122. številka.
Ljubljana, vtorek 28. maja.
XI. leto, 1878.
SLOVENSKI NAROD.
Uhaja vnak dan, izviemči ^?r;<Mr.ljke Iv men po p^aznioih, ter velja po polti preieman sa avstro-ogerske dežele za celo leto 16 gld., ta pol lota 8 p Id., «a eofrt leta 4 gld. — Za Ljubljano brev pobijanja na dom aa celo leto 18 gld.,      eetrt leta 3 gld. 80 kr., m en mesec 1 gld. 10 kr.   Za poAiljanJ6 m iom s« račana 10 kr. aa mesoo, SO kr. za iout let*. — Za taje deiele toliko voc, kolike v poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih iolah ia za 41 j ako velja * ni i a u a »ona In stoer: Za Ljubljano aa 4etrt luta 2 gld. 50 kr., po poiti prejernan i» četrt leta 3 gld. — Za oznanila ae plaćuju od oetirlstopne Mtft-Vfttfl 6 kr., te ae oznanilo enkrat tiska, & kr., ia so dvakrat in 4 kr. če ae tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj se   -7o'e tVatikirati. — Rokopisi ae ne vračajo. — Uredništvo jo v Ljubljani v Prane Kolmanovej hiši      3 „gledališka sto'bi". Opravništvn. na katero -m.\ ■•■ v.th---. „.obijati naicčaine -»klamaoije, oans'jiia, t. j. administrativne redi, je v „Narodni tiskarni" v Kolmanovej hiši.
Telegrami.
Carigrad 27. maja. Vojni minister Izzet je oddstavljen. Mahmud Damat je imenovan za vojnega ministra.
London 27. maja. „Times" poroča f Težavnosti, katere so bile zarad predlo-ženja celega dogovora san-štefanskega pri kongresu, odpravljene so s primernim stiliziranjem vabila na kongres. Vabila se bodo še le razposlala, kadar bodo razprave mej Anglyo in Rusijo nekoliko dalje razvile se. Terjatve Anglije so večinoma sprejete bile.
Pariz 27. maja. „Journal des De-bats" piše: Vabila na kongres so včeraj iz Berlina odšla.
Pariz 27. maja. „Journal des Dc-bats" poroča: Potovanje Šuvalovega je dobre in zadovoljive vspehe imelo. Rusija privoljuje kongresu predložiti dogovor san-Stelanski. — „Corr. Havas" potrjuje, da se je doseglo sporazumljenje Anglije in Rusije; da Nemčija bode razposlala vab;ia na kongres, kakor brž bodo vse vlade pii-glasile se, najbrž jutri. Osnove ali podloge dogovorjenja, kakor tudi oblike vabila nijso znane. — „Observer" pa poroča : Nobeden pozitiven sklep nij bil še sklenen glede Šuvalovljevih predlogov za urejenje onih točk, zarad katerih teče prepir o osnovanji kongresa. Čeravno so vesti o dobljenej sporazumnosti prezgodnje, vendar nijso dobra upanja manjša postala.
Atene 25. maja. Turki so streljali na britanskega konzula na Kreti, Sand-vvirtha, a ne zadeli ga.   V Veraniju so
turški bašibozuki več kristijanov na kosce razsekali.
Kdo ima prav!
i.
Vorblendoter, vona eltlen Glanz verfilhiter, Verachto dein Gebmisland! —
Bchiller.
S—c. Ljubljanski „Tagblatt" je v štev. od 17. maja odgovarjal oa dve mojih replika-cij glede njegovega članka od 2. maja. Cel ta zadnji odgovor je Hk, da nijednega mojih stavkov nij ovrgel. Na-me dela ta odgovor vtis, kakor bi bil za prav — neumno občin-Btvo proračunjen, ter bi veljalo temu povedati: „ljubi ljudje, mi nemškutarji nijsmo tako zelo črni, kakor nas je ta g S—c nacrtali" — Mož se ne spušča v posameznosti mojih spisov, on le pravi, da sem sofist, ia da: „klihue Sach- und Wortverdrehunga razvijam, in da mu prav nemarno zabavljam ; lehko bi tedaj po končanej nasprotuikovej dupliki akte inro-tulirala in prav lehko bi mu pustil zadnjo besedo. Ali jedno važno reč sem iz celega odgo vora posnel, in ta je: Tagblattovci ne-čejo na dan z odprtim vizirjem kot renegatje, oni se vendar sramujejo tega imena, tudi oni hočejo b ti patrijotje, „drago jim je neki mlado drevo narodnega razvoja". Priznati moram, da sem s „Tag-blattom" res malo solistično ravnal, in sicer v tem, da sem ga klical ven na menzuro, podavši sliko vedenja naših nasprotnikov in njih težtnj, kakoi jih mi narodnjaki vidimo, videti moramo, in računil sem zraven: mož mora zdaj barvo pokazati, če odgovarja, (jaz na njegovem  mestu  bi bil  čudno tih o celej
stvari, —) on mora aH se celo na nenarodno, tuje stališče postaviti, ter odkrito povedati, da nema Brca za naš narod, ali on bo tajil,, da je to res, kar sem, zaključevajoč iz njegovega članka od 2. maja, mu ometaval; povedati tedaj mora, da je tudi Slovenec, ter ljudstvu našemu prijatelj. To sem hotel vedeti, mož se je odločil za to, da ne akceptira renegatskega stališča, na domuče, narodno se postavlja. Zdaj pa še nijsva pri konci, zdaj še le jaz prav začnem, zdaj ti jaz b tvojimi be-Bedami, tvojim vedenjem lehko dokazujem, dami narodnjaci pravo pot, jedino pametne težnje zasledujemo, da pa vi nijste patrijotje T pravem pomenu besede, ter da zraven, če nijste zlobni, na glavi stojete, ter s kurjimi očesi, v svet gledate. — Denes bom opuščal, občinstvo na vaše prav malo pametno zagovarjanje vaših teženj upozorjevati, resen bom, kakor le mogoče. Pisal sem v štev. 273 „Agramer Presse" članek pod naslovom: „Verfassungs-Ireu Liberal National-Ultramontan". Iz njega bom vzel, kar bo menda našo cislejtansko cenzuro prehodilo. Pisal sem tedaj: „če našega (narejenega) ,Nemca" — človek prav trdo prime, ter ga po njegovej narodnosti vpraša, si ta ne bo upal trditi, da je Nemec, ampak pomagal si bode s prav novo narodnostjo: „Kranjca", „Štijerca", in kljubu Braehe-Iliju, Klunu, Schmidtu, Hanaeku etc, bode trdil, da slovenskega jezika, slovenske narodnosti nij, ampak da je „kranjsk folkJ, „kranjska sprana". Take celo nove statične trditve se lehko slišijo iz ust kakovega „ustavovernega" ljudskega zastopnika, kakor tudi iz ust manj omikanega „Kranjca", „Štajerca". Če se potem človek na ta statističen  nesmisel spusti, in
0 literaturnem jedinstvu narodov slavjanskega plemena.*)
(Iz Slavjanskega sbomika II ) Misel o duševnem jedinstvu narodov slavjanskega plemena, kot izrazu in rezultatu njih fizične sorodnosti, nij se rodila še le včerajšnji dan. Ona ima za soboj uže tisoč letno tradicijo. Prva nje apostola bila sta sv. Ciril modroslovec in njegov brat bv. Meto d i j. Vnanja oblika, v katerej seje ta njuna gerijalna misel izrazila, bilo je jedinstvo literatu rnega j ezika zavse slavjan-ske narodnosti.
