1928 M Mil IN GOS&ODINJA št. 23 Starši pre mo fcciii dar. V življenju zakoncev je tisti dan posebno važen, ko postaneta — dočim sta bila doslej samo mož in žena — po vsemogočnem blagoslovu božjem oče in mali. Tisti dan prejmeta vzvišeno nalogo z nebes, prejmeta pa tudi in prevzameta važne dolžnosti, neke vrste duhovniško službo. Prva dolžnost očeta in matere je, da resno preudarita velikost in dalekosežnost svojih pravic in dolžnosti. Druga njuna dolžnost je, da oba sode- 1 lujela pri vzgoji otrok, zlasti pri prvi vzgoji in da otrok ne dasta prezgodaj od hiše. Tretja dolžnost je, da oba, ko pride čas javne vzgoje, tudi skrbno pri tej vzgoji sodelujeta. Končno je četrta dolžnost staršev — nič manj važna od prejšnjih, ampak še bolj nujna — da tedaj, ko je končana navadna otroška vzgoja, nadaljujejo tudi ono veliko in zadnjo vzgojo mladine, ki je takorekoč krona vse vzgoje: to je vstop v življenje. Ne pretiravamo, če rečemo, da je ta dolžnost najresnejša in najtežja od vsoh dolžnosti zlasti zato, kar prav tu nihče ne more staršev namestovati. Samo po sebi se razume, da morajo starši pred vsem drugim dajati otrokom j c'ober zgled. A o tem danes ne bomo «az- j pravljale. Ogledale si bomo le najvažnejša ; načela vzgoje in njih v ovnnje v živ- | ljenju staršev. . ., Da namreč razume, oižrosti ki jih nalaga vzgoja prav do viška in prav do dna. ne zadošča le plitvo znanje, tudi ne veselje očetovstva in ne sreča materinstva. Mnogo bolj je treba tu resnega premisleka in mnogoterih navdihov, ki jih morejo starši prav razumeti le v zbranosti in tihoti doma, ne pa v hrupu \n veselja-tenju izven doma. Prva misel očeta in matere takoj ob rojstvu otroka je misel na vzgojo. Ne pravimo zastonj: takoj; kajti z dnevom, ko je otrok odprl pči v zemsko življenje, ko se je oglasil s prvim glasom, mora pričeti tudi njegova vzgoja. Za mater seveda se začne vzgoja že prej. S kako pobožnim spoštovanjem se pripravlja krščanska mati na sprejem živega božjega daru! S kako neizrečeno skrbjo misli' na mlado dušo, ki je njeni tako blizu! Koliko ljubezni, koliko varstva za novo, nežno njeno drugo življenje! Koliko pažnje, modrosti, miru vsem okolno-stim, da se življenje otrokov lepo razvija! Da. krotka, čista kri zaplove po malem telescu! Nič več ni sama; vse njeno življenje se razvija v dveh. Če moli, če gre v cerkev, k sv. zakramentom, stori vse to z otrokom in zanj. Ne trdimo, da ni težav in mnogoterih težav, vendar morejo te težave krščanski materi biti tudi prava sladkost In ko prejmo starši ta božji dar, se v sredo očetovskega in materinskega v ?selja prikradejo nove in tesne misli. Kaj bo postalo iz našega otroka? Slaboten, brez moči je prišel k nam. A v njem živi neumrjoča duša. Kakšna je njegova bodočnost? Ne vemo. Gotovo pa je, da skrb, ki jo uporabljamo za njegovo vzgojo, odloča vsemu njegovemu življenju. Tega važnega dela pa ne smemo pustiti slučaju; vse, kar zmoremo, naj bo porabljeno za to važno nalogo, če bo treba tudi — z žrtvami. Vsak dan je treba takih misli! Nič ni lepšega k?kor take misli v življenju očeta in matere! Caso&is m lena. Tisk je velesila, ki je trenutno najmočnejša na svetu in proti kateri je boj mogoč le z enako močno silo. Kakor vsaka druga sila, tuko skuša tudi tisk spraviti pod svoj vpliv čim širši krog človeštva. Kajti značilno svojstvo vsake sile je njeno nagnenje, njen