Gozdarski vestnik 
Letnik 59, številka 1 O Ljubljana, december 2001 
fSSN 0017-2723 UDK 630 * 1/9 


Divji petelin Tetrao urogallus LJ v Sloveniji 
Nezgode v državnih gozdovih Slovenije leta 2000 
Milja Zupancic ­redni clan SAZU 

ZVEZA GOZDARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE 
OBVESTILO AVTORJEM PRISPEVKOV, NAMENJENIH OBJAVI V GOZDARSKEM VESTNIKU 
Pravila objave 

Revija Gozdarski vestnik (GV) objavlja znanstvene, strokovne in aktualne prispevke, ki obravnavajo gozd, gozdni prostor in gozdarstvo. V slovenskem ali angleškem jeziku objavljamo prispevke, ki praviloma niso daljši od ene avtorske pole (30.000 znakov) in so pripravljeni v skladu z navodili za objavo v GV. Potrebne prevode lahko zagotovi uredništvo GV, avtorji naj prispevku priložijo prevode pomembnejših strokovnih terminov. Vse znanstvene in strokovne prispevke (v nadaljevanju vodilni prispevki) recenziramo, ostale prispevke recenziramo po presoji uredništva. Uredništvo si pridržuje pravico do popravkov prispevka. Avtorji lahko zahtevajo popravljen prispevek v pregled. 
Prispevek mora biti opremljen z imeni in priimki avtorjev, njihovo izobrazbo in strokovnim nazivom ter tocnim naslovom ustanove, v kateri so zaposleni, oziroma njihovega bivališca (ce niso zaposleni). Stroške prevajanja, slovenskega in angleškega lektoriranja ter recenzij nosi uredništvo. Prispevki so lahko dostavljeni na uredništvo osebno, s priporoceno pošiljko ali po elektronski pošti. Vodilni prispevek je treba poslati na GV v originalu in dveh kopijah (s slikovnim gradivom vred) najmanj 60 dni pred želeno objavo. Prispevke za objavo v rubrikah je potrebno oddati v dveh izvodih najmanj 30 dni pred objavo. Aktualne novice sprejemamo 20 dni pred izdajo številke. Na zahtevo avtorjev po objavi vracamo diapozitive, fotografije in skice. 
Navodila za pripravo prispevkov 
Besedilo mora biti napisano z racunalnikom (Word for WINDOWS, ASCII-format) ali s pisalnim strojem, z dvojnim razmi kom med vrsticami. Znanstveni prispevki morajo imeti UMRO-zgradbo (uvod, metode, rezultati, diskusija). Vodilni prispevki morajo biti opremljeni s slovenskim in angleškim izvleckom (do 250 znakov), z zgošcen im povzetkom, kljucnimi besedami ter dvojezicnim besedilom preglednic, grafikonov in slik. Poglavja naj bodo oštevilcena z arabskimi številkami dekad nega sistema do cetrtega nivoja (npr. 2.3.1.1 ). Obvezna je uporaba enot SI in dovoljenih enot zunaj Sl. Opombe med besedilom je treba oznaciti zaporedno in jih dodati na koncu. Latinska imena morajo biti izpisana ležece (Abies alba Mili., Abieti-Fagetum din. omphalodetosum (Tregubov 1957)). Vire med besedilom se navaja po harvardskem nacinu (BROOKS et al. 1992, GILMER 1 MOORE 1968a). Neavtorizirane vire med besedilom je treba vkljuciti v vsebino (npr.:' ... kot navaja Zakon o dohodnini (1990)'). Med besedilom citirane vire in literaturo se navede na koncu prispevka v poglavju Viri, in sicer po abecednem redu priimkov prvih avtorjev oziroma po abecednem redu naslova dela, ce delo ni avtorizirana. Vire istega avtorja je treba razvrstiti kronološko in z dodano crko, ce gre za vec del istega avtorja v istem letu. Primeri: BAGATELJ, V., 1995. Uvod v SGML.-URL: http://vlado.mat.uni-lj.si/vlado/sgml!sgmluvod.htm. BROOKS, D. J. 1 GRANT, G. E. 1 JOHNSON, E. /TURNER, P., 1992. Forest Management-Journal 
of Forestry, 43, 2, s. 21-24. GILMER, H. 1 MOORE, B., 1968a. Industrijska psihologija.-Ljubljana, Cankarjeva založba, 589 s. IGLG (Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo), 1982. Smernice za projektiranje gozdnih cest­
Ljubljana, Splošno združenje gozdarstva Slovenije, 63 s. ŽGAJNAR, L., 1995. Sekanci-sodobna in gospodama oblika lesnega kuriva tudi za zasebna kurišca.­
V: Zbornik referatov s slovensko-avstrijskega posvetovanja: Biomasa-potencialni energetski vir za Slovenijo, Jarenina, 1. 12. 1994, Agencija za prestrukturiranje energetike, Ljubljana, s. 40-54. 
---, 1996. Enciklopedija Slovenije.-10. zv., Ljubljana, Mladinska knjiga, s. 133. Zakon o dohodnini.-Ur. l. RS, št. 43-2300/90. 
Preglednice, grafikoni, slike in fotografije morajo biti opremljeni z zaporedni mi oznakami. Njihove oznake in vsebina se morajo ujemati z omembami v besedilu. Za decimalna števila se uporablja decimalno vejico. Položaj slikovnega gradiva, ki ni sestavni del tekstne datoteke, je treba v besedilu oznaciti z zaporedno številko in naslovom, priložene originale na hrbtni strani pa s pripadajoco številko, imenom avtorja in oznako gornjega roba. Naslovi preglednic morajo biti zgoraj, pri ostalem gradivu spodaj. Preglednice je treba okviriti, vsebine polj pa se ne oblikuje s presledki. Rocno izdelani grafikoni in slike morajo biti neokvirjeni ter izrisani s tu šem v velikosti formata A4. Racunalniški izpisi morajo biti tiskani na laserskem tiskalniku v merilu objave (višina male crke mora biti vsaj 1 ,5 mm). Za 
· objavo barvne fotografije potrebujemo kontrastno barvno fotografijo ali kakovosten barvni diapozitiv. O objavi barvne fotografije in njenem položaju med besedilom odloca urednik. 
Uredništvo GV 

Gozdarski vestnik, letnik 59 • številka 10 1 Vol. 59 • No. 1 O 
Slovenska strokovna revija za gozdarstvo 1 Slovenian professional journal for forestry 
ZNANSTVENE RAZPRAVE 
STROKOVNE RAZPRAVE 
AKTUALNO STALIŠCA IN ODMEVI 

IZ DOMACE IN TUJE PRAKSE GOZDARSTVO V CASU IN PROSTORU 
KNJIŽEVNOST KADRI IN IZOBRAŽEVANJE KAZALO LETNIKA 
410 Uvodnik 

411 Miran CAS Divji petelin v Sloveniji-indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiver­zitete gorskih gozdnih ekosistemov Capercail/ie in Slovenia -indicator of devastation, use, development and biodiversity of mountain forest ecosystems 
429 Marjan LIPOGLAVŠEK Nezgode v državnih gozdovih Slovenije leta 2000 437 Vesti z Zavoda za gozdove Slovenije 438 Ponovno o kontrolni metodi v gozdnogospodarskem na crtovanju Pomisleki na odmev mag. Živana Veselica 440 Trajnostno, mnogonamensko in sonaravno gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji, od deklaracije do resnicnosti 448 Ris in bovški ovcerejci 449 Asociacija Luzu/o sylvaticae-Piceetum 450 Iztok MLEKUŽ Pinijev sprevodni prelec v Julijskih Alpah 451 Znanstveno posvetovanje: Ogrožene živalske vrste na primeru divjega petelina (Tetrao urogal/us L.) v Sloveniji 452 Poroc ilo s strokovne ekskurzije ZGS na Hrvaško 454 Igor DAKSKOBLER Gradivo za Atlas flore Slovenije-pomembna novost v domaci botanicni literaturi, zanimiva tudi za gozdarje 459 Igor DAKSKOBLER Mitja Zupancic -sedemdesetletnik in prvi gozdar, redni clan Slovenske akademije znanosti in umetnosti 461 Gozdarski vestnik, letnik 59, vsebina 
Organiziranost in perspektive slovenskega gozdarstva 
Zveza gozdarskih društev Slovenije je 5. decembra 2001 organizirala okroglo mizo z naslovom Organiziranost in perspektive slovenskega gozdarstva. Kaj nas je vodilo pri tem? 
-Mineva osmo leto, kar je bil sprejet Zakon o gozdovih, ki je na novih osnovah postavil gozdarstvo Slovenije. -Javna gozdarska služba se postopoma uveljavlja tako pri lastnikih gozdov kot v družbi, postavlja pa se 
vprašanje, ali lahko ob krcenju strokovnih kadrov uspešno opravlja vse zakonske zadolžitve. -Izvajalska podjetja v državnih gozdovih, ki morajo biti zaradi zahtevnega dela v vecnamenskih gozdovih ustrezno opremljena in usposobljena, še vedno nimajo sklenjenih koncesijskih pogodb za delo. -Pred letom je bil sprejet Zakon o kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije, ki na podrocju gozdarstva še ni 
zaživel. 

-Kako izpolnjujemo Program razvoja gozdov v Sloveniji? Ali gozdovi optimalno opravljajo vse svoje vloge: 
ekološke, socialne, proizvodne? 
-Na podrocju gozdarstva ter varstva okolja in narave nas cakajo pred vstopom v EU nove naloge. 
Ali smo za vse te naloge, ki nas cakajo, primerno in racionalno organizirani ter usposobljeni? Kakšno je 
medsebojno sodelovanje številnih akterjev gozdarstva? Se ni bati podvajanja nalog? So naloge ustrezno razmejene? O vsem t~m naj bi na okrogli mizi tekla beseda. 
K aktivnemu sodelovanju na okrogli mizi smo povabili: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ministrstvo za okolje in prostor, Zavod za gozdove Slovenije, Gospodarsko zbornico Slovenije, Združenje za 
gozdarstvo, Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije, Sklad kmetijskih zemljišc in gozdov Republike Slovenije, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete, Gozdarski inštitut Slovenije, Srednjo 
gozdarsko in lesarsko šolo Postojna. Na okroglo mizo smo povabili tudi gozdarska društva ustanoviteljice Zveze 
gozdarskih društev Slovenije. Kljub dolocenim dilemam in pomislekom so se vabilu odzvali skoraj vsi. Le predstavnikov Gospodarske zbornice Slovenije, Združenja za gozdarstvo, ni bilo, manjkali pa so tudi predstavniki Ministrstva za okolje in 
prostor. V dvorani Gozdarskega inštituta se je zbralo 31 udeležencev, vecina se je aktivno vkljucila v razpravo, ki se je na koncu strnila v naslednje zakljucke (ki jih je oblikovala delovna skupina predstavnikov vseh inštitucij gozdarstva, ki so sodelovali na okrogli rnizi): 
1. Organiziranost slovenskega gozdarstva je zasnovana na sodobnih evropskih principih (delitev javnih in 
komercialnih dejavnosti, privatizacija in komercializacija izvajalskih del v državnih gozdovih, neodvisnost 
institucij). Sistem je potrebno spremljati, analizirati in ga po potrebi na osnovi argumentov tudi dopolnjevati. 
2. Država namenja gozdu mnogo manj sredstev (raziskovalno delo, izobraževanje, subvencije za dela v zasebnih 
gozdovih, javna gozdarska služba), kot si jih zaradi pomena v Sloveniji zasluži. Zmanjševanje denarja za subvencije in število kadrov v javni gozdarski službi je ob vse vecjih potrebah gozdov in ob prihajajocih novih domacih in evropskih nalogah nesprejemljivo. 
3. Vsi gozdovi morajo opravljati vse vloge (ekološka, socialna, proizvodna), zato mora gozdarstvo najti ravnotežje 
med gospodarskimi in naravovarstvenimi interesi. 
4. Pomembno vlogo pri vzpodbujanju gospodarjenja z zasebnimi gozdovi lahko opravi Kmetijsko-gozdarska 
zbornica Slovenije, zato se mora zagotoviti potrebne pogoje za pricetek delovanja gozdarske svetovalne 
službe. 

5. Za ucinkovitejše gospodarjenje z državnimi gozdovi, razvijanje novih tehnologij in racionalizacijo je potrebno urediti koncesije z izvajalci del. 
Sodim, da so to pomembni zakljucki, za uspešno realizacijo katerih se morajo angažirati vsi, ki delujejo v gozdarstvu. Predvsem pa bi morali znati tako politiki kot javnosti dopovedati to, da namenja država gozdu mnogo 
manj sredstev (raziskovalno delo, izobraževanje, subvencije za dela v zasebnih gozdovih, javna gozdarska 
služba), kot si jih zaradi pomena v Sloveniji zasluži. 
mag. Franc Perko predsednik Zveze huštev Slovenije 



Znanstvene razprave 
--------------------~ 

GDK: 148.2 Tetrao urogallus L. : 181.48:91:4 
Divji petelin v Sloveniji -indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
Capercaillie in Slovenia -indicator of devastation, use, development and biodiversity of mountain forest ecosystems 
Miran CAS* 
" 
Izvlecek: Cas, M.: Divji petelin v Sloveniji-indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov. Gozdarski vestnik, št. 10/2001. V slovenšcini , z izvleckom v ang lešcini , cit. lit. 76. Prevod v anglešcino: dr. Veronika Cankar. 
Divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji vse bolj prepoznavama kot obcutljivega krmmega indikatorja clovekovega odnosa do narave in sonaravne rabe gozdov in gozdnih krajin v montanskem in subalpinskem višinskem pasu. Raziskave nakazujejo odvisnost fluktuacij številcnosti in ogroženosti populacij divjega petelina v zadnjih 120 letih od pretekle rabe tal, devastacij in rabe gozdov ter razvoja gozdnih sukcesij v zadnjih dveh stoletjih po jožefinskih vojaških meritvah (1784 ). Primernost habitata je odvisna od ohranjenosti naravnejših struktur in potencialne biotske pestrosti primarnih ali sekundarnih gozdnih ekosistemov (p < 0,001) s habitati redkih in ogroženih vrst gozdne favne. Vugotovljenem aktivnem habitatu Slovenije od 600 do 1.600 m n. v. so takšne primerne strukture gozdov ponekod še'ohranjene, njihov delež narašca linearno po višinskih pasovih. V tem prispevku so predstavljeni preliminarni rezultati študije indikatorske vrednosti divjega petelina. Spoznavanje primernosti zgodovinskih in današnjih parametrov gospodarjenja z gozdnimi ekosistemi bo osnova za ohranjanje habitatske vloge gozdov s prilagojenim gozdnogospodarskim, lovskim in prostorskim nacrtovanjem za razvoj dinamicno stabilnih vecnamenski h gozdnih ekosistemov in gozdnatih krajin doma in v svetu. 
Kljucne besede: divji petelin, Tetrao urogallus L., gorski gozd, biotska pestrost, gozdna favna, pretekla raba tal, popu­lacijska dinamika, fluktuacije, ogroženost, Alpe, Slovenija. 
Abstract: 
cas , M.: Capercaillie in Slovenia -indicator of devastation, use, development and biodiversity of mountain forest 
ecosystems. Gozdarski vestnik, No. 10/2001 . ln Slovene with an abstract in English, lit. quot. 76. Translated into English 
by dr. Veronika Cankar. 
The Capercaillie (Tetrao urogallus L.) in Slovenia is recognized asa sensitive general indicator of man's relation to nature and to co-natural use of forests and forest lands in mountain and in sub-alpine regions. Research shows the influences of numerical fluctuations and the endangerment of capercaillie populations in the last 120 years by land use, devastations, and forest use in the past two centuries after the military measurements obtained by the Austrian Emperor Joseph (1784 ). The suitability of habitats is dependent on conservation of natural structures and the poiential biodiversity of pri mary or secundary forest ecosystems (p < 0,001) that contain habitats of ra re and endangered faunal species. This type of suitable forests in Slovenia are being conserved in some places as confirmed active habitats from 600 to 1.600 m o.s.l.; their share increases linearily with increasing altitudes. Here we represent preliminary results of reseach of the bioindicatory value of capercaillie. Recognizing the suitability of historical and presen! day para mete rs in forest ecosystem management will be bas is for conservation of habitats by adaptive forest management, hunting and spac;e planning for the development of dynamically stable multipurpose forest ecosystems in both our homeland and the world. 
Key words: Capercaillie, Tetrao urogal/us L., mountain forest, biodiversty, forest fauna, past land use, population dynamics, fluctuations, endangerment, Al ps, Slovenia. 
1 DIVJI PETELIN (Tetrao urogal/us L.) IN NJEGOV ŽIVLJENJ­SKI PROSTOR 
CAPERCAILLIE (Tetrao urogal/us L.) AND ITS HABITAT 
Divji petelin (Tetrao urogallus LINNE, 1753) je v zadnjih desetletjih ena 
najbolj ogroženih pticjih vrst. Optimum areala ima v obmocju borealnih 
gozdov (tajge) severne Evrazije, od 50° do 70° zemeljske širine in v gorskih 
gozdovih ostale Evrope (ABRAM 1987). Je najvecja vrsta iz družine gozdnih 
kur (Tetraonidae), težka do 4 kg, južneje lahko tudi do 6 kg. V tajgi se 
pojavlja v prostornih, odraslih vrzelastih gozdovih rdecega bora in smreke • mag. M. C. , univ. dipl. inž. 
z brezo na valovitih ravninskih obmocj ih z veliko borovnicevja in brusnic, gozd, GIS, Vecna pot 2, 1000 
z mrežasto razporejenimi rastišci (pa ri šc i ) subpopulacij v razdaljah okoli Ljubljana, SLO 
Cas, M.: Divji petelin v Sloveniji -indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
2 km; gostota je v pozitivni korelaciji z deležem odraslih gozdov (WEGGE 1985, ROLSTAD 1 WEGGE 1987). 
V podobnih klimatskih pogojih se divji petelin pojavlja tudi v evropskih visokogorskih masivih (Alpe, Dinaridi, Karpati, Pireneji), kjer so rastišca razporejena v verigah po grebenih in plastnicah (ADAM IC 1987, CAS 1996). S telemetrije je ugotovljena ugodna struktura gozda z nad 50-odstotnim deležem odraslih gozdov, z nad 48 do 1 OO ha v strnjenih kompleksih okoli rastišc subpopulacij v s rediš cih zimskih habitatov. Tu živi v odmaknjenih, mirnih gozdnih krajinah, v še naravnih, presvetljenih vrzelastih strukturah starih mešanih ali iglastih gozdov z zakisanimi tlemi z veliko jagodicevja {borovnica, brusnica, malina ipd.), predvsem borovnice (STORCH 1994, SCHROTH 1995), in z jasami ter pašniki. Zaradi nevarnosti vpliva malih in srednjih plenilcev je ugodna cim manjša fragmentacija gozda (STORCH 1984, KORCH 1985, ROLSTAD /WEGGE 1989, RANTA 1999), brez »smr­tonosnih« žicnih ograj ali napeljav (CATI et al. 1995). 
Take vrzelaste strukture, pomembne za ohranjanje biodiverzitete gozdov, ustvarjajo v nedotaknjenih primarnih ali sef<undarnih gorskih gozdnih eko­sistemih naravne fluktuacije (ADAMIC 1974, ODERLAP 1983, CAS 1988, MLINŠEK 1989, KOS 2000, KRYŠTUFEK 2001), ki pa jih clovek skuša »ukrotiti« oziroma se jim izogniti s kratkorocno donosnejšim, sklenjenim gospodarskim gozdom. Zaradi tega se lahko zgodi, da kljub sonaravnemu gospodarjenju izginjajo primerne habitatske strukture za nekatere specia­lizirane vrste, kot je divji petelin, ce ni nadomestnih življenjskih pogojev (npr. dovolj velik delež starih gozdov, gozdnih jas in pašnikov ter mir). 
V Sloveniji je divji petelin prisoten v alpskem in dinarskem fitoklimatskem prostoru v predgorskem in gorskem svetu, znacilno v gozdovih nad 600 m nadmorske višine do gozdne meje nad 1.600 m (ADAMIC 1987, CAS 1999). Prvi popis rastišc divjega petelina, ki sta ga izvedla Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije in Lovska zveza Slovenije (LZS) v letih 1979-1986 {Adamic, M.), je evidentiral 510 ra stišc, analize so pokazale navezanost na severovzhodne in višinske lege gozdov. Nad 1.000 m je bilo 80 % aktivnih rastišc. Izkazala se je navezanost divjega petelina na presvetljene in mešane zmesi gozda z iglavci (predvsem na smreko in bukev ter na jelko, macesen in rdeci bor) s sklepom krošenj okoli 0,7 do 0,8 (ADAMIC 1987). Podobno so pokazale raziskave na 99 rastišcih v gospodarskih in nekaj varovalnih gozdovih na Koroškem (ADAMIC 1 CAS , 1993), kjer habitatska primernost narašca do optimuma pri 71 do 76% zimzelenih iglavcev (smreke) (p < 0.01 ), z okoli 20 do 26 % mladja (vec kot v znacilnem pragozdu Abieti-Fagetuma -okoli 1 O%), s 23 do 26 odstotno pokrovnostjo z borovnica in z 2 do 3 mravljišci (p < 0.05) (CAS 1996). Podobno je v bavarskih Alpah s primernim sklepom krošenj starih gozdov od 0,5 do 0,7 ter z najmanj dvotretjinsko zmesjo iglavcev {STORCH 1994). Takšne strukture gozdov so pogoj za preživetje v dolgi, ostri zimi, za zavetje in hrano (popje in iglice) (EIBERLE 1984, STORCH 1994 ). Cez vse leto je za gozdne ku re pomembna prisotnost borovnice in drugega jagodicevja (popki, cvetovi, listje -larve žuželk, jagode in skrivali­šce) {STORCH 1994 ), sploh za hrano beljakovinsko zahtevnega narašcaja {M I KULETIC 1984). Tega lahko ogrozi osiromašena biotska pestrost tudi zaradi pretirane popašenosti ze l išcnega sloja (BAINES et al. 1995). 
Adamic (1987) ugotavlja, da je trend številcnosti populacij po letu 1960 mocno upadajoc, podobno kot navajajo mnogi viri v Evropi (zaradi klimatskih nihanj, sušenja jelke in prodiranja s cestami v odmaknjene gozdove). Ugo­tavlja, da habitat najmocneje propada v robnih obmocjih nižjih nadmorskih višin, najvec zaradi novih gozdnih cest in preobsežne secnje starega gozda, nemira in tudi preteklega lova. To je potrdila tudi raziskava v obmocju sta-
cas , M.: Divji petelin v Sloveniji -indikatordevastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
bilne populacijske gostote divjega petelina v gospodarskih gozdovih na Nazarskem, kjer ob habitatsko zadostnem deležu starega gozda skupinsko postopno gospodarjenje ni motece (KLADNIK 1981 ). Podoben neposreden vpliv pa je ugotovljen tudi v kamniških planinah (ŽNIDARŠIC 1 CAS 1999) in na Koroškem (CAS 1996), kjer izginjajo subpopulacije tudi v obmocju povecanega imisijskega vpliva pod inverzijsko plastjo pri okoli 1.1 OO m zaradi posrednega vpliva propadanja odraslih smrekovih gozdov (CAS 1 ADAMIC 1993). Direktnega negativnega vpliva onesnaženega zraka razi­skave v Evropi ne zaznavajo. 
Za divjega petelina je znacilno , da ga lahko opazujemo in sledimo le ob spomladanskem petju ob parjenju (rastitvi) v jutranjem svitu na rastišcih . Rastišca so stalne prostorsko opredeljene lokacije vsake subpopulacije. Divji petelin ima bogato tradicijo priviligiranega lova, ki je v Sloveniji trajal vse do dogovora LZS o prepovedi leta 1984. Mnogim ljudskim umetnikom je dajal navdih in se ohranja v ljudskem izrocilu kot ponos še ohranjenih gozdov. 
Obseg habitata divjega petelina oziroma habitatsko primernih struktur gozdov in gozdnih krajin v obeh fitoklimatskih obmocjih se je s spreminja­njem rabe tal in gozdov ter z zarašcanjem pašnikov in razvojem gozdnih sukcesij v preteklih stoletjih mocno spreminjal, od pragozdov do intenziv­nega pašništva z malo gozda do današnje gozdne krajine. 
Njegov habitat opredeljujejo: (1) ostanki naravnih struktur pragozdnih oblik mešanih gozdov jelke in bukve s smreko (ERJAVEC 1870), (2) odrasli, naravno grajeni, še primarni gospodarski ali varovalni gozdovi bukve in jelke ali bukve (VENGUST 1964) s smreko oziroma z macesnom (ADAM I C 1987, CAS 1996, ŽNIDARŠ I C 1 CAS 1999). (3) Njegov habitat so tudi drugotni borealni tipi gozdov iglavcev (smreka, jelka, macesen, rdeci bor), nastali z izsekovanjem listavcev ali s sajenjem oziroma z zarašcanjem na opušcenih pašnikih, npr. na Peci in Smrekovcu (CAS 1996, CAS 1 ADAMIC 1998), ter (4) presvetljeni iglasti sestoji v degradacijskih sistemih gospodarjenja (smreka, rdeci bor), predvsem na mali gozdni posesti (paša in steljarjenje) s procesi zakisovanja tal, sploh na kislih kamninah z veliko borovnice in mravljišci (npr. na obmocju od Šmarjete do Strojne na Koroškem sredi 
20. stoletja; Lipi Janšek 1995, ustno izrocilo) , podobno kot na mali gozdni posesti v Avstriji (ZEILER 1 GOSSOW 1 BREUSS 1999). 
V vseh primerih nakazuje divji petelin ohranjenost naravnejših struktur odraslih, primarnih ali sekundarnih, mešanih ali iglastih gozdov in gozdnih krajin v odvisnosti od pretekle rabe (ADAMIC 1987, STORCH 1994, CAS 1996, 2000, ŽNIDARŠIC 1 CAS 1999). 
V Evropi je divji petelin kot ena najbolje proucenih živalskih vrst dobro orodje za medsebojno primerjavo in oceno ohranjenosti habitatske vloge in biodiverzitete borelnih tipov gozdnih ekosistemov in krajin (ANGELSTAM 1999). 
Globalno nakazuje odnos c loveka do narave, katerega posledica so klimatske in habitatske spremembe z izginjanjem redkih vrst rastlin in živali. Šele odkrivanje dejavnikov ogrožanja habitatov redkih vrst gozdne favne nam bo omogocilo najti pristope za sonaravne gospodarjenje in rabo goz­dnega prostora za ohranjanje bogastva potencialne biodiverzitete narave in vecnamen ske vloge ohranjenih ali revitalizi rajoci h gozdov. Te hipoteze preucujemo v teh preliminarno predstavljenih raziskavah. 
Divjega petelina preucujemo kot hipoteticnega krovnega indikatorja ohra­njenosti naravnejših struktur gozdov in pretekle rabe tal oziroma ohranjenosti potencialne biotske pestrosti gozdnih ekosistemov in gozdnih krajin, še posebej v gozdnih obmocjih Abieti-Fagetumov in višje (CAS 1996, 1999, CAS 1 ADAMIC 1998, CAS 2000). 
cas, M.: DiVJI petelin v Slovemji-indikator devastaCIJ, rabe, razvoja 10 biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
2 BIOTSKA PESTROST IN PRIMERNOST STRUKTUR GOZ· 
DNIH EKOSISTEMOV V POTENCIALNEM HABITATU DIV­
JEGA PETELINA V SLOVENIJI 
2 BIODIVERSITY AND SUITABILITY OF STRUCTURES OF FOREST ECOSYSTEMS IN POTENTIAL CAPERCAILLIE HABITATS IN SLOVENIA 
Slovenijo bogati pestrost šestih fitogeografskih obmocij s primerno pes­trostjo gozdnih ekosistemov in krajin (M. WRABER 1969) oziroma razlicnih fito-in zoogeografskih obmocij ali biomov (MATVEJEV 1991 , ROBIC 1998) glede na pestro karbonatno in nekarbonatno geološke podlago, orografijo, klimo in tla. Po popisu gozdov (ZGS 1994) prevladujejo na ras tišcih gozdnih združb naslednji tipi tal: rendzine s 50 % površin, rjava pokarbonatna tla na apnencih in dolomitih s 14 %, evtricna rjava tla s 17% in d istr i cna rjava tla na nekarbonatni maticni podlagi s 14 % površin (ELERŠEK 2001 ). Po svoji biotski pestrosti Slovenijo nekateri avtorji uvršcajo med relativno najboga­tejše dežele v Evropi (TARMAN 1992), opozarjajo pa tudi na ogroženost hipoteticno velike, nepoznane biodiverzitete nevretenca~ev (M ršic , N., 1997, ustno izrocilo). Glede na potencialno rastlinstvo obsegajo približno 70 % celotne površine Slovenije bukovi gozdovi (MARINCEK 1987). 
Po raziskavah fitocenologov pripadajo po naravi rastišca tega obmo­cja primarnim jelovo-bukovim in bukovo-jelovim gozdnim združbam {Abieti-Fagetumom) in višje pod gozdno mejo bukovim (Fagetumom) s primesjo smreke ali macesna ter specificno tudi mešanim smrekovim in macesnovim. Znanje o izvoru in resnicnem deležu naravnih smrekovih združb v današnji sekundarni gozdni krajini iglastih gozdov v tem visoko­gorskem in subalpinskem pasu v Sloveniji na primeru Alp za razliko od ostalih bolj borealnih Alp še ni dokoncno (DIACI 1998). S palinološkimi raziskavami je dokazana bistvena prisotnost smreke v tem prostoru v vsem postglacialu (v DIACI 1998: ŠERCELJ 1996) in mocan antropogen vpliv na povecan delež v pionirskih sukcesijah gozda na zarašcenih površinah (WRABER 1960, ODERLAP 1983, CAS 1988, 1996, v ROBIC 1998: ŠER­CELJ 1996, ROBIC 1998, DIACI1998, v DIACI1998: ZUPANCIC 1980 in DASKOBLER 1998 idr.). V gozdovih vzhodnih Alp je kot primer proucena karbonatna Peca, kjer se pojavlja smreka skupaj z macesnom ali za njim na opušcenih pašnikih (CAS 1988). Zagotovo je smreka kot pionirska in za divjega petelina habitatsko primerna borealna vrsta v tem subalpin­skem pasu obvladovala mrazišca in golicave , nastale iz razlicnih razlogov (ujm). 
Potencialen habitat divjega petelina v Sloveniji obsega obmocje pred­gorske in gorske gozdne krajine štirih razlicn ih fitogeografskih prostorov, predalpskega, alpskega, preddinarskega in dinarskega, z dvema popol­noma raznolikima znacaj ema razvoja gozda {MLINŠEK 1987, podiplomski študij, CAS 1988) oziroma z razl icno primernostjo habitata divjega petelina (ADAMIC 1987, CAS 2000). 
Življenjsko obmocje, kjer se je skozi obdobja razlicne rabe tal in gozdov v Sloveniji pojavljal divji petelin {MIKULETIC 1984, ADAMIC 1987, CAS 1999), obsegajo razlicni vegetacijski (višinski) pasovi. Glede na razporeditev aktivnih in opušcenih rastišc divjega petelina v Sloveniji (CAS 1999) spa­dajo v potencialen habitat naslednji vegetacijski pasovi (po Robicu , 1998): submontanski (predgorski), montanski (gorski), altimontanski (visokogorski) in deloma še subalpinski vegetacijski pas vrzelastega gozda, torej obmocje nad okoli 400 m n. v. do gozdne meje pri okoli 1.700 m. Izven obmocja habitata ostajajo planarni in kolinski pas (nižavje, gricevje), višje pa alpinski 
Cas, M. DIVJI petelin v SloveniJI-1nd1kator devastaCIJ, rabe, razvoJa m biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
pas (nad gozdno mejo -1,8 % površine Slovenije). Danes je aktivni del habitata skrcen v višje lege (ADAM I C 1987, CAS 1999, 2000), v skrajnih mejah habitata s še aktivnimi subpopulacijami od 600 do 1.700 m n. v. (CAS 1999). Okvirno opredeljujemo obmocje aktivne populacije divjega petelina med 600 in 1.600 m n. v. (CAS 1996, 1999), s površino 668.694 ha ali okoli 33% Slovenije (BONCINA, MIKULIC 1998, CAS 1999). 
V zmernem podnebnem pasu štejemo v to gozdno obmocje podcono tajge in mešanih gozdov (ROBIC 1998) oz. biom iglastih gozdov borealnega tipa in biom evropskih pretežno listnatih gozdov (MATVEJEV 1991) oziroma »V listopadne gozdove premaknjeno tajgo« (TARMAN 1992). 
Raziskave na drugih podrocji h gozdarstva v Sloveniji kažejo, da je živ­ljenjski prostor divjega petelina pri višjih nadmorskih višinah (ADAM I C 1987, CAS 1999) opredeljen s primernejšimi strnjenimi gozdnimi kompleksi in strukturami gozdov. Vecjo primernost prostorsko dobro opredeljuje analiza gozdnatosti in strukture gozdov iz popisa gozdov po gozdnih odsekih (na ZGS l. 1995) z nad ?O-odstotno gozdnatostjo v obmocj u aktivne populacije in s 46,2 % površin primernih odraslih razvojnih faz ( BONC INA 1 M IKU LIC 1998). Enako potrjuje raziskava gozdne matice brez en kilometer širokega pasu od gozdnega roba gozdnih krp v Sloveniji (HLADNIK 1998) z veliko gozdnatostjo v obmocju aktivnega dela habitata. Vecjo primernost gorskega obmocja pot~ uje tudi kartni prikaz vecjih gozdnih posestev z vecjim deležem v višjih legah (CE ZGS 2000) s hipoteticno naravnejši mi strukturami gozdov z vec odraslih sestojev. 
3 &IOTSKA PESTROST IN PRIMERNOST HABITATA DIVJEGA PETELINA OD PRAGOZDOV DO DANES 
3 BIODIVERSITY AND SUITABILITY OF CAPERCAILLIE HABITAT FROM VIRGIN FORESTS TO THE PRESENT 
3.1 Pretekla raba in degradacija biotske pestrosti pragozdov od 11. do 18. stoletja 
3.1 Past land use and degradation of biodiversity of virgin forests from 11th to the 181h centuries 
Z naselitvijo hribovitih predelov današnje gozd nate Slovenije od (11.) 13. do 15. stoletja so bili pragozdovi avtohtonih jelovo-bukovih in bukovih združb mocno izkrcen i. Zaradi pridobivanja novih kmetijskih in pašnih površin je bilo izsekanih kar 50% površin {MIHE LI C 1985). Od 14. do 18. stoletja so bili preostali pragozdovi mocno izsekovani za kurjavo in les ter za potrebe razvijajocega se rudarstva in fužinarstva (oglje) (GRANDA 1985). V casu prve vecje krize ob pomanjkanju lesa zaradi skrcen i h in izsekanih gozdov konec 18. stoletja pa se je z dodatnim pritiskom na gorski gozd pojavilo še glažutarstvo (pepelika) (GRANDA 1985, JOHANN 1998). V 18. in 19. sto­letju so bili gozdovi mocno izsekani, spremenjeni v pašnike in hudourniška obmocja (MEDVED 1967, ŽUMER 1976, GRANDA 1985, CAS 1988, 1996, JOHANN 1998). Ob vedno vecj ih potrebah po lesu se je sesul mit o divjini in brezmejnosti gozdnih bogastev. Naravno grajeni, mešani gozdovi so se takrat ohranjali le še v najbolj nedostopnih in odmaknjenih legah sredi pašnikov ali devastiranih gozdov (ERJAVEC 1870). 
cas , M.: Divji petelin v Sloveniji-indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosrstemov 
3.2 Zacetki in razvoj nacrtnega gospodarjenja z gozdovi 
3.2 Beginings and development of planning management in forests 
Spoznanje o produkcijski in okoljski vlogi gozda kot izcrpljivega narav­nega vira in o pomanjkanju lesa ter eroziji tal zaradi izsekovanja gozdov se kaže v prvih uredbah za varovanje in nacrtno gospodarjenje z gozdovi. Zacetki organizirane gozdnonadzorne službe za ohranitev gozdov na slo­venskih tleh v stari Avstriji segajo v obdobje najbolj intenzivnega ropanja gozdov, v obdobje razcveta fužinarstva v 16. stoletju (GRANDA 1985) (v Istri že leta 1452) (ŠIVIC 1940}. Leta 1745 je nato izšla tako imenovana terezijanska gozdna naredba, ki so jo za vse dežele na slovenskih tleh (Kranjska, Koroška, štajerska) z vec predpisi izpopolnjevali vse do konca 
18. stoletja (ŠIVIC 1940). Po zemljiški odvezi leta 1848 je bil leta 1852 sprejet enoten avstrijski državni gozdni zakon za izboljšanje gozdnega gospodarstva za vse (stare in nove) gozdne posestnike. S prepovedjo paše koz in ovac v gozdu (SCHEYER 1869) in z odpravo zahteve po pogozdo­vanju golosekov samo s smreko so se razmere za naravnejši razvoj gozdov mocno izboljšale (MAR IN CEK 1 987). Za uveljavljanje zakona je nastala potreba po gozdnopolicijskem nadzorstvu, ki je v letih 1870-1872 privedla do prve sistematizacije gozdnih nadzornikov pri vecini deželnih vlad in leta 187 4 do namestitve gozdarskih upraviteljev na vecji h posestvih (nad 
1.000 ha) (ŠIVIC 1 940). Nastajali so novi predpisi in priporocila za usta­vitev uni ceva nj gozdov in za umno gospodarjenje, npr. Navad, kako naj ravnajo posamezni kmetje in cele soseske z gozdom, napisan v slovenšcini (SCHEYER 1869). 
Vzporedno je doživljala razvoj gozdarska stroka, ki je izpopolnjevala za takratni cas »sodoben« koncept gojenja gozdov s pospeševanjem gospo­darsko donosnejših vrst iglavcev, predvsem smreke in jelke (WESSELY 1853, MLINŠEK 1954 ), in omejevala pašo v gozdu (Arhiv Slovenije, Koroška 1920, gozdarstvo). lglavce je pospeševala z izsekovanjem avtohtonih vrst listavcev (bukve) ali na vecjih posestvih po nace lu trajnih donosov s pogoz­dovanji s smreko z znanim golosecnim nacinom površinskega gospodarjenja po prostorskem redu v 100-letnih ciklih (fratarjenje) za cim vecji prirastek lesa v gozdu oz. t. i. maksimalne zemljiške rente (MLINŠEK 1954, M IKLAVŽ IC 1961, MEDVED 1967, ŽUMER 1976, MAR IN CEK 1987, CAS 1979, 1988, 1996). 
Z razvojem žagarstva in trgovine z lesom v 1 9. stoletju, sploh po zem­ljiški odvezi leta 1848, se je s svobodno trgovino in z narašca njem cen lesa opušcalo pašništvo in še bolj pospeševalo smreko (MEDVED 1967, JOHANN 1998). V visokogorju je bil ta proces opušcanja in zarašca nj a pašnikov in pogozdovanj z iglavci zaradi odhajanja poceni delovne sile hlapcev in dekel z velikih gorskih kmetij v doline za zaslužkom sploh izrazit, npr. na Koroškem (MEDVED 1967, CAS 1988, 1996). V gospodarskih krizah se je ob visokih davkih in ob nastanku Avstro-Ogrske sredi 2. polovice 19. stoletja pritisk na gozd še povecal. Kljub majhni gozdnatosti se je sekalo vsepovsod, kjer se je les še dal spraviti v denar (ERJAVEC 1870), tudi v prej varovalnih gozdovih (CAS 1988, 1996, F. Sgerm 1995, ustno izro­ci l o). Nastala so velika hudourniška obmocja s katastrofalnimi ujmami, npr. na Peci (CAS 1 988). Po drugi strani pa so se zarašca li obsežni pašniki (MEDVED 1967, CAS 1988), kar potrjujejo arhivski podatki (WESSELY 1853, ŽUMER 1976). Obmocja preredcenih in devastiranih mešanih gozdov in opušcenih pašnikov so se postopoma pricel a spreminjati v stabilnejše krajine in gospodarsko donosnejše iglaste gozdove. 
cas , M.: Divji petelin v Sloveniji -indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
Med obema vojnama so bili razvijajoci se gozdovi v bolj dostopnih legah zopet mocno izsekovani (REBOLJ 1940), velikokrat do premera debel samo pet (5) col (12 cm) (inž. F. Sgerm, ustno izroci lo 1995, CAS 1988, 1996). Nadaljevalo se je preteklo vecstoletno izsekovanje listavcev kot manjvre­dnih vrst. V odmaknjenem gorskem svetu so nedotaknjeni odrašca li iglasti gozdovi, nastajale so obširne labilne monokulture iglavcev in borealne krajine. Poleg degradacije gozdnih tal in slabega naravnega pomlajeva­nja (kopicenje surovega humusa in zakisovanje) je bila v teh enomernih monokulturah iglavcev mocno osiromašena biotska pestrost rastlinskih in živalc;kih vrst, npr. ptic (GREGORI 1974), pogoste pa so bile unicujoce gradacije žuželk, predvsem podlubnikov (TITOVŠEK 1994), bolezni (npr. smrekova rdeca trohnoba na za rašcen i h pašnikih) in ujme (vetrolomi in snegolomi). Vse te naravne ujme so smrekove monokulture vrzelasto raz­redc ile v stabilnejše, habitatsko primernejše strukture. Narava je zace la sama postopoma vzpostavljati biotsko pestrejše in stabilnejše strukture gozdnih ekosistemov. 
3.3 Razvoj sonaravnega gospodarjenja za izboljšanje biodi­verzitete in vecnamenske vloge gozdov po letu 1948 
3.3 Development of co-natural management for improvement of biodiversity and multipurpose role of forests after 1948 
Poleg številnih fluktuacij se je kot v vseh gozdovih še posebej v gospo­darsko dozorevajoc i h labilnih monokulturah iglavcev po 2. svetovni vojni pojavil problem propadanja jelke ter izginjanja naravnega mladja zaradi degradacije tal in obžiranja zaradi preštevilne velike rastlinojede divjadi. S povojno prepovedjo paše in reje koz ter steljarjenja v gozdovih Jugoslavije in z ekološko usmerjenim zakonom o gozdovih in gozdarstvu, upoštevajoc rasti šca, je s prepovedjo golosece nj po letu 1948 s pomocjo gozdnega sklada sledilo obdobje n acrtn e revitalizacije naravnejših struktur in samo­umevnega povecevanja biotske pestrosti degradiranih gozdov (MLINŠEK 1998). Z znanim, t. i. kozjim zakonom, so po vsej Jugoslaviji odstranili okoli 6 milijonov koz (Mlinšek 2001, ustno izroci lo). Obširna devastirana neplodna erozijska in hudourniška obmocja je zopet zarasel naraven gozd. 
Pri iskanju najprimernejših ukrepov za obnovo gozdov pa so se v Sloveniji pojavljale razl i cne strokovne struje (Mlinšek 2001, ustno izrocilo) , podobno kot v vsem alpskem prostoru (OTI 1998). 
V mocno degradiranih, zakisanih in labilnih smekovih monokulturah so nacrtovali celo apnenje gozdov ter direktne premene (konverzije) z gospo­darsko in ekosistemsko stabilnejšimi avtohtonimi listavci (MIKLAVŽIC 1961 ), npr. na Pohorju (MLINŠEK 1954, Mlinšek 2001, ustno izrocilo) . Po drugi strani se je v praksi še marsikje nadaljevala inercija izsekovanja listavcev. V gospodarsko manj donosnih gozdovih bukve ali drugih listavcev so se ponekod pojavljale direktne premene v iglaste sestoje, predvsem smreke (M IKLAVŽ IC 1961 ). Vzporedno so potekala prizadevanja za zmernejšo pot sanacije ter revitalizacije naravnejših struktur in potencialne biotske pestrosti gozdov z zakonskim uvajanjem nacrtneg a strokovnega sonaravnega dela v gozdarstvo in gojenja vecnamenskeg a gozda z nego (MLINŠEK 1968). V najbolj degradiranih smrekovih monukulturah se je zace lo ponekod z nego nacrtno vracanje avtohtonih listavcev, mestoma pa se jih je celo podsajevalo, npr. bukev na Mislinjskem Pohorju (MLINŠEK 1954, CAS 1979, KECMAN 2001 ). 
V skladu z možnostmi se je v gozdarstvu poskušalo nacrtno upoštevati zakonitosti racionalnega naravnega razvoja gozdov na osnovi rast išcn i h 
cas . M.: Divji petelin v Sloveniji-mdikator devastacij. rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
danosti (razvoj fitocenologije). Cilj so postali gozdovi, podobni združbam, nastalih v harmoniji z naravo, brez priviligiranja ukrepov za katerokoli posa­mezno rastlinsko ali živalsko vrsto. Zacel se je pocasen in za cloveško življenje dolgotrajen proces revitalizacije naravnejših zgradb in vecje biot­ske pestrosti gozdov. Postopno so se povecale lesne zaloge in stabilnost gozdov. Vracanje in razvoj naravnejšega gozda najbolje odraža razmerje razvojnih faz gozda, ki se je od leta 1945 povecalo z le 50-odstotnega deleža površin odrašcaj ocih in odraslih gozdov na okoli 85-90 % leta 2000 (Mlinšek 2001, pisni vir). 
Ohranjanje vecname n ske vloge gozdov ter težnja k stabilni potencialni (naravni) biotski pestrosti gozdov (CAS 1 ADAM IC 1998, DIACI2000, CAS 1996, 2000) se v slovenskem gozdarstvu že od leta 1948 vse bolj organ­sko vgrajuje v sistem gozdnogospodarskega n acrtovanja in ukrepanja na zakonskih osnovah (Zakon o gozdovih Slovenije, 1993, Program razvoja gozdov, 1996, Zakon o ohranjanju narave, 1999, Pravilnik o varstvu gozdov, 2000). 
4 OGROŽENOST HABITATSKE VLOGE GOZDOV IN ZAKON­SKE OSNOVE ZA VARSTVO 
4 ENDANGERMENT OF HABITAT ROLE OF FORESTS AND LEGAL BASIS FOR PROTECTION 
Kakor povsod v Evropi in v svetu se tudi v Sloveniji v zadnjih desetletjih oži prostor naravno grajenih in manj obljudenih gozdov, tudi v še odmaknje­nih sekundarnih gozdnih krajinah v gorskih predelih. Clovek se širi s svojimi dejavnostmi in negativnimi vplivi v še ohranjene predele gospodarskih ali varovalnih gozdov in gozdnih krajin s posameznimi pašniki na razlicne nacine in z vseh strani. Primernost habitatske vloge kot sestavine naravne dedišci n e in mnogonamenskega gozda je ogrožena (CAS 1 ADAMIC 1998). Ogroženost je odraz velike obcutljivosti gozdne favne na spremenjeno okolje (umetno okolje) v primerjavi z nekoc ; na prehodu »nenaravnega« stanja v nek nov vracajoc gozd (CAS 2000, Mlinšek 2001, pisni vir). 
Govorimo o ogroženosti habitatov redkih vrst gozdne favne oziroma ogroženosti potencialne biotske pestrosti gozdov. V raziskavah gorskega gozda kot h ipoteticnega krovnega indikatorja teh sprememb vse bolj pre­poznavama divjega petelina (ADAM I C 1987, CAS 1 ADAM IC 1998, ANGEL­STAM 1999, CAS 1999, 2000, 2001). 
številcnost populacij divjega petelina kot ene najbolj ogroženih vrst gozdne favne v Evropi v zadnjih desetletjih strmo upada, sploh po letu 1970 (ADAM I C 1987, LINDEN 1989, RANTA 1999), v gorskem svetu Slovenije od roba habitatov na nižjih nadmorskih višinah navzgor (MIKULETI C 1984, ADAM IC 1987, CAS 1996, 1999,2000, 2001). 
Zavedanje o ogroženosti živalskih vrst zaradi clovekovih nepremišljenih posegov v okolje se v Sloveniji odraža v rdecih seznamih že izpred 20 let (BRELIH 1 GREGORI1980). 
Dejansko stanje ogroženosti habitatov gozdne favne v Sloveniji odseva Rdeci seznam ogroženih vrst oz. Uredba o varovanju redkih in ogroženih vrst (Ur. l. RS, 1993/57), ki se bo dopolnila pod okriljem Ministrstva za okolje 
Slika 1: Divji petelin v drugotnih 
in prostor v letu 2002. Govorimo o slabšanju primernosti habitatov in o 
smrekovih gozdovih na Smreko­ogroženi biotske pestrosti na krajinski, ekosistemski, vrstni in genetski ravni 
vcu (1.684 m) (foto: D. Kljajic) 
Figure 1: Capercaillie (Te tra o uro­narave (ANKO 2000). 
gallus L.) in secondary Norway V zadnjem desetletju so bile v svetu in Evropi sprejete številne medna­
spruce forests on Mt. Smrekovec rodne konvencije in direktive za ohranjanje biotske pestrosti, habitatske 
(1.684 m) (photo: D. Kljajic) vloge ter trajnostnega razvoja gozdnih ekosistemov, cemu r se pred vstopom 
418 GozdV 59 (2001) 10 

