M. Cilenšek :  Kaj pripovedujejo ob Ložuici.
157
Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Spisal M. Cilenšek.
I.      *
Ložnic je po slovenskih krajih več in sicer isto tako voda. kakor vasij. Kar svedoči že napis, govoril bodem tu o vodi, in to o dokaj veliki vodi. Res se utegne kdo v dlan nasloniti, premišljevati in naštevati vse tiste reke in rečice, katere je morda že sam videl, ali pa o njih čital, ali samo pripovedovati slišal, a ker jih je več tega imena, ne more pogoditi prave. Takisto sem naglašal, da ni majhna, ampak precej velika voda. No, morje pa tudi ni, niti jezero, toda človek pride vendar zaradi takih rečij prav lehko v zadrego in ker nosi vsak svojo glavo, težavno je v drugih glavo ubijati to, ker se za raznih dob kaže različno. Kaj morda ne ve vsak fantič, da se lovijo raki lehko le v plitvi vodi in se tudi tu ni bati kakšne nesreče, izvzemši jedino to, da se trudi po več ur za vodo, pa še repa ne prinese domov ? Tako je sedaj, a prejšnje dni je bilo vse drugače, kajti račje kuge še niso poznali. Ali kaj bi tudi, saj ima v novejšem časi skoro vsaka žival in vsaka rastlina svojega ali celo svoje zajedovce — torej tudi rak —. Kadar pa okolnosti naneso, hrumijo valovi sicer pohlevnega potoka ter drvijo navzdol, da se opazovalcu ježe lasje. Sedaj stopi ribič s primerno mrežo v zatišje, kjer so se valovi pomirili, in meče ribe na trato. Tako nekako bi se dala opisati Ložnica in ker je navadno opravljal svoj posel le rakar, prištevati jo moramo potokom.
Od navadnih potokov se mora Ložnica pa vendar že po tem razločevati, da je v tolmunu »brez dna« videl svoje dni — pred kakimi štiridesetimi leti — Onegav Jože, strasten lovec in ribič, soma večjega od konja. Zasledoval ga je večkrat, vendar le jedenkrat mu se je primerilo, da je imel nabito puško na rami. Kroglja ga je neki zadela, toda brkač je nosil tako trdne hlače, da se ga ni prijela. Od tistega časa pa živi v miru, seveda po svojem mnenji, a Levčanje in Drešinčanje so mu jako gorki, kajti veliko ima na svoji vesti. Krapi, ščuke in druga luskava svojad polzela je neki po njegovem grlu, akopram jo je pohrustalo tistih dvaintrideset — ali menj —• zob, ki se imenujejo človeško zobovje.
Da se morda kritikom preveč ne zamerim, bilo bi le umestno, navesti nekoliko posameznostij, kar se tiče naše rečice Da jo sploh ločimo od drugih istega imena, bodi povedano, da se imenuje »savinjska« zato,
158                                 M. Cilenšek : Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
ker se pretaka po Savinski dolini. Resnično pretaka, kajti vsak mlinar jo zbira na svoja kolesa tako dolgo, dokler je ni toliko, kolikor je potrebuje. Niže se zopet zbira nad mlinom in to tako daleč, da se naposled oproščena vseh spon izliva nad Celjem v bistro Savinjo. Seveda, kdor jo vidi pod Butejevim mostom, dobre četrti ure nad Celjem ob veliki cesti, lehko misli, ta potočec je morda kake pol ure dolg — ali moti se. Njena zadnja postaja je malo više omenjenega mostu; tu je zajezena in ker se potem neposredno izliva v Savinjo, vidi se nam prav majhna. Teh svojstev so samo tiste vode, katerih struga je le malo nagnena pa večkrat zajezena.
Savinjska Ložnica teče skoro vzporedno s Savinjo ob južnem vznožji vshodnih izrastkov severnih Savinjskih planin med Pako in Voj-nikom ter pobira ondotne rečice skoro do ravno imenovanega trga. Ona izvira blizu Ložnice (vasi) v Št. Ilski župniji izpod skal gorenjega triasnega vapnenca. Kakor Savinji neki ne ugaja kmalu po porodu beli dan, isto tako tudi Ložnici ne; a ta se ne skrije v prodnata tla, ampak gre sence iskat v skalno otlino —¦ Vranjo peč — ki je kakih \20m dolga. Potem teče po povprečnem jarku na jug in se vshodno od Polzele, prevrta vsi si svojo pot po litavskem vapnenci, obrne na jugo-vshodno stran. Oljska gora ji je nekak čuvaj, ki gleda na izvirek in pazi na daljno razvijanje njeno. Kakor hitro prižubore njeni valčki v dolino, pomirijo se, kajti vse večje kamenje se je porazgubilo in na njegovo mesto je stopil drobnejši prodec. Tudi tla so vsa drugačna. Namesto vapnencev omenjenih dveh tvorb nahajamo tu potopnine (dihi vij), ki napolnjujejo vso Savinjsko dolino do bližnjih gričev. Ako si popotnik ogleda malo bliže nekoliko sestavin, razbivši jih ob trdi snovi, takoj mu se zažari oko, ustavivši se na zahodu ondi, kjer nad Dobrov-ljem prijazno pozdravlja znanca svojega, sivkasto pečevje strme Ostrice. Raz Solčavskih planin so nanosile predpotopne vode ogromno množino sedanjih Savinjskih tal in jo kolikor možno razdelile jednakomerno. Tu si je izdolbla Ložnica svojo strugo v nekoliko prodnati, nekoliko ilovnati zemlji ter počasi prestopa lesene jezove in se druži naposled s Savinjo, kateri neki pripoveduje raznočasne dogodke. Kakor se pa nje voda sčasoma popolnoma zjedini s Savinjo, ne puščajoč nobenegu sledii za seboj, ravno tako se godi njenim dogodkom iz prave domovine: vdušeno, pozabljeno je vse! Na hrbet pa ji leže še mora iz gorenje Savinjske doline ter jo žuli do zadnjega vzdiha. Naravno, da se pritožuje, vendar vse zaman.
Iz njene domovine se pripoveduje   marsikaj,   a mi hočemo  samci zanimivejše točke spraviti med svet. Možno, da se tudi drugje kaj slič-
M. Cilenšek : Kaj pripovedujejo ob Ložnici.                                  159
nega dobiva, ali vsak kraj ima svoje posebnosti ter to in ono po svoje zavija. Tako tudi ob Ložnici.
Na zahodni strani nad Celjem so postavili davno davno nad njenim hrbtom most. Tu ob veliki žili, ki vodi iz poglavitnega mesta vsega cesarstva do sinje Adrije, je prometu najbliže. Tu so se vozili in se vozijo še sedaj pošteni ljudje, ki jo navadno le »Ložnica« imenujejo. Časih se je pritepel tudi kak tujec, kateremu »ž« in pa domača končnica nista prijala. Tako je prišlo, da so napravili iz domače besede pokveko in jo uveli tudi v knjige. Vse to bi se dalo še prenašati, a njena mlajšax) sestrica Pirežica iz Vinske gorice ji je po poročilu gori omenjenega lovca in ribiča, ki je bil sigurno nenavaden človek, ker je celo šumenje voda razumeval in morda tudi dobro tolmačil, že pred leti šepetala, da se ob njenem obrežji zbirajo neke megle, ki izpre-menivši se v oblake prete s točo pobiti vso pšenico in zasejati ljuliko. Hudomušne toče sicer ni bilo, pa tem več bliska in groma. Strela je sicer tu in tam udarila, toda bila je »vodena« in njene štiri curke je od-
v                 ^^
krhnila letošnja vročina tam nekje v Zalci. To je opazovala radovedna Ložnica sama, ko je skakljaje raz jezu bližnjega mlina nateknila naočnike ter se od same jeze razpršila v pene in hlap. Zdaj se ji je zenica tako povečala, da je ugledala tisto čudno strašilo ob uhodu v trg, ki nosi na belkastem čelu neke črne hieroglife, kateri vozniku velevajo, da  »Pokajne iz bičam .... je prepovedano«.
Odkar je jela »železna kača« po naših tleh rožljati, ni videla Ložnica več tistih širokokolesnih »parizarjev«, ki so delali most med severom in jugom. To je bil seveda drugačen most od onega, o katerem je govorila Pirežica. Blago se je prevažalo na vse dele sveta ter marsikomu dobička obetalo in tudi prineslo; druge pa je spravilo to prevažanje na beraško palico. Mnogo mladeničev se je odtegnilo tem potem vojaški suknji. Kadar so se pa bližali Celju, udarili so jo peš čez Ložnico proti Vojniku in tako odnesli pet6 za nekoliko časa. Ko je vse to prenehalo, videla je Ložnica mnogo solza in slišala bridko stokanje ubogih žen, katerim so možje po prejšnji navadi zapravljali imenje, zabavaje se po krčmah z igro in pijačo. Dokaj lepih kmetij je prišlo tem načinom na boben. Kolikor teh starih »furmanov« še živi, skoro vsi brez male izjeme so se udali žganjepitju, dočim mlajši, ki niso nikdar izkusili toliko sveta, večinoma dobro napredujejo. Temu pojavu se nikdo ne čudi, kajti dostikrat je vzel oče sina svojega, ko je malo do-rastel, celo iz šole in moral je ž njim.   Mladi človek   se  lehko vsemu
*) Z ozirom na geološko tvorbo, v kateri se nahaja nje izvirek.    Tega je namreč povila tretjaška tvorba.
160                                  M. Cilenšek: Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
privadi in ko mu je dal oče na izbor, ali v šolo — ali pa po svetu, odločil se je navadno za zadnje. Zdaj pa vsega tega ni več in sin se uči kmetijstva od očeta ter ostaja lepo doma, dokler ga ne pokličejo v vojake. Tedaj pa zvesto služi svojemu cesarju in še na um mu ne pridejo Solčavske planine, kjer so se v prejšnjih časih klatili vojaški ubežniki in malovredni postopači. Vsak uvidi, da je to sploh nemogoče in Ložnica se ne bode mnogokrat več napela, da bode odnesla spomin na nekdanje čase v Črno morje. Sploh je opomnje vredno tudi to, da se mladina malo briga za minulost in tako gtne dandanes bolj in bolj zanimanje do duševnega žitka minulih dnij.
Vozniki s parizarji so ob vozili mnogo sveta in morda je ni bilo ure, bodisi po dnevi ali po noči, ki bi jih ne bila srečala na cesti. Noč »pa ima svojo moč«, pravi star pregovor. Mnogo so vedeli pripovedovati o tujih krajih, velikih mestih in rekah in o šegah raznih narodov. Pa tudi marsikaj druzega je prišlo na vrsto. Seveda vsak ni bil za to, pa vsak tudi ni vedel, kajti med seboj so imeli druge pogovore. Se živeč mož mi je pravil za mladosti naslednjo dogodbo, katero naj bi bil doživel njegov drug pred Levcem, vasjo slabo uro od Celja proti zahodu ob veliki cesti. Vozil je po noči iz Celja proti vasi. Pred njo na desni se vidi še sedaj v krogu stoječe gabrovje, Šola imenovano. Na levi pa je groblja, kjer so izkopavali rezano kamenje izza starih časov. Ves ta kraj zove ljudstvo »Tirgot«. Do semkaj je pri-vozil voznik, kar hkratu obstoje konji in nobeno priganjanje jih ni moglo spraviti z mesta. Vzpenjati so se jeli in rezgetati, da je voznika, strah izpreletaval, kar sicer ni bilo na njem opazovati. Ozre se okoli ter ugleda pred konji mrtvaški sprevod belo oblečenih pošastij brez glave. Pomikal se je od groblje čez cesto v Šolo. Ko je zadnji del bil s ceste, potegnili so konji brez voznikovega biča.
Na desno od Levca je položena čez Ložnico brv. Tu je že ostra-šila mnogega grozna pošast. Velik kozel, črne barve in plamenečega jezika sedi ob svoji uri na brvi. Ko človek stopi nanjo, postavi se kozel na zadnji nogi, a namesto vanj zapraši se v vodo. Vse to se zbira lože od novejših napisov, kateri Slovencem oznanjajo, da je tu »Hopfen-Trockenhaus«. To nam je tudi glavna priča, kdo sili v deželo. In istina, kadar hmelj dozoreva, oglašajo se krivonosovi zmerom bolj in bolj in nemogoče ni, da se jih v kratkem tudi stalno nekoliko naseli. Potem bo pa Ložnica, izpirajoč vso to nesnago, točila dvojne solze, in odmeva v Savinji ne bo našla, kajti ta je temu že vajena. Prečrno bi gledal trdeč, da mora vse tako priti, toda temu pa vendar nikdo oporekati ne more, da v lepo in rodovitno  dolino vedno bolj  in  bolj silijo
M. Cilenšek : Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
161
tujci in izpodrivajo domačine. Teh se prehitro primejo tuje besede in Deutschwirth, Deutschenthal, Buchberg itd. slišiš, kamor se obrneš. Peščica takih ljudij že da kraju ime, katero se podeduje od roda do roda.
Spomin na »ajde« se nahaja ob Ložnici še povsod. Pravega pojma ljudstvo o njih vendar nima. Vedno se le trdi, da so bili mogočne i postave in tej primerne telesne moči. Za Drešinjo Vasjo, kjer se je videlo do najnovejšega časa grmovje in trnje, imeli so neki svoje kegljišče. Ondu so kegljali z ogromnimi krogljami, katere so potakali preko polja od Savinje do Ložnice. Narejene so bile te kroglje od kamena, kateri so lomili v Kamniku nad Grižami; tedaj bi bile, geološki povedano, izbrušene iz gorenje triasnega vapnenca.
Tudi »ajdovkih deklic« se še spominjajo. V predpasnikih so baje nanosile z Mrzlice kamenje za Petrovško cerkev. V skalovji omenjene gore so stanovale, a nobeno oko jih ni videlo.