pohlep po vladanju. Razlika pri časopisni velesili je le ta, da ona pravzaprav ne nastopa šiloma, temveč polagoma, natihoma in previdno osvaja vedno večja območja, jih prekvaša v mnenju ter jih s tem naprav-lja za svoje privržence. Časih postajajo tako pridobljeni privrženci naravnost sužnji mrtvi črki, katero upravlja in ji daje obraz velesila, ki ji je ime tisk. Vsaka sila in moč postaja sčasoma nevarna. Nevarna poslane takrat in zato, ko misli, da si je že dovolj utrdila oblast in da polem lahko počne kar hoče. Prav isto opa-, žamo pri tisku. Sprva je časopis služil le kot informacijsko sredstvo. Bil ie le točen in vesten posredovalec vesti med posameznimi kraii in svetovi. Tekom časa pa si je časopis utrdil pot in takrat so se tudi razširile njegove naloge in seveda tudi sredstva. Danes vrši časopis med narodi in liud-stvi veliko kulturno nalogo. On vzgaja. S to vzgojo je pa pač tako, da ie takšna, kakršni so tisti, ki nad tiskom vladaio, vanj pišeio in mu dajejo smer. Sadove take vzgoje vidimo na vsakem koraku. Za katoliško ženo obstoja le katoliški tisk. Časopis, ki blati najsvetejše verske svetinje, ki zagovarja najbolj gnusna in za katoličana sramotna dejanja, ne spada v katoliško hišo. Če naj časopis vrši res uspešno kulturno nalogo, mora biti pisan tnko, da ga lahko brez skrbi bere vsakdo, tudi otrok. Kakšno pisanje pa danes čestokrat prinašajo v hišo? In to zlasti nekateri slovenski liberalni časopisi. Odrasli bi skoraj sramu zardel, ko bere kakšne takšne neokusne stvari. In takšno branje naj potem dobi otrok, mlad fant, deklica, čigar duša še ne more doumeti vsega, kar se okrog me do-gaia. Katoliška mati in žena, ki kaj da na srečo svojih otrok, takih slahih in protika-toliških časopisov v hišo ne bo pustila, jih bo skušala tudi iz svoie soseščine iztrebiti. To zahteva od nje dolžnost, terja cd nje katoliška miselnost, zavednost, načelnost. Mati, žena! Pojdi in bodi res moderni apostol med našim ljudstvom. Vrši svojo nalogo vselej in povsod! Zate in za tvoje otroke gre! Geslo naj bo: v vsako hišo naš časopis! Ven iz hiš pa neizprosno pometati liste, ki blatijo vse, kar je katoličanom svetega. R- H. Je nekdaj slovelo v stari Grčiji po svoji modrosti. Danes je le ona pridna gospodinja modra, kater* izkoristi 7 prednosti, ki jih nudi „JCal boste pa piii?" To je navadni pozdrav, ko pridem na kmetih v gostilno. Pa tudi v marsikateri mestni gostilni ni drugače. Ali bi ne bile lepše, ko bi gostilničarka ali natakarica vprašala gosta: S čim, pa morem poslreči^ ali Kaj pa želite? Žalibog, da so današnje gostilne, zlasti po kmetih večinoma res 1« pivnice, ne pa gostilne. Za postrežbo z jedili se marsikje prav malo ali pa nič ne brigajo. Tu in tam včasih ni dobiti niti malega koščka kruha, kamoli kake tople jedi Seveda, to je jako udobno stališče. Vino pivo in žganje je vedno pripravljeno. Treb« ga le natočiti, pa je vse delo in vsa skrb pri kraju. Gostilna je imela prvotno bolj plemenit namen, ker je skrbela predvsem za prehrano popotnih ljudi. Dandanes skrbi pa 1« za pijačo, kakor da bi bilo vino, pivo ali celo žganje za življenje bolj potrebno nege jed. Nujno bi bilo želeti, da bi se tudi v teir oziru obrnilo na bolje in da bi imele naš« kmečke gostilničarke ta namen gostiln bolj živo pred očmi. Kakšna težava je po kmetih za hrano, ve povedati marsikak