Año (Leto) XVIII (13) Štev. (No.) 15
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES,
13. aprila (abril) 1961
Slovenski dan in
slovenska pesem
Bomo eno zapeli,
de bomo vsi veseli, je svoj čas zapel Slomšek, kar se lahko nanaša tudi na dananji dan, ko so prireditelji Slovenskega dne dali na program nastop združenih pevskih zborov. Kjer je pesem, tam so dobri ljudje, pravi nadalje Slomšek, tam je veselje doma. Pesem spremlja človeka od materine zibelke preko vsega življenja in mu postaja najiskrenejši izraz njegovih čustev. Predvsem nam v tujini se ob slovenski pesmi inako stori, tako nekako, da citiram zopet Slomška, ko piše: „Teža let me k zemlji vleče, glava se belj od skrbi, pa vselej me glas nedanjih pesmi omladi. O sladki glasovi mladih dni!“
Da bi starejšim osvežil te sladke glasove mladih dni in mlade navdušil za slovensko pesem, zato je ta pevski nastop. Bile naj bi narodne pesmi; toda čudili se boste, da so na programu samo umetne pesmi. Toda upal bi si trditi, da so tudi te pesmi narodne, ljudske, tudi če niso strogo folklorne. Pesmi, ki jih danes poje tukajšnji zbor, so skladbe s stoletno, petdesetletno in desetletno tradicijo, toda prešle so že v kri in uho slovenskemu pevcu podeželja, so že last „mase“, tako da jih lahko imenujemo ljudske zborovske napeve, narodna pesem naših dni. Na višji gladini kulture kot prvotna primitivna nezapisana popevka. To so nam že tiste „nekdanje melodije mladih dni“, o katerih govori Slomšek, in ki se danes že lahko podajajo kot „zborovsko“ narodno blago, že last širokih narodnih množic.
Kadar gre za poudarek svečanosti in množične širokosti, prevzemamo narodno nošo in narodno pesem obenem z zastavo in grbom, da z vsem tem potrdimo našo zvezo s tradicijo naroda, katerega nedeljivi del smo, čeprav v tujini. Tako hoče Slovenski dan s temi množičnimi pesmimi iz časa naših dedov, iz časa čitalnic in taborov, poudariti to zvezo. Prav namenoma za stoletnico taborov, ko so v narodnem ogroženem času — kakor danes naša emigracija — poudarjali s pesmijo svojo vero v Združeno Slovenijo, ki je tudi še danes naš ideal, in upanje v zmago narodnosti nad vsemi ovirami, tudi „če je vihar že vse razdjal“. Mi tu vemo, da se bomo ohranili na teh razvalinah lahko še dolgo časa, če bomo postavljali svoje obrambne trdnjave po vseh obrobjih velikega Buenos Airesa, kjer bomo gojili svoj jezik, šolstvo, pa svoje kulturno delo.. Majhna emigracija smo, pa smo lahko veliki! „Itaka ni bila bogata“ pa je s svojimi Olimpijskimi prireditvami zadivila svet. S „fiz-kultumimi“ tekmami je povezala tudi kulturne tekme, ko so najvišji umetniki v tragedijah oblikovali narodne mite. Ali ne bi tudi mi povezali naš vsakoletni Slovenski dan s športnimi in umetnostno kulturnimi postavkami? Letos z združenimi pevskimi zbori, drugič z združenimi dramatski-mj nastopi. Ali ne kličejo na pr. posamezna dejanja iz Vombergarjevih, Fin-žgarjevih, Novačanovih iger po množičnem slavnostnem prikazu na takem Slovenskem dnevu? Ali pa tekme med posameznimi igralci z odrskim oblikovanjem karakterjev iz naših leposlovnih del: postavim Krjavlja, |Dolefa, Martina Krpana, pevca Radovana itd. ? To so samo obrisi misli za bodočnost.