Ravno  v tem  se  je  Solunskih bratov oznanovanje krščanske vere ločilo od ozimno vanja mnogobrojnih drugih misijonarjev, da sta ob enem z evangelijem Slavjanom še
*) Beseda, čitana v slovesnem zasedanji Peter-burškega oddelka „Slavjanskega blagotvoriteljoega komiteta", 11. maja 1876.
drug velik dar prinesla — narodni literaturni jezik, in sicer jezik tako dovršen po oblikah, tako bogat po slovanskem zakladu in tako razumljiv in primeren čuvstvu vseh panog slavjanskega plemena, da je brez borbe in brez upora naenkrat zavzel častno mesto VBeslavjanskega litem turnega jezika. Rodivši se pod Balkanom razširil se je za Karpati in pod Alpami in je gospodoval ob enem času v bogoslužji in v pismenosti pri vseh Slovanih, ki so bili krščanstvo sprejeli, od Visle in Labe do Drina in Marice, Dnjepra in Volhova.
Pa kaj se je zgodilo potem z genijalno mislijo o možnosti in potrebnosti literaturnega jedinstva narodov slavjanskega plemena? Kaka osoda je potem zadela ta prvi vseslavjanski literaturni jezik?
Nekateri menijo, da sta nepovratno izginila ta misel in ta jezik; ali ako natančneje premislimo preteklost in sedanjost, prepričali se bodemo, da nasprotno; tedaj vrženo seme nij propalo, tedaj izražena misel nij izginila,
da enkrat osnovani vseslavjanski jezik nikdar nij umiral, ampak da živi dosehdob, dasiravno ga vsi ne poznajo in ne priznavajo. Mnogi ne poznajo starega vseslavjauskega jezika v njegovej novej obliki, ker ljudje pogostoma zunanjo obliko z vsebino, bistveno b postranskim zme-njavajo, ne spoznavajo v starci prejšnjega mladeniča in sinu^ečejo priznati rodovnih črt in rodovnih pravic očetovih.
Vseslavjanski jezik nij umrl, le izpremenil se je b časom vsled raznih vplivov. Postaral se je in oslabel je, toda tudi v starosti svoje prejšnje veličastnosti nij izgubil. Pa zraven njega je — njegov prvorodni sin, prejemnik njegove moči in slave, naslednik njegovih vladarskih pravic.
V istini nij težko dokazati, da je izuiej vseh sedanjih literaturnih jezikov edini ruski se razvil na podlogi staro- ali cerkvenoslavjan-skega jezika, nasledoval vse njegove tradicije in s tem tudi njegove pravice.
Dolgo časa ste se tudi bolgarsko in srbsko narečje razvijali pod vplivom tega litera-
trdim, da sem jaz narodnjak tudi v tem smislu „Kranjec" ali „Štajerec", in če dalje vprašam, kaj še druzega „Kranjca" ali „Štajerca" od narodnega „Slovenca" loči, potem dobim prav pameten odgovor: mi „Kranjci", — „Štajerci" smo „frfassungstreu" in „liberal". Poglejmo, kaj je na tem! Tedaj gospoda, vi ste usta-voverni, ste liberalni, mi narodni Slovenci smo nasprotno federalisti in ultramontanci, in Bog si ga vedi, kaj še. Vi celo ste prijatelji vlaile, mi, pravite, da smo njeni nasprotniki!
Vzemimo, da je res po vsem tako. Ali zakr-j pa p orhorescirate vi liberalci „krajnsko s p rabo" v šoli in uradu, zakaj ste tako vtraglivi, da se tega kranjskega va šega ljudstva jezika nečete učiti, no čistega, zakaj pravite: kranjskega jezika sem se od dekle naučil! Kranjci in ne Slovenci hočete biti, dobro, ali zakaj vam nij konverzacija v domačem kranjskem jeziku, zakaj govor itd zmirom nemški ?! Vaše otroke odgo jevate tako, da domačega jezika ne znajo, raje francoščino, le v Avstriji toliko potrebno slovansko narečje za boga ne! Zakaj to!