učitelj ali marsikaka učiteliica, ki mora službovati v kakem od železniškega prometa bolj oddaljenem kraju. Pride v vas, kjer so tri. štiri gostilne, pa ne more dobiti v nobeni hrane. Večkrat se je že primerilo, da j« 71 moral ta ali oni pustiti zaradi tega službeno mesto, ako se ga končno ni usmilil kak zasebnik. — Vemo sicer, da je v preprosti kmečki gostilni težko redno postreci s toplo hrano, ker je glavno opravilo gostilničarja kmetija, ne pa gostibia. Vendar pa bi se moral vedno dobiti v vsaki gostilni kak mrzel prigrizek, in pa kruh, sicer je tak lokal le pivnica ali pa celo beznica. Kuhinja. Riževa postna juha. Skuhaj nekoliko olupljenega krompirja. Ko je kuhan, ga odcedi in vodo hrani v lončku, krompir pa dobro zmešaj. Potem vlij nanj krompirjev-ko, ki si jo prej odcedila, in ravno toliko mleka, postavi na ognjišče ter večkrat premešaj, da se ne pripali. Ko zavre, deni kuhat riž, za vsako osebo približno eno majhno pcsf. Zdrobi strok česna s soljo in deni v riž. Ko je riž kuhan, ga zabeli z maslom v katerem si zarumenila nekaj koscev čebule. Ako je juha pregosta, ji prilij še nekoliko mleka. Sladko zelje s pečenim kostanjem. — Osnaži zeljnato glavo, izrezi ji storžke ter zreži liste na široke rezance; polij jih z vrelo vodo, ožmi jih in deni kuhat v zavrelo slano vodo. Ko se je zelje skoro napol skuhalo prideni eden do dva olupljena in na kosce zrezana krompirja in velik ščep ku-mine. Ko je kuhano, razgrej veliko žlico ocvirkov in v razgrete stresi pol žlice moke, premešaj ter pusti, da prevre. Nato prideni eno pesi pečenega in oluščenega kostanja. Posiljeno zelje z ocvirki. Zreži zeljnato i;luvo na rezance kakor za solato, stresi ga v kozo, prilij mu zajemalko vode, eno do dve žlici kisa, velik ščep kumne in osoli, pokrij in duši, med dušenjem prideni eno veliko žlico mrzlih ocvirkov. Ko se zelje zmehča in popije mokroto, ga potresi z žlico moke in duši še dve minuti, nakar ga zalij z krompirjevko ali juho. Ko še nekaj minut vre, ga postavi kot prikuho na mizo. Kronipirjevei. Zmešaj eno žlico kisle smetane, eno jajce, majhen krožnik kuhanega in nastrganega krompirja, nekaj zrn soli in eno kavno žličko moke. Vse dobro zmešaj ter devaj z žlico v plitvo ponev, v kateri si razgrela prav malo masti, da so hlebčki lepo okrogli in mezinec debeli, jih z nožem v ponvi razravnaj nato jih na ognjišču peci. Ko se na eni strani zarumene, jih obrni in ko so pečeni, jih potresi z nastrganim bohinjskim sirom ter postavi kot prikuho s kislo repo na mizo. Vrt. Prcfsimovanje čebuljnih in gomoljnih rastlin. Med zelenjadnice, katerih korenine se morajo pozimi vzeti iz zemlje, spadajo: ge-orgine ali dalije, kane, gladijole, mentbre-cije in pa tiste vrste begonij, ki so bile posajene na vrtno gredico. Georgire so pri nas zelo priljubljene in že vsepovsod udomačene. Letošnja jesenska vrtnarska razstava je pokazala, kako zelo je ravno pri tej cvetici vrtnarska veda napredovala. Saj smo jih videli v vseh mogočih barvah in v nebrojnih oblikah. Poleg majhnih svetov so se šopirile za 8* čuda veliki in poleg enostavnih bahato napolnjeni cvetovi. Georginine korenine poberemo v jeseni iz zemlja To pobiranje je odvisno od temperature. Pobiramo korenine po slani, ko je zelenje že pomorjeno. Pobrati pa jih moramo pred hudim mrazom, ker bi z zmrzovanjem zemlje zmrznile tudi korenine. Vsled gnjilobe