. • ■ -
i ,..r.-l, l.   ' ■>'' •.taja in ralj.i v Maribora brci poiiljanj* ra d>ni i» t« I.to H |t, — k, ,a pol leta . . 4 „ - ,.
ii Mrl i«u . i .. xv ,.
,'i ,» leta 10 (i. - k. u pol UU . 5 ,. - „ .a Mrt lrt» ir ,, 00 „
Vrfilniitvd in »pr.ivniitro e di »tolncin IrifU (lK>m-pliti) Mi, it. 179.
\
St. 7r>.
V" M ari bonu SO. .junija 1869,
Otnanlta i
7.1 narailno draatopa.;-
vratu te plarujp ti kr., (a h* naliin« Ikrat .'. Iv,.      -c t,.'.., -krat 4 kr. t» i« tiska Škrat, v,-,   p,-  , „kv 4B p|,<u.
jejo p, prnitorn.
Za »aak tiiek ji plaf«,-,koI«-k «tcmp«lj) n jok.
Roknpi i na ni- Tratajn. d o p iti naj »a MaguTiiljno franki.j.jo.
T*e*5aJ II.
10T Vabilo na naroSbo. ^vs;
V kratkem se prične novo četrtletje. One p, n, naročnike n8lov. Naroda", kterim elo tje naročnina poteče, prosimo, naj jo o pravem rasu ponori', da ne pride, nered v razpošiljanje. Kdor bi se prekasno naročil, ne mogli hi mu ver ustrezati s prejšnjimi listi, ker nam velika denarna škoda, ktero imamo pri „Slov. Narodu", ne dopušča tiskati reč iztisov, Kakor je naročenih. Norci se najbolje in najceneje pošiljajo po poštnih nakaznicah (postantoeisung) in pristavljamo, da znaša četrtletna naročnina 'J gola. 60 kr.
Vsem dosedanjim žrtvam kljnbu smo si priskrbeli novih dc-lalcev in dopisnikov, tako da nam bo mogoče zadostiti vsem tirjat-vam, ki ne morejo staviti do slovenskega lista , ki v sedanjih časih izhaja samo trikrat na teden. Prinašali bomo kakor do zdaj uvodne članke , ki bodo brez strahu vsestransko tolmačili naše politično razmerje, v dopisih bomo podajah bralcem najnovejše dogodbe na slovenskem in avstrijskem svetu, „Listek" se nam ho obogatil in nam je med drugimi, znani humorist g. dr. Z ar ni k obljubil, da bo v „Slov. Nar." listku nadaljeval svoje, toliko priljubljene »originale iz domačega življenja"; s kratka, naša skrb ho, da ponudimo Slovencem list vreden in dostojen ; na Slovencih pa je, ali nas hočejo podpirati v našem početji, ki (irja od nas tolikega požrtovanja, ali pa hote dopustiti, da se. kedaj še volja spolni našim nasprotnikom, ki nam le konec ne le voščijo. ampak tudi javno prerokujejo.
„Slovenski Narod" bo svojo dolžnost storil, naj jo stori tudi slore.nsko občinstvo !
V Mariboru konec, junija meseca J8h'9.
Lastni k i i n v redn i š t v o.
l)(7jnaiiov »parkelj."
„V svobodni državi so stranke opravičene, boriti so med seboj; a če vidimo, da jo naša nagota šo nepokrita, da smo zabredli v siromaštvo, todaj si nam jo najprvo združenim pripraviti, česar potrebujemo, da bodomo brez skrbi mogli živeti." — Tako piše „Tagblatt" 26. junija. — Stranko so torej V svobodni državi, kakoršna je Avstrija po besedah, opravičeno, boriti se med seboj, — samo to je, da zmagati mora vedno ona. in ta jo pri nas tista, ktero brani „Tagblatt."
Ze stara Dežmanova zvijača je, kranjskega kmeta redno in vedno imenovati „praktičnoga" (dar praktisohe Krainer) vodno in vodno mu ponavljati: ljubi kmetic! pusti vso, kakor je bilo, predao so ti povedali, kakšno
je; kajti če se bodeš vtikal v stvari, za ktere ni lopata niti motika, ne plug niti brana, ne grublje niti kosa. čaka te za vrata skrit črn parkelj, kteri te brez milosti »klene v trde verigo še večjih davkov in stroškov . udari t brezovko še manjšega zaslužka in dobička. Saj si moj praktični prijatelj in torej umeješ. ako bodeš imel šo več davkov in stroškov, a Še menj dohodkov nego zdaj, ko že težko in težko sapo loviš pod velikim bremenom . da ti pridejo časi, v kterih no bodoš mogel kupiti soli za jed, Dsnja M obuta! — grozni časi v kterih ti bode oprtiv na hrbet vzeti svojo nboitfo in s palico v roki iti od hiše do hišo, ne kakor pogoreletj kteri Bi zopi t opomore, nego kakor prosjaku, ki s palico v rod v grob leže. A kaj je toga krivo? Samo to. ker se vpirnš, da bi po tvoji deželi gospodarili edini mi, ki imamo bajonete, sabljo in topove okoli sebe, — mi, ki amo dovolj mogočni, da smemo celo c. k. vlado Ustrahovati. In če to moremo, kako ne l.i ustrahovali tobe preprostega, ubozega kmeta;-«!T obrtnika trgovca in meščana, ki nimaš pod svojo roko orožja in policijo, ki nimaš „Tagblatta", ne /.naš pisati lažnjivih promomorij, no trositi laži po novinab vsega eta, s kratka tebe. ki nisi dovolj mogočen, niti no ali dovolj zvit ali pokvarjen, da bi nam udarce vračeval s takim orožjem, s kakoršnim te mi sekamo ? Ne vidiš, da ti je poginiti? Če torej poginiti nočeš, naglo priteci v naie vrste, ali če tega ne storiš, vendar vsaj molči, vsaj ne giblji, - ne pošiljaj iz hišo Blriča, kader ti prinese h pisalnioe nemško pozive, odloke, razsodbe itd., ne zahtevaj od sodnika, da bi po slovenski s teboj razpravljal in pisal . ne bori slovenskih novin, no hodi na taborje, rje kriči : živi Slo v e n o c ! — ne strezi Sokolovcem; nego rajši ostani „praktiseber Krainer." kadilnico vzdiguj pred svojim poštenim prijateljem „Tagblattom", prišij na klobuk želode, objemi ji turnarjo, ter z njimi vpij: sramota je biti Kranjec, a Slovenec biti je infamija! — Spoštuj Dež mana z njegovimi hlapci, med kterimi so zadnje čase tudi policaji, Ako to storiš, bodeš »praktični Kranjeo* ter izbereš si najboljši del, kteri se ti ne odvzame; dobro ti bodo in dolgo bodeš živel na zemlji. Ali ni to res praktično ?
