44. štev. V Ljubljani, dne 1. novembra 1913. Leto V. Slovenski Dom Napredno kmetsko glasilo. Izhaja vsako soboto in velja za vse leto za Avstro-Ogrsko 3 krone, za Nemčijo in druge dežele 4 krone, za Ameriko 1 dolar. Posamezne Številke veljajo 10 vinarjev. Za oznanila se računa: trlstopna petit-vrsta 14 vin., vsa stran 48 K, pol strani 24 K, četrt strani 12 K, osmina strani 6 K. Pri vseletni inserciji primeren popust. Dopisi se naj frankirajo in pošiljajo na uredništvo »Slovenskega Doma« v Ljubljani, Knaflova ulica št. 5 Rokopisi se ne vračajo. * Naročnina in oglasi se naj pošiljajo na upravniftvo jov. Doma" v Ljubljani Naši kandidatje. Tudi mi ne vemo, kdo bo na deželi kandidiral proti klerikalnim kandidatom v deželni zbor. Pri nas ne odločuje par oseb, ki bi zapovedale: tega in tega morate voliti, ampak pri nas si bodo volilci sami zbrali svoje kandidate, torej može, v katere bodo imeli največ zaupanja. To je edino pravilna pot, da si volilci sami iz-bero svoje zastopnike. Tekom enega tedna se bo to odločilo. Iz vsake občine se bo sešlo nekaj volilcev in ti bodo odločili, kdo naj jih zastopa v korporaciji, ki gospodari z deželnim denarjem. Mogoče je tudi, da bo za en volilni okraj več kandidatov postavljenih, zlasti če ne bo prišlo do soglasja med volilci v posameznih sodnih okrajih. Tukaj bo govorila volja ljudstva in če je enemu okraju ta bolj znan, bolj priljubljen, bolj zaupanja vreden, drugemu pa zopet drugi, tedaj bosta najbrž dva kandidata nastopila. Toda to še ni znak nediscipline, to je le znak, da se mora kandidat podvreči ljudstvu, da ljudstvo hoče oddati svoj glas, svoje zaupanje človeku, ki ga dobro pozna. Bodite torej uverjeni, vsi kmetski volilci, da vas bodo poklicale na volišče osebe, katerim lahko zaupate, ker bodo izbrani od kmetskih volilcev samih. Tukaj bo nastopil kmet proti klerikalni stranki, od kmetskih volilcev izbran zastopnik, kateremu more in mora vsak kmet zaupati. Da bodo pravi, samostojni kmetje oddali glasovnice za postavljene kandidate, ne dvomimo prav nič. Prepričani smo pa tudi, da jim bodo sledili drugi, ki so bili do-sedaj s slepoto udarjeni. In če bodo torej res sami ljudski zastopniki kandidirali, je dolžnost vsakega volilca, da dela za te može. Delati je pa treba takoj in prigovarjati volilcein od hiše do hiše, naj volijo kmečke kandidate. Toliko in toliko stvari je, ki naravnost pobijajo klerikalce, da niso zmožni, da bi zastopali kmečke koristi v deželnem zboru. Navedli smo jih že veliko v našem listu, toda glavno je vendarle razsipanje in zapravljanje deželnega denarja. Seveda se klerikalci na vse kriplje branijo to pripoznati. Izdali so celo brošuro »Dejanja govore« za deželni denar in to bodo v deset in desettisočih izvodov razmetavali po deželi. Koliko denarja je že tukaj ven vrženega! In kaj govore ta dejanja? Ta dejanja povedo toliko, da je dežela zadolžena za 14 milijonov in da se je za teh 14 milijonov tudi nekaj storilo za deželo. Bog nebeški, kam bi pa prišli, ko bi se nič ne storilo za tak denar? Nekaj se mora pokazati! Če mi na primer kdo posodi pet milijonov z namenom, da moram s tem graditi ceste, vodovode, mostove, uvavnavati reke itd. ali ne bom rad postavil par mostov, zgradil par cest, kar me bo vse skupaj veljalo kakega pol milijona, ves drug denar bom pa porabil za koritarje, za strankarske zavode in namene? In potem bom še ponosen, na to, kar sem zgradil, in kazal s prstom: glej, ljubi kmet: ta vodovod sem ti napravil, to cesto zgradil, vidiš, kako sem v tvojo korist delal! Ali ni to pesek v oči? Ali nimam jaz pravice, da zahtevam kaj več kakor drobtinico; da zahtevam tudi račun, kam je šel ostali denar? Bodo li mar Lampeti, Šušteršiči, Zajci, Pegani in Kreki plačevali dolg, ki so ga klerikalci napravili? Ne, jaz kmet, ga bom moral, zato je pa tudi moja dolžnost, da izvolim svoje zastopnike v deželni zbor, zastopnike, ki bodo saj še ono rešili, kar je ostalo od milijonov, in gledali, da se koristno porabi ali da se dolg vrne. To zabrusite v obraz ljudem, ki bodo prišli s knjižico »Dejanja govore«. Recite jim, da je to, kar je klerikalna stranka napravila, le pesek v oči, da nekaj pokaže na zunaj. Vprašajte jih pa, kam so dali ostali denar, ki so ga zapravili, in molčali bodo. Glavarjevo stanovanje, ki je veljalo borili 60.000 kron, gotovo ne bodo omenili. Tudi nc nebroj koritarskih mest, ki so jih ustanovili za lačne pristaše, ki so bili drugod zanič, toda za deželno korito dobri. Na boj torej za zmago samostojnih kandidatov! Kaj nam je storiti v očigled novim volitvam? (Dopis z Dolenjskega.) III. Vse naše somišljenike in sploh vse, ki so s klerikalno strahovlado v deželi postali nezadovoljni, nujno opozarjamo: nikar dragega časa tratiti z dvomi in vprašanji, češ, ali bomo pri teh volitvah zmagali ali ne. Pomislite, kakšna vojska bi bila to, če bi takrat, ko bi se morala pripravljati na odločen boj in vse premišljevanje na to obračati, kako in kje bi se dalo sovražnika nalaglje poraziti, pa bi namesto tega cela armada le ugibala, ja, pa sam bog ve, če bomo zmagali ali ne. Naj bi taka vojska štela še toliko močnih polkov, imela na čelu še tako spretne vojskovodje, če bi posamezniki v teh polkih le ugibali, kaj bo, je že kar naprej gotovo, da se je taka vojska sama sebe porazila in sicer sramotno porazila, še predno je prišla do spopada nasproti sovražniku. Skrajni čas je že, da se med nami zaduši neodločnost ki izvira iz strahu manjšine pred številnejšim nasprotnikom. Odločno pobijati moramo tisto strahopetno govoričenje, češ, kaj pa naj mi naredimo, ko je pa onih toliko več, kot je nas? Saj smo že prakrat poskusili, pa nismo nič dosegli, razen da so se klerikalci po volitvah iz nas norce delali. Ce se klerikalci po končanih volitvah res narčujejo iz nasprotnikov, ker niso zmagali, vzemite tudi to zasmehovanje za svojo zmago. Sploh pa pravi kristjan bi se niti ne smel