Slika 2: Gorski gozd: star, biotsko osiromašen in labilen sekundarni smrekov sestoj na za rašcenem pašniku v Osenci na Peci, tudi primeren habitat divjega petelina (foto: M. cas) Figure 2: Mountain forest -old, biodiversically poor and labile secundary Norway spruce stand on overgrown pastures in Osenca on Mt. Peca-a caper­caillie habitat, too (photo: M. Cas) 
v EU strateško prilagajamo tudi v Sloveniji z usklajevanjem številnih zakonov 
(VIDIC 2001 ). Nacela konvencije o biotski pestrosti iz Ria (1992) in evropske konvencije 
o trajnostnem razvoju gozdov in ohranjanju biotske pestrosti iz Helsinkov (1993) so vkljucena v Program razvoja gozdov Slovenije (Ur. l. RS, 14/1996) (PAPEŽ 1 PER UŠ EK 1 KOS 1997). 
5 FLUKTUACIJE GOZDNATOSTI, STRUKTUR IN BIOTSKE PESTROSTI GOZDOV 
5 FLUCTUATIONS OF WOODINESS, STRUCTURES AND BIODIVER­SITY OF FORESTS 
5.1 Gozdovi v vzhodnih Alpah v zadnjih 210 letih 
5.1 Forests in the East Al ps in past 21 O years 
5.1.1 Raba tal in gozdov v raziskovalnem obmocju v obdobju (, 1784-1787 
5.1.1 Land and forest use in research area during 1784-1787 
Raziskave pretekle rabe tal in gozdnatosti na slovenskih tleh iz arhivskih podatkov in kart na primeru raziskovalnega obmocja vzhodnih Karavank in vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alp (CAS 1996) so pokazale mocno deva­stacijo in degradacijo prvobitnih gozdnih ekosistemov in krajin. Analize goz­dnatosti na osnovi vojaških kart jožefinskih meritev izpred 210 let (1784-1787) (Arhiv Slovenije) so v raziskovalnem obmocju karbonatne Pece (2.126 m) in nekarbonatnega Smrekovca (1.684 m) na površini opredeljenega obmo­cja s 30.928 ha pokazale le 24,5-odstotno gozdnatost, danes pa je gozdnatost obmocja SO-odstotna, torej za 55,5 % vecja (CAS 1996, 
GozdV 59 (2001) 1Q_____ 
Slika 3: Rastišce divjega petelina in ohranjena naravne strukture gorskega bukovo-jelovega goz­dnega ekosistema na trajnih goz­dnih tleh na Beli peci ob Smre­kovcu (foto: M. cas) 
Figure 3: The capercaillie lek and conservation of natural structu­res in the mountain fir-bech forest ecosystem on permanent forest soils on the Bela Pec near Mt. Smrekovec (photo: M. Cas) 

Cas , M.: Divji petelin v Sloveniji-indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
CAS 1 ADAM IC 1998). Nekdanje višinske pašnike so zarasli smrekovi in 
macesnovo-smrekovi gozdovi (CAS 1988, 1996). 
5.1.2 Razvoj gozdov v vzhodnih Alpah od konca 18. stoletja do danes 
5.1.2 Development of forests in the East Alps from end of the 181h century to today 
Gozdnatost na primeru katastrske obcine (k. o.) Topla (1.345 ha) na Peci se je od obdobja 1784-1787 do leta 1995 povecala z 11 na 67 %, torej za 56 % površin (CAS 1988, 1991 , 1996). Delež pašnih površin se je kljub današnji kmetijski dejavnosti na petih kmetijah zmanjšal z 71 % na 6 %, torej za 65 %. Razlika sprememb izhaja iz obravnave deleža neplodnega (skalovja, travišca in rušje nad gozdno mejo), ki ga je v obmocju dejansko okoli 12 %. Delež polj (njiv in travnikov) je ostal nespremenjen, okoli 5 do 6%. 
Po letu 1960 se ugotavlja zaustavljeno zarašcanje gorskih pašnikov (ŽUMER 1976), kar se potrjuje v omenjenih raziskavah na model nem obmo­cju katastrske obcine Topla na Peci na Koroškem (CAS 1988, 1991 ). Zara­šcanje z gozdom, potencialnim habitatom divjega petelina, je takrat doseglo prostorske meje. 
5.2 Divji petelin kot indikator devastacij, rabe in razvoja gozdov 
5.2 Capercaillie as indicator of devastation, use, and development of forests 
5.2.1 Fluktuacije in trendi populacijske gostote divjega petelina kot odraz spreminjanja gozdnatosti in obsega primernega habitata 
5.2.1 Fluctuations and trends in the population density of capercaillie as a reflection of changes in the woodness and size of habitats 
Zgodovinski viri navajajo, da je bil divji petelin okoli leta 1800 v našem prostoru zelo redek ali neznan (ADAM I C 1987). Zapisi iz tistega obdobja navajajo, da je bil v naših krajih prisoten le v odmaknjenih višinskih gozdovih (ERJAVEC 1870). V Gorskem Kotarju s podobno zgodovino devastacij gozdov, kjer je divji petelin danes prav tako ogrožen, je bil sredi 19. stoletja naveden kot zelo redka vrsta (v ALEN 2001: ETTINGER 1857). Vse to potrjuje rezultate raziskav o takratni mali gozdnatosti in veliki fragmentaciji gozda v gorskem prostoru (CAS 1 ADAMIC 1998). Spoznavamo vzroke majhnega obsega viabilnega habitata ter posledicno nizke populacijske gostote v 19. stoletju (ADAM I C 1974, CAS 1996). 
Proucevanj e fluktuacij populacijske gostote divjega petelina na osnovi obstojece lovske statistike odstrela v treh razlicnih državnih tvorbah na slo­venskih tleh po letu 1874 (Kranjska dežela po letu 1974, Dravska banovina po letu 1920, Slovenija po letu /1945/ 1953) (ADAMIC 1974, CAS 1996) do prepovedi lova leta 1984 (dogovor LZS) in na osnovi spomladanskega štetja na rastišcih na Koroškem (Mežiška dolina) od leta 1961 do 1995, je odkrilo v Evropi še neznane 27-letne nihaje (CAS 1996). V Skandinaviji so znani le 6-7 -letni ciklusi (RANTA 1999), na južnem robu alpskega habitata v severni Italiji pa nestalne fluktuacije (CATTADORI, HUDSON 2000). Na osnovi analize trendov ugotavljamo, da se je velikost populacije v Sloveniji višala do stati sticno ugotovljenega maksimuma leta 1933 in nato upadala 
Cas , M.: Divji petelin v Sloveniji-indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
(CAS 1996). To potrjujejo tudi raziskave o progresivni rasti populacije v obdobju 1BB0-1913 (ADAM I C 1974, 19B7). Zadnji znani optimum popula­cijske gostote divjega petelina je bil ugotovljen leta 1961, minimum pa 19B2 (CAS 1996), kar se potrjuje s trendi v Evropi (LINDEN 19B9). V zadnjem raziskovalnem obdobju pa ugotavljajo Skandinavci (Finska) neizrazite upa­dajoce fluktuacije populacijskih gostot gozdnih kur in izgubljeni zadnji ciklus po letu 1990. Vzroke pripisujejo zunanjim vplivom zaradi vse vecje frag-mentacije gozda in povecanega ter neustaljenega vpliva plenilcev (RANTA 1999). 
Ugotovljeno fluktuacija divjega petelina v proucevanem 120-letnem obdo­bju v Sloveniji si razlagamo s trendi spreminjanja obsega in strukture gozdov v raziskovalnem obmocju v vzhodnih Alpah, na Peci in Smrekovcu (CAS 1996). Zarašcanje in pogozdovanje obsežnih opušcenih višinskih pašnikov v malogozdni alpski pašni krajini z iglavci po zemljiški odvezi leta 1B4B in razvoj obsežnih habitatsko primernih, od ujm vrzelastih, odraslih gozdov {debeljakov) po okoli B51etih so dosegli prostorske meje okoli leta 1933, kar se odraža v maksim umu populacijske gostote divjega petelina. To potrjujejo tudi številni podatki z zacetka 20. stoletja o pojavu velikega crnega ptica na obrobju habitata, celo pod 600 m nadmorske višine, npr. v degradiranih steljarjenih gozdovih rdecega bora in vresja na Golovcu in na Orlah pri Ljubljani, kjer so že okrog leta 1914 streljali letno od B do 12 petelinov, ter v Zasavju (v ADAMIC 19B7: LOKAR 1914 in ARHAR 1934). Za tem obdobjem je prišlo do dozoreva nja gozdov in do golosecnega izkorišcanja gospodarsko dozorel ih sestojev in s tem do ponovnega ože nja habitata. Po letu 194B, sploh pa po letu 1960, je nastopilo obdobje ekspanzije gradenj gozdnih prometnic in intenzivnega gozdarstva s pozitivnim prebiralnim redcenjem in nego ter ponekod obsežnih pomladitvenih (robnih) secenj v prej zaprtih odmaknjenih gozdnih obmocjih . Prišlo je do postopne razgradnje naravnejših struktur starih gozdov, intenzivnejše rabe in nemira v habitatu divjega petelina te rta ko do upadanja številcnosti populacij (ADAMIC 19B7, CAS 1996). "-
Volumen gozda je ostal za habitat divjega petelina V'~ad njih treh deset­letjih enako primeren (ŽUMER 1976, CAS 19BB), kar na osnovi upadanja števil cnosti divjega petelina pomeni, da so se poslabšali ali spremenili neki drugi, habitatski ali medpopulacijski pogoji. Potrjuje se hipoteza o negativnem vplivu cloveka z ekstenzivnim gospodarjenjem z višinskimi gozdovi. 
5.2.2 Razporeditev rastišc divjega petelina v odnosu do hipoteticno boljše ohranjenosti naravnejših struktur in potencialne biotske pestrosti gozdnih ekosistemov na trajnih gozdnih tleh 
5.2.2 Distribution of capercaillie leks in relation to hypotetical better conservation of natural structures and potential biodiversity of forest ecosystems on permanent forest soils 
Prostorska analiza razporeditve rastišc divjega petelina v današnji habi­tatsko primerni BO-odstotni gozdni krajini z dovolj velikim deležem odraslih gozdov (nad 60 %) na Peci (2.126 m) in Smrekovcu (1 .6B4 m) (CAS 1996, CAS 1 ADAMIC 199B) je pokazala, da so rastišca v primerjavi lokacij in razdalj med rastišci statisticno znacilno (p < 0,001) vezana na trajne gozdne površine ostankov nekdanjih avtohtonih bukovo-jelovih gozdov oziroma na trajna gozdna tla (grafikon 1 ). Razdalje med centri rastišc subpopulacij v današnji gozdni krajini so na površini z R = 500 m pri BO-odstotni gozdnatosti nekdanjega gozda okoli 500 m, pri O-odstotni gozdnatosti nekdanjega gozda 
GozdV 59 12001) 10 
cas . M.: Divj1 petelin v Sloveniji-Indikator devastaCiJ, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
Grafikon 1: Linearna korelacija med povp rec n imi razdaljami do dveh najbližjih rastišc divjega pet­elina in deležem trajnih gozdnih površin na rastišcih (R = 500 m, 78,5 ha) med letoma 1784-1787 na Smrekovcu in Peci leta 1995 
(CAS 1 ADAMIC 1998) Graph 1· Linear correlation between average distances to 
two nearest Capercaillie Tetrao urogallus /eks and the proportion offorested area on habitats (R = 
500 m; 78,5 ha) on Smrekovec and Peca mountain in 1995 (CAS 1 ADAMIC 1998) 

Slika 4: Samica gozdnega jereba (Bonasa bonasia) na gozdni cesti na planini Ter nad Ljubnim (Mozir­ske planine) (foto: M. Cerar) Figure 4: The hen of Bonasa bonasia on a forest road in the Ter mountain above Ljubno (Mozirje Mt.) (photo: M. Cerar) 
smreKovec in Peca: n = 56, r =-0.551, p < 0,001 

Povprecna razdalja do dveh najbližjih rastišc divjega petelina (m) leta 1995 
(zarašce n pašnik) pa okoli 1.800 m. Sorodne raziskave v svetu še niso bile izvedene. V raziskavi potrjena ideja pa dobiva smiselno podkrepitev v proucevanj u dolžin letnih migracij divjega petelina v tajgi v pragozdu P eca ra pod Uralom v primerjavi z intenzivno gospodarjenimi, degradiranimi skandinavskimi gozdovi, kjer so razdalje prav tako vecje (BEŠKAREV et al. 1995). 
H ipoteticno štejemo divjega petelina za indikatorja vecje potencialne biotske pestrosti oziroma vecje primernosti habitata v gozdnih tipih na trajnih gozdnih tleh kot v gozdovih drugotnih sukcesij na za rašcenih pašnikih. S to idejo smo zastavili interdisciplinarno raziskavo in povabili k sodelovanju tudi biologe. V CRP-projektu (1998-2000) (A DAMI C 1 CAS) smo prouce­vali ohranjenost biotske pestrosti in primernosti habitatov razli cnih skupin gozdne favne v znaciln ih gozdnih tipih glede na preteklo rabo tal na izbranih rastišcih divjega petelina (CAS 2000). 
6 TRENUTNE RAZISKAVE HABITATA DIVJEGA PETELINA V SLOVENIJI 
6 MOMENTARY INVESTIGATION OF CAPERCAILLIE HABITAT IN SLOVENIA 
Predstavljene so prve splošne ugotovitve raziskave, ki je potekala v sklopu CRP-gozd projekta (1998-2000) Ohranjanje ogroženih vrst divjadi in drugih prostoživecih živali v Sloveniji (ADAMI C, M.), v podprojektu »gozdne ku re« (CAS, M.). Projekt je bil financiran od Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), Ministrstva za znanost in tehnologijo (MZT) in smo ga izvajali na GIS v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije (ZGS), Lovsko zvezo Slovenije (LZS) in Skupnostjo gojitvenih lovišc (GL) s sofinanciranjem Ministrstva za okolje in prostor (MOP), Uprave za varstvo narave. 
6.1 Prostorska ogroženost populacije divjega petelina v Sloveniji v letih 1998-2000 
6.1 Space endangerment of capercaillie populations in Slovenia from 1998-2000 
V letih 1998-2000 smo p roucevali populacijsko gostoto in prostorsko ogroženost habitata divjega petelina v Sloveniji (CAS 1999, 2000, 2001). Pri popisu številcnosti subpopulacij s popisnimi obrazci v zgodnjih jutranjih urah ob spomladanski rastitvi na rastišc i h je sodelovalo okoli 4 70 gozdarjev in lovcev, ki so s požrtvovalnim sodelovanjem od locilno pripomogli k izvedbi projekta. V aktivnem habitatu v Sloveniji, ki obsega 22 % njene površine, 
cas , M.: Divji petelin v Sloveniji -Indikator devastacij, rabe, razvoja m biodiverzitete gorskih gozdnih ekoststemov 
Karta: Delne populacijske gostote (ptic/km2) in prostorska ogroženost divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v lovsko upravnih obmocjih (LD, GL) Slovenije leta 1998 (Legenda-stopnje ogroženosti rastišc: rdeca/opušceno-O, rumenalpropadajoce -do 0,09, svetlo zelena/rahlo aktivno-do 0,29, do 0,59, do 0,89, do 1,19, do temno zeleno/optimalno-do1,49, belo/ meje LD, GL) (Cas, Kralj, Tavcar, GIS, 1999) Map: Partial population densities (bird/km2) and spatial endangerment of capercaillie (Tetrao urogallus L.) in hunting association (HA) areas of Slovenia in 1998 (Legend -degress of endangerment: red/abandon -O, yellow/in dec/ine -to 0.09, slightly green/slightly active-to 0.29, to 0.59, to 0.89, to 1.19, to dark green/supremely active, white/HA borders) (Cas, Kralj, Tavcar, Slovenia Forestry Institute, 1999) 
je bilo ugotovljeno 601 rasti šce divjega petelina, od tega je aktivnih le še 48 %. V alpskem prostoru, ki obsega 80% habitata, je aktivnih le še 50% rastišc, v dinarskem prostoru pa samo še 35 % ali le še okoli 8 % od vseh aktivnih petelinov v Sloveniji. Na vseh rastišcih je bilo naštetih 477 aktivnih petelinov. Najvecja populacijska gostota je bila ugotovljena v Zgornji Mežiški dolini, na Peci in Smrekovcu (CAS 1999, 2000), najbolj ogrožena pa je v robnih obmocj i h predgorske in gorske gozdne krajine (Snežnik, Zasavje, Polhograjski Dolomiti, Idrijsko, Pohorje Kozjak) (karta). 
Analiza je pokazala, da se delež aktivnih rastišc zmanjšuje linearno s padanjem po 200-metrskih višinskih pasovih od optimuma v gozdovih med 
1.400 in 1.600 m (70% aktivnih rastišc), kjer je n ajvecja populacijska gostota 6,5 ptic/km2, do najmanjšega deleža aktivnih rastišc (16 %) med 600 in 800 m (grafikoni 1, 2, 3, 4) (CAS 1999, 2000). Nekdanja nižje ležeca rastišca, med 400 in 600 m, pa so propadla in se ne spremljajo vec . Jedro populacij­ske gostote v višjih legah nakazuje vecjo ohranjenost naravnejših struktur (odraslih) gozdov in primernejše rabo gozdnega prostora z manj nemira. 
Enako se z narašcanjem po višinskih pasovih v zadnjih 151etih po prvem popisu rastišc v letih 1979-1986 (ADAM IC 1987) opaža linearno zmanjše­vanje deleža opušcenih rastišc (CAS 1999, 2000). S tem se potrjuje hi poteza o ogroženosti in oženju habitata divjega petelina od nižjih nadmorskih višin v robnih obmocji h . 
V zadnjih 15 letih se je delež aktivnih rastišc divjega petelina zmanjšal za 31 %, kar kaže na hitro slabšanje habitatskih razmer. Od obdobja 1984-1986 (ADAM I C 1986) do 1998-2000 (CAS 2000) se na osnovi 92 
1 cas , M.: Divji petelin v Sloveniji -indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
Grafikon 2: Razporeditev in aktivnost rastišc divje ga pete­lina (Tetrao urogallus L.) po 200-metrskih višinskih pasovih v Sloveniji leta 1998 
Graph 2: Distribution and lek activity of capercaillie (Tetrao uro­gallus L.) by 200 m -altitude zone s in Slovenia 1998 

Grafikon 3: Delež (%) aktivnih rastišc divjega petelina (Tetrao urogallus L.) po 200-metrskih višinskih pasovih v Sloveniji leta 1998 
Graph 3: Active /eks of caper­caillie (Tetrao urogallus L.) expressed as a percentage by 200 m -altitude zones in Slove­nia in 1998 
Grafikon 4: Razporeditev delnih populacijskih gostot divjega pet-elina (Tetrao uroga/Jus L.) v Slo­veniji leta 1998 na površinah v gozdovih po 200-metrskih višin­skih pasovih 
Graph 4: Distribution of partial capercaillie (Tetrao urogallus L.) population densities in Slovenia in 1998 in forest areas by 200m -altitude zones 
401-600 601-800 801-1000 1001-1200 1201-1400 1401-1600 1601-1800 
Višinski pas (200m) 1 Altitude zone (200m) 

propadajocih rastišc (v letu 2000) razpozna najvecje ogrožanje subpopu­lacij zaradi ekspanzije neusmerjenega gorskega turizma, nato preobsežnih secenj starega gozda in preštevilnih plenilcev. Divjega petelina ogroža 
80 




601-800 801-1000 1001-1200 1201-1400 1401-1600 
Višinski pas (200 m ) 1 Altitude zone (m) 
gospodarjenje v gozdu v casu prezimovanja in obdobja rastitve, gnezdenja in odrašcanja narašcaja (kebckov) spomladi in zgodaj poleti (okvirno od 
15. 2. do 1 O. 7 .). Mocno se je povecal negativen vpliv zaradi nekontrolirane paše ovac in žicnih ograj, od locilno pa zaradi zarašcanja zadnjih pašnikov ter zaradi nemira in nabiralništva jagodicevja v gozdni krajini. 
~~ 
0,70 
.<::.C: 
"' "' 
~0,65 
aa 
aa 0,60 
~.-. 
_, 




r€ \ 
u"' 
a:g 0,50 
>:!: 
$0 
1/ 
\ 
0,40 
!!E..o 
\ 
19-E.. 
J 
~:e 0,30 
o"' 
1\ 
1 
~~ 
0,20 
~<:: 

