122
Glasba.
Ljudski koncert „Glasbene Matice". Z umetniškim uspehom, ki ga doseže vsak nastop „Glasbene Matice", se je odičil tudi ljudski koncert dne 13. januarja v veliki dvorani „Uniona". Ljudstvo, velika masa naroda, se je odzvalo vabilu, ki mu je obetalo ob nižjih cenah najlepšega umetniškega užitka, prišlo ga je več, nego ga je mogla i največja naša dvorana sprejeti. Uzadovoljstva ni torej manjkalo, izvršujočim je donesel večer zanos polne dvorane, poslušalcem pa zaželjeni umetniški užitek. Pred vsem sta bili dve veliki zborovi deli, ki sta dali koncertnemu večeru značilni pravec: Antona Foersterja novo delo (zloženo 1900) „Turki na Slevici" in Karla Bendla „Švanda dudak".
Z vnemo, ki jo rodi prikupljivost teksta, se je zavzel Anton Foerster za uglasbitev Jos. Stritarjeve baladne pripovesti o čudesni rešitvi v cerkvici Matere božje na Slevici (pri Laščah) pred Turki skritih vaščanov. Že je razbil Turek cerkvena vrata, že kliče gorje v cerkvici zbrani trumi plahi, toda Marija na oltarju dvigne grozeče v bran svojih vernih roko proti Turku, iz oči ji švigne plamen in več se ne premakne turškega paše konj čez prag, ko pribita mu obstane noga, „plašan se spusti paša v beg, za njim neverniki vsi vprek, oteti so kristjani." O čudesni tej otetvi priča po ljudskem sporočilu še danes za pragom v kamen vdol-beno kopito.
Narodni ton Stritarjeve spesnitve in ljudski, tej pripovesti toli prikladni, duši kranjskega ljudstva povzeti verski čut, ki gane po preprostosti detinskega zaupanja v nadmoč božjega bitja, sta nudila Foersterju ono razpoloženje, v katerem se čuti domačega on, ki je občuten lirik in mojster nabožnega skladanja. Besedilo, ki prekipeva živahnosti v svojih strah in plahost izražajočih stihih in ki ritmično kaj dobro zveni, je razvnelo v Foersterju temperament, ki prešinja, okrilatilo mu je me-lodiško in harmonično invencijo, da je ustvaril vzleta in mogočnosti polne glasbene slike. Karakterističnost je Foersterjevim skladbam itak lastna, le tem obilneje se javlja karakterističnost v „Turkih na Slevici", ko se izraža Foerster v njih tem učin-ljiveje in prosteje, ker so mu na razpolago poleg glasovnega materijala tudi efekti orkestrski.
Tako, kakor si je razvrstil skladatelj besedilo, odkazujoč posamezne dele mešanemu ali moškemu in ženskemu zboru, solistom in orkestru, je ustvaril sceniški oživljeno skladbo, ki budi in vzdržuje zanimanje in je še stopnjuje, čimbolj se razvija dejanje. Že uvod vzdrami k pozornosti, v tematiški bogato spletenem, razburkanem pričetnem delu se razgrne simfoniška slika groze turškega privala; kabinetna muzika je idilski zabarvani, v narodnem tonu se zibajoči ženski tercet, ki nam zanaša misel k cerkvici na gori, h kateri se zateka plahih romarjev krdelo, zakončuje ga zaupljivosti polni pozdrav nebeški kraljici, intonovan po celem zboru. Kaj značilno podaje Foerster burnost prizora pred cerkvijo, zbijanje Turčinov po vratih, peket konjskih kopit dajeta temu delu skladbe osnovni ton. Mojstrski je zaključek skladbe, uglasbitev zadnjih dveh kitic, ko zadoni iz polnih src proslavljajoči himnus njej, ki je bila pomočnica v sili.
