Leto VIII. 1910. Št. 4. April. spala. Pavla pa je odhitela domov pomirjena, da je premagala sama sebe. Celi teden že so ji prigovarjali mati: »Stopi vendar doli h Kotnikovim in poglej, kako je s Tinco! Ko sem bila jaz zadnjič doli, ni kazalo nič dobrega. Še mravlja obišče mravljo, če obleži na poti, pa dekle ne bi 'dekleta, posebno še, če sta si v sorodu. Ne bodi vendar taka, kakor kamen!« Pavli se je zdelo, da bi se to reklo ponujati Kotnikovi svoje užaljeno prijateljstvo. Dolgo se je pomišljala in danes je izpolnila materino željo. Prvi led je bil prebit. Ali pot je še dolga in ledena in treba bo prebiti še mnogo ledu, preden zavlada pomlad tudi v Pavlinem srcu. Če sploh kdaj zavlada . . . (Se nadaljuje.). Četrta božja zapoved ti bodi sveta! Nemški pisatelj L. Kist pripoveduje tale svarilen zgled: V vasi E., kjer sem služboval kot duhovnik, sem večkrat ob-Iskaval bolnega družinskega očeta, ki je Bilno trpel, pa je trpljenje kaj vdano prenašal. Na njegovi desni nogi od kolena doli so se mu naredili hudi turi; zdravila niso pomagala nič; naposled je noga postala vsa črna; ni ostalo drugega, kakor: noga mora biti odrezana. Ker je bilo nevarno, da bi bolnik med operacijo umrl, sem ga previdel za smrt; kaj skesano je prejel sv. zakramente ter se popolnoma vdal v sveto voljo božjo. Pred operacijo se ni dal omotiti, obetajoč zdravniku, da bo muke operacije brez ječanja prestal, češ, da hoče prenašati bolečine kot pokoro za svoje grehe, ozirajoč se na križanega Izveličarja ter žalostno Mater božjo. Strahovite so bile bolečine, ko so mu rezali nogo. Pa držal je besedo: Niti zastokal ni; nobena solza mu ni prišla v oči; celo sam je s svojima rokama prijel bolno nogo ter spodbujal zdravnike, naj jo le brez usmiljenja režejo in žagajo. Po končani operaciji sem obiskal potrpežljivega in junaškega moža ter sem bil priča pretresljivega prizora. Vzel je bolnik v roke odrezano nogo, ki je bila že vsa gnila, jo je dvignil kviško ter jo milo in resno pogle- dal, naposled je spregovoril s tresočim glasom: »To je tista noga, s katero sem pred 21 leti svojega očeta iz hiše pahnil ter ga še na tleh ležečega osu-val. Od takrat ta moja noga ni bila več zdrava; Bog sam je po meni potrdil četrto zapoved ter me je grozno kaznoval. Da, o Bog, ti si pravičen! — Ali razumete sedaj, zakaj sem tako vdano in brez solz trpel grozovite muke, ko so mi to nogo žagali? Upam, da sem se spokoril za svoje hudo-, delstvo. Še danes bodo to nogo pokopali na pokopališču; jaz pa bom šel kmalu za njo I« — Kakor je govoril, tako se je zgo-i dilo. Čez štiri tedne je ležal v črni zemlji« Teotim Nedolžnim. Veselje iskri raz obraza, na ustnih ti plava nasmeh in v srcu ne čutiš poraza in radost ti seva v očeh. Ta radostni smeh mi v tvojih očeh ne sanja o strasti, o grešni propasti, ki mnoge, premnoge nesrečne stori in duše nedolžne oskrunja, mori. Koliko teče po svetu solzi, tvoje oko pa solze ne pozna; tuge in rane so tebi neznane; rajska nedolžnost ti sije raz čela, zato si vesela. O bodi vesela in pevaj in srečo nedolžnosti nam razodevaj! J. U. LlmfcarskL Šola krščanke popolnosti. (Dalje.) S češčenjem presv. Jezusovega Srca, e molitvijo k temu božjemu Srcu se vzdi-gujemo kakor orli naravnost k solncu, iz katerega izžareva vsa luč in vsa življenjska gorkota za našo dušo, vsa moč naše volje, vsa rast v čednostih, v ljubezni, v popolnosti. Saj je to božje srce pravi in prvi in neusahljivi vir vseh milosti, vse svetosti, kakor solnce vir luči in gorkote. Toda tak orel biti, to ni tako lahka stvar. In med ča&tivci Jezusovega Srca jih morebiti ni malo, ki se štejejo* da so godni in čvrsti orli, pa so vendar le — or-liči, brez posebno jasnih pojmov o tej po-božnosti in brez posebne žarne ljubezni do tega vse ljubezni vrednega Srca. Le j, dragi bogoljub, če se hočeš zapisati med te orle, ki se dvigajo čvrstih kril in de« mantnih oči k Solncu Pravice, ki pijejo luč in moč v svoje duše naravnost iz Je* zusovega Srca, potem si izvoli za odgo* jlteljico — Marij o. In če ti resnicoljub* na ponižnost prav na dnu srca pravi, da si res še le orlič, nič ne maraj: Mariji se izroči, ona te bo gotovo odgojila v pra« vega godnega in krepkega orla. Poslušaj kakol 1. Če častiš Marijo, če se v molitvi rad zatekal k njej, potem bo Marija stala skoro vedno pred tvojimi n č 111 i. In kdo je Marija? Za Jezusom naj-vzvišenejši vzor čistosti, krotkosti, ponižnosti, svete preprostosti, ljubezni, dobrot-. Ijivosti, usmiljenja, potrpežljivosti, modrosti, srčnosti, z eno besedo: vzor najvišje popolnosti. In čim večkrat in čim bolj boš gledal na to nebeško lepoto, tem bolj boš vzljubil, ne samo Marijo, ampak tudi — popolnost, ki se zrcali jasna in prodorna in čista in nebeško lepa na deviški božji Materi. Hrepenenje po popolnosti je pa, kakor že veš iz lanskega šolskega leta, prvi neizogibno potrebni pogoj v dosego popolnosti Z Če častiš Marijo in rad k njej moliš, potem boš tudi ti Mariji vedno pred očmi. Njen mili pogied počiva vedno na njenih častivcih, misli njenega ljubečega srca so vedno pri njih. Kako to in zakaj? Zato, ker vsakega svetnika vleče neprenehoma velika ljubezen k tistim, ki ga časte in se mu priporočajo. Kaj šele Marija, kraljica vseh svetnikov? Saj je zato kraljica vseli svetnikov, ker ima nad vsemi angeli in svetniki najboljše, najblažje, najplemenitejše Brce. To je en vzrok njene ljubezni do Bvojih častivcev. Drugi je pa ta-le: Bog Marije ni odločil le za to, da bi bila rodna mati Jezusova, ampak poleg tega neskončnega dostojanstva ji je dal še drugo, da je posta-> la tudi duhovna mati vsega človeštva. In zato je napolnil njeno srce z neizmerno materinsko ljubeznijo do nas. In tako je res Marijino oko in Marijino arce vedno pri nas, ker smo njeni otroci. Ali vsaka mati želi dobro svojim otrokom; saj še vsaka koklja pred svoje piške brska. In česa želi naša najboljša mati Marija nam svojim otrokom? Kaj drugega nam bi želela ona, ki gleda resnico, lepoto, vrednost in nevrednost vseh stvari jasno, odkrito in brez zastora, kakor ravno popolnost? Saj je za božjimi lastnostmi ni stvari na nebu in na zemlji, ti bi bila večje vrednosti, kakor je popolnost. Tako nas torej ljubi Marija in tega zaklada nam želi. 3. A ne samo želela nam bo Marija tega ncdoumnega dušnega kra-u in bogastva, ona nam bo do njega tudi pripomogla. Marija ni namreč samo najbolj ljubeča mati, ona je tudi najbogatejša in najmogočnejša mati. Bog je ni samo za našo mater postavil in njeno srce z ljubeznijo do nas napolnil, ampak dal ji je tudi vseh pripomočkov, da more nam svoji otrokom pomagati. In kako je Bog to naredil? S tem, da je Marijo postavil za d e 1 i v k o milosti, tako da n a m B o g deli vse milosti po M a r i j i. Kaj si brez milosti? Misli si človeka, ki je na rokah in nogah hrom, povrhu pa še slep, gluh in nem, in ki ga potlej na cesto položiš in rečeš: »Alo, stric, zdaj pa pot pod noge in hajdi naprej!« Revček se še ganil ne bo, kakor ajdov snop bo ležal, in prvi voz, ki bo pridrvil po cesti, bo nesrečneža povozil in ga zmečkal. Le j, to si ti brez dejanske milosti božje J Ne ge-niti se ne moreš brez nje na potu proti ne-besom proti popolnosti! In s pomočjo božje milosti? Dvigni pogled v nebo in oglej si lepoto angelsko in svetniško. To postaneš tudi ti — z milostjo! In o imenitnosti tega božjega daru ni nihče tako prepričan, kakor je prepričana Marija, ki vidi to resnico tako jasno in ži--vo, kakor ti zdaj-le tega »Bogoljuba« v njegovem višnjevem plašču. In ker to vidi in ker nam tako presrčno želi popolnosti in ker je Marija ključarica nebeških zakladov, oj, kako težko čaka, da jo prosi«, in da ti more odpirati in deliti iz nebeških zakladnic. Vedi, da Marija po veselju, ki ga ima nad Bogom, ne pozna večjega, kakor noč in dan stati ob teh nebeških zakladnicah in z obema rokam« zajemati in vsipati milosti na svoje pro seče otroke. 4. Da, na svoje proseče otroke Božja postava je, da se bo milost delila tistim, ki bodo zanjo prosili, ki bodo mo lili. A moliti se mora dobro, potem se vse doseže. Da je pa molitev dobra, mora biti pred vsem zaupljiva. Ali ravno to-le zaupanje pri molitvi včasih ni tako lahka stvar. Kako je bilo včasih, ko si bil še de-čak, če si kakšno tako naredil, da ni bila ne za v pisker ne za v ponev, in če sta potlej z očetom zaplesala, če so oče z mi-klavževko takt dajali in si ti zraven gin-Ijivo lep »solo« zapel, koga si potlej rajši šel kruha prosit, po pravici razžaljenega očeta ali mater? Ali ni nekako tako tudi z nami, če smo enkrat nebeškega Očeta "azžalili? Zavest greha nas potem navdaja s strahom pred Bogom, toplomer našega zaupanja pade potem na zelo nizko stopnjo, včasih skoraj do ničle, če ne še pod ničlo, tako da se potem tudi veselje do molitve ali zelo ohladi ali pa celo zmrzne. In kaj potlej, če ne molimo in če molimo brez zaupanja, torej slabo? In zato nam je Bog v svoji nerazumljivi ljubezni in modrosti dal nebeško mater, da se moremo k njej zaupljivo zateči, če nas zavest naših grehov davi v grlu, da včasih kar ne moremo in ne moremo spraviti iz njega zaupljive molitve k razžaljenemu Bogu. Od koderkoli si torej ogledamo naš nauk, da je Marija najboljša odgojitelji-ca za orle, ki v nebeških višavah obletavajo presv. Jezusovo Srce, se nam ta nauk pokaže kot pristna resnica. Le par opomb še, kako častiti Marijo, da nam bo to čaščenje v resnici pripomoček k popolnosti. Najprej: Moli k njej v s a k dan! Če ne moreš veliko, vsaj nekaj, toda — ali slišiš — vsak dan! Zlato pravilo! Potem: Prosi Marijo predvsem m i-losti in čednosti! Tupatam se dobe, ki jo prosijo vseh mogočih stvari, le za svojo dušo ne znajo ali nočejo nič pro^ siti. Za zdravje pri hiši, za srečo pri živini, pri prodaji in kupčiji, za blagoslov božji na polju, še za dobrega ženina — je že prav! Toda, ljudje božji, telo je telo, zemlja je zemlja, duša in nebo sta pa večna in božja! Iščite — tudi pri Mariji —i najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to vam bo privrženo! Nazadnje pa: Prosi, moli in tri kaj tudi pri Mariji — vztrajno! Ne opusti molitve, če se ti zdi, da te Marija ne sliši in ne usliši! Marija je dobra, ljubeča, a tudi modra odgojiteljica. Ona ve najbolje, zakaj te včasih takoj ne uslišL Ali o eni stvari si lahko popolnoma prei pričan: dokler moliš, ti prav gotovo raste-i jo orlove peruti, če jih tudi ne čutiš in ne vidiš. In tem lepše orlovo perje in tem krepkejše peruti boš dobil, čim več in čim dalje boš molil. Torej, dragi bogoljub: po Mariji k Jezusu in k popolnosti! Dr. Ant. Zdešar. Zoper prazno vero. Senožeče. Kdo bi si mislil, da so ljudje še dandanes tako nagnjeni k vražam in praznoverju. Po Trstu in sosednjih krajih se razširjajo neka pisma, katerim se pripisuje posebna moč. Tako pravi pismo, da onemu, ki ima ta pisma pri sebi, ne more nihče škodovati, nož se ga ne prime, strel ga ne zadene, in da bi te še bolj prepričal, ti svetuje: vzemi psa, naveži mu pisma na vrat, in ako vanj streljaš, ga ne boš zadel. Kdor pa nosi ta pisma pri sebi, temu so odpuščeni vsi grehi, zadnja ura mu bo naznanjena tri tedne pred smrtjo. Kdor ne veruje, da so ta pisma od Kristusa, ta bode »na večno proklet«; ravnotako onl< ki bi jih ne razširjal med znanci. V pismiH je zaznamovanih 45 nesrečnih dni v letuj med temi 1. april, ker se je obesil Juda Iškar' jot, 1. september, ker sta bili na ta dan po-< končani Sodoma in Gomora. Vsa stvar diši po protestantovskem verskem čustvovanju« — Ker pisatelj grozi z večnim pogubljenjem; ker so vmes vpletene nekatere drugače dobre molitvice in ker bi bilo res prijetno s pomočjo praznih pisem dobiti odpuščenje grehov, se ne smemo čuditi, da se je stvar zelo zanesla! in razširila med gotove ljudi. Vsak pameten človek pa bo te prazne marnje vrgel v peč, kamor spadajo. Po načelih katoliških nra-voslovcev so celo prepovedane take molitvice, in sicer v sledečih slučajih: 1. Ako molitvice obsegajo kaj neresničnega, nepotrebnega, nedostojnega, smešnega, četudi s svetimi besedami in mislimi pomešanega, potem so take molitvice prepovedane. 