivo (skice). Dodana je tudi analiza dobljenih besed glede na njihovo zastopanost v osrednjih slovarjih — SSKJ in Pleteršniku. 0 Razvoj z neizmerno naglico prodira na vsa področja družbenega življenja in tudi podeželsko oziroma kmečko okolje pri tem ni izvzeto. Polagoma izginjajo raznovrstne pokrajinske posebnosti, čeprav tuje elemente pogosto narekuje bolj moda kot pa potrebe. Tako vse bolj opažam, da sta zobu časa prepuščena dva mogočna in nekdaj nepogrešljiva, hkrati pa tako slovensko narodno prežeta arhitekturna spomenika, kot sta kozolec toplar in pod. Snovali so ju največji mojstri tesarstva oz. cimer-manstva s številnimi pomagači, pri postavljanju pa je pogosto sodelovala cela vas. Pozabi pa niso prepuščena samo poslopja, ampak tudi številni z njimi povezani izrazi, pa najsi bodo to poimenovanja sestavnih delov, poimenovanja za opravila pri izdelavi in postavitvi, poimenovanja za orodje ter za posamezne prostore znotraj njih ipd. Resda jih precej najdemo v slovarjih1 in raznih priročnikih2, vendar so s terminološkega stališča poimenovanja neurejena in pomanjkljiva, velikokrat na silo narejena ali opisna, v priročnikih pogosto odvisna tudi od narečne pripadnosti avtorja oziroma prevajalca. Morda še najbolj bogato, predvsem pa krajevno (pokrajinsko) zanesljivo določeno, vendar jezikovno neobdelano izrazje najdemo v etnološki literaturi.3 Moj namen pa ni delati red na tem področju (to je stvar terminologov), ampak s popisom 228 Jezikoslovni zapiski 1995 tovrstne terminologije v enem od dolenjskih krajev preprečiti, da bi umrlo nekaj prav lepih slovenskih besed in dodatnih pomenov k sicer znanim besedam, ter tako prispevati tudi k osvetlitvi celotnega problema — problema tovrstne terminologije. Zaradi neurejenosti terminologije ne bom navajala ustreznic iz različnih slovarjev in priročnikov, ampak bom pomene narečnim besedam določila na dva načina: s popolno pomensko ustreznico iz SSKJ ali pa z opisom in po možnosti še s predstavitvijo na skici. OJL Za najboljše informatorje vsekakor lahko štejemo same tesarje, ki se tu imenujejo cimermani, — izučene ali samouke, ki pa jih je ponekod že prav težko dobiti. Na srečo pa mednje sodi tudi moj tast Franc Smole, kmet in tesar samouk (roj. 1930) iz Migolice pri Mirni (vzhodnodolenj-ski govor). Tako sem z večkratnim preverjanjem prišla do dovolj zanesljivih informacij o tesarskem izrazju v njegovem rojstnem kraju, na samem začetku Mirnske doline.** 0.2 Hkrati naj bi bil ta prispevek tudi dokaz o nujnosti čimprejšnjega sistematičnega zapisa raznovrstne terminologije v posameznih slovenskih narečjih in govorih, saj bi le na ta način lahko dobili ustrezno knjižno terminologijo, izbrano po določenih kriterijih. Tako prevajalcem ne bi bilo treba uporabljati včasih prav smešnih kalkov (npr. kovinski nož za. lepo domačo besedo rezilnikp ali krmariti med morda iz narečja poznanimi in bogvekod dobljenimi izrazi in novotvorbami.6 1 Pöd 1. Pripoved informatorja: Za puot se pu tlä:x pulažie dvä:j hlazjme, pua sa pučies spyait, pua: se guor pusta:uje ražaaici, pu raža:ncex pr^die veznica, pu veznfcc pystri jen gradie, na gradie prj:deje styanbarkL, pua pa grad£.:ce, na gradeče prfcdeje pa puodlake, na puodlake prj:deje pua:l pa špieraucrL, na:jex pa l&te. U ka:pi je pa strašna. Na strašna pr£:de abüojenca, de se na:je parbj.:je abuoj. Atspua:daj par abüoj se lahku nardj.: fy:ram. Ku smuo dä:lal puot, smuo se zy:trej zgy:daj zbra:l. Naparu smuo aptesarl lä:s, zly:žel na k§p, die se j apšy:šlu. Ty: da:la msujstar pa daiLauca. U:n ^psJ0» roi2 muormuo pa ž&gat, daupst, vertat, viezat. Veza:l smuo z lesienam kl^mcam, tut s klaanfam. Ku je vezarva faa?tik, sie pa pust&ule. In tam je tra:ba vieč aid}.:, die puma:gaje. DabJiL smuo še ž&uarje, strdke, kletne, die smuo ty: navezali pa uzdegvaiL, pusieban kuzauc. Dva: ža:uarje pa ana kietna zadargnes, pua: pa u ta: kr}.:š dienaš tra:m, pua: se pa yzdigy:je, pa r^:neš s t^stam kje pu tl§x. Ku j pusta:ulen, je tra:ba še dada:lat. Špy:nt ma:je par straniex vpdra. Nüot V. Smole: Tesarska terminologija v Mirnski dolini 229 se part4:j§je piet centimä:tru dib^:l by:kau plaix, ty: sa püodance. Za püodance na pügt sa ny:cal klüop za spexvat al y:blat~ (Ty: j ta:ka starada:una stva:r, dva: ma:tra pa py: da:uga, ku n y:b§lč.) Ty: j puodan. Ty:kej guor se j mlat^u; ž£:t jan f §žuon j§n usie, usie dada sa sie ty:kej varšpl. y:nmu prastuor zra:uan, za maruo, pra:umo pa snjpca. Tam sa se pa püodance kar puly:žle. Špy:nt sa pufgdcan, ma:je fgdce, nüot se pa č^ile nabi:j§je, abdanjance. Fgdce, ta:ke ana cügla glabuä:ke grä:bne, smuo da:lal z ragax^m. Tä: j biu pa an ma:tar däuk; dvä: sta ga ula:kla, ä:dan je adza:t pa purj:vau. Zrä:uan sa ny:cal an l^itar šng:pca, takü j bi:u tu t§ža:k da:u. Tut trj.: rnilima:tre nankät je adra:zau. UZ Sestavni deli pod: puot, puä:da, na püot; puä:t, puä:du; tudi puasfen cjanpar cimper: cjmpar, -pra; -i grušt: garšt, gry:šta; gry:št, gry:štu blazina: hlazf:na, e-, na -0; -e špunt: sp^nt, špy:nta; špy:nt ražanec: ražanic, -a; -i veznica: vgznj:ca, -e; -e povšter: pystar, -tra; py:štri, py:štru greda: grieda, -e; gradie strešina: strašna, -eT štumberk: styanbark, -a; -i gredica: gradpca, -e; -e podlaka: puodlaka, -e; -e skedenj 1. lesena stavba, 2. podstrešje ostrešje podolžen hrastov tram, osnova lesene stavbe prečen hrastov tram, ki leži na blazini nosilen vogalen (pokončen) hrastov tram podolžen smrekov tram med gredo in ražanci, ki povezuje celo ostrešje krajši prečen hrastov tram, ki leži na veznici in je podlaga gredi prečen smrekov tram, ki leži na veznici podolžen, veznici vzporeden smrekov tram, ki pride v kap in drži streho; strešnja pokončni smrekovi tramovi med gredo in gredico prečen smrekov tram, ki veže dva štumberka podolžen smrekov tram, ki leži na gredici 230 Jezikoslovni zapiski 1995 špirovec: špierauc, -a; -i lata: lazta, -e; -e dila: djile, -e; -e lesen klinec: lesien kl^me (dra:nau, by:kau, xrärstau) obojnica: abüojenca, -e; -e oboj: abuöj, abuoje obdevnica: abcUbuanca, -e; -e bangar: banjgar, -je; -ji, ba:ngarju furm: ffcram, -rma; -rmi folc: fgrlc, f g:lca; f q:1c, f g:lcu vidra: v£dra, -e; -eB podnica: püodanca, -e; -e ploh: plax, pla:xa; plä:x, pla:xu poden: puodan, -dna; (lesien) püodna senica: .snjya, -e; -e nadstrešek: natstrašek, -a; -i pant: pant, pa:nta; pa:nt, pa:ntu korenina: kuranj:na, -e; -e smrekov tram, ki sega od vrha ostrešja do strešine v kapu letev deska leseni klini za zbijanje oz. vezavo namesto žebljev smrekov tram, ki je skonca pritrjen na obe strešini (daljši spodnji) in na podlaki (krajši zgornji); na njiju se pribije oboj smrekove deske, pribite na spodnjo in zgornjo obojnico debelejša hrastova ali bukova deska za zunanji spodnji oboj med blazino in veznico oz. špuntom in gredo podboj (pri vratih) razne oblike pri zaključevanju oboja utor oz. žleb v ražancu, kamor se zataknejo deske - obdevnice v obliki črke L izdolbljen rob špunta, kamor se polagajo in lahko tudi pribijejo podnice deska ali ploh za pod, tla debelejše deske (5 cm) pod, tla del poda, kamor se spravlja seno manjši, poševno navzgor obrnjen tram, ki služi kot vez oz. podpora pokončnim, prečnim ali vzdolžnim tramom manjši, poševno navzdol obrnjen tram, s podobno funkcijo kot pant 13 Drugi izrazi podolzamfaj: pudauzam(a) vzporedno z daljšo stranjo; podolgem V. Smole: Tesarska terminologija v Mirnski dolini 231 skonca: skugnca počez: pučies navzkriž: nauskrj^s mojster: ma:jstar, -tra; -tri požhorati: pužnuorat žagati: ža^at dolbsti: daupst zažagovati: zažagvat oblati: y:blat spahovati: spaxvat vezati: viezat zvrtati: zvartat obtesati: aptjasat lata ti: l&tat sestavljati: sestanilet pokrivati: pukrpvat obiti: ab§t folcati: fqflcak navezovati: navezvat vzdigovati: uzdegvat zadrgniti: zadargant cimprati: cjjnprat vezava: veza^va smrekov: smar&kau, -ava, =m bukov: by&au, -ava, =m hrastov: hrastau, -ava, =m na/ob koncu krajše strani vzporedno s krajšo stranjo v obliki križa tako, da se kraka dotikata tal dva s sveže obarvano vrvico označiti mesto na lesu, kjer se bo odžagalo, obtesalo s klopjo poravnavati podnice pribijati late na špirovce 1. postavljati lesena gospodarska poslopja ali samo ostrešje, 2. popravljati poslopja, tudi v pomenu zidati 2 Kozolec 2J. Pripoved informatorja Tuoplar mä: stebre, pua:l sa rfcgli, xra:stau, puvezy:jeje stabre sk§p in nuosje usie. Na r|:glex pr£:deje pudauzam bran^šence, dvakrat; ty: sa smarä:kau trä:mi. Na ty: sie vieže braxia. Ty: sa nauskrpš viezan smara:kau pa:nt. Na varx pr£:deje pa sp§t gradie, na varx stabra. Na gradie pr£:deje strašne, puä:l styniibarki, na ty: pa gradpce, puodlake, špierauci jen likte. 232 Jezikoslovni zapiski 1995 Zv£tar ma pa spet stabre, na dry:gi stran je kuarza, rfcgel, a:na strašna atspy:t (na daljši strehi - op. V.S.), puarl je puodlaka, pa še ä:na strašna na varx (na krajši strehi - op. V. S.), pu srad£:n je pa slarme, «IŽjnpfn. Mä: tut ana hrama, če j nardps. U šta:nt sa pa larte al pa raaite. U ra:ntax je pa aba:šen stauček. 22. Vrste kozolec: kuzauc, kuzauca; kuzauc(e), kuzaucu cviter: cv£tar, -tra; -tri podstrešen kozolec: pudstrašen kuzauc, -ga -a enoredni kozolec: enariedan kuzauc toplar: tuoplar, -je; -ji kozolec na kozo ± cviter, kozolec na kozo stegnjeni kozolec, kozolec s samo eno vrsto oken oz. štantov dvojni kozolec 2.3 Sestavni deli steber: stabar, -ä; -a, -ü koza: kuarza, kuzie; -ie rigelj: r£g§l, -gle; -gelni/-gli branišnica: branpsenca, -e; -e brana: brama, -e; -e sleme: slarme/slarman, slä:mana- /slemiena; släimana šop: šap, ša:pa; ša:p, ša:pu lata: larta, -e; -e stan t: štant, štainta; šta:nt, štaintu ran ta: ranita, -e; -e stolček: stauček, staučka; staučki prekla: prärkla, -e; -e debeli pokončni hrastovi tramovi med štanti kozolca krajša stran cvitra prečen nosilen hrastov tram med dvema stebroma smrekov tram, ki nosi vzdolžno brano čelni in vzdolžni panti vezani navzkriž vrhnji tram, kjer se strešni ploskvi stikata (toplar ga nima) način zaključevanja slemena, ko so vogali prirezani; čop 1. letev, na katero se obeša opeka, 2. oglata letev v štantu del kozolca med dvema stebroma okrogla letev v štantu stolček, obešen v štantu, ki ima namesto štirih nog dve, podaljšani v naslonjač, kjer sta pritrjeni dve kljuki, s katerima je obešen na lati oz. ranti tanjši kol, na katerega se je pri slamnatih strehah navezovala slama V. Smole: Tesarska terminologija v Mirnski dolini 233 škump: šk§mp, šky:mpa; šky:mp škumpa: skyznpa, -e Ostrešje je enako kot pri podu. snop slame za pokrivanje streh slama za pokrivanje streh 3 Hlev za svinje Xlibvi sa bli zmieram d\q.:gjen na ka:mnax. Na:jprej je bla hlasqma, a:na pudäuzam, a:na pučies. Puä: sa bli glix taky: ražaaica pa veznjsca, guor gradie, strašna, na straršna (T ed.) spierauci, pučies Übte. Zada:lay se je z abdan/ancam, xra:stavam al pa by:kavam. Pua:l sa b§l še kurita, xra:stau, nat kuri:tam vanitare, k je bla parpieta na myrtcie. Acpra:t sa pa urarta. Püodna sa bel lesien, xräistau. Va:utara je blu ti:st, k se j atpierau nüotar, die s laxk jä:st striesla, pua pa spet zaparla. Al pa die t^:st ca:jt, ku kurj:t py:caš, die nej muogu praršč neč t§ba nard^t. Zdej nä:maje vieč tä:ga, ty: j starada:una stva:r. Ty: j blu na pamtex. Samü čes kuri:t s puranu, rfcgel nüot zapi:ču, u nan-buo, die na:j muogu prašič uzd^gant, die p ta na rüokie pa:u. My:tci sa bij.: pa na raža:ncex parb^:t, nüot sa ma:le leža:je, tie va:utare. Na:jex sa blie va:utare partarjene. Ty: sa ta:k xra:stau tramj.:čki. korito: kurryt, -a; kurita, -u vavtara: vanitara/(-eX -e; -e vanitare mn.9 mutec: myrtec, -tea; -i narba: narrba, -e; -e rigelj: rfegel, -gle; -gli/-gelni posoda za svinjo v hlevu prečna vrata nad koritom v hlevu; bavtara hrastov tramič, na katerem so pritrjene vavtare železna objemka, kamor se zatakne rigelj železen zapah 4 Kokosnjak Kyn^anca, ty: j pa č^:st nava:dnu — lesien abuoj jen ur&ta, nüot pa sprynicelna. Dakier smuo da:lal, smuo ra:kel špry:ncelna, ky:re pa sedie na griedex. kurnica: kyaranca, -e; -e špruncelj: sprymcel, -na; -ni grede: griede, -0, na griedex kokosnjak, kurnik leseni okrogli klini, na katerih sedijo kokoši gl. špruncelj 5 Kašca K&sce je spä:dala x püoda, laxkü pa tut sa:ma stajj.:, na:j va:žen. Laxkü j z£:dana al pa lesiena. Ty: sa bij.: xra:stav brjpni, viezan na krpš. Na ty: se j kar garst dja:u guor — strašne pa dva:j puodlake pa špierauca. Ka:šče sa ble ma:xne, štier krat štier na:rvieč. 234 Jezikoslovni zapiski 1995 kašča: kzušče, -e; -e bruno: bryai, -a; bry:ni shramba za žito na poseben način vezani hrastovi ali smrekovi plohi 6 Ostrešje pri hiši Sestavljeno je enako kot pri podu od grede in stresine naprej. 7 Orodje in pripomočki skira: skiera, -e; -e cimaraha: cpmaraxa, -e; -e teslo: tjaslu, -a; tja:sla, -u malarln: malarjzn, ~a; "i vejek: vzujek, -a; -i žaga: žzuga, -e; -e dleto: dlibt, -a; dla:ta, -u sveder: svaxlar, -dra; -i/sva:dra, -u rezilnik: arzjruank, -a; -i rogač: raga**, -e; raga:č, ragarču klop: klüop, klapj.:; klapj.: klamfa: klannfa, -e; -e žnora: žnuara, -e, -e kobila: kuhpla, -e; -e vinkel: vjrnkel, -na; -ni meter: m&tar, -tra; -tri svinčnik: svjjnčnik cola: cuola, -e; -e žavar: žaaiar, -je; -ji ketna: kletna, -e; -e za vomica: zayzranca, -e; -e štrik: stark, štr£:ka; štr£:k, strdku cimraka, bradlja vejnik pribl. 1 m veliko, obliču podobno orodje z rezilom in štirimi roglji - ročaji, katerega sta dva vlekla, eden pa je zadaj porival; rabil se je pri izdelavi utorov pribl. 