ZGODOVINSKI PREGLED SLOVENSKEGA ČEBELARSTVA IN ORGANIZIRANOSTI SLOVENSKIH ČEBELARJEV ZGODOVINA SLOVENSKEGA ČEBELARSTVA IN ČEBELARSKE ORGANIZACIJE PAVEL ZALETEL Od prvih začetkov do leta 1941 Starih pisnih virov o čebelarstvu v naših krajih - to je na slovenskem ozemlju - je kar precej. Kar pa jih je napisanih, so raztreseni: od pisanja rimskih in pozneje bizantinskih zgodovinarjev, arabskih popotnikovA2 do grajskih in cerkvenih arhivov kot odredbe, potopisi, kronike, urbarji itd.A3 V teh virih je veliko zanimivega o nekdanjem čebelarstvu in s tem tudi o življenju naših prednikov, pa tudi o velikosti ozemlja, ki so ga nekdaj posedovali naši predniki.A6 Naši pradedje so čebele gojili z največjo skrbnostjo in ljubeznijo. Čebele so zelo čislali. Zelo zgodaj so namreč spoznali, kako dobra in koristna sta med in vosek.AB Hkrati so spoznavali čudovit smisel čebel za ureditev življenja, zato so jim pripisovali božansko moč.Ag Tako je bila čebela našim prednikom simbol življenjske moči, med in vosek pa so imeli za darilo bogov.A10 Zaradi izjemne pridnosti čebel so do njih že zgodaj čutili spoštovanje. Zaradi tega so tudi pravili, da čebele umrejo.A12 Čebelo so imeli (kot jo imamo še zdaj) za zgled marljivosti, vztrajnosti in čistoče. Ozemlje, ki ga naseljujemo Slovenci, ni veliko, kljub temu pa je v svoji lepoti tako raznoliko, da se razmere za čebelarjenje zelo različne. Zato moramo tudi vedeti, v kakšnih razmerah so naši čebelarji nekdaj čebelarili na zdajšnjem Štajerskem, Koroškem, v Prekmurju, na Dolenjskem, Gorenjskem, v Beli krajini, na Notranjskem, Primorskem, v Istri in drugod. V srednjem veku je bilo med vsemi južnoslovanskimi narodi čebelarstvo najbolj razvito prav med Slovenci.A,5 Strast do čebelarstva je našim ljudem prešla tako rekoč v kri in meso. Njihovo nagnjenje do čebel lahko štejemo med tiste pridobljene človeške lastnosti, ki so v stoletjih postale dedne.A18 Nič čudneqa, saj se je rod za rodom ukvarjal s čebelami. Čebelarsko znanje je prehajalo z očeta na sina, vnuka, pravnuka in vsak ga je bogatil s svojimi izkušnjami. V stoletjih je iz teh izkušenj nastalo temeljito čebelarsko znanje, obogateno z izvirnimi načini čebelarjenja, čebelarjeva roka pa je zaradi tradicije postala še prav posebno spretna.A19 Od prvotnih panjev (drevesnih dupel) so naši predniki najprej začeli čebelariti v kranjičih, nato pa v "Žnidaršičih" in "amerikancih". Kranjiče so izdelovali iz tesanih ali žaganih desk. Obliko so spremenili le toliko, da so najprej naredili krajše in nižje panje, pozneje pa tudi širše. Deske so postružili le na zunanji strani, na notranji pa so bile raskave, da so se čebele laže oprijemale.^ Kranjič se je razširil skoraj povsod na ozemlju Slovenije. Izjema so bili le Bela krajina in štajerski kraji ob meji s Hrvaško in Ogrsko. Tam se je uveljavil slamnat koš.^ Kdaj so se naši predniki začeli ukvarjati s čebelarstvom, ne vemo. Verjetno še v obdobju praskupnosti. Prvi pisni viri o čebelarjenju naših prednikov pa so iz 7. stoletja našega štetja.BI Tedaj so naši predniki naseljevali zelo obsežno ozemlje, precej obsežnejše, kot ga naseljujemo zdaj, čeprav nikoli niso imeli enotne močne države.B4 Posamezna plemena so bila samostojna in brez skupnega vodstva.B5 Prvotna upravno-politična enota Slovencev je bila župa (županija - zveza sorodovincev, ki so bili naseljeni v enem okrožju).Be Načeloval ji je izvoljen župan. Njegova naloga je bilo nadzorovati gospodarstvo in izvajati sodno oblast, v tem obdobju pa je hkrati opravljal tudi verske obrede.B12 Treba pa je pripomniti, da je bila naša dežela na splošno zelo redko poseljena, zato je veliko rodovitnega sveta ostalo neobdelanega ali zaraščenega z neprehodnimi gozdovi.B14 Iz tega obdobja vemo, da so naši predniki živeli v revnih kočah in da so se ukvarjali s poljedeljstvom, živinorejo, lovom in ribolovom. Posebno priljubljena pa je bila med Slovenci čebeloreja. V velikanskih gozdovih, ki so bili last skupnosti, to je rodov oziroma žup, so bili številni divji čebelji roji, pri katerih so iskali med, ki so ga uporabili za pripravo sladic in opojne pijače (medice).B17 Dokler so Slovenci jemali med čebelam v gozdovih skupne lastnine, je bil nabrani med tudi skupna last, ne glede na to, kdo ga je nabral. Ko pa so okoli svojih naselbin posekali večje gozdove, so začeli posamezne čebelje roje naseljevati v bližini svojih bivališč. Toda kljub temu je bila večina medu še dolgo povečini pridobljena od rojev divjih čebel.B18 Tako so v bližini naselbin nastajala večja ali manjša stojišča - kot bi jih imenovali zdaj. Panji so bili izdelani iz votlih debel.B25 Največkrat so bila to votla, znotraj strohnela debla, ki so jim čebelarji povečali notranjost in jih hkrati skrajšali na primerno dolžino. Ti panji so bili stoječi ali ležeči.B27 Koliko sladkega živila so "pridelali", ne vemo, verjetno pa kar precej. Iz skopih podatkov tega časa vemo, da so Slovenci že tedaj spili razmeroma velike količine medice. Veliko medu pa so tudi zamenjali za drugo blago.B2S Sl I (in/iliii |i piI opi:ivli:iiijii iVM. Med so jemali na dva načina. Poleti in jeseni so čebelje roje plenili ob pomoči dima. Ta način je bil izjemno boleč. Veliko laže so medene zaloge plenili pozimi, zlasti med zmrzaljo. Tedaj so v drevesih izsekali tako velike odprtine, da so iz njih lahko pobrali strd - med. Zaradi mraza so čebele, ki so se ločile od zimske gruče, hitro pomrle. Plenjenje medu je bilo kaj preprosto, če seveda odštejemo delo v mrazu.B2g Življenje naših prednikov pa se je popolnoma spremenilo z izgubo samostojnosti. V marsičem se je spremenil tudi način čebelarjenja. Ko je v osrednjem delu slovenskega ozemlja vladal vojvoda Borut (ob koncu prve polovice 8. stoletja) so napadali ozemlje Obri in ga hoteli zasesti.C3 Ker Borut sam ni bil dovolj močan, da bi jih odgnal, je za pomoč zaprosil Bavarce in ti so mu res pomagali pregnati Obre.C4 Vendar so Slovenci Bavarcem njihovo pomoč drago plačali. Od njih so postali odvisni in so morali z njimi vred priznavati tudi nadoblast frankovskih kraljev.C6 Novo obdobje v življenju našega naroda se je začelo z oblastjo Frankov. Njihova nadvlada je zatrla samostojnost Slovencev ter povzročila vedno večjo politično in gospodarsko nesamostojnost in počasno ponemčenje.C6 Slovence je frankovski oblasti podredil moaočni cesar Karel Veliki (vladal od leta 763 do 814).C7 Z močno roko je posegal v usodo narodov in ustvaril državo, v kateri se je igral z usodo Langobardov, Saksoncev, Bavarcev, Slovanov, Obrov in drugih. Cesar Karel Veliki si je vse zasedeno ozemlje lastil kot svoje zasebno premoženje.C9 Osvojene pokrajine je skupaj z ljudmi razdelil med frankovske grofe, škofe, cerkve in samostane, podložniki pa so morali svojim novim gospodarjem obdelovati zemljo.c,0 Ker so bila zemljišča zelo obsežna in jih gospodar ni mogel sam obdelovati, je posameznim podložnikom prepustil v obdelavo kos zemlje, navadno veliko 12 oralov.c1, Tak del se je imenoval "hoba-huba". Za plačilo so morali podložniki dajati gospodarju del svojih letnih pridelkov in opravljati tlako.C)2 Vsako posestvo (gospodstvo) je imelo dvor, hišo in gospodarsko poslopje, vrt, njive in travnike.C)3 Navadno je bil gospodar zemlje tudi neomejen gospodar nad življenji svojih podložnikov, tako da jih je z zemljišči vred poljubno prodajal ali daroval.c,s V starih listinah so večkrat omenjena imena nesvobodnih Slovencev in njihovih družin. Tako je na primer leta 832 kralj Ludvik škofijski cerkvi v Regensburgu daroval svojo posest v Dolnji Avstriji s takratnimi slovenskimi prebivalci vred.ci8 Leta 945 je nemški cesar Oton I. podaril cerkvi Matere Božje pri Gospe Sveti na Koroškem nekatera svoja posestva v njeni bližini. Na njih so tedaj prebivali podložniki Budist, Namdrag, Budigoj, Dobronega in Gorazd.C22 S kmetijami vred so prešli v last gosposvetske cerkve. Drugi nevoljniki ali sužnji, ki niso dobili zemljišča v obdelavo, so na gradovih ali dvorih svojih gospodarjev opravljali posle hlapcev, dekel ali obrtnikov. Svojim gospodarjem so služili kot tesarji, mizarji, kovači, peki, mesarji, krojači. Z njimi je gospodar lahko ravnal kakor z mrtvim blagom, jih zamenjal, daroval ali prodal.C23 Med temi pa so imeli poseben položaj tisti, ki so se ukvarjali s čebelarstvom.C24 Ker so bili gozdovi last zemljiških gospodov, v njih ni smel nihče loviti divjačine niti nabirati medu ali voska. Po novem je v gozdu lahko "čebelaril" le tisti, ki je imel za to dovoljenje svojega gospoda, poleg tega pa mu je moral oddati ves pridelan vosek in polovico medu.C27 Ker je bilo pridobivanje medu dokaj boleče opravilo, je bilo vedno manj podložnikov, ki bi se ukvarjali s tem delom. To je bilo tudi vzrok za povečevanje števila čebeljih družin na dvornih gospodarstvih.C28 Podložniki, ki so se ukvarjali z gospodarjevimi čebelami, pa so imeli kar veliko veljavo.C29 Tudi ta čebelarstva niso bila preveč donosna. V prvih desetletjih slovenske nesvobode so zemljiški gospodarji pobrali svojim podložnikom vse čebelje panje, ki so jih imele skupnosti okoli svojih bivališč. Ko so začeli zemljiški gospodje zaradi majhne donosnosti opuščati pridvorno čebelarstvo, so postopno začeli podložnikom dovoljevati, da so znova postavili svoja "hišna čebelarstva". Od podložnikov so zahtevali le določeno količino medu in voska.C32 Posvetni gospodarji so zahtevali več medu in manj voska, nasprotno pa so cerkveni gospodarji jemali več voska in manj medu.C33 Sam način pridobivanja medu in voska, to je čebelarjenja, se več stoletij ni spreminjal,C34 donos medu pa se je le postopno povečeval. Predvsem v alpskih deželah so se Slovenci marljivo ukvarjali s čebelarstvom.C36 Ker so za potrebe zemljiških gospodov in za svoje potrebe (seveda z dovoljenjem fevdalca) posekali na prisojnih krajih celotne gorske iTnis .idii •lal VI* Uij |H obronke in pustili, da so se prerasli z vresjem, so imele čebele tam bujno pašo. Številne listine izrecno omenjajo take čebelje pašnike.C37 Pri marsikateri slovenski kmetiji je bil pridelek medu in voska vreden veliko več kot pridelek žit ali prireja mlade živine. To izpričujejo najstarejši urbarji ali listine o davščinah, ki so jih morali podložniki dajati zemljiškemu gospodu od svojih pridelkov. Za številne vasi je zapisano le majhno število živali ali majhna količina žit ter velika količina medu.C38 Pod nadzorom imenovanih kraljevih namestnikov so v pokrajinah vladali vojvode, knezi in grofje. Med njimi so bili nekateri, sicer res redki, ki so se zavzemali za napredek kmetijstva in s tem tudi čebelarstva.C39 Tak je bil na primer vojvoda Ivan v Istri (I. 804).C40 Ta je skušal celotno ozemlje svoje vojvodine naseliti s Slovenci. Ti so v teh krajih popotnikom prav tako postregli z medico, torej je bilo tudi tam razširjeno čebelarstvo.C44 Na Slovenskem vse do 12. stoletja ni bilo veliko mestnih trgov. Le na jugu, na Primorskem, so se nekatera mesta ohranila še iz rimske dobe, vendar je v njih povečini živelo romansko meščanstvo, to pa je bilo večkrat v sporih s slovenskim prebivalstvom.D4 Morda je bilo edino mesto z večinskim slovenskim prebivalstvom in s slovenskim