GLAS
LETO XXIII. ŠT. 40 (1102) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 1. NOVEMBRA 2018
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Uvodnik
Sergij Pahor
Spomin na prof.
Alojza Rebulo,
prodornega
misleca
  smrtjo Alojza Rebule je manjšinska
skupnost izgubila enega svojih
odličnih predstavnikov, ki so se uvel-
javili v širšem slovenskem kulturnem
prostoru. Bil je umetnik edinstvenega
sloga, prodoren mislec, ki je znal govo-
riti o družbenih vprašanjih, bil je
pričevalec svojega na nelahek način pri-
dobljenega krščanstva, dosleden v
obrambi vrednot svobode in demokra-
cije, zavzet v varovanju slovenstva, ki je
bilo zanj naravni, božji in kulturni dar.
Te vrednote je osvojil in gojil, kljub temu
da se je rodil in odraščal v neugodnem
času socialne krize med obema vojnama,
ko se je fašizem že razbohotil in razvijal
genocidno protislovensko strategijo.
Vrednote je branil, tudi potem ko se je
drug totalitarizem zasidral v matici, z Bo-
risom Pahorjem je branil Edvarda Koc-
beka ter sejal pogum med Slovenci, ki so
se z osebnim tveganjem zavzemali za
svobodo govora in uveljavitev temeljnih
svoboščin. V zgodovinske okvire svojih
literarnih del, okoliščin in usode oseb,
ki jih je obravnaval in opisoval, je vtkal
svoje poglede na svet in vrednote, ožar-
jene z duhovnostjo. Zato bodo ta dela
ohranila trajno vrednost.
Mnogi so Alojza Rebulo spoznali prav
preko knjig, drugi na šoli, kjer se ga s
hvaležnostjo spominja več generacij štu-
dentov, mi pa smo njegovo intelektual-
no globino imeli priložnost spoznavati
na študijskih dnevih v Dragi, kjer je dva-
krat predaval, in v Društvu slovenskih
izobražencev in pri Mladiki. V marsičem
nam je bil mentor, spodbujal nove pri-
jeme, opozarjal na sodobne teme, predv-
sem pa ustvarjal mrežo poznanstev s kul-
turno sredino v matici, od koder so pri-
hajali in še prihajajo predavatelji in tudi
navadni udeleženci tako naših teden-
skih srečanj kot naših študijskih dnevov.
Rebula nam je krog tovrstnih poznan-
stev stalno širil in bogatil, naše posvete
in diskusije je razgibaval z izvirnimi po-
tezami in domislicami, vedno pripra-
vljen začeti konstruktivno debato. V vsa-
kem pogovoru z njim so prišle na dan
osvežilne misli, ki so pričale o njegovi
ostrini duha in osebni vpletenosti v pro-
blematiko. Realno je gledal na naše stan-
je v manjšini in posebej v ožji skupnosti,
a je kljub temnim obetom vedno pou-
darjal, da se je treba problemov lotiti z
optimizmom in zaupanjem. Ko se je
Alojz Rebula umaknil v Loko, je na po-
nedeljkovih večerih za njim nastala praz-
nina, vendar je na sicer redkih srečanjih
z enako vnemo začenjal pogovor o do-
gajanju v svetu kot tudi o društvenem
življenju. Čutili smo, da nam je ostal bli-
zu.
Občudovali smo njegovo izvirno umet-
niško ustvarjalnost, se čudili jezikovni
inventivnosti njegove bogate literature,
čutili njegovo duhovnost kot naravno
danost, ki se je izražala v evangeljskem
krščanstvu in cenili njegovo neomajno
slovenstvo. Še dolgo bomo uživali sado-
ve njegove prisotnosti med nami.
S
foto dd
Zbirka priredb Hilarija Lavrenčiča
Poklicni glasbenik 
z ljubiteljsko dušo
  onkreten in žlahten
sad projekta Spomi-
ni/Memorie 1918-
2018, ki ga goriški Kulturni
center Lojze Bratuž ure-
sničuje v letošnji jeseni ob
100-letnici konca prve sve-
tovne vojne, je zbirka slo-
venskih zborovskih priredb
vojaških in ljubezenskih
ljudskih pesmi izpod peresa
vsestransko dejavnega gla-
sbenika Hilarija Lavrenčiča.
Publikacijo Ne jokej, ljubica
je 24. oktobra v komorni
dvorani KC ob avtorjevi prisotnosti predstavil Janko
Ban. Dve izmed najbolj znanih in priljubljenih La-
vrenčičevih priredb (Kje so tiste stezice in Petelinček
je zapieu) je odpel Mešani pevski zbor Lojze Bratuž
pod taktirko Davida Bandlja.
/ str. 16
K
www.noviglas.eu
Pol stoletja
društva Hrast
Vsi sveti - Dan mrtvih
  b prazniku Vseh svetih se vsako leto znova
spomnimo naših rajnih, obiskujemo grobove,
jih očedimo, prižgemo sveče, prisostvujemo
mašam in obredju blagoslavljanja grobov. Gre za
starodavni obred spominjanja vseh tistih, ki so umrli, za
vedno odšli v večnost; še posebej se spominjamo vseh
tistih, ki so padli, bili žrtve takega ali drugačnega
vojnega nasilja. Gre za lepo, pristno človeško navado, saj
nas vse družita predvsem rojstvo in smrt, in ljudje smo
postali ljudje takrat, ko smo v zgodovini časov prvič
pokopali
sebi
enakega,
sočloveka
torej.
Kristjani
seveda
verujemo
v
posmrtno
življenje
in je zato
naš
odnos do
mrtvih
drugačen, globlji, brez vere v vstajenje je namreč naša
vera prazna. Dandanes imamo do smrti izredno
odklonilen odnos, še huje pa je, da starejše ljudi pred
smrtjo najraje dajejo v strahotno osamo bolnišničnih
belih sob, kjer umirajo v samoti. Prav samota je namreč
tista, ki morda še najbolj označuje našo družbo, ki
zavrača trpljenje in smrt, prisega le na vidnost, uspeh,
denar in zdravo telo.
Ko kristjani molimo za verne duše, ne potrebujemo
sveč, da bi se spomnili naših rajnih. Obisk grobov naj bo
zato razmislek, kako živimo, kakšni kristjani smo,
predvsem pa razmislek o smislu življenja tu in zdaj.
Tihi šepet cipres v vetru nad grobovi naših rajnih že itak
nagovarja k odprtosti v večnost, ki edina osmišlja
vsakdanjo prozo življenja.
Jurij Paljk
O
V Loki pri Zidanem Mostu so v ponedeljek, 29. oktobra, v
ožjem krogu pokopali akademika in pisatelja Alojza Rebulo.
Kard. Franc Rode je z izjemno toplimi besedami spregovoril
o pokojnem pisatelju in predlagal, da Celjska škofija začne
postopek za njegovo beatifikacijo; celjski škof Stanislav
Lipovšek je obljubil, da bodo začeli postopek. Pisatelj
Rebula bo čakal vstajenje v družinskem grobu Tavčarjevih,
kjer je pokopana tudi njegova hči Marjanka. P. Edvard
Kovač, Martin Brecelj in župnik Janez Furman so na
pogrebu izrekli pisatelju zadnje poslovilne besede.
Kardinal Rode: “Alojz Rebula je
svetniška osebnost”.
foto: svetovni splet
Svet okrog nas1. novembra 20182
Povejmo na glas
Evropa ni naš sovražnik
Izvršni odbor SSO se je srečal s sedmimi župani Nediških dolin
Skupno prizadevanje 
za razvoj Benečije
  kupno prizadevanje je
ključ za razvoj Benečije, da
bi beneškim rojakom za-
gotovili osnovna sredstva za nor-
malno življenje v dolinah pod
Matajurjem. Za dosego tega cilja
imajo glavno vlogo občine, ki
pa potrebujejo sodelovanje osta-
lih dejavnikov, ki delujejo na po-
dročju gospodarstva, politike in
civilne družbe. Posebnega po-
mena je prisotnost slovenskih
organizacij, ki z razvejeno mrežo
društev skr bijo, da se ohranja
pomembna kulturna dediščina.
Te so bile sklepne ugotovitve ne-
davnega srečanja izvršnega od-
bora Sveta slovenskih organiza-
cij in sedmih županov iz Ne-
diških dolin. Sestanek je potekal
v prostorih občinske palače v
Svetem Lenartu. Udele žili so se
ga Antonio Comugnaro (Sv. Le-
S nart), Germano Cendou (So-vodnje), Francesco Romanut(Dreka), Eliana Fabello (Grmek),
Camillo Melissa (Podbonesec),
Mariano Zufferli (Špeter) in Lu-
ca Postregna (Srednje).
Po uvodnem pozdravu predsed-
nika SSO Walterja Bandlja, ki se
je županom zahvalil za razpo-
ložljivost, je prisotne v be-
neškem narečju pozdravil do-
mači župan Comugnaro. Sledili
so posegi ostalih prvih občanov
Nediških dolin. Vsi so izpostavili
podobna stališča in poudarili
pereč problem izseljevanja. Ve-
liko dela vlagajo v pred kratkim
ustanovljen cluster s slovenski-
mi občinami Zgornjega Posočja.
Več prilož nosti za gospodarski in
družbeni razvoj je mogoče po-
nuditi tudi s projekti, ki so
usmerjeni v razvoj turizma.
Vsi župani so izpostavili pravil-
nost podobnih srečanj in po-
membno vlogo, ki jo lahko ima
slovenska organizirana družba
pri udejanjanju tako pomem-
bnih razvojnih načr tov. Še po-
sebno je to pomembno, ker je
pri tem ključno čezmejno sode-
lovanje.
Predsednik Sveta slovenskih or-
ganizacij Bandelj je zagotovil
županom, da jim je krovna or-
ganizacija ob strani in da lahko
računajo na pomoč tudi pri po-
sredovanju z Deželo FJK kot z in-
stitucijami Republike Slovenije.
Vsi so tudi prejeli vabilo na pri-
hodnji občni zbor SSO, ki bo 16.
novembra v Špetru.
Pred sestankom z župani so si
člani izvršnega odbora SSO
ogledali srednjeveško cerkvico
sv. Lucije v Kravarju.
  vropa ni naš sovražnik, Evropa je velika
priložnost vseh evropskih narodov, vseh
nas. Tako bi lahko rekli v tem nelahkem
trenutku, ko se na Evropsko unijo zgrinja vse
več nejevolje in nezadovoljstva. Predvsem so
vse glasnejša mnenja in nemara že kar pre-
pričanja, kako ima Bruselj toliko pristojnosti,
da je v resni nevarnosti suverenost posamez-
nih narodov. Evropski narodi naj ne bi bili več
gospodar svoje usode, na premnogih ravneh
da se morajo prilagajati navodilom in pogo-
stoma kar ukazom nekakšne birokracije tam
nekje daleč na vrhu, zaradi česar je postavljena
pod vprašaj tista svoboda, ki je za vsak narod
daleč največja in najvišja dobrina. Tukaj na-
vedena miselnost je prišepnila Veliki Britaniji,
naj iz takšne zanjo vprašljive skupnosti pre-
prosto odide, medtem ko nasploh dobiva ve-
ter v krila t. i. populizem, prelepa beseda za
nacionalizem, ki načrtno prepričuje narode,
kako si je nujno spet pridobiti izgubljeno su-
verenost oziroma se postaviti po robu Evrop-
ski uniji ali celo bivanju v njej. Pri vsem tem
pa se žal in začudoma pozablja, kaj Evropska
unija sploh je, zakaj je nastala, kakšne so njene
že uresničene pridobitve in kaj nam ponuja
za prihodnost. Nastala je iz želje, naj bi po
dveh apokaliptičnih svetovnih vojnah v inte-
resu vseh vendar zasnovali skupnost tu-
kajšnjih narodov, ki bi med seboj sodelovali,
se dogovarjali ter sporazumno gradili mir in
še enkrat mir, bili torej resnična skupnost, se
pravi prežeta z razumevanjem drug drugega
in s solidarnostjo. In res, Evropska unija je ne-
ke vrste okrogla miza narodov, je prostor do-
govarjanja, ki verjame, da je vedno mogoče
doseči skupno stališče in da zato pravilo pre-
glasovanja ni na mestu. Posamezni narodi po-
temtakem v ničemer niso podrejeni niti po-
stavljeni pred izvršena dejstva, saj se ničkoli-
kokrat srečujejo vladni predsedniki, ministri
vseh vrst, od tistih za notranje do tistih za fi-
nančne ali kakšne druge zadeve. Nihče ni pri-
krajšan za svobodo, razen če seveda kdo do-
govor za to ali ono zadevo ima za zmanjšanje
ali kar ukinitev lastne svobode. Dogovor je za-
to cilj sedanje zveze evropskih narodov in do-
govor je slej ko prej največja dobrina in celo
vrednota vsakršne skupnosti. Dogovor je
ustvarjanje skupnega stališča vseh soude-
leženih po morda znanem pravilu, da se moja
svoboda konča tam, kjer se tvoja prične, da se
naša svoboda konča tam, kjer se svoboda dru-
gih prične. Zaradi vseh teh lastnosti je Evrop-
ska unija veliko upanje, veliko upanje za trden
mir, za veliko območje miru, kar pomeni od-
mik od vsakršne nestrpnosti, nesolidarnosti
in v skrajnem primeru od vsakršnega nasilja.
Zaton njene moči bi porodil skupek medse-
bojno sovražnih nacionalizmov, kar bi lahko
privedlo do nepredvidljivih posledic. Še kako
upati je, da se to ne bo zgodilo in da bo na tej
naši celini vsemu svetu za vzgled z vsem pre-
pričanjem ponovno zasijala svetloba srečnega
sobivanja med vsemi narodi in vsemi ljudmi.
Janez Povše
E
Minuli teden je znani gostinec Joško Sirk z družino pripravil na Subidi pri Krminu v svoji gostilni praz-
ničen popoldan za svoje prijatelje in goste, s katerim so želeli Sirkovi obeležiti petdeset let, odkar je mladi
Joško Sirk od očeta Pepija prevzel gostilno, iz katere je z ženo Loredano in hčerkama Eriko in Tanjo ter
sinom Mitjo naredil sodoben gostinski lokal, predvsem pa postal s svojo pridnostjo in marljivim delom
ter prodornimi idejami svetal vzor gostincem širše po deželi, Sloveniji, svetu. Danes vrhunsko delo Joška
Sirka nadaljujeta Tanja in Mitja. Iskrene čestitke vsej družini in srečno v prihodnje!
Foto JMP
Svet slovenskih organizacij 
Hvaležen spomin na akademika Alojza Rebulo
  a začetku zasedanja
izvršnega odbora Sveta
slovenskih organizacij,
ki je bil v sredo, 24. oktobra
2018, v Podutani, se je deželni
predsednik Walter Bandelj
spomnil na pokojnega akademi-
ka in rojaka Alojza Rebulo. V
svojem nagovoru je predsednik
Bandelj izrazil hvaležnost za vse,
kar je Alojz Rebula naredil za
N slovensko narodno skupnost vFJK in za slovenski jezik. Zapu-stil nam je bogato vsestransko
kulturno in literarno dediščino,
ki predstavlja temelj slovenske
sodobne umetnosti. Neprecen-
ljiv je njegov doprinos slovenski
šoli, saj so se ob njem vzgojile
številne generacije, katerim je
posredoval ljubezen do sloven-
ske besede in klasičnih ved.
Izrednega pomena je tudi vloga
Alojza Rebula v okviru društve-
nega delovanja, še posebej v
sklopu Društva slovenskih izo-
bražencev ter Študijskih dnevov
Draga. Predsednik SSO je še iz-
postavil zvestobo Alojza Rebule
krščanski veri in Kristusovemu
nauku. Spomin na pokojnika je
izvršni odbor SSO sklenil z eno-
minutno tiho molitvijo.
14. REDNI 
OBČNI ZBOR
Sporočamo, da je sklican 14. redni občni zbor Sveta slovenskih or-
ganizacij, ki bo v prvem sklicu v četrtek, 15. novembra 2018, ob 8.
uri in v drugem sklicu v petek, 16. novembra 2018, ob 17. uri.
Občni zbor bo potekal v dvorani občinskega sveta v Špetru,
ulica Alpe Adria 56 s tem dnevnim redom:
Prvi del:
1.  16.30-17.00 Prijava delegatov
2.  Uvodna kulturna točka
3.  Izvolitev predsedstva občnega zbora, volilne komisije in predstavitev
poteka del
4.  Kulturni program
5.  Poročilo deželnega predsednika SSO
6.  Pozdravi gostov
7.  Podelitev priznanj
Odmor in družabno srečanje
Drugi del (namenjen samo delegatom):
1.  Razprava
2.  Predstavitev liste
3.  Volitve novih organov
4.  Razno
Imena delegatov je treba sporočiti vsaj tri dni pred občnim zborom, in sicer do torka,
13. novembra 2018, do 17. ure na elektronski naslov gorica@ssorg.eu ali osebno na
enega od pokrajinskih sedežev SSO. 
Mocˇan si, o slovenski narod. Ivan Cankar, Kurent, 1909
Cerkveni in družbeni antislovar (49c)
V kot VAS 3
  anadski komunikolog
McLuhan je bil v
preučevanju medijev izvi-
ren in je zgodovino napredovan-
ja komunikacij razdelil v tri ob-
dobja: 1. ustno izročilo, ki je vel-
jalo za “zaprto družbo”, ki živi v
medsebojnem sožitju “plemen-
sko slušno kulturo”, le-ta je pro-
storsko zaokrožena, osnovana na
pripovedih (ki so jih v moderni
dobi označili za “mite”)
in ne pozna individual-
nosti; 2. obdobje pisave
in tiska – tadva prelomi-
ta plemensko ravnove-
sje, uho zamenja oko,
kar pospešuje vzročno
pogojeno miselnost, ra-
zumskost in linearno ko-
munikacijo posamezni-
kov; 3. elektronsko ob-
dobje, v katerem mediji
krožno razširijo svoj
“živčni sistem” na ves
planet, vsak človek je
soudeležen pri težavah drugih,
na globalni ravni pa se spet poja-
vijo takšne vrste odnosov, ki so
podobni tistim, ki so se dogajali
na vasi. Ko živimo v postindu-
strijski družbi, smo šli še dalje od
te časovne razporeditve, saj pre-
hajamo, če že nismo prešli, od in-
formacijske družbe, ki jo obvla-
dujejo množični mediji in eno-
smerna sporočila med enim vi-
rom in več naslovniki, h komu-
nikacijski družbi, ki jo zaznamuje
multimedialnost ali večpredstav-
K nost, kjer sovpadajo TV, računal-niki in druge telekomunikacijskenaprave, kjer je osebek istočasno
naslovnik in vir večsmernih spo-
ročil. Kdor pravi, da je bil kak me-
dij popolnoma izpodrinjen, se
moti, saj je sicer res neki medij
zamenjal drugega v naslednji no-
vi dobi, vendar ga ni popolnoma
uničil – stari medij se je predru-
gačil, našel nove oblike in prosto-
re, kjer lahko deluje naprej, vse-
kakor pa deluje po nekih načelih,
ki jih pojmujemo kot “napred-
nejše”. Tako je storila pisava z
ustnim izročilom, časopis s knji-
go, kinematograf s fotografijo, te-
levizija z radiom, prav tako pa se
dogaja tudi z večpredstavnostjo
in internetom. McLuhan je trdil,
da so elektronski mediji ukinili
tako čas kot prostor. Prav to se je
res zgodilo ali pa sta čas in pro-
stor nazadovala od prvotnih de-
javnikov, ki vplivata na prav vsak
medosebni odnos, do dejavni-
kov, ki vplivata le na določene
oblike medosebnega občevanja.
Vseeno pa McLuhan ni upora-
bljal klasične metodologije, saj ni
delal klasične analize, temveč je
rekel, da raje dela neke vrste “iz-
vidništvo” s tem, da je pristopal
“mozaično” k zadevam. Takšen
pristop je namreč imel za bolj
učinkovit v primerjavi z racional-
no-logičnim. Ko se pa sprašuje-
mo, kako se je končala “globalna
vas”, je najbolje, da se naslonimo
na kategorijo “prostora”. Meyro-
witz razlikuje med fizičnim in
družbenim prostorom. V
ustni in pisni kulturi sta ta
dva prostora ostala poveza-
na, so pa to spremenili
elektronski mediji, saj ko
komuniciramo preko njih,
naše stvarno nahajanje več
ne določa, kje in kaj smo
na družbeni ravni. To je
eno, v internetni dobi pa
lahko rečemo, da se je zgo-
dil še en ključni preobrat,
saj v bistvu nimamo več le
enega sveta, ampak dva –
še virtualnega. Internet ta-
ko ni “medij”, temveč “svet”, ta-
ko da imamo danes tudi dve glo-
balni vasi. Tu bi lahko povedali
še veliko, da ne rečemo ogrom-
no, a bo najbrž o teh tematikah
še veliko mogoče govoriti, vseka-
kor pa priporočamo vsem, ki do-
ločene informacije “lansirajo” in
oblikujejo mnenja ljudi, da
upoštevajo dejstvo dveh global-
nih vasi in da se lahko mnogi ta-
ko ali drugače prepričajo, kakšne
so informacije, ki jim jih nudijo.
Andrej Vončina
Svet slovenskih organizacij je v
sklopu priprav na 14. redni občni
zbor v preteklem tednu po sre do -
val včlanjenim društvom, orga -
nizacijam in ustanovam vabilo s
priloženim dnevnim redom. Kot
je bilo že sporočeno, bo občni
zbor SSO potekal v dvorani ob čin -
skega sveta v Špetru v četrtek, 15.
novembra 2018, ob 8. uri v
prvem sklicu in v petek, 16.
novembra 2018, ob 17. uri v
drugem sklicu.
14. redni občni zbor SSO bo le -
tos volilnega značaja, tako da
bodo prenovljeni vsi organi krov -
ne organizacije. V tem smislu
morajo včlanjena društva, orga -
nizacije in ustanove sporočiti
delegate, ki jih bodo zastopali.
Rok za prijavo delegatov je 13.
november 2018 do 17. ure. Ime -
na delegatov lahko predsednik
vsake članice sporoči na naslov
elektronske pošte
gorica@ssorg.eu oziroma jih
osebno prinese na enega izmed
pokrajinskih sedežev v Trstu,
Gorici in Čeda du.
Uradi Sveta slovenskih organi za -
cij so na razpolago za vsako
morebitno pomoč ali pojasnilo.
SSO / 14. redni
občni zbor
Marshall McLuhan
Alojz Rebula (1924-2018) 1. novembra 2018 3
Osebni spominiV slovo akademiku 
  enadna smrt akademika Alojza Rebule, ve-
likega slovenskega pisatelja in misleca,
me je presenetila in pretresla. Sredi le-
tošnjega poletja, potem ko me je z nekim svojim
Credom v tedniku Družina še posebej nagovoril,
sem si ga prvič v življenju drznil poklicati po te-
lefonu, in sicer v Loko pri Zidanem mostu. Zah-
valil sem se mu za napisano, ker je napisal nekaj,
kot da bi pred tem bral moje misli, in mu zaupal,
da že od začetka februarja hranim nedokončano
pismo, namenjeno njemu. Presenetil me je z iz-
jemno bistrostjo duha in zvonkim glasom kljub
visoki starosti, pa tudi s prisrčnim odnosom do
neznanega klicatelja in z vabilom, naj ga še kdaj
pokličem. Prav te dni sem ga nameraval poklica-
ti, potem ko sem v Družini (št. 42, 14. 10. 2018)
prebral navdušujočo kolumno o sv. Pavlu VI., to-
da Božja volja je bila drugačna … – Iz neodposla-
nega pisma sem mu omenil prošnjo oziroma pre-
dlog glede romana V Sibilinem vetru, a mi je od-
govoril z vprašanjem, ali poznam njegov najno-
vejši roman Korintski steber. Iskreno sem mu po-
vedal, da ga ne poznam. Potem ko se mi je po-
tožil, da na RTV Slovenija o njem niso smeli
poročati, mi je priporočil, naj ga preberem. Res
sem knjigo (Celjska Mohorjeva družba, dec. 2017)
nemudoma prebral.
Roman me je navdušil, zato nekaj vrstic o njem.
Na knjižnem ovitku je založba predstavila Korin-
tski steber kot roman, v katerem avtor“obravnava
temo, ki sta se je doslej dosledno izogibali tako le-
vica kakor desnica: vlogo slovenskega krščanskega
socializma med vojnim dogajanjem”. Ena izmed
oseb, predstavljenih v romanu, je izjemno razgle-
dani zdravnik Milan Kruhovar, ki naj bi leta 1941
ali 1942 v svoj dnevnik preroško zapisal (str. 71):
“Prepričan /… / sem, da v boju za oblast ni spret-
nejšega in brezobzirnejšega bojevnika, kakor je
komunistična partija. Tu smo v svetu brez etike, ki
omejuje ne samo kristjana, ampak nagonsko tudi
demokrata. Dovoljeno je vse, kar služi uspehu
stranke. Zato res slutim njihovo prevlado ne samo
v odporu, ampak tudi po koncu vojne”. – Med
osebami, nastopajočimi v romanu, je tudi eden iz-
med vodilnih komunistov z imenom Bandur –
Čeljabinsk.  (Ta junak, natančneje: antijunak, zelo
spominja na Ivana Mačka.) O Bandurjevem
mišljenju in delovanju je pisatelj napisal (str. 88):
“Teren je bilo treba očistiti vsega, kar bi /… / pot v
tuzemeljski raj oviralo. Treba je bilo odpraviti naj-
prej kapitalizem, tja do brivskih salonov, kakor je
bilo treba še globlje likvidirati Cerkev, to sovražni-
co človeške zgodovine, to utelešeno reakcijo, ki je
dušila vsak napredek. In to s svojim vsemo-
gočnim Bogom. Vso Slovenijo je bilo treba očistiti
ne samo cerkva, ampak tudi neštetih kapelic in
znamenj, ki so kvarile lepo slovensko pokrajino.
Treba jo je bilo povrniti v njeno prvotno ne-
dolžno in pogansko stanje, v katerem si je vsak po
volji izbiral lastnega boga, lastne angele in Marijo.
/… / Boga ne samo da ni bilo, ampak ga enostav-
no ni smelo biti”.
Skozi usta tragičnega junaka Roka Lipovarja, go-
vorečega leta 1945, je Alojz Rebula podal recept
oziroma temeljno izhodišče za narodno spravo
med Slovenci (str. 157): “Prvič, priznati bi morali,
da so komunisti izrabili narodno razpoloženje za
svoj upor, in drugič, da so vaške straže popolno-
ma spontan odgovor ljudstva na terorizem iz goz-
da. /Komunistom/ zlahka priznam junaško preda-
nost neki utopični ideji, kakor mi nismo v taki
meri predani naši neutopični, resnični viziji. Priz-
nam jim prav tako junaško požrtvovalnost za ure-
sničitev te utopije, kar kažejo na primer njihove
bolnišnice, postavljene z velikanskimi žrtvami v
prav vratolomne predele”.
Ob tej skromni recenziji poudarjam, da bi bilo
prav, če bi knjiga Korintski steber, natisnjena v
600 izvodih, doživela ponatis, opremljen v Kon-
dorjevem slogu z literarno in zgodovinsko študijo,
v kateri bi bili nastopajoči v romanu dekodirani.
Med pogovorom sem spoštovanemu sogovorcu
omenil čudovito knjižico prof. dr. Ivana Rojnika
Pavel VI. – koncilski papež (Celjska Mohorjeva
družba, 2014, zbirka Vademecum). Zaupal mi je,
da je ne pozna, in me zaprosil za kratko predstavi-
tev. Sledila je obljuba, da si jo bo poskusil pridobi-
ti. In res: obljubo je izpolnil in v 42. številki
Družine je bil objavljen njegov predpredzadnji
Credo, navdihnjen prav s to knjižico.
Verujem, da se je akademik Alojz Rebula že pri-
družil pred nedavnim kanoniziranemu sv. Pavlu
VI. v nebeški slavi. V svojih Credih je prepričljivo
izpovedoval svoj trdni nicejsko-carigrajski Credo,
in to ne le v Boga, ampak tudi v sveto katoliško in
apostolsko Cerkev, in to kljub nekaterim slabo-
stim celo njenega vodstva. Hvala Bogu, ker nam je
dal Alojza Rebulo, njega pa obdaril z izjemnim ra-
zumom do smrti v visoki starosti!
Bruno Lokar
N
  ekajkrat pa sem se le
srečal s pisateljem prof.
Alojzom Rebulo. Kot
študent sem večkrat poslušal
njegova predavanja, zadnjič pa
sva nekaj več pokramljala na
Jožefovem hribu nad Celjem,
kjer je za nas duhovnike imel
duhovne vaje. Sobrat ga je
pripeljal skupaj z njegovo ženo
go. Zoro in ga, ko nam je
odpredaval, odpeljal nazaj.
Tako je bilo vse tri dni. Mislim,
da so to bile edine duhovne
vaje, ki jih je za duhovnike,
vsaj v Sloveniji, imel laik.
Umirjeno, precej tiho, lahko bi
rekel z nekim misterioznim
glasom nam je na njemu
lasten, pa zato sočen način,
lomil Božjo besedo. Poslušali
smo ga z veseljem – nekoč bi
rekli “z odprtimi usti”. Pri
pogovoru smo pač malo
glasneje govorili, da nas je
slišal, če pa je nastala zadrega,
je pomagala ga. Zora. Pozneje
se mi je utrnila misel, da bi
bilo dobro, če bi ga posneli, a
takrat se na to ni nihče
spomnil, bili smo preveč
zvedavi, kaj bo povedal v
naslednjem razmišljanju. Vsi,
ki smo bili tiste dni pri sv.
Jožefu v Celju, imamo na te
duhovne vaje nepozaben
spomin.