Pa dalje, vi pravite, da ste nasprotno nam ustaverni! To sem tudi jaz! Jaz mislim namreč, — da je konsti tucij alno državno življenje boljše kakor absolutistično in posredovalni Btadij mej absolutizmom in neko drugo boljšo obliko drž. življenja, in menim, saj naj boljše državne učitelje imam za soboj, da federalizem nij stopinja državnega razvoja o tem smislu, kakor konstitucijonalizem, ali absolutizem; konstitncijonalizem je večji krog in federalizem ima v tem krogu svoj prostor; mogoče je, da je katera konstitucijalna država federalično urejena. Pa jaz sem denes n. pr. ustavoveren, kakor g. Dežman. Moram pa tudi zato tujstvu na stežaje vrata v slovensko domovino olpi-ratiV Ali moram, ker sem ustavoveren, tudi reči: slovenski narod se more le na ta način kultivirati, da se masa njegova nemški uči ter negovanje domač aga jezika celo v nemar pušča? Moram li ker sem ustavoveren hitro Blovensko pero stran vreči in k „Tag-blattu" pristopiti in nemški za slovensko ljudstvo pisati! Moram dalje kot ustavoveren Slovenec vse, kar kot jurist za slovensko ljudstvo pišem, nemški pisati? Morajo npr. naši literati, ker so vsi tako ustavoverni, kakor kak prav pošten ustavoverec in tiko tudi li beralci, delo popustiti, nič več slovenskega pisati, vse nemški! — Majate možje z glavami;
ne tega celo nij treba, če reč po logičnem mišljenju uzamemo; mi nemško slovenski ču deži na Slovenskem pač ravno navedeno oi svojih pristašev terjamo; — zakaj, to si sam razjasni! — Logično je, daje človek lahko ustavoveren, liberalen, nltramontanen, in vendar pri vsem tem naroden, naroden tako, da mu odkritosrčno lahko reče: slovenska domovina, z vsemi tvojimi pogreški ljubim te, v tebi sem se rodil, dedje so mi S lovenci, na čelu mi je zapisano ime Slovenca in i/ženi ga, če ga moreš. — Torej razno politično mišljenje ljudij jednega naroda ne loči tiko, da bi jeden del nasprotovaje drugemu tako daleč iti smel, da bi ukupno narodno BtaliŠče popolnem zatajeval in rekel: die Nationalen und wir Verfas-sungstreuen.
Politični razgled.
Notranje dežele«
V Ljubljani 27. maja.
Zadnjo soboto je sivstrifn po dolzih in množili letih zopet enkrat nekaj tujega zemljišča pridobila. Turki so izpraznili pro stovoljno otok in tvrdnjavo Adakale, ki leži v reki Dunavu blizu Oršove, ter ima razen posadke še kacih 400 večinoma moha-mcdanskih prebivalcev. Avstrijska vojska polka Sokčevičevega je potem precej otok zašel a, Se ofieijozni dunajski listi prav poročajo. — Po dogovoru sanštefanskem bi imela ta tvrdnjava od Turkov podrena biti. Nje izročitev Avstrijcem je torej prvi podor san-štefarskega dogovora od strani Turčije.
M<iffj**»'**c<*   zjedinjena opozicija je izdala manifest na volilce, v katerem hudo pri jemlje finančno in orijentalno politiko Tiszine vlade.
Vitanje države.
Iz fjf»trfi*»nit se ta teden pričakuje pojasnilo, al je verjetnejši mir ali vojska. Dozdaj še zmirom ne manjka vesti, ki si naravnost nasprotujejo. Večjidel prorokuje j o mir; ali vendar so tudi taki glasi, ki z glavo otre sajo in ničemur ne verjamejo. — Spredaj stoječi naši iz oficijalnega Korespondenc-bureau dobljeni telegrami denes tudi močno mir obe tajo, vendar se vsi ne skladajo popolnem.
Humlie novine „Novoje Vremja", „Ruski mir" in „Golos" in drugi listi so jako živo zavzeti zoper miroljubne svete v oficijalnej „Agence Russe", in terjajo od vlade, naj svoje molčanje odpusti, in pove, ali so inostranske vesti o ruskih koncesijah resnične ali ne.
Iz B*cterburgn se piše „Wien. Abend-post": Čeravno je mišljenje prav miroljubivo,
vendar se ne neha Rusija oboroževati. Tudi v Aziji se za vse slučaje priprave delajo. Sa-bajkalska kozaška vojska se bode potrojifa, baskiri se vadijo za kozaško službo, v Evropi se bodo rezervni batalijoni vseh mobiliziranih polkov v posebne divizije in polke dejali, tako da bode teh 20 po 12 batalijonov ali 12.000 moJ.
Iz CarifjMfia se javlja 25. t. m. Kakor se pri porti čuie, je vojni minister dal v Mitrovico ukaz, naj bodo pripravljeni tam 20 000 vojakov sprejeti, ki pridejo iz Albanije in Bosne. Mar namerava Turčija Bosno uže Avstriji izpr; zn jevati ?
Dopisi.
I« Uutouiera 20 maja. [Izv. dop.] („Učiteljsko društvo za slovenski Štajer.") Približajoči se 4. občni zbor tega društva o binkoštih v našem prijaznem trgu daje mi povod, da o društvu samem še malo besedic izpregovorim. Postava o združenji od 1. 1807 je prinesla vsem avstrijskim narodom novo "ivljenje. Kako teško je bilo prej javno skupščino sklicati, društvo osnovati, znano je dovolj. Na podlagi te postave začeli so se pa posamezni stanovi vseh narodov marljivo združevati v lastnih društvih, in zbirati se v lastnih skupščinah. Mej temi stanovi se je posebno učiteljski stan odlikoval, zlasti v početku nove šolske dobe.
V to je učiteljstvo nagnilo z ene strani: važnost njegovega poklica, z druge strani pa stanovski interesi sami.