in plesnobe pa postanejo korenine te lepe in hvaležne cvetice neporabne. Prostor, kamor jih spravljamo, mora biti suh in varen pred zmrzlino. A tudi pregorek ne sme biti, kar bi tudi škodovalo koreninam, ker v gorkem prostoru poginejo vsled suhe, v mrzlem in vlažnem pa vsled mokre zmrzline. Ko je slana že zagospodovala na vrtu, poberi korenine iz zemlje, da se pri vzdi-govanju ne otrese vsa prst od korenin. Spravi jih za par tednov na zračen prostor, da se osuše. Ostanki stebelj se porežejo tik ob korenini. Suha klet ali kak drug nepregorak prostor je najboljša sprava zanje. Suh pesek, šota, žagovina ali deske, kamor jih položiš, jih varuje gnjilobe. Prav dobro je tudi potresti jih z zdrobljenim bukovim ogljem. Gladijole in moiitbrecijc prav lahko prezime, brez posebne strežbe. Ko jih vzamemo iz zemlje, jim porežemo stebla tik ob korenini. Nove čebulice, ki so pognale iz korenine - maternice, pustimo toliko časa skupaj, da se osuše. Potem jih razdelimo in spravimo na suh ne pregorak prostor. Na pregorkem prostoru prezgodaj poženo in to bi jih oslabilo, zato jim moramo zabra-niti. Gomolji begonk kaj radi gnjijejo, če jim pustimo preveč pr6ti na gomoljih. Vsled tega se jim otrese zemlja in se gomolji zlože na deske ali na suh pesek v tak prostor, koeler temperatura ne pade pod tri grade gorkote. Med rastline, ki jih je treba pobrati v jeseni iz zemlje, spada tudi muza. Muza je rastlina z velikanskim perjem. Za prezimo-vanje mora biti rastlinjak na razpolago. V kleti ni gotovo, da bi srečno prezimila. V jeseni pred slano jo je treba pobrati iz zemlje, in presaditi jo v primerno veliko posodo, in obsuti pri koreninah s suhim peskom in postaviti v topel rastlinjak. Po-iagoma se ji porežejo listi do dveh. Zamakati se pozimi ne sme. Muza se razmnožuje s semenom. Seme se dobi pri vrtnarjih in prav rado kali in hitro raste. Po dveh letih dobi ta velikanska rastlina že tako veliko perje, da lahko vanj zaviješ enoletnega otroka. Na vrtu je še nekaj cvetja. Dalije, gladijole, kane in anemone vztrajajo do slane. Da se jim življenje in cvetje nekoliko podaljša in da jim slana ne pomori krasote, jih zvečer zakrivamo z vrečami, cunjami ali starimi odejami. S tem jim podaljšamo življenje in s cvetjem napravimo sebi veselje. ■■■■■MnBMMnMHMBMMnHn Slivovke, branjevec, pelinovec, rum in hruievec si lahko napravile /, našimi esenci. Steklenica za napravo 4—5 1 žganja slane samo Dia 20'—, po pošti JJiu 32—. Točno navodilo na vsaki steklenici. - Samo v drogeriji A. Kane sinova, Ljubljana, Židovska ul. 1 Praki&ni migljasi. Predno si hočeš lase temeljito oprali si namazi kožo na glavi z sokom limono' Tako odpraviš luskine iz las. Celo bradavice bodo polagoma izginile, ako jih mažeš s sokom limone. Ako kurja očesa opereS v vroči vodi, potem pa obvežeš s krpo namočeno v sok limone, bodo sčasoma izginila. Navadno pralno milo pred uporabo dobro posuši. Še enkrat toliko časa ga boš rabila ket pa sveže in mehko. Ako obešamo brisalke ali druge bele stvari na žeblje ali železne kljuke, postane blago zarjavelo. Pobarvaj železo z emajlno barvo, pa se to nikdar ne pripeti, ali pa imej lesene obešalnike. • Včasih zahteva bolezen v hiši, da je treba bolnikom kurje juhe. Za tako priliko navadno poiščemo najstarejšo kokoš, katera pa ima trdo meso. Prideni vodi, v koji se kokoš kuha, žlico kisa ali pa