udeležiti nobenih volitev, ki zasledujejo namen, si z njimi pridobiti moč in vlado v posvetnih rečeh. Vsaj vendar veste, da je Kristus izrecno učil, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Da pa Kristus tega ni samo za zabadovo učil, za to so nam v dokaz prvi kristjani, ki so se branili prevzeti vsako javno in državno službo, ki so zanikali razen Kristusovega kraljestva v nebesih vsako oblast na zemlji in so ravno zaradi tega povzročili preganja- nje pod rimskimi cesarji. Pravi kristjani so bili takrat samo tisti, ki so živeli in delali samo po Kristusovih naukih in se ravnali samo po njegovih zapovedih. Vprašajte vsak v svoji fari svoje duhovnike, naj vam pokažejo le eno mesto iz celega evangelija ali iz sv. pisma, kjer bi bil Kristus ali pa njegovi apostoli učili o volitvah, kakor to danes delajo tisti, ki se imenujejo Kristusovi namestniki. Seveda takega mesta ne bodo našli nikjer, ker Kristus ni imel nikdar namena, da bi tisti, ki nosijo njegovo ime, kdaj smeli postati gospodarji v čisto posvetnih rečeh, kakor so na primer občinske in deželnozborske volitve. In seveda se vam bodo zopet posmehovali, češ, vsaj je Kristus živel v čisto drugi deželi, v drugih časih in razmerah, kakor pa mi! To vse se je tekom časa spremenilo. Saj se tudi tisti, ki se imenujejo njegove namestnike, ne oblačijo tako, kakor se je Kristus ali pa njegovi apostoli, ampak nekateri hodijo okrog napravljeni kot pravi gizdalini, nosijo manšete, se sramujejo že svojega ovratnika, da, še predpisana črna obleka se jim več ne dopade, ampak se oblačijo v razne moderne kroje kakor posvetni gizdalini. Takrat tudi ni bilo cerkva, ne farovžev, ne občinskih zastopov, ne deželnih in ne državnih zborov po današnjem načinu. Vidite, možje, ko jih slišite tako govoriti in se vam posmehovati, jih zopet lahko primete za kosmata krščanska ušesa. Recite jim, kakšni kristjani pa ste, če tako malo verujete v Kristusa kot Boga, ki bi takrat, ko je učil, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, vendar kot Bog moral vedeti, da se bo po njegovi smrti na križu vse življenje tekom stoletij spremenilo. Ali on kot Bog ni dobro vedel, da bodo v 20. stoletju po njegovem rojstvu nastale druge družabne in oblastvene razmere, da bodo njegovi namestniki Njega javno izpostavljali v prid na primer deželnozbor-skih volitev, da bodo pred Njim (Najsvetejšim) molili za zmago med svojimi »sovražniki«, katere bi po Kristusovi zapovedi morali ljubiti kakor same sebe, posebno še, ker ti »sovražniki« priznavajo istega Kristusa in Boga kakor oni, ki trdijo, da stoje na katoliški podlagi? O, vi slepci! Če verujete, da je Kristus pravi Bog, ki je že od vsega začetka dobro vedel, kaj bodete v 20. stoletju po Kristusovem rojstvu uganjali z volitvami, potem bi morali tudi verovati, da je Kristus, ko je odločno zanikal vsako delo in skrb za posvetno življenje in oblast, tudi vedel, kaj se bo čez nekaj stoletij zgodilo. In tedaj bi bil rekel svojim učencem: Vidite, vse, kar vas zdaj učim, to velja samo za vas, za sedanji čas, za naše judovske razmere. Kadar pa se moj nauk razširi tudi na ostali svet, kadar preide daljno pot iz vzhoda na zapad, kadar mene in vas ne bo več med živimi, kadar se sploh vse življenje spremeni in prilagodi drugim razmeram, tedaj pa moji nauki, ki vam jih zdaj dajem, ne veljajo več. Ampak takrat stopijo v veljavo samo tisti nauki, ki jih bodo takrat v mojem imenu učili tisti, pi nosijo moje ime. Takrat bodo ljudje iskali in skrbeli samo za posvetno življenje in kraljestvo na zemlji, dočim sem jaz vam ukazal: Ne skrbite, kaj boste jedli in pili..., skrbite samo za nebeško kraljestvo. Takrat bodo ljudje, ki se bodo javno imenovali kristjani, v boju za deželnozborske volitve najbolj sramotili in sovražili svojega bližnjega, dočim sem jaz vam postavil kot eno največjih zapovedi: Ljubite tudi svoje sovražnike! Tako bi bil Kristus svoj nauk pojasnil in za današnji čas in razmere že takrat vnaprej predrugačil. Preglejte pa ves evangelij od prve do zadnje Kristusove besede, če je kje le z eno besedico omenil, da njegov nauk, ki ga je takrat učil za Jude, doživi izpremembe, čim se razmere v času stoletij spremene, da bodo njegov nauk njegovi namestniki v 20. stoletju smeli ravno nasprotno izvrševati kakor ga je ori učil. Ne, tega pogoja izpremembe ne najdete nikjer v celem sv. pismu. Pač pa pa najdete eno jasno mesto, kjer Kristus izrecno govori, da bosta nebo in zemlja preje prešla, kakor pa le ena njegovih besedi. Malo čudno se vam bo zdelo, da sem vas peljal od volitev na to versko polje. Ampak možje, poglejte! Ze zdaj, ko se volilni boj še ni prav razvil, pa že tisti, ki se bahajo, da so edini, pravi kristjani, ravno z verskimi stvarmi prihajajo na bojišče proti vam. Saj se glavno njih agitacijsko delo vrši ravno s tem verskim orožjem, ko vam očitajo, da ste brezverci, ko vaše žene in otroke hujskajo zoper vas, ker berete »Slovenski Dom«, češ, da je to brezverski list. Saj ravno s tem orožjem med lahkovrenimi o sv. pismu in v verskih stvareh nepoučenimi volilci najložje žanjejo svoje zmage. Če vse to hujskanje tiho prenašate, če jih ne znate zavrniti z ravno takim orožjem, če ne veste, kako se tem navidez kristjanom, farizejem in hinavcem prav lahko potegne krinka z obraza, da stoje pred vami kot še večji »brezverci«, kot pravijo, da ste vi, če samo tarnate in se povprašujete, ali bomo zmagali ali ne, če se bojite, da se vam bodo ti »pravi kristjani« po volitvah zopet smejali, potem seveda ne bo čudno, če bodo res zopet zmagali. Zato pa, možje! Nikar dvomiti, nikar tarnati, nikar brezplodno ugibati o zmagi. Naša zmaga je že to, če se sploh spustimo z njimi v boj, ker nas je malo, onih je veliko, ker oni gredo s peklom in nebom in z bajoneti in z ječo v boj proti nam, ki smo praznih rok, le v srcu pogum, le v duši sveto zavest, da se borimo' za pravično, pošteno stvar, ki mora