Da se je bilo osnovalo „učiteljsko društvo za slovenski Štajer", k temu so pripomogli slovensko-štajersko uč'teljstvo razni motivi. Videli so oni, da se nemški graški učitelji ne morejo ozirati na naše posebne razmere ia potrebe na spodnjem Štajerju; opazili so pa tudi, da je tudi v njih, kateri bo š° po številu dovolj krepki, zadosta moči, da sami kaj za sebe in za svoje šole storijo; kajti človeka naj je v vseh razmerah vodilo: „ Pomagaj si sam, in Bog ti pomore".
V sporazumi j en j i in s pomočjo z ostalim Blovensko štajerskim učiteljstvom osnovali so bili torej pred štirimi leti ljutomerski učitelji lastno učiteljsko društvo za spodnji Štajer, čegar delovanje se je v marsičem odlikovalo. Izdavanje lastnega šolskega časopisa, šolskih knjižic, sklicevanje sej in zborov — to je bil sad tega društva. Ker je pa imelo vse to izključi vo narodno-slovenski značaj, zato pa delovanje njegovo -nij našlo pri merodajal-
turnega starejšine Slavjanov. Pa potem so raztrgali te mnogovezne vezi in „zašli daleč v stran". Edini ruski narod je ostal verni branitelj tradicije slavjanske preteklosti v litera turi, in b tem je pridobil svojemu literatur-nemu jeziku historično pravo do naziva „vseBlavjanskega".
V kaki razmeri k stnresm vseslavjan-skemu jeziku in njegovemu nasledniku — novemu so stali in še stoje drugi literaturni slavjanski jeziki? Ko so enkrat izgubili živo zvezo z literaturnim središčem slavjanstva, nijso bili precej v stanu zbrati se in iz svoje srede si osnovati nov občen literaturni organ. Prisiljeni so bili, obračati se k tujim literaturnim jezikom: k latinskemu, nemškemu, italijanskemu, celo magjarskemu, in žrtvovati svoje najboljše moči tujim literaturam in narodom. S časom je zdaj eden zdaj diugi teh provincijalnih, literaturni h slavjanskih jezikov dosegel nekako moč in razširjenost, ali nikdar si nijso mogli zagotoviti niti enkrat obsežnega
teritorija, niti nepretrganega svojega razvitja.
Tako so na pr. v 15. in 16. stoletji srbo-dalraatinski, češki in poljski jezik se dovolj visoko povzdignili, ali v 17. in 18. stoletji so padli s te visočine in še dozdaj nijso mogli se več do Inje vspeti. Z druge strani se je število teh literaturnih jezikov zmirom bolj množilo. Od češkega se je odločil in si vstvaril posebno „literaturo" ogerskoslovenski ali slovaški „jezik", od gornjelužičkega se je odtrgal dolnjelužički in kašnbski. Po tem takem je tedaj poleg vseslavjanskega ali laškega še devet tako imenovanih literaturnih slavjanskih jezikov, izmej katerih najobširnejši, poljski, ima za soboj do 9 milijonov ljudij, t. j. manj kot šesti del proti številni sili jezika ruskega (več ko Gl mil., neprištevši 10—15 mil. drugo rodnikov, ki v literaturi ruski jezik upotreb-Ijujejo). Izmej vseh drugih „literaturnih" slavjanskih jezikov nobeden še 6 mil. ljudij ne reprezentuje.   Na primer srbohrvatski narod
ima prebivalstva okolo 5,940.000; bolgarski 5,123.000; češki4,851.000: slovaški2,223 000; slovenski 1,287.000; kašubski 111.000; jezik gornjelužičkih Srbov 96000, dolnjelužičkih 40.000 *)
Tedaj skupna moč vseh teh devet „literaturnih jezikov" še 30 milijonov naselništva ne dosega take številke namreč, katera se v našem času komaj more smatrati za zadostno, da vzdrži jeden in sicer ne prvomesten literaturni jezik, kakor je na pr. italijanski; brojna sila svetovnih jezikov, kakoršni so francoski, nemški, angleški, ruski, pa znatno presegajo ono številko. Ha zmerna moč naštetih devet slavjanskih quasi-literaturnih jezikov se nam pa pokaže še v manj ugodnem svitu, ako pripomnimo, da znaten del inteligencije teh narodnostij piše, uči, Bodi in upravlja v tujih jezikih: v nemškem, italijanskem,
*) „Statistićeakija tablicv razpredčlenija Slavjan," itdannvja Spb. Oid. Slavjanskago Blagotvoriteljnago komiteta. Spb. 1875 g.
i; I. «(»ta JI ,"*}»iiatoa
oih faktorjih niti podpore, niti zaupanja, marveč preziranje in zatiravanje. To poslednje je bilo uzrok, da je društvo prenehati moralo s svojim Časopisom, prenehati z nepretrganim izdavanjem slovenskih šolskih knjih. A ker nijedna reč na svetu no traje vedno, tako se nadejamo, da bode tudi preziranje slovenskih narodnih pravic enkrat prejenjalo. To so nazori nekaterih slovenskih mož, kateri navadno vele: „Le potrpirao, bode uže boljše".
Iles, Čakati nam je boljših Časov, a ne r križem rok" držati. Delati moramo, in to delati neprenehoma, da nam 1) naše lastne moči ne zaspe in 2) da naše somišljence na delo navdušimo in 3) da si novih somišljencev pridobimo in izobrazimo.
Zlasti pa je slovenskih učiteljev v prvej vrsti velevažna naloga, da neutrujeno delajo za izobraženje našega mladega in starega naroda, v duhu in jeziku slovenskem. Za takovo delovanje so posebno primerna učiteljska društva in njih skupščine.
Zato se bode pa sklical našega društva občni zbor, da se učitelji pogovore o svojej velevažnej nalogi, o svojih veselih in žalostnih urah; da se posvetujejo, kaj bi se storilo, da bi se dosegel namen društva, ki je posebno v tem, da se izdaja ta ali ona knjižica za učitelja, ali učenca slovenskega.