značajem okolice v tem obdobju Ptuj.D5 Drugod po ozemlju, ki so ga naseljevali Slovenci, so bile tedaj le kmečke naselbine in vasi, nad katerimi so se na strmih gričih in pečinah ponosno dvigali gradovi.D12 Tudi gradovi nemških plemičev se sprva niso dosti razlikovali od preprostih slovenskih trdnjav iz prejšnjih stoletij.D15 Primeren prostor na strmem griču je bil obdan s plotom in nasipom, včasih tudi z okopi, na sredini se je dvigal mogočen trden stolp, sprva lesen, pozneje zidan. Uporabljali so ga za opazovanje ("stražo"), pa tudi za stanovanje grajske gospode. Na grajskem dvorišču je bilo nekaj koč za hlapce in dekle, hlevov, peči, kovačija in včasih tudi kapela.Dt6 Večina gradov je imela ob nastanku slovenska imena, ne glede na to, kdo je bil njihov ustanovitelj, lastnik.D17 Ker je sicer redko slovensko plemstvo izgubilo stik s svojim narodom in se kmalu ponemčilo, so tudi gradovi pozneje dobili nemška imena.Dte Med najstarejše utrdbe štejemo Blatograd (Moosburg) v bližini Vrbskega jezera na Koroškem. Gotovo je moral obsegati več poslopij, saj se je leta 888 že imenoval mesto.D19 V tem obdobju pa je bilo mesto pomembno trgovsko središče, v katerem so trgovali in menjavali. Najpomembnejše tržno blago so bile kože, žita, olje, med, vosek ... D20 Ne samo ob gradovih, tudi okoli cerkev in samostanov se je počasi oblikovala trgovina.D21 Velikega pomena na srednjeveško trgovino so bila cerkvena "žegnjanja".D27 Čim manj je bilo tedaj župnih cerkev in čim obsežnejše so bile posamezne župnije, tem več ljudi se je zbralo na cerkvenih slovesnostih. Ob takih shodih pa so bile prilike za kupčijo najugodnejše. Zato so bili znamenite župnije in druga cerkvena središča tudi pomembni tržni kraji, v katerih so pripravljali dobro obiskane sejme.D26 Veliki sejmi so bili pri cerkvi sv. Ivana Devinskega. Tam je bilo naprodaj tudi vedno več tovorov medu in voska,D3, to blago pa so skupaj z drugim blagom tovorili daleč v osrčje Italije.D32 Veliki shodi, na katerih so trgovali z najrazličnejšim blagom, vedno pa tudi s čebeljimi pridelki, so bili še na Dolenjskem v Stični, v osmini sv. Petra in Pavla, ter v Bohinju pri cerkvi sv. Janeza, kjer so svoje blago izmenjavali furlanski kupci in slovenski kmetje.D33 Največja trgovska in izvozna podjetja pa so bili tedaj samostani. Vsi starejši samostani na Slovenskem so bili zgrajeni ob glavnih cestah, po katerih je potekal živahen promet: Bistra ob progi Ljubljana - Trst oziroma Ljubljana - Akvileja; Stična in Kostanjevica ob dolenjski progi proti Krškemu in Sisku; Vetrinj ob cesti, ki je vodila iz Št. Vida čez Ljubelj na Kranjsko; Arnoldštajn v trgovsko pomembni Kanalski dolini.D37 Vsi so živahno trgovali z deželnimi pridelki. Posvetna gosposka in trgovska mesta pa so jim podeljevala različne privilegije, jih oprostila plačevanja čolnine in mitnine itd.D39 Bistriški samostan je živahno trgoval s primorskimi mesti.D40 Njegovi tovorniki so bili znani po tem, da so na Laško tovorili suho sadje, med in žito, v nasprotno smer pa sol in olje.D41 Samostani in škofije so imeli na svojih posestvih radi Slovence zlasti zato, ker so bili priznani čebelorejci in so zanje pridelovali vosek, potreben za cerkveno rabo, poleg tega pa še sladko medico.D43 V 12. in 13. stoletju so imeli prastari prestol koroških vojvod v posesti grofi iz rodbine Špan-hajmov.D5, Vrhunec slave in oblasti je ta rodbina dosegla v obdobju vladavine vojvoda Bernarda (1202-1256).p52 Na dvoru kralja Otokarja I. Premisla na Češkem si je za ženo izbral njegovo hčer Juto in ta mu je za doto prinesla bogata posestva na Moravskem. Vojvoda Bernard je tja napotil pet Slovencev - čebelarjev iz okolice Lienza v Pastriški dolini,D54 da bi na Moravsko prenesli svoj način čebelarjenja.D55 Življenje v srednjem veku se je zelo spremenilo zaradi vse večjega obsega trgovanja in množične uporabe denarja.m Dokler je zemljiški gospod živel le od pridelkov podložnikov in svojega dvora ter bil zadovoljen z izdelki hlapcev, dekel in podložnikov, je bilo tlačanovo življenje še znosno,H5 čeprav je ustno izročilo še vedno opevalo stare svobodne čase, ko je bil Slovenec gospod na svoji zemlji.H6 Toda kljub nekaterim nehumanim običajem in dajatvam v obliki desetine in tlake je bilo življenje tlačanov še za silo znosno.H9 Cim bolj pa je med deželami krožilo različno blago in je čim manj je bilo menjalne trgovine, tem večje je bilo trpljenje podložnikov.H)0 Zemljiški gospodje (posvetni in cerkveni) so jim nalagali vedno več obveznosti.H11 Ko pa so začeli vladarji različne davščine pobirati v denarju, na primer vojni davek, davek za obrambo pred Turki in celo davek za doto svojim hčeram, se je življenje tlačanov slabšalo skoraj iz dneva v dan. Zaradi tega so izbruhnili prvi kmečki upori.H2, Posebno dobro sta se v tem obdobju prodajala med in vosek.H3B V obdobju, ko je bilo Celje sedež mogočnih celjskih grofov, so prek celjskega trgovskega križišča pretovorili na stotine tovorov medu in voska.H39 V tem mestu so čebelarji prodajali tudi zaloge medu in voska, kolikor jim je pač po oddaji predpisane desetine gosposki tega pridelka še ostalo.H40 V tem obdobju so se menihi v Gornjem Gradu sami dejavno ukvarjali s čebelarstvom.H4I Na prav poseben način si je dobavo voska za svoje potrebe preskrbela cerkev svetega Mohorja in Fortunata v Podlipovici na Kolovratu. Svojim podložnikom je dajala v rejo panje s čebelami, nato pa od njih jemala polovico pridelka voska in medu.H44 Podobnih primerov je še več.H45 H46 H47 Tudi v Kamniku so pred 460 leti živahno trgovali z voskom, medom in čebeljimi družinami. Po vpisu v urbarju z dne 18. maja 1585 lahko ugotovimo tudi ceno čebelje družine. Tako je Ludvik PL. Isenhausen, oskrbnik Starega gradu na Kamniškem, tedaj za 17 panjev čebel plačal v gotovini 3 goldinarje in 7 krajcarjev tedanje veljave. Torej je za panj plačal 11 krajcarjev (60 krajcarjev = 1 goldinar).H50 Število čebeljih družin se je iz desetletja v desetletje povečevalo. Ne samo zemljiški gospodje, tudi tlačani so spoznali, da je mogoče s čebelami in njihovimi pridelki zaslužiti marsikateri krajcar.H53 Iz virov je razvidno, da je bilo v slovenskih deželah, posebno na Kranjskem, v 18. stoletju zelo razvito čebelarstvo. V ljubljanskem mestnem arhivu še zdaj hranijo listino, ki vsebuje podatke o tem, koliko medu so od 1. januarja 1753 do 30. decembra 1754 izvozili iz Ljubljane. V dveh letih so namreč na ljubljanski tehtnici na Bregu stehtali 593.975 funtov medu, namenjenega za izvoz. Za boljšo predstavo povejmo, da je to 332.626 kg ali več kot 332 ton.H55 Čebelarske razmere in način čebelarjenja naših prednikov je na široko in zanimivo opisal zgodovinar Valvasor (1689, III., 454-457; XI/ 206).H61 Prvi začetki ali prve oblike združevanja slovenskih čebelarjev so bili brez dvoma shodi ali srečanja pod vaško lipo, ki je najpogosteje rasla v središču vasi.J3 Take sestanke pod lipo,J4 pod katero naj bi se v določenih dneh ob določeni uri sestajali vaščani, opisuje že bizantinski zgodovinar. Na njih so se pogovarjali o vsem, tudi o čebelarstvu.^ O medsebojnem sodelovanju čebelarjev priča listina iz leta 1691. Na dan sv. Bonifacija, to je 5. junija, so podložniki blejskega gospostva (vasi Spodnje in Gornje Gorje) prepeljali v pokljuške gozdove 72 panjev čebel,J10 ne da bi tedanji zakupnik Janez Andrej baron Gallenfels vedel za to.jn Čeprav so čebele prepeljali ponoči, jih je izsledil gozdar in jih prijavil valptu.Jn Že naslednji dan se je po naročilu zakupnika valpet dogovoril s tlačani, da morajo po končani paši (?) zakupniku oddati osem panjev z medom, voskom in Rodinjska cerkev v kateri je bila ustanovljena rodinska čebelarska bratovščina. čebelami.j,, Čebelarji-prevažalci (verjetno kot taki prvič omenjeni) so se z zahtevo zakupnika strinjali, kajti pripravljeni so bili celo na strožje ukrepe.Jn Ker podatek na eni strani govori o kar precej velikem številu prepeljanih panjev, po drugi pa izrecno omenja "brez vednosti zakupnika" lahko sklepamo, da so bili taki prevozi čebel razmeroma pogosti. Seveda z vednostjo zemljiških cjospodov oziroma zakupnikov gospostev. Če upoštevamo, da je pol stoletja pozneje Anton Janša učil čebelarje na Dunaju o prevozih na pašo, so se verjetno prvi lotili prevažanja čebel na paše prav gorenjski čebelarji. Obsežna Ljubljanska kotlina leži med celjskim svetom na severu in kraškim svetom na jugu ter škofjeloško-polhograjskim hribovjem na zahodu — - - ■ _ . . — %. *•• v; .»|jj ^ V-.;. V,"»-*-. Blejski grad je bil sedež blejskega gosposka. in Posavskim hribovjem na vzhodu. Njen zahodni del, Blejski kot, je zelo razgiban, vzhodni del pa se širi v radovljiško ravnino ali kakor ji pravijo ljudje, v Deželo.,<2 Prebivalci vasi v Deželi so bili podložniki različnih gospostev. Zemljiške posesti so bile velike od cele hube do desetine hube.K4 Veliko je bilo kajž in gostačev.K4 Vse to kaže, da je bila zemljiška posest zelo razdrobljena. Deželani so se že od nekdaj ukvarjali s kmetijstvom, živinorejo, vozarstvom in čebelarstvom.K5 Ker v Deželi skoraj ni kraja, v katerem bi lahko čebele vse leto nabirale medičino, so jih že od nekdaj prenašali, in če je bilo potrebno, celo prevažali.K6 Posebno znani so prevozi na ajdo in hojo.K7 Kadar je ajda dobro medila in so čebele prinesle v panje veliko medičine, je imel kmet v jeseni obilen pridelek in na njegovi mizi so bili pogosto ajdovi žganci in medeni štruklji.Ke Če so hoteli čebelarji pridelati veliko ajde in ajdovega medu, so morali do bere razviti močne čebelje družine. Pojavilo se je tudi vprašanje, kako povečati prostornino panja. Problem so rešili z nakladami, podkladami in prikladami h kranjiču.Kt0 Ko je Anton Janša začel poučevati čebelarstvo na Dunaju, je tja prenesel znanje gorenjskih čebelarjev, obogateno s svojimi spoznanji, izkušnjami in dosežki.K1, Janševo delo, predvsem pa njegova spisa, zgovorno pričajo, da je bil po svojem čebelarskem znanju daleč pred svojimi stanovskimi sodobniki, čebelarji s kranjiči pa daleč pred drugimi čebelarji.K12 Če vsemu temu dodamo še vpliv, ki ga je v tem obdobju imel s svojim poučevanjem Peter Pavel Glavar v Komendi pri Kamniku, nam postane pri organiziranju gorenjskih čebelarjev marsikaj še bolj razumljivo. Že med svojim službovanjem v Komendi - to je od 1774 do 1766 - je med drugim širil zamisel o vaških čebelarskih zadrugah.K,3 Še bolj se je za to ogreval na Lanšprežu, kamor seje preselil iz Komende. KH Trdil je, da posameznik - čebelar - lahko le v zadrugi doseže tiste cilje, ki jih sam ne bi zmogel, prav tako pa tudi ne drugi čebelarji v vasi ali soseski, če ne bi bili združeni v zadruge.Kt5 Pri Glavarju so nasvet in pomoč iskali tudi številni čebelarji iz Dežele.K)6 Vse to ter vpliv Glavarjevega poučevanja čebelarjev je pripomoglo k ustanovitvi našega prvega čebelarskega društva. Leta 1781 so namreč čebelarji, povečini iz radovljiške, blejske in komendske gosposke, ustanovili "družbo", imenovano čebelarska bratovščina.K17 Kdaj se je pojavila prva zamisel o čebelarski bratovščini, ni znano, prav tako pa tudi ne prvotni namen organizacije. Poznejše razlage o tem so bile pač prilagojene zagovorom ustanoviteljev pred gosposko. Organizatorji čebelarske bratovščine so namreč "spregledali" državni zakon, sprejet 17. avgusta 1771 in v ponatisu 12. novembra 1773 poslan deželnim glavarstvom po vsej monarhiji.