Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P.  T verskega.)
I.
Leta 1881. sem z Ollendorfovim učebnikom in neznatnimi sredstvi v žepu v Novem Yorku stopil z atlantskega parnika. Znancev nisem imel nobenega izimši dveh ali trehRusov, raztresenih po raznih mestih. Za praktično delovanje nisem bil prav nič pripravljen. V domovini bil sem nekaj v vojaški službi, največ se pa nisem z ničemer pečal, kakor je že navada pri največ ruskih večjih posestnikih. Nekaj me je vleklo k zemlji, kakor vsacega Eusa, ki misli, da brez koščka zemlje, brez kmetije ne more živeti na belem svetu, zaradi tega nameraval sem postati posestnik, kje in kako nisem vedel sam, zdelo se mi je neobhodno potrebno pridobiti si zemlje, delati, delati in delati. ... Na nobeno drugo stvar nisem mislil, kakor na poljedelstvo, o katerem sem nekaj razumil iz skušnje. O obrtniji in trgovini imel sem pojme in predsodke ruskega človeka, nikdar nisem videl nobene tovarne razun žganjarne. Na pol
sem znal nemški in francoski, ali angleščine nisem znal prav nič. Druga rodbina je imela priti za menoj čez 2 ali 3 mesece. Denarja sem imel od 2000 do 3000 dolarjev. Kakor vidite, moj položaj ni bil posebno zaviden in zaradi tega sem vsekako hotel pečati se s kmetijstvom, da bi vsaj bili siti in ne bi stradali, V Novem Yorku sem ostal samo jeden dan. Zakaj sem šel v Florido, tega sam nisem vedel. Morebiti zaradi tega, ker sem iz Rusije že dopisoval z neko Rusinjo v Floridi, s katero sem se bil seznanil na pariški razstavi. Bodi kakorkoli prišel sem po železnici v Jacksonville ob veliki reki St. John nekaj milj od njenega izliva v Atlansko morje. V to mesto prišel sem čez tri ali štiri dni. Prepričal sem se, da z svojimi malimi sredstvi ne morem kupiti nič pripravnega v mestni okolici, kajti cena za zemljo je bila od 50 do 200 dolarjev za akr, sklenil sem potovati v neobdelane kraje, v gozde, in nekega lepega jutra bil sem na majhnem parniku, kateri je redno vozil^od Jacksonvilla gori po reki St. John, kacih 700 milj naravnost na jug.
Vročina je bila neznosna, na večer je na vodi postalo prijetno. Ušel sem se na konec parnika in se zabaval in čudil bujni rastljivosti, kakeršne še poprej nisem videl, tej množini rib, želv in aligatorjev, ki so se ves čas igrali okrog ladije. Jedini drugi potnik je bil lastnik parnika, kakor se je pozneje pokazalo, bogat, velik jacksonvillski trgovec, ki je potoval na jug ogledovat nove zemlje. Po večerji je takoj prisedel k meni in mej nama začel se je jako zanimiv pogovor za postranskega poslušalca. Pokazalo se je, da je on Irlandec, ki je že 20 let v Ameriki in si je pridobil veliko premoženje. Nekdaj se je on učil francoščine in s pomočjo Ollendorfa, od katerega se jaz nisem ločil, in pa s pomočjo nekaterih francoskih besed, katerih se je on težko še spominjal, sva se razgovarjala globoko v noč. Od njega sem izvedel, da v Floridi, posebno v njenem južnem delu, kamor smo potovali, ni niti poljedelstva niti živinarstva v tem zmislu, kakor se je mi mislimo. Jedlna rastlina, katera se ondu goji z nekakim vspehom je pomerančno drevo, v nekaterih krajih poskušajo tudi s sladornim trsom, bananami, ananasi in drugimi tropičnimi sadeži, ali ničesa se ne more povedati o kakem pozitivnem vspehu. Ko se zemlja ravno začenja naseljevati, nikdo nič gotovega ne ve, in treba je biti jako previden k vsemu, kar se vidi in sliši. Zame, ki sem mislil, preživeti svojo rodbino s poljedelstvom, to ni bilo veselo, naj bi pomeranče in banane tudi vspevale, ali s tem se vendar ne preživiš. Zato pa na drugi strani ni zime, toplo je vse leto in posebne obleke ni potreba. Moj novi znanec je natančno in dobrohotno mi vse to razlagal, videlo se je, da je imel nesebično sočuvstvo do novega naseljenca, posebno tako neskušenega kakor sem bil jaz. Mojo nepraktičnost je gotovo takoj spoznal, ko sva se razgovarjati začela. Mej drugim mi je omenil, da je v južni Floridi jako ugodna obrt — to je žagarstvo, za katero ni potrebno posebnega znanja, pa tudi ne velicega kapitala, izplačuje se dobro, posebno temu, ki je „stick to it"   —   amerikanski  izraz,   ki se   ne da   prevesti,   in
24
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P.  Tverskega.)
»Dalje.)
Kakor sem že omenil, južna Florida bila je tedaj nova dežela, ki se je ravno začela naseljevati. Ob vspehu pomarančnega drevesa še ni bilo prav nič gotovega, ali špekulacija se je bila z vso gorečnostjo poprijela te stvari. Vsakovrstni čudeži o ugodnosti in zanesljivosti pomarančnega drevesa, so se tiskali in se razširjevali ne le po Floridi, temveč po vseh Zjedinje-nih državah. Ta mestec, ko sem brodil po grofiji Orango
25
sem se sešel z dvanajsterico  ali še   večjim   številom zemljiških agentov,   ki so si na moč   prizadevali  mi kaj prodati in kaj mi niso vsega pripovedovali. Ti zemljiški  agentje   sestavljajo  poseben  razred   v Ameriki katerega nikakor ne poznamo pri nas doma.    Vsi so spretni in izkušeni govorniki, ki nikdar za besedo niso v zadregi. Nikjer na svetu   mešetarstvo in  agentstvo ni tako razvito kakor v Ameriki.  Nobena kupčija   se tukaj    ne   izvrši   brez   mešetarja,   ki  navadno   plačilo dobi od obeh stranij. V novih krajih, ki se še le naseljujejo in se še ni našlo  nobeno merilo za  ceno lastnine,   ki prehaja   pogosto iz roke v roko je za te gospode pravi raj.   Hitro zvedo, kje se začenja zanje tak zemljiški boom in  prilete   kakor  jastrebi na mrhovino. Južna Florida in posebno njeno središče grofija Orange je od njene osnove 1881. leta do nastopa rumene mrzlice leta 1888. bila za agente tak raj. Priseljenci so prihajali od vseh stranij in lastnina se je dražilo ne le slednji dan, da rekli   bi vsako uro.   Od 800 ljudij  leta 1881. se je prebivalstvo pomnožilo na 40.000.   V tem   času   so   si   agentje   in   špekulantje nabrali ogromne svote denarja. Mnogi iz med njih so prišli   semkaj peš   brez centa   (krajcarja) v žepu, ali tukaj so se vozili v kočijah, živeli jako potratno, denar so kar razmetavali. Vse to so plačevali neskušeni naseljenci, ki so prihajali   semkaj iz   druzih Zjedinjenih držav in iz Anglije in so jim prihajali v kremplje. Prekrasne   izdane  knjižure z velikimi in  malimi zemljevidi so kar preplavljale severne kraje v več deset tisoč izvodih. V njih se je pisalo, da je le treba vtakniti v zemljo  pomarančno   drevesce,  pa v dveh  ali treh letih že donaša vsaj po 100 dolarjev na leto. Leta so se v takih   brošurah kar   spremenila v mesece in stroški so kar zginili v sladkih ustih zemljiških agentov. Bajni dohodki so se obetali v bližnji bodočnosti. Pri tem je pa še  podnebje skrajno ugodno,  jednako-merno   brez   prevelike   vročine,   posebno   ugodno za ljudi, ki   so si kako z delom oslabeli  zdravje  na severu. Pogosto  je celo mene tak  lepo  govoreč  agent poteč se in prav pekoč se pod navpičnimi žarki tro-pičnega solnca mi hladnokrvno   dokazoval, da je po leti v Floridi   dosti   zdravejše in prijetnejše nego  po zimi.
Amerikanci so skrajno previdni in preudarljivi v navadnih stvareh, ali hitro se dajo vjeti na vsako novost. Spekulativni duh je pri njih bolj razvit kakor pri katerem koli narodu in vse še neobjasnjeno jih posebno mika. Sivi starci, ki so vse svoje življenje vspešno delali na kakem poprišči, se dajo lahko vjeti, če se pokaže kaj novega, kar obeta naglo obogatenje. Mnogo tisočev se je lotila „pomarančne gorečnice"; popustili so poprejšna bivališča in svoja dobro splaču-joča se podjetja in prišli v Florido z rodbinami, naselili se v gozdih in nasadili pomaranče ter čakali sadu. Leta 1883. in 1884. je prišlo toliko priseljencev, da za nobeno ceno ni bilo dobiti pomarančnih drevesc
za sajenje, cena je jim poskočila na pet dolarjev za drevesce in vagone za vagonmi so jih privažali iz Lujizijane in Kalifornije. Cena za zemljo se je povišala od 3 do 5 dolarjev za akr 1884. leta do 100. 150 in celo 250 dolarjev za akr 1887. leta. Majhna sela osnovana leta 1884.; kakor glavno mesto grofije Orange Orlando, zrastla so v mesta z desettisoči prebivalci, v katerih so se neznano podražila dobra mesta za grajenje hiš. Ko sem v juniji 1881. leta prišel v Orlando je bila še le dvanajstorica hiš in se je sodišče za novo grofijo še le zidalo. Ponujali so mi 160 hektarov zemlje poleg sodišča za 1500 dolarjev. Bil je še sam gozd, samo koli in klini projektovane železnice bili so jedino znamenje civilizacije, Tedaj sem se jaz odrekel ali 1887. leta stala je ta zemlja že čez milijon dolarjev, in dobra mesta, 25x75 čevljev obsegujoča, so se prodajala po 10.000 dolarjev. Ko je pa leta 1887. rumena mrzlica opustošila Tampo, leta pozneje pa Jacksonville je Orlando trpel še več nego ti dve mesti. Polovica hiš je bila prazna, zavarovalnice niso hotele zavarovati poslopij, prodati kaj za kako ceno je bilo popolnoma nemogoče, bogatini so naenkrat bili berači, večina špekulantov je popolnoma propala; samo nekateri so se ohranili, ki se niso predaleč izpustili v špekulacije.                                              (Dalje sledi.)
32
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T merskega.)
(Dalje.)
Po dolgem in upornem iskanji našel sem mesto, ki je meni popolnoma ugajalo in tudi zame ni bilo predrago. Kupil sem 80 akrov zemlje z mladim pomarančnim   nasadom,   hišico z dvema majhnima   so-
33
bama in tretjino majhne žage, ki je miljo daleč od mojega novega domovanja. Nikoli ne pozabim te pri-prostosti pri kupovanji, ki me je kar presenetila. Pozneje sem kupoval in prodajal vsakovrstno lastnino, popolnoma sem se vsemu privadil, ali vendar se mi je ta prva kupčija globoko vtisnila v spomin. Nikdo se ni brigal, kedo sem, od kod sem, zakaj in čemu kupujem. Stvar je bila urejena v desetih minutah, napisala so se potrebna pisma, podpisala in potrdila od mirovnega sodnika, za kar je vzel 25 centov (1 cent je 2 kr.) in drugi dan je neki sosed, ki je šel v mesto, nesel pisma k sodišču, da jih je potrdilo, za kar je računalo jeden dolar. Tako je bilo vse trdno in postavno urejeno. Takoj sem se lotil dela, posekal sem nekaj gozda, in posadil 500 mladik pomaranč, v tem sem pa hodil na žago in ogledaval, kako je vse urejeno in kako se dela. Jeden moj sodrugje bil neki propali posestnik, ki je prišel še le pred dvema letoma v Florido in si pridobil kos državne zemlje. Bil je flegmatičen starec z velikimi načrti, če tudi ni bil prav nič omikan in izveden v delu. Drugi moj sodrug je bil živ Kentukijec, dober mašinist in velik pijanec. Delo ni šlo popolno vspešno, vedno sta se prepirala in drug drugemu očitala nevednost in se nista dosti za žago brigala, katera je slabo delala, jedva so splačevali stroški, dobička ni bilo nobenega, dasi je dela bilo dovolj in bi se podjetje vse-kako lahko bilo izplačevalo.
Čez jeden mesec je prišla moja rodbina in ko sem poplačal zemljišče, žago, in kupil vse, kar je bilo potrebno, izračunih smo, da mi je ostalo ravno 40 dolarjev. Tedaj sem že vedel, da vse pripovedke o hitrem obogačenji s pridelovanjem pomaranč so samo pripovedke in nič druzega, vedel, da je treba za nasade deset let hudega dela in velikih vsakovrstnih stroškov in da se s trdo travo ter pomarančnim listjem ne preživiš. Zaradi tega sem nekega lepega dne povabil k sebi svoja sodruga pri žagi in zahteval obračun od dela. Še prejšni večer je Kentukijec bil močno pijan in sta se sodruga močno prepirala, drug druzega zmerjala in tožila. Videl sem, da tako ne pojde. Če tudi nisem dobro vedel zakaj in kako, če tudi sem še le začenjal angleški lomiti in nisem imel še nobenega pravega pojma o delu na žagi in kupčiji, vendar sem zahteval, da se gospodarstvo premeni, kajti žaga mi je jedino mogla pomagati, da se preživimo. Nobeden mojih sodrugov ni hotel odstopiti drugemu, dosedaj sta oba gospodarila na žagi in izvračevala krivdo drug na drugega. Dolgo smo se prepirali in na zadnje je jeden izjavil, da odstopi od gospodarstva, če tudi drugi odstopi. Drugega ni kazalo, da se sam poprimem gospodarstva, v kar sta z veseljem privolila. Drugo jutro sem se lotil dela, in čez pol leta sem že kupil od Kentukijca njegov del in čez jedno leto pa še od druzega. Dela je bilo dovolj, cene so bile visoke. Razširil sem podjetje, napravil stroje, potem tovarno
za obdelovanje lesa, začel obširno trgovino, spustil se v zalaganje, začel graditi železnice. Čez nekaj let bil sem na čelu velikega podjetja, ki je imelo nad jeden milijon prometa na leto in deloma lastnik, deloma glavni upravitelj velike železnične sisteme. Velika žaga, tovarna za obdelovanje lesa, veliko skladišče raznega blaga, zavod za izdelovanje železniških voz, nekaj morskih parnikov, katere sem moral napraviti zaradi razvijanja železnic, okolu milijon akrov zemlje, kupljene deloma od države deloma od zasebnikov, z nekaterimi mesti, katere sem osnoval celo ob železnici, — vse to je bilo vspeh osemletnega dela s tretjino male žage, za katero sem plačal samo 600 dolarjev. Leta 1886. sem osnoval v mehikanskem zalivu mesto St. Petersburg, katero že ima 2000 prebivalcev in je jedino pristanišče zapadnega floridskega obrežja, k kateremu morejo oceanski parniki. Vse kaže, da nekdaj postane središče trgovini mej Antilskimi otoki, sred-nje-ameriškimi republikami in Zjedinjenimi državami.
V letih 1887. in 1888. je rumena mrzlica (Jellow fever) razsajala na jugu Zjedinjenih držav in posebno mnogo je trpela Florida posebno njen severni del. Zdravje moje je izpodkopavalo osemletno neprestano delo brez vsakega oddiha, tropično podnebje hudo vpliva na severnjake, če tudi počasi; vse je začelo zastajati in jaz sem prodal vse svoje koristi v Floridi in se preselil dalje na sever, kjer imam zopet žago, fabriko za obdelevanje lesa, in razna druga podjetja dosedaj. V teh desetih letih sem se dovolj temeljito seznanil v praksi z obdelovanjem lesa, lesno kupčijo, s stavbarstvom, železniškimi stvarmi, politiko, družbenim življenjem v Zjedinjenih državah in o tem hočem govoriti s čitatelji.                          (Dalje sledi.)
43
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
(Dalje.)
II.
Trgovina   z  lesom in  obdelovanje lesa na najrazličnejše načine je poleg poljedelstva najvažnejši narodnogospodarski   strok v   Zjedinjenih državah.   Več sto milijonov dolarjev kapitala je v tacih podjetjih in na milijone ljudij ima pri njih zaslužka. Ogromna množina lesa bodi si  že v deskah,  brunih ali   tramovih, bodi si v različnih lesnih izdelkih, posebno strojih in hišni opravi izvozi se  v Anglijo, Nemčijo, Francijo in v dežele srednje in južne Amerike. Še več pa lesa porabi se doma, ker prebivalstvo silno narašča in se po tem tudi potrebe naglo množe, posebno, če še pomislimo na silno bogastvo prebivalcev. Prijezerske države Michigan, Wisconsin in Minessota so do zadnjega bile središče lesne industrije v  Ameriki,   bela in pa  njej podobna norveška smreka sta bili glavni les za lesno industrijo. Na krajnem severo-vzhodu v državah Maine, Vermont,   in   New-Hampshire   zamenjava   ti   smreki, druga vrsta smreke gemlok, na krajnem zapadu v državah   Washington,   Oregon in   Kaliforniji  pa  rabijo rudeče drevo (redvood) in jelko (fir). Raznovrstne vrste hrasta rasto po  vseh   državah   skrajnega   severa  do skrajnega  juga; v srednjih državah Illinois,   Ohio in Kentuky se ne rabi le za izdelke, temveč tudi za grajenje poslopij. V Gorah zapadne Virginije, severne Ka-roline,   Kentuky-ja  in  Tenesse-ja rasto  oreh, višnja, topoli, kostanj, in jesen, vse te drage  trde  vrste vozijo se slednje leto v ogromnih  množinah v  Evropo. Sedaj imam žago in tovarno   za  obdelovanje   lesa v gorah severne   Karoline — žagamo,  sušimo in obdelujemo oreh, višnjo, topol, jesen,   kostanj in javor in druge vrste, za katere niti slovanskega imena ne vem. Naposled  prav na  jugu, v  vzhodnem   delu   Severne Karoline, v Južni Karolini,  Georgiji,   Floridi, Alabami, Lujisijani,   Mississippiju   in   vzhodnem   delu   Texasa rasto rumene smreke z dolgimi iglami (yelow long leaf fine), cipresa, rudeča sedra (redcedar) in gumijevo drevo. Ze davno je rumena smreka znana na svetovnem trgovišči po svojih odličnih svojstvih za stavbe in že nad petdeset let jo vvažajo v  Evropo in  severne dr* zave iz pristanišč Mehikanskega zaliva, pa še le zadnjih deset let se je ta   trgovina   razvila v velikanski meri in mnogi lesni obrtniki prenesli so svoje zavode s severa ne jug in tukaj se   energično lotili   žaganja. Delavci so tu ceneji in zaradi toplega   podnebja mo-
44
rejo delati vse leto. Poleg tega je izvažanje na glavna trgovišča na Angleškem in v Srednji Ameriki ceno in razmerno hitro. Rumena smreka, zlasti pa cedra rasteta v takih množinah in dosežeta tako dolgost, da se misli da se ne dasta ugonobiti. Sicer se je pa ravno to gorotilo o beli smreki, na severu, če tudi sedaj že spoznavajo, da bode te vrste jedva zadosti za prihodnjih dvajset let, če se tudi njena poraba nič ne pomnoži. Gotovo je to, da parna žaga v rokah energičnega podjetnika razmeroma jako hitro iztreblja les; leta 1885., ko sem bil dobil mnogo naročil, in smo morali delati noč in dan dvakrat menjajoč delavce, sem uničil vsak teden 160 akrov gozda to je štirjaško miljo vsak mesec.                    (Dalje sledi.)
52
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P.  T verskega.)
(Dalje.)
II.
Žagani tramovi in deske prodajajo se v Ameriki na štirjaški čevelj. Deska dvanajst palcev dolga, dvanajst palcev široka meri štirjaški čevelj (square foot board measure). Pri debelosti nad jeden palec se računa tudi po debelosti n. pr. deska 11/2 palca debela, 12 palcev široka in dolga se računa za poldrugi če-vel; pri dveh palcih debelosti je 2 čevlja deska itd. Vse deske tanše od jednega palca računajo se za palec debele. Taka deska 1 palec debela, 6 palcev široka in 12 čevljev dolga meri 6 čevljev, deska, dva palca debela, 10 palcev široka in 12 čevljev dolga meri 20 čevljev. Pri sestavljanji računov se najprej postavi število desk, potem debelost in širokost v palcih in naposled dolgost v čevljih n. pr. 10 — 12x6 X 12, to pomenja deset desek po 2 palca debelih, 6 palcev širokih in 12 čevljev dolgih. Na ta način postanejo računi jako priprosti, vsakdo jih razume in hitro lahko pregleda, če so prav. Pri računih poob-lanih desek se vzame za jednoto obseg pred ob-lanjem, — tako če so se šestpalčne deske pred ob-lanjem vzele za tla, se govori potem o šestpalčnih deskah, če so se tudi vsled sušenja in oblanja zmanjšale na pet palcev.
Deske vsake vrste podrejene so znanim strogo določenim pravilom nadzorstva, ki veljajo po vseh Zjedinjenih državah. Nekatere države imajo vladne prisežene nadzorovalce, kateri napravijo izpit in dobivajo plačo.    Stroški zanje  se popolnoma  pokrijejo s
pristojbino, ki je plačati od tisoč desk, katere pregledajo na želje lesnih trgovcev. Proti njih ogledu ni nobenega priziva, njih izmerjenje in razvrščenje lesa jemljejo sodniki za  podlago računom tožnik ali toženec se ne more sklicevati na njih nezanesljivost. Vsak spor naj prodajalcem in  kupcem   ravno   tako  glede   tega, koliko je desek, kakor tudi glede tega, kakšne so, poravnajo ti nadzorovalci in njih odločba je podlaga za konečne račune. Celo   Anglija in Južna   Amerika priznalo   zmerjenje   in  razvrščenje   desk  po teh nadzo-rovalcih za neoporečno podlago računom.   Galveston, Novi Orleans,   Mobile in  Pensacola ob  Mehikanskem zalivu, Ferdinandina, Savannah, Charlestown in Win-mington ob južnem, Baltimore,  Filadelfija, Novi York in Boston ob Severnem Atlantskem Oceanu, BSaginay, Milwanke in   Čikago v velikih  jezerih in   pristanišče New-Jet Sondi ob Tihem oceanu, to so glavna središča za notranjo trgovino z deskami in pa za  izvoz desk in drugih lesenih izdelkov v  inozemstvo.   Vse   imajo zadosti zapriseženih   nadzorovalcev in   prodajalci no tranjih držav imajo   svoje in so  jako previdni.     Ne sporazumljenja in prepiri so jako  redki ter  prihajajo največ od kake slučajnosti ali kakega zadržka na poti, ali je puščala  streha pri   vagonih in   spridilo   deske, ali se je   pa zrušil vagon, ko se je razbil  vlak vsled kake nesreče.   Dober nadzorovatec,   ki ume pregledovati različne vrste lesa, dobiva dobro plačo,   po 2, 4, 5 dolarjev na dan, zato je pa on odgovoren za mero in razvrščenje blaga; če se pri razkladanji vagona, ko ga je poprej   pregledal   nadzorovatelj,   pokaže,   da ni toliko   ali   ne   tako   blago   na   njem,   kakor  je   naznanjeno,   se vsaka razlika zaračuna   nadzorovatelju. Ker je pa vožnina za različne deske jako različna in je odvisno od tega, kakšne so,   more biti  razlika velika in nadzorovatelj mora biti jako previden. Jaz sem v svoji desetletni  delavnosti kot  lesni  industrijec in kupec odposlal na milijone čevljev lesa, ali se ne spominjam   kacega   nesporazumljenja   s   svojimi   kupci. Cena na deske je v Ameriki jako različna. Bela smreka 1 vrste velja v Čikagu okoli 40 dolarjev za tisuč čev^ ljev, slabše vrste   pa tudi   samo po 12 dolarjev.   Rumena  smreka  prve  verste  velja v Novem Orleansu, Pensakoli in Sawanni 13 dolarjev tisuč čevljev, slabše vrste se dobe po 8 dolarjev. V Novem  Yorku in Bostonu velja pa tisoč čevljev že 20 in 15 dolarjev, ker vožnja in drugi stroški  znašajo že 7 dolarjev.   Cedra prve vrste velja v   Novem Yorku  50  dolarjev,   topol in beli hrast 35, kostanj in jesen okolu 40, višnja pa 110. Prevoz desk po železnicah dosti  stane,  tako da izdelovatelji v gorah Severne Karoline dobe na mestu za boljšo vrsto topola ali belega hrasta okolu 25 dolarjev, za cedro in jesen ravno   toliko,   poslednja sta težji in zatorej prevažanje več  stane.
(Dalje sledi.)
53
62
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
(Dalje.)
II.
V-
Žage se v Ameriki razdeljujejo v dvojae vrste. Prve delajo jedino za krajne potrebe; druge pa delajo jedino za odpošiljatve v središča trgovine z lesom, za potrebe večjih mest in krajev, v katerih ni lesa, in za izvoz v inozemstvo. Prve so jako mnogoštevilne — vsako mestice ima svojo žago za zadovoljitev krajnih potreb. Ti zavodi se navadno lahko prenese iz kraja v kraj, imajo lahke in cene stroje; parni stroj je na kolesih in dva para mul ga lahko prepelje iz kraja v kraj.    V pol dne je žaga postavljena
v
in v polnem teku. Žaga je navadno okrogla in vsa naprava stane 1500 do 2000 dolarjev. Bruna priva-žajo krajni prebivalci, s štirimi ali petimi delavci se lahko naredi štiri do pet tisoč desek na dan. Ko je les na jednem kraji izrezan, se pa žaga prepelje drugam.    Tak Žagar se  vedno   seli od  kraja  do  kraja,
kakor je potreba desk, večkrat žago prepelje, da na-reže le kacih 10000 do 15000 čevljev desek za kako farmo (večjo kmetijo).
Stroški za tako žago so jako majhni. Sam gospodar je navadno glavni Žagar in mašinist ter glavni upravitelj, vse ob jednem. Naprava je navadno stara, kajti dela že do 20 do 30 let.j Stroji so rekli bi, vsi v zaplatah, leseni deli, katere žagar naredi sam, zamene polomljene železne ali pri vsem tem delajo te žage navadno jako dobro in brez ovir. To pa deloma zaradi tega, ker so ti stroji tako priprosti, da bolj biti ne morejo. Vse se vidi, vedno lahko zasleduješ, kako delajo posamični deli, lahko popraviš in zame-niš zlomljeni del; največ pa delo zaradi tega gre gladko, ker so Amerikanci tako rekoč rojeni mašinisti in jako spretni in premeteni v tem delu. Ni ga tacega kraja, ni tacega zakotja v Ameriki, da ne bi bilo sku-šenih in spretnih mašinistov vsake vrste; vedno potujejo, vedno se premikajo iz kraja v kraj, in večkrat sem našel v raztrganem tujci delaj očem kot dninar, jako spretnega specijalista.
Ta žaga, katere tretjine sera bil kupil, ko sem bil prišel v Ameriko, delala je že poprej 30 let, kar se je videlo na vhti letnici na stroji, dvakrat je bila pogorela, in vendar je zame delala neprestano osem let, dve ali tri leta smo celo delali noč in dan, in ta žaga^dela še sedaj. Glavni Žagarji in delavci menjali se so dovolj pogosto, a jaz ne pomnim slučaja, da bi bili morali delo ustaviti, da bi kaj popravljali ali predelovali — vse to se je zvršilo samo od sebe, in vselej je bil kdo pri rokah, ki je mogel brez zadržka in skrbi popraviti, kar se je slučajno polomilo ali pokazilo.
Kot prehodnja stopinja od teh malih prenosnih zavodov k večjim služijo taki zavodi za potrebe kraj-nega prebivalstva, pri katerih sta se žagi pridružili dva ah trije stroji za obljanje, stroji za izdelovanje skodel in skukadurnih deščic itd. Taki zavodi so že stalni, ne gredo več k lesu, ampak les prihaja k njim. Ko prve vrste zavodi imajo redko nad 15—20 konjskih sil, jih imajo ti že 40, 50 ali celo 100, stroji so dražji in popolnejši, in na dan se na njih nareže 10, 15 do 20 čevljev desk. Žaga je tudi okroglaj ali je večjega premera do 72 palcev in navadno z ustavnimi zobmi, ki so dražji, ali je ž njimi manj opraviti. Taki zavodi so v vseh mestih s 3000 do 5000 prebivalci, kjer se le najdejo kupci za izdelke. Taki zavodi stanejo pogosto do 20000 dolarjev, in zanje je že treba znatnega kapitala, kajti čim večji je mesto, tem raz-ličneje blago mora imeti, imeti mora suhe deske raznih razmerov in razne kakovosti in večkrat v veliki množini; večkrat ima tak zavod po 3 do 5 milj. desek v zalogi. V grofiji Orange, kjer sem jaz začel svoje ameriško delovanje, so leta 1881. bili le še trije majhni prenosni zavodi, ali leta 1888, je že bilo 30 rxianjših prenosnih in 6 srednjih, izmej katerih sta dva imela po 100000 dolarjev kapitala.
Večjih žag, ki delajo za izvoz je posebno veliko v državah Maine, Wisconsin, Michigan, Alabama, Lou-isiana in Texas. Le malo jih je v rokah zasebnikov, morda kaki dve ali tri v vseh Zjedinjenih državah; vse so v rokah delniških družeb in delajo z jako velikim kapitalom, kakor vsa podjetja v Ameriki. Dvesto do tri sto tisoč dolarjev dandanes ni zadosti za veliko lesno obrtnijo in trgovino, več družb ima milijon in več kapitala, kacih deset pa ima po 5 milijonov dolarjev kapitala. Navadno pokupijo ogromne gozde, mnoge imajo na milijone akrov. In če ni rek, da bi plavili ker k žagam, delajo kratke železniške proge na razne strani od zavoda, da po njih dovažajo les. Jedna družba v Michiganu ima do 80 milj takih železnic, popolnoma z vsem preskrbljenih, deset lokomotiv in 200 voz za privažanje lesa. iaki zavodi delajo se navadno trdno in solidno, parni stroji imajo tudi 500 konjskih sil. Okrogle žage so popolnoma izpodrinile trakovne žage (band-saw), ki so tako narejene, da se brezkončni trak žage, okolo 6 palcev širjave navadno jako tenke, vrača po dveh kolesih napravljenih v stalnem okviru drugo nad drugim. Te trakovne žage pripadajo najnovejšim ameriškim iznajdbam v mašin-stvu in hitro izpodrivajo okroglo žago. Poslednji čas začeli so delati tudi manjše, da jih uvajajo že srednji zavodi. Njih prednosti so tako znatne, da v bližnji bodočnosti izpodrinejo okrogle žage, in se vpeljejo povsod tudi v najmanjših zavodih.         (Dalje sledi)
63
104
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
(Dalje.)
II.
Trakovne žage imajo to prednost, da so jako tenke. Delajo dve tretjini manj žaganja nego okrogle žage in  dosti  točno  izračunanje je  pokazalo, da se
pri palec debelih deskah privaruje 10 odstotkov lesa. Narejene so tako, da lahko režejo les vsake debelosti, dočim se okrogle žage ne morejo narediti večje kakor 72 palcev v premeru. Če bi morale biti večje, bi morale zaradi trpežnosti že biti tako debele, da bi ne bile za rabo. Na nekaterih žagah to neugodnost okroglih žag skušajo odstraniti s tem, da na zgorej glavne žage pritrdijo drugo manjšo, katera reže gorenji del bruna v jednaki črti z glavno žago, da je potem mogoče rezati debelejši les. Pogosto se dobita žagi nejednake upornosti in trdosti in zatorej nejednako režeta in kvarita les. Poleg tega pa zahtevata dve žagi jako komplikovan in drag mehanizem. Pri razpolovljenji cipreze, oreha, češnje, zlasti pa rudečega drevesa, neke posebne vrste cedre, na bregovih Tihega morja je pa trakovna žaga neobhodno potrebna, kajti te vrste so včasih po 7, 8, 10 in celo 12 čevljev debele in okrogla žaga bi jih ne mogla rezati z nobenim vspehom. Delo bi bilo drago in dobile bi se slabe deske.
Razen glavne žage, katero imajo v mnogih zavodih, da se bolje izrabi čas, samo za rezanje brunov, kakor delajo razni Žagarji v Rusiji, pripravljena je še cela vrsta manjših podolžnih in poprečnih žag, katere obdelujejo deske in brune z vseh stranij in jim dajo prave ogle na vseh štirih straneh. Napravljaj6 se jako komplikovano in bistroumno napravljene priprave za hitro premikanje lesa od jednega stroja do druzega v zavodu; vsaka minuta tam izrabi se, kolikor je le mogoče. Poslednji čas večji zavodi obdelajo toliko, da je naravnost čudno — največji zavod v mi-chiganski državi izreže na dan 110 tisoč čevljev desk, če tudi se dan računa le na deset ur. Taki zavodi so popolnoma dovršeni v vseh ozirih in delo stane že jako malo.
Samo po sebi se razume, da je jedna glavnih stvarij dovažanje brunov za tak zavod. Zavod dela dan na dan brez prenehanja, ali v gozdu večkrat ni mogoče delati zaradi dežja, viharja, blata in zaradi tega je potrebna vedno večja zaloga lesa, ker vreme lahko vsak čas ustavi dovažanje. Omenil sem že, da imajo mnogi zavodi svoje lastne železnice za priva-žanje lesa, ali do železnic spravljajo les z mulami v ravnih krajih, in z voli v goratih. V severnih državah pade dovolj snega, do bruna lahko nekaj časa v velikih množinah dovažajo na saneh, v srednjih in južnih državah pa ni snega in morajo bruna vse leto dova-žati na vozovih.                                      (Dalje sledi.)
113
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P.  Tverskega.)
(Dalje.)
II.
Več načinov je za ceno in hitro privažanje hlodov; na jugu največ rabijo dvokolesni voz s kolesi tudi po 8 do 10 čevljev v premeru, in les nakladajo s pomočjo dolgih vodov, škrbcev in vratil. Vse je tako ugodno pripravljeno, da jeden sam človek more pripraviti največji bruno k zavodu. Jaz sem navadno imel po 4, tudi 6 do 8 mul z jednim človekom za dvokolesni voz in s takim vozom pripeljalo se je po 20 do 40 brun na dan po 3 do 4 čevlje debelih in do 60 čevljev dolgih. Po gorah rabijo vole brez vsacega voza, temveč z železnimi kaveljni, verigami oklenejo drevo in ga vlečejo z voli kar po tleh k zavodu. Topol, zlasti pa oreh in češnja rasto samo po strmih rebrih in privažanje teh vrst prouzroča največ stroškov, kajti ni le drago in težavno, temveč tudi nevarno, kajti večkrat se drevo ždrči in ubije ne le vole, temveč tudi priganjača, le z veliko negotovostjo in veliko zgubo dela in časa more se računati na dostavko tacega
114
drevesa. Jedno samo orehovo ali češnjevo drevo včasih stane 300 do 500 dolarjev in mine včasih cel mesec, da ga spravijo do zavoda.
Takoj, ko je les razrezan, zlože se deske v pravilne kupe, po debelosti, dolgosti in kakovosti in se suše po 2 do 6 mesecev, potem se pa odpošiljajo v inozemstvo, ali pa v razne zavode za obijanje in druge obdelovanje lesa.
Tovarne za obijanje (planing mills) so jako jednoobrazne, kar se tiče števila strojev in obsega izdelkov. Mali zavodi za krajne potrebe so navadno združeni z žagami, in kakor sem že višje omenil, delajo samo za krajna naročila. Večji so po središčih lesne trgovine in delajo kot velika skladišča obljanega lesa za notranjo in vnanjo trgovino. Obe vrsti zavodov delajo deske za tla (flooring) in deske za notranje (ceiling) in vnanje oboje (siding), deske raznih vrst za notranjo in vnanjo opravo, deske za okenske in durine okvire i. t. d. Imen za razne vrste se ne dajo niti prevesti, ker je arhitektura in sistema zgrajenja poslopij v Ameriki povse drugačna kakor v Rusiji (nižje spregovorim več o tem). Razen teh jednakih po vseh zveznih državah vrst obljanega lesa delajo ti zavodi duri, okna in vsakovrstno strugarsko in rez-barsko delo iz lesa; oboji vrsti dela sta jako v navadi v Ameriki, kjer je najslabša hiša preskrbljena z več ali manj struganimi in izrezljanimi stebri in držaji in izrezljanimi okrašavami razne vrste.
Stroji za obijanje lesa so neznansko dovršeni in skrajno raznobrazni. Ni je vrste lesnih izdelkov, da bi zanje ne bilo deset ali pa še več različnih strojev, katere olehčujejoin ucenjujejo človeško delo. V mojem zavodu je kacih 60 strojev, od majhnega stroja za obijanje (pony), kateri obija kratke deske kakor dume okladke, in stoječega samo 100 dolarjev, do velikana, obljajočega hkratu vse štiri strani 12 palcev debelega bruna, ki tehta 57 ton in stane 3500 dolarjev. Da se narede priproste duri z okladki gre les, iz katerega se narede skozi 12 različnih strojev, ali je vendar delo tako po ceni, da take duri donašajo velik dobiček, ako se na drobno prodajajo po dolarji. Da pojasnim nekoliko to delo s stroji, naj zasledujem izdelovanje teh vrat. Les, ki pride z žage, gre najprej v umetno sušilnico. Sušilnice delajo s parom ali z razgretim zrakom in so tako dovršene, da se v njih les v štirih dneh popolnoma posuši. Iz sušilnice pojdejo deske na po-doljžne in povprečne žage, ki jih zrežejo na kose take dolgosti in širokostit kakor se potrebujejo. Potem jih poobljajo obelni stroji do zaželene, potrebne debelosti, potem pa pridejo v vrtalne in dolbne stroje, katere izdelujejo luknje za žeblje potrebne za pnkrepljenje okvirov. Potem posebni skladovni stroj dela skladovne vdolbine v podolžnih plohih, da se vanje vlože povprečni in po vkladki, pri tem pa drugi deli z obeh stranij spahe v povprečnih plohih in sicer v ravno taki razmeri, da gjredo v dolbine podolžnih plohov.   V  tem pa drugi
stroji obdelujejo vklade, edni narezuje z obeh stranij relifno izbuknenje za olepšavo, drugi pa pripravlja debelost krajev, da pojdejo v sklad plohov okvirja. Potem pridejo v posebni stroj, ki s čudovito hitrostjo zdrgne in vgladi vse grapovosti in neravnosti vglobljenih delov. Sedaj se deli sestavijo z roko, potem pa pridejo vrata v stiskalnico, ki vse dela objame in trdno stisne drugega k drugemu. Mali, vrtilni stroj hitro postavljen na stiskalnico, izvrta luknjeipo vseh skladih in klinčki zabijejo se v vse te luknje, da se duri trdno vkupe sprimejo, potem pridejo duri v dijagonalni obelni stroj, kateri izoblja obe stranij hkratu do zaželene debelosti in nazadnje pridejo še v jeden gla-dilni stroj, kateri odpolira vse neravnosti in grapa-pavosti in vrata so gotova. Sam sem večkrat de i al poskuse v svoji tovarni in naredili smo vrata v 40 minutah, potem, ko je les prišel iz sušilnice.
Podnice (deske za tla) in za vnanje in notranje oboje se ravno tako kakor nepoobljani les razdeljujejo v več vrst po svoji kakovosti in so podvržene ravno tako nadzorstvu. Podnice delajo se iz hrasta, javorja, bele zlasti pa rumene smreke in poslednja velja za najboljšo. Obojne deske se delajo iz topola, bele in rumene smreke. Debelost in širokost pa tudi kakovost je jako različna. Čim ožje so podnice in obojnice, tem boljimi se smatrajo in dražje se cenijo in boljše vrste v Novem Jorku veljajo 60 do 80 dolarjev za tisoč čevljev. Hrastove in javorjeve se vozijo v velikih množinah v Anglijo, da pokladajo na ladjinih krovih in veljajo do 100 dolarjev 1000. Obojnice se cenije in tudi navadno slabše od podnic. Na posledne se posebno gleda. Trdna, dobra tla, ki nikoli se ne razsuše in razpokajo, odlikujejo večino amerikanskih zgradb.
Poleg opisanih obelnih zavodov se pa po vseh zjedinjenih državah raztresene najrazličnejše tovarne za obdelovanje lesa. Vsaka izmej njih ima kako specijalnost. Poslednji čas se te specijalnosti vedno bolj izožujejo in začenjajo se zavodi, ki delajo samo topo-rišča, meteljna ročišča, raztegajoče se mize itd. To pa prihaja od tod, ker se stroji vedno bolj popolnjujejo Vedno se izumljajo stroji, ki olajšujejo in ucenjujejo kako stran izdelovanja. Zavodi občnega znašaja ne morejo slediti za vsemi temi novotarijami, ne morejo jih napravljati, ker so iz početka navadno jako drage, in če tudi izdelovanje ucenjujejo, vendar zahtevajo neprestanega dela. Velike tovarne, ki so pred desetimi leti delale še vsakovrstne hišne oprave, začenjajoč s cenim stolom, kakoršnih veljajo dvanajsto-rica 3 rublje, končujoč z jako lepim bufetom, ki velja tri do štiri tisoč, so se razbile v specijalnosti in delajo jedni mize, drugi postelje, tretji stole, četrti predalnike i. t. d. Vsaka vrsta oprave je postala specijalnost, treba je zanjo posebnih strojev in posebnih delavcev. Število teh strojev se je tako povekšalo in nove iznajdbe sledi tako hitro druga za drugo, da bi
115
bilo treba ogromnih prostorov in silnega kapitala, da bi vse spravil pod jedno streho. Poleg tega ni mogoče jedni osebi tako obširnih stvarij nadzorovati in poleg tega zasledovati vse nove podrobnosti in konkurenca je tako silna in cene tako občutljive k vsakemu ponižanju cene izdelave, da ti zavodi, ki so v vsem dovršeni, ne morejo različnosti na kak vspeh.
(Dalje sledi.)
123
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
(Dalje.)
Da pojasnim povedano, povem tak fakt. Zavod šivalnih strojev Singerjev, ki vsako leto izdela do poldrugega milijona strojev, ima tri razdeljene lesne tovarne. V jedni delajo samo strešice za stroje, v drugem samo tružice in v tretjem jih pa devajo vkupe. Vodjam tega podjetja se je zdelo, da je najugodnejše tako razdeliti delo.
Ravno to se opaža v vseh drugih strokah lesne produkcije. Tovarne za železnične vagone, kočije, orgije, glasovire, šolsko in cerkveno opravo in potrebščine imajo svoje posebne stroje in posebne delavce in jako pogosto jeden zavod izdeluje le del predmeta in nič več. V kolarstvu delajo platišča v posebnih zavodih v Michiganu, Arkonzasu in Tenessiju, kolesne prečke v Indijani in Ohaiu, pesti zopet v posebnih zavodih v Kentetickiju, IUnoisu. Vse te posamične dele pa pokupijo posebni zavodi, kateri delajo cela kolesa. Tako dela celih deset zavodov na kakem nedragem vozu, in pri tem se je vsaki del naredil na najcenejši, način in pri tem se pa sme še misliti, da so vsi deli dobri, ker je pozornost in odločnost zavoda obrnena baš na
to delo.
III.
Poslednjih dvajset let je stavbarstvo v Ameriki ogromno napredovalo. Celo izdelovanje strojev, v katerem oziru Amerika brez dvoma zavzemlje prvo mesto na svetu, se jedva more meriti s stavbarstvom, če tudi je bolje znano v druzih delih sveta, kajti stroj lahko prepelješ, kakor hočeš, ali da bi videti amerikanske stavbe, treba je preploviti ocean. Samo po sebi se razume, da raznovrstna javna poslopja, kakor poslopja skupne vlade in pa poslopja vlad in zasebnih korporacij javnega značaja posamičnih držav za-vzemljejo prvo mesto po velikosti in po vrednosti. Tako stane kapitolj newjorske države v mestu Albanyji nad deset milijonov; ameriški stavbarji jednoglasno trdijo, da je to najlepše in najdražje poslopje na svetu. Novo poslopje federalnega sodišča in poštnega uradavSan-Franciscu stane 4 milijone, in'narejeno je iz samega marmorja, jekla in stekla. Nedavno so v tem mestu zgradili poslopje za odvetniške pisarne, ki ima 16 nadstropij, zavzemlje tri desetine (5 oral) zemlje in stane nad 8 milijonov dolarjev. Novi hram zjedinjenih prostozidarjev v Čikagu, je nad 500 čevljev širok, ima 24 nadstr. in stane 25 milijonov dolarjev.   Zdru-
124
žena postaja vseh železnic v Kangas Cytiju v mis-sourski državi, mestu hodečem po stopinjah Cikaga glede na čudovito naglo naraščanje prebivalstva in bogastva, je 1800 čevljev dolga, to je okoli pol kilometra, ima od 2 do 15 nadstropij in velja nad G milijonov dolarjev.
Vsa ta in mnogo druga podobna poslopja so absolutno nezgorljiva in zgrajena iz jekla, obdanega s kamenjem ali opeko. V vsakej steni je mej vsakima dvema oknama širok jeklen steber, od tal pa do strehe, zunaj obdan v prvih treh nadstropjih z marmorjem, višje pa s peščencem, rudečo ali rujavo opeko ali pa s terakotom. Nadstropja razdeljujejo se s ploščastimi jeklenimi bruni, na katerem se naslone, podolžni oboki iz oerrokotnih cevij, ki so trdno zdru žene z hidravličnim cemetom. Ti oboki pokrijejo se z mozajikom iz marmorja, ki zamenjujejo tla. Okna in duri so ogromne. Prva so navadno iz celega zrkalnega stekla, včasih nad pol palca debelega, in včasih 10, do 14 čevljev visokega in širokega. Jaz sem pa je-denkrat imel narediti okno 12 čevljev visoko in 14 čevljev dolgo za neko banko. Čitatelj pa naj nikar ne misli, da so taka ogromna poslopja le v največjih mestih, poslopja po dvesto, tristo, petsto tisoč dolarjev nahajajo se povsod, tudi v še le naseljujoči se južni Floridi, ali na skrajnem zapadu, v pustinjah Južne Kalifornije in na bregovih Puget-Sounda. Se le tri leta je tega, kar so zgradili hotel Ponce de Lion v St. Avguštinu v južni Floridi, ki stane nad šest milijonov dolarjev. Zgrajen je v mavritanskem slogu. Nekaj umetnikov je več nego jedno leto bivalo na Španjskem in v Algieru, ter proučavalo sty re zgradbe na mestu in zbiralo gradivo, da predstavi čudesa mavritanskih stavbarjev iz minolega tisočletja. V mestu Los Angelesu v središču spekulaticije z zemljo v južni Kaliforniji, ki se je v treh letih povekšalo z dveh na 75 tisoč prebivalcev, se je v jednem letu 1887. sezidalo raznih zgradeb za nad 20 milijonov dolarjev, in so pri tem nekatere zgradbe stale nad milijon dolarjev vsaka. Po letu 1889. je mesto Seatle še le osnovano na Pugetsoudu, obetajoče, da po hitri rasti še prehiti Chicago, pogorelo do tal. Od 700 poslopij jih je ostalo samo blizu 50 prav ob kraji mesta, ali čez dve leti 1891. 1. se je vrednost poslopij v tem mestu zopet cenila na 60 milijonov dolarjev in je kake bolj dvanajstorice bilo tacih, ki je vsaka stala nad milijon dolarjev. Naposled v tem malem, neznatnem mestu, zgubljenem v gorah Severne Karoline, kjer jaz sedaj prebivam in v katerem je leta 1890. bilo samo kacih deset tisoč prebivalcev, so letos cenili mestne zgradbe državni cenilci na deset milijonov dolarjev, če tudi ta cenotev znaša le približno kacih trideset odstotkov tega, kar so poslopja zares stala. Zgradbe stale so torej kacih 30 milijonov dolarjev. Dva hotela cenjena sta po 300 tisoč dolarjev, več druzih poslopij pa na 100 do 120 tisoč dolarjev vsaka.    Poslopje fe-
deralnega sodišča in poštnega urada, katero gradim strogo po pogodbi z vlado Zjedinjenih držav, bode stalo kacih 150 tisoč dolarjev. Sedaj se zida kacih deset poslopij, katerih bode vsako stalo kacih 50 tisoč, dve bodeta stali po kacih 100 tisoč in jedno okoli 300 tisoč dolarjev. Dvorec jednega mladih Vandar-biltov, ki se gradi kaki dve angleški milji od mesta, bode stal do 6 milijonov dolarjev. Ta dvorec gradi se iz tenesseejskega marmorja in sam temelj stoji že nad 400 tisoč dolarjev, in samo les, katerega sem že jaz oddal zanj, že stane kacih 10.000 dolarjev.