S temi besedami sem hotel slovenske štajerskemu1 učitelj stvu, zlasti značajnim možem važnost bodočega zbora prav živo naslikati, da bi ciosel na poziv odbora kolikor mogoče velik broj učiteljev. Pri tej reči ne gre za ■čast ali dobiček posameznih, tu gre marveč za slavo in narodno poštenje skupnega uči-teljstva. Pokažimo svetu, da Brno vsi vneti za naše lepe ideje, za naše narodne pravice v šoli, in da ne odstopimo od svojih zdravih nazorov niti zdaj niti nikdar 1
Od n v. Bitrliure v Halozah 23. mija [Izv. dop.] Dne 14. maja imeli smo s šolsko mladino majevi izlet. UŽe zjutraj ob 7 uri zbrala se je mladež pražnje oblečena, dečki lipove vejice za klobuki i deklice na prsih dišeče šmarnice, v šolskej sobi ter je komaj čakala, kedaj bode začetek njenemu veselju. Radost in zadovoljnost se je brala na vseh licih. Okolo 8 ure vihrala je lepa zastava pred dolgo vrsto veselih otrok. Prišedši k sv. Flori-janu kjer je bilo uže nekaj ljudstva zbranega, šli smo v malo cerkvico in Hm je visoko ča-
magjarskem, turškem, lumunskem, grškem i. t. d.
Prašamo zdaj, ali se more vzdržati v prihodnje tako drobljenje jezikov in literatur slavjanskih, in ako se ne more, kako je mogoče iziti iz tega položaja?
Nij dvombe, da sedanji položaj in sedanje razmere slavjanskih neznatnih literaturnih jezikov ne morejo ostati za dalje časa. Kar je živo, mora živeti, t. j. boriti se in izpreminjati z novim okolnostim primerno. Borba pa ima tu biti dvojna — vnanja, z jeziki drugorod-nimi, in notranja — z jeziki in narečji sorodnimi. O končnem izidu te dvojne borbe ne more se dvomiti, ako premislimo, kaj nas preteklost uči in pogledamo v sedanjost. Ako bi tudi namesto devet.h zapadno-Blavjanskih jezikov prevladal jeden, katerikoli izmej njih, in bi tako duševno združil moči teh narod no-stij, tudi potem bi bila borba b tremi večimi sosednjimi jeziki: nemškim, italijanskim in ruskim dosti težavna in nevarna. Pri sedanji razdrobljenosti teh jezikov in literatur pa bi
stiti gospod krajni nadzornik in dobro znani narodnjak in župnik Raič sveto mašo pel. Mej mašo peli so otroci tako navdušeno, kakor še nikdar. Po maši zbralo se je gospode bližnje okolice okolo dolge mize na trati za cerkvijo pod košatim orehom.
Ko so se deca oddahnili dobil je vsak nekoliko krepila. Po krepilu začel se je gotovo zanimiv trenutek za navzoče. Na povek-šan prostor stopi deček pred nas, ter nas vse navzočne z razločno milimi besedami pozdravi zahvaljevaje se dobrotuikom, učiteljem in po sebno g. nadzorniku, ki je v resnici tudi zahvale zaslužil, ker se nij samo z nami na breg mučil, nam mašo pel, ampak tudi v svoj žep dobrotjivo posegel. Hvala mu bodi večna! Želeti bi bilo še veliko takih krajitih šolskih nadzornikov, kokoršen je naš. To je mož, katerem gori srce za lepo, dobro, Dogu in ljudem prijetno! Vršile so se potem še mnogovrstne deklamacije, dvogovori, otročje igre itd. Se ve da so otroci še pozneje dobili nekaj podpore za želodec. Vsak človek ki je navzoč bil, potrdil je, da so tak' »-»deti za otroke po-dučljivi, srce požlahtnujoči, dobre čiste misli obujujoči. Živeli vsi dobrotniki šolske mladine ki so jej tako veselje napravili.
Is dolenjega HraMii 23. maja [Izviren dopis.] Vsa narava je svojo zimsko starinsko obleko slekla in se v lepo, zeleno, spomladansko oblekla. Nij stvarce, da bi se neznansko ne veselila te lepe spremenitve in tega tako prijetnega oživenja; tudi priprosti L .neti Ć se veseli gledajoč na mnogo obetujočo naravo. Oživela bo zopet drevesi, mg žene in raste, trte so zopet pognale pope in popi so bo v lepe grozd k e noseče mladike spremenile. Veselo bije Brce kmetu, ko se na polje poda in J$m lepo žito, lep, mnogo, mnogo vina obetujoč zarod ogleduje in se nadeja, da ga bode dobra letina skoro zopet na noge spravila. Dobre letine je pričakovati, ker le ona bi mogla našemu kmetu pomoči, ker uboštvo se nij samo v bolj ubožnejšib kmetskih hišah uktreninilo, ampak i v boljših od starega premožnih hišah se je skoro bi rekel vdomačilo ; ako nas ne obišče neprijetna toča ali pa krškemu svetu stara sovražnica — suša. Toliko naj bode povedano o stanji našega polja.
Znano je vsecemu človeku, da bo človeštvo vsakej novariji ustavlja, in jej celo velike
bila ta borba ne le nevarna, ampak naravnost brezupna.