2,5 m veliko, obliču podobno orodje; rabilo se je za poravnavo položenih podnic penja sveže obarvana vrvica koza, stolica kotno merilo z verigami navzkriž zvezani smrekovi ranti, s pomočjo katerih so dvigovali na tleh sestavljene dele skednja oz. kozolca veriga zavorna veriga vrv V. Smole: Tesarska terminologija v Mirnski dolini 235 8 Komande pri delu horuk: xQ3*y& naravnal: naraunau! prijel: parjieu! pribil: parbu! držal: darž^u! 9 Zapisane besede in njihov izvor 9-1 Prevzete besede Od nekaj več kot sto besed jih je približno ena tretjina prevzetih; večinoma so germanskega izvora:10 bangar (?), cimaraha (nem. die Zimmerhacke = cimraka, bradlja), cimper (bav. cimber = lesena stavba), cimprati gl. cimper, cviter (nem. der Zwitter = dvospolnik, obojak), *dilja (nem. die Diele = deska; pod; opremljena veža),11 folc (nem. der Falz = zareza., utor), folcati gl. folc, furm (nem. die Form = oblika; model, kalup), grušt (nem. das Gerüst = oder, ogredje), ketna (nem. die Kette = veriga), klamfa (bav. klampfen = nem. der Klammer = penja, sko-ba), lata (nem. die Latte = letev), latati gl. lata, narba (nem. die Narde = narda, objemka), pant (nem. das Band = vez, trak), ploh (kor. nem. ploch = nem. der Block = klada, hlod), požnorati gl. žnora, počen (nem. der Boden = tla), povšter (nem. der/das Polster = blazina), ran ta (bav. rante = nem. die Stange = drog, kol, prekla), rigelj (nem. der Riegel = zapah; vez), šop (nem. der Schopf = čop), špirovec (nem. der Sparren = lemez, škarnik), špruncelj (nem. ?), špun t (nem. die Spundung = zveza oz. span na utor in greben), stan t (nem. der Stand = mesto, stajališče; stojnica; staja (v hlevu), štrik (nem. der Strick = vrv), štumberk (nem. 7),12 toplar (nem. doppelt = dvojen), vavtara (nem. das Fall tor = poklopna vrata; loputnica), vinkel (nem. der Winkel = kotno merilo), žavar (? nem. die Säule = steber), žnora (nem. die Schnurf = vrvica, konopec). Nekatere izmed teh besed so sprejete v knjižni jezik kot stilno nezaznamovane (lata — v pomenu 'lata v kozolcu', ranta, špirovec oz. šperovec, vavtara oz. bavtara), nekatere kot narečne (bangar, cimraka, lata — v pomenu 'letev', rigelj — v pomenu 'prečni tram pri kozolcu', štant — v pomenu 'del kozolca med dvema stebroma', toplar), pogovorne (cimper, cimprati, klamfa) ali nižje pogovorne (dila, povšter — v pomenu 'blazina', rigelj — v pomenu 'zapah', štrik), večina pa jih živi le v narečju. 9.2 Besede drugačnih oblik kot v SSKJ Besede podlaka SSKJ nima, pač pa podoben pomen najdemo pod geslom podvleka (2. grad. lesen ali kovinski pomožni nosilec, položen navadno prečno na glavno smer). Pletersnik besedo sicer ima, vendar samo v pomenu 'podloga pri obleki'. — V SSKJ najdemo obliki rožanec in rezanec, obakrat v pomenu 'podboj'. Pletersnik pri besedi rezanec (s cirkum-fleksom!) navaja dva, pri besedi rožanec (z akutom!) pa kar sedem pomenov, vendar takega, kot ga ima beseda v migolskem govoru, ne. Ker 236 Jezikoslovni zapiski 1995 etimologija te besede ni natančno raziskana, puščam v poknjiženi obliki ražanec prednaglasni a, čeprav bi bil zaradi pozicijskega akanja možen tudi o. — Tudi nar. obliki škemp, šky:mpa 'snop slame za pokrivanje streh' in šky:mpa 'slama za pokrivanje streh' ne moreta dati knjižnih oblik skop in skopa, ampak škump in škumpa. — Za prevzeto besedo bavtara oz. vavtara v SSKJ in baltore (/Tin.) v Pleteršniku ima migolski govor kar tri oblike: va:utara, -e in varutare, -e ter samo množinsko va:utare, poknjiženo torej vavtara/-e in vavtare (mn.). — Ne SSKJ ne Pleteršnik nimata oblike veznica; najbližji pomen najdemo v SSKJ pod geslom veznica (2. navt. vzdolžni nosilni del ogrodja trupa ladje za okrepitev bokov in krova). 9-3 Novi pomeni k sicer znanim besedam Pomen besede blazina kot 'glavni, temeljni tram poda' pri Pleteršniku še najdemo, v SSKJ pa ne.13 — Prav tako v SSKJ pri besedi brana ni pomena 'navzkriž vezani trami pri kozolcu', medtem ko se ta pri Pleteršniku lahko skriva v nem. besedi die Riegelwand = pregrada, brana.1** — Pri besedah greda in gredica je v SSKJ v opisu zajet videz, ne pa tudi funkcija poimenovanega predmeta; spet je Pleteršnik tu bolj natančen. — Ne v Pleteršniku in ne v SSKJ beseda klop nima pomena 'velikemu obliču podobna priprava za spahovanje oz. poravnavanje podnic na podu'; tudi sam predmet je očitno precej redek. — Zanimiv je pomen besede korenina kot 'krajši, poševno navzdol obrnjen podporni tram', ki ga v omenjenih slovarjih ni. — Enako velja za pomen besede koza kot 'krajši del cvitra, tj. kozolca na kozo', kar je očitno dalo ime samemu kozolcu. — Prav tako ni zaslediti pomena besede povšter kot 'krajši tram, ki služi kot podlaga daljšemu tramu'. — V Pleteršniku zabeležen,15 v SSKJ pa izpuščen je pomen besede rogač kot 'večjemu obliču podobna naprava za izdelavo utorov'. — Morda bi pri pomenu besede stolček veljalo posebej omeniti tudi pomen 'stol v kozolcu', saj se ta razlikuje od običajnega stola. - Besedi strešina in šop imata pri Pleteršniku isti pomen kot v migolskem govoru, v SSKJ pa je pomen teh besed drugačen; pač pa se ujemata s pomenom besede strešnja oz. čop. — Nov je pomen besede vidra ali verjetneje vitra16, 'v obliki črke L odrezan rob trama', ki ga ni zaslediti v omenjenih dveh slovarjih.1'7 9A Nove besede Naposled so tu še štiri nove, v SSKJ in v Pleteršniku nezapisane besede:13 branišnica 'vzdolžni tram pri kozolcu, ki nosi brano', mutec 'tramič, na katerem so pritrjene vavtare',19 obdevnica 'debelejša deska za stene poda' in obojnica 'tram, na katerega se pribije oboj'. Morda bi sem sodila tudi beseda ražanec 'nosilni pokončni tram' (gl. 9-2). V. Smole: Tesarska terminologija v Mirnski dolini 237 10 Slikovno gradivo Sestavni deli kozolca 1 staber 2 ri:gel 3 bran^išenca k bra:na 5 šap 6 štant 7 la:ta ali ra:nta 8 abuoj Sestavni deli poda 1 blazina 2 šp$nt 3 raža:nc k veznica 5 py:štar 6 grieda 7 stra:šna 8 abdä:uanca 9 ba:rjgar 10 ura:ta 11 f druga pa iz pod opombo 5 omenjenega slovarja, pri obeh str. 218. 7 Beseda strešina je enkrat akutirana, drugič cirkumflektirana, ne glede na sklonsko obliko; tonem je torej neustaljen. Vzroka za to sta lahko dva: mešanje z žensko obliko pridevnika stra:šen, stra:šna ali pa je sama beseda posamostaljen pridevnik. 0 Prvotno verjetno vitra 'tanek trak lesa', čeprav informator trdi, da je njegov vzornik, sedaj že pokojni mojster tesar, vedno govoril vidra. 9 Pri besedi vavtara se mešata edninski obliki va:utara in va:utare ter množinska va:utare. 10 Pomeni nemških besed so vzeti iz F. Tomšič, Nemško-slovenski slovar ali (redkeje) kar iz Pleteršnika. 11 Zaradi preglasa -a > -e je postavljena izhodiščna oblika kot dilja. 12 Ustrezne nemške besede nisem našla; pomensko pa bi se lahko ujemalo s slovensko besedo mutec, ki ima nekoliko drugačen pomen, tj. 'tra-mič, na katerega so pritrjene vavtare'. 13 Nasploh je geslo blazina v SSKJ v primerjavi s Pleteršnikom neprimerno skromnejše. Predvsem manjkajo različni odtenki pomena 'osnova, podlaga nečemu'. 240 Jezikoslovni zapiski 1995 in Tako to besedo prevaja Tomšič. Da je lahko mišljena 'brana pri kozolcu', potrjuje dejstvo, da je čelna brana pritrjena med rigelj spodaj in gredo zgoraj, oziroma je rigelj njen nosilni tram. 15 Pleteršnikov prevod je prav posrečen: ein zweimännischer Hobel, torej 'oblic za dva moža', kar se popolnoma ujema z informatorjevim opisom. 16 Gl. opombo 8. 17 Morda bi to lahko pomenila Pleteršnikova razlaga besede vitra 'Ader im Holz' (žila v lesu), vendar ni čisto jasno. 13 Besedo mutec v pomenu 'mutast človek' imata sicer oba slovarja, vendar je tu pomen tako drugačen, da jo lahko imamo za novo besedo. 19 Gl. opombo 12. Zusammenfassung TERMINOLOGIE DES ZIMMERHANDWERKS IN MIRNATAL Die Analyse der Terminologie des Zimmerhandwerks (etwas mehr als hundert Wörter) in der Mundart des Dorfes Migolica bei Mirna hat gezeigt, daß ungefähr ein Drittel der Ausdrücke germanischen Ursprung sind, fünf Wörter haben eine andere Wortform als die Standardform, elf haben neue Bedeutungen zu sonst bekannten Wörtern, vier Wörter sind ganz neu: branišnica, mutec, obdevnica, obojnica. Im Vergleich mit Ple-teršnik fehlen im SSKJ wesentlich mehr Bedeutungen (Verhältnis 5*10). Die Beschreibung der Terminologie verschiedener thematischer Bereiche könnte wesentlich zur Bestimmung und Festigung einer gemeinsamen schriftsprachlichen Terminologie einzelner Gebiete beitragen, weshalb es sinnvoll wäre, sobald wie möglich damit zu beginnen. Nast ja Vojnovič UDK 808.63 - 1 - 323.1 0 OBLIKOVANJU GESLOVNIKA ZA PRAVOPISNI SLOVAR Pravopis, katerega slovarski del se zdaj izdeluje, je šesti samostojni slovenski pravopis; v prejšnjih pravopisih je pri sicer abecedno navajanih iztočnicah veliko etimološko sorodnih besed v skupinah (gnezdih). V prispevku želim pokazati, da je navajanje samostojnih iztočnic z malo podiztočnicami koristna novost v naši pravopisni tradiciji. Die Rechtschreibung, deren Wörterbuch jetzt in der Erarbeitung ist, ist die sechste selbständige slowenische Orthographie. In den vorigen Rechtschreibungen sind bei zwar alphabetisch angeführten Stichwörtern viele etymologisch verwandte Wörter in Wortgruppen (Nester) zusammengefaßt. In dem Beitrag will ich vorzeigen, daß die Anordnung der selbständigen Stichwörter eine benutzerfreundliche Neuigkeit in unserer Rechtschreibetradition ist. 1 Splošno o geslovniku za novi SP 1A Odvisnost sestavljanja geslovnika od teoretičnih načel Odločitve o tem, katere besede so iztočnice, katere podiztočnice, katere se navajajo med slovničnimi oblikami v zaglavju in katere so razvidne iz uvoda v slovar, sprejema uredniški odbor Komisije za slovarski del slovenskega pravopisa. Kako so najnovejše teoretične ugotovitve slovenskega jezikoslovja upoštevane pri sestavljanju pravopisnega slovarja, je ugotovljivo iz prispevka J. Toporišiča Teoretična podstava slovarja novega SP1. Delo za geslovnik je v tem članku opisano v zgornjem odstavku na 456. strani. V času od objave članka je prišlo do dveh sprememb: predloge za lastna imena in krajšave daje P. Weiss, ne več J. Moder; med lastnimi imeni ni več 1000 najpogostejših slovenskih priimkov, ampak 500. 1*2 Geslovnik kot delovni pripomoček Geslovnik mora biti dober seznam besed, ki bodo iztočnice v slovarju. Kako težko je to doseči, vedo kritični uporabniki slovarjev, še bolj pa se težav zavedamo slovaropisci. Pri veliki množini besed, ki so se-stavljalcem na razpolago in jih je treba pregledati, izbrati in sistemsko ter hierarhično čim bolj pravilno in pregledno predstaviti v sodobnem pravopisu, je zato pomembno, da so pravočasno določena dvoja načela: — načela za izbor besed; — načela za razporeditev besed v slovarju in za zgradbo geselskega članka. 2k2 Jezikoslovni zapiski 1995 Prispevek govori o slednjih, torej o navajanju iztočnic v slovarju in s tem v geslovniku; omejuje se na občna imena in opušča lastna, ki so sicer prav tako kot občna razvrščena po abecedi, vendar so pri njih v geslovniku ob iztočnicah zelo pogosto navedene tudi podiztočnice. To je dogovorjen odstop od siceršnjega navajanja enot v geslovniku po abecedi in brez podi^točnic; podiztočnice namreč dodajajo k v geslovniku določenim iztočnicam redaktorji. 2 Naslonitev nove pravopisne skupine na delo prejšnje 2J. Oblikovanje delovne skupine za slovarski del novega SP Po izidu Slovenskega pravopisa 1, Pravila iz 1990. leta (dalje SP 1990) so potekale priprave za sestavo skupine, ki bo delala pravopisni slovar. Imenovani so bili člani Komisije za izdelavo slovarskega dela slovenskega pravopisa; Komisija se je razdelila na uredniški odbor in skupino sestavljavcev pravopisnega slovarja; člani uredniškega odbora so nato izvolili J. Toporišiča za predsednika celotne Komisije in uredniškega odbora. 2*2. Načrt pravil za novi slovenski pravopis je osnova za novi pravopis V razpravi o konceptu slovarskega dela SP je J. Toporišič že na prvi seji opozoril na osnovo tega slovarja v Načrtu pravil za novi slovenski pravopis iz I98I. leta (dalje Načrt pravil). Posebej pa je poudaril, da bodo iztočnice deloma prikazane s podiztočnicami. 2.3 Prva objava slovarskih primerov V Načrtu pravil so slovarski primeri prvič objavljeni. (V Slavistični reviji, kjer so bila pravila za novi slovenski pravopis objavljena s komentarji v letih 1977, 1979, 1980, jih ni bilo2). Avtorji Načrta pravil jih omenijo tudi na začetku Spremne besede3. Pravila so objavljena na 195 straneh Načrta pravil, slovarski primeri pa pod naslovom Vzorci iz slovarskega dela pravopisa na malo več kot štirih straneh na koncu knjige (str. 206—210); komentarja avtorjev k tem zgledom ni. Besede so razporejene po abecedi od začetka črke B do bahariti, nato so predstavljeni trije daljši geselski članki, in sicer pridevnik bogat, predlog brez in glagol biti. Ti vzorci so nekakšna osnova za sedanje redakcije za slovar novega SP, vendar so se načela ob časovno daljšem neprekinjenem delu in soočanju teorije s prakso spreminjala in izpopolnjevala. 