Volkodlaka so si Ložničanje prikrojili nekako po svoje. Pripovedujejo pa to tako-le: »V Zibiki se je praznovalo ženitovanje. Po stari navadi so se jako dobro veselili, jedli in pili ter uganjali mnogovrstne burke. Posebno so godci brili šale in navzočne svate kratkočasili, kolikor je bilo moči. Ker je pa v minulih časih bilo tudi po naših krajih dosti volkov, streljali in pobijali so jih vsak na svojo roko. Skoro pri vsaki hiši si dobil lehko volčjo kožo. Najpredrznejši godec da si prinesti tako dlakuljo, a predno jo ogrne, poprosi prisotne ljudi, naj ne odpirajo vrat, kajti — namigne s prstom — lehko bi se pripetila nesreča. Babura pa, radovedna, kaj se godi v sobi, poluka pri vratih in v tem hipu smukne volk na piano. Klatil se je okoli po svetu in ljudem škodo delal. Prišel je tudi do Ložnice, kjer so se razprostirali gosti hrastovi gozdi. Tu mu je posebno ugajalo in nastanil se je. Na paši za logom je ukradel celo Brencetovo kravo ter jo v goščavi razmesaril in do kostij obral. Večkrat so ga zasledovali, toda ni bilo možno priti mu do kože. Prihajal je celo v Godomeljsko1) cerkev in prestrašeno ljudstvo se je razpršilo. Ali našel je vendar mojstra svojega. Močen mož se je ustavil pri vhodu in ko plane volk pri odprtih vratih v cerkev, potegne mu kožo raz telesa in rešen je bil.  Samo kremplje  je obdržal,  dokler je živel."
') Gotovlje, Gutovlje, Dobrovlje, Dubrovlje, Dobravas, vse to se nahaja po spisih in knjigah, vendar vse je napačno. Pod vasjo izvira Godomlja; po nji se mora vas imenovati  ,,Godomlje".                                                              '   ,
u
222                              M. Cilenšek: Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Spisal M. Cilenšek. II.
ase Ložnice bregovi niso visoki in po nekoliko — osobito nad mlini — tako nizki, da moreš skoro povsod do vode. Ker je zemlja večinoma rahla, izpodjeda jo in odnaša odkrušene snovi ter jih nagramadi na pripravnih krajih. Seveda se to dogaja sam6 za povodnji, kajti inače je jako pohlevna. Na ta način se tvar-jajo podbrežine, ki sezajo neki prav daleč pod površino. Tu je voda navadno največja in dela tolmune, katerim se ne more priti do dna. O jednem smo že poročali; a nahaja se še drug, veliki tolmun imenovan. Tu so se pripravljali večkrat na lov velikanskih rib, ki navadno v podbrežini žive in stoprav ob povodnji v deroče valove mole odprta žrela, v katerih klinastem zobovji ostaja vse, kar drve razjarjenega življa silni valovi. Ko so nasičene, izginejo v globino. Marsikdo jih je baje tudi videl v temnih nočeh, ko so se nalik kitom vozile v vodi in njih luske  razsvetljevale  bližnjo  okolico   s takim  leskom,   ka-
v
keršnega bi komaj dajali vsi dragi kameni, kar jih je na svetu. Človekova pohlepnost in lakomnost sta se mnogo napirali, kako priti do tolikih zakladov. Pri jezovih so se odvzdignile zatvornice, delali se prekopi, da bi odtekla voda. A vse zastonj! V podbrežine so drogali s takimi hlodi, katerim je bilo komaj po šest mož kos. Vse brez vspeha! Zdaj si izmisli posebno zvita glavica nekaj novega. Naroče vaškemu kovaču skovati trnek, ki je bil sila težek in močen. Nanj obesi celega teleta in priklenivši verigo k topoli, spusti ga v globino. Radovedno ljudstvo je čakalo v grozi in trepetu trenutka, ko bo treba poprijeti za verigo in potegniti velikanski zaklad iz vode. Ali tudi to se ni posrečilo. Topol se strese in zašumi s tako silo, da skoro vse pobegne. V tem hipu zarožlja veriga in se odtrga ravno nad trnkom. Pa tudi vodni velikan je dobil dovolj. Nekoč so našli namreč po hudi povodnji trnek s čeljustimi na bližnjem kleči ter so bili neki vsi uverjeni, da je vsaj jeden izmed teh strahovitih velikanov na njem poginil, in ker so se jeli svojih nevspehov sramovati, pustili so vse v miru in teleta rajši redili, nego jih metali v strašansko zobovje. Od te dobe imajo ribe mir; ugiblje se časih samo še o tem, kaj bo, kadar jim prostora več ne bo. Utegnejo li privzdigniti površino,  ali kaj li?
Ker je  obrežje nizko,  poplavljala je Ložnica čestokrat  polja in travnike   ter   posestnikom   provzročevala   dokaj   škode.    Tudi   bližnje
M. Cilenšek : Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
223
vasi so mnogo trpele, kajti voda je sezala tu časih do kolen in ako si hotel priti do soseda, stopil si na kaka stara vrata ter j a poganjal s kolom. Naravno, da je bila zemlja osobito po pašnikih in travnikih razkopana in so jarki in jame bili polni vode. Le-sem je donašala veliko rib, ki so po povodnji zaostajale in marsikomu donašale lep postranski dobiček. Saj so jih znali pa tudi loviti! Že sama beseda »ščuka« vznemirila je naše ribiče tako, da skoro niso mogli mirno misliti, na kateri način bi bilo možno biti prvemu na dotičnem mestu. Ker jih je navadno prihajalo po več skupaj, ni bilo kaj posebnega, ako so se malo pomikastili in polasali, predno so pričeli svoje delo, kajti vsak je lovil na svojo roko.
»Janezek, kje si jo pa videl stati?« ogovori Kovačev Tone malega dečka, ki jim je naznanil veselo to novico.
»Tam-le blizu grma,« odreže se Janezek, »pa zdaj je ne vidim več, skrila se je v dračje«.
»Tako, zdaj pa potegnimo!«
Resk! in mreža je pretrgana. »Lep dobiček bi bil imel, ali ta hentana mreža se mora pokvariti ravno tedaj, ko je sreča človeku tako mila,« huduje se Ožbinov Nace in stopi na suho ter pogleduje na vse strani, kateri jo dobi. »Morda se pa vendar tako skrije, da ne pride nobenemu v pest in dobim jo jaz,   ko   pridem  z drugo   mrežo.«
Tako   si je delal upanje, a prišlo je drugače.
V tem hipu se strese Kovačev Tone po vsem životu in toliko, da mu orodje ne pade iz rok. Z vso silo privzdigne mrežo in lepa ščuka leži med blatom in rastlinsko šaro, katere je po takih jamah prav na debelo. Vsi pritekd gledat jetnika ter se na videz veselijo lepe ribe, toda pravo za pravo pa kuha vsak jezo, ker je ni dobil on. Ko so še o velikosti, t6ži in ceni potrebno ukrenili, gredo v drugo mlakužo ; ali pa se odpravijo domov, kakor ravno okolnosti naneso.
Tu moram vplesti kratko opazko, katera nam je živa priča, kako se brezumno ravnanje z božjimi darovi tudi nad potomci z vso silo maščuje. Ložnica je bila od pamtiveka jako ribovita. Posebno je ugajala krapom, katerih je bilo za mladosti očeta mojega nad Levskim mlinom še brezštevilne jate. Ker pa ljudje niso samo velikih lovili, ampak z omotico prestrizali življenje tudi mladičem, krčilo se je njih število od leta do leta in ko sem v mladostnih letih jaz hodil za vodo, ni bilo več repa v nji in ga tudi sedaj ni. Pa ni jih podavila ribja kuga, ampak človek v svoji nevednosti in lakomnosti. Med boljšimi vrstami je bilo največ ščuk in ostrižev, katere so že tudi skoro popolnoma zatrli. Mesto vsega tega pa se širijo sedaj belice, klini, mrene in
224
M. Cilenšek: Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
-
še druge majhne malo vredne ribe, ki so prej služile plenilkam v živež.
v
Ščuke so najbolj na osti nabadali pa tudi streljali, ostrižem pa trnke nastavljali. Sedaj, ko je vse ribje bogastvo minilo, pa tožijo, da se še za največji post ne da ujeti kakšen rep.
Tako je bilo za preteklih dnij, ali sedaj vsega tega ni več. Odkar se je določil Ložnici pravilni tek s tem, da se je napravil na njenem desnem bregu nasip, ponehali so idilični časi v napominanem zmislu. Ker so sedaj povddnji nehale razlivati kalno tekočino svojo daleč na krog, izgubila se je pri mladih ljudeh tudi skoro že popolnoma nespametna vera na kače, katere je voda dostikrat puščala blizu poslopij. Seveda so bile navadno samo neškodljive belouške, a vera nanje je bila močnejša od prepričanja. Bog ne daj ubiti kačo, ki si jo našel v hiši, kajti vsak človek ima jedno in ako to usmrti, mora sam kmalu umreti. — In res, pripetilo se je, da je ubil mož v svoji hiši dokaj veliko kačo in ker se je kmalu na to prehladil in tudi hitro umrl, bili so sosedje še trdneje uvrjeni ob istinitosti trditve svoje.
Ker že govorimo o kačah, naj omenimo še polšine, katera se je nahajala svoje dni blizu Godomeljske vasi. Nekako v sredi med vasjo in Ložnico je stala velikanska mlaka, po kateri se je ob povodnji voda
v
dalje odtekala. Čeznjo je bila položena brv, ki je stala na koleh. Tod se je hodilo navadno, vendar otroci smo se te stranske poti vselej ogibali, kajti ob kraji je stala stara, zverižena in žlamborasta vrba, katera nas je vsakokrat opominjala na Vzveličarjevega izdajico, ki se je baje obesil na takem drevesi. Zato neki strohni vsaki vrbi notranji lesi A to še ni bilo vse. Bolj nas je vznemirjala polšina, ki je imela svoj vhod med vrbovimi koreninami. Tu je bilo kač brez števila. Kadar smo bili v družbi očetovi ali materini, tedaj se seveda navidezno | nismo bali, toda po brvi nam je vendar kar sapo zapiralo. No, pa tudi ni bila šala, saj je v polšini po pripovedi kraljevala velikanska kača, ki je bila matica vsem tistim, ki so navadno plavale po mla-kuži in so žabe ter drugo podobno golazen žive požirale. Osobito ob toplem vremeni je kar mrgolelo kačjih glav, ki so se držale nad vodo, dočim je ostali život zvijaje se vodo rezal. Drugje se pač takih in jednakih nismo bali, ali tukaj je bila v obližji strahovita kraljica, ki je imela neznansko moč. Seveda navadno ni nikomur nič zalega storila; da, še pokazala se ni, temveč žedela je v svojem dvoru ovita trikrat okoli kamenite mize, na kateri se je svetila dragocena krona. Ta je ljudi najbolj mikala; toda gorje onemu, ki bi se bil pritihotapil med to breznogo golazen brez pravega vzroka samo z namenom, dostojanstva zunanji znak izpremeniti v blesteče koleske,  ki bi mu utegnili
M. Cilenšek: Kaj pripovedujejo ob Ložnici.                                 225
trgati žepe. V takem položaji bi kraljica le zažvižgala in prihitelo bi toliko podložnic, da bi obsule predrzneža do glave in ga raztrgale na drobne kosce. Ker je torej nevarnost bila prevelika in je vsakomu življenje drago, umeti je lehko, da se ni našel človek, ki bi bil poskusil svojo srečo. Sedaj pa ne prihajajo nikomur take izkušnjave več, in fantje, gredoči na vojaški nabor, skoro še mesta ne poznajo, kajti grda mlaka se je izpremenila tekom let v rodovito njivo in tretji rod o tem sigurno ničesar ne bo vedel.
Kaj pa je vsemu temu vzrok? Gori smo že omenili, da je Lož-nica izpirala za po vodenj bližnjo zemljo, narejala jarke in mlakuže in jih polnila z vsakovrstno nesnago, med katero je bilo časih tudi kaj slastnega za zobe. Ali kmet obrača, gosposka pa obrne! Ker so se pritožbe zaradi škode po vodi vedno množile, ukazalo se je kmetom napraviti na desnem bregu nasip, ki naj jih v bodoče varuje nesreče. A jarki in mlakuže, posebno po občinskih pašnikih, ostali so mnogo mnogo let in česar ni mogla dajati tekoča voda več, nadomestovala je dežnica in snežnica. Vendar tudi sedaj še ni povsod vse v redu, zlasti ondu ne, kjer je zemlja lastnina vseh občanov. Drugje pa se je pretvorilo nezdravo, vlažno ozemlje v rodovite njive, sočnate travnike in mestoma celo v hmeljnike.
Nedolžnega kačjega pastirja je spravila prostega ljudstva domišljija v posebno zvezo s kačami, katerim naj bi pot kazal. Zatorej se ni varno kopati v vodi, nad katero letajo ti premokrilci, kajti kolikor je teh nad vodo, toliko kač v vodi.
Dečki na kmetih imajo navado, da se radi spravijo na drevje, bodisi zavoljo sadja, bodisi zaradi tega, da se razveseljujejo po svoje. Zlasti ob nedeljah, ko ni treba trgati hlač po šolskih klopeh, pa tudi ne opravljati kakšnega dela, zbero se radi ter pohajkujejo po logih in gozdih. Skrbne matere nam niso mogle nikdar dosti v glavo vcepiti strahu pred kačami, ki neki ob nedeljah kaj rade splezajo na drevje, Zlasti pa je dan Velike gospojnice tako svet, da kače ne smejo na zemlji ostajati, zato se spravijo vse na drevje.