2. Ako so pa molitvice sameposebi dobre, potem so dovoljene pod pogojem, da se od njih učinek ne pričakuje za gotovo. 3. Ako se pa opravlja na gotov način in ako se trdno pričakuje, da mora temu slediti tudi gotov učinek, potem so take molitvice prepovedane. Isto velja tudi o molitvah in pobožnih vajah, katerim se za trdno pripisuje nadnaraven uspeh. Izvzeti so seveda zakramenti, ki so postavljeni od Kristusa. Da, celo pri zakramentalih ne smemo za trdno pričakovati gotovega učinka v gotovi smeri, če tudi je molitev cerkve gotovo uslišana. — Kdor vč, kaj so zakramentali in kako jih je treba rabiti, tak gotovo ne bo segel po vražah. Seveda, kdor pa noče hoditi v cerkev, da bi se o tem poučil, kdor se ogiba ali celo zametu je spoved, tak se pa poprime vsake vraže in praznoverja, da si uteši svojo vest. A. šifrar — Senožeče. Bolgarski misijon. Kako je P. Metod postal katoliški misijonar. Katoliški misijonarji so spoznali, da j bode mogla katoliška Cerkev med Bolgari šele potem uspešnejše napredovati, če bodo Bolgari imeli domače bolgarske katoliške misijonarje. Zato so ustanovili bolgarsko semenišče v Kara-Agač pri Odrinu, ob železnici, ki gre iz Bolgarije v Carigrad. Sliko iz tega semenišča je prinesel že lanski »Bogoljub« (št. 8., str. 242); danes pa poslušajte lepo zgodbo o P. Metodu. Med prvimi duhovniki, ki so izšli iz bolgarskega semenišča v Kara-Agač, je vlč. P. Metod, katerega je Bog na prav nenavaden način poklical v apostolsko službo. Bil je sin razkolnega popa in je bival s svojimi starši v oddaljeni vasi Hodopskega pogorja. Njegov oče ga je bil odločil za naslednika v svoji službi, kakor je to navada pri razkolnikih na vzhodu, kjer duhovniška služba kakor kaka obrt prehaja od očeta na sina, brez ozira na to, ima li ta veselje do duhovskega stanu ali ne. Nekega dne pride katoliški misijonar na svojem pastirskem potovanju v bližino popovega domovanja. Tu najde več šest-do desetletnih dečkov. Pater stopi k njim in se spusti z njimi v pogovor. Takoj opazi, kako se posebno eden med vsemi odlikuje po svoji živahnosti in bistroumnosti. Zato ga vpraša, kdo so njegovi starši in kje stanujejo. Deček je bil takoj pripravljen, da ga povede domov. Hodila sta le nekaj minut in deček steče v skromno, preprosto kočo, ki je bila stanovanje njegovih starišev. Oče in mati se nista malo začudila, ko sta zagledala tujega duhovnika v svoji hiši. »Sedi in povej, kaj želiš,« pravi gospodar, žena pa se je podvizala, da prinese prišlecu skromno okrepčilo. »Vašega sinčka bi rad vzel seboj v bolgarsko semenišče v Kara-Agaču, da postane duhovnik.« Oče in mati sta debelo gledala in pop odgovori: »Zakaj pa vendar tako daleč? Moj sin mi bo naslednik in zato mu pač ni treba hoditi v tujino, kajti jaz sam ga bom pripravil za njegov bodoči poklic.« »Ali ne želiš, da bi se tvoj sin kaj več naučil, kakor si se učil ti?« »Toda vprašanje je, če bo botel moj ein sploh s teboj? Poleg tega je pa treba za šolo denar j a, jaz pa sem reven in le s težavo preživljam ženo in otroke.« »Bodi kar brez skrbi v tem oziru.« odvrne misijonar; »ljubi Bog nam pošlje vsakdanjega kruha in tebi ne bo treba ničesar plačati za sina. Njega samega pa vprašaj, ali ga veseli iti z menoj, ali ne!« Deček je bil že davno istih misli in po dolgotrajnem pregovarjanju sta oče in mati privolila. Novi gojenec je šel z misijonarjem v Kara-Agač. Kmalu po njegovem vstopu v semenišče pa mu umrje oče; toda kljub žalosti, ki jo je vsled nepričakovane izgube občutila njegova duša, je deček vendar prostejše dihal. Sedaj je bil namreč varen, da ga ne bo nikdo več oviral v njegovem srčnem hrepenenju. Upal je, da se bo mogel nemoteno posvetiti učenju in pripravi na vzvišeni duhovski poklic. Toda človek obrača, Bog pa obrne! Pet let je bilo preteklo od tega dogodka in v prihodnjem letu je imel naš dijak začeti svoje bogoslovske nauke, kar ga nekega dne pater rektor pokliče v govorilnico. Kako se začudi, ko uzre pred seboj svojo mater! Njegova radost pa je bila še tem večja, ker ni takega obiska niti najmanj pričakoval. Toda kmalu se je imelo to veselje izpremeniti v ravno toliko ali še večjo žalost; mati je bila namreč prišla, da vzame sina s seboj domov. ■ Toda mladenič se je krepko ustavljal prijaznim obljubam, kakor tudi resnim grožnjam. Mati je sicer uvidela, da nič ne doseže pri sinu, a obupala ni; obrnila se je na bolgarskega konzula s prošnjo, naj bi s silo pripravil njenega trdovratnega in svojeglavnega sina do tega, da se vrne domov. Ker mladenič še ni bil polnoleten, se je moral vdati. Njegova zadnja beseda rektorju je bila: »Sicer moram iti, toda, prosim, molite zame, da bi moja odsotnost ne trajala dolgo, kajti pridem zopet.« Tri mesce po njegovem odhodu je rektor prejel sledeče pismo: »Ljubi moj pater! Že trije dolgi mesci so pretekli, kar sem Vas zapustil. Ti trije mesci se mi zde kot dolga večnost in moje srce se nikakor ne d4 odtrgati od dragega mi semenišča. Ako bi le vedeli, kako se mi toži po semenišču. Kolik razloček med tukaj in tam! Moji vrstniki so vzrasli brez vsake vzgoje in brez vere, v nedeljo gredo v cerkev le zato, ker je to navada, ne znajo niti brati, niti pisati, njih edino veselje so le surove zabave. Ničesar ne vedo o sreči, ki jo uživajo duše pri prejemanju najsvetejšega Zakramenta, niti .slutnje nimajo o pokoju, ki ga zajema vest v zakramentu sv. pokore. Spoved je v očeh razkolne mladine le nepotrebna stvar, saj mladi ljudje — tako pravijo — ne morejo grešiti! Kolika zaslepljenost! Spričo te duševne zapuščenosti šele prav dobro spoznavam, koliko dobrega ste mi storili. Za ljubim Bogom se imam Vam zahvaliti za neprecenljivo srečo vere, kakor tudi vzgoje svojega srca in razuma. Preteklo je že nekaj let od mojega vstopa v semenišče, toda prav dobro se še spominjam onega dne, ko sem v svoji domači obleki, brez čevljev in nogavic, noge po domačem običaju zavite v vrečo, glavo pokrito s priprostim kalpakom (kapo), pozdravil prvič svoje bodoče tovariše. Danes vidim svoje sovrstnike, katerih duševno zanemarjenost sem ravnokar omenil, na isti način oblečene. Pri pogledu nanje si mislim večkrat: moja duša, moje srce in mišljenje je moralo takrat podobno biti moji zunanjosti! Obleko preme-niti sicer ni težko, toda da se je izpreme ■ nila ne samo moja zunanjost, ampak pred vsem tudi moja notranjost, za to se imam zahvaliti le Vaši požrtvovalnosti, gorečnosti in ljubezni. Razkolne cerkve do sedaj še nisem obiskal, čeprav je popu to silno zoprno. Rajši prehodim vsako nedeljo dobri dve uri dolgo pot, da pridem do katoliške cerkve, kjer strežem patru G., bivšemu gojencu semenišča v Kara-Agaču, pri sv. maši. Pravoslavni pop, ki je bil z grožnja- J 1910 jni prisilil mojo mater, da me je vzela iz semenišča, je pred nekaj tedni umrl. Materi večkrat prigovarjam, naj me vendar pusti, da se vrnem v svoje ljubo semenišče. Dasi mi ni še naravnost privolila, vendar čutim, da so najhujše ovire že premagane. Upam, da se bo moja srčna želja kmalu uresničila! Povem naj Vam še nekoliko o volitvi in nameščenju novega popa. Ko so v naši vasi volili novega popa, sem svoji materi poskušal razložiti razliko med neizobraženimi in nevednimi razkolnimi popi, ki gledajo le na časni dobiček, in med katoliškimi duhovniki, ki so me vzgojili v semenišču. Mislim, da to pri njej ni bilo brez uspeha, in upam, da mi bo kmalu dovolila, da se vrnem zopet k Vam. Toda hotel sem Vam govoriti o volitvi novega popa. Zadnjo nedeljo so se zbrali vaški starešine in so se posvetovali: Pop nam je umrl, izvoliti moramo torej iz svoje srede novega. Ti, Dimitrij, ti znaš brati, znaš peti, bil si cerkvenik, ti bodi torej naš pop! — Izvoljenec se je sicer nekoliko upiral, a nazadnje vendar sprejel to čast. Sicer je navaden kmet, a človek je poleg tega vendar lahko tudi še pop, to prinaša nekaj dobička in žena in otroci imajo nekoliko prijetnejše življenje. Novi pop odide za 14 dni-k »despotu«, t. j. k razkolnemu škofu, da se v tem času priuči važnejših obredov in načina, kako t deliti zakramente. Po tem času se vrrte in . vas bo zopet imela popa! Žalostne razmere! Sedaj umevam bolj kakor doslej gorečnost in požrtvoval- nost, s katero vzgajate bodoče duhovnike. Kakšno dobro delo bi bilo, ako bi mogli tem revnim prebivavcem, ki so bolj nevedni kakor hudobni, poslati iz Vašega semenišča kakega gorečega duhovnika! Mnogi predsodki bi kar sami izginili, ako bi dobro ljudstvo imelo v svoji sredi učenega, pobožnega in gorečega duhovnika, ki bi govoril njih jezik in vršil sveta opravila po njih obredu!« . . . Tako v pismu. Želja mladega bogo-slovca se je uresničila; kmalu se je smel zopet vrniti v semenišče. Danes pa je že davno dospel do cilja svojih mladostnih želja, postal je duhovnik — misijonar reda asumpcionistov (Marijinega Vnebovzetja) in deluje z neumorno gorečnostjo v semenišču v Kara-Agač za vzgojo domače duhovščine. Največje veselje P. Metoda je pomagati razkolnim mladeničem do milosti izpreobrnjenja in potem vzbuditi v njih poklic do duhovskega stanu. Saj je sam na sebi izkusil, kako s tem osreči te mlade ljudi, in kot rojen Bolgar predobro ve, da sme pri izpreobračanju razkolnikov največ uspehov pričakovati od duhovnikov-domačinov. Vedno se hvaležno spominja dobrotnikov iz katoliških dežel, ki podpirajo bolgarske misijone, posebno pa je vesel, da so se Slovenci tako vneli za razširjanje katoliške Cerkve med brati Bolgari. P. Metod je tudi bolgarski pisatelj; prestavil je na bolgarski jezik Tomaža Kempčana »Hoja za Kristusom« in spisal več lepih knjig v obrambo katoliške vere med Bolgari. Slovansko semenišče v Kara-agaču. V zadnjem času si, dragi »Bogoljubov« bravec, že večkrat vzel potno torbo in odšel na jug in vzhod med uboge slovanske brate, ki žive ločeni od Rima. Danes naj te popeljem za nekaj trenotkov v slovansko deško semenišče, katero vodijo čč. očetje asumpcionisti na turškem ozemlju v Kara Agaču. Prihod gojencev v semenišče je vselej, nekaj posebnega, posebno zanimivega. Koliko življenja je med novodošJimi dečki! Nikjer čmernega obraza, nikjer puste dolgočasnosti. Ali imajo še domovino, domačo družino, ali pa so tla, ki jih sprejemajo, njihova domovina? Toda "ali niso redovniki njihova družina? Oni to vedo 8 in čutijo. Bogastva niso nikdar poznali; le malokaterim se je godilo doma v rodni hiši srednje dobro. Lahko si misliš, kaj so prinesli s seboj. Ko je ob začetku lanskega šolskega leta prihajal o. Leander s skupino 24 dečkov v semenišče, je sledil težak, ki je nosil prtljago. In kakšno prtljago? Dva kovčega in tri vreče. V kovče-gih je bilo nekoliko perila; v vrečah pa mandeljni, smokve (fige) in takozvani lu-kum (turška sladčica). Zdaj v novi hiši se pa gre na to, da nadomeste očetje misijonarji dečkom starše in jih vzgajajo v dobrem in trdnem verskem duhu. Ti mali prebivalci proste narave navajeni popolne prostosti, ki jo nudi življenje na deželi, ne vedo še ničesar o kakem redu v semenišču. Sicer ostanejo roke in noge proste vseh vezi, a navadijo jih pa le počasi na mir, red in; tihoto ob gotovem času, kar je neobhodno potreba za učenje. Med gojenci mora vladati neka enakost tudi v obleki. Doma je dobra najbolj priprosta in kolikor mogoče cena obleka brez ozira na kako lepoto in mero. Tu imajo sestre-redovnice veliko dela. Lak' bi ti na dolgo in široko opisaval, a ne izdelovanja oblek, ampak primerjanje novih neke vrste predpasnikov. Vsak četrtek težko pričakujejo ti »korenjaki« sestre, ki prinese velik zavitek novih oblačil. To je življenja in vrvenja v dvorani. Ponosno odhajajo in ustavijo vsakega, naj si bo tovariš ali kdorkoli, da mu povedo velevažno novico. Vsak ima zdaj svoje. To je delavna obleka. Praznična pride šele pozneje, je malo lepša, torej tudi dražja, posebno če jih je treba do petdeset! O revščina, če bi te ne bilo! Če je pa ta, pa ni obleke, ni kruha, manjka vsega. Zato podpirajmo misijone, posebno misijone med našimi ubogimi brati Slovani na jugu in vzhodu s tem, da pristopamo v obilnem številu k apostolstvu sv. Cirila in Metoda, in darujemo ono malo vsotico, ki velja za članarino; in kdor more, naj odrine še kaj več. Bog bo plačnik vsega. Kajti premislimo, koliko dobre se stori s tem, da se podpirajo taki zavodi, iz katerih izhajajo goreči duhovniki in razširjevavci božjega kraljestva na zemlji. Misijonar P. Hristov P. Hristov, ustanovitelj katoliškega mi-siiona v Slivnu, je sedaj predstojnik katoliškega misijona v Monasteru (Mostratli) na Turškem blizu bolgarske meje. Dne 18. septembra (kvaterno soboto) letošnjega leta so Turki iz sosednje vasi Evdžiler napadli mo-nasterske kristjane. Dva kristjana so ubili, osem pa smrtnonevarno ranili. P. Hristov je dobil mnogo ran in le posebni božji previd- v smrtni nevarnosti. nosti se ima zahvaliti, da je še živ. Turkom je znano, da je misijonar Hristov skrben pastir svojih ovčic, zato so se zarotili, da ga bodo umorili. Za enkrat se jim to še ni posrečilo, a Bog ve, če ga ne čaka mučeniška smrt, ker turška ustava še ni izpremeniia krvoločne turške narave. P. Hristov se sedaj še posebno priporoča v molitev Med brati Hrvati, ali: naša pot v Dalmacijo, Hercegovino, Bosno in Slavonijo. (Piše urednik. — Dalje.) V torek, 9: avgusta, ob eni popoldne sem se odpeljal iz Sarajeva proti Hrvaški. Železnica teče skoro ves čas po dolini za reko Bosno. Pokrajine so popolnoma podobne našim: griči, doline, gozdi, travniki, njive se prijetno menjavajo. Samo poslopja in noša ljudi je različna od naših. V Lašvi se odcepi stranska proga proti Travniku. Jaz sem se držal glavne, ki vodi proti Brodu. Vozili smo se mimo krajev, ki so znani iz zadnjih avstrijsko-turških bojev: Žepče, Maglaj, Der-,vent itd. Tudi v vagonu sem kramljal s preprostimi bosanskimi seljaki, s katerimi smo se skupaj vozili. Med drugimi je bila jako zgovorna neka postarna ženica, ki je zraven mene sedeča izvlekla iz žepa svojo fajfico, zapalila in začela pridno puhati tobak. Če se ne motim, me je prosila dovoljenja. In jaz seveda nisem tako hudoben, da bi ji bil hotel kratiti to veselje. Bila pa je dobra krščanka. Pravila mi je, kako da ljudje pri njih radi hodijo v cerkev in k spovedi da gredo -—.ona tudi — vsak mesec. Bil sem vesel dobrosrčnosti teh preprostih ljudi. ' ; V Brod smo dospeli ob enajstih zvečer. Mislite si torej lahko, da je Bosna dokaj velika dežela: iz Sarajeva do" deželne meje deset ur vožnje. Brod leži ob Savi, ki dela mejo med Bosno in Hrvaško, in je dvojen: na desni strani Save bosanki Brod, na levi hrvaški (slavonski). Spodnji del Hrvaške se imenuje Slavonija. To ni samostojna dežela, ampak le del velike, podolgovate zemlje hrvaške. V bosanskem Brodu sem počakal in počil par ur, zjutraj ob štirih se pa odpeljal dalje proti — Djakovu. Kaj je posebnega v Dja-kovu, da me je vleklo t je? Djakovo ni veliko mesto, niti mesto ni ne, ampak le trg, toda — sedež škofije. In na tem škofijskem sedežu je sedel celili 50 let slavni škof Josip Juraj Strossmaver. Stross-mayer je sicer že umrl pred petimi leti, — a zapustil je za seboj krasen spomenik, namreč veličastno stolno cerkev, ki ji je težko dobiti para. In ker sem velik prijatelj cerkvene umetnosti in cerkveno lepote, me je vleklo videti to cerkev in obenem videti kraj, sani na sebi neznaten, pa tako sloveč po slavnem Strossmayerju. Pred leti ni vozila železnica do Djakova in treba se je bilo precej daleč od železnice voziti z vozom; danes pelje železnica tik mimo Djakova proti Osjeku. Bilo je okoli sedme ure zjutraj, ko do-spem tje. Djakovo leži sredi širne, rodovitne ravnine, in je — kakor povedano — ne mesto ampak trg (trgovište), a Velik trg. Nekoliko me je spominjalo Djakovo na naš Mengeš. Široke ravne ceste, ob straneh pritlične in enonadstropne hiše. Samo da je Djakovo mnogo večje, ceste ali ulice vodijo na več strani. Poleg stolne sta še dve drugi cerkvi, pri eni je ženski samostan. ■ Pot moja je bila seveda naravnost v stolnico. Kakor rečeno, sem prijatelj cerkvene timetnosti in zelo rad pogledam, če vidim kje kako lepo cerkev ali kaj lepega v cerkvi. A večkrat me je ob takih prilikah moje upanje že varalo: pričakoval sem kaj prav lepega; a ko sem videl, nisem našel tega, kar sem pričakoval. Ne tako pa v Djakovem! Pričakovanje moje se je docela izpolnilo in veselje moje je bilo naravnost veliko, videti tak prekrasen hram božji. Vnanjo podobo cerkve vidite na slikah. Velika ie, visoka in izredno členovita; veličanstveno se dviga nad vso pokrajino. Daleč naokoli se vidita mogočna visoka zvonika; potnik ju iz vlaka že daleč naprej opazi. — Še bolj kot vnanjost me je pa razveselila notranjščina. Velikost in pro-stranost teh svetih prostorov, dragocene umetnine, tukaj zbrane, pri vsem tem pa ta snažnost, ličnost, prijaznost, veseli značaj cele ogromne stavbe, — vse to je bilo, kar je mojemu očesu in mojemu srcu silno dobro delo. Pravim: prijaznost, veseli značaj. To je namreč, česar po mnogih cerkvah pogrešam, tudi takih, ki hočejo veljati za lepe. Umetnine, morda nakopičene v cerkvi, ne delajo tistega učinka, ki bi ga lahko; oko se ne raduje in ne počije ob njih tako, kakor bi se želelo. Posameznosti so morda dragocene in lepe, celota pa nič kaj ne učinkuje; morda so pa tudi posameznosti dragocene in drage, toda ne lepe; drage, a oko nima mnogo od njih. — Drugače v Djakovem. Tu so posameznosti, same na sebi lepe, združene v tako lepo harmonijo, da napravljajo mogočen obenem pa zelo prijazen vtisk na gledavca. Kar pa dela cerkev še posebno prijazno, je pa svetloba, ki je po njej razlita; in sicer dvojna svetloba: prvič prihaja skozi okna dosti dnevne svetlobe, drugič so barve zidovja samega svetle. In to je zopet, kar mi posebno ugaja. Nekateri hočejo, da naj so cerkve temne, posebno prezbiterij, svetišče, da mora biti temno, češ, da to je nekaj skrivnostnega. Jaz povem naravnost, da za to skrivnostno temo nimam prav nobenega smisla in ume-vanja. Kako da mora Bog stanovati v temi? Kaj ne pravi sv. pismo, da stanuje v nedostopni luči? Boga si vedno mislimo obda-nega s svetlobo. »Obdan z lučjo kakor z oblačilom«, pravi psalm 103. Tema je po ječah, tema ie v peklu; nebeške dvorane si mislimo vedno sijajno razsvetljene. Zakaj bi torej moral biti Bog po cerkvah v temi kakor v ječi? Kristjani se tudi imenujemo »otroci luči«. Zato ljubimo luč in svetlobo povsod, posebno v cerkvi in prav posebno še v prezbi-teriju. Jaz vsaj sem sovražnik teme povsod: v sobi kakor v glavi in zato tudi v cerkvi. Kaka cerkev bi bila čedna, morda prav lepa; a ker je slikana v pretemnih težkih barvah in ima premalo svetlobe, je mračna in pusta kakor okajena kuhinja ali celo temna klet. Posebno mi ne dopadejo zaradi tega cerkve na Dunaju. Sv. Štefana cerkev je temna prav kakor klet. Nekaterim se ta tema strašno imenitna zdi, — meni ne, in ne morem razumeti, zakaj bi bila imenitna. Tudi votivria bi bila lepša, ko bi bila svetlejša. Zakai tako grozno močne barve nakidati na okna, da ne more svetloba skoznja, ko imajo vendar okna namen, da puščajo svetlobo v notranje prostore! In ta tema, nele da je neprijazna, je tudi zelo nepraktična. V cerkvi se vendar mnogokrat bere. In v taki cerkvi je zelo težko brati, oči se morajo napenjati in trpe; če je kolikaj oblačno, pa snloh ni mogoče brati. Čemu je to dobro? Vse drugače v Djakovem. Barve po stenah so lahke, velika okna so barvana nežno, — cerkev je svetla, prijazna, vesela. Slog cerkve je gotsko-romanski in združuje v sebi prednosti obeh posameznih slogov — Prav natančno cerkve ne bom opisoval, sicer bi mi popis preveč narasel. Naj omenim samo glavnih reči. Ladje ima tri in je zidana v obliki križa. Oltarjev ima, če .se ne motim, pet. In toliko jih tudi zadostuje. Nekaterim se bo to gotovo premalo zdelo za tako veliko cerkev. Pa je zadosti, oltarji v cerkvi namreč niso zaradi lepšega, ampak zavoljo potrebe; marsikatera cerkev ima oltarjev preveč. — Posebno lepa, umetna in dragocena sta veliki oltar in prižnica. Veliki oltar stoji sredi cerkve pod kupolo in je pokrit z dragocenim baldahinom, Posebna znamenitost v cerkvi so slike, ki obkrožujejo vso cerkev. Vseh teh slik je vsaj dvajset, če ne še več. Snov slikani je vzeta večinoma iz zgodb sv. pisma. Natančnejše jih ne utegnem opisovati; rečem samo toliko: Tako lepih slik nisem še videl v nobeni cerkvi in jih menda tudi v nobeni ni. Kako nežne in kako okusno ubrane barve, kako dovršeno izdelane risbe! Takega užitka nad slikami še nisem imel, dasi sem jih že mnogo viclel. Samo dve se ločita od drugih. To je bilo tako: Slike je izdelaval sloveči umetnik Seitz. škof je bil ž njim zadovoljen, a Šlo mu je prepočasi. Gre v Pariz in si dobi najimenitnejšega slikarja, kar so mu jih vedeli tam imenovati. Slikar pride in začne delati. Izdela eno, dve, — škof ga plača i 11 odslovi, sliki njegovi pa ukaže odklesati. A Seitz preprosi škofa, naj jih pusti, da se vidi razloček med tem in pa njegovim delom. In res se vidi na prvi pogled velikanski razloček. Pod cerkvijo je spodnja cerkev ali kripta. V njej, in sicer ravno pod velikim oltarjem je pokopan Strossmayer. Vsak dan se bere sv. maša na njegovem grobu. Vse je lepo in dovršeno v cerkvi. Samo eno napako ima, namreč to, da je preveč — prazna . . . Tik cerkve stoji škofova palača, enonad-stropna, dokaj velika stara zgradba. Zadej se razprostira obširen vrt. Na nasprotni strani čez cesto stoji semenišče, ki je pa — prav revno . . . Po opravljeni sv. maši in končanem ogledovanju sem si vzel prostost, zaprositi avdi-jence pri pomožnem škofu in kapiteljskem vikarju, presvetlem dr. Angelu Voršaku, in ga kot žurnalist (časnikar) tudi nekoliko »intervjuval«. Visoki gospod me je prijazno sprejel, kot Slovenca še posebe z veseljem pozdravil in mi rade volje razlagal žalostne politično-cerkvene razmere škofije, o katerih tukaj ne bom pisal, ker sem že v »Slovencu«. — Dodam naj samo to, da tudi versko življenje v djakovski škofiji menda ni na najvišji stopinji. Domače ljudstvo izumira . . . tujci prihajajo v deželo. Prišlo je precejšno število ogerskih in galiških Rusinov, zato je zdaj v Slavoniji precej unijatov, pa tudi Nemci prihajajo in se naseljujejo na zemlji, ki so jo opustili domačini . . . Neki gospod v Djakovu se je čudil, kako dobro da govorim hrvaški. Jaz seveda na to ponosen, vzamem razglednico s stolnico dja-kovsko in pišem prijatelju (g. knezoškofij-skemu kancelariu Stesku) v Ljubljani: »Ta pa je ta! To bi moral ti, ki se na slike razumeš, pogledati! — Slovensko lomim samo še za silo. Preden pridem do Ljubljane, ču biti več podpun Hrvat.