1112
NICCOLO  MACHIAVELL].   MANDRAGOLA
Mandragola, ki smo jo videli v SNG,* ni Machiavellijeva, marveč Macliia-velli-Jamnikova Mandragola, to se pravi Machiavelli z dodatki v besedilu, situaciji in osebju, skratka sodobna adaptacija Machiavellijeve komedije po osebnem navdihu njegovega režiserja. Režijska samovolja prirejanja avtorjevega besedila, danes zelo razširjena zlasti v francoskih bulvarskih gledališčih, je bila klasični režiji popolnoma tuja. Bcalim, Antoine, Craigh, Stani-slavski, Reinhard .so bili glede literarnega besedila zelo tenkovestni in spoštljivi in med njimi je bil samo Reinhard izrazit pristaš samosmotrnc, barvite teatralike, dasi je bil tudi Reinhard vedno zvest literarnemu besedilu. 'Zvestoba literarnemu besedilu pa klasični režiji ne pomeni historicizma, marveč organsko tolmačenje avtorjevega besedila v duhu sodobnega občinstva. Klasično režijo je pričel prvi rušiti ekspresionizem v gledališču in ol) njem tako imenovani revolucionarni teater Meyerholda, Tairova, Piscatorja, ki jim je bila literarna predloga komaj več kot uporaben scenarij za aktiviziranje revolucijske misli na odru: Shakespearov Brut kot boljševiški borec zoper carizem, Othello kot žrtev kapitalistične rasistične diskriminacije, Hamlet kot napredni obtoževalec gnilega kapitalizma im Danskem. Revolucionarno gledališče tse je v nekaj letih po revoluciji obletelo tako v Rusiji kakor tudi drugod po Evropi, toda adaptacije, čeprav brez revolucionarne ideologije, so se ob splošni suši izvirne dramatike nadaljevale vsa naslednja desetletja in so hkrati pokazale na globlje vzroke prirejanja dramskih besedil. Ruski kakor tudi nemški revolucionarni teater ]iista imela svoje ustrezne dramatike in sta hočeš   nočeš   morala  prirejati   starejša  dramska  besedila,   ki   sta  jim  dajala
" Uprizoritev ljubljanske Drame. Režija: France Jamnik, scena: inž. arn. Niko Matul.
Jiovo sodobno vsebino, in iz pomanjkanja domače izvirne tvornosti izhaja nazadnje vsako prirejanje starejših tekstov v svetovni dramatiki. Tudi Plaut-Terenzova komediografija je rimska prireditev grške srednje in nove komedije, ker tedaj rimsko gledališče še ni imelo dramatike s svojimi motivi, okoljem in tipi. Enako je Comedia delFarfe po svojih fabulah v veliki meri ljudska adaptacija literarnih komedij, ki so jih igrali na knežjih dvorih. In ako hoče v današnjih dneh Vilar v svojem Theatre National Populaire s prirejanjem starejših del približati gledališko umetnost svojemu bolj ali manj kominformskemu gledališkemu občinstvu, je to z vidika popularizacije gledališke umetnosti brez dvoma hvalevredno delo, ki ga pa vodijo razlogi slehernih takih prireditev, ob pomanjkanju ustreznih del napraviti starejšo klasiko dostopno tudi najširšemu občinstvu. Neko delo pa je mogoče prirejati na dva načina, ali z restavriranjem njegove časovno že obledele fakture v duhu dobe, v kateri je delo nastalo, ali pa s tragičnim ali komičnim parodiranjem starega besedila v duhu poznejše dobe. Balzacove Okrogle povesti so restavriranje renesančnega smeha v duhu renesanse, Offenbachove spevoigre so parodije grške mitologije v duhu drugega francoskega cesarstva. Parodija pa je v današnji romantično ironični umetnosti zahoda zelo priljubljena umetniška oblika, ker je navdih parodije že izza Aristofanoveg'a smeha j-omantična irojiija.