prej ali slej zmagati nad vnebovpijočo krivico! Razširjajte od hiše do hiše „Slov. Dom". Odprto pismo gospodu dr. Ivanu Zajcu, bivšemu deželnemu poslancu v Ljubljani. Odkrito Vam rečem, da se prav nerad pečam z Vašo osebo, in to le vsled tega, ker niste odkritosrčnega značaja. Ne vem, ali je Vam že od rojstva dano, da drugače sploh ne morete živeti, da lažete. Poslali ste zopet uredništvo »Slovenskega Doma« popravek po § 19. tisk. zakona na moj dopis »Moja obsodba«. V tem popravku trdite, da sem jaz ponudil spravo. Pojasnil bom natančno, ker vem, da se vi, ženijalen človek, ne spominjate več, kako je bilo. Gosp. sodnik dr. Kotnik je vprašal, ako se ni možno poravnati. Jaz sem rekel, da se naj kar razpravlja, a gospod sodnik je rekel, da je to njegova naloga, da dela za poravnavo. Nato je vaš zastopnik g. dr. Adlešič rekel, da je za poravnavo in sicer da prekličem v »Slovenskem Domu« in »Domoljubu« ter da dam malo vsoto za uboge otroke. Od moje strani se je takoj zanikalo glede preklica. Ker pa vas ni bilo takrat še v sodni dvorani, je moral iti vaš g. zastopnik vas iskat. Ko ste prišli v sodno dvorano, je vas vprašal g. sodnik, pod katerimi pogoji bi bila možna sprava. Nato ste rekli: majhen preklic v »Slov. Domu« in »Domoljubu« ter 20 K za »Slov. Stražo«. — In jaz sem na to takoj izjavil, da ne sprejmem tega. Torej gospod mojster v zavijanju resnice! I(do laže? — Torej vi!! Tudi vam povem, da sem vam že za petami s kazenskim paragrafom in to pot mi ne uidete brez zaslužene kazni, ker danes vas ne krije več poslanska imuniteta. Izjavljam h koncu tudi, da je pod mojo častjo, se še nadalje pečati z osebo, ki vedoma laže. In s tem sem končal z vašo osebo. — Vam pa, kmečki volilci, kličem: ali je vreden ta dr. Zajec, da ga volimo še za deželnega poslanca? Na Sv. Gori se je izjavil, da mu je dobro znan kmečki stan, da je tudi on delal na gruntu do svojega desetega leta. Čujte in strmite, kako se ta človek norčuje iz našega težavnega kmečkega stanu s tem, da se drzne trditi trditi, da je kot otrok, ko je bil 10 let star, že gospodaril na gruntu. Če ni to največja nesramnost in žaljenje za naš težavni kmečki stan! Zato pa kmetje, na delo in to delo moramo potrojiti ter napeti vse sile, da dr. Zajec ne bo dne 1. decembra t. 1. izvoljen za deželnega poslanca. Kdor čisla svoj kmečki stan, ta ne bo volil Zajca in ne samo, da ga ne bo volil, ampak dolžnost je tudi vsakega, da agitira proti takemu človeku, ki ni odkritega značaja. Zagorje o. S., 29. oktobra 1913. Ivan Taufer, posestnik. Razgled po svetu Državni zbor. Državni zbor zboruje, toda prav šepavo, ker delajo Rusini obstrukcijo. V razpravi je še vedno finančni načrt, ki pa ne pride naprej. Edino zakon na šumeča vina (šampanjec) se je v sredo sprejel. Seja bo še v petek, potem pa do prihodnje srede nič več. Med tem časom naj bi se vršila pogajanja med Rusini in Poljaki, oziroma vlado glede deželnozborske volilne reforme za Galicijo. Delegacije. Delegacije se skličejo na kratko zasedanje za 18. november t. 1. Glavna točka bodo zahtevki vojne uprave za vojne potrebščine in naknadno odobrenje izdatkov za mobilizacijo, o čemer smo že poročali. Bogdanovičevo truplo najdeno. Truplo srbskega patrijarha Bogdanoviča, ki je, kakor znano dne 1. septembra 1913 izginil iz Gasteina, so našli v ponedeljek v reki Achi. Truplo je bilo nago in je manjkalo del glave. Spoznali so ga le po plombi v zobeh. Volitev novega srbskega patrijarha se bo takoj vršila, ko se patrijarhovo truplo dne 2. novembra pokoplje. V Albaniji. Albanske čete, ki jih je srbska vojska spodila s srbskih tal in zasledovala v Albanijo samo, se zopet zbirajo, ker so se morale srbske čete na zahtevo Avstro-Ogrske umakniti za mejo. Prišlo je že večkrat do spopadov, zlasti med vasema Čelekčijo in Kognarjem. Tudi ob Črnem Drinu so se pojavile albanske čete. V Albaniji obstojajo sedaj tri vlade: Izmail Kemal, Esad paša in neodvisna vlada v Skadru. Vse te vlade zahtevajo od velesil, da se razd.eli Albanija, kakor Švica, na kantone. Težko, da se bo to zgodilo, ker je določen za Albanijo knez. Špansko ministrstvo padlo. Ker je španska vlada dobila nezaupnico v senatu, je ministrski predsednik Romanones odstopil z vsemi ministri. — Kralj je sprejel odstop in poveril sestavo vlade konservativcu Datto, ki bo vlado najbrže prevzel. Umorjeni ministrski predsednik Canalejas in dosedanji ministrski predsednik Romanones sta bila naprednjaka, bodoči bo konservativec, ki bo naj-brže nazadnjaško vladal. Revolucije. V Mehiki še vedno traja vstaja. Sedanji predsednik Huerta ni priljubljen, zato so na dnevnem redu vstaje njegovih nasprotnikov. Nekateri bi radi izvolili Carra-caro za predsednika in zato divjajo po deželi. Evropske oblasti in Zedinjene države ameriške bodo varovale svoje podanike in nekatere vojne ladje že stoje v mehi-kanskih vodah. — Tudi na Portugalskem vre prav opasno. Privrženci bivšega kralja hočejo na vsak način vreči ljudovlado. V glavnem mestu Lisaboni so bitke in spopadi na ulicah na dnevnem redu. Vlada zapira vse količkaj sumljive ljudi. Nesreče v zrakoplovstvu. Zrakoplovci še ne morejo priti do popolnosti svoje iznajdbe. Zato precej naglo polnijo mrliške knjige, odkar se je našlo zrakoplovstvo. Dne 17. oktobra je eksplodirala nemška vojaška zrakoplovna ladja »L. II.