Zmaga večjih močij nad malimi se v tem slučaji še olehča s tem, da mej poslednjimi nij in ne more biti jedinstva. Ob enem z vnanjo borbo in morda z večjo razvnetostjo se vrši tam borba notranja: narečja srbskega z bolgarskim, slovaškega s češkim, poljskega z ruskim, itd. Pri takih okolnostih sinemo uver-jeni biti, da drobljenje slovanskih narečij še nij končano, ampak da se bode še nadaljevalo: macedonsko narečje se nerado podvržuje bolgarskemu in mogoče, da se od njega odcepi; zagrebški kajkajci se zmirom pogostejše ustavljajo srbskej štokavŠCini; slovenski Dolenjci in Štajerci neradi prenašajo literaturno hegemonijo Gorenjcev; na podlagi slovaškega narečja je toliko dialektičnih različnostij, pri-bližajočih bo deloma češkemu, deloma poljskemu, deloma ruskemu jeziku, da nij nič nemogočega ponovljenje onih razporov, ki so se koncem preteklega veka tukaj vršili za pre-obvladanje v literaturi.  Ne bi bilo nič nemo-
zapreke dela, posebno je to pri kmetu navadno ; — kakor se je godilo vsakej, tako se je godilo žvepljanji. Dolgo, dolgo se je kmet ustavljal žvepljati in tako vedno in še pri dobrej vinskej letini malo dobrega vina prideloval, ker najboljše trte so najraje bolne bile, kakor refošk in refoškičatukaj pri nas; — a nazadnje so je kmet vendar udal in pričel žvepljati, kar moram z veseljem slavnemu občinstvu naznaniti. Zahvaliti se mora posebno nekaterim duhovnikom, kateri so se v cerkvi in zunaj močno prizadevali našega kmeta pregovoriti, da naj svoje bolne trte žveplja. Pričeli so res naši kmetje žvepljati, a reči se mora, da ne žvepljajo še vsi tako in tedaj, kakor in kadar bi se moralo; torej nijso še dovolj poučeni. Želelo bi se, da bi kaki gosp. profesor goriške kmetijske šole kak praznik tej stvari posvetil in potrebne nauke neveščemu kmetu podal. Znano vam je da gosp. profesorji goriške kmetijske šole za herbtom križem rok ne drže, ker čitali smo uže mnogokrat v listih, da je bil v tej ali onej vasi kmetovalstva dotikajoč govor; z veseljem bi želeli i mi t-k govor poslušati in hvaležni bi bili iz celega srca gospodu govorniku. Tacemu govoid jako primerna vas bi bila Kostanjevica, kat ra je dolenjemu Krasu središče in tudi se zdaj jako mnogo z trtosajo peča.
Ljudstvo se po nikakem ne toliko protivil □apr Iku, kakor se občno misli, samo poučiti je je potreba in mu korist novih nar leb temeljito dokazati.
Kako velikanske bi bile koristi nove kmetijske Šole, o kate. j se je govorilo, da se v dva oddelka v zimski namreč in poletni izpre-tneni, se ne da izreči.
Končavši svoj dopis izrečem še enkrat prošnjo, da bi blagovolil kak prof or kak dan žrtovati dolenjim Kraševcem sicer preverjen, da so mnoge zapreke in se razne stvari v bran stavijo, a tudi resnica je, da s tem, da človek razne zapreke premaga in kaj žrtvuje, svojo velikost duha in pravo ljubezen do človeka pokaže.
Domače stvari.
— (,Sokol") napravi v nedeljo 2. junija t. 1. zjutraj izlet na Rožnik in priredi potem zvečer na vrtu čitalnične restavracije soarejo z vojaško godbo, telovadbo, grupami in umeteljnim ognjom. Po vabilu »Sokolovega44
gočega, da bi vsled nasilja sovražnikov slav-janstva, moravsko narečje se odcepilo od češkega, in mazovsko od malopoljskega, kakor se je to uže zgodilo z Lužica ni in Kašubi. Tedaj bi imeli namesto jednega, dva tucata slavjanskih literaturnih jezikov, katere bi na zadnje bilo dvakrat lažje odpraviti, da-si tudi borba se sedanjimi ne bi bila posebno dolgotrajna in uporna. Ako je mogoče ugibati o bodočnosti po minolosti, nij težko predvideti« da bi prva pala v tej borbi narečja zapadno-slovanska: oboje lužičko, kašubsko, češko in potem bi prišla vrsta na narečja slavjanskega juga: slovensko, Brbo-hrvatsko, macedono-bol-garsko.
Kar se tiče ruskega jezika, je njegova bodočnost dosti zagotovljena uže zdaj po mnogoštevilnosti prebivalstva , po obzirnosti teritorija, po mogočnosti ruskega gospodstva, poslednjič po tisočletnej davnosti našega literatur nega jezika, naslednika blagoslovov slavjanskih apostolov.
(Dalje pri h.)
odbora se bodo udeležila pri izletu in pri veselici tudi Čitalnica ljubljanska in njen pevski zbor. Nadejati se ima tedaj narodni svet prav veselega dne.  Natančneje še pozneje.
— (Na deželnej kranjskej vinograd nej in sadjerejskej šoli) na Slapu pri Vipavi se prične dne 16. junija t. 1. četrti brezplačni nedeljski kurz podučevanja od-raščenih poduka željnih vipavskih gospodarjev ▼ umnej trtoreji, umnem pletarstvu. Poduče valo se bode vsako nedeljo od 8. do 10. ure predpoludnem. Kdor želi k poduku zahajati, oglasi naj se do 16. junija osobno pri vodji šole. Vodstvo deželne vinogradne in sadjerej-eke šole na Slapu, dne 25. maja 1878.
Vrloj braći, slovenskim učiteljem!
Centralni odbor za priredjivanje občih hrvatskih učiteljskih skupština opredielio je, da če se 3. obča hrvatska učiteljska Bkupština obdržavati u Osieku, i to 4., 5. i 6. rujna (septembra) o. g., (3. rujna u večer biti če predskupština).
Slovenski učitelji pokazali su dosada, da pozorno prate naš rod, te su nas kod prijašnjih Bkupština u znatnom broju i posjetili. Nadamo se, da i ovaj put u Osieku ne će izostati. Naša briga biti će, da jim boravak u Osieku što više osladimo.
Pristupnice, s kojimi su skopčane polakšice kod vožnje onamo i natrag, bezpla-tan Btan u Osieku itd., dobivaju se po 1 for. kod ravn. učitelja kaptolske škole u Zagrebu g. Antuna Irgulića.
U Zagrebu, 26. svibnja 1878. Za centralni odbor: Ivan F ili po vir!, Ljud. Tomšić,
predsjednik. tajnik.