V U,H 
:ff~ 
\ 
.s! ..s! 
:::l 0,10 
:::l 
a.o.. 
~4 

\ o.o ~& 
~ 
0,00 

401-600 601-800 801-1000 1001-1200 1201-1400 1401-1600 1601-1800 
Višinski pas (m) 1 Altitude zones (m) 
GozdV 59 (2001) 1 O 

cas , M.: DivJi petelin v SloveniJi-mdikator devastaclj, rabe, razVOJa 1n biodiverzitete gorskih gozdmh ekosistemov 
6.2 Prvi izsledki analize habitatov subpopulacij divjega petelina v Sloveniji 
6.2 First results of analyses of capercaillie subpopulations habitats in Slovenia 
V tem delu raziskave smo z gozdarji na ZGS popisali habitatske strukture in razmere okoli 430 rastišc divjega petelina na površinah v polmerih domo­val nih teritorijev (R =300m). Za vsako rastišce smo popisali 144 parametrov, ki jih statisticno obdelujemo. Rezultati bodo osnova za postavitev smernic za prilagojeno gozdnogospodarsko, lovsko in prostorsko nacrtovanje , za ohranjanje primernih habitatov v stratumih ogroženosti. Prvi rezultati žrl kažejo zanimive potrditve dokazanih in nedokazanih dejavnikov ogrožari]'a (CAS 2000). Tako na aktivnih rastišcih zaznavamo veliko gozdnatost, prisot­nost gozdnih jas ali pašnikov, bistveno vecji delež debeljakov, od mrle lesne biomase, dupel, vec jagodicevja, vecja je bližina gozdnih jas in pašnikov. Negativen je vpliv zarašca nja jas (kar 61 %površin jas in pašnikov je v zara­šcanju , najvec v dinarskem prostoru). Pomembna je ugotovitev o popolnoma drugacnem zn acaju razvoja alpskega ali dinarskega gozdnega ekosistema in krajine oziroma primernosti habitata. V alpskem prostoru se habitatsko primerne vrzeli s podrastja jagodicevja v odraslih, gospodarskih, mešanih ali iglastih gozdovih s smreko in bukvijo pocasi zarašcajo , v dinarskem jelovo-bukovem gozdu s smreko pa jih takoj zapolni sloj mladovja. 
Primerne strukture habitata v dinarskem prostoru bi lahko zagotovili le, ce bi prepustili razvoj gozda do starih vrzelastih struktur in ohranjali dovolj površin pašnikov in jas, ki izginjajo. V tem smislu se v gospodarskih gozdovih v gozdnih krajinah poleg negativnih vplivov gospodarjenja s premladimi ali pregostimi sestoji kažejo tudi pozitivni ucinki presek gozdnih cest kot habitatsko neobhodno potrebnih pašnih ali stopnicastih struktur gozda (npr. poleg divjega petelina tudi za gozdnega jereba). 
6.3 Potek raziskav biotske pestrosti gozdne favne na rastišcih divjega petelina v vzhodnih Alpah 
6.3 Research of biodiversity of forest fauna on the capercaillie le ks in the East Al ps 
Raziskava bioindikacijske vloge divjega petelina za ugotavljanje hipote­ticno vecje ohranjenosti biotske pestrosti gozdne favne na trajnih gozdnih tleh (CAS 1996, 2000, CAS 1 ADAMIC 1998) oziroma ohranjenosti naravnih struktur primarnih ali sekundarnih gozdnih ekosistemov v alpskem prostoru je potekala na devetih znaciln i h rastišcih v vzhodnih Karavankah (karbo­natna Peca in Olševa) in vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alpah (nekarbo­naten Smrekovec) na Koroškem in štajerskem. To raziskavo smo interdi­sciplinarno zastavili z zunanjimi sodelavci, predvsem z biologi in gozdarji. V razlicno ohranjenih gozdnih tipih glede na preteklo rabo tal in razvoj gozdnih ekosistemov so bile v primernih habitatih na aktivnih rasti šcih div­jega petelina proucevane nekatere znacil ne skupine gozdne favne, in sicer: strige, deževniki in hrošci od nevretencarjev ter ptici, netopirji, mali sesalci in veliki sesalci (pilotska študija sledi) od vretencarjev (CAS 2000). 
Prve analize nakazujejo potrditev hi poteze ohranjenosti vecje potencialne biotske pestrosti in gostote vrst pri nevretenca rj ih na trajnih gozdnih tleh (npr. strig in h rošcev ; Carabus auronitens (zlatikasti krešic) , Co/osoma sychophanta (muškatnik) ter vpliva na razporeditev rastiš c divjega petelina (CAS 2000, DROVENIK 1 CAS 2000, KOS et al. 2000, KOS 1 GRG IC 2001 , 
GozdV 59 (2001) 1 O 




cas , M.: Divji petelin v Sloveniji -indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
DROVENIK 2001 ). Pri vretencarjih ugotavljamo vecjo biotsko pestrost v odvisnosti od struktur sekundarnih gozdov, ne pa krajin (CAS 2000, JAN­ŽEKOVI C 1 CAS 2001 ). 
Opazovanja v sklopu raziskav vpliva biotske pestrosti gozdne favne na rastišcih divjega petelina na Koroškem so pokazala tudi na vpliv vecjih plenilskih vrst divjadi, npr. risa, ki je v obmocju redek, a dober zasledovalec (plenilec) na zimovališci h divjega petelina (DRETNIK 1 ZUPANC 1 CAS 2000). 
Analize razvoja biotske pestrosti naravno zaraslih gozdnih sukcesij na opušcenih pašnikih na primeru 150-letnih macesnovo-smrekovih ali smre­kovih gozdov na Peci in Smrekovcu kažejo na vecstolet ni proces revitali­zacije klimaksnih in paraklimaksnih gozdnih združb oziroma ekosistemov (CAS 1988, 1996, CAS 1 ADAM IC 1998). V odraslih gozdovih teh drugotnih gozdnih krajinah se še do danes ni vzpostavilo prvotno stanje habitatov, kar nakazujejo v njih prisotne živalske vrste, znacilne za pašnike, ter neprica­kovano stanje biotske pestrosti (CAS 2000), npr. pri malih sesalcih travniška voluharica (Microtus agrestis) (JANŽEKOV I C 1 CAS 2001) in pri hrošci h, npr. Carabus nemoralis (DROVENIK 1 CAS 2000). 
Uspešnost te skupne raziskave je pokazala potrebo in utemeljenost za nadaljnje sodelovanje med gozdarji in biologi Slovenije in pomen za vzpostavljanje in ohranjanje habitatov redkih in ogroženih vrst gozdne favne s prilagojenim gozdnogospodarskim nacrtovanjem za razvoj vecnamenski h gozdov in gozdnatih krajin doma in v svetu. Raziskava je poskus ovre­dnotenja »kondicije« razl i cno ohranjenih gozdnih ekosistemov z živalsko komponento gozda. 
Prvi splošni izsledki raziskave so bili predstavljeni na znanstvenem posvetovanju Ogrožene živalske vrste na primeru divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji, ki je bilo 18. 10. 2001 na GIS, in so objavljeni v Zborniku razširjenih povzetkov posvetovanja (Cas , M. -ur.) in v Gozdarskem vestniku 2001/7-8, 9, 10. 
ZAHVALA 

ACKNOWLEDGEMENT 
Zahvaljujem se vsem sodelavcem v raziskavi, ki je s prvimi rezultati del tega prispevka, še posebej gozdarjem in lovcem za požrtvovalno delo na terenu ter biolog om za korektnost in konstruktivnost. Za tvorno sodelovanje hvala ZGS in LZS ter financerjem. Hvala za podporo in nasvete prof. dr. Mihu Adamicu . Za sugestije hvala prof. dr. Dušanu Mlinšku in prof. dr. Borisu Kryštufku. Posebna zahvala za sodelovanje dr. Francu Janžekovicu. 
Viri 1 References 
ABRAM, S., 1987. Gallo cedrone.-Salerno, Editrice Trentino, 163 s. 
ADAMIC , M., 1974. Gibanje številcnosti populacij nekaterih vrst divjadi v Sloveniji v zadnjem stoletju, sodec po gibanju odstrela.-Zb. vet. 11, 1-2, s.15-53. 
ADAM I C, M., 1986. Ekologija divjega petelina v Sloveniji. Opisi in situacija inventariziranih rastišc.-Ljubljana, IGLG, 443 s. 
ADAMIC, M., 1987. Ekologija divjega petelina (Tetrao urogallus L.) V Sloveniji.-Strokovna in znanstvena dela 93, 93 s. 
ALEN, S., 2001. Tetrijebi izumi ru pjevajuci. -Zagreb, EuroCity, 2, s. 56-57. 
ANGELSTAM, P. 1999. Grouse as forest biodiversity management tools.-The 8th International Grouse Symposium (IGS), 
Rovaniemi, s. 16. ANKO, B., 2000. Vloga gozdov pri ohranjanju biotske pestrosti na krajinski ravni-nekatera izhodišca za krajinskoekološko tipizacijo.-Zb. gozd. in les., 2000, št. 63, s. 183-198. BAINES, D. 1 BAINES, M. / SAGE, B·, 1995. The importance of large herbivore management to woodland grouse and their habitats.-The 6'" IGS, Udine, s. 93 -97. 
Cas , M.: Divji petelin v Sloveniji-indikator devastacij, rabe, razvoja 1n biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
BEŠKAREV, A. 1 BLAGOVIDOV, A. 1 TEPLOV, V. 1 HJELJORD, 0., 1995.~patial distribution and habitat preference of male Capercaillie in the Pechora-lllich Nature Reserve in 1991 -92.-The @Ih IGS, Udine, s. 48-53. 
BONCINA, A. 1 MIKULIC, V. 1998. Posebnosti strukture gozdov, gojenja, nac~vanja in gospodarjenja v Sloveniji vzdolž gradienta nadmorske višine.-V: Gorski gozd. Zb. referatov (DIACI, J.-ur.), Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo in obn. vire, s. 29-52. 
BRELIH, S. 1 GREGORI, J., 1980. Redke in ogrožene živalske vrste v Sloveniji.-Ljubljana, Prirodoslovni muzej, 263 s. CATT. D., C. 1 DU GAN, D. 1 GREEN, R., E. 1 MONCRIEFF, R. 1 MOSS, R. 1 PICOZZI, N. 1 SUMMERS, R. W. 1 TYLER, G. A., 1994. Collisions against fences by woodland grouse in Scotland.-Forestry-Oxford 67, 2, s. 105-118 CATTADORI, l. M. 1 HUDSON, P., 2000. Are grouse populations unstable at the southern end of their range?-Wildlife Biology, 6:4, s. 213-218. CAS, M., 1979. Zakonitosti in pomen vracanja listavcev v smrekove monokulture Mislinjskega Pohorja.-Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo, dipl. delo, 92 s. CAS , M., 1988. Spreminjanje kulturne krajine in nastanek današnjih gozdov macesna in smreke na Peci.-Ljubljana, IGLG, LESNA, Obc. raz. sk. Ravne na Koroškem, 89 s. CAS, M. 1991. Nekoc in danes.-V: MLINŠEK, Dušan (ur.). O gozdu in gozdarstvu Slovenije. 1. natis. Maribor: Aram, 1991 ' s. 20-22. CAS, M., 1 ADAM IC , M. 1993. The impacts of forest die-back on the distribution of Capercaillie leks in north-central Slovenija.-The 6'• IGS, Udine, s.175 CAS , M., 1996. Vpliv spreminjanja gozda v alpski krajini na primernost habitatov divjega petelina (Tetrao urogallus L.).­Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, mag. delo, 144 s. CAS, M. 1 ADAM I C, M. 1998. Vpliv spreminjanja gozda na razporeditev rastišc divjega petelina (Tetrao urogal/us L.) v vzhodnih Alpah.-Ljubljana, Zb. gozd. in les., št. 57, s. 5-57 CAS , M., 1999. Prostorska ogroženost populacij divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji leta 1998. Zb. gozd. in les., št. 60, s. 5-52. 
CAS , M., 2000. Ohranjanje habitatov ogroženih vrst divjadi in drugih prostoživecih živali v gozdnih ekosistemih-gozdne kure-divji petelin: zakljucni elaborat (projekt CRP-Gozd V4 0175).-Ljubljana: Gozdarski inštitut Slovenije (GIS), Oddelek za ekologijo gozdne favne in lovstvo, 109 s. 
CAS, M., 2001 . Divji petelin-pokazatelj odnosa do gozda: popis aktivnosti rastišc v Sloveniji v letih 1998-2000.-Ljubljana, Lovec, let. 34, št. 6, s. 286-289. 
DIACI, J., 1998. Primerjava zgradbe in razvoja naravnega bukovega gozda in nadomestnega gozda macesna in smreke ob zgornji gozdni meji v Savinjskih Alpah.-V: Gorski gozd, Zb. referatov (DIACI, J.-ur.), Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo in obn.vire, s. 313-336. 
DIACI, J., 2000. Vkljucevanje koncepta biotske pestrosti v prakso gojenja gozdov.-Ljubljana, Zb. gozd. in les., št. 63, s. 255-278. 
DRETNIK, K. 1 ZUPANC, A. 1 CAS, M., 2000. Sledi velike divjadi na rastišcih divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v vzhodnih Karavankah in vzhodnih kamniško Savinjskih Alpah: delno koncno porocilo o razisk. delu (projekt CRP -Gozd V4 0175).-Ljubljana, GIS, 2000, 6 s. 
DROVENIK, B., 1 CAS, M., 2000. Biotska pestrost hrošcev (Coleoptera) na rastišcih divjega petelina (Tetrao urogal/us L.) v gozdnih tipih vzhodnih Karavank in vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alp: delno koncno porocilo o razisk. delu (projekt CRP-Gozd V4 0175). Ljubljana: GIS, SAZU, 2000, 21 s. 
DROVENIK, B., 2001. Hrošci v gozdovih in ohranjenost na rastišcih divjega petelina. GozdV, letn. 59, št. 7-8, s. 314-316. EIBERLE, K., 1984. Waldbauliche Voraussetzungen fur die Existenz des Auerhahns.-Schweizerische Jadgzeitung, J.11 /2, s. 28-32. 
ELERŠEK, L., 2001 . Knjiga o gozdu.-Ljubljana, samozaložba, 142 s. 
ERJAVEC, F., 1870. Živali v podobah, Tretji del: PTICE.-Ljubljana, 11. ponatis (1888), Mohorjeva družba, s. 167-171. 
GRANDA, S., 1985. Kratek prerez zgodovine gozda in gozdarstva na Slovenskem 11.-V: Pomen zgodovinske perspektive v gozdarstvu, GŠD, Ljubljana, s. 67-73. GREGORI, J., 1974. Rastlinske združbe in njihov pticji svet.-V: Gozd in živalski svet, Zb. referatov (CIGLAR, M.-ur.), Ljubljana, BF, GozdV, s. 74-80. HLADNIK, D. 1998. Gorski gozdovi v krajinski matici na Slovenskem.-V: Gorski gozd, Zb. referatov (DIACI, J.-ur.) Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo in obn. vire, s. 451-464. JANŽEKOVIC , F. 1 CAS, M. 2001. Mali sesa lei v gozdni krajini in pestrost njihove združbe v alpskem gozdu na Smrekovcu in Peci.-GozdV, letn. 59, št. 7-8, s. 322-327. JOHANN, E. 1998. Vpliv industrije na gorske gozdove skozi zgodovino vzhodnih Alp v casu pred 1. svetovno vojno.-V: Gorski gozd, Zb. referatov (DIACI, J.-ur.).-Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo in obn.vire, s. 81-94. 
KRYŠTUFEK, B., 2001. Biodiverziteta listopadnega gozdnega ekosistema.-GozdV, letn. 59, št. 7-8, s. 291-303. 
KECMAN, M., 2001. Sanacija smrekovih monokultur v gozdovih Mislinjskega grabna.-GozdV, letn. 59, št. 5-6, s. 276-279. KLADNIK, A., 1981. Gospodarski gozd-bivalni prostor divjega petelina (Tetrao urogallus L.).-Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo, diplomsko delo, 79 s. 
GozdV 59 (2001) 10 


cas. M .. Divji petelin v Sloveniji -indikator devastacij. rabe, razvoja ln brodrverzrtete gorskih gozdnrh ekosistemov 
KORCH, J., 1985. On the influence of predator control on capercaillie population in two forest districts of the Black Forest.­AIIgemeine-Forst-und-Jagdzeitung 156, 617, s. 106-111. 
KOS, 1./ GRGIC, T. 1 POTOCNIK , H. 1 KLJUN, F. 1 CAS , M., 2000. Pestrost pedofavne ·strig (Chilopoda) in deževnikov (Lumbricidae) na vzorcnih ploskvah na rastišcih divjega petelina (Tetrao uroga/lus L.) v gozdnih tipih vzhodnih Karavank in vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alp-delno koncno porocilo (projekt CRP ·Gozd V4 0175).· Ljubljana: GIS: BF, Oddelek za biologijo, 2000, 14 s. 
KOS, l. 1 GRG IC, T. , 2001. Taina favna v slovenskih gozdovih-njene znacilnosti, pomen, ogroženost in biodiverziteta v alpski krajini.-GozdV, letn. 59, št. 7-8, s. 304-313. 
KOS, 1., 2000. Nekatere znacilnosti biotske pestrosti živalstva slovenskih gozdov.-Zb. gozd. in les., št. 63, s. 95-117. 
LINDEN, H., 1989. Characteristics of tetraonid cycles in Finland.-Finnish Game Research, Helsinki, 46, s. 34-42. MARINCEK , L., 1987. Bukovi gozdovi na Slovenskem.-Ljubljana, Delavska enotnost, 153 s. MATVEJEV, S. D., 1991. Naravni tipi predelov Slovenije in njihovo varstvo.-Ljubljana, 48 s. MEDVED, J., 1967. Mežiška dolina, Socialnogeografski razvoj zadnjih 100 let.-Ljubljana, Mladinska knjiga, 186 s. 
M IH ELIC, D., 1985. Kratek prerez zgodovine gozda in gozdarstva na Slovenskem 1.-V: Pomen zgodovinske perspektive v gozdarstvu. Zb. referatov (ANKO, B. -ur.), Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo, s. 61-66. MIKLAVŽIC , J., 1961. Melioracija in konverzija gozdov.-Ljubljana, 289 s. MIKULETIC ,V., 1984, Gozdne kure, biologija in gospodarjenje.-Ljubljana, LZS, 195 s. MLINŠEK, D., 1954. Gozdno gospodarski nacrt za gospodarsko enoto Mislinja.-Slovenj Gradec, GG Slovenj Gradec. MLINŠEK, D., 1968. Sprošcena tehnika gojenja gozdov na osnovi nege.-Ljubljana, 117 s. MLINŠEK, D., 1989. Pra-gozd v naši krajini.-Ljubljana, 157 s. MLINŠEK, D., 1998. Gorski gozd, premalo uporabljen raziskovalni laboratorij.-V: Gorski gozd, Zb. referatov (DIACI, J.-ur.), Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo in obn. vire, s. 147-158. 
ODERLAP, 1., 1983. Visokogorski gozd na Peci (diplomsko delo).· Ljubljana, BF, VTOZD gozdarstvo, 89 s. 
OTI, E. 1998. O razvoju gojen ja gorskih gozdov v švicarskih Alpah.· V: Gorski gozd, Zb. referatov (DIACI, J.-ur.), Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo in obn. vire, s. 65-80. PAPEŽ, J. 1 PERUŠEK, M. 1 KOS, 1., 1997. Biotska raznolikost gozdnate krajine z osnovami ekologije in delovanja ekosistema.-Ljubljana, Zavod za gozdove Slovenije, Zveza gozdarskih društev Slovenije, Gozdarska založba, 161 s. RANTA, E. 1999. Understanding dynamics of populations: finnish grouse as an example.-The 8th International Grouse Symposium, Rovaniemi, s. 47. 
REBOLJ, V., 1940. Pomoc kmetskemu gozdnemu posestniku!-GozdV, let. 111, s. 97-103. 
ROBIC , D., 1998. Gorski gozd v Sloveniji, poskus opredelitve in nekatere posebnosti ravnanja z njim.-V: Gorski gozd, Zb. referatov (DIACI, J.-ur.),· Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo in obn. vire, s. 1-16. ROLSTAD, J./ WEGGE, P., 1987. Distribution and size of capercaillie leks in relation to old forest fragmentation.-Oecologia 72, 3 ' s. 389-394. ROLSTAD, J. 1 WEGGE, P., 1989. Capercaillie Tetrao urogallus populations and modern forestry-a case for landscape ecological studies.-Finnish Game Res. 46, s. 43-46. SCHEYER, M., 1869. Navad, kako naj ravnajo posamezni kmetje in cele soseske z gozdom. Slovenskim soseskam in kmetom.-Ljubljana, deželni odbor Kranjski, 43 s. STORCH, 1., 1994. Auerhuhn-Schutz: Aber wie?-Munchen, Institute of Wildlife Research and Management, University of Munich, 25 s. SCHROTH, E., 1995. Evaluation of habitat suitability for capercaillie Tetrao urogallus in the northern Black Forest.-The 
Sixth International Grouse Symposium, Udine, s. 111-115. 
ŠIVIC, A., 1940. Razvoj in organizacija obcepravne gozdarske službe v Sloveniji.-GozdV, let. 111 , s. 197-204. 
TARMAN, K., 1992. Osnove ekologije in ekologija živali.-Ljubljana, DZ Slovenije, 547 s. 
TITOVŠEK, J., 1994. Gradacije škodljivih gozdnih insektov v Sloveniji.-Ljubljana, Zb. gozd. in les., št. 43, 's. 31-76. 
VENGUST, F., 1964. Hrana divjega petelina v Sloveniji (dipl.delo).· Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo, 36 s. 
VIDIC, J., 2001. Varstvo živalskih vrst v okviru varstva narave.-GozdV, let. 59, št. 9. 
WRABER, M., 1960. Fitosociološka razclenitev gozdne vegetacije v Sloveniji.-Ljubljana, 96 s. 
WRABER, M., 1969. Pflanzengeographische Stellung und Gliderung Sloweniens-Vegetatio.-The Hague, 17(1-6): 176-199 WEGGE, P., 1985. The Sociobiology, Reproduction, and Habitat of capercaillie, Tetrao urogallus L. in southern Norway.­Montana, University of Montana, 145 s. 
WESSELY, J., 1853. Die Osterrei. Alpen lander und lhre Forste.-Wien, NUK (št. 99873) 
ZEILER, H./ GOSSOW, H./ BREUSS, M., 1999. Forest Changes and Capercaillie Habitat in the Austrian Alps.-Paper for 2nd International Congresse of the Wild life Society, Godollo. 
ŽNIDARŠIC, M. 1 CAS, M., 1999. Gospodarjenje z gozdovi, ogroženost in ohranjanje habitatov divjega petelina (Tetrao urogal/us L.) v Kamniško-Savinjskih Alpah.-GozdV, let. 57, št. 3, s. 127-140. 
ŽUMER, L., 1976. Delež gozdov v Slovenskem prostoru.-Strokovna in znanstvena dela 50, 259 s. 
1 


Strokovne raz ra 

GDK: 304 : ( 497 .12) : "2000" 

Nezgode v državnih gozdovih Slovenije leta 2000 
Marjan LIPOGLAVŠEK* 
Izvlecek: 

Lipoglavšek, M.: Nezgode v državnih gozdovih Slovenije leta 2000. Gozdarski vestnik, št. 10/2001. V s lovenšcin i , cit. lit. 6. 
Clanek analizira 225 nezgod, ki so se v letu 2000 zgodile v vseh vecj ih gozdarskih družbah v Sloveniji in jih primerja s tistimi iz leta 1999 in s celotnim LO-letnim obdobjem 1991-2000. 
Pogostnost nezgod se je povecala na 13,6 %, kar hkrati pomeni 2,8 nezgode na 10.000 m3 poseka nega lesa. Resnost nezgod se je zmanjšala na 22 izgubljenih delovnih dni na nezgodo. Najvec nezgod se je zgodilo okrog Il. ure, ob ponedeljkih in petkih v marcu in oktobru. Najvec poškodovanih delavcev je bilo starih od 46 do 50 let in je imelo 16-20 let delovnega staža. Naj vec nezgod (55 %) seje zgodi lo pri secnji in mehanicnem spravi lu, pa tudi gojitvena dela niso brez nevarnosti (12% nezgod). Spet so bili najpogostejši viri nezgod drevesni deli (45 %) in tla in drugi predmeti pri padcih delavcev (30 %). Najpogostejše poškodbe so bile zmeckanine. Najveckrat so bili poškodovani glava, oci, prsti rok in golen. 
Kljucn e besede: nezgoda pri delu, varstvo pri delu, državni gozd, cas, žarišca. 
1 UVOD IN METODE RAZISKAVE 
Podobno kot v prejšnjih letih smo tudi za leto 2000 s pomocjo služb za varstvo pri delu zbrali podatke o nezgodah pri delu, ki so se pripetile v vseh (14) vecjih gozdarskih družbah v Sloveniji. To smo storili s pomo­cjo mednarodnih šifrantov, ki jih uporabljamo že od leta 1980 in smo jih leta 1998 prilagodili za racunal­niško obdelavo. Tokrat smo vec ino podatkov že zbrali na disketah. Znacil nosti 225 nezgod, katerih posledica je bila odsotnost z dela zaradi poškodbe delavca, smo preuc ili v katedri za gozdno tehniko in ekonomiko na Biotehniški fakulteti. S pomocjo vrtilnih tabel v programu MS -Excel smo analizirali (teh. sod. Jure Pokorn) predvsem splošne podatke o nezgodah in nji­hove medsebojne odvisnosti, in sicer podatke o casu nezgod, znacilnosti poškodovanih delavcev, dejavnosti med nezgodami, vire nezgod oziroma žari šc a nevar­nosti, pa tudi vrste poškodb in njihovo razporeditev po delih telesa. Zbrane t. i. gozdarske znacnice še vedno, tako kot v preteklil1 letih, ca kajo na obdelavo. Na pod­lagi podatkov iz obrazca 5, kijih zbira republiški inšpe­ktorat dela, smo p reuc ili pogostnost in resnost nezgod. Iz podatkov o številu zaposlenih, številu proizvodnih delavcev in obsegu proizvodnje, ki so jih prav tako posredovale službe za varstvo pri delu vecj ih gozdar­skih družb, smo ugotovili še druge relativne kazalnike 
o varnosti pri delu. 

Tokrat primerjamo podatke za leto 2000 (225 nezgod) s predhodnim letom (213 nezgod) in s celot­nim !O-letnim obdobjem 1991-2000 (2.647 nezgod). Da bi odkrili nekatere trende v tem obdobju, smo v 
* prof. dr. M. L., univ. dipl. inž. gozd., BF, Oddelek za goz­darstvo in obnovljive gozdne vire, Vec na pot 83, 1000 Ljubljana, SLO 
primerjavo v klju c ili še zacetek obdobja, od 1991-J 993 (999 nezgod). Tako smo na vseh grafikon ih prikazali po štiri c rte za 1991-2000, 1991-1993, 1999 in 2000. Pri analizi posameznih znac iln osti nezgod število analizi­ranih nezgod ni vedno enako navedenemu. Za obdobje 1994-1996 smo namrec vse podatke zbrali le za 26 % nezgod, za druga obdobja pa od 87 do 1 OO %. Poleg tega v vseh letih na posameznih šifrantih manjkajo nekateri odgovori ali pa so razv ršcen i pod »drugo«. Zato osnova za izracun prikazanih odstotkov tudi za posamezno leto ni vedno enako število nezgod. Vendar je le tako dobljene relativne kazalnike mogoce pri­merjati med seboj. Na i zrac unane odstotne deleže šte­vila nezgod vplivajo zakonitosti pojavljanja nezgod in hkrati tudi obseg dela oziroma število zaposlenih v posamezni skupini preu cev anega dejavnika (npr. staro­sti poškodovanega delavca). Zato so zakljucki opoja­v lj anju nezgod lahko nejasni, ceprav vedno povedo, kdaj, kje, komu in kako so se nezgode pripetile in lahko usmerijo našo dejavnost -varnostne ukrepe za njihovo p rep recevanje v prihodnje. 
2 REZULTATI RAZISKAVE 
2.1 Število, pogostnost in resnost nezgod 
V letu 2000 se je v 14 vecjih gozdarskih družbah, ki delajo predvsem v državnih gozdovih, zgodilo 225 nezgod, kar je vec kot leto prej. Po številu nezgod pred­njac ijo gozdnogospodarska obmocja Kocevje, Novo mesto in Maribor, tem pa tesno sledita Slovenj Gradec in Postojna (preglednica 2). Na teh petih obmocj ih se je zgodilo 68 % vseh spremljanih nezgod. 
Ker je število vseh zaposlenih leta 2000 spet upadlo (preglednica 1 ), kot že vsa pretekla leta, je pogostnost 
GozdV 59 (2001) 10 
pogostnost (%) 


20 
18 16 14 12 10 
8 6 4 
2 
o 

Grafikon , . Pogostnost nezgod v državnih gozdovih Slovenije 
nezgod znova narasla na 13,6 %, kar je najvec v zadnjih 25 letih (grafi kori l ). 
Družbe se po pogostnosti nezgod spet mocno raz­likujejo (preglednica 2). Zelo neugodno prednjac ita GGO Maribor in Kocevje, kjer je bila pogostnost 23­in vecod stotna. Najugodneje je bilo na ljubljanskem GOZD-u (4,9 %), ki je prevzel dolgoletno prvenstvo GG Celju oziroma vodilno mesto GG Kranj v letu 1999. Ce pa racunamo pogostnost nezgod samo glede na število neposrednih proizvodnih delavcev, je ta zna­šala 19,6% in je po obmocjih nihala od 5,4% (GGO Ljubljana) do 32,6% (GGO Maribor). Ce upoštevamo, da so zbrani podatki o obsegu proizvodnje z lastnimi delavci nata n cni, je mogoce i zracunati še en relativni kazalnik varnosti, in sicer število nezgod na enoto pro­izvodnje. To je znašalo v letu 2000 povprecno 2,78 nezgode na 1 0.000 m3 proizvodnje. Ta kazalnik je nihal po obmocjih od 0,90 na GGO Ljubljana do visokih 4,86 na GGO Maribor (preglednica 2). Skrajnosti so manjše kot v letu 1999 (0,80-7 ,27), morda zaradi vecje zanesljivosti podatkov. To je edini kazalnik, ki v celo-tnem desetletju od leta 1990 upada (preglednica 1 ). Resnost nezgod ali število izgubljenih delovnih dni na nezgodo pa je v letu 2000 upadlo na 21,8 izgubljenih dni, kar je manj kot v desetletnem preteklem obdobju in bistveno manj kot leto poprej (preglednica 2). Resnost nezgod je v državnih gozdovih manjša kot znaša pov­pre cj e v slovenskem gospodarstvu (36 dni/nezgodo), tudi na posameznih GGO ga ne presega. Zdi se, da je bila resnost nezgod tudi v letu 2000 vecja na tistih obm ocjih , kjer se je pripetilo manj nezgod (Brežice, Bled, Kranj). Na GGO Ljubljana pa je bila kljub manj­šemu številu nezgod tudi resnost najnižja. 

Ugotovimo lahko torej, da je bila v letu 2000 pogo­stnost nezgod v državnih gozdovih ali bolje v velikih gospodarskih družbah zelo neugodno velika, medtem ko sta bila število nezgod po enoti proizvodnje in res­nost nezgod manjša kljub vecj emu številu nezgod, ki so se zgodile. Tako zelo povecana pogostnost kaže na zaskrbljujoce stanje varnosti pri delu, zlasti v najvecjih gospodarskih družbah gozdarstva Slovenije. 
Preglednica 1: Nezgode pri delu in proizvodnja v državnih gozdovih Slovenije Preglednica 2: Število, pogostnost in resnost nezgod po gozdnogospodarskih obm ocjih Slovenije 
Leto  1990  1992  1994  1996  1997  1999  2000  
Secnja v 1.000 m1  1089  861  77 1  804  847  738  809  
Vsi zaposleni (n)  5529  3547  2376  1922  1820  1731  1658  
Delavci v proizvodnji (n)  2087  1905  945  873  880  1258  1146  
Proizvodnja (m1/delavca)  522  452  816  921  965  586  706  
Pogostnost nezgod (%vseh zaposlenih  86  9,4  10,6  14,1  13,7  12,3  13,6  
Stevilo nezgod-skupaj (n)  477  333  252  271  249  213  225  
-na 1.000 delavcev v proizvodnji  228  175  267  310  283  169  196  
-na 1 0.000 m1 oroizvodnie  44  3,9  33  3 4  2,9  2,9  2,8  
GozdV 59 (2001) 1 O 


Lipoglavšek, M.: Nezgode v dr.lavnih gozdovih Slovenije leta 2000 

Obmocje Obdobje  Stevilo nezgod n 1991 -99 1999 2000  Pogostnost % zaposlenih 1991-99 1999  2000  Resnost dni/nezgodo 1991-99 1999  2000  Stevilo nezgod na 10.000m3 1999 2000  
Slovenija  2.422 213 225  10,2 12.3  13.6  23 2 27 8  21.8  2.89 2.78  
Tolmin  183 13 15  12,4 11.0  18,9  19,3 23,9  26,1  2,40 2,72  
Bled  218 17 18  12,0 10,6  11,0  21,9 22 2  28,0  2.93 3 33  
Kranj  68 2 4  5,5 2,7  8,5  28 5 27,0  28,0  0,80 1,74  
Ljubljana  86 5 3  67 7.2  4,4  27,0 76.2  12,3  1,42 0,90  
Postojna  257 25 23  10,0 13,2  93  28,9 23,0  14,4  2,33 2 33  
Kocevje  304 29 38  12,7 16,4  23,0  32.6 31,9  18 4  2 28 2,78  
Novo mesto  347 33 34  12,1 140  14 5  24,9 2 1,0  23,2  3 06 2,69  
Brežice  96 14 6  9,3 20.3  90  32,1 44, 1  32,0  5,30 2,14  
Celic  55 4 7  4,3 5,2  9,3  36 8 65 5  20 6  1 28 1,89  
Nazarje  114 9 7  96 11,4  9,2  35 6 42,9  19,4  3,98 2.90  
Sl. Gradec  395 33 25  12,2 13 6  12.4  21,6 22,3  18,4  7,27 4,72  
Maribor  244 22 29  9,8 16 7  23,5  25,3 18,8  27,7  4,00 4 86  
Murska sob.  39 2 5  9,9 3,1  8,3  105  21,8  1, 19 2 51  
Snežnik  13* 5 Il  12 2  23 o  18 o  1 93 1 84  

2.2 Cas nezgod 

V posameznih letih je cas dogajanja nezgod razli­cen, vendar pokaže nekatere zakonitosti, ki nam poma­gajo izbrati pravilne varnostne ukrepe. V letu 2000 se je izrazito najvec nezgod {1 9 %, grafikon 2) pripetilo okrog Il. ure, ko sta dejavnost in ucinek pri delu naj­vecja. V prejšnjih letih in v daljšem casovnem obdobju je bila porazdelitev enakomernejša med 9. in 13. uro. V tretji delovni uri okrog 9. ure se zdi, da pri težkem fizicnem delu zmanjka energije zaradi nezadostnega zajtrka, ob koncu dela okrog 13. ure pa se spet zaradi težavnosti dela pojavi vecja utrujenost, ki je vzrok za nezgode. V desetletju 1991-2000 se je od 830 do 1330 zgodilo okrog 75 % nezgod. 
Med delovnimi dnevi v tednu so razlike v pojavlja­nju nezgod relativno majhne, vendar se je v letu 2000 najvec nezgod zgodilo ob ponedeljkih in ob petkih (grafikon 3). V ponedeljek so delavci še utrujeni od dejavnosti zunaj dela ob koncu tedna ali pa še niso dovolj seznanjeni z nevarnostmi na novih delovišcih, kjer zacenjajo delati. 
V petek pa spet zaradi težkega dela nastopi utruje­nost ali pa pride do hitenje zaradi zaklj ucevanja dela, kar povzroca vec nezgod. V letu 1999 je bilo najvec 


% 
26 24 22 20 
18 
16 
14 
12 
10 8 6 4 
2 

o PON TOR SR CET PET SOB NED 

Grafi kon 3: Porazdelitev nezgod po dnevih v tednu 
% 
14 
12 
10 
8 
6 
4 
2 
o 

JAN FEB MAR APR MAJ JUN Grafikon 4: Porazdelitev nezgod po mesecih 
nezgod v torek, ko je tudi aktivnost pri delu velika, nato pa je število nezgod proti koncu tedna upadlo. V desetletnem obdobju je bilo podobno: naj vec nezgod ob ponedeljkih in upadanje proti koncu tedna. 
Analiza pojavljanja nezgod po mesecih leta pokaže velike razlike med posameznimi leti, kar je lahko odvi­sno od vremenskih razmer in od ca sa košnje in del na polju, saj imajo gozdni delavci pogosto še kos zemlje, kjer izrabijo svoj dopust in manj delajo v gozdu. Potek po mesecih pa vendar še vedno kaže na sezonski znacaj 

JUL AVG SEP OKT NOV D EC 
gozdarskih del. V letu 2000 se je tako najvec nezgod zgodilo marca, avgusta in oktobra, najmanj pa febru­arja, maja in novembra (grafikon 4). Tudi v preteklih letih je opaziti maksimume zgodaj spomladi, poleti in zgodaj jeseni, v desetletnem obdobju je bilo to marca, julija in avgusta. Ugotovimo lahko, da se najvec nezgod dogodi spomladi in jeseni, poleti in zlasti pozimi pa manj. Domnevamo, da je število nezgod odvisno od obsega dela v gozdu in ne toliko od spre­menljivosti nevarnosti pri delu. 