žlico jedilne sode (bi- karbone), in meso bo postalo mehko * Zdrobljen škrob (šterka) je izbon-o sredstvo za čiščenje srebrnine. * Dandanes je tudi že v kmečkih domovih najti aluminijasto posodo, na kateri se radi poznajo razni madeži. Odpravimo pa jih l lahkoto, ako posodo oribamo s soljo. Istotako postopamo z cinasto posodo. * Nerodno je, ako ti mleko vzkipi, posebno še, ker se to ne da prikriti. Ako imaš opravilo, da ne moreš ves čas stati pri ognju, na-maži rob posode, v kateri se mledo kuha, s surovim maslom, pa ne bo »šlo čez«. Božji blagoslov ali denar. (Slika iz današnjih dni.) I. Mož stare korenine je bil Janez Kovač. Svoje kovačnice se je držal od jutra do večera in delo ter zaslužek sfk se njega držala. Zgodaj zjutraj je že stal pri nakovalu in štirje pomočniki so mu stali ob strani. Le-ti so delali pridno v delavnici. V hiši pa je gospodinjila mati Lenka, pridna Janezova ženka. Ni skrbela samo za moža in oba otroka, Ivana in Tinco, ampak vsi pomočniki so bili v enaki meri deležni njene skrbi in ljubezni. Kakor domači sinovi so bili pri hiši, dokler so držali red, kakor je zahteval gospodar. V tem oziru pa je bil Kovač strog in dosleden. Tudi ob nedeljah je bila večerja ob določeni uri. In če je katerega pri sknp-ni večerni molitvi manjkalo, je bila lo velika napaka. Kdor se je parkrat odtegnil od večerne molitve ali od nedeljske maše brez zadostnega vzroka, takemu je gospodar odpovedal službo. >Od božjega blagoslova je pač vse odvisno«, tako je večkrat zatrjeval Kovač. In res je bil nad njegovim delom poseben božji blagoslov. Vse se mu je posrečilo. Blagostanje in sreča sta bila pri Kovačevi hiši. Rad pa je tudi pomagal ubogim in za dobre namene je imel vedno odprte roke. Dolgoletne skušnje so omogočile, da je pač lahko prav svetoval tudi drugim. Užival je splošno zaupanje svojih občanov in je bil eden najboljših občinskih svetovalcev. II. Kovačeva otroka sta bila lepo vzgojena; oče in mati sta v tem oziru prav res storila svojo dolžnost. Zdelo se je prvi čas, da jima bosta otroka v samo veselje. Toda, dočim se je Tinca v vsem vrgla po materi in ji je bila dobra in skrbna pomočnica, se je pa Ivan odtegoval domu, kjer se je Ie mogel. Hodil je s takimi tovariši, ki očetu niso bili po volji; zato se je le nerad vdal, kadar ga je oče pridržal doma, zlasti, ker eo ga prijatelji hvalili za sina bogatega kovača, ki si pač več lahko privošči kot oni, a se mora držati matere za krilo in očeta za hlačnico. In zlasti to je Ivana pogrelo ter je očetu in materi večkrat ugovarjal, da pač ni za to na svetu, da bi se vedno doma kisal. S strahom je oče gledal v prihodnost svojega sina in marsikatero noč sta z materjo prebdela in se razgovarjala, kako bi sina rešila pogube. A vsi opomini in vse prošnje so bile zastonj; sin se je doma povsem naveličal. Izučen kovaštva na domu, si je zaželel tujine; da spozna tuje ljudi in kraje in se v obrti izpopolni. Težkega srca 6ta mu oče in mati to dovolila. Ko ga je mati ob slovesu blagoslovila z blagoslovljeno vodo, se ni mogla ubraniti solz; kajti njeno materino srce ni slutilo nič dobrega. In res; kmalu se je pokazalo, da sin ni sel zaradi drugega v tujino kakor, da se resi stalnega nadzorstva staršev in se lahko razgiblje v popolni prostosti. V tej prostosti pa so ga speljali tovariši povsem na slaba pota, da je docela pozabil na