1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 272:061.251"1717/1917" Prejeto: 4. 10. 2011 Katoliška Cerkev in prostozidarstvo Od ljubljanskega nadškofa Mihaela Brigida, do razprav, povezanih z Zakonikom cerkvenega prava in Deklaracijo o prostozidarskih združenjih iz leta 1983 MATEVŽ KOŠIR doc. dr., sekretar Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI—1000 Ljubljana e-pošta: matevz.kosir@gov.si izvleček Odnos med Katoliško cerkvijo in modernim prostosjdarstvom (ki ima začetke v letu 1717) zaznamujejo Številni protiprostozidarski dokumenti, ki so jih izdajali papeži- Prva je bila konstitucija izdana leta 1738. Kljub temu so se v monarhiji prostozidarske lože, Še posebno v jožefinskem obdobju, močno razširile in v njih so bili tudi Številni duhovniki in cerkveni dostojanstveniki, kot na primer ljubljanski nadškof'Mihael baron Brigido (1742—1816). Po letu 1814 seje odnos Katoliške cerkve do prostozidarstva zaostril in dosegel vrhunec v drugi polovici 19. stoletja po priključitvi papeŠke države k Italiji z kta 1884 izdano encikliko papeža Leona XIII. z, naslovom »Humanum genus«. Leta 1917 je bil v cerkveno pravo sprejet člen o avtomatskem izobčenju prostozidarjev. V 20. stoletju je bilo med obema stranema nekaj posameznih pogovorov in prizadevanj za stvarnejŠi dialog. Dialog se je začel po drugem vatikanskem koncilu. Cerkveni zakonik iz leta J O J \> J \> J O O J \> J o \> \> 1983je črtal člen o izobčenju prostozidarjev. Sočasno j sprejetjem novega zakonika pa je Kongregacija za nauk vere sprejela Deklaracijo o prostozidarskih združenjih, ki je moralno obsodila članstvo v prostozidarskih združenjih. Deklaracija je naletela na različne odzive in interpretadje. KLJUČNE BESEDE: Katoliška cerkev, prostozidarji, prostozidarstvo,framasoni, Mihael Brigido abstract CATHOLIC CHURCH AND FREEMASONRY FROM THE LJUBLJANA ARCHBISHOP MICHAEL BRIGIDO TO DISCUSSIONS ABOUT THE CODE OF CANON LAW AND THE 1983 DECLARATION ON MASONIC ASSOCIATIONS The relation between the Catholic Church and modern Freemasonry (dating back to 1717) has been characterized by a number of papal anti-Masonic encyclicals and constitutions, the first among them being issued in 1738. Nonetheless, the J J J -v7 J o o Masonic lodge spread rapidly throughout the monarchy, particularly during the reign of Joseph II and among others included a O J J -v7 O ' J -v7 O O J J J O great many priests and church dignitaries, such as the Ljubljana Bishop Mihael Baron Brigido (1742—1816). The relations of the Catholic Church to Freemasonry became even more aggravated after 1814 and Church opposition reached its peak in the second half of the 19lh century when Pope Leon XIII issued the encyclical »Humanum genus« in 1884, following the J J -v7 J -v7 o J o annexation of the Papal State to the Kingdom of Italy. The 1917 Code on Canon Law explicitly declared that Catholics who joined Masonic associations would be automatically excommunicated. In the 20th century, both sides opened talks and made an effort to engage in a more constructive dialogue, which eventually began after the Second Vatican Council. Although JJ O O O -v7 O J o the 1983 Code on Canon Law cancelled the article on excommunication of Catholic Freemasons, the Congregation for the Doctrine of the Faith simultaneously published the Declaration on Masonic Associations in which membership in Masonic associations was morally condemned. The Declaration was met with mixed responses and interpretations. KE Y IVORDS: Catholic Church, Freemasons, Freemasonry, Mihael Brigido Ko govorimo o odnosu med Katoliško cerkvijo in prostozidarstvom, bi ga glede na različna časovna obdobja lahko označili s tremi izrazi, ki jih je uporabil Joachim Müller: strahovi, spopadi in poskusi dialoga.1 Čeprav to na splošno velja, obstajajo precejšnje razlike med posameznimi deželami. V »slovenskem prostoru« so dogajanja enkrat bolj drugič manj sledila dogajanju po svetu. 18. stoletje Moderno prostozidarsko se je začelo leta 1717 na Angleškem in se po izdaji tako imenovane prostozidarske ustave (konstitucije) leta 1723 hitro razširilo po Evropi. Leta 1725 je bila ustanovljena loža v Parizu, 1728 v Cadizu in Madridu, 1731 na Nizozemskem, 1735 na Švedskem, 1737 v Hamburgu in 1740 v Berlinu. Nasprotovanje Katoliške cerkve prostozidarstvu se je začelo dve leti po ustanovitvi prve prostozidarske lože v Rimu. Prostozidarje naj bi naznanili inkviziciji pri Svetem sedežu.2 Aprila 1738 je papež Klemen XII. izdal prvo konstitucijo proti prostozidarjem (»In eminentvi). Izdana je bila, ko je prostozidarstvo, ki se je sicer hitro širilo, v večjem delu celinske Evrope že doživljalo nasprotovanje oblasti. Leta 1735 je bilo prepovedano na Holandskem in v Friziji, leta 1736 v Ženevi, leta 1737 je policija nastopila proti pariški loži, podobno je bilo v Mannheimu, v Toskani je proti prostozidarjem nastopila inkvizicija, prostozidarstvo je bilo prepovedano tudi v Hamburgu in na Švedskem. Štirje kardinali in najvišji toskanski inkvizitor Ambrosio Ambrogi so tako pripravili konstitucijo za papeža, ki je bil zaradi starosti sicer že močno oslabel, in ga najbrž o konstituciji sploh niso obvestili.3 Konstiticija je obsodila prostozidarstvo, vsem katoličanom, tako laikom kot duhovnikom, ki bi vstopili v to združenje, ga podpirali ali omogočali srečanje z njim, pa je bila zagrožena kazen z izobčenjem. Obsodba prostozidarska je bila utemeljena v glavnih točkah: ker združuje ljudi vseh ver in ločin, ker se člani skrivajo pred javnostjo, ker po mnenju posvetnih oblastnikov škodujejo miru v državi in tako tudi dušnemu blagru in tudi zaradi drugih »nam %nam'h vzrokom. Pri teh naj bi šlo za politične motive, saj naj bi Sveti sedež v prizadevanjih za oblast na angleškem podpiral katoliško dinastijo Stuartov proti protestantski družini Hannover.4 1 Müller: Freimaurerei und katholische Kirche. 2 J .ennhoff — Posaer — Binder: Internationales Freimaurerlexikon, str. 454. 3 Binder: Skrivna družba, str. 30. 4 Müller: Freimaurerei und katholische Kirche. Ostreje kot z izobčenjem pa je papež nastopil v deželah, v katerih je bil tudi posvetni vladar. Kardinal Firrao je na podlagi konstitucije izdal poseben edikt, ki je veljal za ozemlja, v katerih je imel papež posvetno oblast. Poleg izobčenja sta prostozidarjem grozili tudi smrt in zaplemba premoženja.5 Kljub ostrini pa konstitucija »In eminenth tudi v katoliških deželah, ki niso bile tesneje povezane z Rimom, niti ni imela posebnega učinka niti je niso upoštevali. V Franciji in habsburških dednih deželah tako ni bila niti objavljena. Drugo papeško konstitucijo zoper prostozidarje je izdal papež Benedikt XIV. maja 1751 (»Providas«). Z njo je nastopil proti glasovom, da je s smrtjo Klemena XII. prenehala veljati tudi njegova konstitucija. V konstituciji je Benedikt XIV. v celoti objavil konstitucijo »In eminenth svojega predhodnika, da bi poudaril njeno veljavnost. Učinek pa je ostal v bistvu omejen le na papeško državo, Španijo, Portugalsko in Poljsko. Posebno na Iberskem polotoku je imela močan učinek, saj je tam prostozidarje inkvizicija zapirala. V njenih obtožbah pa so se mešali še drugi verski očitki, na primer o krivoverstvu, in številne druge obtožbe (čarovništvo, sodomija ipd.).6 V drugi polovici 18. stoletja (od leta 1751 do leta 1814) papež ni izraziteje ukrepal proti prostozidarskim dejavnostim.7 Kljub papeškim konstitucijam so se v 18. stoletju tudi v katoliških deželah razvili tesni stiki med prostozidarji in Cerkvijo. V Franciji, Avstriji, Irskem, na avstrijskem Nizozemskem in v nekaterih italijanskih državah je bila velika večina prostozidarjev katoliške veroizpovedi. Tudi število duhovnikov v prostozidarskih ložah je bilo opazno. V Avstriji je bil delež duhovščine visok posebno v jožefinskem obdobju. Obstajale so celo lože, ki so bile sestavljene pretežno iz klerikov (Clairveaux). V Belgiji in ponekod drugod so ob vsakoletnem tako imenovanem prostozidarskem Janezovem slavju za člane lože organizirali posebne maše. Prav tako so lože pri banketih upoštevale cerkvena določila o postu ipd. Posebno po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 je veliko jezuitov vstopilo med prostozidarje.8 5 J,ennhoff — Posner — Binder: Internationales Freimaurerlexikon, str. 455. 6 Binder: Skrivna družba, str. 39. 7 J,ennhoff — Posner — Binder: Internationales Freimaurerlexikon, str. 456. 8 J,ennhoff — Posner — Binder: Internationales Freimaurerlexikon, str. 455. Condcmnatio Societ:ttiu, fc.^ Gonvcnticu laruni - ik Ltbci f Muratori •• uCir -de Francs /Ilajjuiis - (ub poena Excommunication is ipfo ta&o incurrcndspj tjus abiblucio ne excepto Mortis Arti-culo Sum ni Poru i fk i refer vata. CLEMENS EPISCOPUS SERVUS bERVOKUM DEI. Virivtrßi Cbrißifdciibm (.ihnem , Cr Apofio-luam BenediČlioiiein. N ciniimiili jilij Spiculi, mtrnii iirv-f&tff LSjEjR pjriim«) Diviiii Jifpumnirc Cltmtntij rontinui tt li toxli iieiiiniio NobiiPiilofalii provident!i tJc-V'' S&! Nliiiitijiigl ( quantum ev.ali« cüncediiur) roiici-L'iäf'T iT&JH tudirtiflUidJöiijinicftdiiiiui, [*er(|u»«rrWit«jv Jl^KIi^A S* vitiifque asliui iotctcJufo t Ünlioitix* Religio« nii poli(lunülti fcrvtiur itiiegiilij, jqsi«. JÜ mii-vfiTo GjihollCoOibc Jahrei 5 7 8 5- Nasloimica seznama članov dunajske prostozidarske lože >Okronano Upanje« izleta 1785 (f JI IS t i, jase. 72). Šentjakobski župnik in stolni kanonik Jožef Pinhak Med prostozidarji v ljubljanski škofiji so bili tudi še drugi. Eden vidnejših je bil Jožef Pinliak (* Zweckendorf 1755, f Ljubljana 1814 ). Na Dunaju je študiral bogoslovje. Jožef Pinliak je bil razsvetljenski duhovnik. Leta 1789 je dobil službo v ljubljanski škofiji, to pa je bilo posledica več okoliščin: imel je sloves dobrega nemškega cerkvenega govornika, obenem je imel vplivne znance med ljubljansko višjo duhovščino, namreč nadškofa Brigida ter kanonika Riccija, Raigersfelda in druge. V Ljubljano je prišel že z izoblikovanimi nazori reformnega katolicizma in kot izrazit jožefinec, kakršne naj bi v dobi Jožefa II. vzgajala dunajska teološka šola. Vseh petindvajset let svojega službovanja v ljubljanski škofiji je ostal v Ljubljani: v obdobju 1789—1797 je bil stolni nemški pridigar, obenem vsaj že leta 1792 podravnatelj, v obdobju 1793— 1797 ravnatelj bogoslovnega semenišča, v obdobju 1794—1799 pa prvi posebni profesor verouka na ljubljanski