Danes se je realiziral nastop združenih pevskih zborov. Poudarila se je pesem kot tista sila, ki nas veže v složno skupnost in predstavlja eno najsijajnejših obrambnih jezov pred raznarodovanjem. Z udarnimi zborovskimi melodijami iz našega slavnega narodn0 budilnega časa poje ta zbor za novo narodno budnico. Naj potrjuje starejše v njihovi zvestobi, pa mlajše uvaja v svet očetov. Naj da hvalo materam, ki pojo slovenske zazibalke, in naj druži fante in dekleta (ki naj si podajajo' z narodnimi pesmimi ozaljšana lectarska srceta) v nove slovenske družine, kjer naj slovenska pesem ohranja narodno življenje v emigraciji. Naj tu navedem —• po spominu sicer — sam0 izjavo Slovenca, ki je gotovo prišel izmed slovenskih naseljencsv na najvišji položaj v svetu, mislim I.-.ui-šeta, šestkratnega guvernerja Ohia in sedaj senatorja USA, ki je izjavil, da
ZEMEVSKA KOï»FEKEI»CA II» ATOMSKA VOJ»A

V svetovnem časopisju so na dnevnem redu poročila o potekanju ženevske konference, na kateri razpravljajo ZDA, Anglija in ZSSR o načrtih in načinih za kontrolo in prenehanje atomskih poskusov, o razorožitvi, o kontroli vsemirskega prostora itd. Tozadevnih konferenc so te tri atomske velesile, ki sestavljajo takozvani Atomski klub, imele že nad 270, prihajajo v Ženevo in odhajajo že nad tri leta, niso se pa praktično premaknile z mrtve točke. Niso mogle priti do sporazuma in še dolgo ne bodo mogle najti učinkovite formule, ker pač druga drugi ne zaupa. Razorožitev je nemogoča, ker je pravilno dejal britanski filozof in matematik Bertrand Russell: „Naj uničijo vse orožje in naj uvedejo popolno kontrolo, kdo bo pa mogel kontrolirati izdelovanje lokov in puščic?“
Največ zaslug za nedosegljivost vsaj delnega sporazuma v Ženevi ima ZSSR. ZDA so1 pred dvemi leti ustavile svoje atomske poskuse v upanju, da jim bo tako lažje pridobiti ZSSR. Medtem se je pojavila kot atomska sila Francija, ki je že v naprej povedala, da se sklepom atomskega kluba ne bo podredila. Atomski klub pa je tudi noče sprejeti v svoje članstvo. Na vzhodu nastaja, s pomočjo Moskve, še atomska Kitajska. Vsi se zavedajo, da bo- kmalu prenehala izključnost atomskega kluba in da se bliža čas, ko bo imela atomsko orožje že vsaka država, kakor ima
z lahkoto pregazila Zahodno Evropo in zasedla Anglijo.
Te nevarnosti se zahodni državniki dobro zavedajo, pred' očmi pa jim neprestano lebdijo tudi atomska dejstva, katerih ni mogoče omalovaževati. Ne-Spodbitno je namreč ugotovljeno naslednje:
Če bi se atomski poskusi nadaljevali tako pogosto, kakor prejšnja leta, bi vsako leto poskusov povzročilo na svetu rojstvo ok. 230.000 resno poškodovanih otrok, in nad 420.000 smrti pred rojstvom. Do teh zaključkov so atomski znanstveniki prišli na podlagi učinkov atomskih poskusov, ki so povzročili tudi na področjih daleč proč od kraja poskusov, velike količine naj-smrtonosnejših tvarin, in sicer tkzv. stroncija 90, cesija 134 in ogljika 14. Veliko se je govorilo o „čistih“ bombah, ki bi povzročile manj stroncija 90 in cesija 137, toda ne ogljika 14, ki razpada silno počasi in katerega „polovica življenja“ je 8070 let, kar pomeni, da bi imel uničevalne genetične, posledice še tisočletja.
Nedavno je ameriški general Gavin, bivši šef ameriškega vojaškega raziskovalnega urada, pred senatnim atomskim odborom, ki ga je vodil Symington, odgovarjal na vprašanje: „Če bi se zapleti} v atomsko vojno in bi naša
letalska sila izvršila atomski napad na ZSSR tako, da bi atomske bombe eksplodirale tedaj, ko b( veter nosil učinke njihovih eksplozij čaz Rusijo proti jugovzhodu, — kakšne bi bile njihove smrtonosne posledice?“, takole:
„Kakor računamo sedaj, bi bil0 več sto milijonov smrtnih žrtev. To velja za obe strani, kamor bi pač veter pihal. če bi veter pihal proti jugovzhodu, bi 'bila v glavnem prizadeta ZSSR, vendar pa bi se posledice raztegnile tudi na Japonsko in morda celo na Filipine. če bi veter pihal v nasprotno smer, pa bi smrt zajela vso zahodno Evropo.“
V zahodni Evropi se strokovnjaki teh dejstev zavedajo in vedo, da bi v tem primeru, če bi vetrovni tokovi nosili atomsko smrt iz ZSSR proti Atlantskemu oceanu, velika večina evropskega prebivalstva pomrla v dveh dneh. Žive bi ostale samo posamezne skupine oboroženih sil, ki bi bile dovolj zavarovane pred prvimi atomskimi posledicami. Toda tudi te bi jim verjetno pozneje podlegle. Nemogoče je vedeti, kakšne bi bile posledice atomske vojne v celoti. Nekateri strokovnjaki so mnenja, da bi jo preživela polovica človeštva, drugi spet, d'a samo četrtina ali še manj. Gotovo pa je, da bi preživele preganjale težke bolezni in da bi ostali brez pridobitev moderne tehnike..
ZDA in ZSSR sta danes odgovorni za fizično usodo človeštva, toda ZSSR ni mogoče zaupati.
Konference v Washingtonn
vsaka država danes običajnega orožja na kupe. Tako se tudi bliža čas, ko bo vsaka država mogla sprožiti atomsko vojno.