O Machiavellijevi Mandragoli pravi literarna zgodovina (V. Klemperer, Handbucli der Literatur\vissenschaft); »Za šalo Mandragole je globoka resnoba in zelo temna grenkoba. Brezsramna neumnost za svoje potomstvo zaskrbljenega senilnega moža, prostaštvo njene matere in podlost njenega spovednika ženejo upirajoč© se in čisto Lucrezio premetenemu ljubimcu v objem, in če je bila enkrat proti svoji volji njegova, bo odslej rada in z lastno premetenostjo prešuštvovala, tako da se na koncu edina čista oseba komedije voljno in z užitkom prilagodi močvirni ravni svoje okolice. Machiavelli slika to skrajno zmagoslavje nenravnosti v posamezniku z uživajočim dovtipom, toda hkrati s tako neizprosno ostrino, da čutimo njegovo ogorčenje do celotnega stanja. To je ogorčenje socialne ali državniške bridkosti; avtorju ni do kreposti posameznika, marveč mu gniloba družbe, v kateri ni prostora za čistost, moireče leži na duši.«
Vsa ta literarnozgodovinska družbeno moralna analiza Mandragole, izhajajoče iz Machiavellijevih političnih teženj po združeni in moralno zdravi Italiji, je verjetno točna, kakor je tudi točno to, da je v vrsti zgolj zabavnih, bolj ali manj razuzdanih renesančnih komedij Mandragola prva komedija, ki kaže poskuse bolj zahtevno slikanih značajev, sliko Timotea kot podobo tiruž-liene hiimvščine, Lucrezio kot osebo z notranjimi protislovji, z vestjo, toda mnogo teže je tej zgodovinski analizi dati ustrezno odrsko, leatrahu) podobo, kajti prav tako dobro drži tudi dejstvo, da je Machiavellijeva Mandragola, ako odštejemo njeno cinično koniiko, nekoliko suhoten literarni tekst, tekst razumskega, ironično svetovljanskega državnika brez večje pesniške fantazije, pesniško pusto testo, v katero so zameseni mastni ocvirki. Tako je tudi razumljivo, da se je dramatik Jeann Vauthier odločil napisati za Vilarovo gledališče svojo prireditev Mandragole — >La novelle Mandragore«, ki so jo prvič igrali pod Gčrard Philipovo režijo in z Gerard Philipom kot Callimacom v Theatre du Palais de Chaillot na zimo 1952. Ta nova Mandragola je prerenesančna Mandragola s sredstvi sodobnega lirizma in groteske. Calliniaco je tu pevec sur-
1113
realističnih ljubezenskih tirad, Lucrezijina mati Sorastrata je strahovito prostaška in pater Timoteo je pravi žrebec v meniški kuti, ki staro Sorastrato v zakristiji spolno nadleguje in ta odganja pohotnega meniha s pokajočo gorjačo proč od Lucrezije, skratka prava prerenesančna renesansa, pohota na drugo potenco, spričo katere je Jamnikova prireditev s kvintetom pohotnih frančiškanov naravnost zmerno čednostna, čeprav je tako pri Vauthieru kakor pri Janlniku Lucrczia brez nujne potrebe čista Lucrezia, lahko bi bila prava renesančna spogledljivka, ki vodi za nos tako svojega moža kakor svojega vsiljivega ljubimca, torej takšna, kakršne državni moralist in italijanski patriot Machiavelli gotovo ni hotel imeti na odru.
In vendar, ali se je danes, v času sintetičnega vina in sintetičnih draguljev in zlatnine, ki so cenejši in ljudstvu dostopnejši kot naravni izdelki, sploh mogoče resno boriti zoper sintetične prireditve na odru? In vendar tudi v Franciji, kjer že od nekdaj na odru vzvišeno maličijo vse razen domačih klasikov v heroičnem aleksandrincu, nove Mandragole ne igrajo v Comedie Franfaise in je verjetno na Dunaju ne bi igrali v osrednjem gledališču, v Burgtheatru, prav gotovo pa tu in tam v bulvarskih gledališčih, kar velja enako tudi za Ljubljano.
Ali bi bila izvirna Machiavellijeva Mandragola danes res premalo učinkovita na odru? Mislim, da ne, toda igrati bi jo morali pravi komiki, ne pa karakterni igralci, ki nadomeščajo komiko z veselim hrupom. To je verjetno čutil tudi režiser Jamnik, ko se je odločil za novo režijsko zamisel te igre, katere nujna posledica je hrupno veselo parodiranje vlog, hrupno vesel stik z občinstvom in z njegovo nenehno pripravljenostjo, pozabiti za trenutek na ¦svojo družbeno sramežljivost in spodobnost.
V veselo hrupni predstavi, ki je pri občinstvu žela hrupno veselost, so
igrali Callimaca Boris Kralj, Sira Drago Makuc, Messer Nicio Stane Potokar,
Liguria Jurij Sonček, Sostrato Marija Nablocka, patra Timotea Maks Furijan,
Lucrezio Majda Potokarjeva in žensko Yida Levstikova.
Vladimir Kralj
1114