3 Odločitev o absolutni abecedni razvrstitvi gesel 3J. Sklep o navajanju gesel po absolutni abecedi je bil sprejet maja 1973 Ker so bili slovarski zgledi prvič objavljeni v Načrtu pravil, sem iskala podatek, kdaj je bil sprejet sklep o negnezdenju besed, v arhivu N. Vojnovič: 0 oblikovanju geslovnika za pravopisni slovar 243 Pravopisne komisije, ki je v 70. letih pripravljala koncept za pravila in geslovnik za slovar novega pravopisa. Citiram iz zapisnika 4. seje širše pravopisne komisije: tfNa 3- seji (7- 5- 1973) je bilo sklenjeno, da bo imel pravopisni slovar gesla razvrščena v absolutni abecedi." Iz zapisnika je razvidno, da so se za novi način potegovali J. Rigler, J. Moder in S. Suhadolnik. *$2. Število besed v pravopisih V času, ko so se odločali za abecedno razvrstitev gesel, je bila po naročilu S. Suhadolnika narejena preglednica o številu besed v pravopisih. Iz meni neznanega razloga je bil izpuščen Levčev pravopis, tako da je podatek o številu besed v njem moj. Leveč 1899 7-680 Breznik 1920 7-000 Breznik-Ramovš 1935 5-000 Slovenski pravopis 1950 92.000 Slovenski pravopis 1962 100.000 Češki pravopis 1969 49.200 Slovaški pravopis 1966 42.600 Makedonski pravopis 1970 55-700 Sarajevski pravopis 1972 20.000 Ruski pravopis i960 52.000 Ruski pravopis 1963 104.000 Ruski pravopis 1950 110.000 3-3 Število strani pravil in slovarja v pravopisih Vsi samostojni slovenski pravopisi imajo naslov Slovenski pravopis in vsi imajo dva dela: pravila in slovar. Navajam tudi pregleden prikaz, koliko strani pravil in koliko strani slovarja je v vsakem od njih. pravopis pravila slovar Leveč 1899 120 40 Breznik 1920 31 102 Breznik-Ramovš 1935 20 300 SP 1950 46 872 SP 1962 80 940 SP 1990 210 / 1994 220 / (v delu) 244 Jezikoslovni zapiski 1995 4 Gnezdenje besed *L1 Gnezdenje v prvih treh slovenskih pravopisih Gnezdenje besed je značilno za vse dosedanje slovenske pravopise. Prvi trije samostojni pravopisi (Levčev, Breznikov in Breznik-Ramovšev) sicer navajajo gesla po abecedi, vendar je geselska beseda redko sama, največkrat so ob njej navedene še druge sorodne besede. V slovaropisju se za tak način razvrščanja besed uporablja izraz gnezdenje, geselska beseda in skupina besed ob njej pa gnezdo. Ker v zgoraj imenovanih slovarjih ni veliko besed, so v njih gnezda pregledna. To pa ne pomeni, da so ali geselske besede ali besede v gnezdu izbrane in razvrščene po trdno dogovorjenih načelih. 4.2 Gnezdenje v SP 1950 in SP 1962 Ker se je število besed v pravopisih povečevalo, so postala nekatera gnezda zelo obsežna, zlasti velja to za SP 1950 in 1962. V Levčevem pravopisu je 3*293 gesel s 7-680 besedami'*. V SP 1962 je 27-500 gesel z več kot 100.000 besedami5. V SP 1950 število besed ni navedeno, po podatku v preglednici S. Suhadolnika jih je 92.000, torej 8.000 manj kot v SP 1962. Sicer pa so načela v SP 19626 podobna načelom v SP 1950. Zanimivo je primerjanje uvodnega dela v obeh pravopisih, ki ima v obeh tudi enak naslov Navodila za uporabo. Kako so gnezdenje razlagali v SP 1950, je zapisano v opombi"7. Zavedali so se, da je preobsežno gnezdo za uporabnika nepregledno, zato so ga razdelili na dve ali več. Od tega, da besede niso razvrščene mehanično po abecedi, ampak po pomenskih skupinah, pa so pričakovali, da lahko uporabnik jasno razbere pomen različnih obrazil. V SP 1962 so se glede razporeditev gesel zgledovali po SP 1950; iz citiranega mesta v SP i960 pri opombi5 se da razumeti, da so se za gnezdenje odločili tudi zaradi varčevanja s prostorom, da bi bila torej tako obsežna knjiga še priročna. 5 Navajanje iztočnic po abecedi 5-1 Obravnava predlogov za iztočnice in podiztočnice Odločanje o tem, katere tvorjene občne besede naj bodo iztočnice in katere podiztočnice, ni bilo lahko. Že ob začetku dela sedanje pravopisne komisije je bilo sprejeto stališče, naj se iztočnice razvrščajo po abecednem redu, kot podiztočnice pa bodo v slovarskem članku upoštevane le nekatere najbolj tipične kategorije tvorjenk. 5-2 Sedanje navajanje podiztočnic Tudi na tem mestu bom lastna imena zanemarila. Način navajanja podiztočnic se mi zdi v sedanjih redakcijah občnih imen ustrezen. N. Vojnovič: 0 oblikovanju geslovnika za pravopisni slovar 245 Podiztočnice so: 1. pri glagolu glagoli s prostimi morfemi se, si, ga, jo, npr. pri iztočnici cediti cediti jo, cediti se; 2. pri pridevniku mala podiztočnica (za določno obliko), npr. pri iztočnici cel -a -o celi -a -o; 3. pri različnih besednih vrstah vse konverzne (sprevržene) besede. Konverzne besede nastanejo lahko iz različnih besednih vrst, postanejo pa ali samostalniki ali povedkovniki. Od konverznih besed so v jeziku pogosti samostalniki (posamostaljeni pridevniki) pri pridevniku. Mnogo manj konverznih samostalnikov je pri zaimkih (npr. pri Jaz mene ... m, ž, s oseb. zaim. za 1. os. ... jaz jaza m) in pri števnikih. Konverznih poved-kovnikov je največ iz prislovov (npr. pri hladno prisl. ... hladno povdk. bilo je hladno), manj pa iz medmetov in samostalnikov. J. Toporišič je v Slavistični reviji zapisal, da so podiztočnice večinoma enobesedne0. Za boljšo predstavo o mestu podiztočnic v geselskem članku gl. primer redakcije cediti in ceP. 6 Možnosti za dodatne podiztočnice 6JL Prvotni predlog in nato sklep o iztočnicah Pri 5*1 sem omenila težave v zvezi z odločanjem o tem, katere kategorije tvorjenk bodo v slovarju podiztočnice. Prvotni predlog10 je bil, da bi bile iztočnice poleg netvorjenk samo tvorjenke prve stopnje (bralec, bralen, bratev, berač, berilo), njihove podiztočnice pa so pri bralec tvorjenke na -Ika, -Iski, -Istvo in svojilni pridevnik; pri bralen in berač pa vse nadaljnje tvorjenke. V razpravljanju so bili izraženi pomisleki, češ da je razvrščanje podiztočnic po stopnjah tvorjenosti prezahtevno za uporabnika slovarja. Prevladali sta torej dve stališči, da je treba število podiztočnic zaradi večje preglednosti geselskega članka omejiti in da mora imeti pri razvrščanju leksemov prednost abecedno zaporedje. Sedanji način navajanja podiztočnic je opisan pri 5*2 in je torej posledica zgornjega sklepa. 6.2 Ali naj ostanejo feminativi iztočnice? Izražen je bil nov predlog, da v redakcijah občnih imen ženskospol-ske parne vzporednice (feminativi) moškim izpeljankam ne bi bile več samostojne iztočnice, kot so bile doslej. Iztočnice bi ostale samo izpeljanke ženskega spola s priponskimi obrazili s samostojnim pomenom11. Občnoimenske iztočnice so razvrščene po abecedi in ko jih uporabnik išče, ne razmišlja o tem, katera priponska obrazila za izpeljanke ženskega spola imajo samostojni pomen in katera ne. Res bo feminative lahko našel tudi kot podiztočnice v redakcijah, zlasti če bo na tak Zk6 Jezikoslovni zapiski 1995 način navajanja opozorjen v uvodu. Bilo bi škoda, da bi način sestavljanja geslovnika, po katerem bi bili feminativi podi^fcočnice, rahljal si-stemskost, h kateri sicer teži geslovnik oziroma prikaz redakcij v slovarju. Pri razvrstitvi besedotvornih pripon v slovnici J. Toporišiča^ so feminativi razvrščeni v 7- skupino modifikacijskih izsamosta 1 n i ških izpeljank. V tej 7. skupini je osem skupin besed, npr. skupna imena, manjšalne besede, slabšalne in še druge, ki so po sedanjem dogovoru vse iztočnice. Zato mislim, da je za pravopisni slovar dobro ohraniti sedanje načelo, da se vse modifikacijske izpeljanke obravnavajo enako. Besede, npr. magister, magistra, magistrica, so po sedanjem načinu sestavljanja geslovnika samostojne enote, ker so predvidene za samostojne iztočnice; v samostojnih geselskih člankih so namreč potrebni podatki (slovnični, normativni, stilistični, pomenski) lahko najbolj pregledno predstavljeni, pri čemer je potrebno upoštevati, da je ženskih modifikacijskih izpeljank k moškemu paru včasih nepričakovano celo več in da imajo različno stilno vrednost; npr. pri bruc so ženske oblike brucka, bruculja in bruclja. Bruc in brucka sta v SSKJ označena z oznako žargonsko, bruculja in bruclja pa z oznako žargonsko, slabsalno. Podobno je s prikazom feminativov v SSKJ, kjer so feminativi samostojna gesla in imajo tudi različne razlage. Pri domačih, zlasti pa pri prevzetih besedah je samo spolska razlika pokazana s sklicevalno razlago ženska oblika od, npr. desničarka 'ženska oblika od desničar', den-tTJRhkn 'ženska oblika od dentist'; lahko je razlaga tudi bolj samostojna: harfistka 'ženska, ki igra harfo', čeprav je navedeno tudi geslo harfist z razlago 'kdor igra harfo'. Pri nekaterih feminativih so geselski članki obsežni, npr. pri geslu delavka; ali pa ima geslo pomen časovno ali kako drugače označen; npr. geslo ministrica ima pomen 'ženska oblika od niinister' neoznačen, podpomen 'ministrova žena' ima oznako starinsko. Čeprav je obseg pravopisnega slovarja omejen, menim, da samo zaradi prihranka prostora ni potrebno, da bi f eminative prikazoval i kot podiztočnice. Glede na podatek, da je med 507 izglagolskimi ispeljanka-mi s pomenom vršilca dejanja 92 feminativov13, pa razumem, da je misel o feminativih kot podiztočnicah vabljiva. 7 0 številu iztočnic v geslovniku 7-1 Število iztočnic v novem SP bo približno tako kot v SP 1962 V dolgem času od izida prejšnjega pravopisa se je naš knjižni jezik spremenil tudi v besedju; čeprav se zelo trudimo v novi pravopisni slovar zajeti čim več novih besed, upamo, da število besed ne bo dosti večje, kot je v SP 1962 (100.000 besed) in SSKJ v eni knjigi iz I99A leta (93.152 gesel in 13.888 podgesel). N. Vojnovič: 0 oblikovanju geslovnika za pravopisni slovar 247 Za primerjavo navajam, da obsega 20. izdaja nemškega Dudnovega pravopisa iz 1991« leta 115*000 besed. Sestavljanje geslovnika po načelu, da je enota v geslovniku, kar je iztočnica v slovarju, je koristno tudi za načrtovanje, koliko besed bo imel slovar. Izkušnje pri sestavljanju geslovnika so pokazale, da so že za sprejem v SSKJ izpuščali mnogo besed iz SP 1962. Za sedanji geslovnik pa tudi iz SSKJ izločimo približno eno četrtino besed, in sicer opuščamo stare, narečne, redke in ozko strokovne besede. Iz SSKJ izpuščena četrtina besed bo nadomeščena z novimi besedami. Nove iztočnice so: 1. nove občne besede, in sicer splošne in strokovno izrazje; 2. lastna imena, ki jih bo več kot v SP 1962; 3. prislovi; 4. deležniki stanja na -1, -n/-t; 5. obrazila (pripone, predpone, medpone; prosti morfemi); 6. krajšave. OPOMBE 1 Slavistična revija 1994, 4, 455-473. 2 Načrt pravil za novi slovenski pravopis, Ljubljana I98I, str. J: "Za to izdajo pa je bilo dodano: poglavje o zvrstnih in stilnih oznakah, vzorci iz slovarskega dela in kazalo..." 3 Isto, str. 1: "Objavljamo Načrt pravil za novi slovenski pravopis, ki naj bi bil uvodni del novega pravopisa; dodanih mu je nekaj zgledov iz slovarskega dela pravopisa z oznakami za normativno in stilno vrednotenje besed." u F. Leveč, Slovenski pravopis, Dunaj 1899» str. 126: f,Besede, ki so zaznamovane s križem + , niso knjižne in se ne smejo pisati." Kot zanimivost dodajam, da je ta normativna oznaka dopisana pri 230 besedah. 5 Slovenski pravopis, Ljubljana 1962, str. 5» 2. in 3« odst.: "Slovarski del obsega 27.500 gesel z več kot 100.000 besedami in okoli 200.000 zvezami, dvojnicami in pomenskimi odtenki... Da bi tako obsežna knjiga še ohranila potrebno priročnost, so navedki kratki in besede večinoma združene v etimološko sorodne skupine; kjer bi bilo zaradi obilne frazeologije ali zaradi številnih izpeljank geslo preobširno in s tem nepregledno, smo ga razdelili ali pa za posamezne besede istega korena, a bolj oddaljeno pisno podobo dodali kazavke." 6 Isto, str. 5> !• odst.: ftNova izdaja slovenskega pravopisa sloni na načelih Slovenskega pravopisa iz leta 1950» le da še bolj izčrpno obravnava vsa tri področja: slovar, pravoreČje in pravopis." 248 Jezikoslovni zapiski 1995 T Sovenski pravopis, Ljubljana 1950» str. 5, 3- odst.: "V slovarju besede niso razvrščene mehanično po abecedi, marveč smiselno po pomenskih skupinah in sorodstvu izvedbe; če torej kake besede ne dobiš med iztočnicami, jo išči pod iztočnico sorodne besede! Za tako razvrstitev se je uredniški odbor odločil zato, da iz pomenskih skupin lahko vsakdo jasneje razbere pomen različnih obrazil, da lahko pregleda že rabljene izvedenke in si laže išče sveta o njih uporabnosti, kadar ustvarja morebitne nove pomenske odtenke. Te prednosti odtehtajo čas, ki bi ga kdo zamudil z iskanjem besede, če je ne najde med iztočnicami v abecednem redu." 0 J. Toporišič, Teoretična podstava slovarja novega SP, Slavistična revija 1994, 4, 456. * Isto, str. 468, 469- 10 Povzeto iz zapisnika 3- seje (31- 7* 1990) Komisije za izdelavo slovarskega dela slovenskega pravopisa; prvotni predlog je pripravil J. Toporišič. 11 Prim, v Toporišičevi Slovenski slovnici, Maribor 1984, na 125. strani priponska obrazila za ženski spol za vršilca dejanja izglagolskih izpeljank; prim, v knjigi A. Vidovič-Muha Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk, Ljubljana 1988, strani 12-14; prim. poglavje Priponska obrazila za izpeljanke ženskega spola s samostojnim pomenom v magistrskem delu I. Stramljič-Breznik z naslovom Prva in druga pomenska skupina samostalniških izpeljank in zloženk iz glagolske, pridevniške in samostalniške podstave, Ljubljana 1991, str. 32; prim, članek iste avtorice Specializiranost obrazil za izpeljanke s pomenom vršilca dejanja, nosilca lastnosti ali stanja in opravkarja, JiS, 1994/95, 285, 289-290. 12 J. Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor 1984, 141-145- 13 I. Stramljič-Breznik, Izglagolske izpeljanke s pomenom vršilca dejanja, Slavistična revija, 1992, 4, 425. VIRI A. Breznik, Slovenski pravopis. — Ljubljana 1920. A. Breznik—F. Ramovš, Slovenski pravopis. — Ljubljana 1935» F. Leveč, Slovenski pravopis. — Dunaj 1899» Načrt pravil za slovenski pravopis. — Ljubljana I98I. Slovar slovenskega knjižnega jezika. — Ljubljana 1994. Slovenski pravopis. — Ljubljana 1950. Slovenski pravopis. — Ljubljana 1962. Slovenski pravopis 1. Pravila. — Ljubljana 1994. N. Vojnovič: 0 oblikovanju geslovnika za pravopisni slovar 2^9 Zusammenfassung DIE ZUSAMMENSTELLUNG DES STICHWORTREGISTERS FÜR DIE RECHTSCHREIBUNG Das Stichwortregister für die jetzt entstehende Rechtschreibung gibt die Gattungsnamen alphabetisch ohne Unterstichwörter an. Bei den Eigennamen hingegen sind zu den Stichwörtern auch die Unterstichwörter angegeben. Unter den Gattungsnamen sind die Stichwörter der nichtmotivierten als auch die Mehrheit der motivierten Wörter (Wortbildungkonstruktionen) angeführt; die Unterstichwörter sind nämlich nur die vorausbestimmten Kategorien der Wortbildungen, zum Beispiel bei dem Verbum die Verben mit den freien Morphenen se, si, ga9 Jen cediti se (triefen), drzniti si (sich unterstehen), lomiti ga (Mist bauen), uevreti jo (davonlaufen), bei dem Adjektiv die bestimmte Form (das sogenannte kleine Unterstichwort) und bei den verschiedenen Wortarten alle Konversionsformen. Bei Punkt 6 setze ich mich für das Prinzip ein, daß die Feminina die Stichwörter bleiben. Es ist vorgesehen, daß das neue Rechtschreibewerk 100.000 bis 110.000 Wörter umfassen wird. Andreja Žele UDK 808.63 - 3 - 25 KAKO SSKJ IZKAZUJE GLAGOLE S PROSTIMI MORFEMI Slovnična kva 7 ifika torska pojasnila kažejo, da je Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) uspelo v okviru pomenskih razlag besed opozoriti tudi na njihove slovnične lastnosti in posebnosti. Prispevek predstavlja slovnična kvalifikatorska pojasnila, ki označujejo glagole s prostimi morfemi. Grammatical qualification explanation indicate, that the Dictionary of the Standard Slovene Language (SSKJ) succeed to included in the semantic explanations also the grammatical and particular properties. The contribution expose the grammatical qualification explanations, which indicate verbs with free propositional morphemes or verbal morphemes. 0 Prispevek opozarja na obvestilnost Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) v zvezi z izkazovanjem prostega glagolskega morfema, čeprav bi bilo za izdelavo enozvezkovnega SSKJ seveda potrebno ponovno pregledati1 vsa slovnična kvalifikatorska pojasnila in jih po potrebi, ustrezno novejšim jezikoslovnim ugotovitvam,2 tudi spremeniti. Ravno v primerih prostih glagolskih morfemov je zelo jasno izražena vzročno--posledična povezanost med pomenskimi odtenki besede in njenimi slovničnimi značilnostmi. 1 Prosti glagolski morfem je v SSKJ izražen s slovničnimi kvalifikator-skimi pojasnili: - s predložnim povedkovim določilom, - s predložno zvezo, - s predlogom, - v zvezi z/s. Iz prvih treh naštetih slovničnih kvalifikatorskih pojasnil lahko takoj razberemo, da gre za predložne glagolske morfeme, kvalifikator-sko pojasnilo v zvezi z/s pa zaobjame še skupino zaimenskih glagolskih morfemov tipa pobrisati jo. UL Slovnično kvalifikatorsko pojasnilo s predložnim povedkovim določilom je pri glagolih hoditi, letati dodano slovničnemu pojasnilu z oslabljenim pomenom. Da to slednje lahko izpustimo, če imamo že pojasnilo s povedkovim določilom, je bilo že predlagano.3 Še vedno pa moti kvalifi-katorsko pojasnilo s predložnim povedkovim določilom, saj ne ustreza pomenski razlagi pri petem pomenu glagola HODITI, ki izraža, da je A. Žele: Kako SSKJ izkazuje glagole s prostim morfemom 251 osebek oblečen, obut kot nakazuje določilo« Taksna razlaga namreč izpostavlja predložnomorfemske glagole HODITI BREZ/V ipd., kar potrjuje tudi slovarsko ponazarjalno gradivo s primeri ni navade, da bi ženske hodile brez pokrivala, poleti hodi brez srajce, hodi v hlačah. Isto kombinacijo kvalif ikatorskih pojasnil z oslabljenim pomenom, s predložnim povedkovim določilam imamo še pri glagolu LETATI, in sicer pri njegovem petem pomenu je pomenska razlaga izraža, da je osebek oblečen, obut, kot nakazuje določilo s ponazarjalnim gradivom hladno je, on pa leta brez suknjiča, vedno leta v kratkih hlačah. Tudi tu se pomenska razlaga pod številko pet ne nanaša samo na glagol LETATI, ampak na predložnomorfemske glagole tipa LETATI BREZ/V. Zato bi pri glagolih HODITI in LETATI njihove predložnomorfemske različice lahko izrazili kot podiztočnice HODITI/LETATI ZA/BREZ/V s slovničnim kvalifikatorskim pojasnilom s povedkovim določilom, hkrati bi tako na najkrajši način definirali skladenjsko vlogo predloga ob glagolu. U2. Leksikalizacijo glagola in predloga napoveduje tudi raba slovničnega kvalifikatorskega pojasnila s predložno zvezo pri glagolih BITI (sem) in OSTATI. V obeh primerih pa sta mu v okviru določenega pomena nadrejeni kvalif ikatorski pojasnili z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom. Takšna nakopičenost podatkov po navadi zabriše tisto osnovno informacijo, tj., da je v teh primerih predlog glagolski mor-fem. Tako bi pri tako obsežnih slovarskih geslih kot sta BITI (sem) in OSTATI v okviru določenega pomena za pomensko razlago dodali samo slovnično kvalifikatorsko pojasnilo s povedkovim določilom, pod črko c) v okviru istega pomena pa v ponazarjalnem gradivu polkrepko izpisali predložnomorfemske glagole biti brez, biti od, ostati brez, ostati na ipd. V slovarju imamo: biti sem /.../ 3- z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka /.../ c) s predložno zvezo: meso je brez kosti; čevlji so od blata; rana je od noža; biti pri zavesti; biti v neenakopravnem položaju, v slabem stanju; mi smo v sorodu /.../ dejanja niso v skladu z besedami /./ ti boš za pričo / biti brez denarja /./ vsi so proti njemu /./ biti ob službo /./ biti v dvomih /./ ostati /.../ 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja /./ c) s predložno zvezo: nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave; ostati na dopustu; ostati pri življenju; ostati v vodoravni legi, čepečem položaju; ostati v stikih, veljavi / ostati na istem delovnem mestu /./ 252 Jezikoslovni zapiski 1995 Zgornje slovarske prikaze bi lahko poenostavili: biti sem /.../ 3- s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka /./ c) meso je brez kosti; čevlji so od blata; rana je od noža; biti pri zavesti itd. ostati /.../ 10. s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja /./ c) nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave; ostati na dopustu; ostati pri življenju; itd. 1.3 Obglagolski predlog v skladenjski vlogi glagolskega morfema izraža tudi kvalifikatorsko pojasnilo s predlogom. Takšno slovnično pojasnilo pa je stavčnofunkcijsko gledano presplošno, zato se v ponazarjalnem gradivu pojavljajo dvoumnosti, npr. pri gledati po (ženskah)/ za (ženskami) v pomenu 'kazati zanimanje za koga* je predlog glagolski morfem proti primeru kipeti iz v pomenu 'močno odtekati, liti', kjer KIPETI tudi brez predloga IZ izraža 'močno odtekati, liti', zato ima predlog IZ skladenjsko vlogo besedilnega morf ema. Še drugi glagoli, ki imajo slovnično kva 1 i fikatorsko pojasnilo s predlogom, so IZTEGNITI (iztegniti (roke) za knjigo, iztegniti (roko) po denarju v pomenu 'prizadevati si doseči, prijeti kaj'; iztegniti roke k materi, iztegniti roke po njem v pomenu 'izraziti željo po čem'); PLANITI (planiti po njem v pomenih 'napasti' ali 'ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu'; planiti nanj kot ris v pomenu 'napasti'; POGLEDATI (pogledati za dekletom/žensko v pomenu 'pokazati zanimanje'; morati pogledati za kako žensko v pomenu 'morati si poiskati kako žensko'; PREBITI SE1 (prebiti se do znanstvenega naslova, prebiti se na drugo mesto v pomenu 'z delom, prizadevanjem doseči določeno stopnjo, mesto') PREITI (preiti iz prvega v zadnji vagon, preiti k partizanom; preiti na gverilsko taktiko vojskovanja, preiti iz teorije v prakso, preiti od vina na žganje; cesta preiti v stepo; imetje preiti na sina v pomenih 'spremeniti okolje' ali 'spremeniti način dela' ali 'spremeniti način obstajanja' ali 'spremeniti lastništvo, pripadnost'). Glede na to, da ima malo glagolskih gesel slovnično kvalif ikatorsko pojasnilo s predlogom, lahko tudi ta gesla preuredimo, da bi bili vsi predloznomorfemski glagoli podiztocnice. Pri geslu PREITI bi lahko sedanji slovarski drugi pomen izpustili (tj. 2. s predlogom spremeniti, menjati a) okolje, b) način dela, delovanja, c) način obstajanja, č) lastništvo, pripadnost) in ga s predložnomorfemskimi glagoli kot podiztočni-cami izkazali pred frazeološkim in terminološkim gnezdom v slovarskem članku, kjer bi bile upravičeno izpostavljene slovnično-funkcijske značilnosti glagola. Takšne predložnomorfemske glagoLske podiztocnice za glagol PREITI bi bile: preiti v spremeniti, menjati okolje, način dela, način obstajanja, lastništvo: preiti v zadnji vagon / preiti v prakso / A. Žele: Kako SSKJ izkazuje glagole s prostim morfemom 253 preiti v stepo / preiti v last občine; preiti k spremeniti, menjati okolje, način obstajanja: preiti k partizanom / preiti k dejanjem; preiti na spremeniti, menjati način dela, lastništvo: preiti na gverilsko taktiko vojskovanja/na žganje / preiti na sina. Če pa ostajamo pri sedanji zgradbi slovarskega članka, bi morali vse predložnomorfemske glagole preiti v, preiti k, preiti na v okviru drugega pomena glagola PREITI vsaj polkrepko izpisati. 1.4 Slovnično kvalifikatorsko pojasnilo v zvezi z/s poleg predložnih glagolskih morfemov tipa dati na v pomenu 'ceniti' vključuje tudi za-imenske glagolske morfeme tipa biksati ga v pomenu 'počenjati neumnosti, lahkomiselnosti'. To slovnično kvalif ikatorsko pojasnilo je bilo za označevanje prostega glagolskega morfema uporabljeno okrog 190-krat. Od tega 165-krat za označevanje predložnih glagolskih morf emov in 25-krat za označevanje zaimenskih glagolskih morfemov. V več kot tri četrtine primerih je pred slovničnim pojasnilom v zvezi z/s čustvenost-na oznaka ekspresivno, ravno tako pogosta je socialnozvrstna oznaka pogovorno, sledijo pa funkcijskozvrstna oznaka publicistično, časovna oznaka starinsko in socialnozvrstni oznaki nižje pogovorno in knjižno. Vse te stilne in zvrstne oznake še dodatno opozarjajo na zaznamovano oz. posebno rabo. To slovnično kva 1 i f ikatorsko pojasnilo bi dovolj natančno reševalo problem prostega glagolskega morfema, če se ne bi uporabljalo za označevanje tudi drugih stalnih stav, npr. pri DRŽATI (/./ navadno v zvezi z beseda, obljuba: držati besedo, obljubo /./); IZBULJ-ITI (/./ v zvezi z oči: izbuljiti oči od strahu, začudenja/./); IZKRESATI (/./ v zvezi z ogenj, iskra: izkresati ogenj, iskro /./); IZTAKNITI (/./ 3« v zvezi z oko, oči: kaznjencem so iztaknili oči /./); MUHATI SE (/./ 3« v zvezi z okoli, okrog: kaj se danes tako muha okrog nje/./) ipd. Seveda bi tudi pri glagolih s prostim morfemom kazalo premisliti (saj jih je le nekaj čez dvesto), ali ne bi bilo bolje opustiti oz. razbremeniti slovnično kvalif ikatorsko pojasnilo v zvezi z/s in jih nastaviti kot podiztočnice z dosedanjimi slovarskimi pomenskimi razlagami ter s stilnimi in zvrstnimi oznakami. S tem bi bile odpravljene tudi označevalne neenotnosti, na katere opozarjam pri spodnjem naštevanju glagolov s prostimi glagolskimi morfemi: — manjša in manj problematična je skupina glagolov z zaimenskim morfemom: biksati ga, kidati ga, kronati ga, lomiti ga, sekati ga - 'počenjati neumnosti, lahkomiselnosti'; cvreti jo, pocvreti jo — '(s)teči, bežati'; izkupiti jo/jih — 'biti deležen kakega neprijetnega stanja'; kresniti jo — 'začeti hoditi'; 254 Jezikoslovni zapiski 1995 pobirati jo — 'hitro hoditi, iti'; pobrati jo, stisniti jo — 'oditi, zbežati'; pohudičiti ga — 'narediti napako'; pokidati ga/jo, pokronatL ga, polomiti ga/jo, posrati ga/jo — 'narediti neumnost, lahkomiselnost'; — glagoli s predložnim morfemom (165 primerov; to je samo izbirni ponazarjalni izpis): dajati na — ekspr. 'prisojati komu vrednote; ceniti; dajati se z/s — ekspr. 's težavo upirati se čemu'; dreti1 v - ekspr. 'zelo hitro se bližati čemu slabemu'; držati na — nižje pog. 'ceniti, dati na kaj'; gledati na — ekspr. 'prisojati čemu pomembnost'; gnati v — 'razvijati se, rasti'; goreti od - 'biti čustveno vznemirjen'; goreti za — ekspr. 'izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje'; graditi na - publ. 'delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč'; hoditi za — pog. 'prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga'; manjka pa izpostavitev zveze hoditi z/s, ki je v slovarju nakazana s socialnozvrstno oznako pogovorno, s slovničnim kvalifikatorskim pojasnilom navadno z orodnikom in s pomensko razlago 'biti v ljubezenskem odnosu'; prezrta je tudi zveza shajati z/s, tako da je slovarskima pomenoma glagola SHAJATI 1. 'biti v takih medsebojnih odnosih, ki zagotavljajo normalno bivanje, sožitje', npr. Vsak človek bi lahko shajal z njim., in 2. 'imeti materialne možnosti za obstoj, delovanje', npr. S temi dohodki ne more shajati., dodano kval i fikatorsko pojasnilo navadno s prislovnim določilom, medtem ko je zveza shajati brez s pomenom 'biti potreben, nujen', npr. Brez očal ne more shajati., označena s kval i -f ikatorskim pojasnilom v zvezi z brez; — s pomenskim delitvenim kriterijem pa je npr. natančneje predstavljen predložnomorfemski glagol igrati se z/s: igrati se z/s — 'nehoteno premikati kaj in s tem izražati zadrego, vznemirjenje'; igrati se z/s — ekspr. 'imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa'; — podobno kot igrati se z/s slovar v okviru tretjega pomena glagola noreti razlikuje noreti za v pomenu 'prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga' npr. vsa dekleta so norela za njim in noreti za v pomenu 'biti zelo navdušen nad čim' npr. otroci norijo za lutkami, oboje z oznako ekspresivno; — slovar lepo ločuje med predlogom kot besedilnim morfemom gl i kot glagolskim morfemom npr. pri podiztočnici lepiti se, kjer primere bla- A. Žele: Kako SSKJ izkazuje glagole s prostim morfemom 255 to se lepi na copate, testo se lepi na prste označuje s slovničnim kvalif ikatorskim pojasnilom s prislovnim določilom in pomensko razlago 'zaradi lepljivosti se pritrjevati na podlago', zato ima predlog NA skladenjsko vlogo besedilnega morfema; primere s predložnim glagolskim morfemom kot dekleta se kar lepijo nanj pa slovar označi s čustvenost-no oznako ekspresivno in s pomensko razlago 'kazati veliko čustveno navezanost na koga', le da je pričakovano slovnično kvalifikatorsko pojasnilo v zvezi z na tu izpuščamo; — na skladenjsko vlogo predloga kot glagolskega morf ema opozarja slovar npr. tudi pri 1. in 2. pomenu glagola ponašati se (3. in 4. pomen imata časovno oznako zastarelo), zato bi morala biti slovarska iztočnica ponašati se z/s. Predlog Z/S ima skladenjsko vlogo glagolskega mor-fema v pomenu 'izraza, da kdo ima to, kar nakazuje določilo', pri čemer lahko izpustimo kvalifikatorsko pojasnilo z oslabljenim pomenom (kot je to že narejeno npr. pri prekaliti/prekaljevati se v), saj je ta nepolni pomen izražen že z glagolom IMETI v pomenski razlagi, npr. ponašati se z drugim mestom, ne more se ponašati z doslednostjo ipd.; glagolski morfem pa je predlog Z/S tudi v primerih ponašati se z bogastvom, ponašati se s takim pesnikom ipd. s pomensko razlago 'z govorjenjem ali vedenjem izražati zadovoljstvo zaradi svojih pozitivnih lastnosti, uspehov, ugodnega stanja', na kar opozarja tudi kvalifikatorsko pojasnilo z omejitvenim prislovom navadno, tj. navadno v zvezi z z, s; kvalifikatorsko pojasnilo navadno v zvezi z/s bi morali zaradi nenatančnosti v vsakem primeru izpuščati. Tudi po tem pregledu lahko ugotovimo, da je problematika prostih glagolskih morfemov v SSKJ predstavljena z obsežnim ponazarjalnim gradivom, ki pa ni vedno tudi ustrezno slovnično označeno. Tako je SSKJ v okviru zvez GLAGOL + PREDLOG s slovničnimi kvalif ikatorskimi pojasnili s predložnim povedkovim določilom, s predložno zvezo, s predlogom in v zvezi z/s (pri predlogu 0 kot slovarski iztočnici je s stal i -šča glagolskega morf ema zanimivo slovnično kvalifikatorsko pojasnilo pri glagolih s primeri govoriti, poročati, pričati, razpravljati o kom ali čem) vsaj v grobem zajel obvezno glagolsko vezljivost, in je potemtakem neobvezna glagolska vezljivost v okviru zvez GLAGOL + PREDLOG zaobjeta predvsem s kvalifikatorskima pojasniloma z orodnikom in s prislovnim določilom. Pregled označevanja glagolske vezljivosti s stališča predlogov kot slovarskih iztočnic pa je pokazal, da slovar v večini primerov ne ločuje med obvezno in neobvezno glagolsko vezljivostjo, kar zahteva vsaj ponovni pregled in delno preureditev ponazar jalnega gradiva. 256 Jezikoslovni zapiski 1995 OPOMBE 1 0 tem gl. A. Vidovič-Muha, Pregled slovničnih kvalifikatorskih pojasnil v 3' knjigi SSKJ (do konca januarja 1978)» izdelano za interno uporabo na Inštitutu za slov. jezik Frana Ramovša. Ista avtorica, Slovnična obvestilnost SSKJ, predavanje na zborovanju slavistov v Murski Soboti, 1992. 2 Pri nas je v osemdesetih letih o prostem glagolskem morfemu in o glagolski vezljivosti največ pisala M. Krizaj-Ortar, npr. v Glagolska vezljivost, SR, let. 30/1982, št. 2, 189-213; Vezljivost: iz pomena v izraz, zbornik SJLK 1989, 129-1*10. 3 Vir cit. v op. 1. Summary FREE VERBAL MORPHEMES IN SSKJ Just in cases free verbal morphemes iz very obvious the reciprocal conection betweenvarious word meanings and its particular grammatical properties. Free verbal moroheme in the Dictionary is expressed by grammatical qualifications as: — propositional predicate determination, — propositional phrase, — in phrase with z/s. It will be better, if the propositional or pronominal free morphemes will be indicate as underhead-word or one of individual meanings in the dictionary entry without above-mentioned grammatical qualifications. Ljudmila Bokal UDK 808.63 - 316A : 6ZL.3I SLOVAROPJSNO OZADJE POJMOVNIKA S PODROČJA OBRATOVANJA IN VZDRŽEVANJA DISTRIBUCIJSKEGA ELEKTROENERGETSKEGA OMREŽJA IN POSTROJEV Članek razčlenjuje slovaropisna načela, kakor se kažejo v Pojmovniku s področja obratovanja in vzdrževanja distribucijskega elektroenergetskega omrežja in postrojev. The article lexicographical principles as they show out in a vocabulary Pojmovnik s področja in vzdrževanja elektroenergetskega omrežja in postrojev. Jeseni 199^ je kot sestavni del študije Terminologija na področju obratovanja in vzdrževanja1, ki jo je izdelal Elektroinštitut Milan Vidmar, izšel Pojmovnik s področja obratovanja in vzdrževanja distribucijskega elektroenergetskega omrežja in postrojev (dalje Pojmovnik)2. Pojmovnik je kolektivno delo več avtorjev3. Pri razlaganju posameznih gesel je sodelovalo 14 terminoloških svetovalcev^. Nastanek Pojmovnika so pogojevale praktične potrebe po uskladitvi in poenotenju terminološkega izrazja s področja obratovanja in vzdrževanja. Le-to se v slovenskih podjetjih za distribucijo električne energije (Elektro Celje, Elektro Gorenjska, Elektro Ljubljana, Elektro Maribor, Elektro Primorska) pri statistiki dogodkov, ki je vir podatkov za številne aplikativne raziskave, kaže v različnem razumevanju posameznih izrazov in v rabi več izrazov za en pomen. Izhajajoč iz takih predpostavk zadevne terminologije v praksi so bili izbrani in po metodi posebnega izpisa izpisani naslednji viri5: — študije Elektroinštituta Milan Vidmar (7^ enot), — članki iz Elektrotehniškega vestnika (od leta i960 do 1992, okrog 30 enot), — članki iz glasila delavcev elektrogospodarstva Naš stik (od novembra 1992 do februarja 199^, okrog 20 enot)6. Gradivo obsega okrog 5000 listkov. Na podlagi tega je bil izdelan geslovnik, ki so ga s svojimi predlogi dopolnili še posamezni strokovnjaki*7. Pojmovnik tako zajema 132 gesel in 223 podgesel. To je osnova, ogrodje izrazja na tem elektrotehniškem področju. Pri iskanju opredelitve vrstne pripadnosti slovaropisnega dela, pri katerem bi bil poudarek predvsem na pomenskem razčlenjevanju posameznih pojmov, se je izkazal izraz pojmovnik najprimernejši. Ker gre za razmeroma novo besedo, ki ima vso možnost, da ostane v leksikalnem sistemu slovenskega jezika3, je smiselno raziskati njen pomen. Izraz je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika9 prikazan kot jezikovni termin z razlago: zbirka strokovnih izrazov, opisanih s stališča pojmov, ki jih označujejo. Tej malce nejasni formulaciji bi dodali, da je z razliko od 258 Jezikoslovni zapiski 1995 pojmovnika, kjer pomenska plat besede zavzema glavno in edino mesto, v slovarju relevantno tudi prikazovanje slovničnih lastnosti (naglas, pravorečje, sklanjatev, spregatev). Izraz pojmovnik se kot označitev slovaropisnih terminoloških del uporablja le poredko. Kot tak se označuje Pojmovnik poslovne informatike avtorja Ivana Turka. V uvodu sicer ni podano, kakšne značilnosti utemeljujejo izbiro tega izraza, vendar se iz same narave tega dela da sklepati, da je poudarek na pomenskosti posameznih pojmov. Eno od definicij pojmovnika je moč zaslediti tudi v poročilu Marjete Kalin o Tenninoloskem priročniku avtorja Helmuta Felberja10: "Izdelki te, znanstvene terminologije prikazujejo pojmovne sisteme strok, zgrajene na osnovi določenih lastnosti pojmov ali pa vsaj tematsko urejene skupine terminov, ki se približujejo sistemu pojmov. Imenujejo se pojmovniki (vocabularies). Kadar so zapisani v računalniku, se imenujejo terminološke banke podatkov pojmovniškega tipa (terminological data banks of the vocabulary type)."11 Opazno je, da se je poročevalka zavedala novosti besede pojmovnik in v oklepaju navedla angleško vzporednico vocabulary, ki jo v obstoječih angleško-slovenskih slovarjih prevajajo kot besednjak, besedni zaklad, besedišče ali tudi seznam besed, slovar, besednjak, leksikon, bogastvo besed, besedišče, besedni zaklad.12 0 pojmovnikih govori Marjeta Kalin še na drugem mestu: "Pojmovniki so večinoma sestavljeni iz treh delov. Prvi del obsega a) seznam pojmovnih skupin, b) seznam pojmov, navedenih v pojmovnih skupinah ter opremljenih s klasifikacijskimi in zaporednimi številkami, priporoča se c) grafični prikaz sistema. Drugi, glavni del pojmovnika so geselski članki, urejeni v pojmovnih skupinah in označeni s klasifikacijskimi in zaporednimi številkami gesel. Zadnji del je abecedni indeks gesel."13 Tem visoko strokovnim izhodiščem se je Pojmovnik skušal približati zlasti pri razvrščanju gesel. Ta naj bi bila razvrščena po pojmovnih sistemih, katerih nosilec je zbirni (rodovni) pojem. V Pojmovniku je to enobesedno geslo, ki v svojem pojmovnem obsegu vsebuje več vrstnih pojmov. S slovničnega stališča so to stalne zveze, s slovaropisnega pa podgesla. Ta so z zaporednimi številkami in vsako s svojo razlago po abecedi razvrščena za zbirnim pojmom. Če se zbirni pojmi pojavijo v besednih zvezah, so slovnično to jedra, odnosnice besednih zvez. Primer: Pod zbirnim geslom napetost so zbrani vrstni pojmi: maksimalna izmenična napetost, motilna napetost, napajalna napetost, napetost dotika, napetost faze proti zemlji, napetost koraka, nazivna napetost, okvama napetost, regulacija napetostL Kadar pa besedna zveza v svojem nejedr-nem delu vsebuje leksem, ki je v stroki zanimiv in ga je potrebno pritegniti v pojmovni obseg tega gesla, se v Pojmovniku pojavi na dveh mestih. Najprej kot geslo, ki ima namesto razlage kazalko. Ta ga umešča še k zbirnemu pojmu, kamor s strokovnega stališča sodi. Pri zbir- Gradivo, ocene, poročila: L. Bokal 259 nem pojmu je taka zveza navedena drugič. Primer: Imamo gesli kvaliteta napajanja in točka napajanja. Ker pojma kvaliteta in točka s stališča obravnavane stroke nista pomembna, sta s kazalko pritegnjena k pojmu napajanje (kvaliteta napajanja gl- napajanje, točka napajanja gl. napajanje), ki ima v svojem pomenskem obsegu še dve podgesli, brezpre-kinitveno napajanje porabnika in napajanje z električno energijo. Pri zgoraj navedenih vrstah napetosti je tak primer podgeslo regulacija napetosti, ki je tudi samostojno geslo. Slovnično vzeto so strokovni izrazi v geslih s kazalkami desni prilastki. Pod določenim zbirnim pojmom se je ponekod nabralo zelo veliko večbesednih zvez oziroma podgesel. Pod geslom čas jih je 28, pod geslom zaščita 20, pod izguba 15. Ta pojav je odraz velike specializiranosti te elektrotehniške panoge. Specializiranost zahteva natančna poimenovanja, kar se odraža v večbesednosti. Z gesli in podgesli se kažejo tudi zametki terminološkega sistema. Zbirno geslo stik obsega 14 zvez oziroma podgesel. To so: 1. direktni (polni) kratki stik, 2. dvof azni kratki stik, 3. dvof azni zemeljski kratki stik, ty. interniitirajoci zemeljski stik, 5- kratki stik, 6- kratki stik med navit ji, 7» kratkotrajni kratki stik, 8. kratkotrajni (prehodni) zemeljski stik, 9- medovojni kratki stik, 10. stik z maso, U. trajni zemeljski stik, 12. trifazni kratki stik, 13. zemeljski kratki stik, lft. zemeljski stik. V pojmovnem sistemu stik sta takoj opazna podsistema kratki stik in zemeljski stik, oba z več enotami. Tako se zarisuje določen vejnati sistem (primerjaj spodnjo sliko), ki bi ga bilo mogoče številčno izraziti z indeksi pred geselskimi članki ali za njimi. To bi tudi olajšalo iskanje zvez. Grafični prikaz pojmovnega sistema stile kratkotrajni (prehodni) zemeljski stik dvofazni ztmelj.iki kratki stik 260 Jezikoslovni zapiski 1995 Velikemu prizadevanju, da bi dosledno izpeljali tako hierarhizacijo pri razvrščanju pojmovnih enot stroke, je nasprotovalo nekaj zvez, za katere bi sprejem zbirnega pojma pomenil odstopanje od zastavljenih meril, po katerih so bili izrazi v Pojmovnik sprejeti. Taka zveza stoji sama zase, v Pojmovniku je razvrščena po abecedi prvega člena in deluje kot vrstni pojem hipotetičnega zbirnega pojma (v Pojmovniku npr. breznapetostna pavza, daljinsko javljanje, elektromagnetna kompatibil-nost).