List delavcev v vzgojnoizobraževalnih zavodih SR Slovenije Ljubljana, 27. maja 1977 - Številka 10 Tovarišu Titu ob jubilejih V uspešnem sodelovanju prosvetnih časnikov republik in pokrajin ima pomembno mesto izmenjava obvestil o najpomembnejših problemih socialistične preobrazbe vzgoje in izobraževanja po načelih desetega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije. Posebna oblika skupne skrbi za obveščanje prosvetnih delavcev so skupne številke vseh devetih prosvetnih časnikov, ki imajo skupaj okrog sto tisoč izvodov naklade. Prvo tako številko so pripravila uredništva v počastitev desetega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, drugo smo posvetili proslavi tridesete obletnice zmage nad fašizmom, današnja skupna številka pa je naš prispevek k velikima jubilejema tovariša Tita —štiridesetletnici njegovega prihoda na čelo Komunistične partije Jugoslavije in njegovemu 85. rojstnemu dnevu. Naši narodi so pod Titovim vodstvom uspešno izvojevali zmago nad fašizmom, izvedli socialistično revolucijo, obnovili od vojne porušeno deželo in že tri desetletja gradijo samoupravni socializem, ki pomeni popolno svobodo in uveljavitev vseh narodov, narodnosti in vsakega posameznika, potrditev ustvarjalnosti delovnih ljudi in občanov, ki pod vodstvom Zveze komunistov Jugoslavije in tovariša Tita vedno bolj zanesljivo in odločno gradijo svojo prihodnost; pri tem sodelujejo z vsemi deželami sveta ter se bojujejo za mir in blagostanje, za bratstvo in ljubezen med narodi. Ko je dr. Vladimir Bakarič pred nedavnim v Zagrebu govoril tujim in domačim novinarjem, je dejal, »da lahko označimo vsako obdobje kot Titovo epoho, ne samo za nas, temveč tudi precej širše«. Naši časniki zavzeto posredujejo Titove misli in si prizadevajo uresničiti politiko Zveze komunistov Jugoslavije — reformo vzgoje in izobraževanja na temelju stališč in sklepov desetega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije ter ohranjati pridobitve narodnoosvobodilnega boja, v katerem se je začel tudi proces graditve nove socialistične šole. S to skupno številko, posvečeno velikima jubilejema tovariša Tita, se pridružujemo vsesplošnemu proslavljanju teh dveh praznikov voditelja naše revolucije. Ob tem izražamo iskrene želje prosvetnih delavcev in učencev vseh republik in pokrajin — da bi nas Tito še dolgo vodil v srečno prihodnost, za katero se bojuje kot komunist že več kot petdeset let. UREDNIŠTVA ČASNIKOV: PROSVJETNI LIST, P ROS V-JETNI RAD, ŠKOLSKE NOVINE, PROSVETEN RABOT-NIK, PROSVETNI DELAVEC, PROSVETNI PREGLED, SHKENDIJA, MISAO, NAŠA STRUČNA ŠKOLA. 2.STRAN______________________________PROSVETNI DELAVEC________________27. maja 1977 - Številka 10 Edvard Kardelj Politična in vojaška strategija narodnoosvobodine vstaje in socialistične revolucije v Jugoslaviji in Titova ustvarjalna vloga v njenem koncipiranju in realiziranju I. DRUŽBENOZGODOVINSKO BISTVO REVOLUCIONARNE STRATEGIJE IN TAKTIKE KOMUNISTIČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE. Politična strategija Komunistične partije Jugoslavije tik pred 1. svetovno vojno in v našem narodnoosvobodilnem boju in socialistični revoluciji je bila izhodiščna točka in sestavni del njene vojaške strategije in obratno. Od uspešnosti uresničevanja politične strategije je bilo odvisno, ali bomo imeli vojsko za uresničevanje našega celokupnega strateškega koncepta narodnoosvobodilne vojne. Kajti napačno je, če nekdo misli, da sta samo patriotizem in patriotski del platforme narodnoosvobodilnega gibanja zadoščala, da je množica borcev prostovoljno vzela orožje v roke in odšla v vojno. Velika večina ljudstva je bila resnično zelo patriotsko razpoložena in pripravljena za boj proti okupatorju. Toda to veliko množično patriotsko gibanje je imelo poleg nacionalne tudi razredne, socialno-ekonomske, politično-ideološke, kulturne in druge družbene komponente in je v sebi nosilo tudi določena protislovja, kot tudi akutne in potencialne spopade. Vodstvo Komunistične partije Jugoslavije bi bilo politično naivno in bi hitro izgubilo bitko, če ne bi upoštevalo vseh teh komponent oziroma če bi se prepustilo samo pragmatičnemu vodenju vstaje. 1. Bistveni elementi naše politične in vojaške strategije Tito je vedno imel lastnosti, ki so mu omogočale, da v množici dogodkov vidi tisto, kar je glavno. Med temi lastnostmi bi poudaril dve. Tito se je močno zavedal, da sta v takšnem zgodovinskem gibanju kot je narodnoosvobo- dilna vstaja pohtična in vojaška strategija popolnoma medsebojno odvisni. Kajti samo z ustrezno politiko se je lahko v množicah ustvarilo prepričanje v možnost in nujnost vstaje oziroma od naše politike in zaupanja množic v to politiko je bilo odvisno, ali bo naša vstaja zares imela, to je ustvarila svojo vojsko. In obratno, samo z ustrezno vojaško strategijo je bilo mogoče ustvariti v zavesti množic prepričanje, da se z orožjem lahko zmaga. Tito nikdar ni bil samo vojak, da obenem ne bi bil tudi politik; in nikdar ni bil samo politik, da obenem ne bi bil tudi vojak. In potem, Tito je bil vedno revolucionar-realist. Tito se je zavedal, da rezultati politike naše partije niso odvisni od lepo ubranih proglasov in resolucij, ne glede na to, da je bilo treba skrbeti tudi zanje. Tito je predvsem izhajal iz tega, da se za dobro in uspešno lahko smatra samo tista politika oziroma politična in vojaška strategija, ki resnično daje konkretne rezultate v boju za takšno razmerje moči družbenih in političnih sil, ki se bo razvijalo v korist narodnoosvobodilne vstaje, kar je objektivno vodilo — čeprav to nikdar nismo poudarjali — h krepitvi vodilne vloge sil demokratične in socialistične revolucije. Prav zato se mi komunisti med narodnoosvobodilno vojno nismo mogli, kot pijanec plota, držati samo nekaj patriotskih parol. Morali smo — v odvisnosti od konkretnih razmer, v katerih je boj potekal, kot tudi od mednarodnih odnosov — poudarjati nekaj časa en, nekajčasa pa drug vidik političnih, idejnih in socialnih procesov v narodnoosvobodilnem gibanju in družbi sploh, predvsem pa stališče, da je samo resničen boj proti okupatorju merilo patrio- /---—------------------------------s Naknadni razpis prostih delovnih mest Letošnji naknadni razpis prostih delovnih mest bo izšel v Prosvetnem delavcu dne 15. julija. Šolska vodstva prosimo, da pošljejo razpise Republiškemu komiteju za vzgojo in izobraževanje, Ljubljana, Zupančičeva 3 — najkasneje do 17. junija. v__________________________________J ----------------------------------- . OBVESTILO ŠOLAM V Ljubljani na Linhartovi cesti št. 3 so 25. maja odprli najsodobneje urejen Gostinski prehrambeni center LAGUNA. Tam je velika samopostrežna restavracija, ki lahko naenkrat sprejme do 200 gostov. Učitelji in učenci, ki pridejo na izlete v Ljubljano, si lahko v tej restavraciji priskrbijo topel obrok. Da se boste laže znašli: LAGUNA je v zgradbi modre barve ob Titovi cesti, nedaleč od GOSPODARSKEGA RAZSTAVIŠČA. Obroke lahko rezervirate po telefonu: 061-310-633 V____________________________________________^ prosvetni delavec l ist izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja SRS in izobraževalna skupnost SRS - Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom - Ureja uredniški odbor. Direktorica in glavna urednica Neža Maurer, odgovorna urednica Marjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko. Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon 315-585. Naslov uprave; Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon 22-284, poštni predal 355-VIL Rokopisov in fotograf^ ne vračamo. Letna naročnina: TO din za posameemke. ža šole in druge ustanove 120 din. Št. tek. računa 50101-601-16915. Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju republiškega komiteja za vzgojo in izobraževale je list »Prosvetni delavec44 prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu). tizma. Spopad z vodilnimi silami stare Jugoslavije torej ni nastal zaradi nekakšnega apriornega ideološkega ali političnega stališča Komunistične partije Jugoslavije, temveč zato, ker te sile ne samo, da niso bile pripravljene bojevati se proti okupatorju in se v ta namen sporazumevati z narodnoosvobodilno fronto, temveč so iz strahu za svoje razredne in hegemoni- nastajali tako v partijski bazi kot tudi na vseh nivojih partijske organizacije vse do Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije. Postali naj bi ne samo iniciatorji narodnoosvobodilne vstaje, temveč tudi neposredni nosilci oboroženih akcij v prvi fazi razvoja vstaje. V tem času so bile številne Komunistične partije zmedene zaradi podpisa pakta med Stali- Edvard Kardelj: Zmaga narodnoosvobodilne vojne in socialistične revolucije v Jugoslaviji je najboljši dokaz, da so osnovne komponente politične strategije, ki ji je odločujoči ustvarjalni prispevek dal Tito, bile pravilne stične interese izbrale prav okupatorja za svojega zaveznika v boju proti demokratičnim zahtevam ljudstva. V takšni situaciji je bilo vodstvo Komunistične partije Jugoslavije toliko bolj usmerjeno na to, da izgradi takšno politično platformo, ki bo najbližja dolgoročnim demokratičnim, socialnim in drugim interesom ljudskih množic in ki jih bo omogočila, da v danem trenutku zbere najširše množice ljudstva v narodnoosvobodilnem gibanju. Toda Partija je istočasno vodila tudi takšno praktično politiko, ki je v tem gibanju stalno krepila njegovo avantgardno in progresivno jedro, ker je edino ono moglo zagotoviti tako kontinuiteto narodnoosvobodilne vojne kot tudi končno zmago demokratičnih in socialno-progresivnih družbenih sil, to je takšno zmago, s katero si bodo ljudske množice, ki so bile nosilec narodnoosvobodilne vstaje, zagotovile svobodo v demokratičnem odločanju o končnem družbenem in političnem karakterju nove Jugoslavije. II. URESNIČEVANJE IN ZMAGA POLITIČNE IN VOJAŠKE STRATEGIJE KOMUNISTIČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE 1. Začetek narodnoosvobodilne vstaje Sestavni nedeljivi del takšne politične strategije Komunistične partije Jugoslavije je bil način, na katerega je bila sprožena narodnoosvobodilna vstaja. Vodstvo komunistične partije Jugoslavije s Titom na čelu je takoj po zlomu stare Jugoslavije in okupacije dežele zavzelo stališče in utrdilo orientacijo, da se organizira oborožena vstaja in pripravljalo Partijo na takšno vstajo, čim bodo za to ustvarjeni splošni politični pogoji. Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije je določil Tita za voditelja celotnega si-' stčrrra ^ojhšKih'komitejev', ki sb om in Hitlerjem. Zaradi tega so ekatere bistveno oslabile, ekatere pa celo opustile boj roti fašizmu. Mi smo Stalinovo tanevriranje dojeli kot nujo, ki 3 vsiljujejo nasprotja in neraz-iščeni odnosi med zahodnimi .eželami in Sovjetsko zvezo, "oda ta pakt nismo razumeli kot lirektivo za delo Komunistične lartije Jugoslavije v smislu, da e fašizem nehal biti glavna levarnost za jugoslovanske larode. Takšno stališče smo avzeli tudi pred fašističnim 'dorom v Jugoslavijo. Pred tem dorom je naše stališče bilo: iroti vpletanju Jugoslavije v* 'ojno, a za takšno demokratiza-:ijo Jugoslavije, ki bo izrazila 'oljo ljudstva, s čimer se bo ugoslavija utrdila v odporu troti fašizmu in fašističnemu mperializmu. Med aprilsko /ojno smo dali aktivno podporo /ojaškim naporom za obrambo ležele. Toda po zlomu jugoslovanske vojske v tej vojni in okupacije dežele je boj proti akupatorju postal glavni cilj aolitike vodstva Komunistične Dartije Jugoslavije. V tem smislu je Tito na Majskem posvetovanju Komunistične partije Jugoslavije 1941. leta razložil koncept osvobodilnega boja proti okupatorju, ki nora biti stvar najširših ljudskih slojev in vseh jugoslovanskih narodov, kot tudi koncept druž-beno-zgodovinske vsebine tega boja. Torej, če gre za začetek organiziranja narodnoosvobodilne vojne in za našo politiko v tem času, potem to samo po sebi dokazuje, da se narodnoosvobodilna vstaja ni razvijala spontano niti na osnovi nekakšne pragmatistične politike Komunistične partije Jugoslavije. Nasprotno, to govori o tem, da sta Tito in Komunistična partija Jugoslavije že od začetka vojne imela zelo jasen koncept tako politične kot tudi vojaške strategije narodnoosvobodilne vstaje. Mi smo se med vsem našim narodnoosvobodilnim ‘ bbjem trdno držali tega strateškega koncepta. V aprilu, maju in juniju 1941. leta so se jugoslovanski komunisti ne samo politično, temveč tudi organizacijsko in tehnično pripravljali, da postanejo avantgarda narodnoosvobodilne vstaje, ko bodo ljudske množice pripravljene, da se dvignejo v vstajo, ne glede na to, kakšne odločitve bodo sprejele politične sile izven narodnoosvobodilnega gibanja. Če bi se tedaj orientirali na koalicijo s političnimi vrhovi stare Jugoslavije in čakali njihovo soglasje za vstajo, je gotovo, da v tem primeru vstaje niti ne bi bilo. 22. junija 1941. leta sem bil v Ljubljani. Istega dne je bila seja tej seji smo sprejeli odločitev, da se mora narodnoosvobodilna vstaja začeti takoj, čeprav takrat nismo imeli zvez s Titom. Istočasno smo izdali proglas, ki je v bistvu predstavljal poziv na vstajo, čeprav izrecno to v njem ni rečeno, ker smo pričakovali tudi odločitev tovariša Tita in partijskega vodstva, ki je tedaj bilo oziroma je imelo svoj sedež v Beogradu. Na tej seji smo formirali Glavni štab za Slovenijo in izdali povelje, da se vsi Vojaški komiteji spremenijo v Poveljstva partizanskih čet in da se morajo oborožene akcije pričeti takoj, ko dobimo instrukcije oziroma povelje Glavnega štaba. Še več, na tem sestanku smo določili tudi oznake partizanskih uniform, ki so bile skoraj enake tistim, ki jih je 4. julija 1941. leta in kasneje določil Vrhovni štab s Titom na čelu, čeprav v tem času nismo imeli nikakršnih možnosti za medsebojne kontakte. Takšna neverjetna skladnost je bila mogoča zato, ker je bila v tem času vsem komunistom v Jugoslaviji jasna enotna strategija Komunistične partije Jugoslavije in narodnoosvobodilne fronte glede pripravljene narodnoosvobodilne vstaje. Zato so smešni poskusi posamičnih ljudi doma in v tujini, ki se ukvarjajo z zgodovino naše narodnoosvobodilne vstaje, ko poskušajo to vstajo prikazati kot nekaj spontanega, politiko vodstva Komunistične partije Jugoslavije pa kot nekaj pragmatističnega in vsiljenega s stihijo. Omenjena odločitev Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije je bila sprejeta prav s predpostavko, da bodo z vstopom Sovjetske zveze v vojno s Hitlerjem nastopile prav take posledice oziroma razpoloženje množic, o katerem sem že govoril, s tem pa tudi takšni pogoji za oboroženo vstajo, ki so jih vnaprej predvideli Tito in vodstvo Komunistične partije Jugoslavije. Odločitev Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije, sprejeta 4. julija 1941. leta, je potrdila pravilnost takšne ocene. Praksa je hitro potrdila pravilnost tedanje ocene vodstva Komunistične partije Jugoslavije- 2. Titov koncept strategije in taktike narodnoosvobodilne vstaje in socialistične revolucije Kadar je beseda o naši vojaški strategiji, se mi zdi, da še nimamo vsestranske analize te strategije v luči družbeno-zgo-dovinskih dogajanj sodobne epohe, pa tudi vloge Tita in Komunistične partije Jugoslavije v ustvarjanju in praktični uporabi te strategije. Imam vtis, da so v tem pogledu včasih nekatere analize pod vplivom projekcij pozneje nastalih razumevanj in pogledov na pretekli čas. Bila so celo obdobja, ko so se nekateri avtorji takšnih analiz začeli sramovati, ker smo bili v času narodnoosvobodilne Vojne Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije. Že na partizani in ne »regularna armada«. To pa je bila ena od največ-jih vrednosti naše narodnoosvobodilne vstaje in revolucije. Nekateri so poizkušali za vsako ceno dokazati, kako smo bili od začetka nekakšna regularna armada, ki je vodila svojo politiko in pri tem pozabljali, da je bila narodnoosvobodilna vojska v vseh fazah svojega razvoja armada ljudske vstaje in socialistične revolucije. Pravzaprav je bila tudi v tem primeru vojna v resnici samo nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. In ko že govorimo o tem, tisto, kar velja za državo, velja tudi za politiko revolucionarne partije. Vojna, ki so jo sprožili in vodili jugoslovanski komunisti, je pomenila politiko partije in narodnoosvobodilne fronte vodeno z drugimi sredstvi. Z izgrajevanjem kurza zveze delavcev, kmetov in demokratične inteligence v narodnoosvobodilni vojni, smo — da uporabim ta termin — revolucionarno-vojaško doktrino prilagojevali tej politiki in konkretnim možnostim vojskovanja v pogojih vstaje v okupirani deželi. Kajti, če je ne bi prilagojevali, ne bi niti mogli širokih ljudskih množic mobilizirati za vojno. Karakteristika naše narodnoosvobodilne vojne in tisto novo, kar je dala revolucionarnemu procesu v Evropi je to, da se je v Jugoslaviji socialistična revolucija prvič zlila oziroma prepletala z narodnoosvobodilno vojno. Ko to pravim, mislim na dejstvo, da se je tedaj prvič v Evropi delavski razred s svojo avantgardo. Komunistično partijo na čelu in v zvezi s kmeti in demokratično inteligenco, pojavil kot vodilna sila narodnoosvobodilne vojne. Poleg tega pa se je ta vojna vodila v okupirani deželi sredi Evrope brez kakršnekoli opore na zunanje sile. Skromna pomoč v orožju je prišla, ko je naša revolucija že prešla večji del svoje poti, znatnejša pa šele v končnih fazah vojne. Eno kot drugo dejstvo je moralo vplivati na Titov koncept strategije in taktike narodnoosvobodilne vstaje. Ta koncept je vnesel v arzenal vojaške strategije in taktike revolucionarnega boja takšne novosti, ki niso pomembne samo za nas, temveč tudi za druga revolucionarna gibanja v svetu. Tito je izhajal iz politične strategije, o kateri sem že govoril, kakor tudi iz razporeditve in razmerja moči sil, ki so bile v konfliktu. Klasična teorija oborožene vstaje, ki se jo je v 2. svetovni vojni še vnaprej držala Kominterna oziroma številne Komunistične partije, je bila pod vplivom oboroženih bojev delavskega razreda v 19. stoletju in posebej oktobrske revolucije. Bistvo tega koncepta je bilo v tem, da je težišče oborožene vstaje v mestih in da mora vstaja po pravilu zrasti iz štrajkov in demonstracij delavcev. Nemajhno število evropskih komunistov, ki so se opirali na takšne koncepte, je leta 1941 in tudi pozneje, kritiziralo naš koncept oborožene vstaje kot »kmečki« in brez možnosti za uspeh. Očitali so nam, da smo »odšli v gozdove«, namesto da bi se borili v mestih. Toda takšen koncept, ki so ga zagovarjali drugi, je usmerjal delavski razred v frontalni spopad s sovražnikom tam, kjer je bil najmočnejši, torej v najtežje pogoje in oblike boja. Kajti v pogojih fašistične okupacije je bila prav v mestih močna koncentracija ne samo oboroženih sil, temveč tudi celokupne represivne nadgradnje. I Odlomki iz daljše Kardeljeve , razprave; ponatis iz »KOMUNISTA« ■ Odlomki dokumentov o prosveti med NOB ^ - N SR Bosna in Hercegovina Organizirane oblike prosvete V nastajanju in razvoju socialistične revolucije in v plamenih narodnoosvobodilnega boja, ko smo rušili nepravičen svet, poln zasužnjevanja, ropov, zatiranja in izkoriščanja vseh vrst —smo ustvarjali novo, socialistično družbo, z vizijami pravice, enakosti in bratstva. V teh plamenih revolucije in boja je Komunistična partija Jugoslavije s Titom na čelu organizirala narodnoosvobodilne odbore: v obveznem programu dela le-teh so tudi organizirane oblike prvih temeljev ustanavljanja nove socialistične šole. Zagotoviti je bilo treba učitelje, ki bi bili sposobni uresničiti poziv: Ljudstvo je treba prosvetljevati ter mu zagotoviti, da se uresniči tista znana Leninova misel, da sta šola in kultura demokratični in ljudski samo tedaj, kadar vzklijeta iz ljudstva in mu pripadata. Tokrat objavljamo na str. 11 prispevek, ki govori o pripravah vodij tečajev za nepismene, ki so se tudi sami udeležili tečaja — tako kot sta zahtevala čas in težka dediščina. Prosvetni oddelek pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Hercegovino je leta 1944 organiziral tečaj za vodje tečajev za nepismene. Del programa o delu tega tečaja, ki ga objavljamo v izvirniku iz leta 1944, ko se je na obzorju že svitala svoboda, dokazuje, kako dobro organizirano smo začeli delo. Sedaj, ko imamo v Bosni in Hercegovini že štiri univerze, okrog 3.500 osnovnih (centralnih in podružničnih) ter srednjih šol, več kot 800.000 učencev in študentov, več kot 42.000 prosvetnih delavcev, ko je Že skoraj vsem otrokom zagotovljena osnovna šola —in preprosto povedano — ustvarjamo novega socialističnega človeka z etiko te samoupravne družbe — se nam zdi ta tečaj kot nekaj starodavnega, pa vendar nam je drag. Ne zdi se nam daleč. Živi v nas — da se ve, pomni in vidi, iz česa šmo zrasli in kako smo dozorevali. V_______________________________________________J I 9 4 4 OSJiacHH H.O.OflCop Xei>ueroaKKy - nPOČBJSTEM OTCOBIt \^DaasaaaiBui=oaaiKa;BE«aiiaKaasiKaB|iBSi«IModišče v Zagrebu. Proces, ki so ga vodili proti losipu Brozu in drugim komunistom, se imenuje »bombaški proces« po bombah, ki jih je policija podtaknila v Brozovo stanovanje. Vest o procesu se je razširila po vsej Jugoslaviji. Nastop Josipa Broza, ki ga novinar tedanjega tednika Novosti označuje kot najbolj zanimivo osebnost v vsem procesu, je izkazoval močno in odločno osebnost pravega revolucionarja, ki je pripravljen za svoje ideje in načela žrtvovati tudi življenje. Svojo obrambo je izrabil za težko obtožbo režima, sodnO| dvorano pa za obrambno tribuno! komunistične partije. Novinarji, ki so spremljali! sojenje, so v dnevnem tisku objavili tele besede Josipa Broza: » Priznam, da sem član ilegalne Komunistične partije Jugoslavije, priznam, da sem razglašal ideje komunizma, proletarcem sem prikazoval krivice, ki se jim godijo. Ne priznavam buržoaznega sodišča, ker menim, da sem odgovoren samo svoji komunistični partiji.« »Bombaški proces« je bil končan 14. novembra 1928. Josipa Broza so obsodili na pet let težke ječe. Ko je slišal raz-i sodbo, se je obrnil k avditoriju in zaklical: »Živela Komunistična partija Jugoslavije! Živela Ulj Internacionala!