^^         Pri kovaču Marku.               ™
CajHffiovač Marko v Zapotoku je bil vrl dclavcc. .Takega ga ni, kot je S^pjL. Marko", so govorili možakarji dalečna okrog, ,vse ti naredi, kar ^Sali^i   hočeš, in to tako, da drži na večno.*
Zato ni čudo, da je ime! dela čez glavo in je njegovo kladivo odme-valo od zore do mraka.
Tudi Zakotnikov oče iz Borove vasi so jako čislali Marka, in četudi so imeli kovača v blizini, vcndar jim n\ delal in popravljal nihče drugi kot Marko, dasi so imeli debelo uro do njega.
,V Zapotok bo treba," reko nekoč Zakotnikov oče, ,konja sta sko-raj bosa."
»E, pa bi jih Vrlačar podkoval, da ne boš toliko zmudil," pripomnijo dobroholno Zakotnikova mamica.
nAh, ti ne veš, kaj je kovanje. Tako ne naredi nihče kot Marko, Lez njcga ga ni.°
Ni bilo več ugovora zoper toli trdno prepričanje, in oče so izvlekli voziCek izpod napušča pri hlevu, nekoliko osnažili, namazali kolesje in se pripravili, da vprcžejo konja.
C=J   158   253
,Oie, naj greva 5e midva z Manico z vami'." se oglasi mali Lojzek. Seveda, olroka, ki še nista bila drugje kot v ctrkvi in šoli, bi bila rada videla daljni Zapotok in kovača Marka, o kalerem so oče tolikrat govoiili in ga toliko hvalili
Zskolnikov oče so imeli svoja dobra otročiča silno radi in po voiii jim je bila !a prošnja, da so jima mogli napraviti ncdolžno veselje.
nNo, če bosta pridna, pa se pripravita. Lepo se umijta in lepšo ob-leko oblecita. Zapotok in Borova vas, lam |e Ireba bili čedno oblečen,
Veselo krikneta otročiča in že sc je sliSalo glasno utnivanje v veži in v hipu sla slala Lojzek in Manica kot dva druga, tako snaiina na vežinem pragu.
^Ti Lojzek, stopi še gor pod streho in prinesi tisti zvcženi te!e?nih kavljev, ki jih je zadnjič zidar pobral iz zida pri starih oknih. To železo bo kovač lahko porabil za nove podkove."
Kot blisek je opravil Lojzek naroLilo.
Lepa je bila hilra vožnja in Lojzku in Manici se je kar samo sme-jalo: tako daleč se še nisla nikdar peljata. Pa ne samo prijetna vožnja, ve-selilo ju je ludi vedno novo obzorje. Kolikokrat sta slišala ie doma imevo-vati to in ono župnijo, to in drugo vas ali goro in hrib, zdaj jima pa oče lepo pripovedujejo: ,Olcjta, lo je Pcrovo, lu so doma sosedov očc; tam je Količevo, od tam prihaja k nam mesar po teleta ; ona cerkev tam gori je v Ruševju, tjegor hodijo od nas na botjo pol k Materi božji. Vidita, ta-Ie voda je pa Bistrica, ta je globoka, lebi   Lojzek bi   bila Irikrat   čez glavo."
Med lakimi kratkočasnimi pogovori so  b li naenkrat pred Zapotokom.
»To je zapotoiki zvonik," pokažejo oče čez prijazen griček, izza Kat^B rega je gledal samo zvonik cerkve sv. Marka.                                             ^M
Takoj  nato, ko so po položnsm   klancu vozili počasi. se je že zasF šalo kovačevo kladivo, in  Manici je šinila v glavo ona pesmica iz šole in začela jc nehote:
.Poslulam kovaia, k! kladlvo obrafa, bunkati, bunkali nof ino dan."
V par hipih so siali pred Markovo kovatnico. Prijateljsko se pozdra-vila vrla tnoža, in takoj razlože Zakotnikov oče kovaču svoje želje.
,, No, naj bo, ker si ti," reče kovač, ,sicer bi ne bilo nič, saj vidiš, kako imam založeno, da morem sam komaj v kovačnico *
Vse drugo je popuslil in se lolil Zakolnikovcga dela. Zveženj kav-ijev je bil takoj v kouačnici, meh je zapihal, oglje je žarelo, kovač pa je kavelj za kavljem polikal v žrjavico in rudeče kol ogenj jemal s klešfami iz ognja, deval na nakovalo, nekoliko potolkel: bunkati, bunkati, iz kav-Ijev se je zvila podkev, druga za drugo. Kot bi bile novc, take je pribijal pozneje na konjska kopita.
O, kako sta začudena gledata Lojzek in Manica kovača pri delu. Kar bala sta se, da se zdajzdaj nc vname, ko je nabijal na zareče železo in so iskre kar sršele okrog njega. Toda kovača sc ni nič prijclo, bodisi, da mu je tudi iskra padla kam na obleko, prijela se le ni, in naposled se otroka nista več bala za kovača.