^ Posamezni pojmi, katerih izrazna podoba se kaže v geslih, so pomensko razčlenjeni v geselskih člankih, ki so temeljna enota v Pojmovniku. Geselski članek ima geslo z razlago — definicijo (tiskano s krepkim, malo večjim tiskom) in lahko tudi eno ali več podgesel (tiskana s krepkim, malo manjšim tiskom) z razlagami. Geslo je lahko eno-, dvo- ali večbesedno (vodenje, potencialni lijak, meja samougasljivosti toka okvare). Podgesla so večbesedna. Kot besedotvorna zanimivost delujejo pod-gesla s kratično sestavino v prvem delu zloženke tipa CT-zaščitnl ukrep. Gesla in podgesla so v Pojmovniku razvrščena po absolutni abecedi. Navedena so v ednini. Samo v primeru, če je strokovna raba določenega izraza edino v množini, je geslo v tem številu (dlelektrične izgube, zbiralnice). Ena od pomembnejših nalog vsakega slovaropisnega dela je tudi ustrezen prikaz sopomenk. Pojmovnik glede na zastavljeni cilj, da bi poenotili izrazje (za en izraz en pojem), vsebuje le najpogostejše sopomenke. Navaja jih samo takrat, kadar bi opustitev le-te očitno i2to*iv-ljala realen prikaz rabe. Takrat je sopomenski izraz pripisan ob geslu v oklepaju. Oklepaj ima deloma tudi normativno funkcijo. To pomeni, da je izraz v oklepaju mogoče celo bolj rabljen, a se priporoča tisti, ki ni v oklepaju. Praviloma so v oklepaju navedene prevzete besede: obnova (revitalizacija), preklop (manipulacija), registrator motenj (perturbo-graf). V prihodnje naj bi dajali prednost slovenskemu izrazu. Oklepaj je najbrž moteč pri geslih tipa direktni (polni) kratki stik, kjer bi ga lahko nestrokovnjaki razumeli tudi pojasnjevalno. Temu bi se lahko izognili s ponovitvijo cele sopomenske zveze: direktni (polni) kratki stik > direktni kratki stik (polni kratki stik). Sopomenska kratična izraza inteligentno komunikacijsko vozlišče (ICD) in končna postaja (RTU) sta gotovo odraz pragmatičnosti rabe. Razlage so navedene za geslom oziroma podgeslom. Tiskane so z navadnim tiskom. Kot je bilo že omenjeno, je namesto razlage lahko uporabljena tudi kazalka glej (gL), ki opozarja, da je izraz obdelan v geslu, ki stoji za kazalko: diagnostika okvare gL okvara. Navedbe razlag naj bi bile v geslih, ki so pomensko bolj razčlenjena. To je nava- Gradivo, ocene, poročila: L. Bokal 261 dno poimenovanje zbirnega pojma z več vrstnimi pojmi. Če ima beseda ali besedna zveza več pomenov, so razlage oštevilčene z zaporednimi številkami (ozemljilo, napetost dotika). Razlage so oblikovane na tri načine: 1. razlaga je povzeta, kar je označeno z navedbo vira v oglatem oklepaju (npr.: izolant [SES 05-15-070] ali izguba napetosti [IEC 102-909/ loss of voltage]); 2. razlaga je delno preoblikovana, prirejena, kar je označeno s tildo za oglatim oklepajem (npr.: omrežje z izolirano nevtralno točko [—SES 25-15-020] ali napajalna napetost [~IEC 198-913/ supply voltage]). Mogoče je s terminološkega stališča najbolj zanimiv ta način, ki kaže, a) da določeno terminološko pojmovanje ni več ustrezalo današnjemu (prva oznaka, nanaša se na Slovenski elektrotehniški slovar) ali b) da nimajo samo isti izrazi iz splošnega jezika v posameznih jezikih malce drugačnega pomena, ampak tudi termini (druga oznaka, nanaša se na angleški IEC slovar); 3. če ob razlagi ni navedenih oznak, pomeni, da je izdelana na podlagi kartotečnega gradiva (izklop, izpad). Ta način je bil uporabljen takrat, kadar izraz slovarsko ni obravnavan v virih ali pa v virih ni razložen v pomenu, ki se rabi v obravnavani stroki pri nas. Če je bilo le mogoče, so se razlage tistih pomenskih sestavin pojmov, ki so si podobne, izrazno ki i sei zi rale. V leksikografiji to pomeni, da se podobnost pojmov izraža v podobnosti razlag (izklop, izpad). Izklop — poseg v delovanje naprave, s katerim se napravo postavi v stanje, ko ne opravlja funkcije, zaradi katere je vgrajena. Poseg se opravlja ročno, daljinsko ali samodejno. Izpad — poseg v delovanje naprave, s katerim se ta samodejno postavi v stanje, ko ne opravlja funkcije, zaradi katere je vgrajena. Navedeno spremembo sproži delovanje zaščitnih naprav. Strokovno neoporečno bi bilo, da bi vsi zbirni pojmi imeli svoje razlage. Ker pa bi pri nekaterih zaradi prevelike približanosti splošnemu jeziku delovale neskladno (čas, izguba), je tam opuščena. Da bi omogočili strokovno poglabljanje, Pojmovnik za razlagami navaja vire. Hkrati pa so ti prikazani tudi zaradi različnega pojmovanja posameznih strokovnih skupin. Viri imajo zaradi praktičnosti oznake, ki so razložene v uvodu Pojmovnika. Pri virih iz angleškega področja je naveden tudi angleški izraz. To daje Pojmovniku rahlo zasnovo dvojezič-nosti. Kot glavni vir naj bo omenjen slovar IEC Electricity, Electronics and Telecommunications Multilingual Dictionary^5. Upoštevanja vreden pripomoček je bil tudi Slovenski elektrotehniški slovar, katerega pobudnik in glavni izdelovalec je bil France Mlakar. 262 Jezikoslovni zapiski 1995 Pojmovnik je prvo delo na področju terminologije obratovanja in vzdrževanja distribucijskega elektroenergetskega omrežja in postrojev. Zato ima gotovo nekatere pomanjkljivosti. Težavno iskanje gesel olajša že omenjena študija, kjer je njihov seznam. S strani jezikovnega pregle-dovalca naj bo "potoženo", da je bil kljub opozarjanju, da je izraz zbi-ralka že naveden v Splošnem tehniškem slovarju16 in rabljen v pomenu vodnik, sprejet izraz zbiralnice. Ta izraz se tudi v razlagah pri glavni zaščitni vodnik, ozemljitveni vodnik (1) in zaščitni vodnik ne rabi v množini, kar je razvidno iz geselske oblike. Prav tako ni bil najden primernejši izraz za posluzevano in neposluževano postajo, ki kaže na srbsko ali hrvaško jezikovno območje. Te pomanjkljivosti bi bilo treba odpraviti, ne glede na to, da je bil eden od sklepov strokovnega posvetovanja o vzdrževanju elektroenergetskih naprav v distribuciji na Otočcu jeseni 199^ tudi priporočilo o rabi izrazov iz Pojmovnika17. Če je Pojmovnik dosegel zastavljene cilje, bo pokazala praksa, ki je pogojevala njegov nastanek, in nadaljnje raziskave s tega področja. OPOMBE IN LITERATURA 1 Drago Bokal, Ljudmila Bokal: Terminologija na področju obratovanja in vzdrževanja. Ref. št. 1229, Elektroinštitut Milan Vidmar, Ljubljana 1994. 2 Pojmovnik s področja obratovanja in vzdrževanja distribucijskega elektroenergetskega omrežja in postrojev. Elektroinštitut Milan Vidmar, Ljubljana, JP Elektro Celje, Celje, JP Elektro Gorenjska, Kranj, JP Elektro Ljubljana, Ljubljana, JP Elektro Maribor, Maribor, JP Elektro Primorska, Nova Gorica. Ljubljana 1994. 3 Dipl. inž. Drago Bokal je sprožil idejo o pojmovniku, izdeloval geselske članke in enako kot mag. Mateja Zorman prevajal iz angleščine. Prof. Ljudmila Bokal je sodelovala pri teoretični zasnovi Pojmovnika in opravila jezikovni pregled. Dipl. inž. Adolf Jurše je opravil revizijski pregled in sodeloval pri izdelavi geselskih člankov. Mag. Branko Mihorko je naredil spremljajoči računalniški program za računalniško obdelavo gesel. Odgovorni vodja naloge je bil dr. Pavle Omahen. Recenzenti so bili: mag. Janez Hostnik, dipl. inž. Andrej Černilogar, mag. Matija Nadižar, dipl. inž. Franc Leskovec, dipl. inž. Mladen Žmav-car, dipl. inž. Metod Brešan. ** Z nasveti pri oblikovanju posameznih člankov so sodelovali: dipl. inž. Franc Curk, dipl. inž. Rado Glavič, dr. Ferdinand Gubina, dipl. inž. Bojan Kavčič, dipl. inž. Jože Knavs, mag. Maja Končan - Gradnik, inž. Peter Lavtar, dipl. inž. Zvonko Mezga, dipl. inž. Valentin Mirnik, dipl. inž. Aleksander Modic, dipl. inž. Leopold Prevolnik, dipl. inž. Milan Švajger, dipl. teh. Igor Vozel, mag. Franc Žlahtič. Gradivo, ocene, poročila: L. Bokal 263 5 Pri izpisovanju gradiva sta poleg Draga Bokala sodelovala še Vesna Karner in Roman Stanonik. 6 Podroben seznam izpisanih del je naveden v študiji pod opombo 1, str. 70-77. T Geslovnik je objavljen v študiji pod opombo 1, str. 64—69. 0 Primerjaj Ljudmila Bokal, Tipološke značilnosti novih besed v publicističnem jeziku, Delo, Književni listi, 25. 2. 1993» str. 14—16. 9 Slovar slovenskega knjižnega jezika V, Ljubljana 1991» str. 1048. 10 Helmut Felber, Terminology Manual, Paris 1984. 11 Marjeta Kalin, Terminološki priročnik, Jezikoslovni zapiski I, Zbornik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana 1991» str. 183. 12 Podatki so iz Angleško-slovenskega slovarja Antona Grada, Ružene Škerlj, Nade Vitorovič, Ljubljana 1984 in Velikega angleško-slovenskega slovarja istih avtorjev, Ljubljana 1991. 13 Glej op. 11, str. 188. ^ Delni vzrok temu je bil tudi strogo določen rok izdelave študije Terminologija na področju obratovanja in vzdrževanja, v okviru katere je bil izdelan tudi Pojmovnik — eno leto. 15 IEC Electricity, Electronics and Telecommunications Multilingual Dictionary, Elsevier, Amsterdam 1992. 16 Splošni tehniški slovar, Ljubljana I98I, str. 1531. 3/7 Sporočila Slovenskega komiteja Mednarodne konference za velike energetske sisteme, Ljubljana, št. 5, december 1994, na strani 15 prinašajo omenjeni sklep: "8. Z letom 1995 naj se prične na področju komuniciranja znotraj služb obratovanja dosledno uporabljati poenoteno izrazje, ki je bilo sprejeto 29. 6. 1994 in izdano v knjižici EIMV Pojmovnik s področja obratovanja in vzdrževanja distribucijskega elektroenergetskega omrežja in postrojev." Summary LEXICOGRAPHICAL BACKGROUND OF VOCABULARY FROM THE AREA OF OPERATING AND MAINTENANCE OF DISTRIBUTION POWER SYSTEM Pojmovnik s področja obratovanja in vzdrževanja that came out in 1994 is described in this article. It contains 132 dictionary entries and 223 subentries. Entry record is the main unit in Pojmovnik. It contains the entry with explanation and one or more subentries with their explanations. Explanations are translated or recapitulated from the sources but most of them are written independently. Publication also contains most frequent used synonyms for several expressions. Pojmovnik is the first Slovenian lexicographical work from the area of operating and maintenance power systems. Alenka Gložančev UDK 808.4 - 31 : 3^7.772 (438) POROČILO 0 KNJIGI WSPÖfcCZESNE POLSKIE NAZWY FIRMOWE (Andrzej Lewandowski, Zielona gora, 1992) Namen poročila o knjigi Andrzeja Lewandowskega Wspölczesne polskie nazwy firmowe (Sodobna poljska tovarniška imena izdelkov) /Zielona gora, 1992/f je opozoriti na novejši prispevek s področja poslovnega imenoslovja: Knjiga namreč predstavlja posrečen splet teoretičnih pod-stav poslovnega imenoslovja in analize konkretnih poljskih tovarniških imen izdelkov. Le compte rendu du H vre d*Andrzej Lewandowski intitule Wspöicze-sne polskie nazwy firmowe (Les noms actuels des produits d'usine polonaisj, /Zielona gora, 1992/, a pour but d'attirer I'attention sur cette contribution recente dans le domaine de l'etude des noms polonais apparaissants dans le monde des affaires: le livre combine en effet avec succes les bases theoriques de l'etude de ces noms et l'analyse concrete des noms portes par les produits d'usine polonais. Knjiga Andrzeja Lewandowskega z naslovom Wspolczesne polskie nazwy firmowe (Sodobna poljska tovarniška imena izdelkov) obsega 285 strani in se začenja s predgovorom dr. Stanislawa Kanie, ki delo predstavi kot doktorsko disertacijo A. Lewandowskega, jezikoslovca — lahko bi rekli — danes mlajše srednje jezikoslovne generacije (rojenega leta 1952), in obenem kot prvo monografijo o tovarniških imenih izdelkov na Poljskem. Pri tem poudarja, da težišče dela ni toliko v teoriji kot v konkretni obravnavi imen, pri čemer je avtor obdelal obsežen material iz obdobja i960 — 1985, naveden na koncu knjige med viri. Nato je podan pregled Mbliografskih enot A. Lewandowskega od začetkov njegovih objav, to je od leta 1976 do leta 1988. Spremnemu in uvodnemu delu sledi jedro knjige, ki ima tri dele. Prvi del je kot skupek osmih poglavij (37 strani) z naslovom Status tovarniških imen izdelkov v jeziku {Status nazwy firmowe j w jezyku) teoretično naravnan, na kar kažejo že naslovi: Geneza tovarniškega znaka izdelka in tovarniškega imena izdelka {Geneza znaku firmowego i nazwy firmowej); Mesto tovarniških imen izdelkov v onomastičnih razpravah; Ali je tovarniško ime izdelka sploh lastno ime; Kaj je blagovni znak (znak towarowy), trgovska znamka (marka handlowa), trgovsko ime (nazwa handlowa), tovarniška znamka (marka firmowa), tovarniški znak (znak firmowy)?, 0 prehodu lastnih imen v občnobesedno izrazje in imena izdelkov; Tovarniška imena izdelkov in njihova povezava s tehnično terminologijo; Tovarniško ime izdelka kot napis; Kriteriji delitve imen trgovskih artiklov in tovarniških imen izdelkov. (Zaradi neenotne oz. Gradivo, ocene, poročila: A. Gložančev 265 nedodelane terminologije s področja poslovnega imenoslovja v mednarodnem merilu gre v pričujočem prispevku le za poskus ustreznega prevoda.1) Že v tem, prvem delu knjige A. Lewandowski nakaže svoj stil, katerega odlika se kaže skozi vso knjigo v nazornosti pisanja, povsem konkretizirani s številnimi primeri tako iz domačega, poljskega področja kot tudi iz širše jezikovne skupnosti (npr. iz francoskega, angleškega, nemškega, portugalskega jezika) in oplemeniteni z izvirnimi poslovnoimeno-slovnimi pogledi A. Lewandowskega ter obenem tudi mnenji številnih drugih jezikoslovcev. Drugi, osrednji del (okoli 190 strani) prinaša specifične raziskovalne rezultate A. Lewandowskega, kar se kaže v jasno, sistematično pisani semantični in formalni anal i ari imen poljskih tovarniških imen izdelkov. Omenjena dva vidika, to je formalna in semantična analiza, se prepletata skozi deset konkretnih predmetnih področij, kot jih kažejo naslovi: Imena prevoznih sredstev, Imena avdiovizualnih izdelkov, Imena fotografske in filmske opreme, Imena gospodinjske opreme, Imena pohištvenih izdelkov, Imena živilskih izdelkov, Imena alkoholnih pijač, Imena tobačnih izdelkov, Imena kozmetičnih in parfumerijskih izdelkov, Imena gospodarskih kemičnih izdelkov. Na kratko povedano: V vsakem od tovrstnih desetih poglavij (navadno še dodatno razdeljenih na podpoglavja) A. Lewandowski poleg natančnega prikaza imen različnih vrst izdelkov z določenega področja izpostavi in analizira tudi razne — bodisi le za posamezno področje (ali več področij) specifične, največkrat pa za poslovno imenotvorje splošno veljavne tipološke značilnosti, npr. besedotvorne, semantične, sociolingvistične ali psiholingvistične. Z besedotvornega vidika predstavi besedotvorno tipološko razvejanost poljskih tovarniških imen izdelkov; zanimivo je, da v rajnih skupinah odkriva še veliko tvornost kratičnega tipa, npr. (v 1. pogl.): motor WSK (WSK = Wytwörnia Sprzetu KomunikacyjnegoX (v 9« pogl.): FWP (Fundusz Wczasow Pracowniczych), RON (R = regenerujacy, 0 = odzywczy, N = nawi 1 izajacy). V več poglavjih, npr. tudi v 9- pogl.) evidentira naraščajočo maniro tvorbe imen kot kombinacije besede in številke ali drugih grafemskih znakov (npr.: M~5 (M - Pollenna Miraculum)), pri čemer ima številka pogosto simbolični pomen npr. Marzenie-1000 (kolonjska voda, izdelana ob 1000-letnici poljskega gospostva). Z besedotvornega vidika je posebno zanimiva in za tvorbo novih imen aplikativno uporabna analiza formantov, značilnih za določeno predmetno področje', (v 9- pogl. — za kozmetične izdelke, v 10. pogl. — 266 Jezikoslovni zapiski 1995 za kemične izdelke, kjer poudarja tudi povezavo imen tovrstnih izdelkov s kemijskimi termini). Gre torej za analizo imen z vidika predpon in pripon, oz. sestavnih delov zloženk in izpeljank, pri čemer ob vsakem navede tudi konkretna imena in jih razstavi na besedotvorno pod-stavo in formante. Npr.: — »bio- (z gr. bios — žicie; krem Bio, krem Biorelax; lac. relaxo), plyn przeciwlojotokowy Biolana (lac. lana — welna, nič welniana)« — »termo- (gr. thermos — cieply, goracy), preparat do ondulaciji na goraco Termofala (fala — niem. Welle)« — »pan- (gr. pan, dop. pantos — wszystko, wszech), odzywka do wlosow Vitpan (lac. vita — žicie). Czlon pan- wystepuje w wyrazach zlozonych jako pierwszy. Tu zostal przestawiony, chyba ze wzgledu na brzmienie wyrazu, bo Pan vita nie jest zbyt zgrabnym zloženiem.