Poitnlna plačana v gotovini Cena 1 Din Četna naročnina *naia Din -40'—, Uredništvo in uprava v Lfublfani, Gledališka ulica štev. 8. I. nadstr. Račun pri Poštni firanil. it. 16.160. Rokopisov ne vračamol 21-09 T E £ £ F O S 2UOO V Ljubljani, dne 28. januarja 1933. Štev. 4 — Leto II. IZHAJA VSAKO SOBOTO Sv. Sava Rastko, najmlajši sin Stefana Nema nje, velikega župana v Raški, je zapustil očetov dvor in natihem pobegnil v samos stan na gori Atos. Tu je dobil meniško ime Sava, in v mirnem in tihem samot stanske življenju je posvetil svoja mlada leta pripravi za veliko poslanstvo. V duši mladega meniha je v samoti vzplamtela velika ljubezen do lastnega naroda, in s svojo bistroumnostjo je tas koj spoznal, da more narodu koristiti in ga dvigniti edino le z močnimi prosveti nimi temelji. In te temelje mu je bilo lažje graditi v samotnem samostanu, nego na očetovem dvoru. Začel je pisati stare srbske biografije, ki predstavljajo najvažnejšo dedščino srednjeveške srb* ske literature. Mladi menih se je razvil v prvega srbskega pisatelja, ki je postavil temelje vsej poznejši srbski književnosti in bil ustanovitelj vsega izobraževanja srbske* ga naroda. Njegova književna dela, ki predstavljajo prva književna dela srb* skega naroda sploh, so ga postavila vi$o* ko nad nivo navadnega meniha. Postal je škof in pozneje tudi nadškof in kot dober poznavalec cerkvenih in političnih ved je preosnoval vso državo in izpo' sloval tudi ustanovitev samostojne srbi ske nadškofije. S tem je postala srbska cerkev povsem neodvisna od Rima in ravs no radi tega je delovala srbska cerkev od te dobe vedno in zgolj v korist srbskega naroda. Ko je prevzel vladarske posle Štefan II. Rastkov brat je postal Sava prvi diplo-mat svojega brata. In česar ni mogel do; seči Štefan s svojo vojsko, to je dosegel Sava s svojim diplomatskim talentom. Iz-posloval je tudi proglasitev svojega brata (1169.—1236.) za kralja, ki je dobil s kraljevsko krono tudi naslov Štefan II. »Prvovenčani«. Takratna Srbija, ki jo je Štefan 11. Prvovenčani zelo razširil, je nudila Savi, prvemu in največjemu izobraževalcu srbz skega naroda zelo rodovitno zemljo za njegovo seme prosvete. Neumoren je bil v svojem delu v korist naroda in države. V veliki svoji ljubezni do naroda se je ces lo preselil na dvor svojega brata, da je lažje deloval in žrtvoval vse svoje moči v korist države in naroda. Dobro se je za« vedal, da se bo ta država mogla vzdržati, dvigati se in širiti, le ako bo ves narod prežet z dovzetnostjo za izobrazbo in kulturo. Z bratovo pomočjo je ustanav? Ijal samostane, ki so bili le šole in prvi prosvetni hrami po izobrazbi hrepenet čega naroda. Tudi oče, Štefan Nemanja, ki je prepustil vladarske posle svojemu sinu Štefanu II., je podpiral to stremlje* nje in sodeloval s Savom do svoje smrti. Plodonosno je bilo delo meniha, škos fa in prvega srbskega nadškofa, ustanovitelja samostojne srbske cerkve, prvega književnega in prosvetnega delavca, pr; vega ustanovitelja srbskih šol in prvih prosvetnih ustanov. Njegovo seme je obt rodilo med srbskim narodom stoteren sad, ki ga ni zatrla niti turška invazija. V zahvalo za velike zasluge za srbi sko cerkev, narod in državo je bil prot glašen za svetnika. Tisoči so romali po njegovi smrti na njegov grob, slaveč nje; govo delo in stopajoč po njegovih stopit n j ah. m Seme, ki ga je sejal sv. Sava je rodilo med 'narodom tolik sad, da je turške mo* gotce bodlo v oči neprestano romanje srbskega naroda na njegov grob. Izkot pali so njegove zemeljske ostanke jih zažgali in pepel raztrosili... In veter, ki je raznesel pepel na vse strani, je raznesel tudi njegovo slavo, raznesel je plod njegot vega dela med narod, ki ga spoštuje kot preporoditelja in največjega učitelja. Sv. Sava je posvetil svoje življenje duhovskemu stanu, a njegova skrb je bila posvečena narodu in državi. Vse svoje su le in sposobnosti je žrtvoval v korist nat roda, ki ga je cenil, spoštoval in ljubil. In ta narod mu še danes vrača ljubezen in spoštovanje in slavi njegov spomin — ker sv. Sava je bil resničen svečenik. Strupeni plini v našem narodnem gospodarstvu Denarna in kreditna kriza pod mikroskopom. Kdorkoli analizira današnje stanje gospodarskega življenja pri nas, ne more preko najsilnejših atmosfer, ki nas dušijo in nam odvzemajo vsak zdravi vdih gospodarske svežine. Denarna in kreditna kriza je tisti najstrahovitejši strupeni plin, ki žanje v sedanji gospodarski vojni največ žrtev. Vse gospodarsko življenje se zvija v krčih moreče denarne in kreditne krize. Vsi naši narodni gospodarji in tudi oni samozvanci, ki se ob primernih in neprimernih prilikah oglašajo k besedi, kličejo na pomoč tujino in tudi njej obešajo na hrbet vse vzroke in povode. Taki zagovori in izgovori so puhli, kajti le malo je zdravih možgan, ki se s takimi izvajanji tako enostavno odpravijo. Zakaj tipati v daljavo, cb pa so vsi glavni aduti doma, v naši neposredni bližini? V nas samih leži leglo vseh teh obupnih denarnih in kreditnih prilik. Samo tu so vzroki, da se obnavljajo pred našimi denarnimi zavodi spomini aprovizacijskih časov medvojne dobe. Na žalost se naša javnost krmi z obrabljenimi frazami, mesto da bi se v brk ipove-dela jasna, odkrita beseda. Ne radi razburjenja, ne radi demagoškega frazerstva, pač pa zato, da se pokaže resnica v vsej svoji nagoti; da se temeljito odstranijo vse one škodljive potence, ki so v svoji egoistični, povojni psihozi podminirale naše gospodarstvo, uničile med ljudstvom zaupanje, posredno pa pomagale širiti malodušje in defetizem. V imenu pravega in iskrenega patriotizma v imenu poštenja in pravice, v obrambo državne avtoritete, radi izpodkopanega ugleda nac je je potrebna tu temeljita ventilacija, ki mora razpršiti vse one strupene pline, ki mora osvežiti okuženo vzdušje, da pridemo do skorajšnje zmage v tej težki gospodarski borbi. »Pohod« sc je že enkrat ukvarjal z našim denarništvom. Preveč resivce je bilo v teh izvajanjih. Zašumclo je med gotovimi krogi ki jim očividno škoduje vsak prepih. Mi pa nočemo prepihov, mi zahtevamo vihre in burje, ki bo pomela s tem težkim vzdušjem in odstranila za vedno vse one potence, ki v brezvetrju grejejo svojo mrhovino. Le na ta način bomo postali zmagovalci nad korupcijo, nad krivicam': in nepoštenjem. Le na ta način bomo z rušenjem in rezanjem slabih >n k varljivih delov na našem gospodarstvu obvarovali današnjega bolnika sigurnega pogina. Brez sentimentalnosti in brez ozirov na (evo in desno je treba amputirati gnile dele ln ozdraviti povojno psihozo. Zakaj ne zaupa javnost več našim denarnim zavodom? Samo ob sebi je razumljivo, da imamo pred očmi denarne zavode ožje naše domovine. Morebiti se bo to vprašanje načelo tudi drugod, toliko boljše. Če se to zgodi in se odgovor na gornje vprašanje rešuje istočasno z več strani, bomo dobili še popolnejšo sliko resničnega položaja. Zato bodo tudi sredstva za odpravo tega nezaupanja odločnejša in temeljitejša. Da odgovorimo na to najbolj pereče vprašanje, moramo poseči nekoliko let nazaj v zgodovino našega denarništva. Lahkomiselnost vodstva. Med vojno so zašli vsi denarni zavodi v težak položaj. Posebno so trpeli zavodi, ki so morali podpisovati vojna posojila in nalagati svoje odviške v državne papirje. Vse to ogromno premoženje je izgubljeno. Naši denarni zavodi so potrebovali leta in leta, da so te visoke zneske odpisali. Toda ta težka operacija ni niti najmanje škodovala kreditu posameznih zavodov. Pač pa je bila porazna tista abnormalna, nereelna povojna psihoza pr1 upravljanju zaupanega denarja. Vodilni krogi se n so zavedali — kakor pred vojno — da upravljajo njim zaupani denar po svoji vesti, ampak delali so z njim slabše, kakor če bi bila ta sredstva njihova last. Pred očmi so jim bdele po večini zgolj lastne koristi. Lahkomiselno so investirali ogromne vsote v kredite in podjetja, ki so bodisi iz nevednosti ali pa namenoma služila običajno samo za vrhanje lastnih žepov. Državno nadzorstvo. Toda ne smemo biti krivični. Samo te kroge ne zadene očitek nekorektnega gospodarstva, pač pa so temu v veliki meri krivi vodilni merodajni faktorji, ki so pri tem poslu pod firmo nadzorstva predstavljali državno oblast. Državno nadzorstvo nad poslovanjem teh zavodov ni skrbelo v dovoljni meri za točno in vestno poslovanje, pa tudi interes1 vlagateljev in delničarjev niso bili povsem zaščiteni. Umevno je, da so se zavodi v javnosti sklicevali na državno nadzorstvo, in ravno tako je umevno, da je javnost v svoji prostodušnosti domnevala, da je tako nadzorstvo že samo na sebi dovoljna garancija za korektno upravo in za sigurnost vlog. Kako kruto so se varali. S tolikim pompom ustanovljene banke so kmalu začele propa-ilati, slecii 1 je polom za polomom, izguba za izgubo, in na stotine milijonov narodnega premoženja je izginilo