^ Zakon je med drugim izrecno prepovedal vse vrste bratovščin, ki so zbirale denar za cerkvene potrebe, brez poprejšnjega dovoljenja deželnega glavarstva,,<2, in sicer zato, ker je bilo mogoče denar, zbran na navadnih cerkvenih računih, poneveriti.^ Kot določa odredba, mora ustanovitev vsake bratovščine dovoliti vladar, delovanje obstoječih pa pregledati in neustrezne razpustiti.^ Od objave te odredbe naprej so po vsem cesarstvu začele delovati številne komisije, ki so množično razpuščale samostane in cerkvene redove, še zlasti pa bratovščine. Samo na Kranjskem, to je v vojvodini Kranjski, so pregledali delo 396 bratovščin in jih večino tudi razpustili.^ Ko je leta 1780 cesar Jožef Drugi zavladal samostojno (prej je bil sovladar s svojo materjo Marijo Terezijo), je bila na vrhuncu revizija cerkvenih in posvetnih ustanov. Najbolj vestno v vsej monarhiji so to delo brez dvoma opravljala gospostva na slovenskem ozemlju. Zakaj? V vseh deželah monarhije je oblastne in izvršilne naloge bolj ali manj opravljalo domače plemstvo, slovenskega plemstva pa od verskih vojn naprej skorajda ni bilo več.^ Vladalo nam je tuje plemstvo, ki je imelo kaj malo posluha za ljudske želje in potrebe. Iz vrst meščanstva na novo nastalo plemstvo je sicer bilo slovensko, vendar se v tem obdobju še ni veliko ukvarjalo z opravljanjem državnih poslov.*» V takih političnih razmerah je bila ustanovljena rodinska čebelarska bratovščina. Organizator in pobudnik zanjo je bil rodinski beneficiat Jakob Neboiski, tudi sam čebelar.K30 Pri ustanovitvi bratovščine so mu med drugim pomagali duhovnik in katehet Sigmund Auersperger, Matija Jelovšek in Anton Mulej, zadnja oba čebelarja.K3, Pobudniki so leta 1781 do tedna pred veliko nočjo pridobili na območju od Mojstrane do Škofje Loke in od Bohinja do Tržiča 397 članov.K32 Člani so se delili v dve skupini. Na tiste, ki so bili pripravljeni plačevati letno članarino 18 kraj-cajrev, in na tiste, ki bi na leto plačali le po 7 krajcarjev.K33 Zadnji so bili po vsej verjetnosti le neke vrste podporni člani. Že pred vpisom je vsakdo zvedel za pravila in program bratovščine. Pravila so dobili v Radovljici, organizatorji pa so jih prilagodili svojim potrebam. Dolžnosti članov sta bili: -plačevati 18 oziroma 7 krajcarjev "članarine" na leto, - redno se udeleževati letne čebelarske slovesnosti na žegnansko oziroma belo nedeljo v rodinski cerkvi. Pravice so obsegale: - član dobi vsako leto ob čebelarski slovesnosti večjo ali manjšo svečo - odvisno od višine prispevka, - za vse člane so bile brane štiri svete maše na leto, - vsak član lahko kadar koli izstopi iz čebelarske bratovščine. Za vse člane enako pa je veljal ukrep izključitve, če tri leta ne bi plačali članarine.K35 Ker so pravila sporočali le ustno, je vprašanje, ali niso morda obsegala tudi določil o čebelarstvu in čebelarjenju. Bratovščina je bila ustanovljena na velikonočno soboto, to je 14. aprila 1781 ,K38 Nastalo je prvo slovensko čebelarsko društvo: imelo je svoj sedež (Rodine), svoje vodstvo, seznam članov, ki so plačevali članarino, in svoja pravila, vendar pri oblasteh ni bilo prijavljeno kot društvo. Zaradi tega so bili na novo ustanovljeni čebelarski bratovščini že ob ustanovitvi šteti dnevi. Če bi takrat, čeprav z zamudo, organizatorji na okrožnem uradu za Gorenjsko prijavili novo bratovščino in bi v svoja pravila vnesli le dodatek - če tega seveda še niso imeli - "ter skrbelo za razvoj in napredek čebelarstva", bi čebelarska organizacija obstala, in to ne glede na to, s čim bi se v resnici ukvarjala. Ne smemo pozabiti, kaj vse je cesarica Marija Terezija naredila za razvoj čebelarstva v svojih deželah (čebelarska šola - Janša). Njen naslednik cesar Jožef II. je skušal še spodbuditi razvoj kmetijstva in s tem seveda tudi čebelarstva.K39 Novice o novi organizaciji so prišle na ušesa tudi okrožnemu glavarstvu za Gorenjsko. Že 10. maja je določilo zasliševalno komisijo, ki so jo sestavljali sodnik Ignac Novak ter prisednika (člana) Franc Magajner in Gašper Gollmayr.K40 Celotno zbrano gradivo je okrožno glavarstvo za Gorenjsko poslalo 3. julija. Deželno glavarstvo ga je prevzelo že naslednji dan, to je 4. julija. V ponedeljek, 9. julija, pa je visoki urad okrožnemu glavarju za Gorenjsko že odposlal ukaz, naj Nebois takoj razpusti čebelarsko bratovščino v Rodinah.K41 Deželno glavarstvo ni iskalo dokazov obstoja ali ne obstoja čebelarske organizacije v Rodinah. Po zbranem gradivu je bila čebelarska organizacija zanj dejstvo, tako da je takšno organizacijo razpustilo.K44 Naša prva čebelarska organizacija je obstajala komaj tri mesece. Njeno razpustitev so po eni strani povzročili ustanovitelji sami zaradi svoje neiznajdljivosti in nedoslednosti, po drugi strani pa je bila vzrok za razpust takratna oblast, saj se je bala že vsake nenadzorovane organiziranosti, tudi nižjih slojev prebivalstva, zlasti Negermanov. Takrat je bila pač že druga polovica osemnajstega stoletja. Škoda je, da o organiziranju "rodinskh čebelarjev" ni ničesar vedel Peter Pavel Glavar. Če bi, ali bi bila potem zgodovina slovenskega čebelarstva morda drugačna? Osemnajsto stoletje je za slovensko čebelarstvo pomembno med drugim še zaradi dveh mož - čebelarjev, in to Petra Pavla Glavarja in Antona Janše. Peter Pavel Glavar je bil rojen 2. maja 1721 kot Peter Pavel Glavar, gospodarstvenik, veleče-belar, čebelarski pisec in učitelj. 1721 - 1784 nezakonski sin. Komendski kaplan je poskrbel, da je prišel dojenček v rejo k družini Basaj, po domače Jeras, v Vopoljah pri Cerkljah.xiTedanje šole v Ljubljani je končal z odliko.X2 Leta 1738 je odšel v Gradec in tam končal sholastično bogoslovje, na univerzi pa je dosegel diplomo profesorja modroslovja in svobodnih znanosti. Postal je magister bogoslovja in modroslovja.X3 Postati je želel duhovnik. Ker pa je bil nezakonski otrok, mu noben škof ni mogel dati mašniškega posvečenja brez papeške dis-penze.X4 Po dolgotrajnih naporih in ponižanjih je vendarle postal duhoven. Službo je nastopil v Komendi in tam prevzel oskrbništvo komendske graščine. Že po enem letu je posestvo prevzel v zakup in ga imel v zakupu do I. 1765, ko je nastopil nov komendator Auersperg.X9 V obdobju službovanja v Komendi se je z vso zagnanostjo in prirojeno nagnjenostjo za gospodarstvo posvetil kmetijski dejavnosti. Spomini na revno mladost, v kateri je spoznaval nadloge in tegobe podložnikov, so ga gnali, da je ves prosti čas namenil prav gospodarskim vprašanjem in razmišljanjem o tem, kako bi zlasti tlačana socialno in kulturno povzdignil in mu tako olajšal življenje.X10 Med vsemi gospodarskimi panogami ga je najbolj privlačilo čebelarstvo.xn Vsak, kdor je hotel priti do čebel, je pri Glavarju dobil panj matičnik. Tako je bila celotna Gorenjska tedaj deležna Glavarjevih čebel, njihovo število pa seje povečalo na več tisoč panjev.X12 Leta 1750 je dal Glavar v Komendi zgraditi šolsko poslopje. V njem so se poleg mladih učencev zbirali tudi čebelarji iz Kranjske, Štajerske, Istre, Primorske in Koroške.X15 Komenda je hitro postala središče čebelarskih srečanj, na katerih so čebelarji dobivali nasvete za čebelarjenje pa tudi čebele.xi6 Ko se je Glavar leta 1766 preselil na graščino Lanšprež pri Mirni na Dolenjskem, je še bolj izpopolnil gospodarske dejavnosti, posebno čebelarstvo.^ V svojih čebelnjakih je imel tudi več kot 400 panjev. Popolnoma je spremenil tudi način čebelarjenja.X21 Glavar je že leta 1768 prek ljubljanske kmetijske družbe predlagal Dunaju, naj pravno uredi čebelarska vprašanja in ustanovi šole za čebelarski pouk.X29 Propagiral je tudi vaške čebelarske zadruge.X30 Glavar ni čakal na "odločbo", s katero naj bi bila na Lanšprežu ustanovljena čebelarska šola, sam pa imenovan za učitelja, in tudi ne dovoljenja za ustanavljanje vaških čebelarskih zadrug, kajti leta 1780 je vse to že bilo ustanovl- Anton Janša 1734 -1773 jeno, bodisi na Lanšprežu ali v okoliških vaseh.X35 ' Pomembno Glavarjevo delo je tudi prevod v nemškem jeziku napisane "Razprave o rojenju čebel" A. Janše, vendar je vse do zdaj, žal, ostal v rokopisu. Anton Janša je bil rojen 20. maja 1734 na Breznici na Gorenjskem. Že od mladih let se je ukvarjal s čebelami. Želja po večji izobrazbi v slikarstvu je gnala kmečkega samouka, starega 32 let, na Dunaj, kajti cesarica je tedaj tam ustanovila risarsko šolo. Toda Janši ni bilo usojeno postati slaven umetnik.X4S Leta 1769 je na ukaz cesarice začela avstrijska gospodarska družba bolj pospeševati čebelarstvo, zato je želela na Dunaju nastaviti učitelja čebelarstva. Ponudil se je Janša in družba ga je sprejela. Tako je torej Janša postal prvi cesarsko-kraljevi čebelarski učitelj. Čebe-laril in poučeval je v velikem vrtu Augarten na Dunaju, kot popotni čebelarski učitelj pa je hodil tudi po okolici.X46 Način čebelarjenja, kakršnega je uvedel Janša na Dunaju, je bil tak, kakršen je bil v navadi na Kranjskem. Čebelaril je v kranjskem panju. Kakor je bil kranjski panj za Dunajčane novost, je bilo zanje novo tudi prevažanje čebel na ajdovo pašo.X4B Da bi se njegov nauk še hitreje razširjal, je leta 1771 napisal knjižico "Razprava o rojenju", v kateri je obširno prikazal vse vrste rojev in načine ravnanja z njimi. Obljubil je tudi, da bo izdal obširnejše delo o čebelarstvu, in to je bil tudi že napisal in sam narisal zanj več slik, vendar ga je prehitela nagla smrt (13. septembra 1773). To njegovo delo je dve leti po njegovi smrti objavil njegov učenec in poznejši naslednik v učiteljevanju Jožef Münzberg pod naslovom "Popolni nauk o čebelarstvu".X50 Janševi nauki so aktualni še zdaj, ker so izšli iz stoletja stare prakse naših čebelarjev. Bil je prvi, ki je ovrgel staro verovanje, da so troti čebelam le vodonosci, saj je trdil, da so samci, ki oprašijo matico.X5, Do Janše še ni bilo znano, kako se plemeni matica. Šele bistra Janševa glava je razodela svetu, da troti matico oplodijo v zraku oziroma v letu. Dunajski čebelarji mu tega niso hoteli verjeti in so tudi javno izražali svoje dvome. Ponosni Kranjec pa je v listih razložil svoje nazore in obljubil cekin tistemu, ki ovrže njegove trditve.xeo Po ukinitvi čebelarskega društva v Rodinah več desetletij ni nikakršnih virov o organiziranju slovenskih čebelarjev. Leta 1801 pa je v Domžalah nastala nova oblika čebelarske organiziranosti. Domžale s širšo okolico so bile tedaj povečini kmetijsko območje. Z domačo obrtjo so se ukvarjali le redki obrtniki, precej pa je bilo "furmanstva".L, Cesta, ki je vodila in še zdaj vodi iz Kranja in Ljubljane proti Celju in naprej proti Dunaju, je peljala skozi Domžale. Zato so bile Domžale in tudi okoliške vasi še kako vezane na “veliko cesto".L3 Cerkveno je to območje od Ljubljane skoraj do Kamnika tedaj spadalo pod mengeško faro.L4 Tako tudi Domžale z Goričico, kjer stoji zelo stara cerkev, zgrajena verjetno okoli I. 1400.L5 Sprva so cerkveno delo v tej cerkvi kot mengeški podružnici opravljali