« — No, pa ne smete tega preveč za res vzeti! Štiri ure sem bil v Djakovu. Ob enajstih smo se zopet vozili čez širno slavonsko ravan nazaj proti Brodu. Letos poleti ima biti hrvaško-slovenski katehetski shod v Diakovu. Gospodom, ki utegnejo, zelo priporočam to pot. (Prihodnjič konec.) Po svetu. f Dr. Karel Lueger. Voditelj nemške krščansko-socialne stranke, preroditelj Dunaja, župan dunajskega mesta, ni več med živimi. Umrl je 10. aprila po tritedenski hudi bolezni. Da je bil pokojni Lueger eden najznamenitejših politikov, da je iztrgal dunajsko mesto iz židovskih rok, da je bil ljubljenec dunajskega prebivalstva, da slovi po svojih velikih delih po celi Evropi, — to je dovolj znano in so o tem pisali vsi listi brez izjeme. Za nas in za čitatelje našega lista pa je še bolj zanimivo, da je bil rajni Lueger zares krščanski mož, ki je mogel ob smrtni uri z nekim ponosom zaklicati: »Bil sem zmerom dober katoličan«. Prav ta zavest mu je bila v tolažbo, ko je zrl z mirnim očesom smrti v obraz. Z lahko ir eselo vestjo se je poslavljal od svojih šte. aih zvestih prijateljev. Ohranil je prirojeno mu šegavost do zadnjega zdihljeja. Ko ga je prišel njegov prijatelj prelat Schmolk obiskat in mu je rekel: »Prišel sem pogledat, kako ti gre, eksce-lenca, in rad bi ti prinesel Gospoda Boga. Ali ti je prav?« Dr. Lueger je odgovoril: »Čim preje, tem ljubše«. Na njegovem obrazu se je B H ■ izražal mir in vdanost. Nato se je spovedal in prejel sv. popotnico s tako iskreno pobož-nostjo, da je vse navzoče globoko ganil. Bil je neizrečeno lep in tolažljiv prizor, ko je ta veliki mož na smrtni postelji venčal neumorno delo svojega življenja s tako zgledno po-božnostjo. Tako je bil dr. Lueger, kakor vselej, tudi ob smrtni uri vzor moža-katoličana. Pri pogrebu je bil navzoč sani cesar, vsi nadvojvodi in nadvojvodinje, zastopniki tujih vladarjev ter nad en milijon ljudi. Sv. oče so bili zastopani po svojem dunajskem poslaniku. Vseh krasnih vencev, ki so jih darovali pokojnikovi prijatelji in znanci, je bilo 1500. Hvala Bogu, da je na Dunaju še mnogo mož, ki so veliki po delu, pa veliki tudi po krščanskem življenju; ti bodo nadaljevali delo Lueger j evo. Bog daj svoj blagoslov! Macijanske konnregaciie na Duuaju. V, naši cesarski prestolnici je danes 95 dobro urejenih in živahno delujočih Marijinih družb, in sicer za može in mladeniče 51, namreč: Za može različnih stanov 20, za plemenitaše 1, za doktorje 1, za delavce 3, za trgovce 2, za obrtnike 1, za učitelje 2, za učiteljske pripravnike 1, za visokosolce 2, za ■ Eiamiiiaiiiiaiiiiiaiiiii>iiiHi»aiiB>iBiBBSaaB&sBcflBssaia.Biiii CERKVENI RAZGLED. B B B B H B ■ ■■■■■K8flBaBBBIltflBIHtlBBSBBGBIBEB9QBI8D9IB18BflHIO!3SE!QB83ai8IISBtiBIISI srednješolce 5, za meščanske učence 4, za mladeniče delavskih stanov 9. — Za žene in mladenke je 44 Marijinih družb, in sicer: Za žene različnih stanov 9, za plem-kinje 1, za gospe odličnejših stanov 1, za učiteljice 2, za učiteljske kandidatke 1, za gospodične iz boljših stanov 3, za razne gospodične 19, za gojenke po zavodih 7, za šolske deklice .1. — Na novo se ustanavlja zopet 9 Marijinih družb. Slovenec novomašnik v Ameriki. Dne 20. februarja je imel novo sv. mašo v slovenski cerkvi sv. Štefana v Cliicago č. g. Anton Schiffrer. Gospod novomašnik je rojen v Stari Loki ter brat g. Ivana Schiffrer-ja, ki je že tri leta župnik v Gilbertu, Minnesota, med ondotnimi Slovenci. Praznik Marijinega oznanjenja, ki ga obhajamo navadno 25. marca, se je strnil letos z velikim petkom. Ker je pa ta dan posvečen izključno spominu našega odrešenja, se je moral Marijin praznik preložiti na ponedeljek po beli nedelji. Ta dan, 4. aprila, je torej zapovedan praznik. Velikonočni praznik se vsako leto menjava, kakor znano, ker je določen na tisto nedeljo, ki je prva po prvi pomladanski polni luni. Vsled tega se večkrat pripeti, da pade Marijin praznik prav na veliki petek, kakor letos. Odkar je ta praznik vpeljan, se je to dogodilo že 56 krat; zadnjikrat leta 1864 V 20. stoletju se bo isto ponavljalo leta 1921. in leta 1932. Demonstracije v proslavo Mariji. V San-severo na Italijanskem je prebivalstvo demonstriralo zoper nekega socialnega demokrata, ki je na shodu izpregovoril bogokletne besede o Mariji: Kmalu nato se je na cestah nabralo vse polno ljudi, ki so klicali: »Živela Marija! Živela naša Gospa! Pustite nam našo Kraljico!« Godba je morala nastopiti in v sprevodu je šla množica pred škofovo stanovanje. Ni dala prej niiru, ■ dokler se škof ni podal v cerkev, kier so vsi skupaj opravili spravno pobožnost na čast Materi božji. Profesor na visoki šoli prestopil v katoliško Cerkev. V cvetočem mestu Halle na Saksonskem je postal katoličan vseučiliški profesor Albert pl. Ruville, kar je za današnji brezverni svet po velikih mestih nekaj nenavadnega in izrednega. Razloge za svoj prestop h katoličanstvu je sloveči profesor pojasnil v posebni knjigi, ki jo je spisal in ki je v 16 dneh izšla v 12. izdaji. Knjiga ima naslov »Zuriick zur hI. Kirche!« (»Nazaj k sv. Cerkvi!«) Ta izpreobrnitev je nov dokaz, da si vera in znanost ne le nista nasprotni, ampak da korakata roko v roki. Ako dobimo kakega olikanca, ki je malomaren v verskih rečeh, ali pa je sv. Cerkvi celo nasproten, je to samo posledica verske nevednosti. Marijina cerkev na gori Sion. Dne 10. aprila 1910. bo posvečena nova Marijina cerkev v Jeruzalemu. Iz Nemčije gre k posveče-nju poseben romarski vlak. Obenem bodo tudi otvorili na Oljski gori veliko (protestan-tovslco) bolnišnico, ki jo je dala sezidati nemška cesarica. Kjer ni verskega pouka v šoli. Na Italijanskem so odpravili pouk krščanskega nauka iz ljudskih in drugih šol. Otroci se poučujejo posebej v verskih resnicah, ako zahteva to zadostno število staršev. Sadovi verske zanemarjenosti in podivjanosti se kažejo očitno ne le drugod, ampak celo v Rimu. Tam obstoji prostozidarsko društvo »Gior-dano Rruno«, ki je zadnjič enkrat vzidalo na svojo hišo spominski plošči s slikami Gior-dana Rruno in španskega anarhista Ferrerja. Pri tej priliki se je zbrala tisoče broječa množica protiverskih, anarhistovskih in prostozidarskih in demokraških društev ter drugih ničvrednih in brezdelnih oseb. V sprevodu se je druhal pomikala po mestu ter smešila in zaničevala vse, kar ima znak krščanstva.. Ob takih prizorih se človeku nehote vriva vprašanje: Ali oblastva, ali ministrski svet, ali italijanska kraljeva rodbina ne uvidi, kam jadra podivjano ljudstvo, ki odrašča brez prave verske vzgoje! Morda bodo spoznali, ko bo prepozno. Brez verstvene vzgoje ni prave olike, ni strahu božjega, brez strahu božjega so na stežaj odprta vrata podivjanosti, brezčutnosti, sirovosti, nepravičnosti, bratomorstvu, anarhiji in vsem drugim zločinom! Stoletnica smrti velikega junaka. Dne 20. februarja je minulo sto let, odkar so v Mantovi v severni Italiji ustrelili tirolskega junaka Andreja Iloferia. Ta mož ni bil posebno izobražen, bil je pa poln ljubezni do Boga in do svoje domovine. Ko so francoski vojaki pridrli v našo državo, se je pogumni gostilničar Hofer postavil na čelo cesarju zvestih domačinov ter ie sovražne čete celo večkrat premagal, konečno pa je podlegel. Tirolska dežela je prišla pod francosko oblast. Toda Hofer se je zapletel v nove boje, pa ni bil srečen; slednjič so ga vsled izdajstva Francozi prijeli in obsodili na smrt. Ko se mu je obsodba naznanila, je rekel: »To je zame bolje, nego za druge; zdaj vsaj vem natanko za zadnjo uro, da se bom nanjo lahko pripravil«. Zadnje dni svojega življenja je Hofer veliko molil, saj je bil tudi sicer v življenju pravi zgled resnične pobožnosti. Pravo katoliško srce je kazal zlasti nazadnje ob slovesu od svoje žene in od svojega sinka ter od drugih prijateljev. Ljubezen Hoferjeva do Boga, do cesarja in do domovine naj nam bo za zgled! Tudi z Lurdom baranta francoska vlada. Na podlagi proticerkvene postave se prodajajo cerkvene stavbe na javnih dražbah. Tako je napravila framasonska vlada tudi z Lurdom. Na srečo je kupil lurško svetišče pošten in krščansk mož, odvetnik Pecondom, ki se je ravnal po navodilih škofa Schopferja ler je vse prepustil zopet cerkvenemu pred-stojništvu za cerkvene pobožnosti. Sila uči moliti. Strašna povodeni v Parizu ie prisilila, da so tudi taki molili, ki so se že bili odvadili. Nadškof Amette je zapovedal prošnje pobožnosti po vseh pariških cerkvah za odvrnitev nesreče. Na tisoče in tisoče vernikov se je pokorilo njegovemu glasu. Vse cerkve so bile prenapolnjene. Da, da: Sila uči moliti. Po domovini. Osebne vesti. Novoustanovljena župnija Spodnji Logatec je podeljena č. g. Valentinu Remškar, ekspozitu v Matenji vasi. -— Stalni pokoj je dovoljen č. g. Antonu Dolinar, župniku v Lučinah in dr. Ivanu Mavring, župniku na Igu pri Ljubljani. Smrtna kosa. V ljubljanskem uršulin-skem samostanu je umrla 23. svečana učiteljica M. Pavla Rupnik. Največje veselje je bilo pokojnici, kadar je mogla pomagati pripravljati otroke na prvo spoved in prvo sveto obhajilo. Odlikovala se je tudi po izredni milosrčnosti. — Na Velikem Lošinju je bil pokopan dne 26. februarja žužemberski kape-lan č. g. Anton Erjavec. Za mašnika ie bil posvečen lani v jeseni. Že itak slabotnega zdravja je moral spreči nelahko službo v Žužemberku ter iskat zdravja na jugu, kjer ga je prehitela rana smrt. N. p. v m.! f Pesnik Anton Medved. Po kratki in mučni bolezni ie umrl slovenski pesnik č. g. A. Medved, župnik turjaški, dne 12. marca. Na Turjaku se je udeležilo pogrebnega opravila 17 duhovnikov, med njimi mil. g. prelat A. Kalan. Truplo so potem odpeljali v pesnikov rojstni kraj: Kamnik. V imenu faranov se je od rajnega poslovil njegov najiskre-nejši prijatelj č. g. župnik Finžgar. Ko se je mrtvaški voz pripeljal v Ljubljano, je zvonilo po vseh ljubljanskih cerkvah, v sprevod se je uvrstilo številno znancev in prijateljev pokojnega pesnika. Veličasten je bil pogreb v Kamniku ob številni udeležbi domačinov, ljubljanskih in drugih znancev. Z rajnim Pesnikom smo Slovenci izgubili zopet enega izmed najplodovitejših slovstvenikov. Pre- selil se je k svoji materi, ki jo je tako iskreno ljubil. Vsako leto ji je posvetil na vernih duš dan novo pesmico. N. p. v m.! Stolna cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani je dobila za praznike po prizadevanju milostn. gosp. generalnega vikarja prelata J. Flis-a lepe nove klopi. Od starih so se ohranili samo izrezljani okraski, ki jih je mizarski mojster Rojina prenovil in združil z novim izdelkom. — Tudi frančiškanska cerkev se odlikuje z ličnimi novimi sedeži. — Čujemo, da bo moč v stolnici ljubljanski v doglednem času postaviti nove krasne orgle, ki bodo v ceni in v umetniškem oziru prve na Kranjskem. Denar je baje že zagotovljen. i I Cerkev v Djakovem — odspredaj. Gorica. Č. g. dr. Šoi-li je prestavljen iz Dornberga v stolno