Llpoghn -~~... 1\1 "Je; gode\ urLJ\ Il ih gozdovih SlllVCiliJC leta 20UO 

2.3 Starost, delovni staž in izobrazba poškodova­nih delavcev 
V letu 2000 se je n ajvec nezgod zgodilo starejšim delavcem. V starostnem razredu 46-SO let je bilo 2S% nezgod. Primerjava s preteklimi obdobji (grafikon S) kaže na ocitno staranje populacije gozdnih delavcev. V letu 2000 se je pojavil še en maksimum v obdobju od 31 do 3S let, kar kaže na pojav narašca ja med gozdnimi delavci, ki pa tudi ni vec tako mlad. Kljub temu da vemo, da imajo starejši delavci zaradi zmanjšanih fizic­nih zmogljivosti, torej vecje utrudljivosti pri težkem delu, vec nezgod, pa pripisujemo takšno razporeditev predvsem neugodni starostni sestavi vseh delavcev. Ta pomeni vrsto ovir in problemov pri nujnem tehnolo­škem razvoju v prihodnje. 
Najvec nezgod se v gozdarstvu pripeti izkušenim delavcem, saj mladih in neizkušenih v gozdarstvu skoraj ni. V letu 2000 so imeli naj vec nezgod (20 % -grafikon 6) delavci z delovnim stažem med 16 in 20 let. Delavcem s stažem do S let se je zgodilo le 16 % nezgod. Podobno je bilo tudi v desetletnem obdobju, ko se je izkušenim delavcem z nad S leti staža zgodilo 8S% nezgod. 
lzobrazbena sestava poškodovancev pokaže, da imajo nešolani gozdni delavci in strokovno šolani dela­vci (poklic gozdar) približno enako število (po 44 %) nezgod. To kaže, da se nezgode dogajajo predvsem v neposredni proizvodni, vsem drugim pa le redko. Hkrati kaže tudi na neugodno izobrazbeno sestavo goz­
30 
25 
20 
15 
10 
5 
o 

2 
Grafi kon 5 Starost poškodovanih pri nezgodah 
dnih delavcev, saj je v gozdarstvu zaposlenih prevec strokovno nešolan ih, kar znova predstavlja problem pri b odocem razvoju stroke. Ker vemo, da imajo nešolani delavci tudi relativno naj vec nezgod v primetjavi z drugimi šolanimi zaposlenimi, bi morale gozdarske gospodarske družbe bolj skrbeti za strokovno šolanje mladih delavcev v neposredni proizvodnji. 
2.4 Žarišca nezgod 
Kot smo že ugotovili, se najvec nezgod v ve cj ih gozdnogospodarskih družbah Slovenije zgodi v nepo­sredni proizvodnji in pretežno v osnovni gozdarski 


Sec nja Strojno Rocno 
s pr. s pr. 

Grafikon 7: Porazdelitev nezgod po dejavnostih 
dejavnosti. V letu 2000 je bilo 80 % nezgod v gozdar­ski dejavnosti. V servisni in drugih dejavnostih se je zgodilo 7 in 12 % nezgod, preostali odstotek pa so bile nezgode na poti na delo in z dela ter nezgode pri gradbeni dejavnosti. Med gozdarskimi dejavnostmi se da lec najvec nezgod zgodi pri secnji (v letu 2000 40 %) in pri mehanicnem spravilu lesa (15 %). Ti odstotni deleži so bili leta 2000 manjši kot v preteklih letih 
60 
50 
40 
30 
20 
10 
o 

(grafikon 7) na rac un nezgod pri gojitvenih delih in pri prevozu lesa, kjer je delež narasel na neugodnih 12 oziroma 5 %. Vec nezgod je bilo še pri popravil ih (6 %), nekaj (okrog 1 O%) pa se jih je zgodilo pri rocnem spravi lu in prevozu ljudi. Še vedno prevladujejo (60 %) nezgode pri rocnem delu, ceprav rocno delo ni vedno enako jasno opredeljeno. Morda bi bilo z varstvenirni ukrepi laže zmanjšati nezgode pri drugih delih razen 

Rocno orodj e Rocni pren. stroj Delovni stroj Transportna Deli dreves Tla, predmeti sredstva 
Grafikon 8: Neposredni viri poškodb pri nezgodah 

Lipoglavšek. M.: N~zgodc v državnih gozdovih Slovenije lela 2000 

pri secnji in spravi lu, kjer so nevarnosti in obseg dela vecji. Zlasti bi se morali posvetiti gojitvenim delom, kjer je porast nezgod najvecji. 
Pri analizi neposrednih virov nezgod (grafikon 8) vidimo, da je tako kot v prejšnjih obdobjih dalec naj­pogosteje delavca poškodovalo drevo ali deli drevesa: veja, deblo, sortiment. To pomeni, daje znanje delav­cev o vami tehniki dela pomanjkljivo in ne, da uporab­ljajo nevama delovna sredstva, saj so bila vsa skupaj, rocno orodje, rocni prenosni stroji, delovni stroji in transportna sredstva vir poškodb le pri 25 % nezgod. Razen pri transportnih sredstvih je opazno v letu 2000 tudi zmanjšanje glede na celotno desetletno obdobje. Na drugem mestu virov poškodb so tla in drugi pred­meti pri padcih delavcev (30 %). Mnogim takim nezgo­dam bi se lahko izognili z ustrezno obutvijo delav­cev. 
2.5 Vrsta poškodb in poškodovani telesni deli 
Ker vecino poškodb povzrocijo drevesni deli in padci delavcev, je razum lj ivo, da so najpogostejše poš­kodbe zmeckan ine (45% v letu 2000). Odstotni deleži vseh drugih poškodb so vsakokrat po 1 O%. Vreznine in zvini so bili v preteklih letih pogostejši. Razporeditev poškodb po telesnih delih je bila v letu 2000 podobno kot v preteklih obdobjih naslednja: noge 36 %, roke 30 %, glava in vrat 24 % ter trup in hrbet 1 O %. 
Ce pa opazujemo poškodovane telesne dele podro­bneje (grafikon 9), vidimo, da so najbolj prizadeti glava (Il ,4% vseh poškodb), oci (9, 1 %), prsti rok (12 %) in 
18 
16 14 
12 
lO 8 6 4 
2 
o 
D L 
glava 5,8 9,1 oci 5,7 obraz vrat 0,5 1,9 

4,3 
1,4 0.5 
2,4 0,5 
1,0 
0,5 
3,8 
2,4 7,2 
4,8 1,9 
1,4 4,3 1,9 
8,0 
3,8 
2,9 1,4 
prsti 2,4 
2,9 
GraH kon 2000 
1 , 9 stopalo 2,9 
1 O. Porazdelitev poškodb po telesnih delih v letu 
Grafikon 9; Poškodovani telesni deli 


1 tpoglav\ck. M : 1'-.czgodc 1 dria1 nih go7do11h Sim cntjc leta 20011 
golen (12,1 %). Mnogim nepotrebnim poškodbam bi se lahko izognili z dosledno uporabo osebnih varovalnih sredstev: ce lade z mrežico za varovanje oci in glušniki, rokavic ter podložen ih h l ac. 
Poškodbe so bile tudi v letu 2000 nekaj (za 5 %) pogostejše na levi strani telesa (grafikon 10). Ko motoma žaga ni vec najpomembnejši vir poškodb, se ta razlika glede na pretekla obdobja zmanjšuje. 
3 POVZETEK IN ZAKLJ UCKI 
Spremembe v organiziranosti slovenskega gozdar­stva so po letu 1990 povzroc ile ocitno zmanjšanje zaposlenih v novonastalih gospodarskih dmžbah in poveca nj e pogostnosti nezgod pri delu. P ricakovali bi, da se bo po zacet nih težavah varnost dela v teb dmžbah postopno izboljševala, vendar se je leta 1999 in ponovno leta 2000 pogostnost nezgod povecala na prek 13 %. Razlike med gozdnogospodarskimi obmocji so pri pogostnosti nezgod zelo velike in so se v letu 2000 še povecal e (preglednica 2-od 4,4 do 23,5 %). To ni le posledica razlik v delovnih razmerah, ampak tudi razlik v skrbi za varnost dela. Resnost nezgod se je v letu 2000 zmanjšala na 21,8 izgubljenih dni na nezgodo, spet zelo razli cno po obmocjih ( 12 do 23 izgubljenih dni) in ostaja pod povprecjem slovenskega gospodarstva. Samo gibanje relativnega kazalnika var­nosti: števila nezgod na enoto proizvodnje ostaja skozi celotno desetletno obdobje ugodno (preglednica 1 ), ce so zbrani podatki pravilni. V letu 2000 se je zgodilo 2,8 nezgod na 10.000 m3 proizvodnje v državnih goz­dovih. 
Najpogosteje so se v letu 2000 zgodile nezgode ob 
11. uri, v ponedeljek in petek, marca in oktobra starej­šim delavcem z dolgim delovnim stažem (grafikoni 2-6). Primerjava starostne sestave poškodovancev v razlicn ih obdobjih kaže, da se populacija delavcev stara in nima pravega narašca ja (grafikon 5). Naj vec nezgod se zgodi neposrednim proizvodnim delavcem, med katerimi je veliko priucen ih, nešolan ih. Oboje je neu­godno za bodoci nujni tehnološki razvoj stroke. 
V vecj ih gospodarskih dmžbah se pri gozdarskih delih (80% vseh nezgod) zgodi podobno kot v prete­klih obdobjih (grafikon 7) naj vec nezgod pri sec nji (40 %) in pri meha nicnem spravilu lesa (15 %). Delež nezgod pri gojitvenih delih ( 12 %) se je v letu 2000 neugodno p oveca l. Najpogostejši viri nezgod so še vedno drevesni deli ( 45 %) ter tla in predmeti pri padcih delavcev (30 %). Delovna sredstva so relativno varna (25 % -grafikon 8). Po vrsti poškodb prevladujejo zmeckan ine (54 %), ureznine in zlomi so redki. Naj­pogostejši poškodovani deli telesa so glava, oci, prsti rok in golen (9-12 %) nekoliko bolj na levi strani telesa (grafikona 9, 10). 
Iz zbranih in tako obdelanih podatkov lahko skle­pamo na pravilne nujne varnostne ukrepe za poveca ­nje varnosti dela, pa tudi na primerne smernice za razvoj tehnologije v gozdarstvu. Namen takih razi­skav je pravzaprav le odkrivanje nevarnosti in vzrokov nezgod, da bi delodajalci v gozdarstvu dobili podlage za pravilno ukrepanje v bodoce. 
Viri 
KUMER, P., 1998. Vamost dela v državnih gozdovih Slovenije (Safety on Work in State Forests of Slovenia).-Gozd. v., 56 9, Ljubljana, s. 416-420. 
LIPOGLAVŠEK, M., 1999. Nezgode pri delu gozdarskih dmžb v Sloveniji leta 1997-primerjava s preteklimi obdobji (Work Accidents in Forestry Companies in Slovenia in 1997-Com­parison to the Past Periods).-Gozd. v., 57, 3, s. 115-126. 
U POGLAVŠEK, M., 1999. Safety of Forest Work in the Period ofTransition.-Poster, FAO/ECEIILO Joint committee ... and IUFRO Seminar: »Forest operation of tomorrow«, Pessac, Proceedings, p. ll9-153;AFOCEL; FORWORKNET Update 7, Dec 2000, ILO, p. 8-9. 
LIPOGLAVŠEK, M .. 2000. Nezgode pri delu vecj ih gozdar­skih družb v Sloveniji leta 1999-primerjava z obdobjem 1991-1999 (Work Accidents in Bigger Forestry Companies in Slovenia in 1999 -Comparison to the Period 1991-1999).­Gozd. v .. 58, 1 O. s. 432-438. 
MEDVED, M; 1998, Nezgode in tveganje pri poklicnem in nepoklicnem delu v gozdu (Accidents and Risk at Professi­onal and Nnn-professional Forest Work).-Gozd. V. 56, 9. s. 379-389. 
STAUDT, F. J. 1 LIPOGLAVŠEK, M., 1998. Ergonomic Rese­arch in a Cbanging World.-Seminar on Improving working conditions and increasing productivity in forestry, Banska Stiavnica. Proccedings, p. 276-285. 
GozdV 59 (2001) 10 



Vesti z Zavoda za gozdove Slovenije 
V postopek sprejemanja gozdnogospodarskih nacr­tov spadajo tudi javne razgrnitve in javne obravnave. Javna obravnava gozdnogospodarskega nacrta je zahte­ven stik z javnosljo, ki mora prepreciti ali vsaj zmanjšati možnost konflikta med uporabniki prostora oziroma razlicnimi interesenti pri gospodarjenju in rabi gozdov. Ucinkovita javna obravnava je odvisna od mnogih deja­vnikov: izbire casa, kraja in prostora, obvešcanja jav­nosti, vabil, dobre predstavitve nacrta, vodenja raz­prave in vkljucevanja udeležencev v razpravo. Zavod za gozdove je konec novembra 200 l z lastnimi izvajalci izvedel dve uspešni delavnici za ucinkovito izvedbo javne obravnave. Prva delavnica je bila 27. novembra 2001 v Nazarjih, druga pa 29. novembra 2001 v Pos­tojni. Delavnic so se udeležili vodje odsekov za nacr­tovanje in njihovi pomocniki iz vseh obmocnih enot. 
V mesecu decembru so se zace le javne razgrnitve in obravnave gozdnogospodarskih nac11ov obmocij za obdobje 2001-20 LO. Prvi šti1je nacrti so bili že razgr­njeni v Novem mestu, Kocevju, na Bledu in v Tolminu. Razgrnitve in obravnave ostalih desetih nacrtov bodo v zacetku leta 2002. Podrobnejše informacije o mestu in casu javnih obravnav lahko najdete na domaci spletni strani Zavoda za gozdove Slovenije (http:/www.sigov.si/zgs-sfs). 
V torek, 4. decembra, je bila v Turnišcu na izletniški kmetiji pri Vargovih slovesna podelitev priznanj izbra­nim najbolj skrbnim lastnikom gozda v letu 200 l. Pri­reditve se je udeležilo okrog 60 ljudi iz vse Slovenije. 
Z izbiro in slovesno podelitvijo priznanj najbolj skrbnim lastnikom gozdov je Zavod za gozdove Slo­venije pricel leta 1999. Od takrat vsako leto na vsaki obmocni enoti izberejo po enega lastnika, ki ustreza postavljenim kriterijem za najbolj skrbnega gospoda1ja gozda. S to aktivnostjo želijo na Zavodu za gozdove Slovenije vzpodbuditi lastnike k upoštevanju nace l gozdarske stroke, k rednemu opravljanju gozdnogoji­tven ih in varstvenih del v gozdovih, sprotnemu vzdr­ževanju gozdnih prometnic, upoštevanju vecnamenske vloge gozdov ter k izobraževanju in usposabljanju za delo v gozdu. Biti dober gospodar z gozdom pomeni negovati ga, pa ceprav ne moreš pricakovati od njega takojšnjih ali velikih dobickov. Dober gospodar z gozdom je samoiniciativen, ob njem je gozdar javne gozdarske službe doborodošel svetovalec in pomoc­nik. Izbrani najskrbnejši lastniki imajo nedvomno vse lastnosti dobrih gospodarjev z gozdom in s svojim zgledom vzpodbudno vplivajo tudi na druge lastnike gozdov. 
V letu 2001 so bili kot najbolj skrbni izbrani nasled­nji lastniki gozdov: Srecko Rijavec, (obmocna enota Tolmin),Andrej Lipovec (obmocna enota Bled), Franc Dolinšek (obmocna enota Kranj), lvo Bajde (obmocna enota Ljubljana), Cveto Batista (obmocna enota Pos­tojna), Hubert Kosler (obmocna enota Kocevje), Anton Stariha (obmocna enota Novo mesto), Janez Zakraj­šek (obmocna enota Brežice), Darko Ribic (obmocna enota Celje), Jože Krt (obmocna enota Naza1je), Jože Rošer, (obmocna enota Slovenj Gradec), Ludvik Pavlic (obmocna enota Maribor), Simon Rojc (obmocna enota Sežana). 
Svet Zavoda za gozdove Slovenije je na svoji 13. redni seji dne 14. decembra 2001 sprejel program dela in financni nacrt zavoda za leto 2002. 
Komisija za evropske pešpoti v Sloveniji je imela sejo dne 17. decembra 2002. Obravnavali so opravljeno delo v letu 2001 in program za leto 2002. 
V letu 2001 je komisija uspešno organizirala slo­venski del Evropohoda: Clani PD so pod vodstvom koordinatorjev ZGS obnovili markacije na približno polovici dolžine E6 in E7 v Sloveniji. Na Evropohodu je bilo izvedenih vec kot 30 prireditev. Evropohoda se je udeležilo okrog 3.000 ljudi. Vse 3 osrednje priredi­tve (v Hodošu, na Mackovcu in na mejnem prehodu Radelj) so uspele. Evropohod so intenzivno spremljali državni in lokalni mediji. 
Na zakljucni prireditvi Evropohoda septembra 200 l v Strasbourgu, ki se je je udeležilo vec kot deset tisoc ljudi iz vse Evrope, so sodelovali predstavniki ZGS in predstavnik Planinske zveze Slovenije, U. Vidovic, ki se je udeležil tudi skupšc in e Evropske popotniške zveze na njeni komisiji za pota. Na skupšcini so izvo­lili nove organe zveze in sprejeli evropsko popotni ško listino. 
Program dela komisije za evropske pešpoti v letu 2002: -delna obnova markacij na E7 in E6 v jugozahodnem 
in zahodnem delu Slovenije -izdaja vodnika vsaj za eno evropsko pešpot -organizacija popotniškega s recanj a na gradu Snež­
nik -obvestila za popotnike 
Izvedba programa je seveda odvisna od financnih sredstev, ki jih bo imela komisija na voljo v letu 2002. 
Tone Lesnik 


odmevi 
Ponovno o kontrolni metodi v gozdnogospodarskem nacrtovanju 
Pomisleki na odmev mag. Živana Yese li ca 
Odmev mag. Veselica me v nicemer ni presenetil, p ricakoval sem prav takšno reakcijo. Ne domišljam si, da ga bom s tem odgovorom v karkoli prepri cal. Najina nacina razmišljanja sta si v tem pogledu povsem razlicna. Verjeli ali ne, po svoje sem mu celo hvale­žen, saj sem preprican, da bo polemika pri marsikomu spodbudila zanimanje za zelo aktualno vprašanje goz­dnogospodarskega nacrtovanja v Sloveniji, tem bolj zato, ker prav sedaj poteka strokovna obravnava obmo­cnih gozdnogospodarskih nacrtov. Namen tega ses­tavka je spodbuditi sestavljalce gozdnogospodarskih nacrtov, da bi suvereno razmišljali s svojo glavo in imeli kriticen odnos do kakršnihkoli pravilnikov in navodil. Kot sem že velikokrat omenil, za ustvarjalno delo ni navodil. Dotaknil se bom le nekaterih najbolj t ipi cnih mest v odmevu po naslednjih sklopih: 
l. Ocitno obracanje dejstev 
-V 2. odstavku odmeva na strani 338 je navedeno: »Gašper š i c je glavni del prispevka / .. ./ oprl na nekaj svojih togih predpostavljenih sodb o mode­lih in gozdnogojitvenih ciljih, kot jih opredeljuje Pravilnik.« Gozdnogojitveni cilj je v tem clanku kakor tudi v drugih mojih delih dosledno obravnavan v smislu dinami cne (sistemsko-evolucijske) pred­stave gozda. Drugi del clanka (pog!. 7-8) izhaja iz teoretsko zasnovanega prvega dela, ki je izrazito posvecen fleksibilnosti in adaptivnosti nacrtovanja , znacilnega za kontrolno metodo. Dobronameren bralec tega ne more spregledati in mi naprtiti nekaj, kar je diametralno nasprotje tistega, kar vztrajno zagovarjam. 
-Tretji odstavek na strani 338 glasi: »Celotno razlago neprimernosti sistema uveljav­ljenih modelov in ciljev Gašperšic zasnuje na treh namišljenih predpostavkah: -modeli so tehn icni pojem in (zato?) gozd obrav­
navajo staticno, -staticni so tudi casovno opredeljeni gojitveni cilji, 
-s casovno neopredeljenimi gojitvenimi cilji je mogoc e preverjati uspešnost razvoja gozdov, medtem ko s casovno opredeljenimi to ni mogoce . « 
Pa pojdimo lepo po tem vrstnem redu: 
-Nikjer nisem zapisal, da sem proti pojmu model, ampak nasprotno. Za gozdnogojitveni cilj je v drugi polovici c l anka kar 9-krat uporabljen pojem model. Ja, kaj pa naj bi drugega bil kot miselno zasnovan in nato tudi zapisan model za obliko­vanje gozda. 
-V daljno in nepredvidljivo prihodnost postavljen cilj je nujno s tati cne narave. Cilja, kije izoliran od razvoja gozda, družbenega okolja, našega znanja in novih spoznanj v stalnem procesu ucenja v dialogu z gozdom in družbenim okoljem, pac ne moremo razumeti drugace kot staticne ga in celo nesmisel­nega. To dejstvo je v clanku tudi teoretsko dovolj utemeljeno z alternativnim pojmom v obliki adap­tivnega (prehodnega, spremenljivega, razvoju pri­mernega) gozdnogojitvenega cilja kot realnega modela za oblikovanje gozdov danes in tukaj. 
-V prvem odstavku v desnem stolpcu na strani 267 mojega c l anka je jasno zapisano: »Gozdnogoji­tveni cilj, ceprav adaptiven (preboden), nam omo­goca presojo premikov v razvoju gozdov / .. ./ v ciljno smer in s tem oceno uspešnosti preteklega gospodarjenja z gozdovi ob obnovah nacrtov.« To so bila izhodišca, s katerimi se je mag. Veselic lotil mojega cl anka. Vso presojo in komentar pre­pu šcam bralcu. 
-V l. odstavku na strani 338 in v 2. odstavku v desnem stolpcu na strani 339 je uporabljena misel, da zagovarjam uporabo >>v preteklosti uveljavlje­nih gozdnogojitvenih ciljev«, kar ocitno deluje sla­bšalno. V poglavju 6, 7 in zlasti 8 mojega clanka je povsem jasno razvidno, da gre za aktualen (realen), tj. temeljito preverjen ali pa nov (adaptiran) goz­dnogojitveni cilj. 

2. Nespoštovanje argumentov onemogoca resen strokovni dialog 
-Gozdnogojitveni cilj je izrazito razvojna kategorija (model za oblikovanje gozda), zato ga ne moremo pojmovati neodvisno od sprememb, ki jih pri­naša cas v razvoj gozda, družbenega okolja in v naša spoznanja. Je pri pomocek našega aktivnega odnosa do prihodnosti in reševanja problemov raz­voja gozdov, ki je permanentna naloga. V daljno in nepredvidljivo prihodnost staticno (izolirano) lociran in hkrati za vse lastniške kate­gorije enoten gozdnogojitveni cilj (Pravilnik) je, 

S t-l. v • 
v 


e...a lSCa Hl 


gledano s sistemsko-razvojnega vidika absurd. 
-Naloga gozdnogospodarskega nacrtovanja je ned­vomno organizacija akcije (gospodarjenja) v seda­njosti. Cim zapišemo cilj, ki >maj bi bil dosežen« v neki zelo odmaknjeni in zato zanesljivo nepred­vidljivi prihodnosti, smo ob nujno potreben pri­pomocek za realno oblikovanje gozda sedaj in v neposredni (predvidljivi) prihodnosti. Preprosto, tako razumljen in posledicno tudi tako oblikovan cilj ne more biti model za delo danes in tukaj. Realnost gozdnogojitvenega cilja mora biti oprta na zelo konkretna merila. Ponovno poudarjam: Vprašati se moramo, ali smo ustrezno cilju v stanju oblikovati in vzdrževati sestoje v vzgojno in negovalno obcutljivi mladostni in srednje­dobni fazi (po drevesni sestavi in nacinu meša­nja, kakovosti, odpornosti). To je kriterij, mimo katerega ne moremo. 
-Kljub jasnemu dokazu, da je za (pogojno receno) »realizacijo« tudi manj zahtevnih ciljnih stanj (po drevesni sestavi, nacinu mešanja, sestojni zgradbi, kakovosti ... ) v gospodarskem razredu v nacelu potreben cas v dolžini celotnega obrata, in to ob pogoju, da se bo narava gozda »obnašala« po naših predstavah in kjer materialna sredstva niso pro­blem, se vztraja pri absurdni in naravnost smešni zahtevi dolocitve casa, v katerem naj bi bil cilj dosežen (Pravilnik). V takšnih razmerah je težnja po realizaciji cilja povsem nesmiselna. Ob tem dejstvu se postavimo v cuden položaj tistega, ki mora po pravilniku zapisati cas v katerem bo ta cilj dosežen. Ne dvomim, da ga bo kar mimogrede zapisal in si o tej zahtevi mislil svoje. 
-Postaja vedno bolj ocitno, da so se protagonisti te miselnosti znašli v slepi ulici, prostora za verbalno izmikanje je cedalje manj. To se pozna tudi avtorju odmeva na moj clanek. V tem pogledu je poucen naslednji tekst iz l. odstavka na strani 340 odmeva na moj clanek: »Ponekod bo pac približevanje ciljni podobi gozda (upoštevajoc gozdove razlicnih lastništev) ugo­dnejše, drugod manj ugodno. Optimalen model gozda in (bolj neposredno) gozdnogojitveni cilj sta ustrezno vodilo za delo z gozdom na danem rastišcu v gozdovih vseh oblik lastništva, ce smo seveda priprav li eni tudi casovno opredeli ene goz­dnogoiitvene cilje razumeti dinamicno (podcrtal avtor pomislekov)«. 
Tak nacin razmišljanja (pravzaprav izmikanja dej­stvom) pa že spominja na znani srbski rek »Okroglo pa na Coške«, zato si je treba to situacijo natancno pogledati in si marsikaj razložiti. Pod manj ugodnimi ali celo slabimi razmerami za uresnicevanje ciljev si navadno predstavljamo razmere v zasebnem sektorju, zlasti v kategoriji zelo razdrobljene posesti s parcelnim gospodarjenjem, ki predstavlja dobro polovico vseh slovenskih gozdov. Pod manj ugodnimi razmerami tu niso mišljene le materialne možnosti, ampak naj­prej gojitvene-tehnicni in obratovno-tehnicni pogoji, ki izhajajo iz parcelnega nacina gospodarjenja in s soci­alno strukturo gozdnih posestnikov pogoj enega nacina rabe teh gozdov. 
Tam, kjer gre za opisane manj ugodne oziroma za slabe razmere, se nekim enotnim in zahtevnejšim (skupnim) ciljem preprosto ne moremo >>približevati«. Razvoj sestoj ev gre svojo pot naprej. Za nami (za našim gospodarjenjem v takih slabih razmerah) nujno osta­jajo v celoti slabše oblikovani in negovani mladi in srednjedobni sestoji z vsemi posledicami na drevesni sestavi, nacinu mešanja, kakovosti, sestojni zgradbi, odpornosti in še cem kot priznanih kriterijih cilj nega stanja. Torej, tu se ne »približujemo« zahtevnejšemu skupnemu gozdnogojitvenemu cilju, ga ne »realizi­ramo«. Za v takih pogojih nujno slabše oblikovane mlajše in srednjedobne sestoje se potencialna možnost za zahtevnejši cilj (ob spremenjenih pogojih) ponudi šele v naslednjem obratu. Kakorkoli obracamo, se nam že iz elementarne narave procesa ravnanja oziroma gospodarjenja z gozdovi naravnost vsiljuje rešitev v obliki realnih adaptivnih gozdnogojitvenih ciljev, locenih po tipicnih kategorijah lastništva. 
3. Loceno nacrtovanje razvoja gozdov po tipicnih kategorijah lastništva 
To je kapitalne vprašanje. Posestne kategorije moramo v celotnem procesu nacrtovanja zelo resno upoštevati, saj gre vendar za zelo razlicne razvojne pro­bleme in razlicne ter zelo specificne razvojne mož­nosti. Skupna obravnava vseh gozdov pri nacrtova­nju, kot jo uveljavlja Pravilnik, je naravnost nojevska poteza. Mislim, daje nujno posebej obravnavati: drža­vno posest, zelo razdrobljeno zasebno posest, povr­šinsko zaokroženo zasebno posest v obliki celkov in veliko zasebno posest ter posest drugih pravnih oseb. Gledano z vidika nacrtovanja razvoja gozdov se stvari le navidezno komplicirajo. Zaokrožena posest višin­skih kmetij predstavlja v obmocjih vecinoma specificne gospodarske razrede. Vecja zasebna posest je zastopana le v nekaterih obmocjih in v celoti (v Sloveniji) ne predstavlja pomembnega deleža. Gospodarske enote pa so postale po denacionalizaciji lastniško bistveno 
GozdV 59 {2001) 10 



bolj homogene, zato v tem pogledu ne bo posebnega 
Avtor odmeva se ne drži vsebine clanka 
nanaša i zkljucno na kontrolno metodo in na pojmovanje gozdnogoj itvenih ciljev v njenem okviru. Avtor odmeva zahaja na številna druga podrocja in tu i šce možnosti za nizke diskvalifikacije nasprotnika. Najbolj tipicna je v l. odstavku v levem stolpcu na strani 339: "Hm, kako se že presodi, ali so razvojne faze vsaj okviino v ravnotežju?" S tem nas hoce najbrž poduciti, kako se tu ravna pri diagnostici­ranju stanja gozdov v pogledu trajnosti, kot da se tega lotevamo prvic. 
S. Zakljucek 
Odmev na moj clanek zakljuci mag. Vesel ic v svojem znaci lnem stilu. S Pravilnikom zasnovan kon­cepi n acrtovanja primerja z ladjo, ki ocitno uspešno pluje, mene pa vidi v vlogi nekoga, ki ji grozi s poto­pitvijo. Ce se lahko zanesem na javna obcila (Delo), šteje mag. Veseli c ta koncept za izjemno posodobitev gozdnogospodarskega nac1tovauja v Sloveniji. Menda so bili o tem v posebnem pismu posebej seznanjeni celo nekateri ministri. Ce lahko uporabim ponujeno prispodobo v obliki ladje, lahko zagotovim, da jo ne bom torpediral, saj kot upokojenec nimam niti najma­njše možnosti za tak podvig. Naj ladja v veselje nje­nemu kapitanu mimo pluje. Mislim pa (to mi je najbrž dovoljeno), da bi se moral kdo, ki se na pristojnem ministrstvu cuti kaj odgovornega za to podrocj e, pa vendarle zanimati, ali je z »navigacijo ladje« pa tudi z njenim kapitanom res vse v najlepšem redu, saj je znano, da na morju ni previdnosti nikoli prevec. 
Franc Gašperšic 

Tt·ajnostno, mnogonamensko in sonaravno gospodarjenje z gozdovi " Sloveniji, od deklaracije do resnicnosti 
Uvod 

C lan ek dr. Gašperš ica v Gozdarskem vestniku, št. 5-6/200 l, pod naslovom Ponovno o kontrolni metodi v gozdnogospodarskem nac1tovanjuje bil ocitno samo prva bitka križarske vojne proti prenovljenemu goz­dnogospodarskemu nac 1tovanju, kateremu je podlaga Pravilnik o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih nacrtih iz leta 1998 (v nadaljevanju Pravilnik 1998) in katerega uspešno izvaja Zavod za gozdove Slovenije (v nadaljevanju ZGS). Upanje, da sem s spravljivim prispevkom v Gozdarskemu vestniku, št. 7-8/2001, pojasnil nekatera vprašanja v zvezi s Pravilnikom, je bilo po pricakovanju jalovo. S cl ankom Trajnostno, mnogonamensko in sonaravno gospodarjenje z goz­dovi v Sloveniji, od deklaracije do resnicnosti avtmji prof dr. Gašperš ic, prof dr. Winkler, prof dr. Kotar in doc. dr. Bonc ina z nekorektnim pisanjem, v katerem ne manjka zavajanj in žaljivih diskvalifikacij, nadaljujejo s poskusom razvrednotenja Pravilnika 1998, njegovih izdelovalcev ter sedanjega dela na podrocj u gozdno­gospodarskega nacrtovanja pri nas. 
Ocitno avtorji s clankom niso imeli le namena opo­zarjati na spregledane vsebine Pravilnika 1998 in aktu­alnega gozdnogospodarskega nacrtovanj a. To je najbolj razvidno pri obravnavi vec vsebin, ki zaradi že splo­šne osvojenosti v stroki in zmanjšanja že tako precej obsežnega Pravilnika 1998 v pravilniku niso podrobneje razclenjene, pac pa so razclenjene v vzorcu zgradbe gozdnogospodarskih n acrto v GGE, izdelanem v ZGS že v letu 1998, in v vzorcu zgradbe obmocnih nacrtov, izdelan em v letu 2000, ter so že striktno navzoce v pri­bližno 70 gozdnogospodarskih nacrtih GGE in v osnut­kih vseh obmocnih nacrtov 200 l-20 1 O, ki so doslej izdelani skladno s Pravilnikom 1998. Namesto da bi avtorj i v navedenih primerih, ko oc itno ne gre za spre­gledane vsebine, preprosto navedli, da so dane vse­bine tako pomembne, da bi jih bilo vendarle prlinerno zapisati tudi v pravilnik, ce so že takega mnenja, so si dali duška z diskvalifikacijami, ceš da se izdelovalci Pravilnika 1998 ocitno ne zavedajo, kaj vse spada med te vsebine, kako bo takšno nacrtovanje kos zahtevnim nalogam ipd. 
Vecjo podrobnost Pravilnika 1998 avtorji veckrat ome1~aj o kot nepotrebno in celo škodljivo, v nekaj primerih, kjer je iz že pojasnjenih razlogov dolocena vsebina v Pravilniku 1998 v prime1javi s Pravilnikom o n aci nu izdelave gozdnogospodarskih nacrtov in o evidenci njihovega izvrševanja iz leta 1987 (v nadalje­vanju Pravilnik 1987) opredelj ena nekoliko bolj skopo, pa na široko in nekorektno razlagajo o manjkajocih vsebinah Pravilnika 1998 v primeijavi s Pravilnikom 1987. 
GozdV 59 (2001) 10 