gimnaziji. Leta 1796 je bil imenovan za šentjakobskega župnika (od leta 1799 tudi častni kanonik), februarja 1810 pa je postal ljubljanski kanonik. Ljubljanski predstojniki, so bih s Pitiliakom zadovoljili, tako je bilo v popisu duhovščine leta 1789 zabeleženo, da se »obnaša prav zgledno«. Leta 1796 je ljubljanska nadškofija v oznaki kompeten-tov za šentjakobsko župnijo poudarila, da je »dobrih nravov in izvrsten pridigam, ki na splošno zadovoljstvo opravlja tudi -»utrudljivo nadzorstvo mlade duhovščine«,32 Ker ni znal nikoli dobro slovensko (dobro je obvladal le nemščino in latinščino), ni aktivno sodeloval pri slovenskem preporodu. Bil pa je pomemben kot sogovornik slovenskih preporodi-teljev. S Zoisom se je spoprijateljil kmalu po prihodu v Ljubljano. Najplodnejši za slovenski preporod so bili Pinliakovi stiki z Debevcem, ker je kot semeniški ravnatelj dovolil predavati slovenščino. Debevec jo je predaval v semenišču v letih 1795— 1797. Leta 1791 je Pinliak obiskal Linhartove na Zoisovem gradu Brdo; prek Zoisa je prišel v ožje stike tudi z Vodnikom. Zlasti odnosi med Pitiliakom in Vodnikom so bih še posebej prijateljski. Pinliak je bil tudi eden prvih kranjskih navdušenih gornikov. Njegove poti v gore so bile povezane s širjenjem njegove zbirke mineralov. Zanjo se je zanimal tudi Žiga Zois. Sredi avgusta 1795 je šel Pinhak v družbi z Vodnikom in grofom Francem I lolienwartom na Vršac in Triglav. Vodnikove poti v gore poznamo najbolj iz I loclienwartovega dnevnika ter iz pisem, ki jih je Vodniku pisal prijatelj in mecen Žiga Zois, saj sta si pridno dopisovala. Grof I loclienwart je leta 1795 natančno poročal o njihovi poti na Triglav. Skupaj s Pinliakom sta se iz Ljubljane peljala na Javornik, tam pa ju je pričakoval Vodnik, da bi ju spremljal po Bohinju. Baron Žiga Zois je poskrbel za to potovanje, zlasti da so bih potniki na njegovih posestvih prav gostoljubno sprejeti. Drugi dan so odšli na izlet na Belščico, na Veliki in Mah Stol ter se zvečer vrnili na J avornik. Potem so prek Bleda odšli v Bohinjsko Bistrico k izviru Bistrice. Vodnik je moral zaradi božje službe domov na Koprivnik in se je čez dva dni spet vrnil v Bohinjsko Bistrico. Tako so skupaj 17. avgusta 1795 odšli prek Stare Fužine k slapu Savica in od tam na planino Dedno polje in na planino Ovčarijo, tam pa so občudovali prelep razgled. V bližnji planinski koči jih je pozdravil Žigov brat, baron Karel Zois, in jih gostoljubno sprejel. Dva dneva pozneje so se poslovili od njega. 20. avgusta so odšli na Ledino pod Triglavom, od tam je I loclienwart odšel na vrh Ledine, Vodnik in Pinliak pa s svojima vodnikoma na levo proti Triglavu. Na tej odpravi je Vodnik napisal svojo pesem Vršac, ki ima nedvoumne prostozidarske aluzije. M SBL, Pinhak. Sklad na skladu se v^diguje golih vrhov kamni %id; večni mojster ukazuje: »Prid, ijdar, se les učiti« Pinhak se je z gora vrnil v Ljubljano »pijan od radosti'« ter navdušenja »^a gore, naravo in prijateljstvo«. Ni mogoče izključiti možnosti, da je ljubljanska loža, ki ji je pripadal Pinhak, v tem obdobju v svoje vrste sprejela tudi Vodnika. Kasneje so ga avstrijski vohuni obdolžili tudi članstva v prostozidarski loži. Pinhak je leta 1795 opozoril Vodnika na vakanco v Idriji, novembra 1795 je govoril Zois s Pinhakom, naj podpre Vodnikovo prošnjo za trnovsko župnijo, če bi župnik Zupan umrl. Morebiti ima Pinhak kaj zaslug, da je prišel Vodnik junija 1796 k Svetemu Jakobu v Ljubljani za kaplana. Odnosi med Pinhakom na eni ter Zoisom in Vodnikom na drugi strani po jeseni 1796 niso bili več tako iskreni kakor prej, saj naj bi preporoditelja presenetilo, da je bil med Vodnikovimi tekmeci za šentjakobsko župnijo tudi njegov nekdanji protektor Pinhak, tako da je bil Pinhak od februarja 1797 do jeseni 1798 pesnikov neposredni predstojnik.33 Leta 1798 je Pinhak kupil Linhartovo hišo v Streliški ulici. Prodala jo je vdova. Leta 1799 je kupil še Kastelčevo posestvo in naredil tovarno za vitriol ter poletno vilo. S tovarno pa Pinhak ni imel uspeha in leta 1803 je šla v stečaj. Pinhak je bil na zahtevo upnikov zaprt, a ga je rešil njegov brat Karel, lastnik tovarne v Zagorju ob Savi. Kakor Vodnik kot pesnik tako je prišel tudi Pinhak kot nemški cerkveni govornik v čuden položaj, da je po vrsti slavil tri politične dogodke, izmed katerih je bil drugi po svoji ideji nasprotje prvemu in tretjemu: - leta 1799 je govoril o Mantovi, ki se je zopet vdala Avstrijcem (govor je izšel istega leta pri Kleinmayrju v Ljubljani tudi v tisku: Dankrede nach der Wiedereroberung der Festung Mantua in der Metropolitankirche); - 6. decembra 1812, ko so praznovali obletnico Napoleonovega kronanja, je Pinhak tako »dostojno orisal nesmrtne spomine, kijih je vzbujala svečanost dnevm, da je bil zadovoljen tudi Telegraphe officiel; - ko je Evropa pri Leipzigu premagala Napoleona, si je določil za geslo slavnostnega govora Jobovo knjigo 5, 18: Gospod udari in zopet zaceli.34 Kot dokazujejo dokumenti dunajskih lož,35 je bil Pinhak od leta 1788 do leta 1790 član dunajske 33 SBL, Vodnik. m SBL, Pinhak, II, str. 341. 35 III ISTA Wien, Vertrauliche akten. lože Na novo okronano upanje. Leta 1792 pa je bil kot prostozidarski mojster soustanovitelj ljubljanske lože Dobrodelnost in stanovitnost. V ljubljanski loži je imel funkcijo govornika, to pa je bila pomembna vloga v loži. Ljubljanska loža je bila najverjetneje aktivna do leta 1795.36 Šentjakobski župnik Janez Pohlin Leta 1810 je Pinhaka na mestu šentjakobskega župnika nasledil Janez Krizostom Pohlin, ki je bil tudi v prostozidarski loži (* 1780 Kamnik, f 17. jan. 1850 Ljubljana). Janez Krizostom Pohlin je bil sorodnik Marka Pohlina. V ljubljansko gimnazijo je prišel jeseni leta 1793 kakor Kopitar, filozofijo je študiral med letoma 1799 in 1801, bogoslovje pa v obdobju 1801—1805. Služboval je od leta 1805 ves čas pri Sv. Jakobu v Ljubljani: najprej kot kaplan, od septembra 1810 pa kot župnik. Šentjakobski župnik je ostal do svoje smrti. Veljal je za človekoljuba, neutrudnega dušnega pastirja in odličnega nemškega cerkvenega govornika. Umrl je leta 1850 zaradi legarja, ki se ga je nalezel v vojaški bolnišnici. Previdnost pri reševanju problema Marijinega znamenja pred cerkvijo 1839—1844 ga ni obvarovala razočaranja. Čeprav je dovolil odstranitev spomenika samo s pogojem, da se hkrati začnejo priprave za postavitev novega, so novega postavili šele 50 let po njegovi smrti. Bil je družaben človek, tako da je bil vsaj od leta 1828 do leta 1835 član ljubljanske Kazine. Bil je član tudi Kmetijske družbe za Kranjsko. Od 1820. do 1822. je bil kurator in v letih od 1823. do 1850. podpredsednik Kranjske hranilnice. V njegovi župniji sta živela od leta 1829 do leta 1835 upokojeni župnik Jožef Prešern in njegov pranečak France Prešern, ki je dobil od šentjakobskega župnika dvakrat prav dobro nravstveno spričevalo, ki ga je moral sicer priložiti prošnji za advokaturo. Janez Pohlin je bil dokazano član Lože Prijatelji rimskega kralja in Napoleona, ki so jo leta 1811 v Ljubljani ustanovili Francozi. Njegovo članstvo v loži dokazujejo dokumenti Velikega francoskega Orienta v Parizu. Leta 1813 je bil Pohlin tudi med dostojanstveniki lože kot miloščinar.37 To, da je bil v času Ilirskih provinc v prostozidarski loži, ni ostalo skrito niti avstrijskim vohunom. Avstrijska vohuna Kremnitzer in Fink (Scheuchenstuel) sta o njegovem prostozidarstvu poročala na Dunaj, 36 Brabbe: Die 1-oge »Zur Wohlthätigkeit und Standhaftig-keit«. 37 Bibliotheque Nationale, Paris, Cabinet des Manuscrits, l'm2, 590, 591. Dokument nastal ob instalaciji ljubljanske lože »Prijatelji rimskega kralja in Napoleona«, s podpisi nekaterih članov lo%e. Med drugim so dokument podpisali Globočnik, Repe-yj", Paglianeitd. (BN F). vendar ga zaradi te obdolžitve po vrnitvi avstrijske oblasti leta 1813 niso preganjale, čeprav so bila prostozidarska združenja že od leta 1795 v monarhiji prepovedana. Med slovenskimi oziroma tistimi, ki so imeli povezavo s slovenskim prostorom, je bilo v 18. stoletju še več duhovnikov oziroma redovnikov: Kanonik Andrej Kaučič (* Kapela pri Ljutomeru 1752, f 1826 Gradec). Gimnazijo je obiskoval v Mariboru. Kot doktor filozofije in teologije je promoviral v Gradcu. Leta 1775 je bil posvečen v duhovnika. Po ukinitvi jezuitov je študiral pri dominikancili tomistično teologijo. Bil je kaplan v različnih krajih, leta 1784 postal zborovski mojster v Mariboru in leta 1785 prevzel mariborsko mestno faro. Devet let je bil direktor mariborske gimnazije, kot kanonik je v letih 1808—1810 vodil mariborsko semenišče. Clan lože Združena srca v Gradcu. Dekan teološke fakultete in rektor Gašper Rojko (* Betnava pri Mariboru 1744, f 1819 Praga). Razsvedjeni teolog, profesor na graški Univerzi, od leta 1782 na praški Univerzi. Leta 1790 dekan teološke fakultete, 1797. rektor praške Univerze. Od leta 1783 član dunajske lože Dobrot-ljivost (Zur Wohltätigkeit), kasneje član praške lože Resnica in složnost (Wahrheit und Einigkeit). Predavatelj biblijskih študij Matija Dernoš-nig (+ Maribor 1741, f Gradec 14. 10. 1808). Leta 1757 je vstopil med graške dominikance in bil leto pozneje posvečen v duhovnika. V letih 1792—1808 je bil predavatelj biblijskih študij na graškem liceju. V zadnjih letih svojega življenja je verjetno dobil plemiški naslov. V loži Združena srca v Gradcu. Tobias Gruber (Dunaj ? 