96 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/1 vase zaprte, celo elitistične skupnosti članov, ki bi jim danes bržkone rekli – mehurčki. Nekaj podobnega se izkaže tudi pri analizi Društva ljubiteljev ži- vali, kjer so bile bolj kot v drugih dru- štvih zastopane ženske, a spet je šlo le za ženske iz višjih meščanskih slojev in posledično za specifičen, relativno pri- vilegiran ženski pogled na živali in na življenje nasploh. Njihova prizadevanja nas, hočeš nočeš, v katerem od delov spomnijo na sodobni aktivizem. Zlasti izpostavitev žensk kot akterk javnega življenja odpira vprašanje zasebnega življenja, ki je – ob javnem – na vsak način neizbežen drugi pol meščanskega habitusa: tega v splošnih potezah sicer spoznamo v uvodnem poglavju in ob posamičnih natančneje predstavljenih posameznikih. Predstava o življenjih tržaških meščanov bi bila še celovitejša, če bi jo skozi druge vire tudi v zasebni sferi ugledali podrobneje. V nekaterih primerih v obrisih seveda jo, sistema- tično pa bi jo lahko enakovredno najbrž šele v neki povsem novi raziskavi, saj sta količina virov in fenomenov avtorici neizbežno narekovala že osredotočanje na ožji izbor v temeljitem poglabljanju v javno sfero meščanstva. Pomemben se zdi končni univerzal- ni razmislek, v okviru katerega Lično- va ugotavlja, da družbene prelomnice, ki po navadi nastopijo po koncih vojn, gotovo sprožajo mnoge spremembe, a so kljub temu prej propustni mejniki kot radikalni rezi. Še bolj kot analiza javnega življenja, kjer so rezi zagotovo ostrejši in globlji, bi to pokazala prav analiza prehodov v zasebni sferi, kjer se tudi po prelomih mnoge kontinuitete ohranjajo, življenja pa se spreminjajo zlagoma in iz drugačnih vzgibov kot v javnem življenju. Odlika knjige, ki je ne gre spregleda- ti, je tudi bogat, prepričljiv, berljiv in hkrati znanstveno verodostojen jezik, ki ga avtorica goji tako v pisnih delih kot v javnih nastopih. Knjiga Meščan­ stvo v zalivu tako ni le temeljito in v pristopu sveže znanstveno delo, ampak tudi prijetno branje. Jerneja Ferlež IVAN HRIBAR: JAVNO. USTVARJALNO. ZASEBNO Muzeji in galerije Mestna Ljubljane in Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani – Urednice Irena Žmuc, Mojca Ferle in Darja Kerec, Ljubljana 2024, 191 str. Izšla je monografija Ivan Hribar – Javno. Ustvarjalno. Zasebno, ki v raz- POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 97 pravah 12 avtoric in avtorjev prinaša novosti, dopolnitve in zanimivosti, ta- ko o Hribarjevem javnem delovanju kot tudi več podrobnosti njegovega – pre- cej neobičajnega in pestrega – zaseb- nega življenja. Iz razkošne publikacije z bogatim slikovnim in dokumentar- nim gradivom ter znanstvenim apara- tom ob vsakem članku in razpravi veje nekoliko drugačna, a zelo čista podoba tega izjemnega slovenskega narodnja- ka. Na barvni naslovnici je slika Ivane Kobilice z naslovom Ivan Hribar, na za- dnji pa faksimile rokopisa Hribarjevih Spominov. Oblikovanje je mojstrsko opravil Bojan Lazarevič, prelom Mar- jan Božič in jezikovni pregled Alenka Klemenc. Koordinatorici projekta sta bili Tamara Bregar in Ana Modic. Mo- nografija je izšla v nakladi 300 izvodov. Ivan Hribar5 (1851–1941) velja za enega najbolj prepoznavnih sloven- skih liberalnih politikov in za najbolj prepoznavnega ljubljanskega župana. Poklicno je Ivan Hribar deloval kot za- stopnik pomembne češke banke Slavija v Ljubljani (1876–1919). Skupaj s poli- tičnim sopotnikom Ivanom Tavčarjem pa je bil pred prvo svetovno vojno ena vodilnih osebnosti kranjske slovenske liberalne Narodne napredne stranke. Od leta 1882 je bil član ljubljanskega mestnega sveta; med drugim je vodil izgradnjo vodovoda, bil med leti 1896 in 1910 ljubljanski župan in je zaslužen za popotresno obnovo Ljubljane po letu 5 Ivan Hribar je bil skupaj s političnim sopotnikom Ivanom Tavčarjem pred prvo svetovno vojno ena vodilnih osebnosti kranjske slovenske liberalne Narodne napredne stranke. Znan je bil kot velik domoljub in marljiv, strasten politični delavec. Ob začetku dru- ge svetovne vojne aprila 1941 je ob italijanski okupaciji Ljubljane zavit v jugoslovansko zastavo skočil v Ljubljanico. Vračal se je s sestanka z italijansko upravo, ki mu je (pod ultimativnimi pogoji) ponudila županski položaj Ljubljane. Hribar tega ni hotel sprejeti, ker bi s tem dal delno legitimacijo italijanski okupaciji in je raje izbral smrt. 6 3. oktobra 1929 se je preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. 