v žepe raznih špekulantov. Zaman je javnost pričakovala, da se bo državno nadzorstvo zgan;lo, da bo oblast najodločneje nastopila, da sc krivci izsledijo in se jih prisili dati varani javnosti moralno in materialno zadoščenje. Zgodilo se ni nič, nasprotno! Veliko število teh zavzema še danes v naši javnosti odlična mesta. Le enega so zgrabili, nesrečnega Peska, ustanovitelja neke banke ... Ironija! Ti, ki so zakrivili toliko gorja, so svobodni, ubogi delavec pa, ki si je v skrajni bedi prilastil na kolodvoru nekaj kg premoga je bil obsojen na trmesečni zapor! Samo nekaj šolskih primerov ... Vprašamo, ali je svinčena afera, ki se je pripetila koj po preobratu, že razčiščena? Ali so razčiščeni vzroki poloma Jadranske banke, Slavenske banke, Slovenske banke. Hipotekarne banke in Trgovske banke? Slavenska banka ... Imamo na razpolago obširne elaborate o poslovanju Slavenske in Slovenske banke, ki jih bomo v kratkem »in axtenso« objavili. Za sedaj samo ugotavljamo, da sta zaprisežena izvedenca gg. Mautner in Krušac predložila referat o konkurzu Slavenske banke dne 15. maja 1927. Ta referat je tako porazen za poslovanje te banke, da bi temu poročilu morala nujno slediti najstrožja preiskava. Iz tega referata posnemamo glavne misli: »Slavenska banka« je bila v najtesnejši zvezi s TPD, ki je bila last francoske »Liin-der banke«. Po prevratu je tej banki pretila nevarnost, da bo z nacionalizacijo TPD prešlo to ogromno premoženje v jugoslovanske roke. Da to prepreči, se je poslužila »Lander banka« »Slavenske banke« in našla v njenih funkcionarjih skrajno poslužne pomagače, ki so pod jugoslovansko firmo »Slavenske banke« pri »nacionalizaciji« izročili večino delnic v roke »Lander banki« in s tem preprečili pravi smoter nacionalizacije. Ali se je tem funkcionarjem kaj zgod lo? Nič! Vse se je zavilo v tajno kopreno — da se narod ne razburi. T. P. D. Vlada je sicer leta 1922. vzela na znanje izvršeno povišanje delniške glavnice TPD pod pogojem, da ob priliki prvega prihodnjega povišanja glavnice, ostaneta rezervirani dve tretjini delnic Jugoslaviji. »Lander banka« je zavohala nevarnost, ki je pretila od strani ponovne nacionalizacije, zaslutila je izgubo svoje pozicije kot predstavnika večine delnic TPD, in zopet je nudila svojo wbla-gohotno roko« — »Slavenska banka«. Pri izdaji novih delnic leta 1922., ko se je glavnica povišala od 12 na 25 milijonov dinarjev z izdajo 260.000 komadov novih delnic po tečaju 87'50 Din, je starim delničarjem pripadlo 80.000 komadov, a od novih 180 tisoč komadov je dobila: 1. »Lander banka« 90.000, 2. »Slavenska banka« 10.000, 3. Majo-ritetni sindikat delnčarjev Slavenske banke 30.000, 4. A. Praprotnik in tovariši 50.000 komadov. Druga nacionalizacija se je vršila leta 1923. s povišanjem glavnice od 25 na 50 milijonov dinarjev z izdajo 500.000 komadov novih delnic. Starim delničarjem se je prepustilo 200.000 komadov, a 300.000 komadov je bilo razdeljenih po emisijskem tečaju 250 dinarjev. Vseh teh 300.000 komadov je prevzel posebni sindikat pod vodstvom »Slaven-1 ske banke« pod pogojem, da pride vseh teh 300.000 delnic v jugoslovanske roke. Dobila pa je faktično: »Lander banka« 169.000 komadov, »Slavenska banka« in A. Praprotnik po 130.000, Na ta način je »Lander banka« prišla pri tej »nacionalizaciji« ponovno v posest velike večine na novo izdanih delnic in to zopet s pomočjo »Slavenske banke«. Nacionalizacija je splavila po vodi, kljub jasnim določilom ministrstva pravde od 30. jun. 1923., da morata dve tretjini delnic pripadati našim državljanom. Pri tej dvojni »nacionalizaciji« so napravili »Lander banka« in njeni zavezniki pri »Slavonski banki« ogromne dobičke. Tuja firma je izšla kot zmagovalka, država pa je izgubila največje industrijsko podjetje iz rok. Kljub temu se ni nihče zganil zaradi te, res edinstvene nacionalizacije. Če računamo, da so se prodale delnice v novi emisiji samo po 500 Din (tečaj TPD delnic je notiral na zagrebški borzi od junija 1923. do 31. januarja 1924. od. 835 do 1025 dinarjev), potem lahko dokažemo, koliko težkih milijonov se je »zaslužilo« pri tej famozni transakciji. Ali je le eden od teh ljudi izročil konkurzni masi en sam dinar? Ali se je kdo zganil, da bi od teh, na tako lahek način »pri-služenih« milijonov odstopil en sam dinar ubogim žrtvam tega nesrečnega konkurza? Zanimivo bi bilo izvedeti, kdo so bili udeleženci tega mastnega plena poleg g. A. Pra-protn:ka in kdo je tvoril sindikat »Slavenske banke«? »Lander banka« je dajala »Slavenski banki«, ko je 'bila v stiski, vedno nova posojila. Končno si je pustila izstaviti generalno zastavno pismo od »Slavenske banke« za svoje tedanje in bodoče terjatve iz kateregakoli naslova, z vsemi pravicami po § 311. avstrijskega trgovskega zakona. S tem je »Liindeč banka« svojo misijo pri »Slavenski banki« končala, ker je s tem svojim zadnjim korakom dobila v svoje roke še ostali paket delnic ITD, ki je bil za »Lander banko« neprecenljive vrednosti, saj si je s tem paketom popolnoma zasigurala svojo premoč v TPD. To je bila vloga toliko hvalisane »Slavenske banke«, to je bila s takim pompom začeta nacionalizacija. Pač žalosten in za nas skrajno poniževalen konec. Naši rudarji garajo, denar pa potuje v tuje žepe. Sedaj je vseh delnic 1,000.000 in od teh 900.000 v tujini. To izvedeniško mnenje je ostalo v — mjznici. Ugovor odvetnika dr. B. Arka v Zagrebu se je izročil oktobra 1928. sodišču, isto tako tudi »Podnesak vjerovnika »Slavenske banke« kr. sudbenom stolu u Zagrebu 8. februarja 1927. br. 16.642. Toda vse postopanje v zadevi konkurza ni*prešlo stadija zasliševanja. Krivcev do danes še niso iskali. Vsa industrijska podjetja banke, ki so se ustanovila s težkimi milijoni vlagateljev, so skrahi-rala in se morala prodati za smešne cene. Vlagatelji so izgubili 120 milijonov, med temi država 7 in pol mili jona Din. In nobenemu se ni skriv'1 las. Ali ne ruši tako postopanje zaupanja v denarne zavode? Tudi pri Slovenski banki niso bile razmere mnogo boljše. Tudi tu so sc dovoljevali krediti, ki so večinoma izpadli za banko zgu-bonosno. Med ostalim so se dovolili krediti: 1. Družbi Arko, kasneje »Vigor« v Zagrebu; 2. Centralni vnovčevalnici v Ljubljani; 3. Hr-vatski centralni banki v Senju; 4. Inpexu, Ljubljana; 5. Intcrhotelu, Bled; 6. Križevski d. d.; 7. Sinto-'Impexu. Ljubljana; 8. Textiliji, Ljubljana; 9. Vinea, Ljubljana. Tud: »Jadranska banka« je žalostno končala. Fuzionirala se je s »Podunavsko«, ki že pet let ne izplačuje nobene dividende in je odpisala 50% glavnice. Ali je kdo ščitil vlagatelje? Isto velja za »Hipotekarno banko«. »Prgovska banka« se je fuz'onirala s »Kreditno banko« v Ljubljani. Tudi pri drugih denarnih zavodih sc je odražala taka povojna psihoza. Krediti so se dovoljevali, četudi ni bilo po statutu dovolj kritja. En denarni zavod si je nabavil delnice drugega zavoda proti pravilom in jih moral vplačati s težkimi milijoni, kater h danes nihče ne kupi. Velika ofenziva In danes.,. Prišli smo tako daleč, da je tako važna institucija bankarstva postala iluzorna. Gospodarstvo ječi radi popolnega zastoja likvidnih sredstev. Termini izplačil se preklicujejo in novi se vpostavljajo. Z vlagatelji se ne postopa enako, eni se protežirajo, drugi ne dobijo ničesar. Obljubovalo se je, da se bodo vloge po gotovem terminu v polnem znesku, na vsakokratno zahtevo izplačale, in se je neki zavod za to tudi pismeno obvezal, a se pozneje te obveznosti ni držal. To so posledice nekorektnega postopanja pri dovoljevanju posoj l, saj danes vsa javnost govori, da bo zavod izgubil težke milijone, med tem ko državno nadzorstvo molči. Čudno je pri tem da dosledno molči tudi občinski svet ljubljanski v zadevi Mestne hranilnice ljubljanske, ko bi moral vendar skrbeti, da ukrene vse, da se zaupanje vrne v zavod. Ljubljanski občinski svet naj ne prezre dejstva da je zadeva Mestne hranilnice ljubljanske važnejša, kakor pa ves proračun. Občinstvo posluša najbolj fantast čno godlo, ki jo gotovi strankarski krogi spušča-ji po kanalih v vse ljubljanske beznice in si molk občinskega sveta ljubljanskega po svoje tolmači. Zato, gospodje občinski možje, z besedo na dan, na dan pa tudi z dejanji! Namen mojega članka je, da opozorim javnost na čudovito vsporednost delovanja naših punktašev na eni strani ter naših notranjih in zunanjih nasprotnikov na drugi strani. Ljubljanske punktacije so nastale v času najhujše krize, proti kateri se borijo tudi vse močne in gospodarsko utrjene države. Vidimo pa tudi kako revizionizem dviga glavo v , Berlinu, na Dunaju, v Budimpešti in Sofiji. Gibanje je pojačeno z raznimi nemškimi diplomatskimi uspehi in zato računa s sigurnostjo, da se bo veriga teh uspehov nadaljevala. Dobro se zavedamo, kaj bi taki uspehi za nas pomenili. Enemu — ; drugemu se hoče vinskih goric vse tja doli do Brežic, tretjemu se obrača pogled na obmejna žitna polja na severovzhodu naše države, četrti pa hoče preko južnega dela naše države podati roko prvemu. Kako ti naši prijatelji računajo s svojimi uspehi sc razvidi dobro iz sledečega dogodka. V nekem trgu ob meji so se na Silvestrovo zbrali v gostilni vsi tamkajšnji najzagrizenej-ši Nemci. Navzoč je bil tudi župan dotične občine ter eden od glavnih voditeljev nemštva v Dravski banovini. O polnoči je ravno ta zadnji vstal ter imel nagovor, ki ga je zaključil v sledečem smislu: »Želim zlasti, da bi nam bilo v novem letu bolje, kot je bilo do sedaj. Saj sc vsi dobro zavedamo, kaj v svojih srcih čutimo in kaj mislimo. Toda potrpimo še malo, saj ni več daleč čas ...