1744-1806), mlajši polbrat Gabriela Gruberja, prav tako jezuit. Direktor navigacijske direkcije v Banatu, objavil je Pisma s Kranjskega (1781) s liidrografsko in naravoslovno vsebino in nadaljevanja, naslovljena na Ignaca pl. Borna. Bil je član lože Resnična sloga. Jožef Anton Mič (Mitsch) (+1754 Sv. Peter pri Celovcu, f Gurnitz 1848). Koroški Slovenec Jožef Mič je bil duhovnik, sicer pa navdušen filozof, razsvedjenec in jožefinec. Izdal je tudi več filozofskih razprav. Pomemben je njegov prispevek k ustanovitvi otroške varstvene ustanove v Celovcu. V celovški loži Dobrodelna Mariana. Jožef Maffei (1742-1807). Profesor matematike, mehanike in fizike, jezuit. Poučeval v Gorici, od leta 1772 na ljubljanskem liceju. Član kranjske kmetijske družbe. Leta 1778 odšel na Dunaj, od leta 1799 prošt v Stari Boleslavi na Češkem. Pomembno je vplival na Jurija Vego, poučeval tudi Žigo Zoisa. Član dunajske lože Okronano upanje. Fortunat Spöck (* Skofja Loka 1747, f Gradec 1813). Frančiškan in duhovnik. Kura t v cerkvi Am Leech, kasneje pa zaposlen kot uradnik pri nemškem viteškem redu v komendi v Leechu. Intenzivno se je ukvarjal z naravnimi načini zdravljenja. V loži Združena srca v Gradcu. Domneve o članstvu med prostozidarji se pojavljajo tudi ob drugih, kot na primer pri ljubljanskem škofu Karlu Herbersteinu, Valentinu Vodniku itd., vendar pa te domneve niso dokazane oziroma podprte z arhivskimi dokumenti, zato jim ne posvečamo večje pozornosti. Pri škofu Herbersteinu je šlo očitno le za Weiblovo diskreditacijo škofa, medtem ko Vodnikovo članstvo v loži omenjajo dunajski policijski spisi. Članstvo slednjega v loži ni povsem izključeno, vendar pa skoraj gotovo ni bil član ljubljanske francosko-ilirske lože. Zaostritev odnosa Katoliške cerkve do prosto-zidarstva v 19. stoletju Spor med Katoliško cerkvijo in prostozidarstvom se je zaostril v 19. stoletju, ko se je razširila teza (ki sicer ne ustreza zgodovinski resnici), da so prostozidarji odgovorni za francosko revolucijo. S širjenjem teorij zarote se je zaostril spor med Katoliško cerkvijo in prostozidarstvom posebno v Franciji in Italiji. V 19. stoletju so papeži izdali več protiprostozidarskih dekretov, konstitucij in encik-lik. Serijo protiprostozidarskih dokumentov je po Napoleonovem padcu in obnovitvi jezuitov leta 1814 začel dekret Pija VII. »Sollidtudo omnium eccle-siarum«. Sledile so proti prostozidarske papeške konstitucije in enciklike: leta 1821 je Pij VII. Izdal »Eccksiam a Jesu Christo« (konstitucij a uperjena tudi proti karbonarjem), leta 1826 Leon XII. »Quo gra-viora malm (konstitucija proti vsem tajnim družbam), leta 1829 Pij VIII. »Truditi humilitati nostrae« (enciklika, tudi vse sledeče kjer ni navedeno drugače), leta 1832 Gregor XVI. »Mirari vosa, leta 1846 Pij IX. »Qui pluribus« (v njej označuje prostozidarske lože za satanske sinagoge), leta 1849 je bilo izdano Apostolsko pismo Pija IX. »Quibus quan-tisque malts«, leta 1864 je Pij IX. izdal »Quanta eurem, leta 1865 Apostolsko pismo »Multiplices intern, leta 1869 ».Apostolicae sedis moderationh (konstitucija uperjena tako proti prostozidarjem, kot vsem tajnim združenjem — izdana leto dni pred »okupacijo« Rima s strani italijanskih čet), leta 1873 »Etsi multa«, leta 1882 je Leon XIII. izdal »Etsi nosa, leta 1884 »liumanum genus«, leta 1890 »Dalialt o dell'Apostolico sesgifM, leta 1892 »Cuslodi di quella Jede«, leta 1892 »Inimica visa, leta 1894 apostolsko pismo Leona XIII. »Praeclara gratulationis puhlicam, leta 1902 apostolsko pismo Leona XIII. »Annum ingressi sumus«. V Italiji je bil konflikt med Katoliško cerkvijo in prostozidarji vedno hujši po ustanovitvi Italije (1861) in ko si je leta 1870 Italija priključila tudi papeško državo. V papeški državi je zavladala prava protiprostozidarska histerija. Na drugi strani je tudi del prostozidarjev vodil brezobzirno kampanjo zoper Katoliško cerkev. Vrhunec cerkvenega boja označuje enciklika papeža Leona XIII. »liumanum Genusa iz aprila leta 1884. Ta enciklika je najbolj neposredna obtožba prostozidarska. Papež je poleg tega, da je obnovil že stare obtožbe, označil prostozidarje za del satanovega kraljestva in kugo, kot Proticerkev, ki jo je iz zavisti ustanovil sam satan. Prostozidarje je sicer že leta 1873 papež Pij IX. označil za pomočnike satana. Prostozidarstvo naj bi bilo središče vseh sovražnosti zoper Cerkev in državo. Ostrina papeževe argumentacije je bila povezana s papeževo izkušnjo z italijanskim prostozidarstvom. Leta 1870 je bil k Italiji priključen še zadnji del papeške države in Rim je postal glavno mesto Italije, papež Pij IX. pa je ostal do svoje smrti 1878. »zaprt« v Vatikanu. Velik del tistih, ki so vodili italijanski preporod in prizadevanja za združitev Italije, je bil včlanjen v prostozidarske lože, npr. Garibaldi, ki je bil kot veliki mojster tudi na čelu italijanskih masonov. Leta 1867 je bilo v Italiji aktivnih 165 lož, ki so delno tudi sodelovale v kampanji za »osvoboditev« Rima. V Italiji je vladalo ozračje »neizprosnega boja« med italijanskimi prostozidarji in papežem. V takem ozračju je Leon XIII. napisal encikliko »liumanum genus«, ki je postala najpogosteje komentirana sodba, usmerjena proti prostozidarjem.38 Papeževa enciklika je odmevala tudi na Slovenskem, saj jo je že istega leta (1884) v slovenščini kot samostojno publikacijo izdala katoliška tiskarna z naslovom »Okrožnica Njih Svetosti papeža Eeona XIII. o družbi framasonskh. Prostozidarji papežu niso ostajali dolžni in »neizprosni boj« se je nadaljeval. Veliki italijanski Orient je leta 1889 na Campu de1 Fiori odkril spomenik Gior-danu Brunu. Pij IX. je v zvezi s prostozidarji za- Binder: Skrivna družba, str. 61-62. Naslovnica slovenskega prevoda proti prostozidarske okro nice fencikJikej »f lumanum genus« papeža Leona XIII. i\ leta 1884 (Narodni mu-rej Slovenije). ostril tudi določila cerkvenega prava. Prepovedal je vstop prostozidarjem do cerkvenih redov in med duhovnike, prepovedal jim je cerkvene poroke in cerkvene pogrebe. Leon XIII. je sicer najbolj znan po svoji okrožnici »Renim novamm« (1891), s katero je utemeljil katoliški socialni nauk. Zoper prostozidarje pa je izdal še več enciklik »Dali' alio dell' apostolico seggim (1890) in encikliki »Inimica vis« ter »Custodi Di Ouella Fede«, obe leta 1892. Zadnji dve sta bili naslovljeni le na Italijane. Avstro-Ogrska Leta 1863 je Henrik Costa po pričevanju dveh članov ljubljanske ilirske lože prvi pisal o njenem delovanju. Oba takrat že umrla prostozidarja je predstavil z neprikrito simpatijo.39 Prostozidarsko je bilo v tem obdobju tudi tema razprav v avstro-ogrski monarhiji. Z razdelitvijo monarhije leta 1867 Costa: Die Freimaurer. na dva dela sta dobila avstrijski in ogrski del vsak svojo zakonodajo. Avstrijski sistem je bil na številnih področjih precej liberalnejši kot ogrski, toda avstrijski zakon o združevanju je dopuščal le društva, ki so jih na sestankih nadzirali vladni pooblaščenci. Zato v avstrijski polovici monarhije prostozidarskih lož vse do propada monarhije vsaj legalno ni bilo.4" Drugače je bilo na Ogrskem (k tej je spadala tudi Hrvaška), saj ogrski sistem takšnih omejitev ni poznal. Tam se je prostozidarsko po letu 1867 zopet razmahnilo. Avstrijski prostozidarji, ki doma niso mogli ustanavljati lož, so jih ustanavljali ob avstro-ogrski meji. To so bile tako imenovane mejne lože. Velik del mejnih lož je imel v avstrijski polovici ustanovljena (celo istoimenska) »nepolitična« ali »dobrodelna« društva, ki so del dejavnosti lož, za katere ni bilo potrebno, da bi potekale v zaprtem krogu, opravljala na avstrijskem ozemlju. Na Ogrskem so bile prve lože ponovno ustanovljene leta 1868, na Hrvaškem leta 1871. Istega leta je bila ustanovljena prva avstrijska, tako imenovana »mejna loža« (Grenzloge) Humanitas, na Ogrskem tik ob meji z Avstrijo. Vodja te lože je bil obenem predsednik -»nepolitičnega društva Fluma-nitas« na Dunaju, ki je združevalo tudi dobršen del prostozidarjev in je delovalo v Avstriji v skladu z društvenimi pravili. Društvo Humanitas je bilo ustanovljeno leta 1869 na Dunaju. Večina članov je bila z Dunaja, društvo pa je ustanovilo tudi podružnice v Gradcu, Celovcu, Dunajskem Novem mestu, Pragi, Trstu in drugod. O ustanovitvi lože je avgusta 1874 poročal tudi časopis Slovenec, in sicer, da so prostozidarji dobili dovoljenje za ustanovitev lože na Dunaju, teden dni zatem pa, da je vlada prepovedala ustanovitev lože. Tudi ob deseti obletnici ustanovitve lože Humanitas leta 1883 je časopis Slovenec poročal o tej in drugih ložah.41 V njili je bilo okoli deset Slovencev. Avstrijski prostozidarji so si tudi močno prizadevali, da bi spremenili zakon o društvih. 27. oktobra leta 1874 so dali v državnem zboru na Dunaju nemški liberalni poslanci pobudo za spremembo zakona o društvih in legalizacijo ustanavljanja prostozidarskih lož. Kot ugotavlja profesor Vodopivec, so bili med prvimi podpisanimi na poslanskem predlogu tudi trije nemški državnozborski zastopniki s slovenskega ozemlja: na Dunaju živeči Celjan in poslanec celjske mestne kurije dr. Richard i'oregger, v dolenjskih mestih izvoljeni Martin Hotsclievar in 40 Vodopivec: O prostozidarstvu, str. 278. S/openec, št. 90, 1. 8. 1874; št. 93, 8. 8. 1874; št. 17, feb. 1883; št. 163, 19. 7. 1893; št. 130, 4. 11. 1875; št. 52, 3. 5. 1883. Korošec slovenskega rodu M. Petritsch, podprl pa ga je tudi mariborski nemški poslanec Friederich Brandstetter. Pobudo je podpisalo 36 poslancev. Pobudo za preoblikovanje zakona o društvih in legalizacijo prostozidarstva v avstrijski polovici monarhije je 7. novembra 1874 v državnem zboru obširno utemeljil Foregger. Predlog so pripravili dunajski prostozidarji, pri tem pa je imel pomembno vlogo poleg Foreggerja tudi v Ljubljani rojeni Vinko Fereri Klun, ki je bil od leta 1872 v mejni loži Ilumanitas, kasneje pa je zasedel še pomembne položaje v prostozidarski hierarhiji.42 Prostozidarji so bili v tem obdobju močno aktivni tudi drugod. Februarja 1875 je društvo Ilumanitas v bližini Dunaja v navzočnosti deželnega upravitelja Spodnje Avstrije »v imenu vsemogočnega graditelja vseh svetov, v imenu človečnosti in v imenu TTu-manitas«, odprlo prvo avstrijsko otroško zavetišče (sirotišnico). S tem projektom sta dva člana lože Ilumanitas že 9. decembra 1872 na avdienci seznanila tudi cesarja Franca Jožefa I. in mu izročila memorandum. Mitglieder-Verzei chni ss der unter dem Schutze der Symbolischen Gross-Loge von Ungarn ftrboitrmleii Friiir.\*Lo?o | HUM ANITAS im Or- Heuairil c. d. Leltha und Jr.n gleichnamigen Br.-.-Vereines in Wien. M dem stunde Tom 1. Mi 1892. ■ ■ i ■ Naslovnica seznama članov lože »Ilumanitas«i? leta 1892 (Österreichische Nationalbibliothek). 42 Kodek: Zwischen verbeten mid erlaubt, str. 57, 62. Eden od najglasnejših nasprotnikov Foregger-jevili prizadevanj za legalizacijo delovanja prostozidarskih lož je bil poslanec in profesor teologije Lavoslav Gregore. 