« Obsodba Josipa Broza in drugih komunistov je bila tedaj1 težka izguba za vodstvo in vso; Komunistično partijo Jugoslavije. Nastop Josipa Broza na sodišču pa je bil in je ostal moralni kapital za ves čas revolucionar-] Napisali: Katarina Babic in mag. Ria Durbešič, kustodinji Muzeja revolucije naroda Hrvatske Njegov obraz v dnevih AVNOJ Božidar Jakac: Portret maršala Tita, rdeča kreda, 31 x 21 cm, 1. decembra 1943 — Spoštovani slikar Božidar Jakac, kaj bi nam lahko povedali danes — po tolijco letih — o tistih medvojnih dneh leta 1943, ko ste portretirali tovariša Tita? Po 35 letih je spomin na tisti čas, ko sem bil z delegacijo AVNOJ v Jajcu in sem portretiral Tita, postal še bolj pomemben. In kljub časovni razdalji je še zmeraj živ. Srečanje s Titom v dneh rojstva nove Jugoslavije je bilo zame eno najbolj svojevrstnih in dragocenih doživetij sredi nevarnega časa našega boja za osvoboditev in za ustvarjanje temeljev nove socialistične države. Vse tisto, kar sem med vojno skiciral in naredil, postaja vse bolj sestavni del zgodovine našega boja, ki je temelj današnjega časa in življenja. Srečen sem, da se mi je posrečilo ohraniti vse gradivo — tako Titov portret kot tudi vse takrat narejene skice; prav tako pa tudi bogato slikovno gradivo z avnojske poti. — Lahko kaj poveste o portretu samem? To je edini portret, za katerega je Tito poziral. Vsi drugi iz vojnih dni so bili narejeni po fotografijah. Samo kipar Augustinčič je tudi tedaj naredil kip. Dajal je nadih svečanosti okrašenemu odru v dvorani, kjer je zasedal AVNOJ. Med ofenzivo je propadel. Gotovo so ga Nemci uničili. Ostal je le na fotografiji z zasedanja. Titov portret v rdeči kredi sem naredil na pisarniški papir — ker drugega ni bilo. Po vsem, kar smo doživeli na poti v Jajce in med vojno nasploh, je razumljivo, zakaj tega portreta nisem nikdar nikamor skril, nikdar zakopal. Iz stare aktovke sem imel narejeno nekakšno torbo, v kateri sem ga ves vojni čas nosil s seboj: nisem zaupal ne skrivališčem pod zemMo ne betonskim skrivališčem. Čutil sem pomen velikega časa in velikega moža — moža našega boja, moža, ki je prišel v narodno pesem, kar je največje priznanje, kakršnega lahko da narod. — Morda bi še kaj povedali o srečanju s Titom. Ničesar novega ne morem povedati ne o poti ne o velikem doživetju srečanja z voditeljem osvobodilnega boja. Vse sem že neštetokrat povedal in napisal. Lahko vzamete citate iz knjige »Portret Tita«. Ob izidu je minilo 29 let, letos mineva štiriintrideseto leto. Le toliko lahko dodam: Srečen sem — tako jaz kot vsi Jugoslovani — da imamo ta simbol naših narodov še zmeraj živ. Živ je človek, ki je utelešenje naše vstaje in naše zmage. Še zmerom je med nami. Želimo, da bi še dolgo dolgo ostal živ branik naše neuničljive samostojnosti. CITATI IZ KNJIGE »PORTRET TITA«: »...in v nasprotnem kotu, za visoko s papirji obloženo mizo sem prvič ugledal osvetljeno pojavo tovariša Tita. Presenetil me je njegov obraz, ki je bil čisto drugačen kot čudna stara trda fotografija, ki so jo bili razmnožili, in bil sem veselo presenečen. Imel je bled, svetal, resen, vendar toplo izrazit obraz.« »... Ta dan sem samo skiciral tovariša Tita pri delu in čakal na boljši papir, ki mi ga je bil obljubil Moša Pijade. Ko pa nisem dobil pravega, sem se zadovoljil z malim, ki mi ga je dal v Otočcu tovariš Apih. Začel sem na sam dan zasedanja. Jasno, da ni bilo mnogo časa. Vmes je reševal pošto in nujne posle, v odmorih pa se je poigraval s svojim lepim velikim nemškim psom Tigrom in iz male pipice kadil cigareto. Vlažen in mrzel veter je vlekel skozi pobeljeni bunker, mali tunel v živi skali. »Daj, zapri zadnja vrata in pripravi električno peč!« Popravil si je jugoslovanski oficirski plašč, še bolj bled je postal njegov obraz, utrujeno, zastrto je zrl vame in mislil bogve kaj. Sem pa tja sva izmenjavala stavke. Hitel sem risati, čas je bil dragocen, dvojno dragocen človeku, skozi katerega so vodile vse niti nenavadnega kompliciranega boja, kot ga še ni poznala zgodovina. Pred tem silnim človekom, ki predstavlja ves naš upor in nečloveški napor, vso našo edinstveno borbo — in sam je sedel pred menoj in zrla sva si v oči kot spovednika. Nenavadno globoko občutje me je spreletavalo. Tu v notranjosti ogromne skalne gmote je srce tega boja, sem se so uprte oči in ušesa borcev za svobodo, oči vsega sveta, prijaznega in tudi sovražnega. Zavedal sem se dragocenosti teh trenutkov. Kakšna pestra vrsta obrazov se je bila že zvrstila pred menoj med delom, a tu sem doživljal nekaj docela nenavadnega, izrednega, in v kakšnih pgojih in okolju! Vedno več sem odkrival v tem izrednem obrazu in samo to sem si želel, da bi imel kdaj možnost, da z boljšim materialom, kot sem ga imel tu, naredim njegovo novo, popolnejšo podobo.« »... Kot je bil ves potek zasedanja pomemben, saj so se postavljali temelji nove Jugoslavije, vendar je bil eden izmed najmogočnejših trenutkov, ko so na predlog slovenske delegacije, ki ga je A VNOJ p redal tovariš Josip Vidmar, proglasili komandanta NOV in POJ, tovariša Tita, za maršala Jugoslavije. Kot električna iskra je preletela vso dvorano in navdušenja ni hotelo biti konec. Vzvalovila je vsa velika dvorana in galerija. Vsi narodi Jugoslavije so navdušeno pozdravili svečano misel. Gledal sem obraz Tita, ki je bil nepremičen. Ves vase zaprt je gledal v daljo, ki se je veselo in grozljivo odpirala pred njim in nami.« »...Ta obraz mi ostaja še vedno globoko v spominu in mi za vedno priča o veličini tega edinstvenega moža. Čeprav sem ves čas skiciral govornike, v tem trenutku me je prevzelo le strmenje. Vesel sem bil, da sem se tako nepričakovano znašel pred to živo zgodovinsko podobo.« »... Do desetih zvečer sem risal Tita in končal oziroma moral končati zaradi vračanja in ker so Nemci začeli ofenzivo.« Slikar Božidar Jakac portretira tovariša TitaJajce, 1. decembra 1943. (Foto: Hugo Fischer-Ribarič, član hrvaške skupine, ki je pripotovala na zasedanje AVNOJ) Zamišljeni vojskovodja » Tretja različica Titovega portreta, neposredna impresija v bronu, narejena v stari trdnjavi v Jajcu, pozno jeseni 1943 in deset let kasneje postavljena pred Titovo rojstno hišo v Kumrovcu, ni komponirana s kakim patetičnim namenom — profuturo. Tito, ogrnjen v vojaški plašč, v skoraj melanholični silhueti, ni upodobljen zmagovalsko; tedaj se je vojskoval že tretje leto v nevarnih okoliščinah, v negotovosti, ki jo vsak dan prinaša vojna, zato je tudi ta portret nastal v bližini nemške armade, ko so bile nemške oklopne divizije oddaljene le nekaj kilometrov. Ta Augustinčičev Tito v partizanskem plašču, ki je razpel zastavo upora v zgodovinskem trenutku, ko so se politiki naše dežele pre- dali na milost in nemilost, ni prikazan v pozi komandanta na čelu svojih brigad; to je lik človeka, čigar glava se je sklonila od težkih skrbi, ki zamišljen kroži po ozkem dvorišču trdnjave v Jajcu, tako kot je več let krožil po jetni-ški celici in po temačnih dvoriščih zapora.« To so besede Miroslava Krleže, ki jih je zapisal v uvodu Monografije o Antunu Augu-stinčiču, ustanovitelju znane skupine Zemlja, dobitniku številnih domačih in tujih nagrad, ki so ga na drugem zasedanju AVNOJ izbrali za podpredsednika, člana JAZU in člana sveta federacije. Augustinčič pripoveduje, da se je spoznal s Titom sredi leta 1939; z njim ga je seznanil dr. Mladen Ivekovič, ki je najavil prihod nekega visokega partijskega funkcionarja. Tito se mu je predstavil kot inženir Tomanek, in šele kasneje je umetnik zvedel, da je to Tito. Slutil je, da je Tito iz Hrvatskega zagorja, nekje iz okolice Klanjca. To je sklepal po njegovem govoru, posebno po izgovorjavi, naglasu nekaterih besed. A ko ga je Tito nekoč vprašal, kaj misli, od kod da je, mu je pri priči odgovoril, deset kilometrov od Klanjca. Tito se je temu zelo začudil, potem pa mu je na njegovo željo povedal, kako je to uganil. Rekel je, da je td sklepal po tem, kako izgovarja nekatere besede. Tako je na primer Tito govoril »sam biu«, tako pa govorijo na obeh straneh Sotle, na hrvatsko-slo-venski meji. Tedaj se je začelo Augustinči-čevo sodelovanje s Titom po partijski liniji... Kasneje, ko je umetnik prišel na osvobojeno ozemlje, ga je pot privedla v Jajce. Takoj ko je prišel v ta kraj, si je napravil zasilni atelje v šoli, v učilnici v prvem nadstropju. Stanovanje so mu dodelili v hiši nasproti tiste, v kateri je stanoval Tito. Ko v spominih (Revolucionari i bez funkcija) Augustinčič oživlja te jesenske dni leta 1943, pravi, da so bili to čudoviti jesenski dnevi, dnevi sončnega oktobra. Tedaj je na nekem dvorišču prvikrat portretiral Tita: — Upodabljanje je trajalo približno pet dni, po eno uro dnevno. Tito je sedel mirno in kadil,, ob njegovih nogah pa je ležal pes Tiger. Med portretiranjem sva se velikokrat pogovarjala o razvoju dogodkov na bojiščih, o politiki, mednarodnem položaju nove Jugoslavije, napovedih, da bo odprto drugo bojišče itn. Še vedno se živo spominjam nekaterih Titovih zelo natančnih ocen o dogodkih na bojiščih, ki so se kmalu pokazale kot daleko-sežna napoved. Tako je med delom in pogovorom čas zelo hitro potekal. Reprodukcija tega Titovega doprsnega kipa je bila objavljena v mnogih zavezniških časnikih in izdajah od Evrope do Amerike. To je bil hkrati tudi prvi umetniški dokument o našem boju, ki je prišel v tujino. Doprsni kip iz mavca je bil postavljen na odru v dvorani, kjer je bilo zgodovinsko zasedanje AVNOJ. Kadar se spominja teh vsakodnevnih srečanj s Titom, Augustinčič pripominja, da je v tistih dneh nastala zamisel o Titovem liku v gibanju, ki ga je uresničil v znanem kumrovškem spomeniku. Zakaj ga je prikazal v gibanju? — Mnogi mislijo, da je Tito pri hoji in na dolgih sprehodih počival. Menim pa, da so bili to trenutki, ko je zelo intenzivno razmišljal o vprašanjih, ki niso niti lahka niti hitro rešljiva. In tudi med vojno, spominjam se, kadar je bilo zelo težko, sem ga videl, kako se ure in ure sprehaja, glavo je imel malce sklonjeno, roke na hrbtu. Hodil je z velikimi in enakomernimi koraki. Tedaj ni nihče prišel k njemu —se spominja Augustinčič. Volčjaki so bili že med vojno zvesti Titovi spremljevalci. iNa fotografiji je Tito s svojim tretjim volčjakom Tigrom (Foto: Milan Rašeta) Nekega popoldneva leta 1943 v Jajcu, pred zasedanjem AVNOJ je z okna majhne kmečke izbe opazil Tita na takem sprehodu. Nikogar ni bilo naokrog. Slišal je samo lahko šumenje vetra v krošnjah. Nekaj korakov za Titom v vojaškem plašču, vedno v enaki razdalji, je šel njegov pes Tiger. Tito ga ni niti opazil. Volčjak ga je spremljal do neke določene meje tega sprehoda, nato pa čakal, da se bo Tito obrnil in se po isti stezi vrnil. In tako neštetokrat. — Ko sem čez uro in pol pogledal —se spominja Augustinčič — se je Tito še vedno sprehajal gor in dol, njegov neutrudni volč- jak pa je šel v korak z njim. Pol ure kasneje sem se vrnil k odprtemu oknu svoje sobice — in prizor je bil nespremenjen. Utrujen od dolge hoje je volčjak sedel na polovici Titove maršrute in samo s pogledom, z glavo, ki se je počasi pomikala zdaj levo zdaj desno, spremljal hojo svojega gospodarja. A ugustinčič pravi, da se je tedaj zasmejal, ker volčjak, vajen naporov in teka, ni vzdržal do konca tekme, na katero je prostovoljno pristal. Tito je tisto popoldne še dolgo hodil ob statičnem asistiranju svojega utrujenega spremljevalcu. Pripravil: IVO k 'UČ Državljan sveta »Kot komunist — revolucionar je Tito hkrati tudi osebnost svetovne zgodovine, neomahljiv in zavzet borec za mir, za bratstvo in enotnost, za nov humanejši svet jutrišnjega dne. Kajti najvišja smotra socialističnega gibanja — osvoboditev dela in trajen mir med ljudmi in narodi sta soodvisna.« STANE DOLANC Koraki Josipa Broza, kumrov-škega dečka, ki so mu bili namenjeni železno orodje, prostori tovarne in žulji delavca, so odvedli prihodnjega revolucionarja, vodjo jugoslovanskih komunistov in stratega naše revolucije, v svet. Doma so ostali zagorski pejsaži, gradiči kot iz pravljice, zvoniki cerkvic na gričkih, ostal je vonj po domačem ognjišču, ostale so pa tudi zgodbe o puntarjih in Gubčevem duhu, ki se bo nekega dne prebudil in krenil v zmagoslavni pohod svobodi in pravici naproti. Šel je mladi Josip na pot življenjskega boja, na dolgo, dolgo potovanje v svet, ki je bil nepravičen, v katerem so stokali milijoni iasužnjenih in zatiranih, obsojeni, da prodajo svoje delo bogatašem in za to dobivajo le drobtinice, v svet, v katerem so se že kregale iskre revolucije, v katerem so Marxove in Engelsove misli postajale resničnost, veliki Lenin pa je že neutrudno delal, da bi na brezmejnih prostorih polfevdalne carske Rusije zanetil največji ogenj revolucije, ki bo zamajal svet, razbil njegove dotedanje okvire in odprl široka vrata k osvoboditvi človeka in njegovega dela... In krenil je Josip Broz prek Zagreba in Siska v nepravični svet in začel svoj pohod v revolucijo, v svet organiziranih delavcev, ki so poskušali vsepovsod najti pot do osvoboditve in ustvarili pogoje za življenje, vredno človeka. Taval je mladi vajenec po ulicah Siska, iskal prepovedane knjige o boju delavcev, vsrkaval vrstice o revolucijah, vstopil v vrste borcev in boju daroval svoj mladostni ogenj, svojo željo po spreminjanju sveta, v katerem Žive najteže tisti, ki ustvarjajo vse, kar človek potrebuje. Karasov vajenec je počasi stopal na pot, po kateri je hodil kasneje neutrudno in vodil svoje tovariše iz boja v boj, od zmag do zmag. Mladi kovinar je poskušal najti srečo in delo, bojeval se je v Zagrebu, Kraljeviči in drugih krajih naše dežele in se trdno odločil, da bi v drugih državah našel nekaj boljšega, pravičnejšega in bolj humanega. Toda delo je bilo zasužnjeno, delavec nesvoboden, svet je pripravljal do tedaj največjo klavnico, v njegovem drobovju se je rojevalo veliko zlo, bogati in močni so zopet hoteli deliti svet; stotisoče topovskih žrel je bilo že pripravljenih, da začno sejati smrt na bojiščih, kjer bodo umirali delavci in kmetje. V vsem tem kaosu, v tuji vojski osvajalcev se je znašel tudi mladenič iz Zagorja. Tudi on je zašel v prostrano Rusijo, vročo od revolucije, razžarjeno od rdečih čet svobode, sestradano in izčrpano, bolj mračno od mraka, kjer so imeli glavno besedo buržuji; znašel se je v Rusiji, ki je najavila človeštvu svitanje, in tam postal borec revolucije in komunist. Josip Broz, mladenič iz pohlevnega Zagorja, se je s partijsko knjižico in z rdečo zvezdo, ožarjen z ideali Leninove revolucije, prežet z idejami Oktobra, željan boja in pripravljen žrtvovati se, vrnil v domovino, da bi nadaljeval začeto, da bi rastel, v krogu svojega delavskega razreda in njegove avantgarde, da bi zrasel v partijskega sekretarja največje partijske organizacije v deželi, da bi sodnikom povedal odločno besedo zavednega komunista, da bi bil sojen in zaprt, da bi se učil marksizma na kaznjenskih univerzah, se pripravljal na boje, da bi znova potoval v širni svet in nenehno bojeval boj za novo partijo, ki bo pripravljena sama organizirati svoj razred in vse ljudstvo, ter odgovarjati predvsem pred svojim ljudstvom, toda, Rodila se je neuvrščenost: Naser — Tito — Nehru Ko je fašizem grozil, da bo povsem pomračil svobodo, koso bogati še enkrat poverili oblast tistemu, ki je sklenil zasužnjevati druge, in je svobodnjaška Španija izkrvavela, ko se je stresal Daljni vzhod od vojaškega pohoda na Kitajsko, in je kljukasti križ pogoltnil Avstrijo, ko je bila žrtvovana svoboda Čehoslovaške in so sledile sramotne pogodbe in kapitulacije, je Josip Broz videl izhod. Odpiral je poti k svobodi in na majhnem koščku svojega ljudstva in tega dela sveta. Tito in Georgij Dimitrov da bi imela revolucionarni štab v deželi, tam, kjer je treba boje voditi in dobiti. Josip Broz, prekaljeni borec, intemacionalec in izkušen partijski delavec, je prišel pred štiridesetimi leti na čelo komunistične partije; od tedaj pa do dpnes je njen prvi člen in voditelj, za njim pa je na tisoče bojev, dramatičnih spopadov, jurišev, odločitev in — ZMAG. Že tedaj je postal Josip Broz nekako državljan sveta, da bi lahko kasneje, ko je svet potreboval prave voditelje, trdno in odločno vstopil v svetovno zgodovino in vse do danes ostal eden najbolj vidnih državnikov sodobnega človeštva. Kot marksist, leninist, pravi komunist, odločni voditelj svoje partije in razreda je Tito ustvarjal osvobodilno vojsko in prvi v zasužnjeni Evropi razvil zastavo svobode. Videl je, kako so stranke razpadle, kako so si vodstva poiskala varne kotičke, da bi preživela, da so generali položili orožje, po cestah pa so se vlekle razbite armade z belimi krpami, ki so oznanjale vdajo. Mnogi so poljubljali oblačila voditeljem podivjanih hord in govorili o vsemogočnosti Hitlerjevih čet in osi, ki bo zdrobila vse odpore... Tito je poznal razmere in verjel v svojo partijo, v delavce in kmete, v študente in učence, v državljane, ki ljubijo svobodo in se želijo zanjo bojevati. Tito je v tem težkem, usodnem 'letu 1941 zanetil ogenj vstaje in postal voditelj, o katerem je svet težko zvedel resnico, kajti v tistem času si je laž laže utirala pot. Tito je postal simbol in legenda, skrivnost in upanje, moč in stvarnost neke revolucije, ki jo je začel in uspešno vodil do zmage. Priznati so ga morali nasprotnikovi generali in maršali, občudovali so ga prijatelji in spoštovali sovražniki, nasprotniki komunizma so si želeli spoznati tega komunista, ki je s čudežno močjo vodil mali narod k veliki zmagi... Tita so še med vojno vabili na pogovore in dogovore, z njim.so imeli stike največji državniki sil —zmagovalk, z njimi je podpisoval dokumente o sklepnih operacijah ter branil neodvisnost in enotnost svoje dežele ter nedeljivost njenega ozemlja. Ob zmagi zaveznikov diplomacija ni bila pravična, tako kot smo pričakovali. Morali smo začeti nov, težak boj, da bi bila zmaga zmaga, da bi svoboda v resnici to tudi pomenila, da bi bilo naše naše, da bomo svoji na svojem, svobodni in enakopravni, da bodo pridobitve bojev prerasle v novo moč na poti izvirne revolucije. .. Tito je neutrudno delal in gradil ta novi svet, ki je ostal obremenjen z nasprotji, krivičen, nečloveški, okruten do majhnih in slabotnih in darežljiv do velikih. Tito je na mednarodnem prizorišču nastopil kot resnični prijatelj vseh narodov, zastopal je načela sodelovanja, enakopravnosti, pravic vseh narodov do svobode in miru in bil vedno na strani ogroženih in zatiranih. Tito je vzdržal številne viharje in stiske, ki so jih povzročali dežele in sistemi, bil je nove boje za svoj narod in za načela poštenih odnosov v mednarodnem političnem gibanju. Zato so ga napadli, obsojali, mu nasprotovali in ga klevetali, toda ostal je Tito, marksist, leninist, revolucionar, človekoljub in zatrdno prepričan o tem, da so rešitve; nikdar ni popustil tistim silam, ki peltajo človeštvo v nevarnost, v delitve, vojne in spore vseh vrst. Tito je postal eden od snovalcev neuvrščenosti kot novega upa človeštva, da bi našla izhod iz zapletenih situacij. Neutrudno se je pogovarjal, dogovarjal, potoval v velike in male dežele, obiskoval celine, opogumljal in pomagal borcem za svobodo na vseh poldnevnikih in vzporednikih, iskal je še tako majhne možnosti za mir med narodi in državami in postal državljan sveta, človek sedanjosti, čigar delo je že vgrajeno v prihodnost njegove dežele in vsega sveta. Tito je nekoč de/a/: »Živimo v času, ko mora vsak narod in vsaka dežela misliti na usodo drugih narodov in drugih dežel ne glede na zemljepisno oddaljenost. Vse, kar se dogaja v kateremkoli delu sveta, se tako ali drugače zrcali v vsej mednarodni skupnosti.« To so jasne besede velikega borca za mir, za sodelovanje, za prijateljstvo narodov in držav. O Titu so pisali in govorili mnogi državniki. Priznavali so, da je eden največjih državnikov tega stoletja, osebnost, katere delo je vgrajeno v temelje miru in sodelovanja vsega človeštva. Willy Brandt, vodja nemških socialdemokratov in znani državnik, ki se je boril za graditev resničnega miru, je rekel o Titu: »Za jugoslovanski narod je bil dar usode, da je imel v letih največje nevarnosti takega voditelja. Zame je predsednik Tito ena največjih osebnosti našega časa.« Delo te osebnosti pa pripada svetu, za katerega srečo se je bojeval Tito desetletja. DJORDJE DJURIČ V neki šoli na osvobojenem ozemlju Hrvaške Analfabetski tečaj v NOB SODELAVCI IN SOBORCI O SVOJEM VODITELJU Titovo delo — zgodovinska prelomnica v življenju naših narodov r V boju za zgodovinsko pridobitev našega narodnoosvobodilnega boja — svobodno, samoupravno socialistično Jugoslavijo so mnogi sodelovali s tovarišem Titom od prvih dni. Vse je prevzela izjemna Titova osebnost, veliko pa jih je to tudi zapisalo v svojih zapisih in spominih. Objavljamo nekatere izbrane misli Titovih sopotnikov o svojem vodji in soborcu. Z" PO IZOBRAZBI JE MNOGE PREKOSIL V ___________) » V tovarišu Titu sem prvikrat spoznal delavca, proletarca — poklicnega revolucionarja. Tudi do tedaj sem poznal veliko delavcev, proletarcev, s katerimi sem delal v partijski organizaciji. Toda Tito je bil drugačen. Predvsem je bil človek bogatih revolucionarnih izkušenj, ki je v preteklih letih vodil razne razredne organizacije, sindikate, partijske organizacije v velikih mestih; te svoje izkušnje je znal na poseben način posredovati drugim, mlajšim, manj izkušenim tovarišem. Tovariš Tito je ne samo po svojih Življenjskih izkušnjah, temveč tudi po svoji izobrazbi daleč presegal tiste delavce, ki sem jih do tedaj srečal v svojem partijskem življenju. Ne samo da je bil bolj izobražen, temveč si je tudi nenehno prizadeval, da~ bi se še nadalje izobraževal. Že tedaj je znal dobro nemško in rusko, učil pa se je tudi angleščine. Poleg proučevanja politične ekonomije v našem jetniškem krožku, je sam študiral tudi filozofijo, in sicer ne samo dialektični materializem, temveč tudi grško filozofijo, da bi tako bolje razumel dialektični materializem.« RODOLJUB ČOLAKOVIČ VOJAŠKI GENIJ V___________________) »Med vojno sem prvikrat srečal tovariša Tita v Sandžaku, ko sem prišel iz Žabljaka v vrhovni štab, nekako decembra leta 1941. Tam sem prvikrat spoznal tovariša Tita kot vojaka. Do vojne sem ga poznal kot izvrstnega politika, kot izrednega organizatorja, kot človeka, ki je rešil komunistično partijo in krenil po novih Poteh; skoval je organizacijo, sposobno, da uresniči to, kar je tudi uresničila. Toda o njegovem vojaškem znanju, o njegovi vojaški nadarjenosti nisem imel tedaj uiti pojma; razumljivo je, da ga tudi nisem mogel imeti, ker se ta nadarjenost lahko pokaže šele na bojišču. Glede na to, da sem imel v vrhovnem štabu z njim vsak dan stike, posebno v fočanskem obdobju, sem se lahko vedno znova prepričal v njegovo vojaško genialnost. Udeležil sem se mnogih razprav, ko so obravnavali razne operacije in vsak dan videl, kako snuje načrte operacij, ki so bile vedno uspešne. Velikokrat od tedaj in v vseh letih boja sem se prepričal, da je v njem združen politik, voditelj naroda, organizator in voditelj partije ter genialni vojskovodja. Ne samo da je imel v. sebi vse te lastnosti, temveč so se pri njem tudi nenehno zrcalile; vsako njegovo dejanje je bilo rezultat tega.