mengeški duhovniki.L6 Pozneje je imela Goričica svoje duhovnike, vendar ti niso bili samostojni, ampak so verske zadeve opravljali le kot pomočniki mengeške župnije. Krste, pogrebe, poroke itd. so opravljali le mengeški župniki oziroma njihovi kaplani.L6 Celo število in čas trajanja maš so določali v Mengšu.L7 Duhovniki na Goričici torej v začetku sploh niso imeli drugega dela, kakor da so maševali.L8 V takih razmerah je prišel leta 1790 tja službovat kurat Matevž Barlič. Doma je bil iz moravške doline. Star 44 let in v polni duševni in telesni moči se je že takoj ob nastopu službe spopadel z brezdeljem.L9 Hodil je po Domžalah in okoliških vaseh, ki so pripadale podružnici, in navezoval stike z ljudmi.L,o Marsikdaj je kmetom pomagal pri košnji, sušenju sena ali drugih kmečkih opravilih^,, tako da se je ljudem hitro priljubil.L,2 Toda z vsem tem ni bil zadovoljen. Okoli sebe je začel zbirati može in fante ter jih navduševal za čebelarstvo in kokošjerejo.U3 Čeprav so bile čebele pri marsikateri hiši, kokoši pa skoraj pri vsaki, jih je učil, naj jih začnejo rediti drugače, da bo uspeh večji.L,4 Nagovarjal jih je, naj ustanovijo neke vrste zadruge.L,5 Ali je bil morda to daljni vpliv Petra Pavla Glavarja? Določili so celo vodjo te skupnosti. To je bil Andrej Dečman (verjetno iz Stob). Sestajali so se ob nedeljah proti večeru v domžalskem mlinu (verjetno v Komotarjevem mlinu). Prihajali so tako posamezniki kot tudi manjše skupine iz Zgornjih in Spodnjih Domžal, Črnuč, Štude, De-palje vasi, Trzina, Mengša, Doba, Rodice, Vira, Podrečja in od drugod.U6 O dosežkih tega združenja ni podatkov, kljub temu pa je bila to nekakšna organizacija čebelarjev in kokošjere-jcev. Najbolj zagreti člani naj bi bili: Čolnarjev Miha (Rodetov) iz ?, Keršne Matevž iz Sp. Domžal, Konič Primož iz Štude ter še mladoletna Gorjupov Matevž iz Zg. Domžal in Kraljev Jernej iz Stoba, najbolj pa seveda Andrej, ki ga je Barlič postavil za vodjo združenja.U7 Rezultat vsega tega je bil pisni opomin, ki ga je mengeški župnik poslal Barliču.U8 Toda Barlič tega ni upošteval. Mengeški župnik je bil verjetno pozoren na Barličevo delo zaradi skrbi za enotnost fare. Pred leti so se namreč od mengeške fare odcepile črnuška, šentjakobska in homska fara.^ Če bi se odcepila še Goričica z okolico, bi mengeški fari ostalo zelo majhno ozemlje. Toda misli o kaki odcepitvi Goričice od Mengša verjetno v začetku Barličevega delovanja še ni bilo. Ker pa ga je mengeški župnik nenehno opozarjal in grajal ter celo tožil pri škofiji,L27 je Barlič verjetno prav zaradi tega začel misliti tudi o tem. Počasi je začel za osamosvojitev Goričice nagovarjati župl-jane iz goričiške podružnice. Ko so I. 1802 v Mengšu zamenjali župnika, je začel Barlič odkrito delovati za osamosvojitev "goričke župnije".^ Novi župnik Slagnig je že po enem letu žup-nikovanja na škofijski ordinariat poslal pritožbo in v njej med drugim navedel: "Eno leto sem potrpel z g. Matevžem Barličem, kuratom pri podružnici na Goričici. On ne pride v Mengeš nikdar, ne ob prošnjih dneh, ne k procesiji na praznik sv. R. Telesa, ne ob spokornih dneh, ko je veliko spovedovanja, ne k drugim pobožnostim. Sam pa popolnoma svojevoljno opravlja vse pobožnosti na Goričici. Zdi se, da sklepa zvezo z ljudmi, da bi postal popolnoma samostojen - neodvisen. Zato prosim, naj kn. šk. ordinarijat ukaže g. kuratu, da ohrani mir, edinost fare, zastopnost in pokorščino." ... Tako je moral Barlič na zahtevo mengeškega župnika res zapustiti Goričico. Odšel je v svoj rojstni kraj in tam ostal leto dni, to je do smrti mengeškega župnika. Z odhodom Barliča iz Goričice je v celoti prenehala delovati čebelarsko-perutninarska organizacija,L30 ki je delovala približno tri leta.L34 Zaživela ni niti po njegovi vrnitvi na Goričico. Tako je prenehala delovati še ena čebelarska organizacija. Čeprav je bila le lokalnega pomena, pa je pomemben kamenček v mozaiku slovenskega čebelarstva. V začetku 19. stoletja so povsod po naših krajih (izjema so bili le obrobni severovzhodni kraji našega ozemlja) čebelarili v tipičnih slovenskih čebelnjakih, to je v preprostih kmečkih panjih, imenovanih kranjiči, s poslikano prednjo končnico.p,6 Panje kakor tudi vse drugo orodje so si čebelarji izdelovali sami, to pa je bilo seveda pomembno za donosnost tedanjega čebelarstva. Žal so ti panji, ki so tvorili tako svojevrstne živobarvne galerije slik, naše prve ljudske slikanice, zdaj že skoraj popolnoma izginili, tako da jih mlajši čebelarski rod skoraj ne pozna več. Racionalno čebelarjenje je bilo tedaj pri nas domala še neznano, to pa ni nič čudnega, saj je bil to čas, ko je Dzierzon uvedel v panje premične letvice, baron Berlepsch pa jih je izpopolnil v satnike.P17 Kranjska kmetijska družba je kot edina pospeševalka kmetijstva sicer skušala podpirati tudi čebelarstvo, vendar je zvečine vse ostajalo le pri dobri volji.P20 Bleiweisove “Kmečke in rokodelske novice", ki jih je izdajala družba, so sicer kdaj pa kdaj objavile kak članek ali dopis posameznega čebelarja, seveda pa o kakšnem načrtnem pospeševanju čebelarstva nikakor ne moremo govoriti.P2I Začetek novega čebelarjenja so bili prvi panji s premičnim satjem, ki jih je kupila Kranjska kmetijska družba in jih dala v preizkušnjo nekaterim čebelarjem.P22 Tako je bilo na Kranjskem pred ustanovitvijo "Kranjskega društva za umno čebelarstvo" komaj pet ali šest čebelarjev, ki so čebelarili v novih panjih. Eden izmed njih je bil Jožef Jerič, župnik na Dobovcu pod Kumom, ki je uspešno čebelaril v pokončnih dzierzonskih pan- j i h. p23 Jeriča je I. 1869 večkrat obiskal drug napreden čebelar in njegov nekdanji sosed pod Kumom, čebelarski trgovec baron Rothschütz mlajši, posestnik v Podsmreki pri Višnji Gori. Ob teh prilikah sta se verjetno pogovarjala tudi o ustanovitvi posebnega čebelarskega društva za Kranjsko.P25 Rothschützu je trgovina s čebelami dobro uspevala, zato je želel ohraniti stalne tesne stike tako s svojimi kupci kot z domačimi čebelarji in drugim čebelarskim svetom; za ta namen bi odlično služil strokovni časopis, ki bi ga izdajalo močno čebelarsko društvo. Njegovo prizadevanje je imelo uspeh. Ob podpori nekaterih čebelarjev, predvsem J. Jeriča in O. Salv. Pintarja, mu je kljub neugodnim razmeram uspelo uresničiti njegovo zamisel.P25 V nedeljo, 7. maja 1871, se je v gostilni pri "Žibertu" v Zg. Šiški pri Ljubljani zbralo šest mož in med drugim razpravljalo tudi o čebelarstvu.P30 To so bili: Ahačič (?), Jožef Jerič, Koch (?), Kramar (verjetno Ernest), Emil Rothschütz in še eden (?).P31 Ahačič se je zavzemal za ustanovitev slovenske čebelarske organizacije. Podpirala sta ga Jerič in Kramar, Rothschütz pa jim je vsiljeval nemško organizacijo. Ob koncu večerje so se dogovorili za kompromisno rešitev.P32 Kdaj je bil sprejet dokončen sklep o ustanovitvi društva, ni znano. Maja leta 1873 pa so prejeli vsi župniki in znani čebelarji na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Primorskem tiskano "vabilo na pristop k čebelarskemu društvu za Kranjsko in sosednje dežele", s priloženimi "Pravili kranjskega društva na umno čebelarstvo".P35 Vabilo je podpisal in razposlal pripravljalni odbor, ki so ga sestavljali: baron Emil Rothschütz, župnik Jožef Jerič in dr. J. R. Razlag, odvetnik iz Ljubljane. V vabilu podpisniki utemeljujejo potrebo po ustanovitvi čebelarskega društva s tem, da povsod ustanavljajo društva, ker je mogoče le "z združenimi močmi" kaj doseči.P36 Po društvenih pravilih, ki jih je kranjska deželna vlada odobrila 29. aprila 1873 pod št. 3097, je namen novega društva skrbeti za čebelarski napredek, predvsem pa uvesti in razširiti med članstvom čebelarstvo s premičnim satjem. Za ta namen bi društvo izdajalo svoje glasilo, prirejalo shode, predavanja in razstave, razdeljevalo primerne panje in orodje po znižanih cenah, posredovalo pri nakupu in prodaji čebel, medu in voska ter dajalo vsa strokovna pojasnila. Sedež društva je v Ljubljani. Občni zbor bo sklican vsako tretje leto, odbor bo voljen za obdobje 5 let; za sklepčnost je potrebna navzočnost najmanj 10 društvenih članov, sicer je treba sklicati nov občni zbor, šele ta pa lahko sklepa ne glede na število navzočih članov.P37 Člani se delijo na častne, dopisne, ustanovne, podporne in redne. Društvena jezika sta slovenski in nemški. Društvo izdaja svoji glasili -"Slovensko čebelo" in "Die Krainer Biene"; ob pristopu vsak izjavi, kateri časopis želi prejemati. Za redne člane je članarina 1,50 gld na leto, učitelji v ljudskih šolah in manj premožni kmetje v avstrijskih deželah pa plačujejo polovico te cene. Ti imajo tudi pravico do nakupa panjev in orodja po polovični ceni. Proti pristojbini 50 (25) krajcarjev izstavlja društvo tudi posamezne diplome.P38 Pripravljalni odbor je dal natisniti po 1500 izvodov časopisov ter pri poštni upravi v Trstu izposloval znižanje poštnih pristojbin za njihovo odpravo. Vendar se je izid časopisov zavlekel zaradi zadržka odgovornega urednika, ker Jerič še ni stanoval v Ljubljani. Prvi številki listov sta zato izšli šele 15. julija 1873. V njih je bil objavljeno tudi vabilo na ustanovni občni zbor 30. julija 1873 pri "Slonu" v Ljubljani.P39 Na občnem zboru je po nagovorih predsednika pripravljalnega odbora barona Rothschiitza v nemškem in dr. Razlaga v slovenskem jeziku župnik Jerič poročal o delu pripravljalnega odbora: pravila so v potrditev poslali že v začetku marca, vendar so jih morali zaradi malenkostnih besednih napak trikrat spreminjati, pripravili so proračun, prosili za vladno podporo ter sklenili izdajati svoji glasili v obeh deželnih jezikih. Občni zbor je poročilo sprejel in na predlog prof. Konška izvolil odbor novega društva. Tako je predsednik postal baron Rothschiitz, podpredsednika sta postala J. Jerič in dr. Razlag, odbornika pa župnika Porenta in O. Salv. Pintar. Občni zbor so sklenili govori: Jeričev v društvenem geslu "Delaj, zbiraj, množi!", dr. Razlagov o pravni strani čebelarstva ter prof. Konškov o medoviti rastlini Bacconia japonica.P40 Na eni prvih sej odbora so sklenili, da bodo seje vsak mesec, člani pa bodo morali za vsako neopravičeno odsotnost plačati po 2 gld kazni. Seje so bile izmenoma v Ljubljani in Podsmreki. Društveni odbor se je marljivo lotil dela. Osrednjo skrb je namenil predvsem rednemu izhajanju obeh društvenih glasil. Tiskali so po 500 izvodov vsakega. Na seji, 12. septembra 1873, so sklenili, naj bi se vsebina obeh listov kolikor mogoče ujemala. Čeprav je društvo začelo delovati šele v drugi polovici leta, je tudi to prvo leto izdalo vseh 12 številk obeh časopisov. Nemško glasilo je urejal predsednik, tiskala ga je tiskarna Klein-maver & Bamberg. Od 1. julija 1874 je 200-300 izvodov nemškega lista prejemalo tudi članstvo štajerskega društva za razvoj čebelarstva v Gradcu. "Slovensko čebelo, družbeni list za prijatelje čebelarstva po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem" pa je od 7. številke prvega letnika naprej urejal Jožef Jerič, prvih šest številk še pred Jeričevo preselitvijo v Ljubljano pa je uredil tedanj odpravnik pri Slovenskem narodu Vatroslav Holz. Prvi dve leti