« Hotel je še nadalje govoriti, pa ga je župan nervozno malo sunil, naj konča. Značilen je ta dogodek za naše Nemce sploh, zlasti pa za voditelje naših Nemcev, ki na zunaj vedno poudarjajo svojo »lojalnost«. Značilno je, da župan proti temu ni protestiral, temveč govornika samo opozoril, naj konča in sicer v strahu, da ne sliši vsegrf tega nepoklicano uho. Seveda tudi v strahu pred posledicami morebitne izgube županskega stolčka. V takih časih se med nami najdejo ljudje s tragikomično trditvijo, da bo Koroščeva mi-nijaturna državica pritegnila na sebe vse one dele našega naroda, ki ječe pod tujim jarmom. Kko si ti ljudje to predstavljajo? Ali Že enkrat smo izrekli svoje mnenje, da je potrebna najstrožja revizija denarnih zavodov, če je potreba, tudi nož. Danes z vso odločnostjo zahtevamo tako reviz jo in to ne s kako limonadno komisijo. Reviz jo naj vrše zapriseženi strokovnjaki iz vrst komercialistov in iz vrst poštenih narodn h gospodarjev. Ze poslanec Krejči zahteva, kakor to poročajo listi, temeljito remeduro pri Narodni banki, da se v bodoče ne bo več dogajalo, da bi dobivala ena sama tvrdka v Beogradu več kred tov, kakor pa znašajo vsi skrediti, ki jih lahko nudi podružnica Narodne banke v Mariboru s svojim obširnim industrijskim področjem. Narodni poslanec je naglašal potrebo rednega plačevanja državnih dobav in zahteval, da se dobave izplačujejo po vrstnem redu dospelosti, brez vsake protekcije. Gosp. poslanec gotovo ni ojV)zicionalec. Če bo država z remedurami reagirala pri Narodni banki, mora te remedure uporabiti tudi ori ostalih zavodih, da se enkrat za vselej s striktno revizijo ugotovi solidnost zavoda in da zavod s pozit vno konstatacijo pridobi zopet javno zaupanje. Eno je gotovo, s sedanjimi metodami in z dosedanjo prakso ne more in ne sme več iti dalje. res mislijo, da bo armada 100.000 ne samo zadržala pohlep po naši zemlji, teipveč, da nam bo mogoče še pridobiti svoje naravne meje. Pri tem stanju stvari je samo dvoje mogoče. Ali da se punktaši v svoji nevednosti ali zli nameri s takimi frazami igrajo z naj-višjimi državnimi in narodnimi interesi, ker gotovo niti sami ne verujejo v uresničenje, ali pa obstoji med njimi in našimi narodnimi nasprotniki kak sporazum, da bi nas prodali za skledo leče, kakor so mešetarili v Avstriji z našimi najvišjimi narodnimi interesi zato, da so smeli zlasti na bivšem Kranjskem po svoji mili volji gospodariti. Na vsak način je zelo značilna že časovna vsporednost akcije naših nasprotnikov za razkosanje naše države s paralelno akcijo naših punktašev in njihovih vrednih bratcev v Zagrebu. Pa ne da bi mogoče omenjeni silvestrov-ski govornik že kaj vedel o nameravani akciji naših punktašev! Z zvezi s tem dogodkom je značilen tudi članek v Deutsche Zeitung iz Celja, pisan iz istih krogov, iz katerih izhaja omenjeni silve-strovski govornik, če ne ravno od njega samega. Opisuje namreč prihod koroških pevcev k nam, podčrtava razne izjave o kulturnem sodelovanju koroških Slovencev z nami in zlasti poudarja izjavo avstrijskega generalnega konzula, da bi bili tudi nemški pevci iz Jugoslavije v Avstriji iskreno sprejeti. Med tem ko je voditelj koroških Slovencev javno in lojalno poudarjal in se je tudi z naše strani izjavljalo, da ima koroški obisk pomen in namen kulturnih stikov, vidimo ravno iz omenjenega govora enega od voditeljev naših Nemcev, kaj oni mislijo, čutijo, kaj pričakujejo v splošnem in kakšen namen bi imel morebitni obisk nemških pevcev iz Jugoslavije v Avstriji ali Nemčiji, ki itak ne morejo nič bistveno svojega podati Nemcem v Avstriji ali Nemčiji, kot to, kar so Nemci tam že sto in stokrat lahko slišali. Poznamo dobro mentaliteto naših Nemcev, čeprav bi je ne razgalil omenjeni silvestrovski govor njihovega voditelja in vemo, da bi vsak tak obisk pomenil le politično propagando in provokacijo. Velika ofenziva se je začela. Oznanjali so jo že ves mesec razni znaki in dogodki in trompete trobentačev so se čule vse noči, tako da ni bilo dvoma, da se nekaj pripravlja. Vendar nas je nekoliko presenetila, ker je vpadla še v božične praznike, ki so navadno dnevi miru. Dne 8. januarja so zaropotale strojnice s prižnic, namerjene v vrste sokolsk h čet, ki so prednje straže Jugoslovanske misli, našega bratstva in edinstva. Napad je bil izvršen na celi črti in z vso vehemenco. Medtem so v ozadje padale nove vrste granate tujega izvora, da razbijejo zaledje in poškodujejo rezerve. Novemu orožju je bilo ime »punkta-cija«, menda zato, ker so izstrelki izdelani tako, da zadenejo natančno v določeno točko ali »punkt«. To je zelo hinavsko orožje! Ko sc je pojavilo na obzorju, se je zdelo, da je to prazno pokanje, bolj za strašilo kakor za res. Najnevarnejše pri tem je to, da niti najboljši opazovalci in zrakoplovci niso mogli dognati, kje je leglo tega orožja in od kod prihaja. Vse to je spominjalo precej na pojave tankov v svetovni vojni. Vedno so čakali na pripravo pehote, zato so razvili ves svoj peklenski ogenj, ko so strojnice napolnile ozračje s svojim ropotanjem. Nazadnje se je oglasil dalekonosni top na univerzi. Njegov pok je bil tako silen, da je napolnil vse ozračje. In-ženjerji, matematiki in tehn ki so natančno izračunali met; in krogle iz dalekonosnega topa so padale na določeno mesto v sredi države, kakor svoj čas nemška »Berta«, ki je na veliki petek streljala naravnost v Pariz. Iz vsega se je videlo, da je ofenziva dobro pripravljena in so pehota, topništvo in tehnične čete posegle v boj po natančno določenem načrtu. Vse čete so dobile svoj blagoslov iz daljave, kar ob času radia ni nič čudnega. Tudi jugoslovanske čete so dobile svoj verski pozdrav, ko je na Silvestrov pravoslavni večer vsa naša javnost poslušala vznešene besede bratstva in ljubezni, ki jih je v beograjski stolnici ob 10. zvečer govoril patrijarh. Kljub temu je jugo- B lo je tik pred božičem. Stopil sem v neko ljubljansko drogerijo, da si kupim milo za britje. Slučajno je bil poleg mene znan ljubljanski gospod iz »najboljših« krogov, ki je kupoval isto kot jaz. Skupaj sva izbirala, to sc pravi, jaz n' sem dolgo izbiral, vzel sem, kot je vedno moja navada, komad mila, ki je izdelan v Jugoslaviji. Dotični gospod pa, ki se vsekakor smatra za nekaj bolj finega, nekaj vzvišenega, ni kupil našega izdelka, čeprav mu je prodajalka predložila več vrst različne cene, temveč je za svoj obraz kupil inozemsko milo. Plačal ga je seveda trikrat dražje kot domači izdelek, kakovost je pa popolnoma ista, kar jaz lahko potrdim, ki sem se prejšnja leta, ko še ni bilo domačih mil za britje, moral br'ti z isto inozemsko znamko. In tako je ta gospod s tem, da ni kupil domačega izdelka, vzel grižljaj hrane otroku domačega delavca in podprl z majhnim zneskom nam sovražno tujino. S tem je v svoji majhni meri pospešil brezposelnost našega delavstva in gospodarsko stisko v naši državi. Če bi vsakdo pri vsakem, tudi najmanjšem nakupu mislil samo na domači izdelek, kako hitro bi spet zašumeli stroji v raznih naših industrijah, kako hitro bi 'imeli delavci dela, njih družine kruha! Spet bi bila vpostavljena nakupovalna zmožnost teh slojev in s tem bi tudi trgovec sam prišel na boljše. Če torej pogledamo dalje, vidimo, da oni trgovec, ki mesto domačega blaga prodaja tuje, samega sebe in svoj stan tepe slovenska vojska ostala v defenzivi in pričakuje nadaljnj h dogodkov. Velika ofenziva se je začela ... Pastirsko pismo, ljubljanske punktacije, dogodki na univerzi itd. — vse to kaže, da je separatistična fronta pripravljena. Res je to šele začetek ofenzive. Nekak poskus, ali je že jugoslovanska fronta dovolj oslabljena ... Sestanek zastopnikov narodnih kulturnih in gospodarsk:h društev na magistratu je pokazal, da je odpor enodušen. Neki vzklik jo zahteval, naj se izbere »udarni odbor«, kar je bilo mišljeno seveda tako, da sc mora napad kar najenergičneje odbiti. Udarnih odborov bo pač treba na fronti — v odboru, ki naj vodi akcijo v teh prvih dneh, so samo imena, ki predstavljajo naše stanovske in narodne organizacije. Spomenica mora biti čim prej gotova. Govorilo se je o tem, da bi bilo treba dvigniti na noge ves narod kakor leta 1918. A prav je imel oni, ki je rekel, da bi bilo treba še ene take vojne, da bi Slovenci zopet postali taki Jugoslovani. Nesreče nas ne izpametujejo. Res je, da je zopet treba braniti Jugoslavijo in da je zato potrebno, da se dvignejo vsi kraji in odbijejo ofenzivo na celi črti. Vemo, da s tem boja še ne bo konec, kajti nasprotniki razpolagajo z dobro pripravljeno vojsko in moderno municijo; upajo tudi na pomoč v ozadju. Jugoslavija pa se more zanesti samo nase in na svoje zveste čete, one, ki so izvojevale njeno zmago 1. 