„Tagblatt" daljo kriči: „pri zadnjih žalostnih prigodkih se gmotna (materijelna) stran vso premalo poudarja. Ljubljanskega mesta in vso deželo bodočnost bi si imela posebno prizadeti, da povzdigne obit, in da si pridobi novcev. Kranjska zemlja ima tisoč lepoi, in tujci bi vanjo hodili, kakor v Svio, Tirole itd. V Ljubljani se v dober kup živi, zrak je i/vistuo zdrav, torej vse posebno kakor je nalašč pripravno v pokoji živoćim uradnikom in vojakom. A kako je zdaj pri nas ? Sprehodita našega mesta, sicer ob tem času polna tujcev, vidimo prazna; letna poslopja v obližji nimajo prebivalcev; po okolici, koder prej po letu ob nedeljah vse Živo bilo meščanov, je zdaj vse mrtvo; pot je iz mesta na kmete bo zaprti: trgovina v mesta peša, in po janjški dogodbi utegnemo malo no Številkami dokazati t" pešanjo."
l ramo/ na kurjih jajcih.
(Konoo.)
„„Gospod, povzame Vinnicki, mi imamo prigovor: ena lastovica ne stori poletja. V vas je ta prigovor uresničen; kajti kader smo mi šli v ho-čimski boj, mislili ste si vi: tudf brez meno bode bitva dognana; vendar ima vitez cene več od blazna. Ako je li brez vas bila končana bitva, dvor takoj ne propade, če nejina blazna."'
„Na koga to meri ?" zavpije dvorjan ter prime zopet za meč.
,.„I'o lahkem! lepo po lahkem1 Na vas no meri, nasmehne so Vinnicki ; ostani vsa jeza i meč v nožnici! Kako bi svet gledal, kader bi zvedel, ka soje navarsk vitez boril z blaznom brez rokavic i šlema! Torej hodite hrabri ter ne izdirajte kopja, rajši pregovoriva pnjazno besedico. Tedaj znate, gospod, ka ima naša milostiva kraljica rada piščeta?""
„Znani "
„„Tudi li znate, ka milostiva kraljica blazna ne moro videti v'-" „Znani tudi to; kaj sledi iz tcgaV" „„Tudi li znate, ka je zdaj zima v I'oljši?"" „Ćutim."
„„Znate  li dalje, ka ni sama kraljica ne more piščet imeti po
zimi ?""
„Da! da! nego dalje, dalje; kaj sledi iz tega v"
„„Iz tega sledi, reče blazen, ka pomočijo onega, kar kraljica ljubi, misli njeno prijazen dobiti on. katerega ona ne ljubi; s kratka, kokošmi hoče blazen . . .«•
„Ne umejem te," zavpije Francoz, z nova so v kresla vrgši.
„„ Ven dar svet govori, ka ste bistroumen. Poslušajte me: jer zdaj po vsej Poljši nobena kokoš nečo na jajcih sedeti, zato sem jaz prevzel kokošje delo."" To izrekši Vinnicki privzdigne ogrinjalo ter Francozu pokaže gnjezdo jajec, na katerih je sedel. „S tega, plemeniti vitez, morete razumeti, povzame, koliko čislam naše gospe prijazen, jer uže dva cela tedna žflclim na jajcih.   A mislite si: ta pišćeta potlej denem na kraljevo mizo i
kraljica se začudi ter povpraša; od kod 80 po zrnu piščeta } Ugibali ino ugibali bodo, ter poslednjič so pokaže, ka je piščeta Vinnicki izvalil. Kuka čast, kuka slava narediti slvar. kalcit! do zdai še nikdo nej mogel.""
„Drozgi (burke), kakoršnib Bte vajeni, gospod Vinnicki I" B'rancozma loveren dregne v besedo.
„„Za boga, nejso drozgi! vsklikne Vinnicki, čital sem to skrivnost v učenej knjizi. Sedeti mi jo Se 7 dni. kajti Btoprv po 21, dnevi izlezu piščeta iz lupin."
„Vendar samo za časek se pokaži kralju, podarim ti polno mošnjo zlata i obetam ti, kraljici o tebi govoriti."
„„Lepa hvala na zlatu.'' odgovori Vinnicki, „„jer moderci i blazni zlata no potrebujemo j a če hočeš kraljici spregovoriti o meni blago besedo, tedaj plemeniti vitez, tedaj . .
„Kaj bode tedaj v1"   Francoz naglo prestriže besede, „.Tedaj bi se morebiti utegnol pripraviti, da  idem h kralju, nego samo tedaj . . ."" „Kedaj ?"
,.„čo vi gospod sedete, na moje mesto, prisegši mi, sedeti, dokler so povrnem; kajti drugače B6 uliln-b' jajca i vse moje delo bi bilo zastonj, Vendar vas mi je opomniti, če sedote na jajca, da pazno sedite. Na lahko se oprite na obe roci, ter potlej seda ji e, a na lahko, nmejete, vrlo na lahko.""
Francoz je dolgo zamišljen hodil Bera ter tam.   Delo je bilo smešno a izguba kraljičine prijazni še BtraSnejša, Naposled vsklikne:   „N'a roko' Hitro pojdi, baš k obedu  slišim  zvoniti."   Vinniokemu poda* roko, od« pašo meč, sleče nepotrebno obleko,  na lahko sede na jajca ter se z ogrinjalo.
Vinnicki  svojemu slugi zašepeta nekaj besed na ubo, preoblek.....
tor Francoza z loparjem nekolikokrat udari po hrbtu, i rečo ozbiljnim gla som: „„Kakor drugi kralj le bijem za viteza: kokošja jajca bodeš imel v grbu."   Potem odide. —«
„Mulopriduež, kam si zopet so bil šaril?"   pozdravi kraji Vin-
t. ikega.