« V njej je bilo več kapitanov, inženirjev in mašinistov, skupaj 30 oseb. Ko je prišel zrakoplov 300 metrov visoko, se je vnel in v trenotku je bil v plamenu. Vseh 30 oseb je priletelo silno opečenih na tla, nekateri mrtvi, drugi so pa precej nato umrli. Od zrakoplova ni drugega ostalo, kakor nekaj razbeljenih žic. Ta zrakoplov je ravno hotel napraviti poizkusno vožnjo, ker ga je hotel grof Zeppelin prodati nemški državi. Od 21 ZeppelinoVih zrakoplovov je bil ta deseti, ki se je ponesrečil. — Pri Kolinu je eksplodiral zrakoplov, ko je hotel pristati in je zgorel. Stotnik Heseler je mrtev in nadporočnik Freiberg hudo opečen. — Pri Strassburgu je zrakoplov zaplul na gozd in nadporočnik Schroder je padel na tla težko ranjen. — Pri Bambergu sta iz zrakoplova priletela nadporočnik Koch in njegov spremljevalec Mante, ter ostala mrtva. — Pri Kalugi na Ruskem sta padla iz zrakoplova častnik Kleščinski in njegov mehanik, ter ostala mrtva. — Drugače se je pa izkazal zrakoplovec Pe-goud na Dunaju. Pred 30.000 gladalci je uganjal po zraku svoje umetnosti. Letel je proti zemlji z glavo navzdol, preobračal zrakoplov, pa se zopet dvignil do 1000 m višine in delal lepe kroge. Gledalci so skoraj izgubili sapo od samega začudenja; med njimi je bilo več oseb iz dvornih krogov. Predno je Pegoud splul v zrak, so ga na sedež dobro privezali, da pri kopicanju v zraku ni mogel pasti iz zrakoplova. Po dovršeni predstavi mu je ljudstvo gromovito ploskalo. Nemški cesar na Dunaju. Nemški cesar Viljem je bil na lovu pri prestolonasledniku v Konopištu. Obiskal je pri tem tudi našega cesarja na Dunaju ter imel posvetovanja z zunanjim ministrom Berchtoldom. ■ ■ Slovenija s Zanimajte se za volitve! Somišljenike, ki niso dosti poučeni o protiklerikalnem volilnem gibanju, ki ne vedo za osebe v okrajih, na katere bi se obračali po pojasnila, naj vprašajo naše uredništvo, ki bo rado dajalo vsa pojasnila. Zanimajte se vsi in delajte od hiše do hiše. Naročite se na »Slov. Dom«, ki bo dohajal brezplačno vsakemu do konca leta, ako nam pošljete naročnino za prihodnje leto. Storite vse, da se naš list razširi, kajti naš list bo kot najboljši kmečki prijatelj tudi najbolj zastopal samostojne kmečke kandidate. Poučite se iz njega o vsem! s Kaj je klerikalna stranka? »Domoljub« piše: S. L. S. je najbolj slovenska, najbolj ljudska in najbolj delavna stranka na celem jugu. Krave se bodo smejale tej samohvali. V petdesetih letih Nemci niso škodovali Slovencem toliko kakor klerikalci v par letih. To smo že večkrat dokazali. Klerikalci so najmanj ljudska stranka, ampak stranka koritarjev, ker delajo le za svoje koritarje in jim je ljudstvo le toliko mar, da dobi in izžema denar iz njega. Delavna je pa tako, da je take zakone zvarila, da so njej v prid, brez ozira, ali je to ljudstvu v korist ali ne in da skuša kolikor mogoče hitro razmetavati milijone, ki si jih je izposodila. s Kakšne koristi imajo volilci od dežele? Toliko govore klerikalni poslanci, različne brošure, njih časopisi itd., koliko so kranjskemu kmetu dobrega storili. Človek bi mislil, da je kranjski kmet zdaj najbolj srečen človek na svetu, da mu ne manjka ničesar in da se kar v blagostanju valja. A poglejmo, kako je v resnici. Niti enemu kmetu — izvzemši klerikalne koritarje — se ni položaj zboljšal, ampak v času strahovlade zelo, zelo poslabšal. Dolgovi so dvojno narasli — saj se denar pri klerikal. posojilnicah tako lahko dobi — revščina je čedalje večja in ljudje se izseljujejo v Ameriko. Vprašamo torej: Komu so milijoni, za katere se je dežela zadolžila in katere bomo morali kmetje prej ali slej odplačevati, v resnici koristili? Edino le ljudem brez značaja, uskokom iz naprednih strank,ki so dobili mastna korita v deželni službi, ali ki imajo sicer drugačen dobiček od deželnih milijonov. Vsi drugi nič — in zopet nič! Klerikalci zabavljajo na prejšnjo večino v deželnem zboru, da ni nič delala. Res je, manj je storila, toda kar je storila, je bilo dobro in je res prišlo v prid posameznim ljudem. Opozarjamo le na obnovitev vinogradov! Koliko koristi so imeli vinogradniki od tega in jo imajo še danes. Torej če pogledamo na dno tem velikim dejanjem, ki jih za deželni denar izdane knjižice popisujejo, vidimo, da ni prav nič na tem. Ljudsko blagostanje se ni popolnoma nič zboljšalo, ampak veliko poslabšalo, ker se ni nič takega storilo, kar bi ljudem res koristilo za življenje. s Agitacija po deželi. V kolikor nam dohajajo poročila, so v nekaterih okrajih naši somišljeniki že pridno na delu za samostojne kmečke kandidate, dočim iz drugih okrajev ni še nič znanega. Opozarjamo vse nasprotnike bivše deželnozborske večine, da prično že zdaj z delom, kajti klerikalci se že povsod marljivo gibljejo, prirejajo sestanke in vplivajo na volilce. Bodite korajžni, nič se ne strašite groženj, še manj se bojte svojih duhovnikov. Ena beseda gre po deželi: Takih zastopnikov ne maramo več, proč z njimi! Vsak neustrašen, samostojno misleč volilec naj krepko dela proti klerikalni agitaciji, naj razširja »Slov. Dom« in poučuje volilce o klerikalnem gospodarstvu, o svinjarijah, ki jih vprizarjajo voditelji klerikalcev, o oneča-ščanju vere po vodiški Johanci pod patro-nanco duhovnikov, o zatiranju učiteljstva in sploh o turški nasilnosti klerikalcev proti vsemu, kar ne trobi v njih rog. Taka nepoštena, z vsemi krivicami se vzdržujoča stranka mora iz deželne hiše, sicer propade dežela kranjska v turško pokrajino, da ne bomo imeli več odkritih in poštenih ljudi in bo Kranjska in z njo vsi Slovenci razvpiti kot narod neznačajnežev, kori-tarjev, ki ne zaslužijo drugega, nego da se jih zatre. Zdaj je prilika, da stopijo značajni ljudje na dan in da tudi pokažejo svoje odkrito mišljenje proti vsem zagrizencein. Nič malodušnosti, da nas je premalo, boste le videli, kakšna množica bo stala na volišču za samostojnimi kandidati. Marsikdo stiska na tihem pest, ker je odvisen od klerikalcev, toda na dan volitev bo z nami, kajti volitev je tajna in nihče ne bo vedel, kako je kdo volil! Opozarjajte torej volilce na to, da lahko svoje prepričanje z glasovnico udejstvijo, kajti volitev je tajna! s Shodi klerikalcev. Pridni so sedaj bivši klerikalni poslanci, ko prirejajo shode v takih krajih, kjer jih poprej nihče ni videl. Toda to nas ne sme ostrašiti, kajti ti shodi nam nič ne škodujejo. Na te shode pridejo backi, ki bi vodo vodiške Johance lizali, če bi jim klerikalci ukazali. Te ljudi je težko spreobrniti, ali pa tudi lahko. Danes