Zaradi takih prividov bodočnosti se že več let nazaj zdaj tu zdaj tam, predvsem pa v Zahodni Evropi, pojavljajo gibanja proti atomski oborožitvi in rabi atomskega orožja. Tako gibanje se je zlasti utrdilo v Angliji, katero si je Moskva izbrala za svojo protiatomsko tarčo. Ker je Anglija eno izmed najvažnejših ameriških atomskih in raketnih ter podmorniških oporišč v Zahodni Evropi, se je Moskva zlasti v letošnjem letu z vso skrbnostjo spravila na del0 na britanskem otoku. Bili
Kennedy je imel pretekli teden z MacMillanom v kratkem času že drugo konferenco. Iz skupnega poročila o konferenci, na katerj sta razpravljala o svetovnem položaju, predvsem o Laosu, ZSSR, rdeči Kitajski, Kongu in Kubi, pa je razvidno, da nista istega mnenja, kako reševati te resne probleme. Poročilo je tako sestavljeno, da je mogoče med vrsticami brati, da je Kennedy svojemu britanskemu tovarišu odločno povedal, da ZDA ne potrebujejo nobenega posrednika in mešetarja med Moskvo in Washingtonom.
Tak odmev je imelo poročilo namreč v ameriškem časopisju, ki je pod velikimi naslovi objavilo te ugotovitve. V Angliji je pisanje ameriških dnevni-nikov napravilo mučen vtis ter so londonski dnevnikj takoj pisali, da Anglija nima namena jemati ZDA prvenstva v vodstvu svobodnega sveta.
V torek, 11. t. m., pa je prišel na obisk v Washington zahodnonemški predsednik Adenauer, kjer je imel s Kennedyjem konferenco prav tako o svetovnem položaju, še posebej pa o vprašanju združitve obeh Nemčij.
D elitev dela Kvem lju
smo priče odkritja važne sovjeske vohunske mreže v Anpliji, te dni pa doživljamo velike protiatomske demonstracije na angleškem otoku. V mogočni povorki se je pred' kratkim zbralo na Trafalgarju v Londonu nad 42 tisoč Angležev, največ mladine, ki je na vse grlo in z letaki protestirala proti atomskim poskusom in uporabi atomskega orožja. Povorko je vodil, značilno, zgoraj omenjeni britanski filozof in matematik Bertrand Russell, nečak Lorda Johna Russella, ki je bil trikratni britanski predsednik in zunanji minister za časa kraljice Viktorije. Že nad petdeset let slovi Russell kot eden največjih živečih filozofov in matematikov, ki obenem tudi nikdar ni zanikal svojih simpatij d'o komunizma.
Zaradi njegovega vodstva tega britanskega protiatomskega gibanja in sodelovanja drugih britanskih skrajno-levičarskih elementov je jasno razvidno, da vso zadevo spretno vodi Moskva, ki je na svojem poslaništvu v Londonu demonstrantom delila cigarete in druga okrepčila. To gibanje spada v sklop sovjetske komunistične imperialistične politike. Povsem razvidno je namreč, da bi bila ZSSR v vojni, ki bi se bila. z izključno običajnim orožjem, v izred-n0 ugodnem položaju tako glede števila mož kakor glede količin orožja. Brez strahu pred atomskim protiudarcem bi
ga je samo pesEm, ki jo je z materjo in sestrami gojil v družini, ohranila v srcu Slovenca, čeprav je že zdavnaj Amerikanec. In on se je tudi po slovensko poslovil od trupla pesnika Zormana, ki je bil največji gojitelj slovenske pesmi v Ameriki. Da, dokler bomo- slovensko peli, se bomo čuMli povezani s slovensko krvjo, s slovensko duŠO.
Zato ta današnji slavnostni dan slovenske pesmi. Naj ta zbor še dolgo odmeva v nas, — združeni pevski zbori v združenih Slovencih. Tn zaio — da zopet končam s Slomškom —
Napij šc ti zdravico,
za združbe veselico!
Da se more bolj posvečati potovanjem in reševanju velikih notranje in zunanjepolitičnih problemov, je Hru-ščev, kakor poročajo iz Moskve, predal dnevn0 vodstvo sovjetskih zadev svojim štirim najzvestejšim oprodom, in sicer Frolu Kozlovu, verjetnemu bodočemu samodržcu Kremlja, ki vodi notranje in partijske zadeve, Mihajlu Suslovu, partijskemu teoretiku, ki vodi odnose med sateliti in Moskvo, armenskemu pomožnemu predsedniku Anastasu Mi-kcjanu, ki vodi manjše zunanjepolitične zadeve in Alekseju Kosyginu, upravne-
mu in industrijskemu strokovnjaku, ki vodi gospodarski razvoj ZSSR.
Ker je to storil, je Hruščev mogel dolge tedne potovati po Ukrajini in Sibiriji in je zato vsak trenutek pripravljen odpotovati na morebitn0 vrhunsko konferenco, na potovanje po Afriki ali kamor koli. Prav tako se je zato Hruščev mogel posvetiti izdelovanju novega partijskega programa, ki ga bo, kakor poročajo, objavil na letošnjem oktobrskem zasedanju sovjetske KP v Moskvi.
IZ TEDNA
Castro je dal v preteklem tednu postreliti nadaljnje štiri „protirevolucio-narje“, tako da se je uradno število doslej postreljenih oseb na Kubi dvignilo na 603. Iz ZDA so v minulem tednu začela tudi prihajati mnoga poročila o pripravah kubanskih političnih emigrantov na invazijo na Kubo. S Floride je odšlo v ta namen na tajne postojanke v Gvatemali med drugim tudi 35 kubanskih letalcev. Prav tako so v nekatsrih južnoameriških državah proticastrovci nagrmadili velike količine vseh vrst orožja za napad na Kubo. Castrov komunistični režim pa je ustanovil tudi „pionirske brigade“, katerih člani, dečki in deklice, smejo biti stari največ 13 let.