Prvič desetina tega ni les ; drugič kolikor je vendar zdaj rti, kdo ima tega največji del na vesti- Kdo je /o davno svetu kričal, da so v Ljubljani po noči ne moro liodili brez revolverja? Kdo laži ali lam kuje, kakor priča ta spis in 1. ikor jfl pokazala basen o prvaeib in dijae.b. zamotanih v janjili pretep, juazna govorica o jO gld., obetanib za turnarslto zastavo v __ali jih iz motnih studeni-ov hrepeneče lovi, ter m brojanice (pn-
ternošter) gnusnega „Tagblatta" nabira zrno do zrna ? Ali ni bila junjški podobna praska tudi v Borovid na Češkem, in ali 10 smeli Četki Slovani vso deželo zaradi tega tako nkid.ili, kakor sto kranjske Slovence okidali vi nemškutarji ? Ni H sodišči« na Češkem kaznovalo samo treh ra/sa jačev, in to enega z 9 tednoma, druzega s «1, tretjega s V> tedni zapora ? Ali niso bili mariborskih čitalnični j«-v tako zgrabili rnMn.škul.irji, kakor junjški kmetje pri nas neinškutarje? Zakaj mariborski okrajni glavar pretepaCeV še lc zdaj zahizuje po ku varna h. kjer gotovo nobenega ti" najde? Zakaj se po svetu ne vpije, da na Štajersko že ne smo noben Slovenec priti? — ako tudi jo resnica, da na Štajerskem po nemškutarskili mestih in trgih domaćinski Slovenci teže dihajo nego pri nas tuji Nemci in odpadli nemškutarji. — To se zaradi tega ne sme. ker Slovencem zakoni branijo lagati, branijo dogodke svojevoljno večati, a noinškularjoni m1. ker Slovenci zapazijo puške in bajonete mahoma v ie obrnene, ktere nemškutarji smejo sukati, kakor šivaiica iglo. Vse to smo že tolikrat povedali, in ie vedno ponavljamo, ker je resnica, a mi v hoji z vami nemamo druge hrambe nego -amo golo resnico, vi pak imate \.so vladno pripravo
Da so zavidani Sokolovci z drugimi narodnjaki vred v cnacib oko-linostih z maščevanja /a janjškenlU podoben beg uetnikutarjem po sili naredili velško krvolitje, vojaci bi • morebiti ros bili tudi prišli v deželo, a ne na nemšbutarje nego na Slovence: ljudi bi morda ros tudi raliznpi , anajhiže zopet no ljubljenih nemškufarjev , nego Slovence: Sokol bina veke bil pod klop vržen, slovenski mestni odbor tnkoj razpuščen ter v sodnje preiskava nje pahnen; nemškutarsk Kode bi se bil sredi veli-cega trga o belem din vi v pričo vse Ljubljane raztelesil, a ne skrivaj pokopal; nemikutarsk HraStarjev bi se pol leta ne bi suni ^ postelje geniti, no da bi ga takoj prve dni pustili iz bolnico, ko so malo ranjenega Mahiovoga sina po sili v posteljo tiščali. Niste li torej vsi enaki tistemu, ki sam zapah poslopje, ter potlej vendar prvi znkriči: gori! goril samo da bi sum od sebe odvrnil ?
Dalje niti res ni, da trse ljubljansko mesto, vsa kranjska dežela trpi kvaro, ktero sto edinim posameznikom največ napravili nemškutarji Tako mogočni poleg VSO vladno podporo vendar še niste, da bi vaš nmzinec vso deželo na steno pritisnil.
Kur so tiče v pokoji zivočib uradnikov in vojakov, doklei ostanejo, kakoršni so zdaj. dokler bodo psovali in kleli vse, kur jo slovenskega, ter povsod in vedno podpirali neinškutarje, Bog jih rajši denes nego jutri nesi. kamorkoli bete, mi jim za odhod šo posvetimo z ajdovicOi Stari ljudje pravijo, da blago ni Birotfl, kdor ga kaj ima; tudi je mir vse dežele in stolnega mesta voč vreden, nego tista troha dobička, kolikor ga kdo uživa od sitnih penzijonistov, in ktorega nam nakloni tisoč drugih vrlih ljudi, ki m bodo za svoje novce poleg našega blaga hoteli tudi inu ti našega in vso dežele miru in pokoja, Naj torej oprtijo bisige. ker preslabo plačujejo, kar nam jemljo.
Vsaj onkrai je tedaj res, kur „Tagblatt", vkterem tako malo resnice
nahajamo, piše: rnarodni prepir ni vsega kriv. nego pripomočki, kakoršni so zanj rabijo!"
Će .Tagblatt' na konci babaje trdi: janjško-velška dogodba je narodnjake v zadrego spravila, a svobodoljubui stranki vsaj škodila ni" — opominjamo, da kakor ni mogoče nazega sleči, tako ni mogoče sramote vzeti tistemu, kdor je že poprej nič ni imel. Kolikor so dostaja narodnjakov, po-ndadarjamo, kar <nm že tolikokrat poudarili, da Slovenci surove sile ne kličemo, nego da so tudi surovi sili uiti potlačiti no damo. Naj obvelja pravilo: enaka pravica vsem, ter naglo se potem vrne red in pokoj v deželo, in |)e/man svojega že toliko let pripravljenoga „materijalnoga parklja" ne bode smel kazati na miklavievem lemnji svojega „Tagblatta" in svojih grmečih govorov. A sicer vos Dcžmatiov ..parkelj" ni tako peklenski hudoben, kakor nam ga je groznega naredil , kajti nam do zdaj ni pobral še nič otrok, niti slovensko polozje morebiti še ni tako pogubljeno, kakor si ga žele naši nasprotniki. Vprašamo: ali smo že res tako daleč, da nam je poginiti v deželi, ktero obdelujejo naše roke, od ktere davke plačujejo naši žulji, nko si upamo javno izreci . da hočemo ostati Slovenci, torej to, za kar nas je llog ustvaril? Ni ros, nismo še ter nikoli ne pridemo tako daleč, ako ne izgubimo poštenja in poguma. Nismo še tako preprosti, da hi verjeli, ka vlada, če zdaj tudi o vsaki priliki, celo samo sebi na blamažo, podpira nomškutarjo, nas potepta, ako no odstopimo od gesla: ne u dajmo se! Ministri prihajajo in odhajajo — vlade, posebno v Avstriji , hitro teko druga za drugo, kakor po travnicih senca . ktero delajo naglo gnani oblaki. Kakor se je Schmorling umcknil Kelkrediju. Relkredi Beustu , enako ura nekdaj odbije Beustu, če tudi se je ogradil z magjarkim dualizmom, neplemenitim ministarstvom", s podkupljenimi časniki in državnimi poslanci. Ministri odhajajo, narodi ostajajo Česar 1000 let m moglo dovršiti, tega 1000 dni tudi ne dovrši!
H o \) i s j.
Iz ti radon 27. junija /\ [Izv. dop.J V Triglavu" in po njem tudi v „Domovini" sem bral, da seje nekdo predrzni! m i s t i fi k a c i j o imenovati, kar sem Vam nedavno v privatnem pismu sporočil o Johnovem generalnem zapovelji glede Huvnovc čete in njenoga vedenja na Volčem. Jaz sicer ne vem, od kod jomljota imenovana lista nesramnost*) nekaj kot misti-fikacijo Vašega lista med svetom razglašati, o čemur nimata najmanjega zanesljivega sporočila, ako so noče zanesljivo imenovati, kar sta morebiti „Triglav" in „Domovina" v kakih smeteh pobrala, ali kar se jima je — pijanima v pijanosti natvezalo. Ako si jaz razjasnujetn razmerje med časniki, ki -menda vsaj — zastopajo slovensko koristi, mislil bi si, da gre slovenskemu časniku vera vsaj toliko časa, dokler se mu ne more nasprotno dokazati, Pa jaz ne bom „maniro'' učil Vaših tovarišev; kdor za to ni od naravo nekaj seboj prinesel, ta se „manire" ne ho nikdar izučil. Menije le za to, da sebe in pa Vaš list opravičim ter dokažem, da nisem tje v en dan čvekal, ko sem Vam naznanjal, kako sodi general John o Velški čast-niški hrabrosti, in pa da se morete Vi pred občinstvom opravičiti, da niste sveta lahkomniselno za nos vodili, kakor ga za nos vodita „Triglav" in „Domovina." ko Vam — smešno dovolj — očitata inistifikncijo. Ze takrat ko 'in V;,m privatno pisal 0 Johnovem generalnem Zapovelji, imel sem ga iz izvirniku v žepu prepisanega. Vam je zadostovalo to. da sem rekel John je tako govoril. Ker p« se dvomi nad mojo in Vašo resničnostjo, po-*) O kolegijalnosti tu pač ros ni več govoriti. Vred,
Vinnicki se je opravičeval, kolikor je mogel, ter šalami razveseljeval kralja, kakor nikoli p,.prti.