1918. in ki jo že od tedaj rešujejo vseh notranjih in zunanjih napadov. Velika ofenziva se je začela... Pisana zmes raznih —istov se je strnila v enotno fronto, kakor so to oznanjali letaki, leteči z balkona ljubljanske univerze. Verski fanatizem se druži s pristaši brezverskega materializma pod krinko užaljenega slovenstva. To je njih bojni klic! Na to mora odgovoriti ves naš svet, ki si je svest zunanje nevarnosti in notranjega propada, ki nam preti. Jugoslovani, branite Jugoslavijo! Hočem navesti še nekaj drugih slučajev. Bilo je v ljubljanskem predmestju. Soproga me je prosila, naj ji prinesem škatljico paradižnikovih konserv, ker jo je pozabila kupiti. Stopim v majhno špecerijo in trgovec mi da v moje veliko začudenje škatljico jugoslovanskega izdelka. Ko mu rečem, da nisem vedel, da kaj takega izdelujejo tudi pri nas, mi zavedni možak odgovor i: — Pa še kako so dobre, mnogo boljše kot italijanske! Odkar izdelujejo naše, nimam v trgovini nobenih drugih. Bilo je pred dvema letoma v neki slovenski lekarni v Beogradu. Tržaški potnik ponuja lekarnarju v slabi nemščini, naj naroči pri njem rimsko vato, ki je za nekaj odstotkov cenejša kot vsi enaki izdelki na evropskem trgu. In veste, kaj mu je odgovoril zavedni lekarnar? — Kar pojdite lepo nazaj, odkoder ste prišli. — Jaz pa ne bom naroč il. Še dva domača proizvoda bi tu omenil, ki jih vse premalo čislamo — sir in sardine ter sploh ribje konzerve. Greh je, ne kupovati domačih ribjih konserv. Vsaka škatla inozemskih konserv, ki jo kupimo, pomeni gr ižljaj manj v ustih otrok naših bednih dalmatinskih ribičev, čuvajev našega Jadrana, in prispevek za nam sovražno tujino. Vsak zaveden Jugoslovan kupuje samo jugoslovanski sir in odklanja vse druge znamke. Pojdi in stori tudi ti tako. Dr. Br. S severne meje, punktacije in naši neprijatelji Še en vzrok nezaposlenosti Za državo, nacijo, socialnost in poštenje; proti krivicam, korupciji, laži, izigravanju in izkoriščanju! Univerza v službi nacije — drugod Govor g. univ. prof. dr. F. Šišiea iz Zagreba ob priliki razvitja zastave čitalnice jugoslovansikc omladine na zagrebški unverzi. (NaHaljevanje) Taikoj spočetka je imel velikanski vnliv na vso našo mladino, tako na srbsko, hrvatsko in slovensko predvsem, na ono, ki se je učila na univerzah na Dunaju in v Gradcu in na pravoslavni, akademiji v Zagrebu. V tej mladini so se že pred letom 1848. prav posebno odlikovali Branko Radičevič in Djuro Daničič na Dunaju, Ljudevit Gaj, Di-mitr je Demetar, Mijo Baltie in kasnejši slovenski nadškof Slomšek v Gradcu, in Ivan Derkos in Frane Kurelac v Zagrebu. Slično so vplivali na našo mladino še Jan Kollar v Pošti in Pavao Josip Šafarik, tedaj profesor v Novem Sadu. Vuk je osvežil sm isel naše mladine za naš divni, narodni čisti jezik, Jan Kollar je vzbudil v njej idejo slovanske solidarnosti, Pavao Šalarik pa jo je podučil v zgodovini Slovanstva, tako politični kakor kulturni. Vse omladince je tedaj organiziral za skupno delo Ljudevit Gaj, čigar glavna .n ncvenljiva zasluga je, da je v kajkavskem Zagrebu opustil dotedanji kajkavski književni dialekt in pričel izdajati časopise in knjige v štokavščini Hrvatov in Srbov in dal s tem narodu enoten skupni pravopis. S tem pogumnim in prem išljenim činom je Gaj izvedel svoje največje delo. Odstranil je z njim poslednjo oviro, ki je delila Hrvata od Hrvata, in tudi Hrvata od Srba. To je najveličastnejši moment v kulturni zgodovini našega naroda, s čemer je bila narodnim masam vdahnjena duša vsega modernega, tako političnega kakor nacionalnega našega dela. Brez tega slavnega Gajcvega čina se na noben način ne da niti zamisliti vsega našega bodočega političnega dela, predvsem pa tistega okoli našega narodnega uedinjenja. Kako je bila Gajeva zmaga popolna najbolj dokazuje dejstvo, da se — dasiravno je Gajev ilirizem imel zelo mnogo močnih nasprotnikov, tako doma kakor na tujem, predvsem v Madžarski — nikdar potem ni našlo niti toliko ljudi, da bi vsaj poskušali reagirati z izdavanjem kajkavskih časopisov in knjig. Moderna hrvatska literatura je torej osnovana prav od hrvatske mladine, med katerimi so se predvsem uveljavili Ivan Mažuranič, Slovenec Stanko Vraz, Ljudevit Vukotinovič, Dimitr je Demetar in toliko drugih. Sedaj, ko se je dosegel skupni srbo-hrvat-ski književni jezik, se je zares moglo misliti tudi na reševanje političnega problema našega naroda. Popolnoma pr\rodno je bilo, kakor je že opazil profesor kambridžke (Cambridge) univerze, naš odlični prijatelj Pemperley, da je pri tem vprašanju prevzela prvo vlogo na sebe Srbija kneza Aleksandra Karadordeviča, deda našega kralja. Tedaj je vodil politične posle v Srb iji umni llija Garašanin, s katerim se otvarja niz nadarjenih srbskih državnikov XIX. stoletja. 2e leta 1844. je predal llija Carašanin knezu Aleksandru Karadordevlču tajni memorandum o tem, kako naj se vodi politika Srbije z ozirom na naše narodno ued njenje. V tem programu, ki nosi napis »načitanje« (projekt), so prikazani cilji in metode tega dela. llija Garašanin naravnost pove: »Srbija sc mora glede zunanje politike postavit l v red ostalih evropskih držav, s tem da si stvori načrt za svojo bodočnost, ali da si —• takorekoč — naredi neko domačo politiko, po čigar glavnih načelih naj se Srbija skozi dolgo časa stalno vlada in svoje posle stalno upravlja. Dviganje in valovanje med Slovani je že pričelo in nikdar več ne bo prestalo. Srbija mora to dviganje in tudi vlogo ali nalogo, ki jo mora v tem dviganju izvršiti, zelo dobro poznati. Če Srbija dobro premisli, kaj je ona sedaj, v kakšnem položaju se nahaja in kakšni narodi jo obkrožajo, tedaj jc lahko prepričana, da je ona še majhna, da v tem stanju ne sme ostati in da zavisi njena bodočnost samo od tesne zveze z ostalimi obkrožujoč Imi narodi. Na tem prepričanju slovi tudi temelj srbske politike, namreč da sc ona ne omeji samo na sedanje njene meje, ampak da stremi zbrati vse narode, ki jo obkrožajo. Tako je v resnici tud5! bilo. Kljub temu da je politično življenje Srbije v XIX. stoletju zaradi strastnih in srditih borb in spopadov izgledalo na zunaj neurejeno m brezglavo, vendar so ga tudi skozi vse burne in nedostojne čase kraljev Milana in Aleksandra Obrenoviča vodili oprezni in premišljeni voditelj i, tako da je koncem koncev doživelo s povratkom Karadordeve dinastije svojo popolno zmago. »Načitanijc« liije Garašanina iz letn 1844. se je torej uresničilo do poslednje točke. Burno leto 1848. je prvo stavilo Claraša-ninov načrt v preizkušnjo. Mislim, da ni potrebno, da sc točneje bavimo s to dobo, kajti vsaj v glavnih obrisih je vsi dobro poznate. Povem samo to, da je ravno llija Garašanin bil tisti, ki jc poslal vzgojitelja knežje dece, znanega Dubrovčana Matija Bana, najprej v Karlovec, k metropolitu Rajačiču, potem v Zagreb k ravnokar imenovanemu banu Jelačiču in končno k vladiki Petru II., Petroviču Njegošu na Cetinje, s tajno nalogo, da nje vse pripravi za skupni nastop Srbov in Hrvatov proti Madžarom in da jim obljubi nujno pomoč Srbije, če bi to bilo potrebno. Matija Ban jc bil torej tisti, ki je v imenu srbske vlade pregovori Srbe Vojvodince za odločen nastop, kar jc tem bolj važno, ker so bili Srbi Vojvodinci pred tem že pripravljeni, da sc sporazumejo z Madžari. Banu Jelačiču je poslanik Ilije Garašanina sporočil, »da se v Srb'ji deluje za uedinjenje vseh delov Troedine Kraljevine in za zvezo ogrskih Srbov z njo.« Vladika Rade je po sestanku z Matijo Banom postal zelo navdušen zagovornik zedinjenja Dalmacije s Hrvatsko in je celo izdal prvi proglas na Bočanc in Dubrovčane »našim bratom obeh cerkev«, naj bodo s srcem in dušo privrženi svoji narodnosti in v vsem verni in poslušni Jelačiču, svojemu enopomenskemu banu Troedine Kraljevine.