Ob tem moramo poudariti, da gozdnogospodarsko 2 Obravnava ocitkov aktualnemu pravilniku 
nacrtovanje, kot ga je uveljavil Pravilnik 1998, v vse­binskem smislu ne prinaša zelo velikih sprememb v gozdnogospodarsko nacrtovanje in zagotavlja tudi kon­tinuiteto dosedanjih nacrtov in podatkov o gozdovih (velika sprememba npr. bi bila zmanjšanje števila ravni nacrtovanja). Precej novosti je Pravilnik 1998 prinesel zlasti na podrocju tehnologije zbiranja podatkov, na katerem je rešil pretekle nedorecenosti in zmedo ter odprl pot sodobnemu obravnavanju gozdov in goz­dnega prostora. Seveda se v slednje, tehnološke rešitve avtorji v clanku niso spušcali, ker bi morali konkretne rešitve ovreci s konkretnimi merili in bi na tem podro­cju malce težko za vzor postavljali Pravilnik 1987. Raje so se lotili nacina opredelitev ciljev in usmeritev, nacina analiziranja preteklega gospodarjenja, nacina preveritve trajnosti ipd., kjer so nekoliko razlicna sub­jektivna videnja vedno mogoca, drugacne, ceprav teo­reticno in prakticno prav tako ustrezne rešitve, pa je manj pozornemu bralcu lažje prikazati kot napacne. 
Rešitve, zapisane v Pravilniku 1998, gotovo niso edine možne, so pa pripravljene na podlagi poznavanja potrebnih teoreticnih osnov in bogatih izkušenj števil­nih izdelovalcev gozdnogospodarskih nacrtov. Pri tako zahtevnem in obsežnem aktu, katje pravilnik, ki doloca gozdnogospodarske in gozdnogojitvene nacrte, in pri toliko novostih in novih dolocbah, kot jih Pravilnik 1998 prinaša glede na predhodni pravilnik (brez tabel je Pravilnik 1987 v Uradnem listu obsegal 6 strani, Pravilnik 1998 pa 17 strani), je gotovo mogoce najti posamezne dikcije, kijih je mogoce izboljšati oziroma dopolniti. Kljub takšnim pomanjkljivostim in koristnim manjšim dopolnitvam, ki so se pokazale skozi triletno delo pri izdelavi gozdnogospodarskih nacrtov, sem pre­prican, da je Pravilnik 1998 pomemben prispevek k razvoju gozdnogospodarskega nacrtovanja pri nas in zelo solidna podlaga sodobni izdelavi gozdnogospo­darskih nacrtov. Ker zagotavlja informacijsko pove­zanost gozdnogospodarskega in gozdnogojitvenega nacrtovanja, paje tudi primerna podlaga kakovostni in mcionalni izdelavi gozdnogojitvenih no crtov. 
Ceprav je bila izdelava Pravilnika 1998 timsko delo, kot je timsko tudi njegovo izvajanje, se cutim osebno odgovornega in poklicanega, da odgovorim na ocitke obojega. Zaradi obrambe strokovne resnice in nadalj­njega pozitivnega razvoja gozdnogospodarskega nacr­tovanja pri nas, pa tudi zaradi izboljšanja higiene stro­kovne obmvnave odprtih ali zonimivih strokovnih vpra­šanj, do katerih imajo strokovnjaki razlicne poglede, bom v prispevku tudi razgalil vsaj najizrazitejša zava­janja in tudi neresnice v prispevku štirih avtorjev. 
Gozd V 59 (2001) 1 O 
2.1 Ali naj pravilnik opredeli predvsem strukturo procesa odlocanja ali vsebino nacrtov 
Ceprav je odgovor vsekakor lahko subjektiven, avtorji zelo avtoritativno poucujejo menda nevedne sestavlja lce Pravilnika 1998, da »mora pravilnik opre­deliti temeljno stmkturo procesa odlocanja (nacrtovati pomeni namrec odlocati) pri obnovi gozdnogospodar­skih nacttov, ne pa oblikovno strukturo vsebine (zapi­sov) nacrtov«. 
Da malce cudno stališce ni edino možno, podkre­pimo z dikcij o 16. clena Zakona o gozdovih, ki menda ni nakljucna, po formalni plati pa je omenjeni clen sestavljalcem Pravilnika 1998 celo nalagal, kako obli­kovati pravilnik glede na obravnavano vprašanje. 
16. clen Zakona o gozdovih 
»MinisteJ; pristojen za gozdarstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje in prostOJ; in minis­trom, pristojnim za varstvo naravne in kulturne dedi­šcine, preduiše vsebino nacrtov za gospodaJjenje z goz­dovi, roke in podrobnejši postopek sprejemanja splo­šnih delov gozdnogospodarskih nacrtov ter nacin spre­mljanja njihovega izvajanja.« 
Nadaljnji komentar ni potreben. Ocitki in diskvali­fikacijski nauki so ocitno neosnovani. 
2.2 O nujnosti podrobnejše diferenciranosti gozdnogospodarskih ciljev in o nacinu obrav­navanja funkcij gozdov v nacrtih 
Vprašanje potrebnosti diferenciranja ciljev je bilo delno obravnavano tudi že v uvodu omenjenem clanku dr. Gašperšica, tokrat se torej razprava o njem poglab­lja. 

V prispevku štirih avtorjev je zapisano: >>Raznoli­kosti znotraj gozdnogospodarskih obmocij se moramo lotiti že na ravni gozdnogospodarskih ciljev. Diferen­ciacija pomeni iskanje specificnih razvojnih poti za gospodarjenje z gozdovi.« Ravno v odstavku, ki obrav­nava funkcije gozdov, je misel še enkrat poudarjena: »Vsaka ciljna kombinacija s specificno hierarhijo ciljev zahteva temu prilagojeno gospodarjenje, tj. specificen sistem gozdnogospodarskih ukrepov.« 
Nedvomno so nam na primer v gospodarski enoti (v nadoljevanju GGE) pogosti cilji gospodatjenja z gozdovi ohranitev gozdov, dvig njihove lesne zaloge in tekocega prirastka, krepitev dolocenih funkcij gozdov ipd. Vendar je mogoce vse te cilje, upoštevajoc pes­trost razmer v GGE, zapisati v en (splošen) cilj, ki je temeljno vodilo vsem usmeritvam in ukrepom v GGE, upoštevajoc v konkretnih razmerah te razmere, potrebe in možnosti. Želja po tolikšni diferenciranosti ciljev, da bi imeli za vsak primer spec in c nib razmer v GGE opredeljen specificen gozdnogospodarski cilj, bi nas lahko p1ipeljala v situacijo nepreglednega sistema goz­dnogospodarskih ciljev oziroma celo sistema hierarhij ciljev. 


Pri opredelitvi ciljev v GGE bi bilo treba upoštevati vsaj naslednje parametre: -obliko lastništva: praviloma jih je v GGE vec, zase­
bne gozdove pa bi bilo umestno po velikosti in dru­
gih znacilnostih posesti (npr. razpoložljiva delovna 
sila, odvisnost od dohodka iz gozda idr.) v vecini 
primerov deliti še v nekaj kategorij; -rastišcne razmere; -funkcije gozdov: teh je praviloma veliko in zahtevajo zelo razlicne usmeritve in ukrepe; -krajine: že GGE praviloma ne pripada samo enemu 
tipu krajine, gozdnogospodarsko obmocje (v nada­
ljevanju GGO) vselej zajema vec tipov krajin. 
Ker dosledna opredelitev ciljev ni cilj nacrtovanj a, ampak so cilji samo sredstvo za boljše delo, s katerim si ne gre nagajati, ampak pomagati, je torej potrebno zadeve poenostaviti. Stopnja poenostavitve je stvar subjektivne presoje. Enoten sistem ciljev nas pri kon­kretnem delu tudi v zasebnih gozdovih ne pusti neo­rientirane. Ce je do l ocen lastnik gozda s posestjo Je nekaj hektarov pripravljen vemo slediti strokovnim rešitvam, smo dolžni to kar najbolj izkoristiti. 
Ravno ukrepi za krepitev posameznih funkcij goz­dov oziroma nacini upoštevanja posameznih funkcij gozdov pri izvajanju gozdnogojitvenih ukrepov so tako pestri, da bi bilo povsem neracionalno uveljavljati dolo­citev vseh teh ukrepov striktno prek primerne hierar­hije ciljev. Razen v ekstremnih primerih (varovalni gozdovi, nekateri gozdovi s posebnim namenom) je mogoce gozdnogojitveni ukrep prilagoditi navzocnosti poudarjenih funkcij neposredno pri nacrtovanju goz­dnogojitvenih ukrepov v detajlu brez pretirane nad­gradnje ciljev. Ob obravnavanju gozda v konkretni funkcijski enoti pac pogledamo, katere funkcije so na njenem obmocju poudarjene in kaj bi bilo v zvezi z njihovo krepitvijo ustrezno opraviti. Navedeno se v konkretnem okviru pac upošteva v okviru možnosti. Tako je ohranjena preglednost na tem zelo pestrem podrocju. Zato smo tudi menili, daje v nacrtu primerno funkcije gozdov obravnavati na enem mestu, pregledno in celovito, od stanja do ukrepov. 
Prav na podrocju zagotavljanja mnogonamenskosti smo v zadnjih nekaj letih v slovenskem gozdarstvu napravili pomemben razvojni korak, tudi po zaslugi Pravilnika 1998, ki je podrocje funkcij gozdov podro­bneje opredelil. V preteklosti so bile funkcije gozdov pomanjkljivo in pd Sloveniji povsem neenotno opre­deljene tudi zato, ker s strani omenjanih avtorjev zelo cislan i Pravilnik 1987 razen deklarativne navedbe v 
26. clenu, da vkljucuje prikaz stanja tudi »predstavi­tev potreb po splošno koristnih funkcijah gozdov«, na podrocju valorizacije gozdnega prostora ni prinesel nobenih konkretnejših dolocb, ki bi bile podlaga že tedaj nujno potrebnemu razvojnemu koraku na tem podrocju. V letih 1998-2000 je ZGS do locbe Pravilnika 1998 tudi že uspešno prenesel v prakso, saj so za ves gozdni prostor Slovenije pripravljene podrobne ka11e funkcij gozdov, z utemeljitvami njihove opredelitve in navedenimi bistvenimi potrebnimi ukrepi za vsako funkcijsko enoto (približno 40.000 v vsej Sloveniji). Izdelane vsebine smo posredovali Ministrstvu za okolje in prostor, ki jih upošteva pri izdelavi dol go rocnega prostorskega plana Slovenije, sproti pa jih posreduj emo tudi naravovarstvenim organizacijam in lokalnim sku­pnostim, da jih lahko upoštevajo pri svojem delu in planiranju na svojih obmocjih. V dialogu z navede­nimi institucijami in na osnovi novih spoznanj in analiz bomo (ob izdelavi gozdnogospodarskih nacrtov GGE) obsežno in zahtevno gradivo v prihodnje dopolnjevali in ažurirali. Po kriterijih Pravilnika 1998 je gozdni prostor tudi clenjen v vec kraj inskih tipov, kar omogoca gospodarjenje z gozdovi in tudi usmeritve za skupine drevja in posamezno drevje zunaj gozda obravnavati na kakovostno višji, krajinski ravni. 
Kakovostne strokovne podlage so nujen pogoj za napredek na podrocju vecnamenskega gospodarjenja z gozdovi. Vec kot je slovensko gozdarstvo na fonnalni in operativni ravni v preteklih nekaj letih pridobilo na tem podrocju, bi bilo težko pricakovati . Zato je trditev avtorjev v kontekstu Pravilnika 1998 in prakse goz­dnogospodarskega n acrtovanja, da gre pri vkljuceva­nju vecnamens kosti v celoten proces gozdnogospo­darskega nacrtovanja »za kvalitetno novo vsebino v procesu nacrtovanja gospodarjenja z gozdovi, ki se še vedno s težavo uveljavlja,« zlonamerna in v resnicnem razvoju dogodkov danes nima prave podlage. Stvari na tem podrocju so se premaknile in se še naprej dobro razvijajo. Menda so tudi že na operativni ravni postale motece za tiste gozdarje, ki v gozdu še vedno vidijo samo lesno njivo. 

~tali8ca · 



Avtorji tudi kar spregledujejo um ešcenost gospo­darjenja z gozdovi v širše vsebinske in pravne okvire, ki tudi dolocajo gospodarjenje z gozdom. Sistem pro­storskega planiranja opredeljuje do l ocene okvire tudi delu z gozdom. Varovalni gozdovi, gozdni rezervati, obm ocja zavarovane narave in vsi gozdovi s posebnim namenom se pri izdelavi gozdnogospodarskih nacrtov pri vzamejo, skupaj z opredeljenimi cilji in usmeritvami za delo s temi gozdovi. Zanje so torej cilji diferenci­rani in jasno opredeljeni že z akti o njihovi razglasitvi. Pomemben del ekstremnih razmer, ki zahtevajo pose­bno opredeljenost ciljev, usmeritev in ukrepov, je na ta naci n v pogledu diferenciranosti ciljev rešen in izvzet iz problematike ciljev za preostale gozdove v GGE oziroma GGO. 
Stvari so danes drugacne kot pred letom 1990 tudi v pogledu nujne participacije lastnikov gozdov in širše javnosti pri odl ocitvah na podrocju gozdnogospodar­skega nacrtovanja. Zato je že Zakon o gozdovih predvi­del javne razgrnitve in javne obravnave osnutkov goz­dnogospodarskih nacrtov. Pri dolocenih , zlasti prostor­skih opredelitvah v gozdnogospodarskih nacrtih pa tudi to še ni dovolj. Nekatere opredelitve pa c zahtevajo širšo overitev. ln tu niso dovolj niti javne razgrnitve in obrav­nave osnutkov gozdnogospodarskih n acrtov niti nmenja lokalnih skupnosti in naravovarstvenih organizacij (pri n acrtih GGE) oziroma soglasja ministra, pristojnega za okolje (pri nacrtih GGO). Za nekatere opredelitve v gozdnogospodarskih nacrtih je danes pac potrebna širša družbena verifikacija prek n atancno opredeljenega postopka sprejemanja prostorskih planov -državnega prostorskega plana in prostorskih planov obc in, zato mora biti gozdnogospodarsko n acrtovanj e integralno vpeto v sistem prostorskega planiranja. V tem pogledu navedene švicarske ugotovitve in sugestije na njihovi podlagi niso novost. V Sloveniji se je odnos med goz­dnogospodarskim nacrtovanjem in prostorskim plani­ranjem v zadnjih letih precej dorekel. 
Na podlagi gozdnogospodarskih nacrtov in drugih gozdarskih strokovnih podlag pripravljene sektorske strokovne podlage za državni prostorski plan se v okviru postopka izdelave in sprejema državnega prostorskega plana vsestransko strokovno uskladijo in v optimalni meri vgradijo v državni prostorski plan. Nekatere vse­bine v državnem prostorskem planu postanejo obve­zujoce pri izdelavi obci ns kih prostorskih planov. Goz­dnogospodarski nacrti se pri prostorskem planiranju na ravni obcin upoštevajo kot strokovne podlage, sprejet prostorski plan pa je v pogledu opredelitev prihodnje rabe prostora obvezno izhodi šce gozdnogospodarskemu nacrtovanju. Zaradi tesne soodvisnosti gozduogospodar­skih n acrtov in prostorskih planov posveca ZGS izjemno veliko pozornosti sodelovanju pri izdelavi državnega prostorskega plana, ki je pravkar v delu, ter izdelavam oziroma spremembam obcins kih prostorskih planov. Trenutno nam pri tem sodelovanju na ravni obci u zma­njšujejo moc po vsebini preozke obvezne podlage pre­teklega državnega prostorskega plana, pri katerih lahko gozdarstvo uveljavlja moc soglasjedajalca. Po še vedno veljavnem državnem prostorskem planu veljajo za obve­zujoce podlage obcinam pri izdelavi njihovih prostor­skih planov n amrec samo varovalni gozdovi. Glede vseh drugih vsebin lahko podajamo le mnenja, ki pa tudi ne ostajajo prezrta, saj Urad za prostorsko planiranje pri Ministrstvu za okolje in prostor ob pregledu predlo­gov obc inskih prostorskih planov zahteva usklajenost z vsemi sektorji, morebitne neusklajenosti pa skrbno obravnava. Na taka usklajevanja na sedežu urada so vabljeni tudi predstavniki ZGS. Trenutno se trudimo in smo na dobri poti, da se v novem državnem prostorskem planu pridružijo med obvezujoci mi vsebinami varoval­nim gozdovom še gozdni rezervati ter vsi gozdovi s poudarjeno katerokoli od štirih ekoloških funkcij. 
Na podlagi vsega povedanega in tudi nekajletnih izkušenj izdelave gozdnogospodarskih nacrtov po Pra­vilniku 1998 se zdi, da bo na podlagi vsebine 22. in 
37. c len a Pravilnika 1998 prek splošnega cilja gospo­darjenja z gozdovi in ustreznih, v omenjenih c l enih zahtevanih usmeritev mogoce zagotoviti uspešno nacr­tovanje vseh ukrepov v GGO oziroma GGE. 
Naj bo vse povedano tudi odgovor na povsem zava­jajoci ocitek, da v Pravilniku 1998, seveda za razliko od Pravilnika 1987, ni dolocbe o nujnosti medsebojne usklajenosti gojenja in i zkori šc anj a gozdov. (Avtorji seveda ocitek »nadgradijo« z naslednjo mislijo: »Ce manjka taka klj u cn a opredelitev za notranjo ureditev mnogonamenskega gospodarjenja z gozdovi, ki ni kar sama po sebi razumljiva, se lahko vprašamo: Kako bomo sodelovali v procesih prostorskega planiranja, tj. pri reševanju konfliktov pri rabi prostora, ce se še na svojem podrocju ne znamo organizirati, pri odpravi svoj ib notra­njih konfliktov, ki lahko postanejo tudi zunanji?«) 
Naj dodam, da »manj kajoce« opredelitve dovolj opredeli že Zakon o gozdovih v svojem 8. clenu. Tudi ce se zdi avtorjem potrebno dikcij o zakona prepisati v pravilnik (kar ni strokovno) ali jo v pravilniku v cem še nadgraditi, je na podlagi takega mišljenja zapisan navedeni zakljucek nekorekten in žaljiv. Sodelovanje n acrto valcev ZGS v procesu prostorskega planiranja torej poteka zelo plodno, gotovo pa bo moral ZGS tudi na tem podrocju v prihodnje še intenzivirati delo in sodelovanje z nosilci prostorskega planiranja. 


Razumem skrb avtorjev glede te pomembne vse­bine, vendar naj pojasnim, da je bila ob sestavi Pra­vilnika 1998 ta vsebina predvidena v okviru poglavja Oris zakonitosti razvoja gozdov. Pri analizi zakonitosti razvoja gozdov se namrec dokoncno izkristalizirajo temeljni razvojni problemi v obmocju (enako je pred­videno za GGE v nacrtih GOE), ki se v n acrtu tudi obravnavajo. Ce si avtorji to vsebino želijo imeti ekspli­citno zapisano v pravilniku, gre torej spet predvsem za dopolnitev dikcije c lena, saj je v vseh doslej izde­lanih nacrtih GOE in tudi v osnutkih obmocnih nacrtov moc videti podpoglavje s prav to vsebino-v okviru že omenjenega poglavja. Ker se torej v nacrtih temeljni problemi v obmocju oziroma GGE vsekakor obeloda­njeni, je trditev, da »zato ni ustreznega izh odi šca za reševanje obmocnih problemov razvoja gozdov«. ki jo avtorji ponovijo še v zakljuckih, zavajajoca . 
2.4 Presoja trajnosti na ravni GGE 
Navajat.i Žumrov citat iz leta 1948 kot kronski dokaz smiselnosti presoje trajnosti zgolj na ravni GGO, se zdi rahlo neaktualno. Gozdnogospodarska obmocja so bila oblikovana predvsem v funkciji zagotavljanja lesne surovine za tržno zaprta obmocja. Tako je v glav­nem ostalo do leta 1990. Danes so razmere v pogledu zagotavljanja lesne surovine povsem drugacne. Pac pa nas lahko po tem, kako je z zagotovljenostjo trajnosti donosov, ce se tu ustavimo samo ob njej, up raviceno pobara kakšen skrben župan obcin e. Ne morda iz skrbi po oskrbi z lesom velike lesne tovarne v obcini , ker si pac ta les pridobiva na širšem trgu, ampak zaradi številnih manjših porabnikov, ki jim zanesljiva in trajna oskrba z lesom pomeni doloceno varnost. Ob 180 obci­nah v Sloveniji in v prihodnje okrog 240 GOE površina obcine ne presega vec veliko površine GGE. Ceprav se obmocje obcine nikoli ne ujema z obmocj em GGE, pa težnja k c im manjšim nihanjem donosov na ravni GGE v splošnem zagotavlja tudi trajnost donosov na ravni obcin. 
Ceprav je presoja trajnosti donosov na ravni GOO bolj kljucna , presoja trajnosti z navedenega vidika in tudi z vidika zagotavljanja številnih funkcij gozdov na ravni GG E gotovo ni odvec in brez smisla. Izdelovalca nacrta GOE (ponovno) napoti k razmisleku, ali se pri delu z gozdovi GGE v prihodnje res ne bi moglo še kaj storiti za preprec itev velikih nihanj v lesni zalogi oziroma strukturi razvojnih faz, ki zaradi številnih raz­logov, zlasti zagotavljanja vec i11e funkcU gozdov, nikoli niso dobrodošla. Vprašanje je samo, koliko proizvo­dnosti gozda je vredno žrtvovati zaradi zagotavljanja trajnosti donosov na ravni dane GOE. Brez dvoma ne veliko, ce iz obmocnih razmer vidimo (ob izdelavi obmocnega nacrta), daje neugodnost tovrstnih razmer v dani GGE mogoce kompenzirati z ustreznim ukrepa­njem v drugih GOE, manjša žrtev pa je morda vendarle tudi uprav i cena, saj vodi k pestrejšemu in stabilnejšemu gozdu tudi na manjši površini. 
Nenazadnje je potrebno omeniti tudi upravi cen o pri­cakovanje trajnosti donosov (vsaj približno ena komer­nih) tudi s strani (vsaj) vecj ih posestnikov gozdov. Traj­nosti donosov se bo torej odslej potrebno posvetiti na razlicn ih ravneh, tudi nižjih od GOE. Potrebno razume­vanje tega vprašanja je torej dokoncno ušlo iz steklenice okorel ih predstav soci al i sticno razumljen ih gozdnogo­spodarskih obmocij, ceprav tudi sam še vedno vidim presojo trajnosti na ravni GOO kot kljucno. 
Zaradi vsega povedanega menim, da presoja traj­nosti na ravni GGE danes ni povsem brez smisla ali kar »zgrešena«, kot to avtoritativno navajajo avtorji in ob tem vzvišeno zakljucijo, kako »so se sestavljalci pravilnika diagnoze stanja v pogledu trajnosti lotili na nepravem mestu, na nepopoln nacin in brez jasno izra­ženega namena (cilja)«. Kot da sestavljalcem pravil­nika v osnovi ne bi bil poznan namen presoje trajnosti donosov in vseh drugih funkcij ter potrebna vsebina. 
GozdV 59 (2001) 10 


Strinjam pa se, da bi bilo v zvezi s presojo trajnosti primerneje vsebino analiz podrobneje opredeliti pri poglavju za obmocne nacrte in v poglavju za nacrte GOE navesti, da se pri analizi smiselno upošteva vse­bina dolocenega clena v okvim poglaVja o obmocnih nacttih, vendar to vprašanje res ni tako bistveno, kot so se ga avtorji potrudili prikazati. Obstojeca ureditev tega zapisa v Pravilniku 1998 je posledica oblikov­nega vzorca podobnih zapisov pri vseh dmgih vsebinah nacrtov. Strinjam se tudi, da bi bilo zaradi pomembnosti presoje trajnosti vendarle koristno podrobneje razcle­niti v 36. oziroma 21. clenu Pravilnika 1998 zahtevano vsebino nacrtov, kot je to vsebovano v 18. clenu Pravil­nika 1987. Tudi ta tematika je sicer, celo podrobneje kot v Pravilniku 1987, opredeljena v vzorcih gozdnogo­spodarskih nacrtov in seveda v nacttih samih, v okviru že omenjenega poglavja Oris zakonitosti gozdov, v pri­meru obmocnih nacrtov v poglavju 5.2 Presoja stanja in razvoja gozdov v pogledu h·ajnosti, tako da vsekakor ne gre za spre gledano vsebino. 
2.5 Pomanjkljivo o razvoju prilagojenih tehnologij pri pridobivanju lesa 
Avtorji ocitajo, da so za razvoj zelo pestrim okoli­šcinam prilagojene tehnologije pri pridobivanju lesa s Pravilnikom 1998 predvidene le splošne usmeritve, medtem ko je Pravilnik 1987 za obmocni nacrt v 20. clenu predvidel v integralno celoto usklajen nactt raz­voja te dejavnosti. Seveda sledi kup naukov in navedb hudih posledic pomanjkljive opredelitve Pravilnika 1998 na tem podrocju za skladen in uspešen razvoj mnogonamenskega gospodarjenja z gozdovi. 
Pa si oglejmo veliko vsebinsko razliko med obema pravilnikoma na tem podrocju in carobno dikcij o Pra­vilnika 1987, ki naj bi v nasprotju s Pravilnikom 1998 zagotavljala uspešen razvoj slovenskega gozdarstva na podrocju prilagojenih tehnologij. 
Pravilnik 1998, za obmocni nacrt: 
16. clen-Splošni opis GGO: »Splošni opis GGO vsebuje: -odprtost gozdov z gozdnimi prometnicami in raz­
mere za pridobivanje lesa, ki se pdkažejo na pregledni karti in v tabeli SPR.« 
22. clen-Dolocitev ciljev, usmeritev in uf..Tepov: 
»Skladno s splošnim ci/jem gospodmjenja z gozdovi oziroma s funkcijami gozdov v GGO se dolocijo splošne usmeritve gospodmjenja z gozdovi v GGO, ki zajemajo zlasti: 
-tehnologijo pridobivanja lesa in gradnje gozdnih prometnic.« 
(Opomba: podcrtal avtor) Pravilnik 1987, za obmocni nacrt: 
20. clen-Opisni del gozdnogospodarskega nacrta: 

»ObHkovanje ciljev, smernic in programov ukre­pov za posamezne dejavnosti gospodmjenja z gozdovi zajema: 
-razvoj tehnologije z omejitvami uporabe zaradi kvarnih vplivov na okolje.« 
Na ravni nacrtov GOE je ob nekoliko spremenje­nih dikcijah odnos med primerjanima pravilnikoma podoben. Kaj je med dikcijama primerjanih pravilnikov tista velika razlika, ki dela Pravilnik 1998 na podrocju usmerjanja razvoja tehnologij neuporaben, saj se z njim ne zagotavlja uspešnega razvoja mnogonamenskega gospodarjenja z gozdovi, medtem ko je Pravilnik 1987 na tem podrocju predvidel vse potrebno, naj presodi bralec sam. Osebno menim, da gre v tem primeru za povsem nepotreben in nebistven ocitek in ociten primer zavestnega zavajanja bralca. 
Ob tem naj ravno v zvezi z obravnavanim podro­cjem navedem, da so po Pravilniku 1987 obrazci za vpis podatkov in šifrant za izdelavo nacrtov GOE sicer predvideli zbiranje nekaterih podatkov s podrocja teh­nologije, ki so pomembni za presojo stanja in razvoja na podrocju prilagojenih tehnologij in gradnje promet­nic, medtem ko v izpisnih tabelah, ki so sestavni del gozdnogospodarskih nacrtov, sploh ni bilo mbrik za njihov izpis, zato jih tndi racunalniški programi niso obravnavali in se v nacrtih ti podatki sploh niso prika­zovali. Nekateri nacrtovalci so zato, ker pac Pravilnik 1987 teh podatkov ni zahteval, tudi nehali zbirati te podatke. Kako je ob tem dejstvu Pravilnik 1987 za obdobje, za katerega je veljal, zagotavljal pozitiven razvoj prilagojenih tehnologij ter »skladen in hkrati uspešen razvoj mnogonamenskega gospodarjenja z gozdovi«, bodo morda zmogli pojasniti avtorji. 
ZGS je nesprejemljivo vrzel manjkajocih podatkov že zapolnil, potrebne pa bodo še nekatere preveritve preteklih baz podatkov. 
2.6 Analiza preteklega gospodarjenja z gozdovi za potrebe obmocnega nacrta naj ne bi vkljuce­vala kriticne ocene medsebojne usklajenosti celotnega sistema gozdnogospodarskih ukrepov (dejavnosti) 
Trditev preprosto ne drži, ker to doloca za raven GOE 2. odstavek 35. clena, ki ga avtmji sicer nekako omenjajo, ker pac obstaja, poskušajo pa mu naprtiti ocitek, da ena od štirih alinei ni cisto jasna in dovolj opredeljena. Za potrebe obmocnega nact1a 20. clen doloca, da se analiza opravi skladno z vsebino 35. clena 

evi 

oziroma z njenim smiseln im upoštevanjem. Pa to >>smi­selno upoštevanje« avtmji spet nesmiselno prezrejo in ugotovijo, da pristopa že ne moreta biti »povsem enaka« za potrebe nacrta GOE in obmoc n ega nacrta. Spet zavestno zavajanje bralca. 
V osnutkih obmocnih nacrtov je ta vsebina obravna­vana v poglavju 4.2.6 Celovita ocena doseganja postav­ljenih ciljev. 
V primerjavi z JI alineami, ki v Pravilniku 1998 opredeljujejo vsebino analize preteklega gospodarjenja v GGE in GOO za preteklo ureditveno obdobje, sta v Pravilniku 1987 clena, ki dolocata tovrstno analizo za potrebe nacrta GGE in obmocnega nacrta, zelo skopa, s samo po tremi alineami, ki so za nacrt GOE in GOO povsem enake, in sicer: 
>>Analiza preteklega gospodarjeJ?ja zajema presojo: 
-gospodarjenja v preteklem desetletju, 
-ueinkov gospodmjenja v preteklem obdobju, 
-ciljev, smernic in ukrepov, postavljenih za preteklo 
desetletje, in analizo razvoja gozda in gozdnih 
fondov za daljše preteklo obdobje.« 
Pri c l enu, ki govori o nacrtu GOE, sledi samo še navedba, da se podrobnejšo analizo izvede po homo­genih stratumih gospodarskih razredov, pri cemer se upošteva ucinke gospodarjenja v osnovnih ureditvenih enotah glede na lastništvo. 
To je seveda edina logicna pot te analize, zato ni razumljivo, zakaj avtmje tako moti odsotnost opisa postopka v Pravilniku 1998. Tudi analizo preteklega gospodarjenja na obmocni ravni je potrebno izvesti na ravni gospodarskih razredov ter izvedena dela analizi­rati po oblikah lastništva. Tako je tudi narejeno v vseh že izdelanih nact1ih . 
Trditev avtmjev, da s Pravilnikom 1998 ni predvi­deno analiziranje gospodarjenja z gozdovi po posamez­nih oblikah Lastništva, spet preprosto ne drži. Pravilnik predpisuje dolocitev možnega poseka ter gojitvenih in varstvenih del po oblikah lastništva (pri izdelavi nacrtov GOE opredeljujemo to na ravni sestaja), prav tako pa tudi vodenje evidence izvedenih ukrepov ter analizo izvedenih ukrepov. Zato so tudi povsem odvec oziroma samo v funkciji zavajanja in manipuliranja bralcev neokusne pripombe o »absurdu neupoštevanja lastništva v celotnem vsebinskem delu procesa nacr­tovanja«. 
2.7 V Pravilniku 1998 naj ne bi bilo upoštevanib jasnih dolocil Zakona o gozdovih 
V poglavju 4.3.2 Neupoštevanje jasnih zahtev Zakona o gozdovih avtorji nadaljujejo z neupravice­
nimi in zavajajoc imi ocitki. 
Tako je v prvem odstavku tega poglavja zapisano: »V Pravilniku ( 1998) so sicer omenjeni pojmi: analize preteklega gospodarjenja z gozdovi, razvojne težnje gozdov in podobno, ki v lO. in ll. c lenu Zakona o gozdovih nedvomno zahtevajo dolocen koncept nacr­tovanja. Vendar je iz tega nastal vsebinsko heterogen in nejasen 36. c len z ambicioznim naslovom Oris zako­nitosti razvoja gozdov, ki vkljucuj e vec vsebin .. .. « 
Najprej, v Pravilniku 1998 našteti pojmi niso le omenjeni, ampak podrobno obravnavani. Analiza pre­teklega gospodatjenja z gozdovi nikakor ni kar pome­šana med vsebine 36. clena, ampak je za obdobje pre­teklih deset let za ptimer nacrta GOE podrobno opre­deljena v 35. clenu , kot smo že omenili, znatno podro­bneje kot v Pravilniku 1987. 
Ce vzamemo v obzir analizo razvoja gozdov za daljše preteklo obdobje, moramo ugotoviti, da sta poz­navanje stanja gozdov in trendov razvoja gozdov v preteklosti pomembni informaciji pri poskusu napove­dovanja prihodnjega razvoja gozdov. Tako na primer za vec ino naših jelovo-bukov ih gozdov prav omenjeno (in seveda še kateri dejavnik, npr. vpliv rastlinojede divjadi) napovedujejo nadaljnje zmanjševanje deleža jelke v gozdovih. Taka ugotovitev mora v nas vzpod­buditi razmišljanje, kaj storiti, da tak potek kar najbolj ublažimo. Taka razmišljanja morajo biti v vsakem pri­meru celovita, zato tudi ni nic narobe, ce so tovrstne vsebine obravnavane v istem poglavju. 
Nadalje avtotji ugotavljajo, da bi morale biti takšne analize izvedene po konkretnih gospodarskih razredih. To seveda Pravilnik 1998 zahteva, kar je jasno nave­deno v prvem in drugem odstavku 36. c lena . 
Casovn o opredeljene gozdnogojitvene cilje sem v Gozdarskemu vestniku že pojasniL Pri vseh na tem mestu obravnavanih vsebinah Pravilnika 1998 resnicno ni najti takšne, ki bi bila v nasprotju z Zakonom o goz­dovih. 
2.8 Pravilnik naj bi bil pretirano podroben in vodi v pretirano poenotenje nacrtov 
O tem bi lahko na dolgo razpravljali, saj je stvar subjektivne presoje. Ne da bi se ob tej priložnosti trudili opraviti celovitejšo analizo obeh pravilnikov, pa naj v zvezi s tem oc itkom Pravilniku 1998 opozorirno vsaj na nekaj dejstev. 
Premalo podroben Pravilnik 1987 ocitno ni zago­tavljal takšne c l enitve gozdov in zbiranja podatkov 
o gozdovih, da bi bilo mogoce na ravni Slovenije pri­praviti uporabne seštevke celo temeljnih podatkov o gozdovih. Gospodarski razredi so bili oblikovani po posameznih GOO po razlicn ih kriterij ih (v nekaterih GOO je bilo npr. pri njihovem oblikovanju pomem­bnej še rastišce, drugod so bili pomembnejši sestoji), rasti šca so se povezovala v obmocne gospodarske raz­rede zelo razl icno, tako da ni bilo mogoce napraviti seštevkov niti za najpomembnejše tipe gozdov. 