10. marca 1890 je Foreggerja v okviru prizadevanj za spremembo društvene zakonodaje in legalizacijo prostozidarstva v razpravi v dunajskem državnem zboru ostro kritiziral. Predlogu Foreggerja je nasprotoval, »ker naj bi bil Foreg«er prostozidar, celo prostozidarski funkcionar, ker naj bi bilo prostozidarstvo protikrsčansko, prolimonarhislično in naj bi predstavljalo revolucionarno za m to ... in ker so prostozidarji po papeskem dekretu ekskamunicimni, in tudi vsi, ki ga podpirajo, to pa pomeni tudi poslanci, ki bi morda glasovali Za spremembo zfkonm,43 Lavoslav Gregorec (1839— 1924) je bil profesor teologije v Mariboru in politik, predsednik slovenskega Katoliškega kluba, tudi borec za narodnostne pravice. Leta 1886 je bil izvoljen v avstrijski državni zbor, tam pa je veljal za enega najradikalnejšili slovenskih poslancev. Februarja 1894 je ostro zahteval odprtje slovenskih vzporednic na celjski gimnaziji, to pa je izzvalo politično afero in odstop avstrijske Windiscligrätzove vlade. Celjan Foregger tudi v devetdesetih letih ni opustil prizadevanj za spremembo zakonodaje, vendar pa so bila tudi njegova kasnejša prizadevanja zaman. Na Slovenskem so se o prostozidarski nevarnosti za vernike in Cerkev razpisali katoliški časopisi obširneje šele konec 19. stoletja. Leta 1893 je Slovenec objavil serijo člankov pod naslovom »Slovenski liberalci in lo-ia«- Prostozidarstvo in katolištvo naj bi se izključevali, liberalizem pa naj bi s prostozidarstvom povezovalo prav sovraštvo do Katoliške cerkve.44 Že leta 1876 pa je katoliško usmerjeni tednik za štajersko podeželje Slovenski gospodar, pisal o »Freimavretjih, sedanjih antikristih«,45 leta 1896 pa o »\ ojski ZPper framasone ali prosto-zjida)je«¥' kjer zapiše »...kako bi se dala peljali in srečno dognali vojska ZPper satanovo zcilego brezperskih framaso-nov...«. Po letu 1867 tako v avstrijskih (mejnih) kot tudi v ogrskih in po letu 1918 jugoslovanskih ložah tako rekoč ni bilo več duhovnikov ali drugih cerkvenih oseb. V vseh dunajskih ložah od leta 1867 do leta 1938 sta bila le dva duhovnika (en duhovnik in en profesor teologije), to pa je glede na 5300 članov dunajskih lož v tem obdobju povsem zanemarljivo.47 V dunajskih (mejnih) ložah je bil po letu 1867 opazno velik odstotek Judov, med temi pa je bilo precej v krščanstvo spreobrnjenili Judov. Dru- 43 Kodek: Zwischen verboten mid erlaubt, str. 125—126. 44 Vodopivec: O prostozidarstvu, str. 280. 43 Slovenski gospodar, 9. 11. 1876, letnik 10, št. 46. 46 Slovenski gospodar, 8. 10. 1896, letnik 30. št. 41. 4' Kodek: Unsere bansteine sind die Menschen, str. 13. ga značilnost vseli lož v tem obdobju je bila njihova laicistična naravnanost. Lahko ugotovimo, da po letu 1867 katoliških duhovnikov v prostozidarskih ložah tako rekoč ni bilo več. Jugoslavija Ob razpadu Avstro-Ogrske so prostozidarske lože na Hrvaškem, ki so prej delovale v okviru Velike lože Ogrske ustanovile lastno veliko ložo. Tako je bila 11. januarja 1919 ustanovljena Jugo-slovenska velika Matica loža k Ljubavi Bližnjega s središčem v Zagrebu. Sestavljalo jo je pet lož. Takoj je začela pogajanja z Veliko ložo Srbije za združitev v enotno veliko ložo. Do poletja leta 1919 so se dogovorili o vseh podrobnostih za združitev v Veliko ložo Srbov Hrvatov in Slovencev. V predvojnih ložah naj bi bilo okrog 2300 članov. Večina teh je bila v ložah na Hrvaškem in v Srbiji. Med prostozidarji so bili številni člani Srbske kraljeve akademije in univerzitetni profesorji. Tudi v medvojnih vladah je bilo veliko prostozidarjev. Od kraljeve družine pa je nedvoumno dokazano članstvo v loži le za regenta kneza Pavla Kara-džordževiča.48 Sedemnajstega marca 1913 je bila v Zagrebu ustanovljena loža Maksimiljan Vrliovec. Starešina navedene lože je postal učitelj Davorin Trstenjak, doma iz Krčeviti pri Ormožu. Ložo je vodil do svoje smrti leta 1921. Loža je dobila ime po prostozidarju Maksimiljanu Vrliovcu (1752— 1827), enem od začetnikov hrvaškega preporoda in od leta 1787 zagrebškem škofu. Davorin Trstenjak je bil od leta 1909 v zagrebški loži Ljubezen bližnjega (Ljubav Bližnjega). V ložo je kmalu vstopilo tudi več Slovencev. Med vojnama je v lože pod pokroviteljstvom Velikega Orienta Jugoslavije pristopilo vsaj 37 Slovencev. Vsaj 10 Slovencev je bilo po letu 1918 še aktivnih v avstrijskih ložah (do leta 1938). Članstvo Slovencev v italijanskih ložah, ki so legalno delovale do leta 1925 (na ozemlju, ki je bilo pred tem pod Avstro-Ogrsko so bile zares aktivne šele od leta 1918) pa še ni raziskano. Prizadevanja za ustanovitev prostozidarske lože v Ljubljani so se začela že kmalu po nastanku Kraljevine SHS tako v prostozidarskih krogih kot med mlajšimi liberalnimi politiki tudi zunaj njih. Konec leta 1920 in v začetku leta 1921 je nameraval v Ljubljani ustanoviti prostozidarsko ložo pravnik in vidni liberalni politik dr. Gregor Žerjav. O njegovi nameri je spomladi leta 1921 znotraj prostozidarskih krogov 4S Staoicnkovič — Markovič Kratak pregled istorije siohodmg rudarstva Srbije, str. 81. tekla živahna razprava.49 Žerjav pa je leta 1921 odšel v Beograd, tako da je bil prostozidarski ven-ček v Ljubljani ustanovljen šele leta 1935, loža pa leta 1940. Ob ustanovim je štela osemnajst ali (morda) nekaj več članov. Čeprav maloštevilni so bih med člani lože Valentin Vodnik nekateri pomembni možje slovenske kulturne in politične zgodovine. Loža ni imela političnega stališča, so pa bih vsi člani protifašisti. V tridesetih letih so slovenski prostozidarji hkrati večkrat sodelovali v kulturnih in političnih akcijah izrazito slovenske narave. Med drugim so — z uspešno intervencijo v banovinskem svetu in Beogradu — odločilno podprli graditev Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.5" Leta 1938 je izšlo v Ljubljani v slovenskem prevodu bistveno skrčeno delo Eugena Lenlioffa31 Prostozidarsko, izdala pa ga je založba Naslovnica knjižice »Hudičeva shodnica«. Ljubljana 1944. 49 Arhiv Jugoslavije, fond 100. 50 Vodopivec: Prostozidarska loža Valentin Vodnik. 51 liugen l.ennhoff je bil od leta 1920 član prostozidarske lože Zukunft, Orient Dunaj, od leta 1923 urednik časopisa Wiener Freiniaurerzeituag, v obdobju 1925-1930 prvi veliki komandant avstrijskega škotskega reda. l.eta 1938 je eoiigriral v 1 .oadoa. Umetniška propaganda. Leta 1941 je izšlo pri Zvezi fantovskih odsekov v Ljubljani delo dr. Ivana Ahčina Prostozidarsko, ki je močno kritično do prostozidarska in poziva k boju proti prostozidarstvu, a vendar se izogiba poenostavljenim demono-loškim in podobnim »očitkom in podtikanjema. Leta 1944 je izšlo še delo Hudičeva shodnica. Kljub udarnemu naslovu gre za knjižico skromnega obsega, v kateri je (dr.) Franc Mihelčič v glavnem povzel najbolj kritične Ahčinove teze. Leta 1940 je državo zajel val propagandnih napadov na prostozidarsko. Napadi na prostozidarstvo so se po Jugoslaviji množili že vse od atentata na kralja Aleksandra v Marseillu leta 1934. Velika loža Jugoslavije je doživljala hud pritisk, prepovedani so bili prostozidarski shodi in časopisi, julija pa je policija izvedla tudi hišno preiskavo v njenih prostorih, zato je 1. avgusta 1940 sprejela odločitev o prenehanju delovanja. Napadi na prostozidarje so se nadaljevali tudi med drugo svetovno vojno in po njej. Kot ugotavlja prof. Vodopivec in kot je tudi vidno iz arhivskih dokumentov, slovenski prostozidarji, ki so med drugo svetovno vojno na različne načine podpirali boj proti okupaciji (nekateri so se tudi vključili v Osvobodilno fronto), tega v veliki večini niso počeli zaradi naklonjenosti komunizmu, temveč iz slovenskih (jugoslovanskih) pobud in odločnega odklanjanja vsega, kar je bilo v zvezi s fašizmom in nacionalsocializmom.52 Osvobodilni fronti pa je nasprotoval Albert Kramer, ki je postal voditelj liberalcev v Slovenski zavezi. Takoj po okupaciji so bih številni jugoslovanski prostozidarji aretirani in poslani v koncentracijska taborišča. Večina jih je bila izpuščenih do leta 1942, nekaj so jih okupacijske oblasti ustrelile že v taboriščih, nekaj pa tudi kasneje. Velik del srbskih prostozidarjev je vstopil v vrste jugoslovanske vojske v domovini (četniki) Dragoljuba (Draže) Mihajloviča, leta 1944 so celo ustanovili prostozidarsko ložo z imenom Ravna gora. Prostozidarske lože so bile že leta 1945 obnovljene v Trstu (v okviru Svobodnega tržaškega ozemlja) in na avstrijskem Koroškem (v britanski okupacijski coni), v socialistični Jugoslaviji pa ni bilo možnosti za obnovo prostozidarskega gibanja. Čeprav se je večina članov ljubljanske lože priključila odporu, niso bili povojni komunistični oblastniki do njih nič manj nezaupljivi. Prostozidarji naj bi pripadali »imperialističnemu s vetrn Zahoda in njegovi ideologiji, zato jih je nova oblast imela za nezaželene, celo nevarne. Prvi je bil obsojen 52 Vodopivec: Prostozidarska loža Valentin Vodnik str. 46. Avgust Tosti. Avgust Tosti je bil leta 1945 zaradi ideoloških grehov pred vojaškim sodiščem obsojen na smrt, nato pa pomiloščen na dolgoletno zaporno kazen.53 Iz zapora je bil izpuščen leta 1952. Podobno tragično usodo je doživel leta 1947 na smrt obsojeni profesor dr. Boris Furlan.54 Furlan je bil pomiloščen in izpuščen leta 1951. Nekaj let po izpustiki je zgolj po naključju preživel linč, ki so ga nanj organizirali partijski mladci, UDBA pa ga je nadzirala vse do njegove smrti leta 1957.55 Furlan je bil sicer kot namestnik starešine po »rangu« drugi mož ljubljanske lože, starešina ljubljanske lože, dr. Fran Novak, pa je umrl že leta 1944 v koncentracijskem taborišču Dachau. Policijski uradniki in pripadniki slovenske UDBE so še v petdesetih letih, ko naj bi najhujši politični pritisk že nekoliko popustil, ugotavljali, da pomeni prostozidarsko veliko nevarnost za politični režim. Nevarno naj bi bilo tudi zato, ker naj bi imeli člani povezave s tujino in emigracijo. Prostozidarji naj bi bih »orodje v rokah zahodnega imperializma«, je še leta 1974 menila UDBA. Zaupniki 1 1 ' '—/ "V T "I—' "1 "T TT~*\ "T^l "I—' m preiskovalci OZN L in kasneje UDBL so sestavljali sezname tistih, ki naj bi pred vojno delovali v prostozidarskih ložah, pa tudi sicer so budno spremljali vsak sum o prostozidarski aktivnosti po letu 1945.56 Razmere za obnovitev prostozidarskih dejavnosti so bile spet primerne šele po padcu komunizma. Prostozidarji so obnovili svojo dejavnost na Slovenskem leta 1992, leta 1999 pa je bila ustanovljena Velika loža Slovenije.57 20. stoletje — poskusi dialoga Nekoliko omiljeno so cerkvena protiprostozi-darska določila našla svoje mesto v Kanonskem pravu iz leta 1917, ki ga je razglasil papež Benedikt XV. Prostozidarji so bili izobčeni iz cerkve, duhovniki pa naj bi izgubili tudi beneficije, časti, službe in pokojnino. Knjige, ki so prikazovale prostozidarje kot nenevarne, so bile prepovedane. Kanon 2335 je leta 1917 določal, da so katoličani, s tem ko vstopijo med prostozidarje, avtomatično izobčeni (ekskomunicirani). Kot ugotavlja Binder je to, da so prostozidarje enačili s tajnimi zvezami, ki ogrožajo državo pomenilo diskreditacijo regularnega prostozidarska.58 Skupaj se je na prostozidar- 53 J -azarevič - Prinčič: Bančniki v ogledalu časa, str 71-75. 