« M OŠ A P1JADE VEDNO JE BIL REVOLUCIONAR » Tovariš Tito se ni dal ločiti od temeljev gibanja in je vedno ostal revolucionar. Zato ni prenesel že izdelanih vzorcev za razvijanje partijskega dela ne glede na pogoje, pa tudi sam je bil daleč od vsakršnega shematizma. Na naših prvih srečanjih in tudi na pokrajinski partijski konferenci v Medvodah ni lahkotno sklepal o posameznih problemih, temveč se je vanje poglabljal, poslušal je vse podatke in utemeljitve in šele potem povedal svoje mišljenje, pobude in predloge. Prav zato si je takoj pridobil naše zaupanje. Ne glede na to, ali je kritiziral naša mnenja in stališča ali pa jih sprejel, smo bili prepričani, da je povedal svojo sodbo šele potem, ko se je skušal čimbolj pdglobiti v določen problem, ki ga je bilo treba rešiti. Zato nam je v resnici pomagal pri delu in prispeval, da smo razjasnili mnoga odprta vprašanja. Razumljivo je torej, da so mu člani naše partije zaupali. EDVARD KARDELJ Z' IZJEMEN, PA VENDAR ČLOVEŠKO PREPROST \_____________________ »Rekla sem, da je Tito izjemen. Dodati pa moram, da je v njegovi izjemnosti zelo veliko ljudske preprostosti, tistega najbolj preprostega v najlepšem pomenu te besede: prisrčnosti, topline, ljubezni, nežnosti in skrbi za druge, sposobnosti, da se veseli in uživa v vsakdanjem, trdne povezanosti z naravo, zemljo, gozdom, vonjavami pomladi, jeseni in morja. Kljub mukam, boju, lakoti in žeji, kljub smrtnim nevarnostim, je imel naš tovariš Tito tako v miru kot vojni najraje preprosto življenje in preprostega človeka, čeprav se je bojeval in mučil, stradal in zmagoval, prepričeval druge, bil ranjen — vse to je bilo za to naše življenje, za vse nas, navadne ljudi. Nisem še srečala tako popolnega, neokrnjenega, pravega človeka.« JARA RIBNIKAR r MOČAN VPLIV NA LJUDI V_______________J »To, kar je napravilo name najmočnejši vtis v tistih težkih časih, je bila popolna mirnost tovariša Tita. Medtem ko sem jaz razburjeno govoril o vsakem vprašanju, je tovariš Tito nenavadno mirno, stvarno razčlenjeval vsako zadevo in našel najboljšo možno in uresničljivo rešitev. Neverjetno je, koliko tega sem se naučil že pri prvem srečanju z njim. Njegov vpliv na ljudi je bil izredno močan. Do tedaj sem videl v tovarišu Titu samo generalnega sekretarja naše partije, velikega revolucionarja, sedaj pa sem spoznal, da je tudi genialen vojskovodja. Dojel sem; kjer je tovariš Tito, ni nerešljivih situacij. Bilo mi je jasno, da se iz te situacije ne bo težko izmotati. Vsaka beseda tovariša Tita je zbujala vero v to. To vero — tako sem občutil tudi kasneje — je znal vlivati in razgorevati v duši vsakega starešine in borca jn z njo kovati zmago.« KOST A NADJ HEROJ ZGODOVINE zgodovinskimi heroji in sem pri vsakem lahko ugotovil, da ni nobeden v tako težkih okoliščinah dosegel takih uspehov kakor Tito. In čim jasnejša mi je postajala njegova zgodovinska veličina, tem večje je bilo moje zanimanje za živo pojavo tega moža, tem bolj nestrpno me je zanimal neposredni vtis njegove osebnosti, tem bolj sem si želel žive opore za . spoznanje njenih osnov in posebnosti.« Dr. JOSIP VIDMAR Z" "N SIMBOL VSEGA, KAR SMO DOSEGLI V________ J » Tito je tako pri nas kot v svetu postal simbol vsega, kar so jugoslovanski narodi naredili med to družna. Ne strinjamo se z mnenjem, da ustvarjajo zgodovino in prave prelomnice v življenjskem toku naroda heroji, toda pod Titovim vodstvom je nastajala naša zgodovina in napravila prelomnice v Življenjskem toku naših narodov.« Dr. VLADIMIR BAKARIČ z \ LENINSKA NAČELA V___________________J Sprejema vesti, daje in odpošilja povelja, narekuje, piše. Spominja me na molčečega pajka, ki je od tu, iz tišine osamljenega in pozabljenega kota razpletel svoje niti na daleč in na široko, onstran rek in planin. Njegovi fantje se vsepovsod bojujejo z Nemci, z Italijani, z ustaši in s četniki; v Žumberku pri Gračacu; Teslič je osvojen in osvobojen. V Bračkem kanalu na Jadranu kot da so se zopet pojavili starodavni neretvanski in omiški gusarji, ki so napadali ladje Beneške republike; naši tovariši so zajeli nekaj italijanskih jadrnic (trabakul) s hrano za Paveličeve ustaše in četnike — ljubljence londonske jugoslovanske vlade Draže Mihajloviča. Kako zna Tito držati v roki vse niti, odločati in zapovedovati, ne da bi dušil pobudo posameznika. Zato ga fantje tako zelo poslušajo in ga imajo tako zelo radi. Tako nastaja vedno hitreje naša prava vojska. »Od prvega dne, ko se je kot sindikalni funkcionar pojavil pred zagrebško organizacijo, je igral vlogo praktičnega politika, kar pa ne pomeni, da njegov inte-lektualnopolitični pogled ni bil Fantje že pojejo o njem.« VLADIMIR NAZOR Spominski dom borcev in mladine v Kumrovcu je simbol ljubezni vseh naših narodov do svojega voditelja in tovariša. »Kdo je Tito? sem se spraševal in ga v mislih primerjal z junaškimi osebnostmi iz zgodovine drugih narodov, za katerimi voditelj naše osvobodilne borbe v ničemer ne zaostaja. Primerjal sem ga z ruskima osvobodilnima borcema, z Mininom in Požar-skim, z mehikanskim junakom Juarezom, z orleansko junakinjo Ivano d’Arcovo in s podobnimi vojno, vsega, kar so dosegli. usmerjen po leninskih načelih. Postal je simbol našega trpljenja, . Dati leninskim mislim stvarno našega boja in naših pridobitev— vsebino, vedno razločevati, kdaj imenujejo nas: Titovo ljudstvo, se politična misel spreminja v Titova vojska in Titova Jugosla- fikcijo in kdaj spet zadobi obliko vija. Vse, kar danes uveljavlja materialne moči, to so temeljne Jugoslavijo, je Titovo. Tito in prvine njegovega daru, ki ga je Jugoslavija sta postala neraz- uporabljal kot zanesljivo navigacijsko sredstvo skozi vse nevihte svojega dolgoletnega političnega boja.« r HUMANIST V NAJTEŽJIH RAZMERAH V ____________Z Tovariš Tito in Vladimir Nazor v Zagrebu leta 1945 » Tito je znal v najbolj kritičnih MIROSLAV KRLEŽA primerih najti pravo rešitev in na temelju svojih zrelih življenjskih in revolucionarnih izkušenj ter danega položaja odločiti, kaj je najbolje. Občutek za stvarno, hkrati pa tudi pogumno, je bil zanj značilen pri vodenju in delu. Humanost je bila vedno Titova lastnost tudi kadar je šlo za življenje enega človeka ali kadar je bilo, na primer, treba reševati usodo ranjencev v narodnoosvobodilnem boju; v vsaki situaciji so bili ljudje najdragocenejši. Titova skromnost ni bila nikdar narejena; izvirala je iz njegove osebnosti, prepričanja, da ocenjujemo ljudi po tem, kar naredijo, ne pa po tem, kakšni so videti na pogled.« » Tito je vedno v svoji delovni sobici, zraven velike jedilnice. BLAŽO JOVANOVIČ V ROKAH DRŽI VSE NITI, TODA NE DUŠI POBUDE POSAMEZNIKA Iz Titovih del MED največje uspehe, ki so jih dosegli jugoslovanski narodi med to osvobodilno vojno, spadajo nedvomno sklepi drugega zasedanja AVNOJ. Ti sklepi pomenijo prelomnico v procesu osvobodilnega boja. Postavljeni so prvi temelji za graditev nove, srečnejše Jugoslavije s pravičnejšo ureditvijo, ki zagotavlja našim izmučenim narodom boljšo in srečnejšo prihodnost — z ureditvijo, ki temelji na narodni enakopravnosti, bratski slogi in socialni pravičnosti. Te odločitve so izraz teženj vseh naših narodov, zato jih tako navdušeno pozdravlja ogromna večina vseh narodov Jugoslavije. Ti sklepi so imeli velikanski odmev v vsej naši deželi in v tujini. V naši deželi so ti sklepi prvič: okrepili globoko vero tistih, ki se bojujejo v tem neenakem boju za svojo svobodo in enakopravnost, da nečloveški napori in žrtve v tem boju niso bile zamen. Drugič: vsem, ki se jim je zdela prihodnost negotova, preteklosti pa so se bali, je bila dana jasna usmeritev in določen cilj, h kateremu morajo brez pomišljanja prispevati svoj del v tem težkem boju. Tretjič: vsem omahljivcem in špekulantom, ki so stali ob strani in čakali na ugoden trenutek, da bi videli, katera stran bo prevladala, so ti sklepi odvzeli nadaljnjo možnost za izgovor, da »še ni čas«. Morali so se opredeliti: ali—ali, z narodom ali proti njemu. Četrtič: te zgodovinske odločitve so najmočnejše orožje tako proti okupatorju kot proti različnim izdajalcem in reakcionarjem, ki so doslej obrekovali narodnoosvobodilno gibanje, s tem da so ga imenovali čisto komunistično itn. (Pomen sklepov A VNOJ, članek v Novi Jugoslaviji, 1944) NAŠO deželo želimo urediti demokratično, da bo v njej vsak človek svoboden, da se bo v njej mladina s polnim zamahom posvetila tistim poklicem, ki si jih Želi. Nočemo nepismenosti in nazadnjaštva, kakršno je bilo v nekdanji, stari Jugoslaviji. Hočemo šole, kulturo, univerze, tovarne, vse, kar je doseglo človeštvo doslej s svojim razumom in kar v mnogih deželah že uporabljajo, nam pa to ni bilo dano. Vse to bomo zgradili, vse to bomo obvladali. Tako kot smo bili sposobni, da se brez golih rok, upremo najbolje oboroženi armadi na svetu, tako bomo tudi sposobni zgraditi novo državo, novo Jugoslavijo. (Iz govora na drugem kongresu antifašistične mladine Jugoslavije, 2. maja 1944 v Drvarju) PREDLOG zakona, ki naj bi ga tokrat sprejeli, je izredno pomemben za nadaljnji pravilni razvoj naše socialistične dežele, toda še vedno ne rešuje povsem tega vprašanja; pomeni samo korak dalje h komunizmu. Državne funkcije v upravljanju gospodarstva še vedno niso povsem prenehale, niso pa več edine. Vedno šibkejše postajajo zato, ker vključujemo upravljanje delavca. Ti posegajo postopoma, ne naenkrat, v celoti, v svoje pravice, da kot proizvajalci upravljajo s svojo proizvodnjo. Zakaj se delavci vključujejo postopoma in ne naenkrat? Ali bo to trajalo dolgo časa in koliko? Ni mogoče odgovoriti, koliko časa bo to trajalo, ker je to odvisno od različnih okoliščin. Odvisno je od tega, kako hitro bo napredoval kulturni razvoj, to je vsestranska izobrazba delavcev, da bi bili ti sposobni v vsakem pogledu uspešno upravljati v koristi skupnosti tovarne, rudnike, prevoz itn, ker brez tega delavci ne morejo opravljati razvida in nadzora. Brez višje kulturne ravni delavci \ ne morejo povsem obvladati tehnike upravljanja. To je odvisno nadalje od hitrosti razvoja proizvajalnih sil itn. < (Iz ekspozeja v ljubljanski skupščini FLRJ o predlogu zakona o upravljanju delovnih kolektivov s podjetji in višjimi gospodarskimi združenji, Beograd 26. junija 1950) ČL O V EK pri nas ni številka,ni avtomat. To so ljudje s svojim Življenjem, s svojimi težavami in svojimi radostmi. Tudi mi smo našli pravo pot. Najbolj pravilno na tej naši poti je bilo to, da smo opustili posnemanje tuje prakse, ker sicer nikdar ne bi mogli iti po tej poti. Toda sedaj, ko prepuščamo tovarne, velikanske in lepe, nove in stare, ki smo jih popravili, v upravljanje delavcem, ko delavci sami gospodarijo v njih, ko je vprašanje višje življenjske ravni njihova zadeva, ko gre presežek dela, tisti presežek, ki ni potreben vsej skupnosti, v njihovo korist, je to tudi ekonomski temelj za enotnost naših narodov. (Iz govora v Krapini, 10. maja 1952) • RAZUMLJIVO JE, da so bili težki trenutki tudi med vojno. Ni jih bilo malo. Najtežje mi je bilo vedno tedaj, kadar sem med sovražnikovimi ofenzivami in težkimi boji odločal o reševanju ranjencev. Težak trenutek je bil leta 1941 na Zlatiboru, ko smo morali zapustiti 300 ranjencev, ki so jih Nemci kasneje pobili. Tedaj Ijenju delovnega človeka, laže sprejeli in uporabili to ideologijo, kot pa se je to dogajalo doslej. Izobrazba mora biti torej taka, da bodo dobili otroci Slovencev, Hrvatov, Makedoncev, Srbov in drugih v šoli vzgojo, ki jih bo usmerila glede na potrebe enotne jugoslovanske socialistične skupnosti. (Iz pogovora s predstavniki novinarjev, Beograd, 6. februarja 1963) V ZADNJIH letih smo bili pri nas priče zelo negativnemu pojavu. Intelektualno delo se je vedno bolj ločevalo od fizičnega. Krepile so se težnje, biti samo nekakšen strokovnjak, sedeti v pisarni in podobno. Socialistični razvoj pa smo si zamišljali drugače. Menili smo, naj se v tem razvoju intelektualno in ročno delo čimbolj zbližujeta. Ne tako, da bi intelektualno delo omalovaževali, nasprotno, da bi bilo čimvečljudi naše dežele na čim višji intelektualni ravni. Danes se tudi tehnika v svetu razvija tako, da moramo imeti čimveč sposobnih strokovnjakov. Toda mi poudar- Zagrebške Novosti o »bombaškem procesu« nismo mogli vseh evakuirati. Za to nismo imeli niti možnosti, niti časa, niti sredstev. Prav tako težko je bilo tudi med četrto ofenzivo, ko sem gledal, kako ljudje kar na poti umirajo od izčrpanosti. Težko mi je bilo tudi v peti ofenzivi, posebno tedaj, ko sem spoznal, da ne bomo mogli rešiti vseh ranjencev. Ti težki trenutki so se najbolj vtisnili v moj spomin. Menim, da mi jih ni treba še dalje naštevati, ker je tudi teh dovolj. Če pa bi začel razmišljati, bi se spomnil še mnogih težkih trenutkov. Če gledam v celoti, je bilo vse življenje zelo težko. (Pogovor v časniku Mladost, 22. maja 1957) TODA, kadar gre za kulturo in posebno za šolstvo, menim, da je treba ohraniti tisto temeljno nit splošne jugoslovanske izobrazbe, ki mora biti v vsaki republiki enaka, to je jugoslovanska, čeprav je mogoče obdržati tudi nekatere narodnostne p osebnosti. Ne mislim na jezik in običaje, temveč na programe, ki morajo biti usmerjeni glede na splošno jugoslovansko skupnost. Skupna in enotna mora biti vzgoja po načelih marksizma in leninizma. Otroci v šoli morajo biti vzgojeni v tem duhu, da bi kasneje, v živ- jamo, da je fizično delo za posameznika zelo pomembno in da ni nikakršna sramota. (Iz pogovora z graditelji Savskega nasipa v Zagrebu, 6. decembra 1967) ZVEZA komunistov bo lahko uresničevala svojo vlogo, če se bo bolj vključevala v družbenopolitično dejavnost delovnih ljudi, v samoupravljanje in neposredno demokracijo in če bo pri organiziranju in razvijanju vsega tega bolj dejavna. V nasprotnem primeru — ne samo da ne bo mogla opravljati svoje družbene vloge in prehajati od besed k dejanjem, temveč bi s svojim zastarelim načinom dela lahko postala celo zavora v razvoju samoupravljanja in demokracije. Zavzemati skupno z delovnimi ljudmi stališča in reševati probleme tam, kjer se pojavljajo, pomagati pri praktičnem oblikovanju njihovih mišljenj in predlogov, jih prenašati od podjetja in ustanov do občine, in na terenu njenega družbenopolitičnega življenja, jih usklajevati, sodelovati pri izgrajevanju politike zveze komunistov, vse to zahteva od komunistov več znanja in samostojnosti. To tudi zahteva, da organi zveze komunistov pri takem delu pomagajo članom osnovne organizacije ter da spremljajo in obravnavajo probleme, ki izhajajo iz take aktivnosti. Smisla in sposobnosti za politično delo si ne pridobiš samo s sporazumevanjem načel in z znanjem iz referatov in knjig, temveč s konkretnim in neposrednim političnim delom z ljudmi, s sodelovanjem v njihovem družbenopolitičnem življenju in če skupaj z njimi gradiš politiko. To razvija sposobnost, da opazimo probleme in pojave, da zavzamemo stvarna politična stališča, da politično mislimo in delamo. In kadar postane politika zadeva delovnih ljudi, sestavni del njihovega družbenega življenja, vnašajo vanjo ne samo svoje interese, poglede ter način mišljenja in izražanja, temveč tudi svojo ustvarjalnost. (Iz govora ob 40-letnici Vlil. konference zagrebške partijske organizacije, Zagreb, 20. marca 1968) POGOJI življenja in dela delavske mladine, posebno učencev v gospodarstvu, se počasi izboljšujejo, čeprav so že več let pereči. Sedaj smo torej soočeni tudi s pojavom, da so šole za delavske poklice nekako degradirane v primerjavi z drugimi srednjimi šolami, učni načrti pa ne zagotavljajo zadostne strokovnosti in usposabljanja sodobnih proizvajalcev. Poleg tega srednje šole in univerze niso enako dostopne vsem slojem mladine. Na fakultete se vpiše manj otrok revnih delavcev in kmetov. Še vedno se šolajo tisti, ki imajo največ denarja, ne pa tisti, ki so najsposobnejši in pri delu najbolj požrtvovalni; to je za našo socialistično družbo nesprejemljivo. Predmetniki in učni načrti se počasi prilagajajo potrebam nenehnega znanstvenega in tehničnega razvoja in vse večjim zahtevam visoko produktivnega in modernega gospodarstva. Poleg tega ne študira dovolj mladih ljudi na fakultetah tistih strok, v katerih danes manjka strokovnjakov. To je treba spremeniti. Univerza bi se morala nenehno vključevati v proces združevanja družbenega dela in biti eno temeljnih gibal. Zato se mora neposredno povezovati z gospodarstvom in družbenimi dejavnostmi, tako pri reševanju problemov financiranja fakultet kakor tudi pri oblikovanju celotne programske usmeritve ter razvojnih načrtov ekonomskega in družbenega sistema. Univerza mora biti v vsakem pogledu odprta za znanstveno tehnično revolucijo ter eden od oblikovalcev razvoja in uporabe sodobne znanosti. Mladina v srednjih in višjih šolah ter na fakultetah že dolgo nasprotuje preživelemu sistemu izobraževanja, v vzgbjnoizobra-ževalnem procesu je še vedno v razmeroma pasivnem položaju in je pogosto izključena iz samoupravnega odločanja. To je samo del problemov, o katerih govorimo že več let, a jih ne rešujemo. In mladina ima popolnoma prav, ker zahteva, da jih je treba hitreje rešiti ob zavzetem sodelovanju mladinske in študentske organizacije in vseh drugih družbenopolitičnih dejavnikov. (Iz govora ob proslavi 50-letnice ustanovitve Zveze komunistične mladine Jugoslavije, v Zagrebu, 10. oktobra 1969) NAŠA zasnova splošnega ljudskega odpora je postala že splošna ljudska doktrina, to je zavest in praksa milijonov ljudi. Vsakogar, ki bi mu prišla na misel morebitna bliskovita vojna proti Jugoslaviji, opozarjamo na dvoje: — prvič, da bo vsak poskus napada od zunaj naletel na najširši vseljudski odpor, da bomo našo deželo branili z vsemi sredstvi in — drugič, da bo naša dežela z vsemi močmi, ki so na voljo, branila pravico, da gradimo našo samoupravno družbo tako, kot to ustreza interesom delavskega razreda ter vseh naših narodov in narodnosti. Iz vsega, kar sem povedal, sledi, da naša zasnova splošne ljudske obrambe prispeva h krepitvi miru v svetu in k zmagi načela enakopravnosti v odnosih med narodi. Menimo, da je skrajni čas, če želimo rešiti svet pred vojno katastrofo, da se vse dežele, predvsem pa vse velike, tako v teoriji kot v praksi odrečejo uporabi sile in grožnje s silo. V interesu vseh narodov je, da končno začnemo postopoma odpravljati ofenzivne vojaške sile in orožje in se resnično razorože-vati ter da vse vojaške zmogljivosti uporabimo samo v obrambne namene... Ko smo tako prenesli odgovornost za obrambo na vso družbo, ne pa samo na nekatere specializirane organizacije in organe, smo hkrati povečali njeno moč in napravili pomemben korak k uresničitvi idej klasikov marksizma o oboroženem ljudstvu. V naši samoupravni družbi so sedaj stvarne možnosti za to, da postane skrb za obrambo pravica in dolžnost vseh ljudi. To je že sedaj sestavni del življenja in dela v tovarnah in družbenopolitičnih skupnostih. Razumljivo je, da je treba vprašanja obrambe še bolj proučevati in zanje skrbeti v vseh okoljih. (Iz govora na zborovanju v Karlovcu, ob koncu manevrov Slo-boda 71, 14. oktobra 1971) KOT veste, sem vse svoje življenje posvetil socializmu, v čigar Življenjsko moč in humanost globoko verjamem. V naši deželi si želimo zgraditi tako družbo, ki bo ustrezala našim ljudem in narodom, in upamo, da je to lahko — kot uresničitev in kot pravica do lastne poti — hkrati tudi prispevek k splošnemu napredku človeštva. Napredne spremembe in nadomestitev starega z novim potekajo po vsem svetu v najrazličnejših oblikah ne glede na pregrade in delitve. Vprašanje, ali bo posamezna dežela sprejela to ali ono obliko družbenega razvoja mora biti zgolj zadeva samostojne odločitve njenega ljudstva. Nikomur ne želimo vsiljevati našega sistema, tako kot nismo nikdar privolili, da bi nam drugi vsiljevali njihovega. To je za nas tudi eno temeljnih načel Listine Združenih narodov, ki morajo veljati za vse. To je hkrati tudi eden od temeljev politike neuvrščenosti in aktivne miroljubne koeksistence. Zato smo za sodelovanje z najširšim krogom dežel ne glede na razlike ali podobnosti, v interesu miru in mednarodnega sodelovanja. (Iz govora v klubu tiska v Wa-shingtonu 29. oktobra 1971) BITI komunist — to ni lahko. Biti komunist —še vedno pomeni biti pripravljen, da se marsičemu odrečeš. Biti komunist —pomeni biti v prvi vrsti boja za napredek, za srečnejšo in lepšo prihodnost. To so dokazali naši ljudje, ki so sodelovali v tej vojni. Čeprav so vedeli, da komunizem ne bo zmagal takoj, da ga morda ne bodo niti doživeli, so se žrtvovali in dajali svoja življenja. To so bili komunisti, komunistični mladinci, zavedni ljudje, ki so se odrekli vsemu. Biti komunist — pomeni notranjo samodisciplino, se pravi predvsem —premagati sebe. Za to pa je potrebna morala, ki zelo veliko zahteva od človeka; in komunist jo mora imeti. Mi komunisti moramo imeti vizijo prihodnosti. Tudi sedaj moramo gledati na to, kako nekatera naša ravnanja vplivajo na mlade ljudi. In ne samo ravnanja, temveč tudi ukrepi, ki jih sprejemamo. Od komunista se zahteva zelo veliko. Menim, da bo naša mladina to doumela. Kajti dobra je, samo mi se moramo z njo več ukvarjati in nanjo prenašati tisto najboljše in naše revolucinarne preteklosti. (Iz pogovora na RTV Beograd, 12. maja 1972) KAKO moremo pričakovati, da bo mladina z uspehom prevzemala breme našega razvoja brez temeljite marksistične izobrazbe? To je nenadomestljivo orožje, ideološki temelj za trdno revolucionarno usmeritev, brez katere se zapade v prakticizem in odpira prostor za delovanje protisocialističnih sil. Mladina se mora vzgajati ne razrednem temelju. Temu doslej ni bilo posvečeno dovolj pozornosti, zato se ni treba čuditi, da so tudi v vrstah mladih nastali pojavi nacionalizma in drugih, nam tujih pojmovanj. Dolžnost vseh družbenih dejavnikov, posebno šol in univerz, vseh prosvetnih delavcev je, da vzamejo ta problem resno in zavzeto pripomorejo, da bo naša mlada generacija čimbolj prežeta Z marksističnim pogledom na svet. Univerza mora biti sestavni del družbe, del skupnega bojišča v boju za samoupravni socializem. To pomeni, da mora biti tudi tesno povezana z gospodarstvom in s temeljnimi družbenimi potrebami. Univerza mora biti ne samo kovačnica intelektualcev — strokovnjakov, temveč tudi idejnopolitičnih kadrov za nadaljnjo graditev socializma. Še posebno se je treba upreti vsemu, kar vodi k ločevanju intelektualne in delavske mladine. Sem zelo nezadovoljen s tem, ker niso zagotovljene možnosti, da bi bilo na naših univerzah in visokih šolah več študentov iz delavskih družin. V našem sistemu morajo biti enakopravne možnosti za izobraževanje, za tekmovanje v znanju in sposobnostih. (Pogovor v časniku Mladost, 25. maja 1972) NAŠA posebna naloga je, da do konca izbojujemo boj za uresničitev načel o nagrajevanju po delavskih dosežkih. To načelo je treba upoštevati povsod, ne samo v gospodarstvu, temveč tudi v drugih dejavnostih. Glede tega precej zaostajamo. Pojavljajo se pritiski, da bi prišli na uravnilovko, na tisto, kar ne ustreza