« Istočasno se je vrgla na delo tudi srbska in hrvatska omladina. V Beograd je dospel Svetozar Miletič, tedaj jurist na dunajski univerzi. nadalje Bogobej Atanackovič in Zagrebčan P. čavlovič. Čavlovič je tedaj napisal javne proglase, v katerih je povedal narodu kak«) je Avstrija postala paralitična m zato jc prišel čas, da sc osnuje jugoslovanska kraljevina z Aleksandrom Karadof-d e vi čem na čelu. V tej kraljevini morajo biti združene Srbija, Bosna, Bolgarska, Hrvatska, Slavonija, Srem, Dalmacija, Backa :n Banat. (Nadaljevanje) Z obhodov Jesenice KOROŠKI BRATJE! Naši -koroški bratje so se na svoji turneji ustavili tudi pri nas in prired li dva koncerta: popoldne za mladino, zvečer pa za odrasle. Obisk je bil obakrat rekorden. Naše ljudstvo je pokazalo s tem veliko ljubezen do svojih bratov in do lepe narodne pesmi. —■ Sprejem na kolodvoru je bil dostojen, prisrčen in domač. Z vseh hiš so plapolale narodne trobojnice bratom v ipozdrav. Pri popoldanskem nastopu je bil v dvorani pravcati živ-žav. Naša mladina, k je prišla tudi iz raznih okoliških šol, je nestrpno pričakovala, kdaj se dvigne zastor in kdaj za-ori naša narodna pesem. — Naši koroški pevci so bili že utrujeni, toda kljub temu je toplina narodne pesmi kmalu objela vso našo deco. — Mladino je pozdravil vodja zbora g. župnik Poljanec. Povedal in podčrtal je mladini, naj bo ponosna in globoko hvaležna, ko živi v svoji domači in svobodni državi Jugoslaviji, kjer sme povsod: doma, v šoli, cerkvi, v uradu in na cesti govoriti v svobodnem materinem jeziku. Nasprotno pa morajo njeni bratci in sestrice na Koroškem poslušati nemškega učitelja, nemškega uradnika in nemškega gospodarja. — Poudaril je gosp. župnik: »MLADINA ZAVEDAJ SE SVOJE SVOBODNE VELIKE DRŽAVE IN JO VARUJ!« Večerna prireditev je imela pravo slavnostno in nacionalno-kulturno obeležje. In našim koroškim bratom, ki že stoletja nosijo težek tujčev jarem, se ni zdelo vredno, da bi poslušali domačega govornika, ki je zopet pr šel do sape, da je govoričil in naskakoval, v formi velikega politika, slamnatega moža. — Koroški bratje so govornika prezrli. In tako se je »veliki govor«, tega »malega moža« izgubil v stenah. — Potrpežljiva in bontonska publika je pa zdehala. Halo, gospod, raje pazite, da vas lastni ljudje enkrat ne posadijo pod kap. Naši koroški bratje — Vam pa: prav iskrena zahvala! DA SE RAZUMEMO »Pohod« je glasilo, ki ni odvisno od nikogar. Zato piše v današnjih zvrtinčenih časih poljubno in odkrito in pošteno. 'In čudimo se, kako se morejo nekateri gospodje čutiti užaljene, ako se napiše gola in čista resnica. Samo fakti se pribijejo. Za nas je postranska stvar, kdo piše. Samo, da se piše. — Navada je taka: enkrat eden, druge drug. Gospodje nikar ne sprašujte po pisarnah, po sestankih in po cestah za tem dopisnikarskim kujo-nom. Saj on je poštenjak. Bolj važno je, da vzamete v roko abecednik in slovnico, ker čas je, da se že po 20 in 30 letih naučite slovenščine in s'cer tako, kot je treba. In. da to tudi pokažete v uradu in zunaj. Ker, če je dober kruh, ki ga jeste, mora biti spoštovan tudi jezik naroda, čigar kruh grizete. Tako vam nasvetuje »Pohod«. Naše dnevno časopisje je v tem oziru bolj pohlevno in dostojno in potrpežljivo, saj veste: »Stoji, stoji Ljubljan-ca...« NE PREKLINJAJTE Silno se je [azpaslo po naših mestnih ulicah in cestah preklinjanje. Včasih tako grdo zazveni trda in umazana kletvina v temno noč, da je človeka sram, ko to sliši. Tujci večkrat pravijo, no, saj to je industrijski kraj in tam se mora preklinjati. — Ne prijatelji, tega pečata mi ne smemo imeti na sebi. Tudi to je za nas neke vrste merilo. Pa tudi mladina zapada v to grdo preklinjanje. Zato prosimo vse merodajne faktorje, naj posvetijo tej kugi malo več pažnje. Posebno pa prosimo tiste, ki so v prvi vrsti poklicani: tu je vaša njiva, tu orjite in trebite plevel, ne pa iskati las v sokolskih organizacijah, ki so osnovane na dobrih in poštenih Tyrševih načelih. Maribor DA SE NE POZABI ! 17. t. m. se je vršila v Mariboru 20 letnica Legatovega trgovskega tečaja. Ob tej priliki se je naše narodno časopisje tako toplo razpisalo o tem podjetju in njega proslavi, da tudi mi kot verni kronisti dogodkov ne moremo molče mimo nje. To storimo sedaj tem rajše, ker nam ob priliki proslave v javnosti žal ni bilo dano in je naše časopisje v svoji trgovski vnemi pozabilo na to in ono, kar je pač vredno opombe. Proslava obletnice se je otvorila z narodno himno, na kar je vodja tečaja g. A. R. Legat, vidno ginjen spregovoril uvodno besedo. V njegov govor se je vrinilo nekaj netočnosti, ki jih g. govornik ni popravil niti ustno niti v tisku, kar gre pač na rovaš pozabljivosti. G. vodja je dejal, da je pred 20 leti bila otvorjena Legatova šola, kar je spričo proslave 20 letnice razumljivo, samo da žal ne ustreza resnici. Gospod Legat je pozabil povedati, da je pred prevratom po dokončanem učiteljišču, kjer je bil, mimogrede povedano, vpisan za Nemca, vodil učilnico za stroj epis in nemško stenografijo in nekaj časa knjigovodstvo, ki pa jo je Pokrajinska vlada po prevratu zaprla, ker ni imel za to potrebne kvalifikacije. Nato je gospod Legat ostavil domovino, se odpravil v Gradec, kjer se je, kakor je dejal sam, pogajal z vlado na Dunaju. To je pač storil tem lažje, ker se je ves čas pred vojno in med vojno izdajal za trdega Nemca. Ako še dostavimo, da je po prevratu na poziv tedanjega upravitelja Pobreške šole, da se udeleži slavnostnega obhoda po mestu, 'z-javil: »Ich kann daran nicht teilnehmen. denn dies wiirde meiner inneren Oberzeugung wi-dersprechen«, tedaj pač lahko sklepamo, da mu slovo od domovine ni bilo posebno težko, prav tako tudi ne njegova pogajanja z »dunajsko vlado«. Toda z dunajsko vlado se navzlic tem in sličn m izjavam ni mogel sporazumeti iz enostavnega razloga, ker ni imel za vodstvo trgovskega tečaja predpisane kvalifikacije. G. Legat se je vrnil v domovino, postal agent in pozneje trgovec s pisalnimi stroji. Njegova učilnica za strojepisje pa je ostala zaprta od prevrata do 1. 1929. To dejstvo je v nekem nerazumljivem nasprotju s proslavo 20 letnice njegovega zavoda. G. Legat se je med tem resno, trgovsko-praktično, tako izpopolnil, da je s t s tt-.-fz ;. ji' —• i -« r -'v i'i * ;l- rS t i»' f~ * V> •V"'U «e4*l koncesijo za vodstvo trg. tečaja, ki mu je ni dala niti »dunajska vlada«, ker ni imel predpisane kvalifikacije, niti bi je ne smel dob ti na podlagi našega zakona o trgovskih srednjih šolah iz istega razloga. G. Legat je v svojem govoru pozabil na marsikaj, kar bi slovensko javnost živo zanimalo, seveda bi s tem stavil naši narodni javnosti nerazrešljivo uganko: Kako je mogoče, da vodi zavod za trgovski naraščaj človek, ki je brez kvalifikacije. človek, ki se je štel do »prevrata za trdega Nemca in mu je bilo zoprno vse, kar je slovenskega. Sladki vrh ob Muri NEUSPELO POTUJČEVANJE' Prvi nemški zavojevalni napad na to občino se je izvršil 1. 1883., ko je tu otvoril Schul-verein nemško enorazredno šolo in ko je nemški kapital postavil isto leto tu ob Muri tovarno lepenke. Obhajamo torej 50 letnico, odkar se je tu otvorila »potujčevalnica« našega roda. Pri otvoritvi je vodila Nemce v prvi vrsti misel, kako te ljudi ponemčiti. Ob otvoritvi te nemške šole so ljudje po veliki večini še govorili in mislili slovenski. Kakor hitro se je otvorila šola in je začela tovarna obratovati, je začel nemški vijak grozovito pritiskati. Vodstvo tovarne in vodstvo šole, to je bilo eno, cilj obeh je bil brezobzirna germanizacija. Kdor je hotel v tovarni delati, je moral svoj slov. jezik zatajiti in vsak dan večkrat slišati in preslišati psovko »Vindišer Hund«. V šoli je b:lo 90% slovenskih otrok! Tužna jim majka, koliko so morali pretrpeti v tej nemški mučilnici. Gorje onemu, ki se je spozabil pa govoril slovensko. Tepen je bil do krvi in opsovan kot kakšna žival. Blagopo-kojni župnik Lopič iz Cmureka je kot kaplan poučeval verouk slovensko, a ko so nemški mogotneži to zvedeli, so mu prepovedali vhod v šolo. Tako so se naši siromašni ljudje radi ljubega kruha počasi odtujevali svojemu rodu, ker nihče ni bil, ki bi jih branil in tudi če bi kdo bil, bi bila vsaka akc’ja tistikrat obsojena na neuspeh. Mladino so pridobivali s tem, da so jim v šoli dajali brezplačni obed, šolske potrebščine in obleko. Vršila se je prava kupčka slovenskih duš! Tako se je godilo do leta 1918., ko je nastal prevrat. Takratni zagrizen nemški nadučitelj je ostal še tu do februarja 1919, dokler ga niso naše oblasti zaprle in ga končno z dvema učiteljicama pognale čez mejo. Nemci so mu takoj tam preko Mure v prvi šoli dali mesto šolskega ravnatelja, to pa zato, da ne bi izgubil zveze z našimi ljudmi. Se marsikateri naš odpadnik roma k njemu in kuje načrte za bodočnost — seveda so vsi ti načrti peščeni. Leta 1920. se je ukinil zadnji nemški razred in šola je danes popolnoma slovenska in ima pet razredov. Prvi slovenski šolski upravitelj je bil do 1. 