54 Glej: Usoda slovenskih demokratičnih izobražencev. 55 Furlan je bil pokopan cerkveno, in vsaj po izpustitvi iz zapora je redno obiskoval cerkvene obrede. 56 Vodopivec: O prostozidarstvu, str. 285. 57 Somen: Molčeče nevidno bratstvo, str. 299 si., 321 si. 58 Binder: Skrivna družba, str. 68. stvo nanašalo več kanonov, od tega, da ne smejo biti člani cerkvenih redov, do prepovedi cerkvenega pogreba. Čeprav so odnose med prostozidarji in Katoliško cerkvijo bremenili številni cerkveni dokumenti in papeške protiprostozidarske enciklike ter kanon cerkvenega prava in tudi številne odločne prostozidarske reakcije, je prihajalo do pobud za razpravo. V obdobju papeža Pija XI. (1922-1939) se je duh iz časov kulturnih spopadov močno unesel.59 Stiki med uglednimi prostozidarji in cerkvenimi dostojanstveniki so se začeli v dvajsetih letih 20. stoletja tako v Nemčiji kot Franciji. Zelja je bila, da bi se dvignila raven razpravljanja o prostozidarstvu. Prvi poskus dialoga je bil v Aachnu leta 1928. Pogovori so bih rezultat več let trajajočih dopisovanj med jezuitom Gruberjem in prostozidarjem Reich-lom. Cerkveno stran je zastopal jezuit Hermann Gruber, navzoč pa je bil tudi jezuit Friedrich Muckermann. Prostozidarje sta zastopala O. Lang, generalni tajnik lože v New Yorku, in Eugen Len-hoff, avstrijski prostozidar in zgodovinar, med letoma 1925 in 1929 prvi veliki suvereni komandant Škotskega reda za Avstrijo. Navzoč je bil tudi avstrijski prostozidar in dunajski filozof Kurt Reichl, ki si je že dlje dopisoval z Gruberjem. Pogovori so potekali v jezuitski rezidenci v Aachnu. Jezuit Hermann Gruber, ki je bil sicer javni nasprotnik prostozidarska, je želel, da bi opustili »nestvarna, Žaljiva ali tudi bedasta bojna sredstva«. Gruber je opustil tudi obtožbo o prostozidarskem ateizmu, kar ni moglo veljati za regularno prostozidarstvo (pod okriljem Velike lože Anglije).60 Dosežek konference61 je bil po mnenju sodelujočih v tem, da so se strinjali, da je treba narediti konec lažem in obtožbam ter razpravo o sporih nadaljevati v okviru svetovnonazorskih in filozofskih diskusij. Podobni pogovori so bili tudi v Franciji. Vzrok za zbližanje med obema stranema je bil tudi nacionalsocializem, ki je bil skupni sovražnik.62 Podobe zarot, ki so med drugim pripravljale nacionalsocializem, je dokaj neizvirno strnil neuspešni nemški general Erich Ludendorff: za vse (mogoče in nemogoče) so bih krivi prostozidarji, Judje in jezuiti. Prostozidarji so si prizadevali za zbiranje sil, ki bi nasprotovale nacionalsocializmu. Leta 1938 so potekali pogovori med holandskimi prostozidarji in >9 Binder: Skrivna družba, str. 79. Binder: Skrivna družba, str. 80. V1 G. Kodek imenuje pogovore kar konferenca (Aachener Konferenz), Kodek: Unsere bausteine sind die Menschen, str. 280, Kodek: Zwischen verbaten und erlaubt, str. 275. •2 Binder: Skrivna družba, str. 79. katoliško hierarhijo v želji po skupnih nastopih proti nacionalsocializmu. Srečanja med cerkvenimi in prostozidarskimi dostojanstveniki so že v obdobju pred drugo vojno (še bolj pa po njej) pokazala, da je bilo mogoče najti podlago za pogovore, to pa je bilo sicer v ostrem nasprotju s siceršnjimi zagovorniki teorije o zarotništvu, ki so bile, kot poudarja prof. Binder, najrazličnejšega izvora.63 Katoliška cerkev pa se je začela zavedati tudi razlik znotraj prostozidarstva, predvsem da je anglo-saksonsko prostozidarstvo (ki prevladuje v Veliki Britaniji, Irskem, Škotskem, Nemčiji, Združenih državah Amerike itd.) aktivno predvsem na humanitarnem področju in se ne vmešava v politične in verske zadeve.64 Po drugi svetovni vojni je prišlo v več deželah do individualnih pogovorov med cerkvenimi dostojanstveniki in prostozidarji. Med prvimi so bili pogovori med Bernhardom Scheichelbauerjem (velikim mojstrom Velike lože Avstrije) in prelatom Jakobom Friedom. Scheichelbauer se je leta 1948 v Bad Hofgasteinu že v vlogi velikega mojstra Velike lože Avstrije sestal tudi s kardinalom in dunajskim nadškofom Teodorjem Innitzerjem.65 Zavzela sta se za »premirje« med Cerkvijo in prostozidarstvom. Sveti sedež na njuno pobudo ni neposredno odgovoril, je pa leta 1953 dal Scheichelbauerjevo knjigo na indeks.66 Sveti oficij je leta 1953 v pismu izrazil nesprejemljivost biti prostozidar in katoličan, leta 1954 pa je v zvezi s Scheichelbauerjevo knjigo dodal, naj se katoličani ne dajo zapeljati tistim, ki jih snubijo v framasonstvo 67 Kljub neuspehu pobude so se stiki nadaljevali68 II. vatikanski koncil in pokoncilsko obdobje V šestdesetih letih je bilo vse več stikov med predstavniki Katoliške cerkve in prostozidarji. Vendar pa je šele II. vatikanski koncil ustvaril podlago za dialog med obema stranema. Leta 1962 se je obrnil na papeža z željo, naj koncil prekliče izobčenje, Veliki Orient Haitija, leta 1965 pa tudi veliki mojster Velike lože Avstrije Carl Helmke na kardinala Königa. Do stikov med prostozidarji in Katoliško cerkvijo je prišlo v številnih deželah po 63 Binder: Skrivna družba, str. 80. 64 Massoneria (l5. Pirri). Enciclopedia Cattolica. 65 Binder: Skrivna družba, str. 81. (Avstrijska velika loža je bila obnovljena že pred podpisom Avstrijske državne pogodbe leta 1955). 66 Slo je za knjigo: Scheichelbauer Bernhard: Die Johannis Freimaurerei. Versuch einer Hinführung, Wien 1953. 67 Benimeli - Caprile: Massaneria e Chiesa Cattolica, str. 66-67. 68 Binder: Skrivna družba, str. 82. svetu (Filipini, Brazilija, Kanada, Italija itd.). Na koncilu je od leta 1962 spremenjeno stališče do prostozidarjev zagovarjal mehiški škof Sergio Menden Arceo. Švedska Škofovska konferenca je leta 1966 izjavila, da nima pomislekov o sodelovanju katoličanov v prostozidarskih ložah na svojem območju. Privolitev za vstop v lože, ki jih je mogoče prištevati tradicionalnemu (anglo-saksonskemu, oziroma regularnemu) prostozidarstvu, so dobili tudi v Franciji in Nemčiji.69 Videti je bilo, da odnos med prostozidarji in Cerkvijo ni bil več vprašanje Vatikana ampak je bil v pristojnosti posameznih škofovskih konferenc. Tako sta škofovski konferenci vseh skandinavskih držav, ki je sklenila, da lahko škof dovoli posameznim katoličanom člansko v ložah, sledili tudi škofovski konferenci v Veliki Britaniji in Wellsu. Do leta 1968 Katoliška cerkev ni dala resnejših pobud za premislek ah relativizacijo cerkvenih stališč do prostozidarstva. Izenačevanje prostozidarska s tajnimi združbami, neločevalen pogled na prostozidarsko in avtomatično izobčenje po kodeksu cerkvenega prava pa so postale teme pogovorov med prostozidarji in Katoliško cerkvijo po II. vatikanskem koncilu.7" Februarja leta 1968 je kardinal Franjo Šeper kot prefekt Kongregacije za verski nauk pozval škofovske konference po svetu, naj oblikujejo stališča do prostozidarskih vprašanj. Večina škofovskih konferenc (10) se je odločila za pozitivne spremembe v odnosu do prostozidarjev, le škofovska konferenca iz Španije (ki je bila še pod Francovo Dunajski nadškof kardinal dr. Fran? Kön(« in I- 'etiki mojster I- 'etike lo%e - hstrije dr. Kert Baresch (Österreichisches Freimaurer-Museum). vladavino) je poslala odločno zavrnitev sprememb. Ze marca 1968 sta se neuradno sestala kardinal König in veliki mojster Velike lože Avstrije Kurt Barescli. Decembra 1968 pa je bila oblikovana neuradna komisija za izmenjavo mnenj med prostozidarji in Katoliško cerkvijo. Vključil se je širši krog cerkvenih strokovnjakov s privoljenjem kardinala Šeperja. Kardinal König je namreč kot predsedujoči sekretariata za neverne poudaril, da ni pristojen za vodenje takih pogovorov. Tudi predstavniki prostozidarjev (kot predstavniki regularnega prostozidarstva) se niso strinjali, da bi jih uvrstili na področje delovanja tega sekretariata. Drugi del komisije so sestavljali predstavniki avstrijskih, nemških in švicarskih prostozidarjev. Pogovore, ki so na različnih ravneh potekali skrito, je sredi sedemdesetih let potrdila tudi Velika loža Anglije (»United grand lodge of Bn«land<) kot »materinska« loža regularnega prostozidarska.71 Komisiji (na katoliški strani je poročala kardinaloma Königu in Šeperju, na prostozidarski pa velikim ložam v London, New York in Washington)72 je uspelo julija 1970 na gradu Lichtenau pripraviti dokument, ki je bil sprejemljiv za vse udeležence (tako imenovano Liclitenausko izjavo za dialog med Katoliško cerkvijo in prostozidarskom). Izjavo so podpisali tako vodja prostozidarske delegacije, nevrolog iz Litiza dr. Kurt Barescli, takratni veliki mojster Velike lože Avstrije, kot tudi predstavniki velikih lož Nemčije in Švice ter trije predstavniki Katoliške cerkve.73 V izjavi ugotavljajo, da prostozidarsko ni nova religija, še manj Proticerkev, ampak nedogmatična etična skupnost, ki zavezuje k svobodi veroizpovedi in vesti. Komisija je med drugim ugotovila, da so papeške enciklike in drugi dokumenti, ki se ukvarjajo s prostozidarskom, samo še zgodovinsko pomembne in ne spadajo več v današnji čas, enako mnenje so oblikovali tudi o obsodbah v cerkvenem pravu. Zanj so ugotovili, da m Binder: Skrivna družba, str. 84. 