Prebral sem večino njegovih
knjig kot tudi zapisov z raznih
predavanj, ki jih je imel in so
pozneje izšla v tisku. Kot
pisatelj mi pa je ostal uganka.
Mogoče boste rekli: “Vsak
pisatelj je uganka”! Drži!
Vendar pisatelji ne posegajo
tako pogosto po duhovniškem
liku, kot je g. Rebula. Res je, da
so za nekatere pisatelje teme o
duhovnikih zelo zanimive, še
zlasti če obravnavajo takšne ali
drugačne pikre zgodbice, ki so
se zgodile ali pa tudi ne, da pa
se iz njih napisati zelo
privlačno zgodbo, lahko celo
roman … Zgodbice so zgodbice
in trezen bralec ob takšnem
pisanju o duhovnikih kmalu
odkrije, v katerem grmu tiči
zajec!
Pri g. Rebuli pa ni tako.
Njegovi duhovniški liki so
nekaj posebnega v slovenski
literaturi. Ob vseh, ki jih
srečate v njegovem pisanju,
ugotavljate: “Vsi živimo v
svetu tukaj in sedaj. Treba je
tudi v sedanjem svetu
postavljati znamenja delovanja
Božjega duha in navzočnosti
Božjega kraljestva”. Tako
služba duhovnika ni le
duhovna, kot bi nekateri želeli,
ampak je tudi služba
konkretnega, vidnega in
telesnega. To se izraža v skrbi
za mlade, bolne, ogrožene,
potrebne … Jezus je ozdravljal
bolne, nasičeval lačne... Vsega
tega pa ni delal zato, da bi svet
samo izboljševal, ampak da bi
prepričevalno oznanjal Božje
kraljestvo, da bi ljudje po teh
znamenjih živeli v bratstvu in
spravi, miru, veselju in
pričakovanju končne sreče.
Središče Jezusovega delovanja
je bilo Božje kraljestvo. Vse to
velja tudi za duhovnike.
Najprej bi duhovnik moral biti
za ljudi božji mož, ki ga Kristus
pošilja, da nadaljuje njegovo
delo.
Pri duhovniških likih v
Rebulovih delih opazimo, da
so velikokrat laiki popolnejši
od duhovnikov. Ob tem se
moramo zavedati, da se to
opaža že od prve Cerkve
naprej. Tudi škofje niso izjema.
Spomnimo se na Origena, ko
graja ošabnost in napuh
duhovnih ljudi. To pomeni, da
njihov poklic presega njihove
sposobnosti. Če bi moč
odrešenja bila odvisna od
slabosti duhovnikov, bi bilo to
zanje prezahtevno in sploh ne
bi zmogli oznanjati pomena
neskončnosti odrešenja.
Neizbrisno znamenje
duhovništva, ki ga ob
posvečenju dobi duhovnik, ni
nekaj “več” v primerjavi z
laiki, ampak je to znamenje
gotovosti, ki duhovnika veže s
Kristusom. Duhovniško
posvečenje je znamenje
gotovosti za občestvo, da
Kristusu lahko zaupa.
Duhovnik se mora zavedati, da
ga to znamenje opominja k
ponižnosti in ga nenehno
opozarja, da nosi zaklad
posvečenja v prsteni posodi (2
Kor 4,7).
Na to in še na marsikaj nas je s
svojim pisanjem opozarjal g.
Rebula. Podzavestno pa mi je
ob novici o njegovi smrti
prišla misel: Kako naj
služabnik (duhovnik)
pričakuje (viden in količinski)
uspeh, če je Gospod končal
brezuspešno na križu? Služeči
značaj duhovniške službe se
kaže tudi v odpovedi vidnemu
uspehu!
Božji sen naj vas spremlja v
tihoti Posavja, mi pa vam,
spoštovani g. profesor,
poklanjamo vejico ruja z
Vašega rodnega Krasa kot
skromno zahvalo za vse!
Ambrož Kodelja
N
  ekateri ljudje nam znajo
spremeniti življenje. Bolje
rečeno, srečanja z njimi
nam ga spremenijo. Nekateri
manj, drugi več, tretji celo
odločilno. Takole razmišljam
nekaj ur potem, ko sem od
prijatelja in odgovornega
urednika Novega glasa Jurija
Paljka izvedel žalostno vest, da
nas je zapustil profesor Alojz
Rebula.
Kdaj sem prvič slišal zanj kot
pisatelja, se ne spomnim. Zelo
dobro pa se spomnim, da sem ga
nekoč v družbi svojega dedka
Ivana Artača srečal na Opčinah.
Bila sta dobra znanca, jaz pa sem
kot 18-letnik, ki je ravnokar
zaključil četrti razred liceja
Prešeren, priložnost izkoristil, da
sem ga vprašal, kako je nastal
njegov roman Cesta s cipreso in
zvezdo, ki sem ga takrat prebral.
Skoraj neverjetno se mi je zdelo,
da gre za fikcijo, saj je bila zgodba
tako verodostojna in prepričljiva,
da bi lahko bila resnična.
Njegovi literarni produkciji sem od
tedaj bolj ali manj redno sledil,
obdobja z manj delovnimi
obveznostmi pa izkoristil, da sem –
podobno kot prijatelj David
Bandelj – prebral čisto vse njegove
knjige.
Alojz Rebula ni bil nikoli moj
profesor, čeprav sem ga tudi rad
sam tako imenoval. V času, ko sta z
ženo Zoro Tavčar še stanovala na
Opčinah, sem se nekega dne
pojavil v njunem stanovanju, da bi
mu pokazal enega svojih prvih
literarnih poskusov. Če se ne
motim, je bilo to leta 2009,
besedilo pa je obravnavalo čas
kominforma v naših krajih. Sam je
tedaj rekel, da ga tematika ravno
ne zanima, a je kljub temu vseeno
pet let kasneje objavil roman o tej
temi.
Ker sta se s soprogo Zoro Tavčar
kmalu zatem stalno naselila v Loki
pri Zidanem Mostu, so postale poti
obiskov precej daljše, a zaradi tega
nič manj zanimive. Brez takih
priložnosti bi me namreč težko
kdaj zaneslo v dolino Save mimo
Litije in Zasavja preko Hrastnika in
Zidanega Mosta, kjer se kanjon, po
katerem teče reka, odpre v ravnino.
Velikokrat sva govorila o
književnosti. Bil je zelo kritičen do
sodobne slovenske literarne scene,
ki je po njegovem izgubila velike
človeške teme v obliki
eksistencialnih vprašanj in se
omejila na imanentna obzorja. Še
najbolj je bil počaščen, če sem mu
kdaj povedal kakšno kritiko na
račun njegovih del. Očitno je s tem
hotel izraziti svoje veselje nad
dejstvom, da njegove knjige in
literaturo jemljem zelo resno.
Alojz Rebula pa je bil odprt tudi za
razgovor o vsakdanjih stvareh.
Tako ga je vedno zanimalo, kako je
z mojo službo in kdaj se bodo
delovne razmere uredile. Prav v
tistem času sem se namreč ukvarjal
s svojo habilitacijo, ki mi je kasneje
dala možnost, da se prijavim na
razpis za stalno mesto.
Pri Alojzu Rebuli sem doslej začutil
najbolj pristno krščanstvo. Poleg
svoje globoke načitanosti na
področju teologije je znal
prepričati s svojo življenjsko
zgodbo, ki jo je v metaforah opisal
v nekaj svojih delih. Bog in Kristus
sta mu po dolgem in zapletenem
obdobju osebne in eksistencialne
krize predstavljala tisto rešilno
bilko, ki se je je oprijel in ki ga tudi
ni nikdar razočarala do take mere,
da bi se ji bil pripravljen
odpovedati.
Tudi svojo bolezen in z njo
povezane muke zadnjih let je
sprejemal popolnoma vdan v višjo
voljo. Ko sva ga s partnerko zadnjič
obiskala poleti 2016, je nastajal
njegov roman o krščanskih
socialistih, ki mu je kasneje dal
naslov Korintski steber. Kot bi tedaj
slutil, da se ne bova več videla, sem
ga vprašal, ali se lahko
fotografiram z njim. Seveda je
privolil, a ko smo ga opozorili, naj
premakne berglo malce stran, da
ne bo vidna na fotografiji, je
odvrnil, da bi s tem njegova
podoba ne bila avtentična.
Zadnji besedi, ki sva si jo izrekla,
sta bili “zbogom”, in sicer poleti
2017, ko sem ga poklical z vrha
Donačke gore nad Rogaško Slatino,
saj sem se hotel najaviti k njemu
na obisk. Zaradi njegovega
zdravstvenega stanja in mojih
kasnejših obveznosti žal do tega
nikoli ni prišlo.
Verjamem, da ga je Gospod Bog že
sprejel pred svoje obličje in mu z
darežljivo roko odmeril večno
plačilo za vse, kar je storil dobrega
v času svojega zemeljskega bivanja.
Meni in še marsikomu bo vedno
ostal najpristnejši učitelj
književnosti in krščanstva.
Primož Sturman
N
foto dd
V Tiho deželo
  anjena sem ob novici ne-
nadne smrti pisatelja Alojza
Rebule. Bog je poklical k se-
bi velikega moža, ki je s svojim po-
sebnim pisateljskim darom oboga-
til slovensko slovstvo.
Z otožnostjo se zdaj spominjam ti-
stega daljnega julijskega dneva leta
2005, ko sem ga obiskala v lepi, ze-
leni vasici Loki. Hvaležna sem za ta
obisk prijateljici prof. Lojzki Bratuž
in njenemu bratrancu Igorju, ki je
vozil avto. Spominjam se, kako nas
je pisatelj veselo sprejel in kako
nam je njegova ljuba žena Zora pri-
jazno postregla z domačim štru-
dljem.
Kosili smo potem v živahnem
vzdušju v neki tipični slovenski
krčmi. Po kosilu me je pisatelj spre-
jel v tisti posebni utici na vrtu, v ka-
teri je sprejemal toliko svojih prija-
teljev. Poslušal je z občutkom mojo
žalostno izpoved o nesrečni smrti
devetnajstletne hčerke Elizabete in
tudi soproga Iva Komjanca, ki je bil
njegov sošolec v semenišču in poz-
neje na klasičnem liceju. Ne bom
nikoli pozabila na njegovo globoko
sočustvovanje, njegove globoke be-
sede o skrivnosti Božje volje in Pre-
vidnosti, ki nas ne zapusti v trpljen-
ju in joku, a nam, če verujemo v
trpečega Kristusa, ki je premagal
smrt, odpre pogled v onstranstvo,
v večno življenje. Odobravala sem
to, kar je rekel, in potrdila, da je le
v globoki veri odgovor za vse, ki nas
teži. Potem smo se vsi sprehodili po
drevoredu do vrha klanca, od koder
smo občudovali sinjo deročo Savo,
ožarjeno od zahajajočega sonca.
Čudovit spomin na lepo Slovenijo,
pravo domovino, čeprav živim že
leta in leta daleč v Italiji.
Rebulove najlepše knjige, prevede-
ne v italijanščino, sem darovala pri-
jateljem, ki so jih zelo cenili.
O tej priložnosti izražam globoko
sožalje soprogi Zori, hčerkam in
vsem sorodnikom. Končujem ta
članek z gotovostjo, da on že uživa
lepoto in mir nebeške domovine.
Mirjam Brumat
G
Prisrčen spomin na srečanje
z Alojzom Rebulo
Kristjani in družba1. novembra 20184
  udi slovenski škofje so se
očitno odločili, da bodo
začeli ukinjati župnije in
jih združevati v večje. Razlog: po-
manjkanje duhovnikov in prema-
jhna zavzetost vernih. Tako sledi-
jo zgledom škofov v tujini, ki že
uveljavljajo ta postopek. V ko-
prski škofiji so ga izpeljali, odme-
vi so različni. Nedavno je odme-
valo preoblikovanje župnij v so-
sednji Italiji, saj naj bi vi-
demski nadškof po mnen-
ju poznavalcev to izvedel
tako, da ni upošteval sa-
mostojnosti slovenskih
župnij, pač pa jih je kar
priključil italijanskim. Si-
cer pri Slovencih v zamej-
stvu in zdomstvu priman-
jkuje duhovnikov, kar je
tudi za narodno preživetje
ne le za vero skrb vzbuja-
joče, saj so med Slovenci
po svetu katoliški duhovniki
skrbeli za versko in narodno za-
vest. Družba in politični dejavni-
ki države ter nacionalni mediji ne
podpirajo ravno teh življenjsko
pomembnih narodno-kulturnih
in duhovnih vidikov delovanja
Cerkve po svetu in v misijonih.
Presenetljivo, da je zadnja
Družina programski okvir delo-
vanja Karitas objavila kar med pi-
smi bralcev.
Pomanjkanje duhovnikov postaja
torej vse bolj problem tudi Cerkve
v Sloveniji. Za zdaj se v ljubljanski
in v ostalih škofijah javno še ne
govori o ukinjanju župnij, čeprav
že poteka tako imenovana stro-
kovna razprava o tem in so du-
hovniki že seznanjeni z nekateri-
mi pogledi, ki naj bi šli v smer pri-
druževanja nekaterih župnij
večjim oziroma bolj dejavnim. Še
bolj kot sam problem združevan-
ja župnij je odločilno načelno
vprašanje ohranjanja krščanstva
oziroma katolištva v Sloveniji in
Evropi. Sinoda mladih v Rimu
poteka tudi v luči tega perečega
problema Cerkve. Mladi iz
Nemčije so zbrali nad 600 tisoč
podpisov, v katerih zahtevajo od-
prto razpravo o obveznem celiba-
tu, spolnosti in njenih zlorabah,
o odnosu do žensk v Cerkvi ter
zahtevajo odprtost in zavzetost
Cerkve za probleme mladega člo-
veka. Podpirajo jih tudi škofje, ki
si želijo spričo vse večje odtujeno-
sti Cerkve sodobnemu svetu
smernic, kako se lotiti zapletene-
ga vprašanja krščanstva v sodobni
družbi. Hans Waldenfels pravi, da
je Josef Ratzinger že leta 1969 pi-
sal, da “bo Cerkev gotovo spozna-
la nove oblike služb in bo prever-
jene kristjane, ki so v poklicih,
posvetila v duhovnike... Žal pa te-
ga kot škof in papež ni naprej ure-
sničeval”. Teologa žalosti, ker da-
nes ugašajo luči tabernakljev, v
zadnjih letih so samo v Essnu po-
drli sedem cerkva, dve umetniško
vredni sta še v postopku. Kristjani
in tudi drugi prebivalci se po ne-
kod že organizirajo, da bi sami
prevzeli cerkve in ohranili to
identiteto kraja. Waldenfels
se sprašuje, zakaj se škofje in
duhovniki bolj ne zavzame-
mo, da bi skupaj z verniki
poiskali nova pota krščan-
skega organiziranja družbe,
tudi spričo rastočega vpliva
islama ter brezbrižnosti ljudi
do dosedanjih krščanskih
izročil. Odločilna je torej
zavzeta dejavnost škofov, ki
naj ne le ukinjajo, pač pa
skupaj z ostalimi kristjani iščejo
nove rešitve. Dolgoročno graditi
novo je zahteven proces, še po-
sebno pri nas, ko nismo počistili
starega. Potrebne so iznajdljivost,
zavzetost in predvsem vera, ki
prestavlja gore. Očitno nam tudi
vodstvo Cerkve v Rimu ne uvelja-
vlja enakih meril. Človek se
sprašuje, zakaj so na hitro odsta-
vili škofa in imenovali admini-
stratorja, saj je škof deloval za
očiščenje preteklosti in se boril za
interese Cerkve? Dolgo si že pri-
zadevamo, da bi enega najznačil-
nejših mučencev vere Filipa
Terčelja spravili v postopek beati-
fikacije, pa pristojna škofa ne
ukrepata. Ali so torej škofje pri
nas in v Evropi pripravljeni v teh
zahtevnih časih razbirati zna-
menja časa in namesto ukinjan-
ja iskati poti, kako z zavzetimi
verniki graditi prihodnost krščan-
stva v Sloveniji in Evropi?
Od škofa in duhovnika se
pričakuje, da bo neustrašen in
zavzet pričevalec vere v vseh oko-
liščinah. Vera nam narekuje dol-
goročno, neustrašeno in pre-
pričljivo držo, ki se ne ustavi ob
ovirah okolice, pač v smislu pri-
hodnjih praznikov živi in deluje
iz vere. Gospa prof. Tamara Gries-
ser Pečar pravi, da pričakuje od
škofov večjo zavzetost za družbe-
no pravičnost, podporo rehabili-
taciji žrtev revolucije in podpori
demokratičnim procesom, ki bo-
do čim več ljudem omogočali
enakopraven vstop v družbene
procese. Ljudje, ki so bili ali so še
vedno zaznamovani kot razredni
sovražniki in se nad njimi še ved-
no izvaja sovražni govor, pričaku-
jejo ravno od vodilnih v Cerkvi
podporo. Iz vere v vstajenje in
večno življenje, kar sporočajo
dnevi spomina na rajne, naj se to-
rej kleriki in laiki neustrašeno
zavzemamo za prizadete in odrin-
jene v družbi. V taki veri pa bodo
predstavniki Cerkve našli tudi pri-
merna pota do ljudi, tudi mladih,
in jih znova utrdili v veri in
krščanskem upanju na bolj pra-
vično življenje na tem in onem
svetu. Zavzetost za resnico in pra-
vičnost pa nas bo po Kristusovem
zgledu odpirala tudi za konkretne
rešitve in odločitve za sodobno
organizacijo cerkvenega življen-
ja.
Janez Juhant
T
Prejeli smo
Vade retro kdo?
  islim, da je potrebno
dodati nekaj pripomb
k članku Evangelij naj
ostane kompas kristjana (Novi
glas 2. 8. 2018).
Ne prepriča me trditev “Mnogi žal
nasedajo populističnim politi-
kom, ki vihtijo z rožnimi venci in
z ostrimi besedami grozijo tem, ki
bi radi sneli križe s sten javnih
uradov”.
Vem, da so minili časi, ko so kri-
stjani z mečem in lastnim življen-
jem branili križ. Danes se ga mno-
gi sramujejo, ne samo navadni
“kristjani” ampak tudi kleriki, ki
posojajo muslimanom prostore v
župniščih za njih molitvene obre-
de, seveda potem ko so iz “spošto-
vanja” do njihove vere sneli križe
s sten.
Kako važen pomen ima križ na
steni javnih uradov in ne samo na
steni, nam lahko osvetlita nasled-
nja dogodka.
Pred nekaj leti je umrl moj svak v
bolnišnici v Vidmu. Ko je bil na
smrtni postelji, je vprašal, zakaj ni
križa na steni, kot je bilo v navadi
v njegovih časih. Seveda križa ni
bilo, ker so pred leti s sten javnih
uradov iz “spoštovanja” do ljudi,
ki niso kristjani, sneli vse križe.
Moj svak ni hodil k sv. maši, bil je
socialističnih idej, dober človek,
vendar v zadnjem in najbolj po-
membnem trenutku življenja je
iskal tolažbo in upanje v križu.
Še drugi primer o pomembnosti
križa. Sveta Tereza iz Lisieuxa opi-
suje v knjigi “Povest duše” nasled-
nji dogodek: “Trikratni ubijalec
Pranzini, ko je stopil na oder, kjer
je stala zanj pripravljena giljotina,
je zavrnil spoved in je bil že na
tem, da postavi glavo pod giljoti-
no; zadnji trenutek pa se je pre-
mislil in se bliskovito obrnil, zgra-
bil za križ, ki ga je držal duhovnik
v rokah, in ga trikrat poljubil. Na-
to je njegova duša šla po sodbo
usmiljenja Tistega, ki trdi, da bo v
nebesih večje veselje za grešnika,
ki se spokori, kot za sto pravičnih,
ki nimajo potrebe pokore”. Tako
konča Tereza dogodek.
Drugi stavek, s katerim se ne strin-
jam: “Toda križ je znamenje upo-
ra proti nasilju, krivičnosti in
smrti”. Križ je čisto nekaj druge-
ga, je znamenje neizmerne lju-
bezni do vsakega človeka, v krot-
kosti in ponižnosti, je utelešena
ljubezen Očeta do vseh ljudi po-
sebno grešnikov. Neki pridigar, z
namenom, da bi preprosto ra-
zložil, zakaj ima Bog grešnike tako
rad, je povedal naslednje: “Oče in
mati s številnimi otroki imata na-
jrajši tistega, ki je zašel in jim dela
največje skrbi. To ni racionalno,
to je ljubezen. Bog nam daj čim
več politikov, ki bi branili sveti
križ.
Kakšen kompas rabimo mi slo-
venski kristjani? Tistega, ki nam
ga ponujajo politiki, ki podpirajo
razporoko, splav, homoseksualne
poroke, vzgojo gender itd.?
Vade retro kdo?
Danes niso največji problem mi-
granti, ampak izguba vere in
zmešnjava v Cerkvi.
Emil Radetič
M
  oda, zakaj je danes, predv-
sem v katoliških medijih,
toliko nasprotovanja II.
vat. koncilu? Nekdanja obvezu-
jočnost sprejemanja in izpovedo-
vanja verovanjskih postavk (ver-
skih “naukov”, dogem - kakor jih
že imenujemo) na eni strani in
odsotnost globljega in širšega
premisleka v obdobju po II. vat.
koncilu o uvidih, ki jih je na po-
dročju verovanja prinesel II. vat.
koncil, sta naredila svoje. Iz men-
talitete religije/ideologije, v kate-
ri smo bili vzgojeni, se je težko
izviti. Še mnoge “koncilske
očete” je bilo, kot razberemo iz
poteka oblikovanja Izjave o ver-
ski svobodi, strah “svobode”. Ne-
kako varnejša se nam zde totali-
taristična stališča in nekdanje
sprejemanje verskih postavk brez
premisleka. Lahko rečemo, da
smo glede osvojitve duha II. vat.
koncila v zamudi, zdi se, da tudi
v precejšnji medijski blokadi.
Nedvomno, še pride čas zanj. Po-
treben bo osebni angažma, kot
ga je izkazoval prerano umrli dr.
Vladimir Truhlar.
In kaj nam govori II. vat. cerkve-
ni zbor v Izjavi o verski svobodi
(v nadaljnjem Izjava)? Poenosta-
vljeno rečeno, da je pogoj pono-
tranjenja (beseda je Truhlarjeva)
“resnice” verjetje drugemu/skup-
nosti in spoznanje (razumska
presoja) le-te. Na obeh teh dejih
temelji dej verovanja!
Za širšo predstavitev Izjave pa bi
potrebovali več prostora.
Osrednja se mi zdi tč. 3 Izjave. V
njej beremo: Resnico pa je treba
iskati na način, kakor je prime-
ren dostojanstvu človeške osebe
in njeni družbeni naravi, to se
pravi, s svobodnim iskanjem, s
pomočjo pouka ali vzgoje, z
medsebojnim občevanjem in
razgovorom. Na te načine nam-
T reč ljudje drug drugemu razkri-vajo resnico, ki so jo našli, ali me-nijo, da so jo našli, in se tako
medsebojno podpirajo v iskanju
resnice... Gre za preproste, a glo-
boke stavke, ki zajemajo celoto
dejev, ki človeku pomagajo spre-
jeti, ali ne, verovanjske postavke,
verovanjske trditve in oblikovati
tudi lastne. Sam se sicer izogi-
bljem ideološko/religijski herme-
neutiki in ne uporabljam besede
“resnica” za verovanjske vsebine.
Resnica je namreč kategorija ze-
meljske stvarnosti.
Izjava ne govori o kaki nezmotlji-
vi človeški avtoriteti. In tudi če
bi govorila, je pogoj zgoraj
omenjenega “ponotranjenja”
človekovo spoznanje (razumska
presoja).
Izjava o verski svobodi zato ni to-
liko politična izjava, ki bi se na-
našala na človekovo (kristjano-
vo) svobodo pred svetom v zade-
vah religijskega verovanja in nje-
govega izražanja, čeprav je tudi
to, kot nas je poučil Ivo Kerže na
primeru spremembe španske
ustave, po razglasitvi Izjave. Izja-
va je predvsem religiozni tekst,
ki govori, da je človek-kristjan v
svojem verovanju svoboden tudi
pred Cerkvijo in, še več, veruje-
mo, da ga v njegovem verovanju
sprejema tudi Bog. Kriteriji za
človekovo sprejetje od Boga je
najbolje predstavil Jezus sam v
Mt 25,31-46 (“karkoli ste storili
dobrega enemu od teh mojih
najmlajših bratov, ste meni sto-
rili”)
Glede sekularizacije pa ni
vprašanje, ali se z njo strinjamo
ali ne. Sekularizacija je tu! Je pro-
ces, ki teče naprej v vseh religi-
jah/ideologijah, v vsej njihovi
zgodovini in se tiče tako predstav
in vedenja o svetu, kot nam ga
skušajo kazati religije/ideologije
(vključno z religijskimi
predstavami-
“resnicami”), kot se tiče
tega, kako naj v tem svetu
živimo (etika/morala,
ideologije-verski nauki in zahte-
ve). Martin Brecelj, za katerega
menim, da ima podoben odnos
do sekularizacije kot jaz, je zapi-
sal, da meni, da modernizacija
ne sprejema vseh verstev oziro-
ma vseh njihovih pojavnih
oblik, pač pa le tiste, ki so “ra-
zumne”, ki tako rekoč izdelajo na
zrelostnem izpitu sekularizacije”.
(Zbornik DRAGE 2002,142). Sam
bi pripomnil, da je to samo en
del izpita, razumski. Drugi del za-
deva njihovo vitalnost,
trdoživost. Seveda je potrebna tu-
di politična moč, vendar sama
politična moč ni dovolj. Eno gre
z drugim; razumska (stvarna)
utemeljenost religije, kot njena
vitalnost, vdružbenost. Ta pa ni
lahka naloga. Grška religija tega
ni izdelala. Ostala je mit. Seveda
je tudi v mitih nauk in so sestav-
ni del naše zgodovine.
“Evropsko prosvetljenstvo”,
evropska filozofija, primerjalna
religiologija, antropologija itn.,
so nas kristjane postavile pred
“razumski” izpit. To je naloga, ki
nas še čaka in se ji ne moremo
izogniti. Razum je sicer človeka
ljubeč, a neusmiljen do iracio-
nalnih religijskih konstruktov.
Tudi če jih razglasimo za verske
“resnice”, jih ne sprejme. Nič ne
bodo pomagali, več ali manj po-
splošeni, napadi na neverujoče
filozofe ali na kritične krščanske
teologe in teologinje. Na drugi
strani, tudi sodobnega upadanja
realne (politične) moči krščan-
stva in institucije Cerkve ne mo-
remo popravljati na način, da bi
še naprej delovali predvsem “po-
litično”, za povrnitev naše nek-
danje zemeljske (politične) moči.
Naša vitalnost in vdružbenost se
bosta morali doseči drugače.
/ konec
Romuald Jovan, 13. okt. 2018
“Proces, ki teče naprej v vseh religijah/ideologijah” 
Še o sekularizaciji! (2) Jezusovo trpljenje za nasV Svetem pismu se čuti miselnost Starega Vzho-
da, ki je pojmoval človeka v povezavi s svetom
in božanstvom. V stvarstvu tako obstaja red, ki
vse povezuje. Ta red je bil polomljen z grehom
in se mora obnoviti. Izraelci so ga skušali obno-
viti z žrtvenim jagnjetom, na katerega so po-
ložili svoje grehe in ga poslali v puščavo.
Preroki so poglobili to misel in govorili o nado-
mestnem predstavništvu za krivde. Po žrtvi in
potrpežljivosti je mogoče ogreti oddaljena in za-
prta srca ljudi. V času Makabejcev se je pojavila
ideja o Pravičnem, ki kot predstavnik trpi, umre
in ponovno vzpostavi mir, vendar je bila njego-
va podoba nejasna. Zato pa je bilo toliko bolj
pomenljivo trpljenje pri Četrtem spevu o
Božjem služabniku, kjer pravi pisatelj: “V resnici
je nosil naše bolezni, na-
ložil si je naše bolečine,
mi pa smo ga imeli za za-
detega, udarjenega od
Boga in ponižanega”.  (Iz
53, 4-5) Ta napoved se
ne nanaša niti na posa-
meznika niti na ljudstvo,
ampak na nekoga, ki
mora priti.
Jezus je videl svoje po-
slanstvo v luči te napove-
di, prav tako so v tej po-
dobi prepoznali njegovo žrtev v prvem krščan-
skem oznanjevanju. Jezus je klical ljudi, da bi
stopili v njegovo osebno bližino in postali učen-
ci. Po Veliki noči je prva skupnost predstavila Je-
zusovo odrešenjsko delovanje kot žrtev 'za nas
in za mnoge''. Te formule najdemo že v prvi ve-
roizpovedi, kjer je poudarjeno, da je Jezus umrl
za naše grehe.  (1 Kor 15,3-5) Prav tako je prisot-
na pri poročilu o evharistiji (1 Kor 11,24), ki
poudarja, da je to Jezusova kri zaveze, ki se daje
za nas. Pavel pravi, da je bil Jezus bogat, vendar
je zaradi nas postal ubog, da bi mi obogateli po
njegovem uboštvu.  (2 Kor 8,9) Jezus je bil soli-
daren z ljudmi tudi v najbolj težkih stvareh, kot
sta greh in smrt. Ni jih odpravil, vendar se jim je
približal, jih čutil …
Ideja bližine Jezusa je globoko prisotna v Pismu
Hebrejcem, ki pravi, da je postal veliki duhov-
nik, ki opravlja spravno daritev za grehe ljudstva
(Heb 2, 17-18), čeprav sam ni imel greha. Sinop-
tični evangeliji opisujejo Jezusa kot ubogega, ki
se je podaril za ljudi in je bil sočuten z njimi.