M c Namara, sevemoam. obrambni tajnik, je objavil, da so v ZDA preuredili obrambne načrte tako, da bodo ZDA mogle veliko lažje prestati prvi .■morebitni sovjetski atomski napad ih udariti še z večjo silo na ZSSR. Podobne načrte ima v pripravi tudi Anglija, ki je razpostavila po svojem otoku 1560 opazovalnih postaj, s katerimi bodo mogli ugotoviti bližanje sovjetskih atomskih raket vsaj 5 minut prej, predno bod0 udarile na britanski otok.
V Jeruzalemu se je v torek, 11. t.
m., začel proces proti nacističnemu obtožencu Eichmanu. Obtožnica- v glavnem obstaja iz 15 točk, v katerih ga Jrdje obtožujejo poleg drugega „zloči-
V	TEDEN
nov proti celotnemu človeštvu“. Judje so v obtožnico spravili tudi n. pr. nacistične deportacije „15.000 Slovencev“, kolikor pravijo, da so jih oni ugotovili. Zagovornik Eichmana. advokat Servatius protestira proti procesu, češ, da je -bil zakon za kaznovanje zločinov, katerih dolžijo Eichmana, v Izraelu odobren šele leta 1950 in da nima zato veljave za dejanja, storjena pred' tem letom.
Bostonski kardinal Cushing je na vprašanje časnikarjev, če je Castro ko-munist, izjavil: „Ptič, ki gaga kakor gos, se ziblje kakor gos in brodi po mlaki kakor gos, je za vsakega pametnega človeka gos.“
V	OZN je sovjetska delegacija „velikodušno“ ponudila Washingtonu, da je pripravljena opustiti razpravo o nezakonitem letanju ameriških letal nad ; sovjetskim obmejnim prostorom, če ZDA umaknejo svojo zahtevo za debato o sovjetskih grozodejstvih na Madžarskem in v Tibetu. Ameriška delegacija je ponudbo odklonila.
V	Parizu se je na ulicah pojavila skrajnodesničarska organizacija „Odporniško gibanje za demokracijo in svobodo“, ki nastopa z odmetavanjem bomb proti v Parizu bivajočim Alžir-cem in proti dsgolističnim organizacijam. Ta organizacija nasprotuje De Gaullovim naporom za premirja v Al. žiru.
HRUŠČEV BO SREČEN,
KO BO VSE RDEČE
Sovjetski diktator Hruščev je pred tedni govoril po sovjetskem radiu iz kaza-nskega mesta Alma Ata, kjer se je mudil na kontroli poljedelske in industrijske proizvodnje te sovjetske province. V govoru je med drugim izvajal:
„Srečni smo, da tukaj gradimo komunizem, toda to ni dovolj. Srečni bomo, ko bodo narodi vseh dežel stali pod zastavo marksizma-leninizma in ko bo komunistična zastava vihrala po vsem našem planetu. Nasprotniki komunizma pravijo, da se Hruščev bon za nadvlado komunizma po vsem svetu. Temu ni tako, kajti to je naše globoko prepričanje, temelječe na teoriji razvoja človeške družbe. Ta razvoj ni odvisen ne od mene niti ne od kogar drugega.“ Hruščev se je nato dotaknil sovjetske industrijske in gospodarske tekme z ZDA in citiral izjavo ameriškega ministra za delo Glodberga, da' sta si ZSSR in ZDA zelo blizu v jekleni produkciji. Nato je nadaljeval:
„To ni slabo, tovariši. Ne morete si predstavljati velikega veselja našega ljudstva, ko -bo prehitelo ZDA tudi v proizvodnji mesa. To bo nova zmaga, važna ne samo gospodarsko, pač pa tudi politično. Pokazala bo znova veliko moč socialističnega sistema. Za take cilje se izplača trdo delati, tovariši.“
Ameriška vojska je objavila, da bo do prihodnjega leta razposlala po pacifiškem in evropskem, področju na tisoče novega moštva, d'a bo svobodni svet pripravljen na komunistično nevarnost- in njihovo gverilo. Na mnogih ameriških vojaških postojankah vežba-jo na tisoče gverilcev, ki jih nameravajo poslati, kakor je izjavilo ameriško obrambno tajništvo, na področja, kjer bi nastali upori proti komunističnim režimom. V Washingtonu menijo, da ne bodo smeil več dopustiti, da bi taki upori, kakor s-o bili na Madžarskem, na Poljskem ali v vzhodni Nemčiji, znova propadli. Prav tako nameravajo v ZDA začeti z vežbanjem gverilcev tujih narodnosti, ki jih bodo poslali v države za železno zaveso, kjer bi prišlo do uporov proti komunističnim režimom.
Avstrijski kancler Raab je po 8 letih predsednikovanja Avstriji „zaradi zdravja“ pretekli torek podal ostavko.