Kralj je mnogo pil, mnogo jedel, mnogo se smijal i bil rado« sten. A Vinnicki se je uklanjal Francozom ter svojemu običaju v prek bil uljuđen kraljici.
..Ta blazen ie prijeten, kader hoče, a redko hoče,'- blagovoli kraljica
izustiti.
„„Poobednik osladi obedo  . Vinnicki tihorna pristavi. l'o jedi reče kralj : „Zdaj povodi, kdo si bil! Ka nisi boloval sve« iloče tvojo šale."
Vinnicki odgovori: ...Sedel sem v zadnjih stanicah, kdor mi je vaša kraljeva milost odkazala stanovati.''•
„Ka si tamkaje tiral, nej skrivnost, a kaj si tamkaje samcat delal? Pokoril se nejsi, jer našemu gospodu kaplanu durij uejsi hotel odpreti!"
,„Kaj som delal,'" rečo Vinnicki. „„to so uo pove o dvoh, treh besedah, tor ako i povem, ne bi s" mi verjelo, Toliko opominjam, ka imam v sobi stvari, katerih šo nikoli nej hil>>, ter jih še nikdo nikoli e.ej videl.""
„Ka.iove stfariV suičavi vprašajo vsi, „rNe veruje, kdor jih nej sam videl.""
rKje je kapa'.'" reč.' Sobeski, ..Vinnicki obeta poobednik nam".
,. PKes je,uu odgovori Vinnicki. „..zoli'> čudno, čudne, v tem kraljestvu še neviđene stvari.uu
Tudi kraljica, katera je dem s hotela kralju biti vsa prijazna, pokliče dvorkinje ter vse svoje francoske dvorjane, a kralj vso poljske pane (gospode), kar jih je bilo pri dvoru. Družba ide preko dolzega dvorišča v zadnjo stauice. Vinnicki naroči hoditi, kar so nujtiheje more. Služabnik na lahko odpre vrata i prišli .so v prvo -t tnico. Prod ilurimi druge stanice je bilo sagrinjalo z listom, na katerem se j.> velikimi pismeni čitalo: Neviđeno i m c n i t n o s t i.
„Kako imenitnoiti?" Vpraša kralj, u>.e nekoliko nepočakalen.
..„Kralj pri svojem blatna v gostčh. "reče Vinnicki. ter zaveso naglo odgrnovši, pridem?: i Francoz na jajcih.
Gladko ostrižen, broz lasnico (puroke), strahom i uramotoj uničen
aedi Francoz na jajcih. Naglo vstane tet odejoj Ogmen hoče  pobegnoti, [—
a kam? Okno je imelo križe, v durih je stal kraljev dvor. Začne se grozen smeh: kajti kader jo Francoz vstal, videli so vsi pod njim gnjozdo kurjih jajce.
,. ..Hudobni blaženi"" vsklikne kraljica, kakor hi se hotela jeziti, a nej se mogla, nego smijala se ji? ter iztekla ven i dvorkinjo za njo. —
Kralj, pani ter gostje se nejso nikoli mogli nasmijati, nikoli nagledati
Francoz jo bil za pečijii skrit.
„„Hel - zavpije Vinnicki,-- „„ali mi nojste dali roke? Izza peči, gospod vitez, da so jajca ne uhlnde!""
Kralj se je še smijal, a Francozi so izginuli. Vinnicki je v*o povedal od konca do kraja ter povest zacelil temi besedami : ..ka noj trudno Tatnrja nagnati v hoj, veste vsi gospodje, a ka se Francoz da v glljezdo na jajca posoliti, to ste donos prvič videli svojima očima."
Ta dan jo bilo še mnogo smeha o Francozu, pani so na vse kraje po deželi razglasili to smehoto, a osramočeni Francoz jo še pred mrakom šel s kraljega dvora i mnogo rojakov ž njim. Kraljica se je delala jezno, a se jej nikakor nej moglo. Kralj je Vinnickemu poklonil drag prstan: tmli pani so mu prilagali darove.
Poslednji bosanski kralj.
(Zgodovinsko-romanti6ejn oliraz; eeski spisal Prokop Choulioloušok, poslovenil Poligoni'"'111
(Konec.)
Velvezir stoji najbliže sultana; ta jim vrže ronmževirevoga km-žala-vrvico, ki je bil z njo kralj zadavil očeta. Zvezo ga z njo. prodno se je bil iznebil silnega straha, ki so mu bile zadale ga sultanove besede. 1°' mar vič spozna to vrvico, zato poobesi glavo in ni besedice ne zine biriceW'
V tem, ko janičarji vroščo in lomastijo po Tomaževići, v tem z daleč vmes oglaša nek glas: „Kaj? ali vezirjev „berat" ne velja? saj j«'-ga imam tudi od njegu. Vezir Mehmed!" -- preVpije niegov glas vse drli«'1 vrišč, s kterim mu odgovarjajo.
Mehmed pozna ta glas, brž se torej obrne na tisto stran i» 810,11 prav prod Ilijo,
dam Vam tu Johnovo zapovelje v  vestni prestavi, kakor sem ga našel od gen. Johna samega podpisanega.   Glasi so g številkami in  napisom takole: C. kr. generalno zapoveljništvo v Qrad    28   m ja 1869 *K št. 32C2.
C. kr. znpoveljuištvu vojaške postaje v Ljubljani.
Kamo vojaškim oblastnijam tamo tudi posameznim častnikom 00« dotne postaje — po skušnjah lanskega leta storjenih nimoglo — neznano ostati, da narodna nesloga ined nemškimi in slovanskimi prebivalci v in okoli Ljubljano ne živi le na tihem, ampak da ravno javni sprevodi društev ponujajo priliko mejusobnim napadom (insulte) in tep.ežem (thatlichkeiteo.)
Sporočilo postajnega zapoveljnišlva 20, maja letih št. 258 kakor tudi ono 24. t. m št. Sfi kaže jasno dovolj, da pozabijo nasprotniki tudi obzire (ruksicht) do c, kr. častnikov, ako se slednji udeležujejo izletov in zabav druge stranke.