Cerkve različnih verskih ločin, katerih je veliko v Ameriki, so v največ slučajih dobro zgrajene in okrašene, pogosto jako draga poslopja. Navidezna verska gorečnost, včasih tudi najslabšega značaja, je jako razširjena v Ameriki, posebno v južnih državah. Čim predrznejši je kak spekulant, čim zgovornejši zemeljski agent, čim trdosrčnejši tovarnar, čim zvitejši odvetnik, toliko bolj se navidezno briga za cerkvene stvari, in temveč žrtvuje. Mnoge župnije so neizrečeno'bogate in cerkve ter njih oprave so primerne bogastvu. Da ne govorimo o velicih centrih kot v Novem Jorku, kjer se je ravnokar dovršela kato-liška-katedralska cerkev in si ga zidala deset let in stane nad 5 milijonov dolarjev, vsako najmanjše mesto ima po 10, 15 cerkva, katera je vsaka stala 30, 40 tudi sto in več tisoč dolarjev. V svojem zavodu sem ravnokar končal prekrasna notranja dela za cerkev v nekem majhnem mestu v Virginiji, katera bode stala kacih 70 tisoč dolarjev. Ko sem bil v Floridi, zidal sem kacih dvanajst cerkev po pogodbi in je cerkev v St. Avguštinu stala nad lOOtisoč dolarjev. Vsa notranja oprava je bila izdelana jako bogato, vsak del narejen po posebnem načrtu. Za vso to razkošnost je zviti pastor denar izvlekel iz žepa najtrdovratnejših svojih župljanov. Vnanja zgradba teh cerkev je precej jednolična, največ v starem gotskem slogu, z velikimi stož-castimi okni, visokimi zvoniki nad glavnim vhodom in s strmimi strehami; notranja oprava je pa jako bogata in pripravna ter stane mnogo denarja.
(Dalje sledi.)
133
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
III.
(Dalje.)
Samo v največjih vzhodnih mestih, v Novem Jorku, Philadelphii in Baltimoru so pa le v majhnem številu večnadstropne hiše s najemninskimi stanovanji ; po vseh druzih mestih, tudi v Čikagu, kjer so stavbeni prostori dražji nego v Novem Jorku, živi vsaka rodbina v posebni hiši, naj bodo še tako majhna njena sredstva za življenje. Te zasebne hiše rezidencije (residences), kot se popolnoma umestno imenujejo v Ameriki, so najrazličnejše, kar se tiče njih vrednosti in zgradbe, načinajoč s kočo zamorskega dninarja stoječo 50 dolarjev do palač Astora in Van* derbilta v Novem Jorku, stoječih milijone. Govore, da je nova hiša starega Vanderbilta, zgrajena malo pred njegovo smrtjo, stala sedemnajst milijonov, a palača Fera, kalifornskega spekulanta s srebrnimi rudniki, je pa stala še več.
134
Bodi koča še tako majhna, vselej ima dva prostora. Naj bo še tako reven Amerikanec, vendar ne bi za nobeno ceno svoje sobe porabil tudi za kuhinjo, poslednja mora vsekako biti posebej. Sicer je pa še jako malo hiš s samo dvema prostori, morda jedva na sto jedna, vsekako so trije prostori, jedna čista soba, jedna ali dve spalnici in kuhinja. Samo najrevnejši sestradani dninarji in delavci v bombažnih tovarnah, ki so najnižje plačani, v Ameriki, žive v tacih hišah. Rokodelski in raznovrstni trgovski pomočniki žive v ličnih hišicah, ki imajo po 5—6 sob, navadno z dvema nadstropjema, poslikana in preskrbljena z vsemi ugodnostmi civilizacije — vodo, plinom, banjami za kopanje in mehaničnimi stranišči. Take hiše stoje od 500 do 1500 dolarjev; narejene so jako udobno in če jih je zgradil kdo, da jih daje v najem, ima od njih G do 15 dolarjev dohodka na mesec. Rokodelec, ki zasluži 2 y2, 3 ali celo 4 dolarje na dan, lahko plačuje toliko za stanovanje. Take hišice so navadno lesene, pokrite s škodeljcami in grejejo se s kamini.
Ljudje svobodnih profesij, odvetniki, notarji, špekulanti vsake vrste, katerih je v vsakem mestu cela legija, vsakovrstni trgovci, tovarnarji, bankirji, navadno žive v drugih ulicah kakor delavci v lepih in pogosto jako razkošnih hišah, ki stanejo od 5 do 30, 40 in celo 100 tisoč dolarjev, ter so jako lepe od zunaj, pripravno pa vrejene od znotraj. Hiša, v kateri jaz sedaj stanujem, stoji me nad 30 tisoč; gorka in hladna voda napeljana je v vsa nadstropja, v vsakem nadstropji je kopališče, in po posebni jako pripravno napravljeni pripravi se lahko spusti ali vzdigne iz je-dnega nadstropja v drugo. Vsa hiša je električno razsvetljena, greje se avtomatično z gorkim zrakom iz aparata, ki je v kleti; telefon jo veže v centralno postajo in torej z vsem mestom. Največja gubernska mesta v Rusiji ne morejo dati zaselniku tacih ugodnosti, in za tako malo plačo, kakor jo ima v Ameriki v neznatnem selu. Jaz mislim, da v vseh zjedinjenih državah ne dobiš mesta z dvema ali tremi tisoč prebivalci, da bi v njem ne bilo odvajajočih cevi, vodovoda, električne razsvetljave, telefona i. t. d.
Hiše take so zgrajene iz obsekanega bruna, stis-nene opeke, ali so pa lesene iz desk. Pokrite so s pločevino ali z grafitom, notri so pa prevlečene in okrašene jako potratno z orehom, hrastom, češnjo, vse je najfineje in jako drago narejeno, povsod so krasne preproge in drago pohišje. Stavbeni prostori so navadno jako veliki, tako da je za hišo veliko dvorišče in večkrat lep cvetličnjak pred hišo.
Grajenje poslopij vseh teh vrst je jako popolno in naglo. Stavbeni načrti napravljeni so navadno jako točno in podjetnik lahko točno izračuna vse gradivo do zadnjega žeblja. Vsled tega je moč pošiljati cela poslopja po železnici ali pa po vodi. Jaz moram večkrat pošiljati cele hiše od temelja do strehe po železnici po   100, 200  in 300 milj daleč od tovarne.
Leta 1885. sem zgradil za 20 milj daleč 8nadstropni hotel z 800 sobami, največji v vsej floridski državi, na katerem je bila obžagana in obdelana vsaka deska. Celi vlaki bili so naloženi s tem materijalom. Če tudi je hotel stal nad milijon dolarjev, vendar se je pogodba podpisala dne 1. maja in dne 15. je bil že dodelan in odprt za občinstvo. Federalno poslopje, katero sedaj gradim v našem mestu in katero sem že omenil, se zida iz temnorujavega peščenika iz kamnolomov Južne Karoline in stisnjene opeke iz Filadelfije; jekleni stebri in matice narejene so v Pittsburgu, medenina v Čikagu, grafit za strehe privaža se iz Virginije, rumena smreka iz Alabame, bela smreka iz Michigana, marmorne plošče iz Vermonta terra kotta iz Indijane, železnina iz Mas-sachussetsa, steklo iz Destroita itd., z jedno besedo, gradivo za to poslopje se je zbralo iz vseh koncev Zje-dinjenih držav, kjer sem je mogel ugodneje kupiti in vse se je porabilo za lepo poslopje v gorah Sev. Karoline.
Ko smo omenili javnih poslopij, ne moremo preiti z molčanjem poslopij učnih zavodov. Zal, da nimam pri rokah poročil šolskih svetov za minulo leto, te številke poročil bi jako presenetile vsakega Rusa, in jaz ne dvomim, da bi mnogim čitateljem se ta poročila zdela neverojetna. V samem Novem Jorku je do 210 javnih šolskih poslopij, ki stane vsako po 40 do 400 tisoč dolarjev. Če se prav spominjam, stanejo ta poslopja nad 50 milijonov. Vsa ta poslopja so jako lepo sezidana, in jako pripravna znotraj. Učne sobe niso nikdar nižje kakor 15 čevljev in imajo najnovejšo in najboljša sistemo kurjave in ventilacije.
Od tega časa, kar sem se preselil v Ameriko, bil sem se po raznih poslih skoro v vseh glavnejših mestih Zjedinjenih držav, in povsod so šolska poslopja mi padala posebno v oči. Posebno so mojo pozornost obračala nase poslopja vseučilišč in specijalnih šol, katerih imajo toliko severne in vzhodne države: Har-ward, Yale, Cornell, Prinseton, Kolumbia — vsa ta vseučilišča niso v polnem pomenu javna, temveč zasebno zgrajena in izdrževana od zasebnikov in iz dohodkov teh posestev in glavnic, katere so jej zapustili v raznih časih zasebniki. Ker sem že v interesu resnice omenil v dovolj rezkih besedah o amerikanskih verski le prevečkrat hinavski gorečnosti, moram tudi v interesu resnice omeniti, da je tukaj ravno tako ali pa še bolj razvita vera v vsemogočnost izobraženje in da se za šole in vseučilišča žrtvujejo še večje svote kakor za cerkve in kar je najlepše, žrtvujejo se ogromne žrtve, ne da bi se objavila imena dariteljev. Tako je samo pred nekaterimi meseci neznan dobrotnik podaril nad pol milijona dolarjev za novo poslopje za vseučilišče Kornellovo v Itaki. To je dalo povod čudni pravdi, v katero se je vmešalo postavodajstvo novojorške države, kajti premeniti se je moral ustanovni zakon tega vseučilišča, po katerem to vseučilišče ni smelo imeti nad milijon glavnice in tako glavnico je pa imelo že davno.   Sedaj se v Kaliforniji zida  novo tihomorsko
135
vseučilišče na sredstva, katero je žrtoval senator te države Stanford, izdalo se že nad 5 milijonov in kakor se kaže, bode to vseučilišče nekaj tacega, kar dosedaj še ni bilo, tako bode pripravno in prekrasno poslopje, tako bodo bogate zbirke in kabineti.
Na jugu ni takih javnozasebnih vseučilišč, če ne štejemo vst učilišča v Nashvillu v tennesseejski državi za zamorce, ki se sedaj zida na stroške Vanderbiltove. Zato so pa na jugu vseučilišča raznih verskih sekt. V 1886. leta sem zgradil poslopja za vseučilišče kon-gregacijonalistov v mestu Winterpark, ki so stala okoli sto tisoč dolarjev. To vseučilišče se je zgradilo po pa-vilijonski sistemi, jako ostroumno in primerno podnebju in življenskim pogojem v Floridi in načrte za poslopje je naredil znan bostonski specijalist v grajenja šolskih poslopij.                                       (Dalje sledi.)
143
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
III. (Dalje.)
Moj popis stavbarstva v Ameriki bi ne bil po-polen, jaz prav nič, ako bi ne omenil udeležitve različnih zemljskih družb in špekulantov v tej stvarij-Lahko rečem, da po številu polovico in po vrednosti tri četrtine vseh poslopij v Ameriki zgrade te družbe. Kakor kako selo ali mesto začenja kazati, da se oživi in bode hitro naraščalo, takoj se osnujejo razne družbe, da se po možnosti okoristijo naraščanje mesta in na-žanjejo denarjev. Včasih zasebniki, največkrat pa delniške družbe, katere se sestavijo iz krajnih podjetnikov razne vrste v zvezi s kapitalisti velikih mest severo-
144
vzhoda pokupujejo zemljo okrog kraja, kjer se je nadjati kacega napredka, in to navadno po nizki ceni včasih po deset, petnajst dolarjev za aker in začno „boom the place".
Ta izraz se ne da prevesti, ker v Rusiji niti tega pojma ni, kolikor mi je znano. To pomenja z vsemi neresnicami in zvijačami, obljubami, hvalo in domišlje-vanjem v narodu vzbuditi spekulativnost in povzdigniti ceno. Zemlja kupljena za slepo ceno se razdeljuje na stavbene prostore včasih silno majhne, narede se načrti za ulice, prospekte in trgi, konjko (tramvaj) ali električno železnico, ki bode vezala novi del mesta s starim, tiskajo se cirkulari in knjižure najzanimavejše vrste in občinstvo začne klevati. Društvo zgradi navadni hotel, nekaj kotažnih hiš, magazine itd., prodaja jih kupuje zopet nazaj za višjo ceno, zopet prodaja in dela na vse sile, da se začne pravilno naseljevati novi del mesta. Kolikor več ljudij se priseli, toliko se podraži stavbeno mesto, grade se zopet nova poslopja in na ta način hitro nažanje mnogo denarja. Znamenita Ilajtonska pozemeljska družba v Birminghamu v Ala-bami, je začela delovati s kapitalom 20.000 dolarjev in je prvo leto (1883.), ko se je osnovala kupila zemlje samo za 10.000 dolarjev, ali do 1889. leta je plačala že 5.570.000 dolarjev dividende in natančno izraču-nanje je pokazalo, da ima še vedno za več milijonov zemlje, tako da smemo misliti, da se bodo dividende še dolgo nadaljevale v bodočnosti.
Razume se, da na jedno tako vspešno družbo pride deset ponesrečenih, ki ne prinašajo nikake koristi, pri katerih se pogosto zgubi ves prvotni kapital. V severovzhodnih in osrednjih državah, kjer je prebivalstvo že bolj stalno naseljeno takega booma ne popraviš, če ni res kaj izrednega, če se ni morda našel prirodni plin. kerosin i. t. d. Tukaj so se cene že utrdile in spekulirati ni lahko. Drugače je pa v novih mestih, ki so se ravnokar naselila. Tam je vse mogoče, kajti Čikago je izraslo v 50 letih iz močvirja v mesto z 1,200.000 prebivalci, Omaha v 30 letih na 350.000, Los-Angeles v petih letih na 75.000, Kanzas-City v 20 letih na 300.000 in Birmighan v 8 letih na 400.000 prebivalcev in njih so cene poskočile že na stotisoč-krat! Te primere porabijo s primernimi pojasnili spekulanti skoraj vselej vspešno. In kaj ti vsega ne obetajo! Priganjajo te, da precej kupi, ker v jednem meseci se cene vsekako podvoje, potroje, podesetćre — in tako se znatni denarji večkrat plačajo za kraje ki niso vredni krajcarja in ga nikoli ne bodo. Večkrat se je pokazalo, ko je zemljemerec poiskal kupljeni kraj, da je v kakem neplodnem močvirji ali v sredi kacega jezera, da nekateri posebno zviti sleparji prodajali so svet v Tihem morji pet milj od brega in več čevljev pod vodo. Sprva je bilo gWno torišče za take spekulacije na zapadu, sedaj je pa na „novem jugu". Pričakovati je, da v kratkem kak zvit pustolovec osnuje
v
mesto v Meksikanskem zalivu. Zrtva so navadno pre-
možnejši razredi severnih mest. Tam se vsako delo dobro plačuje in varčni ljudje lahko kaj prištedijo — in pojavi se hrepenenje, da bi ugodno naložili privarčevane denarje, da bi v kratkem toliko pridobili, da bi delati ne trebalo. Na severu je dosti kapitala, obresti so nizke in cene so tako stalne, da niti misliti ni, da bi se 500 ali tisoč dolarjev v jednem letu pomnožilo na 20 ali 30 tisoč, in ko pošta skoro slednji dan prinaša lepe opise, da je kaj tacega mogoče tam nekje daleč, in se to opisuje ne le kot verojetno, temveč kot brezdvomno in gotovo, pa se pošljejo denarji kakemu zvitemu sleparju in navadno izginejo brez sledu. V resnici ni je meje predrznosti in bahatosti teh zemeljskih špekulacij. Skoro vselej je reklami, katera opisuje novo mesto, priložen zemljevid okolice s podobo in načrtom mesta. Zemljepisni fakti so iz-kaženi na najbrezvestnejsi način, fizična vnanjost dežele je povsem premenjena, in večkrat je priloženo nekaj fotografij nekaterih jako lepih poslopjih, ki so neki v tem mestu, dočim v resnici ondu morda niti koče ni.
IV.
Ko se je leta 1883. moje žagarsko podjetje tako razvilo, da sem bil prisiljen pridružiti moji žagi precejšno tovarno za obdelavanje lesa, se je mesto delavcev v našem mestecu silno povekšalo in to tacih delavcev, ki so prišli s severa in dobivali dobro plačo po 21/*, 3 in 3V2 rublja na dan. Krajne prodajalnice se niso mogle zadovoljiti njih potreb in jaz sam sem moral začeti trgovino z raznovrstnim blagom, da obdržim te delavce.
V vsakem malem kraji v Ameriki so prodajalnice, trgujoče z vsakovrstnim blagom (general merchandise), z živežem in krojnim blagom, s pohištvom in železnino, ali v Floridi, ki samo prav ničesa ne prideljuje, morajo dobivati s severa tudi moko, maslo in krojno blago in sploh vse, kar je potrebno za življenje. Samo po sebi je umljivo, da niti pojma nisem imel o trgovini in da je pri tacih razmerah bilo treba specijalnega znanja. Treba je bilo poznati vse cene, kje in kako se kaj kupi. In zopet sem vzel sodruga popolnoma neznanega človeka, kateri je bil specijalno vešč v obče trgovine. Ne morem, da ne bi opomnil, da se v Ameriki, posebno v novih mestih nenavadno hitro sklepajo take tovaršije in sodrugarstva. Človeka, ki se zjutraj prvi pot srečata v življenji, sta popoldne že sodruga pri kakem podjetji. Nikdo se ne briga, kakšna je vaša prošlost, od kod ste, kakšen ste, kako in zakaj je vam potrebna pomoč bodisi denarna ali delujoča, sporazumite se sprvim, ki se srečata ne brigate se, kdo je, in kaj bode iz tega. Na severu za najmanjšo stvar od vas zahtevajo spričeval in priporočal (references); na zapadu in jugu vam verujejo na besedo. Tujca imajo za poštenjaka, dokler se ne pokaže nasprotno.                                       (Dalje sledi.)
154
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
IV.
(Dalje.)
Moj novi tovariš bil je človek brez vsacih sredstev, ki je ravno izgubil svoje premoženje v nesrečni spekulaciji v Virginji. Bil je vdovec z veliko rodbino, jako prikupljiv in dobrodušen Človek in jako izveden v kupčiji. Zmenila sva se v pol ure in sklenila po poldrugi tisoč vložiti v začeto trgovino. Jaz sem že tedaj imel neomejen kredit, zaradi svoje lesne kupčije in zalaganja stopil sem v neposredno zvezo s severom, kupujoč naravnost v Novem Jorku, Bostonu in Filadelfiji vse, kar mi je bilo potrebno. Moje ime je imelo veliko veljavo v vseh trgovskih agentstvih. katera imajo o samostojnih trgovcih in tovarnarjih v Zjedinjenih državah natančne sezname o njih denarnih razmerah, rekli bi o njih moralni kakovosti. Te spiski se vsak mesec pregledajo, popolnijo in popravijo. Vsled tega kredita sva s svojima tremi tisoči kupila blaga za deset tisoč in jzačela trgovino. To prodajalnico sva imela do 1888. leta, ko sem jaz vse prodal, kar sem imel v Floridi, in v teh petih letih sem se dobro seznanil s trgovino  skoro vsake vrste.
Devet desetin trgovine ameriške, če ne večje v rokah raznih komisarjev, middlemen, posrednikov, kakor jih tukaj imenujejo. Skoro nemogoče je kaj kupiti iz prve roke. Vsaki zavod, vsaka tovarna prodaja vse svoje blago kakemu faktorju, kateri je prodaja na drobno po vseh Zjedinjenih državah. Pa se ne le to ; tak faktor, ko se mu je posrečilo, monopolirati kako vrsto proizvodov, imenuje faktorje druge vrste, ki blago prodajajo v gotovem ozemlji, v jedni državi, nekaterih grofijah ali pa tudi le v jednem mestu. V takem slučaji je popolnoma nemogoče kupiti blago iz prve roke, dobimo ga še le iz tretje od kakega faktorja in moramo že plačati dvema trgovski dobiček. Trgovina z vsakim blagom, katera ima kaj pomena, je tako organizovana minnepoliška moka, ka-lifornsko sadje v ploščinastih pušicah, vse boljše vrste mila in suhih drožij, boljše suho sadje, kmetijski in drugi stroji, zastori, sir, boljši čevlji in dokolenice, boljši klobuki — vse to se mora predrago plačati, včasih dvakrat tako drago, kakor stane. In to le zaradi tega, da se vzdržujejo ti faktorji. Celo trgovino s kakim blagom, kakor je bombažno in volneno vsake vrste, če tudi so take tovarne razstresene po vseh Zjedinjenih državah, je v rokah posrednikov. Vsi izdelki kake bombažne (pavolne) tovarne v Severni Ka-roline ali v volnene tovarne v Ohaii odpošlje se iz Novega Jorka v Boston in od tod se pošlje nazaj in dostikrat  ravno v tisto   mesto  kakor je  izdelano v
prođajalnice. trgovcev na drobno s krojnim blagom. To na videz nenormalno trgovino je pa lahko pojasniti z mnogobrojnimi uzroki.              (Dalje sledi)
155
164
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
IV.
(Dalje.)
Amerikanci so jako bogat narod, veliko kapitala išče mesto, kje bi se naložil in zaradi tega je konkurenca v vseh tovarniških predmetih silno velika. Jednega ali drugega blaga se izdeluje preveč, ne more se prodati, ker ne prihaja dosti naročil. Glavna skrb vsacega tovarnarja je, kje in kako bi prodal svoje blago. Delavci so dragi, plačati jih je treba vsako soboto. Sedaj je ni države v Ameriki, da ne bi bilo zakona, da se morajo delavci popolnoma plačati vsaj dvakrat na mesec. Će se blago sproti ne proda, treba je v vsem dvojnega ali trojnega kapitala, da se more nadaljevati delo.
Tukaj posrednik reši tovarnarja. Vsi posredniki so jako bogati ljudje, ki morejo rešiti tovarnarja v težavnem času. Ponudijo se navadno v težavnem času, ko denarja manjka in ga posebno potrebuje industrija. Tak posrednik kupi od tovarnarja navadno vse blago, kupi jo po svoji ceni in potem ima navadno dolgo tovarnarja v svojih rokah. Ukazuje mu, kaj naj se dela, kdaj naj se več ali manj dela, kdaj naj se delo popolnoma ustavi za nekaj časa. Kaki mlinar v Minnepoliji, ali volneni tovarnar v Ohaii, lesni industrijec v Alabani je popolnoma in brezpogojno odvisen od kakega posrednika v Aziji in Avstriji ali Južni Ameriki in je orodje sukanje, vsesvetnega trgovišča in njega glavnih vratil.
Samo po sebi se razume, da si posrednik na vso moč prizadeva razširiti svojo trgovino, sredstev ima veliko, in rabi vse mogoče zvijače, da hitreje in
boljo   proda   po   ooni   priHnhljpnn   hlago    Ogromne SVOte
denarja tratijo se na razglase vsake vrste. Nikjer na
svetu ni toliko časopisov, kateri v največ slučajih niso druzega, kakor listi za razglase, naročnina je tako skoro nič ne stane; polovico ali po dve tretjini gre pa kar zastonj mej svet, vse stroške plačajo razglasi. Razen časopisnih razglasov je cela vrsta druzih načinov za razglaševanje. Ograje, zadnji zidovi poslopij, pogosto tudi strehe, vse je pokrito z reklamami. Mnoge trgovske tvrdke imajo poseben oddelek za razglaševanje, ki stane na desetine tisoč dolarjev na leto. Državna pošta je kar zavaljena z okrožnicami, reklamami in knjižicami teh podjetnih slovstvenikov. Jako pogosto se na javnih mestih postavijo deske in prostor na njih se drago prodaje. V omnibusih, tramvajskih in električnih vagonih, na železniških postajah so vse stene in bruni olepšani s takimi razglasi, včasih v bogatih okvirih in z lepimi barvami in velikimi črkami i. t. d. Pred kakimi dvema meseci se je na dražbi prodala pravica za jedno leto nabijati reklame na stenah visečega mostu glavnega vhoda v newjorsko postajo čez Ist-River in je nek podjeten posrednik za trgovino z milom za to pravico dal 17.000 dolarjev. Naposled so nekateri bistroumni spekulantje prišli na misel, ako najmejo posebne vagone, katerih vnanje stene dajo popisati s pohvalami njih blaga in jih odpravijo na potovanje po vseh Zjedinjenih državah.
Najdražji, najbolj razširjenj, in najneprijetnejši način objavljenja je razpošiljanje posebnih ljudij, katere tukaj imenujemo bobnarji (drummer). To so spretni, zgovorni, zviti mladi ljudje, navadno gizdalinsko oblečeni, s prikupljivim vedenjen, precej prebrisani in bahati. Tak bobnar ima seboj ogromne kovčke z vzorci blaga, katero prodaja, včasih on jemlje blago na račun in ga prodaja za dobiček, bolj pogosto pa dela za gotovo plačo, pri čemur mu gospodar plačuje tudi stroške. Tak večnopotujoči mla-deneč obhodi po tri tisoč trgovin na leto in še več. Spretni dobivajo na leto po pet tisoč, in posebno od-likujoči pa tudi po petnajst tičoč dolarjev na leto. Poznam več trgovinskih hiš, ki imajo po deset, tudi po petnajst tacih trgovskih potovalcev, poznam kacih deset zavodov, ki plačajo za objavljenja vsake vrste, mej drugim tudi za bobnarje, po več kakor sto tisoč dolarjev na leto.
Samo po sebi se razume, da vse te stroške popolnoma poplačajo tisti, ki blago potrebujejo. Ti nesrečneži niti slutijo ne, da na svoj račun vzdržujejo tako strašno armado, dvakrat ali trikrat večjo, kakor katera koli si bodi vojna v Evropi, da morajo plačati pogosto po deset ali petnajstkrat dražje, kakor je blago zares vredno.
V poslednjih desetih letih, zlasti prav zadnji čas, jako mnoge panoge industrije in trgovine teže po neki občni organizaciji, k pespeševanju svojih koristij po ogromnih monopolih. Znamenita Standard Oil Company, katere dandanes brezpogojno ovladuje ne le trgovino   temveč  tudi proizvajanje  vsakovrstnih  olj
165
po vseh Zjedinjenih državah, je s svojim čudovitim vspehom položila temelj temu teženju, ki se vedno in vedno nevarnejše širi, in proti kateremu se vsaj dosedaj zastonj bor6 postavodajstva posamičnih držav. Ti tako imenovani trusti obstoje v tem, da kake vrste tovarne, kakor mlini, steklarne, sladkornice i. t. d. se cenijo gotovo vsaka po posebni komisiji iz srede tovarnarjev samih, potem se pa prodajo trustu, kateri jim plačuje za udeležitev pri skupnem podjetju. Potem se izbere izmej udeležencev osrednja uprava, ki vodi vse vnanje posle trusta, določuje, koliko se ima delati, kupuje surovine, in določuje prodajalne cene in napravlja občno skladišče blago i. t. d. Notranja uprava vsake tovarne in oskrbovanje malenkosti ostane v rokah pravega lastnika, katerega dohodki so, ker je udeležnik skupnega podjetja, odvisni od občnih vspehov trusta, kajti dobički in zgube zadevajo ves trust ali ne le posameznih udeležencev. Zgoraj imenovana S. 0. C. je vsled železne odločnosti in podjetnosti upraviteljev Rocksfellerja in Flagnerja dosegla ogromne vspehe ; vsaka konkurenca je vdušila na najneusmiljeni način. Pred dvema letoma se je cena za kerosin ponižala na 2 centa (4 kr.) funt, dočim navadno stane po 10 ali 11 centov, da so udušili novo društvo, ki se je poleg trusta osnovalo v Ohaiu. Osnovatelji poslednjega društva so zgubili milijon v nejednaki dobi, in uničeni so bili v kakih štirinajstih dneh, ali Rocksfeller in Flagner se štejeta mej najbogatejše ljudij v Ameriki, ako nista najbogatejša. Prvi ima 25 milijonov dohodkov na leto. Poslednji dve leti so se osnovali trusti za sladkornice, ovseno phanje, za navadno in zrkalno steklo, pšenično moko, belila i. t. d. Veliko borbe je sedaj mej sladkornim trustom ter upravo in sodišči novojorški državi. Do sedaj je trust zmagal v vseh točkah, če tudi se je posrečilo razkriti nekatere stvari, ki se tičejo notranje uredbe zlasti dobička, stvari, ki so se dosedaj skrivale občinstvu.
(Dalje sledi )
183
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P.  Tverskega.)
IV.
(Dalje.)
Pokazalo se je, da vlada železna disciplina v vseh malenkostih tega podjetja in da glavni vodja Hauemayer dobiav na leto dobička 12 milijonov dolarjev. Postavodajstvu in sodiščem se je pa tudi silno težko boriti s temi monopoli, katere vsled svojih sredstev in discipline, katero vzdržujejo veliki dobički, z vspehom obidejo ne le črko temveč tudi duh zakona. Tako je sladkorni trust, ko ga je postavodaj-stvo v novoyorske države proglasilo za nezakonitega, razpal na videz, a ob jednem se je pa pojavila nova organizacija v državi New Jersey, katera po svojem zemljepisnem položaju ni druzega kot veliko podmestje novoyorsko. To država plačuje večjidel svojih stroškov z davki, ki jih plačuje ta družba, katerima ni ugodno ali ni dovoljeno živeti oficijelno v mejah novoyorske države. Pravosodje novoyorske države se ne razprostira na državo New Jersey ali kako drugo državo, ker so vse samostojne. In tako sladkorni trust se razvija, ter izvršuje vse svoje posle v Now Yorku in ima le majhno pisarno z jednim pisarjem onostran Hudsona. Minolo bode še nekaj let, predno zmaga javno mnenje newjeriseyske države koristoljubje za-konodalcev, kajti težko se je odreči davkom, katere plačujejo te družbe brez obotavljanja in izgovarjanja.
Ti trusti razširjajo se vedno bolj in bolj s Čudovito hitrostjo. Vsak dan prineso časopisi poročila o novih kombinacijah v vseh delih Zjedinjenih držav in v vseh panogah proizvodstva in trgovine. Najhujšo, najbrezozirnejšo vojsko napoveduje trust tvrdkam, ki iz katerega koli uzroka ostanejo samostojne* Tako je pred  nekaterimi tedni  žganjarski trust z dinamitom
184
razstrelil po svojih agentih veliko tovarno za žganje v Čikagu, katera ni hotela pristopiti temu trustu. Govori se, da sta tajnik in prvi vodja tega trusta glavna prouzročitelja temu napadu, če tudi se jima naravnost dokazati ne more.
Kakor v lesni trgovini, tako je tudi v vseh drugih trgovinah stroga klasifikacija blaga po kakovosti. Blago se prodaje ali po tej klasifikaciji, in je v takem slučaji podvrženo vladnemu nadzorstvu, ali po vzorcih (čipke, čevlji, klobuki) ali po narisih ali fotografijah (hišna oprava, stroji, godala). Ameriška trgovina je v tem brezmadežna, blago je gotovo tako, za kakeršno se je prodalo. Prodajavec jamči za to, kakšno je blago in koliko ga je. Tukaj ne najdeš peska v moki, krompirja v maslu. Vsak kupec ve, da bode moral vzeti blago nazaj in povrniti ves denar, ako blago ni ravno tako, za kakeršno je je prodal. S tem ne rečem, da s6 v Ameriki blago ne ponareja — tudi tukaj barvajo vino in olje, prodajajo slabo očiščen ke-rosin, in kotenino, katera rada ogoreva, ali v vseh slučajih vesta kupec in prodajalec, kakšno je blago in sta o tem sporazumna.
V tesni zvezi s trgovino v Ameriki je kredit, bodi si že zasebni ali družbini. Kakor v veliki, tako se tudi v mali trgovini le redkokedaj prodaja za gotovi denar, prodaja se proti plačilu v 30, do 60 dneh, na 3, 4, 6 in tudi 12 mesecev. Vsaka trgovina ima svoje navade in svoja pravila. Jestvine kupujejo mali trgovci od večjih navadno proti plačilu v 30 ali 60 dneh; krojno blago, čevlji, klobuki, izdelano obleko prodajajo se na 4 ali 6 mesecev; stroji, kmetijska orodja na 12 mesecev. V podrobni trgovini navadno obračunajo na mesec; na severu, na zapadu se na to gleda dosti strogo, ali na jugu se ne morejo privaditi z obveznimi obroki za poravnavanje in kreditne razmere so tukaj dosti zmedene.
Sicer ni nikjer na svetu kredit tako razvit kakor v Ameriki. Ko si človek, ki je na čelu kake tovarne ali trgovine, pridobi zaupanje, je njegov kredit naravnost neomejen. Ko je njegov nravstveni značaj in pa njegova trgovska izvednost dobro opisano v trgovskih agentstvih, lahko kupi na kredit po navadnih pogojih bodisi karkoli. Vsled tega so v Ameriki mogoče obširne in visoke kupčije z neznatnimi razmeroma gotovimi denarji. Le tako je mogoče, da kdo tako hitro iz nič obogati. Vsi bogatejši ljudje v Ameriki, izvzemši Vanderbillte in Astore, niso podedovali svojega bogastva temveč so si ga sami pridobili. John Gould, Andrej Kornegi, Roksfeller, Flagler, Armori, Fer, Stanford, Pullmani in so začeli pri groših in sedaj imajo po desetere milijonov dohodkov. Že poprej sem imel priložnost omeniti, da so v Ameriki obdarovani s spekulativnim duhom. Zal, da se spekulacija ne omejuje na novojorški Wall-street, delnice, obligacije, in zemljišča, ali zaradi nje trpe perijodično vse panoge trgovine in obrtnije. Cene različnega kmetijskega
in tovarniškega blaga se vedno menjajo, in pogostejše se menjajo le vsled nepričakovanih in neobjašnjivih za prosto ljudstvo manipulacij špekulantov kakor zaradi naravnih zakonov narodnega gospodarstva. To povišanje aH ponižanje cen se navadno pripravlja jako prekanjeno; ogromna sredstva, včasih na deset milijonov dolarjev zbero se na gotovih mestih, in gotovo blago jednega belega jutri skoro popolnoma izgine s trgovišč, ali pa narobe v nepričakovani množini nakrat poplavi trgovišče. Pšenica, moka, žeblji, železo, steklo, svinec, kava, slador, raznovrstne jestvine, z jedno besedo vsakovrstno blago, sedaj to sedaj ono služi tem manipulacijam, ki nekatere obogate, druge pa spravijo na beraško palico, in vsakemu trgovcu na vseh koncih Zjedinjenih držav je treba največje previdnosti in vedne pozornosti pri izbiranji blaga, ker je vsled časopisov, brzojavov, železnic tudi trgovina na drobno jako občutljiva za menjanje cen v glavnih središčih Jaz sem večkrat pridobil ali izgubil znatne svote vsled teh nepričakovanih in za človeka živečega daleč od glavnih mest nepojasnjivih prememb cen. Tako mi je pred jednim letom potovalec jedne največje novoyorske tvrdke pri-šedši naravnost z vlaka v mojo pisarno, prodal dva voza stekel za okna v vrednosti 3000 dolarjev. Stekla mi je bilo treba in cena mi je ugajala. Naravnost iz moje pisarne je šel na brzojavno postajo in odposlal naročilo, jaz sem pa vrnivši se od tod v hotel, dobil brzojavko, da je cena baš za tako steklo poskočila za 20 °/0. Kupčija je bila sklenjena in drugi dan sem že dobil od trgovske hiše v Novem Yorku ponudbo, da mi plačajo 500 dolarjev v gotovini, ako odstopim od kupčije, če tudi se je kupčija bila sklenila le z besedami in ni bilo nobene pisane pogodbe.
To poglavje končam z nekaterimi statističnimi podatki o razvoji železnic v Ameriki.
V 1880. letu, predno sem se jaz priselil, je v Zjedinjenih državah bilo 82146 milj železnic, v katere je bilo vloženih 2,319.489 dolarjev in so prinesle 525,620.577 dolarjev kosmatega dobička in plačale 61,681.470 dolarjev dividende delničarjev. V 1890. L, deset let pozneje, je pa bilo že 163.420 milj železnic, v katere je bilo vloženih 5.105,902.025 dolarjev, in so donašale 1.097.847.428 kosmatega dobička ali samo 83,863.632 čistega dobička v podobi dividend.
193
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
V.
(Dalje.)
Leta 1883 je moj lesni zavod bil preobložen z naročili za deske. Da bi jih mogel izvršiti, morali smo žagati po noči in po dnevi z dvojno zameno delavcev. Brune je bilo treba voziti vedno dalje in dalje, stalo je vedno več in več, dokler ni prišlo do tega, da ni bilo nobenega dobička. Treba je bilo premakniti žago k gozdu ali pa kako drugače poskrbeti za ceneje dovažanje brunov. In baš tedaj je majhna železnica, ki je vozila skozi naše mestice, menjala šine. Pokrajina se je bila naselila in te majhne šine, s katerimi je bila s prva narejena, niso mogle nositi težjih lokomotiv in voz. Kupil sem jako po ceni nekaj milj teh šin, majhno lokomotivo in nekaj odkritih železniških voz in v dveh ali treh tednih naredil sem že tri milje dolgo železnico k glavnemu viru lesa. Potem so s konji dovažali les k tej železnici in železnica ga je pa vozila k žagi. Dela je bilo toliko in deske tako drage, da se je v treh me-
194
secih splačala železnica. Razume se, da me je ta kratka železnica, katero sem hitro zgradil z osebnim nadzorovanjem dela, seznanila nekoliko z grajenjem železnic in zlasti, koliko da stane grajenje.
Ko je nekaj mesecev pozneje neka železniška družba oddajala polaganje sin na neki stranski progi, mogel sem že potegovati se za to delo in sem ga tudi dobil. Naredil sem nekaj dobička, ali glavno je pa to, da sem se podrobneje seznanil z grajenjem železnic v praksi. Do tedaj nisem imel nobene teoretične podlage v železniških stvareh. Doma nisem imel v šoli najmanjše priložnosti seznaniti niti površno se s tem stvarmi. Ali v Ameriki ne popra-šujejo za spričevala. Pogosto pastor prodaja v pro-dajalnici ali pa zida hišo, učeni inžener pa dela po njegovih navodih. Les je hitro izginjal po obeh straneh železnice. Premislil sem, da je ugodneje podaljšati železnico, kakor pa les pri važe vati po štiri milje k železnici. Tako je železnica kmalu narasla na sedem milj. Prihajali so potniki, oddajalo se je blago za prevažanje in vse to je poleg prevažanja brunov pripomoglo, da se je železnica prej izplačala. Več manjših mestic in pa večjih posestnikov mi je stavilo jako ugodne pogoje, ako podaljšam železnico k njim in osnujem redno vožnjo. Začel sem se pogajati z državo za zemljišča poleg železnice in pokazalo se je, da je bilo odločeno, da se sedemstotisoč akrov zemlje zastonj da železnici, ki se bode prva gradila baš na to stran. Neka velika družba za trgovino z zemljišči je baš tedaj bila kupila okolu štiristotisoč akrov zemlje in mi je ponudila četrtino vseh teh njenih zemljišč ležečih 6 milj po obeh straneh moje železnice. Šel sem v stolico, dobil dovoljenje za grajenje nove železnice, sklenil pogodbo z državnimi oblastvi in z višje omenjeno družbo za trgovino z zemljišči. Čez jeden teden je že bil oddelek inženerjev na polji in vršil začetno delo za 150 milj dolgo železnico od St. Johnske reke do Mehikanskega zaliva, da se naredi preko redko naseljenih kraljev zveza mej parniško vožnjo po St. Johnski reki in parniško vožnjo po Mehikanskem zalivu.
Prva dela so pokazala, da bode železnica stala z opravo vred blizu dva milijona dolarjev. Gotovih denarjev jaz tedaj nisem imel, vse moje premoženje je bilo v zemljiščih, mojem zavodu in pripravah. Vendar nisem dvomil na vspeh. In res je bila železnica že dodelana, z vsem preskrbljena in je že popolnoma vozila čez poldrugo leto, ko sem dobil dovoljenje od države za grajenje.
Kakor pri vsakem drugem podjetji lotil sem se tukaj osnove družbe za grajenje železnice in čez nekaj dnij sem že dobil sposobnih ljudij. Jaz sem vse svoje premoženje po cenitvi vtaknil v to železnico, da se je novi družbi dala neka podlaga. Moj sodrug pri trgovini, o katerem sera govoril v prejšnjem poglavju, je tudi del svojega premoženja dal v to želez-
nico. In naposled sta dva nova člana (Anglež, ki je ravno prodal srebrni rudnik v Nevadi in se preselil v Florido, in Šved, ki je že kacih deset let bival v Floridi in si nabral lepo premoženje) vložila po 30.000 dolarjev v gotovini in s tem denarjem in kreditom, katerega sem imel sam, sem začel in tudi končal železnico.
Ko se je družba osnovala, izbrali so me za predsednika in mi dali glavno vodstvo z neomejenimi pooblastili. V tem so inženerji za 30 milj že končno določili, kod pojde železnica in petsto ljudij se je poslalo na delo ter delo železnice se je hitro napredovalo. Glavni zadržek niso bili denarji, temveč to, kod pojde železnica, ker je bilo treba po zakonu raz-laščevati zemljišča, kjer jih posestniki z lepa odstopiti niso hoteli. Posestva so bila majhna in posestniki so oglaševali kdo ve v kolikih slučajih drug za drugim in zavirali delo. Moj sodrug Šved je celo poldrugo leto imel z odvetnikom s tem opraviti in še je bilo petdeset stvarij nerešenih, ko je bila dodelana železnica. Za to smo zanje morali dati poroštvo za poplačilo odškodnine, ako jo jim priznajo sodniki. Sodišča su namreč nam dovoljevala delo nadaljevati ne čakajoč razsodbe.
Nekateri posestniki so si prizadevali, da bi nas odrli, kolikor je le moč, bodisi da gre le za pravico kake poti, za prst za nasipanje ali pa za les za železniške pragove, drugi so pa zopet nam pomagali, kolikor je le bilo mogoče. Nekateri so nam kar ponujali polovico svojih zemljišč, ako gradimo železnico v gotovo smer. Včasih so bila celo pogajanja, kod pojde železnica, in ko se je odločilo, kod pojde, je družba imela že več deset tisoč akrov zemlje in zlasti za vse postaje. Nekaj novih mest se je kar zgradilo ob progi. Kjer smo se odločili, da napravimo postajo, so# se takoj zidale prodajalnice, pošta itd.
Sam sem nekaj mesecev prebil na progi in vodil inženerje. Na fizične ovire se nismo dosti ozirali, gledali smo največ na to, da bode železnica imela vožnjo. V jednem kraji prerazali smo dve milji široko in na nekaterih mestih 2b čevljev globoko jezero in na drugem kraji presekali smo celo vrsto holmov z nasipi in vrezami do 70 čevljev globočine. Ob Mehi-kanskem zalivu smo presekali nekaj širokih morskih rokavov, zasipali močvirja in sploh premagali mnogo težav. Omenim naj še, da je moj glavni inžener bil mlad dvaindvajsetletni človek, kateri je dosedaj bil cerkovnik nekje na severu, ali se je v naglici v kakih šestih mesecih naučil zemljemerstva in inženerstva. Ko je prišel v Florido, je vstopil kot delavec k inže-nerjem, ki so delali železnico za neko drugo železnico na jugu. Slučajno sem se jaz seznanil ž njim. Napravil je name dober vtis in spoznal sem, da je bister človek ter naredil sem ga za glavnega inženerja.
(Dalje sledi.)
214
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
V.
(Dalje.)
Potrebno se mi zdi še nekoliko naslikati, kako se delajo železnice v Ameriki, ker se še spominjam fantastičnih pripovedek, ki sem jih čital o tem v svojem maternem jeziku.
Kakor sem že višje povedal, jaz nisem imel nobenega pojma o tej stvari v Rusiji, torej ne morem primerjati, temveč morem samo opisati, kako v resnici delajo v Ameriki v sedanjem času.
Strmci, na vseh ameriških progah izimši gorske dele v Skalnih in Atlantskih gorah ne znašajo nad jedno stotino, v mestih ali blizu večjih rek ali morij se dopušča petnajst tisočin. To je najviš i dopustljivi strmec na ravnih železnicah, na krivih se pa ne dopušča nad jedno dvestotino strmeča. To pravilo me je stalo nad dvesto tisoč dolarjev pri zemeljskem delu, ali potem jako olajšuje izkoriščenje železnice. Na mojej progi je samo na jednem mestu, ko se železnica bliža Mehikanskemu zalivu bilo 15 tisočin padca. Krivina se dopušča na 6 stopinj, ali k večjemu na osem, in mnoge železnice odkrekajo menjanje voz, ko bi kje bila krivina večja, ker se na krivinah jako izrabljajo kola. Nasipi se delajo od 10 do 12 čevljev širjave na vrhu, in v rezi po toliko širjave na dnu Nagnjeni so od jedne tretjine do polovine, kakeršna je zemlja. V trdi glini dopuščajo se skoro navpični nasipi ali preseki. Cena za prstno delo znaša osem centov za kubični jader, če je pesek, pri glini 12 do 25 centov za kubični jader in pri 40 centov za skri-ljevec in do jednega dolarj a za kamenje. Za to ceno mora kopač iztrebiti še vse štore do 18 palcev glo~ bočine. Z zemeljskimi deli pečajo se na jugu samo Italijani in zamorci, na severu in vzhodu Italijani in irlandci, včasih tudi   Poljaki, redkokedaj  Ogri, na za-
v
padu pa Kitajci. Zeleznični pragovi se v največ slučajih tešejo 6 palcev debeli, 8 palcev široki in osem čevljev dolgi in se pokladajo dva čevlja narazen in stoje po 25 centov dostavljeni na železnico. Na jugu se rabi rumena smreka in poslednji čas tudi cipresa, na severu in vzhodu beli hrast, na zapadu pa kar pride pod roko. Poslednji čas so se po vseh Zjedi-njenih državah začeli delati poskusi s pragovi iz slame, jekla in stekla.   Ker se vedno  bolj izseka vajo gozdi,
so si začele prizadevati mnoge železnice, da jih zamenja s čim trajnejšim, ali dosedaj, kolikor mi je znano se nobeno nadomestilo ni obneslo.
Zeleznični mostovi po vseh novih progah bodisi že trajni ali pa le začasni, odlikujejo se po lahkosti in ceni zgradbi. K začasnim mostovom prištevam surove zgradbe iz neotesanih brunov v močvirnih in sploh nižjih krajih, da se po njih privaža zemlja za zasipanje. Na nje polože debele brune, potem pragove in šine in zasipajo jih z zemljo z vlaka, dokler se ne začne pravilna vožnja. Te zgradbe so včasih 40 do 50 čevljev visoke. Navadno so jako nevarne, ali tako znižujejo ceno za delo, da jih podjetniki vendar redno rabijo. Meni je celi vlak z lokomotivo in desetimi naloženimi vozovi skočil s tacega začasnega mostu, ali vendar sem privarčeval ž njih vporabo celih stotisoč goldinarjev.
Stalni mostovi grade se jako priprosto. Prepotoval sem vse Zjedinjene države in sem posebno pazil na mostove ali povsod sem videl jednake. Seveda to velja za lesene mostove, ker povsod sprva delajo lesene mostove. Čez nekaj let, ko železnica že donaša dohodke in leseni mostovi začno trohneti, zamene jih z železnimi ali pa jeklenimi najrazličnejših vrst. Leseni, prvotni mostovi delajo se tako-le: Zabije šepet kobil (nog) v vrsto, dvanajst čevljev je oddaljena vrsta od vrste, vrhovi se odžagajo v vodoravni črti in nanje se polože obrezani tramovi po 12 palcev široki in debeli in 12 čevljev dolgi. Na kobile se pribijejo z velikimi železnimi žeblji, potem se polože podolžni obrezani tramovi po 6 palcev debeli. 12 široki in 25 čevljev dolgi povprečno 8 čevljev narazen, in vezajoč jih z naslednjimi, menjajoč vezanje tako, da sta na vsaki kobili dve vezi in dva cela tramova. Nanje denejo se rezani tramovi 6 palcev debelosti, 8 palcev širokosti in 8 čevljev dolgosti in ti poslednji se zopet zvežejo s podolžnimi tramovi po 6 palcev debelimi in 8 palcev širokimi. Za tem se ves most zbije z železnimi žeblji in je gotov. Taki mostovi se razmerno jako po ceni in morejo se narediti jako hitro. Na moji progi jih je bilo okoli 6 milj in pogostoma zabili so po 100 kobil na dan, upotrebljujoč parni stroj za zabivanje po jezerih in rekah, posebne priprave na valjih za jarke in brezvodna mesta.                       (Dalje sledit)
253
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
V.
(Dalje.)
Poslednjih deset let so železne šine popolnoma prišle iz uporabe, jeklene so jih zamenile povsod. Navadno se rabi jeklena šina, ki tehta 52 funtov za jard
254
dolgosti. Rabijo se tudi po 48, GO, 72 in 90 funtov za jard dolgosti, ali prvih je gotovo desetkrat več kakor vseh ostalih. Treba je omeniti, da so v Ameriki dvoje vrste železnice, širokotirne po 4 čevlje in 8 palcev široke in ozkotirne po 3 čevljev široke. Poslednjih je pa jako malo, jedva 1 štiridesetina in vse, kar tukaj govorim, velja za širokotirne železnice. Jeklene šine sedaj veljajo tona 30 dolarjev, pred desetimi leti so pa veljale 60 dolarjev. L. 1885. in 1886. plačevale so se jeklene šine tona po 45 dolarjev. Cena njim, kakor sploh vsem jeklenim izdelkom pade vsako leto, ker se njih izdelovanje vedno bolj popolnjuje. Šine se pokladajo na železnice s strojem, idočim na vlaku na posebni način prirejenem. Jaz sem položil na dan dve milji šin, na zapadu jih pa tudi po dvakrat več.
Vozne priprave na ameriških železnicah so raz* merno jako po ceni, trdne in trajne. V tovarnah Bol-duinovih v Filadelfiji, Grantovih v Čikagu in Patte-rovih v Pittsburgu izdelajo po 500 do 700 lokomotiv raznih vrst na leto.