dobre vtise domače hiše, da je izgubil vero in se vrgel v sumno življenje uživanja. III. Doma se je med tem časom žalostno spremenilo. Kovač Janez je pokopal zvesto in pridno ženo Lenko, ki ji je smrtno bolezen povzročila žalost in skrb za sina v tujini. Kovač je po tej izgubi tudi sam začel bolehati. Tinca, ki je po materini smrti vodila gospodinjstvo, je na vso moč skrbela za očeta, ki pa je vidno slabel od dne do dne. Odločil se je, da piše po sina, k! naj prevzame domačijo. Ivan se je vrnil in prevzel dom in kovačijo. Toda njegovo razuzdano življenje je grenilo zadnje dneve že itak bolehnega očeta, ki si kljub skrbni Tinčini negi ni več opomogel. O, koliko se je spremenilo pri hiši, odkar se je Ivan vrnili Mir je popolnoma zginil. Namesto veselih popevk, ki so odmevale med enakomernimi udarci kladiva iz kovačnice, se je zdaj razlegal prepir in kletvina. Mlademu gospodarju se je zdelo pod častjo, da bi sedel s pomočniki pri isti mizi. Kadar je le mogel, je odšel v vaško krčmo, ne samo ob sobotnem delapustu, NE KVARITE SVOJEGA PERILA NEGO IZRECNO ZAHTEVAJTE ALBUS-MILO IZNESADENI BOSTE, KAKO JF. PRANJE Z AXBUS MILOM PRIJETNO MALO MILA PORABITE, PA DOBITE BLEŠČEČE BELO PERILO IN VARUJETE PERILO V NAJVIŠJI MERI SAMO TEDAJ, CE UPORABLJATE ALBUS-MILO ampak tudi sicer med tednom. O kaki skupni molitvi ni bilo govora. In kmalu je zaprl stari Kovač svoje že trudne oči, da ni več gledal strahotnih iz-prememb na lastnem domu, ki ga je sam tako lepo uredil. Zelo je jokala Tinca, ko je stala na gomili svojih staršev, jokaila tembolj, ker je vedela, da ji doma v teh razmerah ni več obstanka. Vse dotlej je trpela zaradi očeta, a z njegovo smrtjo je bila pretrgana zadnja vez, ki jo je vezala na dom. 0, seveda jo je dom vezal še s tisoč vezmi, a kaj ko pa ta dom ni več tisti kot je bil. In vnovič in še bridkejše je zajokala. Zdaj pa je začutila roko na svoji in ko se je ozrla, je zagledala Lovra, prvega očetovega pomočnika, ki je ob Ivanovem po-vratku nepričakovano naglo odšel. V mestu je zdaj za prvega kovača; lepo mu je, le tako sam je. Ce bi ne hotela ž njim kot družica za življenje. Nenadna je bila ta snubitev in izgovorjena v dveh stavkih. In vendar je Tinca začutila v njih čudovito toplo domačnost. Nič ni odgovorila. Hvaležno je stisnila Lovru roko; razumel jo je in odšel. ------(Konec prihodnjič.) Žena svojemu možu, ki se je vrnil s planine: »0, kako sem vesela, da si prišel. Slišala sem, da je neki norec padel v prepad in zato sem se bala, da ne bi bil ti.« Meh za smeh. Starejši gospod, ki je bil nekoliko gluh, je vstal po večerji ter pokril na glavo klobuk, da bi odšel iz restavracije. Orkester pa je v tem trenotku zopet pričel igrati. Kar stopi k njemu gospod ter se zadere na možička: »Takoj klobuk z glave.« »Kaj, ali mar igrajo državno himno? je vprašal naglušen mož. »Nič državna himna, moj klobuk imate na glavi.« Neki možakar je prišel v pisarno k odvetniku, da bi vložil tožbo proti sosedu, ker mu je rekel krokodil. »Kdaj pa je to bilo?« je vprašal odvetnik. »Pred tremi leti!« odvrne kmet. »Pred tremi leti? Zakaj pa ste odlašali toliko časa?« »Zato, ker sem šele danes v menažeriji prvič videl krokodila.« Bil je neznansko len možakar, katerega posebno iz postelje ni bilo mogoče spraviti, ko je zaspal. Neko noč ga je žena zbudila z glasnim vpitjem: »Martin, vstani, katf hitro vstani, gori, vse naokolu je v plamenu.