OD KOD BORE,  BORJA C, GIR?
Po Pleteršniku -pomeni bore »sehr«. Ramovš (H. Gr. II, 156, 294) in Bajec (SR V—VII, 213) razlagata, da gre za vokativ sing, bog > bože. Intervokalični ž naj bi pred e doživel prehod ž > r; *bože > bore. Beseda se rabi adverbialno (bore malo »sehr wenig«, iz »mein Gott, wie wenig«) in adjektivno (bore človek »arm Mensch«, po Ramovšu iz »mein Gott, was für ein armes Mensch«).
2e v stari visoki namščind imamo primere, kjer adj. boro / pora (iz stvn. bor »Höhe«, gl. Kluge s. v. emi>or) v zvezi z adverbom in adjektivom izraža v afirma-tivnih stavkih stopnjevanje, nekaj, kar je čez mero, kar neko drugo stvar presega: boralang »zelo dolg«. Isti pomen ima starosaška prevojna stopnja bar. Po naravnem razvoju da stvn. bora > srvn. bore-, bor- »sehr, gar«, ki je v tem pomenu in v enaki rabi pogosto izpričano (borguot, borsere, bortiure, borwol itd.). Pomen besede pa je lahko tudi netočen, zabrisan, s pridihom ironije, tako da nastane iz stopnjevanja — ironična negacija: bore-gröz ironično »zelo velik«, to je »roajhen«, bore-holt »nicht sehr gewogen«. Zaradi tega je beseda v starejši nemščini večkrat združena z nikalnico ne-, en- v nebore, enbore (Lexer, Mhd. Wb. s. v.: Braune-Helm, Ahd. Gr.° § 32; Henzen, Dte Wortbildung 273).
Raba je dokazana v stari visoki nemščini, n. pr. Ludwigslied (rensko-frankov. narečje, 9. stol.), v Notkerjevih delih (aleman. dialekt okolice St. Gallen, 10. stol.), zlasti pa v srednji visoki nemščini, n. pr. v millstadtskem in dunajskem rokopisu Genesis, pri Hartmannu von Aue (jugozahod, nem. jezikovno območje, 12./13. stol.) idr. Stopnjevanje z bore »sehr« se je ohranilo vse do današnjih časov v — Švici (Benecke-MüUer-Zamcke, Mhd. Wb. I, 150 ss.). Habsburžani in njih uradništvo so prvotno govorili alemansko narečje, saj izhaja njih rod iz Švice.
Adjektivni značaj tipa bore človek »miser« je poznejša, verjetno slovenska aplikacija. Pogoj za to pa je bil dan že z ironično negacijo v starejši nemščini, buren paur koroške ljudske pesmi bi končno lahko büo iz srvn. ein boregröz bür ali nebore / enboregröz bür (> bour > baur), ironično »Grossbauer«, to je »majhen, reven kmet«. Srvn. raba je izhodišče tudi za tip nebore, boren (drugače Ramovš 1. c).
Beseda borjdč »Hof«, borjač »Viehhof, ograjen prostor okoli svinjaka« (Pleter-šnik; po njem namesto oborjač) še ni razložena. Prim. še obor »ograja, Zwinger« in obora »Tiergarten, eingefriedetes Feld« (Pleteršnik). V primorski hiši je borjač »dvorišče«, ki ga obdajajo gospodarske i)ritiklLne (Narodopisje Slovencev I, 81 ss.). Predgerm. koren *bhü- »graditi« oz. *bhü-ro, ihr. byrion »prebivališče, hiša«, da v germ. *büra »gajba, del hiše, shramba«, stvn. bür »hiša, kletka«, frankov, burja — prvotno hlev, v 9. stol. gospodarsko poslopje, prostominsko ločeno od stanovanjske zgradbe (Torp 273; Gamillscheg, Romania-germ. I, 187 ss.; Kluge s. v. Bauer). Na Portugalskem se je ohranila svebska beseda burjo »Behausimg« (Stammler, Dt. Phil, i. Aufriss I', 655); prim. stfranc. buron »lioča«.
254
Beseda in reč sta razširjeni zlasti na Primorskem, Krasu in Notranjskem, a tudi na Dolenjskem in okoli Frama (Caf), beleži jo tudi Cigale (Viehhof). Ako izhajamo iz spoznanja, da je bilo bivališče, hlev ipd. prvotno ograjen prostor, gre v našem primeru za zelo staro izposojenko. Ali je sprejeta iz langobardščine preko Romanov (na Primorskem, prim. prvotni poudarek borjač) ali od Frankov, Bavarcev (prim. na Češkem obora) ali od kod drugod, je težko reči. Zanimivo bi büo mnenje romanistov in slavistov.
Ločiti je režijansko gir »grča« (Pleteršnik) od gir »osti ali vilice za lov rib« (Savinjska dolina) in geger (Slovenske gorice, prim. Narodopisje Slovencev I, 116). Pri zadnjih dveh besedah gre za izposojenko iz srvn. ger »kopje z železno konico« (Kluge s. v.). Besedo smo si izposodili kar dvakrat, v germanski dobi je dalo germ. *nabagai2as slov. nabozec, č. nebozez itd. »sveder«, gir pa je prevzeto v srednjem veku, pač s predmetom. Naprava za lov rib (vilice) se v starejši nemščini imenujejo tudi ger, prim. fisker »fuscina« (8.—10. stol.), ker »tridentem« (10.—12. stol.), ger »falarica« (11. stol.). Čeprav je apelativ ger »kopje« nekako ob koncu srednjega veka izumrl, srečujemo besedo v pomenu »osti« še v 16. in 18. stol. v tako imenovanih j »ribarskih redih« (Fischerordnimg), n. pr. 1570 v Würzbxirgu (Gehr, mit welchem ¦ die Barben gestochen werden, prim. Schmeiler-Frommann, Bayer. Wb. I, 930) idr. i
Dušan Ludvik