so fanatični klerikalci, jutri pa lahko njih nasprotniki, če se jih pregovori z dokazi. Vera zdaj ni več v nevarnosti, ker se je izkazalo, da jo duhovniki sami vlečejo v blato. Zato je agitacija ravno pri res vernih ljudeh lahka. s Ne verjemite klerikalnim besedam! Klerikalci pripovedujejo vsakomur, ki jih hoče poslušati, da ne bodo razvijali nobene posebne agitacije za bodoče deželno-nozborske volitve, češ, da je itak tako klerikalcem, kakor naprednjakom zasigura-no dosedanje posestno stanje. S tem hočejo uspavati naprednjake, da bi ne posvečali pozornosti silni tajni klerikalni volilni agitaciji, ki so jo započeli za volitve že na vsi črti. Naj se torej naprednjaki ne dado premotiti od klerikalnih intrig, da bi se ne posvečali z vso vztrajnostjo agitacijskemu delu. Nujno potrebno je podrobno agitacijsko delo, katerega se naj z vso vnemo lotijo vsi naši somišljeniki. Paziti je pred vsem treba na volilne imenike, ki jili bodo klerikalci skušali prikrojiti po svoje. Zato naj nihče izmed somišljenikov ne pozabi na reklamacijsko postopanje, ki se prične že prihodnji teden. s Krona krivice in nemorale. Deželni odbor je odpustil iz službe paznika v prisilni delavnici Bučarja. Ti katoliški pra- vičniki, ki sede v deželnem zboru, so z nogami teptali pravico in poštenje. Bučar je bil več mesecev na orožni vaji. Med tem časom je klerikalni mogočnež župan Oražem v Mostah zalezoval njegovo ženo in ji hotel silo storiti. Ko je Bučar po povratku zvedel to od svoje žene, je povedal klerikalno svinjarijo nekemu znancu in tako je prišla vest v napredne liste. In zato je Bučar bil odpuščen iz službe. Ostudno je to in sram nas je, da je pri nas kaj takega mogoče. Po tej morali deželnega odbora mora vsak, ki je od klerikalcev odvisen, pustiti in dovoliti, da mu klerikalni mogočneži posiljujejo in zapeljuje žene, otroke itd., sicer izgubi službo. Ali je sploh na vsem božjem svetu mogoča tako vne-bovpijoča krivica, kakor jo izvršuje deželni odbor kranjski? Pomislite to, kmetje, in mislite na svoje žene in hčere, ki zdaj ne bodo varne pred pohotnostjo klerikalnih mogočnežev, kajti če se boste temu upirali, se vas bo kaznovalo kakor paznika Bučarja, ki je izgubil svoj kruh, ker ni hotel molče prenesti, da bi mu klerikalna svinja zapeljavala ženo. Udarite po tej stranki z glasovnico v roki in kaj hitro bo konec strahovladi. Uničite to gadjo zalego, ki je v poštenju in morali slabša kakor Turki v srednjem veku! Fej! s Vodiško »svetnico« Johanco so naposled vendar zaprli v zapore ljubljanskega sodišča. Koliko sleparstev je uganjala, ta svetnica in koliko ljudi je ogoljufala, najbrže ne pride na dan, ker bo dotične sram, da bi se oglasili. Sram naj bo vsakega, ki je verjel v njene čudeže in hodil v Vodice. Vendar je pa priprosto ljudstvo pri tem le obžalovanja vredno, kajti drugače se ne bi dalo tako grdo slepariti, če bi se ta sleparija ne vršila pod duhovniškim nadzorstvom. Če pa sleparka v župnišču samem Švica kri na Kristusovih ranah, če župnik sam stoji poleg in vzame denar za maše, potem mora veren, neuk človek verjeti, da so to čudeži. Zdaj bo konec telečje krvi in katoliška vera na Kranjskem je zopet izgubila mnogo na svoji veljavi, ker so jo duhovniki sami tako zavlekli v blato in v telečjo kri. Vidite, tako se duhovniki norčujejo iz vere in jo pomagajo sramotiti! s Avtomobilna zveza Novo mesto -Krško. Kakor se nam iz popolnoma zanesljivega vira poroča, se bo že tolikrat preloženi načrt avtomobilne zveze za osebni in poštni promet med Novim mestom in Krškim z dne 1. novembra vendarle uresničil. Dne 30. oktobra se vrši prva poizku-šna vožnja, drugi dan instrukcijska vožnja (pri kateri se določijo postaje, čas odhoda od posamnih postaj itd.), tretji dan, to bo v torek, dne 14. novembra, pa se otvori redna vožnja za osebni in poštni promet. Postaja za Novo mesto bo pri gosp. Kastelicu, trgovcu v Kandiji. Do Krškega bo kakih 8 do 10 postaj. V elegantno opremljenem vozu bo prostora za 12 oseb. o Ljubljanska okolica o lj Št. Vid nad Ljubljano. Zabretova najnovejša prijatelica je vsekakor neka, že čez 50 let stara devica, ki v vsem svojem življenju ni rabila za črne maziljence druge besede, kakor »prokleti farji«. A na svojo sivo starost se je tako počukoladila, da pogosteje stoji v župnišču, kakor pa doma. Doma ji pa prav po »oslovsko« gospodari njeni hlapec, ki se po ljudskem mnenju razume s svojo gospodarico precej »tako«. A kljub temu jo hlapec večkrat prav po katoliško namlati, in ta najnovejša Zabretova prijateljica nosi potem prav čudne sledove na svojem obrazu. Če se dogaja vse to iz ljubezni, ne vemo. O tem »vrlem« paru, ki ima vse polno, tožb na vratu, bomo o svojem času že še kaj več poročali. Gradiva je dovolj. o Dolenjske novice o d Litija. Pretečno nedeljo, dne 19. oktobra, je napravilo prostovoljno gasilno društvo v Litiji sporazumno z gasilnim društvom v Šmartnem skupno veliko zaključno vajo za letošnje leto v Šmartnem. Z velikim zanimanjem je občinstvo prisostvovalo tej vaji in se vsestransko povolj-no izražalo o njej. Gasilci so postavili svoje brizgalne in sicer litijsko društvo je postavilo svojo parno brizgalno in še dve drugi pri mostu pri Knafličevi tovarnt in razpeljali pet cevi do šole in cerkve. Šmartinsko društvo pa je postavilo svoje brizgalne ob potoku Reka pri Repinatu in so speljali zopet cevi na trg, tako, da je bila cela ulica od gasilcev zasedena. Od Knafliča pa do pošte, brizgalo je vodo sedem cevi, tako da je bil res pravi naliv. Najbolj se je občinstvo zanimalo za raztezno lestvo litijskega društva, posebno, ko se je postavila tik za cerkev in ko se je končno vstavilo pri parni brizgalni dve cevi, da je delovala samo z eno. Tedaj je šla voda čez cerkveno streho vzlic temu, da je tako visoka. Vsak, kdor je to videl, se je čudil. Tako se je završila ta lepa in pomenljiva vaja, za katero gre vsa čast načelnikoma obeh