je Slovensko čebelo tiskala tiskarna Blasnikovih dedičev, od I. 1875 pa Klein in Kovač (Egerjeva tiskarna). Druga, nič manj pomembna vloga društva sta bila nakup in oddaja panjev s satniki ter čebelarskega orodja po polovični ceni. Ta ugodnost pa je veljala samo za avstrijske, pozneje celo samo za kranjske člane, precejšnje število tujcev pa do tega popusta ni imelo pravice. Že pripravljalni odbor je v soglasju s Kmetijsko družbo določil navadni kranjski kmečki panj, opremljen s satniki, za enoten društveni panj. Ta panj so izbrali zato, ker je bil najcenejši in za prevažanje prav posebno pripraven. Panj je priredil baron Rothschiitz in ga imenoval polovični podolžni panj; njegova prostornina je bila 30 I, opremljen pa je bil s satniki 14 /1 /2 x 25 cm.P42 Društveni panj pa je dobil velikega tekmeca v Porentovem panju, ki ga je sočasno širila Kranjska kmetijska družba. Tudi ta je namreč prav v tem obdobju začela dejavneje podpirati čebelarstvo. Iz njenih Naznanil za I. 1875 je razvidno, da je v zadnjih letih razdelila posameznikom in šolam veliko Hartingerjevih in Lacherjevih stenskih tabel, 471 Porentovih panjev, podelila 94 denarnih daril po 10-25 gld, naredila stiskalnico za med ter v tisoč izvodih ponatisnila opis Poren-tovega panja in ga razdelila delno zastonj, delno pa po zelo nizki ceni.P43 Za nazoren prikaz čebelarjem je bila namenjena stalna razstava vsega čebelarskega orodja, ki jo je odbor že prvo leto uredil in odprl v posebni društveni sobi v Ljubljani. Zaradi neugodnih gmotnih razmer pa so morali razstavo orodja konec junija 1878 zapreti. Društveni odbor se je že prvo leto ukvarjal z mislijo, da bi društveno organizacijo dopolnil s podružnicami. V Slovenski čebeli je člane duhovnike pozval, naj o tem povedo svoje mnenje: "Bi li ne bilo dobro, če bi se po deželi osnovale male družbe, čebelarske podružnice, kjer je pač več udov (15-20) ter bi se jim kake predpravice podelile?" Na občnem zboru I. 1875 so Jeriču naročili, naj pripravi osnutek pravil za podružnice, njihovo delo pa naj bi bilo tudi zbiranje članarine. Naslednje leto je občni zbor pretresel ta načrt; razprava pa je izzvenela nekam v prazno in zamisel je zaspala ... Prav tako je bila odložena izvedba čebelarskih tečajev za učitelje, ki naj bi jih organizirali leta 1875 v Podsmreki pri čebelnjakih društvenega predsednika, ker društvo za ta namen ni prejelo državne podpore, za katero je prosilo. Odbor je nameraval postaviti društveni čebelnjak; kupili so že 120 panjev čebel in najeli društvenega čebelarja z letno plačo 100 gld (poleg drugih stranskih dohodkov). Zaradi izjemno neugodne letine bi društvo s čebelami imelo izgubo, zato je predsednik čebele prevzel na svoj račun. Čebelarju so službo odpovedali, vprašanje čebelnjaka pa so odložili na boljše čas© . --P44 Društvo si je uredilo lepo strokovno knjižnico, ki ji je celo dr. Bleiweis, vodja prvakov, "oče slovenskega naroda", podaril prvo slovensko čebelarsko knjigo, Goličnikov prevod Janševega "Popolnega nauka" iz I. 1792. Ko je društvo kmalu nato zašlo v denarne težave, je predsednik prevzel na svoj račun tudi knjižnico.P45 Društvo je imelo veliko stroškov z izdajanjem dveh časopisov, oddajo panjev in orodja po polovični ceni ter z nakupom razstavnega orodja, iz članarine pa je društvo prejemalo le majhen del dohodkov. Zato je razumljivo, da je društvo moralo zabresti v težave in dolgove, zlasti še, ker je za leti 1874 in 1875 ni dobilo državne podpore. Poglavitni vzrok slabega gmotnega stanja društva pa je bil predvsem v majhnem zanimanju čebelarjev za njihovo društvo. Do ustanovnega občnega zbora se je vanj vključilo 185 čebelarjev, njihovo število pa se je do konca leta 1874 povečalo na 302. 23. marca 1874 je bilo v društvu 458 članov; od teh jih je 267 prejemalo nemški, 191 pa slovenski časopis. Urednik Jerič se je v Čebeli pogosto pritoževal zaradi malomarnosti slovenskih čebelarjev in jih rotil, naj vendar zaradi svojega lastnega interesa pristopijo k društvu: "Rojaki! Uredništvo si ne more kaj, da bi o tej priliki ne izreklo očitno svojega začudenja o dvojni številki (267 nemških, 191 slovenskih članov, op. por.). Mutaste številke imajo včasih čudno moč in uredništvo misli, da nam slovenskim čebelarjem ob tej priliki pritisnejo gorko zaušnico. Če je prav, lepo in slavno za nas, da Nemci bodisi naših ali tujih dežel imajo večjo marljivost za Kranjsko čebelarsko društvo kakor Slovenci in domačini, sami sodite! Gotovo ima malokatera dežela toliko čebelarjev, kolikor jih ima primeroma slovenska; pri društvu pa so le duhovniki in ti ne vsi, kateri bi še lahko bili, vsi drugi društvo gledajo pisano od strani, kakor bi jim nič mar ne šlo. In vendar je gotovo, da smo pri vsi ugodnosti lege in kraja naše dežele precej zelo zaostali ter naše čebelarstvo ni na stopnji časa in napredka. Pa brez zamere!"P46 Ta in podobni Jeričevi pozivi so povsod naleteli na gluha ušesa. V junijski številki letnika 1874 objavlja urednik, da je članov skoraj 600, čeprav je nekaj nestanovitnih že odpadlo, in da bo od 1. julija 1874, ko bo tudi štajersko čebelarsko društvo prejemalo nemški list, le-ta imel skoraj tisoč bralcev, društvo pa bo postalo eno največjih v Avstriji. Vendar navedenega števila društvo ni nikoli doseglo. Pred drugim občnim zborom (1875) je štelo 546 članov, med njimi niti 200 Slovencev. Zato so urednikove besede grenke: "Le kmetovalci in nekateri učitelji so člani, drugi se bahajo z 'inteligenco', z 'denarji', ubogega kmeta pa z nevednostjo in revščino pitajo in tiste, ki mu hočejo pomagati, pisano gledajo ter se brigajo le za svoje liberalne veselice - kakšna ljubezen do ljudstva!"P47 Podpora, ki jo je društvo prejelo prvo leto (državna v znesku 675 gld in 200 gld od Kmetijske družbe), je odbor zapeljala v sicer hvalevredno velikopoteznost, vendar se je to v prihodnjih letih zelo maščevalo. Iz zgodnjega obdobja društvenega obstoja je na voljo samo zaključni račun za I. 1873, iz katerega je razvidno, da je društvo že prvo leto, kljub izdatni državni podpori, končalo s primanjkljajem 410,82 gld. Denarne zadrege društva so bile očitne zlasti na drugem občnem zboru, 7. aprila 1875, in tedaj je bilo naposled sklenjeno, da je treba zaradi znižanja stroškov konec leta 1875 prenehati izdajati nemško glasilo in hkrati zvišati letno članarino na 2 gld, za učitelje, nepremožne kmete in dijake pa na 1 gld. Predsednik baron Rothschütz je vodil občni zbor nepristransko; proti je glasoval le enkrat, ko je šlo za ohranitev nemškega lista, češ da glasuje kot rojen Nemec, kajti z nemškim časopisom bi želel ohraniti stik z nemškimi društvi, kljub temu pa morajo drugi kot Slovenci glasovati le za slovenski časopis. Ze na občnem zboru najavljen odstop je baron Rothschütz uresničil novembra istega leta. Kot v svojem poročilu o občnem zboru omenja Jerič v "Slovenski čebeli", je Rothschütz načrtoval, da bi društvo postalo središče vseh avstrijskih čebelarskih društev, to pa bi s primerno podporo to tudi izvedel. Pričakovane podpore ni bilo, ampak se je na obeh straneh krepilo nasprotovanje. Vzrok za njegov odstop je bilo delno tudi njegovo slabo zdravstveno stanje, predvsem pa preobloženost z delom v njegovem podjetju. Pri naštevanju domnevnih vzrokov Rothschützovega odstopa je Jerič zelo iznajdljiv; naštel jih je več kot dovolj; zdi pa se, da niti sam ni verjel v vse! Z Rothschützevim odstopom je bilo končano prvo dejavnejše obdobje društvenega delovanja. Začelo se je širokopotezno, vendar slabo finančno stanje ni dopuščalo izvedbe vseh načrtov, ampak je društvo vse bolj sililo k omejitvam in čakanju na boljše čase ... Zaradi volitev novega predsednika je bil za 26. januar 1876 sklican tretji občni zbor. Na njem so sklenili tudi spremeniti društvena pravila. Društvo se je odslej imenovalo "Slovensko društvo za umno čebelarstvo", občne zbore je bilo treba pripraviti vsako leto, člani odbora pa so odslej izvoljeni za le eno leto. Za novega predsednika je bil izvoljen Jerič, za podpredsednika Souvan, v odbor pa so prišli O. Salv. Pintar, župnik A. Jugovič in odvetnik dr. Ahačič. Spremenjena pravila je deželna vlada potrdila 10. marca 1876, pod št. 1704.P48 Novi odbor je od prejšnjega prevzel približno 880 gld dolga, in to je zaviralo vsako živahnejše delovanje društva, tako da je redno izhajala samo še "Slovenska čebela". Kljub temu je društvo I. 1876 oddalo 15 panjev po znižani in 31 po polni ceni. Na društveno prošnjo za podporo je kmetijsko ministrstvo odgovorilo, da je pripravljeno podpirati le ona društva, ki so povezana s kmetijskimi družbami. Na seji odbora, na kateri so obravnavali to temo, se niti en odbornik ni strinjal s predlogom, da bi se čebelarsko društvo združilo s kmetijsko družbo, ampak je odbor soglasno menil, da je treba ohraniti samostojno čebelarsko društvo. V zvezi s tem pa je odbor izrazil pripravljenost, da se o vseh stvareh predhodno sporazume s Kmetijsko družbo. Glede na to, je kmetijsko ministrstvo izjavilo, da zadostuje, če le Kmetijska družba odobri in priporoči društveno prošnjo za podporo ter da je poučena, za katere namene je državna podpora porabljena. Trditev barona Rothschütza, da se je dotlej samostojno društvo konstituiralo le kot podružnica Kmetijske družbe, torej ni točna. Na četrtem občnem zboru, 23. januarja 1877 -udeležilo se ga je 14 čebelarjev - je bil vnovič izvoljen stari odbor. Sklenili so, da panjev in orodja ne bodo več oddajali po polovični ceni toliko časa, dokler bo društvo zadolženo. Posledica tega sklepa je bila, da je nekaj članov izstopilo, s tem pa so se dohodki še bolj zmanjšali in društvo ni moglo več redno plačevati niti tiskarskih stroškov. Zato so odpravili še zadnjo ugodnost društva, namreč brezplačno delitev semen medovitih rastlin. Na petem občnem zboru, 6. maja 1878, je bil na položaj umrlega O. Salv. Pintarja v odbor izvoljen ljubljanski trgovec Jernej Jemec s Tržaške ceste.P49 Za leto 1878 je društvo prejelo 200 gld državne podpore za čebelarska predavanja, ki naj jih priredi po podeželju, na podlagi žreba pa naj čebelarjem razdeli tudi nekaj čebelarskega orodja. Društvo je priredilo šest takih predavanj ali "zborčkov", kakor so jih imenovali in sicer: v Št. Rupertu 4. avgusta, na Igu 10. avgusta (sejem za čebele!), v Kamniku 13. avgusta, v Hotederžici 1. septembra, v Ribnici 8. septembra in v Trnovem pri Ilirski Bistrici 15. septembra. Predavanja so bila popoldne, urednik Jerič pa je ocenil, da se je teh shodov skupaj udeležilo 300 čebelarjev. Najprej je bilo predavanje o novem načinu čebelarjenja s premičnimi sati, po razdelitvi izžrebanega čebelarskega orodja med poslušalce pa je sledil še govor o čebelarskem pravu. Društveni odbor je upal, da bo s temi prireditvami pridobil večje število novih članov, oglasilo pa se jih je celih pet. "Res, čez preveliko gorečnost za umno čebelarstvo se pri nas nikakor ne moremo pritoževati", meni hudomušni Jerič, "... vendar nekaj sadu so ti sodi nedvomno obrodili, če drugega ne, so čebelarji nove panje in orodje vsaj videli." K stroškom za zborčke je moralo društvo svojega doplačati 29 gld. Vsa društvena dejavnost je bila pozneje