V Kamniku nad Grižami je kača, velika kakor senena žrd, ki človeka takoj zadavi in požre.
Kače, »pikajo« z želom, katero kaj rade pomaljajo iz gobca.
Kakor marsikje drugje je tudi ob Ložnici navada, da potrosijo z blagoslovljenimi jajčjimi lupinami okoli hiše na Veliko noč nadeje se, da kače ne bodo mogle vanjo.
Modrasa moramo po tem, kakor se nam opisuje, in po njegovih   svojstvih staviti med bajna bitja. Modras je kratkega debelega
•S
226
Tinea: Pomlad v srci.
trupla in nosi na glavi greben. Barve je zelene in nekako z dlako pokrit; strupen pa tako, da človek takoj omahne, ako ga je zadel. Prebiva najrajši v grmovji in skalovji po vinogradih in jezen zažvižga tako silno, da mu devet drugih pride na pomoč Ako ga razdražiš, meče se za teboj in gorje ti, kajti ne uideš mu nikdar.
Na levem bregu naše rečice stoji sedaj osamljeno selo Govče. Takrat, ko je zorel bob še v klasji in pšenica v stročji, bilo je ondu vse drugače. Lepa vas z župno cerkvijo je krasila bližnjo okolico. Toda stanovniki so bili brezbožni in so ravnali z ljudmi liki z živino; zato jih je strašno kaznoval. Ravno je bil semanji dan. A na semenj niso prignali živine in ne pripeljali in prinesli raznovrstnega blaga kakor je to sedaj povsod v navadi, ampak bil je »babji semenj«. Ženske so imeli v vrečah in jih prodajali kakor drugje blago. Zavoljo tega v nebo vpijočega greha se je pogreznila vas s cerkvijo vred. Zvonik je sprva gledal še iz iz zemlje in pogumni Godomljanje so si osvojili mali zvon, ki je neki od čistega zlata. Celjski zvonar jim je pre ponujal druzega iste velikosti in še toliko starih dvajsetic, kolikor bi jih držal. Ali zaman!
Ložničanje vedo priti do vsakega zaklada na poseben način. V ta namen so si ustvarili ptice posebne vrste, ki stanujejo po žlam-borih. Te se hranijo z »mavričinim korenom«, ki raste ondu, kjer se mavrica dotika tal. Ako prideš o pravem času na omenjeni kraj, vidiš vse živo lepo pisanih ptic, ki pobirajo koren in nosijo v svoja dupla. Tudi ti ga lehko nabereš in ž njim vsako ključanico odpreš, ako se je le dotakneš. Stopi li konj na tak koren, odleti mu podkev in ni je moči zopet pribiti.
^L
Pomlad v srci.
ima nemilo besnela je,
V srce mi vesna privela je;
S tvojih pogledov mi je blestela,
Dušo po sili meui razgrela.
Cvetje ledeno cvetelo je, Lice na lici žarelo je: Burja ledena zunaj je brila, Pomlad zelena v srci mi klila.
V  sladkih se čutih zibala sva, Sanje presrčne sanjala sva; Gladila lice roka mi tvoja,
Lrla v oči — nebesa sem svoja.
V  sreči tej ves svet zabila sem, Tebe gorkd poljubila sem. . . Kadar zdaj  snežna zima nastaja, Sladek spomin srce" mi obhaja!
Tin ea.
~%^y^f^-^
408                                  M. Cileušek : Kaj pripovedujejo ob Ložuici.
Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Spisal M. Cilenšek.
III.
ečki, ki so jedva oblekli hlače, poznali so vsi »Zaloškega Sestoprstnika«. Ko so ga ugledali z daleka, spominjali so ga z glasnim vr,ščem na napako, katero je nosil na obeh rokah. Gorki so mu bili vsi, kajti vsak je že izkusil njega koščeno pest. Hodili so namreč, ker jim je v vasi nedostajalo sadja, v hribe in z dolgo roko jemali, kjer so prišli blizu. Mimo hiše našega junaka pa so morali vsegdar, ker je stala ob vznožji. Ker ga je njegovo rokodelstvo — bil je čevljar —¦ zadržavalo v hiši, prestregel je vaške fantaline dostikrat in jih našeškal tako, da so se sramovali kopati v v Ložnici. Dasiravno še majhni, takih rdečkastih prog bi vendar ne bili kazali nikomur. Doma povedati-pa tudi ni kazalo, kajti očetje so imeli za preprečnikom shranjenega brezovega olja, katero bi jim bilo take muhe pregnalo še bolj. Torej jim ni preostajalo ničesa drugega, kakor voljno nositi tiste neplemenite grbe, katere jim je vrezalo toli plemenito olje. Zato so se pa tudi vaški neplemenitniki odškodovali takoj pri prvi priliki. Kakor hitro se je med njimi raznesel glas, da se približuje »Prst Skaza«, vse je bilo okoli njega in se poskrilo za grmovje, drevje, jarke itd. Oglašali so se dečki zaporedoma in se smolcu smijali, da je bilo groza. Ker se niso upali izza svojih kotov, bilo je vsega stoprav konec, ko se jim je skril za logom. Zato pa jih je zopet nažulil, kadar so mu prinesli v mlin, da j e bilo joj.
Poznal Sestoprstnik fantov seveda ni, zato pa tudi ni delal nobenega razločka, kar mu je donašalo mnogo nevšečnosti. Navadno se ljudje res ne pipljejo preveč za otroke, a naletel je časih vendar na pravega, ki mu je povedal, kar mu je šlo.
Najtežavneje je bilo dečku iti k njemu z očetom, umerit prve čevlje, katerih bo treba, kadar se začnejo trgati hlače po šolskih klopeh. Vsak se je skrival in odlašal, dokler se je dalo, a naposled vendar šel trepetaje za očetom. Vsak se je kar tresel, kdaj potegne »kneftro« in ga začne krotavičiti. A nikdar se ni kaj takega pripetilo. Dečki so mu gledali vedno le na prste in šteli i, 2, 3, 4, 5, 6 na desni in zopet tako na levi roki. Kolikorkrat so to tudi ponavljali, nikdar se niso ušteli. Pa je bilo res nekaj posebnega, kajti saj so jim'vendar doma pravili, da dvakrat pet prstov ima človek na obeh rokah.    Ta suhi  mož  pa
M. Cilenšek: Kaj pripovedujejo ob I.ožnici.
409
se ne strinja z drugimi ljudmi in naj bi  bil šesti prst v kaj   drugega porabil.
Domov grede pa je marsikateri vprašal svojega roditelja, zakaj kličejo drugi dečki tega moža Sestoprstniki ? Ali je to morda v zvezi s tem, ker nosi na palci še palček? »Seveda, zato!« bil je odgovor; »le potrpi, ko prideš v latinske šole, pojasni se ti marsikaj, kar niti jaz ne vem in zvedel boš tudi to. Meni so sosedov novomaŠnik pred leti to razložili, a zapamtil sem si samo toliko, da Sestoprstnik pomenja človeka, ki ima šest prstov.«
v
»Palček, prst Skaza« ali Sestoprstnik je bil v okolici j edini čevljar, kajti tedaj še niso drug drugemu kruha tako zavidali, kakor dandanes, ko je že v vsaki vasi po več rokodelcev tiste vrste. Ko so dečki v šolo hodili, bali so se ga še zmerom, kajti vedeli so, da je že časih katerega pri učitelji zatožil in tedaj se mu ni veliko bolje godilo, kakor v njegovih pesteh. Da pa ne izumrje rod človeški, prihajali so seveda zmerom drugi zakrpanci, kateri so mu ravno tako nagajali, kakor njih predniki. Ko se je pa postaral in jim ni mogel več do živega, opustili so fantalini grdo razvado in zdaj je vse to malone pozabljeno. —
Ko so dečki odrastli šoli in si s kakim delom prislužili nekoliko drobiža, poiskali so si za kakim grmom ali drugje primernega prostorčka, položili desko na travo, v klobuk pa nekoliko soldov in tresli »parto«. Posebno ob nedeljah so se pečali s to igro in marsikateri je prišel na večer prazen domov. Mlajši so se naučili od starejših in tako se je ukoreninila ta navada, da, ko so nastopili boljši časi, ni je bilo moči hkratu zatreti. S časoma pa se je obrnilo vse na bolje in sedaj se nekdanja strast samo še omenja pri posebnih prilikah. Želeti bi ne bilo, da se zopet oživi! —
Hudobnemu človeku se ni dobro zameriti, kajti lahko te spravi v nesrečo. Kako, kje itd. se to more dogoditi, nam ni treba še na tanko razlagati, kajti je itak povsod predobro znano. Pa Ložničanom je bil znan poseben   način,   kako nahuditi  sosedu na vrtu, da mu več
v
ne obrodi drevje; da, še več, da se sadna drevesa celo posuše. Živela sta baje soseda v velikem sovraštvu. Kjer je bilo mogoče, oškodovala sta drug drugega in naposled so jima pošli vsi pomočki. Oglasi se nekega večera berač in poprosi prenočišča, ali surovo zavrnen, gre k sosedu, kateri ga, dasi tudi ne posebno prijazno, pa vendar vsprejme. Po večerji, katere so dali tudi njemu, pušita še moža vsak iz svoje lule ter se pogovarjata o tem in onem. Govorica nanese tudi na gospodarstvo in malhar  priporoča posebno sadjarstvo,   katero daje pri ma-
4io                              M. Cilenšek : Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
lem trudu lep dobiček. Hvalil je gorjance, ki si vedo s sadjem dobro pomagati, grajal pa dolince, ki se navadno izgovarjajo s tem, da je že prepozno, da ne učakajo niti jabolka itd. Bodem li morda sadil za druge ljudi ? Tu pri vasi je preveč dolgih rok, ki bi le grabile brez razločka. Temu je tujec seveda ugovarjal, kajti imel je o takih rečeh precej izkušnje.
»Toda«, namuznil se je skrivnostno, »velika nesreča se človeku lahko pripeti na vrtu. Jedna noč zadostuje in vse je izgubljeno.«
»Kako mislite, ne razumem Vas?«
»I, kako mislim? Tako, kakor sem že večkrat slišal po svetu. Saj vem, da ste dobri, ker radi izkazujete usmiljenje ubožcem. Zato Vam tudi lahko to skrivnost razodenem, ker se ne bode te ravnali po slabem nauku. Stvar je prav kratka. Ako se namreč sadno drevo med jednajsto in dvanajsto uro po noči s svedrom navrta do stržena in v nastalo luknjo pričvrsti lesen klin, posuši se prihodnjo pomlad in tudi drugo se na istem prostoru nekako počasi obira.«
Naš sosed je zvedel dovolj.
»Tisto jablano, na katero je tako ponosen, bodem mu navrtal, potem pa naj drugim oponaša, da nimamo niti peške.«
Te misli so mu rojile po glavi, ko se je spravljal k počitku.
Prihodnjo jesen pa je res njega nasprotnik bil podrl na vrtu prej toli čislano drevo. Posušilo se je bilo, in nikdo ni vedel temu vzroka. On se je pa smijal in na tihem zagrozil, češ, tako bomo delali naprej, ako ne boš miroval. Prepričan je bil namreč, da je njegova hudobija uničila sosedu najlepše drevo. Ta pa je poklical svojo ženo in ji kazal rov pri rovu, katere so neki napravili raznovrstni žužki. Kako se je godilo mlademu drevesu na istem prostoru, bralcem ne moremo povedati, ker ga sosed ni zasadil. —•
Uro hoda od Žalskega trga proti severozahodu je Peklo, jako dolga in pri vhodu zelo visoka jama, katere navpične stene zapirajo kratko dolinico. Iz nje teče potok, kateri si je izdolbel svojo pot v triasnem vapnenci. Povse še jama ni preiskana, ali toliko vemo, da se onda dobivajo dokaj lepi kapniki.    Na levi   strani vodi steza v hribe.
Po noči je bilo in zvezde so migljale na nebu. Mimo pride vinjen hribovec, ki se ga je bil navlekel nad navadno mero. Blizu jame malo postoji in se s hripavim glasom zadere:  »Ali si doma?«
»Sem, sem!« pritrdi mu hudobec, »toda takih pijanih muh tukaj ne pobiramo, le spravi se naprej.«
To mu je bilo dosti. Vsa pijanost ga je minula in pobiral je stopinje, da mu je sape zmanjkovalo,    Od  te dobe neki ni več hodil
M. Cilenšek :  Kaj pripovedujejo ob Ložnici.                                 411
po   noči   mimo   omenjenega kraja in še   o mraku ga ni spravil   nikdo tjakaj. —
Pod Mrzlico v Celjskih hribih je bilo baje svoje dni jezero. Kmet je prignal jarem volov mimo ter ondu napajal. Zdajci se po-grezne žival v ¦ globino in nikdar ni bilo sledu po nji. Po nekoliko letih pa najde pastirček ob vznožji raztrgane telege, katere je voda prinesla izpod hriba. Po tem poti se je tudi jezero izlilo v Savinjo in od istega časa je ondukaj suha zemlja. —
Vozil je proti polunoči voznik od sv. Petra po poljski cesti v Godomlje. Blizu znamenja ga sreča velik mož z mrtvaško glavo, noseč mejnik na rami.
»Kam naj dam?« glasilo se je vprašanje.