1924. g. Hinko Bregant. Za njim je prevzel šolo šolski upravitelj Karol Jakopec, ki do sedaj še uspešno brani slovenski značaj te važne obmejne šole. Nemci sicer ne morejo biti ponosni na svoj 36 letni trud, kajti uspelo jim ni, da bi naš jezik iztrebili. Edini uspeh je b i ta, da so se ljudje naučili nemščine in da so postali nemško misleči, a slovenskega jezika jim le niso mogli zatreti. Stanje sc sicer boljša, a bilo bi lahko mnogo bolje. Kajti na žalost moramo ugotoviti, da je še danes edino šola narodno ognjišče, vse drugo je še danes direktno ali indirektno v službi germanizacije. Ustanovila se je v kraju Sokolska četa in postavil se je lep zložljiv šolski oder. Priredilo se je od prevrata več šolskih veselic in leta 1923. je bil prvi sokolski nastop v tem kraju. Naše narodnp delo ovira »Kulturbund« s svojimi priganjači, ki jih ima ta v občini. Ta je najbrž po teh svojih hujskačih slabo in- formiran in misli, da je občina Sladki vrh nemška. Ta isti »Kulturbund« si na vse načine prizadeva, da bi se otvoril na tej šoli nemški razred, kar pa mu ni uspelo in mu lahko že vnaprej povemo, da je škoda papirja in črnila. Končno svetujemo ob 50 letnici te šole našim narodnim odpadnikom, naj bodo mirni in naj se ne sramujejo svojega materinega ali očetovega jezika. NEMŠKA BOŽIČNICA V MARIBORU ZA SLOVENSKE OTROKE IZ SLADKEGA VRHA Ker je oblast prepovedala »Kulturbundu« prireditev Božičnice na Sladkem vrhu, so jo Nemci priredili v Mariboru. To pa se je gotovo izvršilo brez vednosti politične oblasti. Iz Sladkega vrha je šlo 15 otrok in 5 žensk. V tistem lokalu, najbrže v prostorih v Strossmayerjevi ulici, so igrali in peli. Nato so bili obdarjeni. Na koncu se je reklo slovenskim otrokom, da morajo biti in ostati Nemci. Skrajna predrznost! Objektivno povedano, da ni bilo tam niti enega pristnega nemškega otroka — sami otroci naših mlač-nežev, ki še danes znajo slovenski Kultur-bundu in pa našim odpadnikom na Sladkem vrhu povemo že naprej, da bomo nemško Božičnico 1933 za naše slovenske otroke zabranili tako ali tako. — Na zidovih in prehodu čez kanal pri našii tovarni se še vedno bliščijo dvojezični napisi. Čemu in za koga? Odstranite jih! Nemška Loka pri Kočevju SILVESTROVA ŠOLSKA PRIREDITEV — RAZKRINKANA V 1. štev. letošnje »Domovine« čitamo, da se je po zaslugi tukajšnje gdč. učiteljice vršila dobrouspela šolska prireditev. Otroci so igrali »Snegulčico« in odpeli več lepih božičnih pesmi. S tem, da je dopisnik pozabil pripomniti, da se je omenjena prireditev vršila izključno v nemškem jeziku, je vsakdo mislil, da se je šlo za slovensko šolsko uprizoritev. Vprašamo dot čnega dopisnika, čemu se je bal priti z resnico na dan? Svojo kritiko bi moral objaviti v kakem nemško-manjšin-skem listu, ker ne maramo, da bi se po svetu po nepotrebnem cmerili, da se s tako prireditvijo dela Nemški Loki kaka nacionalna krivica. Gdč. učiteljica pa naj nikar ne mislil, da smo pozabili, kako je pričetkom šolskega leta 1931./32. na podlagi § 45 zakona o narodnih šolah vpeljala v svojo šolo državni učni jezik. Tedanja njena odločnost za pravilno izvajanje zakona o narodnih šolah, je bila čisto na mestu, ker za obstoj manjšinske šole ni bilo takrat, kakor tudi danes, zadostno število otrok. V koliko je gdč. dosledna svojim nekdanjim uradnim ukrepom in nacionalni zavesti, priča dovolj jasno njena nemška silvestrova prireditev. V bodoče odločno zahtevamo, da slovenski učitelj (-ica), ki se ne sramuje prejemati redne mesečne plače v jugoslovanskih dinarjih, naj se tudi ne sramuje uprizarjati šolskih prireditev, ako ne popolnoma vsaj deloma, v državnem jeziku. Dobro vemo, da v naši banovini ni državnih šol, kjer se ne bi poučeval državni jezik. Ako se ne bo upoštevala ta naša pravična zahteva, se bomo potrudil1, da natančneje proučimo in obelodanimo skrajno zanimive vzroke nedoslednosti na enoraz-redni nemškološki šoli. Budni opazovalec. Akademiki, Narodna odbrana Vas kliče v zbor, krepite njene vrste v pohodu proti korupciji in nepoštenju! Akademski »Pohod« Jugoslovanska misel (Nadaljevanje) Ne smemo živeti samo za svoje tradicije, ampak za bodočnost. In naša bodočnost je edino v ed nstvu, vsak drugi način pa je bodočnost za tujce, a za nas propast, loda edinstvo jo treba pravilno razumeti. Jugoslovanstvo ni negacija srbstva, hrvatstva ali slovenstva, ampak rezultat njihove končne evolucije, očiščene vseh tujih primesi, jugoslovanstvo je čista evolucija naše rase. Z žrtvami m premagovanjem, zaupanjem in ljubeznijo bomo zgradili svojo bodočnost. Da j.e ona za nas edino reelna v okviru jugoslovanstva, to so uvideli vsi naši velmožje iz političnega in javnega sveta, kar naj potrdijo ti citati. »___ Skoraj vse ljudstva v tim prostori so Slovenci; to je Kranjci, Slovenci, Hrvatje, Dalma* tini, Bošnjaki, Slavonci, Slovaki, sem ter tje po turskim inu ogerskim; ti so ta kraj Donave. Na unim kraji Donave pak so Pernci, Moravci, Polci, Pomurjani, Lužici, Vandali, Vcndi, Litavci, Leti, inu ena neizmirjena prostranost moŽkovitarskch prebivalcev po Moškovii, Severii, inu na meji Tar* tarie. Ti vsi imajo sploh ime, de so Slovenci inu imajo jezik od ene matere, namreč slovenski iezik.« (Valentin Vodnik 4. decembra . 1797. v prvi številki »Ljubljanskih Novic«, v članku »Povedanje od slovenskega jezika« govori o edinstvu vseh Slovanov pa tudi Jugoslovanov.) »... Mi samo strogom i vjernom slogom mo« /e m o napredovati, zato če biti vrlo korisno, ako dospijete do izdavanja novina, da ne mislite samo na Hrvalsku, nego na sve jugoslavjanske narode, jer niti Dalmatinae, niti Slovenac, niti Istrijanin, pa baš ni Slavonec, kamo li ini Jugoslaveni, "e bi rado pristali na isključivu narodnost hrvatsku. Ic narode treba služiti pod jednim imenom ...« (Jernej Kopitar 1. 1816. v razgovoru / Jurijem Sporerom, izdajateljem lista »Ilirski Oglasnik« o latinici in cirilici, kakor tudi o ilirskem imenu.) ».... S jednim slovstvom porodjenim iz slež* nih sila budemo se kao jedan narod smatrali, da smo strah i groza zločinskih naroda no prijatelji onih, koji štuju sveta slova: svobodu, jednakost, bratinstvo. Prolazimo pažljivim okom minulost našu sramotnu, projdimo vekove nezgodne ne« složne dece majke starodavne; tražimo tragove nesreče naše, tražimo izvore vragova naših: mo* trimo .sadašnjost mutnu bistrim okom, gledajmo braču rascvijeljenu. razdrobljenu po širokom sve* tu — a nači čemo na dnu sakrivenu — neslogu, no ispred očiju padat če nam koprena.« (Slovenec, Jugoslovan in Vseslovan Radoslav Razlag v svojih »Zvezdicah« (1851) posvečenih »mladeži jugoslaven* skoj«, poziva omladino na slogo in edin* stvo.) ».... Naša plemena moraju biti kako četiri brata u jednoj porodici; svaki ima svoje posebno ime, svoje premoženje, svoj imetak, no oni čine ipak jednu porodicu i obradjuju sjedinjeni njima opče polje ... (Matija Majar 1. 1858. o eni književ* nosti za vsa jugoslovanska plemena.) . Ideja združenja vseh jugoslovanskih plemen v eno celoto (je) velika, ter potrebuje ve* licega sklepa, velike odvažnosti, živega delova* nja ... (a) naše misli, po dozdanjih nemilih okolj« ščinah tako zrejene, so majhne in plašljive, tako da nas jc one ideje strah, če ravno ne moremo tajiti, da je popolnoma naravna in južnim Slove« nom, ako hočejo živeti, a ne samo životariti, ne* ogibno potrebna ...« (Luka Svetcc zastopa idejo osnovanja Jugoslavije v okviru Avstrije ali izven njega v pismu Josipu Vošnjaku — dne 26. oktobra 1886.) »Shod južnih Slovenov v Ljubljani ne daje miru nemškutarskim časnikom; najbolj neukretno in prav brez glave pa se repenči ljubljanski »Tag» blatt«. Enkrat pravi, da smo popustili »Slovenijo« in zavrgli dosedanji program! Kdo neki Vam je to opico natvezel? Brez »Slovenije« ni južnoslo* vanske zveze. Kako — čenča »Tagbl.« da ve — se bote razumeli s Hulgarom? Ker »Tagblattovcc« celo ne pozna jezika bulgarskega, naj gre vsaj v Valvazorjeve bukve brat »očenaš« bulgarski, da si razjasni vodene možgane svoje.« (Blelweis o južnoslovanskemu kon« gresu v Ljubljani 1. 1870. po napadu »nemškutarjev«.) »... Če katastrofa (avstrijska) pride, mora nas najti pripravljene in naš narod in svet in naši pro* tivniki. Nemci morajo sledeti, kam hočemo, kaj tirjamo. Z zedinjenim Slovencem med seboj — postavili smo prvi del našega programa na dnevni red, z idejo zveze s Hrvati — drugi del. Sedaj nam je delavnim biti, da se te ideje v narodu utvrdijo in se završetku bližajo. Kcdar bodo realizirane, ter ali v monarhiji ali po rešitvi orijentalskega pitanja (zunaj monarhije) — to ne odločujemo mi, to odloči bodočnost, ktera bode naše želje že na dnevnem redu našla in narod pripravljen dobila.« (Josip Jurčič v polemiki z Lazo Ko* stieem po vprašanju načina ujedinjevanja.) »... Ljubljanski program je imel namen, za* radi evropskih prememb in iz njih izvirajočih ne* varnosti za nas idejo našega bodočega edinstva zopet oživiti med Jugoslovani doma, na ven pa tujim narodom in vladam cb pravem času pove* dati, da proti naši volji računajo in namere de* laio, ako mislijo nas za vselej razkosane držati, ali celo še bolj razkosati nego smo po nepovolj* nih zgodovinskih okolnostih že zdaj razdruženi.