Cerkev je zapisala Jezusovo solidarnost v veroiz-
poved leta 381. Njegova žrtev za nas je poravna-
la krivdo in prečistila slabe korenine. Martin Lu-
ter in njegovi somišljeniki so poudarjali nado-
mestniško žrtev za krivdo, da se je v Jezusovi
smrti na križu pokazala sodba Boga do naših hu-
dobij.
V prejšnjih desetletjih so teologi uporabljali po-
jem nadomestne zadostitve: 'za nas''. Jezus je
trpel na križu na mestu nas, zaradi našega greha
in hudobije. Ker je bila v tem pogledu nekako
zabrisana vloga človeka, ki ga Jezus rešuje, v da-
našnjem času raje govorijo o solidarnosti. Ljudje
bolj razumejo solidarnost kot 'nadomestno za-
dostitev'. Ozadje tega pogleda so tudi množice
nedolžnih žrtev v zadnji vojni in vojnah po njej.
Rahner pravi, da po ogromnem številu ne-
dolžnih žrtev v Au-
schwitzu ni mogoče
govoriti le o dobrem
Bogu, ki rešuje od zla
in je zmagovalec nad
grehom. V ospredje
stopa drža solidarnosti
s človeško krhkostjo,
bolečino, grehom. Je-
zus ni odpravil
trpljenja in smrti, je
pa blizu vsem žalo-
stnim in trpljenjem
mnogih ljudi. Kot glava trpi v svojih udih in jim
nudi usmiljeno bližino, da se morejo soočiti s
svojo bolečino in odpustiti vse hudo, ki so ga bi-
li deležni. Taka solidarnost premaguje prevlado
hudobije, razodeva občutljivo bližino in odpira
možnosti za nove odnose ter pomoči. Jezus je s
svojim trpljenjem in smrtjo spremenil odnos do
samega življenja, odprli pa so se novi odnosi do
ljudi in do okolja. Njegova prisotnost med ljud-
mi, ki so si blizu, kaže na mnoge spremenjene
odnose. Za vsakega človeka je v Jezusu rešitev, v
njem se znajde doma in podprt z njegovim razu-
mevanjem.
Ker je življenje marsikdaj zaznamovano s tra-
gičnostjo in nemočjo, omogoča Jezusova bližina
prenašanje najtežjih okoliščin. V njegovi solidar-
ni bližini je mogoče zavarovati najbolj šibke. Je-
zus je stopil v življenja mnogih ljudi, podaril se
je zanje in jim odprl pot, ki se je zdela nemo-
goča. Tako so tudi žrtve dobile svoj pomen, van-
je je posijala moč ljubezni, ki prinaša novo stvar-
jenje v čutenju in odnosih.
ZAKAJ PRAV JEZUS? (44) PRIMOŽ KREČIČ
Pomanjkanje duhovnikov in premajhna zavzetost vernih
Cerkev pred zahtevami časa
Kultura 1. novembra 2018 5
Oslavje / Predstavitev novega romana Marija Čuka Prah
“Slika tega, kar smo 
in kar smo bili”
  a Oslavju med vinogra-
di, ki jih je jesen obar-
vala v tisočero toplih
barvnih odtenkov, je bila v sre-
do, 24. oktobra 2018, v pro-
storni kleti, pravi prijetni
dvorani, znane vinograd-
niške kmetije Fiegl goriška
predstavitev novega romana
Marija Čuka Prah. Roman je
izšel pred kratkim pri Založbi
Mladika. Knjiga se predsta-
vlja z elegantno črno platni-
co, tu pa tam so na njej po-
menljivo vidni enigmatični
drobci prahu.
Pesnika, pisatelja, dramatika,
gledališkega kritika, kolum-
nista in časnikarja je prijazno
pozdravil njegov nekdanji
sošolec v tržaškem Dijaškem
domu, gostitelj Rado Fiegl, ki je
besednega umetnika, s katerim
prijateljujeta že 50 let, imel v
gosteh že ob izidu knjige Molk
koloradskih hroščev. Sam je ro-
man že prebral kar na dušek, v
enem večeru, saj je po njego-
vem mnenju zelo lepo berljiv
in bo gotovo navdušil širši krog
bralcev. Uvodoma je novo delo,
ki ponuja večplastno raz-
mišljanje o stvarnosti naše slo-
venske narodne skupnosti v Ita-
liji, predstavila Nadia Roncelli,
urednica knjige in predstavnica
založbe Mladika, ki se je zahva-
lila družini Fiegl za ponovno
gostoljuben sprejem v nena-
vadnem, a zelo ustvarjalnem
okolju. Povedala je, da je to pi-
sateljev tretji roman, ki sklepa
t. i. “zamejsko trilogijo”, v ka-
tero spadata prvi roman Pena
majskega vala (1998), v kate-
rem se je Čuk že ukvarjal s tem,
ali je in kako je možno soočen-
je, tudi ljubezensko razmerje,
med Slovenci in Italijani, in
drugi Molk koloradskih
hroščev (2016), v katerem je go-
vor o naši stvarnosti v bolj iro-
nično sarkastičnem tonu v pre-
pletanju različnih slogov. Tretji
roman Prah pa je bolj resen, tre-
zen in je neke vrste zgodovin-
ska slika, “kar smo in kar bomo
in kar smo bili, s tem pa ned-
voumno kaže na to, kar bomo
postali”. Roncellijeva je predala
besedo prof. Adrijanu Pahorju,
ki je tako temeljito in pogloblje-
no predstavil roman in njegove
vsebinske ter slogovne značil-
nosti, da njegovo predstavitev
objavljamo v celoti.
Sam pisatelj Čuk ni hotel raz-
kriti, kaj naj pomeni naslov
Prah. Bralcu prepušča, naj si ra-
zlaga, kot želi. Čestital in zah-
valil se je prof. Adrijanu Pahor-
ju, da je vse, kar roman predsta-
vlja in kar hoče povedati, opisal
z vsem razumljivim jezikom. V
takem jeziku, ki so ga včasih
uporabljali slavisti na filozofski
fakulteti v Ljubljani. Zdaj pa se
zatekajo k neverjetnim “ba-
ročnim” sestavinam, da se nič
ne razume, in uporabljajo vse
polno tujk, je dejal Čuk. Pouda-
ril je tudi, da je jezik eden iz-
med smislov našega obstanka
in bivanja tu. Omenil je Can-
karja, ki ga večkrat obravnava-
mo, kot da ga ne bi razumeli,
kot da je odtujen od nas. V re-
snici pa govori natančno iste
stvari, kot jih tudi mi danes.
Cankar je v jeziku zahteval ri-
tem, skladnost oblike in vsebi-
ne, a ni bil dlakocepec. Zago-
varjal je le lep umetniški jezik
v slovenščini. Čuk je povedal,
N da je njegov roman Prah tudineke vrste protest. Zmeraj tar-namo, da smo ubogi, da nam
ne dajejo dvojezičnih napisov,
nam jemljejo besedo... Njemu
se to tarnanje zdi smešno, iz
trte zvito; večkrat namreč se še
sami ne poslužujemo tega, kar
imamo. Slovenci, tudi tisti na
vidnih mestih, pišejo literarna
dela v italijanskem jeziku! Tako
ne moremo biti verodostojni v
odnosu do sosednjega naroda.
“Dokler ustvarjamo v svojem
jeziku, smo, drugače pa smo
brez tistega bistvenega dela, ki
nas dela posebne”, je bil
odločen Čuk. Sam meni, da je
Prah roman za mlade. “Opo-
minja jih na določeno zgodo-
vino, a jih tudi prepričuje, da je
možnost odločitve sebi v prid,
za svoje življenje, vedno na do-
segu roke, samo tvegati je treba
in potem se splača, izplača in
obrestuje vse tisto, kar naredi-
mo iz prepričanja, pa naj to na-
rekuje obup ali pa veselje”.
Glasbena utrinka, Bachov Pre-
ludij v f-molu in Scarlattijevo
Sonato v f-molu, je spretno in
občuteno poklonil mladi har-
monikar Manuel Persoglia,
učenec SCGV Emil Komel v Go-
rici, iz razreda prof. Mirka Fer-
lana.
Prijetno srečanje z Marijem
Čukom in slovensko besedo se
je nadaljevalo ob domačem pri-
grizku in seveda pristni briški
kapljici Fieglove kleti.
Iva Koršič
Prah - zgodba atipičnega pred-
stavnika naše manjšine v ti-
pičnem okolju
Roman Prah Marija Čuka se
uvršča tako kot ostala dva, in si-
cer Pena morskega vala in Molk
koloradskih hroščev v tako
imenovani spekter avtorju pril-
jubljene zamejske tematike, ki
se tokrat odstira pred nami,
bralci, iz nove literarne per-
spektive.
Če je bil prvi roman osredinjen
na nemogočo ljubezensko zve-
zo med Slovencem in Italijanko
iz Slovencem nenaklonjene ita-
lijanske družine, je bil drugi
bolj kompleksen, ironičen in
sarkastičen glede naših poli-
tičnih inštitucij in njihovih – v
tekstu – izrazito karikiranih
predstavnikov, bolj resnoben in
realističen pa v opisovanju in-
dividualne zgodbe mladega
protagonista učitelja. Roman,
ki ga danes predstavljamo, je
zgodba atipičnega predstavnika
naše manjšine v tipičnem okol-
ju, v katerem še danes vztraja-
mo in smo. Atipičen predvsem
zato, ker se v njem kot v ne-
kakšnem aglomeratu združuje-
jo najrazličnejše usode, neprili-
ke in radikalne spremembe,
vpričo katerih se nam predstavi
na začetku romana kot mlad in
uspešen čevljarski mojster na
koncu romana pa kot priznan
likovni umetnik. Vzporedno z
njegovo žvljenjsko potjo poteka
tudi intelektulana in osebno-
stna rast, na začetku skromna
in nebogljena, nato vse bolj sa-
mozavestna, psihološko in
umetniško ponotranjena.
V romanu potekata paralelno
dve enakovredni in vsebinsko
zaokroženi zgodbi: prva, ime-
nujmo jo tako – je zgodba ali
celo epopeja naše manjšine od
usodnega 1. maja 1945 dalje do
približno leta 2005, druga, in-
dividualna, je zgodba našega
protagonista Ivana Čuka, ki se
nam na začetku predstavi kot
dvajsetleten, ponosen predstav-
nik naše skupnosti iz sicer neo-
menjene, pa vendar zlahka raz-
poznavne kraške vasi in njene-
ga župana nedaleč od Trsta in
se od nas poslovi na koncu ro-
mana kot osemdesetletnik,
obremenjen s težkimi življen-
jskimi izkušnjami, vpričo kate-
rih izpade, glede na svojo sve-
tovno nazorsko usmerjenost
pred nami bolj poraženec kot
zmagovalec. Zgradba romana je
torej sintetična in ciklično pa-
ralelna, posamezna poglavja si
sledijo v sekvencah desetletne-
ga razmika, torej 1945, 1955,
1965 in tako naprej z manjšimi
zamiki v preteklost, ki pa ne
krnijo sintetičnega poteka pri-
povedovanja tretjeosebnega
pripovedovalca in zato ne
otežkočajo sicer tekočega in
sproščenega branja. Obe zgodbi
sta enako pomembni, obe se
odvijata paralelno, obe se
začneta leta 1945 in končata
okoli leta 2005, obe zaznamuje
nemila usoda s kolektivno in
individualno katastrofo. Ven-
dar s to razliko, da se Čukov
protagonist Ivan Čuk po Can-
karjansko reši s pomočjo vse
odrešujoče umetnosti, ki ga
dvigne nad plitko in propada-
jočo lokalno stvarnost v svet
duha, čustev in notranjega mi-
ru, če že zunanjega ni. Kljub za-
vajajočemu istemu priimku, ki
bi lahko marsikoga silil v poi-
stovetenje avtorja s protagoni-
stom, menim, da je sicer Ivan
Čuk v marsičem, če že ne skoraj
vsem nosilec avtorjevih ideo-
loških prepričanj, vendar glede
značajskih in osebnostnih de-
tajlov vse prej kot njegov alter
ego. Se pa v Ivanovih notranjih
monologih dejansko odslikava
avtorjev pogled na svet, ki ga
dopolnjujejo še daljši odstavki,
v katerih zaživijo pred nami
zgodovinski dogodki z vsemi
težkimi posledicami, ki so ne-
gativno vplivale na našo skup-
nost in jo potiskale v vse večjo
stisko in propad, vse to pa smo
pospešili tudi sami s pristajan-
jem na politične odločitve in s
tem izvedli neke vrste narodo-
stno avtodestrukcijo.
Knjiga seveda ni in ne more biti
zgodovinski roman, vendar je
zaradi navajanja malodane
vseh pomembnih epohalnih in
lokalnih zgodovinskih dogod-
kov nekakšna kronologija dej-
stev, ki so zaznamovala naš pro-
stor in čas. Naj jih omenim sa-
mo nekaj: osvoboditev Trsta 1.
maja 1945, navdušenje
nekaterih, zadržanje in
strah drugih prebival-
cev Trsta, jugoslovanska
strahovlada, povojne
čistke, umik jugoslo-
vanske armade v cono
B, resolucija informbi-
roja, londonski memo-
randum, povratek Itali-
je, razlaščanje, asimila-
cija, globalizacija, osim-
ski sporazum, ustanovi-
tev stranke Slovenske
skupnosti, in tako dalje.
Vse navedene zgodo-
vinske prelomnice in
spremembe seveda puščajo po-
sledice, ob katerih naš protago-
nist ne more in noče ostati
imun, saj počasi, a vztrajno ra-
hljajo in izpodjedajo tisto navi-
dezno trdnost in prepričanost v
lastno usodo, ki ju je ustvarila
osvoboditev.
Ivan Čuk verjame v neodtujlji-
ve vrednote, ki jih je rodilo od-
porništvo, zato je sam pri sebi
zgrožen ob ugotovitvi, da nje-
govi sovaščani nasprotne ideo-
loške orientacije delujejo ravno
v nasprotnem smislu. Čuk se
kot obrtnik in preprost človek
brez izobrazbe izkaže za naiv-
nega, toda istočasno pristnega
in iskrenega človeka, ki se za
politiko, vsaj na začetku, ne za-
nima in je ne razume, tako se
ga tudi te pomembne spre-
membe navzven dotaknejo le
marginalno, toda v njegovi no-
tranjosti puščajo posledice, ma-
jhne rane, klofute, poraze, ki
jih stopnjuje polom na intim-
nem področju. Ljubezenska ka-
tastrofa (zapusti ga žena, odide
z Italijanom, orožnikom še po-
vrhu, odtujijo se mu otroci, ki
zamenjajo materni jezik za
večinski) pušča najhujše posle-
dice, take, ki se dajo deloma od-
praviti samo z novo intimno
zvezo, kar se v nadaljevanju tu-
di zgodi. Nova ljubezenska
zgodba se po obetavnem začet-
ku in z zrelejšim pristopom
našega literarnega junaka nato
izpoje z novo tragedijo. V navi-
dezno brezizhodnem položaju
se Ivan Čuk odloči za radikalno
spremembo, ki je, glede na nje-
govo izobrazbo in družbeni po-
ložaj, še najbolj presenetljiva.
Zapusti namreč domači kraj,
zato da preživi nedoločen čas v
tujini in se nato zopet po Can-
karjansko vrne v domači kraj,
kjer je navsezadnje pognal ko-
renine in kjer je kljub vsemu
njegov dom. V domačem kraju
pa se situacija ni bistveno spre-
menila, zato se Ivan kot novo-
pečeni umetnik odloči razme-
ram navkljub za vztrajanje: bi-
stveno mu je namreč samo
eno: ohranjati to, za kar so se
naši predniki borili, in ne pri-
stajati na take predloge in
usmeritve političnih organiza-
cij, ki vodijo v zmanjševanje ob-
sega naše identitete, jezika, v
asimilacijo in globalizacijo,
skratka v redukcijo našega ob-
stoja na tem koščku zemlje na
golo vlogo slovensko govorečih
italijanskih državljanov.
/ str. 15
Adrijan Pahor
  reda. Prosta šolska ura med tretjo in četrto. Za-
tečem se v osamljeno, skoraj asketsko oprem-
ljeno zbornico, povežem se na Facebook, takoj
se mi na ekranu pojavi objava prijatelja Primoža o
smrti profesorja Alojza Rebule.
V meni se tedaj nekaj utrže. Tam med želodcem in
srcem. Čutim to zelo fizično. Kaj je to, delček duše?
Sedim nem in sam, razmišljam o nepričakovanosti
te novice. In o nenadnostih, ki te spominjajo na
skrivnostne odnose, ki jih ureja vesolje. Ali Vesolje.
Alojza Rebulo sem imel čast poznati. Več let sem pre-
biral njegova dela, vse od konca liceja do konca uni-
verzitetnega študija mi je uspelo
prebrati vse njegove dotedanje
romane, eseje, dnevnike. Potem
sem sledil le temu, kar je izhajalo
sproti. In nekatera dela uspel pre-
brati večkrat.
Posebno ljubi so mi bili dnevni-
ki. V njih sem našel najbolj pra-
vega, čistega Rebulo, ki v svoji pi-
sateljski pristnosti se ni branil
iskrenosti, avtobiografskosti, člo-
večnosti. Dvoma.
Bil je čas v življenju, ko sem nje-
gove dnevnike prebiral kot du-
hovno čtivo, kot možnost oseb-
ne rasti. In bogve, če ni bilo prav
tisto branje odločilno, da sem za temo svoje diserta-
cije kasneje izbral prav formo dnevnika v slovenski
in svetovni književnosti. A sklenil sem, da v njej ne
bom podrobno obravnaval Rebulovih. Zdeli so se mi
preveč intimno vezani na mojo usodo, da bi jih mo-
gel kirurško literarno-teoretsko secirati in natančno
preučiti. Izgubili bi tisto vrednost, ki so jo dotlej imeli
v mojih očeh.
Prav kmalu je Alojz Rebula pristal na moji pisateljski
hit parade lestvici. Posebno po prebiranju dveh ro-
manov. Prvi je bil V Sibilinem vetru, njegov opus
magnum, kjer mu je ljubezen do antike uspelo v me-
ni po licejskih letih še bolj utrditi in kjer sem do-
končno vzljubil tudi cesarja Marka Avrelija, ki ga pri
svojih urah dijakom predstavljam kot edinega rim-
skega cesarja, ki je bil s človeškega vidika kaj vreden,
ter jim berem njegov dnevnik (pa smo spet tam …).
Drugi pa je bil moj najljubši Rebulov roman, Jutri
čez Jordan. Izrazit jezikovni stil, stalno koreninjenje
v antiki, fascinacija s Kristusom in njegovim evan-
geljskim sporočilom, filozofska poglobljenost v
krščansko etiko, radovednost v zvezi z večnostjo, iz-
jemna erudicija in človeška ponižnost – vse to mi je
imponiralo in me prepričalo. Postal je eden izmed
mojih literarnih očetov. Očakov, pravzaprav. Tako
rad sem imel njegovo pisanje, da sem si včasih pri-
voščil nanj tudi kritiko. To sem si uspel dovoliti, ni-
sem želel mitizirati pisatelja, ampak občudovati člo-
veka.
Po dolgem oklevanju sem mu končno pisal. Pismo.
Papirnato. Kot po starem. Vedno sem ga nagovarjal
“profesor”, ker je večkrat izrazil svoj dvom o besedi
“pisatelj”. In začelo se je obdobje, ko sva prek papirja
izmenjala nekaj misli. Vedno sem dobil odgovor.
Vznemirjale so naju podobne teme: Maritain, krščan-
stvo na požgani “zamejski zemlji”, literatura, antika,
večnost. In obrobne podrobno-
sti, ki žlahtnijo spomin. V nje-
govi urejeni, a z antiko prek-
vašeni pisavi, so bili vsi a-ji za-
pisani kot grške alfa …
Ko je bil v Gorici gost ob svoji osemdesetletnici, sem
njega in ženo peljal s svojim proletarskim “čin-
kuečentom” z Opčin v Gorico in nazaj. Prvič sem se
z njima osebno srečal in spoznal zanimivo življenjsko
navezo. Med potjo sem opazil, da je Rebula tiho mo-
lil. Nisem si upal mu predlagati skupno glasno mo-
litev. Vzdušje je bilo preveč svečano. Pogovor smo
začeli šele, ko je zaključil. Vedel sem, da mu je rožni
venec vsakdanja popotna palica.
Nekaj let kasneje sem se sredi poletnega nedeljskega
dne, vračajoč z družino s festivala Pranger, ustavil v
Loki in ga obiskal. Ob ljublje-
ni ženi Zori, ki mu je bila ved-
no več kot le opora (za vsakim
velikim moškim stoji velika
ženska, pravi stereotipna, a ni-
ti ne tako napačna misel),
smo bili gostje pri kosilu, ki je
bilo začinjeno z iskrivim po-
govorom. Takrat je že vidno fi-
zično opešal, a umsko je ostal
luciden in močan, kar se mu
je videlo v sinjeokem pogledu.
Ob odhodu me je obdaroval s
svojo takrat komaj izšlo knjigo
Četverorečje, roman, ki ima za
ozadje Francosko revolucijo.
To je bilo najino zadnje osebno srečanje. Nisva se
razšla, le vsak je ubral svojo življenjsko pot. Normalen
odnos med učitelji in učenci, od katerega imamo
slednji korist, prvi pa od drugih le potrebno spošto-
vanje.
Še sem ga bral. Njegove intervjuje, romane, kjer je
bilo jasno opazno pešanje pisateljske roke, kar pa se
je kompenziralo v duhovni globini njegovih esejskih
razmišljanj v kolumnah v Družini.
Postal je predmet pogovorov med kolegi in prijatelji,
ki smo ga radi brali. Tu sem opazil, koliko literarnih
“sledilcev” je imel. Od vseh njegovih besed mi je naj-
bolj ostal v spominu odlomek iz dnevnika: “Vera je
plezarija v poltemi. Ki včasih postane tema. Strašna”.
Dvom, ki je bil le posledica njegove človeškosti, je
naredil njegovo iskanje za bolj pristno. “Biti človek,
čim bolj”, je bila lekcija, ki me ne bo zapustila, dokler
živim. In za kar mu bom hvaležen.
Dan prej. Torek. Letos sem v četrtem razredu pri zgo-
dovini začel program s Francosko revolucijo. Ne vem,
zakaj me je prijelo, da bi spet bral Rebulov roman
Četverorečje. Danes sem dobil domov Mladiko, kjer
je objavljen tudi intervju z Alojzom Rebulo.
Pred večernim spanjem berem oba teksta. Prav takrat
profesor stopa čez prag svoje večnosti.
In krog je sklenjen. Njegov zadnji pozdrav je bil tak,
kakor začetek najinih srečevanj. Prek besede. Ali Be-
sede.
Zdaj si, dragi profesor, pred to Besedo.
Ki te je objela v svoji nežnosti.
Zdaj je tvoja radovednost potešena.
Zdaj je zate večnost postala čas.
Zdaj veš.
Habeas requiem in Christo, profesor.
David Bandelj
S
Prof. Adrijan Pahor, Marij Čuk in Nadia Roncelli
Requiem za profesorja
Goriška1. novembra 20186
Radovedni slonček v vrtcu Ringaraja
Radovedni slonček je razveselil otroke iz vrtca Ringaraja v ulici
Brolo v Gorici, v petek, 26. oktobra 2018. Isti dan so ob njem
spoznali, da je vedoželjnost zelo lepa čednost, tudi malčki iz vrtca
Čriček v Doberdobu. Živahno in poučno lutkovno predstavo so
razgibano uprizorili člani Lutkovne skupine Mladi Celovčani, ki
deluje pod mentorstvom Marice Hartman v SKD Celovec.
Gostovanje mladih koroških rojakov je spadalo v niz prireditev
Koroški kulturni dnevi na Primorskem. / IK
Hvaležni goriški upokojenci
Odborniki Društva slovenskih upokojencev za Goriško so se 5.
oktobra srečali v Rubijah z dolgoletnim predsednikom prof.
Emilom Devetakom, da bi mu podarili priznanje in mu izrekli
zahvalo za skrbno in požrtvovalno predsedniško delo, ki ga je
opravljal v društvu. Po osemnajstih letih se je namreč umaknil in
prepustil mesto mlajšim silam. Odborniki so mu poklonili plaketo
z logotipom društva in s posvetilom, zraven pa še priložnostno
poezijo, ki tudi hudomušno pripoveduje o tem, kako je bil
“profesor Emil” pri opravljanju svoje funkcije vedno pozoren na
pravilno rabo slovenskega jezika. Na koncu ga prisrčno vabijo,
naj pride “še kaj na obisk, / da bodo šla pisma spet 'šik' v tisk”.
Glasbena matica na Kogojevih dnevi 2018
V sklopu 39. Mednarodnega festivala sodobne glasbe Kogojevi
dnevi, ki je, kot znano, posvečen Marijanu Gabrijelčiču (1940-
1998), univerzitetnemu profesorju, skladatelju ter dekanu
Akademije za glasbo Ljubljana in soustanovitelju festivala, ob
20-letnici njegove smrti. Na tej pomembni prireditvi je letos
sodelovala tudi Glasbena matica z organizacijo dveh dogodkov.
V sredo, 17. 10. oktobra, so se nekateri učenci z goriškega in
tržaškega sedeža šole predstavili na osnovni šoli v Kanalu ob
Soči. V uvodnem nagovoru je prof. Manuel Figheli pozdravil
prisotne in se zahvalil soorganizatorjem za večletno sodelovanje
na festivalu ter na kratko prikazal vlogo in delovanje Glasbene
matice v zamejstvu. Nato so se na odru predstavili Iris Pompe in
Lea Skočaj iz razreda prof. Ambre Cosutta, Veronika Antoni iz
razreda prof. Manuela Fighelija, Nikita Krebel iz razreda Tamare
Ražem Locatelli, Mateja Martini iz razreda prof. Janoša Jurinčiča
ter Valentina Jogan iz razreda prof. Erike Slama.
Glasbena matica je na Kogojevih dnevih sodelovala še na
zadnjem koncertu festivala, ki je bil 24. oktobra v Kulturnem
domu v Trstu, kjer je s Komornim godalnim orkestrom Akademije
za glasbo Ljubljana nastopil kot solist pianist Max Zuliani. Zulian
končuje šolanje na Glasbeni matici v razredu prof. Sijavuša
Gadžijeva in bo študij nadaljeval na tržaškem konservatoriju.
ZCPZ / “Vloga cerkvenega pevca”
Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica prireja in vljudno vabi
na srečanje za cerkvene pevce s prof. Leonom Kernelom.
Predavanje z naslovom “Vloga cerkvenega pevca” bo v
ponedeljek, 5. novembra, ob 20. uri v župnijskih prostorih v
Štandrežu.
Zadnja dva koncerta festivala “Kaiser Karl”
Avgusta se je začel tretji mednarodni festival “Kaiser Karl
Festival” za mir med narodi, ki ga organizira Primorsko orgelsko
društvo. Prireditev, katere namen je opozarjati na pomembnost
orgelske in cerkvene glasbe v naši kulturi, postaja že
tradicionalna.
V primorske cerkve organizatorji vedno vabijo izjemne glasbenike,
kot sta bila letos Wolfgang Zerer iz Hamburga in Pier Damiano
Peretti z Dunaja. Na novih orglah in na čembalu na Jazbinah se
bo v soboto, 10. novembra, ob 18.45 predstavil videmski profesor
Giampietro Rosato. Festival želi vsako leto nagraditi mlade
talente. Tako se bo letošnji festival končal z mladim organistom
iz Porcie Albertom Gaspardom, ki bo izvedel na pomembnem
glasbilu goriške stolnice velike orgelske skladbe v četrtek, 15.
novembra, ob 20.30. Lepo vabljeni!
Kratke
  Koncert MePZ Hrast ob 50-letnici istoimenskega društva
Iz preteklosti črpamo limfo
za naprej!
DOBERDOB 
  načajno in polnokrvno
je bilo v nedeljo, 28. ok-
tobra, petje Mešanega
pevskega zbora Hrast iz Dober-
doba na jubilejnem koncertu
ob 50. obletnici delovanja Slo-
venskega katoliškega društva
Hrast. Strop prezbiterija v vaški
župnijski cerkvi sv. Martina je
bil obsvetljen s slovanskimi
barvami, na zidovih pomenlji-
ve umetnine, ob vznožju oltar-
ja dva simbola oktobra na Kra-
su, ruj in rožni venec.
Zbor Hrast, ki ga že 33 let vodi
nepogrešljivi dirigent Hilarij
Lavrenčič, je v koncertnem
sporedu, ki ga je v slovenščini
in italijanščini povezovala Iris
Risegari, predstavil enajst gla-
sbenih biserov od 16. stoletja
do današnjih dni. Izbral je
skladbe tujih in slovenskih av-
torjev, zahteven program, ki ga
od začetka do konca zmore zapeti
s pravo srčno energijo le izkušen
in preizkušen zborovski sestav.
Začel je z znanim Monteverdije-
vim motetom Cantate Domino,
sledila sta Kyrie in Ehre sei Gott in
der Höhe Felixa Mendelssohna
Bartoldyja. Med sabo različni, a
obe čudoviti sta bili Marijini him-
ni Bogorodice Djevo, radujsja Ru-
sa Sergeja Rahmaninova in eston-
skega sodobnega skladatelja Arva
Pärta; poseben biserček pa je su-
gestivna in “lebdeča” Serenity
mladega norveškega glasbenika
Ole Gjeila, pri kateri je pomem-
bno vlogo odigral čelist Jurij La-
vrenčič. Med skladbami sloven-
skih avtorjev so najprej izzvenele
Večerni zvon Marija Kogoja,
Očenaš hlapca Jerneja Karola Pa-
horja in Tebi, Gospod Stanka Je-
ricija. Pred mikrofon je nato stopil
podpredsednik Claudio Peric in
Z
se poklonil spominu na pokoj-
ne odbornike in člane društva,
pevce, prijatelje in somišljeni-
ke; v zahvalo jim je zbor ob go-
dalnem kvartetu (Aleš La-
vrenčič, violina, Blaž Terpin,
violina, Joahim Nanut, viola,
Jurij Lavrenčič, čelo) zapel Mo-
zartov Ave verum.