Navadna lokomotiva za osebne vlake s štirimi gonilnimi kolesi, ki tehta s tenderjem (vagon za premog) 40 ton in velja okoli 8000 dolarjev, preide z vlakom šestih ali sedmih poštnih ali potniških vagonov po 30—40 milj (angleških) vsako uro in če se ravna ž njo, kakor se mora, pa dela 30 do 40 let. Na železnicah v pennsylvanski in novojorški državi delajo še sedaj lokomotive, ki so bile narejene pred 40 leti. Tovorne lokomotive imajo navadno po 6—8 gonilnih koles, in tehtajo po 60 ton, (poslednji čas delajo tudi take, ki tehtajo po 90 ton) in vozijo po 15 do 20 milj v jedni uri s tovornim vlakom s 30 do 35 vagoni. Vprašanje o srednji hitrosti vožnje vlakov tovornih, posebno pa še poštnih in osebnih, ima v Ameriki največji pomen in vsaka železnica si prizadeva, da bi prehitela drugo, tekmujočo na onem kraji, in z vsakim letom se povekša meja hitrosti. Lahko se reče, da na jugu in zapadu poštni vlaki dosegajo hitrost 30 milj v jedni uri, slabši 25, boljši 35 milj; na severu in vzhodu ta srednja hitrost dosega 40 milj, pri čemur najboljša železnica tako imenovana The Empire Express preide 52 milj v jedni uri, če se vštevajo postanki. Kolikor je meni znano, je to najhitrejši vlak na svetu.
Navadno so osebni vozovi po vseh Zjedinjenih državah jako jednoobrazni; vsi so 9 čevljev široki in 60 do 90 čevljev dolgi, z durmi na končnih stenah, z dvema klopema ob straneh, brez vsacih pregrad in s prehodom po sredi.
Tak voz velja kacih 4000 dolarjev. V Ameriki ni razredov. Vsi potniki jednako plačajo. Jedina izjema so spalni vagoni in posebni vlaki za izselnike. Spalni vagoni pripadajo neki posebni družbi in se ra-po vseh železnicah Zjedinjenih držav; potovanje v njih stane kaka 2Y2 dolarja za dan in noč. Poslednje dni so vlade različnih držav pritisnile na družbo in
jo prisilile, da je znižala, ceno z dveh dolarjev na jednega za jedno noč. Pri tem so jo pa naredili odgovorno za vsako zgubo premoženja potnikov. Izseljenski vlaki vozijo mej pristanišči na vzhodu Bostonom, Novim Jorkom, Filadelfijo in Baltimorom in različnimi kraji na zapadu zlasti Čikago in Omoaho. Vozijo tiho, prevažajo imetje in živino izseljencev in vozna na njih je pol cenejša nego na drugih vlakih. Razven navadnih osebnih, spalnih in izseljenskih vagonov so še na vseh železnicah posebni lastni vagoni. Vsak bogatin in vsi upravitelji železnic imajo svoje vagone. Pogosto so prave palače na kolesih z vsemi ugodnostmi civilizovanega življenja in stoji jeden 40 do 50 tisoč. Moj lastni osebni vagon, v katerem sem živel po cele tedne, ko sem se vozil po progi, imel je kuhinjo, spalnico, jedilnico, salon in pisarno, poleg tega pa še prostor za kuharja in sluge, ter razno zalogo, bil je oskrbljen z vodo, razsvetljavo in električnimi zvonci.
Tovorni vagoni, pokriti in odkriti, so jako različni, po vnanji obliki, po sestavi in pa po svoji velikosti. Vagoni stareje vrste peljali so 20.000 funtov, pred desetimi leti delali so vagone, ki so peljali po 40.000 funtov in sedanji še peljejo G0.000 funtov in tehtajo okoli 10 ton.
Prt njih grajenji se les vedno manj rabi; le še zunaj se vagoni z lesom obijejo, vse okostje vagona in njegov obok je narejen iz jekla. Leseni stoji pa kacih 600 dolarjev, železni pa po 1000 dolarjev. Vsaka količkaj znamenitejša železnica ima svoje delarne za grajenje tacih voz. Poslednjih deset let so se na vzhodu zlasti v Novem Jorku osnovale nekatere delniške družbe, katere preskrbujejo železnice z vagoni in lokomotivami in vozovi, za katere se morajo zavezati, da jih bodo držali v redu, kakor bodo zahtevali posebni nadzorniki, kateri so v zasebni službi. Ta sistema se hitro razvija. Njena prednost je le, da imajo lahko svoje zavode v krajih, kjer je grajenje vozov in lokomotiv najcenejše in poleg tega pa izdelovanje v velikem številu za nekaj železnic na jedenkrat delo jako poceni Mnoge boljše trgovske hiše imajo svoje lastne vozove narejene nalašč tako, kakor ugaja njih posebnim zahtevam.                                (Dalje sledi.)
283
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tver s k eg a.)
V.
(Dalje.)
Tako imajo velike tovarne za kočije v Cincinatiju in tovarne za hišno opravo v Michiganu posebno tovorne vagone posebne velikosti, da v njih morejo prevažati velike kočije, omnibuse in posebno hišno opravo; mesnice v Armorov, Svitie v Čikagi in Kanzas-Citiju imajo svoje posebne vagone-refridžestore, za prevažanje svežega mesa v vse konce Zjedinjenih držav. Kamnolomi Maina in Ver-monta razpošiljajo granit in marmor na posebno težkih nepokritih vozovih; zavodi konjsko- in električno želez-ničnih vagonov rabijo posebno nizke in dolge odkrite vagone, nalašč tako narejene za pripravno nakladanje, prekladanje in razkladanje teh vagonov. Razen teh vagonov trgovcev in velikih obrtnikov so po vseh Zjedinjenih državah posebni gledališčni vlaki. Gledališčne skupine vsake vrste, operne, dramatične, in baletne jin posebni cirkusi se neprestano vozijo od mesta do mesta in to navadno na lastnih vlakih. Nekaj cirkusov je, ki imajo lastne vlake po 50, 70 in tudi 120 vagonov. Barmusov cirkus ima 800 službujočih, da 200 konj, veliko zverin in kočij in zavzemlje do 120 vagonov na svojih večnih potovanjih od mesta do mesta.
Amerikanski tovorni vlaki presenečajo Evropca po svoji raznobrastnosti in pisanosti. Vlak s 30 ali 40 vagoni ima redkokdaj dva jednaka vagona. Vsaka proga ima svojo lastno velikost vagonov, svojo barvo in obliko. Vagoni se nikdar ne razkladajo, temveč gredo do mesta, kamor so namenjeni, večkrat gredo po desetih raznih železnicah in se zatorej jako pomešajo. Prevažanje blaga na lastnih vagonih vrše se po posebno ceni, navadno zasebnik plača za vagon 3/4 centa za miljo, ravno tako tudi jedna proga plačuje drugi za vagone. Nahajajo se železnice, ki nimajo nobenih voz, temveč samo lokomotive; rabijo le vozove drugih prog in plačujejo po miljah za njih porabo.
Sedaj se povrnem k finančni strani železničnih zadev v Ameriki, in najprej naj povem, kako sem dobil denarja za grajanje svoje proge, ker se pogosto gradi pri ravno tacih pogojih. Kakor sem že višje omenil, imela je naša družba gotovih 30.000 dolarjev, okoli sedem milj narejene proge in nepremakljivega premoženja za okoli 80.000 dolar. Poleg tega je bilo pričakovati, da dobi 700-tisoč akrov zemlje od države, okolu 20.000 akrov od 2u
sebnikov in družb, kacih dvanajst krajev je obetalo znatno žrtev, ker so imeli upanje, da se povzdignejo v mesta.
Potem so bile sklenjene pogodbe za dobavo gotovega števila pragov, delavnih dnij in nekaj desetoric tisoč dolarjev v gotovini. Vse pa seveda, če bode železnica nafr rejena v gotovi smeri in se postaje napravijo na gotovih krajih. Kakor sem že povedal, je kacih petsto ljudij kopalo zemljo in sekalo in tesalo in privažalo pragove. In-ženerji delali so po vsej črti in naših 30.000 dol. se je tajalo kakor sveča.
Potoval sem v Novi Jork z neomejenimi pooblastili, da nakupim šin, lokomotiv in voz in se dogovorim o izdaji obligacij in delnic železnice. Poprej sem se že pismeno pogovarjal s tvrdko posrednikov v „Wall Streetu", tem središču denarnih operacij Zjedinjenih držav. Posredniki zahtevali so najprej priporočil. Moje znatne zveze z nekaterimi novojorškimi tvrdkami pre-tečenih petih let so mi pomagale, da sem popolnoma zadostil tej zahtevi, kajti tvrdke so jednoglasno priporočale mene samega in mojo družbo kot trdno in zanesljivo. Točno sem razložil vse prednosti svoje proge, pokazal pogodbe z državnimi oblastvi in zasebniki in potem takoj kupil šin za teh 30 milj, katere so že bile toliko dodelane, da so se lahko pokladale šine in poleg tega sem sklenil pogodbo za prodajo obligacij železnice za jeden milijon dolarjev. Mislilo se je najprej porabiti ta milijon za železnico, drugi milijon se je pa mislil s tem dobiti, da se proda za to ceno delnic železnice, pri čemer bi mi ustanovitelji bili dobili drugi milijon za pogodbe, posestvo in zemljo družbe.
Tukaj sem se vrnil v Florido, vzel pri dveh bankah na svoje ime na posodo petdeset tisoč dolarjev in delo se je začelo po vsej progi. V tem, ko so se naše obli-gazije litografovale v Novem Jorku, se je denarna trgovina dežele popolnoma zmešala, napravila se je jedna onih zmešnjav, pri katerih jih v Ameriki na tisoče propade, nekaj izvoljencev pa obogati. Naši novoyorski posredovalci pisali so koj netolažljive vesti in naposled, ko so obligacije bile gotove, in sem moral potovati v Novi Jork, da podpišem, je nastala popolna kriza.
284
495
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
V.
(Dalje.)
Nič več ni bilo misliti na prodajo obveznic nove neznane železnice, nekje v divjini, 200 milj od Novega Jorka. Pri bankah na posodo vzeti denarji so v tem bili pošli, 30 milj železnice je bilo narejene, a potem bi se pa vse delo bilo moralo ustaviti. Sam sem bil kacih šli-rinajst dni v Novem Jorku, prizadevajoč se kake stvari popraviti, posrečilo se mu je oddati za dvestotisoč dolarjev obveznic, katere so že bile gotovo za prodaj, pokrivajoč že končani del železnice. 6 tem sem dobil sto-tisoč prostih denarjev, naš kredit doma in v Novem Jorku se je povekšal, in mogel sem nepretrgoaaa nadaljevati železnico. Jaz in moji drugovi dobili smo upanje, da se bode železnica dala dodelati. V tem je pa v Novem Jorku minul strah in kakor po navadi po tacih dogodkih, so ljudje le iskali, kam bi posodili denar. Moji zastopniki v Novem Jorku, ki so se bili zavezali po pogodbi, da prodado naše obligacije, so jih prodajali za velike dobičke in v jednem meseci je bilo oddanih 200tisoč po dobri ceni.
Delo se je v tem nadaljevalo s podvojeno eneržijo, ki del za delom je bil dodelan, in vedno več obveznic je bilo gotovih za prodajo. Za časa mojih pogostih potovanj v Novi Jork in Filadelfijo po teh denarnih opravkih, se mi je posrečilo tri večje trgovske tvrdke pridobiti za moje podjetje in nekega lepega jutra prodal sem jim po lepi ceni vse delnice in obveznice železnice. Tedaj je delo vzkipelo v pravem smislu besede, delalo se je noč in dan, in vedno je bilo na progi nad 2000 Ijudij in koncem 1886. leta je vsa proga bila gotova, začela se že vožnja po njej.
V tem slučaji je kapital železnice sestal iz jednega milijona dolarjev obveznic in dveh milijonov delnic, železnica je pa stala le dva milijona dolarjev. Kapitala je torej le jedno tretjino šlo po vodi, dočim se ga pri mnogih železnicah vloži po pet ali celo desetkrat toliko kapitala, kakor so vredne. Mnoge železnice si kapitalizi-rajo deseterno njih vrednost, in pri tem tisti, ki jih zasnujejo in zgrade, obogate na stroške delničarjev in ime-jiteljev delnic. Jaz poznam nekatere železnice, ki so se delale le zaradi tega, da so osleparili delničarje, navadno Evropce, posebno Angleže, Holandce in Francoze. Zaradi tega le malo ameriških železnic prinaša dividende, in to le stare na vzhodu in zapadu, katere so že preživele pre-osnovo in so se kapitalizirale po njih resnični vrednosti. Preosnova je neizogibna posledica sleparij snovateljev in graditeljev. Ko je železnica dodelana in so spravili dobičke, se njeni snovatelji in graditelji oddaljijo in puste njene lastnike, naj si  pomagajo, kakor si vedo in znajo*.
496
Navadno se začenja preosnova s tem, da železnica sprva he plačuje obresti, potem neha plačevati delavce in ma-terjal. Kdo začne tožiti, pridejo rubilci, pribijejo vagone in lokomotive k šinam, sodnija naznači sedaj posebno osebo, ki vse preskrbi, da se železnica proda po dražbi. Lastniki železnico navadno zopet kupijo, drugi upniki pa zgube, in železnica začne novo življenje. Devet desetin ameriških železnic se prej ali slej na ta način preosnuje, m še le potem začno donašati pravilne dohodke.
Če tudi so se te sleparije že na tisočekrat izvršile in so znane vsakemu inteligentnemu Američanu, vendar je bogastvo dežele tako veliko in špekulacija tako razvita, da se vsako leto v Zjedinjenih državah gradi po kacih 6 do 10 milj novih železnic. Mnoge iz njih nimajo nobene bodočnosti, jedva bode katera donašala dohodke, ali vendar se najde in se bode našel kapital za njih zgradbo, in za velikanske dobičke, ki se delajo pri njih zgradbi. Če pa železnica vsled neugodnih razmer ne more nekaj časa plačevati obrestij, tedaj lastniki obligacij ugrabijo delničarje in jih rubijo. V prvem slučaji osnovatelji in graditelji osleparijo posestnike obligacij, v tem slučaji pa narobe. Vsaka železnica je jedenkrat kaj tacega prestala, mnoge pa tudi po dva- ali pa še po večkrat. Vanderbilti in zlasti John Gould znali so take sleparije izvesti na vsaki železnici, ki je v njih rokah, in so vsled tega obogateli. Premoženje Vanderbiltov je raslo v teku treh po-kolenij ; če tudi so grabili, če je bila priložnost, pa so grabili zmerno, in izmolževanje, katerega so se oni udeleževali in pri katerem so dobivali denar, se ni odlikovalo s posebno brezozirnostjo John Gould, in njegova zaveznika Sedžet in Dillon, ki se cenijo sedaj na 250 milijonov dolarjev, so te denarje pridobili v kacih tridesetih letih po najpredrznejših in najneusmiljenejših sleparijah, do dobrega vgrabili vsacega, ki je jim prišel v pest. Oslepar-jenje nesrečnih delničarjev erijske železnice je prvi Gouldov vspeh na tem poprišči in še do dandanes velja za vzorec sleparijam te vrsle. Trikratno osleparjenje delničarjev missurijske tihomorske železnice in različnih njenih stranskih železnic nas sili, da se čudimo predrznosti in iznajdljivosti tega sleparja in pa neskrbnosti in zabitosti sto njegovih protivnikov.
v
Zal, da sem tudi jaz sam moral poskusiti prijetnosti teh izmolzevanj. 1886.1. smo ne samo plačali obresti, temveč še dali na stran veliko svoto, železnica je bila v sijajnem stanji in je obetala lepega dobička v prihodnosti. Leta 1887. je pa bil strašen mraz, kakeršnega ni bilo poprej petdeset let v Floridi, uničil ne le pridelek domačega in zgodnega sadja, ki je bil glavni predmet našemu prevažanju, temveč je pokončal mnoge nasade, država je izdala zakon, ki je našo železnico postavil v jednako vrsto s starimi železnicami in nam jako pomanjšal dohodke. Potem je 1888. leta se prikazala rumena mrzlica, ki je ne le ustavila vsako priseljevanje, temveč tudi pobrala skoro vse prebivalstvo celih pokrajin. Karantene so bile tako stroge, da je tri mesece bil ustavljen skoro ves promet, samo jeden poštni voz z lokomo-
tivo je vozil po progi. Mi nismo mogli plačati obrestij, pa tudi nismo mogli poravnati faktičnih stroškov, ia koncem leta se je pokazalo sedemdeset tisoč dolarjev pri-mankljaja. Moji severni zavezniki kapitalisti so se tako} tega poslužili in takoj prejeli za delnico, da se poravna ta primanjkljaj in poplačajo obresti od obligacij. Dobra so vedeli, da smo jaz in moji sodrugi izdali že poslednji groš pri podjetji, in nismo mogli plačati tega, kar pride^ na našo delnico, kar ni bila za nas majhna svota. Moje zdravje je bilo oslabelo in zdravniki so se izjavili, da me drugo leto gotovo ugonobi in jaz sem pustil vse in vzel> kar so mislili, da mi morajo dati za moj del.
(Dalje sledi.)
504
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
V.
(Dalje.)
Zjedinjevanje, ki se kaže v trgovini in obrtniji v snovanji „trustov", se je pokazalo tudi pri železnicah. Poslednjih deset let se je po deset ali celo po sto železnic, ki so poprej teknaovale mej seboj in drugo izpodrivale, zjedinilo v celokupno sistemo z jedno upravo. Nahajajo se take sisteme po 5, 6 do 8 tisoč milj; take zveze imajo čudovito moč v političnem in gospodarskem oziru, razpolagajo z na tisoče glasovi in imajo v svojih rokah blaginjo celih pokrajin. Z vrejenjem vožnjine pri-vlečejo prebivalstvo, ki je vedno jako gibljivo in občutno za vsako korist, v gotova središča, ki so iz kacega uzroka posebno ugodna za take zveze. Kongres, postavodaje posamičnih držav, in sam narod se s pomočjo porotnikov z vsemi silami bore proti temu druženju; novejši zakoni naravnost prepovedujejo zveze novih železnic s starimi, bodo naj že v kakoršni koli obliki in pod kakeršno koli pretvezo, določajo najvišjo in najnižjo vožnjino za ljudi in blago i. t. d.
Kongres je pred nekaterimi leti izdal zakon o ure-jenji trgovine mej posamičnimi državami, po katerem se je sestavila posebna komisija, katera zasleduje zlorabe pri železnicah, zlasti njih naredbe v korist posamičnim pokrajinam in mestom. V vseh državah so se osnovale posebne komisije, ki imajo določati najnižje in najvišje tarife. Vsemu temu, kakor je že pri „trustih" navada,'se železnične uprave izognejo. Svojim odvetnikom plačajo ogromne svote, najemajo najboljše talente, in se vspešno bore z vsemi ovirami, katere se navadno jim delajo v interesu dežele. Kadar pa sicer pride do sodbe pred po-
rotniki, vselej železnične uprave zgube pravdo, naj bode njih stvar še tako pravična. Nikdar še nisem slišal o kaki tožbi, katero bi bili odločili porotniki v prid želez-nični družbi preti kaki zasebni osebi. Jeza narodova je na te železnične družbe tako vehka, da jih porotniki vselej obsodijo, potem pa gre stvar pred prizivno sodišče, in se zavlačuje z vsemi mogočnimi ugovori in zavijanji. Po celih deset let romajo take pravde od jednega sodišča do druzega, pri čemer porotniki železniške družbe vselej brezpogojno obsodijo, prizivno sodišče pa navadno obsodba premeni, češ, da se ne vjema z dejanskimi razmerami.
Američani so sploh jako premični, vsaj četrtino prebivalstva se vedno premice iz kraja v kraj. Srečal sem mlade ljudi, ki so že bili skoro v vseh zveznih državah, potovali pa niso za zabavo, temveč s svojim poslom. Ti nomadi sestavljajo celo vrsto potujočih po železnicah in skoro rekli bi, da največjo vrsto; potem pa pridejo potujoči za zabavo in zavoljo zdravja. Premožnejši prebivalci imajo navadno dva domova, jednega na severu za leto, druzega na jugu za zimo. Poslednji se pogosto zamene s hoteli in hoarding hause-ji. Nikjer na svetu ni toliko hotelov, kakor v Ameriki. Vsaka država ima gotovo kak kraj, ki se odlikuje po svoji lepoti in torej pri-vablje praznujoče in bolne ljudi. V Florido, Georgijo in druge države ob Meksikanskem zahvu na jugu in v Kalifornijo na zapadu, pride vsako zimo na desettisoče severnjakov za štiri ali pet mesecev.
Južna Florida in Južna Karolina, ki se odlikujeta s skoro tropičnim podnebjem, se v desembru napolnijo tako, da po hotelih po vseh hodnikih postavijo zložljive postelje za prenočevalce. Zgodaj pomladi začne se nasprotno preseljevanje, ljudje odhajajo na sever, ustavijo se po nekaj tednov v Karolinah, potem v Virginiji, in potem, kakor vročma narašča, odhajajo v Novo Anglijo, Minesoto in Kanado. To vsakoletno preseljevanje z juga na sever in severa na jug v zvezi s takim preseljevanjem ^jz vzhoda na zahod in narobe dajo ogromne vožnje glavnim progam zjedinjenih držav. Vse proge za potnike sestavlja tako rekoč le jedna sama železnica, — v najmanjšem mesteci lahko kupiš vožnji listek do vsacega mesta v Zjedinjenih državah, v Kanadi in Mehiki, navadno po jako znižani ceni. Povprečno ne velja za miljo več kakor dva centa na vzhodu, dva in pol na zapadu in tri na jugu. Direktni vožnji listki s povratnim kuponom so pa za polovico ali pa še več cenejši.
Poleg teh pa veljajo znižane tarife za potovanja na politične, verske, društvene in prostozidarske zbore in shode. V Ameriki je ogromno število najbolj raznovrstnih društev, političnih, verskih, trgovskih, delavskih in drugih, včasih jako čudne sisteme. Tako je društvo debeluhov, tehtajočih po 250 angleških funtov, imajoče nad 1000 članov. Vsa ta društva imajo slednje leto svoje narodne zbore, potem pa še zbore in shode v posamičnih državah. Vsak čas in dan so v več mestih in raznih državah zveze letni shodi društev, kateri člani se shajajo z
raznih dežel. Tako se nahajajo narodna društva mlinarjev, Žagarjev, bankirjev, časnikarjev, kmetov, mizarjev, tesarjev, kamnosekov itd., vsako s pravilno narodno organizacijo in posebno organizacijo v vsaki posamični državi. Na narodne shode teh društev snide se navadno na tisoče članov. Največ članov ima „Velika vojna republika", katere člani so osebe, katere so se še udeležile državljanske vojske, na narodni shod v Dotroitu se je letos «ešlo nad 30.000 Ijudij.
Za tem so najštevilnejši potovalci v Ameriki trgovski ^bobnarji". Ti največ potujejo po gotovih okoliših in vselej kupijo tisočmiljne vozne liste, ki dajejo pravico, ustaviti se kjer koli, in kadar koli in stanejo navadno <iva centa za miljo na jugu in okoli 1 ^3 centa za miljo na vzhodu in zapadu.
Vse omenjene cene morajo veljati za srednje, potem jih je pa še jako veliko višjih in nižjih. Tako duhovniki skoro povsod potujejo za polovico cene; večje skupine delavcev, skupine gledaliških igralcev tudi dobe posebna znižanja. Na nekaterih stranskih progah se pa tudi voz-nina poviša na 5 ali celo 10 centov na miljo. Tarifi za blago so jako različni, vsa Amerika se v tem oziru deli na gotove okoliše, katerih železnice so združene za skozne tarife, ki se jako ločijo od krajevnih. Sploh je cena za prevažanje blaga na večje daljave nižja nego na manjše — in to je posledica konkurenca raznih prog, in kraji, kateri imajo po svojih železničnih in vodnih zvezah najnižje tarife so navadno najboljša središča trgovini.
(Dalje sledi )
505
------    34    ------
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
V.
(Dalje.)
Zgodovina železničnih  tarifo v,   bodi si že  za ljudi ali blago,   ima mnogo  zanimivosti,   posebno   kar se tiče
-----   35   -----
borbe mej tekmujočimi programi. Taka borba je posebno pogosta mej progami na zapadu, in pogosta vožnja za potnike iz Čikaga v Sant Louis, 500 milj daleč, pade na jeden dolar — pred tremi leti sera se celo peljal iz Čikaga v St. Paul, 470 milj daljave, za 50 centov, in še lani so sodček moke iz Mineapolisa v Novi Jork peljali za 40 centov. Seveda se veliki spekulantje okoristijo tacih tarifnih vojsk in prepeljejo ogromne množine blaga po znižani ceni in pri tem narede velike dobičke. Naj bode že kakor koli, le nemnoge železnice, kakor sem že višje omenil, plačujejo dividende delničarjem. Največ prog ne donaša nobenega dobička, in imajo le spekulativno vrednost. Poslednji čas se čujejo po časopisih, v zakonodajnih zborih, trgovskih in delavskih društvih vedno bolj pogosto glasovi, da bi se podržavile železnice, in kolikor jaz morem soditi, to jedino ovira strah, da bi tako povek-sanje ljudij, odvisnih od državnih administracij dajalo nevarno silo oni stranki, ki bi bila na krmilu ob tej premeni.
VI.
Garffield, ki je bil dne 4. marca 1881. zašel predsedniški stol, izvoljen od republikanske stranke, je malo pred svojim prihodom v Ameriko umrl od rane, katero mu je prizadel Guiteau. O sestavi in pomenu ameriško političnih strank v Ameriki imel sem jako nejasne pojme, če tudi zgodovina mejsebojne vojne, njeni uzroki in uzroki nastanka republikanske stranke, osvobojenji zamorcev in ohranjenje celokupnosti zveznih držav, bili znani do neke mere, kolikor se more seznaniti čitatelj s tako važnim predmetom v zgodovini naroda iz kratkih časniških člankov, in iz malobrojnih prevedenih knjig, katere imamo v tej stvari v materinščini. Kakor je znano se dve glavni politični stranki borita za prvenstvo v Zjedinjenih državah poslednjih trideset let. Jedna demokratična stranka ima svoj začetek že v vojni za osnovo in nezavisnost zveze. Druga republikanska se je pa osnovala 1856. leta iz ostankov stare stranke vigov in teh demokratov in torijev, ki so se držali aboljucijonističnih nazorov.
Prvi njen kandidat je bil  general Frismont,  katerega je  zmagal Bachanan,  a  leta 1860. je pa republikanska stranka zmagala z Lincolnom,   pa le zaradi tega, ker se  je  demokratična  stranka  razcepila  zaradi vprašanja   o   robstvu.    Od   tega   časa je   pa   republikanska stranka ostala na krmilu do 1884. leta, ko je Cleveland po  slučajnosti   in   vsled   maščevanja   Conclinga  zmagal Blaina    Leta 1888. se  je   pa Harrisonu posrečilo zopet zmagati  Clevelanda   in   republikanska   stranka  je  zopet prišla na krmilo.    V teku teh   trideset let so nastale in izginile mnoge   tretje in četrte stranke.    Tako prohibici-onisti,   ki se  že  nahajajo  kacih   petindvajset  let vsako 'trtletje   postavljajo   svoje   kandidate,   ali   nikdar   niso *Nli  dobiti nad  poldrugi  tisoč  glasov v vseh  zveznih Vvah,   poslednje desetletje se  je njih število manjšalo 0   *fa do leta.   Pred  petnajstimi leti  je stranka gren-itro naraščala, pridobila si je že bila kake tri države, k.^ zopefc ^nro mjnoia Za vselej.   Potem so nekaj
časa rojili grinbakerji, a sedaj so popolnoma izginili s političnega obzorja. Minolo leto je farmerska zveza se hitro bila povzdignila in zasela tako republikansko tr-dino, kakor je Kanzas; s tem so se pa končale njene zmage, kajti pri volitvah minolo leto te zveze skoro opaziti ni bilo. Socijalistična, ljudska in delavska stranka itd. slednje leto postavijo svoje kandidate, pa po številu ne igrajo nobene vloge in v političnem oziru niti ne pridejo v poštev. Bila je tudi stranka ženskega vladanja in njen kandidat Belva Lokvud je 1888. leta dobila tisoč glasov po vseh Zjedinjenih državah.
Vse te stranke imajo organizacije, narodne in pa za posamične države — delajo propagando in skrbe za svoje kandidate — pa vendar ne igrajo nobene večje vloge v političnem življenju Zjedinjenih držav. Vsled neznatnega števila glasov jih pustim na strani, kajti do-sedaj vse vkupe niso nikdar dobile nad 5 °/0 vseh oddanih glasov, pečati se hočem s tema strankama, kateri predstavljata pravo politično življenje Zjedinjenih držav. Sever in jug sta se različno naselila in različno razvijala. Na severu so se naselili največ Anglosaksonci pomešani nekoliko s Nemci in Skandinovci, na jugu pa premagujejo latinska plemena. Sever se peča jednakomerno s poljedelstvom in industrijo in ni nikdar poznal robstva, jug je pa izključno poljedelska dežela in je vpeljal rob-stvo pred tristo leti. Če tudi sta sever in jug vzajemno se vkupe z vojsko vprla Angležem, in vzajemno si pri-vojevala neodvisnost, vendar se je ta razlika interesov že rezko čutila mej členi prve konvencije, katera je sestavila ustavo, in s tega časa je vedno se nadaljevala ta borba, dokler ni prišlo do mejsebojne vojske od 1861. do 1865. leta, in je v bistvenosti to glavna razlika mej obema političnima strankama sedanjega časa. Poljedelski jug je z zastonjskim delom zamorskih robov prideloval pavolo, riž, žito, tobak in živino redil. Zemlja je imela le malo bogatih rodbin in v teh rokah je bila vsa oblast in ves denar. Vsi industrijski izdelki so se privažali s severa ali pa iz Evrope. Pavolo so vozili v državno Novo Anglijo ali pa na Angleško, od kodar so potem pavolnato blago vozili na južna trgovišča. Če tudi je najboljša železna ruda s premogom in apnom za njeno obdelavo v neizcrpljivi meri v vseh južnih državah, vendar na vsem jugu ni bilo nobenih železnih fužin, vse poljedelsko orodje, vsak žebelj se je pripeljal s severa. Beli ljudje so delo smatrali za sramoto, zamorcev so se bali učiti, in tako ni ostajalo druzega, kakor prodajati surovino in privažati industrijske izdelke. Samo po sebi se razume, da je pri tacih razmerah politično življenje bilo jako jednakostransko. Nekatere bogate rodbine zavzemale so vse javna mesta v državi in jih opravljale po oligar-hičnih načelih. Razume se, da vsa prizadevanja političnih vratil na jugu merila v prid svobodni trgovini, — sami niso marali pečati se z industrijo in plačevati niso marali uvoznih čarih, prizadevali so si, da svoje surovine prodado najdražje, in kupijo najceneje, kar je jim treba-Pošiljali so svoje žito, in svojo živino, pridelke robskega
------   36   ------
dela, na sever, kjer so konkurirali s svobodnim trudom svobodnih državljanov. Ko so se ti svobodni ljudje, ki so se tedaj pečali z industrijo, zahtevali varstvo zase v obliki uvoznih carin proti izdelkom evropske industrije, katerih cena delo je konkuriralo z dragim delom svobodnih državljanov v Severni Ameriki, so se južani temu uprli. Celih 70 let, od osnove Zjedinjenih držav do izvolitve Lincolnove 1860. leta je jug vodil politiko in vse zadeve Zjedinjenih držav, ti vodje so razpolagali z velikimi sredstvi. Z večjim duševnim razvojem, večjim nravstvenim vplivom, in vsemi sredstvi prave aristokracije in v vseh političnih zborih in pri volitvah so zmagali in opravljali državne posle po svojih nazorih in izključno v svojo korist. Skoro vsi predsedniki Zjedinjenih držav po-čenši s Washingtonom do Buchanana bili so južani; država Virginija velja dosedaj za mater predsednikov Zjedinjenih držav.
Severovzhodne in zapadne države, ki so se hitro naselili, ohranile pogoje severnega življenja, so se vedno borile proti robstvu in pa proti svobodni trgovini, Včasih se jim je posrečilo, da so kaj malega dosegle od državnih gospodarjev južanov. Te vse pridobitve so pa bila že paljativna sredstva, ki so le nekoliko odrivala neizogibno krizo. V tem, ko je jug goreče braneč svoje predpravice in koristi, branil se priseljencev bodi si katerega koli rodu, — sta pa sever in posebno še zapad vabila te priseljence na vse mogoče načine, in vspeh tega je bil, da je v tem, ko se je na jugu bilo prebivalstvo le počasi množilo, se na severu skoro podvojilo vsacih deset let iu je še koncem štiridesetih let že precej presegalo prebivalstvo juga in koncem petdesetih let je na jugu bilo sedem milijonov belih ljudij, na severu in zapadu pa 20 milijonov.                                               (Dalje sledi.)
------    45   ------
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
VI.
(Dalje.)
Jug in njegovi nazori imeli m sicer mnogo privržencev — obožateljev tudi na severu; stranki »ničesa ne vedočih" (know nothings) in »bakrenih čet" (coppenheads), ki sta posebno strogo se ločili za časa mejsebojne vojske, ste bili prešinjeni s temi tendencami na severu — a glavna množina prebivalstva na severu in zapadu je bila proti robstvu in pa proti svobodni trgovini. Če tudi so 1856.1. južani še bih zmagali s svojimi ljudmi, a vendar je že tedaj za vsacega daljnoglednega opazovatelja bilo jasno, da te razmere ne bodo dolgo trpele — in res so že 1800. leta bili južani premagani. Tudi tukaj se je videla razlika, ki se tako rezko kaže v zgodovini anglo-sakonskega in latinskega plemena. Južne države se niso podvrgle odločitvi večine glasov, kakor je poprej storil sever mnogokrat, ko je bil od juga premagan pri volitvah, južne države so se takoj odločile in osnovale samostojno zvezo. Dokler je bila moč v njih rokah, so bili za skup-nost Zjedinjenih držav in so jih vladale, ako se je večina glasov izrekla proti njim, so se pa izpuntale proti večini. Zgodovina srednje- in južnoameriških republik je polno tacih dogodkov — v njih mogočnosti se kaže različna sposobnost za samoupravo mej Anglosaksonci in La-
tinci. Odločno je jug bil prepričan, da se sever ne bode upal potegniti za žaljeno in rušeno ustavo; pa kakor je znano, motil se je v svojih računih in je dovolj drago plačal svoje zmote.
Vojska ni le popolnoma strla robstva v Ameriki, temveč dala je zamorcem tudi volilno pravico. Jug je bil uničen, razrušen in opustošen, vojska je tudi sever stala stotisoče človeških življenj in mnogo miljard dolarjev, a zveza se je ohranila, robstvo se je odpravilo, ustava se je pa ohranila. Ideja absolutne samostojnosti posamičnih držav, ideja nasprotna duhu in črki ustave, katero so izmislili južani v potrebi, da ohranijo preživele svoj čas politične in gospodarske uredbe dežele, je bilo izruvana s korenino, in jo več ne priznavajo niti voditelji juga. Demokratična stranka sedanjega časa se ne izpodtika nad tem vprašanjem. Rešeno je z vojsko za vselej, in sicer v smislu, kakor so je razumevali sestavitelji ustave. Zjedinjenih držav, kakor so jo razumeli federalisti mej vojsko, in kakor jo razume vse prebivalstvo sedanjega časa, da so posamične države brezpogojno neodvisne v vseh notranjih stvareh; zavrne so pa od zvezne vlade, kongresa in višjega sodišča Zjedinjenih držav v vseh vprašanjih vnanje
y_
politike, kovanja denarja in vvožnjih carin. Zal, da je ostalo nerešeno vprašanje, da bi se zvezne volitve odtegnile vplivu vlad posamičnih držav. Jug je bil tako pobit, demokratične stranke tako razpale, da sever niti mislil ni, da bi se trenutku brezpogojne zmage porabil ugodno razmere. Jug je zopet okreval, demokratična stranka je zopet jela vzdigovati glavo in to vprašanje v bližnji bodočnosti postane ravno tako žgoče, kakor so bili vprašanja, ko so prouzročila krvavo vojsko.            
-----    54    ——
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
VI.
(Dalje.)
Čitatelj naj pa nikar ne misli, da to le za to govorim, ker sam sočuvstvujem z republikansko stranko, in torej stvar sodim z strankarskega tesnosrčnega stališča. Kakor sem že višje omenil, sem ob svojem prihodu v Ameriko imel jako zmešane pojme o političnih strankah Zjedinjenih držav. Če sem tudi kaj čuvstvoval s kako stranko, je bila to demokratična stranka, katero so v Rusiji vsi ljudje moje vrste imeli za stranko napredka in reform. Celi dve leti po prihodu v Ameriko se za politiko nisem brigal, le opazoval sem, čital in učil se. Prve volitve, katerih sem se udeležil, naredile so me pa že za vselej in za trdno privrženca republikanske stranke, ne pa demokratične. V večini Zjedinjenih držav, izvzemši dve ali tri države Nove Anglije, zakon ne zahteva od vo-lilca, da je ameriški državljan, zahteva le, da je gotovi čas v kakem kraji, v največ slučajih le 6 mesecev, v nekaterih jedno leto, v nekaterih tri mesece, v nekaterih pa tudi le šest tednov. Potem se je pa treba vpisati mej volilce v kakem volilnem okraji, za kar je v vsakem volilnem okraji razgrnjen zapisnik volilcev, in sme se voliti. Če tudi je grofija Orange, v kateri sem že jeden pot spregovoril, bila še le organizovana, a vlada je bila že zagotovljena demokratični stranki.
Demokratični obroč (ring), kakor se tukaj imenuje vsaka politična klika, je vzela uprava v svoje roke, vodila vse zadeve grofije, in kar je glavna stvar volitve. V našem mesteci bili so trdovratni južani polkovniki (vodje) — devet desetin južanov-demokratov so vsekako polkovniki — trdovratni junaki, republikanci s severa in inozemci vseh narodov — Rus, vaš pokorni sluga, Angleži, Nemci, Francozi, Ogri in celo židje. Če tudi so vsi ti bili novi ljudje, ki so ravnokar prišli, vendar so se vsi zanimali za politiko, nekateri (stari Amerikanci) — iz navade, nekateri (mi, inozemci) iz radovednosti. De-mokratje so ponosno kazali na to, da je pri zadnjih volitvah za republikance se bilo oddalo le šest glasov, javno so se bahali, da noben zamorec ne sme voliti, da v bodoče grofija in država vsekako ostaneta v rokah demokratov. Republikanci so se jim smejali, norčevali se iz njih, najemali zamorce za svoja dela in se zaklinjali, da bodo volili, naj demokratje še tako groze. Ko so prišle volitve, so bili za nadzornike volitev v našem kraji, ne meneč se za zakon, ki zahteva, da se jih vzame jednako število iz obeh strank, dva odločna demokrata in neki človek nedoločne politične barve, ki je bil demokrat, kadar je govoril z demokratom, republikanec, kadar je govoril z republikancem.
Zapisniki volilcev so še le na dan pred volitvijo prišli iz mesta,  kamor so se bili  poslali, da jih-  je pre
gledal grofijski svet. Iz njih so se samovoljno bili izbrisali vsi zamorci in mnogi zavedni beli republikanci. Na dan volitev so nekateri od nog do glave oboroženi „polkovniki" obkolili hišo, v kateri so bile volitve in ostali so na straži ves dan. Nadzorniki volitev se niso ozirali na vse ugovore tistih, kateri so bili oropani volilne pravice, in zmagali so demokratje, četudi je bilo popolnoma jasno, da bi bili zmagali republikanci, ako bi bili mogli voliti vse, kateri imajo v resnici volilno pravico. Drugi dan sem izvedel, da je v drugem kraji, kjer so republikanci bili brezpogojno v večini, tolpa oboroženih našemljenih ljudij napala hišo, kjer so "bile volitve, ko se je ravno imela začeti štetev glasov, vzela volilno šaro in jo slovesno sežgala z volilnimi listki ured. To se je zgodilo še v dveh drugih volilnih okrajih. V jednem volilnem okraji pa oboroženi demokratje niso pustili nobenega republikanca v hišo, v kateri je bila volitev in vsled tega v tem okraji ni bil oddan noben republikanski glas. V grofiji so demokratje tako dobili znatno večino glasov.
Izvedel sem pa, da je grofijski svet znatno predelal ta poročila, katera je dobil od volilnih nadzornikov iz posamičnih volilnih krajev, in sicer tako, da je pomanjšal število republikanskih glasov in v nekaterih krajih po-vekšal število demokratičnih. Časopisi opisujoči volitve v drugih grofijah države in drugih južnih državah so bili prenapoljeni s podobnimi slučaji, kakeršne smo višje opisali. V Južni Karolini, kjer je 450.000 belih ljudij in 750.000 zamorcev, ki vselej brezpogojno volijo rupubli-kance, so imeli demokratje 50.000 glasov večine ne le za uradnike države in postavodajo, temveč tudi za člane kongresa bili so voljeni do jednega sami demokratje. Tako je bilo v vseh ostalih južnih državah, to je bil „ solidni jug" (solid South), soliden v demokratičnem zmislu, kjer za republikance ni prostora.
Nekaj dnij po volitvah sem bil v mestu in sešel se z glavnim vodjo demokratov, predsednikom izvrševalnega odbora grofije. Bil je vesel in me pozdravil z ugodnim vspe-hom volitev. Nikdo ni vedel, kateri stranki da pripadam, a ker sem imel veliko podjetje in dajal dela več sto delavcem, sta obe stranki skušali me dobiti na svojo stran. Opazil sem, da ne odobravam popolnoma teh sredstev, katerih so se poslužili demokratje v svojem volilnem kraji, in kakor sem slišal, tudi drugod. „Kaj hočemo storiti? — lekel je on, mari bodemo zamorcem pustili, da bi nam seli na vrat? — Vendar opomnil sem: po ustavi Zjedinjenih držav, katera mislim, da velja tudi za vas, imajo tudi zamorci volilno pravico.
—  Kaj nas to briga! mi nismo priznali tega do-stavka k ustavi.   Naša država se je izrekla proti njemu.
—  Več nego dve tretjini držav se je izreklo za ta dostavek in torej velja za vse Zjedinjene države. Ta zakon morda ni popolnoma umesten in primeren, a je vendar zakon ; poznam njegovo zgodovino in vem, da ga je jug sam priklical s svojim postopanjem takoj po vojski.
—  Mnogo tacih zakonov so  nam  navezali  prikleti
-----    55    -----
Janki! Če bi se ti zakoni izpolnjevali, ne bilo bi mogoče živeti na jugu.
— Dovolite, kolikor jaz vem, Janki nam niso navezali nobenega druzega zakona: jug je ravno tako svoboden, kot je bil pred vojsko, samo zamorci smejo voliti. In mnogo izmej njih niso slabši, temveč mnogo boljši od belih ljudij. Pri meni delajo dva ali trije zamorci, katerim bolj zaupam nego mnogim belim. Vaši Krakerji (Krakerje v Floridi imenujejo potomce, prvih poselnikov dežele, Špancev. Žive skoro pol divje, jako neizobraženi so, hudobni in goljufni. Vsi so zakleti demokratje) so hujši nego vsak zamorec.                           (Dalje sledi.)
-----    75    -----
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
VI.
(Dalje.)
—  Res je, a so vendar beli, ti so pa zamorci, potomci Hamovi, katere je Bog ustvaril za to, da služijo belcem.   Jug jim nikoli ne bode  priznal volilne   pravice.
—  Vendar so mi znani dva ali trije slučaji, ko so zamorci volili; posebno kadar so jih vaši agitatorji pregovorili, da so glasovali za vas. če zamorec more voliti demokrata, zakaj ne bi mogel republikanca ?
------    76    -----
Moj tovariš se je zasmejal. „ Ne moremo sedeti držeč roko križem !" — odgovoril je in premenil razgovor.
Ta razgovor se mi je globoko vtisnil v spomin, in še danes, ko sem se natančneje seznanil s političnimi uredbami juga in postopanjem demokratične stranke ne morem boljše in jasneje opisati teh razmer in postopanja. Minolo je že dvajset let, od kar se je končala vojska, a južni demokratje, so pa vendar ostali do sedanjega časa na jedni strani — gospodarji sužnjev in najčistejše aristokratske duše, točna kopija ruskih graščakov, kajti brez škripanja z zobmi se ne moremo spominjati Miljutina in Rostoceva, na drugi strani — se pa ne pokore zakona in pravici, temveč jedino sili. Če bi se jim dala popolna oblast, še jutri razbijejo zvezo in vse po svoje urede, ravno tako sovražijo svobodne ideje severa, zaničujejo zakon in pravico, kakor pred tridesetimi leti.
Jaz ne dvomim, in tako pravijo tudi boljši poznavalci ameriškega življenja, da bi južani, ko bi dobili neodvisnost, kmalu jo pritirali do diktature ali pa dedne kraljevine. Se ta kratki čas, ko so popolnoma samostojno gospodarili, je ves jug bil despotično vladana dežela v vojnem stanji. Narod se je goljufoval na najgrši način. Porazi so se premenjavali v zmage, neznatne praske v sijajne bitve. Stvari, ki so bile ugodne za vojne namene, so vladni organi jemali brez vsake odškodnine, nič vredni papirni denar se je proglasil za jednakoveljaven z zlatom, uveli so se vsi mogoči davki in naklade. Za časopise se je uvela stroga cenzura. Sever je pa tedaj ostal svoboden, kakor sicer časopisi so napadali ne le vlado, temveč tudi vojskovodje, pogosto so odkrivali vojne tajnosti, protivili so se vojnim naredbam kongresa. Severni demokratje so se ob najhujši vojski shajali in pred nosom izvršiteljnih in vojnih oblastij severa so skušali škodovati stvari se-verjanov in dajali so pogum svojim južnim tovarišem, ustašem.                                                      (Dalje sledi.)
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
VI.
(Dalje.)
Razen vprašanja o robstvu, katero je — naj južani še tako škripljejo z zobmi, pokopano za vselej, in se zanje več ne meni mlajši rod, ki &e ni udeležil vojske, so glavne razlike v programih obeh strank vprašanja o varstvenih carinah in svobodni trgovini, o svobodnem kovanji srebrnega denarja in o volitvah. Reorganizacija civilne državne službe se nahaja v programih obeh strank, a je dosedaj bila le prazna bajka, in se pri sedanjih odnošajih tudi ne bode ničesa premenilo na sedanji organizaciji. Voljen je bil zares Grover Cleveland 1884. leta za predsednika, ker je znal na svojo stran privabiti mnoge republikance, ki so osnovali posebno stranko mugsoumpsov, ki je zahtevala neodslavljivost državnih uradnikov, naj že pripadajo tej ali oni stranki, in pravilno sistema napredovanje v službi. Vse obljube v tem oziru ostale so le obljube, katerih on ni mogel držati. To the victors beloug the spoils (zmagovalcu gre plen) — kričali so od vseh strani njegovi pomočniki in voditelji volitev in čez šest mesecev po njegovem nastopu predsedništva ni ostal noben republikanec v državni službi Zjedinjenih držav. Demokratje zahtevali so služb in nagrad za svoje usluge, in Cleveland ni mogel ničesa storiti, ko bi tudi njegove obljube bile iskrene, kar je pa jako dvomljivo. Vsekako je vprašanje o reformi državnih služeb, ki je pred desetimi leti igralo veliko vlogo v politiki Zjedinjenih držav, popolnoma zginilo z dnevnega reda.
Vsi so se prepričali, da pri sedanji organizaciji strank nima nobenega zmisla, kajti ni jedna ni druga stranka te stvari ne more izvesti, naj bi kandidatje imeli tudi najboljšo voljo, vendar ničesar ne zmorejo v tej razmerah, in vse bi ostalo pri raznih obljubah, ki se izpolniti ne dajo.
Varstvena carina in svobodna trgovina je vprašanje toliko občno, da se mi ga ne zdi dotikati v teh črticah, le toliko naj omenim, da se evropski nazori o tem vprašanji popolnoma ne vjemajo z ameriškimi. Tukaj za vsakovrstno delo plačajo dvakrat, tri- ali štirikrat bolje nego kjer si bodi v Evropi, in so vsled tega potrebe in um-stveni razvoj naroda neprimerno višji, kakor kjer si bodi v Evropi. Ko bi ne bilo varstvenih carin, bi izdelki ne-drazega dela evropskih tovarn pri mnogih industrijah popolnoma ubili ameriške proizvode. Nikaka dovršenost, nobeno ucenjenje proizvajanja bi ne moglo z vspehora tekmovati z beraško delavsko mezdo v Evropi, to tem manj, ker vsaka zboljšanja hitro, ko se izumijo, vpeljejo tudi evropski tovarnarji. Samo po sebi se razume, da se varstvene carine, kakor vsake druge gospodarske naredbe lahko   pretiravajo   do  škodljivosti,   morejo vkoreniniti in
okrepiti vsakovrstne monopole, a ta greh se ne more očitati varstvenim carinam republikanske stranke. Znani Mac Kinleyev zakon, katerega je uvel poslednji kongres, v katerem je bila republikanska večina, in ki zatorej točno izraža republikanske nazore, ni povišal občne svote uvoznih carin, temveč jih je še pomanjšal za štirideset milijonov v primeri z letom pred uvedenjem tega zakona.
Poleg tega so vodje republikanske stranke sedanjega časa z znamenitem Blainom, ministrom vnanjih stvarij in predsednikom ministerstva Harisona, na čelu zjedinil z varstvenim pritiskom vprašanje o vzajemnosti. Pripravljeni so dovoliti svobodni uvoz inozemskih proizvodov dežel, katere odpro svoje trge svobodnemu privažanju ameriškega blaga. Pogodbe so že sklenjene skoro z vsemi državami Srednje in Južne Amerike. Da se je Nemcem dovolilo še privažati pesni slador, odprli so trge ameriški svinjini, kateri je bil zaprt uvoz poslednjih dvajset lec s pretvezo, da ni zdrava, v resnici pa le, da se ohrani domača svinjereja. Za Nemci sta se udali Italija in Francija in sedaj je ameriška svinjina jeden glavnih predmetov izvažanja.