Drugo veliko delo je bil Karla Bendla „Švanda dudak". Tudi to delo spada kakor Foersterjevo v vrsto takozvanih zborovih scen, v katerih so uglasbene pripovedne in dialogujoče pesnitve  baladne vsebine ob rabi zborov, solistovskih spevov
Gledišče.                                                   123
in orkestra. Besedilo je spesnil Jaroslav Vrchlicky. Dejanje se začenja v krčmi, v kateri gode Švanda na dudih k plesu. Misel na nevesto Marinko mu ne da dalje strpeti, vsi prigovori plesalcev ga ne zmotijo in zato mu zakličejo: „Pa k vragu steči". In tako se res zgodi. Na potu k Marinki ga zvabi tujec, obetajoč mu cekine, v „črni dvorec", kjer igra Švanda obešencem in čarovnicam na divji ples. Zlatov se mu polni čepica in ganjen se zahvali Švanda z „Bog vam plačaj". Peklensko druhal razkrope te besede, mine pa tudi zlato — bile so sanje, iz katerih se zbudi Švanda v jutro na potu, kjer je po noči zaspal.
Mnogo humorja je, ki sije v Bendlovo muziko, polna dramatskih efektov je, ki silijo v njej na dan. Prizori v krčmi in oni pri plesu čarovnic so poskočni, da bude dobro voljo, v njih vrvi krepost, ki oživlja, blesti se v njih ritmični živelj, ki unaša. Lahko in gladko, ob ljubki invenciji pisana skladba kaže Bendla skladatelja, ki mu je srečna roka pri ustvarjanju gracijoznih opernih scen, kaže nam ga lirika romantiške struje, ki mu pojeta srce in duša v izobilju melodij.
Reproduciranje velikih teh skladb je bilo znamenito, uspeh vestnosti in stremljenja po visokem, do katerega vodi koncertni vodja Hubad svoje zbore, svoj orkester. Solistovske partije tenorja Ernesta vit. Cammarote, basista Julija Betetta, sopranistinje Josipine Šušteršičeve in altistinje Angele Maličev e so lepo uspele, vsaj sta Cammarota in Betetto operna pevca priznane veljave, solistinji Šušteršičeva in Maličeva pa izbrani gojenki Matične šole.
Mešani zbor je še zapel vedno lepi, Jako priljubljeni Antona Nedveda „Nazaj v planinski raj" in Stanka Premrla v nežnih niansah se topeči zbor „Lilije", tenorist Cammarota pa razen dveh arij iz Oreficejeve opere »Chopin" še Antona Nedveda »Pogled v nedolžno oko", basist Julij Bebetto končno Lu-dovika Hudovernika samospev „V celici". V solistovskih teh nastopih sta tekmovala oba umetnika — pevca z neoporekljivim sijajem polno in vzletno donečih svojih glasov.
Koncert se je ponovil v dan 27. januarja.
Dr. Vladimir Foerster.
Slovensko gledišče. A. Drama. Zadnji čas so se v drami novitete kar vrstile druga za drugo. Tako smo videli dne 29. decembra p. 1. prvič na našem odru »Potopljeni zvon", dramatsko bajko v petih dejanjih, spisal Gerhart Hauptmann, preložil Anton Funte k. — Neskladje med tem, kar človek hoče in more, je hotel prikazati Hauptmann v tetn svojem delu — ono tragiko, ki ima svoj vir v tem, da človek hrepeni, a ne doseže; zlasti pa je imel pred očmi umetnika, ki stremi za popolnostjo, ki bi se povzpel rad do najvišjega, a mora vedno zopet doznati svojo nezmožnost. Henriku se ne posreči zvon, kakor si ga imeti želi, in — Hauptmann ne more zvršiti dela, kakor ga sanja njegova duša. Zvonar Henrik ustvari zvon, ki je namenjen za zračne višave, ali njegov glas je preslab zanje in zato zdrči nazaj v nižave. Enako se godi pisatelju z njegovimi umotvori. Niso taki, kakor si jih želi, in tudi »Potopljeni zvon" ni popolno delo! Tu imamo v drami sami kritiko o drami! Nedostatke tega dela čutimo s pisateljem morda tudi mi . . . Hauptmann je gotovo največji sedanji pisatelj nemški, a s tem še ni rečeno, da je