70 Binder: Skrivna družba, str. 69. Binder: Skrivna družba, str. 84-85. Baresch: Katoliscbe Kirche mid Freimaurerei, 1., str. 52. Podpisniki prostozidarjev so bili: za Združeno veliko ložo Nemčije: dr. ing. Theodor Vogel, nekdanji veliki mojster, Rolf Appel, član senata Velike lože, lirnst Walter, član senata Velike lože, dr. Kari lloede, univ. prof., nekdanji veliki govornik; za švicarsko Veliko ložo Al.PINA: dr. Alfred Roesli, nekdanji veliki sekretar. Franco Fumagalli, mojster lože Al.PINA; za avstrijsko Veliko ložo dr. Kurt Baresch, pooblaščeni veliki mojster, dr. Ferdinand Cap, univ. prof., nekdanji veliki mojster, Rüdiger Vonwiller, nekdanji veliki mojster. Kot predstavniki komisije Katoliške cerkve: dr. johannes B. de 'Poth, apostolski protonotar in lateranski stolni dekan (Rim), dr. Kngclbctt Schwarzbauer, papeški prelat in profesor teologije (l.inz), dr. Herbert Vorgrimler, profesor teologije (l.uzern-F'reiburg). Schröder, str. 225. je na podlagi koncilskega sklepa v temeljiti predelavi.74 Dokument je komisija predala kardinalu Kö-nigu.75 Novembra je kardinal König sporočil komisiji, da so člani kongregacije dobro sprejeli Lich-tenausko izjavo. König je z izjavo seznanil tudi papeža Pavla VI., ki ga je tudi sicer obveščal o delu komisije. Papež Pavel VI. in kardinal Seper sta si nato vzela čas za razmislek, v kakšni obliki naj bo izraženo spremenjeno stališče cerkve do prosto-zidarstva. Del kongregacije se je zavzemal za poseben akt, del pa za to, da bi počakali na izdelavo novega cerkvenega zakonika. Prevladalo je stališče, da naj bo sprememba izpeljana v obliki nove ko-difikacije, saj bi posamezni akt dvignil preveč prahu.76 Dogovor je bil podlaga, na osnovi katere je bil desetletje kasneje iz zakonika cerkvenega prava izbrisan člen o izobčenju prostozidarjev. Glavni sogovornik Katoliške cerkve s prostozidarji poleg navedene komisije je sicer bil kardinal König, ki je bil poleg kardinala Seperja glavna oseba v dialogu Cerkve s prostozidarji. S pogajanji je bil seznanjen tudi kardinal K. Felici, ki je bil vodja reforme cerkvenega zakonika in naklonjen brisanju kanona 2335. König te vloge ni imel le leta 1968, ko se je Katoliška cerkev odločila, da tudi sama da pobudo za dialog, ampak je ostal zavezan dialogu s prostozidarji vse do smrti (leta 2004).77 Kardinal König se je leta 1970 zavzel za pot majhnih korakov, saj stoletnih predsodkov ni mogoče preseči čez noč. Komisija, ki je pripravljala novi kodeks, je predlog nekaterih, da bi ohranila sporni kanon, ki se nanaša na prostozidarje, enoglasno zavrnila, to pa je utemeljila s tem, da je ohranjen kanon, ki sankcionira članstvo v združenjih, ki delujejo proti cerkvi (CIC 1364/74). Sankcija pa tu ne nastopi sama po sebi. S tem pa je bila priznana in sprejeta tudi različnost prostozidarstva po svetu.78 Glavnega nasprotnika pogovorov med prostozidarji in Cerkvijo pa je predstavljala skupina, na čelu katere je bil škof Lefebvre, ki je želela na koncilu doseči nove obsodbe prostozidarjev. Kongregacija za nauk vere je pod vodstvom kardinala Seperja leta 1974 sprejela izjavo, ki je omejila uporabo kanona 2335. Izjava je določala, da navedeni kanon velja le za tiste člane prostozidarskih lož, ki bi resnično kaj ukrepali proti Cerkvi Avgusta 1978 je Pavel VI. umrl in od oktobra 1978 je bil papež Janez Pavel II. Kardinal König je Bareschu zagotovil, da bo tudi novi papež spoštoval že dogovorjeno.79 Leta 1974 so se začela še ločena pogajanja med Veliko združeno ložo Nemčije in nemško škofovsko konferenco. Dialog med Cerkvijo in prostozidarji je v Nemčiji potekal povsem v drugi smeri kot v Avstriji. V Avstriji sta obe strani, tako katoliška kot prostozidarska, zbližali stališča in se odločno zavzeli za normalizacijo odnosov, v nemški škofovski konferenci pa se je uveljavljalo staro stališče o nezdružljivosti pripadnosti Katoliški cerkvi in prostozidarstvu hkrati. Za Barescha in druge avstrijske in cerkvene pogajalce je bilo leta 1975 neprijetno presenečenje, ko so nemški prostozidarji v knjigi razkrili vsebino Lihtenauske izjave, saj je bila ta takrat še zaupna in namenjena predvsem papežu Pavlu VI. Kljub nezadovoljstvu članov skupne komisije, ki je sprejela Lihtenausko izjavo, pa sta se obe strani strinjali, da bosta ostali zavezani cilju, to je spremembi zakonika cerkvenega prava. Sedmim letom pogovorov med predstavniki nemške škofovske konference, ki jih je vodil škof dr. Josef Stimpfle, in Združeno veliko ložo Nemčije je sledila leta 1980 enostranska izjava nemške škofovske konference, ki je govorila o nesprejemljivosti dvojnega članstva in moralni prepovedi članstva med prostozidarji. König je istega leta zagotovil, da avstrijska Škofovska konferenca ne čuti nobene potrebe, da bi dajala kakšno podobno izjavo. 17. februarja 1981 je Kongregacija za vero objavila razlago, o tem da cerkveno pravo glede prostozidarstva ni bilo spremenjeno in ostaja kanon CIC 2335/1917 še nadalje v polni veljavi. Ker pa ta razlaga očitno ni bila razumljena enoznačno je bil objavljen njen komentar. V njem je bilo poudarjeno, da ta razlaga ne pomeni zaostritve stališča Katoliške cerkve do prostozidarstva ampak je namenjena temu, da se ohranja enotno stališče vseh škofovskih konferenc do prostozidarstva.80 Kardinal Šeper se je upokojil novembra leta 1981 in umrl mesec dni kasneje. Na mestu prefekta Kongregacije za nauk vere ga je nasledil kardinal Ratzinger. Binder: Skrivna družba, str. 88 Binder: Skrivna družba, str. 86 Binder: Skrivna družba, str. 88 Baresch: Kateäsche Kirche und Fi Müller: Freimaurerei und katholi reimaurerei, 1, str. 51. sehe Kirche. 79 Baresch: Katolische Kirche und 1'reimaurerei, L, str. 60. 80 Caprile: La recente »Dichiarazione sull' appartenenza alia Massoneria«, str. 195. Pismo kardinala Kiiniga dr. K/t rtu Baresch u ^ dne 22. 4. 1983, v katerem mu sporoča, da v novem cerkvenem •zakoniku ni več določbe o izobčenju prosto^idaijev (Baresch: . Auswahl der wichtigsten Briefe). Leta 1983 je bil novi Zakonik cerkvenega prava pripravljen za objavo. Kardinal König je aprila 1983 z zadovoljstvom sporočil Barescliu, da zakonik ne vsebuje več ekskomunikacije prostozidarjev.81 Zakonik je bil podpisan 25. januarja 1983, v veljavo pa je stopil 27. novembra 1983. Barescli je še istega leta 1983 objavil knjigo »Kitolische kirche und Freimaurerei. (Dunaj 1983),82 ki je v podrob- 81 Baresch: Katolische Kirche und Freimaurerei, L, str. 62. 82 Baresch: Katholische Kirche mid Freimaurerei. nostili opisala pogajanja med Katoliško cerkvijo in prostozidarji in bila po mnenju avstrijskih založnikov razglašena za knjigo leta. Na večer pred objavo novega cerkvenega zakonika (26. novembra 1983) pa je Kongregacija za nauk vere pod vodstvom kardinala Ratzingerja sprejela Deklaracijo o prostozidarskih združenjih. Deklaracija naj bi nastala zaradi vprašanj, ah je Cerkev res spremenila svoj odnos do prostozidarska, saj novi zakonik ne vsebuje obsodbe. V Deklaraciji zato kongregacija za nauk vere ugo- tavlja, da ostaja negativno stališče Katoliške cerkve do prostozidarskih združenj nespremenjeno, ker so načela prostozidarstva nezdružljiva z naukom Katoliške cerkve. Verniki ki pripadajo prostozidarskim združenjem, živijo v hudem grehu in ne smejo prejeti svetega obhajila. Deklaracija tudi poudarja, da krajevne cerkve ne smejo sprejeti odločb, ki ne bi bile v soglasju z Izjavo te Kongregacije z dne 17. februarja 1981. Deklaracijo je sestavila Kongregacija za nauk vere, podpisal pa jo je papež Janez Pavel II. V razlagi je bilo poudarjeno, da je stališče Cerkve ostalo nespremenjeno, čeprav v zakoniku prostozidarska združenja niso izrecno omenjena. Deklaracija je očitno nastala tudi pod vplivom izjave, ki jo je leta 1980 sprejela nemška Škofovska konferenca. Govorila je o moralni prepovedi dvojnega članstva. Deklaracija je sprožila različne odzive in komentarje. Reakcije nanjo so bile burne tudi v nemških in avstrijskih cerkvenih krogih. Posebno ti so se večinoma odzvali kritično. Med prostozidarji kot med delom katoličanov, ki so si prizadevali za normalizacijo odnosov, je bila sprejeta z velikim razočaranjem. Zelo razočarani so bih tudi pogajalci z obeh strani. Poleg kritik in nekaj odobravanj pa je doživela tudi različne interpretacije. Kardinal König, ki ni bil seznanjen s pripravo Deklaracije, je bil do nje izrazito kritičen. Vztrajal je pri svojem stališču in se skliceval tudi na odlok verske kongregacije iz leta 1974, v katerem je bilo opozorjeno, da glavni kanon 2335 velja samo za tiste katoličane, ki pristopajo k združenjem, v katerih resnično ukrepajo proti Cerkvi.83 Deklaracija naj bi bila po mnenju profesorja teologije ddr. Helmutha Preeja protislovna in naj ne bi bila niti v skladu z normami cerkvenega prava.84 Podobnega mnenja je bil tudi dunajski profesor cerkvenega prava dr. Bruno Primetshofer, saj naj tako s formalnopravnih kot vsebinskih stališč ne bi bila zavezujoča. To stališče je predstavil tudi na mednarodnem kongresu pravnikov cerkvenega prava leta 1984 v Ottawi, tam naj njegovemu stališču ne bi nasprotovali.85 Seveda so bili tudi cerkveni pravniki, ki so menili drugače. Tako na primer Klaus Kottman meni, da je sicer samo deklarativna in kot taka ne predstavlja novega cerkvenega zakona (še manj cerkvenega kazenskega zakona), predstavlja pa moralno prepoved.86 83 Binder: Skrivna družba, str. 89. 84 Baresch objavlja mnenje profesorja teologije ddr. Ilel-mutha Pree. Baresch: Katoliscbe Kirche und Freimaurerei, 11, str. 66. 85 Baresch: Katoliscbe Krche und Freimaurerei, 11, str. 68. 86 Schrefler: Die katholische Kirche, str. 148. Kardinal König je v začetku devetdesetih let sprožil pogovore o Deklaraciji z več vatikanskimi kardinali. Kar nekaj jih je menilo, da gre v njej le za Ratzingerjevo osebno mnenje in da je pomembno predvsem dejstvo, da je v zakoniku črtan kanon (npr. tako kardinal Giuseppe Caprio).87 V več pogovorih med kardinalom Königom in Ratzingerem pa ni bilo zbližanja stališč. A vendar je Ratzinger leta 1998 prek kardinala Königa sporočil Bareschu: »...da (Katzinger) svoje razlage, ne more vzeti nazaj, vendar meni, da ljudje danes v primerjavi j prej tako ali tako sodijo drugače oziroma mnogo bolj objektivno m Ratzinger je tudi menil, da lahko Baresch objavi tudi mnenja cerkvenih pravnikov, ki Deklaracijo zavračajo.88 Baresch je leta 1999 objavil še dokumentacijo, ki se nanaša na dialog s kardinalom Königom in drugimi cerkvenimi osebami po sprejetju Deklaracije in v bistvu relativizira tako njeno pravno kot vsebinsko veljavo.89 Kurt Baresch je tako objavil del dokumentov, ki se nanašajo na njegov osebni dialog z Rimom in kardinalom Königom v obdobju od leta 1983 do leta 1999. Kljub sprejetju Deklaracije o prostozidarskih združenjih leta 1983 dialog posebno v Avstriji ni bil prekinjen. Glede relativnosti grešnosti, ki jo navaja Deklaracija, je Baresch kardinala Königa prosil za komentar, kdaj obstaja osebna moralna prepoved oziroma krivda (greh). Po mnenju kardinala Königa česa takega pri katoličanih, ki bi bili sočasno prostozidarji, tega ni mogoče ugotoviti. Obenem je König menil, da gleda Deklaracija v preteklost, cerkveni zakonik pa je usmerjen v prihodnost.90 Seveda se postavlja vprašanje, za koga in koliko je v praksi vprašanje združljivosti (oziroma dvojne pripadnosti) sploh še pomembno.91 Po mnenju B. Šomna prostozidarji vidijo v novem kanonskem zakoniku konec četrt tisočletja trajajočega mučnega spora med Katoliško cerkvijo in prostozidar-stvom.92 Del krščanskih cerkva (npr. nemška evangeličanska cerkev) pripadnosti Cerkvi in člansko v prostozidarski loži hkrati ne problematizira, v Katoliški cerkvi pa kljub različnim interpretacijam Deklaracije iz leta 1983 vsaj uradno ni tako. 87 Baresch: Katoliscbe Krche und Freimaurerei, 11, str. 67. 