Predsednik društva Cristian La-
vrenčič je v priložnostnem go-
voru dejal, da je obeleževanje
društvenih obletnic večkrat
zgolj nostalgično obujanje pre-
teklih dosežkov, prihodnost pa
se zdi zaradi pomanjkanja
svežih prostovoljnih moči,
omejitve prispevkov, alergično-
sti na odgovornost in strahu
pred poostrenimi birokratski-
mi postopki še manj pozitivno na-
ravnana. In vendar lahko iz pre-
teklosti črpamo limfo za naprej,
črpamo lahko izhodišča, ne ciljev.
“Obujanje preteklih desetletij kot
opora nadaljnjemu delovanju je
izredno pomembna naloga posa-
meznih društev še posebej takrat,
ko se društveno kolektivno po-
slanstvo zamegli”. Društveni ar-
hivi so veliko bogastvo, ki bi ga
morali bolj ceniti, upoštevati,
vzdrževati in digitalizirati.
Društva, ki združujejo ljudi s
skupnim ciljem, čutijo potrebo po
priznanju svojih naporov in vla-
ganih energij, po zagotovilu, da je
to, kar počenjajo, koristno in ne
bo šlo v pozabo. Pol stoletja ne-
prekinjenega delovanja je visok
dosežek. Ustanovni občni zbor
SKD Hrast je bil sklican 14. okto-
bra 1968. Za prvega predsednika
je bil izvoljen Romano Lavrenčič,
sledila sta mu Mario Vizintin (od
1977 do 1995) in Claudio Peric
(od 1995 do 2016). Med glavnimi
pobudniki društva je bil predv-
sem župnik Bogomil Brecelj, ki je
od konca 50. do začetka 70. let
prejšnjega stoletja dal veliko zago-
na verskemu, kulturnemu in pro-
svetnemu delovanju. Ob letošnji
okrogli obletnici so pri društvu
Hrast odločili, da usmerijo trud in
prosti čas članov v ojačeno celo-
letno delovanje na vseh po-
dročjih, v katerih je delovalo v
preteklih desetletjih. Na prvem
mestu je zborovska, saj MePZ
Hrast, ki je nastal pet let pred
društvom, kateremu je dal ime in
- kot simbol - hrastov list, predsta-
vlja osrčje društvene dejavnosti;
sledijo gledališka dejavnost, saj je
bilo prvo dramsko delo v režiji
župnika Ivana Kretiča uprizorjeno
že leta 1952, mladinska ter rekrea-
cijske, likovne in domoznanske
pobude. Veliko truda vlagajo tudi
v pripravo spletne strani, ki bo
kmalu delovala. “Društvo potem-
takem predstavlja posodo za vse
tiste dejavnosti in ljubezni, ki so
pognale svoje korenine že veliko
pred nastankom samega društva”,
je na koncu dejal predsednik, ki
je še izrazil željo, da bi iz te posode
neprestano izvirali ideje in elan za
prihodnje delovanje.
Župan Fabio Vizintin je z nav-
dušenjem povedal, da je
društvo Hrast v 50 letih postalo
“eden izmed stebrov dober-
dobske družbe”. Društvo je gle-
dalo na prihodnost kot pri-
ložnost, zasledovalo je uspehe
in zbor je dosegel priznanja na
krajevni, državni in mednarod-
ni ravni. “To je društvo, ki de-
luje dobro”. Skupaj glejmo po-
zitivno na prihodnost, ki bo ta-
ko še boljša od sedanjosti! Pred-
sednik SSO Walter Bandelj je
poudaril pomen duhovnikov
pri nastanku društva in sloven-
stva kot temeljne vrednote.
Priznanja so prinesla “zboru
nagrade, vsem nam pa čast”.
Zato se je zahvalil za raznoliko
kulturno delovanje: “Ostanite
veseli in pristni”! Sabina Volk
Simčič, koordinatorka Ob-
močne izpostave Javnega skla-
da RS za kulturne dejavnosti
Nova Gorica, je društvu Hrast
izročila jubilejno zlato priznanje
“ob 50. obletnici delovanja ter ne-
precenljivem doprinosu širjenja
ter ohranjanja slovenske kulture
v zamejstvu”. Pozdrave in čestitke
so prinesli še Marko Terčič za
ZSKP, Franka Žgavec za Kulturni
center Lojze Bratuž, David Grino-
vero za PD Podgora in MePZ Mir-
ko Špacapan, Blaž Kerševan za
SCGV Emil Komel, Damijana
Čevdek Jug za ZCPZ Gorica, Ro-
mina Ferfolja za pihalni orkester
Kras, Karen Ulian za PD Vrh Sv.
Mihaela in DVS Bodeča Neža, Iva-
no Lavrenčič za Moški pevski zbor
Jezero, nekdanji župan Mario La-
vrenčič, Gabriel Ferfoglia za
upravni odbor ZKB in Aldo Jarc za
krajevno sekcijo prostovoljnih
krvodajalcev; pisne pozdrave so
poslali državna sekretarka v Ura-
du vlade RS za Slovence v zamej-
stvu in po svetu Olga Belec, pred-
sednica komisije DZ za Slovence
v zamejstvu in po svetu Ljudmila
Novak in predsednik goriškega
Kulturnega doma Igor Komel.
Ob 50. obletnici ustanovitve je
društvo Hrast želelo podeliti jubi-
lejno priznanje svojim predsedni-
kom in zborovodji; mlada Mateja
Ferfoglia je plaketo izročila svoj-
cem Romana Lavrenčiča, Mariu
Vizintinu in Claudiu Pericu, pa še
Hilariju Lavrenčiču “za uspešno,
predano in ustvarjalno vodenje
MePZ Hrast”.
Svečane trenutke je zbor sklenil z
ganljivo lepo Lavrenčičevo prired-
bo Prelovčeve Oj, Doberdob in
Čopijevo priredbo rezijanske Da
lipa Ma! Ke bëj na jë? Toplo plo-
skanje publike je nagradil z Gru-
berjevo Ave Marijo in prelepo pri-
redbo Kje so tiste stezice.
DD
  etos, mese-
ca novem-
bra, poteka
sto let, odkar se je
končala prva sve-
tovna vojna, ki je
povzročila
ogromno člo-
veških žrtev in
razdejanja. Sto let
je minilo in vse
kaže, da se od te-
ga tragičnega do-
gajanja nismo ničesar naučili. Po
raznih koncih zemeljske oble so
še vedno vojna žarišča, ki
uničujejo človeška bitja in pov-
zročajo velike migracijske tokove,
ki vplivajo tudi na naše vsakod-
nevne življenjske navade. Druga
svetovna vojna je bila še hujša od
prve. Nekateri napovedujejo, da
smo na pragu tretje planetarne
morije.
V teh prvih novembrskih dnevih
se spominjamo vseh žrtev, ki so s
krvjo napojile našo zemljo. Ne-
kateri padli imajo dostojno ure-
jeno grobišče, za mnoge pa še da-
nes ne vemo, kje so pokopani.
Delegacija Zveze slovenske kato-
liške prosvete se je spomnila vseh
teh žrtev in simbolično položila
venec ob spomeniku v Gonarsu,
L
kjer je umrlo veliko slovenskih
otrok in mater, ki so jih z Raba
preselili v taborišče v Gonars. V
bližini so tudi zapuščeni ostanki
taborišča v kraju Visco, kjer se
kljub številnim prizadevanjem,
da bi to taborišče primerno ure-
dili, žal v zadnjih letih ni nič spre-
menilo. Tudi ob tem taborišču so
predstavniki Zveze položili venec
v nedeljo, 28. oktobra. Prvega no-
vembra bodo spominske
svečanosti v vseh naših krajih,
kjer so postavljeni spomeniki in
spominske plošče večinoma pa-
dlih v drugi svetovni vojni. Ob
stoletnici prve svetovne vojne so
v naši deželi postavili le malošte-
vilne spomenike, na Goriškem
samo v Doberdobu in Štandrežu.
DP
C. Lavrenčič in S. Volk Simčič (foto dd)
M. Ferfoglia, C. Lavrenčič in H. Lavrenčič (foto dd)
Ob prazniku Vseh svetih
Spomin na žrtve vojnih
grozodejstev
Goriška 1. novembra 2018 7
V KCLB / Iz domače zakladnice
Zlati jubilej Ansambla
Lojzeta Hledeta
  Kulturnem centru Lojze
Bratuž je bil v nedeljo, 28.
oktobra, na sporedu dru-
gi večer 3. koncertne sezone Iz
domače zakladnice v režiji Dežel-
nega sedeža RAI, tokrat v sodelo-
vanju z društvom F. B. Sedej iz
Števerjana. Koncert z
naslovom Večer v
Števerjanu, ki ga je
Radio Trst A predva-
jal v živo, sta vodila
napovedovalca Ma-
ruška Gustin in Alek-
si Jercog. Kot je pou-
daril napovedovalec,
so koncert namera-
vali prirediti v Šte-
verjanu, a so ga zara-
di velikega pov-
praševanja po vstop-
nicah premaknili v
veliko dvorano Kul-
turnega centra Lojze
Bratuž, ki so jo gle-
dalci popolnoma na-
polnili. Zaslugo za tako
množično udeležbo ima tudi dej-
stvo, da je po tridesetih letih sto-
pil ponovno na oder Ansambel
Lojzeta Hledeta, ki je imel krstni
nastop prav v Katoliškem domu,
sedanjem Kulturnem centru Loj-
ze Bratuž, pred petdesetimi leti.
V “Takrat je bila dvorana tudi na-bito polna, in to nam je dalo 'ko-rajžo', da smo nadaljevali se uk-
varjati z glasbo. Veliko smo igrali
pri nas in kasneje tudi v tujini,
med drugim pri Slovencih v
ZDA. Povsod so nas prijazno
sprejeli in nas imeli radi”, je po-
vedal Lojze Hlede. Lojze Hlede,
Bruno Hlede, Niko Klanjšček,
Zvonko Simčič, Aleš Pintar,
Dušan Škorjanc, Boris Hladnik,
Robert Beretta in Mihael Corsi so
publiki zaigrali in zapeli svoje
uspešnice Večer v Števerjanu, Ve-
sela pesem in Čez mejo v vas sem
hodil.
Poleg slavljencev sta večer soobli-
kovala ansambel Briška pomlad
s pesmimi V Brdih smo doma,
Ostani le moja, Tebi v spomin in
Ne cukaj me za kitki ter legendar-
na pevka Ansambla bratov Avse-
nik Jožica Svete. Pevka, ki je bila
članica ansambla Avsenik od leta
1974 do prenehanja delovanja le-
ta 1990, je prisotnim razkrila kar
nekaj zanimivosti in spominov
na dolgoletno glasbeno pot z Av-
seniki. Med drugim je povedala,
kako je Slavko Avsenik leta 1976
prav zanjo napisal valček Sanjam
o domovini, ker se ji je na turne-
jah zmeraj tožilo po domačem
kraju. Spomnila se je tudi na raz-
ne osebnosti iz glasbenega sveta,
ki jih je spoznala na televizijskih
oddajah, na katerih je z Avseniki
nastopila v raznih državah po
Evropi. Z novim ansamblom pod
imenom Jožica Svete in njeni Pri-
morci je zapela pesmi Pod cve-
točimi kostanji, Na mostu, Kiki-
rikiki polka, Cvetoče tulpe in
Otoček sredi jezera, ki opeva
očarljivi Bled.
Ob koncu večera se je na odru
spet predstavil jubi-
lant, Ansambel Loj-
zeta Hledeta. Člani
so dobili posebno
priznanje društva
F. B. Sedej, Občine
Števerjan in Dežel-
nega sedeža RAI za
petdesetletno delo-
vanje in še nekaj
zaigrali razgrete-
mu, navdušenemu
občinstvu, ki je pe-
smi spremljalo z
ritmičnim ploskan-
jem, in radijskim
poslušalcem.
Koncertna sezona
Iz domače zaklad-
nice se bo nadaljevala v nedeljo,
18. novembra, s koncertom v Do-
mu glasbe – Casa della Musica v
Trstu z naslovom Oberkrainer
meets jazz. Poustvaril ga bo znani
slovenski harmonikar in poliin-
strumentalist Andrej Toplišek s
svojim triom. / MČ
  sredo, 24. oktobra, so v
središču Sovodenj, pred
osnovno šolo Petra But-
koviča Domna, predali namenu
novo parkirišče. Županja Alenka
Florenin je ob prisotnosti ravna-
teljice Večstopenjske šole Dober-
dob dr. Sonje Klanjšček, arhitek-
ta Marcella Fiscellija in vodje teh-
ničnega urada sovodenjske
občine Paola Nonina prisotnim
obrazložila, kako
so potekala grad-
bena dela in ka-
tere novosti se
obetajo za pri-
hodnost.
Z odprtjem par-
kirišča se je skle-
nila zadnja faza
prenovitve ob-
močja sredi vasi,
kjer je bilo pred
začetkom del no-
gometno igrišče.
V Ob načrtovanju novega name-na območja so morali tehnikiupoštevati celo vrsto omejitev,
saj gre za zemljišče nad avto-
cestnim predorom. Parkirišče
in park sta bili najbolj logični
rešitvi, še posebno zato, ker je
bilo iz varnostnih razlogov
nujno potrebno preurediti
vhod v osnovno šolo. Park so jav-
nosti odprli že leta 2016, gradbe-
Obvestila
“Zrejlo je žito”,  koncer t s
predstavitvijo zgoščenke
Mešanega mladinskega zbora
Emil Komel ob 10. obletnici
zasedbe bo v soboto, 3.
novembra, ob 20. uri v Kulturnem
centru Lojze Bratuž. Zborovodja
David Bandelj, gostja večera
sopranistka Nina Kompare. Večer
organizira SCGV Emil Komel v
sodelovanju s Krožkom Anton
Gregorčič v okviru projekta
“Zastavimo skupne moči za
skupne cilje”.
Mešani pevski zbor Društva Unitri
Nova Gorica z zborovodjem Urošem
Cejem vabi nove moške glasove:
tenorje, baritone, base. Kontakt,
pisarna društva na Erjavčevi ulici
4 od ponedeljka do četrtka od 10.
do 13. ure.
Na Večstopenjski šoli v Gorici iščejo
profesorja za kratko suplenco
italijanščine za osemnajst
tedenskih ur. Suplenca bi se lahko
spremenila v celoletno. Kandidati
naj pokličejo tajništvo šole na
telefonsko številko 0481/531824
int. 4.
Društvo slovenskih upokojencev za
Goriško prireja v soboto, 10.
novembra, tradicionalno
martinovanje s prijateljskim
druženjem v agriturizmu BAJTA-
Fattoria carsica-Kraška domačija
v Saležu pri Zgoniku. Vpisujejo do
31. oktobra do zasedbe
razpoložljivih mest po tel. 0481-
884156 (Faganel A.),  346-
1206031 (Knez S.), 0481-
882183 (Visintin D.), 0481-78138
(Stor S.). Avtobus bo odpeljal ob
16.30 iz Gorice s trga Medaglie
d'oro/Goriščka z običajnimi
postanki pri vagi blizu pevmskega
mosta, v Podgori pri telovadnici, v
Štandrežu pri lekarni in na Pilošču,
v Sovodnjah pri lekarni in cerkvi,
na Poljanah in v Doberdobu.
Javni razpis / 15. Priznanje Kazimir
Humar - Zveza slovenske katoliške
prosvete, Kulturni center Lojze
Bratuž in Združenje cerkvenih
pevskih zborov Gorica podeljujejo
priznanje društvom in
organizacijam ali posameznikom
na osnovi utemeljitve
predlagateljev in po presoji
organizacij,  ki priznanje
podeljujejo. Predloge za priznanje
zbira Zveza slovenske katoliške
prosvete na podlagi javnega
razpisa. Priznanje se praviloma
podeli za ustvarjalne dosežke, za
pomemben prispevek k razvoju
ljubiteljskih kulturnih dejavnosti,
za publicistično delo in za izjemne
dosežke pri organizacijskem delu
na kulturnem področju. Priznanje
lahko prejmejo tisti, ki delujejo v
goriškem prostoru. Predloge za
priznanje je treba oddati do 31.
decembra 2018 na naslov: Zveza
slovenske katoliške prosvete –
34170 Gorica-Gorizia, Drevored
20. septembra, 85, s pripisom na
ovojnico: “Predlog za priznanje”.
“Male oglase” najdete na našem
portalu www.noviglas.eu.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 2. 11. 2018 do 8. 11. 2018)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5, 91.9
Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9
Mhz; za Kanalsko dolino 95.7,
99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele
98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,
103.6 Mhz; na internetu
www.radiospazio103.it. Slovenske
oddaje so na sporedu vsak dan
od 20.00 do 21.00. Spored:
Petek, 2. novembra (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki
z naših kulturnih prireditev -
Glasba iz studia 2.
Sobota, 3. novembra (vodi Ezio
Gosgnach): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem, terskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Nedelja, 4. novembra: ponovitev
oddaje Okno v Benečijo.
Ponedeljek, 5. novembra (v studiu
Ilaria Bergnach in Carlotta Nanut):
Prazne buče močno donijo.
Torek, 6. novembra (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -
Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 7. novembra (v studiu Danilo
Čotar): Samotni pastir: Krivokljun
je gost med iglavci - Izbor melodij.
Četrtek, 8. novembra (v studiu
Andrej Bavcon): Četrtkov večer z
glasbo - Zanimivosti, obvestila in
humor.
ZREJLO JE ŽITO
koncert in predstavitev zgoščenke ob 10. obletnici zasedbe
Mešani mladinski pevski zbor Emil Komel
zborovodja David Bandelj
gost večera Nina Kompare
Kulturni center Lojze Bratuž
sobota, 3. novembra, ob 20. uri
Koncert organizira Krožek Anton Gregorčič v sklopu projekta “Zastavimo skupne moči za skupne
cilje”, ki ga podpira Avtonomna dežela Furlanija Julijska krajina na podlagi zakona 38/2001
na dela na
parkirišču, za
katera je po-
skrbelo pod-
jetje ICM iz Ravascletta, so se pa
začela konec maja letos in se,
brez zapletov in zaradi
lepega vremena,
končala v predvidenem
roku. Skupno je na no-
vem parkirišču 40 par-
kirnih mest, 2 sta na-
menjeni invalidom.
Skupna naložba je vred-
na 410 tisoč evrov, večji
del zneska, 287 tisoč
evrov, je prispevala
dežela Furlanija Julijska
krajina, 123 tisoč evrov
pa je dodala Občina, ki
je najela posojilo. Ob gradnji par-
kirišča je občinska uprava po-
skrbela tudi za pretlakovanje šol-
skega dvorišča in ureditev nove-
ga postajališča za šolski avtobus,
ostaja pa še nekaj denarja, ki bo
namenjen namestitvi nadstreška
nad postajališčem in nakupu no-
vih igral za otroke. V prihodnjih
dneh bo podjetje Enel priključilo
javno razsvetljavo ob parkirišču
na električno omrežje.
Parkirišče in celotno območje v
središču Sovodenj sta namenjeni
ne samo šolskemu osebju in
staršem, pač pa tudi uporabni-
kom telovadnice in Kulturnega
doma Jožefa Češčuta. Na zem-
ljišču za Kulturnim domom se
bodo v prihodnje začela tudi dela
za izgradnjo novega vrtca, saj je
medministrski odbor CIPE pred
dobrim letom odobril prispevek,
namenjen gradni objekta.
Zadovoljstvu županje in tehni-
kov, ki so skrbeli za uresničitev
projekta, se je pridružilo veselje
sovodenjskih učiteljic in osnov-
nošolcev, ki so ponosno prerezali
slavnostni trak ob odprtju in se
na koncu še posladkali s čokolad-
nimi bomboni.
KF
Končala so se dela za prekvalifikacijo območja v osrčju vasi
V Sovodnjah imajo novo
parkirišče
KATOLIŠKA KNJIGARNA v sodelovanju z
Založbo Mladika vabi na kavo s knjigo
POKLON 
ALOJZU REBULI
v sredo, 7. novembra 2018, ob 10. uri 
v prostorih knjigarne na Travniku 25 v Gorici
Dogodek je del kulturnega programa knjigarne, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
Pod 
pokroviteljstvom
Kavo bo 
ponudilo podjetje
Kultura1. novembra 20188
SNG Nova Gorica / Premiera: Človeški glas
Srce parajoče slovo
  olikokrat nas v tem ze-
meljskem življenju, ki
nam naplavlja ob bolj
redkih trenutkih sreče veliko
težav in tegob, dogodki prisilijo
v slovo, v kakršno koli, od do-
mačega kraja, domačih, kole-
gov, prijateljev..., pa tudi od tiste
ljubljene osebe, ki smo si jo iz-
brali za življenjskega sopotnika
oz. sopotnico. Prepričani smo
bili, da bomo z njo do konca
svojih dni, pa se je za nas vse
drugače zasukalo. On se je zal-
jubil v drugo in nas pustil
osamljene, izpraznjene, kot da
bi iz nas odtekli vsi življenjski
sokovi. Take občutke za-
puščenosti, žalosti, bridkosti
začutimo ob gledanju, pravza-
prav podoživljanju vsega, kar se
dogaja v duši protagonistke
predstave Človeški glas, ki je
premiero doživela v SNG Nova
K Gorica, v sredo, 10. oktobra2018, kot druga uprizoritev v se-zoni 2018/2019. Monodramo je
s subtilnim peresom in očitno
tudi z zelo dobrim poznavan-
jem ženske intime napisal Jean
Cocteau (1889 – 1963), ki se je
preizkusil v vseh mogočih
umetniških zvrsteh, kot pesnik,
dramatik, dramaturg koreograf,
slikar, filmski ustvarjalec. Dra-
ma, po kateri rada segajo gleda-
lišča po vsem svetu, saj je pre-
vedena v mnogo jezikov, je na-
stala l. 1930. V novem prevodu
Marka Bratuša, umetniškega
vodje SNG Nova Gorica, je nje-
na vsebina prav tako občutljivo
in obzirno do ženske psihe,
čutenja in razmišljanja zaživela
sveže in sodobno. S prav takim
pristopom se je režije tega dela
o ženski, ki se še zadnjič po te-
lefonu pogovarja s svojim dra-
gim, ki jo dokončno zapušča,
ker se bo poročil z drugo, lotila
Ajda Valcl. Pri tem je želela iz-
postaviti predvsem izgubo, iz-
gubo nekoga, od katerega se
mora človek ločiti, pa se ne mo-
re od njega posloviti. In to slovo
skuša protagonistka na vse
načine, sicer le po telefonu, čim
bolj oddaljiti. Ta intenzivni,
ganljivi monolog, ki
sega v globine človeške
duše, je na intimnem,
tokrat povsem izpraz-
njenem prizorišču ma-
lega odra SNG Nova
Gorica izredno proni-
cljivo, povsem naravno
in pretresljivo interpre-
tirala, lahko bi rekli kar
doživljala, tako pristna
so bila čustva, ki jih je
posredovala, Helena
Peršuh, prva dama no-
vogoriškega gledališča.
Z njeno tankočutno in-
terpretacijo so v soz-
vočju minimalistična
scenografska podoba
Mateja Stupice, na ka-
teri izredno pomenlji-
vo in tudi utesnjujoče
gospoduje viseča tele-
fonska slušalka, v ozadju pa vi-
sijo predmeti, spomini na nek-
danje ljubezensko razmerje, av-
torska glasba Polone Janežič, ki
se včasih diskretno, včasih pa
glasneje oglaša kot iskrena
spremljevalka valovanja prota-
gonistkinih čustev, pa še osve-
tlitev odra Igorja Remete. Igral-
ko oz. lik je v domačo, neureje-
no obleko odela Belinda Radu-
lović.
/ str. 16
Iva Koršič
DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (38)
Črni Kal (3)
Podružna cerkev sv. Valentina v Črnem Ka-
lu stoji kot pomemben element na izposta-
vljenem mestu na robu vasi kot v večini
kraških in notranjskih vasi. Nekateri trdijo,
da je bila prva cerkev zelo stara in da je bila
zgrajena že v 7. stoletju. Barokizirana je bila
leta 1680, medtem ko je sedanji videz do-
bila leta 1912. Posamezni elementi starejše
cerkve, kot na primer okna in vrata, izvirajo
še iz stare cerkve. Teren, na katerem stoji,
ni stabilen. Zato se je skoraj 23 metrov vi-
sok čebulast zvonik, zgrajen leta 1802 in
okrašen s krasnim portalom in biforami,
precej nagnil in s tem postal znan zaradi
svoje poševnosti.
Tako imenovano Benkovo hišo sta leta 1489
gradila stavbarska mojstra Andrej in Benko,
ki naj bi zgradila tudi utrdbe proti turškim
vpadom na Kraškem robu. Večina je mnen-
ja, da gre tukaj za znamenitega stavbarskega
in kamnoseškega mojstra Benka iz Sočerge,
ki je znan tudi po svojih delih v Podpeči,
Predloki in Buzetu. Delal je predvsem v no-
tranjosti Istre. Po vsej verjetnosti je začel
delati v kamnolomu, dokler ni odprl svoje
kamnoseške delavnice. Črnokalska Benko-
va hiša je zelo prepoznaven in reprezenta-
tiven spomenik ruralnega stavbarstva v va-
si, v kateri je veljal kot neki “vaški vzorec”
za kasnejše gradnje, a tudi najstarejši signi-
ran in datiran primer podeželskega stavbar-
stva v slovenski Istri: na glavnem portalu,
ki je zaključen z mogočno polkrožno pre-
klado iz enega samega kamna, je izklesan
latinski napis “ANDREAS ET BENCO CON-
STRUXERUNT - 1489” (“Zgradila sta Andrej
in Benko - 1489”). V že omenjeni študiji je
Ivan Sedej poudaril, da je renesančna prav-
zaprav le zunanjščina, čeprav vsebuje tudi
krepke ruralne detajle, ki včasih delujejo
skoraj “megalitsko” (portal) in jo naredijo
bolj ro-
mansko.
Vsebuje
tudi poz-
nogotske
reminiscence, na primer že sam način grad-
nje iz pravilno klesanih kamnitih kvadrov.
Gre za tipično enocelično dvoetažno obod-
no konstrukcijo z lesenimi stropovi in de-
loma vkopano kletjo. Prvotno je hiša imela
eno samo pritličje in je bila kasneje vzdi-
gnjena. Okno v nadstropju, komajda večje
od kamnitega kvadra, ki je temeljna grad-
bena enota, ji nekako daje videz trdnjave.
Hiša ima tudi drugi vhod, prav tako z mo-
gočnim kamnitim portalom, ki z dvoriščne
strani - nekoč je bila ograjena - vodi v nad-
stropje. Preklada tega portala je bolj ravna
in nosi verjetno znamenje kamnoseških
mojstrov. Strma streha je krita s skrilami.
Temeljito jo je leta 1990 obnovil Medobčin-
ski zavod za varstvo naravne in kulturne de-
diščine v Piranu s pomočjo konservatorjev.
Glede namembnosti stavbe je Sedej zapisal,
da je, po monumentalnosti sodeč, morda
šlo za hišo bogatejšega kmeta ali za kaščo
za zbiranje davkov v naturalijah ali morda
celo za stavbo, ki je bila v zvezi s taborom
nad vasjo. V steni prislonjene hiše sta kot
spo-
min
vgra-
jeni
dve plošči z
glagolskimi
napisi, ki sta
zelo verjetno
nekoč pripa-
dali nadvrat-
nicam porta-
lov neke sta-
re hiše, ki je
z Benkovo
hišo sesta-
vljala do-
mačijsko
enoto in je
bila kot raz-
valina temel-
jito obno-
vljena in pre-
delana leta
1921. V gla-
golskih napi-
sih lahko
razberemo imeni Andrejašič in Bažec ter
letnici 1457 in 1489. Prof. Branko Fučić je
tako prečrkoval napis, ki ni povsem čitljiv:
“148?  (verjetno 1489), to je hiša Andre-
jašiča, 1457 to je hiša Bažca”. Oba priimka
še obstajata v Črnem Kalu.
“Poševna” podružna cerkev sv. Valentina v Črnem Kalu
stoji kot pomemben reprezentativen element na
izpostavljenem mestu na robu vasi, kot v večini kraških in
notranjskih vasi. Teren, na katerem stoji, ni stabilen. Zato se
je skoraj 23 metrov visok in čebulasti zvonik, zgrajen leta
1802 in okrašen s krasnim portalom in biforami, precej
nagnil in s tem postal znan zaradi svoje poševnosti. V
ozadju viadukt Črni Kal.
Na glavnem portalu Benkove hiše, ki je zaključen z mogočno
polkrožno preklado iz enega samega kamna, je izklesan latinski
napis “ANDREAS ET BENCO CONSTRUXERUNT - 1489”
(“Zgradila sta Andrej in Benko - 1489”).
Benkova hiša. Renesančna je
pravzaprav le njena zunanjščina, a
vsebuje tudi krepke ruralne detajle, ki jo
naredijo bolj romansko. Vsebuje tudi
poznogotske reminiscence, na primer že
sam način gradnje iz pravilno klesanih
kamnitih kvadrov. Okno v nadstropju,
komajda večje od kamnitega kvadra, ki
je temeljna gradbena enota, ji daje
nekako videz trdnjave.