interesom delovnih ljudi in socialističnemu samoupravljanju. Kadar gre za delitev, je razumljivo, da je treba tedaj vedno dobro razločevati, kaj je ustvarjeno z delom, s povečanjem proizvodnje in produktivnosti, in kaj izvira iz privilegiranega ali monopolnega položaja. (Pogovor v Komunistu, 17. maja 1974) V RAZVOJU novih samoupravnih institucionalnih oblik moramo tudi nenehno upoštevati, da je človek smisel in namen revolucionarnega boja delavskega razreda. Boj za človeško med ljudmi, za vedno boljše in bolj človeške odnose, za človeka kot svobodnega proizvajalca in ustvarjalca — to je končni smoter in smisel boja delavskega razreda. Institucionalne oblike organiziranja družbe niso same sebi namen. So za to, da rabijo človeku, uresničevanju njegovih neposrednih in dolgoročnih materialnih, kulturnih in drugih potreb. So zaradi človeka. To je vsebina socialističnih samoupravnih odnosov za uresničitev katerih se bojujeta delavski razred Jugoslavije in njegova zveza komunistov. Vse to opozarja, da se morajo organizirane socialistične sile najbolj dejavno in s polno odgovornostjo zavzeti za dosledno izvajanje nove ustave. To bo posebno pomembno za učinkovito delo delegacij in delegatov, tako v samoupravnih skupnostih, ki so jih izbrale, kot tudi v skupščinah in organih samoupravljanja, v katerih delajo. (Iz referata na X. kongresu ZKJ, Beograd, 27. maja 1974) Pesmi pojejo o njem O Titu, voditelju jugoslovanskih narodov v revoluciji in povojni graditvi je veliko umetniških (individualnih) in ljudskih pesmi. Prve lirske umetniške pesmi so nastale hkrati z ljudskimi med osvobodilnim bojem. Pisali so jih Titovi soborci, vojaki partizanskih enot ali pesniki meščanske inteligence, ki so se priključili osvobodilnemu boju in ljudski revoluciji. Med prvimi tovrstnimi pesmimi je Pesem o biografiji tovariša Tita, ki jo je napisal Radovan Zogovič, znani črnogorski pesnik, predvojni partijski funkcionar in eden izmed prvoborcev. Pesem je obračun partije s sovražno propagando, ki se je spletla okrog porekla njenega generalnega sekretarja, hkrati pa je tudi resničen pesniški navdih in ena najboljših pesmi z motivom o Titu. Zogovič je z navdihom in zanosno, s klenim izrazom in čudovito ekspresivnostjo pesniške besede spregovoril o Titu in njegovi poti, ki jo je začel v vaseh Hrvatskega zagorja in nadaljeval kot voditelj ljudstva in partije. V nemoči, da bi obglavilo naše osvobodilno gibanje, je »podlo Goe-belsovo pleme Titovih biografov« pletlo mreže laži o Titu, da bi zmanjšalo vrednost in omalovaževalo tako gibanje kot voditelja revolucije. Trpek v besedi in kljubovalen v izrazu, ko uperja vroči rafal stihov na tiste, ki vohunijo in lažejo o Titovem imenu in poti, postane pesnik umirjen in ganljiv, ko za svoje ljudstvo snuje Titov lik. V pesnikovem doživljanju je Titov lik na široko zasnovan in ne vsebuje samo komponente vojskovodje, pa tudi glede na druge strukturne elemente Titove osebnosti ta komponenta ni preveč poudarjena: Kadar zapojem o Titu za nas, za narod borcev, moje srce kot sokol sede na njegovo roko in poje — o ostrem očesu, o plamtečem srdu, o Titovih obrvih — napetem loku. Poje o Zagorju, materi Mariji, kraljeviškem doku, in kako so očetovsko skrbne gube na Titovem licu, vsaka beseda; poje o tihi solzi, ki je zablestela v Titovem^ očesu, ko je slišal usodo borcev s Fruške gore: zaseda. Pesnika navdihujeta človeška plat Titove osebnosti in njegova zraslost z gibanjem in bojem. Poudarja, da sta »Tita rodila v jezi in hrepenenj u po ustvar j an j u titan — narod in borba — mati!« Fizično neviden in neulovljiv za sovražnika je Tito pričujoč v udarcih, ki jih povzroča sovražniku partizanska vojska, koraka z brigadami Koče in Peka, vidimo ga v bistrih planinskih potokih in rekah, o njem pojejo pri žetvi, na zborovanjih, v polnih sobah in dvoranah, vidimo ga na bojnih zastavah, ki se vijejo na Rami, v Splitu, Jajcu, Bihaču in drugod. Tito Živi v vsakem borcu. Misli in diha v njegovem srcu. Juriša z njim, deli žalost, kruh in slavo. Tito se je poistovetil z ljudstvom, z njegovim bojem in interesi, zato si ni mogoče zamisliti eno brez drugega. V drugi pesmi svoje pesnitve je pesnik dvakrat ponovil verze: Tito — to smo mi, vsi, — saj poznate naše svinčenke in slavo! On je prepoln nas, velik je — a mi smo v njem višji, višji za ljudsko glavo! Podobno misel in občutje je Zogovič izrazil v peti pesmi poeme, toda to pot z vidno mržnjo, s prezirom do sovražnika in s srdom, ki govori skozi vroče cevi pušk in mitraljezov: Sprašujete o Titu: Kdo je? Stroj, strojnica moja, piši: Tito — to smo mi, vsi! vojska in zemlja od planin do odorov! On je vaša groza, on — naši zagnani juriši po trepetajočih krilih vaših vojaških plaščev in šotorov! Napisana v impresivnem jeziku in s tehniko verza, ki je značilna za eno izmed obdobij Zbgovičevega pesništva, nas pesem prevzame s posebnim ritmom, ki s svojo dinamiko izraža pesnikovo mržnjo do sovražnika, lepoto lika in zanos napada. Pogosto, in to ne brez razloga, opozarjajo na podobnost med to pesmijo in.veličastno pesnitvijo Majakovskega o Leninu. Bolj kot katerega koli jugoslovanskega pesnika pa je osebnost maršala Tita navdihovala starega hrvaškega pesnika Vladimirja Nazorja. Že davno usahla pesnikova beseda je ob srečanju s Titom znova zaživela, saj je dobila nov izvir za pomembne pesniške stvaritve. V Nazorjevem pesništvu je Tito ne samo povod in navdih za trenutno lirično razpoloženje, temveč osebnost, ki zavzema osrednje mesto v pomembnem obdobju pesnikovega življenja. Nazor je Titov lik globoko čustveno doživel in široko zasnoval, bolj vsestransko kot katerikoli pesnik jugoslovanskih književnosti. Pojmuje ga kot preporoditelja ljudske moči in odpora, vodnika v boju za nove družbene odnose. Zasnoval ga je kot vsestransko osebnost, ki živi v carstvu mita in v določenih, časovno omejenih zgodovinskih pogojih ter se bojuje za konkretne cilje ljudskega življenja in za zmago ideologije, ki spreminja svet. Med prvimi Nazorjevimi pesmimi, ki jih je napisal na osvobojenem ozemlju, sta dve z motivom o Titu: Tovariš Tito in Pesem o pesti. Drugo so svoje čase prepevali kot budnico, nanjo je vplival trenutek zgodovine, sedaj pa jo redkeje slišimo. Pesem je mobilizatorska budnica, izraža pa tudi globoke misli in občutja. Tito se v njej pojavlja kot osebnost, ki odkriva nevidne moči ljudskega življenja in jih usmerja: Kar bilo je pod pepelom v naših srcih plaho skrito, v kres mogočen je razne til naš tovariš Tito, Tito. Pozneje je Titova osebnost navdihnila še tele Nazorjeve pesmi: Klic, Otrok, Obroč, Ognjeni duh, Glogova palica in posebno že klasično pesem Titov Naprej!.. V teh pesmih je Tito organizator boja, »velikan, ki koraka z gore na goro, pred njegovim imenom se sive skale odpirajo, narasli potok se v jagnje spreminja in deblo hrasta se umika«. Je čudodelnik, na katerega smo dolgo čakali. »Ko leta in stoletja minevajo — skozi gozd, poln strahov in zveri« lomi njegova pest jeklene obroče, njegov klic budi reke, doline in klance, pripravi zemljo in mlin na reki, da pomagata partizanski vojski. Temeljne vrednote Titove osebnosti je Nazor najbolj popolno doživel v antologijski pesmi Titov Naprej, v kateri Tito premaguje pošasti, ki mu stoje na poti: zimo, lakotoin dvome. Vse, kar je povedal o Titu v drugih pesniških stvaritvah, je strnil Nazor v tej pesmi, zato jo štejejo za najboljšo, najbolj celostno in popolno doživetje Tita kot človeka in komandanta partizanske vojske. Tito je v pesmi prikazan v alegorično-simbolični viziji, zaveda se svojega zgodovinskega poslanstva, ve, da zmagujejo samo tisti, ki se bojujejo, dosleden je v svojih načelih, ne boji se težav. Njegova življenjska filozofija ni hedonistična, udobje življenja podreja smotrom humanistične dejavnosti, ki izvira iz prizadevanja za človekovo dostojanstvo. Tito je v Nazorjevi viziji predstavljen kot vojskovodja, ki jezdi na konju in vodi svojo vojsko po prepadnih stezah planinskih vrhov. Zaveda se težav, žrtev, trpljenja in sovražnikove moči, zato je zaskrbljen in ne občuti hladu in mraza — sovražnikov svoje slabo oblečene vojske, poosebljenih v prikazni zime. Toda nenadoma se zave in obstane, prikazen zime mu je preprečila pot; opozarja ga, naj se s svojo vojsko vrne v nižino, in opusti svojjp pot, kajti v tej planini vlada zima. Ob zahtevi, da mora biti pokore^ in tih, pove prikazen načelo, da je »najpomembnejši človeški zakdn: živeti kakorkoli«. Tito pa ima drugačna etična načela: če gre za svobodo in človekovo dostojanstvo, ni kompromisov. Premaga tudi druge prikazni: lakoto in dvome. Rojstno hišo tovariša Tita obdaja park, v katerem je Augustinčičevo delo Vojskovodja. V pesnikovem doživetju je Tito hraber, dosleden in brezkompromisen, zato bi bilo napak in enostransko trditi, da je Nazor slikal Tita samo s sredstvi romantično razpoloženega pesnika in da ni videl v njem stvarnega lika konkretne družbene stvarnosti. Tito v Nazorjevih pesmih pogosto prehaja iz carstva legende in mita v resnične zgodovinske okvire, je del skupnosti in moči ljudstva. Tito »ni osamljen, ni dvignjen nad ljudi in stvari, da bi sam blestel kot meteor na jasnem nebu; tesno je povezan z ljudmi, s katerimi dela in z deželo, ki se zanjo in v njej bori«. Nazor je videl Tita v različnih okoliščinah, z različnimi funkcijami in obveznostmi. Njegov lik je celotno doživel in vsestransko upodabljal. Pri ustvarjanju Titovega lika se je vrnil k simbolu, primeri, alegoriji in hiperboli, stilnim značilnostim svojega pesništva. Nazor je ustvarjal pesmi o Titu iz neposrednega opazovanja in doživljanja Titove osebnosti in njegovega dela; zato so te pesmi dokument nekega časa, včasih prav kot topografske točke na poti Tita in njegove vojske, predvsem pa so umetniški odmev nekega obdobja, ki mu je pesnik gošteno služil, in podoba pesnikovega doživljanja Titovega lika. Tako kot Nazorjeva, je tudi zamrla Zupančičeva pesniška beseda oživela v srečanju z revolucijo in preporodno dejavnostjo Josipa Broza Tita. Župančič je svoje doživetje Tita in njegovega dela podal lirično toplo in nevsiljivo, brez patetičnosti v tonu in brez retorike v izrazu. V dveh pesmih (Osvoboditeljem, Maršalu Titu) vidi Župančič Tita kot vojskovodjo, bojevnika in misijonarja: Razločene brate v eni meji strne, svobodo zavrženo vnovič ustoliči, pred nami preprogo bodočnosti razgrne: planine sijo, razgibani v soncu rajajo griči. Umetniške lirske pesmi o Titu je težko razvrstiti v skupine ali cikluse glede na to, koliko je v njih poudarjena posamezna plat Titove osebnosti, konkretna vojaška ali državniška akcija ipd. Tito je v vseh pesmih predmet in motiv, povsod pa se skoraj enako govori o celotni državniški, vojaški, zgodovinski in človeški plati Tita in o pomenu njegovega dela za naše narode in zgodovino. V večini pesmi je temeljni motiv izražen že v naslovu — Tito. Izmed tovrstnih pesmi je največ liričnega izraza in slikovitosti pesniškega jezika v Miljkovičevi pesmi o Titu. Ko Miljkovič slika Tita, vpleta v pesmi tudi sebe: 'n nas uči, da ne izgubimo podobnosti svojim upanjem, s svojim človeškim obrazom; :i nas, kako spoznamo prihodnost svojih dejanjih, v vsem, kar nastaja, ajti gorje tistemu, ki izgubi podobnost svojim mestom, gorje onemu, ki ne najde prostora na domačem trgu; gorje slehernemu, ki bo meril sebe po svoji senci in se ne bo zavedal, kateri dan je v njegovi temni krvi. Tovrstnim pesmim so podobne tudi pesmi z naslovi, ki so povezani s Titovim rojstnim krajem. To so pesmi Š. Pandža, Krkleca, Viteza in Sl. Markoviča. Titov lik partizanskega voditelja in vojnega komandanta je bolj kot v drugih poudarjen v nekaterih pesmih M. Alečkovi-ča, B. Čopiča, J. Franičeviča-Pločara in J. Lampiča. Veliko teh pesmi je prigodniških, povezane so z dnevom mladosti, dnevom armade, dnevom republike ipd. Ko posnema nekatere vidike ljudskega pesništva, prikazuje lirska umetniška pesem Tita kot del naših gora, rek in ravnin. Tito ni samo produkt našega duhovnega bitja in zgodovinskega razvoja, temveč sta v njem poosebljena rodovitna zemlja in sivi kamen. Je poosebljena nedotakljivost meja naše dežele, simbol svobodnega toka naših rek, svobodnega diha naših planin, zagotovilo rodovitnosti naših polj, je tudi naša »lakota po ljubezni«, kot pravi Giacomo Scotti v istoimenski pesmi. Jovan Popovič vzklika v pesmih zmage, da smo »vzrasli kot velikani pod likom in imenom Tita«, Jure Kaštelan pa poje v Pesmi o moji zemlji, da rastemo »pod roko partije in pod Titovim srcem«. »In tako naprej, pesem za pesmijo se vrsti in vsaka nosi v sebi zrnce resnice, lastnost, vrlino, zaobljubo, krik in vzklik, najlepše darilo človeku, ki ga neposredno doživljamo najprej kot človeka in šele potem kot modreca, stratega revolucije, politika in državnika«. Iz razčlembe literarnega in zgodovinskega lika Tita v umetniških lirskih pesmih književnosti jugoslovanskih narodov, lahko sklepamo, da so lirski pesniki vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti Tita široko prikazovali in raznovrstno doživljali. Med pesmimi je največ tistih, ki govorijo o Titu kot voditelju revolucije, sekretarju partije in človeku-borcu, ki skrbi za obstoj ljudstva v najširšem pomenu besede. Skoraj pri vseh je poudarjena človeška stran Titove osebnosti, ki izžareva plemenitost, skrb in odgovornost. Pesniki ne pojo o Titu zato, da bi fetišizirali njegov lik, niti iz mode ali nacionalne ozkosrčnosti, temveč zato, ker je vodil gibanje, ki je odprlo jugoslovanskim narodom nove vidike, zato, ker je razplamtel ustvarjalne sposobnosti jugoslovanskega delavskega razreda in ustvaril neslutene možnosti za odpravo zakoreninjenih nesporazumov narodov in narodnosti Jugoslavije. Tito je v živi jenju in v lirskem pesništvu vsejugoslovanska osebnost, enako blizu vsem in ljubljen od vseh. To se jasno vidi in občuti iz lirskih pesmi, ki pojejo o njem. Navdihnil je pesnike vseh naših narodnosti. O njem pojo Črnogorci, Slovenci, Makedonci, Srbi, Hrvati, Albanci, Madžari, Romuni, Muslimani in drugi. Vsi z enakim žarom, ljubeznijo, spoštovanjem in občudovanjem. Titova osebnost je navdihnila predstavnike različnih pesniških rodov. Razumljivo je, da sta njegovo vodenje in delo navdihnila pesnike-borce, ki jih je vodil med vojno in pozneje ob uveljavitvi novega družbenega reda. Mlajši (in najmlajši) rod pesnikov pa s pesmijo o Titu dokazuje, da so pridobitve osvobodilnega boja, poosebljene v Titovem liku in delu, prešle tudi v kri in meso mladih — prav tako kot tistih, ki so izbojevali revolucijo in vzpostavili oblast delavskega razreda. Najstarejši rod — Nazor, Župančič, Krklec, Feldm m, Vitez in drugi — je s pesmimi o Titu in njegovi osebnosti dokazal, da je sledil emanaciji svojega pesniškega ustvarjanja, ki je bilo pomembno prav zato, ker je v svojem bistvu izražalo misel in ideje naroda, v katerem so se oblikovali ti pesniki. Ljubezen jugoslovanskih narodov do Tita in njegovega dela je neizmerna. Resnična ljubezen do Tita, ki se kaže tudi v pesmih, je onemogočila izumetničenost, idolatrijo in frazerstvo, suhoparnost in patetiko v stilu in izrazu — pojave, ki bi lahko nastali v lirskih pesmih, napisanih v čast in slavo osebnosti, ki se pojavlja kot motiv in predmet pesništva. Po umetniški plati predstavljajo pesmi o Titu celotno podobo Tita kot zgodovinskega pojava, vendar pa najde bralec v njih ob elementih zgodovine tudi pravo poezijo. To velja posebno za tiste pesmi, ki niso prigodniške in ne vsebujejo elementov proslavljanja, ki so nujni za prigodniško pesem. Pesmi, v katerih je Titova osebnost upodobljena neprisiljeno po stilu in izrazu, tiste, ki so izraz ljudskega in osebnega občutenja do Tita, in pesmi, v katerih je Titov lik literarno oblikovan, bodo vedno pričujoče v antologijah jugoslovanske lirike. mag. KRSTO PIŽURICA Miroslav Kovačevič Srce mojega ljudstva Srce mojega ljudstva odzvanja klicu svobode. Srce mojega ljudstva je napojeno s toploto sonca. Srce mojega ljudstva je zraslo s klasjem zlatega žita. Srce mojega ljudstva bije s stcem tovariša Tita. Bojko Kirandžiski Štafeta Iz roke v roko teče štafeta in vsak prijem pozdrav je nov. To dragemu Titu prepolni sreče pošiljamo radost naših domov. Povsod cveto rože in žito gre v klas, ptice prepevajo na ves glas in narod kliče: »Tovariš Tito, tople pozdrave prejmi od nas!« \___________________________________________/ Učenci o Titu rito f ; ;----------------------------\ ... m kot na ukaz prostovoljno okrog njega se zgrinja delovno ljudstvo, se strinja v strumne brigade kipeča mladina. (Oton Zupančič) Naša kri je naša pot do Tebe, moč naših oznojenih delavskih rok, utelešena v enem človeku, odporna rastlina, katere plodove uči Sonce ljubezni in razuma. Odrešilna plamenica vseh naših tavanj, resnica, v katero verjamemo kot v svetlobo, ki nas bo obsijala, graditelj naših najlepših sanj —predali smo Ti svojo prihodnost in svojo usodo kot najdragocenejše darilo, ki ga podari ljudstvo le tistemu, s katerim je skupaj padalo, krvavelo, pelo, jurišalo, ustvarjalo... Oster balkanski kamen in kmečka zibelka sta dala odpornost in moč Tvojim mišicam, nahranjen s svežim gorskim zrakom in širino zagorskega neba namesto z mlekom, si ponesel v Življenje iskro vere pradedov, da so vsi ljudje pod soncem enaki, da nima večje pravice do življenja in zraka tisti, ki ima ostrejše zobe in bolj krvave kremplje. Naučil si nas, da pogumno gradimo svoj veliki sen, da puščamo svoja srca vzidana v njegove temelje in da se ne bojimo niti hudih vetrov niti podivjanih stihij, objeti in nepremagljivi, ker Te imamo pred seboj, v sebi, zase... Tvoje ime je svetinja »v deželi, kjer se spoštujejo sončnice« in kjer se porajajo junaki iz ljudstva, iz čudežnega semena naših žilavih in zdravih kmečkih rodov. Tvoja beseda, klic in izziv združuje naše trde, razpokane roke v velikansko jekleno pest, pripravljeno, da zdrobi tistega, ki bi poskušal oskruniti nedra naše skalnate balkanske dežele — matere, sedaj, ko znamo ceniti svobodo bolj kot smo jo znali kdajkoli prej, ko smo bolj kot kdajkoli pripravljeni braniti obalo, za katero smo »gazili kri do kolen«, za katero smo šli v mrak, v noč brez zvezd, za katero smo se pognali na podivjano gladino in privedli belo ladjo naše zarje v mirne, osončene vode... In vendar, čeprav smo bili nekdaj bojevniki in čeprav nas je bolelo srce ob stoku matere, zavite v črnino, danes zaljubljeno poslušamo, kako pojejo stroji, in stojimo na visokih odrih čudežne Zgradbe, ki raste vsak dan pred našimi očmi vedno više in više, cveti vedno lepša in vedno bolj bleščeča. Danes držimo plug in sejemo po neskončnih rodovitnih poljih, rastemo z jablanami in se ljubimo s soncem. Danes smo ponosni na svoje grobe, oznojene dlani in močna pleča, na katerih nosimo prihodnost človeka in sveta. Danes, ko smo skupaj s Teboj, smo velikanski: v naših Žilah šumijo slapovi mlade krvi, pod našimi rokami se krivi jeklo in planine upogibajo svoje kame-nite hrbte. SVETLANA ARTIČ, III. r. Gimnazija »13. oktobar«, Paračin (Odlomek iz dela, ki je bilo poslano na natečaj časnika Prosvetni pregled ob Titovih jubilejih) ' ------------N Tito Prihajamo kot pomladno deževje, kot razžarjena vulkanska sredica; kraj našega imena vedno njegovo ime je — mi smo njegov sen in resnica. Prihajamo kot pomladno deževje. V svetu ljubezen iščemo mladi — čisto kot studenec, kot jutranja zarja. Naš je čas hotenja — vse bi radi: poti zvezd in ljubezni plamen. V svetu ljubezen iščemo mladi. Vi, ki ponosno čuvate vsa vrata na poteh življenja in pravice, ali slišite prihajati mlade — brat do brata — da se ovenčajo s prihodnjo slavo... Vi, ki ponosno čuvate vsa vrata. Naše misli so morda še nejasne, vendar so željne novih spoznanj; otožne so vijolice, ki zacvetijo prekasne, kot ladje, ki so utonile na dnu morskih kotanj... Naše misli so morda še nejasne. O KS AN A PECI. 6. r. ■ersnovna škola »Prvi maj« Zenica J Kaj mi pomeni Tito Tito — mnogo mi pomeniš! Tito — človek, ki si nam z drugimi, ljudstvu vdanimi borci priboril svobodo. Tito — zgled si nam prav Ti, iz revne kmečke družine. Imaš nas rad in tudi mi Ti vračamo ljubezen. V naših mladih srcih klije ljubezen do Tebe, do domovine. Srce- nam cveti od ponosa, da Te imamo za predsednika. Kako rada bi Ti vsaj enkrat stisnila roko v pozdrav. Ti vsaj enkrat pogledala v oči. Rada bi bila v Tvoji bližini in se s Tabo pogovarjala. Zame bi bil to nepozaben spomin. Še v nečem je moje občudovanje do Tebe večje. To je Tvoj pogum med NOB. Mnogo sem o Tebi videla v filmih in slišala od tovarišic in tovarišev. Mnogo si storil za nas, za mladi rod. Spodbujaš nas k učenju z besedami: »Veliko se učite, da bpste veliko vedeli. Le tisti, ki veliko zna, lahko koristi domovini!