« (Josip Jurčič dne 2. maja in 8. juli* ja 1871. o vlogi Hrvatske in Srbije za bodočnost narodnega edinstva.) »... Sada dakle nastupa za Slovence, Hrvaje, Srbe i Bugare biologičnim putem njihovog s jedi* njcnja u viši organizam Jugoslovanstva. Ovdje su pnk Slovenci posve diferencirani, samostalan in* dividuum, koji ima odlučivati toliko kao i Hrvati, Srbi i Bugari, i oni čine u pitanju integracije ne* ophodno potreban, ako ne i odlučujuči organ...« (Henrik Tuma 1. 1907. v študiji »Jugo« slovanska ideja in Slovenci«.) ».,. Delam rad za ta slovenski narod le, ko* likor ie in želi biti v veliki južnoslovanski sku* pini. Tu ima• Slovenstvo svoj pcmen... Slovenski narod je in bo po svojih kvalitetah izvrsten kul* turen kvas južnoslovanstva, sam za sebe ne po* menja nič ...« (Fran Ilešič I. 1912. o narodnem edin« stvu in pol. žaju Slovencev.) »Potpisani narodni zastupiiici u »Jugosloven* skom klubu« udruženi, izjavljuju, da na temelju narodnoga načela i hrvatskoga državnoga prava zahtijevaju ujedmjenje svih zemalja u monarhiji, u kojima žive Slovenci, Hrvati i Srbi, u jedno samostalno, od svakoga gospodstva tudjih naroda slobodno i na demokratskoj podloži osnovano državno ti jelo, pod žezlom Habsburško*lorenske dinastije, te če se sa svom snagom zauzeti za ostvarenje ovoga zahtjeva svoga jednog te istog naroda. U Beču, 30. maja 1917. Dr. Korošec — Dr. M. Laginja — Dr. V. Ravnihar — Dr. J. E. Krek — Dr. šušter* šič —r (poleg tega še 25 poslancev). »... Prc svega, predstavnici Srba, Hrvata i Slovenaca ponova i najosudnije naglašavaju, da je ovaj naš troimeni narod jedan isti po krvi, po je« ziku govornom i pisanom, po osečanjima svoga jedinstva, po kontinuitetu i celini teritorije, na kojoj nepodvojeno živi, i po zajedničkim životnim interesima svoga nacionalnog opstanka i svestran* skog razvitka svoga moralnog i materialnog života ...« (Krfska deklaracija z dne 20. (7.) ju* lija 1917.) Ko smo na ta način spoznali, da je jugoslovanstvo življenja zmožna ideologija, za nas celo edina, ki jc trenutno sposobna zadostiti zahtevam našega naroda in nuditi mu boljšo bodočnost, in ko smo videli, da je večina naših velmož v pogledu njene osnove, edinstva južnih Slovanov soglasna, potem se nam še z večjo nujnostjo vsiljuje vprašanje: odkod je prišlo to njeno navidezno nazadovanje, zakaj so množ ce posebno pa omladina izgubile svojo vero vanjo. Da to spoznamo in se ponovno uverimo, da jugoslovanstvo ne propada, ampak da je ono ideja velike bodočnosti, je najbolje, da s kritičnim očesom pregledamo razvoj Jugoslavije, od njenih po-četkov do danes. Tako bomo najbolje videli kako zelo se razlikuje to psevdojugoslovan-stvo, od našega današnjega omladinskega jugoslovanstva, ki je nastalo na osnovi doživljanja naše generacije, izraženega v članku »Naša generacija« in ki je izrastlo iz korenin onega jugoslovanstva, ki se je rodilo v dušah predvojne omlad ne, bilo gojeno s krvjo borcev, in po desetletnem molku, kaljeno v ognju naj novejših dogodkov ponovno planilo na dan. (Nadaljevanje) Stran 4. »POHOD« Štev. 4. Prevalje UDELEŽEVANJE NARODNIH PRIREDITEV Dne 1. decembra je proslavilo Sokolsko društvo na Prevaljah praznik ujedinjenja s skromno a lepo akademijo. Dne 17. decembra pa je »Streljačka družina« proslavila rojstni dan svojega najvišjega zaščitnika države Nj. Vel. kralja Aleksandra I. z igro »Davek na samce«. Proslavi sta bili v moralnem oziru zelo zadovoljivi. Tudi obisk prireditev je bil dober. Le nekaterih gospodov je manjkalo, ki jih takorekoč veže moralna dolžnost. Kdo pa so ti gospodje. Morda se bodo izgovarjali s krizo. To pa že ne, saj so sami hišni posestniki, gostilničarji i. t. d. Kaj pa naj k temu reče delavec ali nižji uslužbenec. Saj smo vendar proslavljali svobodo, uje-dinjenje in rojstni dan najvišjega gospodarja države. Ali vam je svoboda in ujedinjenje trn v peti. — Koliko bratov, neosvobojenih, bi manifestiralo za svobodo. Sosed se smeji in kaže zobe, 'kdaj bo zagrabil kos, ki si ga po krivici lasti. Delavec. SE VEDNO TA NOBL DRUŽBA! Silvestrova številka Pohoda je v Prevaljah vzdignila precejšnjo množino prahu. Objavljen je bil članek o znani prevaljski »nobl nemškutarski družbi. Je pač tudi tukaj uresničen pregovor: »resnica v oči bode.« Da pa ne bo ta »nobl nemškutarska družba« m islila, da se o njej govori in piše kaj neresničnega, dodam še jaz kot priprosti opazovalec par temeljitih vrstic. Mislim, da tudi najbolj nepoučena oseba v tem kraju ne sodi in ne more soditi drugače o tej družb*. Dopisnik prejšnjega članka ni podrobnejše omenil in objasnil, iz katerih elementov je ta družba sestavljena. Prijadrala je namreč 'kajo, da je bila baje spomenica umaknjena, kar znači, da so se to-žitelji zadovoljili le z materialnim uspehom. K zadevi se povrnemo! Rogaška Slatina O, SCH, GG, TZ V 12. številki lanskega »Pohoda« ste izrazilo željo, naj bi v Rogaški Slatini izgin li neki napisi s spakedranimi imeni, kakor: Stoinschegg, Loschnigg, Erjautz i. t. d. Jsto željo je že prej nekdo izrazil v Zagrebških »Novostih« in tudi mi, ki vsak dan gledamo to sramoto, želimo, naj bi se že vendar enkrat izbrisala ta znamenja našega suženjstva. Toda zdi se nam, da tem gospodom ne bo zadostoval naš opomin, ker so mnenja, da jim tega ne moremo zabraniti. Naš pravopis ne pozna črk: 6,_sch, gg, tz, pa bi bilo pred vsem potrebno, da se zadeva razbistr' z ozirom na obstoječi »Zakon o pisanju osebnih imen«; kajti pred leti so omenjeni napisi že izginili pa so se pozneje, ko je bil objavljen nov zakon, spet pojavil;. Bilo bi potrebno, da se ta zakon v »Pohodu« objavi in če je isti pomanjkljiv, popravi in dopolni. Neki brivec je izobesil nap se »Friseur« in »Fodrasz«; neki trgovec pa je slovenskemu napisu dodal še besedo »Blumenhandlung«, kar se pri nas na različne načine komentira. Najbolje bi pač bilo, da imamo tudi v našem zdravilišču samo slovenske napise; saj zaradi tega ne bo tujsiki promet nič slabši. (Op. ured.: Tudi to pride na vrsto.) Koprivnik pri Kočevju DA WIRD NICHT MEHR SLOWENISCH GESUNGEN Dne 6. t. m. je družba mladih fantov v neki gostilni v Koprivniku prepevala razne slovenske narodne pesmi. To je tako bolelo one, ki tako radi izjavljajo, da so lojalni, da je eden teh gospodov zakričal na fante: »Ge-nug ist! Da wird nicht mehr slowenisch ge-sungen. Wenn sie singen wolen, so singen sie deutsch.« Kaj m sli ta gospod, da se nahajamo na Korošem? Zahvali_naj se samo razsodnosti fantov, ki so se molče brez vsake besede odstranili, da jo ni izkupil. Sicer se je gotovo čutil varnega. Radovedni smo, kaj bi se zgodilo, ko bi kdo od Slovencev zabranil (čeravno v Jugoslaviji) nemško peti? Pripominjamo, da to ni prvi primer. Če to ne preneha, bomo primorani na primeren način braniti našo nacionalno čast. Vrhnika SOKOLSKA TRDNJAVA Vrhniški Sokoli smo zbrani na občnem zboru dne 15. t. m. ob 25 letnici obstoja društva najogorčeneje protestirali proti blatenju sokolske organizacije od strani služabnikov božjih in proti Koroščevim punktacijam. Najbolje smo jim pa vsekakor odgovorili z dejstvom, da imamo sedaj sokolsko trdnjavo. Prišel je nov val sokolskega navdušenja in odločne volje. Hvaležni pa moramo biti in smo tudi br. Jos. Lenarčiču m pa agilnemu starosti br. Završniku in br. Šetincu. — Ob priliki napada na Sokola in na razne druge intrige smo ohranili zaenkrat nacionalisti mirno kri. Povemo pa vsem nasprotnkom, da jo drugič ne bomo in pripišite eventualne posledice samemu sebi. To naj bo zadnji resni opomin!!