Voznik, od strahu trepetaje, ni odgovoril ničesar, ampak po konjih udaril. A pomagalo mu je malo in še drugikrat in tretjikrat mu je stavila prikazen ono vprašanje. Naposled pa vendar izpregovori: »Tjakaj, kjer si vzel.«
»Rešil si me groznega trpljenja, hvala ti!« reče in mu izgine izpred očij koščeni mož. Velik greh je prestavljati mejnike, zavoljo tega pa tudi duše ne najdejo miru, predno niso poravnale krivice, katero so za življenja storile sosedu —¦ tako te pouči pošteni kmet, ki je s tem zadovoljen, kar mu je odkazala gosposka. *)   —
Ob poti k sv. Jederti se polagajo veje, šibice, storži itd. na kup, kateri se prilično zažge. To je grmada, ki se dela na spomin »stari Mariljki«. Sla je neki od vinograda, pa razbojniki so jo ondu usmrtili in oropali. Ker je torej storila naglo smrt, na katero ni bila pripravljena, zažiga se v vzveličanje nje duše omenjena grmada. Ker je to mesto v gozdu, plaši se posebno mladina in nikdar bi mimo ne šla brez kakega dodatka, katerega si je že prej pripravila. Pa še potem jo ulijejo drug za drugim, da se kar prah vzdiguje za njimi. —
Tisti čas, ko je bil še bob v klasji in pšenica v stročji — tako navadno prično pripovedovati kako »storijo« — nesla je žena otroka h krstu, pa botre ni mogla dobiti nikjer. Na poti jo sreča bela žena ter vpraša:  »Kaj pa nosiš, dobra žena?«
»Otroka nesem h krstu, pa nikdo neče botrinjstva sprejeti,« bil je kratek odgovor.
»No, če je taka sila, pa jaz stopim s teboj, odgovorila je bela žena — smrt —.
4) Glej prekrasno balado Gorfedovo »Mejnik« v 2, št. letošnjega  »Ljublj. Zvona«,
Uredil,
464
M. CUenšek: Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Spisal M. Cilenšek.
IV.
adar se začenja oglašati pomlad, išče mladina po tratah majhnih rdečih živalic, katerim pravi »velika noč«. Njih barva jo spominja rdečih jajec, katerih se nadeje od marsikoga. Ako je našla tako pršico (Trombidium holosericeum in T. tinctorium), tedaj je nje veselje jako veliko in takoj teče vprašat očeta ali mater, pride li že kmalu velika nedelja. Naveličala se je že dolzega posta in rada bi gledala, kako se bode vrtal kolač. Ta se ne peče nikdar med letom, temveč samo zadnje dni velikega tedna. Seveda je med kolačem in kolačem precejšnja razlika in dočim ga navadne gospodinje vsajajo nalik navadnemu kruhu, tedaj pa druge, ki so se za mladosti naučile kaj več, potrebujejo »modla«. To je velika okrogla posoda od gline in lepo lošana. Na sredi ima »doc«, ki je malo nižji od roba in otel; torej je pravi kolač, ki je dostikrat nad ped visok, tudi na sredi prevrtan. To otroke najbolj miče in težko pričakujejo dneva, kateri naj jim razkrije to skrivnost. Odrasli pa se ž njimi vsak dan malo pošalijo in jim na dolgo in široko pripovedujejo, kakih priprav bo treba za to težavno delo. Le mati jim blagodušno velevajo, naj potrpe še nekoliko dnij in vse bodo mogli videti. Kmalu pridejo težko pričakovani zadnji dnevi velikega tedna in sedaj rek6 oče sinku: »No, stopi h kolarju in reci mu, naj pride vrtat kolač, in sicer z največjim svedrom.« Ker je v teh besedah zmerom nekoliko smeha, muza se otrok okoli matere in jo zvedavo pogleduje, kakor bi jo hotel vprašati: »Naj li res skočim?«
Ker je deca pri takem delu nepotrebna in nadležna, odpravi jo mati z besedama: »Le stopi!« — Vse skoči k vratom in vsak bi bil rad prvi. Otroci pripovedujejo to novico vsakomu in predno pridejo zopet domov, prikrit je že kolač z belim prtom v glinenini. Ničesar niso videli in ostala jim je samo tolažba na prihodnje leto. Tako se ponavlja njih zvedavost vsako leto, dokler se ne spametujejo in se zanimajo samo še drugi dan za to stvar, ko se odkrije verbas in se prikažejo zgolj  »dobre reči«.
Ob velikih sobotah imajo Ložničanje še to opravilo. Od lesk na cvetno nedeljo blagoslovljenih butar si narede križe, in sicer tako, da se napravi veliki »T« s tem, da se vtakne prečnica v precep dalj-
M. Cilenšelc : Kaj pripovedujejo ob Ložnici.                                 465
šega kolca. Popoludne jedenkrat vzame hišni gospodar križe in steklenico z blagoslovljeno vodo ter hodi od njive do njive, od travnika do travnika, in tudi gozda ne pozabi. Povsod pričvrsti križec ob konci dotičnega zemljišča in je pokropi z vodo. Vse to naj pomnoži zemlji rodovitost in jo varuje vremenskih nezgod. Jednaki, pa zbiti križi se radi pribijajo tudi na razna vrata.
Res delajo jaslice otrokom veliko veselje, ali njih živelj je in ostane vendar domači vrt ali pa trata pod vaško lipo. Tu imajo svoje zabave, tu svoje igre. O velikonočnem času se povrača vsako leto ista igra. Dve gladki paličici se vtakneta s koncem v zemljo in sicer toliko druga od druge oddaljeni, da med njiju položeno jajce ne pade na tla, drugi konec pa se da v precep kvišku stoječih krajših paličic. Sedaj pa jamejo »boljgati«, to je potakati jajca po paličicah. Kaka slama ali kaj sličnega jim je mera. Po prvem opravilu, ko so se »žegna« nasitili, vidiš skoro na vsakem drugem, tretjem vrtu kepo otrok, katerim je igra zdaj prva skrb. Da se zavoljo mere dostikrat spro, to je naravno, kajti rdeče jajce je vsakemu drago. Časih se tudi pripeti, da pride kateri z lesenim jajcem, a ker ostane vsakokrat celo, spoznajo naposled pajdaši sleparstvo ter ga poženo. Večji fantje in časih še možje mečejo na »klobuk«, na »križe in može«. Sploh pa se tudi ta igra bolj  in bolj  opušča. —
Denarje kujejo na Dunaji. Ondu stoji, kakor pripovedujejo Lož ničanje, blizu cesarjeve palače velikanska črna hiša, ki je objeta z visokim zidovjem. To je kovačnica za denar. Kovači ne smejo nikdar na svetlo in vsak mora ostati ondu do smrti. Cesar napravi denarja, kolikor hoče, in ga ima toliko, da ga sam ne more prešteti. Osobito tisti ponarejalci denarja, ki ga prav dobro umejo kovati in se zaradi tega na dolgo pripro, pridejo v dunajsko kovačnico in se tam pridrže vse ostale dni svojega življenja. —
Kmetsko ljudstvo se drži podedovanih navad liki klešč kože. Kadar gre nevesta iz vasi ali župnije, tedaj je treba ženinu šteti domačim fantom zahtevano vsoto do vinarja, inače ne puste svatom na noben način dalje. Dogodilo se je, da so se svatje ustavljali in da niso prišli možje na pomoč, Bog vedi, kako bi se bila stvar razmotala. Pri zadnji hiši se je bila potegnila preko ceste veriga, ki je ustavljala vozove. Svatje, videč, da s silo ne pridejo do vspeha, zateko se k župniku, ki je razkačeno moštvo sicer pomiril, ali fantje niso odjenjali, dokler niso prejeli zahtevane navadne odkupnine. Ta razvada je seveda
v
še obična.   Ženinu domačinu pa fantje po noči trikrat pod oknom za-ukajo   in   za   to   težavno   delo   dobijo   tudi   neko   odškodnino   —   na-
30
466                                 M. Cilenšek : Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
vadno v denarjih. No, ker jih je precejšnje število, ne zaleže tak dar veliko, a tu si pomagajo sami in zloživši še potrebno, odpravijo se v krčmo, kjer se po svoje vesele. —
Blizu Ložnice sredi travnika je bila strašanska grez. Ni ga bilo moža, ki bi si bil upal blizu. Bila je neki tako globoka, da sedem senčnih žrdij druga vrhu druge ni sezalo do dna. Vse ozemlje okoli se je gugalo. Nekemu pastirju je ušla krava in bezljala proti napomi-njanemu kraju. Pastir skoči za njo, a oba požre strašno žrelo. Nikdar ni bilo sledu za njima. Ponočni popotniki pa so radi pripovedovali, kakšne   tožne   glasove so slišali   od sredine   mužnatega travnika,  kjer
v
neki duša nesrečnega dečka prosi rešitve. Se sedaj je zemlja ondukaj precej vlažna, grez pa je izginila, ko je lastnik travnika od drugod navozil prsti. Raznovrstni šaši rasto zdaj ondu in kažejo kolobarjasto podobo nekdanje z vodo zalite otline. Mogoče, da je bil to studenec, čegar voda je tekla po vulkanskem trahitu, a sčasoma mu se je zaprla podzemeljsa pot in prenehal je. —
Ložničan o bratu le redkokdaj govori in namesto da bi rekel: »Brat (== brat) moj je šel v Celje,« pravi: »Naš Miha« . . . Tudi starši govore o sinu samo primorani; med seboj in s sosedi pa le: »Naš Janez« itd. Ako je pa sin že oženjen in se govori o gospodarji, tedaj pa še krstnega imena ne dostavljajo, ampak samo »naš«. —-»Naš me ne uboga, zatorej mu pa tudi dostikrat izpodleti« — toži n. pr. oče sosedu o svojem sinu gospodarji. —
Kakor drugje so tudi Ložničanje za prejšnjih časov tatove in tatice ostro kaznovali in sicer očitno. Ni še dolgo tega, kar je umrla stara babela, ki je bila zavoljo izmikanja zadnja postavljena na sramotno mesto. Sredi vasi, priklenena k vaški lipi, na ogled postavljena vsem vaščanom,  stala je štiriindvajset ur in tako zadostila pravici. —
Za vodo ni dobro žvižgati, kajti s tem se draži hudobec, ki po tolmunih prebiva in zvižgajočemu človeku vrv okoli vratu vrže ter ga v v6do potegne in ondu potopi. Osobito ob nedeljah, ko poletnega časa otroci ne morejo ostati brez kopanja, svare jih matere, naj se vedo kolikor možno spodobno, da se jim ne pripeti kaj hudega. Ze marsikdo je videl takega hudobca, ki se prikazuje v človeški podobi z dolgo brado, rdečo kapico in zeleno ostalo obleko. Starikav je in majhen, liki otrok petih let, a ima strašansko moč. Navadno ni zloben in ne dela ljudem nobene škode; razdražen pa ne pozna usmiljenja in usmrti vsakega, ki mu pride v pest.
Najbolj so se ga bali rakarji in kaj bi se ga tudi ne, saj je neki kleščarjev vrhovni poveljnik.    Račja lov se je prejšnje   dni   prav
M. Cilenšek : Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
467
dobro obnašala, kajti vsaka rečica jih je bila polna. Dečki so jih lovili po dnevi v luknjah, pod kamenjem, drevesnimi koreninami, ki so se razprostirale v vodi in po dračji. To delo se je zvrševalo navadno z roko in mnogemu je pokazal nazadnjak svojih klešč silo; a to jih ni zadržavalo. Tudi z mrežo so jih lovili, ali jim pečeno žabo nastavili, katera jih je omamila tako, da so se kar v gručah zbirali okoli nje. Ako so ugledali dečki kakšnega Žalskega gospoda, katerega je vodila pot mimo do vinogradov, ulili so jo po travnikih in se skrili za grmovje, kajti vedeli so baje, da ima vodo v najemu.
Fantje se niso jezili nad dečki, kajti vedeli so, da jim jih ostane še mnogo. Ti so se zbirali po noči ob ugodnem času za potoki in prinašali trsak in vreč s seboj. Po noči namreč goni hudobec rake na pašo in pride jih toliko, da jih je treba samo pobirati, dokler ni vreča polna. Toliko pa je vendar treba paziti, da se ne pobere zeleni rak in ne shrani. Ta bi namreč zažvižgal tako močno, da bi slišal glas njegov hudobec sam, kateri bi nepovabljene goste raznesel kakor solnčni prah. Umevno je torej, da se je vršila taka ponočna lov prav tiho in da so fantje natanko pazili na vsakega košarja, ki bi jim utegnil prizvižgati smrt.
Dokler je bilo kaj rakov, lovili so jih res pridno in da ni nastala med njimi kužna bolezen, še sedaj bi jih bilo vsaj toliko, da bi si mladina hladila dolge zobe. Ženske navadno niso marale zanje, nekako studili so se jim; no, sedaj imajo mir pred njimi. Ko žito cvete, so raki najboljši, kajti marsikatera čarovnica jim vrže nekoliko rose, katera jim baje jako tekne. —
Ako gori vsa vas, mora nesrečo odvrniti samo župnik s posebnim blagoslovom. Ako bi pa zgorel kak človek in bi duhovni gospod ustavil ogenj, bila bi njegova duša na veke pogubljena. Ko so Go-domlje gorele pred kakimi tridesetimi leti, bilo bi se imelo dogoditi kaj takega, a raznesel se je bil glas, da je ostal v ognji majhen deček in njemu na ljubo so seveda vas branili samo s brizgalnicami. —
Ako se zbirajo nad sv. Uršo oblaki ter se nakopičijo v gosto kapo, ki ji krije vrh, nastane ob kratkem deževje, ki traje po več dnij. Seveda ugibljejo vreme po navedenem receptu samo 6ni Ložničanje, kateri morejo izpred praga gledati na štajersko koroškega mejaša, v katerega obližji se ne zanikava več z dolincem navadno nikalnico, temveč z besedami: »to že kor«. Kadar pa se cerkvica na gori prav dobro razloča in nekako belo sveti,   ni stanovitnega vremena pričakovati. —
V celovškem mestu — kjer pa še tudi Slovenci stanujejo, toda besede drugače zategujejo, ki Ložničanom nekako čudno na ušese zvene — imajo na lepem trgu priklenjenega   velikanskega    »lintverja«, ki je
3°*
468
M. Cilenšek: Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
svoje dni živel v Vrbskem jezeru ter okolico strašno pustošil. Po naključji so ga zalotili jedenkrat na kopnem, vrgli mu debelo verigo okoli vratu in ga priklenili k močnemu stebru. Tu sedaj počiva brez vsakega gibanja in gorje ljudstvu, kadar se predrami in od zarjavele velike verige odtrga. V Konjiški Gori prebiva tudi tak »lintver«. Vsa je neki polna vode in ker ta nima prostora dovolj, počila je na severni strani in nje vsebina odteka ondu počasi. Da bi pa razpoka ne postala večja, speli so jo z železjem. Bog ne daj, da pride zmija na svetlo! Vse — gore, drevje, kamenje, hiše, voda itd. bi drlo za njim, dokler ga ne bi usmrtilo. Takšna pot bi bila zaznamenovana z razvalinami človeškega potu in s smrtjo vsega, kar bi dohitela.