omejena le še na izdajanje društvenega glasila, a tudi tega so v letih 1879-1881 izdajali v manjšem številu izvodov in v skrčenem obsegu. Predsednik Jerič je I. 1876 čebelarje obvestil, da namerava izdati čebelarsko knjigo, ki bi jo po posameznih delih prilagal "Slovenski čebeli", seveda, če se bo prijavilo dovolj novih članov. Na ta poziv se jih je prvo leto prijavilo 19, naslednje leto pa 15 novih članov, kljub temu pa se dohodki društva niso toliko povečali, da bi to lahko plačevalo tiskarske stroške, približno 500 gld. Jerič je nato poskusil s prednaročili, uspeh - 12 naročnikov. Končno je I. 1878 društveni odbor odločil, da bo knjigo izdajal kot brezplačno prilogo "Slovenski čebeli", ta pa bo v skrčenem obsegu izhajala le na štirih straneh. Prva pola Jeričeve knjige "Navod za umno čebelarstvo" je bila priložena 3. številki letnika 1879; istega leta pa sta izšli še dve poli. Vsega je izšlo le šest pol "Navoda", kakor pravi Jerič, nekaj zaradi pomanjkanja sredstev, nekaj pa zaradi pomanjkanja časa, "ker je predsednik, ki je hkrati tudi urednik, preobložen še z drugim delom. Po smrti O. Salv. Pintarja nima po- močnika, ki bi namesto njega pregledal ali napisal vsaj en članek." Društvu so podaljševale življenje državne podpore. V letih 1876 in 1877 je prejelo po 200 gld, za I. 1877 je društvo poleg tega prejelo še 200 gld od kranjskega deželnega odbora. Naslednja tri leta je državna podpora izostala, za I. 1881 je bila 280 gld, za I. 1882 pa 150 gld; zadnji dve leti je še Kranjska hranilnica podelila po 50 gld podpore. Članstvo je svoje prispevke zelo neredno plačevalo, tako da je bil dolg članov vedno precejšen. L. 1881 so nekaj zaostale članarine izterjali, ker je odbor zagrozil z neko ministrsko odredbo, kljub temu pa je ostalo neporavnanih še skoraj 150 gld. Gospodarsko stanje in denarno poslovanje društva v teh letih je razvidno iz razpredelnice II., sestavljene po društvenih letnih računih, objavljenih v Slovenski čebeli. Stanje društva je razvidno tudi iz različnih opomb predsednika Jeriča v društvenem glasilu: "Kljub vsemu prizadevanju društvo ne more podreti nemarnosti in pri udih in neudih premagati. Kadar bo podpora nehala, bo nehalo tudi društvo." "Šestletni poduk v Slovenski čebeli, ki je imela več bralcev kot naročnikov, razdelitev skoraj 600 panjev, štiri leta trajajoča razstava orodja, na stotine pisnih pojasnil na vprašanja itd. ne bo ostalo brez vsega učinka in uspeha. Storilo bi se več, a vsa leta smo se morali boriti s pomanjkanjem ..." "Prosimo ude, naj nam zvesti ostanejo in še katerega novega uda pridobijo, ker bi sicer znalo novo leto tudi zadnje leto za čebelarsko društvo postati." "Če se razmere ne izboljšajo, moramo, kakor neradi, vendar odločno reči: Društvo in 'Čebela' živita zadnje leto." V svojih "Mislih o novem letu 1881" pa pravi Jerič: "Misli urednika so žalostne in se dotikajo rahlega obupa. Ravno tako kakor 1873. Te dve leti si roke podajati, npr. kakor konec in začetek. Takrat se je društvo snovalo. Šele julija se je dete rodilo in je prvi list "Slovenske čebele" izšel, a se je le izdelal cel letnik. Zdaj poteka prva polovica rožnika, pa izdajamo šele prvo številko. Začetek in konec se dotikata! Že osem let je od tedaj, a vendar smo s peščico udov tam, kjer smo bili pred 8 leti, le kako kopo jih je manj. Drugod dobrotniki, pospeševatelji, pri nas vse spi, prezira in se nam posmehuje; veliko udov list ves čas prejema, pa so le eno ali dve leti plačali, ali je potem zameriti, če uredniku up upade? Če si nočemo sami pomagati, kdo nam bo poma-gal!!!"p5i Na šestem občnem zboru, 24. novembra 1881, je bil spet izvoljen stari odbor. Razpravljali so o nadaljnjem obstoju društva. Vsi zborovalci so enotno menili, da bi bilo škoda, če bi društvo prenehalo delovati, ker ni upanja, da bi ga kmalu spet kdo obudil, tako pa izhaja vsaj časopis in obstaja podlaga za morebitno poznejše uspešnejše delo. Zadnje upe je društveni odbor stavil na učitelje. V društvenem glasilu jim je Jerič postavil za zgled njihove nemške tovariše, ki jim je uspelo zelo razviti nemško čebelarstvo, z nekaterimi izjemami pa so vsi uredniki čebelarskih časopisov in pisci strokovnih knjig učitelji. Slovenski učitelji naj bi jih vendar posnemali. To se je res zgodilo, žal, šele dvajset let pozneje! Kot vzrok, da se čebelarji niso bolj oprijeli svojega društva in naprednejšega čebelarjenja, Jerič navaja, “da se slovensko ljudstvo rado starega drži in novo reč z nezaupanjem gleda in podpre delo šele, ko dobiček očitno vidi ... Saj so morali nekdaj z biriči ljudi siliti, da so krompir sadili, brez katrega bi sedaj skoro živeti ne mogli." Po preosnovi društva I. 1875 je ostalo v društvu 181 slovenskih članov, njihovo število se je do konca 1876 povečalo na 217 in I. 1877 na 230 vpisanih članov. Od 235 članov I. 1878 je bilo 145 Kranjcev, 34 Štajercev, 32 Primorcev, pet Korošcev, šest Hrvatov, šest Nemcev (ki so prejemali časopisa) in sedem drugih. Po poklicu je bilo 87 duhovnikov, 23 učiteljev, 81 kmetov, sedem graščakov, trije so končali ljudsko šolo, dva sta bila profesorja, dva svečarja, trije obrtniki, 13 častnih članov, deset ustanovnikov, štiri izvode pa so dajali v zamenjavo. Leta 1880 je društvo štelo 216 članov; med letom jih je več izstopilo kot pristopilo in 69 jih ni poravnalo svojih članskih obveznosti. Sploh je opaziti veliko razliko med številom vpisanih članov in tistimi, ki so članarino res plačali. Gibanje članov-plačnikov je razvidno iz razpredelnice III, ki je sestavljena po podatkih Slovenske čebele.P62 Zadnja štiri leta je "Slovenska čebela" izhajala z zamudo, ta pa se je stalno povečevala, tako da so 9., 10. in 11. številka zadnjega letnika (1882) izšle šele konec avgusta 1883. V 11. številki se je Jerič nekako izpovedal, hkrati pa razpisal svojevrsten plebiscit oziroma postavil čebelarjem pravi ultimat, datiran s 16. avgustom 1883. V njem med drugim pravi: "Zadnja številka za prejšnje leto in prva za tekoče sledita v kratkem in potem prej ko mogoče vse, če bodete Vi hoteli! ... Premnoga opravila za Katoliško tiskarno in Slovenca, katerega uredništvo sem moral lani prevzeti, potem delo za Kmetijsko družbo in še drugo mi je toliko opravil nakladalo, da sem komaj zmagoval. Zato je nastalo v preteklih letih večkrat kako zakašnenje listov, ker se pri vsej delavnosti podvojiti nisem mogel. Če sem se v tem motil, da sem Slovensko čebelo odložil, ker se mi je snovanje dnevnika in lastne tiskarne imenitneje in potrebneje zdelo, oprostite in ne zamerite... Kako mislim s Slovensko čebelo za bodoče, sem že povedal. Da pa vem, naj delam ali ne, mi morate Vaše misli povedati: zadostuje plačilo članarine do konca avgusta. V nasprotnem slučaju mi bo to znak, da Vam list več ne ustreza, da naj torej nehata Slovenska čebela in društvo. Sicer mislim, da bi bilo to škoda, a vendar okoliščine me silijo, da moram odločitev Vam prepustiti. Odločite torej, kako veste, da bo prav!... Kako boste odločili, Vam bom naznanil po okoliščinah, ali v letošnjem zadnjem ali v prvem listu prihodnjega leta."P53 V dvanajsti in zadnji številki "Slovenske čebele" ne najdemo niti besede o odgovoru slovenskih čebelarjev na Jeričev ultimat. Pa tudi to je bil odgovor! In Jerič je ukrepal ... Da bi društvo vendarle še rešili propada, so I. 1883 ponudili predsedništvo baronu Roth-schiitzu, vendar je ta ponudbo zavrnil. Društvo je životarilo naprej, kljub temu daje bilo medtem na Jesenicah že ustanovljeno novo "Čebelarsko in sadjerejsko društvo". Kakor je razvidno iz pritožbe, ki jo je novo društvo zaradi neprejemanja državne podpore 9. novembra 1884 naslovilo na Kmetijsko družbo, je Jeričevo društvo tedaj obstajalo vsaj po imenu. V tej pritožbi pravi odbor novega društva med drugim: "Po Vašem dopisu št. 894 od 16. IX. t.l. je podporni odbor 150 gld podpore poljedelskega ministrstva v napredek čebeloreje razdelil obema obstoječima društvoma na Kranjskem, vsakemu polovico. Prisiljeni smo priznanju podpore staremu društvu nasprotovati, ker staro društvo 1884 ni nič naredilo za povzdigo čebelarstva. Ono ima komaj 20 članov. Sedaj je na papirju in njegov list je z zadnjo številko 1882. nehal izhajati. Sploh je že znano, da ima staro čebelarsko društvo dolg, pa podpora, katera je za povzdigo čebeloreje podeljena, se ne sme v pokritje dolga obračati. Zato prosimo, da se podpora tistemu društvu neprikrajšana podeli, ki za povzdigo čebeloreje v resnici kaj stori in bo tudi v prihodnje po številu svojih udov kaj storiti in delovati mogla."P54 In to je tudi zadnja sled iz poslednjih dni življenja prvega našega čebelarskega društva, saj je kmalu potem na tihem in neopaženo ugasnilo. Če se ob sklepu ozremo na celotno prizade- vanje čebelarskega društva, vidimo, da je ob sodelovanju nekaj vnetih mož kljub majhnim in pomanjkljivim sredstvom, s katerimi je razpolagalo, vendar znatno pripomoglo k uvedbi naprednejšega načina čebelarjenja pri nas. Opravljeno delo: Deset letnikov Slovenske čebele, razdelitev 600-700 sodobnih panjev, veliko novejšega čebelarskega orodja in točil, nekaj predavanj in drugo drobno delo, je vsekakor ugodno vplivalo ter pustilo za seboj vidne sledove napredka in trdno podlago, na kateri je lahko mlajša generacija z večjim uspehom gradila naprej. Društvu gre v prvi vrsti zasluga, da je širše čebelarske kroge seznanilo s sodobnimi izboljšavami, izumi in splošnim napredkom naše stroke, predvsem s premičnim satjem in točilom. Izjema so. bile le satnice, saj so bile pri nas uvedene šele pozneje. S svojimi stremljenji društvo seveda ni moglo v celoti uspeti, ker je začelo orati trdo ledino, in to v obdobju, ko splošne in družbene razmere, v katerih sta živela naš kmet in obrtnik, tega še niso dopuščale. Po kmetijskih družbah, edinih strokovnih združenjih, ki so tedaj obstajale, je povečini še vedrila in oblačila gospoda in veleposest, kmet se je šele prebujal in povečini z nezaupanjem opazoval početje gospode. Obžalovati je, da je društveni odbor spregledal pomembnost čebelarskih tečajev za učitelje, v katerih bi brez dvoma našel dobre sodelavce. Društvo bi ob njihovi pomoči deželo laže prepredlo z mrežo podružnic, prek katerih bi se laže uveljavljale društvene težnje, to pa bi zagotovilo tudi obstanek društva. Ne glede na to pa je gotovo, da je bil ta organizacijski pojav čebelarjev v sedemdesetih letih minulega stoletja dober zgled mlajšemu rodu in da je precej pripomogel k močnejši volji čebelarjev po trdni strokovni organizaciji in posredno ustvaril -naše zdajšnje čebelarsko društvo.P55 Slovenski čebelarji so od leta 1873 sicer imeli svoje društvo, vendar to konec osemdesetih let ob peščici članov pravzaprav ni več delovalo. To je skušalo izrabiti dunajsko nemško čebelarsko društvo in začelo stegovati svoje kremplje proti jugu. Grozila je nevarnost, da pod svoj vpliv spravi tudi slovenske čebelarje. Prav s tem namenom so 23. septembra 1882 tudi ustanovili eno prvih podružnic tega društva v Trbižu.P55 Ta neuspeh pa čebelarjem ni zmanjšal poguma. Že I. 1882, ko je prvo društvo v resnici še obstajalo, se je na Gorenjskem pojavilo gibanje za ustanovitev novega