cerkev v Gorico za vikarja. — Umrl je meseca marca č. g. Karol Kumar v pokoju, bivši vikar v Avčah. V svoji oporoki se je blagi gospod spomnil skoraj vseh dobrodelnih in šolskih zavodov, ki so ga tudi spremljali na zadnjem potu R. I. P. — Za višje razrede »Šolskega in Malega Doma« so bile duhovne vaje 7., 8. in 9. marca v kapu- cinski cerkvi. — Umrla je velespoštovana gospa Vincencija Abram, soproga bivšega voditelja v »Šolskem Domu«. Bolehala je že dalj Časa. Cenjeni družini resnično sožalje. Z Dobrave pri Kropi. Od 13. do 20. svečana t. 1. se je obhajal sv. misijon. Vodila sta ga čč. gg. lazarista superior Eržen in Klanč-nik. Imela sta zelo lepe, v srce segajoče govore. Ljudje so se pridno udeleževali govorov in sploh vseh pobožnosti. Marsikaterega moža smo slišali, ko je rekel: »Celi dan bi poslušal, da bi nič ne šeJ iz cerkve«. Bolj blagih in ljubeznivih misijonarjev bi si pač ne mogli želeti, kakor sta bila ravno imenovana gospoda. Zdaj pa pride »Gorenjec« in v svoji zlobnosti pravi, tla sta gg. misijonarja tako klafala na prižnici, da so se ljudje kar zgražali. To je laž! ostudna laž! Vsi farani — razun pol tucata »rdečih« — ki so se udele- žili te pobožnosti, in prav mnogi so slišali vse pridige, vsi ti lahko pričajo, da so bile pridige vse brez izjeme globoko zamišljene in tako nedolžne, da se more nad tem pohuj-šati le »Gorenjec«, ki se pohujšuje nad vsem, kar je dobrega, in hvali, kar je> slabega. Kar pa se tiče »Gorenjčevih« napadov na gospoda župnika, pa niti ne omenjamo ne. Gospod župnik se za njegovo bevskanje ravno toliko zmenijo, kakor mesec za psa, ki celo noč nanj laja. Na Svete Višarje bo šla, kakor vsako leto, tudi letos procesija, in sicer pred Bin-koštmi, 9. maja. Vabim vse stare, pa tudi nove romarje. Letos imamo novo bandero. Kdor se enkrat udeleži, je deležen vseh svetih maš, katere se berejo vsako leto za žive in mrtve romarje. Franc Delničar, voditelj, Podutik 5, p. Spodnja Šiška pri Ljubljani. Nove knjige. Šmarnice romarja jeruzalemskega. 32 premišljevanj za mesec majnik; obenem molit venik za romarje v Jeruzalem. — 8". Strani 408. Cena vezane knjige 2 K; po pošti 2 Iv 10 vin. — Pod le-tem naslovom je ravnokar izšla v Cirilovi tiskarni v Mariboru knjiga, katero je spisal č. g. F. S. Šegula, župnik pri Sv. Roku ob Sotli. Skoraj vsako leto izidejo raed Slovenci kako nove Šmarnice, ki prinašajo ogovore, pridige ali premišljevanja za mesec majnik. Obdelana je v njih že vsa obširna snov Marijinega češčenja. Med najlepše in najbolj zanimive Šmarnice pa moramo prištevati Šegulove. Podajo nam čisto novo, izvirno snov, kakoršne še nobene slovenske Šmarnice niso razlagale. G. Šegula je bil o velikonočnih praznikih leta 1889. v Jeruzalemu. Na svojem dolgem potovanju si je začrtal posebno globoke vtise; vrnivši se v domovino, je naredil o njih premišljevanja, in sedaj jih je povil v »šopek šmarnic«. V njili kaj lepo opiše svete kraje in sploh vse, kar je na potu videl ali slišal, k temu pa doda lep nauk. N. pr.: Pred vhodom v borno vas Šomeron (Samarija) je prvič slišal pozdrav »Salem aleikum — Mir z vami!« Razloži ga, opiše njegov pomen, potem pa dostavi ganljivo premišljevanje o zunanjem in notranjem miru pri ljudeh. Okrašena je knjiga tudi z mnogimi podobami iz jeruzalemskega potovanja. Kot dodatek slede še molitve in pesmi v majniku. Ker nameravajo Slovenci leta 1910. pod vodstvom naših duhovnikov prirediti jeruzalemsko romanje, je knjiga ravno sedaj še tembolj dobrodošla. — Te Šmarnice pobožnim Slovencem res prav toplo priporočamo. — Knjiga se naroča v tiskarni sv. Cirila v Mariboru. — Te šmarnice se dobe tudi v Katoliški bukvami v Ljubljani. Druge letos niso izšle. Darovi. Za »Dejanje sv. Detinstva« (od 16. februarja do 16. marca) so poslali zbirke čč. gg.: Mihael Barbo, župnik v Smledniku, 51 K; Alojzij Kurent, katehet v Krškem, 28 K; Ivan Štrubelj, kapelan v Starem trgu pri Ložu, 30 K; Val. Zabret, župnik v Št. Vidu nad Ljubljano, 33 K; Karel Čigon, vikar na Voj-ščici, 5 K; Ivan Hojnik, župnik v Koprivni na Koroškem, 50 K; Ign. Nadrah, spiritual pri uršulinkah v Škofji Loki (zbirka notranje šole) 62 K; Vencel Vondrašek, župnik v Pod-brezju, 28 K 32 vin.; Anton Jerič, kurat, Ustje, 9 K; Jož. Pristov, župnik v Horjulju, 40 K; Fr. Kerhne, mestni kapelan šentjakobski v Ljubljani, 47 K 36 vin.; Iz Blok 5 K; gospa Mar. Pfefferer v Ljubljani 2 K; g. Frančiška Benkovič 2 K; g. Gaber v Ljubljani 2 K; Družina Goetzova v Ljubljani 2 K. Za krnhe sv. Antona. G. Leopoldina Zem-me v Tržiču 3 K 80 vin. in nekaj zlatnine. Sv. oče in mladeniči. 18. septembra, v 50. letu svojega maš-niškega posvečenja so obhajali sv. oče daritev sv. maše v cerkvi sv. Petra ob navzočnosti zastopnikov 300 društev katoliških mladeničev iz cele Italije. Z nad sto zastavami so prikorakali vrli mladeniči dan poprej v Vatikan, da izroče jubilejni dar, zlat kelih, namestniku Kristusovemu na zemlji in izrazijo sočutja ljubezni in zvestobe nasproti katoliški Cerkvi. Očividno je napravila ta poklonitev mladine sv. očetu veliko veselje. Po končanem prisrčnem nagovom mladeničev se vzdignejo sv. oče s prestola, stopijo bližje k njim ter jim odvrnejo na prijazno voščilo z besedami, ki zaslužijo, da bi jih bral vsak krščanski mladenič. »Ginjen povzamem besedo, da se vam zahvalim za voščila in kelih, ki ste ga mi podarili v spomin mojega mašniškega jubileja. V tem kelihu hočem darovati 18. septembra, na dan jubileja, sv. mašo za vas, dragi mladeniči. Gospod naj vam povrne, ker mi napravi jate tolažbo s tem, da častite Jezusa Kristusa in njegovo nevesto sv. Cerkev. Mladost je pomlad lepote, in Bog, ki je večno mlad in lep, je hotel ravno v mladini pokazati svojo lepoto. Mladeniškega obličja ne moremo občudovati brez nežne skrbi in svetega spoštovanja. Milina mlade duše, ki ohra- ni nedolžnost, se kaže v govoru in dejanju in prisili hudobneža, da povesi oči pri pogledu nedolžne duše. Pozdravljam vas, mladeniči, s temi besedami, znanega apologeta, ki je mladino nad vse ljubil in mnogo mladeničev svojega časa duhovno oživljal. Srečnega se štejem vas v tem trenutku pozdraviti, ker čutim nežne vezi, ki nas družijo, vas mladeniče, ki mi prcdočujete lepoto božjo. Veselim se, da vas lahko pozdravim ravno v sedanjih okolnostih, ko je preteklo štirideseto leto vašega združenja. Spominjam se še vrlih mladeničev leta 1868., njihovega navdušenja, njihovih dejanj, njihovih žrtev. Ginjen se jih spominjam; mnogo se jih je že ločilo iz življenja, da zadobe plačilo za svoje kreposti, nekaj jih je še sedaj med vami. Ti vas bodrijo s svojo navzočnostjo, da navdušeno sledite veličastni zastavi. Kot napis nosi tri pomenljive besede: molitev, delo, požrtvovalnost. Molitev: Vsled slabosti človeške narave nismo zmožni niti ene dobre misli povzeti sami iz sebe, ampak vsa moč pride od Boga. Če hočemo hoditi po poti kreposti in zvesti ostati cilju krščanskemu, se moramo oprijeti molitve. Saj je tudi prijetno se obračati do Onega, ki je vedno pripravljen nas poslušati; prijetno je z besedami se obračati do Tega, ki nas boče in more uslišati. Ni tako na svetu, kjer so tako mnogokrat naše prošnje brezuspešne. Molite, da postanete krepostni, da premagate vse sovražnike, zmagujete vse zapreke in tako bodete pravo veselje vašim družinam, sladko mazilo vašega združenja! Z molitvijo idite na delo! Če nismo zmožni brez božje pomoči misliti, kako bomo neki delali brez Boga? Z molitvijo smo si svesti tudi zmage naših dejanj. Če je Bog z nami, kdo je zoper nas? Naj pridejo skušnjave satanove, naj pridejo nadloge, z molitvijo jih premagamo in postanemo vedno močnejši in stanovitnejši v bojih življenja. Požrtvovalnost : Človeško življenje je boj, in Jezus Kristus nas opo- minja, kdor mu hoče slediti, naj zataji sam sebe, naj vzame križ na svoje rame in hodi za njim. Potrebno je, da se zatajujemo, da vzamemo križ na svoje rame, če hočemo hoditi za Gospodom. Pogosto morate svoje želje zatajevati, da ste pokorni višjim , samoljubje navladati, strasti premagati; toda z molitvijo in delom dosežete moč za višje cilje. Ostanite trdni in zvesti praporju, na katerem se blišči Kristusov rek! Okrog; tega praporja se borite, ne tako kakor* nekdaj Konštantin, toda borite se vedno1 za isto pravo stvar! Zmagali bodete, toda1 brez nasilja. Vi ste zgled, dragi mlade-* niči, ki dajete pogum celim mladeniškim* četam, ki željno čakajo trenotka, da jih kdo pokliče pod zastavo Kristusovo. Bog vas blagoslovi in njegov blagoslov ostani' nad vami!« Na grobu sestre. (Premišljevanje.) V septembru 1907. smo pokopali v cvetu mladosti umrlo tovarišico Ivano. Od zorne mladosti že je služila Mariji. Izvolila si je v ta namen celo samostansko celico, a bolezen jo je prisilila, da jo je morala zapustiti. Marija pa je to rahlo cvetko kmalu potem presadila v svoj nebeški vrt, tja kjer mine vsaka bolezen, kjer se izpolnijo vse želje Marijinih otrok. Srečna Ivana! Stala sem ob tvojem grobu in premišljevala. Zgodaj si končala, kmalu si odšla po plačilo . . . In jaz, ki stojim ob tvojem grobu, in tovarišice, ki hodijo mimo tebe, želeč ti večnega pokoja...? Kdaj pridemo za teboj? Ali bomo srečne kakor ti? Ali nas bo Marija vesela? In zdi se mi, da tvoj duh odgovarja: Pogum, tovarišica, moja sestrica! Glej, nočindan služi dekla svoji gospodinji le za majhno minljivo plačo, ti bi pa za večni venec ne služila Mariji? Pusti, dekle, druge, naj služijo svetu; ti pa služi Mariji, služi Njemu, ki ti je pripravil nebesa. Glej, tvoja Mati mu je tri-inšestdeset let zvesto služila. Kako moreš j ti biti hči nebeške Matere, ako ne delaš j in ne ravnaš tako kakor Marija? Ti se bojiš, se obotavljaš? Ne upaš si začeti? Ljuba moja, pogum! Začni še to uro J s pobožnostjo do Marije in začela si boš J plesti venec nebeški! Ne odnehaj v pobož- J nosti do preblažene Device, da ne izgubiš 1 lepote svojel duše, nedolžnosti in milosti < božje, in ostani stanovitna v družbi Ma- | rijini. Z izgubo nedolžnosti bi izgubila ; vso ljubezen do Boga, kajti ljubezen 1 božja prebiva le v čistih srcih, izgubila bi pobožnost in ponižnost; zakaj nečisto srce, v katerem je ljubezen božja umrla, , ne pribeži več z otroškim zaupanjem k svojemu Bogu; izgubila bi lahko tudi svoje zdravje in po prezgodnji smrti bi prezgodaj prišla vzroke peklenskemu gospodarju. • >' »Ali — ne znam, ne zmorem vsega, draga Ivana. Mlada sem, svet se mi smehlja, svet. me kliče ... Pozneje ...