Izpred porotnega sodišča.
V Ljubljani 23. maja.
(Hudodelstvo roparskega umora.) (Dalje.)
Priča Neža Bole, 55 let stara, je mačeha zatoženčeva. Tudi ona izjavlja, da se ne posluži postavnega sredstva, in da hoče vse, kar ve, po pravici povedati in priseči. Ravno tako, kakor njen mož, pove, da je zatoženec šel zvečer po večerji k vaškemu črevljarju, kedaj pa je domov prišel, ne ve. Zjutraj ob 1/9 6. uri ga je oče poklical, fant se je preoblekel in sta šla oba k maši. Staro oblačilo je ona spravljala, a vse je bilo čedno in suho. Črevlje je imel uže v soboto praznične, one stare pa nekaj dnij poprej, ko sta z njenim možem gnoj kidala. Plavih ali modrih rut nij ona nikoli pri zatožencu opazila, imel je zmirom bele ali rudeče.
Priča Jože G laž ar je sledil stopinje in videl, da je v jednej peti v Bredi jeden žre-belj, v drugej pa so zabiti trije žreblji v podobi triogelnika. Precej je vedel, da so to fcrevlji zatoženčevi, kajti poznal jih je za to, ker se je zatoženec jedenkrat pri njem grel, in držal podplate proti ognji, tako, da je bila njemu priložnost na tanko črevlje videti. Dan po grozovitem dejanji vprašal je mačeho za-toženčevo: „No, kaj pa delajo vaši ?" Ona pa mu je žalostno odgovorila: BOh nikar me ne vprašajte."
Predsednik pokaže stare škornje zato-ženčeve, priča potrdi, da so bili čisto tem škornjam podobni.
Zatoženec pravi priči: Na moje Škornje ste prisegli, pa ste krivo prisegli. Morebiti
EESO ia uradaik Josip Jurčič.
ste vi Kalistra ubili. Kaj se bo po črevljah sodilo. Saj se človek k človeku prigliha, pa bi se črevelj k črevlju ne?
Mačeha zatoženčeva pravi priči, da nij nikoli tega govorila in moža zmirja za pijanca in goljufa.
Priča Oražen Jože, 35 let star črevljar v Kočah, pove, da je bil zatoženec tisto noč, ko je bil Kalister ubit, z drugimi fanti do ene po polunoči pri njem „v vasi", ko je on šival črevlje. Jedenkrat mu je zatoženec v navzočnosti Oražnove žene rekel: „Kočani še ne poznajo mene, Tomčcvcga sina; uže pet let nijsem bil pri izpovedi in sem čisto ferdaman ; jedno tako bom naredil, da se nobenemu ne zdi, in da bodem za tri leta noter prišel.a Pravil je tudi njemu, da je jedni dan s sekiro po vasi hodil, da bo šel Bekarja počakat. Črevlje mu je on kratko prej popravil. Nabil je namreč na stopala dva stara kosa usnja, katere je pa zatoženec proč odtrgati moral, kajti sami nijso mogli odpasti, drugače bi morali biti leseni žreblji izrabljeni.
(Dalje prih.<
Raziie ve«ti.
* (Človeš ka nehvaležnost.) Nekemu berlinskemu fabrikantu za smodke, je njegova opica prav smešno zagodla. Ker so namreč to živalico vsi v hiši radi imeli, smela jih je tudi v vseh prostorih obiskavati. Pri tem je pa najrajše opazovala, kako so delavci smodke po vrednosti v red de vali, in v zaboje skladali. Jedno noč splazi se pa opica v shrambo za smodke, razmeče vse smodke iz košev in zabojev, jih potom zopet pobira in vsklada nazaj na prejšnje njihovo mesto ter od truda pri delu zaspi. Zjutraj videli so ljudje, kaj je opica napravila, in ker nijso bile smodke nič kaj v redu zložene in ra> metane, ker je fine z navadnimi, opica zmešala, dobila je od svojega gospoda opica za njen trud na mesto pohvale, — se palico po plečih.
Onih, katerih poklic zahteva neprestano govorjenje, odvotnikov, govornikov, učiteljev, pridigarjev, pač ne more nobedna stvar bolj o verati, nego nahod, trajajoča hripavost, ali nasledki kake bolezni v vratu. Zoper to potem so ve da upotrebljajo vsakovrstna zdravila v podobi pastil, sirupov, ječmenovk. itd, katera pak, kakor vsakdo zna, v največ slučajih zla nikakor ne overajo, da gre svojim nravnim in počasnim potem dalje. Jedini ter more dati naglo, da ne rečemo trenotično olajšanje, iu takov nasledek se uže pojavi, ako 4 dob Guvotovih tčrnih kapsul uporabiš pri vsacem obedu.
Ker ima sklenica po 60 kapsul, no stoji vso zdravljenje več od nekaterih krajearjev na dan, in resnica je, da so izmej 10 osob, ki so poskusilo to zdravilo, jih 9 zmirom za-njc poprime.
Guvotove tčrno kapsulo so zbog svojega vo-licega vspeha prozvale mnogotera ponarejanja in zategadelj gospod Guyot garancijo prevzema samo za one sklenice, ki nosijo njega podpis v trobarvenem tisku. (86—2)
Trine cen«
▼ Ljubljani 25. maja t. 1. Plenica hektoliter 9 gld. 10 kr.;  — rez 6 gld.
01 kr.; — ječmen 5 gld. 20 kr.; — oves 3 gld. 25 kr.; — ajda 5 gld. 85 kr.; — proso  5 gld. 85 kr.:
— koruza 6 gold. 20 kr.; krompir 100 kilogramov
2 gld. 50 kr.; — fižol hektoliter 10 gl. 50 kr.; masla kilogram — gl. 94 kr.; — mast — gld. 80 kr.; — Ipeh hišen — gl. 72 kr.; — špeh povojen — gl. 75 kr.