Vprašanje o bimetalizmu so demokratje naredili za vprašanje o svobodnem kovanji srebrnega denarja, in se vsled tega to vprašanje nekoliko loči od vsesvetnega vprašanja po tem predmetu. Stvar je v tem, da ameriški srebrni dolar sedaj velja povprek 74 centov, zlati po 100 centov. Od kar so se našli srebrni rudniki v Nevadi se je vrednost srebra v primeri k zlatu jako pomanjšala in se še vedno znižuje, ker se dandanes dobiva vedno več in več srebra, zlata pa vedno manj in manj. Demokratje zahtevajo cenih denarjev in to se najložje doseže s svobodnim kovanjem srebernega denarja sedanje vrednosti, to je okolu 75 centov za dolar. Veljavni zakon o kovanji denarja pooblašča finančnega ministra kupovati srebro za kovanje denarja po tržni ceni za najmanj dva milijona dolarjev na mesec, in izdajati denar po potrebi. Demokratje pa zahtevajo, da se mora vse kupljeno srebro po-kovati v denar in se sme porabiti 75 centov resnične tržne vrednosti za dolar. Znano je, da poslednjih dvajset let več sto milijonov dolarjev se ne more spečati in leže v državnih blagajnicah, pričakujoč boljše prihodnjosti. Republikanci se po pravici boje, da tako umetno poplav-ljenje denarnega trga s cenimi denarji, ki ne veljajo toliko, kolikor je na njih vtisneno, more prouzročiti mnoge težave in nagle premene cen, ki vselej revnega huje zadevajo nego bogatega.
V poslednjem kongresu propali ste dve predlogi zakonov, prva demokratična o svobodnem kovanji srebrnih denarjev, druga republikansko o zveznih volitvah. S svojo zvito taktiko posrečilo se je demokratom, katere vodi senator Hormann, četudi so v manjšini v obeh zbornicah, preslepiti nekaj republikanskih senatorjev, katere so vodile krajne koristi svojih držav, katerih blagostanje je trdno zvezano s proizvajanjem srebra, da so se ž njimi zavezali in onemogočili zakon o volitvah, a potem je popolnoma   nepričakovano  za te in  za vse   popolnoma slu-
------    85     ------
___    86    -----
čajno propal zakon o svobodnem  kovanji srebrnega denarja.
Vprašanje zveznih volitev in ohranitve njih samo-stalnosti in nezavistnosti zanima vsled višje opisanega postopanja južnih in gotovega dela tudi severnih demokratov ne le kongres temveč tudi zakonodaje posamičnih držav, pa tudi volilcev. Skoro vse republikanske države so z zakoni vpeljale avstralijsko sistemo volitev. Ta sistema popolnoma varuje neočlvisnost volilcev v tem zmislu, da nikdo ne ve in ne more vedeti, za koga je kdo glasoval. Podkupovanje in sploh vplivanje je težavno in negotovo, ker se je moč zanašati le na vest podkupljenca — ni mogoče dognati, je-li volil, kakor je bilo zgovor-jeno. Ta sistema je vpeljana v mnogih državah že mnogo let, in vse demokratične zvijače ničesa ne opravijo, ne pomaga ne podkupovanje volilcev in ne drugo vplivanje, pa tudi ne nepravilno štetje glasov po volitvah. Zato se pa demokratična stranka povsod in vselej upira uvedenju te sisteme z vsemi sredstvi. Nobena trdo demokratična država je še ni vpeljala, pa tudi nobena onih dvomljivih držav, v katerih sta obe stranki skoro jednako močni. jV novoyorški državi bije se zanjo borba že deset let. Pred dvema letoma sta obe zbornici imeli republikansko večino, a je guverner bil demokrat in je trikrat ustavil predlogo o volitvah. Višje sem povedal, da je v kongresu propal zakon o zveznih volitvah, če tudi sta obe zbornici imeli republikansko večino. Ta predloga se ni tikala fckrajnih volitev v državah, temveč le zveznih, to je volitve predsednika in podpredsednika in kongresa Zjedinjenih držav, in bi se ž njo bile uvele take uredbe, da bi ne bilo mogoče podkupovanje, pritiskanje na vo-lilce in sleparsko štetje glasov. Vsprejeta je bila v zbornici poslancev, propala je pa v senatu in volitve v južnih državah ostanejo še nadalje sleparija.
(Dalje sledi.)
------    94    ------
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
VI.
(Dalje.)
Demokratje izmislili so se tudi drugo sredstvo, da umetno obračajo narodno voljo na svojo stran. Kakor hitro dobe v roko zakonodavstvo kake države, takoj vpeljejo gerrymandor volilnih okrajev. Ta beseda je nova v angleščini in pomenja tako razdelitev okrajev, katera se ne ozira na naravne geografične meje, temveč le na to, da pride več okrajev v roke demokratov. Za poslednje volitve za kongres so bili demokratje napravili mnogo gerrymandorov, a najvažnejši je bil v državi Ohajo, kjer so iz bivšega v zemljepisnem oziru skupnega, republikanskega volilnega okraja, v katerem je bival in vselej bil voljen demokratom posebno nasproten predlagatelj novega tarifnega zakona Mac Kinlev, naredili tri nove volilne okraje vsacega z demokratično večino v obliki otoka Celebesa in vsled tega je propal Mac Kinlev. Drugi slučaj je pa bil v državi Alabama, v severovzhodnem kotu, katere ob gorah Tenessy je že dolgo še od vojske sem živelo republikansko prebivalstvo, ki je vselej volilo republikanca v zbornico poslancev. Ta volilni okraj razbili so na dva in da narede nova volilna okraja za trdno demokratična, raztegnili so jednega po vsej severni meji države nad 300 milj daleč in le 10 do 15 milj na široko, drugega so pa potegnili ob vzhodni meji ravno v taki obliki.
Organizacija obeh strank je povse jednaka. V zveznem odboru je pa jeden član iz vsake države in vsakega teritorija zveze in se voli na dve leti. Ta zvezni odbor si izbere načelnika, tajnika in blagajnika ter posebni izvrševani odbor vodi zvezne politične volitve. Nabira denarje, izbira in razpošilja agitatorje v razne države, odločuje kraj in čas za zvezne shode in sploh vodi
-----    95     -----
vse gibanje. Ni treba praviti, da najbolj zviti in premeteni politikam sede v tacih odborih. Za tacega politi kana ne sme biti ničesa prepodlo in preumazano, pripravljen mora biti na vsak trenotek; glavno pravilo je jim, da so v politiki dovoljena vsa sredstva. Če tudi glavne osebe republikanske stranke odkritosrčno se poganjajo za poštene in pravilne volitve, in se ta stranka še nikoli ni poslužila nasilja in kraje volilnih nabiralnikov, vendar v ostalem njeni vodje niso boljši in čistejši kakor demokratje. Razširjenje izmišljenih dogodkov, pačenje statističnih podatkov, zvito tolmačenje vladnih naredeb in tudi vsakovrstno podtikanje, vse to je nerazločljivo zvezano z vsakimi predsedniškimi volitvami. Velikanska množina pam-fletov, brošur in pa celih knjig kar preplavi deželo nekaj mesecev pred volitvami, v vsakem mesteci, in vsakem večjem kraji sploh, v večjih mestih pa celo v vsakem delu mesta se prirejajo shodi, na katerih govore najbolj prebrisani in najbolj zviti govorniki obeh strank.
Ob vsacih volitvah pošlje se mej svet toliko lažij, izmišljotin in zavijanj, da večkrat ni mogoče ločiti, kaj je resnica in kaj neresnica, posebno kadar se stvar tiče številk, poročil, ali pa osebnega ali javnega življenja kandidatov. Štirinajst dnij pred volitvami 1880. leta, ko je vprašanje o zabranitvi preseljevanja Kitajcev posebno vznemirjalo zapadne in tihomorske države, so demokratje v brezštevilnih izvodih razposlali kopijo pisma kandidata republikanske stranke Garfilda nekemu Morleyu, v katerem se odobrava priseljenje Kitajcev. Vse to pismo je bila le zvita izmišljotina in ga v resnici nikdar ni bilo; a vzlic temu, da je Garfield in vsa republikanska stranka je odločno oporekala, vendar je stalo glasove treh držav, kamor oporekanje ni o pravem času došlo. Leta 1884. so pri volitvah predsednika osebno življenje in pa že-nitev republikanskega kandidata podvrgli jako hudim napadom s strani demokratov. Razne umazane govorice o tem so se tako hitro izmišljevalo in zamenjavale druge z drugimi, da jim ni bilo moč slediti in jih oprovrgavati. Leta 1888. so pa kandidata demokratične stranke, ki je imel nesrečo, da je zgodaj v mladosti pred 35 leti imel nezakonskega otroka, tako blatili, da je njegovo lastno mesto Buffala, ki je po navadi demokratično, se izreklo proti njemu
Razen narodnega (zveznega) volilnega odbora ima vsaka stranka poseben volilen odbor v vsaki državi, grofiji in okraji, ravno tako organizovan kakor zvezni odbor, kateri opravlja strankine in volilne stvari v svojem okoliši. Vse politično delo se razdeljuje m$ temi odbori, katerih delokrog je strogo omejen, tako da prepiri in nesporazumljenja skoro niso mogoči. Vsa ta organizacija deluje složno in hkratu v istem pravci pod vodstvom vodij zveznega odbora, kateri daje navodila za volitve, pošilja agitatorja in denar, kamor je potreba.
Vsake volitve stanejo deželo jako mnogo denarja. Razume se samo po sebi, da ni mogoče prešteti niti približno v dolarjih, koliko stanejo. Ne le službujoči se oblagajo z gotovimi  odstotki   njih  plače  za  te  stroške,
temveč tudi zasebne korporacije in prosti podjetniki navadno močno donašajo, posebno če so njih zasebne koristi odvisne od uspeha te ali one stranke. Tovarnarji navadno pomagajo republikancem in trgovci z inozemskim blagom in špirituo^nimi pijačami pa demokratom. V severnih državah sta žganje in pivo, nju izdelava in trgovina naj-glavna opora demokratov; vsi žganjarji so gotovo demokratje, in imajo ogromna sredstva in veliko vpliva na nižje razrede. Mesto Novi Jork se vedno bolj in bolj uklanja njih vplivu. Prebivalstvo be vedno hitro množi in vse nižje prebivalstvo je v rokah žganjarskih kolovodij.
Stroški za volitve so v Ameriki jako raznoobrazni. Posebni politikani se določijo za vsak šolski okraj, ki dobivajo določeno plačo, njih naloga je, da poiščejo vsa kega volilca in ga skušajo pregovoriti, da voli za njih stranko. Na dan volitev za slabe in neodločne ljudi najemajo vozove in jih skoro s silo peljejo na volišče. Prav jasno barvanje se vrši navadno za vse mandate; če bodeš ti volil za to tega, bodem jaz za to tega in narobe. L. 1888. je v državi Novi Jork za predsedstvo zjedinjenih držav propal demokratični kandidat Cleveland za 18.000 glasov, za guvernerja te države je bil vendar s 25.000 glas j vi večine voljen demokrat Hiel. Gotovo je bila naj-živahneje barvanje za glasove, da se je dosegel tak izid. Razen teh stroškov se veliko izda za časopise. Ne podpirajo se le obstoječi listi, temveč osnujejo se celo novi in razširjajo po vseh kotih kacega teritorija. Potem stanejo mnogo denarja shodi, sprevodi in govorniki. V Zjedinjenih državah je na stotine, da celo na tisoče političnih govornikov, ki o volitvah govore za to ali ono stranko. Nekateri so jako priljubljeni, znajo ljudi pridobiti z bistroumnimi primerami in smešnicami in jih zatorej jako visoko cenijo. Za dva- ali tri- mesečno volilno gibanje dobe po 3, 5 do 10 tisoč dolarjev.
Poleg navadnih obstoječih političnih društev osnujejo se v vsakem mesteci ob vsacih vo itvah posebni klubi, ki se v čast kandidatov po njih imenujejo. Ti klubi nabirajo člane, imajo pravilne seje, na katerih se razpravljajo in zagovarjajo vsa nujna vprašanja s stališča klu-bove stranke, prirejajo ljudske shode, sprevode, politične bankete, vsakovrstne zbore, olepšavajo ulice z zastavami in portreti kandidatov itd.                          (Dalje sledi.)
-----    104   -----
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
VI.
(Dalje.)
Kandidati se določijo na posebnih shodih, sestavljenih iz členov stranke izbranih na strogo določen način. Kandidate za skupne zadeve Zjedinjenih držav določajo zvezni shodi, kandidate za posamezne države po shodih posameznih držav itd. Seznam kandidatov imenuje se tickes in je po njegovem namenu zvezni, državni, kongresni, mestni itd. Zvezne volitve so vsaka štiri leta in pri njih se volita predsednik in podpredsednik Zjedinjenih držav. Kongresne volitve so vsaki dve leti in pri njih se volijo člani za spodnjo zbornico. Državne volitve so v nekaterih državah vsako leto, v drugih na dve, tri ali štiri leta, kakor je po zakonu določen čas za službovanje guvernerja in druzih državnih uradnikov. To velja tudi za mestne, grofijske in okrajne volitve. Samo posebi se razume, da vsake volitve stanejo denar družbene razrede, grofije, državo in zvezo, pa tudi volilce same; zaradi tega so nekatere države vpeljale vse volitve na jeden dan za štiri leta.
Ta uredba pa ima mnogo nasprotnikov, kajti daje priložnost za barantanje z glasovi, o katerem sem že višje omenil. Volilni listki se črtajo in popravljajo; če vi volite mojega kandidata za predsednika, volim jaz vašega za guvernerija i. t. d. Novoangleške države so ohranile čiste volitve v tem oziru. Imajo različne čase za grofijske, mestne, državne in zvezne volitve, in sedaj je močna agitacija tudi v nekaterih druzih državah, da bi razdelili te različne volitve in tako onemogočili barantanje z glasovi. Ob predsedniških volitvah 1888. leta sem bil večkrat v Novem Jorku po opravkih in se sešel s predsednikom republikanskega zveznega volilnega odbora, zastopnikom pensilvanjske države v senatu Zjedinjenih držav, Matthe-wom Quayem. Ta znameniti organizator je že teden pred volitvami točno povedal, kakšen bode izid. Ljudje, ki so vodili volitve v raznih državah bili so tako dobro izbrani,
-----    105    -----
sredstva stranke in govorniki tako dobro razdeljeni, da vse zvijače in velikanska denarna sredstva, katera so imeli demokrati na razpolago, niso nič pomagala. Poraženi so bili na vseh točkah, če tudi jih je podpirala zvezna administracija in broj vsakovrstnih njenih uradnikov. Jeden mesec pred volitvami sedel sem v Quayjevi pisarni s tremi drugimi prijatelji republikanci. Pogovarjali smo se o stroških volitev. Ouay je jih računal samo za republikansko stranko na petdeset milijonov dolarjev. Stroški demokratov so tudi veliko stali, poleg tega se je za jeden dan ustavilo delo vsega naroda, in zatorej ni verjjetno, da bi bile volitve stale pod 150 milijonov dolarjev. Opomnil sem mu, da je uprava evropskih držav vsekako ceneja, na to so mi moji tovariši v jeden glas odgovorili, da je to pač resnično, za to so pa oni Ame-rikanci in zanje ti denarji, ki se porabijo, napravijo velik „fun" — beseda, ki se ne da prevesti in pomenja zabavo, veselje in prijetno kratkočasenje. In volitve v Ameriki so v resnici občni praznik; bakljade z godbo, dobro-obiskani tabori, z naudušenimi govori najboljših govornikov, humoristične pesmi s pohvalo svojih in smešenjem tujih kandidatov, velikanske stave za denar in vsakovrstni predmeti, pogosto najčudnejši in najsmešnejši, občna napetost, ki na dan volitve doseže največjo naudešenost — vse to pripomore, da so volitve prava narodna zabava. In čemu bi po njih mnenji ne plačali za take zabave, posebno, če se pomisli, da ni nikdo prisiljen. Nikdo vas ne more siliti, da kaj plačate, ali pa da volite, ako sami nočete.
Večina desetih let, katere sem bil v Ameriki, prebil sem v južnih državah, kjer sem bil v neprestani dotiki z glavnimi življi demokratične stranke. Osebno poznam njih vodje, ljudi delujoče javno mnenje in vodeče tremotno politiko, poznam pa tudi mišljenje demokratičnih mas. Ker sem večkrat potoval na sever in zapad, v središča republikanstva, mogel sem spoznati težnje njega vodij, katerih mnogo osebno poznam, in mišljenje republikanskih mas. Dočim so se poslednji brezpogojno pokorili in se pokore večini glasov in odkritosrčno povsod in vselej propovedujejo tako pokorjenje, kot jedino in glavno ohranitev republikanskih naprav, se demokratje odkritosrčno ne drže tega načela in se ga navadno izogibljejo z molčanjem, in se pokore večini glasov le tedaj če vedo, da je sila proti njim in v takih slučajih skušajo na vse načine preprečiti njim nasprotno odločitev. Ta obstrukci-jonizem v vseh oblikah, začenjajoč se z zasedanjem 1860. leta in z njega posledicami in končujoč se z ma-lenkostnejšimi zvijačami in intrigami parlamentarizma, to upiranje žrtovati lastne nazore in prepričanja nasprotni večini, je po mojem mnenji glavni znak, po katerem se loči demokratična stranka od republikanske. Vsa zgodovina zveze, zlasti kongresa od njega začetka, jasno to dokazuje. Poslednji kongres, ki je imel znatno republikansko večino v obeh zbornicah, ni mogel skleniti skoro ničesa, čemur bi se upirali demokratje. Obstrukcijonizem se je izvajal v  nezaslišani   meri.    Parlamentarizem   ima  svoje
slabe  strani  in  te so porabili   demokratje z nenavadno spretnostjo in ustrajnostjo.
Omeniti mi je še jedno različje mej obema strankama in sicer načelno in osebno. Poneverjenje javnega denarja je v severnih in zapadnih državah, kodar vladajo republikanci, skoraj neznano. V teh desetih letih, ko sem jih preživel v Ameriki, se je na severu pripetil, kolikor se spominjam, le jeden tak večji slučaj, v Filadelfiji je poneveril mestni blagajnik. Na jugu so poneverjenja in zapravljanja javnih denarjev v navadi. Ni je južne države, kjer bi se ne bilo poneverilo znatnih državnih vsot. Poleg tega se v največ slučajih poneverjenje niti ne kaznuje; denarji se porabijo nekoliko v prid demokratičnih odborov, nekoliko pa zginejo v žepih vodij; večkrat sem slišal, da so ti vodje, ljudje ki so bili v zasebnem življenji neoporečni poštenjaki, zagovarjali tako zapravljanje javnih denarjev. Pravilo, da so v politiki dopuščena vsa sredstva, porablja se v kaj širokih razmerah.
Prvih petindvajset let po vojski je republikanska stranka bila v taki večini, da ni bilo dvomiti v njeno zmago pri zveznih volitvah; poslednjih deset let so se pa njiju moči tako zjednačile, da se ne more računati na izid kakeršnih koli volitev, odvisen je največ od slučajnosti in popolnosti organizacije kake stranke. Jug je solidno na demokratični strani; če tudi navidezno vlade posamičnih držav upoštevajo za zvezne in kongresne volitve zamorsko prebivalstvo, vendar v resnici pa zamorci ne volijo ali se pa njih glasovi ne štejejo; na severu in za-padu pa velika mesta z mnogoštevilnim demokratičnim prebivalstvom paralizujejo republikansko večino dežele.
Tako daje mesto Novi Jork slednje leto demokratično večino 80 do celo 100 tisoč glasov, Broklin 40, Buffalo 20 tisoč itd.; a vsa država novoyorška, v kateri so ta mesta, pa vselej dobi republikansko večino, če tudi neznatno. Ta demokratična večina večjih mest sestoji največ iz evropskih izseljencev, zlasti iz Ircev, Italijanov in Poljakov, ki ostajajo največ v mestih, in nižjih življev ameriškega prebivalstva, ki so brezpogojno pod vplivom prodajalcev žganja; ta dva kontigenta sta glavna stebra demokratične stranke v vseh severnih državah, ko bi teh ne bilo, bi v nobenem slučaji ne mogli računata na zmago. Slednje leto se stavijo v zastopih posamičnih držav ali pa v kongresu predlogi, da bi se premenil zakon o volilni pravici priseljencev, ki ne znajo ni pisati ni citati, in nimajo najmanjšega pojma o tem, koga volijo; a do-sedaj so vsi taki predlogi zadeli na odločen upor demokratov in pri sedanjem ravnotežji strank skoro ni misliti na kako izboljšanje v tem oziru.
(Dalje sledi.)
—  114  —
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
VI.
(Uaije.j
Naposled ne smem prezreti najmogočnejše in najnevarnejše politične organizacije Zjedinjenih držav, demokratičnega društva Tammany Hali v Novem Jorku. Osnovalo se je pred 40 leti in dobilo velik vpliv ob času znamenitega razbojnika Twida, ki je bil mnogo let novojorški župan, in je to mesto in vso državo osleparil za več milijonov dolarjev,   in pri tem spridil do neverojetne   mere
------    115     ------
upravo, sodišča, države in mesta. Ko je pal in pobegnil Twid, je bilo za nekaj časa zgubilo svoj pomen, a sedaj je pa zopet mogočna in odločuje politično osodo ne le Novega Jorka, temveč vse zveze. To društvo je 1891. L izvolilo svojega kandidata za guvernerja novoyorške države in se je pokazalo tako mogočno, da je njega kandidat bil izvoljen za zbornico poslancev v Washington. Pričakovati je celo, da se temu društvu posreči naposled pri zveznem shodu vsiliti demokratični stranki za kandidata za predsednika zjedinjenih držav sedanjega novoyorškega guvernatorja Davida Bepneta Hille, zagovornika slabih interesov, malovrednega človeka, a jako zvestega in spretnega politika in organizatorja. Znal si je pridobiti neomejen vpliv pri najslabših, a hkratu najštevilnejših življih demokratične stranke novoyorške države in vse zveze.
VII.
Vprašanje o narodnem izobraževanju v Zjedinjenih državah se mora drugače razmotrivati nego to vpražanje v evropskih državah. Tukaj ni zveznega učnega minister-stva, v oskrbi zvezne vlade sta samo vojaška šola v West-Pointu in mornarska v Annapolisu. Ti dve šoli sta se ustanovili kmalu po osnovi zveze, vzdržujeta se na račun vojnega in pomorskega ministerstva, pouk je na obeh brezplačen in imata po štiriletne specijalne tečaje. Prazna mesta učencev na teh šolah popolnujejo iz raznih držav po vrsti, razmerno po številu njih prebivalstva, za dovr-šiv še te šole pa vojna služba ni obvezna. Ker je častniška plača slaba, napredek v vojni službi počasen, se poslove od vojakov mnogi mladi častniki, ki so jedva šolo dovršili. Vsprejemni izpiti iz prirodoznanstva in drugih ved so jako strogi in učenci na obeh teh šolah predstavljajo cvet ameriške inteligence v vsakem oziru.
Vsaka država ima svoje lastne zakone o narodnem obrazovanji, ti zakoni so jako različni, različne so pa tudi sisteme odgoje, načrti, pogoji za izstop iz šole itd. Države Nove Anglije, severozapada in zapada sestavljajo jedno skupino, in so daleč prehitele zapadne in jugozapadne države, nekatere poslednjih imajo v primeri s prvimi še sedaj jako nepopolno sistemo narodnega izobrazovanja. Tako jih v Severni Karolini 21 % ne zna ni pisati ni citati, — največ v vseh Zjedinjenih državah. Za njimi pridejo Južna Karolina, Mississipi in Louisiana. Plača učiteljev je primeroma nizka, včasih ne več kakor 30 dolarjev na mesec; učna doba je kratka, včasih sa o pet mesecev na leto, šolska poslopja izimši mestna so slaba in slabo preskrbljena z učili. Sploh se jug ne more z ničimer pohvaliti v tem oziru. Dosedaj vsi bogatejši ljudje pošiljajo svoje otroke v zasebne šole, a javna šola je precej zapuščena. Severjani, ki se naselijo na jugu, pošiljajo največ svoje otroke na sever v šolo in le v teh državah, kjer je dosti severnih priseljencev, so boljša šolska poslopja in več smisla za šolo. Mestne šole so pa tudi na jugu jako dobre in duhovna vseučilišča in akademije, ter teh je največ v južnih državah, so jako bogate, in dajo navadno poleg specijalne bogoslovne izobraženosti še
višje izobraženje sploh in zaradi tega  mnogi ne vstopijo v duhovniški stan, ko jih dovrše.
V največ zveznih državah imajo popolne javne šole po devet razredov in devet let, kajti poslednji čas je v tem oziru tudi jug začel posnemati sever. Pouk v teh šolah je precej podoben poduku v ruskih gimnazijah v malo omejenem obsegu. Uče se angleščino in latinščino, aritmetiko, algebro, geometrijo, zgodovino, zemljepis, pri-rodopis, ustevši anatomijo in fizijologijo, fiziko, knjigovodstvo, geometrično in prostoročno risanje. Mnogo šol pa nima po devet razredov, veliko jih ima le po 5 ali 6 ali vse teže po devetletnem pouku, po več krajih imajo na dve, tri ali štiri pet- ali šestrazredne šole, jedno devet razredno. Samo po sebi se razume, da vsi učenci ne končajo popolnega devetletnega tečaja, zato se pa pet- ali šestrazredne šole nekoliko razlikujejo od devetrazrednih in si prizadevajo dati dovršeno, če tudi ne popolno izobraževanje tem učencem, ki iz kakeršnega koli uzroka ne morejo nadaljevati učenja. Treba je še omeniti, da pri mnogih šolah, zlasti v mestih imajo tako imenovane otroške vrte za začetnike. V nekaterih državah otroške vrtce vzdržujejo zasebna društva ali osebe na lastne stroške, a v drugih pa zopet občine in pripadajo k šoli. Ko učenci dovrše tako devetletno šolo, prestopijo v višje šole (high school). Pouk na teh višjih šolah navadno traje tri leta. V njih se uče trigonometrijo, zvezdoznanstva, grščino, kemijo, botaniko, fizij jlogijo in druge prirodoznanske znanosti. Te šole je težko s čim primerjati v Rusiji. Višje specijalno izobraženje dobiva se v vseučiliščih in vsaka država, naj bode še tako majhna, ima svoje vseučilišče, včasih tudi po več, navadno s štiriletnim tečajem, včasih pa tudi le triletnim, in z dvema, tremi ali več fakultetami. Pri opisovanji posamičnih držav se še vrnem k temu predmetu. Pouk in vsa učna sredstva v teh vseučiliščih so brezplačna in z malimi izjemami dostopna za oba spola.
v
Šolska uprava je vseh državah precej jednostavna in sestoji iz šolskega upravnika države (State Superinten-dent of Public Instruction), ki se voli z ostaimi uradniki države ob jednem na jedno, dve, tri- ali štiri leta, po tem, kakor so pogoste volitve v državi, potem iz šolskih upravnikov v grofijah, katere volijo grofije z drugimi uradniki. V nekaterih državah in v mnogih grofijah se za te upravnike volijo tudi ženske. Razen teh upravnikov, ki navadno dobivajo dobro plačo po dva do osem tisoč dolarjev na leto, so v vsaki državi, grofiji in mestu posebni šolski sveti (Board of Public Education), ki se navadno sestavljajo iz predsednikov višjih učnih zavodov države, iz gotovih volilnih činovnikov države ex officio kakor iz guvernerja, predsednikov senata in zbornice poslancev, deloma iz izvoljenih oseb države ali grofije, znanih po njih poslu, ali pa ljubezni do šole ter oseb, ki so na svoja sredstva osnovali učne zavode in jih sami vzdržujejo. Vseučilišča sploh, zlasti na severu in zapadu so jako bogata, navadno se vzdržujejo s svojimi sredstvi, ki iih dobivam iz kanitalov. ki so se   nodarili jim v ko-
-----    116    -----
rist. Velikanska, mnogo vredna posestva, milijone gotovine imajo ti zavodi, zato pa morejo na tisoče dijakom dajati ne le brezplačen pouk, temveč jih veliko vzdržujejo, dokler ne končajo učenja.                                      (Dalje sledi.)
-----    125    -----
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
VIL
(Dalje.)
Izogibajoč še govoriti na splošno in dajoč prednost neoporekljivim faktom, izberem in navedem statistične podatke upravnikov narodnih šol v državah Kalifornija, Colorado, Ohio, Severna Dakota in Massachussets. Izbral sem ravno te države, po jedno iz vsake skupine, na katere se običajno razdeljujejo Zjedinjene države, da tako podajem pojem o najraznovrstnejših krajih zveze, in jako obžalujem, da mi čas in prostor ne dopuščata, priobčiti nekatera mesta iz teh poročil v celoti, ker so jako poučna in daleč prekašajo vse, kar je v tem oziru dostopno in pojmljivo Rusu.
Začnem z državo Kalifornijo. Poslednje poročilo se tiče 1889. in 1890. leta. Po ljudskem popisovanji 1890. leta je v vsej državi za šolo godnih otrok (od 5 do 17 let) 280.882, od teh jih je hodilo v javne šole 221 756 in zasebne 21.460, torej vseh 243.216 učencev. Tako jih 37.666 ni hodilo v nobeno šolo. Ker je v Kaliforniji že nekaj let vpeljana občna šolska dolžnost, se to število pojasnjuje v tem, da nekateri otroci ne začno hoditi v šolo pred 6. ali celo pred 7. letom in nehajo s 14., 15. ali 16. letom, in da nekateri roditelji pošiljajo otroke v učne zavode na vzhodu ali pa celo v Evropo. Poleg tega so kitajski in indijanski otroci tudi všteti pri popisovanji, a jih izmej njih 3.424 ni hodilo v nobeno šolo. Za izobraževanje vseh teh otrok je bilo 1890. leta 24 višjih šol z 1 6% vseh učečih se,   1685 devetrazrednic,   s 2414%,
in 2*858 šestrazrednic s 73*26 %• Samo v 53 šolah je šolsko leto trajalo manj kot šest mesecev, v 723 od 6 do 8 mesecev, in v vseh drugih več kakor osem mesecev. Povprečno je za vso državo trajalo učno leto 8.02 meseca. V vseh teh šolah je bilo 1162 učiteljev s srednjo plačo 80.70 dolarjev na mesec in 4272 učiteljic s srednjo plačo 66.20 dolarjev na mesec. Za vzdrževanje teh šol (vseučilišča, normalke in specijalni učni zavodi vzdržujejo se na osebna sredstva) se je 1890. leta izdalo iz vseh virov znašajočih 6,118.412 dolarjev, 5,119.096*68 dolarjev, ostalo je torej za 1891. leto 999.316 dolarjev. Šolsko premoženje (zopet izključivši vseučilišča itd.) je znašalo 13,624.143 dolarjev, v tem številu je vrednost šolskih knjižnic s 579.659 dolarji, učil 298.176 dolarjev in vrednost poslopij in hišne oprave 12,746.308 dolarjev. Iz tega se vidi, da je za vsacega otroka, ki hodi v šolo bilo pro-računjeno 21.78 dolarjev, izdalo se je pa 19.91 dolarjev. Poleg tega se je za vzdrževanje teh normalnih šol izdalo 208.250 dolarjev. Te normalne šole so učiteljišča, pečajo se samo s pripravljanjem učiteljev, dajo brezplačen pouk s triletnim tečajem in za vstop se zahteva dovršenje višje ljudske šole. Naposled vsaka grofija izda znatne svote za učiteljske shode, za to nakaže vsaka grofija na leto od 3000 do 20.000 dolarjev, in vsi stroški učiteljev in učiteljic združeni s temi shodi, se popolnoma poplačajo iz teh vsot. Leta 1890. se je izmej 5434 učiteljev in uči* teljic jih 4995 udeležilo teh shodov, ain šolski upravnik te države vedno zahteva v svojem poročilu, da se vpeljejo posebni voditelji šolskih shodov iz oseb, ki bi mogle mej letom slediti za vspehom vzgojeslovnih stvarij v drugih zveznih državah in bi potem vodile učiteljske shode. To poročilo tudi zahteva, da naj se brez odlašanja vpeljejo brezplačne knjige za učence. Sedaj ima kalifornijska država posebno tiskarno, ki stane 315.000 dolarjev in tiska vse učne knjige ter prodaja po ceni, kolikor jo stanejo, poročilo pa gre dalje in zahteva brezpogojno razdelitev brezplačnih potrebnih učnih knjig, sklicujoč se na ugodne vspehe te sisteme v državah Massa-chyssets in M chigan in v vseh večjih mestih Nove Anglije, Novega Jorka in Pensilvanije.
Vseučilišče kalifornske države ima nastopne fakultete: slovstveno s tremi oddelki, poljedelsko, rudniško, inženerstvo, zdravniško in lekarniško; poleg tega je pri tem zavodu zvezdama Lickova. (To zvezdarno je zgradil in podaril kalifornijski državi Lick, kateri je izdal zanjo 700.000 dolarjev. Preskrbljena je z najdražjimi aparati, mej drugim z največjim teleskopom na svetu, z ekvatorijalnim steklom 36 palcev. Lickovo truplo se je po njegovi smrti pokopalo pod temeljem tega teleskopa.) Za vstop na vseučilišče je treba dovršiti višje šole države. Pouk je v njem štirileten in brezplačen ter dostopen za oba spola na vseh fakultetah. Premoženje vseučilišča ceni se na 6,953.779 dolarjev, v tem številu se neprimičnine, poslopja in aparati z 2,899.954 dolarjev, gotove glavnice donašajo obresti 2,005.154 dolarjev in kapitalizacija večnega zaklada kalifornske države s 2,048.690 dolarji. Ves-
učilišče je razdeljeno na tri oddelke, gospodarska uprava, ki je popolnoma samostojna, in štiri fakultete so v mesteci Berkeley, štirideset milj od San Frančiška, tri fakultete v Sanfrancisku, in zvezdama je v grofiji Santa Clara na gori Hamilton. Žal, da nisem mogel izvedeti, koliko znašajo vsi stroški, zvedel sem le, da imajo štiri fakulte v Berkeleyu na leto 220.000 dolarjev stroškov. Velikanska posestva v Berkeleyu z vsemi poslopji in pripadajočimi ustanovami in ves gotovi kapital so podarili zasebniki.
Leta 1884. je senator Zjedinjenih držav Leland od Staford jeden najbogatejših ljudij tihomorskega obrežja, v spomin jedinega sina umrlega v mladih letih, podaril državi Kaliforniji tri najboljša in najdražja posestva v vsej državi. Na jeden teh posestev Palo Alto 33 milj od San Frančiška je zgradil poslopje za vseučilišče, drugi, jedno 55, drugo z 22 tisoči akri namenjeni sta za vzdr-žavanje tega zavoda. Posestvo Palo Alto je bilo že davno znano po vseh Zjedinjenih državah zaradi tega, ker se na njem rede najlepši konji, obsega 13 kvadratnih milj in tako ugaja, da bolje ne more svojemu namenu, da se ustanovi na njem jedno največjih in najbolje oskrbljenih učnih zavodov sveta. Na njem so visoke gore z rudniki, lepi gozdi in bogate doline, ravne rodovitne stepe, in poleg tega je za jedno uro vožnje oddaljeno od metropole tihomorskega primorja mesta Santo Francisko. Ostali dve posestvi donašata gotovi in skrajno velik dohodek, ker sta v središči najboljšega poljedelskega dela Kalifornije. Vsak njih kos je dobro obdelan, na jednem teh posestev je vinograd s 4000 akri. Jako težko je le približno povedati vrednost teh posestev; v vsakem slučaji so vredna več milijonov dolarjev.
Gotovino za prigotavljanje posestva Palo Alto in za zgradbo vseh poslopij in nakup učnih aparatov je tudi podaril Stanford. Koliko znašajo vsi ti stroški, ni znano. Oskrbovanje vseučilišča ima v rokah odbor 24 članov, katere je sprva imenoval za vse življenje sam Stanford izmej mož najbolj znanih po vsem tihomorskem primorji po svoji izobraženosti in nravstvenih svojstvih. Ta odbor je s posebnim zakonom uvekovečen in popolnuje se tako, da po smrti kakega člana odbor sam mu odloči naslednika. Najboljši stavitelji vsega sveta so so poklicali, da so napravili načrte. Aparati in učne priprave po najnovejših zahtevah znanosti v Evropi in Ameriki so se zvozili v Palo Alto v popolnjenje kabinetov in laboratorij; na stroške se ni nič oziralo. Plače profesorjem so se določile take, da je novo vseučilišče moglo si pridobiti takoj največje učenjake v Ameriki in po sedemletnem neprestanem delu se je vseučilišče Stanfordovo otvorilo dne 1. oktobra 1891. 1. s 40 profesorji in 480 dijaki. Po svojem bogastvu, po stavbah in uredbah, po popolnosti in lepoti učnih sredstev je to vseučilišče gotovo prvo na svetu. Kalifornija se nadeja, da v kratkem zavzame mesto, kakoršno mu gre, kot razširjevališču znanosti.
Poročilo upravnika narodnega izobraževanja v državi Colorado za 1889—1890. leta je zato zanimivo po njega predrznih zahtevah in tonu. Očividno toži upravnik
postavodaji izvrševalna oblastva države, Nezadovoljen je s sedanjim zakonom o občnem šolstvu, ker se ta zakon prelahko obide in zahteva, da se bistveno premeni, da bode vplivnejši. On zahteva tudi brezplačnih učnih knjig, osnove višjih šol v vsaki grofiji, boljšega občevanja učiteljev mej seboj po učiteljskih društvih in shodih, shode upravnikov šol y grofijah in večje število oseb z vzgoje-slovnim izobraženjem v svetnih višjih učnih zavodi. Država Colorado ima jako veliko tacih zavodov; poleg vseučilišča vzdržuje rudarsko šolo, normalko (učiteljišče), dve obrtni šoli za moške in ženske in poljedelsko akademijo. Leta 1890. je imela 72.483 za šolo godnih otrok v starosti od 6 do 16 let, in od teh jih je 65.490 hodilo v ljudsko šolo. Za vzdrževanje teh zavodov (zopet izklju-čivši vseučilišče in vse druge višje učene zavode, vzdržujoče se s posebnimi sredstvi) se je dobilo iz vseh virov 2,596.948 in izdalo 1,944.807 dolarjev. Na šolah je bilo 622 učiteljev s srednjo mesečno plačo 74.32 in 1753 učiteljic s srednjo mesečno plačo 53.63 dolarjev. Izdalo se je za vsacega za šolo godnega otroka 26.83 dolarjev, in na vsacega zares šolo obiskujočega učenca 29.69 dolarjev.
y
Šolsko imetje v vsej državi je vredno 4,387.809 dolarjev.
(Dalje sledi.)
-----    126   -----
-----    134    ------
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
VII.
(Dalje.)
Poročilo upravnika narodne šole v Ohii za 1890. leto podaje sledeče podatke: šolo obiskovati dolžnih oseb je 1,123.985; in od teh jih hodi v šolo 83 °/o- Učiteljev s srednjo plačo 80 rublje v na mesec je 10841 in učiteljic z mesečno plačo 60 gld 14315. Dohodkov za vzdrževanje šol je bilo to leto (izključivši stroške za višje učne zavode) 11,649.992 dol., izdalo se je pa 11,407.499 dolarjev. Šolsko imetje je vredno 32,631.549 dolarjev. Za učiteljske shode je bilo dohodkov 25.496, stroškov pa 23.352. Višjih učnih zavodov je bilo 29, dijakov pa 3963. Država je izdala kot dodatek k lastnim dohodkom in prostovoljnim žrtvam za nje 4,749.528 dolarjev. Njih imetje je bilo vredno 7,884.099 dolarjev. Normalnih šol (učiteljišč) je bilo 11, in so imele 6068 dijakov. Ker te šole v finančnem oziru oskrbuje poseben svet, čegar poročila pa nimam pri rokah, ne morem navesti, koliko stanejo in koliko imajo imetja.
Zakon o obveznem šolstvu se je v tej državi vpeljal že precej davno. Upravnik državnih šol v svojem poročilu omenja, da je bil poslal okrožnico vsem upravnikom šol v 96 grofijah in v njej mej drugim vprašal, kako se izpolnuje zakon o obveznem šolstvu. Iz 57 grofiji je dobil odgovor, da je izpolnjevanje zakona precej povoljno, večina jih je reklo, da skoro vsi šolo obiskovati dolžni otroci hodijo v šolo, slučajne izjeme so jako redke. 6 jih je odgovorilo, da so vspehi deloma povoljni, 7 jih je odgovorilo, da pri njih tega zakona niti treba ni bilo, ker so že poprej vsi hodili v šolo, le iz dveh grofij je prišel odgovor, da vspehi niso povoljni.   Na vprašanje, kako je
-----    135    -—
prebivalstvo zakonu naklonjeno, jih je odgovorilo 75 izmej 96, da je prebivalstvo zakonu prijazno, 7 jih je odgovorilo, da ne more odgovoriti, ker pri njih se ta zakon ni uvajal, drugi so pa izrekli, da prebivalstvo ni zadovoljno iz kakih uzrokov z zakonom samim ali pa z njega izvajanjem. Najbolj so z zakonom nezadovoljni tovarnarji, ki so morali cena otroška dela, zameniti z dražjim delom odraslih.
Najvažnejša točka poročila je po mojem mnenji priporočilo, da bi se do neke stopinje osredotočili vsi višji učni zavodi države. Dosedaj ima vsak zavod svoje fakultete, svoje kabinete, svojega predsednika in je dejanski popolnoma samostojen po programu in pouku, po pogojih in zahtevah za vsprejem in odpust dijakov. V Ohiu je 5—6 večjih mest in mej njimi razdeljujejo se višji učni zavodi, v vsakem mestu jih je nekaj. Upravnik priporoča, da se zjedinijo pod vodstvom jednega sveta za vse in se za vse uvedejo slične zahteve glede programov, vsprejema in odpusta. — On priporoča specializacijo teh zavodov, da se nekaj fakultet zjedini v jednem zavodu, nekaj pa zopet v drugem, s tem se doseže tudi večja popolnost učnih kabinetov in zbirk, in boljše oskrbljenje z učnimi močmi.
Sedaj prehajam k državi Severna Dakota, ki posebno zanimiva država za ruske čitatelje, ker so zemlje-delska in klimatična svojstva popolnoma vjemajo z vso centralno, poljedelsko Rusijo. Ta država se je osnovala še le dne 2. novembra 1889. 1., je jako redko naseljena, kajti na 70.195 kvadratnih miljah je po ljudski štetvi 1. 1890. štela le 182.719 prebivalcev in izvzemši malega dela na vzhodni meji, v dolini ob Rudeči Reki naseljenega že pred 25 leti, predstavlja pjpjlnjma novo in zatorej revno deželo, po vsem vnanjih znakih še ne urejeno. V letu dveh let od svoje osnove (poročilo upravnika obsega 2 leti) je država severna Dokota osnovala si vseučilišče s štirimi fakultetami, 11 profesorji in 110 dijaki, poljedelsko akademijo, rudarsko in gozdarsko šolo in 2 normalni šoli. Vse te višje šole preskrbljene so z večnim zakladom za njih oskrbovanje; poleg tega se jeden cent na vsacih 100 dolarjev vrednosti obdavčenega posestva državi odšteje v njih korist. Narodnih šol je 1682 s 557 učitelji in 1428 učiteljicami in od 43.153 šolo obiskovati
v
dolžnih otrok, jih v resnici hodi v šolo 35.543. Šolsko premoženje znaša 1,515.601 dolarjev in stroški za ljudske šole so znašali 1890. leta 635.141 dolarjev.
Samo po sebi se razume, da se osnova nove države v takem obširnem ozemlji in s tako redkim prebivalstvom ni mogla izvršiti brez skrbi, razporov in zadržek i. t. d. Poročilo upravnika je po mojem mnenji skrajno najivno. Vedno se opravičuje, da se to in to ni storilo, to in to se ni dokončalo, da poizvedbe še niso popolnoma končane itd., a ob jednem pa pripoveduje, da so se, predno se je poročilo objavilo, odprle in se vzdržale razne šole od zasebnikov na zasebne stroške v pričakovanji, da dobe podpore od države, katere niso dobili vsled tehničnih nespo-razumljenij in zmot prvega postavodajnega zbora.
55. letno poročilo o narodnem izobraževanju (Board of Public Instruction) države Massachusets obsega šolsko leto 1890.—1891. in je cel zvezek s 90 in 141 stranicami, z lepimi fotografijami in jako dragocenim materi-jalom. Ta država je jedna najstarših po svoji osnovi in se prišteva k najbogatejšim in k najnaprednejšim državam vse zveze — in njega stolica Boston velja za ameriške Atene. Našopirjena učenost tega mesta, zlasti modrih no-govic mej lepim spolom, je predmet mnogobrojnim douti-pom in priljubljena tema zapadnih katerikaturnih listov, navadno se predstavlja v razgovoru mej bostonsko učeno devojko in priprosto devo novega zapada, pri čemer jedna daje najtežja abstraktna vprašanja, a druga jih pa parira s svojo vsakdanjo življenjsko modrostjo. Vendar zapad spoštuje Boston in v stvareh narodnega izobraženja ga zmatra za resno avtoriteto, ki je vredna, da se izučuje in posnemlje. Ker je ljudska šola države Massachusets sedaj idejal šolskih zadev v Ameriki, po katerem teže in katerega posnema velika večina, hočem podrobneje spregovoriti o višje omenjenem poročilu.
Najprej se priporoča, da se naj osnuje boljše spe-cijalno nadzorstvo nad šolami. Svet misli, da si nadzorstvo mestnih svetov jako blagodejno vpliva na gmotni položaj šol, vendar glede sisteme in pa vsebine predavanja ne more imeti potrebne avtoritete in nima neob-gotne potrebne sposobnosti. Člani mestnih svetov niso specijalni pedagogi, temveč so le priprosti državljani, ki so poklicani v šolski svet le po svojem oficijelnem položaji ali pa ker prebivalstvo ve, da so šolstvu naklonjeni. Po mnenji sveta je neobhodno potrebno bolj jednolično, specijalno naučno nadzorstvo nad učitelji. Upravniki šol v grofijah so tako preobloženi z delom, da ne morejo za to najti časa, kajti šol v vsaki grofiji je preveč ne le za jednega temveč tudi za deset ljudij. Svet s posebno pohvalo govori o teh krajih, ki so na svoje stroške najeli takih specijalistov ne čakajoč, da bi država sama kaj storila. Kaže na dobre vspehe in priporoča, da se tak nadzor še bolj razširi.
Najvažnejša točka poročila je po mojem mnenji kratek ali določen napad na vsakovrstne zasebne šole. Svet se rezko in odločno izreka proti njim in pravi, da so škodljive in celo nevarne blagostanju države. Naloga države je, dati najboljše in istomerno izobraženje vsem svojim otrokom. Te naloge pa ne more izpolniti, ako je več zasebnih šol, ki odtegujejo mnogo otrok od državnih šul in jih podrejajo povse drugačnim pogojem in uredbam.
Potem svet opozarja, da je potrebno posebnega u sposobljenja za učitelje višjih šol. On misli, da so vzgo-jeslovje, zgodovina in modroslovje poslednji čas tako razvili, da to, kar se zahteva od ljudskošolskih učiteljev sploh, ne zadošča več po zahtevah časa za učitelje višjih šol. Poslednji morajo imeti bolj široko usposobljenost, da morejo zadoščati svoji nalogi. Država jim mora omogočiti, dobiti to usposobljenost in povišati zahteve od kandidatov za to vest.
Potem govori poročilo o shodih učiteljev in svet priporoča, da se jih udeležujejo ne le učitelji, temveč se vse stori, da se vzbudi zanje zanimanje pri državljanih sploh, da jih bode obiskovalo kolikor več oseb, kajti razširjenje zdravih pojmov o izobraženji mej prebivalstvom jako pospešuje napredek narodne omike.
(Dalje sledi.)
------    136    ------
------    144    ------
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
VIL
(Dalje.)
Zakon o obveznem šolstvu v državi Massachusetts zahteva neprestano in pravilno obiskavanje šole od vseh otrok od 8 do 14 leta vsaj po 6 mesecev na leto. Občine in mesta imajo v svoji oskrbi sirote in otroke popolnoma revnih starišev (truaut children) in so zavezane preskrbeti jim ne samo izobraženje temveč skrbeti morajo tudi za njih vzdrževanje za to, da bi dosegli točno izpolnjenje tega zakona. Svet priporoča, da naj brez odlašanja vsprejme država v svojo oskrb vse te odgo-jišča, ki se nahajajo v raznih krajih, da se dosežejo jed-naka pravila in pogoji vzdrževanja in napravi ravnotežje v stroških.
Priznavajoč fizičnemu razvoju otrok veliko važnost in omenjajoč samostojne poskuse raznih mest in občin zboljšati to stran vzgoje, svet težeč po dosegi najboljših vspehov v tem oziru, priporoča osnovo posebnih učiteljišč za usposobljenje tacih oseb, ki se hočejo posvetiti spe-cijalno tej panogi narodnega izobraževanja. Sovet misli, da se to ne more zahtevati od narodnih učiteljev, ker so že tako preobloženi in važnost predmeta zaslužuje posebne pozornosti.