društva, vendar na širši podlagi. Pospeševalo naj ne bi samo čebelarstva, temveč tudi sadjarstvo.P57 Akcijo je sprožil tovarniški uradnik z Jesenic Janez Modic in začel nagovarjati čebelarje in sadjarje v radovljiškem okraju, naj se združijo v društvo. Za ta namen so 4. marca 1883 sklicali prvo zborovanje v Lescah. Na shodu je Modic govoril o čebelarstvu.P58 Sklenili so ustanoviti "Čebelarsko in sadjarsko društvo za Kranjsko". Navzočih je bilo 70 čebelarjev in sadjarjev.P59 Ustanovni občni zbor so 20. maja istega leta pripravili v Lescah, udeležilo pa se ga je 60 članov. O sadjarstvu je predaval Ernest Kramar. Za prvega društvenega predsednika je bil takrat izvoljen Janez Modic. Že na tem zborovanju je naznanil, da bo začel izdajati društveno glasilo. In res je oktobra I. 1883 izšla prva številka "Slovenskega čebelarja in sadjerejca", v njej pa so bila objavljena tudi društvena pravila. Ta list je izhajal redno vsak mesec. Njegov urednik je bil do oktobra 1884 Ernest Kramar, ki je bil takrat imenovan za kmetijskega potovalnega učitelja v Gorici (pozneje je prevzel vodstvo Kmetijsko kemijskega zavoda v Ljubljani). Za Kramerjem je prevzel uredništvo Franjo Jeglič, učitelj na Dovjem, to pa je ostal do konca julija 1889.P60 Pod Modičevim vodstvom je mlado društvo razvilo za takratne razmere prav živahno, sicer povečini v gorenjski kot usmerjeno dejavnost. Članom je pomagalo pri prodaji in nakupu čebel, medu, voska in sadja po primerni ceni, jim stalo ob strani z nasveti ter jih oskrbovalo s panji in sadnimi drevesi po znižani ceni.P62 Že leto pozneje (1884) je v Lescah priredilo čebelarsko in sadjarsko razstavo ter jo povezalo s praznovanjem 150. obletnice rojstva Antona Janše in z odkritjem spominske plošče na njegovi rojstni hiši na Breznici. Na razstavi so čebelarjem kot novost prvič pokazali točenje medu s točilom.P63 Pozimi 1884/85 sta Modic in nadučitelj Maier na jeseniški šoli vsako nedeljo popoldan predavala o čebelarstvu in sadjarstvu.P64 Modic je nameraval za leto 1886 izdati celo čebelarski koledar, a se zanj ni prijavilo dovolj naročnikov. Društvo je ves čas svojega obstanka (do julija 1889) izdajalo svoje glasilo, mesečnik "Slovenski čebelar in sadjerejec", njegov urednik pa je bil Fran Jeglič, sicer učitelj na Dovjem (1856-1935). Društvenikom so brezplačno razdelili knjižico, ki jo je sestavil Fran Jeglič, z naslovom "Kako se med in vosek koristno uporabita". Čeprav se je zanimanje za skupno korist med člani povečalo, društvo v svojih naporih za čebelarski napredek le ni povsem uspelo. Dušilo se je v podobnih težavah kot prejšnje (ljubljansko); število članstva se je zmanjševalo, tudi pričakovane denarne podpore oblasti pa ni bilo.P66 Razprtije med vodilnimi možmi so zelo ovirale društveno delo. Poleg predsedovanja društvu je bil Modic še izdajatelj in sodelavec glasila "Slovenski čebelar in sadjerejec", ki so ga razpošiljali z Jesenic. Ob takšnih priložnostih je Modic s tem delom zaposlil celotno družino (imel je šest otrok). Toda tudi skupnemu društvu čebelarjev in sadjarjev je primanjkovalo pravih sodelavcev. Prejšnje čebelarsko društvo so povečini podpirali duhovniki, zdaj pa je Modicu uspelo razširiti krog sodelavcev tudi na učiteljstvo, in to ga je v precejšnji meri tudi podpiralo pri delu. Zaradi različnih okoliščin je Modic vendarle omagal. Začel je zanemarjati službo, svojo čebelarsko trgovino in društveno delo, tako da je moralo društvo I. 1889 zapreti svoja vrata. Ko je ostal še brez službe, se je stanje še poslabšalo. Leta 1892 je zapustil svoje imetje s hišico na Savi pri Jesenicah ter odšel neznano kam.P6g Skrb za pospeševanje čebelarstva je prešla spet na Kmetijsko družbo in ta je bila takrat po zaslugi njenega tajnika Gustava Pirca učinkovite-jša.jvo Čebelarski sejmi so bili naša folklorna posebnost. V 18. stoletju je bilo čebelarstvo na Slovenskem že lepo razvito, cvetela je tudi trgovina z medom in voskom. Ponekod, predvsem v krajih brez dobre jesenske paše, so kmalu imeli presežke čebeljih družin, to pa je tudi spodbudilo potrebo po prodaji vsakoletne prireje. Vlogo posrednika pri kupčijah z živim in mrtvim blagom so tedaj na našem podeželju imeli izključno živinski in kramarski sejmi, na katerih so se ob določenih dneh zbirali prodajalci in kupci. V prvih desetletjih minulega stoletja ali tudi nekaj prej so tak način menjave blaga prevzeli tudi čebelarji. Znani so bili zlasti čebelarski sejmi na Igu in v Kranju. Na dan sv. Lovrenca (10. avgust) so čebelarji z dolenjskih in notranjskih hribov navozili ali znosili na Ig včasih tudi do 3000 panjev čebel, zložili tam svoje blago v skladanice ter pričakovali kupce. Pri kupčiji in ceni je precej odločala čebelarska letina in to, kako je obetala skorajšnja paša na ajdi. Podjetni prekupčevalci so na sejmu kupili veliko čebeljih družin, jih prepeljali na ajdo, nato pa z večjim ali manjšim dobičkom oddali medičarjem; seveda so bili pogosto tudi razočarani. Na ižanskih čebelarskih sejmih so kupčevali tudi z medom, toda le na debelo, v sodih. Neprodane družine so čebelarji pustili kar na sejmišču do prihodnjega sejma, ki je bil pet dni pozneje (veliki šmaren), ko so jih skušali oddati za vsako ceno. Sejmi so začeli izgubljati svoj pomen zaradi razmaha čebelarske izvozne trgovine, saj je ta sproti prevzemala vse presežke čebeljih družin, in zaradi razvoja železnice, ki je omogočila in olajšala izmenjavo blaga. Tudi nepoštenost čebelarjev - sejmarjev, ki so se pač skušali iznebiti predvsem slabičev, je pripomogla, da so prišli sejmi na slab glas in začeli nazadovati. Tako je bilo leta 1874 na prvem ižanskem sejmu 400 panjev, na drugem pa 238 panjev; leta 1875 so zbrali približno 500 panjev, leta 1882 pa že 750 panjev. Po letu 1890 so čebelarski sejmi naglo pešali in kmalu sploh prenehali. Na zadnji čebelarski sejem na Igu leta 1899 so čebelarji pripeljali približno 200 panjev čebel. Kupčija je bila slaba, cena pa temu primerna. Plačevali so 1,65 do največ 2 goldinarja za kran- jiča.R4 Na boljšem glasu so bili čebelarski sejmi v Kranju, kjer so jih pripravili od 1. do 4. avgusta. Prodajalci panjev tam niso zlagali na tla, ampak so jih puščali kar na vozovih; kupec je moral prevzeti ves tovor, čebelar pa mu ga je zapeljal kar na dom ali pa na pašo v ajdo.R5 Drugačen namen pa je imel ljubljanski čebelarski ali češpljev sejem. Čebelarji - včasih po več sto - so se zbrali na prvi ponedeljek po malem šmarnu (8. septembru) na trgu pred mostom (Tromostovje) oziroma na zdajšnjem Prešernovem trgu in se dogovorili o prodajni ceni medu oziroma zažveplanih kranjičev z vso vsebino. Odposlanci čebelarjev so hodili od medičarja do medičarja in se pogajali za ceno. Potem so javno razglasili tistega, ki je ponujal najvišjo ceno, in k njemu so čebelarji po podiranju družin vozili svoje blago.R6 Ob donosnem navadnem čebelarstvu sta se razvili dve samostojni obrti: svečarstvo in lec-tarstvo. Na svečnico in za dan mrtvih so svečarji prodajali prave umetnine iz voska, lectarji pa so znali peči okusne medenjake in tako imenovan lect, nekakšen kruh iz medu in ajdove moke. Posebno so bili v čislih "škofjeloški kruhki", ki so jih izdelovali lectarji iz Škofje Loke v nekakšnih lesenih modelih.R12 Gospodarski napredek zadnjih desetletij ob prelomnici stoletja je slovenskemu čebelarstvu povzročil precejšnje težave in nevšečnosti. Najprej se je pojavil v trgovini trsni sladkor iz čezmorskih krajev, pozneje pa še domači iz sladkorne pese. Ta je postal velik tekmec dotlej edinemu sladilu - medu. Bil je za polovico cenejši od medu, poleg tega gaje bilo mogoče dobiti ob vsakem času v poljubni množini, shraniti pa ga je bilo mogoče kar v papirnatih vrečkah. Kmalu potem so začeli po hišah za razsvetljavo uporabljati petrolejke, ki so svetile precej bolje od voščenih sveč. Ko so se pojavile še sveče iz stearina, nekega stranskega proizvoda pri predelavi nafte, se je zelo znižala tudi cena voska. Smrtni sunek pa je zadel kranjiče, ko so začeli uvajati panje s premičnim satjem. Najprej so jih nadomestili "dzierzonirani" kranjiči, pozneje pa so še te izpodrinili novi panji iz tujine. Vnel se je srdit boj za prednosti tujih panjev. Končno je čebelarski strokovnjak slovenskega rodu Žnideršič ustvaril listovni panj po Albertijevem sistemu in ga prikrojil za naše pašne razmere. Dobili smo nov panj, vendar je bil prirejen izključno za čebelarjenje na med. S poznejšimi izboljšavami je postal ta panj tako rekoč idealen panj za prevažanje na oddaljena pasišča.R16 Prva svetovna vojna je skopala grob čebelarjenju s kranjiči. Pretrganje stikov z zunanjim svetom je onemogočilo vsakršno trgovanje s čebelami. Po končani vojni pa so nove meje postale visoke carinske ovire. V srednji Evropi, kamor smo dotlej izvažali največ čebel, so nastale mlade države, ki so z različnimi predpisi ovirale uvoz tujih čebel. Doma smo se oprijeli AŽ panja, tako da je ta sčasoma postal naš novi ljudski panj. Kolikor bolj se je širil, toliko bolj je spodrival kranjiča, dokler ga ni povečini izrinil.R1B Z ustanovitvijo plemenilne postaje v Kamniški Bistrici smo nameravali iz prvovrstnega materiala, kot je bila naša kranjica, vzgojiti tako pleme, da bi ustrezalo novim potrebam velikega panja za pridobivanje medu. Vendar tej nalogi nismo bili kos, kajti zaradi težnje po vedno večjih donosih na tujih pasiščih ni bilo časa za intenzivno delo pri vzreji matic. Tokrat bi morali pustiti Gorenjsko, od koder bi dobivali zgodnje roje s svežo krvjo, nedotaknjeno. Po prvi svetovni vojni je Jan Strgar zaman opozarjal, da moramo ohraniti naš stari ljudski panj - kranjič kot podlago za pridobivanje kranjskih matic. Sam ga je v svoji svetovno znani trgovini z maticami imel prav do svoje smrti.R19 Novo obdobje pa se je začelo z ostrim nasprotovanjem lagodnemu čebelarjenju v kranjičih, pri katerih je ljubezen do čebele prenesla tudi manjše donose. Brez čebelarskega društva nismo dolgo ostali. Naši čebelarji so spoznali, da brez čebelarske organizacije ni mogoče računati na napredek čebelarstva. Ker pa je bil v vodstvu Kmetijske družbe za Kranjsko tedaj zaveden Slovenec Gus- tav Pirc, je bilo organiziranje novega slovenskega čebelarskega društva še lažje.T1 Kot tajnik je imel Pirc vpogled v celotno delovanje Kmetijske družbe in tako je videl, da so sredstva vlade kot subvencija za pospeševanje čebelarstva ostala vsako leto neizrabljena.T3 Ta denar je bil strogo namenski, torej ga niso niti mogli niti smeli porabiti za druge namene. Če bi ustanovili čebelarsko društvo, bi se v organizaciji gotovo našli možje, ki bi znali to podporo pravilno izrabiti.T15 Tedaj je na Matelovi domačiji v Trnovem pri Ljubljani gospodaril Peter Pavlin.T6 Postavil si je velik čebelnjak in na veliko čebelaril. Poleg kranj-ičev je imel tudi veliko število "Dzierzonovanih kranjskih panjev". Kot dvajsetletni mladenič je bil že član "Kranjskega društva za umno čebelarstvo".