Brezdvojeno jih vodi pri tem -- če tudi politično neopravičena-suumja, kakor da bi bili vojaki (angelnirige des milimi-) v narodnih ali političnih zvezah z nasprotno stranko; in vojaštvo jo potem izpostavljeno zabavljanju in — kakor kažejo izgledi -   tudi dejanskim napadom.
I'o sporočilu postajnega z.apovel,ništva i1. t. m. *e je podalo 25 častnikov posade z dunajskim osebnim vlakom torej ob 1. uri popoldne — v Litijo udeleževat se veselice nemških turnarjev, dasiravno je deželnega predsednika namestujoči vladni svetovalec knjez. Motternih že ob '/«12 im dopoldne prosil, naj bi se mu dala peška pomor (infanterie-assistenz) proti ponavljanim neredom (excesse).
Iz sporočila se moro na dalje spoznati, da je bila ob istem času raz-drnženost kmečkrga prebivalstva že precej (bedeutend) naraslla in da se je bilo bati, ka bi se že ob (/,8 uri zgrabili (die gefahr eines zusammen-stosses drohte).
Najmanje (gelindestensi se mora imenovati nepazljivost (unvorsich-tigkeit), ki je častnike zapeljala, da so se na kraj zabave podali oni treno-tek, ko se je črt in narodna razprtija med političnimi strankami že tako jasno kazala (eiueu 80 scharfeu ausdruck gevvonnen.j
Ni težko spoznati, da so "napadi (ausehreitungen) kmečkega prebivalstva na c. kr. vojaštvo, kakor avgusta meseca lanskega leta na Viru in v drugih krajih, potem letošnje ponavljanje teh napadov v zvezi s zapiranjem (arretirungoo), o kterem so lokalni časniki poročali in ktera zapiranja so se pri neredih pozameznih kmetov v mestu s sodelovanjem častnikov — brez službenega zaukuza  - vršila.
Čutim se prisiljenega, ka izrekam , kako se čudim (betremden), da postajno zapoveljništvo '2'.',. t. m., ko je zvedelo o dogodkih v Litiji, častnikom ni odsvetovalo udeležiti so turnarsko veselice ; za to bi bilo kakor je videti imelo časa dovolj še na kolodvoru, preduo se je osebni vlak odpeljal.
Vojake zlasti pa časnike, ki ne stoje v nobeni stranki in se nobene ne udeležujo. svari tudi spoštovanje samega sebe in pa čast vojaškega stanu, da se skrbno in s pravim taktom ogibljejo krajev in prilik , kjer politična in narodnu agitacija svoje namene (zvveckei razkazuje (zur BchtUl stellt, ali kjer se ta agitacija lahko strastno raznaine (zum leidenschal'tlichcn ausbruoh gelangon kanu i.
Cc pričakujem v tem obziru od gospodov lastnikov popolnoma objektivnega mišljenja in zmernega razuma (massvolles verstiindnisi, vendar hočem na drugi strani tudi popolnoma varovati osebno svobodo do razveseljevali ja. kolikor se dakako sklada z načeli omike in našega stanu; vsemu
temu kljubu pa se mi vendar potrebno zdi. da postajno zapoveljništvo častnike spodobno poduči in prihodnje v tem smislu rabi svoj upljiv.
John. 1 r. IML.
lako se glasi Johnovo zapovelje v prestavi zvesti, kolikor sem jo mogel n i.izvesteje napraviti. Da Vam pa še bolj dokažem , ka izvirnika nisem od daleč gledal, ampak s svojimi očmi videl, pristavljam Vam, da je bilo tudi v Ljubljano predstojeće zapovelje ra/poslalno s pristav kom, naj se dotičnim častnikom Huvnovega polka naznani če količkaj mogoče — ustno. Johnovo sa povelje bi bilo imelo tajnu ostati, ker pa me „Triglavova" nesramnost sili braviti svojo sporooevaleovo in Vaio rast, govoril sem na vsa usta. Daje prestava zvesta sem Vam porok, vsaj da ie zadržuj isti, kakor ga Vam naznanjam, Lahko In podpisal tudi za občinstvo svojo Vam itak znano ime. hvala Bogu je častmi in ud vojaštva n; m odvisem, torej se mi ni ni-čeiar bati.  Mislim pa, da bo občinstvu že to samo zadostilo,  Ko bi pa
častniki stoječi pod generalnim zapoveljniitvom graikim, ko bi general John česar vsi ne morejo — svojo častno častniško besedo oporekli moje sporočilo, potem stopim s svojim imenom pred javnost, pa tudi z dokazi, ktere imam v roki Ne bojete te od mene nobene mistifikacije, sram pa naj bo vseh . ki se kot Slovenci predrznejo dvomiti nad slovensko poštenostjo*)
Politični razgled
Iz Dunaja se brzojavlja .Politiki": V dobru podučenih krogih trde, da jo stanje tako imenovanih nn-sč.»tiskih ministrov odvisno od tega, kako se bodo obnesle nadonieslilnc volitve za deželni /bor češki. V prepiru med Herbstom in Kuhnom je pravdo zgubil Herbst,
„Wien. Ztg." oglasa Iroje lastnoročnih pisem cesarjevih, na bVusta, Tanffeja in Ano, "<\a, v kteiih se delegaciji' sklicujejo na 11. dan julija meseca na Dunaj.
Iz Prage so brzojavlja 26, I. m.: Včeraj BO v vredništvu „Narodnih listov" kakor tudi pri obeh Oregrih iskali po rokopisih — pa zastonj.
,Kath, BI." naznanjajo, da liniki Skof ne bo hotel iti pred porot« no sodbo, češ da deželna sodniJH v cerkvenih in verskih zadevah ni kompetentna.
V Bukareiti so 24. t. in. zaprli oboroženega človeka, ki je kar naravnost priznal, da je hotel iz političnih nagibov umoriti ministra Cogol-ničeano-a. Minister, ktereniu je žugala tolika nevarnost, zapustil bo za nekoliko časa domačo deželo in bo potoval v Berollll , Pariz, tudi na Dunaj.
Knjez Sapieha je odgovoril na adreso okrajnega zastopa (Jor-liškega na (iališkem: avstrijsko ustavo, ki nikomur ne more zadostovati, moramo pobijati in od cesarjeve milosti pričakovati ugodnega uspeha.
*) Čuden običaj ju vsnkako, do nam ravnn ona številka ,. Triglava", v ktori no nam niistitikacija očita, ni prišla v roke, llcer lii tiili mi te prej protutovtll proti „Trlglavovemu" neprepijljenemu obrekovanju: dn ju bila. Dala notica resnična, Ini i,i le „Triglav" lahko poduiil iz oflctolue „Debalto", ki jo ravno tako kakor „Slov. Nar." poturila o Johnovem lapoverju. Morebiti je marsikteretnu ncljulio, da IS stvar razve, kakoiSim jo j nam ni troba nepoštenega, niti hinavskega ali lažiijivoga plaiča; naj lino cedi pred oficirskimi duri in ho trese pred njihovimi iab\jami in lauinloami — nam tega ni treba, pa nas tudi ni volja, dokler ne liomo — m to uro nikdar ne bomo •- prodali ivoje poitenoiti.