Potem svet obrača pozornost na to, da se obrača dovolj skrbi na učenje risanja v zapadnih krajih države. Temu je to krivo, ker so oddaljeni od sredstev, katere imajo vzhodne države, in svet priporoča, da bi se nastavil poseben specijalist, kateri bi posvetil ves svoj čas povzdigi te umetnosti v zapadnih pokrajinah.
Po tem občnem uvodu slede podrobna poročila o raznih panogah narodnega izobraževanja v državi. Na prvem  mestu  je   poročilo o normalnih   šolah,   katero so
------    145    ------
sestavile posebne osebe pooblaščene od postavodajnega zbora, in v katerih se priobčujejo vspehi njih preosnove. Prva taka šola se je bila osnovala že 1840. leta ; sedaj jih je pet in za dve so se v letu, za katero velja poročilo, bili sezidali novi poslopji, katerih vsako velja poldrugi sto tisoč dolarjev. Pouk je v njih specijalni, dveletni, a njih posebni upravnik priporoča, da se popolnijo še z jednim polletjem. V teh šolah so bili 1204 dijaki in so njih stroški znašali 79.540 dolarjev. Poleg tega je pa še posebna normalna šola za vsposobljenje učiteljev umetnosti (State Normal Art School) risanja, slikarstva in kiparstva z 225 dijaki in 17.980 dolarji stroškov. Tukaj naj še omenim način, po katerem se ravnajo ne le v normalnih šolah v Massachusetsu, temveč tudi v vseh ostalih državah in ki pripomore tudi manj premožnim dijakom, da morejo dokončati učenje. Po dovršenem prvem letu jih imenujejo za učitelje za nižje šole na jedno ali dve leti, in se jim tako da priložnost prislužiti in prištediti dosti denarja za vzdrževanje do konca študij. Amerikanec je jako ponosen in ne vzame darov v obliki ustanov ali kake drugačne podpore, če se le drugače pomagati more in vsled tega se je razvil in udomačil omenjeni način. Ima pa še to prednost, da dijaku omogočuje ves čas posvetiti učenju, ker mu ni treba gledati, da si prisluži vsakdanji kruh.
Poročili o dveh normalnih šolah navajati razdelitev dijakov po očetovem poklici in ker to dokazuje resnično jednakost mej Američani, o kateri hočem govoriti v jedni prihodnjih poglavji, jo tu navedem. Očetje 163 dijakov so bili rokodelci, 126 kmetje, 81 ljudje svobodnih poklicev, ustevši duhovstvo, 71 trgovci, 34 tovarnarji, 15 dninarji, 12 raznih drugih specijalnosti, in pri 22 se ni vedel očetov poklic.
Za poročilom o normalnih šolah sledi poročilo tajnika sveta, s statističnimi tablicami vsake vrste. Ljudskih šol v Massachusettsu je bilo 7239 s 376.986 učenci. Vseh otrok od 5 do 15 leta je bilo 376.49i. V šolo je hodilo 3129 otrok, ki še niso izpolnili petega leta in 33.904, ki so že prekoračili 15. leto. V teh šolah je bilo 1016 učiteljev in 9630 učiteljic. Srednja mesečna plača učiteljev znaša 118 in učiteljic 48 dolarjev. Povprek traje šolsko leto na šolah 8 mesecev in 9 dnij. Višjih šol je 244, z 875 učitelji in 26.294 učenci. Večernih šol vzdržuje 55 mest 266. Na njih je poučevalo 1018 oseb in vanje je hodilo 21.131 moških in 7322 žensk. Specijalnih zavodov razen normalnih šol je 93 in imajo 16.483 učencev. Za ljudske šole se je potrosilo 554.545 dolarjev ali 22 dolarjev za vsacega otroka od 5 do 15 let v jednem letu. Za zidanje novih šol se je v dotičnem letu izdalo 1,026.032 dolarjev, za preskrbljenje učencev s knjigami in učnimi sredstvi 494.545 dol., in za upravo nad vsem natančno 135.124 dolarjev, ali le nekaj nad l1/^ % vsa^ stroškov.
Poročilo objavlja primerjevalne tablice o vseh panogah za poslednji desetletji in s statističnimi podatki jako skrbno zbranimi iz vseh mogočih virov, javnih in zasebnih,   se  dokazuje,   da je vseh  otrok v tej državi v
tem času hodil v šolo. Letno naraščanje število učencev je primerno naraščanju prebivalstva; ostali oddelki hitro napredujejo in skoro prehitevajo naraščanje prebivalstva. Tako je srednji odstotek otrok redno obiskujočih šole se povečal 80 na 90.45 %, in je pri tem maksimum nara-stel s 94 na 97 in minimum s 65 na 73 %. Samo jednajst okolišev stoji nižje nego 80% in 212 višje nego 90%. Srednja mesečna plača učiteljev se je povekšala od 102 na 118 dolarjev, učiteljic pa s 32 na 48 dolarjev. Na vsacega učitelja pride povprek že 33 učencev, ne ušte-vajoč teh učencev, ki so na poskušnji, če tudi so navadno v posebnih razredih. Kvalifikacija učiteljev se je tudi izboljšala. V letu, o katerem poroča poročilo, je bilo že 27 % učiteljev, ki so dovršili popolni tečaj specijalnih šol, in 35 % jih je pa dovršilo del specijalnega kurza. Dosegla se je tudi večja jednakost učne dobe na raznih šolah. Iz mej vseh 7239 šol, je samo na 43 še trajal pouk manj kakor štiri mesece. Razmerje števila učencev na višjih šolah k občnemu številu se je tudi povekšalo za 11 %, s 1.58 do 6*9%. Zakon zapoveduje, da mora vsak okraj vzdrževati svojo lastno višjo šolo, in po poročilu ima 94-7 % prebivalstva take šole. Za ostale je postavodaja 1891. 1. izdala poseben zakon, katerega navedem v celoti: „Okoliši, ki niso dolžni vzdrževati višjih šol in jih tudi nimajo, so dolžni plačevati za poduk in vzdrževanje vsacega učenca iz njih srede drugemu okolišu, ako učenca priporoča šolski odbor svoje šole".
v
Število večernih šol se je poslednje desetletje tudi povečalo od 107 na 266, število njih učencev od 11.214 na 28.453, in stroški zanje od 56.626 na 151.279 dolarjev. Poročilo je nezadovoljno z odstotkom rednega obiskovanja, ki znaša 52 %, in misli, da je temu kriv predolg pouk. Priporoča, naj se pouk nekoliko skrajša, da pride več učencev.
Stroški države za šolstvo tudi naraščajo slednje leto. Stroški za vsacega otroka od 5 do 15 let narasli so poslednjih deset let s 15 na 22 %, ali za celo tretjino in razmerje stroškov za šolstvo k vrednosti obdačenega premoženja v državi se je povečalo od 0,035 na 0,039.7 %.
Zakon massachusettske države ukazuje, da se učence preskrbe zastonj z vsemi potrebnimi knjigami in učnimi sredstvi. Poročilo priporoča, da se knjige prepuste v popolno last učencev, ko jih tudi več ne potrebujejo, ker je koristno in dobro za narodno izobraženost, če ima vsaka rodbina tako potrebne predmete kot je Websterja enciklopedija in pa zemljepisni atlant.
(Dalje sledi.)
-----    153    ----
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
VIL
(Dalje.)
Naposled je za prevažanje otrok v šolo in iz šole določeno 30.648 dolarjev stroškov. Pred desetimi leti teh stroškov še ni bilo in so nastali, da se olajša obiskovanje šole v redkonaseljenih krajih in da je mogoče vzdrževati šole za nezadostno število otrok. Ceneje je otroke voziti slednji dan, kakor pa vzdrževati dobro šolo za 2 ali 3 ljudi. Poročilo priporoča, da naj se še več izdaje v ta namen; pobijo mnenje nekaterih starišev, da je bolje imeti slabo šolo pa blizu, kakor dobro pa oddaljeno.
Svet za narodno izobraževanje mora pa tudi skrbeti za poduk slepih, gluhonemih in bebastih otrok. V letu, o katerem govori poročilo, se je izdalo za izobraženje gluhih učencev na tacih specijalnih šolah 35.337 dolarjev, za izobraževanje slepcev v jedni šoli 95*267 in bebcev v jedni šoli  153.529 dolarjev. Stroški so bili pokriti iz po-
-------    154    -------
sebnih virov, največ požrtvovanih ali voljenih v njih korist, in niso všteti mej višje omenjene stroške za narodno šolstvo.                                               ,
Tajnikovo poročilo se končuje s statističnimi podatki o zasebnih in duhovskih šolah države. Vse te šole so brez izjeme s posebnim zakonom prisiljene svetu predlagati natančno poročilo o njih stanji, u*nih načrtih, številu učencev, dohodkih in stroških itd. Temu poročilu tajnik kot uvod dodaje primerjanje mej državnim in zasebnimi šolami vsake vrste in se rezko izreka, ne le korist v prvih, temveč dokazuje nevarnost poslednjih. Mej drugim on to-le navaja: „Razlika mej zasebnimi šolami ne nahaja se le v njih kakovosti, temveč v njih ustav-ljenju, vzdržavanji in nadzorovanji. V zasebni šoli ima starši popolno nadzorstvo nad svojimi otroki, programom in načinom učenja. Domišljeno pravo — izbirati učenje v zasebni šoli ali pa v nobenega — je osnovano na misli, da imajo stariši jedino pravico nadzorovati fizični, um-stveni in nravni razvoj svojih otrok. Pravica in dolžnost države določati pogoje narodnega izobraževanja in pokoriti ves narod tem pogojem, je osnovana na čelu, da je neprestani obstanek države potreben, ker je država naravna braniteljica človeških pravic in jedina naprava, ki more ohranjevati vedni razvoj človeštva. Vpliv na izobra-ženje je zatorej potreben, da bi posamezne osebe mogle sestavljati državo. Ta vpliv ima namen v posamičnih osebah razvijati ta duh, kateri omogočuje jedinstvo v fundamentalnih načelih in oblikah državne samouprave. Neobhodno je avtoriteta države, da se doseže, da bodo hodili v šolo vsi otroci v šolskih letih. Država je jedina moč, ki more proglasiti za obvezen kak program izobraževanja.
Uporaba te avtoritete v zadevi obveznega šolstva in nje pogojev je jedino sredstvo v rokah države, da si zagotovi svoj obstanek in da doseže popolno in vspešno izvrševanje vseh poslov. Vsled spoznanja teh istin je država vedno priznavala zasebno šolo kot glavni vir državljanskega življenja države. Zasebne šole so bile v teku vse naše zgodovine, in nekatere iz njih so tudi na dobrem glasu; a ne le jedenkrat se je dokazalo, da se ne moremo zanašati na te naprave, da bi zadoščale občnemu izobraženji in pripravljale ljudi za razumne in zveste državljane republike. Namen sedanji šoli je, da organi-zuje njene člane-otroke v skupnosti oseb, v kateri se morajo gojiti vzajemni odnošaji našega državljanstva Šolsko življenje bode v takem slučaji neposredno vplivalo na državljanski razvoj otrok. V državnih šolah so učenci prisiljeni z državnimi zakoni učiti se vsega, kar daje jednako znanje in jednak umstveni razvoj, istoveten v občnih posledicah. Posledica take uredbe bode, da bode mej narodom občna inteligentnost in ono jedinstvo čuvstev in teženj, katero daje jedino solidno podlago republikanske države.
Država Massachussets se more ponašati s tem, da učenci ne pozabijo, da so baš šole položile temelj vspe-hora njih življenja.    Slednje leto  prinese ogromne svote
kod prostovoljne žrtve v korist narodnih šol. Tako se leta 1890/1891. državi mej drugim zastonj podarili tri šolska poslopja. Prvo je bil zgradil gospod Durfv za višjo mesta Fall Rivera, v spomin umršega sina. Poročilo ne poroča, koliko je stala zgradba z aparati, a soditi po opisu poslopja in fotografiji, priloženej poročilu, gotovo ni stalo manj kakor pol milijona dolarjev. Oskrbljeno je z zvezdarno, osempalčnim ekvatorijalnim steklom, delar-nicami, fiizičnim in kemičnim laboratorijem, in s petdesetimi tisoči dolarji gotovega kapitala za kake poprave. Drugo poslopje je zgradil Rogers v Fer-Haueru in stane 100 tisoč dolarjev. Stavil je jedini pogoj, da se varuje verska svoboda učencev. Tretje poslopje pa podaril Efrajm Murdok mestu Vincedomu. Stane 25.000 dolarjev in je preskrbljeno z 250 tisoči dolarjev, da bode mogla biti šola na visočini zahtev udaje znanosti glede učnih aparatov in sredstev. —                                   (Dalje sledi.)
------    163    -----
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P.  Tverskega.)
VIL
(L>alje.)
Taki kraljevi darovi; v jednem letu in v jedni državi niso posamezni v Ameriki. Tako je nedavno novojorški veliki strojar Fainveather zapustil svoje premoženje blizu 2 milijona dolarjev v korist učnih zavodov novojorške države. Ta oporoka je vzbudila občno začudenje ne po vir sokosti svote, temveč zaradi tega, ker je pokojnik živel v najboljših odnošajih z ženo in otroki in v svojem življenji ni bil bas radodaren — in je svojim otrokom zapustil v primeri z ono le neznatno svoto, „zadosti, da za-morejo živeti" — enough to start with — kakor se je sam izjavil v oporoki. Otroci so brez ugovora se pokorili željam očetovim in se odločili od bogastva.
Za tajnikovim poročilom sledi razlaganje šolskih zakonov države Massachussets z vsemi poznejšimi dopolnili in premenami ter komentarji sestavljalcev,  potem pa letna
poročila vseh specijalnih agentov, katerih vsak ima določen okrog in svoje področje za preiskovanje in opazovanje raznih stranij šolstva. Pomanjkanje prostora ne dopušča, da bi kaj iz njih poročal, da si popolnoma zaslu-žujejo in se z obžalovanjem ločim od poročila opozorivši čitatelje na to, da ima država Massachussets samo 2,238.043 prebivalcev obojega spola na ozemlji 8.040 štirjaških angleških milj in se po klimatiških zemskih razmerah jedva dosti loči od moskovske in sosednjih gubernij.
Od poročil posameznih držav prehajam k poročilu zveznega urada za narodno izobrazenje Zjedinjenih držav, katerega delovanje omejuje se na statistiko, in če tudi so številke utrudljive, vender ne morem kaj, da bi ne na-vedil nekaterih, ker so jako poučne.
Na 62,622.250 prebivalcev Zjedinjenih držav po popisovanji 1890. leta uštevši zamorce, indijance, Kitajce ih divjake, se je v tem letu izdalo za narodno šolstvo (izključivši višje šole) vsega 140,277.484 dolarjev, ali 224 dolarjev na vsacega prebivalca.
V Južni Karolini se je izdalo za ljudske šole na vsacega prebivalstva 0.41, v Severni Karolini 0*44, v Georgii 0.53, v Alabami 0.57, v Južni Dakoti 3.65, v Massachusettsu 3.70, v Kolorodu 4.08, in v Kaliforniji 4.29 dolarjev. Južne in južno zapadne države so izdale povprek 0.96, države Nove Anglije in severnega vzhoda 2.76, država osrednega severja 2.81 in zapadne države 3.35 dolarjev na vsacega prebivalca.
Prehajajoč potem k višjim učnim zavodom, ki se vzdržujejo na drž. stroške, nahajamo, da jih v vseh Zjedinjenih državah 415 s 7918 profesorji in 118.581 učenci, in da ti zavodi imajo na 146,965.144 dolarjev cenjenega premoženja, mej temi 74,070.415 v vrednostnih papirjih, in da so leta 1890. imeli od tega premoženja 10,801.918 dolarjev premoženja, in da so prostovoljna darila za te zavode v tem letu znašala 6,006.474 dolarjev in da je v njih knjižnjicah bilo 4,152.053 zvezkov. Mej vseučilišči je največ dijakov imelo vseučilišče v Harwardu v državi Massachusetts z 2.660 dijaki, potem vseučilišče michi-ganske države z 2640 dijaki, 15 vseučilišč je imelo tisoč in več dijakov, 45 pa od 500 do 1000.     (Dalje sledi.)
—  174  —
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
VIL
(Dalje.)
Južne države so daleč zadej v narodnem izobraženji. Četudi imajo južne države nad tretjino vsega prebivalstva, vendar nimajo niti četrtino vseh dijakov, in za šolo izdajo jedno šestino, kajti vsak dijak stane manj kakor na severu, a seveda se to dosega v škodo pouku.
Name so šole, učitelji in šolska poslopja napravili najboljši vtis. Šolske zgradbe so najlepše in največje zgradbe po mestih. Pa vsaj sem v jednem prejšnjih poglavjih govoril o tem. Tukaj le pristavljam, da imajo države posebne stavbene komisije, katere vodijo stavbe, izučujejo načrte, razpisujejo nagrade za razrešenje raznih podrobnostij itd.
Lahko rečem, da nikjer tako ne gledajo na kurjavo, prezračenje, ugodne prostore, in zlasti na šolsko upravo in učna sredstva kakor v Ameriki. Večkrat sem našel v gozdih tioridskih, v dakotskih prerijah in arizonskih pustinjah najnovejšo in najdražjo šolsko opravo, a podobnih učnih sredstev jaz pa nisem nikdar imel, če tudi sem hodil v jedno prvih peterburških gimnazij.
VIII.
Ni še trideset let tega, ko so vzhodne države se-veroameriške zveze bile popolnoma odločene od tihomor-skega obrežja.    Potovanje  po suhem čez Veliko  puščav
---    175    ---
in hrbte Skalnih gora bilo je združeno z neznanskimi težavami in nevarnostmi in je zahtevalo celo leto časa. Odkritje zlatih rudnikov v Kaliforniji 1849. leta in prisvo-jenje in priklopljenje zvezi vsega zapadnega brega od mej angleških posestev do nižje Kalifornije ne vzbudilo silno izseljevanje z vzhoda na zapad; zgodovina „zlate mrzlice", ki se je bila lotila vse državne zveze 1849., 1850. in sledeča leta do mejsebojne vojne se sedaj predmet občudovanja še za Amerikance, ki so jako podjetni in premakljivi. V teku treh sto let španjskega in pozneje mehikanskega vladanja spala je Kalifornija neprebudno spanje. Katoliško duhovstvo je bilo jedini voditelj indijanskega prebivalstva in teh nemnogih državnih uradnikov, katere so semtertja pošiljali v glavno mesto za nominalno upravo dežele. Vseh belih prebivalcev ob tiho-morskem obrežji gotovo ni bilo nad 10.000, ko je klati-vitez Frimont, če tudi je bil v službi Zjedinjenih držav, vendar ne imajoč nobenih pozitivnih instrukcij in pooblastil, s pomočjo zveznega brodovja, proglasil Kalifornije zjedinjenje z Zjedinjenimi državami.
Nekaj let po tem drznem činu so meje na severu proti angleškim posestvom, na jugu proti Meksiki in notranja uprava bile so v jako nedoločenem stanji, bilo ni nobenega pravilnega občevanja z vzhodom zveznih držav, dokler niso bajeslovni dobički, katere so delali trgovci v San Frančišku z zlatom in vsemogočim blagom, niso privabili v Kalifornijo celega brodovja jadrnic, ki so se pripeljale mimo predgorovja Horn, in pa parohoda v Mehika nski zaliv, od koder so se potniki in blago vozili čez panamsko zemsko ožino.
Jadranice so potrebovale po 4 do 6 mesecev in več od Novega Jorka do San Frančiška, s parnikom in suhem čez Panamo se je pa prišlo v dveh mesecih. Vožnja je pa veljala 600 dolarjev za jednega potnika. Včasih ni bilo na parniku dobiti mesta za nobeno ceno. Vander-bilti so položili temelj svojemu ogromnemu bogastvu baš s prevažanjem potnikov na parnikih ob zlati mrzlici. Seveda so le premožnejši ljudje mogli potrositi take svote. Ogromna večina izseljencev je po vseh mogočih potih prišlo do zapadnih mej Missurija in Kanzasa — to so bile tedaj skoraj meje naseljenja vzhoda in od tod podajali so se na pol skozi 2000 puščave in gorskih hrbtov na vozovih. Na desettisoče teh predrznežev, včasih z ženami in otroki, pogubilo se je na potu; pota posejane so z njih kostmi, nekatere karavane so vse izginile, pobili so jih Indijanci, zamedel sneg, ali so pa umrli za lakoto in žejo.                                                       (Dalje sledi.)
-----    187    -----
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
VIII.
(Dalje.)
Vendar je naliv bil tako velik, da je 1866. leta Kalifornija že imela 40.000 prebivalcev, in ves breg Ti-liega morja okolu pol milijona, razen dragocenih kovin, začelo se izvažati žito in razni drugi kmetijski pridelki v tacih razmerah, da so vzhodne države začele spoznavati, da je neobhodno potrebno direktnega in zanesljivega občevanja z novim trgoviščem za tovarniške izdelke. ^Glasneje in glasneje jeli so se oglašati glasovi za državno pomoč prvi železnici, katera pojde preko puščave in gora ter zveze vzhod z novimi zapadnimi deželami. Kongres se je začel baviti s tem vprašanjem še v začetku sedemdesetih let, z velikimi težavami in pod pokritjem oro-ženih oddelkov redne vojne z generalom Shermanom na čelu se je bila odprla prva železnica, ki gre skozi države Nebrasko, teritorij Utak, Idaho, Nevado in Kalifornijo in veže pristanišča Atlantskega oceana. Kakih deset let je bila ta proga jedina in se je vzdrže/ala le z znatnimi letnimi državnimi podporami.
Stroški so bili tako veliki, da se je dolgo mislilo, 4a ne bode mogoče te proge premeniti v izključno zasebno podjetje. Prva podpora z zemljišči in denarjem in letne podpore za to železnico so bile mnogo let močno ¦orodje v rokah   demokratičnih  politikanov zveze   za   na-
pade proti republikanski stranki. Fakta in številke so se pačile in zavijale do skrajnosti in naposled je posebna kongresna komisija preiskavah vse denarne in druge od-nošaje zvezne vlade z družbo te železnice. Ni nobene dvojbe, da je del podpore, če tudi neznaten, bil ukraden. Prva podpora se je tudi tako naglo izgubil *, da je ostal le majhen sled v blagajnici družbe. Vzlic vsem napadom nekaterih članov komisije se je pokazalo, da bi železnica ne bila nikdar mogla delati brez državne pomoči, in da je brez dvombe velike varnosti za deželo, zlasti za zvezno vlado, posebno za prevažanje pošte in vojakov, živeža in drugih potrebščin za vojno.                       (Dalje sledi)
___    198    -----
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
VIII.
(Dalje.)
Vojsk z Indijanci v severozapadnih teritorijah in v ameriški puščavi, v sedem- in osemdesetih letih, bi ne bilo mogoče brez te železnice. Naposled se je pa pokazalo, da je bil popolnoma neopravičen strah, da bi železnica ne mogla plačati dolgov. Že 1880. leta se je prebivalstvo v okoliši te železnice   namnožilo na poldrugi mi-
v
lijon. Železnica ni le izplačevala tekočih stroškov, temveč je plačevala tudi državi dolg in dala povod grajenju drugim dopolnujočim progam. V osemdesetih letih so štiri nove železnice se zgradile čez ameriški kontinent od Atlantskega oceana do Tihega morja. Sedaj veže pet železnic Atlantski ocean s pristanišči Tihega morja in kolikor se more soditi po letnih računih se pri vseh izplačujejo stroški in še delničarji dobivajo dividende. Prebivalstvo v njih okoliši se je še pomnožilo nad tri milijone in se hitreje množi, kakor drugod v Zjedinjenih državah.
Izhodne točke prekokontinentalnega prevoza v našem času je mesto El-Paso na meji Teksasa in Meksike, Albuquerque na teritoriji Nove Mehike, Denver v Kolo-rodu, Salt-Lake, City, Utaku, Cheyenne, Wyoming, Fogo v Severni Dakoti in Winnipeg v britanski pokrajini Ma-
nitobi. Od Atlantskega obrežja do teh krajev more potnik izbrati kakeršno koli iz nekaj desetin železnic, ki se zje-dinjenjuje v teh točkah, dalje na zapad pa mora potovati po jedno petih prekokontinantalnih prog. Najsevernejša je kanadska tihooceanska železnica (Canadian Pacific R. R.) ki se začenja v Vinnipegu in vodi do mest Viktoria in Vancouver, ob zalivu Vancouver ob Tihem morji. Ta železnica je dodelana in odprta še le pred štirimi leti in v finančnem oziru stoji skoro bolje kot njene starejše ameriške tekmovalke vsled razmerne premosti in krat-kosti proge, jako rodovitne zemlje, obilnosti lesa, kožu-hovine in rudnin v ozemlji, ki k njej pripada, in vsled prevladanja angleškega trgovskega brodovja na Tihem morji. Ko se je odprla ta železnica, sta dve tretjini pre-kokontinentalne prevozne trgovine Zjedinjenih držav in Evrope s Kita jem, Japonske, otoki Tihega morja in celo z Avstralijo za zmiraj prišli v roke te proge, posebno vsled obilnih podpor angleške države jadernicam in zlasti parobrodom Tihega morja. Mesta Winnipeg, Victoria in Vancouver, izhodne točke so čarovno naraščale. Zemlja se hitro naseljuje, zlasti z izseljenci iz severne angleške Kanade, kjer so nestrpljivost in razpori krajnih strank se poslednja leta močno poostrila in prete, da pride do popolnega razpora. Mnogobrojne stranske železnice grade se slednje leto, vedno dalje prodirajoč na sever po jako rodovitnih, mnogobrojnih dolinah severne Kanade, in glavna proga že sedaj težko zmaguje množino blaga, katero mora prepeljavati in katera narašča slednje leto.
Najsevernejša iz prekokontinentalnih železnic, severna tihomorska železnica (Northern Pacific R. R.) se začenja s tremi ločenimi progami, jedno iz Čikaga, drugo iz Dulutha, najzapadnejšega pristanišča Gorenjega jezera in tretja iz Winnipega, v pokrajini Manitoba. Ta proga drži skozi države Wisconsin, Minnesoto, Severno Dakoto, Montano in Ohio in se končuje v državi Waschington s pristaniščama Seattle in Tacota ob Pugetsundesu in v državi Oregon s pristaniščem Portland ob reki Kolumbii. Ta železnica preseče na mejah Minnesote in Severne Da-kote dolino Severne Rudeče Reke (Red River of the North), v kateri ima mnogobrojne postranske proge in katera dandanes velja za žitnico Zjedinjenih držav; po kakovosti in množini pšenice, stoji gotovo na čelu vseh drugih delov Zjedinjenih držav. Države Minnesota, Severna Dakota in Montana se hitro naseljujejo. Prebivalstvo se je v njih minolo desetletje podvojilo, posebno ker se je priselilo mnogo nemških in skandinavskih poljedelcev, in pšenice se slednje leto več pridela. Velikanske kmetije z desettisoči akri obdelane zemlje, s parnimi plugi in z vsemi najnovejšimi poljedeljskimi stroji so ob ti progi. Imel sem priložnost nekatere ogledati in se seznaniti s podrobnostmi in stroški pridelovanja, in mogel nisem razumeti, kako da ruska pšenica vspešno tekmuje z ameriško, in kje je tajnost tega, da še vedno zavzemlje važno mesto v svetni trgovini? V nedragem delu ali pa stalnih zgubah poljedelca, ki se pa pokrivajo iz drugih virov.
-----    199   —
Poslednje leto je pridelovanje pšenice storilo znaten korak dalje, ker se je ucenilo prevažanje, ko .se je zbolj-šala vožnja po Velicih jezerih in kanalih, ki jih vežejo z Atlantskim morjem, vsled prekopanja Wellandskega kanala mej jezeri Erie in Ontario in odstranjenja pragov v reki sv. Lorenca, se ogromne množine pšenice privaža z neizmernih polj Dakote po severni tihomorski železnici v pristanišči Čikago in Duluth in se z jednim samim prekladanjem na kitom podobne parnike (whaleback steamers) prevažajo v pristanišča Evrope in vsega sveta. Mesto Duluth in njegov sosed Superios, katerega od njega loči le mala rečica, sta poslednji desetletji izrasli iz majhnih vasic v mesti po 60.000 prebivalcev in prekosili Čikago v izvažanji pšenice. Mesto Detroit v michiganski državi ob prelivu, ki veže Huronske in Eriesko jezero, v katerem so obvezani vpisati se vse ladije, ki vozijo ob Velicih jezerih,  je poslednje leto   preseglo   po številu ladij
in po prevažanem blagu London in Liverpool.
(Dalje sledi.)
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
VIII.
(Dalje.)
Severna tihomorska železnica sedaj prevozi več pšenice, kakor kaka druga proga v vseh Zjedinjenih državah. Če tudi je njen osnovatelj, znameniti v letopisih ameri-kanske špekulacije Jay Goos bil prišel ob vse, predno je umrl in je bil njegov bankerot 1. 1873. provzročil jedno najhujših in najtežjih finančnih kriz, ki je kedaj zadela Ameriko, vendar se je železnica, o kateri se je še nedavno mislilo, da ne more nikdar plačati dolgov, zadnji čas jela dajati celo male dividende. Kazen povek-šanja pridelovanja pšenice, je železnici mnogo pomagalo k ugodni premeni, da se je osnoval ob gorenjem delu reke Missiuri „Jeelowstone National Park", ki slednje leto privablja na desettisočev turistov iz vseh koncev Zjedinjenih držav. Ta park se je osnoval po posebnem sklepu kongresa, obsega znatno ozemlje, ki se odlikuje po pri-rodni lepoti in mnogih zdravilnih in vročih vrelcih. V njem se je zgradilo mnogo velicih hotelov z vsemi ugodnostmi civilizacije in je po letu natlačeno s turisti in bolniki.
Pšenica je glavno prevaževalno blago vzhodne polovice železnice, — zapadna prevaža največ živino in les. Ves srednji pas severoameriškega kontinenta, ki se začenja ob meji Mehike na jugu in obsega zapadne dele države Texasa, indijanski teritorij, teritorij Arizona, Novo Mehiko in Utah, dele državo Kanzasa, Kolorada in Ne-vade, Wyoninga, Itaha in Montane do mej angleških posestev, na severu peča se z govedarstvom in ovčarstvom v velicih razmerah, preskrbuje ne le mesta Zjedinjenih držav z mesom, temveč ga pošilja v raznih oblikah na vse konce zemljine kroglje. Velikanske cede živine se pase ondu, kjer je pred dvajsetimi leti se še potikal bizon, ki je sedaj popolnoma izginil in je postal živalska redkost, ki se nahaja le še v oddaljenih dolinah severne Kanade. Živina se pase vse leto in se premice po letnih časih iz doline v gore in iz gora v doline. Na deset in stotisoče živine pogine slednje leto od snega in viharjev na severu in od pomanjkanja vode in krme na jugu, vendar se živinar-stvo dobro izplačuje, ker ni drugih stroškov kakor za pažnjo na živino in za spravljanje na trg. Pašniki so popolnoma neomejeni, živina včasih daleč gre, in pastirji niso nikjer stalno naseljeni, temveč se preseljujejo iz kraja v kraj, kakor je paša in voda. Vsako govedo ima znamenje gospodarjevo in premenenje ali uničenje tega znamenja se zmatra za tatvino in rop in se je nedavno kaznovalo z linčanjem.
Ti pastirji so najsurovejši sloj ameriškega prebivalstva, poslednji ostanek onih bivših obmejnih ameriških pogumnežev, ki so  prisvojivši ves  zapad  od Indijancev,
---   207    —
izpolnili svoje delo in jeli hitro zginjati umikajoč se mirnemu poljedelcu. V gotovih časih v letu, koder je živina v kakem kraji najbolj debela, spravljajo jo k železnicam in odpošiljajo v mesnice mestih Kanzasa- Cityja, Omake in Čikaga, kjer so največje mesne tovarne Zjedinjenih držav. Cena živine se ravna po tem, kolikor tehta živa. Živinarji se poslednji čas jako pritožujejo, da je cena živini nizka vsled trusta; člani trusta, ki obsega vse večje mesarje in mesni tovarnarje pa trdijo, da je cena živini le zaradi tega nizka, ker se je preveč redi in je slaba vsled slabih pašnikov. Najbrž imajo do neke gotove stopinje oboji prav.
Zapadna polovica države Montane in držav Wa-shington in Oregon sedaj proizvaja ogromne množine desk raznih vrst. Jelkovi, smrekovi, jesenovi, mahahoni-jevi in sekvini gozdi vlečejo se v neizmerne daljave in se odlikujejo s svojo gostoto in hitro rastiteljnostjo. V mnogih krajih so žage naredile železnice za privažanje brunov, in ogromno desk se izvozi slednji dan zlasti po leti. Pudget Sound, ta rokav tihega morja, ki sega daleč v kontinent, se zmatra za največje in najboljše izvozališče lesa na svetu, na stotine ladij se naklada z lesom v njegovih pristaniščih, da razvajajo na vse konca sveta. Izvozna trgovina z deskami Pudget Sound je poslednja leta dohitela in prekosila vse kraje zveze in še vedno narašča. Mesta Seattle, Tacoma in Portland, glavna pristanišča severnega dela tihomorskega obrežja in središča vse notranje in unanje trgovine, razstejo izvanredno hitro^ in iz-učevanje njih razvoja in notranje uredbe, daje p tniku najboljši pojem o silah, katere kar čarovno zidajo v Ameriki v basnoslovno kratkem času cvetoča mesta z desetimi ali stotisoči prebivalcev, ki vživajo vse najnovejše ugodnosti civilizacije.
V daljavi tri- do petsto milj na jugu od severne tihomorske železnice drži stara prekokontinentalna proga, ki se je bila zgradila s pomočjo zvezne vlade, o kateri sem že poprej govoril in je sestavljena iz dveh samo-stalnih prog; iz zvezne tihomorske (Union Pacific) na vzhodni in centralne tihomorske (Central Pacific) na za-padu. Nadzorstvo nad poslednjo ima sedaj južna tihomorska železnica (Southern Pacific E. R.), o kateri pozneje podrobneje spregovorim. Zvezna tihomorska železnica od mesta Chevenne, v državi Wyoming, se razdeljuje na mnogobrojne stranske panoge, ki sežejo do mnogih središč v državah Koloradu, Nebraski in Kanzasu. Mesta Denver, Omaho in Kanzas-Cyti so glavni izhodni kraji na vzhodu. Ker je ta država še dosedaj najkrajši in najhitrejši pot mej San Frančiškom in skoro vsemi znamenitej* širni mesti srednjih in vzhodnih držav, vsled njene pre-morske in osrednje lege, je še sedaj glavni pot za preko-koiitinentalno gibanje potnikov v Zjedinjenih državah. Čas potovanja mej San Frančiškom in Novim Jorkom se krajša od leta do leta. Poslednji čas traje ta vožnja 4 dni, nekaj izrednih vlakov je še prevozilo progo že tudi v 3 1/2 dnevih. Nadejajo se, da bodo v kratkem navadni vlaki potrebovali le tri dni. Sicer pa ta proga, kakor vse prej-
-----   208    -----
šnje po zimi zlasti v februvarju in marci vsled snežnih žametov in se včasih ustavi ves promet za jeden teden, štirinajst dnij ali pa se še dalje. Po gorah teo jako močni snežni viharji in včasih nanosijo na železnico po 20 čevljev na visoko snega. Najrazličnejše priprave stoječe mnogo denarja, rabijo se na vseh železnicah, a viharji so včasih silnejši kot vse, kar je dosedaj iznajdel človek v tem oziru in včasih je treba ustaviti se vlakom, ko jih žamete sneg mej postajami. Parni plugi, včasih po deset pri jednem vlaku, ne morejo prodreti in na tisoče delavcev je treba, da odkidajo tir.                          (Dalje sledi.)
------    216    ------
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
VIII.
(Dalje.)
Osredna tihomorska železnica, ki je zapadna polovica te proge, se v San Frančišku razdvojuje, jedna proga gre na sever do Portlanda v Oregon, druga na jug do mesta Los Angelesa, kjer se združuje z južnotihomorsko železnico, katera jo nadzoruje, kakor sem že višje omenil, in je tako jedina železniška sistema za vse tihomorsko obrežje na jug od Portlanda in na sever od Los Ange-lesa, v daljavi več nego tisoč angleških milj. Mnogo-brojne proge drže od nje na vse strani, vežoč na jedni strani primorska mesta in poljedelske kraje zapadnega dela, na drugi strani doline Skalnih gora in njih mno-gobrojne rudnike z glavno progo. Ves južni Oregon in vsa Kalifornija izvzemši Los Angeles in pripadajoče mu ozemlje na kraj nem južnem konci države, je v rokah te sisteme, ta sistema tlači z vseh stranij ogromno trgovino San Frančiška, in vsled tega, da so vsi dohodi k temu mestu v rokah južne tihomorske železnice, je jako dvomljivo, da bi se v bližnji bodočnosti razmere zbolj-šale. Kakor je znano je San Frančiška na dolgem in ozkem polotoku, katerega loči od kontinenta morski zaliv, ki je njega pristanišče.
Južna tihomorska železnica ima v rokah ne le vso zemljinc jžino, temveč tudi vse obrežje tega zaliva, tako da nobena druga železnica ne more v mesto brez njenega dovoljenja. Pokupila je zemljo, ko je bila še po ceni, a sedaj se je pa tako neizrečeno podražila, da bode razlaščenje pravice na to pot stalo nečuvene svote in vsaj dosedaj so se ustrašile tega razlaščenja vse družbe, ki bi rade prišle v San Francisko z vzhoda; ložje je zgraditi celo novo prekokontinentalno železnico do Denvera ali Sault Lac Cityja, poltisoč milj po gorah in puščavah, kakor pa priti v San Francisko in vsled tega je naraščanje tega mesta poslednji čas se jako zakasnilo, če tudi ima San Francisko izvrstno zemljepisno lego in pristanišče, ki se ne da z drugim primerjati, vendar Portland na severu in Los Angeles na jugu gotovo počasi ali gotova nase potegneta jedno za drugo vse panoge njega trgovine in obrtnije in razmerno hitreje naraščata, kakor San Francisko.
Začenjajoč se z mnogobrojnimi panogami v državah Texasa, Arkanzasa, Illinoisa, Missourija, Iowe, Kanzasa, Nebraske in Kolorada je najznameniteja po številu izkoriščenih milj (9316 milj v začetku 1892. leta) železnična
sistema Zjedinjenih držav — Atchison, Topeka et Santa Fe, El Pasa na meji Texasa in Mehike, Galveston na meji Mehikanskega zaliva na jugu, Chicago in Sant Louis na vzhod, Omaha, Denver in Sault-Lac Cityu na severu — vsa ta trgovska in obrtna središča so izhodne točke te mnogomiljske sisteme zjedinjajoč se v mestu Albuquerque, v ozemlju Nove Mehike, odkoder se prav za prav začenja prekokontinentalna proga te sisteme, ki preseza ozemlje Novo Mehiko in Arizono in se končava v državi Kaliforniji z nekolikimi panogami, držečimi od mesta Los Angelesa k raznim južnim pristaniščem, semtertja jako neznatnim, kajti južna Kalifornija je dosedaj še dežela popolnoma nova, ki se je še le poslednje desetletje jela naseljevati.
Od mesta AIbuquerqua do izhodnih točk je bila ta proga dodelana pred desetimi leti, pod imenom tihomorske železnice (Atlantic et Pacific R. R.), in se je nedavno združila z A. T. et C. sistemo, Kajti brez zveze na vzhod ni mogla samostojno izhajati. Poldrugi tisoč milj drže po pravih puščavah Nove Mehike, Arizone in Vzhodni Kalifornije, in če tudi ni na potu gorskih hrbtov in snežnih žametov, s katerimi se bore severne proge, vendar njena vršba ni ceneja, kajti ohranjenje pota po popolnih puščavah, ki na cde stotine milj nimajo nobenega prebivalstva in zlasti preskrbljenje vlakov z vodo stane mnogo denarja. Velika ameriška puščava, ki obsega osrednjo višavo vseh Zjedinjenih držav se vzdiguje po pet do šest tisoč čevljev nad morjem, je valovita planjava, katero presekavajo na vse strani gorski hrbti, rastlinstvo na nJeJ Je Ja^° neznatno, ima jako malo zelo diug od drugega oddaljenih potokov, kateri se pogostoma zgubljajo v pesku in se po letu popolnoma posuše. Zemlja je na videz jako nevabljiva, rudečkast ali pa rumenkast pesek, ali je jako rodovitna, ako je mogoče pravilno namakanje, in je zatorej namakanje vseh mogočih vrst glavna skrb ne le mnogih prebivalcev, temveč tudi železniških, in rudniških družeb, vlad posamičnih držav in teritorij, pa tudi zvezne vlade. Že nekaj let je, kar je izdal kongres poseben zakon o „puščavahu (aridlands), zakon, po katerem vsaka družba ali zasebne osebe dobe v popolno last, brez vsakega plačila vso pusto zemljo, katero umetnim potom toliko zboljšajo. da je za obdelovanje.
Na stotine milijonov akrov zemlje ima vlada v veliki ameriški puščavi in vsa ta zemlja spada pod ta zakon. Tukaj naj omenim, da imajo tudi tak zakon za osuševanje barij v mnogih južnih državah. Društvo Disstona v Floridi si je pridobilo dva milijona akrov zemlje, zasadilo si je s sladornim trstom in sedaj ima jedno največjih sladornih tovarn v Zjedinjenih državah. Tak zakon velja tudi za severne brezgozdne planjave, kjer vsakdo dobi zemljo v last, če jo zasadi z lesom, a le s to omejitvijo, da nikdo ne more zasaditi več kakor 160 akrov, v tem, ko ni nobene meje v namakanji puščav in osuševanji barij, vsa zemlja postane lastnina tistega, ki jo namoči ali pa osuši.
Zemlja  v  puščavi   brez   namakanja   ni   prav   nič
—   217    —-
vredna; s pravilnim namakanjem pa dobi naravnost čudovito vrednost, pogosto do 500 dolarjev aker, zaradi tega se vsak neznatni potok okoristi do poslednje mogočnosti. V mnogih krajih kopljejo z velikimi stroški artezijske vodnjake, napeljavajo v železnih ceveh od gorskih studencev vodo v doline po več milj daleč Poslednji čas so angleški kapitalisti obračali posebno pozornost na Novo Mehiko in Arisono. Nekaj družeb je z ogromnimi glavnicami zgradilo nekaj velikanskih zgradeb, stoječih več milijonov, ki so napeljale reke v umetna stranišča, to je cela jezera, iz katerih potem ob suši pravilno namakajo zemlje. Od uveljavljenja omenjenega zakona se je 18 milijonov dolarjev na ta način odvzelo puščavi in spremenilo v obdelano zemljo.
Blesteči primer vspehov namakanja je mestece Eddy v jugovztočnem delu Nove Mehike. Pred petimi leti je vsa pokrajina bila gola puščava; potujočemu Jankeeju s slabimi pluči je ugajala pokrajina, ki je bila posebno koristna njegovemu zdravju, in sklenil je poskusiti zadrža-vati mali gorski potok. Imel je denar in sodruge z denarja — poskus se je posrečil, podnebje pokazalo posebno ugodno za jetične; zgradila se je 160 milj dolga železnica, da se zveze to zakotje s civilizovanim svetom, in čez pet let so dobili cvetočo občino s 30.000 prebivalci, z razkošnimi sadnimi vrtovi in vinogradi, hitro na-rastajoče, in s tako sijajno bodočnostjo, da je znani železničar Jay Gould minolo zimo kupil železnico — in ta mož ne kupi, kar ne obeta velicega dobička.
-—    237------
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
VIII.
(Dalje.)
Čitatelj sam more sklepati brez moje pomoči, kako rodovitna mora biti dežela in odločnost prebivalstva, da je bilo treba takih stroškov in da se železnice izplačujejo. Če vzhodne države s svojimi potovalci pripomorejo k temu do neke mere, je pa na drugi strani pomisliti, da se trgovina in obrt tega okoliša poslužuje Tihega morja kot sredstva za občevanje mej seboj in ostalim svetom in ta dva faktorja napravljata ravnotežje drug z drugim, in lahko rečemo, ne da bi se dosti zmotili, da železnice vzdržuje krajno prebivalstvo. Prebivalstvo pa še samo odločno trdi, da zanje ne zadoščajo več sedanja občila, in da njega razvoj jako zadržuje pomanjkanje nedragih občil z vzhodnimi državami in Evropo in si jako prizadeva, da se poprej izvrši nikoragviški prekop, to velikansko podjetje, ki ima zameniti ustavljeno delo popol-. noma  propale francoske  družbe za zgradbo panamskega
prekopa.
IX.
Ne zdi se mi odveč natančneje opisati nikoraguiški prekop, če tudi se dela zunaj ozemlja Zjedinjenih držav, a je čisto ameriško podjetje in bode njega dovršenje vplivalo ne le na trgovino in obrtnijo Zjedinjenih držav, temveč tudi na svetovno trgovino sploh. Osebno sem znan s predsednikom nikoraguiške družbe, bivšim senatorjem Zjedinjenih držav, in sicer države novojorške, Warkerom Millerjem, jeden inženerjev je delal z menoj v Floridi, in morem se zanesljivo poučiti o vsem, dasi sam nikdar nisem bil v Nikoragui.
Višje sem opisal, če tudi na kratko prekokontinen-talne železnice, koliko stane izkoriščanje in vzdržavanje teh prog, in iz tega se lahko sklepa, kako drago da je prevažanje, da včasih previsoki tarifi prevažanje kake stvari naravnost onemogočujejo Treba je cenejšega načina za prevažanje in morje je za to vedno najboljši pripomoček. Znameniti inžener Mac Alpine, občno priznana avtoriteta, v tej zadevi pravi, da prevažanje po železnicah na večje daljave stane desetkrat toliko kakor po morji, po dobrih železnicah le osemkrat, po neugodnih železnicah pa celo petnajstkrat toliko kakor po morji. Vsled zboljšanja parnih strojev in parnikov sploh so se poslednje desetletji razmere močno premenile v korist morskega prevažanja. Tako novi tovorni parnik Cufic pelje 6.100 ton, potrebuje le llx/2 dne čez Atlantski ocean in potrebuje le 33 ton premoga na dan. Parnik Nomadic pa pelje 6.800 ton, a potrebuje še manj premoga. Ti par-niki lahko tekmujejo z vspehom ne le s takimi železnicami kakor so prekokontinentalne v Ameriki, temveč tudi jadrnicami, posebno pri kratkem prevažanji poslednje popolnoma izpodrivajo.
Koliko se bode okrajšal morski pot z nikoraguiškim kanalom, je vidno iz sledeče tablice:
x              Čez niko- A1 „„ •
Cez nos     raffuiški    Okraj-
.   morskih milj.
Novi Jork-San Francisko .    .    .    14.840     4.946    9894
Valparaiso v Chilliju .      9.750     4.688    3062
Callao v Peruu     .    .    10.689      3.701    6988
Hong-Kong v Kitaji   .    18.180    11.038    7152
„       Melbourne v Avstraliji    13.502    10.000    3502
Novi Orleans-San Francisko      .    15.502      4.047  11105
Valparaiso.    .    .      9.962      3.987    59 75
Callao   ....    10.901      2.988    7913
Liverpool-San Francisko .    .    .    14.690      7.694    6996
Callao......    10.539      6.449    4090
„      Jokohama na Japonskem    17.529    12.111    5418
Hamburg-Mozatlan v Mehiki     .    13.931      6.880    7051
Kakor razvidi čitatelj iz te tabele se daljave poma-njajo v nekaterih slučajih za več kakor za polovico in mnogi obsežni in nedragi trgovski predmeti, kateri do-sedaj niso mogli se prodati zaradi predrazega prevažanja, pridobe trgovsko vrednost. Opravičeno je mnenje, da se bodo cene za podobne predmete na svetovnih trgoviščih popolnoma premenile, ko se otvovi ta prekop. Razen tega bode prekop imel važnost tudi v vojnem oziru posebno za Zjedinjene države. „Strijca se močno boji John Bulla, on konkuruje na vseh koncih sveta, vedno se zadevata in prepirata, in v slučaji razpora, ki bi utegnil nastati prav vsled kacega ničevnega povoda, kakor mislijo ameriški državniki, Anglija lahko v nekoliko dneh zbere svoje tihomorsko brodovje, ki je vedno jako veliko, na obrežju Zjedinjenih držav, predno bodo poslednje mogle kaj storiti za varstvo svojih pristanišč. John Buli poslednji čas ni držal križem rok, ima lastno prekokontinentalno železnico in ogromni pomorski arzenal v Vankuveru in ima vedno pripravljeno na raznih postajah Tihega morja mcčno in mnogobrojno brodovje. Zato je Blain se izjavil, da ne bode nikoraguiški prekop nič druzega kakor podaljšanje primorske črte Zjedinjenih držav in zaradi tega se Zjedinjene države ostale gluhe za vse pozive Lessepsa, in panamske družbe, in so gotovo vedno če tudi tajno delale ovire grajenju panamskega prekopa, kajti bil bi francoski in Francija bi iz njega naredila drugi Gibraltar.