« Martin se je počasi pretegnil, potem pa postavil nogi na tla. Počasi je stopal do stene, jo otipal, zazdehal, nato pa se obrnil ter nazaj grede v posteljo dejal: »Se 5e nič ne mudi, le poležimo že malo, stene so še čisto mrzle/i Kako napravim gorečo luč nevidno? lirko Kunčič: Jutro v gorici. Irozdki v gorici so zreli. Jesen je. - olnčece božje že greje. Hej, po trgatvi k nam pridite v svatek Ptičkom v poljano se smeje. Ho, pa so ptički bolj modri od njega; hrupno se brž mu odreže jo: >Boterček, veste, mi nismo pijančki — z d a j se nam grozdki prilezejo! tfo _ po trgatvi..?! Kaj mislite vendar.?! V krčmi po njih naj pobaramo? V vinček jih kisli pretvorili bodo — mi jih takrat več ne maramo!« Rekši se ptički kar v trumah odpravljajo svatovat k grozdkom v gorico. Vse do večera pri njih si želodčke bodo sladkali z medico! Zakaj so vršički ozimlne rži rdeči? Abel je bil pastir, Kajn pa kmetovalec. Nekega dne je Kajn daroval Bogu od svojih poljskih pridelkov, Abel pa od prvencev, svoje črede. Bogu je bil všeč Abelnov dar, nad Kajnovim pa ni imel dopadenja. Zaradi tega je bil Kajn nevoščljiv svojemu bratu. Iz nevoščljivosti pa je zrastlo sovraštvo. Kajn ni prepodil grdega sovraštva, četudi mu je Bog govoril v srcu: »Če si pobožen, si mi ljub; če pa nisi pobožen, tedaj spi greh pred tvojimi vratmi. Ne zbudi in ne pusti mu njegove volje, ampak ohrani si moč čezenj!« Med tem časom je prišla jesen. Začelo se je mračiti; kajti dan je prehodil dolgo pot čez celo nebo in se je truden hotol podati k počitku. Zato je z veseljem pozdravil večer, ki mu je prišel na nebu naproti in se je obenem tudi poslovil od njega. Roko v roki sta stala dan in večer in sta gledala na lepo zemljo pod sabo, dan v solnčnosvetlih kodrih in temnolasi večer — in se nista mogla tako hitro ločiti, ker sta se res rada imela. Nad glavo enega je stalo v škrlatnordeči spalni halji solnce, nad drugim pa je že blestela srebrna luna, še vsa zavita v meglenosivo potovalno obleko. To kratko dobo med dnevom in nočjo imenujemo večerni mrak. V tem času sta stala tudi oba brata, Kajn in Abel, na polju, a ne prijazno roko v roki, kajti Kajnu je prikipelo sovraštvo do vrhunca in je stalo med njima kakor neprodirna stena. »Glej, Kainc je spregovoril Abel, in je pokazal na vzklilo rž, »kako lepo ti zeleni rž. To bo dobra letina, če bo gospod Bog dal svoj blagoslov.« »Seveda, če ga bo dal«, je zamrmral Kajn. »Pa mislim, da si bo dobro premislil l' nebeški oče, ki je le tebi dober in tvojim neumim ovcam. To že davno vem.« Abel je skušal razburjenega brata pomiriti z dobrimi besedami. Toda greh, ki je ležal pred njegovimi vtrati, se je zbudil, je hotel imeti svojo voljo in je potisnil razlju-tenemu bratu smrtno orodje v roko. In krvav je ležal Abel na prav ozeleneli rži — Kajn pa je zbežal prestrašen svojega krvoločnega dejanja. Ko je večer to videl, se je spustil v tek za dnevom, da mu ne bi bilo treba gledati bratskega umora in črna noč je razgrnila svoj temni plašč kot mrtvaški prt čez umorjenega. Na vršičke mladih rženih bilk je kapljala nedolžna Abelnova kri, da so bili vsi rdeči. Sicer so do pomladi obledeli in na klasju in zrnju ni bilo o krvi nikakega sledu. Toda vsako jesen do današnjega dne so vršički mlade rži kakor s krvjo oškrop-ljeni. MIZARJIl" OKRASKE ZA RAKVE in dru!