« V sebi čutim silo, ki me spodbuja, da uresničujem Titove besede. Dolgo nas še vodi v nove, svetle dni! Živel Tito! ANDREJA MIHELIČ, '4.a razred, osnovna šola Ketteja in Murna Tito mi pomeni to, kar se z besedami ne da lahko povedati. Po njegovi zaslugi živim pod svobodnim soncem srečna in zadovoljna kot vsi jugoslovanski pionirji. Vsi se zavedamo, kaj bi bilo z nami in z našimi starši, če ne bi bilo njega, ki nas je privedel v srečno, svobodno in zadovoljno življenje. Za te njegove zasluge ni bogastva, s katerim bi mu to lahko poplačali. Danes, ko imamo vsega dovolj, se ne zavedamo, kaj bi bilo, če ne bi imeli pravic, kruha in igrač. In prav Tito nam je to izbojeval, on, kmečki deček iz Kumrovca. Mnogo otrok na svetu pa je še takih, ki nimajo vsega tega, ker jim manjka tak voditelj, kot je Tito. Upam pa, da bodo imeli tudi tisti otroci vse te dobrote, ki jih imamo mi, in jih do sedaj niso mogli uživati. Želim si, da bi še dolgo živel med nami in bi nas uspešno vodil, kot nas je do sedaj. To so želje vseh nas, ki ga imamo radi. Želimo mu prisrčne pozdrave za njegov 85. rojstni dan. To mu dokazujemo tudi s tem, da je letos kakor vsako leto krenila Titova štafeta. SUZANA LENARČIČ, 4, a razred, osnovna šola Ketteja in Murna Tito V naši državi živi človek, ki je heroj in voditelj naše države, Josip Broz Tito. On je naš tovariš, borec in zmagovalec. Vsi, ki ljubijo svobodo in pravico; ljubijo tudi njega. O njem prepeva pesnik neznani, prepeva o njem pastir s planin, o njem prepevaj prepeva ves svet. Povsod, kjer je on, tam je veselje in kjer je veselje, Živi tudi mir. In smeh na njegovem obrazu ne ugasne, saj gleda naprej, naprej v življenje. JELKA GRUDEN, 7. r. Šmarje-Sap \______________________________________________________________J Titu Petinosemdeset rož, petinosemdeset rdečih rož, na vrtu bi nabral, jih tebi, TITO, bi poslal. Petinosemdeset ptic, petinosemdeset golobic k tebi, TITO, bi poslal. Vsaki ptici, vsaki golobici, rdečo rožo v kljun bi dal. Naj k tebi, dragi TITO, polete in srečnih dni ti zažele. VILI KORENIKA, 8. r. Šmarje pri Kopru V - , ■ . . ■ t . . , J Zakaj imam rada tovariša Tita V maju, ko rse cveti in je veliko rdečih rož, se je v družini Broz v Kumrovcu rodil človek, ki je postal ponos vseh narodov in narodnosti Jugoslavije. Tako kot vsak otrok je imel tudi on starše, ki jih je ljubil iz vsega srca. V šoli je bil priden in se je zelo razumel s tovariši in tovarišicami. Rad je imel svojega učitelja, nadvse pa knjigo. Poleg šote in knjige tudi življenje, veselje in delo kmeta. Rada imam tovariša Tita, ker je bil blizu vsem in dober do vseh v okolju, kjer je odraščal. Kasneje, ko je odrasel in postal pravi človek, je posta! naš in vsi ga imamo enako radi. Že od začetka se je bojeval za pravice ljudstva in to povsem uresničil. Sedaj je še bolj naš, pa tudi od vsega sveta. Ime Tito pomeni pri nas SFRJ, enakopravno skupnost, v kateri živijo bratsko in složno ter gradijo svojo boljšo prihodnost vsi narodi in narodnosti; v svetu pomeni to: mir in boljše življenje za vse ljudi ne glede na to, kakšne narodnosti, vere in barve so. Sedaj, ko stavimo dva velika jubileja — 40 let, odkar je prišel tovariš Tito na čelo KPJ, in 85 let njegovega življenja, vidimo, da je najbolj slavna zgodovina naših narodov in narodnosti povezana ž življenjem in delom tovariša . Tita in da je njegov prispevek k ustvarjanju te zgodovine velikanski in neprimerljiv. Ustvarjanje take zgodovine je težavno, toda naše narode in narodnosti je vodil na tej poti tovariš Tito s svojo daljnosežno vizijo prihodnosti; zato ljudem ni bilo težko prebroditi težav in se pogumno bojevati do končne zmage. Tako je tudi sedaj, ko pod njegovim modrim vodstvom gradimo socializem in samoupravljanje r naši deželi. Sedaj živimo svobodno, svo- , hodno rastemo in se svobodno 1 učimo, vsak v svojem materinem jeziku. Ponosni smo, tovariš Tito, ker živimo skupaj s teboj. V tebi . vidimo našo lepšo prihodnost. Vse naše želje so povezane s tvojimi željami, to pa pomeni — ; boljše in srečnejše življenje za vse ‘ nasvSFRJinmirzavessvet. Tvoj ■ boj za mir je postal simbol vsemu svetu. Zato te imamo tako zelo radi in ti iskreno želimo, da bi še dolgo živel in nas vodil od zmage do zmage: včeraj v narodnoosvobodilnem boju, danes v miru in graditvi boljšega življenja za vse. SHERIBANE SFARCA, 8. r. Osnovne šole Emin Duraku — Priština f ""N. Dragi Tito Dragi Tito, dolgo zdrav nam še ostani! Vodi, čuvaj nas in brani! Svoboda, bratstvo, srečna domovina, to delo tvoje je in dedov naših zapuščina! Kot nekdaj za svobodo, tako za mir boriš se zdaj. Ob tebi mladi smo zbrani, 'z ramo ob rami. MERI HOR VA T, 8. a r. Semedela—Koper \_____________________________________________________/ Tito TITO —ptica, ki leti visoko, TITO — cvetje, ki povsod cveti. TITO — naš učitelj dragi, TITO — človek boja in svobodnih dni. TITO — varuh naših mladih sanj, TITO — sokol širnih, nepremaganih višin, TITO — vodja za svobodo in za mir. TITO — sokol divji in mogočen, TITO —želja vsakega objema. TITO — bratstva in ljubezni si kovač, TITO — ti simbol si lepšega življenja. GORDANA CVETKOVSKA, 7.r. -.osnovna škola » Vera Kotorka« Klečevci, Kumanovsko V_______________________________________________________) Tito Njegovo srce je rosna trata, na kateri lahko vsak dober človek najde cvet. Gube njegovega čela so rodovitne brazde, gosto posejane z mislimi. S krili svojih hotenj lahko razgrne oblake, da sonce živo zasije. Njegove roke so žarišče moči in sinjine. Na njegovih dlaneh je za vse dosti svobodnega neba. SUNČANA GVOJ1Č, 8.r. osnovna škola »Sedam sekretara SKOJ-a« Zagreb v' . ______________ J V PROSVETNI DELAVEC STRAN 11 1 - maja 1977 — Številka ID Zapisi o šolstvu med NOB ' SR Hrvatska Partizansko učiteljišče SAP Kosovo in Metohija Bil je to njihov čas šolanja Na evropskih bojiščih so grmeli topovi, fašistične sile so si prizadevale zaustaviti ofenzive zavezniških armad, pri nas, v Jugoslaviji, pa je Titova vojska osvobajala del za delom naše domovine. Prav tedaj je nova ljudska oblast ob zavzetem sodelovanju družbenopolitičnih organizacij organizirala šolstvo in prosveto. Na stotisoče ljudi je bilo treba naučiti brati in pisati, omogočiti rodovom, da pravočasno končajo osnovno šolo, ter državljane pripraviti za življenje v svobodi in vodenje vseh družbenih in gospodarskih opravil. Skratka, med revolucijo smo se pripravljali na življenje v miru. Toda za vse dejavnosti je ! | Primanjkovalo osebja in treba ga je bilo šolati. Šolstvo je že od prvih začetkov revolucije dobilo pomembno Hesto v akcijah nove ljudske oblasti, ki se je porajala. O tem Pričajo številni dokumenti, Poročila o delu osnovnih šol v psvobojenih krajih, v gozdovih in planinah, o otroških domovih, tečajih, požrtvovalnem delu učiteljev in profesorjev, o delu Pionirske organizacije, o izdajanju prvih učbenikov, slovarjev, o šolanju tako zelo potrebnih uči-! tel j e v... Revolucija je bila v resnici vsebinsko bogata, vseobsegajoča kot življenje. O tem pričajo številni učiteljski tečaji, na katerih so se mladinci, skojevci, člani partije, borci in aktivisti učili, kako učiti druge, kako vzgajati in izobraževati mlade, organizirati šole in prosvetno življenje ljudstva in Vojske. Eden takih tečajev je bil jeseni leta 1944, prav tedaj, ko so prodirale naše enote proti Beogradu in osvobodile glavno mesto ■Jugoslavije. To je bilo v Slavoniji, na Papuku, v vasi Miokovičevo. Tam je od 15. septembra do 10. novembra leta 1944 delalo partizansko učiteljišče. Tudi njegovi | obiskovalci so ga imenovali tako, čeprav je šlo za učiteljski tečaj. Tečaj je vodil izkušeni pedagog, borec in komunist Tanasije Radosavljevič. Z ljubeznijo zanosno pripoveduje o svojih učencih, fantih in dekletih iz slavonskih vasi, iz partizanskih enot ter skojevskih in mladinskih organizacij. Izkušeni profesor pripoveduje o času, ko se je učilo dan in noč, in so bile mnoge težave premagane, ko so izdelovali učila, s trni pribijali zemljevide na zid, govori o tovarištvu in samokritičnosti prihodnjih partizanskih učiteljev, o samoocenjevanju in visokih delovnih dosežkih. »To je bila prava šola in ne tečaj. Imenovali so jo partizansko učiteljišče. Delala je neprekinjeno. Cim je bil končan en tečaj, se je že začel drug. Šola je imela svoje stalno učno osebje, svojo knjižnico, organizacijo, svoje zaklonišče, če bi prišla ofenziva. Kasneje, po osvoboditvi Beograda, so postale možnosti boljše, nevarnost, da bi nas napadel sovražnik, se je zmanjšala in lahko smo razmeroma mirno usposabljali učitelje, ki jih je revolucija tako zelo potrebovala. Tečajniki so dosegali čudovite uspehe, živeli so posebno kolektivno življenje, med njimi in učitelji se je razvijalo resnično tovarištvo. V kraju in širši okolici so organizirali kulturno-pro-svetno življenje in politično delo, prirejali prireditve in športna tekmovanja, največ pozornosti pa smo posvečali pedagoškemu usposabljanju prihodnjih učiteljev. Besede bratstvo nismo omenjali. Živelo je med nami kot stvarnost, kot resnica. Nismo vedeli, kdo je kakšne narodnosti razen kadar smo razpravljali o nacionalnem vprašanju v revoluciji. Še posebno smo skrbeli za samoupravo; tista, ki smo jo razvili, je zame še sedaj nepre-kosljiv zgled pravega samoupravljanja. Vsak dan sta bili na vrsti kritika in samokritika. Ta je bila stroga, pravična in prepričljiva, načelna in vzgojno usmerjena. Po kritiki in samokritiki ni nič ostalo zatajeno ali skrito, kot da bi bili iz stekla in kot da bi skrivnostni kirurg s skalpelom odpiral naše misli in občutja. Nikdar kasneje nisem tega tako intenzivno doživel.« Tako govori o tovarištvu, poletu, o želji po znanju, o akcijah, samoupravljanju učencev in učiteljev ter o uspehih svojih mlajših tovarišev pedagog, komunist, voditelj partizanskega učiteljišča na Papuku. Toda njegovi partizanski učitelji so, tako kot mnogi drugi, krenili s tečaja v vasi v vojaške enote, v organe ljudske oblasti, da bi nadaljevali svoje delo in prispevali k organizaciji nove socialistične šole in k izobraževanju mladih generacij. In vsi so bili pri tem delu uspešni, veliko jih je še sedaj na vidnih položajih v našem vzgoj-noizobraževalnem sistemu, kjer se bojujejo za uresničevanje sklepov X. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije. Ostali so zvesti tistim idealom, s katerimi so krenili v revolucijo in v svoje partizansko učiteljišče. DJORDJE DJURIČ Iz dnevnika FadHa Hoxhe Ko pomlad zamuja Kri, svoboda, narod, bratstvo, partija, partizani, boj, mraz, lakota, fašisti, izdajalci, sovraštvo — besede, ki mi zvenijo v ušesih in se brez nekega reda ponavljajo, kot da me hočejo zbuditi iz teh blodenj in zrahljanega razuma, ki ga skušam svobodno prepustiti podobam preteklosti in prihodnosti. In kadarkoli omenijo Emina, se nehote spomnim preteklosti in si predstavljam prihodnost. Spominjam se najinega izgubljenega otroštva na tlakovani cesti Hadži—Imerove mestne četrti, ko smo bili bosi in umazani, velikokrat v »bojih« izenačeni z otroki druge četrti, in ko se potem, tako raztrgani in krvavi nismo upali vrniti domov. Spominjam se. Spominjam se najine skupne mladosti, ko sva sprejela visoke ideale in postala neločljivi del revolucionarnega proletariata... O, kako željno smo vsrkavali vsako besedo Maksima Gorkega, kako je mati iz znanega mu romana postala tudi naša mati, in Pavle naš ideal, naš neločljivi tovariš in učitelj. Sanjarili smo, kako bomo »ko bo prišel dan«, šli na trg in vzklikali: Dol z buržoazijo! Dol z begi in zastavniki! Živela svoboda! — ljudstvo pa bo pohitelo, da osvoji vojašnico, zavzame občino in pošto; zamišljali smo si, kako bomo organizirali novo življenje, kjer si bodo ljudje bratje in srečni... Minile so naše sanje, minila je mladost, in zapor, čas ter genialni Lenin so nas naučili, da se reči ne ponovijo v drugič in da Življenje še zdaleč ni takšno, kot je v romanih. Začela sva skupaj, v novih razmerah in opazovala zgolj stvarnost, da bi lahko v našem ljubem mestu organizirala naš končni obračun; skupaj sva se veselila, ko so začele naše moči dotekati in naraščati, in smo začeli skupaj z drugimi v revolucio- narnem boju rasti tudi sami, da bi celo ustvarili pravo vojsko... Toda boj te je hitro pokosil, moj neločljivi tovariš! In to tedaj, ko smo te najbolj potrebovali. Poleg tebe sem se vedno počutil bolj junaško in varno... Opazujem teh štirideset fantov Z njihovimi petintridesetimi puškami in petimi puškomitralje-zi. Biti bi morali v šolah, si pridobiti poklic, biti poleg svojih deklet ali staršev, bratov in sester v toplih sobah. Toda, glej—zbrali so se poleg ognjev v gozdu, poble-deli in shujšani, obirajo si uši in drhtijo od mraza, lačni, na pol bosi, žejni in nikogar ni, da bi jih pobožal. Uši! Toda ne samo uši! Za seboj puščajo gnide, ki jih ni mogoče iztrebiti z roko, ko preiskuješ perilo in obleko. Če jih hočeš uničiti je treba prekuhati vse, kar imaš na sebi, mi pa za to nimamo možnosti. No, morda je še bolje, da smo ušivi. Zakaj uši zapuščajo mrtveca? Zato, ker hočejo sesati toplo kri in ne marajo hladnega trupla; tedaj odstopijo svoj prostor bakterijam in črvom. Ali niso boljše uši kot pa bakterije in črvi? In vendar so naši smrtni sovražniki. Neusmiljeno nam kradejo še tisto malo krvi, kar nam je je preostalo. O, to je dragocena kri, ki je ni mogoče z ničemer primerjati. To je kri borcev za svobodo, najbolj vrednih sinov naroda. In svoboda? Svobode se ne podarja niti ne posoja ali krade. Treba jo je osvojiti. Vedno in povsod je pridobljena s krvjo. Zato je kri pionirjev svobode sveta, ker je svoboda za človeka nekaj najbolj dragocenega. Zato nas niti uši, niti lakota, niti mraz, niti prevzetne fašistične horde, ki nas nenehno preganjajo, ne morejo premagati. V očeh borcev plamenita odločnost in globoka vera v življenje in svobodo. Iskreno in trdno verujejo v svoje ljudstvo, v pomlad, ki prihaja. Vedo, da bo naša pomlad, tudi pomlad za naš narod prišla edino z bojem, s krvavim obračunom s fašističnimi okupatorji in z njegovimi hlapci — tako kot nas uči naš ljubljeni tovariš Josip Broz Tito. Zato se je tudi vredno možato upreti vsem tem nesrečam ... Ni dvoma, da smo v zelo težkem položaju. Toda srečni smo. Kaj je sreča? Bojevati se za to, kar imaš najraje v življenju in premagovati vse ovire. To tudi počnemo. Resnično ljubimo svobodo, ljubimo narod, bojujemo se za družbo brez razredov in izkoriščevalcev, za komunizem; iz vsega srca si želimo, da bi vsi ljudje sveta dočakali boljše dni. In ne samo srečni. Tudi ponosni smo! Bojevati se pod tako težkimi razmerami, organizirati tak odpor, mobilizirati ljudi, ki se prostovoljno in zavestno spoprijemajo na življenje in smrt s tako močnim in hudim sovražnikom — je res vredno občudovanja. Večina naših borcev tako po mestih kot po vaseh so tisti, ki so šele na pragu življenja in bi morali občutiti njegove čare. Dejstvo, da tako mladi ljudje, komunisti, prenašajo fašistično mučenje in gredo nemalokrat na morišče tako, da pojejo Internacionalo in vzklikajo: Živela partija!, Živel tovariš Tito!, Živel komunizem! — plaši sovražnika. Tako množično junaštvo nastaja samo ob velikih revolucionarnih dogodkih. In prav taka je ta naša revolucija, ta protifašistični boj. Naša revolucija je ustvarila že veliko Gavroš, Korčaginov in Čapajev. Kaj drugega pa so, če ne resnični junaki — Emin Dura-ku, Abdulah Šabani, Voj o Lak-čevič, Abedin Trbeši, Stanko Burič, Dara Mirjačevič in mnogi drugi pa tudi ti fantje, ki se sedaj grejejo zraven ognjev? SR Bosna in Hercegovina Slavje v Sojinem gaju Ob koncu prvega učiteljskega tečaja med vojno Prvi tečaj za usposabljanje učiteljev partizanov je organiziral okrožni narodnoosvobodilni odbor za Bosansko krajino konec aprila leta 1944. Tečaj se je začel 3. maja v osvobojenem Sanskem mostu, se zaradi VII. sovražnikove ofenzive štirikrat selil (v vasi: Prisjek, Lukiče, Srednji Dubovik in Majkič-Japri) in se po dvomesečnem intenzivnem delu končal v Majkič-Japri. To je bil prvi tovrstni tečaj na osvobojenem ozemlju Bosne in Hercegovine in (kolikor vem) eden od prvih na osvobojenem jugoslovanskem ozemlju. Tečaja so se udeležili mladinci in mladinke iz vojaških enot, povečini taki, ki niso končali srednje šole, pa tudi študenti. Vseh je bilo 33. Na tečaju so poučevali: Mila Bajalica (vodja tečaja), Milan Bokan, Ante Babič, Husnija Kurt, Lenka Maestro, akademik Dušan Nedeljkovič, Branko Čankovič in Puniša Kalezič. Ko je bilo delo končano, je bilo v počastitev novih učiteljev partizanov organizirano veliko ljudsko zborovanje v Hašnih, v gaju Soje Čopič, matere Branka Čopiča, ki se ga je udeležilo okrog 7000 ljudi iz Podgrmeča in okolice. Bilo je čudovito sončno poletno jutro. Nedelja, junija 1944. Se v zgodnjih dopoldanskih urah je po čudoviti rodovitni dolini iečice Japre odmevala pesem razigranih ljudi, ki so iz Potkali-nja, Kozina, Lukiča, Lušči Polanke, Budimlič Japre, Majkič Japre, Jesenic, obeh Dubovikov, Jelašinovcev in drugih krajev s Polnimi torbami in culami, v skupinah, svečano oblečeni, z Zastavami na čelu hiteli v Hašane, v Sojin gaj, da bi videli prve učitelje partizane; da bi slišali besede svojih sobojevnikov, organizatorjev in voditeljev vstaje in revolucije. Vsa ta množica se je, pre-Pevaje partizanske pesmi, pri vhodu v Sojin gaj zlivala v velikansko reko ljudi, ki se je neopazno izgubljala in izginjala v hrastovem in bukovem gozdu in jako postala nevidna za sovražnikovo oko iz zraka. : Na veliki jasi sredi gozda je Vala majhna tribuna, okrašena s Preprogami, 'zastavami in polj- skim. cvetjem. Poskrbeli so celo za zvočnik s potrebno tehniko. Pred tribuno klopi in stoli za goste. Hašanska' mladina in ženske so tiste dni hodili od hiše do hiše in »mobilizirali« vse klopi, stole in preproge za to slavje. Malo globlje v gozdu, nedaleč od tribune, pod stoletnimi hrasti in bukvami je bila improvizirana ogromna poljska jedilnica za stotine ljudi: dolge, sveže stesane mize in klopi iz desk. Na mizah so bila razvrščena pečena jagnjeta, pite in siri ter razne druge jedi in dobrote... Vse to je čakalo goste po končani slovesnosti in mitingu. Ljudje so se gnetli okrog iribu-ne, da bi bili čim bliže, da bi čim bolje videli in slišali svoje voditelje, nevajeni nove tehnike, ki bo tokrat prvič pri roki. Natribuniso čakali člani zbora — kulturne skupine IV. divizije z dirigentom Nikolom Žanetičem na čelu, pripravljeni, da zapojejo našo himno, Hej, Slovani in začnejo slovesnost. ~ Ob 11. uri so prvi gosti že zasedli prostore na klopeh in stolih pred tribuno. Tu je bil predsednik ZA VNO BiH dr. Vojislav Kecmanovič Djedo z nekaj člani predsedstva ZA VNO BiH, člani pokrajinskega in okrožnega komiteja z Djurom Pucarjem in Šefketom Maglajičem, člani okrožnega narodnoosvobodilnega odbora in okrožnega komiteja KPJ za Podgrmeč in drugi. Tam sta bila tudi književnika Branko Čopič in Skender Kule-novič ter Brankova mati Soja Čopič, ki je sedela zraven Djeda... V prvi vrsti je ostalo še deset prostorov praznih. Nenadoma je vstal tovariš Djedo, ki je tako visok, zanesljiv in dostojanstven, čvrst in veličasten starec z velikimi srebrnimi brki in skrbno negovano brado spominjal na antične filozofe in pesnike. Glavo je obračal desno in levo, kot da bi koga iskal po valujoči množici. Ko sta se najina pogleda srečala, mi je dal znak, naj pridem k njemu. — Izvoli, tovariš Djedo, kaj Želiš? — sem vprašal, misleč, da je treba narediti še kaj, kar smo morda spregledali ali pozabili. — Takoj pridi sem in sedi z nami, ti in vsi drugi profesorji. To je vaša slovesnost! — mi je ukazal s takim glasom, da se mu ni bilo mogoče upirati. POZDRAV PRVIM UČITELJEM Gosti in ljudje so z napeto pozornostjo spremljali Milo Bajalico, ki je prihajala počasi na' tribuno in stopila k mikrofonu, da bi začela slovesnost. Najprej je zadonela naša himna, potem pa je spregovorila Bajalica o delu tečaja in doseženih uspehih. Po imenu je klicala tečajnike in jih razglašala za učitelje: Siniša Blagojevič, Vida Cijan-Karabe-govič, Olga Čankovič, Berka Kapetanovič, Mirko Jungič, Sulejman Jušič... in tako naprej vseh 33. Ko pa je poklicala najmlajšo tečajnica Terezo. Tvrz, in povedala, da ima Tereza komaj sedemnajst let, so vsi zahrumeli od navdušenja. Izložila jim je spričevala, na katerih je bil poleg podpisov članov izpitne komisije tudi žig, narejen iz navadnega hruškovega lesa, ki ga je dovolj spretno izdelal domačin Marko Adamovič. Ljudje so z navdušenim ploskanjem pozdravljali tečajnike, ki so prihajali na tribuno. Vse oči so bile uprte v fante in dekleta, ki so, oblečeni v skromne in različne uniforme, odločno stopali, da bi sprejeli košček papirja, ki jim je pomenil tedaj več kot vse univerze, končane v mirnih časih. To je bilo zanje nadomestilo za puško, puškomitraljez in bombe, ki so jih nosili v partizanskih enotah. Morda je bil ta košček papirja še bolj učinkovito orožje, saj jim je pomagal utirati nove poti pri težkem in odgovornem delu, ki jih je čakalo. SOLZE SOJE ČOPIČ Potem se je začel kulturnou-metniški spored. Vrstile so se zborovske partizanske pesmi in recitacije naših najbolj znanih pesnikov revolucije: Čede Min-deroviča, Radovana Zogoviča, Jureta Lraničeviča, Branka Čopiča, Skendera Kulenoviča in drugih, ki so jih izvajali člani kulturne skupine IV. divizije. To so bili mlajši umetniki — borci, ki so po vojni postali slavni igralci gledaliških hiš Sarajeva, Banjaluke, Beograda, Splita in Zagreba. Pred mikrofon je stopila učiteljica — tečajnica — Olga Čanovič in s tihim glasom recitirala uspavanke, verze znane Čopičeve » Koli jev ke« (Zibelke), ki jo je napisal pesnik v spomin svojemu mlajšemu bratu Rajku, borcu znanega Krajiškega prole-terskega bataljona, ki je padel v bojih na Motajici, in sestri Smilj-ki, čudoviti skojevki, ki je padla v IV. ofenzivi. Medtem ko so nežni verzi polni bratovske in materin-sjce ljubezni in žalosti zveneli po jasah in gozdu, sem skrivoma opazoval Brankovo, Rajkovo in Smiljkino mater Sojo Čopič. V začetku je bila nazunaj mirna, ko pa je še nadalje poslušala verze, je postajala vedno bolj živčna; v rokah je stiskala robec, toda ob koncu so se ji vseeno ulile solze. Materino srce se ni moglo več premagovati; bolečina je bila močnejša od zavesti o slovesnosti, ki se je je udeležila kot mati treh bojevnikov in predsednica okrajnega odbora APZ v Pod-grmeču. Potem se je premagala in si neopazno — kot da se je oznojila — obrisala solze. Črne ruto si je potisnila na čelo, kot bi se hotela zavarovati pred opoldanskim soncem. DJEDINO SPOROČILO PRVIM UČITELJEM Po kulturnoumetniškem sporedu se je začelo veliko ljudsko zborovanje. Odprl ga je Dušan Ivezič, predsednik okrožnega narodnoosvobodilnega odbora in takoj predal besedo predsedniku ZA VNO BiH dr. Vojislavu Kesmanoviču Djedi. Ta je dejal, da je proglasitev prve skupine učiteljev partizanov eden najpomembnejših dogodkov v zgodovini šolstva in prosvete Bosne in Hercegovine. Poudaril je tudi, da smo lahko ponosni, ker smo ustvarili možnosti za to, da še med osvobodilnim bojem skrbimo za rast šol, šolanje in usposabljanje novih učiteljev, ki bodo otroke zbirali ter jih učili branja in pisanja, hkrati pa bodo desna roka naši ljudski oblasti pri opravljanju njenih odgovornih dolžnosti in nalog. Nikdar ne bom pozabil, s kolikšno očetovsko nežnostjo in toplino je ta izjemni človek in humanist, veliki prijatelj učiteljev in njihovega poslanstva, nagovoril naše prve pionirje prosvete. Ko jim je čestital k uspehu, jim je rekel, da bodo na Kozari, v Podgrmeču, na drvarskem območju in v drugih uporniških krajih našli veliko otrok sirot, ki še niso preskrbljene in pri sorodnikih čakajo dobrih ljudi, da jim bodo pomagali. — Te otroke sprejmite kot svoje, nadomestite jim starše in pomagajte ljudski oblasti, da bo zanje odprla domove, da bodo tudi oni lahko šli v šolo in imeli brezskrbno otroštvo tako kot njihovi vrstniki — je poudaril tedaj tovariš Djedo. Potem je pozval ljudstvo, naj prisrčno sprejme nove učitelje in jim pomaga pri njihovem plemenitem delu. V drugem delu svojega govora je predsednik Djedo govoril o razmerah na naših in zavezniških bojiščih in o tedanjem splošnem političnem položaju, ki je nastal potem, ko je bilo odprto zahodno bojišče proti nacistični Nemčiji. Po končani slovesnosti in mitingu so novi učitelji in gosti posedli k slavnostnemu kosilu, ki ga je v njihovo čast priredilo ljudstvo Podgrmeča. Med kosilom so prišle mladinke k vsakemu učitelju, ga okrasile s cvetjem in mu podarile tradicionalno darilo — belo brisačo v spomin na dan, ko so dobili »vizum za vstop v zgodovino šolstva in prosvete Bosne in Hercegovine«. Že naslednji dan so novi učitelji s svojimi skromnimi partizanskimi spričevali in borimi culami, v katerih je bilo vse njihovo premoženje, hiteli k okrožnemu narodnoosvobodilnemu odboru v vasi Lukiče, kjer so jih razporedili na delovna mesta. Nekateri so se morali prebijati prek okupiranega ozemlja, da so prišli na svoja delovna mesta. Po končani vojni so mnogi od teh naših prvih učiteljev partizanov, potem ko so dopolnjevali svoje šolsko znanje in končali fakultete, po nalogu morali zapustiti svoj učiteljski poklic. Sedaj so na pomembnih položajih v gospodarstvu in družbenih dejavnostih. PUNlSA KALEZIČ SR Makedonija Berilo, porojeno v ognju boja SAP Vojvodina V revoluciji, ki traja Še vedno je bilo slišati topove, s pogorišč požganih vasi pa se je vil dim, ko so dečki na Kozjaku peli: »Denes nad Makedonija se radja novo sonce na slobodata...