V drevoredu.
\/ življenja urah tesnih, Ko tre mi jad srce", V spomine prošlih časov Vse misli mi hite": Podobe znane vstajajo, Megleno se porajajo, S tolažbo me  navdajajo, Da gine mi gorje".
Pomlad je v cvrtji klila, •Dehtel je drevored, Tedaj  ob tvoji strani Po njem sem hodil spe"t. Kar zima razločila je, Pomlad ljubo združila je Ter v srcih pomladila je Ljubezni nama cve"t.
Krasoto tujk sem hvalil; — Zelo sem se razgrel . . . ». . . A lepše ni od tebe!« Ko to sem ti bil del,
V   obraz si se zažarila, S pahljačo me uddrila Ter ljubko se razjarila: »Tedaj si spet začel ?«   —
Sestala sva se je"dva, Ločila sva se spe"t, Spet mi krenila noga Nazaj je v tuji sve"t. Pomlad pač tu zdaj   klije   mi,
V   sreč pa ne prisije mi, Spomin le ondu žije mi Na te in drevored.
Fr. Gestrin.
zelene lipe hladni sehci Raduje se šumno vesela vas, Oveva živahno jo godba zvonka, Da vriska ter smeje se na glas.
Med drugimi lepa županova hčerka, Žari kakor zoren rožen cvet, Opravljena drago v baržun in svilo, Ljubo  očaraVa razne"ženi svet.
Siromak.
A malo v stran za drevesom prikriva Oprt o deblo se mladi Zoran, Plesanje gleda z rosnim očesom, Ozira se v deklico tem&n.
Dal srčno rad kri bi,  če smel se zasukat' Le jedenkrat ž njo bi v  čilih vrstah: A v stari bil bi obleki svoji Nalučeni mladeži le v zasmeh.
K
Jos. Kržišnik.
534                                  M. Cilenšek : Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
vasor, da se je slavno boril 1462. L pred Dunajem. Konrad, Pankracij in Nikolaj tega imena so bili celo glavarji tržaškemu mestu. Poslednji te rodbine je bil E r a z e m L u e g a r. A njemu se ni milila sreča! Osve-titi se mu je nemara hotela usoda za vsa zlodejstva, vse zlotvore pro-minulih Luegarjev.
Ni umrl na postelji, niti v slavni bitki, nego pal je zavratno, zločincu prestrigla mu je Morana nemila življenja nit.
Bil je zadnji srednjeveški vitez-plenilec na Kranjskem!
(Konec prihodnjič.)                               ,~
Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Spisal M, Cilenšek.
V.
lizu Arjevasi vodi velika cesta po zidanem mostu. Ondu ob cesti stoji grm, ki se baje ne da izruvati. Tukaj je mesto, kjer je čakala potnika sreča, ako je le nekoliko zdravih mo-žjan nosil v lobanji. Vštric grma se mu je pridružil osel, s katerim se človek seveda rad ne brati, ali ta je bil neki veliko vreden. Obto-vorjen je bil z dragocenim blagom in spremljal je ponočnika streljaj daleč. Tu pa je, ogledavši se po človeku, izginil brez sledu. Ako bi bil potnik nanj položil roko, vse neizmerno bogastvo bi bilo potem njegova last., Ker se o tem nikdar slišalo ni, mogoče, da še čaka sreča prihodnjega rodu. —
O tobakarjih se mnogo pripoveduje, vse pa meri na boje, koje so imeli s stražniki. Tobakarji so tihotapili duhan v hribovite kraje in imeli povsod dobrih zaščitnikov, ki so jim takoj naznanjali vsako pretečo nevarnost. Zaradi tega so bile za to prepovedano rokodelstvo pripravne osobito takšne hiše, ki so stale  na   holmeh,   raz katerih  je
v
bilo mogoče hitro ugledati prihajajočih sovražnikov. Časih pa niso utegnili več pobegniti in prišlo je do hudega boja, ki se je navadno krvavo končal. Nedaleč od Godomelj so imeli svojega pomagača, kateri jim je po noči prenašal prepovedano blago v Solčavske planine. Dasitudi močen mož je vendar spotoma zelo opešal in bi ne bil mogel prilezti domov, da mu ni žena njegova naproti prinesla do Pake poln lonec dobro zabeljenih žganjcev. Okrepčan je stopal poleg pomočnice domov in čakal nove prilike.    Seveda je imel zaradi  tega   ponočnega
M. Cilenšek: Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
535
posla veliko opraviti z gosposko, ali ponočnjakov ni izdal, kajti predobro je vedel, kaj ga potem čaka. Tobakarji namreč niso nikomur prizanašali in izdajico obično do smrti mučili. Najčešče so ga privezali k drevesu in tako dolgo okoli njega gonili in tepli, da je izdihnil dušo svojo. Ako pa niso utegnili, opravili so kazen kar na kratko s tem, da so  se sovražnika svojega iznebili s krogljo.' —
Za prejšnjih časov so bile koline povsod v navadi. Klati seveda ni znal vsakdo, zatorej pa je imel izurjenec temveč posla. Prigodilo se je, da so praznovali tak svetek tam nekje ob Pirežici. Veselili so se pozno v noč in natrkani razšli vsak na svoj dom. Tudi brez godca niso bili, kakor navadno, na tej pojedini, ki je družbo razveseljeval z gosli. Da je vmes vpletal tudi razne šale in bril mnogovrstne burke, to je bila že stara navada godčevska. Čim večji mojster je bil v tem, tem rajši so ga imeli in tem gošče so ga vabili na veselice. A našemu se je dom6v grede huda godila. Pot ga je vela po gozdu in ker je pod nogami škripalo, stopal je hitro. Pa jedva pride v največji les, kar mu zarezi naproti volčje žrelo. Brž je bil trezen in si tudi vedel pomagati. Vrgel je klobaso kolikor možno daleč po snegu in v tem, ko je grdogledec stikal za njo, ubral je pot kar najhitreje. Tako je delal, dokler je bilo kaj v canjici. Kaj pa zdaj ? Večkrat je namreč čul, da je volk pasjega rodu in kakor ne ta, tako tudi volk ne mara poslušati nobene godbe. Zatorej prime krčevito za gosli in drevi lok po strunah, da so čudno cvilile. To je gladuna tako strašilo, da je ostajal zmerom precej oddaljen od veseljaka, Tako sta se bala drug drugega in se pomikala počasi po gozdu. Godcu izpodrsne in pade. Nevšečna godba utihne in takoj mu je volk za petami ter ga potegne za kožuh. Hipoma vstane v smrtnem strahu in prične znova gosti ter se reši volka zopet za primerno daljo. Tako sta prišla skoro do Ložnicinega mosta. Bil je že skrajni čas, kajti gosli so imele samo jedno struno še celo, druge pa so visele popokane nizdolu. »Zdaj sem na mostu, preko njega ne pojde požeruh«, misli si godec in je pogumnejši. In res, kakih deset korakov pred mostom ustavi zver nadaljno zasledovanje in to je bil zadnji čas, kajti tudi zadnja cvileča struna je odpovedala službo svojo pretrgavši se na dva konca. Pa ne mislite, da dobrovoljček ni več zahajal v vesele družbe. Da, samo domov je hodil po takih nevarnih krajih zmerom drugega jutra.   —
Povedal sem že, da je za Godomeljsko vasjo ob izvirku Godomlje perišče, kamor hodijo prat gospodinje in dekleta. Da se to dogaja za dneva, je naravno. Pa kaj se pripeti! Sredi vasi stojita lipi, kjer se mladina na trati prav rada igra.  Po stari navadi pa se zbirajo ondukaj
53^                                  M. Cilenšek: Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
fantje, kakor hitro se je opravila doma. večerna molitev, poležejo po travi in si pripovedujejo dogodke minulega dne. Saj si imajo pa res mnogo povedati, osobito ob sobotah, ko so tudi tisti prisotni, kateri gredo med tednom za delom na razne kraje. Gospodarstvo jim je naj-češče deveta briga; pa kaj ne bi, saj itak po ves dan opravljajo težka dela. Tu se rajši pomenkujejo kaj drugega. Tudi je časih treba pognati kakega pobalina, ki se drzne priti v njih društvo, dasi še ni fant. Bližajoče dvajseto leto ga šele nekoliko opravičuje, shajati se po noči s tovariši svojimi. No, pa tudi to je pogojno; mora se -namreč zavezati, da se »prikupi« o prvi priliki. To jim daje mnogo gradiva, da razpravljajo prav natanko o njem. Potem se omenjajo še drugi, katerih sicer ni pod lipo, a zaradi starosti svoje tudi letos pridejo na vrsto. Tako se plete govorica o fantovstvu in pijači; časih pa zakrožijo kako domačo pesem, in dajo s tem jzvoljenkam' svojim glas, da jih čuvajo tujih usiljencev. No, to bi bila voda na njih mlin! Zdravih udov ne bi prinesel dom6v, tako bi ga našeškali in nikdar bi se mu zopet sla ne budila po tem, kar varuhi že ,svoje' imenujejo, dasitudi tega ne priznavajo niti drug drugemu. Tako vasujočim fantom je pretresel vse kosti šum, ki se je razlegal neke sobote večer od per/šča. Prala so baje pred polunočjo vaška dekleta ondu in se tako glasno razgo-varjala, da so jih fantje po glasi spoznali. Groza jih je izpreletavala vedoče, da je perilo že posušeno. Osrčijo se in stopijo iz vasi. Nikogar niso srečali in tudi na perišči ni bilo žive duše. Kaj je torej po-menjalo to pranje? Vendar ne smrti ali vojske? Ne, vsega tega ne! Morda so bile čarovnice, ki so, glasove domačih deklet posnemajoč, dražile fante, da bi po navadi svoji delale jezo in prepir med mirnim ljudstvom. Molčali so sicer o tej stvari fantje, da ne bi razburili prebivalstva, a sami so vendar prav oprezno ravnali, dokler se niso uve-rili, da bi bilo takšno natolcevanje krivično. —
Gozdi se zmerom bolj krčijo, na njih mestu pa nastajajo zeleni travniki in rodovita polja. Tudi ob Ložnici se je razprostiral lep hrastov gozd do Godomelj. Potok mu je bil severna meja, vas pa je stala ob južnem konci, ali bolje povedano, ob periferiji poluokrožne šume.   Ta   gozd   se  je imenoval po podobi  svoji  »Okroz«  in je dajal
v
vaščanom lep dobiček. Želod so pobirali in svinje ž njim pitali, jezice pa prodajali; listje jim je dajalo stelje. Gozd je bil občinska last. Sčasoma so jeli podirati tudi drevesa in temni gozd se je po nekatera mesta redil bolj in bolj. Takšni prostori so jim rabili v pašnike in pozneje vse ozemlje. Sedaj pa ni videti ondu nobenega drevesa, ampak zemlja je lepo pokmčtovana in donaša koristi na drugo stran.  »Okroz«
M. Cilenšek :  Kaj pripovedujejo ob Ložnici.                                 537
je bil še za mladosti moje nekako poseben kraj, kamor si nismo prav upali otroci. Tam so namreč za prejšnjih časov, dokler je stal razsežni les, imele čarovnice shode svoje in zaradi tega so ga vaščanje tudi skrčili.' Ako se je vračal po ,večni luči' moški od dela ter moral skozi les, bil je izgubljen za nocojšnji večer. Izza kakega debla je baje skočila copernica. vrgla mu uzdo preko glave in ga vprašala: »Ali me poznaš?« Na odgovor: »Hudič te poznaj!« zasedla ga je kakor svojega konja in ga gonila na vse pretege daleč krog. Onemogel je prišel proti jutru ubožec domov in ni vedel ničesar povedati o tem, kar se je godilo ž njim. Samo tega se je spominjal, da je bil dobil uzdo na glavo." —
Sreča terica silnega moža. Ta jo čudno pogleda, prime za roke in strese, da so ji zobje zaklepetali. Povedala je dogodek prijateljicam svojim, katere so ji rekle, da nikdar več sita ne bo, kajti to je bil »Netek«, ki ima do človeka tako moč, da mu še tako obila hrana ne zaleže dosti, ako ga je malo potresel. In res, terica je použila svoj kos kruha, pa je bila še bolj lačna. Sla je od ženske do ženske, vsaka -ji je dala polovico južine svoje, a ni bila sita. Tako se ji je godilo vse življenje.  —
Bil je oče, ki je imel zlatega konja. Ko je odhajal v mesto, izročil je sinu vse ključe, samo jednega ne. Ko je bil že daleč, pogleda sin skozi razpoko v hlev in ugleda omenjenega konja. Dolgo ne more odpreti vrat, ker nima pravega ključa. Naposled se mu to posreči, zajezdi konja in odjaha za očetom. Prehiti ga in beži dalje; oče pa za njim.