« Podobno obravnava tudi številne imenske izpeljanke, npr. s priponami -an, -ana, -in, -na, -ol, -ol, -owka, -ilia, -ex, -ka. Npr.: — »formant -öwka: woda kwiatowa Smigusöwka (niem. Scheckostern albo Schmackostern, od schmacken — bič i Ostern — Wielkanoc — zwyczaj nie-miecki polegajacy na biciu rözga + -owka).« — »formant -ka: woda kwiatowa Florinka (Florina — nazwa firmy, lac. flos, dop. flor is — kwiat; florin + -ka albo flor + -inka).« Z vidika domače — tuje opaža v precejšnji meri anglizacijo ali vsaj internacionalizacijo imen sodobnih poljskih izdelkov (npr. Derby, Cross). S sociolingvističnega vidika opozori na razliko med starejšo in mlajšo generacijo glede dojemljivosti za konotativno-asociativni vidik imena izdelka; ugotavlja, da je mlada generacija (v nasprotju s starejšo) zelo pod vplivom izdelčnega imena, zlasti imena sloganskega tipa; gre torej za povezavo samega imena s širšo besedilno reklamo ali reklamo tipa videospot. Pri analizi imen Lewandowski upošteva tudi psiholingvistični vidik; kot najpreprostejši primer je predstavljena na primer (sicer pričakovana) ugotovitev glede tržne uspešnosti parfumerijskih izdelkov (v 9. pogl.) za ženske z ženskim imenom (npr. Ewa, Natalie), za moške z moškim imenom (npr. Charlie), bodisi imena daljnih, eksotičnih dežel (npr. Hawaii, Florida, imena, ki informirajo zlasti o vonju (npr. Hiacynt, Kon-walla, Narcyz). Z vidika geneze imen Lewandowski obravnava imena bodisi kot neose-mantizme (imena, nastala s polastnoimenjenjem že obstoječega apelativa) ali kot neologizme (besede, tvorjene namenoma za (poslovno) ime). V okviru neosemantizmov s semantičnega vidika poudarja opazno težnjo po ohranjanju pomenske polnosti oz. povednosti (npr. 1. pogl., 5* podpogl.: dvoosebno kolo (tandem) Duet). Gradivo, ocene, poročila: A. Gložančev 267 Zanimiva ter zlasti zaradi analize konkretnih imen privlačna je raziskava z motivacijskega vidika. Pri tem Lewandowski loči v glavnem tri tipe: 1) Imena s svobodno motivacijo, pri čemer poudarja pomen evfonije (npr. Ada, za kar je seveda najprimernejše mesto v poglavju o avdiovizualnih sredstvih). Gre tudi za t. i. fantazijska Imena ali imena z grafemskimi posebnostmi. 2) Imena s konvendonalno niotivacijsko osnovo, pri čemer A. Lewandowski identificira že tradicionalne motivacijske tipe (npr. izosebna imena: Beata, Eliza, Irena itd.; izzemljepisna imena: Šlask itd.), pri vsakem poglavju pa dodaja predstavitev tudi drugih, še redkejših motivacijskih tipov (npr. imena izdelkov po literarnih osebah: Aladin), s čimer dobi vsako predmetno poglavje zanj značilno motivacijsko tipološko sliko. 3) Imena s (prikrito) nxitivacijsko aluzijo (npr. Libra — kot ime televizorja). Tretji del (okrog 25 strani) prinaša štiri krajša, vendar vsebinsko prav tako polna poglavja: o sodobnih tendencah pri tvorbi imen izdelkov, o motivaciji, o funkcijah ter o pravopisu in gramatiki pri tovarniških imenih izdelkov. V prvem poglavju tega sklopa, tj. v poglavju o sodobnih tendencah pri tvorbi tovaimških imen izdelkov oz. blagovnih znakov (nazwa f±r-mowa (znak towarowy)) navaja (sicer povzeto po A. W. Moskowiczu, 1969) najprej zanimive podatke, npr. o številu novih blagovnih znakov na leto v svetovnem merilu (okrog 300 tisoč) ali na primer, da je na svetu približno 3~4 milijone besednih blagovnih znakov. Prav tako po A. W. Moskowiczu navaja podatek, da je med temi 75 % neologizmov, "torej narejenih, umetnih besed." — Kot eno od sodobnih tendenc pri dajanju imen izdelkom navaja imena, ki so kombinacija besede in zaporedja številk, v katerem nosi vsaka kako informacijo, bistveno za proces proizvodnje, skladiščenja, naročanja ali prodaje. Poleg te je opaziti tudi tendenco dajanja t. i. fantazijskih imen, pri katerih je poudarek zlasti na evfoniji, z motivacijskega vidika pa je zanje značilna le morebitna (prikrita) motivacijska aluzija. Lewandowski poudarja, da je kljub navidezni lahkotnosti, ki jo morda ustvarja videz množice konkretnih primerov, tvorba oz. nastanek poslovnih imen težavno jezikovno področje. Eden od laže obvladljivih elementov, pa že po svoje zapleten, je dolžina tovarniških imen izdelkov. Ponovno navaja podatke po Moskowiczu: pred približno štiridesetimi leti je bila nekakšna norma za blagovni znak dolžina 2—3 zlogov; danes so take možnosti ob hitrem naraščanju števila blagovnih znakov že precej 268 Jezikoslovni zapiski 1995 izrabljene, tako da imajo novi pogosto dolžino 4~5 zlogov, kar pa seveda ni priporočljivo, saj je zaradi dolžine zapomnitvenost težja. — Lewan-dowski opozarja, da je ob vseh pogosto fantastičnih teorijah nastanka tovarniških imen izdelkov treba poudariti tudi njihovo strukturno normativnost, ki se kaže v zavestno izbranih grafemskih, fonetičnih in morfoloških elementih; le-ti so odvisni od volje ustvarjalca teh imen in jih je pač treba upoštevati. Pri obdelavi novih tovarniških imen izdelkov gre torej za natančno fonetično in pravopisno ločevanje; za primer navaja npr. Erdol, Irdol-Erdal — oboje: krema za čevlje. Pri poglavju o motivaciji je pomemben poudarek, da se imena izdelkov pogosto tvorijo na podlagi asociacije in konotacije, — Posebno zanimivost dajejo statistični podatki o pogostosti tovarniških imen izdelkov; pregled nad obsežnim in raznovrstnim gradivom je Lewandowskemu pokazal, da se pri izbiri tovrstnih imen pokažejo določene preference. Tako navaja imenske podatke, izdelane npr. na podlagi vzorca 1500 kompletov kozarcev: skoraj polovica imen na tem predmetnem področju je nastala po osebnih ženskih imenih (22 %), pri čemer se na lestvici najpogosteje pojavi ime Regina, za njim Rosa in Helena, na tretjem mestu pa je ime Carmen*, moška imena zavzemajo pri tem vzorcu le 4 %, v manjši meri se pojavijo tudi imena mest, rek; zelo redka so antična imena. Naslednje poglavje Lewandowski namenja funkcijam imen izdelkov, npr. jezikovni, reklamni, komunikacijski, nominativni, ekspresivni, impresivni funkciji, pri čemer meni, da je slednja med najpomembnejšimi, saj se navezuje na psihologijo reklame; namen le-te pa je upoštevati in pritegniti ciljnega uporabnika; pomemben je poudarek, da (poslovna) imena prav asociacija in konotacija povezujeta z mehanizmom jezika reklam. V svoji celostni obravnavi imen izdelkov Lewandowski posveti pozornost tudi pravopisu in gramatiki imen izdelkov. Navaja razne avtorje in poljske priročnike, ki so se ukvarjali s pravopisno problematiko tega posebnega imenskega področja. Sledi sklepni del kot sintetični povzetek avtorjeve analize imen izdelkov (pet strani) in prav na koncu seveda seznam literature in seznam virov, ki po svoje tudi osvetljujejo avtorjev delovni postopek oz. konkretni pristop k analizi. Prebiranje knjige A. Lewandowskega, katere kratko poročilo je podano v pričujočem prispevku, mi je bilo v posebno veselje; ne nazadnje tudi zato, ker tudi sama delček svojega strokovnemu delu namenjenega časa namenjam problematiki poslovnih imen, natančneje imenom slovenskih Gradivo, ocene, poročila: A. Gložančev 269 podjetij in sem nekatera spoznanja iz knjige A. Lewandowskega že lahko (seveda citirano) vključila v svoje delo; predvsem pa zato, ker gre za delovno spodbudno predajanje in posredovanje spoznanj in vednosti, ki spadajo do neke mere med jezikovne general i je, so pa obenem medsebojna pomoč za ustvarjanje temeljnih del vsakega jezika ter vzhajanje pozitivne jezikovnokulturne naravnanosti, ki naj brez ostrega purizma skrbi za razvoj materinščine vsakega naroda v vseh funkcijskih zvrsteh, tudi v poslovnem imenotvorju. — Delo A. Lewandowskega je bilo prvo, v katerem sem se lahko seznanila s področjem sodobnega poljskega poslovnega imenoslovja; knjiga prinaša bogastvo poslovnoimenskih specifičnosti: predstavlja posrečen splet teoretičnih podstav poslovnega imenoslovja in analize konkretnih poljskih tovarniških imen izdelkov. Namen tega poročila je bil le — predstaviti osnovno strukturo knjige A. Lewandowskega Wspatczesne polskie nazwy firmowe^ ki zasluži seveda bolj poglobljeno pozornost, saj poleg znanstvene analize prinaša tudi našemu krogu vpogled v širino in poglobljenost poljskega jezikoslovja tudi v bolj specifična področja jezika, kar je seveda tudi slovenščini oz. slovenskemu jezikoslovju lahko v spodbudo. OPOMBA 1 »Z znamko se sme zavarovati samo znak, ki je primeren za razlikovanje blaga oziroma storitev v gospodarskem prometu, kot so slika, risba, beseda, izraz, vinjeta, šifra, kombinacija teh znakov in kombinacija barv.« (Uradni list Republike Slovenije, 20. marec 1992, 13/92* 18. člen. Podobno tudi: BIL — Bilten za Industrijsko lastnino, februar 1995 — Uradno glasilo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino; Predpisi in sporazumi o industrijski lastnini v Sloveniji (199^)f str. 14: 3- Blagovna in storitvena znamka, člen 18.) — Ker je blagovna znamka (oz. le: znamka) tipološko raznovrstna (gl. zgornji citat; npr. beseda, kombinacija barv, figurativni elementi ali celo trodimenzionalnost), se mi zdi za prevod poljskega termina nazwa firmowa glede na besedni (ali redkeje kombinacijski besedno- številčni) tip, obravnavan v knjigi, termin blagovna znamka premalo natančen oz. preširok. Če že, bi bil pomensko ustreznejši izraz ime blagovne znamke (ali besedna oz. besedno-številčna) blagovna znamka (angl. brand name ali trademark — gl. P. Collin, Poslovni slovar (Ljubljana, 1995); vendar v omenjenem slovarju trademark pomeni le zaščitena blagovna znamka, Vielkl slownik polsko-angielski pa s trademark prevaja celo poljski znak firmowy, s trade name pa nazwa fabryczna, pri čemer Veliki angleško- slovenski slovar (Ljubljana 1987) zvezo 270 Jezikoslovni zapiski 1995 trade mark pri enem členu zveze prevaja s 1. tovarniški zaščitni znak, pri drugem členu zveze pa z econ. varstvena tovarniška znamka (zvezo trade name ta slovar prevaja z ime tvrdke; firma). — Industrial Property Glossary (english, french, Spanish, arable) (Genova, 1979) jasno loči angl. trademark = franc, marque de fabrique ou de commerce [marque de produits], angl. trade name = franc, nom commercial. (Izrazov brand ali brand name v tem slovarju ni.) — Glede na opredelitev terminov blagovni znak in blagovna znamka v knjigi Predpisi in sporazumi o industrijski lastnini v Sloveniji (Ljubljana, 199^), v kateri Slovenija upošteva mednarodne norme, določene med drugim tudi z Nicejsko klasifikacijo blaga in storitev ter z Dunajsko klasifikacijo figurativnih elementov znamk — sem se pri prevodu (v glavnem iz razlogov, navedenih na začetku te opombe, odločila za termino-logizirani opisni izraz tovarniško ime izdelka za poljski nazwa f ir-mowa. Tak preprost terminologi zi rani izraz (ki ga je seveda do določene mere mogoče zamenjati z bolj uveljavljenim blagovna znamka) se mi zdi primeren tudi zato, ker se tako laže oz. jasneje ločijo termini, ki jih A. Lewandowski navaja v svojem delu {nazwa firmowa, znak firmowy, znak towarowy, marka handlova, nazwa handloway marka firmowa). Glede terminologije poleg v opombi že navedenih priročnikov prim. še Slovar slovenskega knjižnega jezika (Ljubljana, 1970—1991); Veli ki angleško—slovenski slovar (Ljubljana, 1978); zlasti pa Ivan Turk, Pojmovnik poslov ne informatike (Ljubljana, 1987), P> H. Collin, Poslovni slovar: angleško-slovenski, slovensko-angleški [avtor angl. izvirnika P. H. Collin; prevod in predelava Majda Ažman-Bizovičar] (Ljubljana, 199*0; Classification internationale des produits et des services aux fins de l'enregistrement de marques, Geneve, 1992. Resume LE COMPTE RENDU DU LIVRE D'ANDRZEJ LEWANDOWSKI Le compte rendu du livre d'Andrzej Lewandowski intitule Wspol-czesne polskie nazwy firmowe (Les noms actuels des produits d'usine polonais), Zielona gora, 1992, a pour but d'attirer I'attention sur cette contribution recente dans le domaine de l'etude des noms polonais apparaissants dans le monde des affaires. Le but de mon compte rendu se limite ä la presentation de quelques elements dans le cadre de la structure de base de ce livre: la partie principale est composee de trois parties - la premiere, intitulee Le statut des noms attribues aux produits d'usine dans la langue, est theorique et nous fait decouvrir Gradivo, ocene, poročila: A. Gložančev 271 la richesse des specificites des noms rencontres dans le monde des affaires. La deuxieme, qui est en fait la partie principale, fait etat des resultats auxquels ont abouti les recherches d'Andrzej Lewandowski par le biais d'une analyse claire et systematique, aussi bien d'un point de vue semantique que formel, des noms attribues aux produits d'usine polonais. Cette analyse