Kapitan neke sovjetske pomožne podmomiške ladje, po rodu Litvanec, je minulo soboto zapeljal svojo ladjo v švedsko pristanišče Hemse, kjer je zaprosil za politično zaščito in jo dobil. Ladjo je potem odpeljal v ZSSR sovjetski' mornariški ataše v Oslu.
ZSSR je v OZN objavila, da ne priznava sporazuma iz Tenenerive na Madagaskarju, kjer so nekomunistični kongoški vodje ustanovili nekako federativno kongoško državo. Sovjetska delegacija nasprotno zahteva takojšnje sklicanje kongoškega parlamenta, ki naj bi bil pod vodstvom Gizengovih prosovjeiskih pristašev.
Človek v vsemirju. V torek, 11. t. m. se je po svetu razširila vest, da so Sovjeti poslali s Sputnikom človeka v vsemirje in da se je živ vrnil na zemljo. Sovjeti so šele v noči na 12. april uradno potrdili to vest. Ob zaključku lista podrobnosti še niso znane.
Adenauerjeva vlada je odločno zavrnila sovjetski protest zaradi imenovanja 60-letnega generala Friedricha Froetscha za šefa zahodno nemških oboroženih sil in sporočila Moskvi, da naj' se ne vtika v zahodno nemške zadeve. Generala Froetscha so sovjeti med drugo svetovno vojno ujeli in ga obsodili na 255 let ječe, vendar so ga izpustili leta 1955.
Prvi lord brianske admiralitete 49-letni Charles Orr-Ewing je minuli ponedeljek izdal tajnost ameriške mornarice s tem, ko se je zarekel, da je „ameriška polaris podmornica ‘Patrick Henry’ odplula na patruljo“.. Ta podmornica ima oporišče v Holy Lochu na Škotskem ter ameriška mornarica doslej še n; nikdar objavila za nobeno svojo 'atomsko podmornico, kje se giblje. Orr-Ewingova izjava je povzročila v Washingtonu veliko nezadovoljstvo, v Londonu pa je mornariškim poveljnikom rdečica zalila obraze.
VI. Slovenski dan v Argentini
VSEBINA OKROŽNICE „QUADRAGESIMO ANNO“
Omenili smo že, da obhajata letos v mesecu maju obe znameniti okrožnici svoj jubilej. Okrožnica „Rerum nova-rum“ obhaja sedemdesetletni, okrožnica „Quadragesimo anno“ pa tridesetletni jubilej.
O okrožnici „Rerum novarum“, ki jo je izdal Leon XIII., smo v našem listu že napisali nekaj misli. Danes želimo podati kratko vsebino okrožnice „Quadragesimo anno“, ki jo je izdal Pij XI.
Zgodovinski pomen okrožnice „Q. a.“ je v tem, da je podala avtentično razlago nekaterih Leonovih socialnih naukov, da je z nekaterih novih strani osvetlila kapitalizem in socializem in da je podala konkretne rešitve socialnega vprašanja. Poglejmo na kratko, kaj pravi papež Pij XI.
Bogastvo ni prav porazdeljeno, čl. 60 in 61 Q. a. pravita: Neizmerna množica proletarcev na en} strani in na drugi neizmerno bogastvo nekaterih prebogatih, je nepobiten dokaz, da bogastvo, ki v naši dobi „industrializma“ tako obilno narašča, ni prav porazdeljeno in dodeljeno raznim slojem ljudi. Zato se je treba z vsemi silami prizadevati, da se bo vsaj v bodoče pridobljeno bogastvo le po pravičnem razmerju nabiralo pri tistih, ki so bogati in se v# zadostnem obilju raztekalo med nje, ki delajo, ne zato, da bi manj pridno delali, saj je človek rojen za delo, kot ptič za letanje, ampak da bodo s štedljivostjo množili družinsko imovino, povečano umno upravljali ter laže in varneje nosili družinska bremena.
Dvostranski značaj lastnine. Pij XI. pravi, da je zmoten vsak nauk, ki zanikuje naravno ustanovo zasebne lastnine. Zato papež odklanja splošni in popolni kolektivizem. Naloga lastnine je, da služi blaginji posameznika in skupnosti (individualni in socialni značaj lastnine). Država ima pravico, da določi dolžnosti, ki jih ima do družbe, vendar država te pravice ne sme zlorabljati. Delna socializacija je dovoljena, toda samo tam, kjer bi lastnik imel tako moč, ki mu je ni mogoče prepustiti brez škode za javno blaginjo.
Čigavi so pridelki in izdelki? Papež zavrača kapitalizem, ki si je dolgo lastil vse plodove in dohodke dela. Pridelki in izdelki niso plod kapitala samega in tudi ne dela samega kot uči Marx, temveč so plod obeh — dela in kapitala, zato gre obema pravšni delež dobrin in dohodkov.
Prav v tem vprašanju je pokazal komunizem vso svojo lažnivost in demagogijo. Delavcem vsega sveta je trdil in še trdi, da so vsi dohodki posledica dela samega in gredo torej delavcem. Zakaj pa potem za železno zaveso ne dajo vseh dohodkov delavcem? Zakaj vzame ogromno večino vseh dohodkov država, ki ni ničesar drugega kot velik državni kapitalist, ki strašno izkorišča kmete in delavce?