V steni prislonjene hiše sta kot spomin vgrajeni dve plošči z glagolskimi napisi,
ki sta zelo verjetno nekoč pripadala nadvratnicam portalov neke stare hiše, ki
je z Benkovo hišo sestavljala domačijsko enoto in je bila kot razvalina temeljito
obnovljena in predelana leta 1921. V glagolskih napisih lahko razberemo
imeni Andrejašič in Bažec ter letnici 1457 in 1489. Prof. Branko Fučić je tako
prečrkoval napis, ki ni povsem čitljiv: “148?  (verjetno 1489), to je hiša
Andrejašiča, 1457 to je hiša Bažca”. Oba priimka še obstajata v Črnem Kalu.
“Benkova hiša” zaradi same konstrukcije, pa
tudi zaradi starosti in zanimivih napisov,
predstavlja verjetno najzanimivejšo poslopje
v tej vasi. Hiša ima tudi drugi vhod, prav tako
z mogočnim kamnitim portalom, ki z
dvoriščne strani - nekoč je bila ograjena - vodi
v nadstropje. Preklada tega portala je bolj
ravna in nosi verjetno znamenje kamnoseških
mojstrov. Strma streha je krita s skrilami.
Dimitri Tabaj
3. koncertna sezona Iz domače zakladnice 2018/2019
Sproščujoči večeri
narodno-zabavne glasbe
  adijsko oddajo Iz domače
zakladnice, ki se na valu
Radia Trst A že trinajsto
sezono oglaša vsako sredo in ne-
deljo, bo tudi letos dopolnjeval
bogat niz koncertov v živo. V ne-
deljo, 30. septembra, se je nam-
reč pričela 3. koncertna sezona
narodno-zabavne glasbe, ki se
bo vila do 31. marca 2019. Na ta
način se bo nadaljevala pobuda
programskega oddelka Radia
Trst A, ki jo je občinstvo že v
prejšnjih dveh letih nagradilo z
navdušenjem in številno prisot-
nostjo na nedeljskih popoldan-
skih koncertih. Zaradi popravil
v tržaških studiih RAI ciklus le-
tošnjih koncertov, podobno kot
v prejšnji sezoni, poteka na zu-
nanjih lokacijah, in sicer v avdi-
toriju Doma glasbe oz. Casa del-
la Musica v Trstu, v Kulturnem
centru Lojze Bratuž v Gorici, v
Sedejevem domu v Števerjanu in
v Begunjah na Gorenjskem. Kon-
certi so bili ali še bodo enkrat
mesečno, in sicer ob nedeljah ob
17.30. Vstop na koncerte v Trstu,
Gorici in Števerjanu je brez-
plačen, rezervacija mest pa je ob-
vezna. Svoje mesto si lahko inte-
resenti zagotovijo tako, da po-
kličejo na telefonski številki +39
040 7784358 ali +39 040
7784281 ali pustijo sporočilo na
telefonski tajnici na številki +39
040 7784484 ali pišejo sporočilo
na email naslov programi.
slo@rai. it ali pa na facebook
stran www. facebook. com/Iz-
domače-zakladnice. Koncerte, ki
jih vodita glasbeni urednik Alek-
R si Jercog in sodelavka MaruškaGustin, Radio Trst A prenaša vživo po svojih radijskih valovih
in na spletu prek streaming radia
(www.sedezfjk.rai.it) pod taktir-
ko asistentke programa Nataše
Ferletic.
3. koncertno sezono Iz domače
zakladnice sestavlja sedem kon-
certov. Oblikovalo jih bo osem-
najst odličnih ansamblov, vokal-
nih skupin in solistov iz Slove-
nije in zamejstva, eden pa celo
iz Bavarske. Vsak koncert bo
osredotočen na določeno temo,
pri dveh pa se obeta skok na po-
dročje ljudske glasbe in jazza. V
nedeljo, 28. oktobra 2018, je bil
v KCLBv Gorici Večer v Števerja-
nu, jubilejni nastop ob 50-letnici
ansambla Lojzeta Hledeta. Go-
stje so bili Jožica Svete in njeni
Primorci Briška pomlad. Sledili
si bodo še naslednji večeri: v ne-
deljo, 18. novembra 2018, ob
17.30 bo v Domu glasbe - Casa
della Musica, ul. Capitelli 3 v
Trstu, nastopil Oberkrainer me-
ets jazz, Andrej Toplišek Trio; v
nedeljo, 9. decembra 2018, ob
17.30 bo v isti dvorani Festivalski
večer: S. O. S. kvintet - zmagova-
lec 43. Festivala Graška Gora po-
je in igra 2018 in zmagovalec
med klasičnimi kvinteti na 49.
Festivalu Ptuj 2018, Špadni fan-
tje - zmagovalec 48. Festivala Šte-
verjan 2018, Hozentregarji -
zmagovalec 18. Večera sloven-
skih viž v narečju v Škofji Loki;
v nedeljo, 30. decembra 2018,
ob 17.30 in v torek, 1. januar
2019, ob 11.00 bo na sporedu ra-
dijski posnetek koncerta iz dvo-
rane Pod Avsenikovo marelo v
Begunjah na Gorenjskem, Nove-
mu letu naproti, Hišni ansambel
Avsenik - 20 let delovanja; v ne-
deljo, 24. februarja 2019, ob
17.30 bo v Domu glasbe - Casa
della Musica, ul. Capitelli 3 v
Trstu, Večer ljudskih melodij od
Jadrana do Alp, nastopili bodo
Prifarski muzikanti ob 30-letnici
delovanja in Ženska pevska sku-
pina Stu ledi ob 40-letnici delo-
vanja; v nedeljo, 31. marca 2019,
ob 17.30 bo v Sedejevem domu,
Trg svobode 6 v Števerjanu, kon-
cert Domovina in druge pesmi
o Sloveniji, nastopila bosta Da-
nilo Lukan s prijatelji in Ansam-
bel Banovšek.
Za vse ljubitelje narodno-zabav-
ne glasbe se obeta enkratna pri-
ložnost, da prisluhnejo v živo
najboljšim interpretom tega žan-
ra, da pobliže spoznajo glasbeni-
ke in da s svojo prisotnostjo na
prizoriščih v Trstu, Gorici in Šte-
verjanu pripomorejo k poustvar-
janju pravega koncertnega
vzdušja. Toplo vabljeni!
Foto SNG Nova Gorica / Peter Uhan

Tržaška1. novembra 201810
Ponedeljkov večer DSI / Gostje rojaki iz Koroške
Bogat dogodek z razstavo
in  predstavitvijo treh knjig
  rvo srečanje v sklopu 18.
Koroških kulturnih dnevov
na Primorskem je potekalo
v Peterlinovi dvorani v organiza-
ciji Društva slovenskih izobražen-
cev in Slovenske prosvete. Bogat
program Koroškega večera je po-
nudil najprej odprtje razstave
umetnin na porcelanu, sledili sta
predstavitev pesniške zbirke
Lenčke Kupper 80 pesmi, ki je
izšla letos ob osemdesetletnici pe-
snice, ter predstavitev publikacije
Tiha zemlja o izročilu ljudske pe-
smi z Radiš in okolice.
Izidor Stern se je rodil marca 1959
kot tretji od dvanajstih otrok. Na
Obirskem je obiskoval osnovno
šolo, nato pa gimnazijo v Celov-
cu. Kot petnajstleten fant je bil že
vajenec za risanje na steklo in por-
celan, leta 1980 pa se je preselil
na Dunaj in se zaposlil v Augarten
porzellan, drugi najstarejši manu-
fakturi v Evropi, ki praznuje letos
tristo let. Od leta 1990 ustvarja
svoje umetnine, med leti 2008 in
2011 je bil izredni študent Univer-
ze za umetnost na Dunaju na ke-
ramičnem oddelku pri najbolj po-
membni umetnici keramičnih iz-
delkov v Avstriji. Poslušalci v Pe-
terlinovi dvorani so si nato ogle-
dali kratek film o Izidorju Sternu
z naslovom Umetnina na porce-
lanu. V njem sta predstavljena
zgodovina manufakture Augar-
ten, katere lastnica je bila Marija
Terezija, in potrpežljivo delo bar-
vanja in ustvarjanja na porcelanu.
Stern se je leta 1991 začel ukvar-
jati s slovenskimi pesniki, in sicer
P je njihove stvaritve prelil na, kotga sam imenuje, “posebno belozlato”. Zahvalil se je Tatjani Oletič
za postavitev razstave, ki bo od-
prta še dva tedna ob uradnih
urah, nato pa obrazložil postopek
risanja na porcelan in peko na
800 stopinjah. Letos se je odločil,
da se oddolži Mozartu ob tristo-
letnici manufakture, tako da je na
vazo narisal partituro Eine kleine
nachtmusik. Izmed slovenskih pi-
sateljev si je izbral Majo Haderlap
in odlomek babičine pripovedi iz
njenega Angela pozabe napisal
dvojezično na porcelan. Prepiso-
vanje je trajalo celo leto, na raz-
stavi v Železni kapli pa so jo takoj
kupili.
V imenu Krščanske kulturne zve-
ze je Martin Kühling predstavil
knjige zadnjih treh let. Prva pu-
blikacija je izšla v sklopu projekta
Slovenščina v družini, ki poteka
od leta 2010. Tokrat so izdali zbor-
nik posveta vseh zamejcev, ki je
potekal leta 2016 na Hrvaškem.
Naslednji je dvojezični vodnik et-
nološkega muzeja na Kostanjah z
naslovom Etnološki muzej Ko-
stanje - Kraj spomina in učenja,
edini etnološki muzej koroških
Slovencev, ki sta ga uredila KKZ
in SPZ. Tretja novost pa je zbirka
znane koroške pesnice, avtorice
otroških pesmi, lutkovnih iger,
pravljic in pripovedk Lenčke Kup-
per 80 pesmi. Pesnica je januarja
letos prejela Tischlerjevo nagrado.
Objavljene so njene najboljše pe-
smi, ilustrirala pa jih je Polona
Lovšin.
Nužej Tolmajer, dolgoletni pred-
sednik Narodopisnega inštituta
Urban Jarnik v Celovcu in eden
najzaslužnejših za ohranjanje slo-
venske ljudske pesmi na Ko-
roškem, je v drugem delu večera
z Martino Piko Rustja predstavil
zbirko Tiha zemlja, sad večletega
raziskovanja na terenu. Kot pred-
sednik inštituta je doslej vsako
knjigo spremljal do tiska, tokrat
pa nastopa samo kot avtor. S ten-
kočutnostjo je hodil na teren, zbi-
ral informacije, preučeval vire.
Sad dolgoletnega dela je 620 stra-
ni dolga knjiga, kateri so pri-
ložene tudi tri zgoščenke. Nanje
sta Nužej Tolmajer in Milka Olip
za zvočno spremljavo uvrstila iz-
bor pesmi, kot so jih zapeli pevke
in pevci z Radiš in iz oko-
liških vasi, ter nekaj prire-
jenih Drobivnikovih pe-
smi in kolednic. Tiha pe-
sem je božična pesem, ki
jo pojejo skoraj vsi cerkve-
ni zbori za Božič. Pomen
zbirke je tudi narodno-
stni, globlji, saj so se lani,
ob 75-letnici pregona ko-
roških Slovencev pre-
pričali o tem, da jim je
slovenska pesem dajala
upanje za boljši jutri. Mar-
tina Piko Rustja je v ime-
nu inštituta spregovorila
o zemljevidih s slovenski-
mi ledinskimi imeni, ki
jih izdajajo v zadnjih letih. Od le-
ta 2010 dalje so kulturna de-
diščina Unesco in vpisana v av-
strijski seznam nesnovne de-
diščine. Pred dvema tednoma pa
so prejeli novico, da so v ta sez-
nam vpisani tudi Ziljski žegni in
zilska noša s posebnostjo, da je
Unesco dal dvojezični naslov. To
je prvi dvojezični element na av-
strijskem seznamu nesnovne de-
diščine, ki se tiče prav Zilje, kjer
slovenski jezik izginja. Predavatel-
jica upa, da bo to pripomoglo k
zavedanju, da je slovenski jezik
pomembna kulturna dediščina in
ga je treba ohranjati tudi v živi ra-
bi.
Metka Šinigoj
   o so zgradili Kulturni
dom, so hkrati zapisali
tudi besedo konec. Niso
napisali točnega datuma, ampak so
obsodili gledališče na predčasni ko-
nec”, je med predstavitvijo knjige
povedal Miroslav Košuta, ki se zave-
da, da SSG ne čaka ravno rožnata
prihodnost. Pisatelj, doma iz Križa
pri Trstu, razlaga, da je v tem pro-
blem celotne narodne skupnosti in
ne gledališča kot takega. “Problem
so mladi, ki jih zdaj v tej dvorani ne
videvam, lahko bi jih naštel na prste
dveh zaprtih pesti. Živa skupnost je
tista, ki tudi pri nedeljski maši ima
svojega župnika, ki ima svoje občin-
stvo, svoj zbor, kjer so v prvih
vrstah otroci in v zadnjih možje”,
je ugotavljal nekdanji umetniški
vodja tržaškega gledališča.
Nova knjiga Miroslava Košute zaje-
ma zapise in spomine, ki so nastali
od l. 1963 do l. 2018. Glavno besedo
v knjigi ima 25-letno delo, ki ga je
pisatelj Košuta opravil kot vodja Slo-
venskega stalnega gledališča v Trstu.
Pisatelj nas v knjigi opozarja na bur-
nost zakulisnega dogajanja v
tržaškem gledališču. Skoraj tridese-
tletno vodenje gledališča je avtor
knjige ocenil za uspešno in plodno
obdobje svojega življenja. Pri obli-
kovanju te knjige je uporabil pisma,
intervjuje, članke, ocene in mnenja,
ki so ustvarili podobo slovenskega
gledališča v Trstu.
Miroslav Košuta se je za pisan-
je te knjige odločil zato, da ne
bi šlo v pozabo to, kar je
doživel v gledališču. Na podla-
gi dokumentarnega arhiva, ki
ga hrani doma, se je odločil,
da predstavi javnosti sliko gleda-
lišča, ki ni prav rožnata. Med pred-
stavitvijo se je avtor spomnil tudi
nekdanjih sodelavcev, Dušana Mla-
karja, Draga Jančarja, Andreja Inkre-
ta in drugih.
Tržaško založbo Mladika, ki je knji-
go izdala, je na predstavitvi zasto-
pala urednica Nadia Roncelli. Večer
so oblikovali še umetniški koordi-
nator SSG-ja, gledališki igralec Da-
nijel Malalan, novinar in nekdanji
urednik novinarskega oddelka RAI
Saša Rudolf, Košutov sodelavec in
scenograf Marjan Kravos ter režiser
Dušan Jovanović. Publiki je zbrane
odlomke iz knjige brala igralka Ma-
ja Blagovič.
Košuta je opozoril, kako so v SSG
odigrali tudi Cankarjevega Hlapeca
Jerneja: “Prvič smo ga uprizorili v
Kulturnem domu v Trstu, ker si ga
Ljubljana v svojem hlapčevskem
duhu ni upala uprizoriti”. Miroslav
Košuta je priznal, da je iz knjige
izločil vse članke, ki so vsebovali
polemične besede o gledališču,
njem, kolektivu in predstavah: “V
gledališču je še veliko dokumentov
in upam, da bo kdaj nastala nova
in objektivna zgodovina slovenske-
ga gledališča od samih amaterskih
začetkov, ki so pripeljali do gradnje
Kulturnega doma in do današnjih
dni v upanju, da bodo ti reveži, ki
se zdaj borijo s temi malimi dvora-
nami, preživeli in jim bo uspelo
ohraniti plamenico za naprej, seve-
da če se bo naša manjšina nazadnje
zavedala, da je samo z mladimi za-
gotovljena prihodnost”.
“K
Peticija društva Edinost o enakopravnosti
manjšinskih jezikov z italijanskim
V sredo, 17. oktobra 2018, se je 5. stalna komisija deželnega
sveta soočila s peticijo (št. 1/2018) prof. Sama Pahorja,
zastopnika društva Edinost, o enakopravnosti manjšinskih jezikov
z italijanskim. Zahteve Edinosti je že v minuli zakonodajni dobi
zagovarjal in utemeljeval deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, ki
ponovno izpostavlja, da enačenje manjšinskih jezikov z
italijanskim že velja v Dolini Aoste in Bocnu, kot je tudi Italijanom
v Sloveniji in na Hrvaškem že od nekdaj uradno priznana
enakovrednost manjšinskega jezika. “Sam 3. člen deželnega
statuta iz leta 1963 govori o enakih pravicah vseh navzočih
skupnosti, na osi določil, ki so zapisana v sami ustavi. Profesor
Samo Pahor je v minulih desetletjih dosegel kar tri razsodbe
Ustavnega sodišča, ki potrjujejo, da je popolna enakopravnost
manjšinskega jezika osnovni temelj zaščite priznane narodne ali
jezikovne manjšine”, vztraja deželni svetnik SSk Igor Gabrovec.
Po avdiciji prof. Sama Pahorja, ki je podrobno in nazorno orisal
svoje poglede in predlog, bo pristojna komisija deželnega sveta
obravnavi peticije št. 1 posvetila eno prihodnjih sej. Ob tem je
deželni svetnik Gabrovec komisiji predlagal, naj izvede študijski
obisk v popolnoma dvojezičnih javnih upravah na slovenski obali,
da se tudi deželni svetniki prepričajo o stvarnem udejanjanju
jezikovne in narodne enakopravnosti.
Če Trst želi, je lahko že danes metropolitansko
mesto
V medijih se je spet pojavila hipoteza o nastanku
metropolitanskega mesta Trst. Za to je tokrat poskrbel predsednik
deželnega sveta Mauro Zanin, kar je sprožilo val nelagodja tudi v
vrstah njegove večine. Na ta račun je vredno opozoriti, da bi Trst
de facto lahko že danes imel status metropolitanskega mesta.
Deželni zakon št. 1 iz leta 2006 namreč določa, da lahko
metropolitansko mesto nastane iz ene (!) ali več občin, z vsaj
200.000 prebivalci, kar je dejansko pisano Trstu na kožo. Trst se
lahko torej spremeni v metropolitansko mesto samostojno, brez
drugih občin. Te bi se lahko naknadno in s prilagojenimi ritmi
svobodno odločale za to izbiro, če bi bila zanimiva in uskladljiva
z njihovimi potrebami. To velja v prvi vrsti za sosednje dvojezične
občine, katerim so mednarodni sporazumi priznali posebno vlogo
pri zaščiti pravic slovenske narodne skupnosti in se jim zato ne
more ničesar vsiljevati. Če bi se Trst odločil za to pot, bi moral
nato pričeti pogajanja z deželo in državo za dodelitev pristojnosti
in morebitnih novih dodatnih odgovornosti, morda tudi na
področju razvijanja pristaniške dejavnosti, industrijskega razvoja
in čezmejnega sodelovanja. Vse to bi bilo možno, a vsekakor ne
samoumevno. Pod takimi pogoji je Slovenska skupnost
pripravljena sodelovati in odigrati svojo vlogo, pravi strankin
deželni svetnik in politični tajnik Igor Gabrovec.
Kratke
Miroslav Košuta: Oder med sanjo in stisko
“Le z mladimi je zagotovljena
prihodnost”
Foto damj@n
Foto damj@n
   spelo nam je 'drugačne
med navednicami'
vključiti v širšo družbo”,
je med slavnostnim večerom ob tri-
deseti obletnici delovanja Sklada Mit-
ja Čuk povedala gospa Stanislava So-
sič Čuk.
Slavnostnega dogodka, ki je bil v pe-
tek, 26. oktobra, v Prosvetnem domu
na Opčinah, se je udeležilo lepo šte-
vilo predstavnikov krajevnih usta-
nov, ki od same ustanovitve podpira-
jo ta sklad. Ob začetku prireditve je
prisotne pozdravil tržaški občinski
odbornik Carlo Grilli. Pozdrav občin-
stvu so izrekli tudi predsednik Za-
družne kraške banke Adriano Ko-
vačič, v imenu SSO-ja Maja Lapornik
in organizacijski tajnik SKGZ-ja Ma-
rino Marsič.
Predsednica Sklada gospa Stanislava
Sosič Čuk je med govorom še pouda-
rila: “Naša želja je bila, da bi lahko
pomagali slovenskim družinam, ki
imajo otroke s posebnimi potrebami,
da bi dobili primerno okolje, v kate-
rem bi se lahko razvijali”.
Na dogodku je sodeloval tudi prizna-
ni harmonikar Aleksander Ipavec z
glasbeno zasedbo Across the Border
Group. To glasbeno skupino sesta-
vljajo glasbeniki solidarne zveze ICS
in prosilci za azil iz različnih držav
sveta. Oder Prosvetnega doma je med
večerom imel v gosteh tudi razgiba-
no priložnostno raper skupino, ki so
jo sestavljali trije afriški mladeniči.
Zatem so gledalci občudovali spretne
igre žonglerja Andreja Tomšeja, ki se
je občinstvu predstavil s prizorom
cirkuške tehnike in gledališke igre.
Za bolj umirjeni glasbeni trenutek je
poskrbel mladi slepi pianist iz zavoda
Rittmeyer iz Trsta Michael Tomase-
vic, ki je občinstvo presenetil s hitom
švedske legendarne skupine Abba
Mamma mia in z znano dalmatinsko
popevko Večeras je naša fešta.
Organizatorji so povezovanje večera
zaupali članom Barvane Klape VZS
Mitja Čuk pod vodstvom Melite Ma-
lalan. Med večerom so opozorili, da
je zdaj na spletu tudi nova spletna
stran organizacije, ki si jo lahko zain-
teresirani ogledajo, če v brskalnik
vtipkajo www.skladmitjacuk.org.
Za nadaljevanje veselega vzdušja je
poskrbela openska skupina Nebojse-
ga, ki je pred koncem prireditve po-
spremila še prihod jubilejne torte.
“U
Opčine / Sklad Mitja Čuk slavi 30. jubilej
Razdajajo se šibkejšim
Tržaška 1. novembra 2018 11
Obvestila
Društvo Rojanski Marijin dom vabi
v nedeljo, 4. novembra, na
koncert pevsko-instrumentalne
skupine “Ano ur'co al pej dvej”.
Spored ljudskih in narodno-
zabavnih pesmi bodo obogatili
videospoti na platnu. Pove zo -
valec in recitator: Aleksij Pregarc.
Koncert bo v rojanskem Mari -
jinem domu (ul. Cordaroli, 29) ob
17. uri.
Svet slovenskih organizacij sporoča,
da je sklican 14. redni občni
zbor, ki bo zasedal v prvem
sklicu v četrtek, 15. novembra
2018, ob 8. uri in v drugem
sklicu v petek, 16. novembra
2018, ob 17. uri. Občni zbor SSO
bo potekal v dvorani občinskega
sveta v Špetru, ul. Alpe Adria, 56.
Članice SSO morajo do torka, 13.
novembra 2018, do 17. ure
sporočiti imena kandidatov na
naslov elektronske pošte
gorica@ssorg.eu ali osebno na
enega od pokrajinskih sedežev
krovne organizacije.
Finžgarjev dom na Opčinah
Krst pri Savici v izraziti
izvedbi Janka Krištofa
  etošnji Koroški kulturni
dnevi na Primorskem so
obsegali veliko dogodkov,
srečanj in predstav. Med te spa-
da tudi recital Prešer-
novega Krsta pri Savi-
ci, ki ga je imelo v go-
steh Društvo Finžgar-
jev dom v istoimenski
dvorani na Opčinah v
sodelovanju s Sloven-
sko prosveto.
Janko Krištof je žup-
nik v Bilčovsu, dekan
dekanije Borovlje in
predsednik Krščanske
kulturne zveze v Ce-
lovcu. Vsako leto se
predstavlja z novim
recitalom, s katerim
hoče zbujati čut za lepoto slo-
venske in svetopisemske besede
ter k sodelovanju vabi vrhunske
L glasbenike. Letos je to vlogo za-stopal klavirski virtuoz Tonč Fei-nig, ki ustvarja kot svobodni
umetnik. Je aktiven glasbenik,
producent in komponist; piše
glasbo za gledališke predstave,
filme in lastne produkcije.
Kot je uvodno dejala predsedni-
ca Društva Finžgarjev dom
Lučka Susič, ni vsakdanja stvar
poslušati recital te obsežne ep-
sko-lirske pesnitve, saj jo
po navadi obravnavamo v
šolskih klopeh in jo potem
malokdo spet prebere v
odraslih letih, kaj šele, da
bi se jo v celoti naučili na
pamet. France Prešeren jo
je napisal v drugi polovici
leta 1835 in z njo postavil
Slovencem trajen pesniški
spomenik. Recital, ki ga iz-
vaja Janko Krištof z glasbe-
no spremljavo Tonča Feini-
ga, avtorja glasbe, je režiral
Aleksander Tolmaier.
Krst pri Savici pripoveduje
zgodbo o pokristjanjevanju Ka-
rantancev v 8. stoletju. Glavni
junaki sta pogana Črtomir in
Bogomila, ki ljubita svobodo in
se nista pripravljena podvreči
tujemu jarmu, ter vodja kristja-
nov Valjhun, ki z mečem in bo-
jem nasilno širi novo vero. Po
šestih mesecih bojev so kristjani
v premoči. Črtomir se s tovariši
zateče na Ajdovski gradec pri
Bohinju, kjer pride do odločil-
nega spopada in zgubi vse
vojščake in prijatelje ter se edini
reši. Njegova edina želja je, da bi
srečal ljubljeno Bogomilo. Ko se
mu želja uresniči pri slapu Savi-
ci, spozna, da se je Bogomila pu-
stila krstiti. Tudi Črtomir se vda,
ker ga prosi, naj se s krstom ob-
varuje gotove smrti. Tako se
krsti ter postane oznanjevalec
krščanstva.
Prešeren je pesnitev posvetil
svojemu tragično umrlemu pri-
jatelju Matiji Čopu. Janko
Krištof pa posveča recital spomi-
nu na svojega pokojnega očeta,
ki ga je versko in kulturno obli-
koval, ter pokojni dolgoletni
predsednici farnega sveta v
Bilčovsu Ani Reichmann.
Metka Šinigoj
Okusi Krasa 
Kulinarične dobrote z mislijo 
na 50-letnico Kraške ohceti
  prestižni dvorani v palači
stare borze v Trstu so v to-
rek, 23. oktobra, na ti-
skovni konferenci predstavili le-
tošnjo izvedbo priljubljene eno-
gastronomske-kulturne priredit-
ve Okusi Krasa, ki poteka med 26.
oktobrom in 11. novembrom. Le-
tos je k prireditvi pristopilo 10 go-
stiln in restavracij, ki bodo go-
stom ponujale stare
kraške jedi in dobrote.
Srečanje je v imenu Slo-
venskega deželnega go-
spodarskega združenja
uvedel predsednik Robert
Frandolič. Gospa Paola
Živc, zastopnica gostinske
sekcije pri SDGZ-ju, je po-
vedala, da bo letošnja iz-
vedba pripojila kreativno-
sti in inovaciji tradicijo z
namenom dodatnega ovredno-
tenja kraške kuhinje. Novi jedilni
aranžmaji bodo vsebovali kraška
vina, oljčno olje, kraške sire in
med. Sekcijo trgovine na drobno
je zastopala Mirjam Malalan, ki je
poudarila sodelovanje treh živil-
skih trgovin in treh pekarn in
slaščičarn, ki bodo v lastnih pro-
V storih uredili kraške kotičke z lo-kalnimi proizvodi.Pobudo za to, da so letošnji Okusi
Krasa namenjeni Kraški ohceti, je
dala Vesna Guštin, ki je med
srečanjem tudi spregovorila.
Okusi Krasa so pravi ambasador
kraškega območja, saj so jih letos
predstavili že v Genovi, Cremoni
in Bologni. Pri izvedbi sodelujejo
tudi gostilne, ki so vključene v
skupino Premiate Trattorie Italia-
ne. Tržaški občinski odbornik za
turizem in razvoj Maurizio Bucci
je pohvalil prireditev in dejal, da
se mora kraško območje razvijati
vzporedno s tržaškim mestom.
Devinski občinski odbornik Mas-
simo Romita je med predstavitvi-
jo pohvalil organizatorje in na-
glasil domačnost družinskih pod-
jetij, ki daje celotnemu kraškemu
področju dodano vrednost.
Deželno vlado je zastopal odbor-
nik za turizem Sergio Bini, ki je
povedal, da se 23 % turistov od-
pravi na izbran turistični cilj za-
radi določene gastronomske po-
nudbe.
Spregovoril je tudi gospod Cola-
vitti, predsednik promocijskega
odbora Promo Trieste, ki je ome-
nil sodelovanje pri skupni pro-
mociji območja. Predsednik trgo-
vinske zbornice Antonio Paoletti
je ob pohvalni besedi, da so letos
Okusi Krasa vezani na Kraško oh-
cet, nekoliko kritično ocenil stan-
je nekaterih kraških gostiln, ki bi
si zaslužile prenove in posodobit-
ve.
Pri letošnjih Okusih Krasa bodo
sodelovale gostilne: Ošterija Fer-
luga – Ferlugi, Hotel restavracija
Križman – Repen, Restavracija El
Fornel – Trst, Gostilna Guštin –
Zgonik, Gostilna La Lampara –
Križ, Lokanda Devetak – Vrh sv.
Mihaela, Gostilna Sardoč –
Prečnik, Društvena gostilna Ga-
brovec – Gabrovec, Gostilna Veto
– Opčine in Al refolo Hostaria
creativa – Tržič. Sodelujoče pekar-
ne in slaščičarne pa so: Bukavec s
Proseka, Čok z Opčin in sladole-
darna Soban iz Trsta. Med trgovi-
nami in bari pa lahko
naštejemo jestvine Despar
Kukanja, sadje in zelenjava
Marchesich Claudio in lo-
kal za prodajo in degusta-
cijo vin Cherti Ernesto iz
Trsta.