Sedaj ni nobene dvombe, da nikoraguiški prekop ostane čisto ameriško podjetje, — če tudi vsled silnega upiranja prekokontinentalnih železnic in vednih borb po-litiških strank, ki se boje odkrito se izreči glede državne pomoči na ta prekop baš pred predsedniškimi volitvami, kongres še ni nič gotovega sklenil glede podpore temu podjetju ali jamstva za obveznice nikoraguiške. družbe, vendar je gotovo, da si evropske države nikdar ne po-laste tega podjetja. Javno mnenje bi tega ne dopustilo, dopuščenje panamskega prekopa do tega kraja, do katerega je prišel, ko se je delo ustavilo, zmatra se za veliko zmoto, in jaz sem prepričan, da je Lessepsov propad mnogo pospešil pritisk ameriškega javnega mnenja,
-----    238    -----
Ameriška diplomacija je sploh jako pametna; mlikanska ekspedicija, panamska republika, chillsko državljanska vojska, hubanske vstaje, razpore zapadnoindijskih otokov — vse to ima na sebi neizbrisljive sledove te diploma-tinje. Ona pozna in nezaupljivo straži ves ameriški kontinent, in ne meša se z nobeno pretvezo v evropske stvari, dosedaj kratko a odločno kliče vsemu svetu: „hands offt!" kadar gre za čisto ameriške koristi.
(Dalje sledi.)
------    247    —-
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
IX.
(Dalje.)
Kakor je znano, Skalne gore drže ob vsem zapad-nem obrežji ameriškega kontinenta od Aljaske do nosa Horna izvzemši nekaj prehodov na panamski ožini. Najsevernejši prehod je tudi najnižji, je samo 153 čevljev nad morjem in po njem gre nikaraguiški kanal, ob tem potu sta dve jezeri Nikaragua in Managua, 110 čevljev nad morjem, in iz njiju tečeta reki na obe strani, jedna v Atlantski, druga v Tihi ocean. Drugi prehod je panamski, ki ima 295 čevljev višine nad morjem. Za tem San Blas s 1145 višine in samo 30 miljami širine, Te-guantenec s 755, Kaledonija-Tiraiass 1800, Atrato Peniso s 778, Atrato Tuira s 800 in Atrato Truando s 950 čevlji visokosti. Vsi ti poslednji zaradi svoje znatne višine niso posebno pripravni za prekop, po katerem bi vozile ladije. Panamski prekop je zaprt z razvalinami Lessepsovega prekopa in je le še nikaraguiški odprt ameriški podjetnosti.
Že 1850. leta je španjski preiskovalec Amerike Anton Galvao opozoril na ugodnost nikoraguiškega prehoda za napravo mejmorskega pota. Od 1825. 1 sta ne le jedenkrat vladi Zjedinjenih držav in Nikarague stvar pretresavali z vseh stranij. Leta 1844. je don Castellon, nikaraguiški državljan obiskal Francijo in opozoril princa Ludovika Napoleona, poznejšega francoskega cesarja, na ta projekt; ta je spisal in izdal knjižuro povodom tega prekopa, a nič ni bilo iz tega. L. 1849. so pa Kornelij Vanderbilt in drugovi dobili od nikaraguiške vlade koncesijo za zgradbo prekopa, in polkovnik Childes, fila-delfski inžener, je prvi preiskal kraj in napravil načrt za prekop, katerega so odobrili tudi vladni inženerji Zjedinjenih držav.   Vanderbilt in sodrugi so  pa rajši lotili
se prevažanja kalifornijskih priseljencev, ker je bilo bolj gotovo, in so položili koncesijo za prekop na stran, pozneje se je pa jim odvzela. Od 1852. 1. je pa bila cela vrsta inženerskih preiskav po vsej ožini, posebno s strani Zjedinjenih držav. Te preiskave so se končale 1872. in 1873. leta pod glavnim vodstvom poveljnika brodovja Zjedinjenih držav Menokalom, kot glavnim inženerjem. Ta komisija se je posebno pečala z nikaraguiškim in panamskim prekopom, in vspeh njenega dela je bilo podobno in točno poročilo, ki daje odločno prednost nika-raguiškemu prekopu, z zaporami in jezeri kot vrhnjo gladino. Poročilo priznava tudi, da je možnost napraviti tudi panamski prekop z zaporami, samo, da bi njegova vodna površina morala biti 14 čevljev višja, in da bi mnogo več stal. Poročilo pa dokazuje, da je popolnoma nemogoče zgraditi prekop, ki bi bil zaven z morjem, kar so se pozneje lotili Francozi.
Leta 1879. je Lesseps sklical mejnarodni kongres v Parizu, da se posvetuje, katero pot naj si izbere. Vlada Zjedinjenih držav poslala je na ta kongres kontreadmi-rala Daniela Ammena in pa gori omenjenega inženirja Menokala. Mej razpravljanjem se je pokazalo, da kongres vodijo osebe, ki so dobile koncesijo za panamski prekop, katerim je svobodno in nepristransko razpravljanje stvari bilo jako nepovoljno, in zaradi tega se odposlanca Zjedinjenih držav nista udeležila glasovanja. Pozneje se je pojasnilo, da francoski sindikat z Lessepsom na čelu ni mogel dobiti koncesije za zgradbo nikaraguiškega prekopa od nikaraguriške vlade, ker je to najbrž se skrivaj bila sporazumela z vlado Zjedinjenih držav, pridobil je torej Vaiovo koncesijo za zgrajenje panamskega prekopa. Ko bi bil Lesseps dobil koncesijo za nikaraguiški prekop, bil bi najbrž dokončal svoje podjetje, kajti tretjino denarja, katere je on izdal za panamski prekop, bilo bi zadostovalo, da bi bil popolnoma dodelal nifcaraguiŠkega.
Jako mnogi, posebno njegovi sorojaki, ki so pri podjetji veliko zgubili, ga dolže sleparije, a jaz mislim, da neosnovano in krivično. On je zgradil sueški prekop z visokostjo morske gladine, in je tu zadel le na politične ovire, in je zatorej mislil, da mu bode mogoče tudi dodelati panamski prekop pri vse drugih razmerah, kar se tiče stroškov, stekanja vod in sploh krajevnih razmer dežele. Bil je vase zaljubljen in častihlepen. Njegovi in-ženerji so uničili naravno vodno hranišče na višinah na vzhodni strani, so s tem onemogočili napravo prekopa z zaporami, predno so se prepričali, da ne bode mogoče narediti prekopa z visokostjo morske površine, pri katerem so delali pet let in za katerega so potratili 300,000.000 dolarjev. Ves finančni svet se je čudil, kako lahko je Lesseps dobival denar. Imel je popolno zaupanje srednjih slojev francoskega naroda, ki so mu brez pomisleka zaupali, kar so prihranili. „ Posrečilo se mu je v Suecu, posrečilo se mu bode vPanani," tako so sodili ti nesrečneži, večino katerih je zgubilo vse, kar je imela.
(Dalje sledi.)
-----   258    -----
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
IX.
(Dalje.)
L. 1880. se je v Novem Jorku bilo osnovalo društvo mejnarodnega prekopa z generaloma Grantom in Klemanom in admiralom Ammenom na čelu. Pokojni general Grant je, kakor govore, dobro poznal vse podrobnosti obeh podjetij, in se je večkrat izjavil, da je panamski prekop z morsko višino nesmisel in da panamski delničarji zgube svoje groše. V maji tega leta je že društvo dobilo koncesijo za zgrajenje nikaraguiškega prekopa in v decembru 1881. se je predložil senatu Zjedinjenih držav zakon o zgrajenji nikaraguiškega prekopa pod nadzorstvom Zjedinjenih držav. Ne glede na hudo opozicijo privržencev in agentov panamskega prekopa, ki so tedaj bili na vrhunci svoje slave, prekokontinentalnih železnic in zlasti znamenitega kapitana Eadra, kateri je bil predložil kongresu svoj načrt mej morske železnice, ki bi prevažale ladije, se je načrt zakona vsprejel. V zbornici poslancev pa ni bilo moč dobiti zanj potrebne dvetretinske večine,  če tudi se je bila dobila znatna večina, in tako
je načrt propal. V tem je pa vlada predsednika Artura se tajno pogajala z nikaraguiško vlado, da se zgradi prekop na državne stroške z obestransko pravico do uprave prekopa, in da se zgrade utrdbe na obeh koncih. Ta dogovor je odobril senat nikaraguiške države. Potrdil bi ga tudi bil senat Zjedinjenih držav, da ga ni umaknil general Cleveland, ki je tedaj predsednik postal, češ, da bi nastali mejnarodni razpori, ko bi se skušal izvršiti. Republikanci trdijo, da je vsem kriva nezmožnost njegovega državnega tajnika in ministerskega predsednika Blaina in pa demokratična strahopetnost sploh. Prijatelji tega podjetja, pa še niso zgubili zaupanja. Potrebuje se prekop vedno bolj od dne do dne, in da ga je mogoče in to celo lahko napraviti, je bilo dokazano ne le jedenkrat, tako z že omenjenimi preiskavami in potem z dopolniteljnimi preiskavami 1876., 1877., 1884., in 1885. leta, zopet na stroške Zjedinjenih držav.
Leta 1886. se je osnovala družba nikaraguiškega prekopa, dobila je drugo koncesijo od držav Nikaragua in Costarica (Kostarica) in zopet so se začele preiskave, kje bi našli najboljšo pot in kako bi se bilo mogoče najbolj okoristiti krajevnih ugodnostij; potem so se sklenile pogodbe za zgrajenje prekopa z vso neobhodno potrebno opravo, in izdalo se je že za delo nad pet milijonov dolarjev. V januvarji 1888. leta se je predložil kogresu načrt zakona o inkorporaciji nikaraguiške prekopne družbe. Ta načrt ne daje družbi nobenih prednostij ali jamstev, a jej le zagotavlja moralna podpora Zjedinjenih držav. Ta načrt vsprejeli sta obe zbornici brez vsake opozicije. Naposled je dne 10. januvarja 1891. 1. senator Sherman predložil senatu Zjedinjenih gdržav načrt zakona, ki pooblašča vlado, da jamči za 4 % na sto milijone dolarjev obveznic prekopa, ki se bodo izdajale po tem, kolikor bode stroškov, in po svedočbah petih državnih inženerjev, določenih od Zjedinjenih držav; družba se obvezuje, pustiti v zastavo ministerstvu financev 7/io vsega delniškega kapitala, kakeršni del ima vlada pravico kupiti po poprej določeni ceni, dokler gori omenjene obveznice ne bodo popolnoma amortizovane, in do tega časa ima vlada pravico glasovati za te delnice v društvenih zborih in imenovati šest ravnateljev, ali brezpogojno večino v upravni svet. Ta načrt zakona je bil predložen senatu, a je zaradi volitev v njem obležal. Zaradi različnih mnenj je bil umaknen in zopet predložen kongresu s priporočilom predsednika Harisona v začetku decemberskega zborovanja 1891. leta.
Že od časa Filibusterja Walkerja 1856. leta vživa republika Nikaragua mir in ima dobro vlado. Dolgov nima in vsakoletni prebitek dohodkov se uporablja za grajenje železnic, ki pripadajo državi in delujejo samo za pokritje stroškov vršbe in vzdržavanje. Dežela je razdeljena v devet departementov, katere upravljajo prefekti; v ostalem je pa vladanje podobno vladanju Zjedinjenih držav. Sedanji predsednik Robert Sacasa je občno spo-špotovan, moder in domoljuben. Najznamenitejša mesta so Lon s 35.000, Granada s 15.000, Cinandago s 12.000, Managua, stolica republike s 10.000 in Maraia s 18.000
-----    259    -----
prebivalci. Ceste so slabe in prevažanje blaga drago in počasno. Večina naselb je na zapadnem bregu; na vzhodnem bregu se goje banane in kokosovi orehi, in prevajajo jih državne ladije, ki vozijo mej Mosquitskim obrežjem in Novim Orleansom. Vzhodno obrežje je nizko, pokrito z gostimi gozdi, in dežja pade ondu veliko. Mej atlantskim obrežjem in nikaraguiškim jezerom so bogati rudniški okoliši, kjer se koplje zlato in srebro. Delnice dveh teh rudnikov prodajajo se na londonski borzi. Za-padni del republike se peča največ z živinarstvom.
Nikaraguiški brodarski pot se prav za prav ne more imenovati kanal (prekop). To je celi brodohodni sestav od San Juan del Norte atlantskega konca, do Brita ob Tihem morji je 169V2 milje daljave, in od teh bode šle ladije 16972 m^Je P° jezerih, rekah in kotlinah, in le 263/3 milj po umetno narejenem kanalu. Vso to pot deli se v štiri dele: vzhodni, San Frančiška, jezersko-rečni, in zapadni.                                                  (Dalje sledi.)
------   267    ------
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
IX.
,       (Dalje.)
Prvi del je 18 milj dolg, in obseza zapore vzhodnega brda, drži od San Juan del Norte do krnice Sv. Frančiška in od morja do zapore št. 1. bode voda imela visokost morske gladine. Na vrhu bode prekop širok 280 in na dnu 120 čevljev in globok 28 čevljev. Povprečni prerez bode meril 5712 kvadratnih čevljev, dočim meri pri sueškem prekopu samo 3700 čevljev. Ta del bode prav za prav podaljšanje pristanišča; tla so povsod pro-dovita in se že kopljejo z Slavenovimi zajemalnimi stroji. Zapora št. 1 s strmcem 31 čevljev je kakor vse druge 650 čevljev dolžine in 80 čevljev širine. Skozi njo bodeta lahko šli ob jednem dve ladiji po 2500 ton. Tla te zapore so iz trde gline. Zgraditi se bodo morala iz železa in cementa, kakor tudi vse druge. Zapora št. 2 bi bila dve milji od zapore št. 1. Mej njima teče sedaj mala reka Dezeado.   Jez v zvezi zapora št. 1 vzdigne vodo za
20 čevljev nad dolino in po tej krnici bode držal kanal, samo deloma po preseku; do zapore št. 2. s strmcem 30 čevljev in z granitnim dnom. Tako se dno kanala povzdigne za 61 čevljev nad gladino morja. Zapora št. 3 s strmcem 43 čevljev bode 12 3/4 milje od Atlantskega morja, in skoro dve milji od zapore št. 2.
Mej zaporami št. 2 in 3 in nad zaporo št. 3 hočejo reko Dezeado obdati s kamnitimi bregovi in tako narediti umetno krnico; nad zaporo št. 3 bodo umetne stene nje v dolgosti l1^ milje, povprek 21 čevljev visoke in umeten presek bode potreben samo v dolgosti !/3 milje, in s tem deli dobi se umetno jezero 3 milje dolgo in od 30 do 70 čevljev globoke. Gladina te krnice bode 106 čevljev višje nego gladina morja. Tako bode nad vsako zaporo vodna krnica, ki bode mogla dati neobhodo množino vode brez škode za višino vode v prekopu. Tri milje od zapore št. 3 začenja se prerez vzhodnega vodnega raz-dela. Hrbet Kordiljenw 2*02 milje širine dela vodni razdel in tu je treba za prekop presek srednje globočine 14 čevljev. V tem preseku je največ trdi granit, ki dopušča najmanjšo globočino in strme bregove. Ta granit se bode dal porabiti za zgradbo pri Atlantskem morju in pa za tlakanje kanala, kjer so mehka tla in bode treba tlaka-nja. Na obeh straneh preseka so znatne vodne sile iz gorskih potokov, katere mislijo porabiti za gonenje kopalnih strojev in osvetljavo dela. Čas, ki je potreben za napravo tega preseka, lahko služi za merilo za napravo vsega kanala, kajti drugod se bodo lahko dela istočasno vršila. Podjetniki jamčijo, za skončanje dela v štirih letih.
Del Sv. Frančiška (San Francisco) začenja se od vodnega razdela in se končava z jezom Ochoa v daljavi 121/« milj. Blizu hrbta vodnega razdela se začenjata kar na potu prekopa reki Dezeada in Limpio, ki tečeta v nasprotni smeri. Z uporabo njiju strug se dela jako olajšajo in pocenijo. 3/4 milje daljave od gorskega hrbta se struga reke Limpio poglobi povprek za 16 čevljev, da se dobi globina neobhodno potrebna za prekop. Jez Ochoa, ki bo 1900 čevljev dolg in največ 70 čevljev visok, vzdigne gladino reke San Juapa na štiri čevlje nižje gladine Nikaraguiškega jezera. Mej gorskim hrbtom in jezom Ochoa bode v dolgosti kake tri milje in z največjo visokostjo 60 čevljev treba umetnih bregov in nasipov, ker se svet povsod dovolj ne vzdiguje. Del sv. Frančiška bode SVa milje daljave držal po umetnih krnicah, napravljenih s poplavljenimi dolinami jako globokimi in širokimi, a le 2Va milje pojde prekop deloma in P/a milje popolnoma po umetnem preseku.
Jezernorečni del začenja se z jezer Ochoa, kateri vzdigne vodo reke San Juana na 106 čevljev nad morsko gladino v jednako visočino z gladino krnice št. 3. Gladina jezera Nikaragua na 110 čevljev nad morsko gladino jeza in razlika jezera daje 3/a palca strmca na miljo v dolgosti 24 milj plovljanja po reki za svobodni tek vode jezera in reke, ki daje okolu 20.000 kubičnih metrov vode vsako sekundo in dopušča hitrost 8/4 milJe na jedno uro. Ta jez omogočuje svobodno plovbo po vsi reki
-----   268   -----
do jezera sprehodom okolu 1000 čevljev širine izključivši 28 milj višje pragove Tora, in z globočino 28 do 130 čevljev.
Strugo reke bode treba očistiti na srednjo globino 41/, čevlje v dolgosti 28 milj nad pragovi Tora. S tem očiščenjem bode prekop na dnu 125 čevljev širok in na vrhu pa od 500 do 1000 čevljev. Na treh krajih bode treba uravnati strugo, ker reka dela prevelike ovinke za plovljenje.
Da se dobi plovni kanal 30 čevljev globokosti, bodo morali očistiti Nikaraguiško jezero v dolgosti 14 milj od vzhodnega brega za srednjo globino 10 čevljev v mehkem glinastem dnu. Jezero ima podolgasto okroglo obliko in je 110 milj dolgo in 45 milj široko, in pa v sredi povprek 130 do 150 milj široko. Od San Karlosa, kjer teče reka San Juan iz jezera do ustja rečice Lažasa, kjer prekop pojde z jezera proti Tihem morju, je jezero dolgo bGx/2 milje. Zapadni del jezera obstoji iz gorskega kamenja in voda je plitva na 1400 čevljev od ustja prekopa. Treba bode poglobiti tukaj reko.
Zapadni del začenja se pri jezeru in drži do Tihega morja 17 04 milje daleč. 111/2 milje pojde prekop po umetnem preseku in 5l/2 milje pa po krnici Tola. Umetni presek, ki ima zvezati jezero s to krnico, ima 9 milj dolgosti, in nbjglobokejši njegov del, ki preseče greben vod-mga razdela mej jezerom in Tihim morjem, bode 43 čevljev globok in 153 čevljev nad morsko gladino in bode najvišja točka nikaraguiškega prokopa. iy2 milje od jezera bode dno prekopa široko 120, površina pa 210 čevljev. Potem bode v dolgosti petih milj, kjer bode najglo-bokejši presek, dno široko 80 čevljev. Prisedši in preseka, bode šfel prekop po strugi reke Pio Grande, s ši-rokostjo 80 čevljev v dnu in 184 čevljev na vrhu. Krnica Talo bode 5l/.6 milje dolga in 4ya milje ne bode treba nobenega dela, in jez LaFlor bode 1800 čevljev dolg in 70 čevljev širok in bode poplavil 40 akrov travnikov in gozdov. Srednja širina krnice bode okolo milje in globo-čine 30 do 70 čevljev. Mej krnico Talo in Tihim morjem bosta zapori št. 4 in 5 s strmcem 421/2 čevljev vsaka in zapora št. 6 s morski plimi primernim strmcem, od tod bode 1 Va'-miljo z morsko površino in s 120 čevlji širine v dnu in 280 čevlji širine na vrhu, tako bode le podaljšanje pristanišča, ki se še le zgradi. Misli se zgraditi mol 900 milj dolg na jedni in 825 milj dolg na drugi strani in tako se vzame morja okolu 100 akrov za pristanišče, ki bode v zvezi z delom kanala do zapore št. G popolnoma zadoščalo za bližnjo prihodnjost.
(Dalje sledi.)
------    278    -----
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
IX.
(Dalje.)
Pristanišče San Juan del Norte, atlantski konec prekopa je pred 35 leti bilo prekrasno pristanišče, a se je poslednji čas močno zasulo. Njega obnovljenje bode stalo dva milijona dolarjev. Mol 3000 čevljev dolžine je neobhodno potreben, da se zabrani, da se ne zasuje pristanišče s peskom iz morja, in prekop se mora poglobiti za 15 čevljev. 1100 čevljev mola je že narejenega in pristanišče se poglobljuje. Pristanišče San Jouan del Ncrte imenuje se tu Grevtoun, a tega imena ne morejo slikati domačin'', kajti dali so ga bili Angleži, ko so ga bili zaseli in imenovali Georga Greya za vojnega guberna-torja. Angleži morali so pustiti obrežje Nikarague po ratifikaciji kleiton-bulverske pogodbe z Z jedi njeni mi državami. O nekaterih točkah te pogodbe še sedaj nista je-dini obestranski vladi.
Čas, katerega bodo potrebovale posamične ladije, da pridejo skozi prekop, je odločen na 28 ur, in v teku 24 ur bode po njem mogoče prepeljati 20,440 000 ton, in če se zapore podvoje, pa dvakrat toliko. Sueški prekop prevozi 9,000.000 ton in dajo 19 % dividende od kapitala. Njega delnice stoje sedaj 500 za 100.
Stroški za napravo nikaraguiškega prekopa so se trikrat proračunih. Inžener Menokal jih je izračunil na 65,084.176 dolarjev, komisija angleških inženerjev jih je izračunala za 600 000 višje in svet inženerjev vlade Zje-dinjenih držav jih je proračunil na 97,799 500 dolarjev. Pri vseh teh računih se ni nič računalo za bankirski zaslužek pri spečavanji delnic in za obresti mej delom.
X.
Končujoč te črtice ne morem, da ne bi ob kratkem opisal posebnostij in znamenitejših črt ameriškega naroda, ki so neposredni rezulttt njih naredb, zakonov in šeg. Živeč v raznih krajih Zjedinjenih držav in to ne kot kak turist za zabavo, temveč pridobivajoč si vsakdanji kruh z delom, se ne bojim, da bi zagazil v velike zmote, kakor oni potnik, ki je v Rusiji stopivši mrzlega jutra na ulico, potem trdil, da so v tej deželi vsi psi odklenjeni, vse palice in kamni pa priklenjeni k zemlji. Nekatere posebnosti ameriškega značaja in šeg so tako čudne in nerazumljive za nas, da se še sedaj jim ne morem prav privaditi.
Izmej vseh opisov Amerike po inozemcih je dosedaj še najbolj zanesljiva in nepriskranja Tokvvillova „Araerika in Demokracija". Ne glede na to, da je minolo že nad 50 let, kar je pisana ta knjiga, ne glede na to, da je v tem času bila velika mejsebojna vojna z mnogobrojnimi posledicami, ne glede na to, da se je od tedaj prebivalstvo Zjedinjenih držav potrojilo in bogastvo podeseterilo; — vendar osnovne črte tako vspešno opisane po tem nedosegljivem pisatelji, se niso nič premenile.
Njegova trditev, da — če tudi ni veliko znanja v Ameriki, vendar je to razširjeno mej vsem prebivalstvom, — še danes preseneči vsacega Evropejca. Izimši sedem ali osem južnih držav, — kraljestvo bombaža — kjer je tudi sedaj solidna izobrazba dostopna samo premožnejšim ljudem, je ves ameriški narod ne glede na različni socijalni položaj in različne gmotne pogoje, skoro je-dnako izobražen. Seveda popolnoma dobesedno se to ne sme vzeti, kajti v vsakem mestu in v vsakem kraji so tu li jako izobraženi ljudje in veliki nevedneži, a to vendar velja za glavno maso naroda, morda celih 90 odstotkov. Sinovi ubogega dninarja in bogatega bankirja hodijo pet včasih celo deset let v jedno in isto šolo, rekli bi, rastejo in razvijajo se pod jednimi in istimi umstvenimi pogoji, v jednem in istem vzdušji, naj je njih domače življenje še tako različno. Kdo je morda prisiljen končati šestrazredno šolo, drugi pojde na vseučilišče ali pa za dve ali tri leta v Evropo, — a v ogromni večini slučajev se nravstveno in umstveno življenje razvije pod vplivom ljudske šole,  in ta duh  jednakosti in mejsebojnega spo-
-----    279   -----
štovanja, katerega se navzamejo v ljudski šoli, ostane do smrti. Jeden postane kupec ali tovarnar, ali član svobodnih pokiicev z velikim dohodkom, drugi pa ostane navaden rokodelec, a vedno zadeneta vkupe, oba citata jedne in iste liste, oba pohajata iste klube udeležujeta istih javnih shodov, oba sta člana istih društev, oba hodita v isto cerkev, živita jedno in isto duševno življenje brez ozira na njiju gmotni položaj. Časniki igrajo v tem oziru veliko vlogo in so tako po ceni in tako razširjeni, da mislim, da je ni v vseh Zjedinjenih državah rodbine, ki bi ne dobila kakega lista, včasih pa celo po dva ali tri.
V seznamu D. P. Rouella in drugovi, trgovske no-vojorške tvrdke izključno za objavljenje inzeratov za 1891. leto je navedenih 19 373 časopisov. Mej tem je 1791 dnevnikov, 14 000 tednikov in 2625 mosečnikov; drugi pa izhajajo po dvakrat na teden ali na mesec i. t. d. Naravnost čudovito je razširjenje nekaterih listov. Tako se mesečnik „Century" izdaje v 550.000 iztisih, dnevnik „Worlda v 316.000, tednik „Worlda v 2,215.787 iztisih in 1891. se je za njeno tiskanje porabilo 20,236 741 angleških funtov papirja. Vsi tisti listi so pa razmerno jako po ceni, mesečniki, jako krasni in z lepimi podobami stanejo po tri ali štiri dolarje na leto, največji dnevniki pa
5  do 10 dolarjev,   dnevniki  provincijalnih mest  pa 4 do
6 dolarjev in tedniki od pol do dveh dolarjev. Izdatelji pošiljajo jih na vse korce in v vse kote Zjedinjenih držav in prodajajo se posamične številke v vseh prodajalnicah papirja in tobaka, po vseh železniških postajah, povsod lahko kupiš posamične številke, ne da bi se naročil. Jaz redno čitam po devet in več listov, a naročen sem le na velik novojorški političen list in na krajni dnevnik, vse *lruge kupim, kakor se mi ravno zdi po posamičnih številkah, ker ne pride nič dražje, kakor bi se naročil.
V vseh Zjedinjenih državah je po številjenju iz 1. 1890. vsega 439 mest, ki imajo nad 8000 prebivalcev, izmej njih ima 50 nad 50 000 prebivalcev. V večjih mestih izhajajo navadno 3 ali 4 dnevniki, v Novem Jcrku do 25, v mestih srednje velikosti navadno po dva, jeden republikanski in jeden demokratični. Če tudi nimam gotovih podatkov pri roki, vendar mislim, da se ne motim dosti, če trdim, da izhaja najmanj 500 dnevnikov v mestih, Iri imajo manj kakor 8000 prebivalcev. Najmanjši dnevniki prinašajo vse evropske in vsesvetne telegrame mejnarodne •casniške zveze, razume se, da se ameriške novice tiskajo v vsej popolnosti. Vsako neznatno mestece, tudi najmanjše s dvemi ali tremi sto prebivalci že ima svoj tednik, v katerem se naznanjajo poleg znamenitejših dogodkov vsega sveta iz poslednjega tedna, še krajne novice, poroke, krsti in umrli itd. Samo po sebi se razume, da se ti listi ne izdržujeje z naročnino, temveč z inzerati in podporami krajnih političnih vod;j in agentov za kupčijo z zemljo. Tak list v vsaki številki hvali kake krajne posebnosti, privablja nove naseljence, na vse načine, pri tem mu pa \endar. ne uide izpred oči noben važnejši dogodek v političnem ali trgovskem  življenji,  nobena važnejša iz-
najdba,  zatorej   se  z  vsem  seznani tudi   navadni  krajni dninar in o vsem dobi dovolj jasne pojme.
-----   288   -----
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
X.
(Dalje.)
Pred vsakimi političnimi volitvami zlasti pred volitvami predsednika, vse glavne stranke izdajajo začasne časopise in jih razpošiljajo zastonj. Ti časopisi, če tudi so navadno najbolj strankarskega značaja, vendar pripomorejo k razširjenju načel stranke in pojasnijo preporna vprašanja v toliko, da ima vsak volilec priložnost seznaniti se z nasprotniškimi nazori in jih presoditi, ne da bi ga kaj stalo, če zna hladnokrvno presoditi vse gradivo, s katerim vsaka stranka preplavi deželo.
Poleg tega vsak ameriški list sploh, a večje časniki posebno zmatrajo za svojo dolžnost spuščati se v vsak  bodi si zaradi katerega koli si uzroka važnejši do-
godek, tako celo v zasebno življenje prebivalstva. Njim se ničesa ne skrije. Pogosto časniški poročevalci odkrijejo in razjasnijo vse podrobnosti hudodelstev, — ne le javno temveč tudi zasebno življenje, verske nazore, navade itd. vsakega kandidata za kako mesto pretresejo z največjo natančnostjo. Nekateri časopisi imajo celo vojno vohunov, in vsake pege, vsakega napačnega koraka javnih dejateljev se lotijo in ga pretresajo do najmanjših podrobnostij. Samo po sebi se razume, da jo poročevalci večkrat zaga-zijo in si dovoljujejo več kakor je treba. Pogoste tožbe zaradi razžaljenja časti so najboljši dokaz, da časopisi redno prestopajo mejo. Zato je pa na drugi strani izsi-Jjenje neznano, brez usmiljenja uničili bi vsak list, ki bi začel v tem oziru, če tudi nesebično pretresovanje zasebnega življenja navadno hladnokrvno trpe.
Drugi mogočni vod združevanja in vednega mejse-bojnega občevanja ameriškega prebivalstva so cerkve. Po poslednji ljudski štetvi je v Zjedinjenih državah 97 verskih ločin. Žal, da poročila o tem številjenji niso popolnoma objavljena. Poročila so popolna o 45.640 cerkvenih organizacijah z 9.400.000 člani, imajočimi 233,626.251 dolarjev premoženja, in ne popolni glede 127.647 organizacij s 11,526.556 člani. Te cerkve vzdržujejo 108.939 nedeljskih šol s 1,151.340 učitelji in 8,648.131 učenci. Kakor je znano se veronauk v tem zmislu, kakor se navadno razumeva, izključen iz vseh ljudskih in višjih šol Zjedinjenih držav, ki se vzdržujejo z javnimi denarji; vsaka cerkev, vsaka, ločina ima svoje nedeljska šole in vseučilišča, ki se vzdržujejo s cerkvenimi denarji, in nimajo ničesa opraviti z narodnim izobrazovanjem v tesnem smislu te besede. Ustava Zjedinjenih držav, ponavljanje katere, z malimi izjemami, sestavlja tudi ustave posamičnih držav, za zmiraj razglaša svobodo vere. Državljan Zjedinjenih držav ima pravico poklanjati se, komur mu ugodno, če le njegova vera ne pride v navzkrižje s temeljnimi izakoni Zjedinjenih držav kakor mormonizem in verski nauki z mnogoženstvom. Mej višje omenjenimi ločinami jih je 31 s komunističnim naukom, mej njimi še-kerji, harmonijanci, separatisti, altruisti itd. Vsako leto prinese nove vere, nove ločine, nekatere dobe praktične oblike, osnujejo naselbine in skupna bivališča; dosedaj so se samo šekerji obdržali z neko stalnostjo, pa tudi število njih naselbin manjša se z vsakim letom, sedaj jih je še samo 15, dočim jih je še 1880.1. bilo nad 40.
Katoliki imajo nekaj manj kakor četrtino cerkvenih organizacij in cerkvenih članov v Zjedinjenih državah. Ostale tri četrtine razdeljene so mej razne protestanske ločine z baptisti in metodisti na čelu. Katoliki so tako organizovani, kakor drugod po katoliškem svetu. V Zjedinjenih državah sta že dva kardinala, a kaže se, da dobe v kratkem tretjega. Organizacija protestantskih cerkev je jako raznoobrazna — razne tako imenovane od misijonske župnije imajo duhovnike imenovane od državnih sinod in z državno plačo. V vseh drugih župnijah se župnije same pogode z duhovniki in v večjih mestih in J>ogatih župnijah včasih plačujejo ogromne plače po 5, 6,
-----   289   -----
10 in celo 25 tisoč dolarjev na leto, kakor je duhovnik priljubljen in kakor se zna pokazati neobhodno potrebnega svoji cedi.
Ameriško prebivalstvo sploh, zlasti pa še protestantsko, je jako strpljivo v verskem ;oziru in noben se dosti ne briga, v kako cerkev kdo hodi. Cerkve si jako prizadevajo, da bi privabile več poslušalcev in je zatorej v mestih veliko konkurence v tem oziru; napravljajo si drage orgije, izdržujejo lepo petje, večkrat z drago plačanimi pevci; poslednji čas vpeljali so pevske zbore dečkov, ki štejejo včasih po 40 do 60 glasov. Cerkve, rekli bi prihajajo v modo in zginejo iz mode. Število obiskovalcev in ž njimi dohodkov se sedaj povekša, sedaj pomanjša in sedaj ta, sedaj ona ločina zmaguje v kakem kraji. Priznati moram ameriškemu duhovenstvu — zadel sem z mnogimi duhovniki raznih ločin — da večina mej njimi so ljudje globoko verujoči in prepričani, jako izobraženi in se ne brigajo le za verske stvari, temveč dajo dejansko pomoč revežem in nesrečnikom njih župnije. Župnijska dobrodelnost je živa in jako potrebna stvar v Ameriki; kaže se v jako različnih oblikah, navadno v obliki društev za razširjenje znanja ali pa za podporo re-vežev. V zvezi s prvimi ne smemo pozabiti društva kri-stijanskih mladih ljudij (Young men Christian Association) in žensk, ki razpolagajo z znatnimi sredstvi; store veliko dobrega s svojim predavanjem, čitalnicami, telovadnimi vajami, največ pa z navajanjem svojih članov k rednemu življenju in njih nadziranjem. V mnogih župnijah so zasebna društva, ki si izbero za središče svoje delavnosti revnejše dele mesta, kjer najmejo stanovanja, jih oskrbe s potrebno opravo in uče deklice šivati in prikrojevati in razkladajo dečkom razne primerne umetnosti, ali pa sami grejejo in nasitujejo gladne prezebajoče. S tem delom pečajo se največ ženske pod vodstvom duhovnikov.
Denarje nabirajo od moških članov cerkve; navidezna pobožnost in želja slaveti z dobrodelnostjo pogosto največ pripomoreta k stvari; osebe trgovskih krogov in svobodnih poklicev, se jako mešajo v cerkvene stvari, da si večkrat sicer niso na dobrem glasu, a to dobrodelnosti nič ne škoduje. Priznati se mora duhovnikom in ženskam, da je pomoč, katero dajo, jako dobrodelna in koristna.
Prostozidarske lože z raznimi naslovi igrajo tudi važno vlogo v javnem življenji ameriškem. Prostozidarji ohranili so vse vnanje oblike, znake in obrede prejšnjega stoletja, a pečajo se pa največ s tem, da pomagajo svojim sočlanom in skrbe za njih življenje in zaslužek. Imajo velikansko nepremakljivo imetje in glavnice. Najdražje in najvišje poslopje na svetu, ki je nedavno zgrajeno v Či-kagu, pripada prostozidarskemu redu. „Čudakov" (Odd Fellows), ki ima 672.148 članov in je 1890.1.2,917.688 dolarjev razdelilo mej svoje člane, katere je zadela ka-keršna si že bodi nesreča. Red svobodnih kamenarjev (Free massons) ima 673.643 članov in je v neposredni zvezi z redi ravno tega imena v Angliji in Nemčiji in priznava Wališkega princa  za svojega velikega  mojstra.
V Ameriki je 2,835.275 članov raznih lož, ki se razdeljujejo v 28 redov, izmej katerih sta višje imenovana najprva po številu članov, po bogastvu in vplivu.
(Dalje sledi.)
-----   290   -----
___-   297-----
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
X.
(Dalje.)
Slovstvena, glasbena, pevska, bralna in druga društva in klubi so jako mnogobrojni in raznovrstni. V vsakem mesteci, naj ima še tako malo prebivalcev, je nekaj tacih društev; v gosto naseljenih poljedelskih pokrajinah vsak prebivalec pripada dvema ali trem. Najglavnejše je društvo „Chautauqua Literary and Scientifique Circle", katero ima kacih petdeset podružnic v raznih državah, in nad pol milijona pravih članov. Njega namen je razširjati veselje do čitanja in izucevanja prirode, znanosti in umetnosti v zvezi s poukom za navadno življenje. To društvo  daje ljudem,   ki so že končali  šole,  priliko
-----   298    -----
ponavljati svoje učenje, razširiti svoje duševno obzorje in sploh pridobiti večje znanje. Vse to se dosega s krajnimi klubi in pismenim občevanjem članov z osrednim društvenim vodstvom, katero ima v svoji sredini več učenjakov, preskrbuje knjige, odreja pismene izpite, daje pismene naloge itd. Pred kakimi desetimi leti je vse hotelo pristopiti k temu društvu, ki je bilo nekaj novega, hitro se je razširjalo in pridobilo nekaj milijonov članov, a pozneje so tisti, ki niso imeli resnih namenov, odstopili, in število društvenih članov se je znatno pomanjšalo, a društvo sedaj živahno deluje in dosega svoj namen. Minolo leto je prišlo k občnemu zboru nad 4000 članov iz vseh kotov Zjedinjenih držav, razprave so se tiskale v razširjenih časopisih in so bile jako zanimive.
Slovstveni in tako imenovani bralni klubi (reading clubs) in izbero kacega klasičnega pisatelja in ga dobro in vsestransko prouče. Kar čuditi se je tej doslednosti in ustrajnosti, kateri se primejo svojega dela. če tudi so nekatera dela že vsem znana, vendar se začno od konca, in stvar počasi gre naprej, dobro in temeljito pretresajo vsako poglavje, včasih vsako frazo, in ko je delo pretreseno, vsak član ne razume le njega težavnejša mesta, temveč zna jih razložiti, naj bodo še tako nejasna. Raz-pravljalna društva (debating societies) navadno izbero kak snov za bodoče zborovanje, včasih čisto abstraktno, včasih pa kako, ki je v zvezi s kakim mestnim dogodkom, izvolijo govornika (leading speaker) in potem ima v drugem zboru, ko je končan govor, vsak član pravico razpravljati vprašanje z vseh stranij in povedati svoje mnenje. Včasih izbero dva govornika, jednega za, jednega proti in v tacih slučajih imata le ta dva pravico govoriti.
Pravila teh društev so jasna in točna, vseh pogojev parlamentarizma se vsekako strogo drže, in mene, ki sem imel priliko slišati prepire v društvih v Rusiji, je kar osupnilo, kako se znajo zdrževati Ameri kanci v vseh slučajih pri zborovanjih. Razprave so včasih burne, strastne, a nikdar nisem slišal pri njih nobenih osebnostij, nikdar se ni motil red in pa prestopila pravila spodobnosti. Ta lastnost Amerikanca, da lahko temeljito in stvarno razpravlja najtežje vprašanje, je pač najlepša in Rusi so jim lahko zavidni zaradi te lastnosti. To je tem pomenljivejše, če pomislimo, da se dejanski udeležujejo vseh teh razprav tudi navadni delavci in rokodelci, tako je v društvu v Severni Karolini, katerega član sem bil tudi jaz, bil je jeden najmarljivejših delovateljev in govornikov delavec moje tovarne, ki se jako dobro razume o vseh stvareh; on je v šoli si pridobil neznatno izobraženost in je pisal z mnogimi pravopisnimi napakami, a je mnogo čital in je znal temeljito preudariti vsako stvar, in govoriti pred občinsfrom o vsem jasno in prepričevalno.
Nemalo vlogo v ameriškem društvenem življenji igrajo različni športi in vsakeršna borenja. Konjske dirke, brodarski klubi, lovska in ribška društva, strelni klubi, biljardna in šahna društva — da vseh ne prešteješ. Vsako selo in vsako mesto ima nekaj tacih društev, takšnih kakor so krajevne razmere in ljudski značaj.   Base bali,
podobno našemu žoganju, je narodna igra in slednje leto stane ameriški narod več milijonov dolarjev. Ta igra je že davno povzdignena na stopinjo umetnosti; o njej so se pisale cele knjige, da nahaja se o njej celo slovstvo in po vseh kotih Zjedinjenih držav posebne komisije razpravljajo o različnih podrobnostih in premetenostih pri tej igri. Vsa večja mesta imajo za to posebne klube; dobri igralci dobivajo velike plače, včasih po 6, do 8 tisoč dolarjev za sezono. Ker je treba dveh stranij, po devet ljudij na vsaki strani, se nekaj mest, navadno osem, včasih tudi 12 ali 14 združi v ligo, in klubi potujejo iz mesta v mesto v teku vse sesije, bore se za penante, nagrade namenjene zmagovalcem. Penant obstoji navadno iz drage zastave in se navadno jako visoko ceni, članom kluba, ki je zmagal, priredi se slovesen vsprejem in raznovrstne ovacije — in drugo leto navadno zahtevajo in tudi dobe visoko plačo. Take igre so navadno zvečer, ko so vsi prosti in jih morejo obiskavati brez škode za navadno delo. Včasih pa tudi zapro prodajalnice, banke, skladišča itd., da morejo nastavljenci biti pri teh igrah. Zbere se ogromno množino ljudij, včasih po 10, 12, 15 do 20 ljudij; vstopnine se pobira povsod pol dolarja, in ker je slednje leto sezona v vsakem znamenitejšem mestu, si lahko mislite, koliko potratijo Američani slednje leto za to igro. Vsi ti klubi pripadajo krajnim delniškim družbam, kateri glavnica doseže včasih basnoslovno visokost; vse dajo dobre dividende in mnogi proletarijci so po tej igri postali milijonarji.
Kako se Amerikanci hitro in goreče lotijo kake stvari, in kako je pri njih razvita špekulativnost, najbolje kažejo te igre. Pri njih se najjasneje vidi skrajna demokratičnost in dejanska jednakost ameriškega naroda. Cena je jednaka vsem mestom in ni nobenih posebnih ali zaprtih mest. Kdor prej pride, ta bližje sedi — ne ozira se ne na denar, ne na obleko, ne na družbeni položaj. Gubernator države ali vrhovni sodnik sedi poleg navadnega dninarja in najfinejši gospod poleg dečka, ki časopise raznaša. Vsi se goreče zanimajo za igro in odkrito in nezdržljivo kažejo svoje simpatije ali antipatije. Včasih se prigodi, če kdo s kakim izvrstnim udarom ali težavnim obratom reši igro, da ljudje poskačejo vs klopi na igrišče in slovesno in kriče nosijo zmagovalca na ramah.
— Krik, hrup in šum je včasih strašen, kakor bi se tudi najtreznejšim in najsolidnejšim ljudem mešalo v glavi. Pri vsaki igri so mnoge stave, včasih za jako znatne svote. Špekulativni Amerikanci ne morejo, da ne bi stavili, kjer se jim ponudi prilika Dirke tudi vselej privabijo mnogo ljudi in zopet se mnogo in raznovrstno stavi.
V Ameriki imajo najdovršenejše konje za dirkanje. Sedaj je v Ameriki nad 10 konj, ki preteko angleško miljo v manj   kakor  dveh  minutah in desetih  sekundah
—   sloveči kobili Maud S. in Sun pretečeta angleško miljo v dveh minutah in 8y2 sekunde. Tukaj začno učiti dirkati že v prvi mladosti konje, jednoletna in dveletna žrebeta že vidimo pri dirkah in včasih za nje plačujejo ogromne denarje. Lani so poročali časopisi, da so se pro-
-----   299-----
dajali konji po 50, 60 in 150 tisoč dolarjev. Znamenitega žrebca Axtello so cenili državni cenilci na sto tisoč dolarjev in se zanj od te svote plačuje davek.
Najživahneje tekmovanje je mej brodarskimi klubi, bodi se že jadernicami ali parnimi. V Zjedinjenih državah je nad 150 tacih klubov z 20.000 člani in 5000 različnimi ladijami. Slednje leto prirejajo se dirke z angleškimi klubi in ladijami. Graditelji posebno hitrih ladij so jako na dobrem glasu, in po vseh Zjedinjenih državah se delajo stave za dirke v Novem Jorku ali Bostonu in stavijo večkrat ljudje, ki še nikdar niso videli morja.
------    307    ------
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
X.
(Dalje.)
Prijatelji vseh mogočih telesnih vaj snujejo razne borilne in tekmovalne klube, katerih je celo legijo. Taki klubi prirejajo razna tekmovanja, tako imajo tekmovanja pešhodcev, tekačev in skakačev na* visokost in širokost itd.    Napravijajo se natančni  zapisniki o tacih  tekmova-
njih; vsaka vrsta telesnega vežbanja ima svoja pravila, svoje pogoje tekmovanja in svoj championship ali prvenstvo, v vsaki se ceni jako visoko. Biciklisti, plavači in streljci imajo zopet posebne klube in vsak klub priredi tekmovanja v svoji stroki in vse vzbujajo ravno tako naudušenost, kakor sem višje omenil, pri vseh se kažejo isti pojavi in zlasti pri vseh se stavi. V Novem Jorku je posebno društvo skakačev z mostov, ki ima kacih sto članov. Znameniti viseči most East Iliver, ki veže Novi Jork z Brooklinom in most čez nijagarski prepad posebno privabljata te skakače. Neki predrznež Stiv Brodi je že večkrat skočil z visocega mostu in to vselej srečno in sedaj velja za prvega tacega skača v Zjedinjenih državah,
Nenavadna premakljivost ameriškega naroda in strast do premene bivališča, o kateri sem že govoril v poglavji o železnicah tudi jako pospešuje duh jednakosti in pa jednakomerni duševni razvoj. Na deset tisoče ljudij, največ rokodelcev se vedno premice po vseh Zjedinjenih državah in se na potu vsled svoje zgovornosti ali pa na njih novih mestih seznanijo z novimi ljudmi, novimi idejami in dobe nove vtise, kar jako pripomore k razširjenju znanja v deželi. Večkrat sem se moral čuditi raznovrstnemu znanju svojih delavcev, naj so že bivali kjer koli, delali kar koli in bili v kakoršnem koli položaji, podobno je bilo, da je ni stvari na svetu, o čemur bi ne bili slišali ali česar bi ne bili videli. Pri meni je vedno delalo nekaj Nemcev in Angležev, in so vsi bili mojstri v svojem delu in po čistosti in natančnosti celo prekosili Američane, a v vseh drugih ozirih bili so za njimi, vsak je bil nekako okorn, skrajno konservativen v načinih dela, in vselej so bili čez mero specijalni. Če je kdo znal kako gotovo delo, kako posebnost, se potem za drugo ni brigal, v največ slučajih tudi niso napredovali, ker je znal kdo, ko se je izučil, to in nič več je znal, ko je umrl. Nikdar se niso naravnost zanimali za javne zadeve; žive zase, in v tem tiči tajnost vspehov demokratov v nekaterih državah.
Delavci ameriški pa sami dovolj store za razširjenje znanja in duševnega obzorja Prvi poskus organizacije dela je bil štrajk mornarjev v Novem Jorku 1803. leta. S tega časa so se vedno združevali delavci raznih strok. Sprva so različna društva delala samo za se, a že 1866. J. se je sešel prvi shod zastopnikov delavcev v Baltimoru in od tega časa se je ta organizacija vedno bolj popol-njevala. L 1869. se je osnovalo veliko društvo „ vitezov dela" (Knights of labor), ki ima sedaj že nad 200.000 članov, a 1886. se je osnovala zveza ameriških delavcev, ki ima 74 posamičnih društev s 675.117 člani. Ti dve organizaciji predstavljata sedanjo organizacijo dela v Ameriko Njiju vpliv na notranje življenje dežele se vedno bolj kaže. Dosedaj se v politiko ne mešata, a ne bode dolgo, pa se zapleteta v politiko in že sedaj politične stranke koketujejo ž njimi, če tudi se na javnih shodih jako previdno izražajo, a skrivaj se pa že razgovarjajo z vodjami delavskega gibanja. T. V. Pawderly, „veliki de. lavec" ali  predsednik vitezov dela in S. Gompers pred-
-----   308    -----
sednik   delavske zveze  imata že sedaj   odločitev pri volitvah v svojih rokah.
Mnoge posamične organizacije so jako vplivne, bogate in močne. Po dobri organizaciji in disciplini je naj-prvo bratstvo strojevodij, po bogastvu in številu članov je pa najprvo bratstvo tesarjev in mizarjev. Bratstvo zidarjev in kamnosekov se je izločilo iz drugih in doseglo lepe vspehe. Samo po sebi se razume, da sta plača in pa čas dala glavne točke borbe dela s kapitalom. Ta borba je v sedemdesetih in osemdesetih letih bila tako huda in prepiri tako pogosti in rezki, da je naposled nanje morala obrniti svojo pozornost vlada in je leta 1884. osnoval kongres »Državno pisarno dela", ki se je 1886. se premenila v samostojni oddelek zvezne vlade. Mnoge posamične države so tudi nastavile posredovalce dela, kateri imajo slediti takim prepirom, skušati jih odvrniti in poravnati in se sploh pečajo teoretično in praktično z delavskim vprašanjem. Poročila delavskega posredovalca novoyorške države so jako zanimive zaradi množine statističnih podatkov in zaradi dobrih in poravnalnih svetov, katere daje obema strankama, zaradi vspeha teh podatkov in pa vsestranskega preučenja vprašanja. Ne bodem se motil, če rečem, da več prepirov nastane zaradi delavskega časa, kakor zaradi vseh  drugih uzrokov.