društev, ki sta jo priredila in moštvo za njo navduševala. Gre pa tudi hvala moštvu, da se je te pomembne vaje z veseljem in skoraj polnoštevilno udeležilo. Le tako naprej in uspeh ne bo izostal! Gasilec. d Iz Vač. Kdor se s farji brati, nima s kom orati. Težko čakamo volitev, da bomo pometali farško stranko za plot. Cel svet ve, da na Vačah ni grših šnopsarjev kot so farški podrepniki. Naši dušni pastirji pasejo samo svoj trebuh in svoje kuharice in nas zmerjajo s šnopsarji, tatovi in lenuhi. Naj le sebe pogledajo. Ni ga tako velikega korita kot je na Vačah fa-rovško korito in pri njem naš župnik lenobo pase. Pravi, da bo šel v penzijon in tega mu noben človek ne verjame, ker vidimo, da se od korita ne more ločiti ne on in ne njegova lakomna Neža. Nikoli mu še nismo nič pokradli, a nas vendar zmerja s tatovi in se vedno pred nami zapira. Prepovemo si za vselej, da bi nas on zmerjal s cigani in šnopsarji. On ima na farovžu obešeno tablico in na tej stoji zapisano »Žganjarna«. Njegova lačna kuharica Neža nakuha cel sodček žganja in ga fajmošter prodaja na debelo in drobno. Predno boste po liberalcih udrihali, ski-dajte pred svojim pragom in ne valite grehov na nas. — Drugič naprej! d Glas iz litijskega okraja. Leto za letom gine, za rodovi prihajajo rodovi. V vseh časih pa najdemo združene ljudi v stanovskih organizacijah. Le en stan je ostal brez organizacije — in to smo mi kmetje. In to je krivo, da nam gospodarijo ljudje, ki o naših potrebah in o našem trudu nimajo pojma. In vsi stanovi napredujejo, mi kmetje pa zaostajamo. Le dvojno nam je danes na ponudbo, ali naj vzamemo sami vajeti v roke in pokažemo, da smo samostojni, ali naj še nadalje opravljamo tlako ljudem, ki hočejo biti naši zastopniki, a oni ne razumejo nas in mi ne razumemo njih. Dragi moj sosed, že si uganil, koga menim. Doslej nas je vodila S. L. S. — Ali pa imamo mi kmetje od dela klerikalnih poslancev kaj koristi? Če vzamem v roko najboljši drobnogled — ne bova našla nič pozitivnega. Vsi vemo, da doba deželnemu zboru še ni potekla in favno zato se vsi povprašujemo, kako je le mogoče, da se vrše že dne 1. decembra volitve. V našem deželnem zboru so poslanci — zastopniki mest in trgov naprednega mišljenja. In ti jnožje nastopajo sporazumno s svojimi volilci. Oni prirejajo za svoje volice shode ter jim poročajo in pojasnijo vsako važno stvar. In ti možje so se prepričali, da se z našim denarjem prav slabo gospodari in tudi to sporoče svojim volilcem. Lahko bi se pa zgodilo, da bi vse to izvedeli tudi mi kmetje bolj natančno, zato hite z volitva-' mi. Ali ne želimo tudi mi kmetje takih poslancev, ki bi nas poučili — ne pa z lažnji-vimi poročili držali v zmotah? Kaj nam je torej storiti? Treba nam je poslancev, ki so zrasli iz naše kmetske korenine, le oni nas morejo prav voditi, ker vedo ceniti naše žulje. Mi moramo imeti poslance, ki ne bodo samo privesek kaki stranki, ampak samostojni možje. Zakaj pa ne moremo zaupati dosedanjim klerikalnim poslancem še nadalje? Če moramo biti mi kot volilci neomadeževani, ali ne bomo zahtevali o naših polancih najmanj isto?' Kaj pa je pisala gdč. Kamila Theimerjeva o naših zastopnikih? Dr. Šušteršiču je očitala, da je 60.000 K porabil za popravo svojega stanovanja. In dr. Šušteršič je ni tožil in je s tem potrdil njeno očitanje. Čigavih 60.000 K pa je porabil? Ali nismo mi ta znesek zložili pri davkih? Ali mora-momo res mi, kmetje, samo zato trpeti in delati z žuljavimi rokami, da bomo vedno stradali, naš gosp. deželni glavar pa bo kazal sijajnost svojega stanovanja, ki je pravzaprav naše? Dr. Zajec je rekel na shodu na Sv. Gori, da so v deželnem dvorcu popravljali, ker so nastavili pri stavbin-skem uradu še par uradnikov. Mi kmetje pa vemo, da stavbinski urad ni v deželnem dvorcu, ampak v isti hiši kakor je »Kmetijska družba«. Ali bomo mi kmetje še volili dr. Zajca, ki se iz nas na tak način dela norca? Ne bomo ga, dr. Zajec se je s tem sam pokazal nevrednega, da bi še nadalje zastopal naš okraj v deželnem zboru. Kaj je Kamila Theimerjeva razkrila o dr. Kreku, to tudi vemo. Rečem le, da stranka, ki jo vodijo taki ljudje, se po krivici imenuje ljudska stranka. Mi smo v svojih srcih še pošteni, zato bomo volili svoje može. Litijski okraj naj zastopata moža iz litijskega okraja, ki naj tvorita temelj bodoči kmetski stranki. Le kmetska stranka more rešiti nas kmete pred popolno pogubo. Naš list »Slovenski Dom« bo imenoval može, ki jih bomo mi kmetje volili. Zakaj ne bi mi imeli enkrat poslance svoje korenine? — Na delo! Kmet naj gre od kmeta do kmeta in dne 1. decembra mora biti rojstni dan »Kmetski stranki«! d Sv. Gora nad Litijo. Znani dopisnik »Domoljuba« se že v tretjič bavi edino s Tauferjem, Boltinom, Cesarjem in Španom, obenem pa pere in gladi dičnega Lovšina. Sedaj mu je že tako zrasel greben, da nam namigava, da se nismo odzvali na dopis v 34. številki »Lažiljuba«. Ker te toliko srbi, te hočemo malo pokr-tačiti, zato si od blizu oglejmo nam znane svetohlince. Dopisnik si predstavlja dičnega Lovšina kot nedolžno jagnje. No, no! \ tukajšnji župniji je neki pobožni klerikalec, ki je imel na svojem posestvu vknji-ženo ustanovno mašo za 100 K. Mož si je mislil: Prebita Mareta, če do- sedaj nisi prišla v nebesa, tudi posihdob ne boš. Čemu bi vedno dajal za maše? Pokojni gosp. Knižek se ni dosti brigal za to, ali sedanji naš prečastiti so pa vestni v tem oziru. Takoj pozovejo brezvestnega grešnika, da se opraviči. Zviti Janez jo primaha, toda, jojme, gospod so ga grozno ozmerjali, da je vsakokrat, ko ni dal letnih obresti za mašo, storil velik smrtni greh. Nato mu zapove, da mora takoj izplačati glavnico in tri letne obresti nazaj, kakor tudi pristojbino davčnemu uradu. Ko je bilo vse dogovorjeno, je spokornik pokimal, da bo vse izpolnil, samo da se mu smrtni grehi odpuste. Toda, glej spaka, pobožni Janez pride v davkarijo, da bi plačal od