Pravilnik 1987 je sicer posvetil dopustnim napakam meritev lesnih zalog skoraj 1 O % svojega tekstnega 
., 
dela, zelo podrobno je opredeljeval dopustne intervale tudi po kakovosti rasti šc, zaradi nerešenih vprašanj v zvezi s tehnologijo zbiranja podatkov pa so bili zbrani podatki o lesnih zalogah malo uporabni ua vseh ravneh, od o ddel cne do državne. 
O ftmkcijah gozdov Pravilnik 1987 tudi ni povedal skoraj ni cesar, kar sem že omenil. Karte funkcij, ki so jih gozdna gospodarstva izdelala brez ustreznih enotnih opredelitev in navodil, so bile na ravni Slovenije med obmocj i povsem neusklajene injihje MKGP, namesto da bi mu koristile pri usklajevanju rabe prostora, v interesu gozdarstva raje zadržalo v predalu. 
O podatkih na podrocj u tehnologije pa sem tudi že povedal, da zbiranja in analiz nekaterih pomembnih podatkov Pravilnik 1987 sploh ni zagotovil. 
Pravilnik 1998 zagotavlja zbiranje kakovostnih podatkov o gozdovih, njihove seštevke po smiselnih kategorijah ter kakovostno izdelavo kart funkcij i11 drugih tematskih kart, kijih ni potrebno skrivati v pre­dalih, ampak z njimi aktivno sodelujemo pri urejanju prostora. 
3 Zakljucek 

C lanek štirih profesorjev je, milo receno, nepri me­ren tako po vsebini kot po nac inu zapisanega in je vse­kakor nov prispevek k zmanjšanju ugleda naše fakul­tetne ustanove v gozdarski operativi. Težko pa si je razložiti tudi njegov namen. 
Od vseh vecjih ocitkov Pravilniku 1998 še najbolj razumem zahtevo po diferenciran ih ciljih glede na las­tniške razmere, ceprav sem preprican, da je mogoce solidno usmerjati razvoj gozdov tudi z enotnimi cilji 
( za gozdove vseh lastništev, in da v tem pogledu dosle­dnejša delitev ciljev in vsebine nacrta lahko napravi nacrt nesmotrna zapleten. Vendar so se ob pomem­
[ bnejših vsebinah avtorji pri obravnavi Pravilnika 1998 trudili tudi s podrobnostmi in so z veliko mero subjek­tivnosti prav iskali možne oc itke . Ker je bilo pravih oc itno premalo, so jih (z zavajanjem) tudi na silo skr­pali. Da bi se toliko avtorjev tudi na ta nacin trudilo 
GozdV 59 (2001) 1 O 


Stal1š" 
s pravilnikom ter svoja nmenja o njem in aktualnem gozdnogospodarskem nacrtovanju nemalokrat zabelilo z diskvalifikacijami sestavljalcev pravilnika in celot­nega današnjega nacrtovanj a samo zaradi želje po stro­kovni izpopolnirvi obojega, seveda ne verjamem. O drugih namenih clanka sam ne bom prevec razmišljal, avtorji verjetno vedo zanje. Morda se nekateri prepro­sto ne morejo sprijazniti s posameznimi novimi stro­kovnimi rešitvami in z dejstvom, da izvirajo od ljudi zunaj njihovega dolga leta edino posvecen ega kroga. Ali pa so v ozadju drugi rac uni ? ZGS se nenehno sre­c uje z mnogimi. Vsekakor objavljajo avtorji takšne konstrukcije v zelo neugodnem casu za gozdnogos­podarsko nacrtova nje in celotno gozdarsko stroko pri nas. 
C l ovek se tudi zgrozi, ko vidi cmo na belem zapi­sano, kako nekateri pomembni strokovnjaki zagovar­jajo preteklo stanje na pod rocju gozdnogospodarskega nacrtovanj a in pravilnik, ki gaje podpiral. Torej prepro­sto niso videli in še zdaj ne vidijo niti njunih najvecj ih slabosti, ki sem jih ob koncu nekaj kar mimogrede navedel. Ce ne bi bil posebej izzvan, o preteklem pra­vilniku ne bi pisal negativno, saj tudi pred leti nisem, ko sem predstavil nov pravilnik (GozdV 1/98). Je bil pac izdelek svojega casa nedvomno tudi s posalt1eznimi pozitivnimi rešitvami. 
Razvoj gozdnogospodarskega nacrtovanj a pri nas je v osemdesetih letih (preteklega stoletja) zastal. Nekaj 
o tem sem že napisal (GozdV, 7-8/2001). Prav Pravil­nik 1998 in delo ZGS sta dala gozdnogospodaJskemu nac1tovanj u pri nas nov razvojni polet. 
Gotovo tudi Pravilnik 1998 ni brez pomanjkljivosti, ki jih je z drobnimi dopolnitvami mogoce odpraviti, kot je možno in potrebno še izboljšati tudi delo ZGS na podrocj u gozdnogospodarskega nacrtovanja. Vendar sem preprican , daje Pravilnik 1998 izpolnil pricakova­nja in pomembno prispeval k napredku ne le gozdno­gospodarskega nacrtovanja, ampak tudi drugih dejav­nosti, ki crpajo iz njegove vsebine. Zato je po vsebini in nacin u zelo sporen napad štirih profesorjev nanj in s tem tudi na zavzeto delo strokovnjakov ZGS, ki izde­lujejo gozdnogospodarske nacrte, neumesten, nepro­duktiven in škodljiv, in to ne le za razvoj gozdnogospo­darskega n acrtova nja pri nas, ampak za celoten razvoj gozdarske stroke in usklajenega medinstitucionalnega delovanja gozdarsrva na Slovenskem. 
Živan Veselic 



ain odmevi 
Ris in bovški ovcerejci 
V Gozdarskem vestni 1m št. 7-8/2001 lahko prebe­remo clanek z naslovom »Ris dela škodo bovškim ovcerejcem«. Kot raziskovalec in strokovnjak, ki se ukva!ja s problematiko risa, se z dolocenimi t:rilitvami v omenjenem p1ispevku ne strinjam in mislim, da zaslu­žijo dodatna pojasnila. Bralec, ki nekoliko slabše pozna problematiko, bo lahko med prebiranjem clanka kaj hitro dobil napacno predstavo o življenjskih navadah risa. Zato sem originalni naslov c lanka pomensko nekoliko preoblikoval. 
Avtor opisuje 4 primere škode na drobnici v ogra­jenih pašnikih, v katerih je bilo pokoncana skupaj 22 živali. Po znacilnih poškodbah na kadavrihje bilo nes­porno ugotovljeno, daje povzrocitelj ris. Takoj na tem mestu je potrebno omeniti, da so slovenski risi svoje­vrstna posebnost pri napadih na domaco živino. Kot raziskovalec sem vkljucen v mednarodna združenja strokovnjakov, ki se ukvarjajo s proucevanjem risa. Veckrat sem v takšnih krogih predstavil razmere v populaciji risa pri nas in med drugim tudi škode na domaci živini zaradi risa. ln že kar nekajkrat se mi je zgodilo, da so me strokovnjaki iz dežel, v katerih je ris tudi stalno prisoten (Skandinavija, Švica, Poljska), zacudeno spraševali, ati ris pri nas v enem napadu na živino pokonca tudi vec živali. Evropska literatura in tudi praksa takšnih primerov prakticno ne poznata, medtem ko naj bi naš slovenski ris kar veckrat na leto pokoncal po tri, štiri, celo 12 ovc naenkrat. 
Praviloma namrec ris (tudi v ograjenih pašnikih) pokonca le eno samo žival, izjemoma dve ali celo tri, vec pa prakticno nikoli. Ne trdim, da takšni primeri niso mogoci, vsekakor pa niso pogosti in niso normalen vedenjski vzorec te živalske vrste. 
Pravilna je ugotovitev, da se ris zelo dobro prilagaja na prisotnost cloveka in tudi domac ih psov, a vseeno prisotnost c loveka zanj predstavlja doloceno nevarnost, ki se ji vsekakor skuša izogniti. Za razliko od pokoncane divjadi, si pri pokoncani domaci živali praviloma po teši le najhujšo lakoto, nato pa si poskuša poiskati drug vir l1rane. Od tod tudi izvira zmotno mišljenje, da ris svojo žrtev samo zada vi, izpije kri, nato pa jo pusti. V pri­meru neuspešne ga lova se bo po nekaj dnevih ponovno vmil poiskati star plen, ki ga je med tem lastnik ovac že odstranil, kar pa je pogosto lahko povod, da si ris pos­treže z novo žrtvijo. Trditev je mogoce podkrepiti tudi s prakticnimi izkušnjami pri odlovu risov za teleme­tricne raziskave pri nas in v tujini. Poskus odlova risa na svežem plenu, ki temelji na predpostavki, da se ris vraca k svojemu plenu, je na plenu ilivjadi dva do trikrat uspešnejši kot poskus odlova na plenu domace živine. 
Glede na dejstvo, da se ris relativno dobro in hitro privadi na prisotnost c l oveka samo dnevna kontrola ograjene domace živine za preprecevanje škode ni dovolj. Ri sova vsakdanja aktivnost je najvecja zvecer, ko se zmraci ter zjutraj preden se zdani. Nocno zapira­nje živine v zaprt hlev ima torej z vidika zašcite domace živine svoj smisel, vendar pa tako kot vsi ostali zašcitni ukrepi za preprecevanje škod ni stoodstotno zanesljiv. Enako velja za ograje. Elektricni pastirji so ucinkovita zašcita, pri tem pa je zelo pomembna višina ograje in nac in pletenja. Višina ograje naj vsaj za nekaj deset centimetrov presega veitikalno razdaljo od oci do tal pri odrasli živali (torej vsaj l m do 1,2 m). Ena sama žica elektri cnega pastirja ni dovolj, saj bo ris v tem primeru zelo enostavno zlezel pod njo. Za ucinkovi to zašcito se zato priporoca tri žice, ki so med seboj vsaj mestoma tudi vertikalno povezane. Ris je seveda spo­soben preplezati tudi takšno ograjo, aje škodnih pri­merov vseeno bistveno manj. 
Tudi v ograjenem prostoru ris praviloma pokonca samo eno žrtev. Od vseh treh velikih plenilcev je ris telesno najšibkejši, zato mora svoj plen v naravi zelo pogosto prepustiti telesno mocnejšima medvedu in volku. Njegov plen koristijo tudi lisice, kune, jazbeci in druge živali. Ris svoj plen pogosto zakoplje in tako zmanjša možnost, da bi drug plenilec odkril ostanke plena. Iz istega razloga tudi nima izrazitega nagona, da bi si pri plenu delal zalogo. Zakaj praviloma pokonca eno samo žrtev, obstaja še en razlog. Ris je lovec na zalaz in svoje žrtve ne goni. Ponavadi žrtev pocaka na prehodu ali pa se ji neslišno priplazi in skoci na njo. Ce žrtev ne uspe ujeti v nekaj skokih, lov opusti, saj zaradi majhnega srca ni sposoben dolgoh·ajnega teka. Uspešnejši je pri lovu na posamicne živali, torej smjad, saj se credne živali združujejo ravno zaradi poveceva­nja varnosti pred plenilci. Creda že sama po sebi za risa predstavlja manjšo možnost za uspešen lov. Iz enakih razlogov ris nima posebnega interesa, da bi dirjal za živino v ograji in jo pobijal. 
Drugace pa je s pas jimi vrstami plenilcev, kamor sodita volk, in tudi domaci pes. Volk živi in lovi v krdelu. Poleg tega je njegov nacin lova takšen, da žival goni, pri cemer iz crede skuša izlociti pocasnejše ali šibkejše živali. Vec pokoncanih živali v enem poskusu lova ni nobena redkost. Pri volkovih se prva hranita vodeca samec in samica, vse ostale živali pa po hierarhiji nav­zdol. Vec kot je hrane 11a razpolago, vec živali se bo hranilo. Zato je za volka ali psa dirjanje za živino v ograji 
GozdV 59 (2001) 10 


Stališca · :-­


smiselno. Ceprav ovcerej ci neradi priznajo, je za škopo· na drobnici zelo pogosto kriv potepuški pes ali celo pes lastnika drobnice. Tudi sam imam videopoSJletke, ki so nastali, ko smo raziskovali podoben primer ponavljajo­ci h se škod na ovcah. Kasneje se je izkazalo, da je za množicne poboje ovc kriv lastnikov pes. 
Ne trdim, da takšen vzorec obnašanja, v katerem ris pokonca po vec ovc naenkrat, ni možen. Vsekakor ni pogost in tudi ni normalen vedenjski vzorec te vrste, ceprav gre za škodo na domaci živini. Ris ne razli­kuje domace živine od divjadi, on prepoznava samo svoj plen. Pri mladih, nedoraslih živalih ter pri živalih, ki jim je bila mati v senzibilnem obdobju prezgodaj odvzeta, vzorec plenjenja še ni izoblikovan oziroma odstopa od sicer znaci lnega za vrsto. Zato je število pokoncanih živali v takšnih primerih lahko razl i cno od obicajnega, enako velja tudi za mesto ugriza, število ugrizov in ostale poškodbe na kadavru. Takšnim živa­lim pogosto pravimo prob lemat icne živali in jih je iz vec razlogov bolje odstraniti. 
Pri analizi kadavrov, ki jih je povzrocila takšna žival, nastopi cela vrsta dodatnih problemov in samo strokovnjak z veliko prakticnimi izkušnjami je sposo­ben zanesljivo prepoznati pov zroc i te lja pogina. Samo analiza kadavra ni dovolj. Cela vrsta ostalih koristnih informacij se namrec skriva v neposredni okolici karla­vra, na kar tudi naši izvedenci za škodo zelo pogosto pozabijo. Pri tem se mi odpira tudi vprašanje, koliko je v Sloveniji zares dovolj dobro usposobljenih ljudi za prepoznavanje vzroka nastanka škode na domaci živini. Švica ima npr. razvit sistem usposabljanja kmetov, lovcev in cenilcev škod, ki skupaj z raziskovalci prak­ticno analizirajo tudi do l OO primerov najdenih kadav­rov, tako na domac i živini kot na divjadi. Tudi iz lastnih izkušenj lahko potrdim, daje površen pregled ostankov kadavra pri nas zelo pogost vzrok za napacno sklepanje 
o razlogih za pogin. 
Glede na navedeno se ne morem strinjati, da zapi­ranje živine cez noc ter ograjevanje živine ne odvraca zveri od napadov. Da je creda v ograji lažji plen kot žival na prosti paši, se strinjam samo delno. Ce ograja ni pravilno zasnovana, bo pleni.lec ravno tako prišel v ograjo in iz nje, ovco pa bo zadržala že ena sama napeta žicna vrv. V tem primeru žival lahko postane celo bolj ranljiva kot na prosti paši. Praviloma pa naj bi dobra ograja uc inkovito varovala ž.ivino pred napadi plenilcev. Ob vsem tem se sprašujem, koliko casa bo še trajalo slepomišenje s pospeševanjem reje drob­nice, odškodninami in strategijo upravljanja z velikimi zvenni na istem prostoru. Najlažje je rešiti problem po sistemu »pokoncati baraba, pa ne bo vec problemov«, a vsaj upam, da danes v Sloveniji ni vec lastnika ovc, ki bi tako razmišljal. Vsak rejec drobnice se danes zaveda pomena prisotnosti zveri v okolju in tudi problemov, ki so s tem povezani, saj so sami neposredno priza­deti. Tako zelo radi se primerjamo z Evropo, pa tudi naši južni sosedje Hrvati so že zaceli s pripravo plana upravljanja z risom. Strinjam se, da tako ograja, kot p1isotnost pastirja ali gradnja hleva, za kmeta predstav­lja strošek. Zato tam, kjer je škod, ki jih povzrocajo zveri, malo, morda res ni smiselno graditi hlevov, spet drugje je morda res bolje odstraniti kakšnega risa, volka ali medveda. Vse pa je odvisno od tega, kje in do kakšne mere bomo priznali pravico bivanja tudi tem 
t.i. »prob l emati cnim vrstam« in kje si bomo pravico bivanja pridržali samo zase in za našo dejavnost. 
Cvetko Staniša 

Asociacija Luzu lo sylvaticae-Piceetum 
V 9. številki 59. letnika Gozdarskega vestnika je na koncu svojega clanka Živko Košir zapisal: >>Podobno bi lahko obravnaval tudi asociacij o Luzu/o sylvaticae-Piceetum, vendar je bila ta že ob prvi predstavitvi v Brixenu ( 1961) od samega Braun-Blanqueta kot piceetum odklonjena.<< 
Na zborovanju vzhodnoalpsko-dinarske sekcije Mednarodnega združenja za vedo o vegetaciji, ki je potekalo od 3. do 7. julija 1961 v Brixenu, je Maks Wraber -tedaj še provizomo -predstavil združbo Luzulo sylvaticae-Piceetum. Njegovo predavanje je bilo objavljeno na str. 33-38 Poroci l/M i tteilungenl Comunicazioni/lzvještaji imenovane sekcije (Padova 1962), vkljucn o z razpravo po predavanju. V razpravi je sodelovalo vec prisotnih, med njimi tudi J. Braun-Blanquet. Ta je pripomnil (v slovenskem prevodu nemško povedanega in v Porocilih natisnjenega) naslednje: »Luzula sylvatica je razširjena v vseh Alpah; kot absolutno znac i lnico bi bilo treba najti kako vzhodnoalpsko vrsto.« 
Toliko in nic vec. Te besede pa seveda ne pomenijo odklonitve združbe kot piceetum in zato v kontekstu Koširjevega c l anka niso relevantne. At memoria mimtitur. credo, nisi eam exerceas, aut etiam, si sis natura tardi01: To spoznanje je Ciceron leta 44 položil v usta Katona Starejšega (M. Tullius Cicero, Cato Maior de senectute, Banovinska zaloga šolskih knj ig in ucil , Ljubljana 1940, str. 16). 
Tone Wraber 


Pinijev sprevodni prelec v Julijskih Alpah 
Iztok MLEKUŽ:* 
Pinijev sprevodni prelec (Thaumatopoea potyo­campa) sodi med najbolj znane škodljivce crnega bora. Razširjenje predvsem v Sredozemlju, nahaja pa se tudi v Švici okrog Ženevskega jezera vse do nadmorske višine 1.045 m (BLAŽIC 1959) in celo v pokraji11i Baden v Nemciji , kjer naj bi delal škodo na smreki in jel ki (BRAUN S 1964). V Sloveniji ga najdemo v boro­vib nasadih okoli Gorice, na Vipavskem, okoli Razdr­tega in Pivke, na Krasu, v Brki nih in na obali (B LAŽI C 1959). Vsekakor je pojav pinijevega sprevodnega prelca na kontinentu zelo redek, saj se njegov area! razširje­nosti pokriva z avgustovsko izotern1o 22° C (KOVA­CEVIC 1956, BLAŽIC 1959). Prelec je v prvi vrsti škodljivec na borih: najraje ima cmi bor, napada pa tudi alepski in primorski bor, lahko pa se hrani tudi z iglicami jelke, smreke in duglazije (KOVACEVIC 1956). 
O pojavljanju pinij evega sprevodnega prelca v pri­morskem delu Julijskih Alp ni bilo doslej nobenih poro­cil , ceprav je zlasti na Bovškem precej nasadov in še vec naravnih gozdov crnega bora. Doslej je veljalo, da je sevema meja njegovega areala med Kanalom ob Soci in Tolminom (BLAŽIC 1959). V zadnjem desetletju se je ob toplejših in bolj sušnih letih prelec najprej pojavil v nasadih crnega bora v bovški kotlini, zlasti na prisojnih pobo cj ih pod Rombonom. Leta 2000 je sledil 
Pregledna karta pojava pini­jevega sprevodnega prelca na Bovškem 
zelo mocan pojav (gradacija?) v Trenti; na ras tišcu primorskega borovega gozda (Orno-Pinetum nigrae, Matti ni 1961) pod Berebico je povzroc i l skoraj popoln golobrst mladovja cmega bora na površini približno 1 ha, hudo pa je prizadel tudi starejše drevje. Posa­mezne zapredke smo našli celo na nadmorski višini 
1.350 m. Na istem mestu se je prelec pojavil tudi leta 2001 , vendar v manjšem obsegu kot leta 2000. Istega leta kot v Trenti se je pojavil tudi v dolini Koritnice vse do pre laza Predel (l. 1 59 m ), prav tako na prisoj­nih pobocjih na rastišcu primorskega borovega gozda; pojav je bil sicer opazen, vendar ne tako mocan kot v Trenti. 
Ocitno je pinijev sprevodni prelec postal reden gost v gozdovih in nasadih c rnega bora v ptimorskem delu Julijskih Alp. Pojavlja se skoraj povsod, kjer raste c rni bor, še posebej pa ima rad tople, prisojne lege vse do nadmorske višine 1.350 m (!). Izogiba se hladnih in osojnih leg, tako da ga v nasadih crnega bora v dolini ob rekah Soca in Koritnica skoraj ne najdemo; ocitno je zanj tu prevlažno in prehladna (!). Prav tako ga ni v naravnih gozdovih crnega bora na osojnih legah pod Loško steno. Hrani se v glavnem z iglicami crnega bora; posamezne zapredke smo našli tudi na rdecem boru in na macesnu, vendar ni gotovo, da se hrani tudi z njunimi iglicami. Vecje škode razen manjšega golo-


* l. M., univ. dipl. inž. gozd., ZGS, OE Tolmin, KE Bovec, Kot 87, 5230 Bovec, SLO 450 GozdV 59 (2001) 10 
Iz dotnace ir: f-



brsta v Trenti doslej ni povzroc i l , saj je crni bor zelo trdoživa in žilava drevesna vrsta. Tudi v bodoce ne pricakujemo vecj ih škod. 
Pojav pinijevega sprevodnega prelca v alpskem svetu na nadmorski višini prekol.OOO m je vsekakor nekaj novega. Ceprav sega vpliv submediteranske klime globoko v primorski del Julijskih Alp, je bila doslej znana meja razširjenosti prelca namrec precej nižje (BLAŽIC J 959). Gotovo je vecja gostota in razširjenost prelca v zadnjih letih vezana tudi na pogosta sušna leta s povišano poletno in jesensko temperaturo. 
Viri 
BLAŽIC , M., 1959. Borov sprevodni prelec.-Diplomsko delo, Gosenice gredo v sprevodu z drevesa na zabubljenje v gozdna Ljubljana. 

tla (april 2000) (foto: l. Mlekuž) BRAUNS, A .. 1964. Taschnbuch der Waldinsekten.-Stutgart. KOVACEVIC, Ž., 1959. Primijenjena entomologija.-Zagreb. 
~~---

Gozdars tvo v c . -
Znanstveno posvetovanje: Ogrožene živalske vrste na primeru divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji 
Na Gozdarskem inštitutu Slovenije je bilo 18. okto­bra 2001 znanstveno posvetovanje Ogrožene živalske vrste na primeru divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji. Organizirala sta ga Zveza gozdarskih druš­tev Slovenije (ZGDS) in Gozdarski inštitut Slovenije (GIS). 
Na posvetu smo za strokovno operativo in odgo­vorne za ohranjanje in revitalizacijo babitatov redkih vrst gozdne favne povzeli prve splošne ugotovitve inter­disciplinarne raziskave gozdarjev in biologov o biotski pestrosti in ogroženosti habitatov iz podprojekta Gozdne kure -divji peteli11 (Cas, M., GIS, ZRO za ekologijo gozdne favne in lovstvo), kije bil izveden v sklopu CRP -gozd projekta (1998-2000) Ohranjanje ogroženih vrst divjadi in drugih prostoži vec ih živali (Adamic, M., BF, Oddelek za gozdarstvo in obn. gozd. vire). 
Projekt sta financirala Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MK OP) in Ministrstvo za zna­nost in tehnologijo (MZT), izvajali pa smo ga pod vod­stvom GIS z Zavodom za gozdove Slovenije (ZGS), Lovsko zvezo Slovenije (LZS) in Skupnostjo gojitve­nih lovišc (OL) s sofinanciranjem Ministrstva za okolje in prostor (MOP), Uprave za varstvo narave. Hvala institucijam in mnogim sodelujocim v projektu za sode­lovanje. 
V izbranih, glede na preteklo rabo tal znac ilno ohra­njenih gozdni h tip ih na rastišc ih divjega petelina, smo v podprojektu skupaj z bio logi proucevali raz lic n e žival­ske skupine: stri ge, deževni ke i11 hrošce med nevreten­carji ter ptice, netopirje, male sesa lce in velike sesal ce (pilotska študija sledi) med vretencatji. Na posvetu smo poudarili pomen spoznanj iz skupnih raziskav biotske pestrosti na rastišcih di vjega petelina kot h ipoteticnega indikatorja primernosti habitatov in dejavnikov ogroža­nja redkih vrst gozdne favne za nacrtovanje dolgo rocno stabilnih stmktur vecnamen skih gozdnih ekosistemov in krajin in njihove so-naravne rabe s prilagojenimi ukrepi v operativi. 
Po pozdravnem nagovoru podpredsednika ZGDS, doc. dr. Davida Hladn ika, in direktorja GIS, prof. dr. dr. h.c. Nika Torellija, se je zvrstilo enajst referentov. Posvet s prisotnostjo okoli 90 udeležencev smo zaklju­c ili z ogledom 25-minutnega filma Svet divjega pete­lina-Smrekovec. 
Vsebine prvih splošnih rezultatov omenjenih inter­disciplinarnih raziskav, ki so bile deloma predstavljene na tem znanstvenem posvetovanju, so predstavljene v zborniku razširjenih povzetkov Ogrožene živalske vrste na primeru divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji (Cas, M. -ur.) in so bile objavljene v Gozdarskem vestniku {2001/7-8, 9, 10). Raziskava se nadaljuje v CRP -projektu Uveljavljanje habitat­ske vloge gozdov v gozdnogospodarskem nacrtovanju (Cas, M.), ki ga financirala MKGP in MŠZŠ. 
Miran Cas 


stvo v casu in prostoru 
Porocilo s strokovne ekskurzije ZGS na Hrvaško 
Strokovna ekskurzija na Hrvaško je bila prven­stveno namenjena vodjem odsekov za gojenje in var­stvo gozdov in za gozdnogospodarsko nac t1ovanj e, udeležili pa smo se je tudi nekateri zaposleni na odseku za gozdnogospodarsko nac11ovanj e. Teme ekskurzije so bile povezane z gojen jem gozdov na Hrvaškem ter z razmerami na podrocju gozdnogospodarskega nacr­tovanja. Poleg razmer na podrocju gojen ja gozdov in gozdnogospodarskega nacrtovanj a smo bili seznanjeni tudi z nekaterimi ostalimi dejavniki, ki vplivajo na gospodarjenje z gozdovi (organizacija gozdarstva, gos­podarske razmere, povojna obnova Hrvaške). Nare­dili smo vegetacijski prerez od vzhodnega nižinskega dela države, preko osrednjega hribovitega predela do predgorskega in gorskega predela na zahodu (Gorski Kotar). 
Ekskurzijo smo p rice li na obm ocj u vzhodne Slavo­nije, na Šumarski upravi Osijek. Tu gospodarijo na 
68.000 ha topolov ih gozdov, od tega je 48.000 ha plan­taž. Najprej smo si ogledali plantažo topola, ki jo vzgo­jijo iz klonov ameriških topolov. Letno posadijo 500 ha topolovih plantaž. Plantažo topolov osnujejo iz dvoletnih sadik topolov. Na njivi s sadikami izberejo sadike, ki so primerne za osnovanje plantaže. Kriterij je premer, ki mora biti vecji od 3,5 cm. Te sadike potem porežejo na globini 35 cm in pripravijo za sadnjo. Na hektar posadijo v jame, globoke 3 m, 270 sadik. Tekom proizvodne dobe debla tudi obvejijo. Obhodnja je 20-25 let, ko je lesna zaloga v sestoju 380-480 m3fha. Les vecinoma izvozijo. Cena na slovenski meji je okoli 1 OO DEM/m3. Zaradi nihanja podtalnice, ki je pos­ledica gradnje protipoplavnih nasipov, si pomagajo tudi z namakanjem. V sklopu plantaž smo si ogledali tudi banko klonov, kjer rastejo topoli, ki predstavljajo rezervo za vzgajanje novih klonov. 
Seznanili smo se tudi s problemi gojenja in ureja­nja gozdov v posebnih pogojih dvojne prisotnosti na podrocj u Parka narave Kopac ki rit, ki je kar na 11.000 ha še vedno miniran iz casa vojne. Osrednji problem nastaja že v osnovi poimenovan ja obmocja za podrocje naravnega parka. Nasip, ki preprecuje poplavljanje reke Donave, je celotno obm ocje razdelil na dva dela, ki sta se po hidroloških razmerah iz enotnega obmocja umetno razdelila v dve razl i cni obmocji. Na strani proti reki se nahaja popi avni del, na drugi strani je suhi del. Na obmocj u parka raste ameriški topol, ki je vnesena vrsta, vendar gospodarsko bolj zanimiv. Naravovar­stveniki vztrajajo pri izsekavanju ameriškega topola in zahtevajo vnašanje crnega topola, ki je tu avtohton. Pridobivanje lesa na poplavnem podrocju je zelo težko, zato poteka prehod iz ameriškega na crni topol zelo pocasi. 
Znotraj Kopackega ritaje tudi lov išce za divje pra­šice, ki je veliko okoli 6.000 ha. Tu se ukvarjajo z lov­skim turizmom na divje praš ice. Letni odstrel znaša 600 divjih praši šcev. 
Naravni gozdovi vzhodne Slavonije so gozdovi doba in belega gabra. Gospodarjenje z dobovimi goz­dovi smo si podrobneje ogledali na obmocj u Uprave Šuma Vinkovci. Tu smo si najprej ogledali klonsko semensko plantažo, ki je bila osnovana leta 2000 s ciljem proizvodnje kvalitetnega semena doba. Klone so pridobili iz 57 plus dreves, ki so jih i zlocil i na osnovi fenotipa. Površina plantaže je 29,5 ha in je ograjena z žicno ograjo ter živim zašcitnim zidom iz smreke. Plus drevesa, ki so bila osnova za osnovanje semenske plantaže, se nahajajo v rezervatu Lože, ki je bil izlocen leta 1975. Površina je 11 0 ha, sedanja povprecna starost sestaja pa znaša 138 let. Višine hrastov so 35-39 m, premeri pa med 40 in 80 cm. 
Tu prevladujejo poplavni gozdovi doba in belega gabra, ki sta tudi prevladujoci drevesni vrsti, katerima dajejo pri gojenju prednost zaradi velike gospodarske vrednosti. Koncept gospodarjenja je podrejen dobu, ki dosega naj vecjo prodajno ceno. Pri gospodarjenju uporabljajo oplodno secnjo, ki delno zagotovi pomla­ditev doba. Celotno površino posekajo v dveh korakih. Najprej posekajo podstojno drevje in manj kvalitetna drevesa doba. Po poseku in spravi lu dreves polnilnega sloja pripravijo tla. Pri tem uporabljajo tudi kemicna sredstva (herbicide, ki zavirajo rast zelišcnega sloja, fungicide proti pepelnici ter strup proti glodavcem, ki se prehranjujejo z želodom). Poleg naravne nasemeni­tve želoda dosejejo še dodatno 600-800 kg želoda na hektar. Celotno površino ogradijo z žicno ograjo, da preprecijo dostop divjim praš icem. Drevesa, ki ostanejo za koncn i posek, so visoke kakovosti s sorti men ti, ki v spodnjem delu debla dosegajo ceno do 1500 DEM/ml, posamezni so 1
imenti pa na licitacijah dosežejo ceno okoli 2500 DEM/m3• Na površinah mladja izvajajo nego rocno . Tu izsekajo nezaželene vrste: beli gaber, topol in vrbo. Poleg nege pa na vsakih 5 m strojno izsekaj o steze za nego ter na vsakih 35 m vecje preseke za v lacenje lesa. 
GozdV 59 (2001 ) 10 