^ Ko je to zaspalo, se je takoj vpisal v novo "Čebelarsko in sadjarsko društvo" s sedežem na Jesenicah. Ko je leta 1889 zaspalo tudi to društvo, se je okoli Pavlinovega čebelnjaka zbiralo vedno več čebelarjev iz bližnje in daljne okolice Trnovega.T8 Peter Pavlin je bil tedaj eden izmed najnaprednejših čebelarjev pri nas. Ko se je leta 1885 v Ljubljani naselil znameniti ameriški čebelar Frank Benton, ki je vzrejal kranjske matice in jih pošiljal po svetu, se je Pavlin hitro seznanil z njim.Tg Benton ga je uvedel v mikavnost modernega čebelarstva in mu dokazoval pomanjkljivosti panjev majhne mere. Pridobil ga je za čebelarjenje v Langstrothovih panjih.T,0 Pavlinov čebelnjak je zato postal zbirališče vseh naprednih čebelarjev. Tam se je verjetno končno porodila tudi misel o potrebi čebelarske organizacije.TnTo zamisel je potem Peter Pavlin posredoval Kmetijski družbi. Tajnik društva Pirc ga je pri tem podprl in sam sklical sestanek čebelarjev, na katerem bi se dogovorili za ustanovitev čebelarskega društva. Vabilo je objavil v društvenem glasilu.TH Čeprav je bilo zanimanje za novo društvo veliko, tistih, ki bi hoteli delati v odboru, ni bilo veliko.T15 Sestanka 8. novembra 1897 se je udeležilo komaj slab ducat čebelarjev.T,6 Po pozdravnem nagovoru je Pirc povedal, kako lahko Kmetijska družba pomaga slovenskemu čebelarstvu, seveda le, če bodo čebelarji organizirani v čebelarskem društvu. Navzoči so se povsem strinjali s Pirčevim predlogom za ustanovitev društva in sklenili sklicati ustanovni občni zbor. Na zboru izvoljeni odbor naj bi povabil k sodelovanju čebelarje s celot- nega slovenskega ozemlja, sprejemal člane, izvedel organizacijo ter izdajal svoje društveno glasilo.T17 Peter Pavlin je predlagal, naj se vodstvo čebelarskega društva posveti organizaciji članstva, uredniški odbor pa le urejanju časopisa. Za prvega urednika je predlagal nadučitelja Frančiška Rojino, ki je služboval v Šmartnem pod Šmarno goro.T18 Kje in kako se je Pavlin seznanil z Rojino, ni znano. Moral pa ga je dobro poznati, če ga je predlagal za urednika. Z obema predlogoma so se navzoči strinjali. Ustanovni občni zbor "Slovenskega čebelarskega društva za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani" je na sestanku čebelarjev 24. januarja 1898 potrdil sprejete sklepe.T19 Februarja pa je beli dan že zagledala prva številka novega časopisa, imenovanega "Slovenski čebelar". Bila je dokaj skromna, tiskana na polovici pole, niti sešita niti obrezana ter brez ovitka. Naslovna vinjeta je bila nekam tuja in ni kazala nobene domače poteze. Urednik Frančišek Rojina, nadučitelj v Šmartnem pod Šmarno goro, je v uvodnem članku poročal o ustanovitvi društva in novorojenčka z nekaj besedami pospremil na njegovo življenjsko pot. Med drugim pravi: "Kot skrbe čebele za svojo matico, ki jo pitajo z najboljšo hrano, tako skrbimo tudi čebelarji za svoj list in mu pošiljamo članke o naprednem čebelarstvu. V listu se bomo pomenili in posvetovali, kako nam bo umno če-belariti, da bomo imeli od čebel ne samo veselje in zabavo, temveč tudi kolikor mogoče velik dobiček."^ V nadaljevanju poziva zlasti učitelje in duhovnike, naj čebelarjem pojasnijo pomen in namen društva. Poleg raznolikosti in društvenih sporočil sta bili že v prvi številki tudi stalni rubriki "Vprašanja in odgovori" in "Dopisi".T21 Okrog "Čebelarja" se je kmalu zbrala sicer majhna, vendar navdušena skupina sotrudnikov, ki so potem dolgo vrsto let odločilno posegali v naše čebelarske razmere. Že v prvi številki je nastopil J. Jurančič, v deseti pa A. Žnideršič. V svojem prvem članku "Naše čebelarjenje" priporoča enotno mero, zavrača ameriški panj ter priporoča Gerstungove panje in nauke. Že prvi letnik časopisa je dokazal, da ima "Čebelar" dovolj možnosti za neoviran razvoj in napredek.T23 Pojavili so se novi sotrudniki, ki so sodelovali krajši ali daljši čas: Lapajne, Lampe, Peter, Lak-mayer, Kurbus, Kosi, J. N. Babnik, Bukovec, Zirkelbach, Humek, Vodopivec, Strgar, Černej, Kašča, Lukman, Peternel, Debevc, Ločnikar, Vidmar, Šega in še številni drugi ...T24 Največ zaslug si je "Čebelar" pridobil s širjenjem AŽ panja. Že leta 1910 je objavil prvi opis tega panja. Obe naslednji desetletji ga je vztrajno in neumorno priporočal ter vselej in povsod vneto zagovarjal, kadar koli se je oglasil kak nasprotnik ali nezadovoljnež. V obdobju med obema vojnama je posebno pozornost namenjal vzreji matic, plemenskemu odbiranju in prevažanju čebel na pašo.T26 Rojina pa ni bil samo urednik društvenega lista, ampak tudi, zlasti prva leta, osrednja osebnost društva, ki je tudi usmerjala društveno delovanje. Bil je namreč edini, ki je bil odlično podkovan tako v teoriji kot v praksi. Društvo se je nekaj let spopadalo z različnimi krizami. Vselej je bil Rojina tisti, ki je vzel križ na rame in tako dolgo romal od Poncija do Pilata, prosil, pregovarjal, poravnaval nesoglasja in vzpodbujal oma-haljivce, da je voz spravil spet na pravi tir. Vse te nehvaležne posle je opravljal zgolj iz ljubezni do društva in čebelarstva.T28 Vse to, kar je spravilo na kolena "Slovensko čebelo" in "Slovenskega čebelarja in sadjerejca", ter še veliko drugega je Rojina rešil in odstranil z voljo, vztrajnostjo in doslednostjo. Vprašanje je, ali se je Pavlin sploh zavedal, kakšnega moža je predlagal za urednika.T30 Razvoj "Slovenskega čebelarja" in čebelarskega društva bi lahko zasledovali in preučevali tudi po obdobjih "vladanja" njegovih urednikov, kajti konec koncev je časopis le to, kar iz njega napravi njegov urednik. V ospredju je zlasti prvi urednik Frančišek Rojina, ki je uredniške posle vodil 21 let. Za njim je list šest let urejal zaslužni propagator AŽ panja M. Humek; nato pa do leta 1945 A. Bukovec.T35 Osrednje čebelarsko društvo je začelo leta 1905 ustanavljati svoje podružnice. Tako se je že do leta 1909 občutno povečalo število njegovih članov; predvsem pa je v tem obdobju priredilo veliko shodov, predavanj in večdnevnih tečajev. Led nezaupljivosti med našimi konservativnimi ljudmi je bil prebit in položen je bil trden temelj uspešnega razvoja društva in našega čebe-larstva.T37 Leta 1908 je Mohorjevo društvo v Celovcu izdalo drugo ter za takratne razmere kar obsežno in tehtno čebelarsko knjigo in hkrati prvi dobro urejen učbenik v našem jeziku: To je bil Umni čebelar izpod peresa Fr. Lackmayerja (1863-1946). Knjiga je izšla v nakladi 84.389 izvodov ter prišla domala v sleherno slovensko hišo. Tako visoke naklade ne bo dosegla nobena slovenska čebelarska knjiga, pa naj jo izda kdor koli. V drugi, nekoliko okrajšani izdaji, ki je izšla leta 1922, je pisec upošteval novejše pridobitve in tudi AZ panj.T42 Posebno prva knjiga je še kako vplivala na število organiziranih čebelarjev. V čebelarske vrste pa je vnesla dvom o uspešnosti čebelarjenja v panjih z nepremičnim satjem.T46 Leta 1910 je Anton Žnidaršič (1874-1947), velečebelar in izvoznik čebel v Ilirski Bistrici, v Slovenskem čebelarju opisal svoj novi panj. Ta (AŽ-panj) je imel veliko prednosti pred dotedanjim in čebelarjem je bil takoj zelo všeč. Ob vsestranski in krepki podpori društvenega odbora ter močni ustni in pisni propagandi se je hitro razširil ter v pičlem desetletju domala izpodrinil vse druge vrste panjev s satniki, ki so bili tu in tam v naših čebelnjakih. Pri popisu prebivalstva in živine leta 1910 so na Kranjskem našteli 52.694 čebeljih družin.T53 V slovenskem prostoru je bilo izjemno dejano Čebelarsko društvo za Spodnjo Štajersko. Leta 1912 so od 15. do 19. septembra v Celju pripravili izjemno uspešno čebelarsko razstavo, saj se je je udeležilo več kot 110 razstavljalcev.T54 Delovni pa so bili tudi čebelarji v drugih delih Slovenije. Tako so imeli koroški čebelarji v svojem društvu in v 24 podružnicah leta 1913 včlanjenih več kot 300 čebelarjev.T71 Nesrečni plebiscit je povzročil tudi konec slovenskega koroškega čebelarskega društva.T72 Po končani svetovni vojni (1919) se je zani- Icvan Jurančič - pisec in potovalni učitelj Odbor ČDS se je zavzemal za odbiro čiste kranjske sivke. Na podlagi tega je bila urejena in leta 1932 tudi odprta naša prva plemenilna postaja, in sicer na Kopišču ob Kamniški Bistrici. manje za čebelarstvo izjemno povečalo; število članov se je podvojilo ter doseglo tudi najvišje število (3305).T72 Leto pozneje so se vsa deželna društva združila v Čebelarsko društvo za Slovenijo (ČDS), deželna vlada za Slovenijo pa je ustanovila mesto potovalnega učitelja za čebelarstvo. Na to mesto je imenovala učitelja Jožeta Okorna. Leta 1921 je imenovala še drugega za Štajersko, znanega čebelarja Jana Jurančiča.T77 Leta 1921 so na zborovanju delegatov vseh jugoslovanskih čebelarskih organizacij v Osijeku ustanovili Zvezo jugoslovanskih čebelarskih društev. Za prvega predsednika je bil izvoljen Martin Humek, podpredsednik Čebelarskega društva za Slovenijo in urednik Slovenskega čebelarja.-™ Tedaj se porodila tudi zamisel o enotni jugoslovanski čebelarski organizaciji, podpirali pa so jo celo nekateri slovenski politiki. Vodstvo Čebelarskega društva za Slovenijo se povečini ni Slika desno Patron čebelarjev sv. Ambrož. V počastitev svojega patrona slovenski čebelarji organiziramo že nekaj let let Ambrožev ples. ■ ! : . . • • eftfc. tv». 'j*L ■■ « iB! 'Si l9M mssm. Dolgoletni urednik Slovenskega Čenelarja pred in po drugi svetovni vojni. Revijo je urejal 19 let. strinjalo s to zamislijo, med njenimi največjimi nasprotniki pa je bil Frančišek Rojina.T82 Ob svoji 25-letnici je ČDS od 3. do 10. septembra 1922 v Ljubljani priredilo jubilejno čebelarsko razstavo. Ob tej priložnosti je v Ljubljani zasedal tudi prvi kongres jugoslovanskih čebelarjev.T85 Odbor ČDS se je zavzemal za odbiro čiste kranjske sivke. Na podlagi tega je bila urejena in leta 1932 tudi odprta naša prva plemenilna postaja, in sicer na Kopišču ob Kamniški Bistrici, „jo ČDS je od 20. do 21. maja 1934 počastila dvestoto obletnico rojstva našega gorenjskega čebelarja Antona Janše ter v njegovem rojstnem kraju Breznica odkrila spominsko ploščo. Spominu našega znamenitega čebelarja sta bili posvečeni tudi obe čebelarski knjigi, ki sta izšli v založbi društva: prvi sodobni in dotlej najpopolnejši učbenik Fr. Donata Juga "Praktični čebelar" in monografija S. Miheliča "Anton Janša, slovenski čebelar".T9, Vlado Rojec je bil urednik Čebelarja po vojni 18 let in je doživel najtežje trenutke v zgodovini njenega obstoja. Z denarjem, ki se je od leta 1921 s prostovoljnimi prispevki nabral v "skladu kamnov za čebelarski dom" in delno tudi s posojilom, je ČDS leta 1935 kupilo na tedanji Tyrsevi cesti pritlično hišo ter v njej uredilo svoje pisarne in trgovsko poslovalnico za čebelarske potrebščine (čebelarno), na njenem mestu pa je nameravalo pozneje postaviti večjo stavbo - Janšev dom.T107 Število članov se je po nazadovanju v zadnjem desetletju spet začelo povečevati in je leta 1940 doseglo 3721 članov.T)12 Pri popisu živine so leta 1937 v Sloveniji našteli 112.000 panjev čebel, in sicer 75.000 s premičnim ter 37.000 z nepremičnim satjem. AŽ panjev je bilo 65.000, kranjičev 34.000 in košev 3000.T115 Ko se je precej izboljšala organiziranost slovenskih čebelarjev, je leta 1941 Nemčija napadla Jugoslavijo in okupirala državo. To so bili po eni strani najbolj žalostni, po drugi pa najlepši dnevi v zgodovini slovenskega naroda.T121 Viri pri avtorju.