Vreilništvo.
izpeljite mi iz tabora tega blazna", — ukaže navzočnini, ,.zato da no bode kričal le-todi; dajto mu jih na podplate!"
• „A1 i tvoj „berat , vezir!" - Ilija vskrikne skoro solzam „Pravijo. da tvoja „borala" ne veljata, jaz. pa seru ti veroval, vezir"1 zavpije še silnejše, da ga za tega delj vlečejo dalje in daljo.
„S teboj je prav taka, kakoršna jo bila s tisto lisico, ki jo sama bila kožo prinesla h krznarju!" - nponese mu zaničljivo nekdo izmed biri-čev, ki ga vlečejo iz tabora.
Nu, kaj pa Touiažević ?
Na meh so odrli živega, zato da je v lastni krvi poginil poslednji bosanski krali      Štefan Tomaževie.
jezdecev senca ne vabi v svoj hlad na v-1, strani BO postavljajo od žalostnega okroga; zamišljeni dirjajo mimo bridkih razvalin dalje, kar eden njih zavzet glasno vsklikne in vstavi se; to tronut je se vstavita tudi njegova tovariša — ter strmita, kamo jima pot pokaže; ali t.i vidi nekega starčka, ki sedi meju razrušenimi Blopi in trpko gleda okrog sebe, pa je še lo zdaj svoje oko do dobrega vpil va-nje toda ne gane se s svojega mesta, le z. glavo pokimlje.
„Ali ga poznate'.'-' - - povpraša sprednji jezdec. „1, ta prokleti sin je to". -- odgovori drugi jezdec. „Vendar-le bi bili morali  7a njim dirjati tokrat, saj znate, kedaj", omeni tretji jezdec, takrat,  ko smo prav po tem k poti zibali se za njim, I pa bi še zda j Bosna bila naša !"
Po razvalinah Sudskoga samostana blodi nekov moški, že star; izbu- „Za Boga vendar, povedite mi1      oglasi se starček s prošnjim gla-
Ijeno ogleduje okajeno zidovje, razdrobljenih svetnikov ostanke in strte križe, som, a nepremakljivo sedi na svojem mestu, „i k.ij se je vendar pripetilo tu?" Kmalu mu je na poti kup razdrobljenega kamenja, kmalu množina slopov, „Ali še tega ne zna,, pasji sin ti!-4 — razkadi se prvi jezdec, „saj
ki leže. vse križem.  Žalostno se ozira okrog sebe. j si d Ilija, ki si izdal vero in Bvojo domovino, kaj ne?"
„Saj vendar nisem zablodil", — omeni sam sebi, „to je Sudski sa-j »Da, jaz sem Ilija," -- potrdi sivček, „a ti si Mirko, tisti-le tam
mostni), kjer v raki počiva moj kralj. Dog, o moj Bog, kaj seje pripetilo|je Bogdan, 00 le pa StaniSa, saj vas poznam vse tri. Toda zakaj si blek-tuV — stokne in žalosten se povspno na grmado kamenja, izmed kterega nil to o veri in domovini? Jaz nisem izdal nikogar, lo osvetil sem so kra-štrle razlomljeni mramorovi   Blopi,  ki  sezajo na dvoje razriti bogomolji v Ijevi smrti."
naročje.   Truden se zgrudi na slop, roci spusti v naročje in ozre so .okrog „Pa tu Bediš bogomolji na razvalinah, na svoje osvete ostankih, s
sebe. —   Tu je bogomolja, ali kdo jo tako opustošil jo?   Ni križa ni ce- k te rimi je pokrita Bosna, in povprašuješ" kaj  jo to", — zavrne ga Bogdan.
lega več, vsa sveta znamenja so razdrobljena. Kako bi spoznal, kjo počiva kralj?" — Kinknc mu glava na prsi: bodi-si od starosti, ali pa mu je telo oslabelo, in bolestno vzdihne: „Kralj, o moj kralj! Kje si, da si še enkrat na tvojem kamnenem grobi ohladim vroče čelo — ter ojačim svoje možgane, ki so vtrudile jih moje misli na osveto?"
Na odgovor temu klicu zamolkel topot vdari na uho mu. Takoj vskloni glavo, skrbno ozre se okrog sebe, ali nikogar ni na razvalinah — tam po plani dirjajo trije jezdeci sem od Bosne. Hercegovinskim goram naproti.
No mara tako dirjajo zato, da hi še pred poludnevoin ohladili se v senci polurazrušonega samostanskega z.idovjaV — A starčku ni na mari, še zmeni so no, kdo se mu bliža; blodi mu oko po razvaljenem kamenji in po razrušenih   slopib --- razmetnnih bogomolji pod mogočnim obokom. Tudi
„Varaš se". — odgovori Ilija, „ta osveta jo zadela lo meno!" aPogini, kukavica"1 •—  vskrikne Stani-a  in handžar stegne lliji nad glavo.
„Nikar!" — zavpije Bogdan in na stran odbije tovarišu znrijevelo jeklo. „Naj živi ta kukavicu, brza smrt bi prestrigla njegovi duši muke; naj živi, naj ga vjeda njegove vesti neumorni črv; naj živi in muči se, ker je tako nesramno izdal svojo domovino!"
„Res, najboljše tako", - potrdi Mirko, „tu slepec, prevarila ga je le ena hudodejna osoba, svoje in naše domovine je zabil, Proklet bodi, ti starec, ti grešnik — zdaj in na vekov veke!" - zagrozi se s Bvojim mečem Iliji in zdirja dalje.
„Amen!" — vskrikneln njegova tovariša, pljuneta proti Iliii in ubri-š'    /a njim.
,N. fr. Lloy.l", nemški organ ogcrske levic« I'"1' » «wp» '"»'« nem članku o češkem »pranji: Dn ima Češka z ozirom M »godovhrtko pravo ravno toliko pravice biti avtonomna drlava, kako,- Ogmka, n tem ne moremo nikakor dvomiti; da . M t« tirjatvo mora.no imeti tt« »ocotje Kako bi tudi Ogenka mogla misliti, da je nehal« avtonomijo >•*?, »j ic Ogenka kot samostalna država pogodbo sklepala 1 Cesko tud, kol <un,o-Btalno državo! - JNL" pozdravlja ta glas kot prvo inameoje, da JO »pel pričenja spora,umljenjo m?d drema narodoma,   ki   nimata raz -ga črtiti so.