Ko ga je že skoro dohajal, reče konj jezdecu svojemu: »Vrzi tri zrna prosa na tla!«
Zdajci vzrase trnjeva gošča in oče vpije za sinom, kako mu je tu ravnati.
»Grizite z zobmi, kakor sem jaz!«
v
Slo je. Zopet je sinu za petami.
Konj pa reče:  »Vrzi tri pšenična zrna na zčmljo!«
Zdaj so nastali strmi hribi, po katerih je oče po nasvetu sinovem tako dolgo tolkel, da jih je zravnal.
Tretjič mu je za petami. Zdaj pa vrže soli na zemljo, in bilo je morje. Ko pride oče do njega, zavpije za sinom, kako naj pride preko vode.
Sin odgovori: »Obesil sem si mlinski kamen na vrat in plaval na nasprotno stran.« Oče si misli: »Dobro, da se hitreje posušim, obe-
538
Slavomir: Srčni vzdihi.
sim si dva.« Tako se je sin iznebil očeta, ker se je bal, da mu vzame zlatega konja. —¦            •  .
Bil je oče, ki je imel troje otrok. Po materini smrti je prišla v hišo huda mačeha, ki je otroke prav ,pisano' gledala in sovražila. Ko nekoč ni bilo očeta doma, pokliče .pisana mati' otroke in jim pove, da gredo očeta pričakovat. Vede jih visoko v hribe in ondu reče, naj počakajo, da stopi na stran. A ni je bilo nazaj, odšla je po drugi poti domov. Ker ji starejša hči ni zaupala, vzela je bila kaše s seboj in jo potresala po poti, pa vendar tako, da mačeha tega nt opazila. Prišli so po tem sledu domov. Drugega dne jih zopet zvabi v hribe, toda zgodilo se je kakor prejšnjega dne. Vsa srdita, da se ji ni posrečila ta nakana, vzame nož in kliče otroke. A poskrili so se bili, ker so slutili nevarnost. Hudobnica vendar prej ne miruje, da jih najde. Zdaj odseka prvemu glavo, drugemu roki in tretjemu nogi ter jih pomeče v blato. Ko pride mož domov, vpraša po otrokih, a zverska mati trdi, da ne ve zanje. Oče jih išče povsod in naposled najde na omenjenem mestu, kar ga tako razjezi, da zgrabi sekiro in grdo ženo raz-seka na drobne kose.   To je bilo plačilo njeno za toliko   hudobo.   —
Srčni vzdihi.
V dežele mnogotere                                                   A od dežele vzorov, Odprta mi je pot,                                                 Dežele svojih nad,
Odšel, oj;  daleč bi  lahko                                    Strašna  globel me  loči Tja v širni svet  odtod.                                        In brezno in  prepad.
2.
Jaz znam za vrt prekrasen,                                  Naj  vam, ljudje" sebični, Kjer upanja cveto                                                 Sve"t lep se vidi vrt
In kjer zaziblje nad nebrbj                                  Jaz pa le v kraje si želim, V sen jadnika ljubo.                                             Kjer je kraljica  — smrt
3-
Tožiti vam ni. treba                                              Napisa i ne   trebam, Vi,  bratje, za meno,                                             Kdo tukaj  miren spi,
Solziti se ni treba                                                 NI križa, niti kipa Ko spal bom pod zemljo;                                   Srce  si ne želi.
A vendpr položite,
Ko bodem  smrti plen, Nad glavo vi mi gosli
Na gibb cvetnozelen!
666
M. Cilenšek : Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Spisal M. Cilenšek.
VI.
a starih časov je bilo neki prav čudno na svetu. Povodnih in gorskih mož je bilo marsikje videti in še dandanes slujo nekatere mlakuže in gorske otline zavoljo prebivalcev izza minulih dnij. Ta bitja so imela precejšnjo oblast in čestokrat je bilo slišati, da je zmanjkalo tega ali onega. Ljudje so se jih bali, češ, kdo bi se družil s takim šmentom. Vedeli so marsikaj pripovedovati o njih hudobi, osobito pa o tem, kako so lepe deklice odvajali v podzemeljske svoje gradove. Poslušajte, kaj se o tej stvari pripoveduje ob Ložnici od rodu do rodu.
V neki vasi so živeli pridni možje, dobre ženice, čvrsti mladeniči pa tudi zale deklice. Jedna teh je bila tudi Hrušarjeva Lenčika. Nje uljudnost je bila vsakemu znana in kdor je ž njo občeval, prikupila mu se je zbog dobrih svojstev, ki so jo dičila in povzdigala nad druga vaška dekleta. Pa tudi lepa je bila, da je nje podoba marsikateremu mladeniču zmedla glavo. Ali nihče je ni rajši videl, nego Breznikov Nace. Ako ni bilo drugače mogoče, šel je na studenec materi po vode ter se oziral med potjo proti Hrušarjevim želeč, dobiti prijazen nasmehljaj. Lenčika pa je vedela zalega in pridnega mladeniča tudi ceniti in kadar je nabrala cvetlic, da ž njimi olepša podobe ob stenah, nikdar ni pozabila šopka narediti Nacetu. Tega je bil seveda bolj vesel, kakor bogvedi česa drugega. Najlepšo prihodnost in najslajše življenje si je obetal v bodočnosti, kadar bo mogel imenovati Lenčiko svojo ženko. A predno je dospel do take sreče, moral je mnogo pretrpeti.
Prišla je pomlad. Vse se je veselilo lepih, toplih dnij. Livade so zelenele in prve cvetlice prijazno pozdravljale pisane metulje, kateri so srkali slaščice po njih. Samo po visokih gorah, kakor že to navadno, ležal je še beli sneg in s curečo snežnico napajal gorske senožeti. »Dolga je bila zima, a vendar jo je zmanjkalo«, dejali so ljudje in se veselega obraza ozirali po obnovljeni prirodi. Tudi Lenčika ni zaostala, temveč šla po travnikih in ondu nabrala lepih cvetek. Da je tudi Nace nekaj dobil, ni še treba omenjati.
Nekega dne pa se je dekle čudno vedlo. Za kar je prijelo, ni mu šlo od rok. In česa  ne opazi materino oko!  »Lenčika,   kaj   ti je
M. Cilenšek : Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
667
danes, da si tako zmešana?« vpraša skrbna mati ter upre vanjo svoje oči. »Ne boš li šla danes po rož? glej, kako prijetno je pod milim nebom! Že so prihitele nekatere ptice zopet v naše kraje in pojo Stvarniku zahvalno pesem. Pojdi tudi ti in otresi se temnih mislij. Dokler ti cvete pomlad, veseli se; ko pa zima prikima, raduj se o mladini, katera ne pozna resnobe.« Tako je prigovarjala mati otroku, da bi mu razvedrila glavo.
»Pa mati, skoro vsake reči me je strah. Imela sem sinoči čudne sanje in kadar se jih domislim, izpreletava me zona.«
»Sanje so sanje, ki nimajo v človeškem življenji posebnega pomena«, tolaži mati in se ozira po hčeri. Skrivaj pa jo je vendar skrbelo,  kaj bi inače veselega otroka moglo tako vznemirjati.
»Morda ti bo lože, ako mi vse na tanko poveš«, sili mati v deklico.
»Glejte, mati«, začne LenČika, »sanjalo mi se je, da grem nabirat cvetlic. Kar se mi zdajci zazdi, da stojim sredi močvirja, o katerem pravite, da . . . da . . . Strah me je in kamor stopim, povsod se vse ugreza in že se utapljam. Potem pa stojim v prostornem gradu, katerega tla pometam vsak dan. K meni hodi čuden mož ter me snubi v zakon. Jaz pa, spomnivši se Načeta . . .;« rdečica zalije nje obraz in mati se nasmeje, rekoč:  »Res, čudne sanje, pa ostani danes doma.«
»Tista prejšnja tesnoba me je minula in rada bi šla pogledat za cvetlicami,« ugovarja hči proseče ter hitro dostavi: »Tolmunu ne bo-dem hodila blizu.«
»Dobro bo, da se razvedriš, pa glej, kam stopiš.« S temi besedami jo spremi mati do praga in se vrne k svojemu delu.
Popoludne pride Nace k Hrušarjevim v vas. Razgovarjali so se o marsičem, a vse mu se je zdelo nekako dolgočasno. Nekoga je pogrešal v hiši in večkrat se oziral proti tolmunu, kamor se je ravno videlo. Nevede je navel govorico na bližnje močvirje. »Le poslušaj«, dejo Hrušarjev oče, »povedal ti bom pa jaz, kar so stara moja mati večkrat pripovedovali, ki so si zapomnili vsako besedo matere svoje. Pred davnim časom je stalo tu veliko jezero. Nalil je je potok, ki je jel izvirati daleč tam za gorami. Mnogo Ijudij je utonilo, ostali pa so se naselili po bregovih.   Tako je bilo mnogo let.
Nekega dne proti večeru pa nastane strašen vihar, kakeršnega se najstarejši možje niso spominjali. Hišam je odnašal strehe, drevje lomil in ruval iz zemlje in vzdigoval vodo v jezeru baje tako silovito, da se je moglo za presledkov videti njega dno. Kdor je mogel, skril se je v varno zatišje. Grmelo in bliskalo se je strašno, vmes pa
668
M. Cilenšek: Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
tulila burja, da se klicanje na pomoč in stokanje obupujočih niti slišalo ni. Zemlja se je stresala, kakor za najhujših potresov. Ta b6j je trajal vso noč in ko se proti jutru pomirijo razburjene sile, zbiralo se je ljudstvo, kar ga je srečno pete odneslo, na veliki pečini ter z objokanimi očmi zrlo prejšnje sreče opustošeni kraj. A mnogo se ga ni zbralo, kajti večino jih je izgubilo življenje.
Pred zbegano množico pa se postavi sivobrad mož, in ji prične tako-le govoriti: »Veste li, zakaj se je to dogodilo? Pečinski duh in povodni mož doli v jezeru sta živela v vednem prepiru zavoljo duš, ki so bile utonile v potoku in jezeru. Naposled pride tako daleč, da se zbijeta. Prvi mu izlije jezero, drugi pa podere tisto črno peč in s tem je bilo boju konec. Vse duše pa ima povodnik v nastalem tolmunu, kajti on je premagal nasprotnika svojega in ga naposled ople-nil. Pa pride čas in porodi se deklica, katero ugrabi in odnese v svoj podvodni grad. Ondu jo snubi in ako mu se ne uda, rešena bo ona, in ž njo mnogo duš.« To izgovorivši izgine starček.
Ko je Hrušar izgovarjal zadnje besede, jelo se je že solnce nagibati proti zahodu. Lenčika se še ni vrnila domov in s strahom se spogledajo vsi prisotni. Kar vsi skličejo sosede in se napotijo proti močvirju. Kličejo in iščejo povsod, toda Lenčike ne morejo najti. S strahom pa opazijo ob robu človeške stopinje, ki so vodile v vodo, a nikjer nazaj. »Uboga Lenčika, utonila je; zaman je vse iskanje in tarnanje; ne bo je več!« kričali so vsi v splošni zmešnjavi. Nace je hotel od samega obupa skočiti v vodo, a pridržali so ga; mati pa je na mestu omedlela. V tem se je vzbudil silovit vihar in pognal prestrašene vaščane v vas. Mati je zbolela, Hrušar pa osivel in si želel smrti. Kaj pa Nace ? Ko je prebil prve bolečine, svetuje mu modra ženica, naj gre tja v gore iskat k pobožnemu puščavniku dobrega sveta. On sluša in gre. Došedšega je stari mož prav prijazno vsprejel ter ga tolažil, kolikor možno. V molitvi prebedita noč in drugega jutra mu reče puŠčavnik: »Ako hočeš kdaj srečen biti, premaguj se, zapusti vas in domači kraj ter pojdi v deveto deželo. Bati se ni treba nikogar; glej, dam ti ta-le pas. Kadar se pretrga brez tvoje volje, vedi, da ti je potekel čas in smeš se vrniti v domačijo svojo. V božjo previdnost pa ne sezaj, temveč ostani zvest svoji obljubi. Mogoče, da se uresniči ustno poročilo o rešitvi duš; hodi z Bogom.«  Nace je šel po svetu z obljubo v srci.«
Cas je najboljši zdravnik. Bodi rana še tako globoka in skeleča, sčasoma se zaceli in vrne se vsaj po nekoliko prejšnja zadovoljnost. Tako je bilo tudi pri Hrušaijevih in Breznikovih. Sicer so mlada člo-
M. Cilenšek: Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
669
veka prav težko pogrešali in kadar je govorica nanesla na ljubljeno hčer, na dragega sina, vselej so oči rosile solze.
Tako je minilo pet let. Zopet je bil najlepši pomladanski dan, katerega se je vse veselilo in se prišlo ogrevat na solnce. Pogovor se zasuče na Lenčiko in Načeta. Hrušarju se utrne debela solza in z žalostnim glasom reče okolistoječim: »Danes je ravno pet let, odkar je izginila Lenčika, moje veselje in materina radost. A neki notranj glas mi budi vedno upanje, da jo bom še videl.« Nehote se obrnejo proti močvirju in, o čuda, od njega koraka po travnikih ženska naravnost proti Hrušarjevim. Mati spozna takoj svojo Lenčiko in od samega veselja skoro omedli. Sli so ji naproti in se glasno veselili srečne vrnitve ter sklenili, da napravijo prihodnjega dne gosti.
In res, drugega jutra kazala je vas drugo lice. Deklice, Lenči-kine tovarišice, okrasile so vse s cvetlicami in venci in popotnik bil bi mislil, da se obhaja velika svatovščina. Vse je bilo veselo, samo domača hči je ostala resnobna in cesto pogledavala v daljo, kakor bi koga pričakovala. Mati je to opazila in rekla Lenčiki: »Vem, koga pogrešaš;  včerajšnjega dne si se izgubila ti, denašnjega pa on.«
V tem ustavi pred hišo potnik korake svoje. »To je on, Nace je!« kriče vsi križem. Zdaj je dokipelo veselje do vrhunca. Vprašanj in odgovarjanj ni bilo ni konca ni kraja. Prva je morala Lenčika povedati dogodke  svoje.
