Maruša Avguštin Radovljica
ANDREJ TROBENTAR
Andrej Trobentar je bil rojen 22. novembra 1951 v Podtaboru pri Grosupljem. Na Akademijni za likovno umetnost v Ljubljani je diplomiral 1976. Prav tam je končal tudi specializacijo pri prof. Jožetu Ciuhi. Od takrat je delal kot profesor umetnostne vzgoje v Kočevju. Zdaj dela kot svobodni umetnik in živi v Ljubljani.
V Andreju Trobentarju imamo slikarsko osebnost, ki gradi svoj likovni izraz iz odprtosti najširšim likovnim tokovom modernizma in postmodernizma. Šola gaje morda še posebej zaznamovala s konceptualizmom in minimalizmom, ki je v osebni slikarjevi sen-zibilnosti našel močan odziv. Njegove slike iz črt, lis in geometrijskih likov, nam z barvo prane tempere, v kateri so pomembne predvsem svetlobe in sence, posredujejo svetove, ki jih v mimetičnem polju dojema le poklicani. Njegova abstraktna likovna govorica prikliče pred gledalca svet glasbe, duhov, v umetnikovi imaginaciji vidna duhovna prostranstva vesolja...
Kakor je slikar odprt v iskanju najustreznejšega likovnega izraza za svoje doživljanje sveta, tako pričakuje od gledalca, da mu sledi s svojo odprtostjo dojemanja.
Slikarjeve likovne igre so kdaj lahko pronikanje v igrivi svet črt in ploskev velikih mojstrov (npr. Picassa), preko katerih prihaja umetnik do svojih osebnih rešitev. Lahko so psihogrami, zapisani s črto, ki razkrivajo avtorjevo ustvarjalno lahkotnost in neposrednost. Prav tako se lahko v barvnih igrah poslužuje ekskurza v barvni svet mojstrov — vzornikov (npr. Matissa) ali z barvo eksperimentira in ustvarja z njo psihično odslikavo lastnega barvnega doživljanja.
Kot tipičen sodoben slikar, ujet v alienacijo, Andrej Trobentar zmore tudi izstopiti iz osebne osamitve. Zna se odtrgati od freudovskega nezavednega in se odpreti lepoti transcendentalnega sveta, ki ga zre in posreduje gledalcem s svojimi abstraktnimi slikami.
Ob vsem raziskovanju moderne likovne govorice je Andrej Trobentar lahko tudi klasično jasen posredovalec stvarnega, zunanjega, oprijemljivega sveta. Slednjega podaja z
Besedilo povzemamo iz kataloga Muzejev radovljiške občine, ki so ga pripravili ob potujoči razstavi ilustracij Andreja Trobentarja maja 1991.
57
občutkom za večplastnost likovne govorice še posebej v ilustracijah mladinske književnosti. Njegova ilustracija zavzema v kvalitetni slovenski ilustratorski beri posebno mesto zaradi inovacijskega postopka prane tempere in zaradi kompleksnega likovnega izraza, ki hkrati, ko odslikuje oprijemljivo zgodbo s suvereno obvladano realistično risbo, posreduje z abstraktno govorico linij, črt, likov in barv duhovno bogastvo pravljičnega sveta, njegovo simboliko in slikarjevo dojemljivost.
Trobentarjev ilustratorski opus, katerega začetki segajo v leto 1985, šteje trinajst ilustriranih otroških in mladinskih knjig in številne ilustracije predvsem v otroškem periodičnem tisku. V knjigah se slikar in ilustrator vseskozi srečujeta in dopolnjujeta. Avtor poglobljeno sledi besedilu in išče v njem najprimernejšo zgodbo za likovno ponazoritev. Vendar pogosto z ilustracijo razširja in poglablja pripoved in odslikuje vanjo ne le duha pravljice, temveč tudi svoje doživljanje pravljične vsebine.
V celotnem ilustratorskem opusu Andreja Trobentarja imajo pomembno mesto 'portreti' pravljičnih junakov. Trobentarjeve ilustracije se zde včasih kot galerije portretov fantov in deklet, moških in žensk, pa tudi živali. Sestavlja jih v skupine v njihovi medsebojni igri. Prostorsko prepričljivost dosega s premišljenim razmeščanjem figur po slikovni površini.
Za vsako besedilo izbere avtor najprimernejšo slikarsko tehniko. Le kdaj pa kdaj je to čista perorisba (Sla po letenju, Ivo Zorman, Prešernova družba, 1987). Pogosto v isti sliki združuje perorisbo in prano tempero (Čarovnik iz Oza, Lyman F. Baum, Zlata knjiga, 1986; Škorček norček, Jože Snoj, Deteljica, 1986; Alfanhui, Rafael Sanchez Ferlosio, Odisej, 1989; Steklena vrtnica, Oli Elčin, Čebelica, 1990). Kombinirana tehnika, ki se je ilustratorji pogosto poslužujejo, je pri Andreju Trobentarju redka (Zakleta hiška, Jože Snoj, Velike slikanice. 1990; Tibetanci, Stanislav Pešič, v tisku). Njegove barvne ilustracije po številu močno zaostajajo za črnobelimi oziroma za pranimi temperami. Kadar pa uporablja barve, teži za barvnim sevanjem v oranžnozelenih modro-zelenih ali vijolično-rumeno-zelenih kontrastih.