« Ti otroci, ki jih je vojna oropala otroštva, so proslavljali zmago in zgodovinske odločitve prvega zasedanja ASNOM, na katerem so bili sprejeti sklepi za uvedbo makedonskega jezika v šoli. Toda — šole ni bilo... Zijali so ožgani zidovi in opominjali na zlo, ki je minilo. V teh in takih dneh je bil v Kumanovu prvi seminar za usposabljanje ljudskih učiteljev, ki so morali oditi v vasi odpirat nove šole... To je bilo sredi novembra leta 1944... — Vidim jih, kot da bi bilo danes, mlade, tako rekoč fante, ki se niso še niti začeli briti, kako so prišli, da bi se usposobili za ljudske učitelje —se spominja Trojko Zafirovski, svetovalec v Zavodu za šolska vprašanja v Kumano-vem. Poklicala jih je ljudska oblast, prišli so na klic partije, mi, nekoliko starejši učitelji pa smo dobili častno nalogo, naj usposobimo prve ljudske učitelje. Tečaj je trajal deset dni. Vsi ti mladi ljudje so polni poleta in želje odpraviti zaostalost in nepismenost svojega ljudstva, odšli v porušene vasi in odpirali šole... Še tedaj, ko je potekal tečaj, pa se je pojavilo vprašanje, kako bo z učbeniki. Fantje niso imeli ničesar, pa tudi iskali niso abecednika ali berila. Vedeli so, da se s svobodo _porajajo tudi učbeniki... Na tečaju je bila postavljena naloga, da je treba izdelati abecednik in berilo. Tako se je tudi začelo. Vsi po vrsti so na velik kaširan papir risali črke‘abecede in sestavljali spremno besedilo... Delali so dan in noč toliko časa, dokler niso bili ti »abecedniki« narejeni. Tako oboroženi so odšli mladi ljudski učitelji v šole. Potem je izšel Zbornik zgodb in pesmi^ — Z »abecednikom« — z risbami, ki so jih učitelji prinesli s seboj, smo se nekako znašli, nismo pa imeli berila za višje razrede. Tako se je rodila zamisel o pripravi Zbornika zgodb in pesmi. Komisija je delala s polno paro, in otroci so dobili to berilo že marca leta 1945. Bilo je pravo ljudsko veselje, ker je bila ta knjiga — Zbornik zgodb in pesmi prvi tiskani učbenik v makedonš-čini. Otroci v komaj osvobojenih šolah niso imeli besedil za branje... V tem je tudi veličina te nenavadne knjige. Zbornik zgodb in pesmi — prvo berilo v šolah kumanov-skega okraja, je izšlo v 3000 izvodih, od katerih so jih po 500 poslali v Krivo Palanko in Kra-tovo za tamkajšnje šole... Knjigo je izdal prosvetni oddelek okrajnega osvobodilnega odbora, sestavili pa so jo učitelji v Kumanp-vu. Tako piše na platnicah te sedaj porumenele knjige, ki ima 63 strani. Uporabljali so jo v vseh razredih in celo v gimnaziji v Kumanovu. Obračamo liste, ki izžarevajo vso veličino boja jugoslovanskih narodov in narodnosti. Na prvi strani knjige so dali učitelji portret tovariša Tita, sledijo besedila o našem narodnoosvobodilnem SR Slovenija Učiteljica Nuša Pri lični hiši kraj potoka sva se ustavila. Kurir Janko je takoj vstopil, jaz pa sem se razgledovala. To so torej Delnice — z Javorja so videti nekam stisnjene med bregove in senčne. Pa tudi tu sije sonce in žuborenje vode oživlja vas. Delnice — Mala Moskva, kamor so Nemci prihajali, a brez uspeha spet odhajali. Ljudje so bili z okupatorjem po gorenjsko vljudni in hladni. Pri Tonetu, kjer so bili i največji in najlepši partizanski mitingi, so tudi beli imeli svojo postojanko, kadar so pridrli v vas. Do konca vojne, do zadnje ofenzive je šlo tako —zdaj partizani, zdaj Nemci in beli, le da so Nemci in beli imeli občutek, da so na močvirnem svetu in nikoli niso vedeli, kdaj se jim bo noga vdrla... Ob zadnji ofenzivi za veliko noč 1945 so beli odvlekli vaščane na križev pot, katerega postaje ne bodo nikoli pozabljene. Spominska plošča na Pavletovi hiši, surovo oklesan kamen na njivi v Podobenu, pokopališki zid v Poljanah, to so postaje. Sla sem za Jelovškim Jankom v hišo. Anica je že prinesla na mizo dobrote in je natakala pijačo. Temne oči so ji drzno žarele, glas je imela odločen in vesel. Nekaj čez dvajset let je štela med vojno in vsi so verjeli njenemu smehu in glasu. Nemci in beli so jo gledali in poslušali in videli ter slišali samo tisto, kar je hotela. Za ostalo so bili slepi in gluhi. Ej, pri Tonetu so imeli veliko hišo s krušno pečjo in klopjo okrog nje. Dekleta iz vasi so sešila rjuhe in jih obesila od stropa do tal — to je bila zavesa. Ljudi se je nagnetlo, da sta bili polna hiša in veža. Prišli so iz Delnic, p a tudi iz sosednjih vasi. Zavesa se je dvignila, partizanski zbor je zapel, potem so igrali lepe, pretresljive igre. Zgodilo se je, da je kurir Živko skočil na klop pri peči in deklamiral svoje pesmi o ljubezni do domovine in o svobodi. — Kdo ve, kje je zdaj ta Živko? Ali še napiše kakšno pesem? Pa četudi jo napiše, kdo bi ga danes poslušal, če bi deklamiral verze polne krvi in hrepenenja? Tonetova Anica je pripovedovala, kako so jo ob zadnji hajki zgrabili beli na poti v Poljane, jo odpeljali v Škofjo Loko in nato v Begunje, da jo skupaj z devetsto drugimi zaprtimi ustrelijo. Vstopila je Šuštarjeva mama. Brez besed je prisedla, vdano poslušala Anico in čakala, da tudi sama kaj pove. Anica je govorila: »Kokrški odred je napadel Begunje in nas rešil smrti. Tri dni smo hodili s partizani po vrheh in čakali svobode. Kar verjeti nisem mogla: »Človeka obsodijo na smrt in potem ti sredi noči nekdo prišepne: Bežimo! Rešeni smo! Kmalu bo svoboda! Nikoli ne bom pozabila tistih dni. Po vseh dolinah je pokalo. Poslušali smo poročila. Jedli polento. Vsakokrat, ko se mi je mlado listje dotaknilo lica, sem morala zbrati ves razum, da nisem zajokala od veselja. Dokler človek ni obsojen na smrt, zaprt med štiri debele stene in prisiljen, da šteje sekunde, ki se iztekajo ne ve, kako neskončno lepo je živeti. V tistih treh dneh, ko smo se skrivali pod Stolom in sosednjimi vrhovi, sem bila trava, zeleneče listje in veter v listju, bila sem voda, ki se meče čez kamne, in mravlja in veverica. Ko nam je z neke samotne kmetije pritekel nasproti pes in mi obliznil roko, sem ga vsa nora objela: Še pred dnevom ali dvema je bilo sklenjeno, da bom umrla. Noben pes mi nikoli več ne bi obliznil roke. Po samotnih vaseh so nas sprejemali spoštljivo, kot se spodobi za tiste, ki so komaj dva dni posvečeni življenju. Skušali so nam najboljše, kar so imeli in odstopili so nam postelje.« _ Anica je pomolčala. Drobna Šuštarjeva mama je čakala prav tega. Preletela je s pogledom naše obraze in začela mirno: »Našo Marico pa so ubili. V tisti zadnji ofenzivi.« Ne silne bridkosti ni bilo v besedah ne grenke obsodbe. Bila je hladna, nespremenljiva resnica. Vsi smo molčali. »Tisti kamen v Podobenu na njivi ob vodi je njen spomenik. Njen in pa Pavletove Mici.« To je bilo v zadnji ofenzivi. Beli so vedeli, da se ne bodo mogli več vrniti, pa so uničevali ljudi in njih bivališča. Lažje bi bilo v Delnicah našteti hiše, kjer takrat niso nikogar ubili ali odpeljali kot tiste, kjer je vladalo zatišje. Oče Šuštar je umrl že enainštirideselega. Starejši sin je šel s partizani na Kolški vrh in padel. Trije Šuštarjevi pa so boju in besedila o Leninu, pesmi K. Miladinoviča in Racina, basni Krilova, dela Trojka Zafirov-skega idr. V knjigi so tudi besedila, vzeta iz Nove Makedonije ter razglas in letak. Na koncu te majhne, toda zelo zanimive knjige so tudi pregovori. Uporabljali so jo v šolskem letu 1944-45, dokler nista izšla prvi makedonski abecednik in berilo za učence v osnovnih šolah. — Na seminarju smo mlade učitelje usposobili za pouk in jim dali prvo metodično znanje. Toda imeli smo težave z jezikom. Vsi so govorili v kumanovskem narečju. Sad želja, da bi se te razmere izboljšale, je tudi Zbornik zgodb inpesmi. In spet listamo po knjigi. Besede človeka, ki je sestavljal knjigo, izžarevajo lepoto. Besedila o voditelju tovarišu Titu, o padlih borcih iz Kumanova, pozdrav sovjetskih pionirjev, besedilo o prvih makedonskih učiteljih ...In kot da še sedaj odmevajo razigrani glasovi dečkov, ki pojejo pesem o svobodi, o sončnem vzhodu. Kot da vidimo tiste fante — ljudske učitelje, prežarjene od ljubezni in dela, ki so ga ustvarjali, kako skupaj z učenci pojejo: »Denes nad Makedonija se radja novo sonce na slobodata...« Tisto veliko sonce svobode je bilo rojeno. Bilo je v njihovih srcih, na ustih teh učiteljev in učencev, ki so korakali v svobodi. Toda topovi so postajali vedno tišji in se preseljevali v učbenike... MIŠO KITANOSKI padli v zadnji ofenzivi: enega sina so ubili v Loki, drugi pa je padel pod Prevalom, hči pa v Podobenu. »Nuša je bila učiteljica,« je pripomnila Anica. Nuša je bilo partizansko ime Šuštarjeve Marice. Bila je drobno, nadarjeno dekle. Želela je študirati. Ob začetku vojne je imela petnajst let. Ko so otroci iz Delnic in njihovi starši sklenili, da ne marajo nemških šol, je v neki hiši pod Prevalom začela s slovensko partizansko šolo. Od takrat naprej so ji vsi rekli učiteljica Nuša. Otroci so imeli celo šolske zvezke in pisali so naloge o junakih — borcih, o svobodi in o naši lepi domovini, pa o rojstni vasi. Učila jih je iger in nastopali so na mitingih. Šolske zvezke je skrivala doma v krušni^ peči. Spredaj je bilo dračje in Šuštarjeva mama je imela vse pripravljeno, da zaneti, če bi Nemci le zaslutili. Ob zadnji ofenzivi je res zažgala zvezke — beli pa so kljub temu zažgali hišo in dotolkli Nušo. »Sinovi so bili partizani, Nuša pa partizanska učiteljica,« je vdano rekla Šuštarjeva mama in prekrižala roke v naročju. »En sin je ostal živ. Na dom se je poročil. A kdo ve, kaj se je naselilo v njem, veselje gotovo ne. Kot da mu je s krvjo padlih bratov in sestre odtekla volja. Že mora biti tako.« Šuštarjeva mama živi^ zdaj v Tratah pri Gorenji vasi. Če bi bila pri sinu, ne bi dobila invalidnine po padlih. Stara ježe, težko dela, Živeti pa je treba. Zato je raje šla od doma. Le včasih pride na obisk, da okrega in objame vnučke. »Grem. Vsega bi tako ne mogla nikoli povedati. Je preveč,« je rekla mirno. V glasu je bilo čutiti prizvok hvaležnosti, ker smo jo poslušali. Kadar pripoveduje o njih, o svojih sinovih in učiteljici Nuši, jih za trenutek oživi. Ničesar lepšega ni kot taki trenutki spominov — čeprav že davno več ne joče in ne toži. Žalost je kot ogenj: ko uniči vse, tudi sama umre. (Odlomek iz knjige Neže Maurer: Zveza mora ostati) Revolucija je del človeka. Njegov najbolj pošteni del, tisti, ki ga sili, da išče poti k boljšemu danes, k boljšemu jutri. Posebno vlogo v tem iskanju imajo prosvetni delavci. Ljudje, ki s stališči in z delom najbolj neposredno vplivajo na oblikovanje prihodnjega človeka. Ni lahko biti učitelj. Niti v miru, še manj pa v vojni. V bojni vihri pomeni to — biti nenehno ljudem na očeh. Učitelj je učitelj. Človek, ki mora prvi pri delu dokazati pravilnost moralnih načel življenja, o katerih uči otroke. Eden iz plejade partizanskih učiteljev v Vojvodini, na osvobojenem ozemlju Srema, je bil Živko Pucarevič. Človek, ki je sedaj zaradi družbenopolitičnih funkcij ločen od krede in table, je še vedno za svoje nekdanje dijake, za današnje kolege in druge, bil in bo ostal »Uča«, prvi prijatelj in vzgojitelj zunaj doma. Živko Pucarevič je sedaj profesor, tajnik samoupravne interesne skupnosti splošnega izobraževanja in vzgoje Vojvodine. Toda, tudi človek s srcem, vedno pripravljen poslušati, svetovati in pomagati. Skratka, pravi ljudski učitelj. Vojvodina je imela med vojno svoje učitelje. Partizanske. Ljudi, ki so, dobesedno, v eni roki držali puško, in v drugi kredo. Učitelji so imeli srce. Pošteno. Parjizansko, humano, komunistično... Vojvodina je imela med vojno svoje šole. Partizanske. Šole v vaseh osvobojenega ozemlja Srema. V njih so delali ljudje. Učitelji in dijaki. Skupaj so se učili, gradili, se bojevali in ustvarjali novo deželo. Sremske partizanske šole niso nastale po naključju. Že na L zasedanju AVNOJ je bil sprejet sklep, da je treba ustanavljati šole tam, kjer je le mogoče. Na temelju tega in Titove misli o krepitvi vstaje v Sremu ter nastajanja svobodnega ozemlja so začeli ustanavljati partizanske šole. Njihova zgodovina je SR Srbija slavna in zapisana z velikimi črkami v zgodovini ljudi tega območja. Sremske partizanske šole so »vznikle iz nič«. S skupnimi napori prebivalstva, prosvetnih delavcev, borcev in učencev je nastajala šola »novega tipa«. — Že način sprejemanja predmetnikov in učnih načrtov za partizanske šole — pravi Živko Pucarevič — je nosil v sebi, če lahko tako rečemo, klico samoupravljanja v šolstvu. Ena skupina je ob koncu junija leta 1943 sestavila predmetnik in učni načrt, ki so ga učitelji na svojem sestanku 9. septembra istega leta obravnavali in sprejeli z majhnimi popravki. Nato so odšli »v svoje vasi«, da ga uresničijo. Toda ni ostalo samo pri tem. Občasno so bili sestanki učiteljskega sktiva iz enega ali več okrajev, na katerih so obravnavali vse tisto, s čimer so se učitelji srečevali v šoli in kraju, kjer so delali. Živko Pucarevič poudarja, da je bilo najpomembnejše izmed teh posvetovanj novembra leta 1943 v Prhovu. Tedaj so izmenjali izkušnje o delu partizanskih šol, sprejeli pa so tudi sklepe, kako je treba delo nadaljevati. Učiteljski poklic med vojno ni bil niti malo lahak. Nasprotno, velikokrat se je bilo treba bojevati na dveh bojiščih — proti sovražniku ter proti neznanju in zaostalosti. Učitelj je bil vse. Človek, od čigar stališča je bilo odvisno, kako bo vas sprejela nove ideje. — Najprej je bilo treba učencem pregnati strah pred šolo — se spominja Živko Pucarevič. Že pri prvi učni uri smo jim jasno in glasno povedali, da v šoli ni več palice. Sedaj se sliši to morda celo čudno, toda učenci so sprejeli zadevo nekako zadržano. Starši so bili proti temu, baje zaradi discipline v šoli. Toda disciplino je bilo treba prav ustvariti, toda ne s palico. Ustanovili smo svete učencev, njihovi predstavniki pa so bili zbrani v šolske odbore. Ko so bili ti organi ustanovljeni, je bil »led prebit«, in učenci so pri posebnih urah obravnavali vsa pereča vprašanja, med kate- | rimi je bila tudi disciplina. Otroci so pokazali visoko stopnjo safflO' kritičnosti, zato je bilo lahko delati z njimi. — Spominjam se nekega učenca — pripoveduje Živko Pucarevič — ki je preprosto rekel, kadar smo govorili o njem> da bi za napako raje dobil klofu- j to, kot pa da se mora. opravičevati vsemu kolektivu. To je huje od klofut, je vztrajal. Svoje mnenje pa je hitro spremenil, ko je spoznal, da mu kritika in samokritika pomagata, da je lahko boljši in bolj pošten, najprej do samega sebe. Učenci partizanskih šol v Sremu so, podobno kot njihovi vrstniki v drugih predelih dežele, po svojih močeh prispevali h krepitvi boja proti sovražniku. Organizirali so delovne akcije za zbiranje pomoči ranjencem in borcem, organizirali skupine, ki so stražile pri vhodih v vas ter obveščale borce in krajane o sovražnikovem prihodu... — Večkrat se je zgodilo — pripoveduje Živko Pucarevič, da so bili sovražnikovi vojaki na, enem koncu vasi, mi pa smo na drugem evakuirali šolo. Ko je »vihar« minil, je šola znova začela obnavljati delo, še ko so bili fašisti pri zadnjih vaških hišah. Bilo je častno pa tudi lepo delati z otroki v partizanskih šolah. Težav je bilo na pretek, Obvladovali smo jih s skupnimi močmi. Kajti šole so bile del vseh. Take šole so zahtevale nadvse poštene učitelje. Ljudi, ki so del naroda, ki ga razumejo in se bojujejo z njim. Tudi za narod. Partizanske šole niso bile samo zgradbe. Teh največkrat niti ni bilo. Te šole tudi niso bile učbeniki, teh je bilo še manj. Partizanske šole so bile učitelji in učenci. Prebivalci in borci. Pošteni ljudje... DRAGAN PAVLOVIČ Šola pod zastavo revolucije Dragutin Grozdanovič je popisal svojo življenjsko dramo z bojem za človeka 5 požrtvovalnostjo. Odrasel je v demokratično usmerjeni učiteljski družini in dozoreval v svobodoljubnem okolju. V časih, ki jih je slutil, je občutil dneve, ko se bo ljudska pravljica uresničila. Bil je neomahljiv: živ-Ijenski smisel je biti žarek v vsaki temi. Še živi spomin na njegove učne ure, ko je govoril o ljubezni do svobode, upanju, človeku. Na prvi klic Komunistične partije Jugoslavije, na prvo iskro vstaje je odgovoril: — Računajte tudi name! In šel je v revolucijo in osvobodilni boj.. Iz spominov izpisujemo prvi odlomek. — Naša revolucija ni reševala samo vprašanja prevzemanja oblasti, temveč je v svoji rasti vse bolj zajemala celotno življenje, vedno globlje je bila prežeta z gospodarsko in kulturnopro-svetno preobrazbo. Kot je znano, je bil njen smoter vse korenito spremeniti. V tem boju sem dobil vlogo političnega bojevnika v zaledju. Tudi zaledje je bilo svojevrstno bojišče, krvavo smo se bojevali, vsi smo bili vidna tarča. Organiziral sem prosvetnokul-turno in politično delo v jablan-skem kraju (območje Leskovca). Bil sem referent za prosveto, od leta 1944 pa član okrožnega narodnoosvobodilnega odbora v Leskovcu. Opravljal sem torej vse delo na področju organizacije šolstva ter za idejno višjo raven mladine in prosvetnega osebja. Med boji na Jablanici, Črni Travi in Pusti Reki so zrasle šole. Izrabljen je bil vsak prazen prostor in vsak prost trenutek. Pogosto smo delali z najbolj preprostimi sredstvi... — Učil ni bilo. Namesto table smo imeh navadno desko, name- sto krede oglje, namesto klopi navadne stole... Revno, težko, toda v vseh je bilo še preveč volje... Povsod kjer so se bojevali partizani in ljudski borci za čast in svobodo in povsod, kjer se jim je posrečilo osvoboditi ozemlje, so občasno delovale šole. Najpomembnejše je bilo začeti, izrabiti vsako možnost. Čudovita je bila učna ura pod zastavo revolucije. Na tem področju, zahvaljujoč organiziranim akcijam na začetku vojne, se je šolstvo hitro in bolj uspešno razvijalo kot drugod po Srbiji (razen v Sremu). Tako se je porajalo novo življenje... Prihajale so nove zmage, močnejša ljudska oblast, prosvet-nokulturna dejavnost se je hitreje širila. Dragutin Grozdanovič je zbiral mlade učitelje, pripravljal za ta poklic dekleta in fante, revolucionarne srednješolce, organiziral tečaje, dajal napotke partizanskim učiteljem. — Sestavil sem prvi predmetnik in učni načrt, ki je ustrezal idejam narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije, utrdil sem vsebino, ki prispeva k razvoju domoljubja in svobodomiselnih opredelitev —se spominja ta pedagoški graditelj. — Največja pozornost je bila posvečena temam o narodnoosvobodilnem boju, tovarišu Titu in partizanskim borcem. V začetku decembra leta 1943 je bila v Brestovču skupščina partizanskih učiteljev in srednješolcev (osem učiteljev, dvajset srednješolcev in štirje napredni duhovniki). Ob tej priložnosti je bil izbran prosvetni odbor za osvobojeno ozemlje. Za predsednika tega odbora so iz volili Draga Mučalico. — Povsod organizirati prosvetno dejavnost, odpreti nove šole, ustanoviti tečaje za nepismene, usposobiti nove učitelje in jim priskrbeti gradivo za delo —-to so bili sklepi, ki so jih sprejeli, na omenjeni skupščini. Tako so blizu bojišča začele delati šole. 1' njih, v porušenih učilnicah, tesnih sobah kmečkih hiš, včasih pa tudi po kolibah se je razvijal pionirski boj za znanje. Učiteljev je bilo malo, poleg starih šol pa je bilo treba odpreti še več novih. Zato smo v Slavniku takoj organizirali pr\'i tečaj za učitelje. V neugledni kočici si je štirinajst srednješolcev pridobivalo znanje, potrebno zo široko prosvetno delo med ljudi stvom. To so bili mladi ljudje, izbrani na bojišču, prekaljeni bojevniki... Štirinajst mladih učiteljev — ih prav toliko novih šol. Že januarji leta 1944 je bil organiziran drugi tečaj (v Dolnjem Konjuvcu)-Delati so začele šole v Dragerfl Dolu, Turjanu, Slišana, Granici, Obiliču, Plovcu in Kosančiču, I Sledili so novi tečaji. — Prosvetni delavci so svetli liki naše revolucije — ponosno poudarja Dragutin Grozdanovič., — Veliko jih je bilo ubitih, precčj j pa jih je končalo življenje v taboriščih in zaporih. Dragutin Grozdanovič je avtor 1 knjige Prosveta, školstvo i kultura, ki govori o rasti teh dejavnosti pod zastavo revolucije. Leta 1966 je bil upokojen, toda to še ni pomenilo konec njegovega delti in ustvarjalnosti. Nasprotno, delal je še bolj in z večjim poletom, hotel je ovekovečiti poti, ki so vodile v prihodnost. Za prizadevno in revolucionarno delo je bil petkrat odlikovan, prejel pa je tudi veliko drugih pomembnih družbenih priznanj-Je nosilec spomenice 1941. Žiri in dela v Leskovcu, v mestu, l’ katerem je zanj življenje najlepše- DJOK1CA PETKOVIČ ( 'N 'Oj Drvaru, tri put' si gorio... ... al’ se Švabi nisi pokbrio«. Tako poje narodna pesem. Partizanska narodna pesem, ki je za vse čase ovekovečila to junaško mesto, človeško moč, vztrajnost našega človeka, ki se ježe od nekdaj moral bojevati za dostojanstvo, identiteto, za vse. In vedno tudi za svobodo. Toda Drvar je posebna legenda. Drvar iz leta 1944 je znamenje, eno v vrsti velikih, svetlih in močnih za vse naše ljudi — za otroka v zibelki, orača na njivi, delavca za stružnico, izobraženca, za ljudstvo... Gledano iz sedanje perspektive triintridesetih let, ki na uri zgodovine ne pomenijo veliko, je v tem času vzrasla in dozorevala za nas Jugoslovane nova doba. Doba porojena iz bleska socialistične revolucije in plamtenja i narodnoosvobodilnega boja, in graditve dežele. Dežele, kije trpela, hropla; toda nikdar padla in pokleknila. Iz dežele, ki je v tokovih j časa, merjenimi s stoletji trpljenja, vzrasla svobodna in velika. Iz , dežele, ki se je vedno upirala. Zgodovina ji je namenila težko vlogo __nenehen boj s tujcem, z zavojevalcem. Toda naši narodi so klju- \ bovali s ponosno dvignjeno glavo. Dvigali so se, bojevali, bili so premagovani, toda nikdar dokončno premagani. S pesmijo na ustih so znali umirati za ideale pravice, svobode in človeškega dostojan-• stva. Uničevali so nas, a smo se dvigali. Bili smo neuničljivi kot pravljična ptica Feniks. Vse trpljenje in poskuse, da bi nas spravili s sveta, smo preprečili, 3 za ceno velikih žrtev. Celo pred puškami Hitlerjevih, ustaških, četni- ii ških in drugih hord, ki so sejale smrt, nismo klonili. Umirali so sinovi in hčere te izmučene dežele, toda predali se niso. Mogočni Hitlerjev vojaški stroj, ki je poteptal Evropo kot hišico iz kart, se je t, počasi, a zanesljivo razbijal ob teh naših hribih, na mirnih in razlitih i ravninah, na rekah in sinjem morju. Tudi Drvar ječuval, branil in obranil svoje dostojanstvo. Zastavil je samega sebe, do svojega zadnjega sinu, da bi očuval revolucijo, naš boj in Tita. Tita, ki sta ga hotela uničiti Hitler in fašizem. »Razbijte Tita!