Napovedani so tudi
sprem ljevalni dogodki ta-
ko imenovani Kraški ve -
če ri, ki so že bili 26. okto-
bra v gostilni Sardoč, in
bodo še 29. oktobra v gostilni
Veto, 2. novembra v gostilni
Guštin, 6. novembra v gostilni
Al Refolo in 11. novembra v Ga-
brovici. Vse večere bo bogatila
tudi glasba v živo. Dodatne in-
formacije so na voljo na spletni
strani www.okusikrasa.net
MAN
Lepo sodelovanje med pobratenima občinama  
Gledališke delavnice 
iz Kočevja v Dolini
  obrateni občini Dolina
in Kočevje že desetletja
nadvse uspešno
sodelujeta na raznovrstnih
področjih, tako pri športnih
in kulturnih dejavnostih kot
tudi na področju izvajanja
evropskih projektov in še bi
lahko naštevali. Še posebno
se je v zadnjih letih razvilo
medsebojno sodelovanje,
povezano z gledališko
dejavnostjo. V dolinski
občini poteka tudi letošnje
šolsko leto izjemno
popularna gledališka
delavnica za osnovnošolce,
ki jo že nekaj let vodi
neutrudna Boža Hrvatič s
pomočjo Jasmine Gruden in
Mije Slavec. Gledališke
predstave, ki jih otroci
pripravljajo v šolskem letu
in v katerih nastopa tudi več
kot 70 učencev, so bile
deležne velike pozornosti in
priznanja ne samo v
domačem kraju in okolici,
ampak tudi na Kočevskem.
Med lanskim gostovanjem
so navdušili tudi znanega
slovenskega igralca in
režiserja Gašperja Jarnija,
doma iz Kočevja. Gašper
Jarni, ki doma vodi več
gledaliških skupin, je tako v
petek, 12. oktobra, obiskal
dolinsko občino in izvedel
dve gledališki delavnici,
namenjeni osnovnošolcem,
eno v Borštu in drugo v
P Boljuncu. Delavnic se jeudeležilo okrog 30 učenceviz dolinske občine in tudi 10
učencev kočevske osnovne
šole “Ob Rinži”, kar je še
poglobilo prijateljstvo med
mladimi iz obeh občin.
Kočevski osnovnošolci so ob
obisku presenetili vrstnike v
Borštu, saj so jim prinesli v
dar poln zaboj novih
slovenskih knjig za mladino
in otroke. Knjige so kupili s
sredstvi, pridobljenimi za
projekt, ki so ga na osnovni
šoli “Ob Rinži” spisali
nalašč za naše otroke, ko so
se zavedeli, da le-ti pogosto
v šoli nimajo na razpolago
sveže literature. Obisk iz
Kočevja je obogatilo tudi
srečanje delegacije kočevske
osnovne šole. Ravnateljica
OŠ “Ob Rinži” gospa Darja
Delač Felda in kolegice so
na prijateljskem srečanju z
ravnateljico Večstopenjske
šole Josipa Pangerca iz
Doline gospo Fulvio
Premolin izrazile nove ideje
za nadaljnje sodelovanje ter
medsebojne izmenjave in
gostovanja. Za organizacijo
obiska, spremstvo in
pogostitev gostov je
poskrbela občinska uprava,
na pobudo in s
sodelovanjem Franke Žerjal,
odbornice za odnose s
pobratenimi in
prijateljskimi občinami.
Sedmo čezmejno srečanje mladinskih zborov
Lepa priložnost za
medsebojno spoznavanje
  petek, 26. oktobra, sta
Zveza cerkvenih pevskih
zborov in Slovenska pro-
sveta priredili 7. čezmejno
srečanje mladinskih zborov.
Tokrat so se v župnijski cerkvi pri
Sv. Ivanu v Trstu predstavili trije
zbori iz slovenskega zamejstva:
Vokalno-instrumentalna skupina
Sanje iz Suhe v Avstriji, Dekliška
vokalna skupina Vesela pomlad
z Opčin in Mladinski pevski zbor
Emil Komel iz Gorice.
Prvi so nastopili gostje iz Avstrije,
ki so se pod vodstvom Engelberta
Logarja predstavili s slovenskimi
in angleškimi popevkami, ki so
zazvenele preko petja in igranja
na različne instrumente.
Druga so bila na vrsti dekleta Ve-
V sele pomladi. Skupina se je pre-teklo poletje udeležila medna-rodnega festivala Europa
Cantat v Talinu v Estoniji,
kjer so se pevke izpopolnje-
vale na delavnici s prizna-
nim britanskim dirigentom
in skladateljem Bobom Chil-
cottom. V petek so se pod
vodstvom dolgoletne zboro-
vodkinje Andreje Štucin Cer-
gol predstavile z nekaj Chil-
cottovimi skladbami, ki so
bile del njihovega programa
na poletnem festivalu. Na
klavir jih je spremljala Alen-
ka Cergol.
Za konec pa je nastopil še
predstavnik goriških zborov,
Emil Komel, pod vodstvom
Damijane Čevdek Jug. Mladi pev-
ci so ob klavirski spremljavi Eve
Dolinšek predstavili del zahtev-
nega tekmovalnega programa, s
katerim bodo čez nekaj mesecev
nastopili na mednarodnem zbo-
rovskem tekmovanju v Arezzu.
Petkov koncert je bil lepa pri-
ložnost za medsebojno spozna-
vanje mladih pevcev iz različnih
zamejskih okoljih: po uspešnih
nastopih so se lahko vsi skupaj
zadržali še na zakuski v prostorih
svetoivanskega Marijinega doma.
Dogodek je letos potekal v sklopu
18. Koroških kulturnih dni na
Primorskem, podprl pa ga je Jav-
ni sklad RS za kulturne dejavno-
sti.
Mojca Petaros
Foto damj@n
Foto damj@n
Minulo soboto sta se na Ptuju poročila 
naša cenjena sodelavca
VLADKA TUCOVIČ in PRIMOŽ STURMAN
Na skupni življenjski poti jima voščimo veliko sreče,
medsebojnega razumevanja in ljubezni!
UREDNIŠTVO NOVEGA GLASA
Videmska / Aktualno1. novembra 201812
TAKI SMO (57)Katja Ferletič
Z barvanim puloverjem po strmi poti do svetov-
nega uspeha
V italijanski modni industriji se je lansko leto
končalo z 2,5 % poviška celotne vrednosti poslo-
vanja, in sicer na 87 milijard evrov, če v raziskavo
vključimo tudi z modo povezane sektorje, kot so
očala, nakit in kozmetika. Izvoz se je povečal zlasti
v izvenevropske države, kot so Rusija, Kitajska in
Južna Koreja, rahlo pa je upadel na Japonsko in v
ZDA. V Italiji je približno 60 tisoč podjetij, ki de-
lujejo v modni industriji (67 tisoč, če upoštevamo
z modo povezane sektorje) in zaposlujejo skoraj
570 tisoč ljudi. Med desetimi največjimi italijan-
skimi modnimi podjetji so mnoga zgodovinska
imena, druga spadajo v sektor luksuza, nekatera
pa so večjemu številu potrošnikov dostopne trgo-
vine oblačil, med katerimi je podjetje Benetton
eno izmed najbolj konkurenčnih, čeprav je bilo
zanj s človeškega in komunikativnega vidika leto
2018 zelo negativno. Z razmikom treh mesecev
sta namreč odšla v večnost brata Carlo in Gilberto
Benetton, dva od ustanoviteljev enega najbolj
uspešnih in prepoznavnih podjetij “Made in Ita-
ly” na svetu.
Leta 1965 sta poslovneža, skupaj z bratom Lucia-
nom in sestro Giuliano, v kraju Ponzano Veneto
pri Trevisu, ustanovila družinsko podjetje, ki je
kmalu doseglo velik uspeh na italijanskem in sve-
tovnem trgu. Danes je Benetton podjetje z lastno
franšizno mrežo trgovin, v katerih prodaja bla-
govne znamke
United Colors
of Benetton,
Undercolors of
Benetton in Si-
sley, zgodba pa
se je začela, ko
je Luciano Be-
netton pričel
delati v trgovi-
ni pletenin in
se ukvarjati s
prodajo pulo-
verjev po do-
movih, od vrat
do vrat. Kmalu
se je naučil po-
klica in se odločil, da bo s pomočjo bratov in se-
stre odprl lastno podjetje. Blagovna znamka Be-
netton je zaslovela še posebno zaradi inovacije
točno določenega izdelka - puloverja. Družbi je
uspelo postopno pridobiti pomembne deleže
tržišča pletenin z uvajanjem pomembnih novosti
pri izdelovanju puloverjev: namesto uporabe vol-
ne različnih barv so številne modele izdelovali iz
surove volne in jih šele potem barvali glede na
modo in želje kupcev, tako da sta bila izdelovanje
in oskrba trgovin hitrejša. Klasični pulover je po-
stal zelo zaželjen modni kos, ki ga je Benetton iz-
deloval v 36 različnih barvah in po nižji ceni, kar
je pripomoglo k povečanju števila kupcev še po-
sebno med mladimi. Danes proizvaja podjetje
150 milijonov modnih kosov na leto, ki jih pro-
daja v 6.000 trgovinah po celem svetu in še vedno
po razmeroma nizkih cenah, tako da dobi visok
dobiček od velikih količin prodanih izdelkov.
Družba Benetton je poznana ne samo po svojih
puloverjih, temveč tudi po svojem posebnem slo-
gu komuniciranja, marketinških potezah in
oglaševalnih kampanjah, od katerih je večino za-
snoval in ustvaril italijanski fotograf Oliviero To-
scani. V prvih kampanjah je bil izdelek na glav-
nem mestu, kasneje pa so prišla v ospredje po-
membna družbena vprašanja, kot sta strpnost in
integracija človeških ras, saj je Toscani fotografiral
manekenke različnih narodnosti. Leta 1989 je fo-
tograf prvič uporabil slogan “vse barve sveta”, ki
je kmalu postal stalnica v vseh reklamah podjetja
Benetton, blagovna znamka pa se je posledično
preimenovala v “United Colors of Benetton”. Ko-
munikacijski stil podjetja sta Luciano Benetton
in Toscani zasnovala v kraju “Fabrica”, razisko-
valnem centru za sporočanje, ki sta ga ustanovila
leta 1994. Tukaj sta izdajala tudi revijo Colors, ki
je izhajala v italijansko-angleški dvojezični verziji,
v francoščini in španščini. V 90. letih so se re-
klamne kampanje zresnile, postale so provokativ-
ne, v njih se je zrcalilo hrepenenje mladih gene-
racij po enakosti in svobodi, obravnavale so po-
membna družbena vprašanja o človekovih pravi-
cah, rasizmu in predsodkih. Sodelovanje med
podjetjem in Toscanijem se je prekinilo leta 2000,
ko je fotograf v eni od svojih reklam uporabil fo-
tografije ameriških zapornikov, obsojenih na
smrt, in s tem sprožil val polemik, letos pa je
prišlo do sprave in je ekscentričen umetnik po-
novno soudeležen pri oblikovanju marketinških
potez podjetja.
V zadnjih letih je zašlo podjetje Benetton v eko-
nomske težave in je izgubilo predvsem mlajše
kupce, ki jih
privlačujejo
modne
znamke fast
fashion, kot
so Zara in
H&M. Kjub
temu je Be-
netton ena
od redkih
družb, ki se
je odločila za
“Back to Ita-
ly” oz. “re-
shoring”, to
se pravi za
vsaj delno
vračanje proizvodnje iz tujih držav, kjer je izko-
riščalo poceni delovno silo, v domačo državo, kjer
odpira nove obrate in vlaga finančna sredstva, kar
seveda pospešuje domačo industrijo in zaposlitev.
V razvojnih smernicah vseh podjetij, ki se danes
vračajo, je iskanje strateških načrtov in reorgani-
zacija, ki vključuje še posebno uporabo spletnih
trgovin in na splošno novih tehnologij.
Največjo zaslugo pri razvoju podjetja Benetton je
imel gotovo Gilberto Benetton, ki je prejšnji teden
pri 77 letih podlegel bolezni. To je bil mož, ki je
podjetje, ki je proizvajalo puloverje, spremenil v
eno največjih italijanskih finančnih družb, ki de-
luje na področjih mode, nepremičnin, velikih in-
frastruktur (pred kratkim se je znašlo v centru po-
lemik glede padca mosta Morandi v Genovi), ki
ima delež v velikih družbah, kot so Atlantia, Me-
diobanca, Pirelli, in se je od nekdaj ukvarjalo s
pomembnim športnim sponzorstvom (Formula
1, rugby, košarka, odbojka). Danes je znamka Be-
netton prisotna v 120 državah: proizvajalec bar-
vanih puloverjev iz Trevisa je postal finančni ve-
likan, vreden 14 milijard evrov.
  Koncert v spomin na žrtve prve svetovne vojne
“Vojna, trpljenje, slovo in tolažba”
ČEDAD 
  mreži tematskih kultur-
nih dogodkov, ki jih je
Kulturni center Lojze
Bratuž iz Gorice povezal v pro-
jekt Spomini/Memorie 1918-
2018, je bil tudi koncert z na-
slovom Vojna, trpljenje, slovo
in tolažba, ki je potekal v torek,
23. oktobra, v čudoviti cerkvi
sv. Frančiška v Čedadu.
Ob stoletnici konca prve sve-
tovne vojne je bil tudi ta večer
neposredno povezan s spomi-
nom na žrtve in se je v duhu
deželne razsežnosti projekta -
po odmevnih koncertih v Trstu
in Gorici - dotaknil videmske
pokrajine. Oblikovali so ga go-
stje iz najstarejše slovenske gla-
sbene ustanove: ob interpreta-
ciji in pod dirigentskim vod-
stvom Gregorja Klančiča (na
mali sliki) , ki je poznan tudi
kot profesor glasbe in akadem-
ski cerkveni glasbenik, ravna-
telj in profesor na Orglarski šoli
v Ljubljani, so nastopili zbor,
trobilni in tolkalni ansambel
Slovenske filharmonije. Pro-
gram je bil prava posebnost:
V krstno izvedbo je namrečdoživel 16. septembra na otvo-ritvenem koncertu Vokalnega
abonmaja Slovenske filharmo-
nije v Ljubljani. Nastal je v so-
delovanju z Društvom sloven-
skih skladateljev, posvetili pa
so ga stoletnici konca velike
vojne v spomin na konec tra-
gičnega dogajanja, ki je zazna-
movalo evropske narode in nji-
hove kulture. Na sporedu so bi-
le vokalne in vokalno-instru-
mentalne skladbe sodobnih
slovenskih skladateljev, ki jim
je skupna tematika vojne,
trpljenja in slovesa, pa tudi to-
lažbe. Nastale so v zadnjih
dveh letih in prav za to pri-
ložnost. Organizatorji so pova-
bili k sodelovanju osem pred-
stavnikov pretežno mlajše slo-
venske skladateljske generacije,
to so: Katarina Pustinek Rakar
(1979), Larisa Vrhunc (1967),
Črt Sojar Voglar (1976), Andrej
Misson (1960), Vitja Avsec
(1970), Brina Jež Brezavšček
(1957), Andrej Makor (1987) in
Tomaž Habe (1947); slednji je
počastil večer s svojo nav-
zočnostjo. Pri izvedbi so sode-
lovali recitator Tomaž Koder,
mezzosopran Monika Fele, ba-
riton Matevž Kink, bas Žiga
Berložnik, tenor Gašper Bano-
vec. Skladbe so bile seveda iz-
virne in zahtevne: nekatere so
spominjale na koračnice, dru-
ge so bile po značaju bolj mrke
oz. vznemirljive, prežete z
mrmranjem, žvižganjem in
šepetanjem, vsekakor spisane
za vešč zbor, ki zna spretno raz-
predati tudi kompozicije, ki
presegajo bolj tradicionalne
slogovne okvire. Odlični pevci
in instrumentalisti Slovenske
filharmonije so v čedajski got-
ski cerkvi pod taktirko maestra
Klančiča seveda ponudili tudi
radovedno iščočim mladim
skladateljem veliko prostora za
razvoj navdiha in nova zvočna
iskanja; poslušalcem pa so - tu-
di z zgoščenimi formami in
dramatičnimi potezami - po-
klonili res intenziven glasbeni
večer.
DD
  Lutkovno gledališče Pristanišče
Več znaš, več veljaš!
DEVIN 
  mrkem, oblačnem in ve-
trovnem dopoldnevu, v
soboto, 27. oktobra 2018,
se je v že dobro poznanem pri-
stanu v Devinu, Lutkovnem gle-
dališču Pristanišče, za kratek čas
usidrala prava Noetova barka! Na
njej je bila cela vrsta čudovitih
afriških živali. V Devin jo je k
abonentom lutkovnega abonma-
ja Čoln pripeljala novoustano-
vljena lutkovna skupina Mladi
Celovčani, ki od lanskega leta
pod mentorstvom Marice Har-
tmann deluje pod okriljem Slo-
venskega kulturnega društva Ce-
lovec. Okrog tridesetim otrokom
in njihovim odraslim spremlje-
valcem, ki so napolnili devinsko
dvorano, so mladi od 8. do 14. le-
ta starosti prikazali zelo ljubko
lutkovno predstavo Radovedni
V slonček. Po zgodbici angleškegaavtorja Rudyarda Kiplinga (1865-1963) jo je priredil znani lutkar
Tine Varl, režijo pa je prevzela
ravno tako znana lutkarica Breda
Varl, ki je velike ročne lutke izde-
lala po skicah otrok. Nastale so
izrazite lutke, ki zelo povedno
ponazarjajo značilnosti v gleda-
liškem delu nastopajočih žival-
skih protagonistov: noja, papige,
krokodila, opice, nilskega konja,
žirafe, leva, kače in seveda glav-
nega junaka slončka. Le-ta je bil
zelo radoveden, vse je zvedavo
opazoval, vse bi rad spoznal, vse
odkril, a njegove vedoželjnosti ni
znal nihče potešiti. Odrasle živali
so bile jezne nanj, ker je venomer
silil vanje z vprašanji, na katera
pravzaprav niso znale odgovoriti.
Ob srečanju z ostrozobim kroko-
dilom, ki je malega slončka hotel
pojesti kar za kosilo, mu je poma-
gala le sikajoča kača, ki ga je po-
tegnila iz groznih krokodilovih
ust. Pri tem srečanju z nevarnim
plazilcem je slončku zrasel nos -
rilec. Najprej se mu je zdel prava
nadloga, nato pa je spoznal, kako
mu je koristen in kaj vse lahko
naredi z njim: celo nevarnega
kralja živali, leva, lahko užene...
Sploh pa je na tej poti otroške
zvedavosti odkril, da je vedožel-
jnost nekaj zelo pozitivnega, in
prišel do sklepa, da “več znaš, več
veljaš”!
Prikupna zgodbica z modro
vzgojno mislijo se je v solidni
režiji Varlove živahno in jasno vi-
la v izvedbi mladih lutkarjev, ki
so brez zadreg upravljali lične
ročne lutke in pri tem razločno
izgovarjali besedilo, tako da so
potek zgodbice mogli lepo
spremljati tudi najmlajši gledalci.
Nastopili so Lara Čertov (noj in
krokodil, papiga), Jan Fera Ti-
schler (nilski konj, papiga), Julia
Herrenhof (turistična vodička,
mama papiga, žirafa), Magdalena
Kaiser (opica in kača, papiga),
Inigo Wrolich (lev, papiga), San-
tiago Wrolich, ki je radovednega
slončka prisrčno vodil skozi do-
godivščine. Lutkarji so med pred-
stavo peli tudi songe in na koncu
še zaplesali (koreografija Igor Svi-
derski) ob pesmici na glasbo Ka-
tarine Hartmann. Za primerno
osvetlitev odra je poskrbel Paul
Čertov. Spet smo lahko dobili po-
trditev, da je lutkarstvo na Ko-
roškem res trdno zakoreninjeno
v kulturno dejavnost in prilju-
bljeno in da so predstave zelo
skrbno, natančno pripravljene.
Gostovanje koroških lutkarjev je
spadalo v niz prireditev Koroški
kulturni dnevi na Primorskem,
katerih prireditelji so Krščanska
kulturna zveza iz Celovca, Slo-
venska prosveta, Trst, Zveza slo-
venske prosvete, Gorica, Sloven-
sko kulturno središče Planika,
Ukve, Združenje Don Mario Čer-
net, Ovčja vas, v sodelovanju s
Svetom slovenskih organizacij in
podporo Javnega sklada za kul-
turne dejavnosti Republike Slo-
venije.
Pred predstavo sta Martina Bearzi
in Blaž Terpin otrokom predsta-
vila besede rilec, nilski konj in
živalski park in obrazložila nji-
hov pomen, tako da so otroci tu-
di tokrat spoznali skupino novih
besed. Eden izmed namenov lut-
kovnih predstav Lutkovnega gle-
dališča Pristanišče je tudi ta,
da otroci ob gledališkem
užitku bogatijo besedišče.
Po predstavi sta Lucija
Tavčar in Martina Bearzi,
predsednica Devinskega
mladinskega krožka, nagra-
dili najlepše ribice. Le-te so
otroci vsakič prinašali dru-
gače pobarvane oz.
okrašene. Za najlepše tri so
bili nagrajeni Gabriel Lista,
Anja Kovačič in Leonardo
Biolo. Najlepšo risbico, na-
našajo se na eno izmed
predstav, je izdelal Jan Ko-
vačič. Vsi otroci so bili de-
ležni sladkih bombončkov.
Kljub neprijaznemu vreme-
nu je bila na dvorišču ob
dvorani devinskih zborov lutkov-
na delavnica. Pod Lucijinim vod-
stvom so se otroci preizkusili v iz-
delavi lutke – slončka iz lepenke.
Lutkovno gledališče Pristanišče
bo odslej samevalo do prihodnje
jeseni, ko bodo v njegov pristan
spet radostno priplule ladje, pol-
ne lutkovnih presenečenj.
Da je ta ponudba za otroke tudi
letos tako lepo uspela, so zaslužni
vsi, ki so primogli k njeni ure-
sničitvi, ti so Lutkarji iz Devina,
Devinski vrt ustvarjalnosti, De-
vinski mladinski krožek s svojimi
delavnimi, požrtvovalnimi člani,
OPZ Ladjica in MoPZ Fantje iz-
pod Grmade. Pokroviteljstvo so
nudili Slovenska prosveta, Za-
družna kraška banka, podjetje
PrimoAroma in Občina Devin
Nabrežina.
Iva Koršič
foto dd
Slovenija 1. novembra 2018 13
  uhovnost, ki je izho-
dišče in vsebina našega
bivanja in življenja, s
središčem v Bogu, naj bi bila v
tem času v srcih in mislih vseh
ljudi. Prvi november v Sloveniji
sicer velja za Dan mrtvih, am-
pak dejansko je to praznik Vseh
svetih, kot je ta dan označen tu-
di v cerkvenem koledarju. V
obeh primerih pa gre za spo-
minjanje na mrtve, o minevan-
ju posvetnega življenja, pa mor-
da najbolj o tem, ali se življenje
nadaljuje in dobi svoj največji
smisel na drugem svetu, to je v
nebesih. “Smemo upati, da bo-
mo tudi mi kdaj v nebesih”, se
sprašuje Mojca Purger, uredni-
ca Naše družine, mesečne pri-
loge tednika Družina, v svojem
komentarju z naslovom Prvo-
novembrsko povabilo, objavlje-
nem v praznični številki Naše
družine. S svojimi mislimi in
prepričanjem Mojco Purger do-
polnjuje murskosoboški škof
dr. Peter Štumpf. Na vprašanje
časnikarja Gašperja Blažiča, ali
bi za Dan mrtvih, ki ga zazna-
mujemo 1. novembra, lahko re-
kli, da je to dan živih, je škof
D odgovoril: “Da, to je dan živih,ker se spominjamo vseh svojihprednikov, staršev, starih
staršev in drugih, ki so živeli v
Bogu in tudi umrli v Bogu. In
verujemo, da v polnosti sedaj
posedujejo življenje, ki nikoli
ne mine, ker gledajo v Boga. Za-
to so tudi naši priprošnjiki. In
verjamem, da je 1. november
praznik za vse. Je praznik upan-
ja in bližine nebeščanov vsem
nam. Zato Cerkev vabi, da tudi
dan po prazniku molimo za ti-
ste, ki se očiščujejo v vicah, kajti
pred Boga ne more priti nič
omadeževanega, da jim poma-
gamo s popolnim odpustkom,
ki jih Cerkev v moči Petrovega
ključa deli vsej Cerkvi v
očiščevanju, seveda z našim so-
delovanjem z molitvijo po na-
menu svetega očeta, s prejetim
obhajilom, z obiskom grobov v
tem času”.
V Sloveniji verniki v zelo veli-
kem številu obiskujejo grobove
svojcev in drugih rajnih, obisk
pa bo seveda največji 1. novem-
bra in 2. novembra, na dan spo-
mina na vse verne rajne. V Slo-
veniji so grobovi lepo vzdrževa-
ni in urejeni, so za vzor drugim
državam v Evropi. Med okra-
sjem grobov prevladujejo
mačehe, v vazah pa krizante-
me, nageljni in vrtnice. Po po-
rabi sveč na prebivalca pa smo
Slovenci v evropskem vrhu.
Povsod je preveč plastičnih
sveč, kar pravzaprav ne pome-
ni, da toliko bolj mislimo na
rajne, temveč prej zakrivamo
pravi pomen praznika Vseh
svetih. Dovolj bi namreč bilo,
da prižgemo eno svečko pozor-
nosti. Kot so pokazale izkušnje,
je elektronska svečka okolju
najbolj primerna.
Tudi v času spominjanja na raj-
ne, ki je prežeto z žalostjo, pa
se življenje nadaljuje, saj se
družba in država morata veno-
mer izražati s svojo dejavnostjo.
Na voljo je veliko aktualnih
tem za razmišljanje in soočanje
med njihovimi tvorci in kritiki.
Navajam primer že do skrajno-
sti spolitiziranega vprašanja o t.
i. sovražnem govoru. Mnogi tu-
di na najbolj blago kritiko obla-
sti ali vplivnih posameznikov
odgovarjajo, da gre za sovražni
govor, ki ga je potrebno kazno-
vati. V resnici pa gre za poizkus
vračanja v verbalni delikt
obračunavanja z drugače mi-
slečimi, ki je veljal v prejšnji
državi. V razmerah osvobojene-
ga duha in demokracije velja
upoštevati 39. člen slovenske
ustave, ki navaja, “da je pri nas
zagotovljena svoboda izražanja
misli, govora in javnega nasto-
panja, tiska in drugih oblik jav-
nega obveščanja in izražanja”.
Privrženci novega tolmačenja
sovražnega govora, za kar bi
domnevno morali sprejeti nov
zakon, gredo daleč v svojih zah-
tevah. Po njihovem bi bilo tre-
ba prepovedati dajanje oglasov
in s tem finančnih prispevkov
sovražnim glasilom. Med temi
naj bi bila za zdaj predvsem
tednik Demokracija in infor-
mativna televizija Nova 24TV.
Obe občili naj bi kar prepove-
dali.
Obstajajo pa objektivni in de-
mokratično usmerjeni viri in
posamezniki, tudi v izvršilni
oblasti, ki dokazujejo, da je re-
snični sovražni govor samo ti-
Posebno praznovanje v Novi Gorici 
70-letnica društva
slepih in slabovidnih
  edobčinsko društvo sle-
pih in slabovidnih
(MDSS) Nova Gorica je
slovesno zaznamovalo 70-letnico
neprekinjenega delovanja. Prire-
ditve v veliki dvorani novogoriške
mestne občine se je udeležilo veli-
ko članov društva, njihovih svoj-
cev, predstavnikov društev slepih
in slabovidnih iz vse Slovenije, va-
bilu pa so se odzvali tudi predstav-
niki lokalnih skupnosti
na Severnem Primor-
skem, socialnih in inva-
lidskih ustanov ter števil-
ni drugi gostje.
Poleg bogatega kulturno-
glasbenega programa so v
besedi in sliki predstavili
pomembnejše mejnike v
70-letni zgodovini MDSS
Nova Gorica, njegov pred-
sednik Igor Miljavec pa je
v slavnostnem nagovoru
med drugim poudaril, da
so rezultati več kot
odlični: “Skupaj s policijo
smo v zadnjem desetletju pripra-
vili več delavnic za zagotavljanje
varnosti naših članov. Ta program
je postal tudi vsedržavni projekt.
M Podobno smo slepe in druge ran-ljive skupine ljudi, med njimi osta-le kategorije invalidov, starejše,
poučevali o uporabi računalnika
in pametnega telefona. Računal-
niškega opismenjevanja so se pod
našim strokovnim vodstvom učili
invalidni iskalci zaposlitve. To je
edinstven primer v okviru društva
slepih in slabovidnih”.
Velik poudarek dajejo rehabilita-
ciji slepih in slabovidnih v njiho-
vem domačem okolju, z
vključevanjem v te programe, ki
jih vodi strokovno usposobljen ka-
der, tudi družinske člane na vidu
prizadetih, je še dodal Miljavec:
“Rehabilitacija je tudi desetletno
likovno ustvarjanje naših slikarjev
in ljubiteljev umetniškega izražan-
ja – letos so to počeli v impresiv-
nem miljeju, na 2.200 metrih Ka-
ninskega pogorja. Program reha-
bilitacije naših slepih in slabovid-
nih vključuje tudi ukvarjanje z ze-
liščarstvom – od pridelave, izdel-
kov do kulinarične obdelave.
Poseben poudarek namenjamo
zadnje desetletje dostopnosti v
prostoru, v smislu odpravljanja
gradbenih ovir, in še posebej do-
stopnosti do storitev in informa-
cij”.