Pravična plača. Delavec ima pravico dobivati pravično plačo, to je takšno plačo, ki je zadostna zanj in za njegovo družino in ki mu omogoči, da si z varčnostjo zbere družinsko imovino. Skrajno krivično je, da mora zaradi premajhnega moževega zaslužka delati tudi mati ali pa celo nedorasli otroci.
Pri določitvi pravične plače je torej prvo potreba delavca in njegove družine. Drugo, na kar je tudi treba gledati, so razmere v podjetju in zahteve splošne blaginje. '
Mezdno razmerje naj se ublaži s so. cialnim razmerjem. Mezdno razmerje ni nujno krivično. Je pa v sedanjih razmerah golo mezdno razmerje manj primemo in je želeti — tako: pravi papež — da se zamenja s socialno pogodbo. Kaj se to pravi? Delavec in delodajalec naj se zbližata, sodelujeta, soodločata, skupaj proizvajata; zato naj bosta oba deležna dobička, lastnine, oba naj skupno upravljata podjetje, oba naj bosta odgovorna zanj. Vse to se na za-padu že dogaja v veliki meri. Marsikje so delavci solastniki, delničarji, člani upravnih svetov in udeleženi na dobičku. Pod komunizmom pa je lastnik država, sodelovanje delavcev pri upravi je navidezno in zastopstvo delavskih interesov je v rokah komunistične stranke, ki ščiti interese komunistične države. Dobiček se ne deli med delavce, ampak gre za oboroževanje.
Obnova socialnega reda. Središče okrožnice „Quadragesimo anno“ je v določilih o obnovi socialnega reda. Papež pravi, da je duh individualizma in kapitalizma razkrojil družbo in porušil pravi družbeni red ter ustvaril pre-
Bil je v nedeljo, 9. aprila. Kot v prejšnjih letih ga je pripravilo Društvo Slovencev z vsemi na področju Vel. Bs. Airesa delujočimi društvi in organizacijami demokratskih Slovencev z namenom, da s to vseslovensko prireditvijo poglobi medsebojno ljubezen, slogo in vzajemnost med rojaki, z njenim čistim dobičkom pa podpre tiste rojake, ki so pomoči slovenske skupnosti potrebni.
Za slovenski dan je bila Pristava v Castelar-Moronu primerno okrašena s slovenskimi zastavami. Opazili pa smo nov napredek v njenem nadaljnjem urejevanju. Po sredi Pristave so postavljeni zeleni drogi, ki so med seboj povezani z električnimi žicami z velikimi obločnicami tako, da je veselični prostor ponoči lepo razsvetljen.
Prireditev VI. Slovenskega dne je bila celodnevna. Dopoldne je bila najprej sv. maša, nato pozdrav rojakov, popoldne pa nastop združenih pevskih zborov s področja Vel. Buenos Airesa, nato pa družabna prireditev.
DOPOLDANSKA PRIREDITEV Sv. maša za vse Slovence
VI. Slovenski dan se je začel s sv. mašo ob 10 dopoldne. Bila je na oltarju, ki je bil postavljen ob mogočnem drevesu ombujem V ozadju Pristave. Bil je preprost, toda zelo lep ter pokrit z modrim baldahinom. Pripravila sta ga predsednik pripravljalnega odbora za VI. Slovenski dan g. Robert Petriček in njegova ga soproga Danica. Rojake je k sv. daritvi vabilo mogočno zvonjenje višarskih zvonov, posneto na ploščo.
Sv. mašo za slovenske rojake je imel direktor slovenskih dušnih pastirjev v Argentini g. Anton Orehar. Med njo je bilo ljudsko petje. Pred oltarjem je bila vrsta slovenskih skavtov v uniformah. Dva skavta sta tudi stregla pri sv. maši.
V	cerkvenem govoru je g. direktor A. Orehar navajal, da je Slovenski dan, za Slovence pomemben praznik, ker vsako leto zbere največ slovenskih ljudi iz najrazličnejših krajev. Nekateri se z znanci sploh dobe vsako leto samo tu. Ljudje se zberejo, da se vidijo in pogovore. Tako zbrana slovenska skupnost si vsako leto utrjuje svoje vrste, poglablja medsebojne vezi, slogo in medsebojno ljubezen. Vse to pa z namenom, da bi se versko in narodno ohranili ter si med seboj pomagali v potrebi in stiski.
V	nadaljnjih izvajanjih je poudarjal dolžnosti slehernega posameznika do skupnosti. Nihče se tej dolžnosti ne sme izmikati. Vsi smo navezani drug na drugega. Samo s skupnim delom vseh se bomo ohranili kot posamezniki in skupnost. Ni namreč tako trdnega slovenskega hrasta, ki bi osamljen mogel kljubovati vplivim tujega okolja.