« Svet te kliče in Marija te kliče. In ti premišljuješ, koga bi slušala? Sestra, za Marijo! Svet slabo plačuje tiste, ki ga ljubijo. Ljubezen sveta je omočena s solzami kesanja, sramote, bridkosti... Marija pa ti pravi: Jaz ljubim tiste, ki mene ljubijo; imam zaklade in bom bogate storila tiste, ki prihite pod moj plašč. Blagor človeku, ki mene posluša in ki čuje pri podbojih mojih duri. Kdor mene najde, najde življenje in sprejme zveličanje od Gospoda. Mlada si. Ali se ne spominjaš več tistega dne, ko si stala ob mojem odprtem grobu. In zadonela je pesem, mila in otožna, zadonela je pesem, resna in resnična: Zdaj ste zdrave, lepe, mlade, — koliko še boste let? Kmalu, tudi če nerade, zapustile boste svet. Sedaj v letih mladosti bodi Marijina,-ker ne veš, ali pride siva starost; posveti svoji Materi leta minljive mladosti, in ona ti bo povrnila ta dar z večno mladostjo, z večno lepoto! Stala sem ob tvojem grobu, premišljevala sem tebe in sebe, poslušala sem glasove, ki so vstajali v moji duši ob pogledu na tvoj rani grob, in .v duši je vstal sklep: Ostanem zvesta Mariji, Ivana; na veselo svidenje v večni Marijini družbi! Gorenjka. Zopet ena... Mrak na trudno zemlio pada, malo še, in noč zavlada. Veter tuli, da valovje jezno buta ob skalovje. Sred morja je čolnič mal, ž njim igra se ljuti val. Kam li plavaš in odkod? Kdo li tvoj je gospodar? Oj, gorje ti, mali brod, in ubogi tvoj brodar! V njem sameva mlada deva v beli, dražestni opravi, z vencem bisernim na glavi. Srce njeno v snu se ziblje, a čolniček se nagiblje, — nagne se, — gorje dekle! Venec pade i i v globine... lačna žrela pa zijajo, da si žrtev razkosajo . . . čolnič plava kot poprej, morje pa buči naprej. Zopet ena — izgubljena! . . . F. C. Kaj mi piše Mira, bivša učenka. Tam gori nad sv. Frančiškom stoji njen (lom; skozi veje sadnega drevja gleda zdaj tolminske planine, zdaj romantične Orlovce, bivališče divjih koz. Tu je živela mladostno življenje — Mira. Ura hoda do šole je ni plašila, in strašila je ni strma, opolzla pot. P.ed-110 je hodila v šolo in se pridno učila, da je daleč nadkriljevala svoje tovarišice. Njeno čisto oko je zrlo mirno in nedolžno - zaupno v veroučitelja; a ta učitelj se je ločil — in ločila se je tudi Mira od mirnega svojega doma. Dolgo ni bilo glasu, kod hodi in blodi, kako živi in trpi mlada Mira. Čez dolgih osem let pa pride glasek, da je — v Trstu; in za prvim glaskom mogočen glas — odmev kipečega srca. Pa poslušajte sami, kaj piše Mira iz Trsta! * * * Hvaljen bodi Jezus Kristus! Prečastiti moj dobrotnik! Veliko, nepopisno veselje mi je prinesel Vaš angelček! Ono veselje, katero občuti človeško srce ob prizoru, ko po dolgem, dolgem času zopet ugleda, zopet najde ono, kar ie — izgubilo . . . Bog Vas je hotel imeti drugje, in šli ste; mene pa prepustili usodi, ki mi je bila, oh, tako — nemila, ki me je hitro potem obsula z obilnimi nezgodami in me tudi izgnala izpod domačega krova, proč od doma. Če se ne motim, že lahko naštejem osem pretečenih let, odkar smo se ločili. Lepa doba je to, posebno za mladega človeka — zame, ki jih bo-tlem imela ob prvem godu vseh dvajset skupaj. Cvetoča leta! A vendar pot, po kateri so dospela do tega števila, ta pot je bila nastlana z bodečim trnjem, obdana s križi in nadlogami . . . Prečastiti moj dobrotnik! Kako živo se spominjam onega trenutka, ko sem se v veliki žalosti od Vas ločila! Še sedaj mi zvenijo Vaše zadnje besede: »Mira, pridna bodi zmirom!« Nisem mogla odgovoriti — v grlu mi je ostala beseda — jok me je premagal — a tedaj je namesto odgovora Vam srce obljubilo, tiho in sveto, da hočem biti res pridna povsod in vedno . . . Mene je nekaj čudnega vleklo sem (v Trst), da niti sama ne vem, kaj. Obstanka mi ni bilo več doma. Poslovila sem se in odšla sama, brez spremstva, v neznani, nevarni Trst. Bilo je to 13. oktobra 1906. V Trstu je bilo zame še bolj nevarno; in sam Bog ve, kako bi bilo — ko ne bi bila pravočasno dobila dobrega spovednika, ki ga imam še sedaj. In za tem tudi nekaj dobrih prijateljic iz Marijine družbe. Ž njimi sem se tudi jaz z vsem srcem oklenila Marijine družbe, v katero sem bila po dolgi pripravi sprejeta 14. aprila 1907. Od tedaj pa sem bila vsa srečna. Ni mi bilo nič več dolgočasno v Trstu, čeprav se mi je drugače godilo prav slabo; v vseh težavah pa sem bila srečna, ker sem ljubila Marijo. In tako sem ostala v Trstu skoraj dve leti zaporedoma. Kaj vse sem že trpela v Trstu! Kaj v prvem letu! Koliko solz domotožja sem poto-čila vsak dan, bodisi tiho in skrivno, ali pa očitno. Koliko sem pogrešala premilega slovenskega materinega jezika, dokler se nisem privadila tujemu laškemu! Koliko trpljenja v svoji službi! Koliko preziranja in zatiranja Kako se LETNO POROČILO KRIŽANSKIH MARIJINI HDRUŽR V LJUBLJANI. I. Moška družba. Dva slovesna shoda v prošlem letu — prvega 25. marca 1909. je zvršil prevzvišeni gospod knezoškof sam, drugega 8. decembra 1909. pa preč. g. stolni ka- pod roko ostre svoje gospodinje! Koliko vzdihov se je meni kdaj izvilo iz globočine zapuščenega in osamljenega srca po lepi, zlati prostosti, kateri sem morala dati slovo ter posvetiti svoje moči in zmožnosti tujim, krutim gospodarjem v korist. In če je kdaj za trenutek v to srce posijalo solnce veselja, s kom naj bi ga bila delila? Le malokdaj sem imela srečo, to veselje izliti v mil napev kake lepe slovenske narodne ali pa nabožne pesmi, kakor tudi onih, katere ste nas še Vi v šoli naučili. Pozabila nisem niti Vaših zlatih naukov, ki ste nam jih razlagali in na srce polagali. Kolikor mogoče sem ohranila tudi druge znanosti, s katerimi ste nas kot dobri učitelj seznanjali. Srce mi je polno globokega spoštovanja in hvaležnosti do Vas. Kako rada bi še več in bolj natanko popisala vse podrobnosti svojih mladostnih doživljajev, poskušenj in izkušenj, katerih imam nebroj. Pa vse to bi bilo predolgo spisovanje . . . Sprejmite v duhu iskren rokopoljub, v znak v e d n e hvaležnosti, bivše Vam učen-: ke — Mire! * * * Tako piše deklica iz daljnega Trsta. Pi-> še v pravilni slovenščini, da ni bilo treba: popravljati. Vse besede so njene; le več od-; stavkov sem črtal, ker se nanašajo bolj na j domače razmere. Da je bila Mira jako razumna deklica, j sem znal; a da bo znala kot učenka ljudske šole tako pisati, nisem pričakoval. Vidi sej pač očitno, kak vpliv ima na dekleta v Trstu — Marijina družba! Čast voditeljem; te družbe in vsem, ki so v njej, pozdravi. Naj se ne prevzame, ako jo »Bogoljub« z natisom njenega zasebnega pisma nekoliko pohvali; ampak naj vedno »živi lepo, živi čed-nostno in naj pridno uvažuje nauke »Bogoljuba« na svojih nevarnih in težavnih potih! kakor menda sama pravi nekje .... kajti: »Gorje mu, kdor po svetu mora in nima več doma prostora . . .« A. P. gibljemo. nonik dr. Čekal — sta nam dala 18 novili udov. Skupno število doslej sprejetih je 170 mož in mladeničev, toda od teh je takih družabnikov, kot bi si jih Vi, gospod urednik želeli, le kakih 120. Naše stare tožbe glede tega lahko povzamete iz prejšnjih poročil. Smrt nam je letos popolnoma prizanesla, zato nas pa to zimo bolj bolezen obiskuje, pri Kateri vrši bolniški odsek, zlasti njegov načelnik, vzorno svojo dolžnost. O odsekih itak radi kaj slišite, zato pristavljam, da deluje v družbi tudi odsek za apostolstvo sv. Cirila in Metoda in glejte nas tičev, tudi treznostnsga odseka smo se lotili. Poročilo o tem drugo-krat posebej. Morda bo zanimalo koga, če omenim, da smo si za družbo omislili lepa, lična in majhna znamenja — Marijino ime v višnjevem polju — ki jih nosijo udje izven cerkve slično drugim organizacijam. (Družbe, ki bi jih želele na ogled, se lahko oglasijo zanje v Križankah.) Iz krasne letošnje božje poti v Crn grob pri Škofji Loki ne smem za-niolčati, da ni vplivala na nas samo krasna cerkev in veličastno zvonjenje, ampak da zasluži snaga v tamošnji cerkvi sploh, zlasti še vzorno čisto cerkveno perilo odkrito priznanje. Kratko jesensko božjo pot smo napravili tudi na Ježico. Želimo blagemu gospodu svetniku Zupanu, ki nas je zelo ljubeznivo sprejel, da kaj kmalu do dobra ozdravi. Še eno! Družba je pričela prirejati vsak mesec apolo-getičen cerkven govor za odrasle moške, za katerega družabniki s tiskanimi vabili agiti-rajo med ljubljanskimi moškimi. Začetek kaže. da se bo stvar obnesla. II. Dekliška družba. Pri družbi je veliko vneme. Skupno število je častno. 360 je vseh deklet. Povzdignil je družbo v tako kratkem času njen ustanovitelj in voditelj do letos, tržiški župnik č. g. Potokar. Družba mu je izročila ob slovesu diplomo častnega članstva. Delujejo odseki za apostolstvo sv. Cirila in Metoda, za pogosto sv. obhajilo, za cerkveno olepšavo in za obiskavanje bolnikov. — tBopoljub» bero po večini vse družabnice, ki so tudi naročnice, — vsaj tako je odbor poročal novemu voditelju. — Če temu ni tako, naj si vse družabnice, ki jih je zadela ta ne-zaslužena pohvala, gotovo »Bogoljuba« hitro naroče. Ko sestavljam to poročilo, se snuje Prav med velikim zanimanjem treznostni odsek. Za prihodnji sprejem je zglašenih li kandidatinj. III. Prav je, da se konečno omenja še en zelo vesel pojav. G. dr. Jerše snuje Marijino jfttžbo za rokodelske vajence. Kandidatje Unajo že svoje cerkvene shode v Križankah, Meseca majnika naj bo prvi slovesni spremni. Dal Bog važnemu delu svoj blagoslov in Marija svojo pomoč! Podbrezje. Tukaj se je ustanovila in vpe-i a dne 2. februarja t. 1. dekliška Marijina JjfUžba. Sprejetih je bilo 45 deklet. Za druž-1,10 zastavo se je nabralo od udov in dobrot- nikov 578 kron. — Naša župna cerkev je do bila nov križev pot, delo domačih umetnikov Vurnik-Bradaška. Velja 1645 kron. Dne 20. februarja t. 1. je bil slovesno blagoslovljen in postavljen. Trstenik. Lepa smrt. Dne 29. januarja smo v Trsteniku položili v grob mlado Skokovo gospodinjo v Babnem vrhu. Bila jo plemenita žena, ki je s svojo mirno udanostjo v dolgotrajni bolezni, s svojim hrepenenjem po nebesih bila v lep zgled vsem, ki so jo obiskavali. »Zmiraj sem imela v vseh rečeh navado reči« — je dejala nekoč — »božja volja naj se zgodi. Tudi sedaj naj se zgodi božja volja!« Neljubo ji je bilo, če so ženske imele vpričo nje prazno govorjenje; rada pa je imela, če ji je kdo kaj pobožnega bral. Možu je bila prisrčno udana. — Zakonske žene, če so dobre, so res dobre. Njenega pogreba so se udeležile žene tukajšnje Marijina družbe. Gorje. Lansko leto kaže precej napredka v Marijini družbi. Napredovali smo za število članov. Tudi sv. obhajilo so prejemale dekleta prav pogosto, posebno prve petke v mesecu, kar doslej ni bila navada. V družbo treznosti se jih je vpisalo komaj desetina. Premalo! Kje je strah? Pa vsaj ne ta, kdo bo popil tisti mošt, ki ga mi en dan ne boiuo pili? Šolski otroci so v tem oziru bolj pridni in korajžni. Leskovica. Po velikem trudu se je tudi v naši Marijini družbi pričelo živahnejše gibanje. Vsako prvo nedeljo imamo skupno sveto obhajilo in shod, kjer včasih tudi malo zaropota — po zasluženju. Ta mesec smo pričele Gospodu Jezusu zadostovati s spravnim sv. obhajilom. Vsak dan pristopi jedna ali dve k sv. obhajilu, po določenem redu, v spravo za vse razžalitve, ki jih trpi naš Gospod v zakramentu ljubezni. Upamo, da bomo v tem ostale stanovitne. — Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1909., je bilo sprejetih 9 članic. Bile so na poskušnji 14 mesecev. Kandidatinj imamo 15. — Na Svečnico smo ustanovile tri odseke: 1. Odsek za olepšanje cerkve. Ta je pri nas zelo potreben. Pridno deluje, pa ima tudi že prav lepe uspehe. Nad 300 kron se je že nabralo za cerkveno obleko. 2. Odsek za glasno molitev in sploh za lepo obnašanje v cerkvi. 