V novogoriškem društvu slepih in
slabovidnih se lahko pohvalijo tu-
di z zglednim partnerskim sodelo-
vanjem z lokalnimi skupnostmi in
drugimi deležniki. Poleg tega so v
zadnjih letih vzpostavili uspešno
vez z gospodarstvom v regiji ozi-
roma na Severnem Primorskem.
Navsezadnje društvo združuje
članstvo iz vseh trinajstih severno-
primorskih občin in šteje 230 čla-
nov.
Na slovesnosti ob 70-letnici MDSS
Nova Gorica so se za vzorno in
uspešno sodelovanje zahvalili par-
tnerjem in vsem, ki društvo nese-
bično podpirajo in mu pomagajo
pri uresničevanje njegovega po-
slanstva. Za pogostitev obiskoval-
cev slavnostne prireditve pa so po-
skrbeli člani društva sami.
Krik zahvale
Zaljubljenost in ljubezen z leti ugasneta.
Spremenita se v pripadnost, povezanost, tu-
di neločljivost. Tako govore ljudje. Tudi psi-
hologi. Celo veliki psiholog, čigar dela da-
nes, žal, kot da gredo na račun sodobne psi-
hoterapije v pozabo, Anton Trstenjak, je pi-
sal v tem slogu.
S to tezo se večina strinja. A ne vsi. Meni se
zdi bolj prepričljiva neka druga zgodba. Ne-
ko drugo pričevanje. To je zgodba o paru,
katerega ljubezen je kljub smrti večna. Osta-
la je namreč z umetniškimi besedami za
večno ubesedena. “Krik zahvale Vsemo-
gočnemu, da naju je ustvaril moškega in
žensko …” Citat je iz ro-
mana Jutri čez Jordan.
Ja, ne le literatura, tudi
ljubezen je umetnost.
Ljubezen dveh umetni-
kov je potemtakem
dvojna umetnina. Zora
Tavčar in Alojz Rebula.
Pričevalca ljubezni. Do-
kaz, da se ljubezen z leti
ne ohladi.
Verjetno nismo poveda-
li nič kaj posebej nove-
ga. A vendar je to treba
večkrat ponoviti, da
ono zgornjo, prvo trdi-
tev vsaj malce omaja-
mo.
Plasti ljubezni
Rebula postavlja ljube-
zen na piedestal od sa-
mega začetka. Od De-
vinskega sholarja, prvega romana. Sam sem
to opazil nekoliko kasneje, kakopak. Rebulo
sem zares spoznal, ko mi je profesor slo-
venščine, pokojni Branko Melink, v seme-
nišču (takrat se je, kako smešno za današnji
čas, ustanova imenovala Srednja verska
šola) naročil seminarsko nalogo o krščan-
skem in poganskem svetu knjige V Sibili-
nem vetru. Takrat sem začel požirati njego-
ve knjige. Danes jih imam doma vse,
vključno z zborniki; manjka mi le nekaj
prevodov.
Že kot najstnik sem bil navdušen nad njego-
vim opisovanjem ljubezni. Čeprav sem ra-
zumel vse le površinsko. “Krik zahvale Vse-
mogočnemu, da naju je ustvaril moškega in
žensko …” Takrat mi je stavek zvenel zelo
platonsko.
Vedenje se je z leti poglabljalo in dopolnje-
valo. Ljubezen nima samo treh odtenkov
(philia, agape, eros), ampak nešteto plasti,
ki so zlepljene ena na drugo. Pravzaprav mi
je z leti pisateljeva misel o ljubezni postajala
vse bližja in bližja. Po slovesu od mladosti
sem jo doumel v povsem novih pomenih.
Velikokrat se namreč počutim nelagodno,
ko v moških pogovorih poslušam “kla-
sične” stavke o soprogah. Ne pristajam
namreč na logiko koledarjev iz avtomeha-
ničnih delavnic. Ti koledarji ali pa fotogra-
fije nagic v rumenem tisku ali hollywoodski
stereotipni prizori nočnih uric po vsakem
prvem zmenku nas prepričujejo, da je ljube-
zen plehka, spolnost pa le še šport. A to ni-
kakor ni res. Ljubezen ni enoplastna. In pi-
ka. S klicajem na koncu!
Ljubezen z leti raste.
V tem času, ko družino mnogi skušajo ob-
soditi na smrt, je zato izrednega pomena
sporočilo o ljubezni med zakoncema, ki z
leti raste. V tem sta
Zora Tavčar in Alojz
Rebula vsem za
zgled. Tavčarjeva je v
dvojnem intervjuju
(2009) povedala:
“Včasih se vprašava,
ali sva normalna, saj
vsi govorijo, da se
ljubezen z leti ohlaja
in spreminja v prija-
teljstvo in gre potem
vse navzdol. Nama
pa se zdi, da je ravno
obratno. Sedaj ko ni
otrok, imava več
časa zase, bolj se ra-
zumeva. Starejša sva,
bolj se poznava,
čeprav se tudi boji-
va, koliko časa bova
še skupaj, koliko
časa bo ostala dvojina”.
Kar je o ljubezni, o tako imenovani teologiji
telesa, v suhoparnem jeziku pisal Janez Pa-
vel II., je v razumljivem in umetniškem jezi-
ku pisal Alojz Rebula. Vse je povzel v enem
stavku: “Krik zahvale Vsemogočnemu, da
naju je ustvaril moškega in žensko …”
Tudi nama s soprogo. Ki sem jo, Primorec
Kranjico, prvič objel, tako kot Rebula, na
Ljubljanskem gradu. Bilo pa je to aprila, ne
maja, a vendar je letni čas tako podoben, da
z izjemnim užitkom berem Rebulove
omembe tiste klopce v parku. “Bila je nedel-
ja. Bilo je popoldne. Zame se je začenjal
svet. Zvezde so vstajale”.
Tavčarjeva je v intervjuju dodala: “V neki
knjigi je dogodek tudi opisal, čeprav ni bilo
napisano niti pol tako lepo, kot je bilo v re-
snici. In potem sva hodila opijanjena od lju-
bezni”. Pa jo je Rebula, muzajoč se, hitro
prekinil: “No, ni se treba spuščati prav v po-
drobnosti”.
Nakladam. En stavek bi bil namreč že do-
volj: “Krik zahvale Vsemogočnemu, da naju
je ustvaril moškega in žensko …”
DALMATINOTino Mamić 5
sto, kar predstavlja nasilje v
družbi in državi. Sovražnega
govora bi torej lahko obtoževali
samo tiste, ki bodisi izvajajo na-
silje ali pa ga podpirajo in odo-
bravajo. Murskosoboški škof
Peter Štumpf opozarja, “da o
tem, kaj je sovražni govor, ne
more odločiti noben zakon, ker
o tem odloča srce. Ali ste dosto-
janstven ali pa niste”. Škof tudi
poudarja, da sodni proces proti
patru dr. Tadeju Strehovcu ni
samo sovražni govor in gonja
proti Cerkvi, ampak pomeni tu-
di vojno proti bioetiki, kjer je
pater dr. Strehovec vrhunski
strokovnjak. Človekovo življen-
je od spočetja do naravne smrti
je nekaj, kar mora spoštovati
vsaka država, sicer je država to-
talitarna. Cerkveni dostojan-
stvenik iz Murske Sobote, ki je
pri Slovenski škofovski konfe-
renci zadolžen tudi za medije,
je povedal, “da so mediji njega
zlorabili za napad na Cerkev. Si-
cer pa je sovraštvo do Cerkve v
medijih posledica vloge in de-
lovanja nekaterih novinarjev.
To so tisti, ki so zastrupljeni s
sovraštvom do Cerkve, ker jim
slednja vedno znova trka na
vest, ker imajo morda tudi oni
v osebnem življenju težave”.
Sicer pa je vlada v svojem delo-
vanju še vedno skoraj negibna
in ni videti, da bi se pripravljala
za sprejem kakšne reforme.
Najbolj potrebna in nujna bi bi-
la zdravstvena reforma, saj so v
zdravstvu razmere najslabše.
Končno se je začel postopek za
prodajo Nove ljubljanske ban-
ke, za kar pa je morala posredo-
vati Evropska komisija. Premier
Marjan Šarec obiskuje razne in-
stitucije, kjer pa se predvsem
predstavlja v svoji samopodobi
politika in državnika. Nekateri
so prepričani, da bo vlada
začela hitreje uresničevati svoj
program, vsebovan v koalicijski
pogodbi, po bližnjih lokalnih
volitvah.
Tone Partljič, pisatelj, dramatik,
predmetni učitelj, scenarist, po-
litik in komediograf, iz Maribo-
ra, je sporočil, da se bo nekdan-
jemu mariborskemu županu
Francu Kanglerju javno opra-
vičil zaradi svojega deleža in so-
delovanja v pogromu zoper
Franca Kanglerja, ki so ga med
tako imenovano mariborsko
vstajo vodile nekatere politične
stranke in znani posamezniki.
Franc Kangler na novih lokal-
nih volitvah sicer znova kandi-
dira za župana mestne občine
Maribor.
Marijan Drobež
Predsednik MDSS Igor Miljavec
in župan  Matej Arčon
Nekateri novinarji naj bi bili zastrupljeni s sovraštvom do Cerkve 
Dan življenja, ker ta nikoli ne mine!
  arijan Bre-
celj, dolgo-
letni vodja
študijskega oddelka
Goriške knjižnice,
skrbnik Škrabčeve
knjižnice na Kostanje-
vici in sodelavec Go-
riškega muzeja, je pre-
jemnik prve Goro-
pevškove nagrade.
Gre za priznanje, ki je namenje-
no posameznikom za izjemne
uspehe na področju domoznan-
stva in kulturne dediščine, po-
M deljuje pa jo Zvezabibliotekarskihdruštev Slovenije
(ZBDS). Poimenova-
na je po vidnem slo-
venskem domoz-
nancu in bibliote-
karju ter prvem
predsedniku Sekcije
za domoznanstvo in
kulturno dediščino
pri ZBDS, pred šestimi leti premi-
nulem zgodovinarju in nekdan-
jem direktorju celjske knjižnice,
mag. Branku Goropevšku (1966
- 2012).
Prvo nagrado so podelili na stro-
kovnem posvetovanju sloven-
skih domoznancev DOMFEST v
petek, 19. oktobra, v Mestni
knjižnici Ljubljana. Kot rečeno,
je Goropevškovo listino v 88. letu
starosti prejel bibliograf, prevaja-
lec, publicist, urednik, literarni
zgodovinar, slovaropisec in bi-
bliotekar Marijan Brecelj, čigar
delo je v Goriški knjižnici zlasti
vidno v zbranem domoznan-
skem gradivu in sploh obliko-
vanju domoznanske zbirke ter v
ureditvi posebnih zbirk. Nagrado
je v njegovem imenu sprejela hči
Sara Pegan.
Breclju, ki več desetletij sodeluje
z založbo Goriška Mohorjeva
družba, iskreno čestitajo goriški
mohorjani in člani uredništva
našega tednika.
Prva podelitev Goropevškove nagrade
Zaslužen prejemnik je
Marijan Brecelj
foto dd
Aktualno1. novembra 201814
NATUROPATSKI NASVETI (218)Erika Brajnik
Ameriški slamnik
Ameriški slamnik, Echinacea, je prišel k nam iz
Severne Amerike. Indijanci so ga poznali in upo-
rabljali kot zdravilno in terapevtsko rastlino. Tako
zelo jim je pomagal, da so ga cenili kot sveto ze-
lišče. Iz zapisov je razvidno, da je veliko skupin
Indijancev uporabljalo to rastlino v najrazličnejše
terapevtske namene. Šamani so ga polagali na
pik žuželke in z njim spirali rane ob zastrupitvi.
Uporabljali so ga tudi za celjenje ran, celo čaje in
tinkture so izdelovali
proti zobobolu in
prehladu.
V Evropi so ameriški
slamnik odkrili šele
leta 1700, ko so se
ustanovile prve
evropske kolonije v
Severni Ameriki in
začele raziskovati lo-
kalno zdravilstvo.
Prvi zdravilci so v
Evropi uporabljali
ameriški slamnik
okoli leta 1890 kot čaj
za čiščenje krvi in krepitev imunskega sistema.
Evropa je to rastlino potrdila kot zdravilno leta
1919. Ta roža raste in krasi tudi moj vrt, vsako
leto z veseljem nabiram cvetove, da lahko, ob
prehladu, pijem čaj v zimskem in jesenskem
času.
Indijanci iz Amerike so ameriškemu slamniku
pripisovali pomen “rože moči in zdravja”. Krepi
namreč imunski sistem ob sezonskih prehladih
in virusnih obolenjih, deluje protivnetno, proti-
virusno in protibakterijsko.
Pitje čaja ameriškega slamnika svetujem osebi,
ki je večkrat prehlajena, ki večkrat letno podleže
prehladu, angini, gripi, kašlju; svetujem ji, naj pi-
je pol litra čaja vsak dan en mesec. V pol litra vo-
de damo 2 cvetova slamnika in pustimo vreti 3
minute, potem precedimo, dodamo malo medu
in pijemo dopoldan.
Na tržišču je veliko izdelkov iz ameriškega slam-
nika, tudi homeopatskih. Najbolj pa mi je ljub
navaden čaj iz rastline iz domačega vrta. Zakaj?
Ker blag čaj krepi
telo, ko je šibko.
Vsaka druga
močnejša formula-
cija, tudi če narav-
na, je velikokrat
premočna. Ko telo
nima energije (in
navadno v veliki
večini primerov v
telesu imamo po-
manjkanje energi-
je), z njo varčuje.
Če takemu telesu
damo zelišče, ki bo
od telesa terjalo veliko dela, da se iz zelišča
sproščajo potrebne snovi, telo tega ne bo storilo.
Zato bo to zelišče šlo iz telesa neizkoriščeno.
Skratka bo brez učinka.
Če pa imamo zelišče v blagi formulaciji, bo le-to
nežnejše in spoštljivejše stopilo v telo. Od telesa
ne bo zahtevalo preveč dela; dolgoročno to ze-
lišče deluje bolj učinkovito, telo pa prihrani več
energije za življenje.
Iščimo zdravje!
www.saeka.si
Mešani mladinski pevski zbor Emil Komel
Deset let kreativnega
glasbenega (po)ustvarjanja
  borovsko petje je za naš
prostor tradicija, ki tudi
v sodobnih časih ni
izginila. Že leta razni
zborovski sestavi bogatijo in
lepšajo trenutke poslušalcem
ne samo v lokalnem, ampak
tudi v nacionalnem, včasih
celo mednarodnem
okviru. Velikokrat z
občudovanjem
zremo na odrasle
zbore, ki navdušijo
z zrelim, stabilnim
in kakovostnim
zvokom in
mimogrede
pozabimo, da so
morali pevci, zato
da so dosegli to
raven, že kot otroci
začeti zborovsko
udejstvovanje.
Prav pred desetimi
leti so na Sloven-
skem centru za gla-
sbeno vzgojo Emil
Komel svojo zbo-
rovsko pot začeli
sedanji pevci
Mešanega mladin-
skega zbora Emil
Komel. Vodstvo ta-
krat še otroškega
zbora je bilo v ro-
kah Damijane Čev-
dek, ki jih je začela
uriti v pevskih veščinah. Sle-
dili so prve vaje, prvi nastopi
in sodelovanja na različnih
prireditvah. Leta so tekla in
zbor je ob dobrem vodstvu
rasel v kakovosti ter se tudi že
začel udeleževati raznih tek-
movanj, na katerih je dosegal
lepe rezultate. Leta 2012 je
zbor, takrat že mladinski, iz-
dal zgoščenko Šopek na-
jlepših za vas, na kateri so po-
slušalcem zbrali sadove svoje-
ga dela. Leto kasneje je vlogo
zborovodje prevzel David
Z Bandelj in z njim je zbor za-plul v muhasta najstniška le-ta. Kljub težavam z mutacijo
in glasovnim razvojem je de-
lal še z večjo vnemo in
ohranjal kakovostno rast. Čas
razvoja pa ni minil zgolj v
trdem delu, ampak je bil tudi
poln veselja in zadovoljstva,
predvsem ob dobrih rezulta-
tih, ki so nagradili ves trud.
To desetletje bo zbor predsta-
vil na koncertu z naslovom
Zrejlo je žito v soboto, 3. no-
vembra, v dvorani Kulturne-
ga centra Lojze Bratuž ob 20.
uri. Na koncertu bo zbor
predstavil tudi svojo novo
zgoščenko, po kateri nosi
koncert naslov, ki je odraz
uspešnega razvoja v skoraj
odrasel zbor, saj so na njej po-
snetki, ki segajo še v leto
2014, ko so bili – po besedah
zborovodje – še vsi za dve gla-
vi manjši.
Na koncertu bo zazvenelo
simboličnih deset skladb za
deset let zdajšnje zasedbe, ki
jo poleg zborovske glasbe
druži tudi navihana prijatel-
jska povezanost. Posebna go-
stja večera bo sopranistka Ni-
na Kompare Volasko, ki z zbo-
rom sodeluje že več časa.
Koncert organizira Krožek
Anton Gregorčič v sodelovan-
ju s SCGV Emil Komel in je v
sklopu projekta Zastavimo
skupne moči za skupne cilje
ob 10. obletnici smrti dr. Mir-
ka Špacapana; podpira ga
Dežela Furlanija Julijska kraji-
na na podlagi zakona
38/2001.
Jakob Murovec
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail zadruga.gm@gmail.com
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail gorica@noviglas.eu
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev 
v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
Novi glas prejema javna sredstva za medije. 
Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks
To številko smo poslali v tisk v torek, 30. oktobra 2018, ob 13. uri
Prvega novem-
bra obhajamo
kristjani že več
kot 1200 let
praznik Vseh
svetih, saj so že
od začetka
krščanstva ver-
niki praznova-
li godove posameznih apostolov in mučencev,
v času pa je število svetnikov tako naraslo, da
ni bilo več mogoče se spominjati vsakega po-
sebej v bogoslužju. Na praznik vseh svetnikov
naj bi se spomnili na vse svetnike, ki jih med
letom v čaščenju opustimo. Za vse navadne
ljudi pa je ta praznik skupni veliki dan vere,
upanja in ljubezni, priložnost, da se spomni-
mo predvsem naših dragih rajnih, naših ma-
lih, preprostih, navadnih ljudi. Spominjamo
se naših mater in non, ki so celo življenje na-
menjale svojim otrokom in družinam, naših
mož, ki so s trudom služili kruh in so s svojimi
žuljavimi rokami znali tudi nežno pobožati
svojega otroka po obrazu. Spominjamo se tudi
številnih mladih
in otrok, ki jih je
Bog predčasno
poklical k sebi, pa
tudi bolnih, za-
puščenih, tistih,
ki so bili vajeni
trpljenja in so
končno našli
odrešenje v nebe-
sih. Za vse nas in
za tiste, ki so žive-
li v enakem svetu
kot mi, so bili Vsi
sveti zelo po-
memben praznik.
Od nekdaj je pri
nas navada, da 1. novembra obiščemo grobo-
ve pokojnih, jih okrasimo s cvetjem in na njih
prižigamo sveče. Tudi v preteklosti je bila zju-
traj maša, pri kateri so peli in molili za rajne,
popoldne, navadno ob 15. uri, sta bili še mo-
litev in procesija na pokopališče. Vsi so molili,
cerkveni zbor je lepo pel, vsak je šel k družin-
skemu grobu, se tam pridružil drugim sorod-
nikom in čakal, da je prišel mimo župnik, ki
je vsak grob posebej blagoslovil. Grobovi so
bili v preteklosti okrašeni na preprostejši
način, s krizantemami, ki so jih gospe gojile v
domačem vrtu, in z eno ali kvečjemu dvema
svečkama. Krizanteme so gospodinje presajale
maja, med poletjem so poganjke skrbno čisti-
le, da so iz rastline pognali lepši cvetovi, in
pred prvim mrazom so jih skrbno pokrile z
najlonom, da jih slana ne bi pokvarila. Pred
praznikom so najlepše krizanteme prodale na
“placu” v Gorici ali Gradišču, tiste manj lepe
so podarile sosedom in prijateljem za grobove
njihovih najbližjih. Gospe so cvetje gojile z
veliko ljubeznijo, izbirale so sadike različnih
barv in z veseljem preizkušale nove sorte. Če
je bilo meseca oktobra posebno mraz, so rože
pobrale že pred praznikom in jih spravile na
toplo, da so se cvetovi popolnoma razprli.
Po popoldanskem obredu na pokopališču
med krizantemami so otroci hodili “pomagat
moškim zvonit”, zvečer pa so se vrnili, da bi
opazovali lepo gorenje svečk: pravili so, da, če
je plamen pokončen, pomeni, da je pokojni-
kova duša že v nebesih, če pa plamen nemirno
plapola, je duša še v vicah. Doma so žene v
kozarec nalile vodo in olje ter vanj dale tudi
“dušco”, ki so jo prižgale in postavile na okno,
da je gorela za vse rajne. Nekoč so ljudje ver-
jeli, da se 1. novembra ponoči pokojni res
vračajo na zemljo med žive na obisk in lučka
na oknu jim je bila v pomoč, da so našli pot
do svojega doma. Na ta veliki krščanski praz-
nik so morali ljudje ostati doma, šli so lahko
samo v cerkev in na pokopališče, prepovedana
sta bila smeh in zabava, kvečjemu so lahko
obiskali sorodnike in šli z njimi do grobov. Ko
so se premraženi vrnili s pokopališča, so po
domovih pekli kostanj in pili čaj ali rebulo.
Kostanj so pekli na “špargertu” v posebni pon-
vi, katere dno so preluknjali z žebljem, v
pričakovanju na obiske pa so gospodinje zju-
traj spekle kruh s črnim, dišečim, okusnim
domačim grozdjem, sorte “amerikana” (po-
nekod znano kot “izabela”). V nekaterih vaseh
so namesto kruha na ognjišču ali pozneje
“špargertu” pekli pogače, pri nas pa je bila na-
vada peči kruh s tem grozdjem, ki so ga vsi
imeli doma. To je
bil zelo aroma-
tičen kruh iz
rdeče-modrega
namiznega
grozdja z debeli-
mi jagodami, ki
so ga uporabljali
za vino, sokove in
marmelade.
Grozdje amerika-
na je še danes od-
porna trta, ker ne
potrebuje škro-
pljenja in je ne
napadajo bolez-
ni, je trta, ki so jo
nekoč uporabljali za brajdo, latnik. Grozdi te
sorte so na latniku ostali do zime ali vsaj do
praznika Vseh svetih, kruh z grozdjem pa so
gospe podarile tudi otrokom, ki so od hiše do
hiše hodili po “vahtič”.
KRUH Z GROZDJEM AMERIKANA
Sestavine:
700 g moke, 1 žlička soli, 25 g kvasa, 1 limona,
50 g masla, 1/4 litra z vodo razredčenega mle-
ka, 50 g sladkorja, približno 400 g grozdja.
Priprava:
V lonček vlijemo 20 ml mlačnega mleka, do-
damo mu 2 žlički sladkorja in kvas, dobro pre-
mešamo, da se kvas raztopi, in pustimo vsaj
15 minut, da vzhaja. V drugo, večjo posodo
damo ostalo mleko, sladkor in maslo. Moko
dodajamo počasi, nato še sol in zribano limo-
nino lupinico. Testo dobro vgnetemo,
mešamo toliko časa, da postane masa lepo
gladka, nato razdelimo na dva hlebčka in pu-
stimo, da vzhaja vsaj eno ali eno uro in pol.
Testo potem z rokami malo razširimo, nanj pa
posujemo pomokane grozdne jagode, ki smo
jih prej razpolovili in iz katerih smo pobrali
peške (nekoč so pustili jagode kar cele). Tako
raztegnjeno testo dvakrat prepognemo in za-
vijemo v obliko štručke, pustimo, da vzhaja
še eno ali dve uri, nato pa približno 45 minut
pečemo na 175 stopinj Celzija. Ko se kruh
ohladi, ga zrežemo na rezine in serviramo, naj
bo za Vse svete ali katerikoli drug dan. Bog
žegnaj!
Ka
tja
 F
er
le
tič
STARE JEDI V NOVIH LONCIH (14)
Aktualno 1. novembra 2018 15
Prikrita diskriminacija
Razmišljanje izven črede
  ačenjam zapis, za katerega
vem, da ga bo marsikdo
kritično ocenil in me mor-
da celo zmerjal z rasistom. To se-
veda nisem. Ljudi ne sodim po
barvi kože, niti po političnem
prepričanju. Cenim jih zaradi
sposobnosti, inteligence, delav-
nosti, iznajdljivosti in še bi lahko
naštevala. Ravno pred dnevi sem
se zgražala zaradi delodajalca,
menda je bil to lastnik restavra-
cije, ki ni hotel sprejeti v službo
temnopoltega dekleta, posvojen-
ke, ki je sicer polnopravna itali-
janska državljanka. Brez sramu ji
je rekel, da ne mara, da bi barva
njene kože motila gostov. Tega
ne sprejemam, da bi izbirali in
žigosali po barvi kože. Da bi člo-
veka ocenili po rasi. Če je bila res
samo ta razlog zavrnitve, je to
noro, nesramno, nedostojno. A
vem, da je dandanes z novicami
težko. Dobesedno preplavljajo
nas, v njih pa je veliko politične-
ga zavajanja, prirejanja, manipu-
lacij.
Zadnje čase veliko razmišljam o
migrantih, ki množično, neusta-
vljivo prihajajo na naš konti-
nent, ter o našem odnosu do
njih. Vsekakor so ljudje ponovno
razdeljeni na dva skrajna, na-
sprotujoča si tabora. Na eni stra-
ni so tisti, ki zmerjajo že vsako-
gar, ki je nekoliko bolj zagorele
polti, na drugi tisti, ki verjamejo,
da vse te množice, ki prihajajo v
Evropo in zahtevajo tu svoj pro-
stor pod soncem, prihajajo z do-
brimi nameni, da so čisto vsi ne-
srečniki, ki so jih doma pestile
vojne in lakota in jim moramo
Z zato ponuditi vse, tudi to menda,česar sami nimamo. Malokogapoznam, ki bi se nekako trezno
držal zlate sredine in ne nasedal
skrajnim stališčem dveh poli-
tičnih taborov. Področje, kjer je
pač prepovedano razmišljati, in
že vsako stališče, ki nasprotuje
“uradnemu”, takoj postane rasi-
zem, nacionalizem in fašizem.
Pred kratkim je desnosredinska
uprava v italijanskem mestu Lodi
odločila, da morajo starši otrok,
ki naj bi bili deležni pomoči pri
plačilu hrane in prevozov, pač
dokazati, da niso lastniki nepre-
mičnin ali drugega imetja. Men-
da to predvideva zakon in vem,
da je za italijanske državljane, pa
tudi za slovenske, nujno, da ni-
majo ničesar v lasti, če želijo pre-
jemati katerokoli državno pod-
poro. Tujci, seveda, zahtevanega
potrdila, da doma nimajo v lasti
hiše, stanovanja ali drugega bo-
gastva, niso hoteli ali v nekaterih
primerih niso mogli prinesti, za-
to naj ne bi bili njihovi otroci več
deležni subvencij. Seveda so
otroci nedotakljivi in imajo pra-
vico, da rastejo, ne da bi bili za
karkoli prikrajšani ali s čimerkoli
zaznamovani. In ravno ker je šlo
za otroke, so se nekateri širo-
kosrčneži takoj odzvali in v nekaj
dneh zbrali več kot 60.000 evrov
donacij, ki naj bi tujim otrokom
nadomestile subvencije.
Pozornost do otrok vsekakor ce-
nim. Nepravično je, da doraščaš
z občutkom, da se ti je dogajala
krivica, da si drugačen. Tako, de-
nimo, kot je doraščalo veliko pri-
padnikov slovenske avtohtone
manjšine v Italiji. A je marsikdo
na to pozabil. A vseeno, oprosti-
te, imam občutek, da nam je vsa
zadeva nekako ušla iz rok, da je
v vsem skupaj veliko retorike, ve-
liko idej, ki se niso rodile na do-
mačem zelniku. Res je šlo za
otroke, a vendar si upam reči, da
je županja le uvajala strogi itali-
janski zakon. Tisti zakon, ki za
nas, ki smo tu rojeni in tu
plačujemo davke, pa so jih
plačevali že naši starši in stari
starši, vedno in v vsakem prime-
ru velja. Brez vsakega zadržka in,
seveda, brez vsakega usmiljenja.
Zakon, ko gre za avtohtone
državljane, ne pozna usmiljenja.
Sama plačujem davek za hišo v
Sloveniji, ki sem jo, kot poštena
državljanka, ki baje niti ne zna
utajevati davkov, prijavila tudi v
Italiji. Davek je smešno visok,
predvsem glede na vrednost ne-
premičnine in imam ga celo za
nepravičnega. A zakon je zakon.
In pred zakonom bi morali biti
vsi enaki.
Prva sem, ki rada pomagam lju-
dem. Komurkoli. Brez razlik. A
občutek imam, da smo nekako
pozabili na nas, na naše proble-
me, na ljudi, ki jih imamo okoli
sebe. Kot bi bila moda ali obvez-
nost, da govorimo samo o tujcih.
Pa čeprav nekateri izmed njih
sploh niso tako revni in tako ne-
srečni, kot beremo v tisku in po-
slušamo po televiziji. Nekateri so
prišli sem za boljšim zaslužkom,
nasedli so obljubam, medijem in
doma pustili hišo, ženo, otroke.
Tako nekako kot odhajajo tudi
naši mladi v svet. A njim nihče
ne pomaga. Nasprotno, kot mi
pripovedujejo nekateri starši, jih
celo izkoriščajo. Kot izkoriščajo
že vsakogar izmed nas. Ker, četu-
di si nočemo priznati, smo mi
preprosti ljudje vsak dan bolj rev-
ni.