88 Baresch: Katoliscbe Krche und Freimaurerei, 11, str. 68. 89 Baresch: Katoliscbe Krche und Freimaurerei, 11. 90 Baresch: Katoliscbe Krche und Freimaurerei, 11, str. 69. 91 V anketi med reprezentativnim vzorcem dunajskih prostozidarjev leta 2008 se jih je 50% izjasnilo za katoličane. Od teh 50% je za dve tretjini urejen odnos med prostozidarji in Katoliško cerkvijo pomemben. Schrefler: Die katholische Kirche, str. 187-189. 92 Somen: Molčeče nevidno bratstvo, str. 314. Leta 2005 je postal kardinal Ratzinger papež z imenom Bendikt XVI. Njegovi ukrepi kažejo v smer večje konservativnosti, kot je na primer preklic izobčenja škofov bratovščine svetega Pija X. (Lefebvrovci), ki odklanjajo II. vatikanski koncil. Glede na to, da ima ta bratovščina prostozidarje (poleg Judov, verske svobode, človekovih pravic ipd.) za izvor vsemogočega zla je v pontifikatu papeža Benedikta XVI. težko pričakovati kak širši krog razprav med prostozidarji in Katoliško cerkvijo. Kljub temu pa lahko trdimo, da je prostozidarsko tudi v določenih katoliških krogih postalo sprejemljivo oziroma da se je odnos med prostozidarji in Cerkvijo bistveno sprostil. Obdobje 1989—1991 je prineslo demokratizacijo in družbeno razgibanost podobno kot v del držav nekdanjega vzhodnega bloka tudi v celotno Evropo, kjer se je končalo obdobje hladne vojne. Občutku osvoboditve je sledil občutek negotovosti, ki ga je danes poglobila še gospodarska kriza. Lahko opazimo, da se vračajo paradigme, za katere se je zdelo, da so že zdavnaj pozabljene. Tako slovenski prostor pač ni izjema, vendar pa slovenska Cerkev v kritikah prostozidarska ni igrala nobene vidne vloge. Medtem pa so si tudi ugledne slovenske založbe skušale dvigovati naklado z objavo senzacionalističnih monografij dvomljive kakovosti. Kot ugotavlja Binder, nikakor ni prav, da bi vesoljno prostozidarsko merili po ritualu wite\ ka-doŠ«,93 loži P2 in drugih skrajnih pojavih v pro-stozidarsku ali zunaj njega.94 Slovenska Cerkev se poleg tega, da je povzela uradno stališče Vatikana, se pravi Deklaracijo kongregacije za nauk vere iz leta 1983, se s tem vprašanjem ni posebej ukvarjala. Tudi Branko Somen ocenjuje odnos slovenske Cerkve kot zadržano pozitivnega, saj »je bre\posebnega %adr\ka sprejela vrnitev slovenskega proslozidarslva kot »nujno zlo«, kot nonnalno sliko demokratične de-Žele.«?5 Šele v zadnjem desetletju lahko opazimo, da so za nekatere v slovenski Katoliški cerkvi prostozidarji (spet) postali glavna nevarnost in pooseb-ljenje »temnih sik zla. Tako Stanislav M. Maršič v knjigi Glas Kraljice miru s Kureščka96: »Največja nevarnost so framasoni,«-n »V Slovenijo vdirajo temne sile ... Te temne sile so prostozidarji. Prostozidarstvo se vedno 93 V navedenem članku ga navaja tudi Srečko Brumen. 94 Binder: Skrivna družba, str. 90. 95 Somen: Molčeče nevidno bratstvo, str. 317. 96 Cerkev se o naravi Marijinih sporočil ni izrekla in avtorji širijo sporočila po lastni preudarnosti (navedeno v kolo-fonu citirane knjige). 97 Spelič: Vrnil se bom k očetu, str. 210 (»Vseeno je na delu 7jo. Pljuskanje temnih sil se posebno čuti i^ Avstrije in Italije. Največja nevarnost so /ramadani...«). bolj spreminja v antikrista. To so sovražniki Cerkve. Posebej nevarni so zategadelj, ker dajo svoje ljudi Študirat, da lahko postanejo duhovniki, Škofje in celo kardinali. Kolikor je prostozjdarsvo zfl družbo in Cerkev nevarno, je pa ta nevarnost vendarle odvisna od ...— odvisna je od hudiča ...«98 Navedena stališča so identična tistim iz druge polovice 19. stoletja. Kot ugotavlja že Binder, se prebujajo teorije o zarotništvu in podobe sovražnikov, za katere je veljalo, da so dokončno zastarele in nepredstavljive.99 Do prostozidarska je kritičen tudi Srečko Brumen, a je vendarle proti »demoniziranju sogovornikom, pa tudi proti dvojnim pripadnostim.100 V duhu enciklik papeža Leona XIII. in z besedami preteklih stoletij je na prostozidarstvo nedavno opozoril celo msgr. Alojz Uran, nadškof v pokoju.101 Uran tako krivi prostozidarje za zmanjševanje zaupanja v Boga in krščanstvo, še posebej vere v posmrtno življenje, citira Leona XIII. in nadaljuje: »Največjo tragedijo pa isti papež v vdoru prostozidarjev v same vrhove Cerkve ...« ter naprej sklicujoč se na Pija XII., ki je cuutil\ da se je %ačel celoviti in dokončni naskok sil teme zpper Katoliško Cerkev in j tem zpper kraljestvo Kristusa,..«.102 Pomemben korak k objektivnejšemu razumevanju prostozidarska pri nas pa je naredila Celjska Mohorjeva družba leta 2008 z objavo knjige Skrivna družba: zgodovina in simbolika prostozidarjev (prevod izvirnika: Die diskrete Gesellschaft: Geschichte und Symbolik der Freimaurer), ki jo je napisal graški profesor Dieter A. Binder. V slovenščini je to ta hip najbolj poglobljeno delo, ki uravnoteženo obravnava problematiko prostozidarska. Celjska Mohorjeva družba je z objavo knjige dala prostor treznemu pisanju, dostopnemu v knjižni izdaji »...v časih, ko nesramni zagovorniki teorije o zaroti, ki so najrazličnejšega ideološkega izvora, obnavljajo stare sovražne podobe, ki naj bi kot »nove« ... koristile starim nakanam.«VB Ne glede na vse zapisano, se je v odnosih med Katoliško cerkvijo in prostozidarskom marsikje po svetu uveljavil duh strpnosti kljub poskusom obnavljanja teorij zarot. Tako sta se na primer 22. junija 2007 v Mozartovi hiši na Dunaju javno srečala in razpravljala veliki mojster Velike lože 98 Glas kraljice miru s Kureščka, str. 241. Podobno isti v Marijina sporočila očetu Smaverskemu v 1999. »Rekla je: ... Temne sile (— prostozidarji) želijo ... da hi na Sveti sede^ prišel antikrist«. 99 Binder: Skrivna družba, str. 125,108. 100 Brumen: Prostozidarsko in Katoliška cerkev, str. XIII. 101 Uran: Marijino vnebovzetje in naše vstajenje, str. 170. 102 prav tam; navedeni citat papeža Pija XII. se nanaša na komunizem in ne na prostozidarje. 103 Binder: Skrivna družba, str. 8. Sprava po 269 trdih letih. Veliki mojster Velike lože - Avstrije Michael Kraus in opat cislercijanskega samostana J leiUgenkreuz Gregor I Jenckel-Donnersmarck predpapeskim obiskom (Nem 28. 6. 2007). Avstrije JSIicliael Kraus in opat Gregor Ilenkel-Donnersmarck, predstojnik cistercijanske opatije I leligenkreuz pri Dunaju (tudi Ratzingerjev prijatelj). Razpravljala sta o odnosu med prostozi-darstvom in Katoliško cerkvijo. Opat Ilenckel-Donnersmarck je bil v Mozartovi hiši spravljiv: »Očitno obstaja veliko različnih oblik prostozjidarstva, Km'nske določbe veljavnem cerkvenem prava so v uporabi V. <_> <3 1 -* le skupine, ki so usmerjene proti Katoliški cerkvi. Ce avstrijsko prostozidarstvo ni taka skupina, potem ga to kazensko določilo ne zadeva«. Veliki mojster Kraus, ki se je opisal tudi kot »prakticirajoči katoličan«, je o (avstrijskem) prostozidarstvu poudaril: »Mi nismo verska skupnost in si to tudi ne želimo bili... Naše glavno načelo je strpnost do vseh.« Omenil je tudi, da so si prostozidarji več let kot konstruktivni sogovornik prizadevali za normalizacijo odnosov z Vatikanom in je zato tudi »danes -^cinje vesel dam.w Ugledni avstrijski opat je v pogovorili jasno izrazil, da avstrijske prostozidarje ne zadevajo nikakršna kazenska določila cerkvenega zakonika. Prijateljski pogovori so obenem pokazali tudi, kot se je izrazil Kraus, da avstrijski prostozidarji živijo s Katoliško cerkvijo brez problemov.1"'' Kraus in opat Henckel-Donnersmarck sta se leta 2008 ponovno srečala tudi pred televizijskimi kamerami. Prispevku je dala OR1'' naslov »Fronte so začele razpadalk.VH:' 104 Kreuz.net (Katolische nachrichten) Freitag, 22. ]uni 2007: Kein Kirchenbann über Österreichs Freimaurer. 105 Sichrovsky: Versöhnung nach 269 harten ]ahren, str. 123. 106 Schrefler: Der Papst, und die Freimaurer. Viri in literatura Viri Haus -. Hof- und Staatsarchiv Wien (HHStA) Vertrauliche Akten Bibliotheque Nationale. Paris Cabinet des Manuscrits, Fm2, 590, 591 Arhiv Jugoslavije fond 100, Masonske lože Literatura Abafi, Lajos: Geschichte der Freimaurerei in Österreich-Ungarn, I,—V. Bodapest: Ludvig Aigner, 1893. Faksimile Elibron Classics, 2005. Ahčin, Ivan: Prostozidarstvo. Ljubljana: Zveza fantovskih odsekov, 1941. Baresch, Kurt: Katholische Kirche und Freimaurerei, ein brüderlicher Dialog 1968 bis 1983 (allen katholischen Freimaurern der Welt gewidmet). Wien: Österreichischer Bundesverlag, 1983. Baresch, Kurt: Katholische Kirche und Freimaurerei 1983—1999. Linz: Historisches Jahrbuch der Stadt Linz 199S-1998> str- 237-300. Baresch, Kurt: Katolische Kirche und Freimaurerei, I, Dialog von 1968-2000. Wien: Österreichisches Freimaurer-Museum, Rosenau bei Zwetd, 2005, str. 50-63. Baresch, Kurt: Katolische Kirche und Freimaurerei, II, Der persönliche Dialog mit Kardinal König und Rom von 1983-1999. Wien: Österreichisches Freimaurer-Museum, Rosenau bei Zwetd, 2005, str. 64-69. Baresch, Kurt: Auswahl der wichtigsten Briefe Zwischen Kardinal König und Kurt Baresch vom März 1968—September 2003, während des Dialog's: »Katk Kirche und Freimaurerei«, Kardinal König zum Vermächtnis. Linz 2006. Benimeli, Jose A. Ferrer — Caprile, Giovanni: Massoneria e Chiesa Cattolica, ieri, ogoi e domani, Roma: Edizioni Paoline, 1979. Binder, Dieter A.: Skrivna družba. Zgodovina in simbolika prostozidarjev. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008. Binder, Dieter: Die diskrete Gesellschaft. Geschichte und Symbolik der Freimaurer. Graz/Wien/Köln 19952. Brabbe, Gustav: Die Loge »Zur Wohlthätigkeit und Standhaftigkeit« im Orient von Laibach (5793). Allgemeine österreichische Freimaurer Zeitung, III. Wien 1876, str. 30-35. Brumen, Srečko: Prostozidarstvo in Katoliška cerkev. Pogovori!Colloquia 2, 3 (2000/2001), leto 6, str. XIII. Caprile, Giovanni: La recente »Dichiarazione sulT appartenenza alia Massoneria«. Civiltä cattolica 132 (1981). Costa, Henrik: Die Freimaurer — Loge in Illyrien während des französischen Interegnums (ein Beitrag zur Geschichte der Freimaurerei). Mitteilungen des historischen VereinsfürKrain 1863, str. 42-45. Die Protokolle der Wiener Freimaurerloge »Zur wahren Eintracht« (1781—1785) (ur. H.