Lovšina zapovedano pristojbino, ali tukaj se mu pojasni Lovšinova nakana, da mora pristojbino poravnati tisti, ki vzame glavnico! Mož je kar zazijal od začudenja: Aha, torej me je tako hotel opehariti ta zlodej farški. Mož se vrne, ne da bi poravnal pristojbino. Prišcdši domu gre k svojemu botru, da mu zadevo pojasni. Klerikalni botrček: Tiho, Janez, tiho, da liberilci ne izvedo, bom že jaz poravnal z gospodom. Ljudje božji, pa je bila bisaga za 10 K lažja! —" Drugi slučaj je bil z g. Vodiškom vsled povišanja bere. Tretji: posestnik na Ravnih vsled daru. Četrti je odiranje kmetov pri pogrebih in porokah. Peti.je Mo-klavova in Tirniška mrva in fina ribniška krava, ki noče žreti svetogorske mrve. Šesti je Zajčeva polomija in Lovšinova zgovornost, katero hoče na vsak način utajiti. Dopisnik zatrjuje, da Lovšin ni govoril žaljive besede in da je 22 klerikalcev se potegovalo za njegovo molčečnost. Toda, si li prezrl dokaz pri sodišču, da je bil Lovšin poprej že dvakrat kaznovan vsled žaljenja časti. Dalje trdiš, da so se klerikalci tiščali Lovšinovega fraka. Res je, da sta mu dva frakomavzarja služila za ordo-nanco, da sta mu priganjala orožnike, toda zaman. Dalje se dopisunče ogreva, kako lepo nam pridiguje Lovšin. To mu radi potrdimo, da bi bilo dobro, si preje ušesa zamašiti, predno bi ga šel poslušat. Dalje se hvalisa, kako deluje zunaj cerkve za koristi kmeta. Tisto pa, tisto! To nam dokažejo zgoraj navedeni slučaji. 15. Jun! bf »Slovenski Dom« ti tudi ne dasta miru. Mi ti povemo v obraz, da je bil 15. junij za nas blagohotni spominski dan in mnogo več vreden, kakor pa tistega, ki je odnašal od vodiške Johance smrdljive srajce, čigar fanatične nazore ti posnemaš s tem, da moralno tlačiš slepe backe. d Liberalna doslednost. Pod tem naslovom prinašajo zadnje »Dolenjske Novice« uvodnik, v katerem se kanonik Žlogar zaganja v napredno stranko, ji očitajoč, da je stranka brez prepričanja in brez doslednosti. Članek je v političnem, posebno pa v verskem oziru zelo zanimiv, namreč zanimiv v toliko, ker naravnost izziva zasluženi odgovor. Ker so ga klerikalci namenoma zdaj za volitve spravili v javnost, si ga bomo tudi mi zdaj za volitve natančneje ogledali. Kar se tiče odgovora z verskega stališča, smo ga deloma že uporabili v razpravi »Kaj nam je storiti v oči-gled novim volitvam«, na kar naše cenjene bralce posebno opozarjamo. d Raka. V 40. številki »Slovenskega* Doma« so bile opisane deloma res precej zavožene gospodarske razmere naše občine. Ker pa je dopisnik o stvari precej pretiraval, sem primoran, da pojasnim zadevo. — Slučajno sem pregledaval občinske račune za leto 1911. in 1912. Pri pregledu najdem v blagajnični kniiei vpisani vsoti 1742 K 48 vin. in 1000 K med izdatki, katera zneska se pa v istini nista nikomur izplačala. Ko sem se uveril, da sta izdatka fingirana, sem to takoj naznanil občinskemu odboru. Ko je nato občinski odbor od bivšega župana in odstopivšega tajnika zahteval pojasnila, sta se izgovarjala drug na drugega. Nato je občinski odbor zahteval revizijo deželnega odbora. Deželni odbor je sicer obljubil revizijo, a re-vizora ni poslal. Vsoto 1742 K 48 vin. (ne pa 5000 K) je na zahtevo občinskega odbora odstopivši župan Franc Šiško povr- nil občini. Pri seji občinskega odbora dne 8. oktobra t. I. se je sklenilo, da se ima vsota 1000 K od Franceta Šiško kot odgovornega župana sodnim potom izterjati. Teden pozneje je Franc Šiško v pričo odbora podal izjavo, da bo manjkajočih 1000 kron plačal občini in tudi izgubo pri prodanem občinskem gozdu, ki je nastala, ker je samolastno dovolil kupcem posekati les, predno je bil gozd plačan, poravnal. Jaz pri seji dne 8. oktobra t. 1. nisem kričal ali celo preklinjal, temveč samo kon-štatiral, da je dopisnik poročal neresnico, ko je trdil, da je zmanjkalo 9000 K občinskega denarja. Tudi sem dopisnika obsojal, ker je trdil, da zavlačuje županstvo revizijo, o čemur se je občinski odbor iz priloženih dopisov deželnega odbora prepričal, da to ni res. Grdo je, da dopisnik svetovalcem brez vsake podlage kar navprek očita, da so porabili občinski denar zase (recte kradli), saj občinski odborniki ne vodijo blagajniškega dnevnika. Jaz v času, ko' so se pripetile navedene nerednosti, nisem bil ne tajnik, niti v občinskem odboru. Ne vem, kako pride dopisnik do tega, da nam vsem skupaj očita zapravljanje občinskega denarja. To imam v zahvalo za prizadevanje in trud, da se občina obvaruje škode in računi spravijo v red. Poštena kritika je potrebna povsod, posebno pa v gospodarskih zadevah; toda naj bo res kritika, ne pa neumestno zavijanje resnice. — Franc Drnovšek. d Sv. Križ pri Kostanjevici. Leto za letom sklepa občinski odbor o cestni razsvetljavi tukajšnje vasi, a vedno zaman. Jesen je tu. Dnevi so kratki, a noči dolge in temne. Neobhodno potrebno bi bilo, da se vendar enkrat ta sklep izvede. V celem bi bilo potrebno šest ali sedem svetilk, katere naj bi svetile vsaj do 11. ure zvečer. Pred par leti se je zgodil slučaj, da je zgrešil orožnik pri Zidanem mostu cesto ter padel v potok, ki je slučajno vsled jesenskega deževanja nekoliko narastel. Orožnik je potem grozil, da bo storil vse potrebno, da se cesta opremi z neobhodno potrebnimi svetilkami. Rešitev je ostala le na papirju. Županstvo se v interesu občinstva poživlja, da končno vendar enkrat izpelje ta načrt. Tudi nočna straža spi spanje pravičnega. Vsaka ponovitev trpi par mesecev, potem pa straža počiva, dokler se ne zglasi zopet kak dolgoprstnež. Tudi o tem se delajo vsako leto sklepi, ki ostanejo na papirju. Treba bi bilo malo več energije. Kje so kažipota in druga krajevna znamenja? Ali ne spada vse to pod kontrolo orožništva? Vse bolj kaže, kako daleč smo za bogom! d Premovanje goveje živine v Kostanjevici dne 16. t. m. je bilo, kakor drugod po naši zatirani Slovenski, le pesek v oči našim živinorejcem. Udeležba je bila razmeroma