Ilustratorski vrh Andreja Trobentarja predstavljajo ilustracije za Kitajski basni (Pisa-nice 1986), za Waitapu Joža Horvata (Sinji galeb, 1986, Levstikova nagrada 1987) in za Avstrijske pravljice (Zlata knjiga 1987). Vse so slikane v tehniki avtorjeve prane tempere. Prav z njo dosega slikar izjemno svetlobno vibriranje in stopnjuje ekspresivnost upodobitev.
Ilustracije v Kitajskih basnih so miniaturne, kot čipke učinkujoče ploskovite slike z realistično jasno spoznavnimi živalmi. Iz ilustracij za Waitapu veje skrivnostnost, temačna lepota in pretresljiva tragičnost. Slikar postavlja posamezne figure ali skupine figur v skopo naznačeno prostorsko sceno. Ko naslika morje z vzhajajočim mesecem na nebu, slika izgublja oprijemljivost, polna je lepote nedoumljive Narave.
Za Avstrijske pravljice je Andrej Trobentar ustvaril petnajst velikih podob v prani temperi, kombinirani s perorisbo, ki so v knjigi reproducirane preko dveh strani. To so samostojne slike, ki bi lahko živele tudi neodvisno od literarne predloge. Poleg duha pravljic, ki se mu pridružujejo številni simboli, je v slikah vseskozi čutiti umetnikovo prisotnost, njegovo dojemljivost za strukturne labirinte prostora, ki jih bele lise le še bolj poudarjajo. Prostori v prostorih, slike v slikah, vznemirljiva dvojnost med perorisbo s tušem na beli podlagi in zadimljeno temino tempere, dvojnost risanih in slikanih figur v prostoru, njihova pr^maknjenost iz 'osi', lebdenje figur v prostoru, v vse smeri zvrnjena perspektiva, detalji v slikah, to je nekaj slogovnih značilnosti podob, ki figuram pravljic dodajajo zavest človeka dvajsetega stoletja.
Bolj kot v drugih Trobentarjevih delih je v Avstrijskih pravljicah opazen vpliv sodobnega filma, gledališča, stripa, fotografije. Morda lahko sklenemo z mislijo, da nam ilustra-
59
cije k Avstrijskim pravljicam ne govore samo o starih pravljičnih vsebinah, temveč nam s sugestivno in moderno, raziskujočo in intuitivno likovno govorico posredujejo svobodo in stiske sodobnega človeka. Tako je sporočilnost njegovih podob dvojna. Ena, ki je s svojo pripovednostjo in magičnostjo dojemljiva otrokom, in diuga, ki na neki drugi ravni zavesti govori tudi odraslim.
Knjige
1.	Lahkoverni srnjaček. Kitajske živalske pravljice. Prevedla Maja Lavrač. Ljubljana, Mladinska knjiga 1985 (Čebelica 276).
2.	Odarpi Egigvov sin. Alina in Czeslaw Centkiewicz. Ljubljana, Mladinska knjiga 1985 (Sinji galeb).
3.	Pavji rep. Kitajske basni. Izbrala, iz kitajščine prevedla in spremno besedo napisala Maja Lavrač. Ljubljana, Mladinska knjiga 1986 (Pisanice).
4.	Čarovnik iz Oza. Lyman F. Baum. Ljubljana, Mladinska knjiga 1986 (Zlata knjiga).
5.	Waitapu. Joža Horvat. Ljubljana, Mladinska knjiga 1986 (Sinji galeb).
6.	Mali srpan. Herman Hesse. Ljubljana, Mladinska knjiga 1987 (Odisej).
7.	Avstrijske pravljice. Izbral in uredil Kari Haiding. Ljubljana, Mladinska knjiga 1987 (Zlata knjiga).
8.	Sla po letenju. Ivo Zorman. Ljubljana, Prešernova družba 1987.
9.	Padma, mala plesalka. Tibor Sekelj. Ljubljana, Mladinska knjiga 1988 (Pisanice).
10.	Skorček norček. Jože Snoj. Ljubljana, Mladinska knjiga 1988 (Deteljica).
11.	Alfanhui. Rafael Sanchez Ferlosio. Ljubljana, Mladinska knjiga 1989 (Odisej).
12.	Steklena vrtnica. Oli Elčin. Ljubljana, Mladinska knjiga 1990 (Čebelica 316).
13.	Zakleta hiška. Jože Snoj. Ljubljana, Mladinska knjiga 1990 (Velike slikanice).
14.	Turkemenska pravljica. Modro jabolko. Prevod Marko Uršič. Ljubljana, Mladinska knjiga.
15.	Tibetanci. Stanislav Pešič. Ljubljana, Mladinska knjiga.
Zusammenfassung
Andrej Trobentar ist eine Persönlichkeit des Malers, der seinen künstlerischen Ausdruck aus der Offenheit zu den breitesten künstlerischen Strömungen des Modernismus und Postmodemismus erbaut. Seine Elustrierungsart hat eine besondere Stelle in dem qualitätsbetreffenden slowenischen Kreis der Illustratoren, vor allem wegen eines Innovationsprozesses beim Gebrauch der Temperafarbe und wegen eines komplexen künstlerischen Ausdrucks, der zugleich, wenn er eine umgreifende Geschichte durch die souverän beherrschende Zeichnung abbildet, auch ein geistliches Reichtum der Märchenwelt und seine Symbolik mit Abstraktheit der Linien, Striche, Figuren, sowie Farben schildert.
Trobentars Illustrierungopus (er illustriert seit 1985) umfaßt 13 Kinder - und Jugendbücher, sowie zahlreiche Illustrationen, die im Druck aus der Jugendzeit ausgegeben worden sind.
60