-J. Irmen, F. Heß, H. Schuler). Frankfurt am Main — Berlin — Bern - New York - Paris - Wien 1994 (Schriftenreihe der Internationalenforschungsstelle »Demokratische Bewegungen in Mitteleuropa 1770—1850«; 15). Dolinar, France M.: Mihael Brigido (17411816). Prvi ljubljanski nadškof in metropolit (1788— 1806). Mohorjev koledar 2006. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2005, str. 135—138. Dolinar, France M.: Brigido von Marenfels und Bresoviz, Michael Leopold Freiherr (1742—1816). Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches: 1648 bis 1803: ein biographisches Lexikon. Berlin : Duncker & Humbolt, 1990, str. 48-49. Dolinar, France M.: Janez Anton Ricci. Sous les aigles Napoleoniennes: bicentenaire des provinces Illyriennes = Pod Napoleonovim orlom: 200 let ustanovitve Ilirskih provinc, razstavni katalog. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2010, str. 218-221. Dolinar, France M.: Ricci, Johannes Antonius (1745—1818). Die Bischöfe des Heiligen römischen Reiches: 1648 bis 1803: ein biographisches Lexikon. Berlin : Duncker & Humbolt, 1990, str. 374. Dolinar, France M.: ljubljanski Škofje. Ljubljana: Družina, 2007. Dolinar, France M.: Ljubljanski škofje. Upodobitve ljubljanskih Škofov. Ljubljana: Narodna galerija, 2007, str. 11-89. Dolinar, France M.: Jožefinizem in janzenizem. Zgodovina Cerkve na Slovenskem. Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 153-171. Fyncidopedia Cattolica, Cittä del Vaticano 1949— 1954. Glas kraljice miru s KureŠčka, Kurešček: Center kraljice miru, 2003. Huber, Eva: Sozialstruktur der Wiener Freimaurer 1780-1790, Bd. 1-5. Wien: Univ. Diss., 1991. Kidrič, France: Francosko-ilirska loža prijateljev kralja rimskega in Napoleona v Ljubljani. Slovan, mesečnik za književnost, umetnost in prosvetoXIl (1914), str. 10-11. Kidrič, France: Framasonske lože hrvaških zeme(j Napoleonove Ilirije. Zagreb 1915. Kodek, Günter K.: Unsere baus feine sind die Menschen. Die Mitglieder der Wiener Freimaurer Logen 1869-1938. Wien: Locker Verlag, 2009. Kodek, Günter K: Zwischen verboten und erlaubt. Cronik der Fereim aurerei in der österreichischen Monarchiee 1867-1918 und der I. Republik 1918-1938. Wien: Locker Verlag, 2009. Košir, Matevž: Prostozidarstvo v habsburški monarhiji v 18. stoletju ter prostozidarski loži Združena srca v Mariboru ter Dobrodelnost in stanovitnost v Ljubljani. Kronika 46 (1998), št. 1—2, str. 41-65. Košir, Matevž: Brat Vega, prostozidar: baron Jurij Vega, prostozidar, ob 200. obletnici smrti. Zbornik zfl zgodovino naravoslovja in tehnike 15/16 (2002), str. 75-111. Košir, Matevž: Brother Vega, Freemason. Jurij baron Vega in njegov čas: gornik ob 250-lelnici rojstva = Baron Jurij Vega and his times: celebrating 250 years. Ljubljana: DM k ARS. 2006, str. 177-204. Košir, Matevž — Vodopivec, Peter: O prosto-zidarstvu in prostozidarjih na Slovenskem. Skrivna družba: zgodovina in simbolika prostozidarjev (Dieter A. Binder). Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008, str. 265-285. Košir, Matevž — Vodopivec, Peter: Zur Geschichte der Freimaurerei im Gebiet des heutigen Slowenien. Österreich in Geschichte und Literatur. 2011 (v tisku). »Kreu%.nef (Katolische nachrichten) Freitag, 22. Juni 2007; Kein Kirchenbann über Österreichs Freimaurern glej: http://www.kreuz.net/article.5400.html. Krivanec E.: Die Anfänge der Freimaurerei in Österrich. Freimaurer und Geheimbunde im 18. Jahrhundert in Mitteleuropa (ur. Helmut Reinalter). Frankfürt am Main 1983. Kuess, Gustav — Scheichelbauer, Bernhard: 200 Jahre Freimaurerei in Österreich. Wien 1959. L'Osservatore Romano. Inconciliabilita tra fede cristiana e massoneria. Riflessioni a un anno della dichiarazone della congreganzione per la dottrina della fede. Cittä del Vaticano, 23. 2. 1985. Lazarevič, Žarko — Prinčič, Jože: Bančniki v ogledalu časa, Ljubljana : ZBS, Združenje bank Slovenije, 2005. Lennhoff, Eugen — Posner, Oskar — Binder, Dieter A.: Internationales Freimaurerlexikon. Wien 1932, 5. dopolnjeni ponatis. München 2006. Mihelčič, Franc: Hudičeva shodnica, Ljubljana, Sa-lezijanski inšpektorat, 1944. Müller, Joachim: Freimaurerei und katholische Kirche. Ängste — Auseinandersetzungen — Dialogversuche. •o \> o o Freiburg 1995. Reinalter, Helmut: Joseph II. und die Freimaurer itn Uchte zeitgenössischer Broschüren. Wien — Köln - Graz 1987. Schandl, Inge: Die Freimaurerei in Österreich und ihre Auseinandersetzung mit der katholischen Kirche. Wien: Diplomarbeit, 1995. Schrefler, Harald: Die katholische Kirche und die Freimaurerei. Ein dokumentarischer Rückblick und die Dialoge in Österreich im 20. und 21. Jahrhundert. Wien: Dissertation, 2009. Schrefler, Herald: Der Papst und die Freimaurer. Ein wissenschaftlicher Diskurs. Innsbruck: Edition zum rauhen Stein im Studienverlag, 2010. Schwaiger, Michael: Waren alle Menschen Brüder? Eine personengeschichtliche Untersuchung über die Mh- j o o glieder der Freimaurerloge »Zu den vereintsten Herzen im o o o \> Orient z« Gra%<< in den Jahren 1785 und 1786. Graz: Univ. Dipl.-Arb., 1993. Sichrovsky Heinz: Versöhnung nach 269 harten Jahren. News 26 (2007) vom 28. 6. 2007, 123, Wien 2007. Siegbert, H: Österreich-Ungarn und die Freimaurerei. Aufbietung des Ordens der Freimaurer seiner Institutionen etc. Berlin 1875. Slovenski biografski leksikon (SBL). Ljubljana: Zadružna gospodarska banka; Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC S AZU, 16 zv., 1925— 1991. Stamenkovič, B. — Markovič, S.G.: Krafakpregled istorije slobodnog zidarstva Srbije. Beograd: Regularna velika loža Srbije, 2009. Somen, Branko: Molčeče nevidno bratstvo: prostozidarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Magnolija, 2002. Spelič, France: Vrnil se bom k očetu. Celje : Mohorjeva družba, 1998. Taute, Reinhold: Die Katholische Geistlichkeit und die Freimaurerei, Berlin 1909. Trillo, Fulvio: Den »Weißen Ziehbrunnen« gibt es noch. Die Freimaurerei in Triest von der Aufklärung bis zur Restauration. Quatuor Coronati Berichte. Wien: Q. C. 13 (1992), str. 48-53. Uran, Alojz: Marijino vnebovzetje in naše vstajenje. Sporočila slovenskih Škofij 27 (2010), št. 8, str. 170. Usoda slovenskih demokratičnih izobražencev. Angela Vode in Boris Furlan žrtvi Nagodetovega procesa (ur. Peter Vodopivec). Ljubljana: Slovenska matica, 2001. Vodopivec, Peter: O prostozidarjih = La Franc-magonnerie. Sous les aigles Napoleoniennes: bicentenaire des provinces Illyriennes — Pod Napoleonovim orlom: 200 let ustanovitve Ilirskih provinc: razstavni katalog. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2010, str. 138—145. Vodopivec, Peter: Prostozidarska loža Valentina Vodnika v Ljubljani (1940). Kronika 40 (1992), št. 1, str. 44-50. Vodopivec, Peter: Prostozidarska loža rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani v luči francoskega gradiva. Kronika 36 (1988), št. 1-2, str. 16-23. Vodopivec, Peter: O slovenskih »bratih« v prostozidarski loži Maksimiljan Vrh ovac v Zagrebu. Stiplovskov gornik, Ljubljana: Historia 10, Znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, 2005, str. 291-298. Zusammenfassung DIE KATHOLISCHE KIRCHE UND DIE I R1.1M A l R1 .R1.1 VOM LAIBACHER ERZBISCHOF MICHAEL BRIGIDO BIS ZU DEN MIT DEM KANONISCHEN KIRCHENRECHT UND DER ERKLÄRUNG ZU DEN FREIMAURERISCHEN VEREINIGUNGEN VON 1983 ZUSAMMENHÄNGENDEN DISKUSSIONEN Die Beziehungen der Katholischen Kirche zur modernen Freimaurerei (deren Anfänge in das Jahr 1717 zurückreichen) sind von Seiten der Päpste durch zahlreiche freimaurerfeindliche Enzykliken und Konstitutionen geprägt. Die erste wurde 1738, die zweite 1751 herausgegeben. Trotzdem hatten diese im Bereich der Habsburgermonarchie des 18. Jahrhunderts keinen besonderen Einfluss. In der Monarchie kam es insbesondere in der Zeit Josephs II. zu einer starken Verbreiterung der Freimaurerlogen, in denen auch zahlreiche Priester und kirchliche Würdenträger zu finden sind wie etwa der Laibacher Erzbischof Michael Brigido (1742— 1816) und der Laibacher Kanoniker und Weihbischof Janez Anton Ricci (1745-1818). Die slowenischen Geistlichen waren aber nicht nur Mitglieder von Großlogen in der Monarchie, wir treffen sie auch in zwei Laibacher Logen dieser Zeit an: in der Loge »Zur Standhaftigkeit und Wohltätigkeil« (1792—95) den Pfarrer von St. Jakob und späteren Kanoniker Jožef Pinhak (1755—1814) und in der Illyrischen Loge »Freunde des Römischen Königs und Napoleons« (1811—13) den Pfarrer von St. Jakob, Janez Krizostom Pohlin (1780-1850). Nach 1914 verschärften sich die Beziehungen der Katholischen Kirche zur Freimaurerei und erreichten in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts nach der Einverleibung des Kirchenstaates in das Königreich Italien mit der 1884 herausgegebenen Enzyklika »Humanum Genusa Papst Leons XIII. ihren Höhepunkt. In dieser verbindet der Papst die Freimaurer mit einer Teufelsverschwörung. 1917 wurde der Canon der automatischen Exkommunikation der Freimaurer in das Kirchenrecht aufgenommen. Im 20. Jahrhundert kam es zwischen beiden Seiten zu einzelnen Gesprächen und zu Bemühungen um einen sachlicheren Dialog. Auch die Drohung des Nationalsozialismus und die Erfahrung des Zweiten Weltkrieges brachten beide Seiten näher. Offizielle Gespräche begannen nach dem II. Vatikanischen Konzil. Zwischen 1968 und 1970 wurden die Dialoggespräche von einer gemischten Kommission geleitet, die 1970 die sogenannte Lichtenauer Erklärung unterzeichnete. Das kanonische Kirchenrecht (CIC) von 1983 strich den Canon der Exkommunikation der Freimaurer. Gleichzeitig mit der Neufassung des CIC veröffentlichte die Glaubenskongregation eine Erklärung zu den freimaurerischen Vereinigungen, die eine Zugehörigkeit zur Freimaurerei moralisch verurteilte. Die Erklärung löste unterschiedliche Reaktionen und Interpretationen aus. Unter den Freimaurern und von einem Teil der Katholischen Kirche wurde sie abgelehnt. Die Kontakte zwischen beiden Seiten rissen aber nie ganz ab. Einer der Hauptgesprächspartner der Freimaurer nach dem II. Vatikanischen Konzil war bis zu seinem Tod im Jahr 2004 der Wiener Kardinal König.