»Ko tako po cvetlicah gledam,« prične ona, »pridem nevede v močvirje. Od strahu zavpijem in se obračam, pa vse se ugrezuje in jaz izginem s površja. Ko se zavem, stojim sredi mračnega poslopja. Oziram se na vse strani, bilo je sicer več vrat; a vendar izhoda najti ne morem. Sedaj stopi pred mene mož, prime me za roko in pelje v sobo, kjer se je vse blestelo od zlata in dragega kamenja, le po tleh je bilo polno smetij. Tu mi se jame dobrikati in me v zakon prositi. Jaz pa jokaje odgovorim: »Pusti me, pusti; vse.zastonj!« To je trajalo * dolgo in ker je naposled uvidel, da njega prošnje nimajo vspeha, pridejo mu druge muhe v glavo. Reče mi: »Veš kaj, Lenčika, najlepših lepša, jaz odpotujem, ti pa kraljičica moja, pometaj te-le smeti iz kota v kot, dokler se ne vrnem.«
»To delo sem opravljala brez prestanka, kajti kar sem spravila za dne v red, ležalo je drugega jutra zopet razmetano po sobah. Nekoč pa slišim neko ječanje, sklonim se in poslušam   ter čujem razločno:
»Jokajmo se, dušice, jokajmo
Solze suhe, glasne;
Tu je dežela joka, kraj 'zdih'vanja,
670                                 M. Cilenšek: Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Ni počitka v noči, ne po dnevi.
J eden nas razmeta, druga pometa.
Oj,  neusmiljena deklica, kaj smo ti st'rile?
Nehaj, nehaj, za zastor nas zberi.«
Razumela sem in skrila smeti. Ko pa povodnik pride  domov in jaz njega  ponudbo zopet odbijem, razmeče smeti po   prostornem   po slopji in mi ukaže prejšnje delo.   Jaz pa si napravim   metlo od mahu in pometam dolgo, dolgo.
Nekega dne  slišim to-le pevanje:
»Oj,  biser dobrote svetle, Slušaj  milo proseče glase, Glase ubogih dušic! Zapustila boš to službo. Šla v človeško družbo.
Oj, pri Bogu bomo ti hvalo dale, Nikdar tebe pozabile. Sliši mila, Vzemi nas smeti 'sabo za plačilo. Pri Bogu bomo ti hvalo dale Me dušice revne, revne.«
Kmalu potem pride povodnik k meni in me jame zopet prositi roke. »Zastonj ves trud!« odgovorim mu ter zahtevam plačila za tako-zvesto službo. Na njega vprašanje, kaj hočem za plačilo, pa pravim: »Te-le tebi nepotrebne smeti mi daj in domov me pusti.«
»Vseh je preveč, polovico si vzemi, za nameček pa to-le zlato-oglavnico, uhane in pas.«
Potem me izpusti.
Vse se je čudilo vstrajnosti in srčnosti rešene deklice ter ogledovalo darila.
Zdaj pa prične Nace pripovedovati o svojem potovanji.
»Zapustivši puščavnika sem blodil po neznanih deželah, in nevede prišel v deveto deželo. Tam je bilo zlata, kakor pri nas peska in vsega dovolj. Bivali so ondu črni velikani; jaz sem jim sezal malo nad gležnje. Ko stopam po velikem travniku, srečam velikanko, katera me pobere in v predpasnik vrže. Mislil sem, da se mi polomijo vse kosti. Nese me pod veliko drevo in ondu pred starega velikana. Nekolikokrat me pogleda in naposled reče: »Ti, maličko, ako mi hočeš služiti, dobro ti bo, inače te kar pri tej priči snem.«
»Bom, bom pridno ubogal,« trepetaje odgovorim. Zapovedal mi je nabirati bisere in plesti zlato vrv. Delal sem, kar sem mogel, da je pomlad trikrat ozelenela. Med velikani pride do boja. Najhujši je bil ujet in  obešen.   Moj gospodar poišče dva tisočletna hrasta, polomi
Slavomir: Jeseni.
671
jima veje in pričvrsti tisočletno jelko nanja. Na zlato verigo so ga pripeli in obesili. Velikan je bil z mano tako zadovoljen, da mi ponudi — svojo hčer v zakon. Jaz pa se moško odrežem: »Deklice velikanke ne potrebujem, pusti me od tod; vrniti se hočem v domače kraje in dobiti sebi jednakega dekleta.« Ni se obotavljal ter mi naložil mnogo  blaga.
Vzel sem palico v roko in hajdi proti domu. Pot je bila dolga in težavna. Zabredel sem v deželo pesjanov, ki ljudi žro. Videč, da so dlakasti kakor ovce, ubijem psa in se ogrnem v njega kožo. Tako sem ubegnil. Potujem dalje in dospem do pravih ljudij. Tu skrijem svoje blago in grem služit. Pol leta potem se mi pretrga pas, puščav-nikovo darilo, in zdaj spoznam, da je napočil čas vrnitve. Precej dolga je še bila pot, a premagal sem vse težave in tu sem sedaj v sredi svojih rojakov.  Radujmo se, ko obhajamo trojno veselje« in vsi zapojo:
»Dan veselja je in petja, kdo še več želi!
In vesel te poroke, komu se ne zdi!
Junaka, rojaka slavnega Načeta
In deklice krasnolice, zale Lenčike.
Da  bi bila sreča mila in ljubezen pri tej hiši,
Da v ljubezni bi živela,  Bog nas usliši!«
Jeseni.
*
ot ve, kot ve
Oj, ptice lehnokrile,
I jaz razpel
Bi rad peroti čile.
Gledal si ponosno, drevored, Na vrvečo množico oholo  — Pa osul je tvoj se bujni cvet, Le odreVje zdaj si golo.
2.
3-
In z vami vsplul
V dežele sreče, petja,
Iskat za dom,
Za rod ubog  zavetja.
Strta je lepota in tvoj čar, Divne so zamrle sanje, Po vejevji ti ječi vihar, Drevja tožno vzdihovanje
Ptice odletele drobne,
Vtihnil pesmij  zvonki glas,
Rože ljube so ocvele,
Strt prirode ves je kras.
Srce moje, srce moje Nad in želj vis6k je grob, Nikdo pa ne bo jih vzbudil NI radost, nI svit čarob.
Toda spečo to prirodo V sanjah ziblje sladek up : S cvetjem dičnim njo in s slavo Božji vzbudil bo poljub.
738
M. Cilenšek: Narodne stvari.
Narodne stvari.
V.   Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Priobčil M.  Cilenšek.
VII. 0
prijazni vasi, na desnem bregu Ložnice, praznovalo se je svoje dni veliko ženitovanje, kakeršnega ljudje ne pomnijo. Kmetski fant si je izbral bogastvu svojemu primerno nevesto, ki je slula zaradi lepote in kreposti v deveto vas ; vrstnice ji ni bilo najti. Srečni ženin prehodi hribe in doline ter povabi v svate vso žlahto po očetu in po materi kakor tudi razne kume. Kamor pride, povsod mu dobro postrežejo in se pri rujnem vinci vesele tolike sreče. Povsod mora pripovedovati, kako je iskal neveste svoje, kako je lepa in modra in koliko dote ji dado roditelji. Seveda ni pozabil tudi župe, v kateri je taka deklica ugledala svet; opisoval je cel6 nje rojstveno hišo in ni opustil najmanjše stvarce. Ali med zaroko in poroko mine navadno vsaj štirinajst dnij, mnogo časa, ki lahko usodno vpliva na človeka. Tudi naš ženin je izkusil usode gren-kosti, katere si je nakopal z nepremišljenimi besedami. Poslušajte torej, kako se mu je godilo, predno je stopil z nevesto pred oltar in kako hitro jo je moral zapustiti.
Hodil je nekoč od kuma, ki ga je držal pri krstu, in bil je prav dobre volje. Kaj tudi ne, saj kum ni bil izmed tistih, ki radi poudarjajo »nimam«, in tudi ne izmed tistih, ki pravijo »ne dam« — torej mož po volji božji. Pri njem je bil človek lahko vesel, in tudi naš ženin je bil ter se ga nalezel, da so ga  komaj noge nosile.
Domov grede veselo prepeva; meri sedaj cesto, sedaj se zlekne v visoko rž, da glasno zašumč bilke, ki nikdar več ne morejo kvišku. Srečnejši je bil ženin. Stalo ga je seveda mnogo truda, in marsikatero bilko je izpulil, predno se je postavil zopet na noge. Bog vedi, kako dolgo bi bil hodil tako, da ni izpametovala ženina pijanost sama. Za-vozil je namreč na pokopališče, spoteknil se ondu in se položil po zemlji božji. Vender ga to ni spravilo v nejevoljo, temveč rekel je brez premisleka: »No, ker si se ,ti rajnik' sam nastavil na pot, vabim te tudi na svatovščino v hiši moji.« In glej! Iz groba se oglasi rajnik in pravi:   »Pripravi,   pridem   ob jednajstih ponoči!«    Hipoma je ženin
*) Glej   »Ljubljanski Zvon«   1887., str. 666.
M. Cilenšek: Narodne stvari.                                              73^
drug človek; prestrašil se je odgovora tako, da ga takoj mine vinjenost. Ali besede se ne dado več izpremeniti! Njegovo povabilo in rajnikov odgovor mu vedno zvenita po ušesih. Nikdo mu ne ve sveta, in nekateri se mu celo posmehujejo, češ, od samega veselja ni vedel kaj početi, in vino ga je razvnelo, da je sanjal tak6 čudno.
Drugače naš ženin. Ker nikjer ne najde miru, gre naposled k domačemu župniku, ki ga prav prijazno vzprejme in mu svetuje to-le: »Ne boj se preveč nepremišljene besede! Očisti vest in pripravi, kakor je treba, kadar pričakuješ posebnega gosta. Vedi ga v stransko sobo, občuj ž njim sam in ne puščaj ga k svatom. Kadar se bode odpravljal na odhod, zadržuj ga in obetaj mu, česar te naprosi.« Ženinu je sicer nekoliko odleglo, ali vesel kakor nekdaj ni bil več in želel je samo, da bi se vse srečno  izteklo.
Določenega dne se zbero svatje, godci in mnogo drugih ljudij. Kako so se veselili, plesali i. t. d., tega ni treba poročati, pač pa moramo omeniti, da so tudi nepovabljenci izhajali prav dobro. Vsa vas se je zbrala okolo hiše, in ker so bili svatje radodarni, nosilo se je na piano, da je bilo veselje. Ko so se zasukali v hiši, zavrtelo se je tudi zunaj mlado in staro in plesalo še dolgo potem, ko je godba utihnila. To je bilo tudi lahko mogoče, zakaj ledina je bila gladka kakor miza, in mesec je prižgal toliko luč, da je bilo svetl6, kakor podnevi.
Ko pa zakuka na stenski uri lesena podoba jednajst, pride povabljeni rajnik. Z6nin, nevesta in svatje ga vzprejmo prav prijazno, in prvi ga odvede v stransko izbico ter ostane pri njem. Ali skoro gostu preseda samota, zatorej poprosi ženina, naj se preselita k ostalim svatom, zakaj dozdeva se mu, da so prav dobre volje. Ženin mu odgovori, da se onadva najbolj umejeta, in ve še druge izgovore. »Odprl vender duri, da bodeva vsaj gledala veselo družbo.« Za nekoliko časa se rajnik odpravlja, ali ženin ga zadržuje z raznovrstnimi izgovori do poslednjega trenutka. »Sedaj pa je dotekla moja ura, ljubi prijatelj! Meni ni več bivati med vami; tja moram, od koder sem prišel. Toda ker si me povabil in dobro pogostil, pridi tudi ti k meni na veselico. Jutri bodi ob moji uri na pokopališči; vse drugo se zmeniva pozneje.« Ženin se ne more ustavljati in obeta, da  pride.
Drugega dne gre k župniku in mu vse pove ter ga poprosi sveta. Modri mož mu pravi: »Pojdi, kakor si obetal, in vrni se srečno. Pridi mi povedat o svojem potovanji na oni svet in zapomni si to dogodbo za vse življenje. Ako imaš neprijatelja, spravi se ž njim in poslovi se od vseh znancev«.
47*
740                                              M. Cilenšek: Ndrodne stvari.
Zvečer istega dne se odpravi ženin na pokopališče. Nevesta in tudi nekateri svatje ga hočejo spremiti, toda on odločno odgovori, da ne potrebuje nikogar. Ker je prišel prehitro na odkazano mesto, leže med dva grobova in potrpežljivo čaka. Strah ga ni bilo, zakaj bil ni izmed tistih, ki si že v mraku ne upajo na pokopališče. Premišlja samo to, kar se utegne zgoditi tako kmalu. Sedaj odbije ura jednajst, jeden grobov se odpre, in rajnik ga ogovori: »Dobro, da si prišel; hodi torej za menoj.« Našega žčnina izpreleti mraz, ko vidi, da gre v grob. Ali skoro pride v nekoliko mračen kraj; tu je tekla čudno velika reka, preko katere ga rajnik prepelje. Zdajci ugleda velikansko poslopje, prime za kljuko, in vrata se odpr6. Po dolgem hodniku je treba korakati, in nap6sled prideta v stransko sobo, v kateri je ženinu odka-zana posebna miza. Vrata v sosedno sobo so priprta, in prijetni glasovi zvene gostu na ušesa. Streže mu rajnik sam in ga cesto pogleduje, zakaj opazil je, da mu ona vesela družba bolj ugaja nego najukusnejše jedi, katere mu nosi na mizo. In res izpregovori ženin, naj se prestavita k onim veseljakom. Rajnik ga zavrne: »Ali si ti drugače ravnal z menoj ? Večkrat sem opomnil, pojdiva k svatom, a ti si me vedno zadrževal v sobici in mi nisi privoščil vsega veselja. Le tukaj ostaniva, midva se umejeva najbolj.« — »Ker me že nečeš razveseliti popolnoma, odprl vsaj vrata, da bodeva gledala 6ne veseljake.« Tako se večkrat pričkata, a vselej je rajnikov zadnji odgovor: »Ti si prav tako delal z menoj.«
v
Cas hitro poteka, in rajnik opominja gosta na odhod. »Oho, prijatelj! Pri meni je bilo drugače. Nisem te gonil, temveč prigovarjal ti. Rad bi se me iznebil, toda nekoliko vender še potrpi.« — »Ako je tebi prav, meni je tudi, samo to ti povem, da tvoj čas poteka.« Naposled pa ne pomaga nobeno besedovanje; ženin se mora odpraviti z veselega kraja. Rajnik ga vede zopet po istem poti nazaj in izgine v svoje domovanje.