Pred dnevi me je prijateljica iz
Slovenije vprašala, ali poznam v
Trstu koga, ki bi potreboval
hišno pomočnico. Poslala sem
sporočilo prijateljici, ki mi je sko-
raj užaljeno odgovorila, da ne
pozna nikogar, ker je ljudem vse
težje in tudi ona težko shaja s po-
kojnino, tako da bi se, če bi kdo
potreboval pomoč, sama prijavi-
la na delo. Dodala je še, da vsi
znanci in prijatelji že težko živijo.
In, ko prihajajo položnice in
plačuješ še najemnino, se le z ve-
liko odrekanja prebiješ do konca
meseca. Zamislila sem se, kepo
sem začutila v grlu. Tudi
mene je strah prihodno-
sti. Obenem čutim, da so
upokojenci, starejši,
osamljeni nekako na robu
vsega. Nanje se ne spom-
nijo niti politiki niti vsi ti-
sti, ki so vedno najgla-
snejši pri vsakovrstnih
protestih in manifestaci-
jah.
Pa ni samo to. Na nekatere
diskriminacije so se ljudje
navadili in se jih sploh ne
zavedajo več. Ko gre za nas
Slovence, je skoraj vedno
tako. Letos spomladi je bi-
lo slovenski deklici iz Ne-
diških dolin prepoveda-
no, da bi pri birmi molila
v slovenščini. Reakcij na
dogodek, ki bi se leta 2018 v Fur-
laniji Julijski krajini sploh ne bil
smel zgoditi, je bilo med italijan-
sko in furlansko večino malo.
Nihče ni pomislil, kako je to
doživljala deklica, kako jo je pri-
zadelo v dno duše. Nihče se ni
zgražal, da je šlo tu za otroka, ki
so ga ožigosali, za reakcijo, ki ni
bila nič manj rasistična in nacio-
nalistična kot reakcija delodajal-
ca, ki ni hotel sprejeti v službo
temnopoltega dekleta. O sloven-
ski deklici, ki ni smela moliti v
materinščini, ni poročala televi-
zija, niti splet. To pač ni odmev-
na novica in mi Slovenci bi mo-
rali biti itak vajeni nacionalizma.
Benečani še najbolj. Krivica, ki se
je zgodila v Špetru, je bila žal še
pred nekaj desetletji tu čisto
vsakdanja stvar.
Nasilje in narodnostna diskrimi-
nacija pa se lahko izvajata tudi
drugače. Na načine, ki so manj
zaznavni, manj vidni in gredo
skoraj neopazno mimo. Stati-
stične raziskave pravijo, da bo
čez dvajset, kvečjemu trideset let
Benečija popolnoma neobljude-
na. Mladi že zdaj odhajajo. Vsi,
ne nekateri. Tu ni ničesar, nobe-
ne prihodnosti. V posameznih
vaseh je le še peščica prebivalcev.
Večina jih je starih čez šestdeset
let. To je mačehovska država do-
segla z načrtovano gospodarsko
zaostalostjo, s pomanjkanje ka-
terihkoli infrastruktur, začenši s
cestnimi povezavami, z odrekan-
jem vsake podpore goratim po-
dročjem Nediških dolin in s po-
manjkanjem vsakršnih razvoj-
nih načrtov. Denarja in predlo-
gov za razvoj turističnih dejavno-
sti ni, zaposlitvenih možnosti še
manj. O načrtih za izgradnjo no-
vih obrtnih con, podpori mla-
dim podjetjem, finančnih sred-
stvih za razvoj se tu sploh ne go-
vori. Mladi odhajajo... v bližnja
mesta, v tujino. Sicer mladi
odhajajo od vsepovsod, a v Be-
nečiji so vasi že popolnoma praz-
ne. Manjšine, ki je tu živela, de-
jansko ni več. Italija je dosegla
svoj dolgoletni cilj: z načrtovano
politiko jo je izkoreninila. In pri-
sežem, da nikomur še na misel
ne pride, da bi se zgražal nad pri-
krito diskriminacijo, kateri bo-
truje nacionalizem, ali celo pre-
dlagal zbiranje sredstev za po-
moč dolinam in vasem, ki tiho
usihajo v objemu grmovja in ro-
bide.
Suzi Pertot
  ako v njem s časom dozo-
revata tisto zavedanje in
prepričanje, ki ga polago-
ma vodita do končne odločitve
za tisto politično in ideološko
opcijo, ki ne zagovarja
vključevanja v italijanske poli-
tične stranke, ampak samostoj-
no politično nastopanje, ohran-
janje slovenske identitete, jezika
in naroda kot političnega sub-
jekta.
Marij Čuk je v pričujočem roma-
nu dokazal, da obvlada umet-
niško govorico, pa tudi posa-
mezne ubesedovalne registre.
Jezik prilagaja različnim govor-
nim položajem in je zato večpla-
sten. Še najbolj prepričljiv je v
opisih ljubezenskih prizorov in
razglabljanju o umetnosti, tam
je najbolj liričen, kar ustreza nje-
govi pesniški naravi. Tudi sicer
je avtor pri uporabi jezikovnih
sredstev zelo elastičen, raznolik,
pogosto se poslužuje metafor,
tudi drznih, samosvojih, in ana-
logij, ki samo občasno delujejo
nekoliko nenavadno. Slog je ne-
pogrešljivo njegov, tekoč, gosto-
beseden, uglajen, kjer je potreb-
no tudi nižje pogovorni, vendar
nikoli vulgaren. Knjiga kaže ne-
kaj vidnih razlik s prejšnjima
dvema, še najbolj je to opazno
pri večji enotnosti oblike in vse-
bine, pa tudi v marsikateri po-
dobnosti, npr. pri obravnavi
ključnih političnih vprašanj. V
Molku koloradskih hroščev se
dogajanje in usode romane-
sknih likov spajajo v konglome-
rat dveh različnih pristopov do
upovedane realnosti, ta dva pa
sta marsikje v tekstu združena
na nekoliko vsiljiv način. Poli-
T
tično nasto-
panje naših
predstavnikov
in obeh krov-
nih zvez, ki naj
bi predstavljali interese naše
skupnosti, je izraženo na izrazi-
to ironičen, zbadljiv in posme-
hovalen način. Usoda učitelja,
njegove družine in ljubezenske
zveze pa teče po paralelnih tirih
in je opisana umirjeno, sočut-
no, s pridržano simpatijo. V Pra-
hu sta obe realnosti prikazani
vzporedno, individualna in ko-
lektivna usoda se dopolnjujeta
in potekata izmenično in sime-
trično, avtorjev pristop je sicer
kritičen, družbeno angažiran,
vendar resen. Skupno obema
romanoma je ostro obračuna-
vanje s politično zadržanostjo ti-
stih vrhov zamejske politike, ki
jih vodi zgolj dobrikanje ali na-
sedanje italijanski oblasti in
večinskemu delu prebivalstva,
ki v naših zahtevah po dvoje-
zičnih tablah in uporabi slo-
venščine vidijo izzivanje in neu-
temeljeno zahtevo, češ da živi-
mo Slovenci na ozemlju, ki je bi-
lo od nekdaj, od rimskega cesar-
stva dalje, če lahko parafraziram
Rebulo, italijansko, da nam Ita-
lija reže vsakdanji kruh in da naj
bomo zato realni, trezni in pri-
lagodljivi, zato naj ne težimo z
materinščino in naj govorimo v
jeziku, ki ga vsi razumejo, torej
italijanskem. V absurdnem pri-
stajanju na tiho asimilacijo po-
stajamo Slovenci vse bolj prila-
godljivi, pasivni in brezbrižni,
celo poitalijančena imena ni-
smo poslovenili, ravno obratno,
nekateri so poitalijančene
priimke še dodatno poitali-
jančili, tako da je danes izvorna
oblika praktično nerazpoznav-
na.
Čukovo vztrajanje pri t. i. zamej-
ski temi ali temi zamejstva, s
čimer naj bi ta roman z ostalima
dvema sestavljal in zaključeval
nekakšno trilogijo, ni in ne mo-
re biti naključno. Očitno je,
upoštevajoč že omenjene para-
lelizme in podobnosti s prejšnji-
ma knjigama, da gre za nadvse
občutljivo, konfliktualno po-
dročje, ki je za avtorja ključnega,
življenjskega pomena. Iz besedi-
la pronica na dan neovrgljiva re-
snica, ki je sicer lahko ne spreje-
mamo, zanikati pa je ne more-
mo, ker so to gola, dokumenti-
rana dejstva. Čeprav je na ovitku
knjige napisana nič kaj spod-
budna, lahko bi rekel celo resi-
gnirana misel, da je roman Prah
»slika tega, kar smo in kar smo
bili, s tem pa nedvoumno kaže
na to, kar bomo postali«, ugota-
vljam, da razumevanje romana
in predvsem Ivanove spreo-
brnitve dopušča možnost dru-
gačne interpretacije, to je
možnosti rešitve v ustvarjalnosti
oziroma osebni katarzi, ohran-
janju vrednot in samopotrje-
vanju ali drugače povedano, ob-
staja upanje, da nas bo nekega
dne srečala pamet, v nasprot-
nem primeru, bi danes ne bili
zbrani tu in predstavljali nov
Čukov roman.
Zakaj naslov Prah, se je spraševal
eden izmed govorcev na prejšnji
predstavitvi. Če je že res, da lite-
rarno delo dopušča več inter-
pretacij, v nasprotnem primeru
bi namreč to ne bilo, potem vel-
ja isto tudi v našem primeru.
Lahko bi bil to nič, lahko bi bil
čas, preteklost, lahko je prosojna
tančica, skozi katero vidimo re-
alnost drugačno, lepšo ali manj
grdo, kot se nam predstavlja, mi-
lejšo, zamegljeno, zastrto, ko-
majda slutečo, lahko bi bil spo-
min ali balzam, ki zdravi rane
preteklosti, kdo ve...
  Na kavi s knjigo “Tiha zemlja” Nužeja Tolmaierja
Pesemski biseri izpod druge strani
Karavank
GORICA 
  sklopu 18. Koroških
kulturnih dnevov na
Primorskem je Kato-
liška knjigarna iz Gorice or-
ganizirala v četrtek, 25. ok-
tobra zjutraj, res prijetno
srečanje “na kavi s knjigo”,
posvečeno koroški mehki,
otožni pesmi in duši.
Glavni gost je bil dolgoletni
tajnik Krščanske kulturne
zveze (od leta 1965 do 2004)
in predsednik Slovenskega
narodopisnega inštituta Ur-
ban Jarnik Nužej Tolmaier;
spremljala sta ga tajnica KKZ
Zalka Kelih Olip in njen na-
mestnik Martin Kuchling.
Le-ta je, kot odgovoren za publi-
kacije pri KKZ, najprej na kratko
predstavil tri druge sveže izdaje.
V akciji Slovenščina v družini so
izdali brošuro s prispevki s posve-
ta v Plešcih septembra 2016, s ka-
tero spodbujajo družine, naj
otrokom posredujejo naš jezik že
od rojstva dalje. Sledi bogat kata-
log etnološkega muzeja na Ko-
stanjah, edinega takega objekta
koroških Slovencev. Najnovejša
publikacija pa je zbirka 80 pesmi
80-letne Lenčke Kupper, letošnje
prejemnice Tischlerjeve nagrade,
z naslovom Iz škratove krošnjice;
z izvrstnimi ilustracijami jo je
opremila Polona Lovšin. Levji
delež goriškega srečanja pa je
imela najnovejša publikacija
Nužeja Tolmaierja Tiha zemlja,
obsežna zbirka ljudskih pesmi iz
krajev v bližini Celovca, iz njego-
ve rojstne vasi Radiše in okolice.
Zajetna in odlično opremljena
V
zbirka na 620 straneh prinaša več
kot 350 zapisov ljudskih pesmi
in obsežno strokovno spremno
besedilo; priložene so ji tri
zgoščenke, na katerih je posnetih
okrog sto pesmi, kar daje projek-
tu še večjo težo. Željo po taki
knjigi je Tolmaier nosil v sebi
vrsto leto, lahko bi rekli, da gre
za njegovo življenjsko delo. Na
svoj način ga je “okužil” prilju-
bljeni zborovodja in zbiralec
ljudskih pesmi France Cigan. V
pogovoru z Damjanom Pauli-
nom je bilo veliko povedanega.
Med drugim je prišlo na dan, da
bi veliko zbranih pesmi, ki so bi-
le dokumentirane, tvegalo iti v
pozabo. “Našel sem dragulje”.
Zbrane so pesmi iz rokopisnih
zapisov in prepisov, gradivo, ki se
še danes poje in so ga Tolmaierju
zapeli pevci, družine in skupine.
Pesmi tvegajo izumreti, če niso
zapisane. Ni dovolj, da so arhivi-
rane v škatlah: objaviti jih je tre-
ba, da še naprej živijo. Knjiga ne
bi nastala brez dragocenih sode-
lavcev, je poudaril Tolmaier, ki je
omenil številne pomočnike, in-
formatorje in druge osebe, ki so
pripomogle k uresničitvi kom-
pleksnega dela. Gradivo je zbiral
več let in našel res veliko virov.
“Nikdar nisem pričakoval, da je
naše izročilo z Radiš in iz okolice
tako bogato”! V koroških doli-
nah je veliko pesmi, ki so jih pov-
zeli in priredili mnogi slovenski
skladatelji; veliko je tudi do-
mačih pesmi v narečju in koled-
nic, ki jih poznajo tudi mladi. Iz
pogovora s prijatelji iz Koroške je
izšlo, da slovensko žal govori le
še starejši rod, občevalni jezik je
v glavnem nemščina. Slo-
venščino se učijo v šoli, “a šola
še ni vse. Osnova je družina... Če
so društvo, fara in župnik, je tudi
slovenščina”. / DD
D. Paulin, N. Tolmaier in M. Kuchling (foto dd)
S 5. strani
“Slika tega, ...”
Aktualno1. novembra 201816
  odgovoru je podžupan Walter Pertot iz-
javil, da je omenjena razsodba del po-
stopkov, ki še potekajo (zelo verjetno je
mislil na pogajanja med upravo, ki ji pripada,
in družbami lastnicami Sesljanskega zaliva s
Portopiccolom vred – o tem nekaj več v nadal-
jevanju). Vsekakor velja poudariti, da je občino
pri vseh omenjenih postopkih uspešno zastopal
odvetnik Roberto Maggiolo. Po-
vedati je treba tudi, da je družba
Serenissima SGR vložila priziv na
razsodbi št. 360 in 361 na drugo-
stopenjsko davčno sodišče, tj. na
Deželno davčno komisijo.
Po vsem povedanem je nekoliko
čudno, da je sedanja občinska
uprava v proračun za leto 2018
uvrstila med prihodke del vsote,
ki naj bi jo po razsodbah št. 360
in 361 Pokrajinske davčne komi-
sije morala prejeti od Serenissi-
me SGR. Toda okoli 20. julija le-
tos je uprava županje Pallotta ob-
javila v zelo tehničnem jeziku
napisano sporočilo, s katerim je
v bistvu obveščala, da bo občina
skušala z družbami, ki so bile ali
so lastnice Sesljanskega zaliva, poiskati tudi iz-
vensodno poravnavo spora zaradi neplačanih
nepremičninskih davkov in da je v tako
občutljivih okoliščinah vsak netehnični in tudi
politični poseg neumesten.
Malo več kot dva tedna pozneje pa sta bila spre-
jeta uvodoma omenjena sklepa št. 86 in 87, s
katerima se v bistvu desnosredinska občinska
uprava na ne ravno eleganten način odreka so-
delovanju z zadrugo Rete sociale tributi in z nje-
nim odvetnikom Robertom Maggiolom, ki je,
naj bo ponovljeno, občino trikrat popeljal do
zmage v tožbah z družbami lastnicami Sesljan-
skega zaliva s Portopiccolom. Tu se poraja nekaj
vprašanj. V sklepu št. 86 navedeni razlogi za
ugotovitev ničnosti dogovora med upravo
župana Kukanje in omenjeno zadrugo z odvet-
nikom Maggiolom vred niso vsi tehtni. Tako
očitek, da zadruga iz Brescie npr. ni zaposlila
nekaj krajevnih delovnih moči, kot je bilo to
tako ali drugače določeno v pogodbi z upravo
župana Kukanje, ne drži. Dalje: Občina je šla
trikrat skozi sito davčne komisije in čuditi se je,
da sodišče samo in odvetniki Serenissime ter
drugih družb, ki razpolagajo ali so razpolagale
s Sesljanskim zalivom, niso odkrili nobenega
razloga za ničnost omenjene pogodbe, saj je
isto občino v tem sporu vendar vedno zastopal
odvetnik Maggiolo. Da je te hibe ugotavljala
(sredi poletja!) sedanja desnosredinska občin-
ska uprava skupno s takratno občinsko tajnico,
je precej bizarno. In še: če bi se ugotovila
ničnost dogovora, kaj bodo počeli drugi posa-
mezniki in tvrdke, katerim so bile tudi vročene
odmerne odločbe v zvezi z opažanji zadruge iz
Brescie in so na podlagi teh poravnali svoje
račune z občino? Dalje: kaj se v sklepu št. 87 za-
to preklicuje pooblastilo za zastopanje občine
omenjeni zadrugi in zlasti odvetniku Robertu
Maggiolu samo v primeru obravnave v zvezi s
sporom zaradi plačevanja nepremičninskih
davkov ICI-IMU med občino in Serenissimo
SGR? In končno: kaže, da je bila spomladi
deželna davčna komisija namenjena zavrniti
drugostopenjski priziv Serenissime in spet raz-
soditi v prid občini. Kaj se je zgodilo, da se je
menda tedaj postopek zelo, zelo upočasnil? Je
treba iskati odgovor v komunikeju občinske
uprave z dne 20. julija letos?
V tej zgodbi je v igri nekaj milijonov evrov. Leta
2010 je Občina že šla lastnikom Se-
sljanskega zaliva in Portopiccola
močno na roko. Ne bi bilo prav in
niti pravično do drugih občanov-
davkoplačevalcev, da bi se to zgo-
dilo še drugič. Na to je javno opo-
zorila stranka SSk, tudi lista
Občanov za Zaliv. Kje pa so ostale
stranke, predvsem povsod glasno
Gibanje 5 zvezd? Ne more biti, da,
kdor razpolaga z uigrano ekipo od-
vetnikov, lahko zavlačuje sodne in
podobne postopke v nedogled in v
bistvu počne, kar navadnim
državljanom še zdaleč ni dano. In
to prav lahko velja za Serenissimo
SGR, ki vedno bolj deluje v okviru
velike finančne družbe Centrale Fi-
nanziaria Generale pod upravo
vplivnega gospodarstvenika Giancarla Elia Va-
lorija (sicer nekaj časa člana lože P2), in tudi za
družbo Rilke SRL, ki je zdaj pod nadzorom grad-
benega velepodjetja Rizzani de Eccher. Le-to je
turistično naselje Portopiccolo pravzaprav zgra-
dilo in njegovo odprtje je bilo leta 2014.
Aleš Brecelj
Za podatke v članku se moram zahvaliti zapi-
som Devinčana Fulvia Zollie, pričevanju Igorja
Gabrovca, deželnega svetnika SSk, in predvsem
pričevanjem Lorenza Corigliana, nekdanjega
odbornika za proračun občine Devin-Na-
brežina.
V
Z 8. strani
Srce parajoče slovo
  o trpečo dušo, ki ne
zna izreči nobene
ostre ali žaljive besede
in nič ne očita ljubljenemu,
da jo je zapustil in jo pahnil
v obup in celo misel oz. po-
skus samomora, je Helena
Peršuh izjemno plastično
prikazala z vsem telesom,
mimiko, gibi, tako da je pro-
tagonistka zaživela pred gle-
dalci v vsej razgaljeni bo-
lečini. Intenzivno je stisko
izrazila tudi z odtenki glasu,
ki je skušal zadušiti jok. Res
subtilno je znala izpovedati,
kako je protagonistka svoje
življenje osmislila z ljubez-
nijo do človeka, v katerega
se je zaljubila in ga še neiz-
merno ljubi; še zmeraj hre-
peni po njegovi bližini. Te pa
ji seveda ne more priklicati
telefon, ki ji ustvarja le iluzi-
jo, da je njen ljubi še zmeraj
pri njej. Nič mu ni zamerila,
da jo je pustil. Hvaležna mu
je za vse trenutke sreče, ki ji
jih je podaril, čeprav zdaj ob-
staja samo tisto zadnje upan-
je, da ga bo še enkrat slišala
po telefonu. Tista telefonska
žica je še zadnja vez, ki ju
veže, zato nestrpno čaka na
klic in se boji, da ga ne bo ali
da se bo prekinil zaradi slabe
zveze. Zato so v tistih njenih
živčnih klicih halo … ha-
lo … halo zaobjeti vse nje-
no pričakovanje pa tudi
tesnoba, ki oklepa njeno
srce, in bojazen, da se bo
zveza prekinila … in da se
bo razblinil njegov glas.
Ko se pogovarja z njim,
mu skuša prekriti svojo
bolečino, da bi ga ne
vznemirjala. Nikdar ne bi
želela prekiniti pogovora
z njim, ko obuja lepe tre-
nutke in se boji odložiti
slušalko, saj bi to njej po-
menilo “pogrezniti se v te-
mo”. Brez njega ji manjka
zrak, je kot riba brez vode.
Tista telefonska žica je vse,
kar ju še povezuje, zato se je
oklepa z vsemi močmi. Nje-
ne duševne muke so skeleče,
a ob koncu se izkaže tudi ves
njen pogum, ko prosi lju-
bljenega, naj prekine tele-
fonsko zvezo, medtem ko sa-
ma vedno tiše vzdihuje lju-
bim te … ljubim te … ljubim
te.
Lepo razmerje, srečna pra-
vljica se je zanjo končala,
ostaja le praznina v trpki re-
alnosti, ki bo vsak dan bolj
boleča …
T
Foto A. Brecelj
Kaj se dogaja v občini Devin - Nabrežina? (2)
Odnosi med občinsko upravo in
upravitelji Sesljanskega zaliva
  Predstavitev zbirke zborovskih priredb Hilarija Lavrenčiča
Poklicni glasbenik 
z ljubiteljsko dušo
S 1. STRANI 
  ekaj primernih stihov sta
zrecitirala Mojca Do-
linšek in Marco Brajnik.
Goriški zbor in PD Štandrež sta
namreč dva izmed številnih par-
tnerjev centra Bratuž, ki je doslej
že izvedel več kot polovico napo-
vedanih dogodkov, med njimi po-
membno razstavo, srečanja in obi-
ske ter odmevne koncerte v Trstu,
Gorici in Čedadu.
Vsak od teh dogodkov bo ostal v
spominu, je uvodoma povedala
predsednica KCLB Franka Žgavec,
“izdaja publikacije pa je doku-
ment, ki bo ostal za zgodovino”.
Doberdob je znan kot “slovenskih
fantov grob”; ena izmed prvih pri-
redb glasbenika in zborovodje iz
Doberdoba je prav Oj, Doberdob.
Zato so Lavrenčiču predlagali ob-
javo njegovih priredb ljudskih pe-
smi, kajti na tak način
“v besedi in glasbi
ohranjamo in bogati-
mo ljudsko izročilo”.
Vsaka nova knjiga ali
publikacija prinaša
nove poglede, ponuja
možnosti za nove pro-
jekte, sporoča nekaj,
česar prej nismo poz-
nali, “zato je praznik”,
je poudaril Ban. Ljud-
ska glasba je pomem-
ben del narodove kul-
ture. Svet se je spreme-
nil, petje doma je izpo-
drinila televizija, ljud-
sko bogastvo pa se pre-
daja na nove rodove v
drugačnih oblikah:
petje danes ni več
spontano, temveč or-
N ganizirano po društvih in zborih,ki ga študirajo in prenašajo medljudi. Ljudska glasba se tako ohran-
ja v glavnem po priredbah. Skla-
datelj, ki jih obdela po svojem
kompozicijskem znanju, okusu in
domišljiji, daje priredbam neko
koncertno obliko, s katero ljudske
pesmi lahko gredo ne le na pre-
proste domače odre, temveč tudi
na koncertne odre ali tekmovanja.
To se dogaja glasbi Hilarija La-
vrenčiča, saj po njegovih prired-
bah radi segajo tudi odlični slo-
venski zbori. V pesmarici se kažejo
znanje in izkušnje, ki si jih je na-
bral s študijem in delovanjem. Di-
plomiral je kot pianist, nato sklenil
študij harmonije, fuge in kontra-
punkta, kasneje še kompozicije in
dirigiranja, “tako da ima te dejav-
nosti v mezincu”. Njegov pristop
k ljudskim pesmim je zelo
spoštljiv, ker citira melodije na po-
dlagi muzikoloških raziskav in ja-
snega poznavanja ljudske pesmi,
je nadaljeval Ban. Po drugi strani
vnaša v priredbe “vedno nove in
včasih tudi hudomušne, vsebin-
sko poglobljene glasbene situaci-
je”. Dobro pozna glasovne značil-
nosti pevcev in zbora kot celote.
Zanj je značilno, da skuša dati
vsem glasovnim skupinam neke
“logične melodije, ki se prepletajo
v kontrapunktičnih ali polifon-
skih prehodih”.
Živahen in res zanimiv je bil po-
govor med dvema izkušenima gla-
sbenikoma in dirigentoma. La-
vrenčič je nad 30 let zaposlen v
Verdijevem gledališču v Trstu:
začel je kot korepetitor pri balet-
nem ansamblu, nato je postal
odrski korepetitor; nekajkrat je na-
neslo, da je bil v Verdiju tudi
odrski dirigent. Na vprašanje, ko-
liko mu vse to pomaga, je odgo-
voril, da je njegovo pisanje zlasti
sad dolgoletnega vodenja zbora; v
opernem gledališču je namreč
“drugačen glasovni razpon, dru-
gačna je barva”. Profesionalnost v
marsičem tudi pomaga, zanj pa je
pomembnejši oseben okus. Hilarij
danes pogreša spontano ljudsko
petje. Kot ljubitelj Benečije in po-
hodov se rad spominja, kako je v
koči na Matajurju pred leti “čisto
slučajno” srečal nekaj prijateljev,
bili so “slučajno muzikalno prid-
ni”: ob vinu in kostanju so peli.
“To mi je ostalo: način, ritem, har-
monija”. V novi zbirki, ki obsega
14 priredb, so štiri beneške pesmi.
Ko Hilarij prireja pesmi, ustvarja
tudi navpične akorde, ki “imajo
posebno barvo in so gosti”; tako
posreduje višek sporočila pesmi, je
še dejal Ban. To je sinteza avtorje-
vega okusa, študija
in gledanj. Rad
išče posebne har-
monske kombina-
cije, disonance so
redke. “V be-
neških pesmih
melanholija ne
pozna trdote”. La-
vrenčič je odločno
zatrdil: “Naj bo ja-
sno, nisem sklada-
telj! Kar delam, je
čisto ljubiteljsko,
skušam pa delati
profesionalno. To
delam, ko imam
kaj časa in volje,
gotovo ne osem ur
dnevno”. Njegove
priredbe so v glav-
nem enostavne.
Težava je lahko v tem, da so ne-
katere pisane za osem glasov in
je torej treba imeti dovolj pev-
cev. Nekatere pesmi imajo mor-
da kakšen bolj zahteven razpon
ali barvo. Na splošno pa pov-
prečen zbor vsako prebere kar
hitro, tudi v eni uri; da pa pe-
sem pride do izraza, je potreb-
nih dosti več ur. To je morda
največja težava. Pa še to: te pe-
smi je treba peti, kot so nekdaj
peli, na pamet, je dejal La-
vrenčič. “Če ne buljiš v note,
temveč nekaj znaš, boš nekaj
lažje povedal”. Knjigo je treba
imeti, brez nje ne moremo nič.
Ko pa note obvladaš, jih je treba
dati h kraju. “To se mi zdi tako
enostavno, in vendar očitno ni ta-
ko”.
Pri pisanju je Hilarij pozoren na
ljudski melos. Če greš preko te me-
je, bo “skladba lahko tudi zanimi-
va, bo pa izgubila dušo”. Da do-
seže, kar hoče, mora skladbo
včasih spraviti v predal ter jo šele
po nekaj dneh spet vzeti v roke in
dodelati. Vsekakor gre za ljubitel-
jsko dejavnost z velikim znanjem,
je poudaril urednik zbirke.
Ob koncu prijetnega srečanja je
Franka Žgavec še povedala, da je
pesmarica uporabna tudi za tiste,
ki ne poznajo slovenskega jezika,
saj vsebuje italijanske prevode ra-
zličnih besedil in tudi navodila za
izgovarjavo. “Hilarij zna dodati ne-
kaj svojega, njegove pesmi radi po-
jejo tudi drugi zbori, ker so dobro
pisane: dobre so ne le za uho, tem-
več tudi za dirigente in pevce”. Za-
radi tega je “zelo dragocen. Kar je
napisal, je izredno dobro napisal”!
S prisrčnimi besedami je še dejala:
“Iskrena hvala Hilariju, ker je za
naš center Bratuž, za naše ustano-
ve in našo sredino veliko naredil...
On je bil in je še vedno duša
našega skupnega, glasbeno-gleda-
liškega delovanja”. Zbrano občin-
stvo je njene besede potrdilo z dol-
gim in toplim aplavzom.
Danijel D.
J. Ban in H. Lavrenčič 24. oktobra v KC Bratuž v Gorici (foto dd)
Foto SNG Nova Gorica / Peter Uhan
Dne 29. oktobra so zbirko predstavili v občinski dvorani v Ronkah; pel je MePZ Hrast (foto dp)