P j? i m naznania telegram it Rima: Papež je v sadnji alokaciji obžaloval" ono pnatavo italijanske vlade ki je tudi kb-rikc podvrgla vojaškemu nabiranju; hvali proteste italijanski!, Škotov: pravi, daj« Katolicizem T ve-likdi zadregah In škodi v Avstriji In Ogeraki. Poročila h Španije papež« bole kakor tudi to. da Rotija še vedno preganja katobško cerkev tolažilo pak'mu je stanovitnost poljskih škofov. Papež Mn svoje upanje, da se bo duhovstvo  ravnalo po  Ugledu škofov in  opominja h koncu sovražnike
cerkve na ostro sodbo božjo.
Mazzini je zapustil Švico, kjer ga je bila začela Italija nadlega-vati in se je preselil v svobodno Anglijo,
V kratkem se na malo čnsa snide novoizvoljeni postavodajm zbor francoski. Do zdaj se ne ve. ali se bo v zboru kaj pokazalo, kam jo bo krenila prihodnja Napoleonovo politika. Napoleon zđflj menda še sam ne vi, ali H pustil, da se strasti same uduše, ali pa bi zasukal svojo diode   in   reform,   kakoršnih  tirja čast francoskega
t- kako* tudi pristojno zunajnn vedenje:   ker mu naznanuje vire,  t:* 1Jlcterih si Uinre zajemati poduka v rasnih gospodarskih oddelkih.   Naj le pošlje pMltni
politiko naroda.
pota
Razne stvari.
* (Protesti proti mestnemu zboru ljubljanskemu je vložilo kranjsko duhovenstvo i* vse skotijo Duhovniki se med drugim obranujejo napadom mestne promemorije fuko-lo: „Goovo res, gojiti V ljudstvu kerščunsko nravnost in poštenost, ga smiraj bolj olikovati in izobraževati v vsem vodstvu ki spada v njegovo okrožje, z eno besedo : naraven napredek - to jo bila naloga, ktero je duhovščina od nekdaj iskušala pri ljudstvu spolnovati in jo šo skuša. Na to merijo mene pridige, njeni kerščanski nauki za odrastle in za otroke, njeno podučavanje V Soli iu drugo občevanje z onimi, ki so njem skrbi zročeni. Tisoč pi č bo vsaki dan pripravljenih pričati zvestobo, s ktero se je duhovščina odlikovala v tem svojem delokrogu, pričati dobro ime. ki si ga je pridobila in v t idila Se daleč zunaj mej domače škofije. Njej se ni bati. da bi jo kdo na laž stavil, če trdi . da je ona prva odprla pot izo-braževanju Blovenskegn ljudstva,  [zmed ljudstva izruBtla, med njim živi in
zatoraj dobro pozna njogove rsakoršne potrebe in nadloge, zato naravni nagon srca veleva darovati vse svoje moči pospeševanju dušnega in telesnega blagostanja taistega ljudstva. DuhovSčina ravno je perva resna likati začela ljudski jezik, v kterem edino ima narod sredstva za omiko in napredek. Ona ravno je že zdavnaj, preden BO bile redne šole, ljudstvo brati učila, mu zidala šole, napravljala toliko Šolskih zalog, imela zasebne Sole. Duhovščina — ona skrbi za napravo i n ra/snjat.v vsakovrstnih Ijuđslćihspisov; privablja s svojim vplivom tisuč udov I: Mohorjevi družbi, ktera je ravno v ta namen vstanovljena, ona s tem, dn brati veli, poblažujo vorako in nravsko čutilo
rez.'. triyr i   «k»v. ;,
...... - .   k:    ■:- r„ .-ji ' s "i* v  -i-«."*.<■ fs-.-r-r ;•,"«.':.' „**
nHml ali niso neumno besede to?8 - začudi se nesrečni starček; to trenotje pa se zgeno in vskrikne za jezdici: »Hoj, Mirko. Bogdan, čujta, junaka! čuj tudi ti, StaniSa I vezirjev „bernt" je mrtev*; — in dvigne oslovsko kožo. „nate, idite z njim k sultanu, padišnh zopet oživi Bosno, tedaj — ali je razdeta' Ne čujejo me! povzdihne čez nekoliko časa in zopet sede na razvaline. ,.kar brez „ bera ta" jezdijo dalje, potlej pa se vsa krivica stepe le mi-iiie. Moj Bog, moj Bogi" vapne roke. .,star sem že. te žalosti gotovo ne strpim!"
Glava mu zleze v naročje, skrije jo V dlani, komolca pak podpre ob koleni. Mine dan prvi. mine ciniki — ne gane se. ne je ni ne pije, le zdaj pa zdaj jekne, a jek se otožno, strašim razteza po Suliškib razvalinah, rahlejše in rahlejše, nuposled pak utihne. Pleneči ptiči BO precej zavohali, ko hitro je starček bil izdihnil BVOJ0 dušo; dva dneva so krožili nad njim, spuščali s" na-iij. kljuvali mu Oči, pikali glave, prepikali jo iu uživali njegove možgane, v k.h s,- je domovini bilo porodilo toliko izdajnih misli.
Katarina Kosarevna je videla, da se bojne sultanove jate odmičejo od gradu Blagaja; ali ne dolgo ču88, že je sultan zopet prihrmel Z večo močjo, Hercegovinje pak • nepripravljeni, in ker so jih bili razdvojili prorokovoi, ne morejo zmoči sultanovo vojske. Katarina je torej motala pobegniti, dn se je otela. Blodila jo okrog s sv (.jim pičlim spremstvom tako, kakor vdova kraljica Marija. Marija je zavetje našla v naročji slovanskega bana Pavla, ali ta nevestnež je vzel jej vse inienije in do cela osušil jo, toda kmalu ga1 Toni; je vjela božja pravica: Turci so <;a zasačili in ubili. Marija pak jo zopet pogodila, da seje otela, kajti zatekla .-e jo k ogerskemu kralju 9 varnejše zavetje.
Katarina Kosarevna je ninrla v Rjmu osamela brez otrok; svojo pravico do nesrečne Bosne je pred BHirtjo odločila sv. Očetu. Nihče ni po-jokal na njenem grobu, Se spominka ne bi bila dobila nad-se. ko bi sama ne bila še živa odbrala si pokojišća v cerkvi: ,.ara coeli-' po imeni — pred velikim oltarjem, in ob enem spominka, v kega je bila vsekana nje podoba z bosniškim grbom vred in z vojvodskim grbom sv. Save, ali s Hercegovin-skim — napisom vred . ki je kazal . da t« je spominek Katarini — hčeri Štefanovi, sv. vojvode, in udove Tomaievičeve, kije bila sama omislila si ga (monumentom ipsius sumptibus positum).
Se nekoliko časa so Se branili poslednji bosniski junaki, dobili so bili zopet nazaj grad Jajec z obližjem vred in izročili ga ogerskemu kralju v varstvo. Ali Oger ni mogel dolgo ČAS« braniti Bosne, ki so jo bili Bošnjaci sami izdali, ZatO jO kmalu pogoltnila v tursko Bužnost.