»Hvala Bogu, zopet sem na zdravem zraku!« glasno izpregovori žčnin. »Bilo je sicer veselo, a vender mi ni dal v 6no družbo, kamor me je tako mikalo. No, sedaj pa le domov, bržkone me že težko pričakujejo.« Tako je govoril sam v sebi in hitro pobiral korake. Pri-šedši do domačih vrat, krepko potrka in na ves glas zavpije: »Nevesta, svatje, odprite!* Ko ne dobi nobenega odgovora, potrka še silneje, in zdajci se nekdo oglasi: »Kdo je?« Našega ženina zgrabi jeza, da povprašujejo po prišleci, in toliko da ne odgovori srdito. Vender si premisli in stopi v izbo. »Nevesta, kje si? Svatje na n6ge, da vam povem,   kako in kaj.   Godci,   zagodite   kako veselo,   zakaj   sedaj smo
M. Cilenšek: Narodne stvari.
741
sami!* Tako in jednako govori tujec, domačini pa gledajo po strani sivega starčka, o katerem ne vedo ničesar. Naposled ženin sam opazi, da se je marsikaj izpremenilo in vender, kakor se dozdeva njemu, v jedni uri. Nikjer ni cvetoče neveste, ne veselih svatov in godcev, ne one velike mize, ki je stala prej. Pogovor spravi vso družino na noge, cel6 ded se vzbudi in pride v izbo. Vse se čudi tujemu m6žu, čegar glavo pokrivajo sivi lasje in čegar obraz zakriva dolga brada, bela kakor sneg. Njega tel6 že leze v dve gube, in zatorej provzroči neznanec celo smeha v hiši. Naposled reče hišni gospodar tujcu: »Veste kaj, mi vas ne umejemo! Ležite sem na klop in počijte si; tudi mi smo trudni in potrebujemo počitka; jutri se lahko razgovarjamo in umeti utegnemo drug drugega.«  Rekši upihne luč in gre zopet počivat.
Drugega dne" se je govorilo po vasi samo o starem tujci, toda poznal ga ni nikdo. Hodil je od hiše do hiše in iskal svojih ljudij. Ali kamor je prišel, povsod so ga čudno gledali in nekateri so se mu cel6 posmehovali, češ, lahko bi bil že pametnejši. Sedaj se domisli župnika, ki mu je velel priti, kadar se vrne s ponočne veselice. K njemu se torej napoti, in mož ga prav prijazno ogovori: »Oče, kaj je pa vas privedlo k meni?« — »Kaj, jaz oče?« odvrne ženin nekoliko srdito. »Včeraj je bila moja poroka, in ko sem zapustil za kratek čas domačo hišo, izpremenilo se je vse tako, da niti človeka ne poznam, Tudi vi, gospod, niste tisti, ki me je poročil.«
Neumevno se je vse to zdelo župniku, in silil je v sivolasca, naj mu pove vse natanko. Naposled mu pokaže nad vrati ploščo, katero je dal vzidati prednik. Pripoved žčninova in vsebina na plošči se popolnoma ujemata. Mlada nevesta je dolgo žalovala, naposled zapustila svoje sosede in šla v puščavo, kjer je samica umrla. Župnik je zaman čakal ženina in oskrbel to ploščo v spomin. Spodaj pa stoji letnica, ki pravi, da se je to dogodilo pred tristo leti.
Ženin se vsemu temu ne more načuditi, a župnik ga vede pred posodo z vodo in mu pokaže v nji njega podobo. Od samega strahu se zdrobi v prah, iz katerega vzleti bel golobček v sinje neb6. — Vse posvetno veselje ni niti pena proti onemu, katero uživajo nebe-ščanje! —
Blizu velike ceste stoji vas Vrbje, okolo katere je mnogo mlakuž in močvirnatih izvirkov; domačini jim pravijo »virja«. Osobito jedno je precej veliko, in vaščanje trdijo, da nima dna in da je povod-nikov dom.
Oral je svoje dni kmetic na njivi, otroka pa pustil konec nje blizu virja.   Kar  mu   zazveni  otroški jok in vrišč na ušesa, in ko se
742
Književna poročila.
ozre, ugleda zelenega moža, ki hiti za dečkom. Oče mu skoči na pomoč, in oba ga primeta za roke. Dolgo se pulita zanj, a nobeden ne more premagati svojega nasprotnika. Na meji leži sekirica. Oče jo pobere in odseka po vodniku roko, s katero drži otroka. Zelenec skoči sicer brez nje v virje, ali oče se čudno prestraši, zakaj tuja roka se ne da odpraviti od dečkove. Vse so poskušali, povsod popraševali, ali vse zaman. Stara ženica, ki je prišla v vas, nasvetovala je to-le: 2, Dobite iz istega virja žabjega drača in namažite roko nizdolu.« To je pomagalo.  —
Nekdo, ki je drugim ljudem rad očitoval babjeverstvo, hotel se je sam prepričati, ali virje res nima dna. Vzel je dolgo vrvico, privezal ob konci kamen in jo izpustil v vodo. Ali hitro se oglasi nekdo iz globine: »Ne meri ti mene, če ne bodem jaz tebe!« Trikrat se je ponovil zamolkli glas, in povodnik je imel mir. Zatorej še dandanes ugibljejo, koliko zvonikov bi se vender skrilo v tej mlakuži, ako bi postavili zvonik na zvonik.
Književna poročila. X.
Leonhard Mastng,   Zur Laut-  und Akzentlehre  der macedoslavischen Dialekte.   Ein Beitrag zur Kritik derselben.   SPbg. i8pi. 8°. 14.6.
V novejšem času je Macedonija »ein viel umworbenes Land(<. Bolgari in Srbi jo zahtevajo zžse jednako vztrajno in goreče ter se trudijo dokazati svoje aspiracije tudi s pomočjo filologije, kakor bi bila znanost odločilna pri reševanji takih politiških vprašanj. Dovolj je, če vemo o takih razpravah, katere se odlikujejo po temeljitem neznanji v vseh znanstvenih vprašanjih, po gorečem patrijotizmu in globokoumni fantaziji, je li pisatelj Bolgar ali Srb, in takoj pozvemo tudi rezultat »znanstvenega* preiskovanja in domišljevanja. Masingova knjiga sevčda ne pripada razpravam omenjene vrste, to je skoz in skoz znanstvena razprava, kjer so odločilni samo znanstveni razlogi. V prvi in večji polovici knjige razpravlja pisatelj obširno in temeljito o glasovih, kateri se so razvili na macedonskih tleh iz starih skupin tj in dj. Druga in po mojem mnenji tudi važnejša polovica nas poučuje kratko o nekaterih posebnostih naglasa v macedonskih narečjih, tedaj o predmetu, o katerem do sedaj nismo vedeli skoraj nič.
M. Cilenšek: Narodne stvari.                                               175
Narodne stvari.
I.   Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Priobčil M. Cilenšek.
VIII.
voje dni je hodil mladenič ponoči čez polje v vas. Sredi polja je stala kapelica Matere božje. Vselej je ondu pokleknil in izmolil nekaj češčenihmarij, da bi mu bila pre-sveta Devica milostiva in mu pomagala v vseh nevarnostih pozemeljskega življenja. Nekdaj se oglasi Marija, rekoč: »Stopi hitro semkaj za mene; smrt pride pote.« Toliko da je mladenič v zavetji, že prihiti smrt mimo kapelice. »Kam pa tak6 naglo, smrt?« vpraša jo Marija. »Po tistega mladeniča grem, ki navadno hodi po tem-le polji v vas; nocoj ga vzamem, moram ga imeti.« Toda skoro se vrne bela žena, in Marija jo vpraša: »Kako to, da se vračaš praznih rok?* — »Danes mi je odnesel pete, jutri zvečer pridem pa nekoliko prej«, odreže se smrt in gre po druge ljudi. »Kaj pa je to, kar sedaj-le mimo šumi, kakor bi se podila jata dolgouhih zajcev?« — »To so sami rogački, ki gredo čakat duše, toda ne bodo je dobili«, poučuje mladeniča visoka zaščitnica. »Ako te je volja, stopiva za njimi; sedaj se ti ni treba bati smrti, pote pride šele jutri; ti pa pridi k meni in sicer nekoliko prej nego danes.« — Prideta do hiše, kjer umira bolnik. Ljudje okolo njega molijo rožni venec in prepevajo svete pesmi. Dva angelja stojita pri bolnikovi postelji, hudobci pa vise po stenah. Zdajci zavije smrt bolniku vrat; angelja vzameta dušo in jo spremita v nebesa, zlodeji pa odidejo praznih rok.
Drugega večera se ponovi pri kapelici prav tisti prizor, in smrt zatrjuje, da ji pretkani dečko jutri ne uide. Nato gre po bolnika, katerega je bolezen že dolgo mučila. »Sedaj si brez skrbi, jutri pa še prej pridi k meni; če hočeš, stopiva za njo.* Vtem hipu prilomastijo rogački ; prav glasni so, misleč, da nocoj ne gredo zastonj. Onadva gresta za njimi in prideta do bolnika, pri katerem mešajo tiste umazane podobice, grdo preklinjajo in nesramno govore\ Tudi pri tem bolniku sta angelja, toda jokata se, peklenskih pošastij pa je polna hiša, in čudno se pačijo. Ko bolnik prestane, polaste se njega duše in jo tirajo v večno pogubljenje. Zunaj nastane tak vihar, da se vse trese.   »Vidiš, kam zavede človeka  zmota in pregrešno življenje;   ko-
176
M. Cilenšek: Narodne stvari.
likor pa je še dobrega na njem,  to mu pogube igralci,   preklinjevalci in drugi nesramnežiU  vzdihne Marija, mladenič pa se prekriža.
Ko tudi tretji večer smrt ne dobi mladeniča, odgovori Mariji: »Nič več ne grem ponj; učakal bode visoke starosti in še sam me bode prosil, naj pridem ponj.* — »Sedaj si brez skrbi; ako ti je drago, poglejva še nocoj nekoliko po svetu.« — »Kar je tebi ljubo, to je tudi meni prav; neizrecno sem srečen, da smem biti v tvoji družbi.« — Hodita že dolgo po polji, in Marija mu pripoveduje marsikaj lepega; kar ugleda mladenič prav svetlo luč in reče: »Kaj pa to pomeni?« — »To je večna luč; ako hočeš, greva k nji.« Tam je bila velika kapela in v nji vse polno svetilk. Nekatere so gorele prav jasno, druge slabo, nekaterim pa je luč že umirala. ,>Kaj pomeni to, saj sedaj ni čas božjih grobov?* — »To je večna luč; vsaka svetilka pomeni življenje jednega človeka. Kakeršna je njega lučica, takšno je njegovo življenje.« — »Oh, preblažena Devica, pokaži mi mojo luč!« — »Glej, tista-le je, ki gori tako jasno«, in Marija pokaže na svetilko, do vrha nalito z oljem. »Pokaži mi sedaj še svetilko moje deklice.« — »Ona-le je, ki že ugaša.« Rekši mu pokaže svetilko, v kateri je prav malo olja. Mladenič pa odlije iz svoje svetilke toliko goriva, da ga je v obeh jednako. »Oj, dobri mladenič! Tvoja misel je zlata vredna, nikoli se ne bodeš pritoževal radi tega.«  —
Srečno sta živela v zakonu in dočakala sive starosti, da sta se že vsega naveličala.   Žena je umrla samo jeden dan pred možem.
IX.
Sedaj pa še recimo kaj o drugem mladeniči, ki je imel čudno navado, da je malone vsako noč vstal iz postelje, hodil po polji ter ukal in pel. Domačemu župniku to ni bilo nikakor po volji, zakaj naveličal se je tega ponočnega nemira že tako, da mu je presedal menda do vrha glave. Zato reče nekega dne svojemu hlapcu: »Vzemi bikovko, ki visi tam ob steni in založi onemu ponočnjaku nekaj gorkih«. — »Tudi meni je takšno vriskanje odveč, in prav veseli me, da ga smem nekoliko kaznovati«, odgovori hlapec in se pripravi, kakor mu je bilo ukazano. — Drugega dne vpraša župnik svojega posla, ali je morda zaspal, da ni čul ponočnega petja okolo župnišča. »Hm, ako bi bili vi to videli, kar sem videl jaz,« de hlapec ves plah in upalih očij, »stavim, da bi bili skočili iz kože. Le poslušajte, povem vam po resnici. Ko ga zaslišim, hitro skočim za oni-le zid in si mislim ,   nocoj ga našeškam,   da me bode pomnil vse  žive dni in opustil