Končno je omenjal namene, ki jih imajo slovenske prireditve. Ti to: 1. Slovenske ljudi zbirajo in družijo ter jih na ta način rešujejo pred osamljenostjo; 2. Na slovenskih prireditvah se morajo slovenski ljudje med seboj povezovati v novi ljubezni, se tudi organizacijsko utrjevati in si ustvarjati pogoje za versko in narodno ohranitev. Z opozorilom na besede pok. škofa dr. Rožmana, ko nas je ob zadnjem obisku v Argentini svaril pred osamljenostjo, je poudarjal, da bi bila zgodovinska krivda slovenske emigracije, če za slovenske ljudi ne bi ustvarila slovenske domove po večjih naseljih, v katerih se lahko zbirajo in shajajo na slovenskih prireditvah. 3. Slovenske prireditve morajo imeti tudi določen cilj in ta je: navajati slovenske ljudi na; ohranjevanje moralno verskega in narodnega zaklada.
Pozdrav rojakom
Po končani maši je stopil na oder predsednik Društva Slovencev g. prof. Alojzij Horvat ter je v daljšem govoru pozdravil zbrane rojake. V svojih izvajanjih je naglašal potrebo, naj bi se rojaki na ta dan, na dan slovenske ajku?pnosti .slovenskega ibgatstva, slovenske vzajemnosti spominjali svoje dolžnosti pomagati trpečemu narodu doma do svobode. Po omembi krivic, ki sta jih prinesla človeštvu pretirani
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a
pad in borbo med razredi. Ta prepad naj premaga nov družbeni red, ki sloni na socialni pravičnosti in socialni ljubezni ter mora, biti zasidran na ustanovah narodnega in socialnega življenja. Družbo in gospodarstvo je treba obnoviti v krščanskem duhu. Nenaravni in demagoški komunistični recepti ne samo, da niso prinesli nobene rešitve, ampak so položaj še poislabšali. Zato je edina rešitev: Nazaj h Kristusu, njegovi Cerkvi in njenim socialnim naukom!
R. Smersu
egoizem in nacionalizem je poudarjal potrebo socialnega čuta, ki naj druži tudi rojake. Kajti navdihnjeni s tem čutom bodo izpolnjevali dolžnosti krčanske ljubezni do bližnjega in do naroda. Izraz te skrbi pa naj bo Slovenski dan. Ta dan naj služi tudi temu, da bi z združenimi močmi dosegli sodelovanje vseh rojakov, zlasti, da bi pridobili za sodelovanje v še večji meri slovensko mladino,, da bi po slovenskih domovih nadaljevala delo svojih staršev. Slovenska mladina naj se zaveda, da je del slovenskega naroda in da je dolžna ohranjevati in naprej graditi slovenstvo
Slovenski dan naj vse rojake opozori na te dolžnosti, vzbudi pri tistih, ki še stoje ob strani, čut odgovornosti, da se bodo pridružil} skupnosti. Naloga je velika in dela je za vse. Slovensko kulturno, prosvetno, organizacijsko ter športno življenje je tako lepo razvito, da b0 vsakdo lahko našel področje za svoje udejstvovanje in uveljavljanje. V slogi in povezanosti bo dovolj moči, da bomo kos nalogam in problemom slovenske izseljenske skupnosti.
POPOLDANSKA PRIREDITEV
Popoldanski del VI. -Slovenskega dneva je privabil na Pristavo izredno veliko rojakov. Prijetno jesensko sonce je tudi omogočilo, da so ljudje še z večjim veseljem prišli na prireditev. Že v zgodnjih popoldanskih urah je na Pristavi znova oživelo. Lepo je bilo videti, kako so se vhodu bližale gruče rojakov iz vseh strani, na Pristavi so jih sprejele dekleta v narodnih nošah, slovenske zastave pa so jih pozdravljale, vesel0 vihrajoč, z vseh strani.
Rojaki so posedli ob mizah po Pristavi. Zadovoljni obrazi so pričali o spretni postrežbi že priznanih natakarjev in natakaric, članov vseh naših mladinskih organizacij. Za vsako vrsto želja je bilo preskrbljeno: dušo si si lahko še posebej privezal V baru Našega Doma iz San Justa ali pa v točilnici Slomškovega doma namočil žejno grlo. Na znanem prostoru pod ombu-je,m seveda — so Borci pekli čevapčiče in krvavice. V kuhinji pa so se pridno sukale naše požrtvovalne gospodinje in aspirantke za te naslove ter skrbele, da bi rojaki ne omagali zaradi lakote. Ljubitelji slaščic so se ozirali po vabljivo opremljeni stojnici Slov. Planinskega društva, ki se je letos ponašala še s pravimi leetovimi srceti s posrečenimi in originalnimi napisi. Predsednik SPD in podpredsednik DS g. Robert Petriček in njegova gospa Danica sta z veliko požrtvovalnostjo pripravila ta srceta. Mnogi so se ustavljali ob stojnici in prebirali napise na srcetih, ki so bila kaj kmalu razprodana. Zvečer pa je pripravni dražilec licitiral še zadnja
GORIŠKA IN PRIMORSKA
Uzakonitev slovenskih šol v Italiji
istočasno kot je bilo v Rimu 7. zasedanje mešane jugoslovansko-italijan-ske komisije za izvajanje določil Londonskega sporazuma, je v italijanskem parlamentu parlamentarna komisija preučevala vladni zakonski osnutek za slovensko šolstvo in predloga socialističnih in komunističnih poslancev. Ta zadnja predloga se od vladnega razlikujeta tudi po tem, da predvidevata uzakonitev slovenskih šol ne samo na Goriškem in Tržaškem, kot je to v vladnem predlogu, ampak tudi v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini.