s'effectue concretement sur 10 domaines differents. La troisieme partie se divise en quatre paragraphes, plus courts, il est vrai, mais non moins riches, ä savoir: les tendances actu-elles dans la formation des noms de produits, la motivation, les functions, l'orthographe et la grammaire des noms des produits d'usine. Dans sa conclusion, l'auteur fait un resume synthetique de l'analyse multidimensionnelle prealablement presentee. Le livre d'Andrzej Lewandowski permet ainsi aux linguistes Slovenes une incursion dans les profondeurs de la linguistique polonaise meme dans des domaines plus specifiques comme celui presente dans cet ouvrage — ouvrage qui pourrait par aiUeurs donner d'elan aux slovenisants eux-memes. Primož Jakopin UDK 681.3.06 : 801.8 JEZIK, RAČUNALNIKI IN EVROPA OKOLI NAS V prispevku je predstavljen sedanji trenutek na področju besedilnih podatkovnih zbirk, s posebnim poudarkom na projektih, ki v tej smeri za področje zahodne in vzhodne Evrope tečejo v okvirih raziskovalnih programov Evropske skupnosti. A brief overview of the current action in the field of language corpora is given. Special emphasis has been given to the projects now under way or in preparation within the framework of the reseach programs, financed by the European Union. Sredi septembra je bil na polotoku Tihany ob Blatnem jezeru na Madžarskem mednarodni seminar v okviru projekta TELRI in z zgovornim naslovom: Language Resources for Language Technology, tj. Jezikovni viri za jezikovno tehnologijo. Računalniki so bili seveda zelo v ospredju in če strojno prevajanje za vsakogar res še ni čisto vsakdanja stvar, pa se na področju računalniškega jezikoslovja vsaj zelo veliko dogaja. Doslej je bilo seveda največ narejenega pri angleškem jeziku, ki ga ne proučujejo samo Angleži in Američani, ampak tudi veliko drugih raziskovalcev po svetu. Če ste, denimo, mlad raziskovalec, ki bi se rad uveljavil v svetu, je nekako najpreprosteje, če najprej napravite nekaj novega z angleškimi besedili. Tako na Nizozemskem, na Erazmovi univerzi v Nijmegnu, vzporedno gradijo tri velike besedilne zbirke (korpuse), povezane z ustreznimi računalniškimi slovarji, za angleški, nemški in holandski jezik. Največjo računalniško zbirko starih ameriških besedil pa imajo na Finskem. Američani so se dela pri zbirkah lotili zelo načrtno in leta 1990 ustanovili konzorcij LDC (Linguistic Data Consortium), ki ga je izdatno podprla vladna agencija ARPA (American Research Projects Agency) in katerega osnovni namen je razpečevanje računalniških zbirk z govorjenimi in pisanimi jezikovnimi viri, predvsem za uporabnike iz gospodarstva. LDC ima tri vrste članov — prvi so velika podjetja, ki plačajo 50.000 dolarjev letne članarine in imajo pri vseh odločitvah glavno besedo, drugi majhna podjetja s članarino 2.000 dolarjev, akademske članice pa plačajo nekaj sto dolarjev letno. LDC je pri svojem delu tako uspešen, da so sklenil i svojo dejavnost razširiti še na staro celino. S svojimi nameni so se obrnili kar naravnost na sedež Evropske skupnosti v Bruslju. Tam so eno leto razmišljali, potem pa je le prevladalo spoznanje, da organiziranje evropskih besedilnih zbirk v ameriški Gradivo, ocene, poročila: P. Jakopin 273 režiji in pod ameriškimi pogoji ne bi pomenilo samo velikega ponižanja in sramote za skupnost, ampak bi bilo dolgoročno tudi manj smotrno. V marcu tega leta so zato sami ustanovili združenje ELRA (European Language Resources Association), katerega osnovna namena sta razpečevanje ocenjenih (validated) jezikovnih virov in pospeševanje njihovega širšega prodora. Letna članarina je 1.000 ECU-jev, članic pa je trenutno 30, od tega 15 akademskih in 15 iz gospodarstva. Imajo predvsem zbirke, ki se nanašajo na govor in manj takih s pisanimi besedili. Članstvo je bilo najprej omejeno na države Evropske skupnosti, Švico, Norveško in Lichtenstein, konec septembra naj bi ga razširili še na države srednje in vzhodne Evrope (znamenite dežele CEE). Piscu teh vrstic ob oddaji prispevka še ni bilo znano, pod kakšnimi pogoji. Ustrezno evropsko združenje raziskovalnih ustanov, za dežele ES in na področju zbirk s pisanimi besedili se imenuje PAROLE (v francoščini beseda; WORD bi najbrž preveč spominjal na Microsoftov izdelek, pa še nič preveč evropsko ne zveni). Da vzhod, ki je strateško še kako pomemben, ne bi ostal čisto izven teh tokov, so se na Inštitutu za nemški jezik (IDS) v Mannheimu odločili, da poskusijo s projektom v okviru raziskovalnega programa Kopernik (Copernicus), ki je namenjen vzhodni Evropi in ga financira Evropska skupnost, povezati še te dežele. V bistvu se ponavlja zgodba o odnosu med Američani in Evropejci, le da vzhodna Evropa kake vidne lastne organizacije nima in se pusti iz zagat reševati tistemu, ki ga to pač zanima. Projekt ali bolje, združeno delovanje (Concerted Action) se imenuje TELRI, ki je kratica iz angleškega Trans-European Language Resources Infrastructure (Panevropska Infrastruktura Jezikovnih Virov), in bo trajal tri leta, tj. od začetka 1995 do konca 1997- Stal bo približno 200.000 ECU-jev, ki pa niso namenjeni raziskovanju, ampak samo sestankom družabnikov, organizaciji seminarjev, kratkim delovnim obiskom ipd. Sodeluje 22 akademskih ustanov, predvsem inštitutov pri fakultetah in akademijah znanosti, iz 17 držav: Albanije, Bolgarije, Češke, Estonije, Francije, Italije, Latvije, Litve, Madžarske, Nemčije, Nizozemske, Poljske, Romunije, Slovaške, Slovenije, Švedske in Velike Britanije. Dežele bivše Jugoslavije in Sovjetske zveze še niso vključene, so pa letos že navezali stike s Hrvaško in Srbijo ter Gruzijo - z Belorusijo, Ukrajino in Rusijo naj bi jih do konca leta. Glavna pobusnika z zahodne strani sta že omenjeni Inštitut za nemški jezik iz Mannheima, kjer je sedež TELRI-ja in School of English iz Birminghama, kjer so na področju računalniškega jezikoslovja doslej še največ naredili. Slovenijo zastopata Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (prof. dr. Varja Cvetko Orešnik ter podpisani) in Laboratorij za tehnologijo jezika in govora pri Inštitutu Jožef Stefan (mag. z\h Jezikoslovni zapiski 1995 T. Erjavec). Precej podatkov o TELRI-ju je mogoče izvedeti tudi prek Interneta, na WWW naslovu: http://www.io^-mannheim.de/telri/telri.html ali neposredno po elektronski pošti: telri@ids-mannheim.de. TELRI ima delo razdeljeno na 11 delovnih skupin (WorkGroups, koordinatorji so navedeni v oklepaju): uporabniška (W. Teubert, DE), dokumentacijska (R. Marcinkeviciene, LI), za pripravo biltena (E. Hajicova, CZ), za prirejanje seminarjev (J. Pajzs, HU), za pregled jezikoslovnega softvera v javni lasti (lingware, T. Erjavec, IJS, SI), za skupne usluge (P. Lafon, FR), za elektronsko mrežo (preko Interneta, V. Benko, SK), za povezovanje navzven (W. Teubert, DE), za skupne raziskave (J. Sinclair, GB), potrebe uporabnikov (A. Spektors, LA) in za trajno infrastrukturo (A. Zampolli, IT). Inštitut za slovenski jezik sodeluje v dveh skupinah: za skupne raziskave in za trajno infrastrukturo. Prva si je zadala za cilj primerjalno analizo enega literarnega dela, tj. Platonove Države, v kar največ jezikih iz sodelujočih držav. Platonova Država je bila izbrana zaradi svoje nevtralnosti, ponovne aktualnosti in zaradi številskih oznak pri odstavkih v originalnem besedilu, ki olajšuje poravnavo v različnih jezikih. Trenutno so zagotovljene elektronske verzije dela v enajstih jezikih, tudi v slovenščini. Predvidena je izdaja na dveh CD-jih, na enem maja 1996, ki bo vseboval poravnana (aligned) besedila, indeks besednih oblik in softver za iskanje, ter na drugem, septembra 1997» kjer bo besedilo opremljeno že tudi z oznakami (tags), indeksom besed in izborom prevajalnih ekvivalentov. S podobno nalogo se ukvarja še en projekt v okviru programa Kopernik, tj. MULTEXT EAST, katerega naloga je zbrati primerljiva besedila, slovarje pojmov in ustrezni jezikoslovni softver, v različnih vzhodnih jezikih in tudi v slovenskem. Tam so si za primer dela v vseh jezikih izbral i znan Orwellov roman — 1984. Udeleženci seminarja so lahko na povabljenih predavanjih in na predstavitvah skupnih projektov med akademskimi ustanovami in podjetji izvedeli veliko predvsem o gradnji, pomenu in izkoriščanju besedilnih zbirk ali korpusov, pa tudi o novostih na področju strojnega prevajanja in pri nekaterih drugih zelo aktualnih temah, npr. o razpoznavanju govora. Profesor Feng iz Pekinga je razložil, s kakšnimi problemi se srečujejo pri strojnem prepoznavanju kitajskih besedil (OCR), kjer npr. poleg izredno velikega števila pismenk, trenutno jih je 54.678, število pa se še povečuje, pojavljajo še problemi z določanjem stavčnih mej, ki niso posebej označene, kot pri nas s piko. V teku je desetletni projekt, s katerim nameravajo zbrati besedilno zbirko, dolgo 70 milijonov pismenk (približno toliko besed). Zanimivi so kriteriji za izbiro teh besedil: Gradivo, ocene, poročila: P. Jakopin 275 1. diahronična omejitev: vsi viri morajo biti po letu 1919* poudarek pa je na gradivu po letu 1977 (po kulturni revoluciji); 2. kulturna omejitev: gradivo mora biti predvsem tako, da ga lahko razumejo ljudje s končano srednjo šolo; 3. omejitev rabe: gradivo mora biti iz splošne rabe, pri čemer morajo imeti prednost družboslovne znanosti in humanistika. Videli smo lahko tudi, koliko zaostajamo za bolj razvitimi sosedi, npr. za Angleži. Besedilne zbirke se zdaj ne merijo več s KW (niso Kilovati ampak KiloWords = tisoč besed) ampak z MW (MegaWords = milijon besed). Da neki zbirki z besedili lahko rečete korpus, mora biti vsebinsko in namensko zaokrožena ter urejena po standardih. Spodobi se tudi, da ni majhna: angleška zbirka, ki jo najbolj uporabljajo in ki je na univerzi v Birminghamu, se imenuje Bank of English in obsega 200 MW. Če so bili njihovi korpusi v obdobju od 1965"75 veliki po 1 MW, od 1975-85 po 20 MW, od 1985-95 po 200 MW, lahko nas s po približno 5 MW dolgimi besedilnimi zbirkami postavimo nekam v leto I98O. Za primerjavo povejmo, da ima 350 strani dolga knjiga približno sto tisoč besed. Tudi projekti na več jezikih vzporedno so v načrtu. Najpomembnejši je CORDON (Corpus-ORiented Detection Of Neologisms), ki bo trajal dve leti (1996-97)* združeval po štiri akademske partnerje in po štiri iz gospodarstva za angleški, nemški, francoski in švedski jezik. Akademski del posla, v obsegu 96 raziskovalnih mesecev, bo stal 1.7 milijona ECU-jev, ki jih bo dala Evropska skupnost. Namen projekta, da je s pomočjo primerljivih besedilnih zbirk s po 50 milijoni besed razvije modularno, od jezika neodvisno programsko opremo, ki bo znala poiskati nove besede in fraze, ki označujejo nove pojme. Z njo bi v prihodnje lažje zagotovili aktualnost jezikoslovnih virov, orodij in terminoloških podatkovnih zbirk. Pokažimo še, kako zapleteno bo življenje v prihodnjem tisočletju, in sicer na primeru novih standardov za računalniško shranjevanje in izmenjavo besedil. Nancy Ide, predstavnica konzorcija TEI, Pobude za kodiranje besedil (Text Encoding Initiative), je predstavila na kratko, kako se je treba lotiti knjige, slovarja, drame ali česarkoli drugega pisanega, da jo bodo poleg vašega razumeli še drugi programi za jezikoslovne obdelave. Projekt so zastavili leta 1987, v okviru treh društev: Association for Computational Linguistics, Association for Computers and the Humanities in Association for Literary and Linguistic Computing. Prvi dve sta ameriški, zadnje pa je evropsko. Bilo je veliko prostovoljnega dela, glavnino denarja so prispevali: U.S. National Endowment for the Humanities, Commission of the European Community DG XIII ter Mellon Foundation. Kar so naredili, je v knjižni obliki in na CD-ju izšlo leta 199^- Guidelines for Electronic Text Encoding and 276 Jezikoslovni zapiski 1995 Interchange (TEI P3), Dynatext Edition. Naročiti se da CD za 50 funtov na naslovu: TEI Orders, Oxford University Computing Services, 13 Banbury Road, Oxford 0X2 6NN, Velika Britanija. Naročilo je možno poslati tudi prek elektronske pošte. Dovolj je, da na elektronski naslov pri univerzi v Chicagu: listserv@uicvm.uic.edu pošljete eno izmed naslednjih vrstic: get p3ascii package get teip3 package get p3dtds package get p3all package S prvo zahtevate in v nekaj minutah tudi dobite TEIjeve smernice (1.300 strani) v običajnem ASCII formatu, z drugo v obliki, ki vsebuje tudi SGML-jeve oznake, s tretjo le opise dokumentov (angl. DTDs = Document Type Definitions), s četrto pa vse tri navedene pošiljke hkrati. Osnovna standarda pri TEI sta ISO 8879» ki določa jezik za označevanje SGML (Standard Generalized Markup Language), ter ISO 646, ki določa sedembitni nabor znakov s katerim je opisano še vse ostalo. Besedo "taščica" bi po SGML recimo zapisali kot "ta&chacek;&shacek;ica". Da bo stvar še malo jasnejša (ali pa zapletenejša), poglejmo, kako bi po navodilih TEI zapisali angleško slovarsko geslo za besedo zapustiti. Najprej jo navedimo v klasični slovarski obliki — a.ban.don 1 /@"b&nd@n/ v [TI] 1 to leave completely and for ever; desert: The sailors abandoned the burning ship. 2 ... abandon 2 n [U] the state when one's feelings and actions are uncontrolled; freedom from control: The people were so excited that they jumped and shouted with abandon / in gay abandon. [LDOCE] kjer je z LDOCE označen vir (Longman Dictionary of Contemporary English), potem pa še v skladu z navodili TEI:
abandon a|ban|don Gradivo, ocene, poročila: P. Jakopin 277 @trb&nd@n
v Tl to leave completely and for ever ...