« je tulil razbesneli Adolf v svoji Volčji jami. »Hočem Živega ali mrtvega! Dajem vam 100.000 nemških mark v zlatu in 'zloglasni 500. desantni bataljon in drugo. Privedite mi generala, ki je zmožen to storiti.« Fašisti so izbrali preskušenega nacističnega poveljnika generalpolkovnika Lotarja Rendulitza. Potegniti so ga z vzhodnega bojišča, kjer se je izkazal. Dali so mu drugo nemško oklopno armado, s katero je pripravljal in vodil desant na Drvar. Načrtovana akcija za uničenje vrhovnega štaba in maršala Tita bi morala po vseh Hitlerjevih predvidevanjih dokončno uničiti vodstvo našega boja, naše revolucije. »Roesselsprung« — »skok konja«, kot so imenovali fašisti to akcijo, naj bi zadal zadnji udarec. Na vse so mislili zasužnjevala Evrope, na vse —samo na eno ne: da se jim bo postavilo po robu ljudstvo, ki je prvikrat v svoji mučni Zgodovini spoznalo in dočakalo svoj čas, svojo zarjo rojstva, svoje sonce in svoje življenje. Hitlerjeve horde so pozabile na moč in voljo ljudstva, ki hoče in želi dokazati, da zmore zrušiti tudi ta jekleni vojaški militaristični mehanizem, kadar se brani. V srcu tega ljudstva je bilo velikosrce—njegov vodja Tito. Človek, ki gaje popeljal v zgodovinski obračun, da bi za vedno pregnalo iz naših dežel sovražnika in jih očistilo plevela. Vse, kar nas spominja na tiste težke majske dni leta 1944, povezujemo z vsemi maji v dvaintridesetih letih življenja v svobodi. Vežejo nas ta dežela in naša ognjišča, ki smo jih obnovili. Visoko in ponosno smo dvignili zastavo svobode in socializma. Vežejo nas zaobljube tistim, ki so padli za rodno grudo, za deželo, ki dokazuje svetu, kaj pomenita ljudska volja in moč. Pobegnili smo iz zatočišč, od večnega umikanja v gozd, pred lakoto, revščino, sramoto in suženjstvom, ponižanjem in krivico. Ne, nismo pobegnili — vse to smo zlomili s svojim orožjem, z dostojanstvom svojega voditelja, z močjo ljudske volje. In ko v teh mirnih časih graditve dežele in socializma, izpolnjevanja nalog partije in Titovih načel slovesno nazdravljamo našemu Titu, svobodi in samoupravnemu socializmu, še vedno trdno držimo jermen puške, da nas ne bi kdo presenetil, da se ne bi znova prikradlo zlo in nam razburkalo mirne noči in ustvarjalne dni. Prisegamo našemu Titu, da se bomo bojevali do konca. Prisegamo pri Kadinjači, Kozari, Jajcu, Petrovi gori, Jajincu, Banjici, Jasenovcu, Pohorju in Sutjeski, Mosorju in Biokovem, pri A VNO-JU, našem boju, moči, bratstvu in enotnosti, pri Drvarju... Prisegamo prj partiji in Titu, da se po tej naši deželi nikdar več ne bo klatil zavojevalec. NIKOLA NIKIČ IZ TITOVIH DEL PR V A pridobitev našega osvobodilnega boja, kot veste tudi sami, sta bratstvo in enotnost naših narodov. To, kar smo si zamislili in si zadali med velikim in težkim narodnoosvobodilnim bojem, je uresničeno. Druga naša pridobitev je uresničevanje tiste velike zamisli — da bo delovni človek gospodar proizvajalnih sredstev. Že nekaj let po osvoboditvi smo lahko začeli uresničevati to zamisel, to je uvajanje delavskega samoupravljanja in kasneje družbenega samoupravljanja sploh. In pokazalo se je, da se nismo zmotili. Mnogi so govorili, da se nam to ne bo posrečilo, da delavci sicer lahko delajo, ne morejo pa sami upravljati podjetij. To med drugim ni bilo res, in naš delovni človek je pokazal visoke kvalitete in sposobnosti, da upravlja s proizvajalnimi sredstvi, ki so mu zaupana. (Govor v Drvarju, 10. aprila 1966) KADAR gredo v boj ljudje, vojska, ki jo je ustvarila država, odrasli ljudje, potem je to njihova dolžnost do domovine, potem je to dolg državljana in rodoljuba. Toda kadar gredo brez mobilizacije, prostovoljno v boj otroci, stari dvanajst, štirinajst, petnajst in šestnajst let, in vedo, da bodo v njem padli — potem je to več kot dolg domovini, potem je to nadčloveško junaštvo mladih ljudi, ki se žrtvujejo, čeprav niso v resnici še niti začeli živeti — zato da bi bili prihodnji rodovi srečni. (Iz govora na prvem kongresu Združene zveze antifašistične mladine Srbije v Beogradu, 16. novembra 1944) ŽELIM SI, da bi ostala naša armada po duhu taka, kakršna je bila narodnoosvobodilna vojska, kakršna je bila tedaj, ko je bila brez tehnike, oborožena samo z visoko zavestjo in z globoko vero, da bo zmagala. (Iz zdravice na večerji z voditelji IV. armade, 5. julija 1947) NE BOM govoril o izdajalcih, spregovoriti pa želim o otrocih, katerih očetje niso znali spoštovati svobode naših narodov. Ti otroci so naši. So splošna ljudska dobrina. Sprejmite jih in jim bodite očetje in matere. To so naši otroci, naša mladina; na nobenem koraku ne smemo dovoliti, da bi trpeli tisti, ki niso nič krivi. Niti sin niti hči ne odgovarjata za očetova in materina dela. Naši so in mi bomo zanje skrbeli. To vam polagam na srce. Naše geslo naj bo: Otroci ne odgovarjajo za očete. (Govor v Podgorici — današnjem Titogradu —12. julija 1946 na velikem ljudskem zborovanju) BOJ, ki smo ga vodili med vojno, je bil tako rekoč začetek tega velikega delovnega boja. Ta osvobodilni boj, ki nam je omogočil, da smo ustvarili možnosti za graditev nove Jugoslavije, je bil tak, da ves svet občuduje to, kar smo dosegli. Ali morda veste, kdaj nam je bilo v boju najtežje? Tedaj, ko smo morali vzdržati kako sovražnikovo ofenzivo, se prebijati ali umikati, in kadar so šli z nami otroci kot vi, matere in starke. Nekoč, v četrti ofenzivi je šlo z nami okrog petdeset tisoč beguncev iz Korduna, Like in Banije. In ko smo morali na eni strani skrbeti zanje, smo se morali na drugi bojevati s sovražnikom. Kolikokrat so bile te nebogljene kolone beguncev žrtve sovražnikovih letal, koliko nedolžnih otrok je trpelo! (Izpogovora z otroki koroških rudarjev, 2. septembra 1947) NA ŠA armada je nastajala na poseben način, ne v kabinetih, ne Z dekreti, ne za velikimi vsotami denarja, ne s kakimi velikimi vojaškimi strokovnjaki in teoretiki. Porajati se je začela iz preprostega človeka,preprostega kmeta, preprostega delavca, preprostega pravega ljudskega intelektualca, iz ljudske inteligence. Nastajati je začela v najtežjih dneh naše zgodovine, leta 1941. Ljudje, ki so postali tako rekoč temelj te naše armade, so prišli od plugov, iz tovarn, iz šolskih klopi. Prav v tem, da je že od prvega dne sestavljena iz takih ljudi, je tudi moč te armade. Iz besed ob imenovanju za vrhovnega komandanta Jugoslovanske ljudske armade, 2. februarja 1946) tli. so V ih di ki lo 1° to lil 'ni ev za d> (4 •ni in A ■g> ‘h m d, m ■tli no ič.. ej ot1 li- sti 66 ni da 10, le- ki io- o- nh nj- ivi :v še- Zmaga ni zmaga, če ostaneta umetnost in lepota premagani Organizirane oblike izobraževanja med vojno in revolucijo v Črni gori ' N Med NOB in revolucijo so bila leta od 1941 do 1945 čas velikih prizadevanj za kulturno-prosvetni preporod naroda. »Narodnoosvobodilni boj nosi v sebi tudi boj za kulturo,« je zapisal tiste dni Omladinski pokret, »ki se začenja že danes, povsem pa se bo razvila, ko bo boj za svobodo končan. Knjiga nam pomaga osvojiti svobodo, svoboda pa nam bo omogočila osvojiti knjigo... Zato morata biti knjiga in kulturno delo neločljiva spremljevalca našega boja za svobodo.« Tako usmeritev pa je resno ovirala raven kulturno-prosvetnega razvoja ljudstva v medvojni Jugoslaviji. Črna gora je namreč pričakala aprilsko okupacijo leta 1941 s katastrofalnimi podatki o pismenosti in prosvetnem delu nasploh. Po statističnih podatkih je bilo leta 1940 pismenega samo33,7% prebivalstva. Nepismenih žensk je bilo celo 82,9%. V Črni gori so bili tudi predeli, kjer je ena šola zajemala območje 180 kv. kilometrov. To je bil deloma tudi vzrok, da približno 50% otrok ni bilo deležnih šolanja. Taka kulturno-prosvetna raven ljudstva bi bila lahko resna nevarnost, da bi okupator z zatiranjem kulturno-prosvetnega življenja ločil ljudstvo od boja in potujčil njegovo mladino. V okupiranih mestih je odpiral šole, v katerih je bil pouk podrejen prav taki politiki, v Boki Kotorski pa je bila celo uvedena italijanščina kot uradni jezik. Novo vsebino kulturno-prosvetnega dela je bilo treba postaviti nasproti stari meščanski kulturi, posebno kulturi, ki jo je razglašal fašistični okupator. KPJ v Črni gori je bila pobudnica množičnega kulturno-prosvetnega dela, katerega namen je bil povečati idejnopolitično protifašistično in revolucionarno zavest ljudstva, kar je hkrati pomenilo tudi uresničitev njene politike pod geslom — kulturo ljudstvu. To delo je potekalo enakomerno na dveh območjih: v vojaških enotah in v Organizaciji organov ljudske oblasti. Partizanske enote so bile organizirane tako, da bi lahko tim bolje uresničevale sprejeto kulturno-prosvetno politiko. V enem izmed dokumentov iz začetka leta 1942 je o tem zapisano: »Politični komisar skrbi za kulturno stanje odreda,'poskrbeti mora, da se vsi borci nauče brati in pisati.« Po četah, v partizanskih enotah, so bili organizirani kulturni odbori z natančno določenimi nalogami. Kulturno-prosvetni odbori so bili organizirani tudi pri narodnoosvobodilnih odborih. Imenovali so se narodno-prosvetni odbori. Vsak član tega odbora je bil neposredno zadolžen za kako določno vprašanje kulturno-prosvetnega odbora, vsi pa so skrbeli, da povežejo in zedinijo celotno kulturno-prosvetno dejavnost. Velik pomen so pripisovali prosveti kot temeljnemu dejavniku kulture naroda. Kot prva naloga se je vsiljevala potreba po odpravi nepismenosti. Nastanek velikega območja svobodnega ozemlja v Črni gori je omogočil odpiranje prvih šol in analfabetskih tečajev kot temeljnih oblik prosvetnega dela. Prve šole na osvobojenem ozemlju so začele delati v cetinjskem in durmitorskem okraju leta 1941. V vseh drugih krajih osvobojenega ozemlja so začeli delati analfabetski tečaji. V partizanskih enotah so bili obvezni za vse borce, mlajše od 40 let. Kulturno-prosvetno delo je potekalo tudi v drugačnih oblikah, ki so bile vedno prilagojene vojnim razmeram in so ustrezale možnostim uresničene stopnje razvoja NOB v Črni gori. Kulturno-prosvetno delo v Črni gori je postalo bolje organizirano potem, ko je bil ustanovljen pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Črno goro in Boko, februarja leta 1942 in seveda po ustanovitvi ZAVNO (Zemaljsko antifašističko viječe narodnog oslobodjenja) Črne gore in Boke, novembra leta 1943. Pri izvršnem odboru ZAVNO Črne gore in Boke je bil ustanovljen prosvetni odsek, univerzitetni profesor Radovan Lalič pa je bil zadolžen za vprašanja šol in kulturnih domov. Pripravljena so bila navodila za odpiranje šol in analfabetskih tečajev ter za ustanavljanje kulturno-prosvetnih skupin. Ta navodila so 5. marca 1944 poslali vsem okrajnim narodnoosvobodilnim odborom. V njih je med drugm zapisano: »1) takoj je treba popravit šolske stavbe in pohištvo; 2) priskrbeti je treba potreben material za delo z otroki (tablice za učence, svinčnike, kredo, papir). Čeprav bo s tem veliko težav, je vendarle mogoče dobiti vsaj nekaj materiala. Odgovorni odborniki morajo dati pri tem eč pobud in pokazati več iznajdljivosti; 3) treba je izbrati učitelje za delo v šolah. Merilo za izbor učitelja mora biti predvsem predanost narodnoosvobodilnemu boju in strokovna pedagoška priprava; 4) izpeljati je treba vpis učencev. V prvi razred naj se vpišejo otroci od 7. do 10. leta, ki doslej niso obiskovali šole, v drugi, tretji, četrti pa tisti, ki so končali prejšnje razrede; 5) pred odpiranjem šole mora odbornik, ki je v okraju odgovoren za prosveto sklicati konferenco učiteljev, ki se je lahko udeležijo tudi tisti učitelji in profesorji, ki dotlej niso dobili zaposlitve v šoli. Na tej konferenci se bo učitelj dogovoril o prihodnjem delu...« Štiriletno šolanje^ je bilo za vsakogar obvezno. Že leta 1945 pa so ugotovili, da to šolanje ne zadošča in sprejeli usmeritev o obveznem osemletnem šolanju. Vpis v prvi razred osnovne šole je bil izjemoma dovoljen otrokom do 15. leta starosti. Prejšnji sklep o nepriznavanju razredov, končanih pod okupacijo, je bil spremenjen in sprejet sklep o priznavanju teh razredov. Šole so delale po predmetniku in učnem načrtu, ki ga je pripravilo poverjeništvo za prosveto črnogorske antifašistične skupščine narodnega osvobojenja (ČASNO). O najpomembnejših vpraša- njih kulturno-prosvetnega življenja so razpravljali na prvi konferenci prosvetnih delavcev Črne gore in Boke, ki je bila v Nikšiču sredi novembra leta 1944. Eden od njenih sklepov je bil, da je teba organizirati strokovne učiteljske tečaje. Že v začetku leta 1945 so bili tečaji v Plevljah, Baru, Andrijevici in Cetinju. V istem času so začeli ustanavljati gimnazije in druge srednje šole v Črni gori. Po poročilu o delu predsedstva ČASNO od julija 1944 do aprila leta 1945, je aprila leta 1945 delalo 9 gimnazij s 102 oddelkoma, 6.670 učencev in samo 132 učiteljev. Poverjeništvo za prosveto predsedstva ČASNO je izdelalo začasni predmetnik in učni načrt za gimnazije, ki je bil skrajšan glede na kratko šolsko leto. Izmed tujih jezikov so poučevali samo ruskega. Poleg gimnazije so bile odprte tudi nekatere srednje strokovne šole: ženska obrtna šola v Cetinju, v Kotoru in Hercegnovem, kmetijska šola v Baru itn. Ko so povzeli dosežke desetmesečnega dela na področju šolstva, so na četrtem zasedanju ČASNO aprila leta 1945 ugotovili, da dela na območju desetih okrajev Črne gore 436 osnovnih šol, od katerih jih je bilo 74 na novo odprtih — v krajih, kjer jih pred vojno ni bilo, in da jih obiskuje 22.547 dijakov, od teh 9.331 dijakinj. V šoli je delalo 582 učiteljev, 178 od teh pa jih ni imelo ustrezne strokovne izobrazbe. Odprtih je bilo tudi sedem gimnazij in sedem strokovnih šol ali ustreznih strokovnih tečajev; priprave za odpiranje gimnazij so potekale v vseh krajih, kjer so imeli gimnazije že pred vojno. Vse to je bilo uresničeno s skupno akcijo odgovornih dejavnikov, predvsem z dobro organizacijo in delom prosvetnih organov nove ljudske oblasti. Nekatere od predvidenih nalog s tega področja dela niso bile uresničene iz razlogov, ki so v poročilu o delu predsedstva ČASNO med njegovim III. in IV. zasedanjem takole obrazloženi: »Ustanovitev visokih šol, za katero še nimamo možnosti, potreba po znanstvenem raziskovanju naših naravnih bogastev pa je velika in nujna, lahko dokaj uspešno rešimo z ustanovitvijo znanstvenih postaj, ki bodo središča in viri znanosti. Le-te so v naših razmerah bolj praktične kot univerze. Pri nas bi morali ustanoviti meteorološko postajo, postajo za raziskovanje krasa, hidrobiološko postajo ter postajo za raziskovanje in izboljšanje živinoreje, sadjarstva, pašnikov in drugih.« Izhajajoč iz marksističnega spoznanja, da je kulturno-prosvetno delo smoter in sredstvo, so si organi ljudske oblasti ves čas med osvobodilno vojno in revolucijo prizadevali razviti njegovo obliko in vsebino. Marksistično načelo, da družba napreduje, če nenehno pregleduje, kaj je uresničeno, kar je še posebno pomembno za to dejavnost — je spodbudilo organe revolucionarne oblasti, da izpopolnijo prejšnje oblike kulturno-prosvetnega dela ali pa jih zamenjajo z novimi oblikami in z bogatejšo vsebino. Profesorji, predmetni učitelji in učitelji so namesto pušk znova vzeli v roko kredo, otroci pa knjige. Tako so najbolje pokazali nov odnos do te pomembne dejavnosti, zaradi katere sta NOB in revolucija v Jugoslaviji dobivali priznanja tudi od tujcev, izražena s temi besedami: »Več mesecev sem z velikim občudovanjem prebiral vaše časnike in poslušal vaše pesmi... Povedali so mi, da so nekatere vaše borce poklicali z bojišča, da bodo nadaljevali boj kot umetniki. Mislim, da ni vojske na svetu, ki bi pripisovala kulturi tolikšen pomen. Prav imate, kajti zmaga,ni zmaga, če ostaneta umetnost in lepota premagani.« dr. ZORAN LAKlČ Sole lepotice SR Bosna in Hercegovina NAČRTNA RAST Februaija leta 1974 je bil sprejet družbeni dogovor o uresničevanju načrta, po katerem naj bi bili vsi šoloobvezni otroci Bosne in Hercegovine do leta 1980 zajeti v osnovne šole; s tem je bil tudi utemeljen program graditve osnovnih šol v tej republiki od leta 1974 do 1980. Območje Bosne in Hercegovine je postalo veliko gradbišče šol. V vaseh, na ledinah, v mestecih in mestih, posebno na nerazvitih območjih, so zrasla skladna, čudovita poslopja, podobna Andričevemu mostu na Žepi. Rasle so šole lepotice. Če potujete po slikovitih bosensko-hercegovskih predelih, lahko vsak trenutek zagledate te šole skozi okno vagona ali avtobusa in se jim ne morete načuditi. Žal vam je, da ste šli že mimo njih, toda prihajajo druge. Kajti v preteklih treh letih so bile zgrajene 203 šole s 1089 učilnicami s površino 283.000 kvadratnih metrov. Sedaj gradijo še 162 šolskih objektov s 1069 učilnicami s površino 256.000 kvadratnih metrov. Ko bodo zgrajeni tudi ti, bo uresničenega 51,6% dela, toliko kot je bilo predvideno za prva dveletna ciklusa. Načrt graditve osnovnih šol v SR Bosni in Hercegovini se kljub objektivnim materialnim težavam uspešno uresničuje. To je dosežek izredne ustvarjalne zavzetosti vseh občanov, delovnih ljudi in družbenih dejavnikov v republiki; v 93 občinah je bil razpisan samoprispevek za gradnjo šolskih objektov, tako da je največji del denarja zagotovljen po tej poti. To je hkrati tudi zagotovilo, da bo načrt uspešno uresničen. Tedaj bo končno Bosna in Hercegovina rešena bremena nepismeno- SR Črna gora NOVI ŠTUDENTSKI DOM Ob koncu leta 1975 je bil v Titogradu zgrajen novi študentski dom Rifat Burdžovič-Tršo. Dom je zelo moderen, v njem je 350 ležišč, ima restavracijo, televizijsko in kinematografsko dvorano, pred nedavnim pa so odprli tudi privlačen disco klub za oddih in zabavo študentov. Novi študentski dom, ki z arhitekturo in zunanjim videzom zbuja pozornost v svojem okolju, je precej ublažil stanovanjsko vprašanje študentov, ki jih je sedaj na črnogorskih fakultetah in višjih šolah več kot 12.000. Študentske dvoposteljne in enoposteljne sobe v novem domu so zelo komfortne in dajejo idealne možnosti za učenje. Tu so udobne postelje, mize, vgrajene garderobne in knjižne omare in sončne terase, na vsake štiri sobe ali osem postelj pa je čajna kuhinja. Dom ima tudi dvigalo. Mogočna zgradba doma je na prostranem travniku, nedaleč od Industrije gradbenih strojev in opreme Radoje Dakič. Ta prostor je videti sedaj neurejen, predvideno pa je, da bodo na njem uredili igrišča za šport in rekreacijo študentov. V mestu je bil pred več kot petnajstimi leti zgrajen prvi študentski dom s tremi paviljoni in 350 ležišči. Toda ta dom je že dotrajan in njegova notranjost se ne more niti približno primerjati z notranjostjo novega doma. Stavbe so že zelo uničene, saj ni bilo denarja za njihovo vzdrževanje in preureditev. V načrtu je gradnja druge faze novega študentskega doma, ki naj bi se začela konec tega leta, študenti pa naj bi se vselili v dom konec leta 1979. V domu bo okrog 350 ležišč. DRAGOSLAV MILACIČ SR Hrvatska PO NOVIH ZASNOVAH Zagrebški mestni sindikalni svet je ustanovil leta 1953 Delavsko univerzo Moša Pijade, da bi izobraževal delavce za opravljanje delovnih in samoupravnih funkcij ter kot uporabnike in ustvarjalce kulturnih dobrin. Izobraževanje je zajelo tale področja: samoupravljanje, kulturo, splošno in poklicno izobraževanje ter učenje tujih jezikov. Načrti so temeljili na raziskavah o izobraževalnih potrebah organizacij združenega dela, zato so v tej delavski univerzi razvita tri področja: študijsko-raziskovalno, instruktivno in izobraževalno. Na vseh področjih izobraževanja je bilo 1965. leta 365 izobraževalnih skupin s 7391 obiskovalci; leta 1976 je bilo 674 izobraževalnih skupin s23.640 obiskovalci. Letos je v 776 izobraževalnih skupinah 27.000 obiskovalcev. Sedaj se mora programska zasnova prilagoditi smotrom reforme usmerjenega izobraževanja glede na družbenoekonomske odnose, graditev nove mreže izobraževalnih središč itn. Zato posvečajo delovni ljudje tega kolektiva posebno pozornost spremembi dosedanje programske zasnove in prilagajanju smotrom reforme vzgoje in izobraževanja. I. K. SAP Kosovo in Metohija FILOZOFSKA FAKULTETA UNIVERZE V PRIŠTINI V SAP Kosovo je sedaj v šolskih klopeh vsak tretji prebivalec; v 878 osnovnih šolah je 296.145 učencev, v 201 srednji šoli v raznih oblikah srednjega usmerjenega izobraževanja pa se pripravlja za delo 113.080 učencev. Na prištinski univerzi, eni od najmlajših v Jugoslaviji, študira več kot 30.000 rednih in izrednih študentov. V jezikih narodov in narodnosti, ki žive v SAP Kosovo, poučuje na vseh stopnjah izobraževanja več kot 18.000 prosvetnih delavcev. SR Makedonija DESET LET MAKEDONSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI Letos praznuje Makedonska akademija znanosti in umetnosti svojo desetletnico. Ustanovljena je bila leta 1967. Za častna člana MANU je imenovala tovariša Josipa Broza Tita in tovariša Edvarda Kardelja. Dejavnost Makedonske akademije znanosti in umetnosti poteka v štirih oddelkih: za družbene vede, za jezik in književnost, za naravo-slovno-matematične vede in za umetnost. Do sedaj je ta najvišja ustanova v republiki organizirala več znanstvenih posvetov ter predstavila svoje delovne dosežke in uspehe akademij v naši deželi. Sedaj ima MANU dva častna člana, 27 članov v delovnem sestavu, od katerih jih je 20 rednih in 7 dopisnih, ter 19 članov zunaj rednega sestava, od katerih jih je 11 iz naše dežele in 8 iz tujine. Ko je proslavljala svoj jubilej — desetletnico svojega obstoja, se je MANU preselila v nove prostore; s tem so bile ustvarjene možnosti za še boljše delo in nove dosežke vzgoje. Predvidevajo, da bodo letos končali raziskave več objektov, v petih delih pa bo izšlo tudi leksikografsko delo, posvečeno Makedoniji. Stavba akademije je bila lani proglašena za najboljšo stvaritev v naši deželi. Dobila je priznanje, ki ga vsako leto podeljuje časnik Borba. SR Slovenija CELODNEVNA ŠOLA Osnovna šola »7. maj«, Dobrova pri Ljubljani. S celodnevnim poukom so na tej šoli pričeli sredi šolskega leta 1974—75. Pouk traja od 7.30 do 15.30. Sestavni del učenja so tudi interesne dejavnosti in samostojno učenje. V osmih urah, ki jih otroci preživijo organizirano pod strokovnim vodstvom, imajo tudi kosilo, malico in rekreativni odmor. Na šoli je 360 učencev (v 15 oddelkih) in 26 učiteljev. Dobrova ima tudi vzgojnovarstveni zavod, v katerem je 60 otrok. Vodijo jih tri vzgojiteljice. Šola »7. maj« je bila zgrajena s samoprispevkom občanov ljubljanskih občin leta 1974. Okolico urejajo postopno, deloma tudi s prostovoljnim delom staršev, mladine, učencev ljubljanskih srednjih šol in učencev osnovne šole Dobrova. SR Srbija OPORIŠČE SIJAJNIH GRADBENIKOV Med narodnoosvobodOnim bojem je bila Črna Trava močno revolucionarno oporišče na jugovzhodu Srbije. Dala je veliko znanih revolucionarjev. Eden od njih je bil tudi Milentije Popovič, človek, ki je bil vedno v prvih vrstah revolucije in samoupravne socialistične rasti naše dežele. Črna Trava je znana po vsej Jugoslaviji in tudi zunaj naših meja po sijajnih gradbenikih. Večina od njih si je pridobila znanje na Gradbenem šolskem centru, ki je pred tremi leti dobil ime po Milentiji Popoviču; tedaj je dobil tudi novo stavbo, ki spada med najmodernejše vzgojnoizobraževalne ustanove v SR Srbiji. Na stotine učencev — prihodnjih gradbenikov ima izjemne pogoje za izobraževanje in delovno vzgojo. Na sliki: Gradbeni šolski center Milentije Popovič v Črni Travi. SAP Vojvodina ČAS NARODNOSTNE ENAKOPRAVNOSTI Z ustanovitvijo nove Jugoslavije, odločene, da gre po poti socialističnega razvoja, je začel nastajati novi sistem vzgoje in izobraževanja, v katerem so se povsem uveljavili interesi narodov in narodnosti ter narodnostna enakopravnost. Zasnovan je bil na enotnih idejnih temeljih marksizma in leninizma ter na dosežkih narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije. Na teh temeljih se v šestih republikah in dveh avtonomnih pokrajinah razvija vzgojnoizobraževalni sistem, povsod sprejemajo predmetnike in učne načrte; s tem zagotavljajo temeljne narodnostne pravice do vzgoje in izobraževanja v materinščini, spoznavanja in ohranjanja narodne kulture ter drugih posebnosti in individualnosti narodov. Vzgoja in izobraževanje v jugoslovanskih šolah potekata tudi v devetih jezikih narodnosti: v albanskem, bolgarskem, češkem, italijanskem, madžarskem, romunskem, rusin-skem, slovaškem in turškem. V različnih oblikah vzgojnoizobraževal-nega dela na osnovni, srednji, višji in visoki stopnji je zajetih skupno 4,602.427 učencev in študentov. Pouk v srbohrvaškem ali hrvaško-srbskem jeziku jih ima 3,389.154, v makedonskem 363.075, v slovenskem 420.537, v albanskem 353.680, v bolgarskem 4.491, v češkem 688, v italijanskem 2.330, v madžarskem 48.164, v romunskem 3.561, v rusinskem 1.217, v slovaškem 6.698 in v turškem 8.732. Torej okrog 450.000 učencev in študentov se šola v jezikih narodnosti, kar je enajstkrat več kot v stari Jugoslaviji (42.000). Na sliki: Ena od na novo zgrajenih predšolskih ustanov v Novem Sadu »Radostno otroštvo«, v kateri poteka vzgojno delo v več jezikih. II te pr i dri nih ug< nel in Spr zac na dri Soc lila sist cer en 'os tpa Tsi ler 'ja e eni lb; ru te\ 'bi« inš e b olc loi ole 'sr tar n 5? rec en vn err oh neš 'en lole t i t , Štiri desetletja razvoja vzgoje in izobraževanja v Jugoslaviji *»._ ___________________________ Jemeljne značilnosti Medvojnega šolstva Nekoč so rekli: »Šolstvo, to je ^goja in izobraževanje, je odsev tl!'užbenoekonomskih in politič-|n'h razmer v neki družbi.