« DIČNA DRUŽBA Prišli smo na sled dični družbici, ki se je udejstvovala v »stari: šoli«. Tam so učili mladino raznih stvari. Toda to še ni vse. Nekje v Ljubljani je hujskarska šola, kamor sta hodila baje dva nadebudna fantiča. In eden se je celo potrudil iz Ljubljane na Vrhniko, ki menda ne obeta nič dobrega. Imeli so čudovit pozdrav. Tako malo po fa-šistovski način, samo da je tu roka skrčena, no končno pa ni dosti razlike in seveda je sledil »Živi«! Zaenkrat ne poročamo več, ker je v interesu preiskave. Vas bomo pa še drugič nekoliko pozabavali z našega konca. Št. Vid nad Ljubljano Imajo trdo kožo kot krokodili, dasi jih v »Pohodu« tešemo. Vedno ostanejo neotesani. Nič se jih ne prime! Nemčurijo in nemškuta-rijo kar naprej. Ali bo res treba poseči po smrdljivih jajcih? in tiste nemčurke po ulicah označiti z jajci. Prepričan sem, da se smrdljiva jajca takih trdokožcev gotovo primejo in jim omehčajo kožo, da jih bomo potem lahko otesali. Obmetavanja z jajci smo se vendar naučili v Celju od Nemcev in nemčurjev in je naša sveta dolžnost posnemanje kulturnih narodov. To bomo tudi storili, čo ne boste prenehali nemškutariti. Hrastnik NOČEMO PESKA V OČI Nedavno je TPD obvestila Narodno odbrano, da je odpustila iz službe tri inženerje inozemee, med njimi tudi' rt Kecka, ki je bil uslužben pri rudniku Hrastnik oziroma Trbovlje. Toda g. inž. Keck se še vedno nahaja v Hrastniku, ne morda radi tega, ker še nima urejenih listin za odhod iz naše države, temveč radi tega, ker ni odpuščen ampak se nahaja samo na trimesečnem dopustu. Tako se govori, da bo v tem času pač dobil naše državljanstvo in stvar bo rešena. Če se to ne bo posrečilo njemu, se bo mogoče posrečilo TPD, da si na ta način ohrani nenadomestljivega Nemca, čeprav v istem času naši brezposelni inženjerji umirajo od gladu. Pozivamo oblast, da se g. inž. Kecku ne da našega državljanstva, TPD pa svetujemo, naj nam ne meče peska v oči, ker je b la Narodna odbrana kos drugačnim nasprotnikom in se ne bo strašila niti TPD. Pozivamo naše trpine in somišljen ke, da se strnejo okrog Narodne odbrane, ki je edina sposobna braniti naš živelj pred lastnimi in tujimi izkoriščevalci. Strelske družine Hrastnik. Ustanovite* strelske družine Hrastnik-Dol, se je vršila dne 22. januarja v osnovni šoli v Hrastniku. Po pozdravnem govoru delegata strelskega okruga iz Celja kapetana Milutinoviča, ki je z zanosnim nagovorom in pozdravom obrazložil pomen strelskih družin je g. dr. Arnšek prešel na sprejetje pravil, ki so bile z malimi popravki odobrene. V odbor so bili izvoljeni sledeči: predsednik g. dr. Arnšek, odborniki pa so Urleb, Volk, Ferenčak, Kušar, Podmenik, Hofbauer in Groznik. Ker je k novi družini že dosedaj pristopilo 51 članov in ker je novi družini dal na razpolago zemljišče za strelišče tukajšnji posestnik g. Roš, so dani vsi pogoji za lep razvoj tega športa v naši sajasti kotlini. Pozivamo predvsem mladino, da pristopa k novi družini, da se izuri v streljanju, da bo sposobna za veliki dan, ki se naglo približuje. Strelska družina Konjice je imela v soboto 21. t. m. zvečer v Narodnem domu izredni občni zbor. Z odhodom dosedanjega gospoda predsednika sodnika Šmida Lojzeta v Celje, se je izpraznilo predsedniško mesto. Pri volitvah je bil izvoljen za predsednika novi sodnik tukajšnjega sodišča g. Šmalc Leopold, ostalo upravo družine tvorijo: podpredsednika Jereb Rado, notar in dr. Mejak Ervin, advokat, tajnik Vališar Srečko, hranil, tajnk, blagajnik Lorber Franjo, davkar, člani uprave: dr. Goričar Ante, zdravnik, dr. Suhač Mate, sres. načelnik, dr. Rudolf Ivo, zdravnik, Nemec Ivan, sres. kmet. referent, Malenšek Lojze, učitelj, Žagar Ciril trgovec in Padežanin Marko, žand. komandir. Revizorji so: Nardin Nande, žel. uradn k, Nedil-ka Ivan, administr. kapetan in Ajdnik Franjo, delavec. Podpredsednik g. »dr. Mejak se je odhajajočemu g. Šmidu zahvalil za njegovo delo, opravljeno ob ustanovitvi in v začetnem delovanju družine. Sklenilo se je porediti v kratkem gledališko predstavo in na pustno soboto maškarado, od obeh prireditev se bo čisti dobiček uporab:1 za zgradbo strelišča ob vznožju Konjiške gore. Č m prispejo od Savezne uprave puške in municija se bo pričelo s streljanjem. Nabirajte naročnike, pošiljajte dopise, zbirajte dokazni material za razkrinkanje vseh krivic in podlosti! . .._____________________________ - ii iimi———ni- — mr'wi— . - ■—-'jsszuUiu- Kako so nas Nemci mislili pohoditi Danes doraščajoči in deloma že od rasli rod ne ve ničesar ali pa le zelo malo o političnih dogodkih v Avstriji za časa svetovne vojne, in zato je dobro, tla se včasih v nekatere temne kote te zgodovine posveti, da sc razno ne pozabi. Le na ta način je mogoče, pravilno doumevati sedanjost ter jo smatrati iz točne perspektive. Pred menoj leži knjiga, izdana v vojnem letu 1915. pri znanem nemškem »aložniku Eu-genu Diederichsu v Jeni, nje naslov je »Avstrija po vojni« (Oesterreich nach dem Kr e-ge), zahteve aktivnega avstrijskega politika (Forderungen cincs aktiven oesterreichische i Poilitikers), napisal jo je Munin. Pisana je ta knjižica pod vplivom nemških zmag 1. 1915, ko so bili Nemci in Avstrijci sigurni, da bodo premagali in nato germanizirali ves svet. Zahteve Nemcev in Avstrijcev so, kot nam pove ta knjižica na str. 17., sledeče: A v strijsko-Ogrska monarhija sc predrugači, in sicer se razdeli na štiri zvezne države, ki bi bile v takšni zvezi, kot je na primer Bavarska v Nemč'ji. Ti deli Avstrije bi bili sledeči: 1. Nemška Avstrija, ki bi obsegala vse nemške avstrijske pokraiine, češko, Moravsko, Kranjsko, Koroško, Štajersko, Istro, Trst in Goriško,, 2. Hrvaška, Slavonija, Bosna, Hercegovina. Dalmacija in vsa anektirana Srbija, 3. Madžarska brez Hrvaške in Slavonije, 4. vzhodna Galicija, Bukovina in Podolska. Zapadna Galicija bi prišla k novoustanovljeni »provinci« Poljski. Kar se tiče Nemške Avstrije, ki naj bi pogoltnila Čehe, Slovake in Slovence ter jih kratkomalo kot narode izbrisala iz zemljevida in slednjič tudi iz zemlje; ona naj se upravlja po centralističnem sstemu kakor Pruska, na Dunaju naj zboruje deželni zbor, volilni zakon naj bo pa takšen, da dobe Nemci na vsak način najmanj 60 odstotkov poslancev in tako Čehi in Slovenci sploh ne pridejo do besede. Čehe naj se uniči na ta način, da se njih ozemlje razdeli na zelo majhne edi-nice z izključno nemškim uradnim jezikom. Nemški značaj vseh teh dežel je treba ohraniti, zato naj se z zakonom upostavi nemščina kot državni jezik. Nemški jezik naj bo izključni jezik vojske, parlamenta in vseh javnih uradov in napisov, to se pravi, vse javno in notranje uradovanje se ima vršiti samo v nemščini; vse javne knjige in listine se imajo izstavljati in vod ti samo v nemščini, in nihče ne sme dobiti katerekoli državne ali javne službe, ako ni popolnoma vešč nemščini v govoru in pisavi. Tudi vsi izpiti se imajo delati v nemščini. Ako bi se jugoslovanski vojaki in drugi protivili, je poslati jugoslovansko vojaštvo služit tri leta v Nemčijo, na Prusko, nemške vojake pa v naše kraje. Namen tega naj bo: podzavestno prepojevanje z germanskimi idejami (ein unbewusstes Durchsetzen mit ger-manischen Ideen). Namen tega je med drugim pa tudi ločitev Slovencev od Hrvatov m Srbov in njih hitrejše ponemčenje. Da se to doseže, je treba Sudmarko na vse načine podpirati in njeno politiko naseljevanja Nemcev na slovenskem ozemju, z eno besedo: uničenje Slovenstva z vsemi metodami germanske »kulture«. Toliko za one, ki tega še ne vedo. Sedaj pa malo pomislite vi vsi, ki danes tarnate o nekem »demontiranju« slovenske kulture. Če bi se bilo zgodilo tako, kot piše gornja knjiga, bi seveda danes nič ne regljali o »demontiranju«, temveč bi bili iste hlapčevske duše, kot ste bili do leta 1918. Odkrijmo vizir Tako je začel pisec odgovora na naše vprašanje Avtokluba v Ljubljani ter dvignil vizir do nosu. Tako sproščen je povedal, kako je potekla zadeva samostojnega predloga g. ing. Dukiča na občnem zboru. Zaupal nam je, da je glasovalo za predlog, naj se g. Praprotnik izključi iz Avtokluba, ker s svojim članstvom škoduje ugledu kluba, 32 članov. Kljub tej močni minoriteti pa je smatral odbor avto-kluba, da je zadeva zanj popolnoma končana in da ni treba upoštevati poraznega mnenja teh članov. Smatral je to za spor med otročaji, ki se stepejo in igrajo naprej, niti svojega razsodišča s to nad vse resno stvarjo ni zaposlil in ni vprašal svojega predsednika, da li je dobil ali pa zahteval za javno — s cer »skromno« žalitev kakršnokoli zadoščenje. Piscu članka odrekamo legitimacijo za leke'jo o rokovicah, dokler se tolerira v odboru tako postopanje. Nam je danes popolnoma jasno, da je to »zadeva — z besedami pisca — ki jo je mogoče prijeti, da si ne umažeš roke, samo z rokavico, ki jo odvržeš.« Odkrijte vizir tudi čez oči in čelo svojega predsednika, pa nam boste prihranili dalj njo debato, ker bo članstvo vedelo, kaj mu je storiti častna dolžnost. Revizija Pokojninskega zavoda v Ljubljani se vrši uradno že več tednov. O tej revizij se silno veliko po Ljubljani govori. Za sedaj se vzdržujemo vsakega komentarja, zahtevamo pa, da se poročilo o tej reviziji da časopisju na razpolago, ali pa da se oticielno objavi, in sicer v polnem obsegu — ne samo v izvlečku. Ako bi se to ne zgodilo, in bi ta revizija izginila, kakor so druge take revizije doslej izginile v predale tajnega arhiva, je pot za vsako sumničenje na široko odprta, če je bilo poslovanje v redu, dobro, imajo funkcionarji in uradniki pokojninskega zavoda z objavo poročila javno priznanje, da so povsem korektno postopali, če pa so se pripetile nekorektnosti, mora javnost izvedeti, 'kake nekorektnosti so se pripetile, in kdo je krivec teh nekorektnosti, da se odmeri zaslužena kazen, naj bo to potem kdorkoli. Revizijsko poročilo morajo podpisati vsi elani revizijske komis je. Revizija bo v kratkem končana, ali je pa zo končana. Odgovorni urednik Miroslav Matelič. — Izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z., Ciril Majcen. — Tiska Učiteljska tiskarna (predstavnik I runce Štrukelj). Vsi v Ljubljani