jako velika, premije majhne in redke. Udeleženci so bili v splošnem zelo nezadovoljni. Interesanten je slučaj, ki ga opisuje boljši kmet iz okolice. Udeležil se je namreč premovanja s svojo krasno te-lico» sivko«, ki je bila tudi komisiji všeč in dobil bi gotovo večje darilo, če bi se neki član komisije ne oglasil, da ima telica »ogrske roge«. Zelo strokovnjaško se je odrezal. Pri nas na Dolenjskem je živinoreja res na nizki stopinji, vendar temu od-pomoči se za enkrat ne da tako lahko. Bivši poslanec Bartol bo to naložje dokazal. Primanjkuje nam pašnikov. Kar imamo zemlje, je večinoma obdelana, manjši del je puščen za travnike in ostalo, kar se deloma ne bi dalo obdelati, je gozd. Glavni vzrok pa, da živimo v vsestranskem pomanjkanju, je denarna kriza in pomanjkanje delavskih moči. Kmet bi si rad nabavil kakšno boljše živinče, toda s čim? Pred par desetletij se je dobila lepa krava za 80 do 120 kron, danes stane navadna kravica 140 K, lepa krava se pa že plačati ne da. Večkrat preseza ceno čez 400 K. Denar je pa postal pri nas na deželi jako redka prikazen. Kdo ima danes še denar? Far in pa notar, tako se je izrazil neki kmet. In to je istina. Vse, kar kmet pridobi s svojim trudom, bodisi, da profitira pri živinoreji, pri prašičih ali vinogradu, gre na obresti v farovško posojilnico, v davkarijo in za najnujnejše potrebščine. Za nabavo kake boljše pasme ostanejo pa le prazne sanje. Deželni poslanci, ki imajo mogočen glas v deželi a la Krek, Lampe, Pegan in drugi, naj bi izposlovali rajše kako brezobrestno posojilo, katero bi porazdelili med nas uboge kmete. S tem bi dosegli navedeni kolovodje večjo čast in zaupanje kakor z Završnico in drugimi takimi špekulacijami, ki navadno mnogo stanejo — seveda kmeta, ki je steber dežele in države — od katerih pa on nima prav nobenih koristi. Milijoni za Završnico so za nas dolenjske kmete proč vrženi denar, ker mi ne bomo imeli nikoli nič dobička — plačevali bomo pa vseeno deželne, od klerikalcev napravljene dolgove. Treba se bo zdramiti. Volitve so pred durmi. To je tudi edino, kar je privedlo naše klerikalne deželne odbornike do premovanja goveje živine. Dokler so bile blagajne polne, so delili podpore kar na debelo, a danes, ko je zavladala po blagajnah tema in strah, je treba na drug umeten način ljudstvo za se pridobiti. Kmetje volilci! Sedaj se bliža čas rešitve! Sedaj imamo priliko se otresti teh mogotcev, ki izmozgujejo ves slovenski narod, ki pomagajo Nemcem graditi most do sinje Adrije. Sedaj odločno zavračajmo vsako prigovarjanje duhovščine, kateri je vse drugo postranska stvar, samo da so polne bisage. Ako se bomo pustili še sedaj zvoditi na led, nas bodo ti pretkani deželni gospodarji spravili na kant. Sedaj je ura! Ako se ne bomo krepko zoperstavili, nas privedejo do tega, da do prihodnjega premovanja niti krav s kozjimi rogovi ne bomo imeli. J. d Raka. Na podlagi dopisa v »Slovenskem Domu« od 4. oktobra t. 1., so poklicali voditelji raške občine v nedeljo, dne 19. oktobra t. 1. bivšega župana Fr. Šiško in ves občinski odbor in so imeli še enkrat obračun radi zapravljenega občinskega imetja s Šiško. Pri tem obračunu se je moral občinskemu odboru bivši klerikalni župan Franc Šiško zavezati, da poravna tekom 8 dni še 1000 K in v teku 6 mesecev še 6666 K, 1134 K mu je občinski odbor odpustil. Kje so pa še obresti od 1000 K od enega leta in od 6666 Kt oziroma 7800 K od štirih let? Tako gospodarijo dandanes klerikalne občine na katoliški podlagi pod farovško komando in varstvom deželnega odbora. Da bo raška občina ta denar še nazaj dobila, je zasluga samo pravega kmečkega prijatelja »Slovenskega Doma«. Vsi zavedni Račani, naročite takoj »Slovenski Dom«, stane samo 3 K od sedaj naprej pa do konca leta 1914. Ta pove resnično in pošteno, ni treba le župniku vse verjeti in njegovim agitatorjem, ki vse, kar ne trobi v njihov rog, obrekujejo in oblatijo, pri tem pa vsiljujejo lažnjivega »Domoljuba«. Možje, bližajo se deželnozborske volitve, ako vam je mar lastni blagor, volite z napredno stranko. Proč s klerikalci in koritarji! Zdaj vidite, kam nas vodijo možje, ki pripadajo k S. L. S. Ne znajo drugega kot zapravljati njim zaupani denar. Tako ne sme iti več. d Št. Janž. Bajca jezi, ker smo malo povedali o njegovi izvoljeni čredi, bogo-milah. Zadnjo nedeljo se je raz leco jezil, da liberalci toliko govore, če »pade« kaka naša. Če pa »pade« kaka njihova, pa ne bi kmalo vsi v vasi vedeli. Bajec! Kdo je pa kriv, da se ljudje toliko zanimajo za tvoje bogomile? Ali nisi ti sam?! Zakaj si pa govoril, da so vse tvoje punce nedolžne in besnel raz leco, zakaj niso še druge pristopile v tvoje družbe. Ali se še spominjaš, kc si dejal: »Dekle, ki ne pristopiš v naša društva — kaj je vzrok? Ali hočeš, da ti ga povem? Pa povem ti ga: Ali si tako podla, da se sramuješ Matere božje in Kristusa, ali si pa že tako prokleto pohuj-šana in nisi več za to sposobna« itd. Bajca je sram, ker se v družbah, katerih voditelj je sam, dogajajo tako kričeči dogodki, ki mu utegnejo vso politiko razdreti. Da vse govorjenje prej potihne in da Bajec zopet bolj vpliven postane, posebno ker se bližajo volitve, je baje na njegovo željo izginila začasno ohromela Bogomila Pavlica. Šestnajstletna Pavlica, misleča si, da bo gotoveje, je dobila pod pretvezo laži pri občini delavsko knjižico ter jo je popihala s culico v roki s trebuhom za kruhom. Njena mati, marljiva šivilja v Cešnjicah, jo kmalu pogreši, in brž pošlje za njo dva »policaja«, ki sta jo tudi, kajpada, v Bajčevo nejevoljo, dobila in privedla materi nazaj, ker jo hoče imeti. Bajec pa jo hoče na vsak način iz domače fare pregnati v tujino, tako, kakor je morala storiti Urša in iti v Trst. Mogoče misli s tem kaj prikriti ali pa upa, da bo morska voda kaj vzela. Bajec je seda v velikih skrbeh za svoje Bogomile in si misli: Če se kar naenkrat dve najbolj nedolžni in pošteni tako