Včasih se delavska mezda poniža, včasih poviša po obojestranskim sporazumljenji, vsa nasprotja se poravnajo z obestranskim prijenjanjem in sporazumljenjem, tako da v nekaterih industrijskih krajih še nikdar ni bilo štrajkov in sovražnih prepirov. V nekaterih krajih so pa že bili najupornejši in najhujši štrajki, pri katerih so z uličnimi izgredi, požiganjem in razruševanjem dragocenega imetja, včasih izpodkopali blagostanje, kakor pittsburški delavski punt 1877 leta. Amerikanci so sploh vstrajni in trdovratni; v nekaterih krajih Nove Anglije se vidijo sledovi teh narodnih lastnostij v podobi razdejanih tovarniških poslopij in zapuščenih sel. Gospodarji in delavci so se sprli, niso se mogli sporazumeti, in tovarno so prestavili v drugo mesto, pogosto celo v drugo državo — in gospodarji so pri tem prišli skoro na beraško palico, delavci pa morali zapustiti svoja domovja in raziti se na razne kraje.                                                 (Dalje sledi.)
319
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
X.
(Dalje.)
Če je štrajk posebno hud, delavci sami nečejo delati, pa tudi ne puste pripeljavati delavcev od drugodi in če jih kak posebno trdovraten tovarnar pripelje od drugod  pod varstvom  policije in vojakov dotične države,
tedaj se začne boj mej starimi in novimi delavci, boj z orožjem v rokah; včasih so novi delavci morali cele mesece stanovati v tovarni pod neprestanim varstvom policije in ko se je varstvo prenehalo, so pa takoj prejšnji delavci oblegli tovarno.
Pri največ strokah so vsi delavci pri delavski zvezi in v tacih slučajih ni mogoče dobiti novih delavcev, ker noben član zveze ne dela pri gospodarji, proti kateremu je napovedan štrajk. Pred nekaterimi leti so tovarnarji, ko so se delavci jeli upirati, takoj poslali svoje agente v tovarniška središča evropska in na svoj račun pripeljali cele množine delavcev; več štrajkov se je na ta način razbilo in delavce ob vse pripravilo. Začela se je agitacija proti privažanju že najetih delavcev. Agitacija je šla tako daleč, da je kongres bil prisiljen izdati zakon, ki pod težkimi denarnimi kaznimi, z dolgim zaporom prepoveduje privažanje že najetih delavcev iz inozemstva. Ta zakon se sedaj jako strogo izvaja. V vseh pristaniščih, kadar prihajajo priseljenci, so osnovane posebne komisije, ki najstrožje izprašajo vsakega priseljenca in le redkokdaj se posreči kakemu že najetemu delavcu izmuzati, da bi ga ne zapazili. Zveze delavcev same po svojih zastopnikih strogo gledajo, da se izpolnjuje ta zakon. Pri tem se včasih marsikaj zanimivega pripeti. Tako nekemu ljubitelju angleških delavcev niso pustili izkrcati pripeljanih delavcev, nekemu znanemu novojorškemu veljaku so nazaj poslali iz Pariza naročeno hišinjo, zavrnili so ogerskega kapelnika, ki je bil prišel, da bode vodil bostonsko mestno godbo. Pravijo, da je bil poslednji ves obupan. V Bostonu bi bil imel po 200 dolarjev na mesec, v svoji domovini pa najbrž ni imel nobenega zaslužka.
Čitatelj je gotovo že sam zapazil, da se kongres in postavodajni zastopi posamičnih držav posebno ozirajo na potrebe priprostega prebivalstva; to je čisto naravno, kajti skoro v vseh državah se voli postavodajni zbor le za jedno zasedanje in če bi ne ugajal svojim volilcem, njega člane gotovo politično pokopljejo pri novih volitvah brez vsacega prizanašanja. Kadar gre za kake važne zakone, morajo se kandidatje že pri volitvah izreči zanje ali proti njim. Poslancem potem ne ostaje druzega kakor glasovati za zakon ali proti zakonu, na kakeršnem geslu so voljeni.
Jedno sredstvo v borbi kapitala z delom je bilo blacklisting, to je vpisovanje delavcev v posebne  zapis-
nike, kateri so se potem naznanili vsem delodajalcem dotične stroke. Sredstvo v boji dela s kapitalom, je pa bojcoting, to je prepoved vseh poslovnih zvez z gotovimi ljudmi. Ta sredstva so se rabila in se rabijo z velika vstrajnostjo in doslednostjo, na jednej strani popolnoma onemogočijo človeku služiti si svoj kruh, na drugi strani pa popolnoma uničijo gotova podjetja. V nekaterih krajih je stvar prišla tako daleč, da so postavodajni zastopi posamičnih držav morali se umešati v to stvar. Tako sta se obe sredstvi z ostrimi kaznimi prepovedali v državah Illinois in Wisconsin; v drugih državah kakor v Indijani, Novem Jorku, Michiganu so ju pa prepovedali z visokimi globami. Južne države so v tem oziru daleč za severnimi in zapadnimi, četudi se v njih organizacija dela začenja, Georgia se je za časa izrekla proti bojkotu, ni se pa spomnila „črnih zapisnikov". Bivši gospodarji robov skrbno varujejo svoje predpravice, kot so jih ob času robstva.
Prizadevajoč si pojasniti jednakost prebivalstva, ne morem, da ne bi omenil poskusov, osnovati rodno ali denarno aristokracijo, če tudi vsakdo ve, ki je le malo znan z zgodovino dežele, da so ti poskusi bili in bodo le mrtva deca preživelih teženj in tendenc. Ustava zjedi-njenih držav in ustave vseh posamičnih držav brezpogojno na večne čase prepovedujejo kakeršne koli naslovne in odličja, a premoženjski zakoni vseh držav prepovedujejo vsakeršne majorate (fidejkomise) ali zagotovljenja imetja gotovim osebam. Poskusi te zakone obiti kako z zvitimi oporokami, so se vslej hitro razveljavili po smrti dotičnika.. Če je količkaj kaj spominjalo na kak majorat, že je bilo ameriškim sodnikom zadosti, da so razveljavili oporoko in razdelili imetje po zakonih. Ponosni na svoj rod nasledniki prvih naseljencev, zlasti tistih, ki so se pripeljali na ladiji „Ma}flower", ki so nekdaj sestavljali aristokracijo Nove Angliji, so se popolnoma poizgubili po vseh Zjedinjenih državah. Potomci holandskih rodbin, ki so osnovali novi Amsterdam, ki se je pozneje preraenil v Novi Jork, so dolgo se ločili, a udali so se naposled zakonom, po katerih močnejše pleme pogoltne slabejše in sedanji čas so se popolnoma zlili z drugimi prebivalci, kinkerbokerji ali kratkohlačniki, pod katerim imenom so hoteli ovekovečiti svoje prednosti, so se sedaj že le prazne besede, brez pomena. Naposled so ponosni Vizginci ia Karolinci, ki so vedno sanjali o tem, da ustanove oligarhijo na jugu in niso celo hoteli popustiti tega svojega teženja, ko je pretila krvava državljanska vojska, udali se nepremagljivi sili demokratičnega duha in mlajš^tj pokolenje njih potomcev se smeje sedaj njih bedastočam.
Denarna aristokracija se pa ni nikoli prizadevala, da bi se zase organizovala. Premoženje se v Ameriki hitro pridobi in hitro zabije. Dosedaj je z malimi izjemami novojorških Astorov in dveh ali treh drugih rodbin, drugi sli tretji rod je že pognal premoženje očetov. Življenje brez dela na dohodke od imetja, katero so zapu stili predniki, se ne more udomičiti v Ameriki, je tu«ii protivno ameriškemu duhu in uredbam.
320
Naposled nahajajo se čudaki, kateri so ^se nalezli angleških tedenc. Če tudi nimajo zgodovinskega pomena in korenine angleške aristokracije, vendar jo posnemajo po vnanjih oblikah, in samo po sebi se razume, da niso nevarni, temveč le smešni. Aglamanjaki so po vsej zemlji, a v Ameriki so posebno neumestni in posebno bodejo v oči. Vplivati na koga ali na kaj nikakor ne morejo, in velika večina jih ume ceniti po vrednosti. Pred nekolikimi leti je neki Mac Alister, jeden vodij novojorškega „bomonda" in svetne zlate mladeži, bil sestavil zapisnik novojorške aristokracije. Vanj je bil vpisal 400 novo-jorških rodbin. On je bil tu spisal knjigo, v kateri je dokazoval, da se le ti ljudje morejo imenovati za prave gentlemene in lady, in da je vse drugo, kar k njim ne spada, samo canaille. Nedostaje besed in izrazov, da bi mogel opisati homerični smeh, ki ga je vzbudila ta knjiga v Ameriki.                                                  (Dalje sledi)
----    349   ----
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
A..
(Dalje.)
Vsak časopis, posebno karikaturni, se je bavil z nesrečnim psevdoaristokratom, njegova podoba, njegova obleka, njegova palica, njegov klobuk, — vse to je vse bolo v oči in vse se do najmanjše podrobnosti tako raztrgali in osmešili, da še sedaj njegovo ime služi za ozna-čenje vsega smešnega in prismojenega. Sicer je pa ta dogodek, kakor Anglomani, sploh le izjema, sploh se pa bogatini ameriški ne ločijo od drugih ljudij. Kalifornski milijonarji ostali so zvesti navadam svoje mladosti; mnogi so sezidali razkošna domovišča, omislili najlepšo opravo, vozili svojo rodbino po vseh evropskih prestolnicah, nakupili si množine drazih slik, kipov itd. in jih pripeljali seboj — ostali so vendar ravno tako demokratični rudarji, kot so jih poznali ljudje v mladosti. Jaz sem se večkrat sešel in imel opraviti z mnogimi ameriškimi bogatini, kakor z Drekselom, Armorom, Flaglerjem i. t. d., Armor, ki je sedaj jeden najbogatejših ljudij v Ameriki, je pred petdesetimi leti začel mesariti v neki vasi v Wis-consinu. Večkrat je vpfičo mene pripovedal o svojem življenji in kaj je delal v mladosti, ni se sramoval, temveč še ponosen je bil, da je iz tacega začetka dosegel tak \speh. Kakor pri njem, tako tudi pri drugih milijonarjih nisem opazil, da bi hoteli ločiti se od drugih ljudij, bili so ravno  tako  prijazni z navadnimi  dninarji,
-----    350   -----
kakor s svojimi sobrati po milijonih. Jaz nikdar ne pozabim, kako sem se jedenkrat vozil z Armorom v spalnem vagonu na sever. Šla sva zajutrkovat na postajo, zamorec, vratar vagona, je bil ravno kar očistil najine čevlje, potem se pa kar usedel k mizi k nama. Jaz sem se jako čudil, a Armor je pa začel prijazno govoriti z zamorcem in jako prijazno mu podajal sol ali kaj druzega, kar mu je bilo potreba.
Birokratična aristokracija je popolnoma nezmiselna v Ameriki. Jedino mesto, kjer igrajo kako vlogo uradniki vsake vrste, je Washington, — pa še tam se tako hitro menjajo, da bi se ne mogle ukoreniniti tendencije take vrste, ko bi jih tudi imela kaka klika. Američan rad menja svoje uradnike, šestletni obrok senatorjev Zjedi-njenih držav in štiriletni obrok predsednika republike zmatra se za predolg, in v večini držav volijo se uradniki na dve leti, in v nekaterih so pa volitve celo vsako leto. Američan misli, da nova metlja najbolje pometa in zatorej nikdar ne pusti nikogar tako dolgo na svojem mestu, da bi pozabil, kdo ga je tja posadil in zakaj. V tem oziru je jako označljivo in zanimivo pismo generala Granta, ki ga je pisal pokojnemu Konklingu, ko ga je neka frakcija hotela tretji pot postaviti za kandidata za predsedstvo republike 1880. leta. Stari vojak pravi naravnost in odkritosrčno, da bi to bilo nasprotno duhu, tradicijam in potrebam prebivalstva, pa tudi on sam tega ne želi, ker so potrebni novi ljudje, da morejo dobro presoditi potrebe časa in se pazno ozirajo na včasih tudi na povse jasna znamenja, v katerih se navadno kaže teženje človeštva, napredovati v kaki gotovi smeri.
Kakor so na jedni strani tako malo pomenljivi, da jih jedva opaziš, višji razredi in aristokracija, tako malo je pa na drugi strani revščine in beraštva. Dočim je 1890. leta bilo v Angliji z Irsko na 37,740.569 prebivalcev 974.421 oseb, ki so živele z javno milodarnostjo, bilo jih je v Zjedinjenih državah na 62,622.250 prebivalcev, samo 73.045 tacih oseb, pa še mej temi jih je le 21.519 bilo rojenih v Zjedinjenih državah. Dočim je na Angleškem bil na 39 ljudij jeden berač, bil je v Zjedinjenih državah jeden še le na 857 prebivalcev, to je uboštvo v Angliji je 22krat tako razširjeno, kakor v Ameriki. Ne zdi se mi potrebno kaj pristavljati k tem poučnim številkam, saj same dovolj jasno govore, spregovoriti hočem nekoliko o priseljevanji Evropcev, katero daje Zjedinjenim državam dve tretjini ubožcev, in s katerim se poslednji čas resno pečajo politične stranke, časopisje in ameriški državniki.
V letih 1871 — 1880. se je v Zjedinjene države priselilo 2,944.690 ljudij, od 1881. do 1890. leta pa 5,238.728. Število priseljencev se je skoro podvojilo, a njih kakovost se je premenila, vedno slabši prihajajo in to že dela skrbi Američanom. Ruski in poljski židje so pred desetimi leti bili še popolnoma neznani v Ameriki; a 1891. je pa bila tretjina priseljencev židovska. Italijanov s Sicilije so priveli slednje leto kakih 100.000. Število  Ircev je precej  preseglo Angleže in  Škotce;  v
tem, ko v Ameriki najraje vidijo, da se priselijo poslednji, potem pa Nemci in Škandinavci, ki veljajo za zanesljive življe. Število teh priseljencev se pa ne množi. O ruskih in poljskih Židih ne bodem mnogo govoril, le toliko rečem, da imajo Američani ž njimi povsod skrbi, kamor pridejo; pred nekaterimi meseci policija v Čikagu ni videla, kaj storiti ž njimi, a bolje kako se jih znebiti. Za Italijane pa še nanje marajo. Ti ljudje ne znajo ni pisati ni citati, skrajno so nevedni in praznoverni in sestradani ; v Ameriko prihajajo brez rodbin le za nekaj časa, potem se pa vrnejo domu in zato ne gledajo na to, da bi se priučili jezika in prisvojili ameriške navade in običaje. Na stotine in tisoče jih najemajo za grajenje železnic, prekopov in podobnih stvarij, zamenujejo torej zamorce na jugu in Kitajce na vzhodu, in pripadajo k raznim italijanskim tajnim družbam (Jedna iz njih Mafija je objavila vojno policiji v Novem Orleansu, nekaj ljudi je na skrivnem pobila, mej temi načelnika mestne policije Ge-nessija, kar je bilo prouzročilo poulične izgrede, pri katerih je bilo ubitih nad deset Italijanov, katere so imeli zaprte, ker so bili sumljivi tega umora. Čitatelji se gotovo spominjajo o razporu mej Italijo in Zjedinjenimi državami tem povodom.) in dajo mnogo dela policiji. Pri meni je pri železnici v Floridi delalo vedno nekaj stotin Italijanov, ki so imeli največ Grke za vodje, ki so jih neusmiljeno odirali. Živeli so vselej v barakah, katere so sami naredili, delali kakor voli, jemali najnavadnejša dela, hodili skoro nagi in jeli, kar je Bog dal, želve, ribe, zajce itd., hranili vsak groš in napravljali mnogo skrbi s svojo skrajno topoumnostjo, maščevalnim in zlobnim nravom.                                         (Dalje sledi.)
List 37.
Politiški oddelek.
Badeni prihaja.
Te dni pride Badeni na Dunaj in potem bode pa sestava definitivnega ministerstva stopila v novi tir. Sedaj se najbrž nič gotovega ne ve o bodoči politiki Badeni-jevi, posebno še ni nič dognanega, kdo bodo novi ministri. — Vse, kar se govori, so le bolj kombinacije in ugibanja. Reči pa moramo, da govorice za nas Slovence nič veselega ne obetajo. O grofu Badeniju je občna govorica, da je konservativec, ki se je pa vendar malo na-vzel naprednih idej. Občno se govori, da je jako odločen, kar je kazal za časa svojega namestnikovanja v Galiciji. Z vso odločnostjo bode torej skušal potlačiti vse težnje, katere bi morda kaj oteževale njegovo vladanje. Posebno pričakujejo liberalci in konservativci od njega, da bode z dnevnega reda pomedel volilno reformo in hudo stopil na prste sccijalnim demokratom. Če bode pa mogel zajeziti novi tok, bode pa bodočnost pokazala. Verojetno ni, da bi mogel doseči Badeni v Avstriji, kar ni dosegel železni kancelar grof Bismarck v Nemčiji. Sploh pa policijske naredbe niso pravo sredstvo proti sncijalnim demokratom. S tem, da se delavcem odteguje volilna pravica, dela se le za socijalne demokrate, ker se povekšuje nesloga mej nižjimi sloji.
Po opisu Badenija v raznih časopisih se nam dozdeva, da je precej podoben ogerskemu ministerskemu predsedniku Banffvju, ki je poprej bil nekje na Sedmo-graškem jako odločen veliki župan. To, da Banffv velja za liberalca in Badeni za konservativca, pa ni taka razlika, kajti sedaj ko prihajajo socijalna vprašanja na dnevni red, so konservativci in liberalci se že tako zbližali, da se ne ve, kje se konservativci nehajo in liberalci začenjajo in narobe. Konservativci vero največ rabijo le pri volitvah, liberalci se pa za svobodo naudušujejo le pri volitvah, ko pa pridejo v državni zbor, pa na vse to lepo pozabijo.
Glavna točka Badenijevega programa bode zatirati skrajne stranke. Tudi Banffy je postal na Ogerskem mi-nisterski predsednik, da užene skrajne stranke, a dosedaj ni imel posebne sreče. Tudi Badeni ne bode imel dosti večje sreče v Avstriji. Spoznal bode kmalu, da imajo Mladočehi, nemški nacijonalci in protisemitje trše buče, nego Rusini in da se na Dunaji ne dajo rabiti sredstva, ki se dobro obneso v Galiciji. Tudi imajo baš skrajne stranke največ zaupanja pri prebivalstvu, dočim se naše zmerne stranke le še umetno vzdržujejo. Konservativci in liberalci se pač vesele, da Badeni pride pred novimi volitvami na vladno krmilo, ker se nadejajo, da jih bode obvaroval, da jih razne tako imenovane skrajne stranke ne izpodrinejo pri volitvah. Posebno zjedinjena levica pričakuje, da jo grof Badeni reši protisemitizma. Najbrž so baš konservativni ali pa liberalni višji krogi delovali na to, da pride Badeni, ker Kielmansegg se jim ni zdel pravi mož za vodstvo volitev. Nagodba z Ogersko je pač le pretveza. To bi bil dognal tudi Kielmansegg, ker je itak konservativec, levičarji in pa Poljaki se jej ne bili resno upirali. Toliko poguma jim nikdo ne pripisuje, da bi se upali vreči dualizem iz tečajev. Niti tega nikdo od teh strank ne pričakuje, da bi dosegle, kako ugodnejšo pogodbo od sedanje, temveč bodemo mogli še veseli biti, ako nova nagodba ne bode slabša, nego je sedanja.
Seveda za nas je poglavitno to, kakšno stališče misli zavzeti Badeni nasproti Slovencem, če on nas prišteva skrajnim strankam ali ne. Mnenje o tem je različno, liberalci žele, da bi nas kar odrinil, a to se pač ne bode tako lahko uresničilo. Posebno tisti Slovenci, ki so še v Hohenvvartovem klubu, lahko z Badenijem govore jako resno besedo. Večina iz samih Poljakov in levičarjev ni lahko mogoča, ker Poljaki ne marajo hoditi samo s levico in bode zatorej grot Badeni prisiljen se ozirati na konservativni klub. Ta se pa razbije, ako odstopi grof Hohenvvart. Slovenci ga pa k temu lahko prisilijo. To je tudi njih dolžnost, ako bi mislil grof Badeni tirati nam nasprotno politiko. Govori se namreč, da hoče Badeni poklicati  barona Gautscha za učnega in Exnerja za tr-
------    366    ------
govskega ministra. Prvi je vedno kazal veliko nenaklonjenost Slovencem, Exner je pa privrženec manšesterskih načel in največji nasprotnik malih obrtnikov. Če bodeta ta dva moža sedela v novem ministerstvu, ga ne bodo mogli podpirati slovenski poslanci. Govori se pa tudi, da bode Badeni v svoj program vsprejel odložitev narodnih vprašanj. Ko bi pa tudi to storil, potem je pa dolžnost slovenskih poslancev, da pojdejo v opozicijo, naj pride potem kar koli. Vsekako je pa treba popolne jasnosti, da ne pridemo potem v podobne težave, v kakeršnih smo bili zaradi celjske gimnazije, katero smo le po posebni sreči dosegli. Da se niso konservativci in liberalci sprli zaradi volilne reforme, bi najbrž prvi bili nas zapustili in splavala bi Lila po vodi.
Bati se pa Slovenci ne smemo večine iz Poljakov in levičarjev. Taka večina tako ne bode trajna, če bi se tudi osnovala. Levica hitro razpada in ta razpad bode še hitreje napredoval, ako je ne bodo podpirali konservativci. Posebno smemo biti prepričani, da po volitvah liberalci in Poljaki bi več ne imeli večine, in priti bi moralo do novih prememb, pri katerih se pa bodo morali poštevati Slovani. Če se pa osnuje nova večina iz konservativcev, Poljakov in levičarjev, utegne pa biti ta večina tako velika, da bi se še nekaj časa ohranila in židovski liberalizem bi bil zopet za nekaj časa rešen v Avstriji, seveda za dolgo ne, kajti naravni proces bi naposled razjedel tudi novo večino, ki bi ne bila za nobeno resno delo. Predobro je nam še v spominu, kako mogočna je bila zjedinjena levica, ko je 1873. pri dr-žavnozborskih volitvah dobila večino, a predno je potekla postavnodavna doba, je tako razpadla, da ni mogla sestaviti nobene vlade. Jednaka osoda zadeva sedanje tako imenovane „zmerneu stranke, kajti z vladno pomočjo se nobena teh strank trajno obdržati ne more.
-----   380   -----
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
X.
(Dalje.)
Vzlic temu so angleški kapitalisti in angleški sindikati vseh vrst tako mnogobrojni, da se čutijo v mnogih krajih, posebno kadar ž njimi gospodarijo rojeni Američani. Ti vodijo vse zadeve na ameriški način. Včasih delajo take dobičke in tako brezozirno postopajo, da se mora oglašati javno mnenje. Anglež je popolnoma brez-silen, ako dela samostalno, a vsemogoč je, ako se zveze z Američanom. V južnem Illinoisu je obširni poljedelski okoliš, kateri je last jednega angleškega sindikata, na katerih so zakupniki na angleški način; v državah Mon-tani, Nebraski in obeh Dakotah je na stotine štirijaških milj ograjenih z žico za pašnike živine angleških posestnikov, ogradili so celo več državnih posestev; v Arizoni in Novi Mehiki so zaseli po zakonu o namakanji obširnih posestev kraje, ki so poprej bili puščave. V Montani in Idahu so zaseli celo rudokopne kraje. Vsi ti fakti so obrnili nase pozornost časopisja, javnega mnenja in kongresa, in se pripravlje zakon alien law, ki bode omejil vladanje tujega, zlasti angleškega kapitala, in v katerem se bode prepovedalo inostrancem, ki ne žive v Ameriki, in pa zlasti tujim družbam, imeti v Ameriki posestva in druge nepremičnine.
Pred desetimi leti je kongres zabranil priseljevanje Kitajcem, izvzemši neznatnega števila gotovega razreda trgovcev; zakon se je bil izdal za deset let, in se je zopet za deset let podaljšal. Primerno ni dolgo tega, kar so se jeli priseljevati Kitajci v Ameriko. Izkopavanje zlata v Ameriki. Vabljivost zlata v Kaliforniji, hitri razvoj tihomorskega Primorja in s tem prouzročeno popraše-vanje po delavcih je tako povišalo plače, da tako visoke poprej niti v Zjedinjenih državah niso bile; navadni dninar je zahteval po sedem, osem dolarjev na dan, tesar ali zidar petnajst, ker so zlati in srebrni rudniki brez vsacega obotavljenja delavcem toliko plačevali, in so pri tem njih lastniki še ogromno obogateli, in je prihajanje priseljencev zaradi slabih občil bilo jako omejeno, kmalu se je pa pokazalo, da krajno poljedelstvo in krajna obrt-nija ni mogla konkurirati z vzhodom brez cenejših delavcev. Tedaj so jeli prihajati Kitajci, sprva po malem, po tem pa kar v skupinah po deset tisoč in 1880. leta so jih že našteli blizu dve sto tisoč, skoro samih moških in delavske plače so tako ponižali, da je javno mnenje prisililo kongres, da je sklenil omenjeni zakon.
Po vsem tihooceanskem primorji dosedaj Kitajci opravljajo vse navadnejša  dela.    Delajo  pri  železnicah,
služijo za vrtnarje, hlapce, in kuharje, in pečajo se s pranjem, od kar je prepovedano priseljevanje, se delavska plača drži, in je na tihomorskem obrežji še zdaj višja, kakor drugod v Zjedinjenih državah. Kitajski priseljenci so precej podobni italijanskim; sinovi Nebeške države pridejo v Ameriko, da zaslužijo dosti denarja, potem se pa povrnejo v domovino. Ohranili so svojo obleko, svoje kite in svoje šege in navade. Le malo se jih pokristijani in izbere Zjedinjene države za drugo domovino.
Četudi se zakon strogo izvaja, vendar se Kitajci v precejšnjem številu še vedno pritihotapijo v Zjedinjene države. Pridejo v Mehiko ali v Kanado in od tod po noči gredo čez mejo po severnih ali pa južnih puščavah. Oni so sploh dobri tihotapci in večkrat prevarijo pazljivost ameriške mejne straže.
Mislil bi, da tak ogromen naplov delavcev moral ponižati delavske plače, a razvoj dežele in pa bogastva tako hitro napredujeta, da se srednja delavska plača ne ponižuje, temveč se počasi a gotovo povišuje v vseh strokah človeškega dela, z jako malimi začasnimi izjemami, katere prouzroči preobilna produkcija, s katero se je boriti v tej ali onej industriji, ali pa kaki krajevni vplivi, kakor vpliv posebno tople zime na delo v premogovnikih. Pomanjšanje števila delavskih ur, o katerem sem že govoril, je že samo po sebi podraženje dela, a mimo tega se plača vedno povišuje še sama na sebi v dolarjih in centih. To povišanje plače bi ne imelo vpliva in pomena na blagostanje ljudstva, ako bi se v razmeri s plačo tudi vekšali stroški za življenje, toda tega ni opaziti, najpotrebnejše stvari so vedno ceneje in stroški za življenje se vedno manjšajo. Nedavno je izdala novo-jorška občina izkaze od poslednjih trideset let, in iz njih je vidno, da so najpotrebnejše stvari jako padle v ceni v tej dobi. Moko, slador, sol, meso, olje, premog, vsakovrstno železo, bombažno blago, in vse to je za 15 do 40 °/0 ceneje.
Bombažno ali pavoljnato blago je posebno po ceni, njega cena je pala za 50, da celo za 60 %. Cena pavoli za funt se je ponižala z 12 na 6 centov v desetih letih. Kunkurenca Egipta, Indije in Srednje Azije se močno kaže, in ameriško »kraljestvo pavole" se že boji za monopol, katerega je imela nad sto let. Ponižanje cen za vsakovrstno manufakturno blago je na videz nenaravno, če so delavci vedno dražji, a se da s tem pojasniti, da se vsako blago izdeluje ondu, kjer se more najceneje izdelovati, in da se rabijo stroji, s katerimi se naredi kolikor je moč največ. Na to sem že opozoril, ko sem govoril o lesu in pohištveni obrtniji v Ameriki. To pa velja za vse obrte in neprestano se deluje na to, da se kolikor je moč poniža cena stvarem, ki so neobhodno potrebne za življenje.
Pri tem se je pa delavska plača, ako se ne oziramo na skrajšanje časa za delo povišala v tej meri. Posledice tega se vidijo pri hranilnicah, ki se nenavadno naglo razvijajo. V državi Messachussets je leta 1889. imela 1,029.694 vložnikov v hranilnicah, vložena ogromna
-----    381    -----
svota 332,723.694 dolarjev. Mala državica Rhode Island, ki ima le 345.506 prebivalcev, je imelo pri hranilnicah 127.898 vlog v vrednosti 60.479.709 dolarjev, to je na vsacega vložnika pride 472 dolarjev. V vseh Zjedinjenih državah je v hranilnicah 4 258.623 vlog, ki znašajo naravnost basnoslovno vsoto 1.524,844.506 dolarjev. Na vsako vlogo povprek pride 358 dolarjev. Tukaj tudi jug zaostaja. Južne hranilnice štejejo vloge le po desetinah, in na vsako vlogo pride povprek le 60 dolarjev, v nekaterih državah pa hranilnic niti nimajo. Te številke so oficijelne. Naznanil mi jih je kontrolor denarstva v Zjedinjenih državah in so v resnici še prenizke. Kažejo pa tako jasno blagostanje, da jih nisem mogel prezreti. Ni-kaka razlaganja in opisovanja ne govore jasneje, kakor te številke, in se jih primerja s številkami o teh razmerah v Evropi, bode očividna razlika v položaju delavev.
(Dalje sledi.)
                 389
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
X.
(Dalje.)
Govoreč o delavski plači v Ameriki, je najprej treba opozoriti na to, da je v Ameriki dosti manjša razlika mej plačo za fizično in za duševno delo, kakor pa kje drugje na svetu, če tudi se nahaja.  V največ slučajih je
po mojih mislih ta razlika z malimi izjemami prav ni-čevna. Posebno sloveč pisatelj ali odvetnik, posebno spretni poslovodja, znamenit govornik ali zdravnik zasluži zares lepe novce, a to so le izjeme, ki se pa tudi nahajajo v področji fizičnega dela, posebno spreten rezbar, zlatar ali mašinist zasluži tudi lepe novce. Jaz poznam elektrotehničnega mašinista ne s posebno veliko izobraženostjo, ki se je pozdignil iz navadnega delavca in zasluži na leto po 10.000 dolarjev. Jaz govorim o narodu sploh in njegovih masah, živečih v Zjedinjenih državah, dober mizar ravno toliko zasluži kakor dober učitelj, dober strojevodja pri železnici toliko kakor dober zdravnik ali sodnik. Dobri sobni slikar ne zasluži nič manj, kakor načelnik grofije (okrajni glavar) ali pa njegov upravnik, bančni blagajnik ne zasluži več kakor dober prikrojevalec itd. Dninarjev je pa v Ameriki dosti manj, kakor v Rusiji ali drugih evropskih državah. Stroji zamenili so mnogo navadnega dela, namesto mnogih navadnih dninarjev, je treba jednega aH nekaj mašinistov, kateri se plačujejo kot rokodelci, rokodelsko delo, skilled labor so posebno ceni v Ameriki. Redko dobi se kakega ameriškega domačina, da bi bil navaden delavec. To je gotovo kak nepridiprav ali pa kak rokodelec, ki je pro-pal vsled neugodnih razmer, ali kake nesreče, ali pa ne more dobiti dela v svoji stroki. Navadna dela opravljajo Zamorci, Italijani, Ogri, Poljaki, Irci, Kitajci, včasih tudi Nemci, Škandinavci in na južnem zapadu Mehikanci.
Delavska plača na jugu je sploh nižja nego na severu in zlasti na zapadu. Vsakovrstni navadni delavec dobi se na jugu za 1 do l1/^ dolarja za deseturni dan za poldrugi dolar za deveturni dan na severu in za dva dolarja na dan na zapadu. Na tihomorskem obrežji ni bila plača še nikdar nižja kakor dva dolarja. Na jugu se v nekaterih krajih, kjer je na preostajanje zamorcev plača poniža na 75 centov, na zapadu in pa pri rudo-kopih se pa včasih povikša tudi na 5 dolarje na dan. Tako je postavodajni zbor v arizonski državi sklenil zakon, da se dnevna plača rudniškim delavcem za osem-urni delavnik ne sme ponižati pod 4 dolarje na dan. Novojorški postavodajni zbor je sklenil zakon, da se navadnim delavcem pri državnih in občinskih delih more plačevati najmanj po dva dolarja na dan za osemuruo delo. Ta plača je pa višja sicer navadne plača v tej državi. To je bila sklenila demokratična večina jedino zaradi tega, da dobi gotovo število glasov pri volitvah.
Plača rokodelcev je povprek dvakrat tako visoka, kakor plača navadnih delavcev. Tesarji in mizarji dobivajo na jugu po 2 do 3Va dolarja na dan, na severu 3 do 4y2, na zapadu 3 do 6 dolarjev. Zidarji, kamnoseki in sobni štukaterji dobivajo 1 do 2 dolarjev na dan več kakor tesarji, sobni slikarji imajo toliko plačo kakor tesarji, kovači in mašinisti pa dobivajo po 3 do 8 dolarjev na dan. Plače se cesto povišujejo in ponižujejo. Včasih dobiš na jugu dobrega tesarja za dva dolarja na dan, a včasih mu pa tudi moraš plačati šest do osem dolarjev,   če je v mestu ali pokrajini boom, o katerem
-----    390   -----
sem že govoril v jednem prejšnjih poglavji, se cene za delo jako povišajo, a potem se pa zopet znižajo. To zvišanje in zniževanje cen je tako slučajno in začasno, da se rokodelci vedno premičejo iz kraja v kraj in popra-šanje po njih se uravnavo potem premikanji. Kroničnega pomanjkanja dela, ki je tako navadno pri raznih strokah v Evropi, nisem opazil in tudi čital nisem o njem, če tudi bi taka stvar se gotovo ne prezrla po časopisih, in posebno razni strankarski listi bi jo gotovo porabili za politično orodje.
Plača izvoljenih uradnikov, izimši zvezne, se navadno ravna po plači rokodelca in znaša po 50 do 125 dolarjev na mesec. Služba načelnika grofije, ki povsod spada mej najtežje in naklada največ odgovornosti, znaša okrog petnajst sto dolarjev na leto, okrožni sodniki dobivajo po 2 do 3 tisoč na leto in policijski pa 600 do 1500 dolarjev. O srednji plači učiteljev sem že višje govoril. Trgovski pomočniki, knjigovodje in sploh službujoči pri zasebnih podjetjih dobivajo po 50 do 150 dolarjev na mesec. To velja tudi o drugih delih. Strojevodja ne zasluži manj kakor postajini načelnik, in dober mašinski delavec v železniški delavnici ne manj kakor knjigovodja v glavni železniški pisarni.
Razen te relativne jednakosti ljudij v gmotnem oziru in pa nenahajoče se razlike mej fizičnim in um-stvenim delom se tudi to posebno opaža, kakor se v Ameriki lahko zamenjavajo razni poklici. Jaz sam sem imel na stotine ljudij, ki so pa desetkrat v življenji pre-menili svoj posel. Vedno najdeš ljudij z višjo izobrazbo ali pa posebnim tehničnim znanjem, ki se pečajo s trgovino, kmetijstvom ali pa zalaganjem, rokodelce, ki se uče prava, ali se pripravljajo za duhovnike, in ob jednem opravljajo še svoje posle, trgovce, ki puste trgovino in se lotijo kmetijstva ali rokodelstva Zato pa tudi ni stanovskih predsodkov, vsako delo je častno in se spoštuje, kovač ali kurjač v socijalnem življenji ravno toliko velja, kakor odvetnik ali zdravnik.
Vsa ameriška zgodovina kaže, kako važne in umestne, da so take navade. Lincoln, jeden največjih ljudij devetnajstega stoletja je bil sprva drvar in brodar, potem učitelj, odvetnik in zakonodajalec svoje države, in ko je po srečnih okolnostih postal predsednik Zjedinjenih držav, se je pridobil ne samo brezpogojno zaupanje vseh, temveč se je zapisal z ognjenimi črkami v svetni zgodovini v občudovanje in vzgled bodočim rodovom. Predsednik Janson je bil kmetski krojač in se je učil citati in pisati, ko je imel že 21 let. Grant, katerega vojna dela so prišla v učne knjige vojne zgodovine vsega sveta in katerega prištevajo zgodovina k številu ne mnogih velikih vojskovodij in državnikov našega stoletja, je pred nekaj leti prideloval krompir v Kaliforniji, sekal in vozil drva v Sant Louis in malo pred vojno je prodajal usnje v kmetski prodajalnici svojega brata. Sherman za Grantom najboljši general v državljanski vojni, bil je učitelj in zemeljski agent, odvetnik, bankir in naposled vodja konjske železnice.                                        (Dalje sledi.)
------   399   ------
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
X.
(Dalje.)
Blaine, katerega ime je trdno zvezano z vsemi važnejšimi dogodki dežele poslednjih 30 let in se spoštljivo imenuje po vseh Zjedinjenih državah, začel je svojo kar-jero kot ljudskošolski učitelj v oddeljeni gorski vasici kentuške države. Životopis skoro vseh znamenitejših ljudij na raznih popriščih v Ameriki, bodi si že v obrtnem, trgovskem ali političnem, začenja se navadno na oddaljeni kmetiji kakega zakotja, ali s prodajo časopisov in in užigalnic klinčkov v kakem velikem mestu, ali pa s težko borbo za obstanek v rodbini priprostega delavca. Od 84 senatorjev in 422 poslancev ameriškega kongresa jih je le 11 hodilo v kako višjo kot ljudsko šolo — vsi drugi so kri od krvi sad od sadu prostega naroda, in so začeli svojo karjero od najnižje stopinje socijalnega položaja, kakor ga razumijo v Evropi.
Lomonosov in Speranski sta blesteči izjemi v ruski zgodovini, v Ameriki bi pa bila pravilo. Jaz ne poznam nobenega človeka, ki bi igral sedaj v Ameriki kako važno vlogo v politiki ali javnem življenji, ki bi bil začel življenje v ugodnih razmerah po rojstvu in premoženji, vsi so se povzdignili iz sredine narodnih mas, vsi so bili sestavni del priprostega naroda, ostali so vedno ž njim v zvezi, in pripravljeni so povrniti zopet v njega vrste ki jih dežela ne bode več potrebovala.
XI.
Jedna glavnih posebnostij Zjedinjenih držav je, da nimajo skoro nobene stalne vojske. Kakor je znano, vse njih vojne sile ne znašajo nad 15000 mož. In vse te vojne sile so razpostavljene ob mejah, v trdnjavah oddaljenih teritorij — na mejah Mehike, blizu večjih indijanskih naselbin in na meji Kanade. Preživel sem v Zjedinjenih državah nad 10 let in ne pomnim, da bi bil kedaj videl rednega vojaka. V Novem Jorku sta dve ali tri topniške baterije in batalijon peščev, a jaz nikdar nisem srečal vojaka v uniformi. V tem oziru se rezko ločijo ulice ameriških večjih mest od evropskih, kjer je skoro vsak človek, ki ga srečaš v uniformi. V Ameriki pa nikdar ne vidiš uniforme, razen uradnih sukenj poli-cijstov in železničnih sprevodnikov, pa še te so bolj raznovrstnega civilnega kroja.
Vendar imajo vse Zjedinjene države vojne organizacije meščanov — milico posamičnih držav. Vsako mesto z dvemi ali tremi tisoči ljudij ima stotnijo take milice, večja mesta pa cele polke in brigade. Nabirajo se iz prostovoljcev — mladih ljudij iz mesta in izbero izmej sebe stotnika in poročnika, orožje Lobe od države, oblačijo in hranijo se na lasten račun, ali bolje rečeno po nabiranji. Mesta jako tekmujejo mej seboj, glede lepote uniforme in vojne uprave svojih stotnij.   Radodarno do-
------    400   ------
našajo za preskrbo, uniforme in druge stroške. Čim čudneja in vidneja je uniforma, tem večje so stotnije, tem bolj veseli so meščani in tem bolj se ponašajo s svojo milico. Ni je tako fantastične, teatralne obleke, da bi je ne posnemale stotnije milice v Zjedinjenih državah. Videl sem francoske zuave in ruske gardne grenadirje, od nog do glave bele avstrijske gardijste, rudeče angleške pešce in papeževe telesne stražnike, — in kaj vsega ne vidiš v tej vojakih-meščanih. V Washingtonu srečal sem stotnijo v temnoiudečih čevljih, širokih svetlorudečih hlačah, belih suknjah spredi in zadi obšitih z zlatom in medvedjih kapah najnavadnejše oblike. To je sedmi novojorški polk, ko si je bil pridobil nezvenljivo slavo v državljanski vojni; nedavno se je pa ta polk preoblekel v prusko uniformo, od glave do nog, od čevljev do čelade.
Zbirajo se ti polki v svojih vojašnicah vsak teden, ali včasih le vsak mesec, da se vežbajo dve ali tri ure, jedenkrat v letu gredo v vojaški tabor za jeden teden, in tedaj prevzame država del stroškov in navadno članom milice plačuje po dolarji na dan za čas, ko so v taboru. Nekaj stotnij, pet ali včasih tudi deset se jih v teh taboriščih organizuje v polk; polkovne in brigadne častnike imenuje guverner, ki je po ustavi glavni poveljnik vseh vojnih čet v državi. V državah, kjer so velika mesta, je ta vojska mnogobrojna. Novojorška in massashusetska država vzdržujeta kadre mnogih polkov, ki so se odlikovali v državljanski vojni. Za inštruktorje milice odloči vojni minister častnike redne vojske in jih da guvernerjem na razpolaganje. Seveda je izvežbanje jako površno in se milico zdi smešno pravim vojakom. Meni, ki sem bil nekdaj častnik prve gardske divizije v Peter-burgu, se mi zde smešne parade teh vojsk, a vendar nikdar ne pozabim, da so baš taki vojaki odločevali v državljanski vojni. Tako v naglici izvežbani vojaki in častniki bili so se pri Shiloh, pri Gettysburgu, Rich-mondu in Pittsburgu, kjer jih je palo na deset tisoče in se proslavila v vojni zgodovini.
Težko je kaj pisati o Ameriki, da bi se ne spomnil to državljanske vojne, in če se je pa spomniš, pa ne moreš prezreti ameriškega vojaka. Okoren in smešen je v svoji komedijantski obleki za evropske oči, a v njem je nekaj, kar ni v evropskih vojskah — nravstveni razvoj državljana in pojem svobodnega človeka Po absolutnem številu ubitih in ranjenih in po razmerji k občnemu številu vojujočih se ostanejo bitve pri Spottsylvaniji, pri Wilderpisu, Gettjsburgu in prvi napad Fredenckburgu za zmiraj zaznamovane mej najkrvavejšimi bitvami v zgodovini. Ko je bila vojna končana in sta obe vojski, vzhodna — Grantova in zapadna Shermanova prišli v Washington in korakali v paradi mimo estrade predsednika Jonsona, so se čudili vsi evropski vojni atašeji; to je bila velika vojska v polnem smislu besede, ki ni v ničem zaostajala za velikimi evropskimi vojskami, niti v disciplini, niti v vojnem duhu, v umstvenem in nravstvenem razvoju jih je pa celo še prehajala. Mesec po tej paradi se je milijon teh vojakov odpustilo domu, do-
bivat si vsakdanji kruh z delom, in mirno in hitro so t premenili v navadne državljane, kakor so se pred štirin leti na klic svojega predsednika z veseljem bili zbra v veliko vojsko.
Duh in tradicije te vojske se sveto hranijo v ame riškem narodu do današnjega dne. Različne organizacij vojnega časa, polki, brigade, divizije, voji in vojske -so po vojni osnovala društva s stalno vojno organizacije vsako leto se za jeden teden zbero k vajam, pojdejo taborišče in se v šotorih spominjajo starine. Vsa ta pc samična društva pripadajo pa poleg svoje samostaln organizacije k narodnemu društvu udeležnikov državljansk vojne na strani zveze, ki se imenuje „Velika vojska re publike", ki šteje kacih štiristotisoč članov in ta im svoje podružnice v vseh zakotjih Zjedinjenih držav. Ke se je vojna končala pred sedemindvajsetimi leti in s najmlajši udeležitelji mogli biti bobnarji 12 do 13 lel ima najmlajši član te zveze najmanj 40 let, in ker s od nikoder ne popolnuje, se manjšajo od leta do let udje tega društva in verojetno je, da v štiridesetih leti! popolnoma izmrjejo. Že sedaj letni shodi tega društvi kažejo čuden prizor: večina udeležnikov so sivi starci ki so že preživeli dobo aktivnega delovanja in začenjaj« živeti s preteklostjo. Društvo nima posebnih znakov razei širokrajnih klobukov s zlatimi vrvicami in palčic v rokah V paradah, katere daje vsak oddelek nekajkrat v letu predstavljajo jako ganljiv prizor. Glavna naloga družbi je pomagati potrebnim članom. Na vnanje se kaže te društvo s svojimi letnimi shodi, državnimi in zveznimi ki vsako leto menjajo mesto zborovanja, in na katere s< snide mnogo števila članov iz vseh krajev Zjedinjenil držav. Lani je v Detroitu bilo nad trideset tisoč članov Na njih se zbira osrednji odbor društva za bodoče let< in se posvetuje o okraševanju gomil, padlih v vojni, k se imenujefcBDecorationDayu in se praznuje dne 30. maja Ta dan se mesta zavijejo v žalovanje, in vrste veteranov z godbo korakajo na pokopališča. Pred njimi gredo otroc in neso cvetlice, za njimi pa prebivalstvo mesta. Na pokopališči olepšajo grobovje pobratimov po orožji, kar s< vrši jako slovesno, z godbo in drugimi slavnostmi. T* dan se nič ne dela.                                    (Dalje sledi.)
------   400   ------
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
XI.
(Dalje.)
Američani kažejo sploh veliko spoštovanje do pokojnikov. Vsaka količkaj bogatejša rodbina ima gotovo svoj poseben kraj na pokopališči, in trupla družinskih članov naj umrjejo kjer koli, pošljejo se z brzovlakom, da jih pokopljejo na takem kraji. Američan zastavi poslednjo srajco, če je treba, da truplo sorodnika dostojno pokoplje in to v rodbinski rakvi. Zvezna vlada je vsled te narodne posebnosti pokupila vse kraje, kjer so bile pokopane žrtve vojne, naredile iz njih narodna pokopališča, ki se vzdržujejo na račun državne zveze v najlepšem redu. Vse bojišče pri Chikamangi, v teneški državi je pokupila vlada in premenila v jako lep vladni park. Zapisnike o ubitih in umrlih je skrbno vodila mej vojno in še potem celih petindvajset let posebna komisija, ki se je nedavno zaključila; ta komisija je preiskala vse arhive, zaslišala na tisoče prič, obiskala vsa bojišča in mesta, koder so bile vojne bolnice, in se je zaključila, ko so se zvezna oblastva prepričala, da se je storilo vse, kar se je moglo v tem oziru.
V teku poslednjih treh ali štirih let so tudi vojaki konfederacije (južanov) osnovali nekaj podobnega, kakor je zvezno (narodno) društvo, v mnogih krajih na jugu so se osnovala društva veteranov konfederacije. Treba je omeniti, da so se vojaki obeh stranij že davno pomirili, če tudi še vedno ne prenehalo sovraštvo mej političnimi in državljanskimi, rekli bi, življi severa in juga. Pred dvema letoma je prvi pot šel oddelek veteranov iz Bostona v Virginio, k svojim bivšim nasprotnikom, na gettyskurškem bojišči, k ostankom znamenite konfedera-cijske divizije Piketta; ti so vrnili obisk in oba obiska sta se končala s popolno zadovoljnostjo in pozabljenjem starega sovraštva. S tega časa so obojestranski obiski jako pogosti, minolo leto so pri praznovanju obletnice gettysburške bitke bili udeležitelji obeh stranij prav na tem bojišči. Modri in sivi fantje — boys in blue in boys in grey — kakor tukaj navadno zovejo brambovce zveze in konfederatov — prijateljski se pozdravljali, bratski objemali in poljubovali na tem kraji, kjer je pred blizu tridesetimi leti skoro štirideset tisoč ljudij bilo v boji ubitih.                          _________
Jaz nisem jurist, in imam jako nejasne pojme o pravu in zakonih sploh, a v Ameriki nisem nikdar se pravdal pri kakem sodišči.   Samo po sebi se razume, da
------    410   ------
sem v teku svojega delovanja v Ameriki imel ne malo raznovrstnih razporov in prepirov z raznimi ljudmi zaradi raznih stvarij — pogostem sem se obračal do odvetnikov, pa stvar ni nikdar prišla do sodišča, vselej so odvetniki mej seboj stvar poravnali drug drugemu nekaj prijenjali. To barantanje, pri katerem so odvetniki po~ sredovalci, je v Ameriki jako razširjeno in to ne le v civilnih, temveč tudi v kazenskih stvareh. Državni pravdnik se cesto pogaja ne le s sodiščem, temveč tudi z obdolženčevim zagovornikom in to ne le pri majhnih pregre-ških, temveč celo pri umorih. V koliko se to barantanje vjema z načeli kazenskega prava, ne vem — a meni se je vedno zdelo, da dostojinstvo sodišča trpi pri tem barantanji; jaz sem nekajkrat moral biti pri zasedanjih kazenskega sodišča, a dobil sem skrajno neprijeten vtis, ko se je slovesno načelo — v Ameriki se vsa kazenska dela vrše v imenu naroda dotične države ali zveze — spremenilo v barantanje in poljubno pogajanje mej državnim pravdnikom in zagovornikom, v barantanje, katerega se večkrat udeležuje sodnik. Če je stvar nejasna, državni pravdnik ni svoje stvari prav gotov, ker mu morda manjka dokazov, zagovornik pa tudi prav ne zaupa, da se stvar za njegovo stranko ugodno izteče, ali se boji kakih razkritij, ter je obdolženec zadovoljen, da se mn odmeri gotova, razmerno mala kazen, se vse konča v nekoliko minutah, brez sodnje preiskave in obravnave. Jaz nimam nobenih statističnih podatkov, a vedno se mi je zdelo, da gotovo dobra tretjina kazenskih stvarij ne pride pred porotnike, temveč se konča s takim barantanjem. To posredovanje, to barantanje, ki je, žal, razširjeno po vsej Ameriki, na katero povsod in vsak čas zadeneš, je name napravilo kaj britek vtis, posebno pri ameriških sodiščih, a tudi v navadnem življenji se nisem dosti ga privadil, in naj bi živel v Ameriki še tudi dvajset ali trideset let, pa se ne bodem toliko poameričanil, da bi se sprijaznil ž njim.