!„,i tvoje poročnik« nled ljudstvo; lahko mu bodo povedali, kako duhov ičina pospešuje sadjorejo, napravljnje drevesnice, posebno pa svilstvo zasajaje ni ur! inih dreves, vinstvo v rabo jemaje žlahtnih trt. kako obdelovaje pust.' tU spodbada ljudstvo k enakim poskušniam in s tem po svoji moči pomaga lajšati bridko osodo. Gotovo iz dna srca neradi govorimo O lastnih zaslugah. Le breznierno dolženje mestnega odbora nas je prisililo, dn jih nismo li Sicer sami dobro sprevidimo, da se nikakor svoje naloge nismo dovršili, in da imamo še lep kos dela pred seboj . kterega .-e pa ne branimo, tcuiuč truditi se hočemo, da ga z Božjo pomočjo dokončamo. Tudi nam še na misel ne pride, da bi prezirali unstranske znsluge, ki 80 si jih drugi za narodno omiko pridobili: vendar pa menimo, da brez žaljenja onih. ki so prijazni pravemu napredku našega naroda, smemo ponosno pred mestni odbor stopiti in ga vprašati, če se mora kak stan v delavnosti za ljudsko omiko in napredek z našim meriti. Posluževajo se tiskarstva in zasebno občevnje Z verniki je sijajno delala duhovščina za ta namen, iu da bi ga dosegla, ni nikdar vodoma rabila pripomočkov postavno prepovedanih. Nasproti takovim radovoljiiiin darežljivostim se ne sramuje mestni odbor, duhovščino v očeh krščansko srenje, pred slavno vlado in v javnem mnenju sploh dolžiti, češ, da „ona, ne da bi s krščansko ljubeznijo in z ogledom krščanskega trpljenja v okom prišla neutajljivi sirovosti src in zanašanju na telesno moč, svoj đntni vpliv velikrat ravno v nasprotno stran obrača." V takem očitanju ni ne duha ne sluha pravičnosti. Ce bi kdor si bodi izmed nas v tem času. ko moramo vedno na vse strani oboroženi biti proti nnj strupenejšim pti-šicam obrekovanja. Zasmehovanja in zaničevanja varovaje naj BVetejŠB nedotakljive lastnine človeštva, če bi v tej hrambi kteri kako veljavno postavo prelomil, Shj nismo izven postave in ne nad postavo, tudi ne zahtevamo izjeme zase: mestni odbor naj le duhovskoga prestopnika postav brez ozira naznani pri dotični gospodski, da se po soilnijski preiskavi resnica prav poizvv in postavam zadosti. — „Mešajo politiko v verstvo," pravi mostni zbor, »bega duhovščina zdravega in vernega duha ljudstva in jemlje pnj ščit duhovske mogočnosti razdraženo počenjanjn njegovo." V ustavno vladani državi že mora tako biti, da se vsak državljan večali manj zaplete v politično gibanje. Ali hoče edino duhovnu, ki jo tudi avstrijski državljan, ki tudi davke plačuje, zabranjeno bili. da bi lastnega političnega mnenja "no gojil? Ali se bo le duhovnu v hudodelstvo štelo to, kar si vsak misleči v pravico lasti ? Ali bo le. njega preganjanje zadevalo , če hoče postavno vživati pravice? Kdo ga sme tožiti, dokler dela med mejami postave? Ce jfl tO prestopil, naj se dokaže ; če pa mestni zbor nima trdnih dokazov v rokah, Vtisnen je neizbrisljiv madež obrekovanja njegovi terditvi, da duhovščina vtikajo politiko med verstvo boga zdravega in vernega duha ljudstva, jemlje pod ščit duhovske mogočnosti razburjeno počenjanje njegovo, in da mirne rja podivjači ljudstvo."
(Sestavek „K. Havliček Boro v s ki,") ki jo izhajati začel v Jistku Slov. Naroda" na željo večstransko izrečem, dajemo posebej tiskati. Ko dar ho doko: čan . dobival se bo v majhni knjižici po nizki ceni pri naši m oprav ništvu. N o v i ni n a ro č n i k oni g a b r e z p 1 a č n o p rici ene m o k prvemu listu, kterega jim pošljemo.
(('uda naročnikov.) Kar naj tudi „Slov. gospodar" po pravici graja na pasterku „Štajerski gospodar," kterega dež. odbor v Gradcu izdaja, ene lastnosti „Štaj. gosp." vendar ne bo mogel nihče odrekati in ta lastnost ga dela „uiiicum" med vsem časopisjem. nŠtnj. Gosp." ima 2 piši dra plačtijoča naročnika,— pr stavljalec pa 600 gol. nagradi' na leto.
' i P r e d c I ska železnica.) Slišimo, da se je c, k. komisar občne- j nadgledstva, gospod Ferdinand hoonhard, ki je bil od visok. c. kr. ministerstva za kupčijstvo poslan trasirat (merit) železno cesto od Beljaka čez Predel do Trsta, o izpeljatvi in o razmerah zastran stroškov naj ugodnejšo izustil. Imamo tedaj, pravi „Dom", veselo nado, da se bode ta/a n:>s prevažna črta toliko gotovejše morda na državne stroške zidala.
(C. k. deželno šolsko b v e t o v a v s t V 0 v (I o r i C i.) Z naj višini sklepom od 12. t. ni. je blagovolilo Nj. veličanstvo imenovati za administrativnega in gospodarstvenoga poročevavoa v šolskih zadevah pri dež. šolsk. svetovavstvu Goriškem primorskega naiuestnišlvenega tajnika Vil. Hahn-a pleni. Hnhnenbei k-skeg« pustivši mu dosodanji službeni značaj; dalje za ude istega deželnega šolsk. svetovavstva za postavni službeni obrok (to je, za 6 leti učitelja verstva na c. k. gimnaziji Goriški Lovrenca Pertout-a in Andrej;. Maiibič-a j vodjo c. k. više realke v Gorici, Ferd. Gatti-a, in gimnazijskega proiesorja v Gorici, Antona Klodiča, kteri ho opravljal službo de-ŽelliO-šolokega nadzornika. (Od deželnega odbora sta že - - kakor je „Domovina"  o svojem času povedala — odločena gg. dr. Deperis in dr
fcjT Msaznanl!
Na prodaj je prijetno posestvo v Lokarjali,
četrt ure od železniške postaje „St. Georgc.n" (sv. Jurij pod ftf'
nikom na tfovenskem Štajarskem) na komisijski cesti blizo Cdja, Z 10 orali njiv, II orali travnikov, 2 '/, oralom pašnika, 11 orali bost«, 2 oraloma vinograda,   Poslopje je vse zidano, z opek" krito in prav v dobrem stanji.   Za krčmari jo prav pripravno.
Prodaja
Jurij jflasitnjsik*
posestnik v Loharjah blito telesnUk« i""1''1' ,,St, (hmjen'' (Sihllialuistotioii).
htdatelj in vrednlk Anton Tomšič,
Lastniki t Dr. Jote Vohnjnk iu druKl.
Tiakar Hdnnrd Jniizič.
CQ
45