— jajce po l'/s kr.; — mleka liter 7 kr.; — govedu ine kilogram 54 kr.; — teletnine 52 kr.; — svinjsko meso 68 kr.; — sena 100 kilogramov 1 gld. 78 kr.:
— slame 1 gold. 78 kr.; — drva trda 4 kv. metrov S gold. — kr.; — mehka 4 gld. — kr.
Umrli v rjtittijttiil.
17. maa: Franc Grom, delavec 67 1, poljanska cesta št. 56, na Buiici.
18. maja: Ljudevit Podržaj, sin mestnega straž« nika, 1 1. 9 m. 15 dnij, rožne uico št 13, na ošpicah.— Marija Angela Lušin, hči deželnega uradnika, l I., Gradiške ulice 8t. 3, na scrophul sis. — Anton Volta, branjevec, 72 L, veliki trg št. 8, na pohabljeni i pljuč. — Uedvig Marija Praprotnik, hči šol. vodjo, 1 1. 7 ni. 1 d, sv. Jakoba trg, št. "j, na tuberkulozi. — Kerta llabelj, gled. igralka, 'jo 1., gle-dališčna igralka, SO 1., gledališčne ulice št. 3, na pljučnej tuberkulozi.
V deželnej bolnici.
9 maja: Andrej MoreU, gostač, 6H I., na ma-rasmus seuilis.
10. maja: Bartelj Čibašok, bajtar, 43 1, na raku v želodci. — Afra Helena Jatunik, usmiljena sestra, 23 I., na pjučnoi tuberkulod.
U. maja: Janez Nachtigall, berač, 80 I., ma-rasmus senilis. — Valentin Moikol, delavec, 34 1., na pljučnej tuberkulozi.
13. maja: Lovrenc Pogačar, dninar, 30 t, Luigi Saldi, sodar, 44 1., oba na pljučnej tuberkulozi. — Ivana Peklaj, delavska h6\  14 dn., na aepticiimiji.
Svarjenje.
Moj sin -Alfi*«3«l I^iilino, poddesetnik (Vormeistor) v c. k. 12. poljsko-artilerijskom polku, odpuščen je iz e. k. artilerijske kadetne šole na Dunaji, ter jo prestavljen k svojemu polku v Ljubljano. Da ne bodo kedo kako materijalno izgubo imel, objavljam, da nema on nobednega premoženja ali vrednostnih redij, nema tudi ničesar pričakovati, ter njegovi stariši ali sorodniki me Aotfo Miti Jedrnega krajnu j« ttotga xanj gttačmli.
V Šopronji, 20. maja 1878.
(169-2)
Direktor Lahne,
Karel S. Till
trgovstvo » knjigami in papirjem, pod Trančo it. 2, zaloga vaeh potrebnosti) za urade In kupčijstvo; zaloga navadnega, pisemskega in zavijal nega papirja. Vse potrebnosti za merjevce (inženirje), slikarje in risarje. Najnovejšo v konfekciji za papir. Zapisovalne in opravilne knjigo. Izdeljujejo aa tudi monogrami na pisemski papir, visitne karte in pi-_nemško 7avitk*. (158—8)
Pekarija.
V Hmarji tik dolmjske ceste in farne cerkve so daje pekarja v najem, taista se tudi lehko za štacuno porabi. Opomni ae, da od Ljubljane do Št. Vida nobene pokanje nij.  Več o tem so izvč v S ni a rji št. 21. (15J—4)
ki je izurjen v vseh poslih prodajalnice mešanega blaga, in z dobrim spričevalom previden, bi rad v službo stopil. Ponudbo v ta namen naj se izvolijo pošiljati podnaslovom: „K. H.*' poote restante Brešlce. (tf>7—3)
Dunajska borza 27. maja.
(Izvirno telegrafične poročilo.)
Enotni drž. dolg v bankovcih   . '3 gld. 25
Enotni drž. dolg v srebru    .   . 65    „ Ah
Zlata renta........ 72    B 90
1860 drž. posojilo..... 114    , 60
aJkoije narodne banke .... 803   „ —
Kreditne akcije...... 2*2   1 50
London......... 119 ,40
Napol.......... 9 66
0. kr. cekini....... 6   . 62
f«bro......... 108   , »0
Državne marke...... 69   - —
Za otlmsle in otrolee I
Dr. A. Plenta „Antlcatarrhalicnm"
proti vsakemu nahodu sliznili mren.
Ta čaj, prirojen na znanstvenem temelji od najbolj zdravilnih zelišč in korenin, izvrstno deluje pri vseh nahod i h sliznih mren v krhlju, v sapniku in njega vejah, v pljučih, v želodci in črevih, vrlo pomaga pri kataru v mehurji, v maternici ter njo nožnici, tuđi ublažuje o k rep Iju j oe in kri Čisteč.
Paket z navodom po 80 kr. in 40 kr.
Dr. A. Plenka prašek za kašelj.
Prav dobrega okusa in koristen. Škatljica z navodom in dijetotičnim poukom 40 kr.
Dr. A. Plenka prebavni prašek.
Preizvrstno deluje proti želodečnej kiselini, izgagi, riganju, brezslastnosti, slabej pre-bavnosti, zlatej žili, in je zatorej visokocenjeno domačo zdravilo. Škatljica z navodom in dijetetičnim poukom 70 kr.
(Z n. v. c. kr. patentom od 28. marcija 1861.1. vse zavarovano proti ponarejanji.)
Dobiti je v Ljubljani: lekarna g. E. Birschitza; v Mariboru: lekarna g. \Y. Kiiniga; v Zagrebu: lekarna g. S. Mitlbacha, in skoro v vseh večjih mestih avstro-ogerske monarhije. (98—5)
Kdor hče proti velikemu rabatu prevzeti zalogo, naj se obrno na lekarno ,,zuui Blobren" v Gradci.
CSBSS 5 **** ,Narodna tiaksum««.