Jedna najznamenitejih in ob jednem najkarakteri-stičnejih kazenskih pravd, ki so se kdaj obravnavale v Ameriki, je bila pravda glede podkupljenja s pol milijona dolarji 13 novojorških mestnih odbornikov od strani graditelja broaduejskega tramvaja. Stvar se je vlekla nekaj let in jo je jako spretno bil začel državnega pravd-nika namestnik Nikol. Če tudi se je razmeroma neugodno končala, a vendar je prinesla dosti koristi, kajti pokazala je vsej zvezi mnoge slabe strani kazenskega pravosodja. Vsako podkupljenje, posebno pa če gre kar za pol milijona, je jako težko dokazati. Nikol je pa vendar toliko dosegel, da so porotniki mestnega starašino Jana spoznali krivega in je bil obsojen v desetletno ječo. Po tem se je pa začel boj mej tožiteljem in zagovorniki, ki se je vlekel do neskončnosti in vso zadevo popolnoma zmedel. Če tudi so glede druzih zatožencev bile ravno tiste ob-dolžitve, ravno tisti dokazi, ravno tiste priče, vendar se je stvar končala, ko je šlo za druzegaz raznoglasjem porotnikov. Zagovorniki so stvar pritirali do tega, da je v drugič bilo treba 40 dnij, da so izbrali porotnike — a
ko je stvar bila tretjič na vrsti, niso v vsej novojoršk grofiji našli človeka, ki bi ne bil kaj prizadet v sami stvari ali v prejšnjih razpravah in bil sposoben za porotnika. Tedaj so stvar izročili jednemu provincijalnih okrajev, pa tudi ondu je sodišče moralo pustiti vso stvar, ko je šest tednov zastonj iskalo porotnikov. V tem so minola štiri leta — nekatere priče so v tem času umrle, druge so zagovorniki odpravili iz kraja, kajti imeli so na razpolago vpliv in denar Tammanyja Halla (Tammanija Golla). Ni-kola so zamenili z drugim namestnikom državnega pravd-nika, kateri je naposled naznanil sodišču brez ovinkov, da nima upanja, da bi zatoženci bili obsojeni in zatorej odstopi od zatožbe. Za vseh 13 obdolžencev je poplačal Jan, vsi drugi so se izognili ječe, če tudi jih je gotovo dva ali trikrat toliko stalo, kakor so bili dobili podkupila, kajti ameriški odvetniki se ne šalijo, do dobrega ga obero, kogar rešijo ječe.                             (Dalje sledi.)
------   419   ------
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
XI.
(Dalje.)
Samo člani najvišjega sodišča Zjedinjenih držav (Supreme Court ot the United States) imajo pri javnih obravnavah  nekak talar iz črne svile; vsi drugi sodniki
zveze in posamičnih držav, odvetniki in sodnji sluge ne nosijo nobene uniforme in nikoli nimajo frakov. Sodstvo je jako priprosto brez vsacih formalnostij in ceremonij. Sodnik sedi na malo vzvišenem odru za katedrom; državni pravdnik, odvetniki in porotniki ločeni so z nizko ograjo od občinstva, toda ta ograja je le za videz, kajti občinstvo leze, ne da bi mu kdo branil, čeznjo in včasih napolni ves prostor.
Vendar se po tej priprostosti ne sme soditi, da Američan ne spoštuje sodišča, temveč vsak je jako visoko ceni in je pripravljen dati življenje v njegovo obrambo in rešitev njegovih odločeb. S sodiščem se v Ameriki ni šaliti; največji cestni roparji in najobupnejši hudodelci se ga ne predrznejo žaliti — ker vedo, da bi je gledalci na kosce raztrgali, ko bi razžalili sodnike. To je zopet jedna glavnih in jako simpatičnih lastnostij ameriškega prebivalstva ; more se motiti; more narediti nevrednega človeka za sodnika, zunaj sodišča na ulici ga lahko oklo-futa huje kot koga drugega, a pred sodiščem zahteva, da da se sodniku vse pokori in da se brezpogojno izpolnijo razsodbe.
Pred kakimi dvanajstimi leti je neki Slade, človek nenavadne odločnosti in trdne volje, strahoval vse ozemlje Montane, brez vsake kazni je pobijal; nad dvajset ljudij je pobil z lastnimi rokami, njegova četa je bila tako močna po številu, složnosti in organizaziji, da slaba krajna oblastva niso več let mogla ničesar storiti proti njemu, če tudi so ga večkrat pripeljali k sodišču. Ta človek je sam sebi spletel vrv, naposled se je bil toliko spozabil, da je na kosce raztrgal sodnje akte in jih z nogami poteptal. Maloštevilne priče, ki niso pripadale njegovi četi, so ga zgrabile in čez malo ur obesile brez sodišča; celih sto njegovih tovarišev, oboroženih od nog do glave je s solzami to gledalo, a se ni upalo potegniti za svojega vodjo — mogel je on ubiti človeka, ne da bi ga bil kdo kaznoval, toda smel ni razžaliti postavljenega sodišča, niti v tako brezpostavni deželi, kot je tedaj bila še brez dvombe Montana.
Jedva je mogoče govoriti o nepristranosti in nepod-kupnobti sodišča v kateri koli deželi v občnih potezah — in jaz mislim, da je v tem oziru v Ameriki ravno tako kot na vsem drugem svetu; a moram vendar opozoriti na razliko, ki je tudi v tem oziru mej Severom inZapadomnajedniin Jugom na drugi strani. Vsakemu či-tatelju je znano, kaj je linčanje (L;nchove sodbe). Linčanje je bilo še pred kakimi dvajsetimi leti, predno so bile narejene prekontinentalne železnice ž njih postranskimi (progami jedino sredstvo za samoobrambo v teh občinah skrajnega Zapada, katere so pustivši za seboj civilizacijo in vsake državne uredbe, vzele Indijancem in prirodi obširno ozemlje.
Dežela je bila povse brez vsake organizacije; ni bilo niti sodišča, niti sodnika, niti policije in ne nobenega postavljenega oblastva; v tem se večina teh pijo-nerjev bili ljudje, za glavo katerih je bila razpisana nagrada v državah, ljudje, morda ne vselej  hudodelci, a neredneži,
------    420------
s surovim značajem in težko roko. Ti pijonirji civilizacije, ki so šli vselej pred poljedelcem in obrtnikov, so v gotovih slučajih se posluževali linčanja; hudodelce, navadno morilce, so prijeli, dokazovali jim njih krivdo in obesili jih na prvo drevo. Zapadni teritoriji so so se od tedaj zaselili in organizovali; sedaj ga ni kota v Zjedinjenih državah, kjer bi močna roka postavnega sodnika ne mogla dobiti hudodelca in kaznovati ga po zakonu; linčanje ni več primerno sedanjemu času in se le redkokdaj uporablja na Zapadu. Našlo je drugo zavetje na Jugu, drugo žrtvo — zamorca. Statistika linčanja za 1891. leto navaja 195 linčanj; od teh se jih je zgodilo 169 v devetih južnih državah, kjer je bilo linčanih 121 zamorcev in 48 belcev; ostali slučaji pripadajo na belce, mehikance, in Indijance v zapadnih in tihomorskih državah in teritorijah. Pred dvajsetimi leti so bile te številke ravno narobe in povedati moram, da se na Zapadu število linčanj vedno manjša, na Jugu pa nasprotno hitro narašča. Južni mogočneži se ne morejo sprijazniti z mislijo, da je zamorec polnopraven državljan in njegove prestopke morajo soditi redna, zakonita sodišča, — raji stvar sami obravnavajo, posebno če je malo nejasno in se ne ve, kdo je kradel, kdo je kriv. Južani ne zaupajo niti sodnikom, katere so sami volili, ako gre za zamorca. Jaz sam bi večkrat bil rad dobil kako pojasnilo o tej samovoljnosti, a vselej se mi je odgovorilo: »Pomislite, da bi ga sodišče utegnilo oprostiti — in ne smemo se zanašati na naše sodišče." Na Zapadu dobi se pa povsem drugačen odgovor. — Ondu ne sumničijo sodišča, a naravnost trdijo, da je krivda zatoženčeva brezpogojno dokazana, a se s tem, da hitro ubijejo človeka, ki tako pride na vislice, državi prištedijo nepotrebni stroški.
Smrtna kazen se nahaja v največ državah; samo v štirih se je odpravila za poskušnjo. Navadno povsod obešajo na smrt obsojene; v novojorški državi se je vpeljala elektrika za to, da se znebe na smrt obsojenih hudodelcev. Poseben aparat se je naredil v ta namen; človeka ubije na mah, brez vsake bolečine in verojetno tudi drugod vpeljejo elektriko, ko so se v Novem Jorku prepričali o nje popolnosti. Glede vseh usmrtenj, ki so se izvršila z elektriko, izrekla se je komisija veščakov -zdravnikov, ki je bila pri njih, da so se izvršila jako povoljno.
(Dalje sledi.)
430
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. T verskega.)
XI.
(Dalje.)
Zakoni o dedščinah, rodbinskih in premoženskih stvareh, o ločitvah zakonov, družbah, dolžnih pismih, trgovskem in obrtnem pravu — z jedno besedo vsi civilni zakoni so jako različni v raznih državah in se poleg tega jako pogosto menjajo. Petinštirideset postavo-dajnih zborov zboruje vsaj vsaki dve leti; in omenil sem že, kako so občutljivi za vsako potrebo naroda. Najtežja vprašanja, ki se najpogosteje sprožijo, so vprašanja o družbah, trustih, o razmerah mej delom in kapitalom. Vse države so poslednji čas bolj ali manj morale računati s temi vprašanji — o njih se je že izdala velika množina zakonov ; nekateri izmej njih niso bili druzega kakor nevspešni poskusi. Vendar se ta vprašanja v zako-nodavnih zastopih vedno bolj in bolj temeljito razpravljajo. Zakonodajstvo v Ameriki je jako živahna zadeva; popolna in brezpogojna svoboda besede in tiska omogočuje vsestransko pojasnjevanje vprašanja, in je vsakemu in vsem dana prilika povedati svoje mnenje v tej ali drugi obliki, in različje v predlogih mora vzbujati le začudenje, kako brezkončno se razlikujejo človeške ideje in nazori. Tako je ločitev zakona skoro nemogoča v Novem Jorku in v večini južnih držav; v zapadnjih državah, zlasti v Južni Dakoti je potreba za ločitev zakona le izpolniti nekatere neznatne formalije. Sodišča te države so preobložena z vlogami za ločitev zakonov iz vseh kotov Zjedinjenih držav, v tem, ko so ločitve mej domačini te države jako redke.
V državi Wyoming so dali volilno pravico ženskam za vse volitve, in je to postavodajni zbor sklenil jedno-glasno. V državi Kanzas je nekaj žensk za župane, pa se tudi nahajajo občinski sveti, v katerih so same ženske, ki govore jako modro in previdno, če tudi jih nekateri jako
431
smešijo po časopisih] — poskus, nekaj podobnega uvesti v Novi Angliji, če tudi z veliko omejitvijo, je odklonila velika večina. Pravica ženske do dedščine in premoženja je na Severu, zlasti pa na Zapadu mnogo večja nego na Jugu. V nekaterih zapadnih državah ni ženska le polnopravna, temveč ima še nekatere predpravice pred moškimi — na jugu je pa v mnogih odnošajih še odvisna. Zakoni za izterjanje dolgov so na Jugu povsod jako strogi, četudi je skrajno trudno izterjavati vsled zamotanega prav-danja in zlasti vsled počasnosti sodišč; na Zapadu je pa vsaka rodbina primerno dobro zavarovana proti posilni prodaji za dolgove — bodisi že kmetije, na kateri živi, z vsem potrebnim za obdelovanje vred, bodisi že hiše z notranjo vpravo vred v mestu; tudi se za dolgove ne more ničesa prodati, kar ljudje svobodnih poklicev, delavci in obrtniki potrebujejo za svoj obstanek — tako se ne more prodati konj in voz, če se dotičnik peča s prevažanjem, instrumenti če je zemljemerec, orodje, če je mizar, biblijoteka, če je odvetnik. Zakoni v varstvo dolžnikov včasih gredo do skrajnosti, tako je kanzaški postavodajni zbor, v katerem imajo večino člani kmetske zveze, z veliko večino sklenil, da se deset let ne sme prodati za dolgove nobeno imetje, zlasti ne zemljišče. Banke in zasebni kapitalisti so se hitro združili in ustavili posojevanja na kmetije in na menice takim kupcem, kateri trgujejo s kmeti, in po vsej državi se je ustavila vsakovrstna trgovina. Guverner je bil prisiljen sklicati v izredno zasedanje postavodajni zbor, ki je premenil ^udni zakon — in posledica temu je bila popolno uničenje vpliva kmetske zveze v državi.
XII.
Amerikanci so  jako  prijazni in zgovorni  ljudje, in mislim,  da se v nobeni drugi  deželi tako hitro ne spoznajo ljudje in tako hitro ne stopijo mej sabo v trgovske zveze, kakor v Zjedinjenih državah.    Včasih zadošča se-znanje  na železnici ali  pa v kakem  hotelu,  da se dva združita za kako podjetje;  največja  podjetja se navadno začno na ta način.    Na  skrajnem  jugovzhodu,   v  Novi Angliji, se ta zaupljivost  toliko ne opaža,   najbrž  zaradi tega, ker ta kraj ima najstalneje prebivalstvo v evropskem smislu besede. Nova Anglija se je najprej zaselila, naselili so se v njej verski izgnanci evropejski XVI. in XVIII. stoletja, in so tukaj se tako ločili od druzih ljudi j, kakor so se v Evropi;   nasledniki teh izgnancev so  dolgo tako zase živeli,  in vsled  rodbinskih  tradicij  in verskih  posebnosti se je rodil puritanizem in kvakerstvo.    Sicer te lastnosti dandanes hitro ginejo;   a vendar zgovornost in zaupnost Američanov še  le  potem vzbuja začudenje Ev-ropca, če pride v zapadne dele novojorške in pensilvanske države;   čim daljše pojde na zapad,  tem boljše  bode to videl.   Ne le moški, temveč tudi ženske so me prve nagovorile v železniškem vagonu, in to ne,  da bi bile prisiljene, temveč jedino zaradi tega, da preženo čas. Zvečer se snidejo v salonu vsacega  hotela vsi gosti, ki so došli iz  raznih krajev Zjedinjenih  držav,   in začne se godba.
petje in ples in govore neprisiljeno mej seboj, kakor bi že bili stari znanci.
Najivna, dobrodušna in priprosta prijaznost se kaže tudi v občevanji sosedov mej seboj. V Ameriki došlec takoj obišče sosede, in sosedje se seznanijo ž njim, če to on želi ali ne. V Evropi lahko živiš dvajset let v jednem nadstropji hiše, ne da bi poznal sosede, a v Ameriki to ni mogoče. Naj se ustavi novoprišlec kjer koli, bodi si v mestu ali na kmetih, sosedje vse okolice se bodo seznanili ž njim in duhovnik navadno pride jeden prvih in si prizadeva navodošleca pridobiti za svojo cerkev in njegove otroke, če jih ima za svojo nedeljsko šolo. Cerkvene kongregacije tudi sestavljajo dovolj združiteljne kroge; ker se cerkve vzdržujejo povse z dobrovoljnimi darovi, se za poprave in nove naprave vselej nabira, prirejajo se tudi bazarji, veselice itd. v ta namen, pri katerih mlade devojke dotične verske družbe delujejo kot prodajalke ali gospodinje; na ta način se pogosto nabero velike svote, da se napravijo novi zvonovi, orgije i. t. d. Ker so ameriške šole, izimši čisto bogoslovske, od najnižjih do najvišjih, mešane za oba spola, je mej njimi popolna svoboda odnošajev, in ni nobenega nadzora nad dekleti, kakor je navaden v mnogih evropskih deželah. Če tudi se ta svoboda zdi Evropejcu odgojenemu v tradicijah dobrega starega časa, divja, vendar moram reči, da nisem opazil, da bi se zlorabila v kakem oziru. Ame-rikanska nravnost je ohranila znatno čistost in razuzdanost, ki je jako razširjena v nekaterih družbenih slojih po Evropi, je v Ameriki redka in le izjema.
Ulično življenje je v Ameriki bolj razvito, kakor kjer si bodi v Evropi, bolj, kakor v Parizu. V trgovskem delu mesta je gotovo v vsakem kotu prodajalnica tobaka, lekarna ali brivnica in vsake take naprave služijo za shajanje Ijudij, in v vsakem kotu je gotovo tolpa Ijudij. Trotuarji so posebno v novih mestih jako široki; in vse društveno življenje mesta vrši se tako rekoč na ulici in se ondu tudi sklepajo kupčije.
(Dalje sledi.)
—    440   —
Poučni in zabavni det.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tver^skega.)
XII.
(Dalje.)
„To go on the street" — iti na ulico, pomenja pečati se z javnimi zadevami. Ob političnih volitvah, ob kakih važnih dogodkih, borznih krahih, ali posebno goreči  špekulaciji so trotuarji  polni  ljudij,   povsod  stoje.
------    441    ------
skupine ljudij in mahajo z rokami presojajoč položaj. Na ulicah se dela javno mnenje in kristalizujejo sklepi. Američan gre pod streho, samo da jim da pravo obliko, kajti oblika tu igra važno vlogo. Vsaki sklepi, resolucije obsojajo se tukaj z vseh stran i j, in daje se jim jako kratka in določna oblika; angleški jezik je, kakor je znano, jako pripraven za to in znameniti „Razglas ne-zavisnosti" in pa „Ustava Zjedinjenih držav" sta bleščeča primera te kratkosti in jasnosti in ostaneta za vse čase vzor v tem oziru. Jaz sem se mnogokrat precej udeleževal teh pojavov javnega življenja; včasih je v mestu tudi dva ali tri dni, kakeršne so okoliščine, „great exci-tement prevails" — sterotipna fraza, ki se porablja povsod v Ameriki, da se izrazi vzburjenje, in pomenja v dobesednem prevodu »velika vzburjenost vlada". Počasi se iz kaosa razvije gotov sklep, organizuje se pravilni tabor; včasih pod milim nebom in tedaj posebna komisija da sklepu posebno obliko — vselej rezko in določno, tako, da ne more biti nobene dvombe glede točnega smisla. Ruščina je mnogo bogatejša in lepša nego angleščina, a angleščina jo prekaša v točnosti, rezkosti in zlasti kratkosti; večkrat sem skušal prevesti nekatere resolucije in sklepe, ki so mi posebno ugajali po lepoti in krepkosti sloga — a vselej sem moral pustiti nehvaležno delo.
Ameriška mesta, posebno nova, razdeljujejo se na dva dela, v trgovski in bivališčni. V trgovskem delu mesta so v nižjih nadstropjih prodajalnice, a v višjih skladišča, delarne in trgovske pisarne. Američan se nikoli ne peča s kakeršnim koli trgovskim ali obrtnim poslom doma — temveč le v pisarni v trgovskem delu mesta. Vsak zdravnik, vsak odvetnik, vsak zemljiški ali zavarovalni agent ima take pisarne (office), in prebije dan v njej in na ulici. Redko se nahaja v Ameriki in to le v majhnih mestih kak zdravnik, odvetnik ali ka-keršnekoli vrste agent, ki bi se le pečal s svojim poslom, navadno sta dva, ali pa tudi trije ali štirje dru-govi. Jeden vodi pisarno, in njega vedno dobiš v njej, drugi ali ostali, po tem, kolikor članov ima firma, so pa na ulicah in drugih javnih mestih, pohajajo bolnike, ba-vijo se z opravki pri sodiščih, izsledujejo mnenja občinstva, menjanjecen itd., kakeršen je že njih posel. Ti „outside members of the firm, ali vnanji člani firm sestavljajo navadno tolpo po ameriških ulicah; bavijo se z vsemi trgovskimi špekulacijami, oddado najprej svoj glas v vseh javnih dogodkih, in do gotove mere vodijo javno mnenje. Ulice trgovskega dela mesta so polne ljudij ves trgovski dan, kateri se zgodaj začenja in zgodaj končava. Vse prodajalnice odpro se ob sedmih zjutraj, banke ob osmih ali devetih zjutraj, banke se zapro ob treh, trgovske pisarne ob štirih ali petih, vse prodajalnice pa ob šestih zvečer in tedaj se praznijo ulice trgovskega dela mesta in vse mestno življenje se preseli v bivališčni mestni del; v velikih trgovskih poslopjih ostanejo samo stražniki in neobhodno potrebni služabniki,
Prizadevanje, okrajšati delavski dan, je jako veliko
mej delavci in rokodelci. Sedaj ga ni važnejšega mesta v Ameriki, kjer bi službujoči v prodajalnicah in trgov« skih pisarnah ne bili organizovani v društva, ki delajo z vso silo na okrajšanje delavskega dne. V mnogih mestih so že dosegli namen svoj. V Novem Jorku so že dosegli, da celo leto preneha vsako delo opoldne ob sobotah, ravno tako tudi ob sredah poletne mesece. Prodajalnice zapirajo se vedno hitreje. Pred nekolikimi leti zapirale so se ob osmih ali devetih zvečer, sedaj se pa zapirajo ob šestih ali pa še poprej. Samo ob sobotah, ko rokodelci in ostali delavci dobe navadne tedenske plače, so v največ mestih odprte prodajalnice do pozdnega večera in je po trgovinskih ulicah živo do trde noči.
Američani potratijo silno veliko denarja za razna objavljenja. Trgovske ulice in fasade prodajalnic so vse pisane od plakatov, včasih z jako vabljivimi in dragimi. Velikanski čevlji, ure, rokovice, klobuki, puške vise nad vhodnimi vrati. Na raznobarvene svetilnice, popisane stebre in črke na trotuvarji naletiš pri vsakem koraku in nehote ti padejo v oči. Poleg tega se premikajo po ulicah premikajoči se razglasi razne vrste; včasih vozijo ogromne čevlje ali sodčeke itd., po štiri ali šest z zlatom in perjem okrašenih konj, vozi omnibuse s celim orkestrom godbe. Naposled povsod opaziš prodajalce pa-tentovanih zdravil. Po našem mestu je nedavno celih 14 dnij po vseh ulicah se vozil tak prodajalec na velikansko pozlačenem omnibusu, kateri je spredaj imel velike orgije, zadaj je pa sedel magik sam v fantastični orjentski obleki. Omnibus vozili so štirje sivi konji v zlatu in perji; ko je pa bil veliki omnibus z godbo, ki je bila tako močna, da se ni čul več navadni ulični šum, ob-vozil vse glavne trgovske ulice mesta, je obrnil na kak prazen kraj, tu je prodajalec razgrnil svoje kovčege in z bobnečim glosom začel hvaliti svoja zdravila. Okrog njega se je zbrala vselej velika tolpa in prodal je vselej za petdeset ali celo za sto dolarjev vsakovrstnih nič vrednih mazil. Amerikanci se jako radi zdravijo in nekatere desetorice ljudij se je znalo pridobiti milijone s tem, da so prodajale kake ničvredne zdravila in znale nase obrniti pozornost občinstva. Raznovrstne krogljice, navadno brez vsake zdravilne moči, olja, mazila vsake vrste, za katere se jamči po velikanskih razglasilih, da ozdravijo vsako bolezen, sestavljajo večino blaga vaške lekarne, prodajajo se hitro in dajo naravnost bajeslovne dobičke špekulantom, ki jih znajo dobro spraviti v kupčijo.
Oživljenje ulic ameriških mest jako pospešujejo mnogobrojne raznovrstne ulične železnice. Pri strogi razdelitvi trgovskega in bivališkega dela mesta so neobhodno potrebne take železnice, da se prevažajo trgovci, vsakovrstni uslužbeniki in rokodelci od svojih stanovanj na mesta njih dela in nazaj. Ta delitev je posledica te strasti, da hoče imeti vsak lastno hišo in svoje ognjišče, o kateri sem že jedenkrat omenil; najrevnejša rodbina hrepeni po tem, da bi živela v svoji hiši — in večnadstropne hiše z mnogimi stanovanji so popolnoma neznane v Zjedinjenih državah izimši Novi Jork in Čikago, sicer
------   442    ------
je pa v trgovskem delu mesta vse tako natlačeno in stisnjeno, in zemlja je tu tako draga, da še jako bogati ljudje tukaj stanovati ne morejo.                (Dalje sledi.)
-----    449   -----
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
XII.
(Dalje.)
Konjske ulične železnice hitro izginjajo v Ameriki, ohranile so se le še v manjših mestih. Elektrika jih je povsod zamenila. V Novem Jorku, Brooklinu, Čikagu so ulice vedno tako napolnjene z ljudmi in vozmi, da v nekaterih niso našli prostora za ulične železnice in so jih torej zamenili s parnimi železnicami na železnih stebrih. Vprašanje o cenem, hitrem in varnem prevažanji je vedno bolj pereče in zahteva radikalne premembe v mnogih ulicah glavnih mest Zjedinjenih držav, posebno starih, kakor sta Boston in Novi Jork. Njih trgovski in tovor-niški deli so še davno zaprti od vseh stranij od tekoče in stoječe vode in poslednja desetletja rasto le na višino, nadstropje na nadstropje. Občno uvedenje parnih dvigal je popolnoma uničilo pomen stopnic m trgovske pisarne v vrhnjih nadstropjih daleč od uličnega šuma, zaduhlega zraka in vsemogočnih mestnih duhov se bolj čislajo, kakor pisarne v nižjih nadstropjih, katere se že le bolj rabijo za skladišča in raznovrstne tovarne. Ta rast na višino, brez vsakega razširjenja vedno bolj zajezuje z ljudmi že obstoječe ulice; mejo temu rastenju kvišku stavijo nekod samo določbe zavarovalnih družb proti ognju. V Bostonu se je nedavno tudi mestna uprava potegnila za prebivalce nižjih nadstopij, ki vedno bolj zgubljajo svetlobo in zrak. V Novem Jorku se je nedavno osnovala posebna komisija iz ljudij znanih po svoji praktičnosti in poznanjem življenskih pogojev tega mesta, katera se je odločno lotila proučevanja, kako bi se razrešila težavna naloga, da se pospeši in uredi prevoz ljudij po ulicah in ob jednem doseže največja varnost.
Desetine načrtov različnih družeb z na stotine milijonov kapitala se je že pregledalo; kolikor je znano iz časopisov, zmatrajo se za najugodnejše podzemeljske železnice s štirimi tiri in z elevatorji na križpotih, če tudi imajo dvenadstropne železnice s steklenimi strehami nad hišami mnogo zagovornikov. Predsednik komisije, Viljem Steinnel, znameniti izdelovatelj klavirjev in jeden najznamenitejših mož v Novem Jorku, se je povrnivši iz Evrope izrekel za podzemeljske železnice, katere naj goni elektrika. Po njegovih besedah bi take železnice stale 3 milijone dolarjev za angleško miljo. Sedanje naduličtfe železnice, katerih je v Novem Jorku okolu petdeset milj,
-----   450   -----
delajo lepe dobičke,  če tudi so veliko stale in peljejo človeka za 5 centov dvanajst milj daleč.
če že govorim o posebnostih Zjedinjenih držav,  ne morem prezreti nedeljskega vprašanja, vprašanja, ki ima resen in pereč pomen, vsled prepira, ki vlada o njem v večini ameriških občin. Strogo  in iskreno mislim se posvečuje nedelja v vseh  puritanskih  in kvarkerskih občinah Nove Anglije;  v vseh  drugih občinah  se pa zakon o nedeljskem posvečevanji popolnoma ne izpolnuje,  ali se pa izpolnuje le navidezno — in to le deloma. V Novem Jorku na primer se javno mnenje na gotove čase za-nimlje za to vprašanje    Če tudi bi vsakovrstna zabavišča, gostilne in kavarne morale biti zaprte od polnoči v soboto do šestih zjutraj v ponedeljek, vendar  se pijančevanje nadaljuje pri zaprtih vratih, le včasih to moti policija, da ustreže gotovim ljudem.    Včasih se oglasi kak pastor, ali kak vodja stranke potegujoče se za praznovanje nedelje, ali pa kak član društva za poboljšanje pijancev in palih žensk, da se ne praznuje praznik, in tedaj nastane velik krik po verskih in nekaterih drugih listih zaradi tega, in tedaj policija  zares  zapre nekatere gostilne, v katerih je v nedeljo preveliko veselje in šum. To kričanje pa ne traja dolgo, v mestnem  svetu kmalu zmorejo nasprotni vodje, ki vplivajo tudi na postavodajni zbor države, zlasti Tammani Hali.   Tako pa   ni  le v Novem Jorku, v tem jako razuzdanem mestu, temveč nič bo^je ni v drugih primorskih  mestih,  kjer se zbira na tisoče pomorščakov, celo v Bostonu, tem središči ameriškega puritanizma.   Pred jednim letom je bil neki list začel razkrivati,  kako je s praznovanjem nedelje v tem mestu.  Ta razkritja so napravila mnogo hrupa, kajti časopis je kar po imenu imenoval mnogo  trgovcev, bankirjev in raznih agentov, znanih po vsej Novi Angliji, po svoji trgovini, bogastvu in zvezah, kateri so se sami zabavali v nekaterih večjih beznicah do ponedeljka. Na za-padu in zlasti ob tihomorskem obrežju se malo gleda na posvečevanje nedelje, v teritorijah so odprte ves čas gostilne in igrališča in molče duhovniki, ki so drugod navadno na čelu gibanju za posvečevanje nedelje. Na vzhodu in jugu pa fanatizem in pretirana pobožnost močno prevladujeta;   ne le  zabavišča,   temveč  tudi  izobraževalni zavodi, muzeji in biblijoteke zapro se ta dan.   V Novem Jorku je vprašanje o zapiranji  muzejev napravilo mnogo hrupa. Hinavski pobožneži so pali po muzejih in že dolgo se vrši borba mej njimi in ostalim prebivalstvom.
Amerika nima prestolnice v tem smislu, kakor evropske države. Washington je sicer sedež zvezne vlade in zatorej stalno mesto Zjedinjenih držav; a zvezna vlada nima tega pomena, kakor vlada v kolikor mogoče centra-lizovani Evropi, in zatorej se zgublja pomen tega mesta v tem oziru. Kakor je znano, so vse države brezpogojno samostojne v vseh notranjih stvareh. Nikjer ni centralizacija tako slaba, kakor v Zjedinjenih državah; kulturne, trgovske i industrijske koristi so povsod važneje kakor politične in se zatorej vpliv kacega mesta ravna le potem, kakšne važnosti je v teh imenovanih ozirih.   Novi Jork
je dosedaj brez dvombe glavno mesto glede na vnanj trgovino, bodi si že uvozno ali izvozno ; Boston se lahk ponaša, da je duševno središče dežele; Čikago hitro de seže Novi Jork v vnanji trgovini in zlasti v manufaktui nem oziru, a prekosilo ga je že v notranji trgovini in j središče za veletrgovino jako velicega okoliša. Tekoč desetletje bode Čikago gotovo že postalo prvo trgovsk mesto. Že davno je Čikago prvo mesto za lesno trgovin in za trgovino s krajnimi izdelki in pridelki.
Letopisi vsega sveta in vseh časov ne kažejo ni česa, kar bi se moglo primerjati po rasti, razvoji i vplivu temu velikanskemu mestu, temu dostojnemu vtele senju napredka največje republike XIX. stoletja. Še živ ljudje, ki pomnijo, da je na mestu, kjer je sedaj Čikagc bilo nevabljivo barje, ki je obdajalo bregove Michigan skega jezera, ki je bilo podobno močvirnim nižavam, k še sedaj obdajajo Peterburg. Sedanje Čikago stoji m umetnem temelji. Pogoste povodnji in pa neugodne zdrav stvene razmere silile so v šestdesetih letih prebivalce da so vzdignili nekatere ulice za celih petnajst čevlja visoko. V sedemdesetih letih so ta povišanja dosegli tako mero, da so inženerske težave, katere so tukaj pre magali domači stavbarji, nase obrnile pozornost vseh Zje dinjenih držav. Velikanske šest- do osemnadstropne hiše iz kamena in opeke, z globokimi kletmi so se cele vzdig nile in celo premaknile s kraja v kraj, ne da bi bil morali se ljudje izseliti iz hiš, ali da bi se bil omet ka poškodoval.
1873. leta je celo tri četrtine mesta zgorelo de tal. Gorelo je 28 ur mej strašnim viharjem. Začelo j< bilo pri vodovodnih napravah in te najprej uničilo, tei tako gasilcem onemogočilo gašenje. Na stotine milijonov je zginilo v tem požaru; mnogi bogatini postali so be raci, vendar se je mesto odreklo od vsake tuje pomoči, ki se je ponujala od vseh strani j. Amerikanci so v ten oziru jako občutni in samoljubni, pri požarih, povodnjih, potresih nikdar ne vzemo tuje pomoči in vselej znajc preskrbeti trpeče someščane. Od kar bivam v Zjedinjenili državah, se spominjam le za dva slučaja, da so se krajna oblastva obrnila za pomoč na narod. V obeh slučajih je pa prvih 10 dnij po oklici krajnih gubernatorjev došlc z vseh krajev Zjedinjenih držav toliko denarja, da se je beda odpravila in nabiranje se zaključilo. To je bilo 1884. leta, ko je triletna suša popolnoma na beraško palico spravila nekatere okraje v Južni Dakoti in 1887.1., ko je rumena mrzlica bila pobrala silno veliko ljudij v Južni Floridi. Mesto Čikago je pa samo hitro preskrbelo vse, ki niso imeli kaj jesti in stanovanja, in s čudovito odločnostjo in hitrostjo se je sezidalo novo mesto. Čikago je daleč preseglo vse, kar je znano v tem oziru celo v Ameriki in sedaj je mesto Čikago drugo po številu prebivalcev v Zjedinjenih državah, poslednjih deset let je prihitelo Filadelfijo in ima okoli 1,110.000 prebivalcev.
(Dalje sledi.)
459
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
XII.
(Dalje.)
Čikago je tudi v Zjedinjenih državah prvo mesto po svojem brodarstvu. To se bode komu čudno zdelo, ker stoji ob notranjem jezeru; a vendar mu je Novi Jork že pred nekaterimi leti bil moral odstopiti prvenstvo v tem oziru. Po številu ladij in po njih obsegu je Čikago največje pristanišče na svetu. Brodarjenje po Velikih jezerih se je jako povekšalo, cd kar so se izboljšali kanadski prekopi. Vsled zgrajenega prekopa, ki veže Čikago in veliko jezero z missisipsko dolino, je Čikago metropola missi-sipske doline in vsega ameriškega naroda, kajti središče ameriškega naroda se s slednjim letom bolj pomiče proti zapadu. Po zadnjem ljudskem številjenji se je že približalo zapadni meji Indijane in je 20 milj vztcčno od mesta Kolumbusa in v začetku XX. stoletja bode najbrž že ob bregovih Missisipija, ali pa vsaj blizu te reke.
Čikago pa ni le prvo pristanišče sveta, temveč tudi prvo železniško središče, bodi si že po številu v to mesto držečih, bodi si že po dolgostih teh železnic. V Čikagu se stika 60 železnic, ki imajo nad 70.000 milj dolžine.
Čikago se more ponašati z najboljšim in največjim vodovodom na svetu. Po požaru je sklenilo mesto dobivati vodo iz Michiganskega jezera. Vodovodne naprave zgrajene so na umetnem otoku, petnajst milj od obrežja in mesta in imajo 300 čevljev globočine. Vsi stroji so na tem otoku in voda teče v mesto po ceveh, ki so položene pod jezerom in sicer 250 čevljev globoko pod jezerskim površjem. Smrtnost je v Čikagu pala po odkritji tega vodovoda na 201/2°/00 in v tem oziru je Čikago daleč prehitelo vsa večja ameriška mesta,
Čikago se je bilo izbralo tudi za mesto razstave ob 400letnici odkritja Amerike. Ko se je reševalo to vprašanje v kongresu, se je zahtevalo od mesta, kjer bode razstava, naj da 5 milijonov dolarjev za stroške razstave in 5 milijonov dolarjev pa posebej še za grajenje poslopij. Kacih deset mest je zbralo to svoto in poslalo v Washigton cele odbore sestavljene iz najboljših in naj-veljavnejših mož, ko je kongres to stvar reševal in razpravljal. Novi Jork, Boston, Čikago, San Luis in Cinci-noti so bili najglavnejši tekmovalci. Razprava je trajala cela dva dni, kajti vsako mesto je imelo goreče zagovornike in pristaše, a zmagala sta centralni položaj ter trgovski in obrtni pomen Čikaga.
Narodna zborovanja in vsakovrstne slavnosti od političnih shodov do letnih zborovanj raznih društev in zadrug menjajo slednje leto kraj svojega zborovanja in se oddajo po dražbi. Razna mesta se poganjajo na najgo-rečnejši način za to, da privabijo ta ali drugi shod ali narodno zborovanje, pogosto plačajo mnogo denarja in si napravijo mnogo stroškov, da si le shod zagotove. Tako je mesto Minneapolis zgradilo posebno jako lepo zboro-valnico, v katero je šlo 12 000 ljudij in je stala pol mi^ lijona dolarjev, da je privabilo republikansko konvencijo 1892. leta. Mesto San Francisko je prevzelo ne le vse stroške za razmeščenje, temveč je skrbelo za popolno vzdrževanje članov shoda časnikarskih urednikov Zjedinjenih držav skozi vse zasedanje 1892. leta. Naposled je majhno mestece Severne Karoline, v katerem sem jaz bival lani, nabralo v 24 urah deset tisoč dolarjev v gotovini, da privabi v svojo sredo zborovanje društva za pospeševanje priseljevanja na jugu.
Razume se, da vse te stroške in skrbi prevzemajo mesta, da delajo zase reklamo. Odposlance pogoščavajo, razkazujejo jim, kar je zanimivega v mestu in okolici, prizadevajo se, na vsak način jih zadovoljiti in to le zaradi tega, da bi razširili po vseh Zjedinjenih državah novico, kako so bili gostoljubno vsprejeti v mestu. Razen tega se zapisniki tiskajo v mnogobrojnih iztisih in jih občinstvo čita z veseljem. Na ta način se mesto zborovanja vedno imenuje in razume se samo po sebi, da tudi pridobiva veljavo. Tukaj je pa omeniti, da se za take stvari denar nikdar ne jemlje iz mestne blagajne, temveč se nabere mej prebivalci.
Poleg tega tekmovanja je v novoorganizovanih državah in grofijah (okrajih) tudi tekmovanje mej mesti, katero bode glavno mesto države ali grofije. To tekmovanje je včasih tako veliko, da ga Evropec verjeti in razumeti ne more. Eo se je pred kacimi tridesetimi leti organizovala michiganska država, je bila prišlo do hude borbe in pri tem dolgo časa ni nobeno mesto moglo dobiti večine glasov, katero zahteva zakon, kajti taka vprašanja rešujejo se vselej z občim glasovanjem. Bilo je mnogobrojno glasovanj, ki so stala mnogo denarja in se končala s popolnim nevspehom, in ni bilo pričakovati, da se stvar ugodno reši, kajti nobeno tekmujočih mest ni hotelo odjenjati drugemu in vsa so imela nekaj znanih
460
zagovornikov in pristašev, in zaradi tega so se glasovi vselej tako razdelili, da na nobeni strani ni bilo brezpogojne večine. Naposled se ie država odločila stvar rešiti na radikalen način, odbacnila je vse tekmovalce, in vprašanje se je rešilo na čuden način. Vse teritorije države so se sestavile v geometrično podobo in poiskalo se je matematično središče in tukaj so se namestili osrednji uradi te države. Okrog je vzraslo mesto Lansing, ki že ima 15.000 prebivalcev, če tudi se je osnovalo v velikem gozdu v redkonaseljenem in nevabljivem kraji.
V   1889. letu se je Dakota razdelila v dva dela in vsak del je vsprejel v zvezo kot posebna država. Teritorij Dakote je že od začetka svoje organizacije imel močno republikansko večino, in tu za demokrate ni bilo nobenega upanja. Po prebivalstvu je že dolgo imela pravico da se vsprejme mej države, a tega ni mogla doseči do 1889.1., ko so imeli republikanci večino v zbornicah in je bilo tudi predsedstvo Zjedinjenih držav v njih rokah. Do tedaj je jeden ali drug teh odločilnih faktorjev bil v rokah demokratov, ki so iz strankarskih ozirov razbili vse poskuse tega teritorija v tem oziru. To se more reči o teritorijah Washington, Idaho, Montana in Wyoming, ki so se tudi šele  1889. 1. vsprejeli v zvezo kot države.
V  obeh Dakotah je borba za glavni mesti trajala samo pol leta in se je končala tedaj, ko sta se izbrani mesti zgradili na svoje stroške vsa potrebna vladna poslopja. V državah Kanzas in Texas se v zapadnjih delih snujejo vedno novi okraji in vselej je huda borba za to, katero mesto bode glavno mesto okraja Lani je v Kan-zasu v dveh slučajih prišlo do streljanja s puškami. Tekmujoča mesta dobila so različna števila glasov pri glasovanji in mej njih meščani se je prava vojna začela, pri čemer so arhivov in dokumentov novih okrajev z uradniki vred in v jednem slučaji celo poslopij, v katerem so bili nameščeni, se z oboroženo polastili sedaj ti, sedaj drugi in nekajkrat premestili iz kraja v kraj, dokier ni guverner se umešal policijo, da je ukrotila nemirneže.
Odstotek razmerja mestnega prebivalstva h kmet-skemu v Zjedinjenih državah neizmerno hitro narašča. Pred tridesetimi leti je na 100 kmetov prišlo 7 meščanov, po zadnjem številjenji jih je pa prišlo že 28. Vzlic temu se pa pomen dežele v poljedelskem in živinorejskem oziru ne manjša, temveč še narašča, če tudi ne tako hitro, kakor obrtnija in trgovina. To se da pojasniti z vedno večjo porabo in z zboljšanjem kmetijskih strojev in z osredotočenjem načinov gospodarstva. Kjer je pred tridesetimi leti bilo treba desetih delavcev, sedaj dva z vspehom opravljata gospodarstvo kmetije; potrebe prebivalstva v tovarniških izdelkih pa rasto hitreje kakor število prebivalstva, ker občno blagostanje narašča in se poraba vekša — kar je pred tridesetimi leti veljalo že za potrato, je sedaj že neobhodno potrebno in izdatki vsake rodbine so se neprimerno povekšali. Zaradi tega se mestno prebivalstvo hitreje vekša, kakor kmetsko. Pri amerikanskih pogojih življenja, ko more vsak državljan dobiti v svojo last 160 akrov državne zemlje, katere je še na milijone
akrov svobodne in spada pod pravico homeostead, ni znan mestni proletarijat in tudi sedaj še ni mogoč. Razmerje mej kmetskim in mestnim prebivalstvom more služiti za odlično merilo civilizacije in blagostenja dežele.
(Konec sledi.)
469
Poučni in zabavni del.
Deset let v Ameriki.
(Iz osebnih spominov Rusa P. Tverskega.)
XII. (Konec.)
Začel sem pisati te črtice pred jednim letom, ko sem bil v gorah Severne Karoline in končavam jih v južni Kaliforniji, na bregovih Tihega morja. Mesto, v katerem sem živel, preživelo je, močen umeten „boom" in je minolo jesen začelo močno trpeti od reakcije. Reakcija pokazala se je s tem, da so prenehale kupčije z zemljo, da je mesto nehalo rasti, kajti nič več se ni na novo zidalo, vsied tega so zgubili delo obrtniki in naposled se je ustavila trgovina. Banke in zasebni kapitalisti so začeli stiskati denarje, prenehali so posojevati na zastavo nepremičnin in na trgovske menice, ter so jako neradi podaljševali obroke za prejšnje dolgove, odločno zahtevajoč plačo. Špekulanti vsake vrste, ki se zbero .na vsaki „boom" iz vseh krajev, so preštevali svoje dobičke in izgube, naložili svoje kovčke in odpravili se po svojih potih. Cene zemlji, ki so hitro rastle za časa „booma", so malo časa ostale na višini, katere so dosegle, potem pa jele padati in so padale še hitreje, kakor so poprej naraščale. Ulice so se spraznile, zginilo je vsako veselje. Glavni povod zmešnjavi v tem mestu, v katerem sem jaz bil, je  bila jako huda zima, ki je uničila sloves mesta,
da je dobro prezimišče za severjane. Tujci, ki so prišli semkaj, čutili so slabo vreme, tako močo in mraz, da so kar dalje odpotovali, hoteli so se izpraznili, in zgubili mnogo denarja, ko bi jih imeli zaslužiti, hkratu so bili prizadeti vsi tisti prebivalci, ki so imeli zaslužek od tujcev. Po tem so se občinske volitve jako nesrečno izvršile. Voljeni so bili ljudje, ki so navalili mestu šeststo tisoč dolarjev dolga za zboljšanje ulic, hotelov itd. Zmernejši ljudje trdijo, da je to petkrat toliko, kakor je bilo v resnici potrebno, da se denar ne bode obrestoval, ter se bodo morale povekšati mestne doklade, ki so že tako previsoke in bode to jako neugodno vplivalo na razvoj mesta. Vsi so nepotrpežljivo čakali minole zime, nade-jajoč se, da nov prihod tujcev prinese zaželeni zlati potok, a žal, želje so ostale želje, tujci so dobro si zapomnili lansko zimo in se skrbno izognili tega mesta. V tem je moja rodbina primerno slabo prenašala surovo podnebje tega mesta; osemletno bivanje na jugu je nas privadilo na jednakomerno toploto, in zatorej sem, ko sem vse stvari naredil, prodal tovarno in hišo, ter preselil se v Kalifornijo, katera država me je jako zanimala v vseh ozirih, ko sem bil še v Rusiji.
Južna Kalifornija je še pred kakimi petnajstimi leti bila gola pustinja, sedaj je pa lep, cvetoč vrt, ki meri na deset tisoč a krov in ima na milijone pomerančnih in limončnih dreves, tudi rastejo tukaj v veliki množini marelice, orehi in oljka. Naseljevati so se začeli ti kraji še nedavno, a sedaj je že samo v južnih okrajih, ki meje z Mehiko nad 250.000 prebivalcev, in trgovsko in obrtno glavno mesto te dežele Los Angeles sam ima okolu 75.000 prebivalcev. Podnebje spada mej najugodnejše na zemlji. Uredil sem se jako ugodno, premenil sem svoj posel, kupil sem del parne pralnice, ki nese nad petsto dolarjev na mesec; v isto hišo z menoj, sredi mesta, se je naselila zavarovalnica, obstoječa iz dveh sodrugov, v več ozirih tipičnih Američanov, ki vsak že ima nad 40 let. Jeden izmej njiju je učil se zdravilstva v Bostonu, po končanih študijah potikal se je po vztočnih mestih, zanimal se s svojim poslom, potem se je preselil v Ari-sono, kjer je dolgo delal v srebrnih rudnikih, potem je pa plavil in žagal les na reki Kolumbiji v državi ore-gonski, potem se je pečal z izvaževalno trgovino v San Frančišku, odkoder je naposled prišel semkaj in otvoril zavarovalnico. Drugi je vzrasel na mali, revni kmetiji S e-verne Karoline. Ko je zrasel, je sprva pasel konje, potem je postal postaljon, za tem železnični sprevodnik in naposled je pa v Los Angelesu postal član zavarovalnice, nedavno je bil izvoljen v mestni zastop in upa pri prihodnjih volitvah postati župan. Moj lastni sodrug pri pralnici je vzrastel v massachusetski državi, ušel je od ondu že petnajstletni deček peš v Kalifornijo, služil za pomorščaka na tihomorski jadernici, slučajno je prišel na Sadviške otoke, kjer je prebil pet let pri velicih sladornih nasadih, na to se je preselil v San Francisko, kjer je živel petnajst [let in se pečal z raznovrstnimi stvarmi, slučajno je prišel v Los Angeles in tu je že pet let pred
470
menoj vodil parno pralnico. Clokes, od katerega sem jaz kupil svoj del, je imel pa še bolj raznovrstno življenje. Bil je vojak, godec, trgovec s klavirji, imel je in sedaj ima žrebčarijo, in je bil večkrat sam šel kupovat na Škotsko ponije, kakih pet let že kupčuje z zemljišči v Kaliforniji, pridobil in zgubil je že nekajkrat znatne svote, sedaj je prodal pralnico in misli zopet začeti prodajati klavirje, ako dobi dobrega sodruga. Jaz pa, ko se dobro seznanim s pralnico in jo trdno osnujem, pojdem na Sandviške otoke, da si ogledam tamošnjo lesno obrt in trgovino, katera je nekda jako ugodna, kolikor sem izvedel.