3. Odsek za zdržnost in zmernost. Več članic je že vpisanih v družbo treznosti, ki je pri nas ustanovljena bila dne 5. decembra 1909. Jedna je za vse življenje vstopila na prvo stopnjo, druge za eno leto na drugo stopnjo. Več jih pa še pogrešamo. Dekleta, le pogum! Na veselo delo! Boj žganju in vsaki nezmernosti. Imamo tri iztise »Zlate Dobe«, ki romajo od hiše do hiše. Iz-prva smo jo bolj postrani gledale. Zdaj smo se pa že sprijaznile ž njo — tako, da jo kav težko pričakujemo. — Polž je pri nas poginil. Dekleta! Besede: »Lahko noč, dobro spite« no smejo nam veljati. Delajmo, gibajmo se v čast božjo in Marije Device. Skrbimo tudi za naraščaj Marijine družbe! Vas, krščanski starši pa prosimo, ne branite vašim sinovom in hčeram vstop v Marijino družbo! Šmarje pri Jelšah. Marijina družba razcvetela se je tudi pri nas pod skrbnim nadzorstvom in veliko požrtvovalnostjo preč. g. Fr. Sinko. Naša Marijina družba šteje 17'i članic mladenk in 51 mladeničev. Sicer so naši fantje malo zaspani, a upajmo, da se bodo skoro vzdramili. Vgnezdili so se pri nas tudi mladi Orli. Le krepko naprej! — Kako se vsaki mesec z največjim veseljem zbiramo pri shodu in poslušamo krasne in ganljive nauke, s katerimi nas goreči in skrbni voditelji vzpodbujajo k dobremu; ubogajmo jih vsikdar z največjo ponižnostjo in pokorščino, saj želijo edino le našo večno srečo. Plačnik naj jim bo ljubi Bog in mila nebeška Mati Marija, obilni božji blagoslov naj jih spremlja vse življenje! Stranje. Dasi naša dekliška Marijina družba šteje nad 80 članic, vendar nad štiri leta naš čisti planinski zrak ni pustil smrti blizu do te družbe. Dne 27. februarja 1910. pa nam je tuhinjska burja zamorila prvi cvet v osebi Marije Ribnikar. Tuhinjska burja, pravim, ker je bolezen — legar — kateremu je umrla podlegla, prinesel sedaj že pokojni sestrin mož iz Tuhinja. Umrla je bila od utanovitve tukajšnje Marijine družbe do smrti zgledna hči Marijina. Zaradi zdravnikove prepovedi je bil pogreb sicer bolj skromen, upamo pa zagotovo, da je bil njen sprejem v nebesih toliko bolj sijajen. Iz Sore. Naša dekliška Marijina družba je začela tudi misliti, kaj . če je k nam prilezel polž. Da ga hitro odpravimo, če se je lenuh res mislil pri nas ustaviti, smo prav pridno delati začeli. Ustanovili smo kar štiri odseke; pevskega smo imeli že prej; tako bo sedaj delovala družba v peterih odsekih. Prvi odsek je za češčenje svetega Rešnjega Telesa, da se bo naglas molila ena ura vsako nedeljo in praznik. Drugi odsek je za lepšanje cerkve. Tretji odsek je treznostni in abstinenčni. Odsek četrti je časnikarski: za razširjanje »Bogoljuba« in tudi drugih dobrih časopisov. Pevski odsek nastopa pri shodih in po potrebi tudi v cerkvi. Za »Bogoljuba« smo že nekoliko poagitirale; lani smo imeli pod skupnim zavitkom naročenih 29, letos jih imamo 38. Počasni smo res, pa če da Bog svoj blagoslov, jih mora biti drugo leto okrog 100. O delovanju odsekov bomo že še poročali. škofja Loka. Tukaj Vam zopet pošiljam poročilo o naši mlcicleniški JMcirijini družbi. V preteklem letu smo imeli 13 shodov in 7' sej. Na novo se je oglasilo 7 mladeničev, od katerih so bili 3 že sprejeti v družbo. Oženil se je 1, k vojakom je odšel tudi 1, 1 je odšel iz kraja, izstopil 1 in 2 sta bila izključena; tako da nas je bilo koncem leta samo 38, torej smo nazadovali za par udov, toda upam, da smo po duhu bolj napredovali. To pa posebno kaže, da smo pri zadnjem shodu 6. marca ustanovili tri odseke, in sicer: 1. za češčenje in pogosto prejemanje sv. R. Telesa. (Vsak, ki pristopi v ta odsek, se zaveže v e C kot enkrat na mesec prejeti sv. obhajilo; pomislite, pa mladeniči!) 2. Ti-eznostni (absti-nentnega ni mogoče, sem že tako prigovarjal, pa le ne gre) in 3. za razširjanje dobrega berila. (To pa tudi prav organizirano, ker se je za vsako vas določil eden, ki bo skrbel za to, mesto smo pa razdelili, oziroma ga šele bomo.) No, ali ni to napredek? Pa posnemajte, kjer morete! Torej spimo ne in višnjegor-skega polža potemtakem pri nas tudi ni; mogoče je v — sosednji fari, ker se fantje nič ne oglase! — 6. junija je bila blagoslovljena nova zastava, ki je delo g. M. Sattner in je zares krasna; veljala je 800 K, katere so darovali razni dobrotniki, ki se jim tem potom zahvaljujemo in kličemo: Bog povrni! Zgornja Branica pri Vipavi. Česar se niso nadejale braniške mladenke, doseglo se je. Z Marijino pomočjo in z vstrajno voljo ustanovila se je pri nas Marijina družba. Že 22. avgusta lanskega leta zglasilo se je precej deklet za to družbo. Ves ta čas do danes prejemale so redno in vestno mesečno sv. zakramente, udeleževale se mesečnih shodov, zadnji čas vadile so se pa tudi v petju. Pristopile so nekatere tudi k katol. slov. izobraževalnemu društvu, kjer jim je na razpolago 16 krščanskih časopisov. Slovesen sprejem izvršil bo dne 4. aprila preč. superior oo. jezuitov iz Gorice ob 2. uri popoldne. — Marijine hčerke sosednjih duhovnij, pridite nas obiskat, da se ob blaženem pogledu vrst Marijinih hčerk vnamejo za družbo srca še onib braniških mladenk, ki iz posvetnih ozirov še niso vstopile v družbo! Sv. Peter na Medvedovem selu (štajai" sko). Družba se je ustanovila novembra leta 1907. Šteje sedaj 86 članic, 23 novink, 3 so se to zimo omožile. Odseke imamo: za češčenjc sv. Rešnjega Telesa, ki skrbi za molitveno ur« prvo nedeljo v mesecu, za okras cerkve, i* pogosto prejemanje sv. zakramentov. Ima večkrat seje, zadnjič se je sklenilo skrbeti, da se popravijo in prenovijo vsa znamenja po župniji. Treznostni odsek je tudi začel delovati in nabirati članice. Pred vsem njegov • odbor poskrbi, da bodo vse članice prebrale »Sveto vojsko« in m druge članke o pogubnem vplivu alkohola, da se odpravi grda navada siljenja k pitju. Za razširjanje časnikov . skrbi voditeljstvo dekliške zveze. — Časopisi so tudi razširjeni, tla jih ima skoraj vsaka hiša nekaj. V našo malo župnijo prihaja 55 r »Slovenskih Gospodarjev«, 45 »Bogoljubov«, 40 »Glasnikov«, 34 ->Naših Domov«, 7 »Mladosti«. Družba je v zvezi tudi z dekleti, ki služijo v tujini, jim dopisuje, časopise oskrb-ljuje, da jih ohrani veri in domovini zveste. Imamo družbino zastavo in lep križ s trakovi. Romanja k Mariji Pomagaj na Brezje . se je udeležilo 26 družbenic z zastavo. Dekliškega shoda na Tinski gori so se udeležile y*e družbenice z družbino zastavo in s križem. Iz Čemšenika. Tudi pri nas se gibljemo, dragi »Bogoljub«. Povsod po Marijinih družbah se je začelo ravno po prizadevanju »Bogoljuba« novo življenje. Snujejo se odseki. Tudi v naši dekliški Marijini družbi obstoja evharistični odsek (odsek za pogosto sv. obhajilo) že dalj časa. Vneto izpolnjujejo družbenice dolžnosti, ki so jih sprejele, kljub tež-kočam; saj vedo, v koliko korist jim je po-"gosto prejemanje sv. obhajila njim samim, je pa tudi drugim lep vzgled. Naj bi se ta • odsek le še bolj razširil! Saj je znano, kaj ■fžele prevzvišeni nadpastir. Prelepe nauke letošnjega pastirskega lista naj si pač v prvi vrsti Marijine hčere ohranijo v spominu. Mladeniška Marijina družba v Čemše-niku. Pomlad prihaja in povsod klije novo življenje, brstje poganja in ljubke cvetlice poganjajo iz pomlajene zemlje na dan. Ali kaj, če pride mraz in zamori zgodnje cvetke! Pijančevanje, žganje v mladeniču zamori vse dobre kali. Zato pa je nekaj veselega, da se je v naši mladeniški Marijini družbi ustanovil zmernostni (abstinentski) odsek. Ta utegne obroditi mnogo dobrih sadov, še bolj se bo zemlja zrahljala tam, kjer je zdaj še celina. Žgalnili kotlov je pri nas mnogo, mnogo. Kako naj se mladenič varuje škodljive žgane pijače, ako nima močne opore v iružbi? Zato abstinenčni odsek — rasti in množi se! — Naj bodo dve skromni vrstici v spomin poojnemu Petru Pole. Zapustil nas je ter šel uživat večno plačilo. Bil je vzoren mladenič, vnet Marijin družabnik. Kaj je mladeniču Marijina družba, se pokaže zlasti smrti. Gotovo si je marsikateri fant ob pogrebu pokojnega Petra želel: Jaz bi tudi rad tako! Svetila mu večna luč! Iz Vojnika. V zadnji številki »Bogoljuba« je bilo čitati, kako žalostno izgleda neka Marijina družba, ker se jim je prednica in več drugih iz nje pomožilo. Jednako se je tudi pri nas v Vojniku zgodilo. Sedaj izgledamo kot telo brez glave, tem bolj, ker voditelj naše družbe so z drugimi skrbmi preobloženi, tako da jim je le malokdaj med letom ostane kakšna urica časa za nas! — Z velikim zanimanjem čitamo tebe, dragi »Bogoljub«, posebno nas še zanimajo poročila o delovanju Marijinih družb in zvez, ker pri nas se nikomur niti ne sanja, da bi z mezincem mignil v to svrho. Zato pa ne več samo ne dremljemo, ampak spimo. Pa nikar ne mislite, da smo Vojničani tako nedovzetni za dobro stvar! Seveda nekaj truda bi že stalo (kakor mislim, da povsodi), pa bi šlo. Zakaj je pa nekdaj ? Saj slišimo od starejših pripovedovati, kako so od vseh krajev hitele dekleta v naš slavni Vojnik. Časi se pač.izpre-minjajo. Sedaj pa mi hodimo v Špitalič in drugam. Toliko za sedaj. Ako Vam bode prav, se kmalu zopet kaj več pomeniva. Le med polžarje nas še nikar ne zapišite, morebiti se pa le v kratkem še vsi skupaj poboljšamo. Vojničanka. Senožeče. V dolžnost si štejem nekaj malega poročati o naši senožeški Marijini družbi, da je še nekoliko živa, ni še umrla, a komaj se vzdržuje. V začetku je štela 38 udov, več od njih jih je zapustilo dom in šlo v tujino, največ v Trst. Ena je umrla, dve ste se omožili. Žalostno poročam, da so nekatere vadovoljno odstopile. Mladeniči se pri nas ne zmenijo za Marijino družbo. Sedaj nas je še 18. Češčenje sv. Bešnjega Telesa imamo, uro molitveno vsak mesec. Moštvo se ne udeležuje, se ogiblje. Ni čuda, da Slovenci propadamo! Žalina na Dolenjskem. Tudi do nas ne more prikoračiti višnjegorski polž, dasi smo blizu Višnje gore, a polža se odločno branimo. Tudi pri nas imamo že več odsekov ustanovljenih. Samo enega želim povedati, ki mi je najbolj pri srcu, za našo mladino. O tem odseku ni še poročal noben časopis. Deset deklet Marijine družbe je odbranih, da po v a s e h ob nedeljah podučujejo krščanski nauk otroke, ki niso še dopolnili šesto leto ali ki imajo bolj zanikrne stari.še, da se bolj podučijo in utrdijo v krščanski veri. Težko je bilo začeti, a hvala Bogu, zdaj nam gre prav dobro. Otroci radi prihajajo k temu poduku. Res je, da smo morale izprvega otroke privajati s sladščicami in božičnimi darilci, ali zdaj pa radi liodijo. Naši obe Marijini družbi lepo napredujeta. Iz dekliške družbe je šlo že več deklet v samostan, ki jih zelo pogrešamo. Ni čuda, da se je pri nas tako zboljšalo, saj imamo gorečega in ostrega vodnika. Tudi moški so začeli bolj častiti Jezusa v zakramentu ljubezni. Vače pri Litiji. Dragi »Bogoljub«! Zelo radi te prebiramo in ravno časnikarski odsek naše dekliške Marijine družbe ti je pridobil 44 novih naročnic, samo med članicami 40. Dosedaj ima Marijina družba tudi še odsek za družbino petje, ki dobro napreduje, ter odsek za glasno molitev v cerkvi. Uredili smo že blagajniško delo, drugič bomo še tajniško. Vsak mesec imamo shod in skupno sv. obhajilo. Družba šteie 70 članic, ker smo pridno odstranjali nesposobne. Hinavske in častiželjne niso za nas, pa tudi strahopetne ne. Če zvesto izpolnjuješ družbina pravila ter si tako ohraniš čisto vest, se nimaš nikogar bati. Nesvarljivo življenje bodi sra-motilcem najboljši odgovor! Slabega sadja se ne lotijo ose in sršeni. Iz Spodnje Idrije. Kaj se dela po Marijinih družbah, vprašuje večkrat radovedni urednik »Bogoljuba«. Temu vprašanju in želji urednikovi še nismo ustregli, ker smo vedeli, da nas ne bo mogel priti tirjat osebno za odgovor vsled sneženih žametov in plazov na mejo kranjske dežele. Ko so se pa sedaj naša pota odprla, pa poromaj ti spodnjeidrijski članek prostovoljno v predale »Bogoljuba« in pozdravi njegovega urednika in nas opraviči pred njim ter se v prihodnji »Bogoljubovi« številki zopet vrni med nas, če boš še cel. Sedaj nas pa poslušajte, gospod