<s%  159 ks                          -^^^^^^^^H
Delo je bilo dokončano in ugajalo je Zakotnikovemu cčelu, zato so I svojo zadovoljnost pckazali pri plačilu in še na pokrepčilo so povabili ko-1 vača, čemur se ni odrckel vrli mož, nekaj zaradi prijatelja ne, nekaj pa, ker I je kovaško delo naporno delo in potrebuje tudi oddiha.                               1
Pol proti domu je bila Se prijelnejSa. Vse veselejsa sla dirjala na novo I obula konjita, da je odmeval pek«t podkev, Itol bi rfilaiili miaiiei.               j
R
ln koliko vprašanj sia imela olročiča l Lepa pokrajina se je razprosti J rala pred njimi ravno v nasprolni legi. Kar je bilo prej na levi, je zdaj na desni, in nasprotno: nič več nisla poznala krajev. ki so jih jima kazali oče gtedi  od doma. Odtod toliko vprašanj, odtod loliko čudenja, ker se jimaj je zdeia vsaka slvar   drugaLna.   Ruševje  jima  ni bilo   več Ruševje. cerkevl se jima zdi vse drugačna, Bistrica jima leče vse drugače kot prej. in toliko,1
da st« še spoznala  domačo vas s podružntco  sv. Matevža  z  rdečo zvo-W nikovo streho.                                                                                                      ¦
Vsa vožnja je srečno potekla, bili so zopel doma. Zvečer pa je bilo ¦ govorjenja kot še   nikdar. Ko   so se   mali   sukali po kuhinji   in   napravljali ¦ večerjo, ledaj so imeli Zakotnikov  oče   navado,  da  so sedeli prijetno pri . peči, olroci pa  okrog ali na   peči   (seveda v  poletni vročini so zamenjali peč z veliko hruško prcd hišo), in so se pogovarjali vsakovrstne podučne stvari, svete in posvetne,   molitve in  službo božjo,  pcsmice in druge ko-ristne šolske reči.
,Oče, to je čudno," izpregovori Lojzek najprvi nocoj, ,to je čudno, da je kovač naredil iz starega železa podkve, da bi jih nihče ne razloči! od novih."
.,ViS, to ogenj stori," odgovore oče, »ogenj to je čudovita moč in velik dar božji, brcz ognja bi bil človek velik revež na zemlji, pa saj brez ognja bi niti živeti ne moget. Pomislita samo, koliko je železa v naši hiži in našem orodju, vse je šlo skozi ogenj. Teško bi našteli vse železje, kar ga imamo, da bi kaj ne pozabili. Bodeta pa jutri vse pregledala in zveCer mi bosla vse našlela."
,B°va, bova," se glasita dobra olroka izza tople peči, ki je bila kaj ijubka v jeseni, ko so zunaj hladni večeri.
,Kaj ne, prijetno je za gorko pečjo," povzamejo zope! oče, »loda, ali vesta, kdo dela peč tako prijetno ?"
..Ogenj, ogenj!" se oglasita mlada Zakotnika, ,ko bi ne bila peč a-kurjena, bi bifa mrzla bolj kot kaj drugega."
,,No, ali imamo peč samo zato, da nas grejc ?"
,Ne, nc," se zopet oglasita mala.  ,,v pe{i mati tudi kuhajo in pečejo"
^Prav pravita; glejta, kako hudo bi bilo, ko bi ne bilo ognja. Ne imeli bi niti kruha niti kuhanih jedil, vse b\ morali sirovo uživali kot divje zveri v gozdu.''
Kar po kruhu se je zažclelo malima, ko se je govorilo o njem, in poprosila sta očeta, da bi jima ga košček odrezali. Oče jima hočejo izpolniti že]jo, toda, kje je pa nož? Tipajo in tipajo, pa ga ni nikjer. Nič drugače ni bilo, da so morali prižgati vžigalico, da so posvetili za nožem.
,No, glejta," so dejaii, ,,tudi zato nam je koristen ogenj, da mdi po noči vidjmo, da moremo delati ludi v kletih, in v rudokopih pod zemlp. Vse rude, srebro in zlato, vse drago kamenje bi bilo šc zdaj v zemlji, ko bi ne bilo ognja, luči, da so Ijudje mogli izkopati in spraviti na dan."
Še in še so se pogovarjali o ognju, omenili so stroje, katerc goni ogenj: železnico, po kateri vozi ogenj vozove, parobrode žcne ogcnj po širnih morjih; tudi puške in kanona so sc spomnili, ki ju proži ogenj. Za mnogo drugih del, ki jih opravlja ogenj, pa tudi Zakotnikov oče niso vcdeli.
Pri vseh teh pogovorih pa oče niti niso zapaziii, da jirn je pipa do-gorela do dna. Zadovoljni tako zabavnih in podučnih pogovorov so jo še
QS   161   >3      ^^^^^^^^^^^^^^^^^_
enkrat zatlačili in, ko so jo vnovič prizgali, opomini Lojzek izza peči. ,[fl tudj vi, oče, bi ne mogli kaditi tobaka, ko bi ognja ne bilo."                   I
,Res je, in dolgčas bi mi bilo po njem," reko dobrovoljno ole, kfl sc odpro vrata in stopijo mati z lučjo in večerjo v hi5o.                          ¦
Pri veCerji pa mali lilapec in deklela niso mogli sproti uganjevafl Lojzku in Manici, za kaj vse je ogenj koristen?                             F. G     I