« Ta ugotovitev povsem velja za ^kdanjo kraljevino Jugoslavijo 1(1 njen šolski sistem. Vsa nasprotja nenarodne, poljedelsko Postale kraljevine Jugoslavije političnem, narodnem in družbenoekonomskem, to je socialnem področju, so se zrca-ula tudi v šolskem sistemu. Šolski Slstem je bil zelo selektiven, centraliziran in zaprt, s poudar-enimi težnjami po bolj kako-'ostnem šolanju birokratskega 'Parata. Prehod iz ene v drugo | 'rsto šole je bil zelo težak in 'etnogoč. Izrednega izobraževala ob delu skorajda ni bilo ali pa e bilo skrčeno na privatno 'Pravljanje izpitov; pri tem so ni uspešni samo najbolj nadar-jOi- Učenci makedonske in ‘banske narodnosti pa tudi lrugih narodnosti z manjšim 'evilom prebivalstva niso mogli biskovati osnovne šole v mate-‘nščini. Osnovno izobraževanje 5 bilo skrčeno na štirirazredno a*o. Samo v nekaterih krajih lovenije, Hrvaške in Vojvodine 0 bile šestrazredne osnovne °le> ki pa niso bile obvezne, ‘snovnega izobraževanja ni bilo eležnih več kot 20% otrok, tarih od 7 do 11 let. Zato je bilo nekdanji Jugoslaviji več kot ^ % prebivalcev nepismenih, fednje šolstvo je bilo razde-eno na stopnje in izrazito selek-vno. Obstajali sta dve vrsti šol: — gimnazije, trgovske aka-emije in tehniške šole kot po-olne srednje šole — vajenske šole za delavce in aeščanske šole za nižje usluž->ence kot nepopolne srednje . Me. OBDOBJE VOJNE Med drugo svetovno vojno — štiriletnim bojem in oboroženo revolucijo smo imeli veliko škode in človeških žrtev, velike pa so bile tudi materialne in kadrovske izgube na področju izobraževanja. Okupator v večini šol je uničil ali poškodoval kabinete, zbirke, učila in laboratorije. Največ vaških šol je bilo porušenih ali poškodovanih. Veliko prosvetnih delavcev je padlo med NOB ali pa trpelo v fašističnih taboriščih. Učitelji so množično sodelovali v NOB. Menijo, da jih je približno 30 % padlo ali izginilo med NOB in umrlo v taboriščih. Veliko je bilo prosvetnih delavcev, ki so postali generali in komisarji v armadi ter znani voditelji NOB: 50 jih ima naziv narodnega heroja. Čeprav je imel osvobodilni boj značilnosti partizanskega boja in se je ozemlje nenehno spreminjalo, so zaradi dobro organizirane ljudske oblasti in zaledja množičnega gibanja nekatere dejavnosti, za katere ni bilo ustreznih možnosti, med vojno kljub temu potekale. Vodstvo komunistične partije in osvobodilnega boja je menilo, da je zelo pomembno hkrati z oboroženim bojem razvijati ljudsko prosvet-Ijevanje, izobraževanje in idejnopolitično delo. Zato so že v prvih dneh vstaje začeli delati prvi tečaji ljudskega prosvetlje-vanja in prvi oddelki za osnovno izobraževanje otrok in odraslih. Kasneje se je to razširilo na partizanske gimnazije, učiteljišča in drugo. Skratka, v izredno težkih razmerah, blizu fašističnih cevi, brez svinčnikov, papirja in učbenikov so delali tečaji in šole za ljudsko prosvetljevanje. POVOJNI RAZVOJ V preteklih 32 letih delovanja in razvoja v novi Jugoslaviji se je naš vzgojnoizobraževalni sistem nenehno reformiral in prilagajal potrebam in zahtevam gospodarstva in naše samoupravne socialistične družbe. V tem je imela_ Zveza komunistov Jugoslavije vodilno in zelo pomembno vlogo. Ta proces sprememb je bil mnogostran in raznovrsten, potekal pa je v več smereh. Predvojni, selektivni in zaprti sistem izobraževanja je dobil že v prvih dneh nove Jugoslavije lastnosti demokratičnega in odprtega šolskega sistema. Postopoma odpravlja socialne, izobrazbene in druge razlike med posameznimi vrstami šol in usklajuje izobraževanje na posameznih stopnjah. Izobraževanje odraslih in permanentno izobraževanje počasi, toda sistematično postajata sestavni del celotnega vzgojnoizobraževalnega sistema. Izobraževanje postaja vedno bolj skrb gospodarstva in vse družbe. Prerašča šolske zidove in prodira v tovarne, domove kulture, sredstva javnega obveščanja in v vse pore družbe. Šola postaja odprta družbena ustanova, prosvetni delavci pa dejavni, družbeno angažirani. Marksizem, marksistična misel in naša socialistična samoupravna praksa postajajo izhodišče in znanstveni temelj celotnega učnega, pedagoškega in znanstvenega dela v šolah. Skratka, ta pot transformacije vodi h globlji in vsestranski demokratizaciji, spremenjenemu načinu financiranja izobraževanja, odpravljanju socialnih razlik in dualizma ter k povezovanju izobraževanja in dela. Zaradi razvida in kronologije razvoja vzgoje in izobraževanja navajamo nekatere pomembne datume, ki so odločilno vplivali na razvoj tega področja: — v šolskem letu 1945-46 je bilo uvedeno obvezno sede- FILMOTEKA16 ustanova za unapredivanje i primjenu uskog filma 41001 ZAGREB mletno osnovno izobraževanje. Istega leta je postala šola brezplačna, demokratična in odprta ustanova, dostopna vsem. Uvedeno je bilo štipendiranje učencev in študentov; — leta 1955 je bil sprejet splošni zakon o upravljanju s šolami, ki izhaja iz ustavnega zakona iz leta 1953. S tem zakonom je postalo šolstvo prva družbena dejavnost, ki vodi k samoupravljanju; — leta 1958 je bil sprejet splošni zakon o šolstvu; — leta 1960 je bila sprejeta resolucija zvezne ljudske skupščine o strokovnem izobraževanju kadrov, ki je pomembno vplivala na nadaljnji razvoj strokovnega izobraževanja; — leta 1970 je zvezna skupščina sprejela resolucijo o razvoju izobraževanja in vzgoje na samoupravnih temeljih; — leta 1974 sta bili sprejeti ustava SFRJ in resolucija X. kongresa ZKJ o preobrazbi vzgoje in izobraževanja na socialističnih samoupravnih temeljih. Potem so začele nastajati nove samoupravne interesne skupnosti; — leta 1976 je bil sprejet zakon o združenem delu. Za dvaintridesetletno pot vzgoje in izobraževanja pa so značilni poleg kvalitativnih tudi kvantitativni dosežki in spremembe. Kažejo se na vseh področjih vzgoje in izobraževanja. Ponazorimo to s številkami: v šolskem letu 1974-75 je bilo v SFRJ zajetih v predšolsko vzgojo in izobraževanje približno 200 otrok. Osnovno šolo je obiskovalo 96 % generacije, stare od 7 do 15 let ali v 13.540 osnovnih šolah je bilo 2,866.000 učencev in 206.747 učiteljev. V srednjih šolah je bilo istega leta 800.000 učencev razporejenih v 2170 srednjih šol, kjer je delalo 59.562 učiteljev. V srednjih šolah je bilo približno 45 % generacije, stare od 15 do 19 let. Na 18 univerzah, ki združujejo 129 višjih šol in 158 fakultet, akademij in visokih Š61, je študiralo 368.000 rednih in izrednih študentov in delalo okrog 20.000 učiteljev. Po številu študentov je da gledalec spozna pomen Titovega boja za vrnitev vodstva KPJ v državo. Sledijo tudi prvi pomembni dosežki v krepitvi KPJ, ki jih je dosegel Tito, ko je prevzel nalogo in odgovornost, da bo vodil delo partije v državi. 4. Naslednji film ima naslov Vodja revolucionarne Partije. V njem je prikazano obdobje do leta 1941, to je do zloma kraljevine Jugoslavije. To so bila leta, v katerih je Tito kot generalni sekretar KPJ dosegel velike uspehe pri krepitvi partijskih vrst. KPJ je pod Titovim vodstvom zrasla v glavno gibalo in voditeljico širokega protifašističnega in protirežimskega gibanja v državi ter se pripravljala na prihodnje usodne dni. Film prikazuje številne dogodke iz tega bogatega obdobja Titovega življenja in dela. 1 »Filmoteka 16«, ustanova za proizvodnjo in uporabo , ozkega filma iz Zagreba, pripravlja ob pomembnih jubilejih — 40-letnici prihoda tovariša Tita na čelo ZKJ in 85-letnici rojstva voditelja naše revolucije — serijo učnih element — filmov s tematiko o življenju in revolucionarni poti Josipa Broza Tita. • Po zamisli režiserja Veljka Bulajiča in v sodelovanju z ustvarjalci televizijske serije Titovi spomini je strokovno utemeljitev za to serijo učnih filmov napisal dr. Ivan Jelič, direktor Inštituta za zgodovino delavskega gibanja iz Zagreba. Poleg spremnega besedila, kakršnega smo vajeni pri vsakem besedilu in ki zajema smoter filma, vsebino in metodične napotke bo tej seriji priložena tudi posebna brošura, v kateri bo natančno prikazana vsebina in širša informacija o zgodovinskih dogodkih, ki so povezani z imenom Josipa Broza Tita. r i i I I ! I Dr. Ivan Jelič SERIJA FILMOV O ŽIVLJENJU IN DELU JOSIPA BROZA TITA V programu proizvodnje ele-ment-filmov »Filmoteka 16« za leto 1977 velja posebna pozornost seriji o življenju, revolucionarni poti in delu Josipa Broza Tita. Ta veliki projekt pripravljajo že dalj časa, sedaj pa je v zadnji fazi uresničitve. S tem se »Filmoteka 16« pridružuje proslavljanju 40-letnice prihoda tovariša Tita na čelo Komunistične partije Jugoslavije in njegovega 85. rojstnega dne. Serijo bo sestavljalo 12 štiri-minutnih element-fiimov, ki prikazujejo posamezna obdobja Titovega življenja in dela. Ob tej priložnosti navajamo na kratko vsebino posameznih filmov. 1. Mladi radnik. Težišče filma je na obdobju Titovega otroštva in zgodnje mladosti. Film vodi gledalca v čas prvih let življenja Josipa Broza v rojstnem Kumrovcu, potem spremlja njegovo pot prek Siska, Zagreba in drugih mest, kjer je delal kot kovinar v posameznih delavnicah in tovarnah. To je bil čas, ko je Tito spoznaval moč in možnosti delavskega razreda, kar je vplivalo na njegovo opredelitev in zorenje v revolucionarja. Na koncu nas film seznani z dnevi prve svetovne vojne, ko se je Josip Broz znašel v ujetništvu v Rusiji, kjer je doživel veliko oktobrsko socialistično revolucijo. 2. U borbi za jedinstvo Partije. Tak je naslov drugega filma, ki obsega obdobje od Brozove vrnitve iz Sovjetske zveze pa do leta 1934, ko je prišel iz petletne težke ječe. To je bil čas, ko je po- stal Broz član Komunistične partije Jugoslavije, ko se je hitro uvrstil v prvo vrsto bojevnikov za njeno enotnost in pravilno revolucionarno pot. Težišče filma je prikaz Brozovega boja proti frak-cionaštvu v vrstah KPJ, kar se je še posebno pokazalo na osmi konferenci zagrebških komunistov leta 1928. V filmu bo gledalec spoznal tudi znameniti »bom-baški proces«, na katerem je bil Josip Broz s svojim nastopom zgled odločnega in neustrašnega revolucionarja komunista. 3. Dolazak na čelo KPJ je naslov filma, ki obsega obdobje od leta 1934 do 1938. To so bila težka leta v zgodovini KPJ. Njeno vodstvo je bilo tedaj v tujini, frakcijski boji pa so se nadaljevali. Poudarek filma je na tem, 5. Pokretač i organizator V NOB je naslov filma, ki uvaja gledalca v obdobje prvega vojnega leta v naši državi. Film prikazuje več važnih zgodovinskih dogodkov in trenutkov, ki osvetljujejo Titovo vlogo v pripravah in na začetku osvobodilnega boja jugoslovanskih narodov in narodnosti. Pred očmi gledalca se vrstijo številni pomembni dogodki od zloma stare Jugoslavije do ustanovitve »Užiške republike«. 6. V naslednjem filmu, ki ima naslov Tvorac naše armije, je zajeto naslednje obdobje narodnoosvobodilnega boja do jeseni leta 1942. Film spozna gledalca predvsem s Titovimi napori pri porajanju naše slavne narodnoosvobodilne vojske. To je bilo obdobje, ko so nastale večje enote narodnoosvobodilnega gibanja — od prve proletarske brigade do prvih divizij in korpusov. Poleg tega prikazuje film pomembne trenutke osvobodilnega boja proti okupatorju in njegovim domačim zaveznikom v tem obdobju. 7. Utemeljitelj nove Jugoslavije — tak je naslov fiima, ki obravnava obdobje od jeseni leta 1942 do jeseni leta 1943. To obdobje je bilo prelomnica v razvoju NOB, polna zelo pomembnih dogodkov. Osrednji dogodki so: prvo in drugo zasedanje AVNOJ kot temeljna dogodka priustanav- SFRJ med najbolj razvitimi deželami. V primerjavi z letom 1939 se je izobraževanje razvijalo takole: število učencev v osnovnih šolah se je dvakrat povečalo, v srednjih pet in pol-krat, število študentov pa za več kot petindvajsetkrat. Prav tako se je število predmetnih učiteljev in učiteljev povečalo za približno 4,5-krat. Istega šolskega leta je delalo 209 ljudskih in 216 delavskih univerz, 120 tovarniških centrov, nekaj sto večernih mladinskih in političnih šol, na desetine klubov samoupravljavcev in šol za samoupravljanje pa tudi veliko tribun in domov kulture. Temu je treba dodati tečaje in seminarje ljudske tehnike, dopisno izobraževanje, televizijske in radijske šolske oddaje in druge oblike izobraževanja. Posebej je treba poudariti množičnost ter idejnopolitično izobraževanje in izobraževanje za funkcije samoupravljanja. V raznih oblikah idejnega, družbenoekonomskega, kulturnega ter splošnega in strokovnega izobraževanja se je izobraževalo skupaj več kot 2,000.000 delavcev in občanov. V preteklih treh desetletjih je bilo zgrajeno nekaj milijonov kvadratnih metrov šolskega in domskega prostora. Z denarjem iz proračuna, skladov in zbranega s samoprispevki, je bilo zgrajenih, prenovljenih ali dograjenih na tisoče osnovnih šol in na stotine strokovnih šol, delavnic, laboratorijev in telovadnic. Zgrajeno je bilo nekoliko desetin novih fakultet. Študentska posojila in štipendije prejema 50% rednih študentov, štipendijo iz Titovega sklada pa približno 9000 delavcev. Dosežena je popolna enakopravnost izobraževanja v materinščini, ki velja za vse narode in narodnosti. Novi odnosi v vzgojnoizobra-ževalnem sistemu, ki se razvijajo na temelju resolucije X. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, ustave SFRJ in zakona o združenem delu so dolgoročnega pomena za razvoj te dejavnosti. Številne slabosti iz preteklih let, kot na primer ekstenzivnost, neusklajenost izobraževanja s potrebami gospodarstva in družbe, dualizem, nepovezanost dela in izobraževanja ipd., je treba hitreje in bolj temeljito reševati. Izobraževanje postaja vedno . bolj sestavni del celotne družbene reprodukcije, pomemben dejavnik v razvoju proizvajalnih sil in povečanja produktivnosti dela. V praksi in naših dokumentih ga ne smemo in ne moremo več obravnavati kot porabo, temveč kot del gospodarskega razvoja. Vsako izobraževanje po osnovni izobrazbi postaja usmerjeno. Integracija dela in izobraževanja mora omogočiti postopno odpravljanje razlik med fizičnim in umskim delom. Zagotovi naj načrtno šolanje kadrov, ki jim bo zagotovilo zaposlitev. Permanentno izobraževanje, to je izobraževanje iz dela in za potrebe dela, naj postane ne samo sestavni del izobraževalnega sistema, temveč tudi njegov pomemben dejavnik. V novih odnosih naj bi izobraževanje dobivalo svoj dohodek brez posrednikov, dogovorjeno in sporazumno z združenim delom — z uporabniki storitev— s svobodno menjavo dela. To je edina pot, po kateri lahko delavci v izobraževanju izenačijo svoj družbenoekonomski položaj z drugimi delavci v združenem delu in hkrati tudi priložnost, da odpravimo družbenoekonomsko zaostajanje te dejavnosti, ki smo ji priča že dve desetletji. Sedaj so pred prosvetnimi delavci velikanske in zapletene naloge. Ne bi smeli čakati, da bo njihovo vprašanje rešil kdo drug. Morajo se organizirati in se sami dogovoriti z združenim delom o načrtih šolanja kadrov; pri tem morajo upoštevati dolgoročne potrebe ter minimalne normative in standarde, brez katerih ni mogoče uresničiti načrta. Samo če se bomo tega lotili tako določno, bomo lahko uresničili svobodno menjavo dela. To pomeni določen in obravnavan načrt dela na temelju dogovorjenih in določenih potreb in spremenjen v cene storitev, izražene z normativi in standardi. To je pot pridobivanja dohodka v prosveti. VAŠKO RAIČEVIČ N, Ijanju nove Jugoslavije ter najpomembnejši bitki naše revolucije (Neretva in Sutjeska). 8. Vsebina filma U borbi za medjunarodno priznanje nove Jugoslavije je predvsem obsežna Titova dejavnost v stikih z zavezniki, zato da bi izbojevali mednarodno priznanje narodnoosvobodilnega gibanja in nove Jugoslavije. Ob tem uvaja film gledalca v več pomembnih in zelo zanimivih zgodovinskih dogodkov. 9. Na čelu obnove porušene zemlje je naslov fiima, ki prikazuje prva leta po osvoboditvi. Težišče filma je na najvažnejših okoliščinah, ki so bile značilne za procese državnoprav-nega konstituiranja nove Jugoslavije (FLRJ) in njeno obnovo. To je bilo obdobje, ko so delovni ljudje Jugoslavije pod vodstvom KPJ in Tita posvetili nadčloveške napore in žrtve obnovi porušene dežele in zgradili trdne temelje svoje prihodnosti. 10. Film Odlučan ptpor sta-Ijinizmu prikazuje obdobje hudega Stalinovega pritiska na Jugoslavijo, ki je nastopilo, ko se je Stalin prepričal, da po mirni poti ne more uresničiti svojega načrta prevlade nad našo državo. Gledalec spozna odločen odpor naših narodov in narodnosti, ki se je pokazal po vsej deželi na sto ti-tisoč sestankih in ljudskih zborovanjih, ki so jih organizirali KPJ, Osvobodilna fronta, sindikati, mladina, in so biii izraz enotnega zanikanja obrekovanj in laži ter popolna podpora partiji in tovarišu Titu. 11. V filmu Tvorec samoupravljanja so prikazane glavne okoliščine in dogodki, ki označujejo proces boja za ustvarjanje socialistične samoupravne družbe v SFRJ. V tem je Titova iz redna zasluga, ker je bil glavni pobudnik in neposreden soudeleženec vseh temeljnih akcij pri usmerjanju graditve samoupravnih odnosov. 12. Borac za mir je naslov zadnjega filma v tej seriji. Težišče je na prikazu Titove vloge pri ustvarjanju politike neuvrščenosti v svetu. Film se.-nanja gledalca z začetki utemeljevanja te politike in spremlja najpomembnejše dogodke v nadaljnjem razvoju, posebno ko predstavlja .glavne konference neuvrščenih dežel (Beograd, Kairo, Lusaka, Alžir, Colombo) in Titovih srečanj s prvaki neuvrščenega sveta in številnimi drugimi državniki. Tako film pričara pravo predstavo o Titovi nanavadno obsežni in dinamični dejavnosti in vlogi, ki jo opravlja kot veliki bojevnik za mir v svetu. Čeprav je ta prikaz vsebine navedenih filmov precej zgoščen, vendarle kaže, da gre za izredno pomembno in zanimivo serijo. Ta temelji na zelo bogati in raznovrstni zgodovinski dokumentaciji, ohranjeni v različnih oblikah, kot so: arhivski in sodobni film, fotografska dokumentacija o osebnostih, dogodkih, dokumentih idr., tako, da daje zelo številne informacije. Glede na to se je »Filmoteka 16« potrudila in zagotovila najbolj dragoceno filmsko in dokumentacijsko gradivo. To, kar je treba posebej poudariti, kadar govorimo o značaju vsebine te serije, je težnja, da bi bila Titova osebnost, to je njegovo življenje in revolucionarno delo predstavljeno v sklopu ustreznih širših zgodovinskih procesov in dogodkov. Tako se predstavi serija kot svojevrstna zgodovina najnovejše dobe, kar je tudi razumljivo, saj je vtisnila Titova osebnost tej dobi zelo močan pečat. Gledalec se spozna z mnogimi pomembnimi dogodki-iz svetovne in narodnostne zgodo vi ne. Po drugi strani je izdelovalce te serije vodila misel, da morajo biti filmi taki, da jih bo mogoče čim širše in čim bolj praktično uporabiti pri pouku zgodovine ter narave in družbe v naših osnovnih šolah. Glede na to bo serija prav gotovo zelo veliko pripomogla k čim bolj uspešni uresničitvi učnega načrta zgodovine v osmih razredih. Zato da bi bila še boij praktična in uporabna, je sestavljena in izdelana tako, da je vsak njen film zg ;dba zase, njeno vsebino pa :e mogoče uporabljati pri pouku ločeno in samostojno. Vse to. omogoča, da s tako uporabo filmov pri pouku lahko uresničimo vzgojno izobra--ževalne smotre. Iz njegovih dni... : Tito zelo rad fotografira; sam tudi razvija in kopira filme. Vidimo ga prav pri tem delu Znano je, da je tovariš Tito odličen lovec in da ima bogato zbirko trofej. Tokrat se pripravlja na lov (Vse foto: Milan Rašeta) Tovariš Tito s svojo življenjsko družico Tovariš Tito začenja svoj delovni dan s pregledom službenih dopisov m in časnikov. Fotograf ga je »ujel« v trenutku, ko prebira športno stran Vedno, kadar mu čas dopušča, obišče Tito svoj Kumrovec. Na foto< grafiji z ženo Jovanko pred svojo rojstno hišo Sprehod v vinogradu je vedno skušnjava, da si izberemo najboljši grozd Na stotisoče obiskovalcev iz vseh krajev Jugoslavije in iz dajjnih dežel tak sveta prihaja v Kumrovec, najbolj pa jih zanima Titova rojstna hiša,