Ogledali smo si tudi skupino 12 hrastov, ki so zašciteni kot naravni spomenik. Njihov povprecni premer znaša 150 cm, višina 33,5 m, lesna masa pa 22 m3/drevo. V tem predelu je bilo leta 1947 3.000 takšnih dreves, vendar so jih posekali; ostalo jih je le 12. 
Na hribovitem predelu Papuka smo si ogledali gos­podaJjenje s fakultetnimi gozdovi bukve, kjer izvajajo oplodno secnjo na velikih površinah. Tu se pomladi predvsem bukev in plemeniti listavci. Po poseku nasta­jajo velike površine mladja. Pravilnik o gospodaijenju z gozdom je za to podrocje predpisal najmanjšo pomla­jena površino, veliko 3 ba. Tudi tukaj posekajo najprej polnilni sloj skupaj z mladjem ter pocakajo na obrod bukve. Po obrodu posekajo še ostalo drevje in uporabijo herbicide, ki zavirajo rast zelišcn ega sloja. Na takšen nacin skušajo pridobiti cimbolj enomeme sestoje bukve s primesjo plemenitih listavcev okoli 7 %. Objekti, ki smo si jih ogledali, so ustvarili podobo devastiranib gozdov s slabimi vlakami z globokimi erozijskimi jarki. Velike površine mladja cakajo na nego. 
V Požegi smo si ogledali tudi drevesnico, ki s sadi­kami oskrbuje obmocje Papuka in vzhodne Slavonije. Njihov pomemben dejavnik pri poslovanju je bortikul­tumi program, ki zagotavlja vecji delež sredstev pri poslovanju. 
V Lipovljanih smo si ogledali naravne gozdove doba in belega gabra. To je predel tako imenovanega sekundarnega pragozda, kjer se od leta 1960 ne gospo­dari vec, ampak je prepušce n naravi. Pravih pragozdov doba in belega gabra je danes na Hrvaškem le še 35 ba, ti pa so minirani iz casa vojne in niso primerni za ogled. Gozdovi v Lipovljanih so v lasti fakultete. Obnova v gospodarnem gozdu poteka brez uporabe kemicnih sredstev (herbicidi, fungicidi). 
Tu smo si ogledali tudi poplavne gozdove ozko­listnega jesena in crne jelše. Tudi v teh gozdovih se gospodari z oplodno secnjo, vendar za naravno obnovo ne uporabljajo fungicidov in herbicidov. Za vznik je pomemben faktor voda. Seme, ki pade na tla, se lahko razvije le ob zmanjšanem nivoju vode oziroma na posa­meznih izboklinah, ki segajo nad gladino vode. V bli­žini objekta fakultete v Opekah se nahaja tudi poskusna ploskev, na kateri raziskujejo ekologijo gozda. Površina je 1 ha in je ograjena ter izlocena iz gospodarjenja. V njej je speljana steza iz desk, ob kateri so razlicni instrumenti za merjenje padavin, biomase, temperature zraka in tal, C02, N ... 
Ekskurzijo smo konca l i na obmocju Gorskega Katarja. To je obmocje jelovo-bukovih dinarskih gozdov in jelovih gozdov. Gospodarjenje z gozdovi v preteklosti je povzrocilo povecanje deleža iglavcev Uelke in smreke). Danes poskušajo to zmes pretvoriti v mešane gozdove bukve in jelke. Na cimvecji površini poskušajo preoblikovati enomemo sestojno zgradbo v prebiralno ter zaceti s prebiralnim gospoda1jenjem. Naravne razmere so za takšen koncept zelo primerne, problem paje pri uvajanju listavcev, kijih težko dobijo v mladju pod zastorom odraslih dreves. Ogledali smo si sestoj, kjer posamezna drevesa jelke dosegajo višine okoli 48 m in premere preko enega metra. 
Gozdnogospodarsko nacrtovanje na Hrvaškem ureja njihov zakon o gozdovih ter pravilnik o gozdno­gospodarskem nacrtovanju. Gospodarjeuje z gozdovi temelji na gozdnogospodarskih nacrt ih podrocij (pro­storsko p1imerljiva z vec gozdnogospodarskimi obmo­cji v Sloveniji skupaj). Ti nacrti so podlaga za nacrte gozdnogospodarskih enot, ki so znotraj posameznih podrocij. Enote so podobno kot pri nas razdeljene na oddelke in odseke. Obnova nacrtov na obeh nivojih poteka po preteku desetih let veljavnosti nacrta. Poleg nacrtov podrocij in enot se izdelujejo tudi programi za gospodmjenje z gozdovi, ki konkretneje dolocajo gospodarjenje s posameznimi državnimi gozdovi, varo­valnimi gozdovi, v gozdovih s posebnim namenom, za gozdove na krasu in za zasebne gozdove. 
Gozdnogospodarsko nacrtovanje je organizirano znotraj podjetja Hrvatske šume, ki gospodari z držav­nimi gozdovi. Sedež ima v Zagrebu, na ozemlju celotne Hrvaške pa je razporejenih 16 oddelkov za nac1tovanje na nivoju gozdnih uprav. 
Pri obnovi nacrtov opravijo teresticno inventariza­cijo gozdov. Za izris sestoj ev si pomagajo tudi z aero­posnetki. Pri geodetskih meritvah si od leta 1998 poma­gajo tudi z GPS, ki je najvecjo vrednost dokazal pri snemanju cest. Lesno zalogo ugotavljajo z vzorcnimi progami in krogi, ki niso stalni. Intenziteta vzorcenja znaša v enodobnih gozdovih 2-1 O %, v raznodobnih pa 5-1 O %. Prirastek ugotavljajo z vrtanj em. 
Iz primerjave med posameznimi obmocji je razvi­dno, daje kljub razlicnim naravnim razmeram in njim prilagojenim konceptom gospodarjenja velika razlika med vzhodnimi in zahodnimi predeli Hrvaške. Medtem ko je povsod poudarjena težnja po posnemanju narav­nih razmer v sestoj ih, so pristopi povsem razlicni. Her­bicidi in sajenje ter zašcita pred škodljivci, ki so zna­c ilni za vzhodno Slavonijo, se na obmocju Gorskega Katarja sploh ne omenjajo. Tako je v vzhodnem pre­delu Hrvaške pojem naravnega gozda samo njegova struktura, v obmocju dinarskih jelovo-bukovih gozdov pa je naravi bližje tudi gospodaijenje z njimi. 
Jože Kovac 


Gradivo za Atlas flore Slovenije -pomembna novost v domaci botanicni 
literaturi, zanimiva tudi za gozdarje 
Igor DAKSKOBLER* 
Pozno jeseni l. 2001 je slovenske botanike prese­netil in razveselil izid obsežne publikacije (443 s.): Gradivo za Atlas fiore Slovenije. Založil ga je Center za katiografijo favne in fiore iz Miklavža na Dravskem polju. Urednik gradiva je Nejc Jogan, ki je tudi prvi avtor. Ostali avtorji so še Tinka Bacic, Božo Fraj­man, Ivana Leskovar, Dušan Naglic, Andrej Podob­nik, Boštjan Rozman, Simona Strgulc -Krajšek in Branka Trcak. Menimo, daje knjiga zanimivo in kori­stno branje tudi za gozdatje, zato jo bomo v nadalje­vanju predstavili. 
Študentje gozdarstva se že v prvem letniku sezna­nijo z razširjenostjo glavnih drevesnih in grmovnih vrst ter nekaterih zelišcnih vrst (tudi najpogostejših praprotnic, mahov in lišajev) naših gozdov. Spoznajo tako njihov celoten area!, profesorja botanike in den­drologije pa jim povesta tudi, kako so te vrste razši.tjene v Sloveniji. V splošnem to razšitjenost dobro poznamo za naša drevesa. Npr. že v enem izmed poglavij knjige Gozdovi na Slovenskem (GREGORIC 1 KALAN 1 KOŠIR J 975) najdemo njihove (delne) area! ne karte. Temeljile so na naravni razši.tjenosti vrst v takrat že raz­meroma dobro fitocenološko pre ucen ih gozdnih združ­bah Slovenije. Zanimivo je te ka tie prime~ ati s !ockov ­nimi kartami teh istih dreves, kijil1 najdemo v Gradivu, ki ga predstavljamo in ki ne locujejo med naravnim in subspontanim pojavljanjem npr. jelke, stmeke, mace­sna ipd. Podrobne podatke o razširjenosti drevesnih vrst lahko gozdatji dobimo tudi iz podatkovne baze Zavoda za gozdove Slovenije, ki temelji na ocenah njihove zastopanosti v odsekih in oddelkih po goz­dnogospodarskih enotah. Na tak nacin je npr. Kotar {1998: 260) izdelal karto razširjenosti breka (Sorbus torminalis) v Sloveniji in ujemanje njegove karte s karto, ki jo najdemo v Gradivu na str. 366, je precej­šnje. S tockovnim prikazovanjem razširjenosti vrst v Sloveniji ali v delu Slovenije, kakršnega uporabljajo botaniki, sta gozdatje v zadnjih letih seznanila pred­vsem Brus ( !996, 1998), ko je opisal razši.tjenost hrasta oplutnika (Quercus crenata) in terebinta (Pistacia tere­binthos), ter Accetto {l995a, 1997), kije izdelal tocko­vni arealni karti za tiso (Taxus baccata) in rušje (Pinus mugo). Acccetto (1995b, l999a,b,c, 2000, 2001) je v 
* dr. T. D., Biološki inštitut ZRC SAZU, Regijska razisko­valna enota Tolmin, Brunov drevored 13, 5220 Tolmin, SLO 
Gozdarskem vestniku in Zborniku gozdarstva ili lesar­stva po tockovni metodi prikazal tudi razširjenost šte­vilnih praprotnic ili semenk na Kocevskem (in deloma tudi v celotni Sloveniji). 
V naši oceni nismo imeli namena, da bi podrobneje pisali o problematiki in metodah kartiranja fiore v Slo­veniji. Mesto za to bi bilo gotovo v uvodu predstav­ljenega Gradiva. Žal je v njem ta pregled zelo kratek in nepopoln. Zapisano bi moralo biti še marsikaj in nekaj podatkov dodajamo, tudi za lažje razumevanje, v nadaljevanju. Bolj podroben pregled tega podrocja našega botanicnega delovanja so objavili Babij, Trpin in Vreš (1999). V njem omenjajo razlicne mreže, ki jih v Sloveniji uporabljamo za tockovno prikazovanje razširjenosti vrst-predvsem mreža UTM (Universal Transverse Mercator), s kvadratnimi osnovnimi polji (100 x 100 k.m) in štirimi kvadranti (50 x 50 km), ki se po potrebi delijo še v manjše kvadrante (za Slovenijo 1 O x 10 km), ter stopinjsko mrežo, k.i se je uveljavila pri projektu kartira nja fiore srednje Evrope, ki gaje pri nas pospeševal predvsem T. Wraber (1968a,b, 1971, 1972). Po tej rmeži so osnovna polja (lO minut geografske dolžine x 6 minut geografske širine = približno 12,0 x Il , 1 km) v površinsko razgiba nih vzhodnoalpskih obmocjih in tudi v Sloveniji razdeljena v štiri kvadrante (z velikostjo 5 minut x 3 minute = približno 6,0 x 5,55 km) -torej je njihova površilia približno 33,3 kvadrat­nih kilometrov (glej tudi N[KOLIC et al. 1998). Z raz­vojem racunalništva je postajalo prikazovanje razšir­jenosti vrst na arealnih kartah tehnicno manj zahte­vno opravilo. Pionirsko vlogo pri nas je imel pro­gram STEVE Primoža Jakopina za racunamike Atari. Metodo ili navodila za uporabo tega programa pri obde­lavi fioristicnih podatkov so razvili leta 1988 na Bio­loškem inštitutu ZRC SAZU (B. Vreš, A. Seliškar, D. Trpin) v sodelovanju s Ptirodoslovnim muzejem Slo­venije (N. Praprotnik), Oddelkom za biologijo Biote­lmiške fakultete (T. Wraber, A. Podobnik) ter Zavodom za varstvo narave (P. Skobeme ). Leta 1989 je tako izšel zelo pomemben Rdeci seznam ogroženih praprotnic in semenk Slovenije avtorjev T. Wraberja in P. Skober­neta (v katerem sta z area ln o karto po srednjeevropski metodi prikazala razširjenost 342 taksonov, med njimi tudi nekaterih drevesnih in grmovnih vrst). Dve leti prej ( 1987) je v svoji dizertaciji Nada Praprotnik z arealnimi 


kartami po isti metodi predstavila razširjenost vec kot sto, predvsem jugovzhodnoevropskih in ilirskih vrst v Sloveniji (tudi v njenem izboru je nekaj dreves in grmov). Manj znana, ceprav so jo nekateri gozdatji tudi že navajali, je diplomska naloga Marije Goga la ( 1991), ki predstavlja razširjenost lesnih rastlin v Sloveniji po fitocenoloških popisih dr. Maksa Wraberja. Predvsem prvi dve omenjeni deli sta bili v naslednjem desetletju med najbolj citirani mi domacimi botani cn imi objavami in sta pomembno vzbudiLi zanimanje za floristiko, to je opisovanje in objavljanje podatkov o razširjenosti in pojavljanju rastlinskih vrst v dol ocenih obmocjih Slovenije. To zanimanje sta nadalje okrepila še atlasa flore sosednjih dežel Ftrrlanije-Julijske krajine (POL­DINI 1991) in avstrijske Koroške (HARTLetal. 1992). Leta 1993 je zacela izhajati botanicna revija Hladni kia in v doslej izdanih 13 števiLkah je izšlo precej clankov, notic in novih nahajališc, ki obravnavajo razširjenost vrst v Sloveniji. Floristi cne prispevke v zadnjih letih objavlja tudi Gozdarski vestnik (glej npr. že omenjene objaveAccetta). Nacrtnega kartiranja v manj raziskanih (predvsem obmejnih) obmocjih Slovenije so se loteva li predvsem študentje biologije s svojimi mentorji (veci­noma so to mlajši raziskovalci, asistenti na Biotehni­ški fakulteti in na Biološkem inštitutu ZRC SAZU, vsekakor najbolj dejaven med njimi je Nejc Jogan) na vsakoletnih poletnih taborih. Spodbuja in denarno podpiraj ih Zveza za tehnicno kulturo Slovenije, Giba­nje znanost mladini, ki v zadnjih letih izdaja tudi revijo Natura Sloveniae. Podobno dejavnost z istim pokrovi­teljem so že pred njimi s svoj imi mentorji (T. Wraber, 
A. Podobnik, D. Nagl ic, M. Škornik, B. Vreš idr.) opra­vljali tudi na precej srednješolskih raziskovalnih tabo­rih. Leta 1998 ustanovljeno Botanicno društvo Slove­nije (prej botanicn a sekcija Društva biologov Slove­nije) pospešttie flori sticno kartiranje na eno-ali vec­dnevnih terenskih ekskurzijah. Ob svojem rednem delu se flori stiki posveca vecina v Sloveniji dejavnih botani­kov, tako poklicni kot ljubiteljski, ter nekateri gozdarji in agronomi. Diplomske naloge s fl oristicno tematiko so doslej izdelovali predvsem študentje biologije na Univerzi v Ljubljani, v zadnjem casu tudi nekateri štu­denlje Univerze v Mariboru. V zadnjih letih sta se raz­vili dve obsežni bazi b otani cnih podatkov. Eno od leta 1995 naprej pripravljajo sodelavci Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU (B. Vreš, A. Seliškar, 
T. Seliškar in drugi; predstavili so jo že na botanic­nih srecanjih doma in v tujini, glej npr. BABIJ et al. 1997). Raziskovalci tega inštituta -najprej akademik 
E. Mayer, za njim Darinka Trpin in B. Vreš, sodelu­jejo pri obsežnem evropskem projektu Atlas Florae 
Europaea (koordinirajo ga v Helsinkih na Finskem), pti katerem izhajajo prostorski prikazi (arealne karte) razširjenosti praprotnic in semenk v Evropi. Omenjeni sodelavci podatke za Slovenijo pošiljajo v mreži UTM (50 x 50 km). O biološki bazi FloVegSi, kolicini bota­nicnih podatkov, ki jih vsebuje (takrat okoli 310.000, zdaj že vec kot 350.000), in pokritosti z njimi po Slove­niji si lahko preberemo v reviji Proteus (A. SELIŠKAR I T. SEL1ŠKAR2001). Drugo obsežno botanicno bazo podatkov so razvili na Centru za kartografijo favne in fiore, botanicni javnosti pa sta jo na dveh simpozijih predstavila Kotarac in Jogan (1999, 2000). Vanjo so vnesli številne podatke iz starejše in novejše botanicne in fitocenološke literature ter recentne podatke zapo­slenih na tej ustanovi in njenih 42 zunanjih sodelavcev. Med drugim so v tej bazi vsi podatki pridobljeni na že omenjenih vsakoletnih taborih študentov biologije. Pomembne podatke o razširjenosti rastlinskih vrst v Sloveniji najdemo v obeh naših javnih herbarij ih -ljub­ljanskem univerzitetnem herbariju (LIU), njegov ses­tavni del je tudi herbarij Gozdarskega inštituta Slove­nije (M. JURC et al. 1998), in herbariju Prirodoslov­nega muzeje Slovenije (PMS) (ti podatki v vecjem delu doslej še niso vkljuceni v nobeno bazo). Tudi neobjav­ljeni podatki številnih posameznikov, npr. profesorjev na BiotelUliški fakulteti, na biološkem, gozdarskem in agronomskem oddelku, ter na Univerzi v Mariboru in na SAZU, sodelavcev Prirodoslovnega muzeja Slove­nije, Gozdarskega inštituta Slovenije, Zavoda za goz­dove Slovenije, Kmetijskih svetovalnih služb in zavo­dov, profesmjev na srednjih šolah, ljubiteljskih botani­kov in rastlinskih fotografov, deloma še niso vkljuceni v omenjeni bazi. Najbrž imajo precej neobjavljenih podatkov o naši flori tudi tuji botaniki, ki obcas n o razi­skujejo pri nas. 

Združiti vse te podatke, vkljucno z zelo obsežno že objavljeno literaturo, v enotno podatkovno bazo, jih kriticno ovrednotiti in jih prostorsko prikazati v arealnih kartah bi bil seveda idealni cilj in najboljši temelj za atlas praprotnic in semenk Slovenije. Skupno in složno sodelovanje vseh raziskovalcev slovenske flore v nekem nacionalnem projektu je zaradi objek­tivnih in subjektivnih razlogov (morda so slednji še hujša ovira) najbrž utopija. Center za kartografij o favne in flore se je zato odloc il za nekoliko lažjo pot. Viri za objavljene arealne karte so mu bili številni literaturni podatki, rokopisi in popisi, ki so jih doslej že vnesli v bazo. Direktor Centra (M. Kotarac) in urednik (N. Jogan) sta v uvodu Gradiva zapisala, da vse zelo obse­žne literature o flori Slovenije razumljivo še niso obde­lali (v seznamu uporab lj enili virov npr. zelo pogrešamo 

~t 
za poznavanje slovenske fiore tako pomembna avto~a, kot sta Krašan in Beck). Ob tem je zanimivo, da so vanj vkljuci l i tudi neobjavljene elaborate, med njimi tudi take, ki jih je v zadnjih letih npr. izdelal konkurencni Biološki inštitut ZRC SAZU in jih je iz javnih sredstev placala zdajšnja Agencija RS za okolje. Ta je te elabo­rate Centru posredovala in dovolila objavo podatkov, ki jih vsebujejo, brez vednosti njihovih avtmjev, kar je, vsaj po nacelih sicer še nenapisanega eti cnega kodeksa botanikov, sporno dejanje. V bazo so (po kriticnem pregledu) uvrstili tudi podatke iz delovnih herbarij ev, ki so redna obveznost študentov biologije na Biotehniški fakulteti (pri predmetu sistematska botanika, katerega nosilec je prof. dr. T. Wraber). Iz gradiva, ki je v bota­nicni bazi po navedbah avto~ ev sicer podrobno urejeno po vec nivojih, so pripravili najbolj enostavne arealne karte. To pomeni, da niso loceno prikazovali starejših in mlajših podatkov, literatumih in herbarijskih virov ter podatkov, ali uspeva vrsta v naravnih združbah ali subspontano. Area Ine karte tudi niso komentirali, npr. spornosti nekaterih literaturnih navedb. Urednik N. Jogan postopek nastajanja kati podrobno opisuje in tudi opozarja na možne napake, ki so pri takem postopku lahko nastale. V zahvali, ki sledi njegovim navodilom, so omenjeni vsi posamezniki (pokojni in živi), katerih podatki so vkljucen i v Gradivo (z nekoliko vecjimi crkami tisti, ki so po oceni urednika oz. založnika pri­spevali vec podatkov). Bolj smiselno bi se bilo posebej zahvaliti tistim posameznikom, ki so Centru posredo­vali svoje neobjavljene podatke, a niso avto~i Gradiva. Sledi glavni rezultat: 3.192 kart razširjenosti cvetnic in praprotnic v Sloveniji (ki temeljijo na 471.722 podat­kih) po srednjeevropski metodi ali prvi pregled pro­storske razširjenosti vecine vrst slovenske flore doslej. Pod vsako arealno karto je latinsko in slovensko ime vrste. Kartam sledi seznam uporabljene literature in kazalo slovenskih imen. 
Gradivo je za gozdarje vsekakor zelo uporabno. V njem bodo našli razširjenost vec ine rastlinskih vrst, ki jih s recujejo v gozdovih, tako pri rednem delu kot v prostem casu. Posebno zanimivo bo pogledati, kako so v Sloveniji po podatkih Centra za kartografijo raz­širjene npr. t. i. manjšinske ali minoritetne drevesne vrste, najpogostejše grmovnice, zelišca in praprotnice, torej vrste, ki jih vec ina gozdarjev vsaj deloma pozna in opazuje v naravi. Gradivo bo v veliko pomoc vsem, ki raziskujemo sLovensko floro, študentom (npr. biolo­gije, gozdarstva, geograflje, kraj inske arhitekture) ter drugim ljubiteljem rastlinstva. Spodbudilo bo objav­ljanje floristicnih novosti in bo najbrž v naslednjih letih eno izmed najbolj citiranih del na tem podrocju. 
456 
Atlas je pri velikem delu obravnavanih vrst (tako pri splošno razši~enih kot pri nekaterih redkejših, na manjšem ozemlju razšiijenih taksonih) zelo vzpodbu­den. To pomeni, da že zelo dobro kaže na dejanske vzorce razšitjenosti teh vrst v Sloveniji, kljub temu da bi bili vzorci z že obstojec imi podatki drugih avtor­jev in ustanov gotovo še popolnejši. Veliko je seveda tudi t.i. kriti cnih (še ne dovolj preucenih) taksonov -na te opozarja že urednik in pri uporabi teh podat­kov moramo biti zelo previdni. Arealne karte, izdane v tem gradivu, niso npr. enakovredne arealnim katiam v našem Rdecem seznamu (T. WRABER 1 SKOBERNE 1989), kjer sta avtorja poskušala upoštevati vse do takrat znane vire, tako herbarijske kot literaturne in ustna sporocila. V primeru Gradiva torej nezapolnjena mesta v arealni karti ne pomenijo nujno, da za tista mesta ne obstaja bodisi v herbarij ih bodisi v bazi drugih botanikov podatek o tamkajšnjem uspevanju. Gradivu se pozna, da se je avtorjem in založniku pri roku izdaje (ob mednarodnem simpoziju Vegetacija Slovenije in sosednjih dežel 2001, konec novembra 2001 v Ljub­ljani) zelo mudilo. Manjkal mu je neodvisni presoje­valec (recenzent), ki bi opozoril na nekatere ocitne pomote, ki so najbrž nastale pri vnosu podatkov in njihovem nekriticnem upoštevanju. Nekaj tovrstnim napakam se pri tako obsežnem delu nikoli ne da povsem izogniti, toda v tem Gradivu jih je žal prevec. Naj naštejem samo nekatere najbolj presenetljive nave­dbe, ki bi, ce bi bile resnicne (to v Gradivu, ki nima dodatnih komentarjev in konkretnega sklicevanja na dolocene vire, ni moc na hitro preveriti), predstavljale pomembne novosti v naši flori (primerjaj podatke o uspevanju naštetih vrst v zadnji izdaji Male flore Slo­venije, MARTINCIC et al. 1999). Tako na str. 40 pre­beremo, da vrsta kraških košenic in gmajn, Jacqui nov ranja k (Anthyllis jacquinii), uspeva tudi v Julijskih Alpah (9549/3), za slovensko floro znameniti crnikasti pelin (Artemisia atrata), doslej znan samo z Moreža (tej gori najbližje nahajališce je na Fedajskem sedlu v Dolomitih, prim. T. WRABER 1990: 142), navajajo na str. 48 tudi v kvadrantu Mangarta (9547/4), prav tako znamenita mocvirska kacunka (Ca/la palustris) naj bi uspevala tudi v dolini Idrijce (kv. 9849/3) (s. 73), Beckova zvoncica (Campanula beckiana), doslej znana le z Male Lazne v Trnovskem gozdu, tudi na obmocju Vrhnike (kv. 005 l/2) (s. 75), ilirsko razširjena zasavska konopnica (Cardamine waldsteinii = Den­taria trifolia) v Baški dolini (9849/ l), na Bovškem (9647/l) in še na dveh drugih krajih v Julijskih Alpah 
(s. 80), mediteranska cešuljasta kompava (Car/ina corymbosa) v zgornji Soški dolini (9647/4) (s. 93), 
GozdV 59 (2001) 10 


jugovzhodnoalpski endemit, dvobarvni glavinec (Cen­taurea dichroantha), v številnih krajih na Primorskem 
(s. 96), ilirsko razširjeni tržaški klincek (Dianthus tergestinus) v zgornji Soški dolini (9647/4) (s. 131), vrsta alpskih me l išc, velecvetni divjakovec (Doroni­cum grandiflorum), v dolini Krke (kv. 0256/2) (s. 133), submediteranska-ilirska gozdna košenicica (Genista sylvestris) v kvadrantu Mangarta (9547/4) in pri Ljub­ljani (s.l74), redka srebrna krvomocnica (Geranium argenteum) tudi v kvadrantih 9749/2 (Bohinjska Bis­trica), 9747/3 (Matajur) in 9547/4 (Mangart) (s. 178). Velika redkost naše flore, plazeca sretena (Geum rep­fans), doslej znana le z Mangarta, naj bi po karti na str. 181 imela nahajališca po celi Sloveniji (najbrž so pod njenim imenom objavili arealno karto za drugo vrsto-katero?). Endemit Julijskih in Kamniških Alp ter Karavank, rožnordeci dežen (Heracleum austri­acum subsp. siifolium), naj bi uspeval tudi v Trnov­skem gozdu (kv. 0048/3,0049/ 1) (s. 189), mediteranski rdecep lodni brin (Juniperus oxycedrus) pa v Julijskih Alpah (kv. 9648/3) (s. 211 ). Južnoalpski Hacquetov ušivec (Pedicularis hacquetii) ima tocke razširjenosti tudi v Trnovskem gozdu in v C icariji (s. 273), vrsta visokih steblikovij in subalpinskih gnnišc, ja šca rica (Peucedanum ostruthium), na Komenskem Krasu (0148/3) (s. 276),jugovzhodnoalpski endemit, šopasti repušnik (Physoplexis comosa), v dolini Idrijce oz. Tre­buše (kv. 9949/l) (s. 279), submediteranski (jugovzho­dnoevropski) Tommasinijev prstnik (Patenti/la tom­masiniana) na Bovškem (v Trenti) (s. 299), naš zna­meniti endemit, kranjski jeg lic (Primula carniolica), v zgornji Savski dolini (kv. 9549/2) (s. 300), redkost in znamenitost naše flore, rumeni s lec (Rhododendron luteum), v Trnovskem gozdu (trije kvadranti) (s. 317), prav tako redka rdeca milnica (Saponaria ocymoides) v spodnji Vipavski dolini (kv. 0048/2) (s. 337) in razno­listna macina (Serratula lycopifolia), doslej v Sloveniji poznana le v Cicariji, tudi v Julijskih Alpah (kv. 9748/2) (s. 353). 
Avtorji so, tako kot že prej avtorji zadnje izdaje Male flore Slovenije {MARTINCIC et al. 1999), prezrli pomembno najdbo obubožanocvetnega šaša (Carex depauperata) na Kocevskem, kar je nova avtohtona vrsta za floro Slovenije {ACCETTO 1998a, 1998b in objave v naslednjih letih). Pri tem zelo dejavnem, botanicno usme1jenem gozda1ju, ki z intenzivnimi raziskavami v zadnjih letih pripravlja floro Kocevske (ACCETTO 201: 257), niso upoštevali še vec objav iz zadnjih let, v katerih je med drugim opisal prve najdbe 


Knji'~ 
Seelosovega srša ja (Asplenium see/os ii) na Kocevskem (ACCETTO 1995b) in v istem obmocju tudi pomem­bno najdbo mediteranske vrste, navadne skalni ce (Hor­nungia petraea) (ACCETTO 2000). Najbrž bi s pii­merjavo Gradiva in Accettovih objav iz zadnjih let lahko ugotovili še precej spreg!edanih njegovih novih nahajališc. V Gradivu je prez11a tudi objava R. Brusa 

o novih spoznanjih o razši1jenosti oplutnika (Quercus crenata) v Sloveniji (BRUS 1996). Dvomljivih navedb in neupoštevanib objav je v arealnib kartah seveda še precej vec in poznavalci jih bodo pri podrobnem pre­gledu gotovo opazili. Že urednik je opozoril na neka­tere podvojene karte (podvojena je npr. tudi arealna karta za vrsto Crepis vesicaria na str. 121 ), po drugi strani npr. pogrešamo arealni karti alpske jelenke (Athamantha cretensis)-pod imenom Athamanta cre­tensis agg. je na s. 56 objavljena le arealna karta, v kateri so najbrž združeni podatki obeh naših vrst tega rodu (A . cretensis inA. turbith) ter Krapfovega jele­novca (Laserpitium krapfii), ki v nekaterih naših dinar­skih gozdovih ni posebna redkost. Karti taksonov Hie­racium muro rum in H. sylvalicum (na str. 194 in 196) prikazujeta najbrž razširjenost iste vrste, to je gozdne škržolice. Nekaj težav se je pojavilo tudi pri zapisih imen avtorjev taksonov (ki vsebujejo bolj nenavadne crke). Omenjene in še druge napake, netocnosti ali dvomljive, nepreverjene navedbe seveda precej zma­njšujejo verodostojnost in uporabnost Gradiva. Zava­jale bodo lahko predvsem v floristiki in fitogeografij i manj izobražene bralce, prav tako tudi botanike, ki slo­venšcine ne obvladajo in urednikovih uvodnih pojasnil (ki v doloceni meri te pomanjkljivosti vnaprej predpo­stavljajo) ne morejo razumeti. 
Gradivo za Atlas flore Slovenije je pomembno in koristno delo, ki bo najbrž veliko prispevalo k nadalj­njim raziskavam našega rastlinstva. Ceprav se z nek.ri­ticnim pristopom pri uporabi in objavi podatkov ne moremo strinjati in menimo, da slovenskim botanik om ni v ponos, velja (v glavnem) mladim avtmjem Gradiva naše priznanje za pogum, trud in prizadevnost. Morda njihovo delo dejansko pomeni tudi korak k atlasu flore Slovenije, ki pa bo, vsaj po našem mnenju, moral nas­tati na bolj trdnih temeljih, s še bolj skupinskim in veliko bolj kriticn im delom, v katerega bo priteguj eno cim vec, ce že ne vsi na Slovenskem delujoci bota­niki in tudi tujci, ki raziskujejo našo floro. Do takrat moramo biti zadovoljni z objavljenim Gradivom, ki ga bodo njegovi avtmji in morebitni novi sodelavci gotovo še dopolnjevali in najhujše napake tudi popravili. 

Viri 
ACCETIO, M .. 1995a. Ra~irjcnost in rastne znacilnosti tise (Taxus baccata L.) v Sloveniji.-V: KOTAR, M. (ur.): Prezrte drevesne vrste. Zbornik seminarja, Dolenjske Toplice, 9. in 
10. november 1995 (17. gozdarski študijski dnevi), Biotehni­ška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Ljubljana, s. 185-209. 
ACCETTO, M., 1995b. Floristicna presenecenja v stenah nad Kolpo in druge floristicne zanimivosti s Kocevske.-Gozdar­ski vestnik, 53, 7-8, s. 307-321. 
ACCETIO, M., 1997. O "pozabljenem ruševju" (Pinus mugo Turra) s Kocevske.-Gozdarski vestnik, 55, 4, s. 202-211. ACCETTO, M., 1998. Obubožanocvetni šaš -nova vrsta slo­
venske flore.-Gea (Ljubljana), 8, 5, s. 25. 
ACCETTO, M., 1998. Cm·ex depauperata Goodenough in Curtis ex Withering. New Species of Slovenian Flora.-Gortania­Ani Museo Friul. di Storia Nat. (Udine), 20, s. 81-84. 
ACCETTO, M., 1999a. F l oristicna in vegetacijska opazovanja v ostcnjih severovzhodne Kostelske.-Gozdarski vestnik, 57, 1, s. 3-22. 
ACCETTO, M., 1999b. Novo in neznano o rastlinstvu in ras~u z obmocja nad Srebotnikom ob Kolpi.-Gozdarski vestnik, 57, 9, s. 368-380. 
ACCETIO, M., 1999c. Nova spoznanja o ra~irjenosti in rasti­šc ih vrste Pulmonaria st iri aca Kemcr v Beli krajini.-Zbornik gozdarstva in lesarstva, 58, s. 85-104. 
ACCETTO, M., 2000. Floristicne zanimivosti z astenij Firsto­vega repa in bližnje okolice.-Gozdarski vestnik, 58, 4, s. 180-188. 
ACCETTO, M., 200 l. Nova spoznanja o rastlinstvu Kocevske in Bele krajine.-Gozdarski vestnik, 59, 5-6, s. 248-259. 
BAB IJ, V. 1 SELIŠKAR, A. 1 TRPIN, D. 1 VREŠ, B., 1997. Pre­sentation of the Slovene Flora! Database Program (Flo VegSI) with the Example of the Distribution of Pinus nigra Arnold in Slovenia.-V: Pinus nigra-Wlllder im ostalpinen und dina­rischen Raum. Tagung der Ostalpin-Dinarischen Gesellschaft fUr Vegetationskunde, Wien, 4.-8. 7. 1997, Abstracts, Wien, s. 2. 
BAB!J, V. /TRPIN, D. 1 VREŠ, B., 1999. Approaches to Mapping the Flora of Slovenia and the Connection with Mapping the Flora of Europe.-Acta Bot. Fennica (Helsinki), 162: 79-84. 
BRUS, R., 1996. Hrast oplutnik (Quercus crenata Lam.) tudi na Krasu.-Gozdarski vestnik, 54, 10, s. 511-515. 
BRUS, R., 1998. Ra~irjenost in znacilnosti terebinta (Pistacia terebinthus L.) v Sloveniji. Gozdarski vestnik 56, 7-8, s. 346-357. 
GOGALA, M., 1991. Ra~irjenost lesnih rastlin v Sloveniji (po fitocenoloških popisih dr. Maksa Wraberja).-Diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, Ljubljana, 93 s. 
GREGORIC, V. 1 KALAN, J. 1 KOŠIR, Ž., 1975. Geološka in gozdnovegetacijska podoba.-V: REMIC, C. (ur.): Gozdovi na Slovenskem, Borec, Ljubljana, s. 26-62. 
HARTL, H. 1 KNIELY, G. 1 LEUTE, G. H. 1 NIKLFELD, 
H. 1 PERKO, M., 1992. Verbreitungsatlas der Farn-und Blotenpflanzen Kllrntens.-Naturwissensschaftlichen Verein fUr Kllrnten, Klagenfurt, 451 s. 