urednik, ko imamo enkrat tudi mi besedo. Če Vam pa kaj ni všeč, pa potem govorite. — Naša Marijina družba — imamo samo dekliško — šteje čez kakih 70 deklet. Vse se obnašajo vzorno in izpolnjujejo precej vestno svoja družbena pravila. Po smrti desetletnega voditelja gosp. župnika in duh. svetnika Ivana Juvan-a, jo vodi župni upravitelj Ivan Mrak. Prednica ji je po volitvi Antonija Podobnik. Dosedaj je imela družba svoje mesečne shode v kapeli usmiljenih sester na Marofu, ki je pa iz vasi oddaljen kakih 20 minut. Vsled tega in vsled velike oddaljenosti večine deklet že do vasi, je prosila Marij na družba , da bi bil sedež njen v domači župni cerkvi Marije Vnebo-vzete; in tako bo imela prihodnji mesec naša družba po 11 letih svojega obstanka prvi shod v domači župni Marijini cerkvi. Tudi opominom urednika glede odsekov v Marijinih družbah smo že nekaj ustregli. Od novega leta imamo namreč odsek za če-ščenje sv. Rešnjega Telesa. Vsak petek molimo po Ave Mariji eno uro v cerkvi in tega enournega vsaktedenskega češčenja se udeležujejo tudi druga dekleta in žene, tako da se jih zbere do petdeset. Upamo pa v tem številu še napredovati. Pri vsaki uri oskrbujejo dekleta iz Marijine družbe in »Dekliške zveze« tudi petje, tako da se že naprej veselimo petka. Vsak četrtek se zbirajo dekleta Marijine družbe in »Dekliške zveze« v svoji sobi, kjer skupaj klekljajo in se uče petja za uro češčenja. Tudi za olepšavo cerkve so zelo vneta, bodisi iz Marijine družbe, kakor tudi iz »Dekliške zveze«. Dosedaj so osnažile v sobi »Dekliške zveze« prav lepo cerkvene svečnike, svetilke in drugo. Poleti bodo pa s cvetlicami krasile oltarje, posebno ko bo imela Marijina družba svoj oltar. Bolj oddaljene se seveda ne morejo za to truditi, ampak le bolj bližnje. Tudi so dekleta Marijine družbe precej zapisane v »Dekliško /.vezo«, kjer se je pri zadnjem občnem zboru, uredilo kroženje časopisov po hišah. Takoj kroži dan za dnem »Slovenec«, tako romaj okrog »Bogoljub«, »Domoljub« in »Mladost«J — To je nakratko naše delo po novem letuj Imamo pa še marsikaj v mislih, ko izpeli e-l mo, bo pa zvedel tudi »Bogoljub«. Smrtna kosa. V Št. Vidu pri Vipavi jel dne 17. februarja umrl župnik č. gosp. Ivani Demšar. Pokojni vneti sotrudnik v vinoJ gradu Gospodovem je bil obče priljubljen teti zvest tovariš svojim duhovnim sobratoni. Bogi mu da i večni mir! Nabirajte rabljene pisemske znamke v prid obmejnim Slovencem! Do danes smol prejeli že nad 184.000 rabljenih znamk. Pro-I simo vsa naša društva, posebno pa rojake v inozemstva, da se odzovejo temu klicu. Dobra so znamke vseh držav, čim starejše in redkejše so, tem bolje. Vse pošiljatve naj se na4 slovi na L. Puhar, tipograf, Ljubljana, Katoliška Tiskarna. V opravičenje. Ta številka se je zakaM nela zato, ker je bil urednik cel post v Trstu v delo tako zakopan, da je skoro čisto, pozabil na Ljubljano in na »Bogoljuba«. To je tudi vzrok, da danes manjka »odpustkov«. Zaenkrat boste že potrpeli. Urejuje: Janez Ev. Kalan. J. Kromar, 41 K 41 v. — Sv. Jakob ob Savi po č. g. Antonu Jemec, 27 K 60 v. — Od 18. jan. do 17. febr. so za Dejanje svetega Detinstva« poslali doneske čč. gg.: Krištof Tomšič, kaplan v Tolminu 85 K 8 v. — Ivan Jereb, župnik v Škocijanu pri Turjaku, 7 K. — Katehet A. Čadež, 10 K. — Jakob Bajec, župni upravitelj v Osilnici, 33 K 70 v. — Jožef Plantarič, župnik na Dobrovi, 50 K. — Duhovni svetnik in župnik J. Zabukovec, Križe pri Tržiču, 21 K. — Tom. Rožnik, župnik v Selcih, 40 K. — Jožef Koblar, župnik, Sava na južni železnici, 8 K. — Jan. Tavčar, župnik v pokoju, 4 K. — J. Molj, župnik v Sostrem, 17 K 72 v. — Peter Jane, katehet na uršulinskih šolah v Ljubljani 140 K in za krsčenje kitajskih otrok, 130 K. — Duhovni svetnik in župnik S. Zupan na Ježici, 41 K 48 v. — Ivan Strajhar, P kaplan v Št. Rupertu na Dolenjskem, 27 K. ■ Ign. Leban, župnik, Batu je - Selo na Go-| riškem, 11 K. — Valentin Batič, kurat, Li- * vek na Goriškem, 18 K. — Matija Mrak, * župnik na Bohinjski Beli,' 36 K 12 v, — Mar-? stin Poljak, župnik v Ajdovcu, 8 K. — Jakob L Ogrizek, župnik v Št. Lambertu, 20 K. — Janez Normali, župnik v Brezovici (Istra), 13 K. — Ivan Kromar, župnik v Šturiji, 19 K I" 72 v. — Katehet J. Mlakar, 17 K. — Katehet I Fr. Kerhne, 14 K. — Nikolaj Jamšek, katehet * v Trbovljah, 6 K. — Anton Zarli, župnik, Vol-| če na Gorenjskem, 20 K. — L. Perme, kaplan I v Postojni 5 K 80 v. — Val. Zupančič, kaplan na Dovjem, 30 K 10 v. — Po č. g. dekanu Ivanu Murovec, črniče na Goriškem, 30 K-l— Iz Železnikov za leto 1909 18 K 40 v. — J. Mavec, Prevalje na Koroškem, 4 K. — P. n. zavod šolskih sester de Notre Dame v Šmi-5 helu, 12 K. — P. n. zavod šolskih sester v Repnjah, 11 K. — P. n. Katoliška Tiskarna v ^ Ljubljani, 3 K 73 v. r Kdor še ni obnovil na-I ročnine za 1. 1910, naj to stori nemudoma, ker bo sicer s prihodnjo številko E list ustavljen. Kaislarelša slovenska tvrdHa le stroke. Obstoji že nad 38 let. cfina <$Cof6amr imejiteljica zaloge cerkvene obleke in orodja Ljubljana, Wolfova ul. 4 Kdor dobre in pristnobarvne cefire, lanene in bom-bažaste kanafase, platno, inlet, krizet, brisače, blago za dame, sukno za gospode, manšester in druge tkanine, naj se obrne zaupno na krščansko tvrdko: Jaroslav Marek, tkalnica v Bystreni pri 657 Novem mestu na Met. Češko. 2—1 Vzorci se pošiljajo zastonj in franko. kg sivega skubljenega perja k 2, polbelega k 2*80, belega K 4, finega k C, najboljšega skubljenega k 8, sivega puha k 8, belega K 10, prsnega puha k 12, od 5 kg nadalje poštnine prosto. Dovršene postelje bogato napoinjene, iz zelo gostega jako trpežnega rdečega, modrega, belega, ali rumenega inlet-nanking-blaga I pernica vel. 180X110 cm z blazinama, velikost 80X58, napolnjena z jako lepim mehkim perjem K 10 s polpuhom k 20, s puhom k 24; posamezne pernice k 1?, 14, 16; vzglavnica k S, 3-50, 4, — Pernice 180X140 cm velike k 15, 18, 10;.vzglavnica 90X70 ali 80X80 cm k 4 50, 5-—, 5-30. Spod. pernica iz gradla 180X110 cm k 13, 15. Razpošilja proti povzetju poštn. prosto pri naročilu od iok dalje, m, Berger v Dešenici št. 697, Češki les. Za neugajajoče denar nazaj ali se blago zamenja. — Ceniki o žimnicah, odejah, prevlakah in vsem drugem posteljnem blagu zastonj in poštnine prosto rz. Kri! Mičl Zdravje! En zavoj velja 50 vin. Dobiva se povsod. Po pošti se naroča najmanj pet zavojev pod naslovom v glavni zalogi. Lekarna pl. Trnlioczg J v Ljubljani zraven rotovža, dosežejo odrastiin otroci, feolni in zdravi. Polovico stroškov prihranite v gospodinjstva na kavi, sladkorju in miška, ako pijete S b H DIM, to je dr. pl. Trnkoczirja slatini čaj. Kamnoseški izdeSki \z marmorja za cerkvene in pohištvene oprave, | spomeniki iz marmorja, gra- mi - ■> ■ ia ■ ■■ nita ali sijenifa, apno livo MlGJZIJU VOdlllKU J in ugašeno se dobi pri _ kamenarskem mojstru 3696 Kolodvorska ulica Ljubljana Nakupujoči oblačilno blago za ženske in moške obleke, blagovolite sc ozirati na priporočljivo trgovino ® JANKO ČEŠNIK ■ Ljubljana :: :: Stritarjeva - Lingarjeva ulica Popolna oprema za neveste. - Velika zaloga vsakovrstnega belega perilnega blaga v bombažu in platnu v poljubni širokosti. - Različne preproge, linoleji, zastori, garniture itd. itd. Cene nizke. Stroga solidna postrežba. Prvovrstna tovarna za fino švicarsRo vezenino • išče v vseh mestih ff«lfM » z večjim krogom znancev za prodajo vezenin za perilo, vezenih Kranjske in Koroške IMII1K oblek, bluz, robcev itd. po vzorcih. Krasne novosti in specia-litete. Najnovejša pariška moda. Visoka provizija. Blago se dostavi franko prosto carine. Cene v kronah in vinarjih. Dopisuje se slovensko. Ponudbe pod „Z. G. 707" na Hudolf Mosse, St. Gallen, Švica. 636 NMa češka tordka - ceneja posteljnega perm! 1 kg novega, sivega, skubljenega, dobrega gosjega perja 2 K; 1 kg boljšega 2 K 40 v, polbelega 2 K 80 v, belega 4 K, belega skubljenega 5 K 10 v, 1 kg izredno finega snežnobelega, skubljenega 6 K 40 v in S K; 1 kg sivega puha 6 K in 7 K; 1 kg belega puha 10 K; najfinejši prsni puh 12 K. — Pri 5 kg se! pošlje franko. — Dovršene postelje bogato napolnjene, iz zelo gostega, jako trpežnega, rdečega, modrega, belega ali rumenega nankinblaga, 1 pernica 180 cm dolga, 116 cm široka, z dvema blazinama, vsaka 80 cm dolga in 58 cm široka, napolnjena z lepim, mehkim račjim perjem 16 K, z izredno finim polpuhom 20 K, z najfinejšim sivim puhom 24 K; posamezne pernice po 10 K, 12 K, 14 K, 16 K; blazine 3 K, .3 K 50 v, 4 K. - Pošilja proti povzetju od 12 K više ; franko. S. BENISCH v Dešenioi 766 Sumava, Čs&ko. — Zamenjava in franko vrnitev dopuščena, za 2035 neugajajoče se vrne denar. — Ceniki na zahtevo zastonj in franko. 15 -2 Najslgurnejša prilika za štedenje! Vzajemno podp. društvo v Ljubljani registrov. zadr. z omejenim poroštvom, Kongresni trg 19 sprejema vsak delavnik od 8.—12. ure dopoldne hranilne vloge ter jih obrestuje psr po 4'|2°io -mm fio je i dggje za iOO S 4 K 50 h na leto. — Druge hranilne knjižice se sprejemajo kot gotov denar, ne da bi se njih obrestovanje prekinilo. Rentni davek plača hranilnica sama. 3458 Kanonik Kalan Andrej, I. r„ predsednik Kanonik Sušnik Janez t. r., podpredsednik. Dr. Franc DolSak, zdravnik v Ljubljani, podpredsednik. m Največja in najstarejša tovarna lončenih pečij in raznih lončenih izdelkov AVGUK as U LJUBLJANI priporoča se slavnemu občinstvu in prečast. duhovščini v naročila na MM ognjišča in peči preproste in najfinejše, izvršene v poljubnih barvah in vzorcih najbolj strokovnjaški, solidno iu trpežno po najnižjih cenah. Župniščem, samostanom in šolam dovoljujem znaten popust. 3460 llustrovani ceniki na razpolago. .Katoliška Bukvama v Llubliani' Večna molitev pred Jezusom v zakramentu ljubezni. Izdaja z velikim tiskom. Cena v trpežni vezavi z rdečo obrezo K 5* , z zlato obrezo K 3*90. — Ta izdaja je tiskana s tako velikimi črkami, kakor ta-le sestavek. Obsega vseh 30 ur pred sv. Rešnjim Telesom, masne in druge molitve in pa pasjon ali popis Kristusovega trpljenja. Voditelj v srečno večnost. Molitvenik. Cena v fini trpežni vezavi z rdečo obrezo K 1'40, z zlato obrezo K 180, z vatiranimi platnicami K 2—. — Ta molitvenik je zelo popoln in obsega na 247 straneh poleg vseh potrebnih — za razne prilike prirejenih molitev — tudi stvarno razlago najpotrebnejših resnic sv. vere. Kljub svoji mnogo-stranski krasni vsebini pa ima tako priročno žepno obliko, da ga lahko spraviš v vsak žep, ne da bi te količkaj oviral. aaapaaaaaaacztt Bogu kar je božjega. Spisal Finžgar. Dobi se v raznih vezavah po sledečih cenah: K 1- , 1'80, 2'20, 3'—, 4-50, 460. — Ta molitvenik je zelo fino opremljen in ima tudi prav majhno pripravno obliko. a^aaaaaaaaaaai^maaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaascaaaaaa Nemščina brez učitelja. Sestavil dr. Leopold Lenard. Cena K 120. — Kdor se hoče naučiti nemškega jezika brez učitelja, naj si omisli to knjigo. To je edino porabna knjiga, saj pravi pisatelj v predgovoru: „Vsakega jezika se je treba učiti in vsako učenje zahteva truda. Knjiga, ki ti obeta, da se boš kakšnega jezika naučil brez truda in v nekoliko urah ali dnevih, laže in te hoče samo goljufati. — Mi ne obetamo, da se boste iz te slovnice naučili nemškega jezika brez truda in pa že v nekoliko dnevih, pač pa, da se ga boste naučili s kolikor mogoče majhnim Mom in v kolikor mogoče kratkem času.