1895. Ivan Hribar je 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani ozna- nil razglasitev Države Slovencev, Hrva- tov in Srbov. Z nastankom nove države Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) 1. decembra 19186 si je izbral poslaniško mesto v Pragi (1919–1921); nato je pre- vzel položaj kraljevega namestnika za Slovenijo (1921–1923). V letih od 1932 do 1938 ga je kralj Aleksander imeno- val za senatorja Kraljevine Jugoslavije. Besedila za novo monografijo je prispevalo 12 avtoric in avtorjev, ki prinašajo novosti in podrobnosti iz Hribarjevega precej neobičajnega za- sebnega življenja, prav tako iz njego- vega političnega in še zlasti kulturnega delovanja. Z izdajo monografije so sim- bolno zaokrožili in osmislili projekt prenove vile Zlatice, družinskega do- movanja enega najpomembnejših žu- panov, kar jih je imelo mesto Ljubljana v zgodovini. Besedila so prispevali Ire- na Žmuc, Darja Kerec, Jerneja Batič, Mojca Jenko, Milena Mileva Blažic, Luka Kropivnik, Mojca Ferle, Barbara Savenc, Blaž Vurnik, Ana Pokrajac Is- kra, Matevž Zupan, Katarina Toman Kracina in Andreja Rihter. Uvodnika sta prispevala ljubljanski župan Zoran Jankovič in direktor MGML-a Blaž Peršin. Slednji je zapisal, da je Hribar postavil merila, ki so »nam navdih in opomin. Če verjamemo v njegove po­ tenciale in sledimo prepričanjem, da je svobodomiselni – liberalni kredo tisto, 98 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/1 kar moramo negovati«. Sicer pa lahko iz zapisov, člankov in razprav potegne- mo vodilno misel in rdečo nit. Namreč, da je bil Ivan Hribar dosleden in neu- pogljiv; nikogar se ni ustrašil; imel je svoj kodeks etike političnega delovanja, »svoj prav«, kot je o njem nekoč zapisal akademik prof. dr. Anton Trstenjak. Hribarjeva podoba je bila skoraj eno- značna. Od mladosti je bil član Naro- dno napredne (liberalne) stranke in je veljal za načelnega in pokončnega poli- tika, kar so mu priznavali tudi njegovi politični nasprotniki. Rdeča nit razmi- šljanja in ugotovitev raziskovalcev je tudi ocena, da je bilo za Hribarja v poli- tiki praktično delovanje pomembnejše od strankarskih programov. Njegovo zasebno življenje je bilo vedno zavito v tančice skrivnosti. K temu je pripomo- gel največ sam, saj svojega zasebnega življenja ni obešal na veliki zvon in si tudi ni ustvaril konvencionalne dru- žine. Njegova zasebnost še vedno ni docela znana in tudi ni do podrobnosti raziskana. Bodoče raziskovalce torej čaka še nekaj dela, da bomo prišli do zares celovite slike tega pomembnega moža, o katerem veliko povedo tudi številni predmeti v lepo preurejeni in obnovljeni vili Zlatica v Ljubljani. V mestu, ki mu je vtisnil trajni osebni pečat in globoke sledi. Da je del njegovega zasebnega življe- nja še vedno zavit v tančice skrivnosti, potrjuje tudi javnosti malo znano Hri- barjevo lovsko udejstvovanje. Poleg iz- jemnega obsega odgovornih funkcij in nalog v javnem in političnem življenju je bil Ivan Hribar tudi prvi predsed- nik Slovenskega lovskega kluba (SLK), ustanovljenega leta 1907 v Ljubljani. Žal je o tem v javnosti malo poznane- ga in tudi monografija razen nekaterih navedb lovskih predmetov v vili Zla- tica njegovega lovskega udejstvovanja ne obravnava. Lovstvu je ostal zvest do konca življenja in je v lovišču v Cer- kljah na Gorenjskem našel vsaj nekaj miru in sprostitve. Z lovskimi trofeja- mi pa se ni nikoli postavljal. Imel je tu- di izšolanega lovskega psa. O njegovem lovskem udejstvovanju pričajo nekateri razstavljeni predmeti v obnovljeni vili Zlatica. Med njimi so tudi jedilniki, iz katerih je razvidno, da je bila na dru- žinski mizi večkrat tudi divjačina, ki so jo kupovali pri Josipu Ogrincu v Gradišču. V njegovi sobi v vili so visele tudi lovske trofeje, ki pa se v celoti niso ohranile. So pa na podestu vile na steni razstavljene fotografije Ivana Hribarja v lovski družbi in ena od njegovih ohra- njenih trofej, jelenovo rogovje. Hribar je meščansko hišo kupil leta 1918 in se je ob nakupu imenovala Klepec. Hišo je prenovil, prezidal, povečal in uredil vrt, na katerem je gojil sadje in zelenja- vo. Preurejeno hišo je poimenoval po hčerki v vilo Zlatica. Monografija je dragocen prispevek k boljšemu poznavanju dela in življenja Ivana Hribarja z nekaterih novih zor- nih kotov. Marjan Toš DAN PRIMOŽA TRUBARJA 2024 Glazerjeva dvorana Univerzitetne knjižnice Maribor, 8. junija 2024 Univerzitetna knjižnica Maribor, Zveza kulturnih društev Maribor in maribor- ske izpostave Javnega sklada za kultur-