JURC, M. 1 JURC, D. 1 BATIC, F. 1 SIRK, 1., 1998. Zbirka gliv, lišajev in višjih rastlin Gozdarskega inštituta Slovenije.-Zbor­nik gozdarstva in lesarstva, 55, s. 63-95. KOTAR, M., 1998. Razširjenost in rastne znacilnosti breka (Sorbus tormina/is Crantz) v Sloveniji.-Gozdarski vestnik 56, 5-6, s. 258-278. KOTARAC, M. 1 JOGAN, N., 1999. Hayekova Štajerska flora kot baza floristicn i h podatkov.-Predavanje na simpoziju Flora in vegetacija Slovenije 1999,27. 11 . 1999. KOTARAC, M. 1 JOGAN, N., 2000. Podatkovna zbirka Flora Slovenije-stanje in prespektive.-V: JOGAN, N. (ur.): Flora Slovenije 2000, 20. in 21. 10. 2000 v Ljubljani. Zbornik izvleckov referatov simpozija, Botanicno društvo Slovenije, Ljubljana, s. 21. 
MART!NC!C, A. 1 WRABER, T. 1 JOGAN, N. 1 RAVNIK, V. 1 PODOBNIK, A. 1 TURK, B. 1 VREŠ, B., 1999. Mala flora Slovenije. Kljuc za dolocanje praprotnic in semenk.-Teh niška založba Slovenije, Ljubljana, 845 s. 
NlKOLIC, T. 1 BUKOVEC, D. 1 ŠOPF, J. 1 JELASKA, S. D., 1998. Kartiranje flore Hrvatske -mogucnosti i standardi.­Natura Croatica (Zagreb), 7, 1, s. 1-62. 
POLD!Nl, L., 1991. Atlante corologico delle piante vascolari nel Friuli-Venezia Giulia.-lnventario floristico regionale. Regione Autonomo Friuli-Venezia Giulia & Universita di Trieste, Udine, 898 s. 
PRAPROTNIK, N., 1987.11irski florni element v Sloveniji.-Dok­torska disertacija, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, Ljubljana, 234 s. 
SELIŠKAR, A. 1 SELIŠKAR, T., 200 l. Flo VegSi-biološki infor­macijski sistem.-Proteus (Ljubljana), 63, 3, s. 264-272. WRABER, T., 1968a. Floristika v Sloveniji v letu 1968.-Biološki 
vestnik (Ljubljana), 17, s. 173-192. WRABER, T., 1 968b. Ra~irjenost rastlinskih vrst v Slovenij i.­Proteus (Ljubljana), 30, 9-1 O, s. 252-253. WRABER, T., 197 1. Floristika v Sloveniji v letih 1969 in 1970.­Biološki vestnik (Ljubljana), 19, s. 207-219. WRABER, T., 1972. Prvi rezultati floristicnega kartiranja srednje Evrope.-Proteus (Ljubljana), 34, 8, s. 371-372. WRABER, T., 1990. Sto znamenitih rastlin na Slovenskem.­Prešernova družba, Ljubljana, 239 s. 
WRABER, T. 1 SKOBERNE, P., 1989. Rdeci seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije.-Varstvo narave (Ljub­ljana), 14-15, s. 1-429. 
GozdV 59 (2001 ) 1 O 


Kadri in izobraževanje 
Mitja Zupancic -sedemdesetletnik in prvi gozdar, redni cl an Slovenske 
akademije znanosti in umetnosti 
Igor DAKSKOBL ER* 
Gozdar in fitocenolog Mitja Zupanc i c je v letu 200 l praznoval svojo sedemdeseti etni co, še pred tem dogod­kom pa je bil (kot prvi gozdar doslej) izvoljen za red­nega clana Slovenske akademije znanosti in umetno­sti. Menimo, da je prav, da se uglednega stanovskega kolega in znanstvenika spomnimo tudi v Gozdarskem vestniku. Rodil se je 25. decembra 1931 v Ljubljani. Po maturi na Tehniški srednji šoli (1950) in na l. državni gimnaziji (1951)je študiral gozdarstvo na (sedanji) Biotehniški fakulteti. Tu se je pri profesorjih Gabri­jelu Tomažicu in Viktorju Petkovšku prvic seznanil s fitocenologUo, vedo, ki preucuj e rastlinske združbe. Še posebej ga je zanjo navdušil takratni asistent pri predmetu gojenje gozdov, Stanko Cvek. Kot absolvent gozdarstva je zacel sodelovati pri obsežnem projektu fitocenološkega kartiranja gozdov v Zgornji Savski dolini, ki ga je vodil dr. Vlado Tregubov. Zahtevno terensko delo je opravljal zelo uspešno, zato ga je Tre­gubov pritegnil tudi k vegetacijskim raziskavam in kartiranju snežniškega pogorja. Ko je Mitja Zupancic leta 1962 diplomiral, je imel za seboj že vec kot petletni staž pri fitocenoloških raziskavah in je bil zelo primeren za mesto asistenta na Inštitutu za biologijo SAZU pri takrat že mednarodno uveljavljenem znanstveniku, dr. Maksu Wraberju, ki je na tej ustanovi tovrstne razi­skave opravljal od leta 1955. Tako lahko recemo, da se je Mitja Zupancic na zacetku svoje znanstvene poti sez­nanil in šolal pri vseh treh zacetnikih in utemeljitelj ih fitocenologije na Slovenskem~ Tomažicu, Tregubovu in Wraberju. Dodatno so njegovo znanje, obzorje in poglede zelo bogatili takratni ali poznejši sodelavci Inštituta za biologijo, biologi Jan Camelutti, Jože Bole, Ernest Mayer in Alojz Šercelj. Pri njih je pridobil široko biološko znanje in s tem znanjem nadgradil svoje takrat že zelo bogate in za uspešno delo fitocenologa nujno potrebne terenske izkušnje. V tem casu se je izpopol­njeval tudi v tujini, l. 1967 na Dunaju in leta 1970 v Poznanju na Poljskem. Prakticno in teoreticno znanje je, potem ko je skupaj s sodelavci napisal že precej fitocenoloških elaboratov, strnil v prvih znanstvenih objavah o javorovo-bukovih gozdovih (Aceri-F agetum 
s. lat.) v dinarskem in predalpskem svetu Slovenije (l. 1967 in 1969). Po prezgodnji smrti Maksa Wraberja 
* dr. l. D., Biološki inštitut ZRC SAZU, Regijska razisko­valna enota Tolmin, Brunov drevored 13, 5220 Tolmin, SLO 

(1972) je prevzel vodstvo geobotanicne skupine na inštitutu in skupaj s sodelavci uspešno nadaljeval predhodnikovo delo. V tistem casu je bilo zelo deja­vno mednarodno Vzhodnoalpsko-dinarsko društvo za proucevanje vegetacije, katerega soustanovitelj je bil pokojni Maks Wraber. Mitja Zupancic je bil kot vodja skupine, ki se je takrat oblikovala na inštitutu (v njej sta bil sprva še zdaj že pokojna Ivo Puncer in Milan Prešeren, kasneje pa so se jim pridružili Vinko Žagar, Lojze Marincek in Andrej Seliškar), zelo dejaven pri delovanju tega društva, tako pri organizaciji simpozi­jev (prvega so organizirali že l. 1974, kasneje še leta 1984 in 1. 1993) kot pri aktivni udeležbi s predavanji na rednih in izrednih srecanjih . Prav tako je skupaj s sodelavci zacel aktivno sodelovati na srecanjih Med­narodnega združenja za proucevanje vegetacije (zdaj­šnje International Association for Vegetation Science -lA VS). L. 1976 je doktoriral na gozdarski fakulteti v Sarajevu (pri akademiku prof. Pavlu Fukareku) z dizertacijo Smrekovi gozdovi v mrazišcih dinarskega gorstva Slovenije. Izredno poglobljeno študijo, podkre­pljeno s številnimi meritvami, analitskimi in sintetskimi 
!~ i0obraževanje 
tabelami, je v monografiji objavil leta 1980 (Dela ­Opera SAZU 2417). Ta monografija je še danes eno izmed temeljnih del o naših naravnih smrekovih goz­dovih in o njihovi ekologiji. V njej široko zastavljene primerjave, v katerih je zajel tudi smrekovja drugod v Evropi, so mu omogocile, da je kriticno analiziral sin ta­ksonomski razred stmekovih gozdov Vaccinio-Piceetea ter njegove diagnosticne vrste in diagnosticne vrste nižjih enot. Raziskave smrekovih gozdov je razširil tudi na osrednji del Balkanskega polotoka (preucevaljihje v Bosni, Srbiji, Makedoniji in Bolgariji) in tamkajšnje združbe primerjal s tistimi, ki uspevajo v Sloveniji in drugod v Evropi. Rezultate teh raziskav je objavil v treh delih v Biološkem vestniku (1980, 1982, 1990). V to obdobje, med letoma 1980 in 1990, sodijo tudi objave in opisi novih sintaksonov smrekov ih, borov ih, bukovih, gradnovih gozdov in gozdov belega gabra ter nova, podrobnejša fitogeografska c len itev Slovenije, ki jih je prispeval sam ali v soavtorstvu s kolegi na inštitutu in nekaterimi tujimi raziskovalci. 
Mitja Zupancic je fitocenološko pot zacel kot kar­tirec in kartiranju (to je prostorskemu prikazovanju razširjenosti rastlinskih, predvsem gozdnih združb) je vedno posvecal precejšnjo pozornost. Dolga leta je vodil dela pri projektu Vegetacijska karta Slovenije. Kartirali so vecinoma v merilu 1: 50.000 in s temi kar­tami pokrili celotno ozemlje Slovenije. Leta 1982je bil tiskan list Postojna L 33-77 (v meti lu 1: l 00.000). Ostali listi doslej niso bili tiskani, so pa omenjene rokopi­sne karte osnova za Vegetacijsko karto gozdnih zdntžb Slovenije v merilu 1: 400.000, ki jo najdemo na med­mrežju (internetu). Vzporedno se je skupaj s sodelavci vkljucil v medrepubliški projekt Vegetacijska karta Jugoslavije in bil od leta 1984 glavni redaktor, od leta 1986 pa predsednik njegovega znanstvenega sveta. Karta naravne potencialne vegetacije Jugoslavije (v merilu 1: 1.000.000) z vzporednim besedilom, kjer so na kratko opisane na karti oznacene združbe, je bila tiskana l. 1986, ob mednarodnem kongresu IUFRO v Ljubljani. Mitja Zupancic je eden izmed soavtorjev te karte in eden izmed treh urednikov spremljajoce publi­kacije. Prav tako je sodelavec in soavtor karte potenci­alno naravne vegetacije Evrope v merilu 1: 2.500.000, ki je bila s spremljajoco legendo natisnjena leta 2000 v Bonnu (vec o tem glej Znanost, 5. december 2001 , s. 20). Sodeluje tudi pri projektih Vegetacijske karte Alp, ki jih koordinirajo v Franciji in v Italiji. 
Leta 1982 je dr. Mitja Zupancic postal znanstveni svetnik takrat že preimenovanega Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU. Isto leto je prevzel vod­stvene naloge na komaj ustanovljenem Znanstvenora­ziskovalnem centru SAZU, ki jih je (vecino casa kot direktor) opravljal vse do leta 1992. Upokojil se je leta 2000 in sedaj nadaljuje svoje delo na Slovenski akademij i znanosti in umetnosti, katere izredni clan je od leta 1993, od leta 2001 pa njen redni clan . Iz množice objav iz zadnjega obdobja naj izpostavimo le nekatere. V ugledni nemški reviji Feddes Repertorium (Berlin) je l. 1992 objavil tehtno razpravo o subal­pinski grmišcni vegetaciji Balkanskega polotoka iz zveze Bruckenthalion spiculifoliae Ht. (1949) 1960 emend. Zupancic 1992. Leta 1999 je pri SAZU izšla znanstvena monografija Smrekovi gozdovi Slovenije, v kateri je strnil svoja dolgoletna preuc evanja smreko­vib gozdov. To delo, o katerem smo v Gozdarskem vestniku kratko že porocali (1. 59, št. 4, s. 54),je najbrž doslej najpopolnejši in s fitocenološkimi tabelami ter primerjavami najbolje opremljen znanstveni prikaz neke vecje skupine gozdnih združb v Sloveniji. Dra­gocen in s tabelami bogato dokumentiranje tudi njegov pregled gozdno-grrnišcne vegetacije slovenskega suh­mediterana, kije izšel pri Razpravah fV. razreda SAZU ( 1999) in v katerem je precej dopolnil našo vednost 
o potencialno naravni in drugotni vegetaciji tega dela Slovenije in opisal nekaj novih sintaksonov. Veliko se je v zadnj ih letih posvecal tudi fitogeografski delitvi Slovenije in skupaj s sodelavcem Vinkom Žagaijem objavil dopolnila k obstojeci clen itvi. Na tem podrocju se je povezal s slavistko in dialektologinjo Vero Smole in v skupnih objavah sta primerjala karte fitogeograf­skih, dialektološkib in etnoloških obmocij Slovenije in ugotavljala zanimive podobnosti. V zadnjem obdobju je skupaj s sodelavci opisal tudi nove javorove, borove in bukove združbe v Sloveniji. 
Rezultat njegovega dolgoletnega raziskovalnega dela je zelo obsežna bibliografija, ki skupno šteje okoli 250 enot. Med njimi je okoli 80 znanstvenih in 20 stro­kovn ih clankov, vec monografij, okoli 30 samostojnih poglavij v knjigah, nad deset sestavkov v enciklopedi­jah in precej poljudnih cl ankov. Je avtor (in soavtor) številnih za znanost novih sintaksonov (subasociacij, geografskih variant, asociacij in podzvez). 
Mitja Zupancic se je redno in vrsto let udeleževal domacih in mednarodnih srecanj botanikov in fito­cenologov in na teh srecanj ih velikokrat, vsaj pet­desetkrat, tudi predaval. Je c lan številnih mednaro­dnih združenj. Posebno aktivno je bilo njegovo delo pri Vzhodnoalpsko-dinarskem društvu za procevanje vegetacije, kjer je bil dolgoletni podpredsednik, in v redakcijskem kolegiju evropske vegetacijske karte. Za svoje delo je prejel državna in društvena priznanja, odlicnost njegovega znanstvenega opusa pa najbolj 
GozdV 59 (2001) 10 

Kadri in i~o ..J ·~ ,.._ ~ 


potrjuje že omenjeno redno clanstvo v Slovenski aka­demiji znanosti in umetnosti. 
Svoje bogato znanje že desetletja nesebicno predaja mlajšim kolegom in je ucitelj, mentor ali svetovalec vec ini slovenskih fitocenologov srednjega in mlajšega rodu, pa tudi nekaterim drugim mlajšim znanstvenikom s podroc ij biologije in gozdarstva. Ceprav je vecino svojega dolgega in plodnega delovanja, z izjemo prvih let, preživel med bio logi, je bil z gozdatji, njihovimi organizacijami in ustanovami vseskozi povezan. Sta­rejši se ga spomnijo kot avtorja ali soavtorja fitoceno­loških elaboratov in fitocenoloških kart v podrobnih merilih (predvsem v nazarskem, kocevskem in tol­minskem gozdnogospodarskem obmocj u) , mlajši ga morda najbolj poznajo po njegovih raziskavah smreko­v ih in submediteranskih listnatih gozdov. Marsikomu je pomagal z nasveti, nekaterim tudi pri formalnem izobraževanju na podiplomski stopnji. Tvorno je bilo in je še vedno tudi njegovo sodelovanje s predavatelji fitocenologije na oddelku za gozdarstvo in obnov lj ive gozdne vire Biotehniške fakultete v Ljubljani. 
Znana je njegova natan cnosti in pripravljenost, da si tudi za nehvaležna dela vzame cas, zato je cenjen in iskan kot ocenjevalec (recenzent) strokovnih in znan­stvenih c l ankov (tudi za Gozdarski vestnik in Zbornik gozdarstva in lesarstva). Je urednik Razprav 4. razr. SAZU in clan uredniškega odbora revije Acta Biolo­gica Slovenica. 
Mitja Zupancic je gotovo ob vsem drugem velik ljubitelj in poznavalec slovenskih gozdov in njihovega rastlinstva. Postavimo ga lahko na katerikoli de lcek vec kot milijonhektarske gozdne površine Slovenije, pa najbrž ne bo v zadregi ob vprašanju, v kateri gozdni združbi se nahajamo, kaj je zanjo znaci ln o, katere vrste v njej rastejo. Ob življenjskem jubileju mu slovenski gozda1ji želimo trdno zdravje in še veliko poti, izletov in raziskav v naših gozdovih. Za že opravljeno delo v njih se mu prisrcno zahvaljujemo in mu iskreno cesti­tamo za redno clanstvo v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, z upanjem, da se mu bo v tej ugledni ustanovi kmalu pridružil še kakšen gozdar. 



Gozdarski vestnik, letnik 59, vsebina 
l. Gozdnogospodarsko n acrtova nje, krajinska ekologija Priraš ca nje rdecega bora (Pimts sylvestris L.) in hrasta gradna (Qercus petraea (Mattuschka) Licbl.) v debel ino glede na 
povprec no mesecno temperaturo in kolicino padavin, Franci Jagodic ............................................................................................... 3 Svibno-neokmjcno podeželje srec nih ljudi, Nevenka Bogataj, Jože Prah ............................................................................................. 38 Pomen ohranjenih gozdov v kmetijski krajini spodnjih Goriških Brd, Kristjan Poberaj, Janez Pimat. ................................................ l71 Ponovno o kontrolni metodi v gozdnogospodarskem nacrtovanju , Franc Gašperšic ............................................................................ 260 Trajnostno, mnogonamensko in sonaravno gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji, od deklaracije do resnicnost i , 
Franc Gašperšcic, Andrej B oncina, Marijan Kotar, Iztok Winkler .................................................................................................. 355 Druga izmera po kontrolni vzorc ni metodi -GE Ravnik, Gal Kušar .................................................................................................... 393 Zavarovana obmocja v Sloveniji -priložnost ali cokla pri sonaravnem in vecnamenskem gospodmjenju z gozdovi?. 
Edo Kozorog .................................................................................................................................................................................... 404 
2. Gojenje gozdov, gozdna ekologija, drevesni carstvo , gen etika, varstvo gozdov Gozdno medenje in mcdece lesna te rastline v gozdovih Slovenije, Maja jurc, Vid miku l ic ................................................................... l8 Trohnoba debla pri divji cešnj i, crni jelši in poljskem jesenu-vzroki in posledice, Marijan Kotar. ...................................................... 59 Obseg in znacilnosti mehanskih poškodb drevja v slovenskih gozdovih po popisu poškodovanosti gozdov in gozdnih 
ekosistemov leta 2000, Robert Robek ............................................................................................................................................... 68 Odziv skorje jelke na mehanske poškodbe, Primož Oven ....................................................................................................................... 78 Odziv drevja na globoke in površinske poškodbe na primem bukve (Fagus ~ylvatica L.) s poudarkom na nastanku in 
ekologiji ranitvenega lesa ("rdece srce") (pregled), Niko Tore lii ...................................................................................................... 85 Dendrokronološki markerji, Tom Lcvanic ... ..... .................................... .................................... ......... ....................... ....................... ........ 95 Mehanske poškodbe sestoja in gozdnih prometnic na visokem krasu pri secnji in spravi lu lesa s traktorjem lwafuji T-41, 
Jaka Klun, Anton Poje ...................................................................................................................................................................... 115 Vpliv mehanskih poškodb drevja na vrednost in strukturo gozdnih lesnih sortimentov, Mitja PIŠKUR ............................................. 128 Poškodbe zaradi žleda v Hrušici in Nanosu, Edvard Rebula ................................................................................................................. 147 Vpliv poškodb drevja na kakovost gozdnih lesnih sortimentov, Ma~an Lipoglavšek .......................................................................... 155 Pogledi Gozdnega gospodarstva Postojna na izvajanje gozdnega reda, Franci Furlan ......................................................................... 156 Gozdni požari v poletnem obdobju leta 2000, Darko Muhic ................................................................................................................. 159 Podnebne spremembe in slovenski gozdovi, Primož Simoncic , Andrej Kobler, Nike Krajnc, Mirko Medved, Niko Torelli, 
Robert Robek ................................................................................................................................................................................... 184 

-letnika 
Klimatske spremembe in njihove posledice-dejstva in predvidevanja, Lucka Kajfež-Bogaraj ........................................................ 203 Povezanost proizvodne sposobnosti bukovih gozdov v Sloveniji z njihovo ftoristicno sestavo, Marijan Kotar, Dušan Robic ............ 227 Nova spoznanja o rastlinstvu Kocevske in Bele krajine, MarkoAccetto .............................................................................................. 248 Sanacija smrekovih monokultur v gozdovih Mislinjskega grabna, Miloš Kecman ......................................... ..................................... 276 Obravnavanje sekundarnih (antropogenih) gozdnih fitocenoz in gozdnogospodarsko nacrtovanje, Živko Košir ................................ 367 Nezgode v državnih gozdovih Slovenije leta 2000, Ma~ an Lipoglavšek ............................................................................................. 429 
3. Zoologija Gospoda~enje z gozdom in divji petelin, Mirko Perušek, Hubert leiler ................................................ ............................................. 139 Biodivm:iteta listopadnega gozdnega ekosistema, Boris Kryštufek ..................................................................................................... 291 Taina favna v slovenskih gozdovih -njene znacilnosti, pomen, ogroženost in biodiverziteta v alpski krajini, 
Ivan Kos, Tanja Grgic ... ......... ...................................... ................ ....................................... ......... ........... ............... .. .............. .......... 304 Hro šci (Coleoptera) v gozdovih in ohranjenost na rastišcih divjega petelina, Božidar Drovenik .............. .......................................... 314 Ogroženost in ohranjanje populacij dvoživk (Amphibia) v visokogorskih gozdovih, Katja Poboljšaj .................................................. 317 Mali sesalci v gozdni krajini in pestrost njihove združbe v alpskem gozdu na Smrekovcu in Peci, Franc J anžekovic, Miran Cas ....... 322 
\ 
Divja macka-skrivna vrsta gozdov, Hubert Potocnik, Ivan Kos ................................................... ...................... : ...... .......................... 328 Upoštevanje živali pri gospodarjenju z gozdom, Mirko Pemšek .......................................................................................................... 333 Ris dela škodo bovškim o vcerejcem, Iztok Mlekuž .............................................................................................................................. 343 Varstvo živalskih vrst v okviru varstva narave, Jana Vidic ....... ...................................................................................... ....................... 374 Ogroženost pticev v gozdovih Slovenije, Janez Gregori ....................................................................................................................... 381 Netopirji v gozdnem ekosistemu, Maja Zagmajster ................................................................................................................ .............. 387 Svet divjega petelina-Smrekovec, Damijan Kljajic ........................ .............. ......... ............................................................................. 402 Divji petelin v Sloveniji -indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov, Miran Cas .................. 411 Pinijev sprevodni prelec v Julijskih Alpah, Iztok Mlekuž ..................................................................................................................... 450 
4. Ekonomika gozdarstva, organizacija, politika, zgodovina gozdarstva Pravilnik o varstvu gozdov -analiza nekaterih dolocil s pravnega in strokovnega vidika, Darij Kraj cic, Katarina Gr~nik leiler ........ 28 Prenova srednješolskih programov v gozdarstvu, Eva Cec ................................................................................................................... 209 Poklicne kvalifikacije, Eva Cec ......................................................... .................................................................................................... 213 Hram ba dokumentacije in zavarovanje kraja nesrece pri delu v gozdu, Branko Štampar .... ................................................................ 216 Gozd in gozdarstvo v politi cnih programih slovenskih parlamentarnih strank, Jože Kozjek ............................................................... 271 
S. Gozdarstvo v casu in prostoru Delovno srecanje raziskovalcev projekta NAT-MAN v Kocevju, Dušan Roženbergar .......................................................................... 39 
21. kongres lU FRA v Maleziji. Marjan Lipoglavšek .............................................................................................................................. 40 
XXI. kongresa IUFRA smo se udeležili tudi predstavniki Zavoda za gozdove Slovenije. Živan Vesel ic .................. ......... ................... 42 
24. svetovno tekmovanje gozdnih delavcev, 20.-23. september 2000, Oslo, Norveška, AdolfTrebec ................................................... 45 Poucna in vesela ekskurzija, Henning Hammilton .......................................... ........................................................................................ 46 Smrekovec in Koroška skozi doživetja na strokovni ekskurziji delavcev gozdarske knjižnice, Teja Koler-Povh ................................ 1 OO 
3. državno sekaško tekmovanje lastnikov gozdov, Jurij Beguš ................................................................................... .......................... 102 Sejemska prireditev: 13. dnevi KWF (Kuratorium fiir Waldarbeit und Forsttechnik), 13.-17. 9. 2000, Celle, Spodnja Saška, 
Mitja Piškur, Jaka Klun ...................................................................................................................................... .............................. I04 Predstavitev programa EUFORGEN -Il. faza, Hojka Kraigher ........................... ................................................................................ IlO Združenje za gozdarstvo pri Gospodarski zbornici Slovenije, Darij Krajcic ........... ............................................................................. 218 Delovno srecanje skupine 8 projekta NAT-MAN, Dušan Roženbergar ................................................................................................ 218 Elmia 2001 -najvecji gozdarski sejem, Marjan Lipoglavšek ......................................................... ....................................................... 219 Gozdarski sejem Elmia Wood 2001 in slovensko gozdarstvo, Mitja Cimperšek .................................................................................. 221 Evropo hod 2001, Janez Konecnik ......................................................................................................................................................... 281 Vegetacija in funkcije ekosistemov-44. simpozij !AVS v Freisingu v Nemciji, Lado Kutnar ............................................................ 344 
35. FORMEC 2001 v Brnu, Marjan Lipoglavšek .................................................................................................................................. 345 Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, Franc Perko ......................................................................................................................... 346 Italijansko državno prvenstvo v gozdarskem peteroboju (Pentathlon del boscaiolo), Zoran Zavrtanik ............... ................................ 407 
V. delavnica javne gozdarske službe z naslovom Raziskave gozdnih ekosistemov na obmocju Mošenika pri Kocevski Reki, 
Lado Kutnar, Zoran Grecs ................................................................................................................................................................ 407 Znanstveno posvetovanje: Ogrožene živalske vrste na primeru divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji, Miran Cas .......... 451 Porocilo s strokovne ekskurzije ZGS na Hrvaško, Jože Kovac ............................................................................................. ......... ....... 452 
6. Kadri in izobraževanje, in memoriam Jesenkova priznanja za leto 2001, Uredništvo ....................................................................................................................................... 112 Novi dokto~i znanosti, Iztok Winkler ................................................................................................................................................... 284 
Kazalo le 


V spomin Tonetu Simonicu, Franc Perko .............................................................................................................................................. 286 Pregled diplomskih del diplomantov univerzitetnega študija na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške 
fakultete, zagovarjanih v letu 2000, Teja Koler-Povh, Filip Nebri gic ..... ................................................ ........................................ 349 Viktor Klanjšcek (1918-2001), Ivan Božic ............ ......... ................ ................................................................................. ............. ....... 35 1 Mitja Zupancic -sedemdesetletnik in prvi gozdar, redni clan Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Igor Dakskobler. ............ 459 
7. Književnost, strokovno izrazje Mitja Zupancic: Smrekovi gozdovi Slovenije (Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za naravoslovne vede, Dela 36, 222 s. +tabele, Ljubljana 1999), Igor Dakskobler .............................................................................................................. 54 Prikaz knjige DAS PLENTERPRINZIP (prebiralno nacelo) avtorja Heinricha Reiningerja, ki je izšla v založbi Leopold 
l 
Stocker. Graz -Stuttgart, 2000, Dušan Mlinšek ................................................................................................................................ 55 Mednarodno odmevne revije za gozdarstvo in njihov dejavnik vpliva, Teja Koler-Povh ..................................................................... 164 Strokovno izrazje, Marjan Lipoglavšek ................................................................................................................................................. 167 Izdaja slovarja LEXJCON SILVESTRE, Marjan Lipoglavšek ............................................................................................................. 167 Gradivo za Atlas flore Slovenije-pomembna novost v domac i botan ic ni literaturi. zanimiva tudi za gozdarje, Igor Dakskobler. ....... 454 lJI 
8. 
Sta li šca in odmevi, pisma uredništvu Ponovno o kontrolni metodi v gozdnogospodarskem nacrtovanju, Živan Vesel ic ................................................................................ 338 Gozd, gozdarstvo, zbornica in stroka-stališce sindikata ZGS. Igor Lampc ........................................................................................ .400 Ponovno o kontrolni metodi v gozdnogospodarskem nacrtovanju , Franc Gašperš ic ............................................................................ 438 Trajnostno, mnogonamensko in sonaravno gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji, od deklaracije do resnicnosti , Živan Vese l ic ......... 440 Ris in bovški ovce rejci , Cvetko Staniša ................................................................................................................................................. 448 Asociacija Luzulo sylvaticae-Picectum, Tone Wraber .......................................................................................................................... 449 

9. 
Društvene vesti, informacije Rezultati fotografskega na tecaja Živali v gozdu, Uredništvo ......................................... ........................................................................ 37 Gozdarska ekskurzija v Švici, Andrej Držaj .................................................. ....................................................... ................................... 47 


33. evropsko prvenstvo gozdarjev v nordijskih smucarski h disciplinah (EFNS), Estonija 2001 , Janez Ko necnik ................................ 51 Mednarodni simpozij študentov gozdarstva, Peter Železnik ...................................................................................... , ............................ 53 Dejavnost sekcije sodnih izvedencev in cenilcev gozdarske stroke v letu 2000. Damjan Pavlovec ..................................................... l il Gozdatji -sm ucarji smo tekmovali na Pokljuki, Janez Konecnik ......................................................................................................... l63 LFSA v Beogradu 27. 3.-2. 4. 2001, Klemen Bizjak .............................................................................................................................. l64 Fotografski nat ecaj za zgibanko Gozdni bonton, Uredništvo ................................................................................................................ 222 
5. prvenstvo gozdatjev v odbojki, Ivan Štomik ..................................................................................................................................... 223 Teniško prvenstvo gozdarjev in zaposlenih v gozdarstvu, Jošt Jakša .................................................................................................... 223 
2. hrvaško državno prvenstvo inženirjev gozdarstva in lesne industrije v tenisu, Jošt Jakša ................................................................ 280 
l. teniško prvenstvo gozdarjev Slovenije. Jošt Jakša ............................................................................................................................ 280 Gozdarske smu carske prireditve v zimi 2001-2002, Janez Konecn i k ................ ................................................................................... 40 1 
LO. Ostalo: uvod niki, predstavljajo se, zanimivosti, odkupne cene Pravilnik o varstvu gozdov, Jože Sterle ..................................................................................................................................................... 2 Vesti z Zavoda za gozdove Slovenije, Tone Lesnik ................................................................................................................................. 36 Gozdarski inštitut Slovenije, Tom Levanic .................................................... .. ....................... ....................................... .......................... 37 Ne škodite drevesom, Niko Torelli ........................................................... , .............................................................................................. 58 Evropo hod 2001, Jože Sterle ..................................... .................... ........................................... ............................................................. 114 Gozdarski inštitut Slovenije, Tom Levanic ............................................................................................................................................ l62 Vesti z Zavoda za gozdove Slovenije, Tone Lesnik ............................................................................................................................... 162 Gozd, gozdarstvo in podnebne spremembe-prezrte zveze?, Primož Simoncic, Roben Robek .......................................................... 170 BF-Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Janez Pirnat ................................................................................................... 209 Odzivnost stroke na aktualna dogajanja, Iztok Winkler ........................................................................................................................ 226 Novice z Gozdarskega inštituta Slovenije, Tom Levanic ...................................................................................................................... 270 BF-Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Iztok Winkler ................................................................................................. 271 Ogrožene živalske 'lrste na primeru divjega petelina (Tet rao urogallus L.) v Sloveniji, David Hladnik ............................................. 290 Vesti z Zavoda za gozdove Slovenije, Tone Lesnik ............................................................................................................................... 341 Muzej Vrbovec, muzej gozdarstva in lesarstva, Barbara Šoster .................................................................................... ........................ 342 
Uvodnik, Franc Perko ............................................................................................................................................................................ 354 Novice z Gozdarskega inštituta Slovenije, Tom Levanic ...................................................................................................................... 399 Organiziranost in perspektive slovenskega gozdarstva, Franc Perko .................................................................................................... 410 Vesti iz Zavoda za gozdove Slovenije. Tone Lesnik .............................................................................................................................. 437 Gozdarski vestnik, letnik 59, vscbina .................................................................................................................................................... 461 
VARNO DELO Z MOTORNO ŽAGO 
Gozdarska založba pri Zvezi gozdarskih društev Slovenije bo meseca marca 2002 izdala knjižico VARNO DELO Z MOTORNO ŽAGO, avtorjev dr. Mirka Medveda in dr. Boštjana Koširja. 
Cena v prednarociluje za kolicino nad 100 izvodov 1000.-SIT (v ceno je že vkljucen DDV), pri ko l icini nad 1 O izvodov pa je 1000.-SIT neto cena in ni vkljucen DDV. Ponudba velja za placila izvršena pred izidom knjižice. 
Knjižico lahko na rocite pri ZG DS, Vecna pot 2, 1 000 Ljubljana, tel.: O 1 257 14 06. 
Gozdarski vestnik, LETNIK 59· LETO 2001 ·ŠTEVILKA 10 Gozdarski vestnik, VOLUME 59 • YEAR 2001 • NUMBER 10 Glavni urednik/Editor in chief Borut Urankar Uredniški odbor/Editorial board prof. dr. Miha Adamic, dr. Robert Brus, Dušan Gradišar, Jošt Jakša, prof. dr. Marijan Kotar, prof. dr. Ladislav Paule, prof. dr. Heinrich Spiecker, dr. Mirko Medved, prof. dr. Stanislav Sever, mag. Živan Veselic , prof. dr. Iztok Winkler, Baldomir Svetlicic Tehnicni urednik/Technical editor 
Blaž Bogataj 
Lektorica/Lectar Vita Novak Dokumentacijska obdelava/lndexing and classification mag. Teja Cvetka Koler-Povh Uredništvo in uprava/Editors address ZGD Slovenije, Vecna pot 2, 1000 Ljubljana, SLOVENIJA Tel.: +386 01 2571-406, 2571-407 E-mail: gozdarski.vestnik@gov.si Domaca stran: http://www.dendro.bf.uni-lj.si/gozdv.html Žiro racun/Cur. acc. 501 01-678-48407 Tisk in izdelava fotolitov: Euroraster d. o. o., Ljubljana Poštnina placana pri pošti 11 02 Ljubljana Letno izide 1 O številk/1 O issues per year Posamezna številka 1.000 SIT. Letna individualna narocnina 7.000 SIT, za dijake in študente 4.000 SIT. Letna narocnina za inozemstvo 100 DEM. Letna narocnina za podjetja 22.000 SIT. Izdajo številke podprlo/Supported by Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport RS, Ministrstvo za okolje in prostor RS 
Gozdarski vestnik je eferiran v mednarodnih bibliografskih zbirkah/Abstract from the journal are comprised in the international bibliographic databases: · 
CAB Abstract, TREECD, AGRIS, AGRICOLA. Mnenja av1o~ev objavljenih prispevkov nujno ne izražajo stališc založnika niti ured­niškega odbora/Opinions expressed by authors do not necessarily reflect the policy of the publisher nor the editorial board 



GOZDNO GOSPODARSTVO MARIBOR, d.d. Tyrševa 15, 2000 MARIBOR 
/llifR~ Tel.: (02) 234-13-11, fax: (02) 234-13-34, Email:ggmb@ggmb.si 

s svojimi organizacijskimi enotami 
LOVRENC NA POHORJU Sp. trg 66, 2344 Lovrenc, tel. (02) 630-02-00 
SLOVENSKA BISTRICA Kolodvorska 35 b, 231 O Slov. Bistrica, tel. (02) 805-15-00 
PTUJ Rogozniška c. 12, 2250 Ptuj, tel. (02) 798-04-00 
MARIBOR Limbuško nabrežje 15, 2341 Limbuš. tel. (02) 483-01-00 
IZVAJA VSA GOZDARSKA DELA V DRŽAVNIH GOZDOVIH SEVEROVZHODNE SLOVENIJE, NA ŽELJO LASTNIKOV GOZDOV IZVAJA STORITVE TUDI V NJIHOVIH GOZDOVIH, . GRADI IN VZDRŽUJE GOZDNE KOMUNIKACIJE IN DRUGE OBJEKTE, PRODAJA GOZDARSKO OPREMO IN ZAŠCITNA SREDSTVA, VZDRŽUJE GOZDARSKO MEHANIZACIJO.