Sedm0 zasedanje mešanega odbora je bilo v največji tajnosti, vendar je dnevni tisk omenjal, da je komisija preučevala stanje slovenskega šolstva na Tržaškem in italijanskega na področju cone B ter o vprašanju dvojezičnosti.	i
Gonja proti slovenski manjšini pa se seveda še nadaljuje, čeprav ni več množičnih izbruhov kot v začetku februarja. Tako so na dvorišče uredništva titovskega Primorskega dnevnika položili bombo. Vendar šo sami atentatorji posredno obvestili, da so položili bombo, ki so jo potem tudi našli. 3em pa tja pa tudi zasledimo v tržaškem italijanskem tisku nekaj treznejših člankov. Tako je glasilo tržaške Katoliške akcije Vita Nuova — ki je vse prej kot naklonjen Slovencem — objavila uvodnik, v katerem se zavzema, da je treba določila Londonskega sporazuma uveljaviti v „njegovi celovitosti“. To je tembolj presenetljivo, ker je le nekaj številk prej pisalo isto glasilo, da bi uvedba dvojezičnosti „žalila prepričanje in čustvovanje Tržačanov“.
Na zasedanju vsedržavnega sveta italijanske liberalne stranke, ki se je zaključilo 2. marca, pa so predstavniki „svobodoljubne“ stranke izglasovali
srceta, za katera je nabral kar čedno vsoto. Pred tem je bila še izbrana za kraljico leetovih srcet Jenkova Alenka, kar 11 jih je pokazala komisiji.
Nastop združenih pevskih zborov
Sredi popoldneva nam je pet pevskih zborov —• Slovenski emigrantski pevski zbor Gallus, zbori iz San Martina, Ra-mos Mejia, San Justa in iz Slovenske vasi v Lanusu — pod vodstvom pevovodje Vinka Klemenčiča pripravilo prijeten koncert. Tako koncert kot govor dr. Tineta Debeljaka o slivenski pesmi in o Slovenskem dnevu, je snel na trak g. Oskar Pavlovčič, ki je razen tega ves dan neumorno vrtel magnetofonske trakove s slovenskim petjem in glasbo.
Združeni pevski zbori so nam najprej zapeli Prešem-Premrlovo Zdravico in Aljaževo Slovensko zemljo. Sledil je govor dr. Tineta Debeljaka, ki ga objavljamo na drugem mestu. Nato so pevci odpeli še drugi del koncerta in sicer Premrlovo Slovansko pesem, Ne-dvedovo Nazaj v planinski raj in Flajš-manovo Triglav. Rojaki so se združenim pevskim zborom — skoraj 100 pevcev in pevk — in požrtvovalnemu pevovodji zahvalili za trud in delo s ploskanjem. Tako so se na letošnjem Slovenskem dnevu spet predstavili pevski zbori in oživili skupen nastop vseh zborov, kakor so ga lani obnovili ob gostovanju mendoškega pevskega zbora pod vodstvom ravnatelja Bajuka. Ta skupen nastop je z vžigajočo narodno pesmijo obenem simboliziral moč sloge in bratstva naše izseljenske skupnosti. Za vse to se je pevcem ob koncu koncerta še posebej zahvalil podpredsednik Društva Slovencev Robert Petriček.
Ko se je nagnil dan, je prijetna slovenska glasba privabila na igrišče tudi plesalce, a so morali čez nekaj časa odnehati; po popravilu električnih varovalk pa so se spet še malce poveselili na plesišču. Vsi pa smo se zadovoljni vračali potem domov v prijetni zavesti, da smo pripomogli k uspehu tega dneva in k ojačanju slovenstva v Argentini.
Letošnji VI. Slovenski dan je bil res skrbno pripravljen, za kar je nemala zasluga podpredsednika Društva Slo-cev Roberta Petrička, ki je imel dosti dela s pripravami. Vse slovenske organizacije Velikega Buenos Airesa so tudi v odlični meri pripomogle, da je ta dan uspel ne samo denarno — dobiček je namenjen za pomoč podpore potrebnim Slovencem, — ampak v enaki meri tudi moralno. Povabilu k sodelovanju so se radevolje odzvali poleg že prej omenjenih društev tudi člani Slovenskega doma, Slovenske Besede, Slovenski skavtje, Slovenski dom v San Martinu in Slovenski dom v Carapachayu, Slovenska dekliška organizacija, Slovenska fantovska zveza, Dekliški mladinski dom in Fantovski mladinski dom ter Zveza slovenskih srednješolcev.
resolucijo, v kateri obsojajo uvedbo dvojezičnosti na Tržaškem ozemlju.
Na seji goriškega pokrajinskega sveta so med drugim obravnavali okrožnici goriškega prefekta, ki določa, naj se na sejah občinskih svetov govori samo o upravnih zadevah. Pri drugem vprašanju o ustanovitvi samoupravne dežele Furlanije — Julijska krajina, katero je zagovarjal predstavnik večinske demokristjanske stranke, je seveda neofašist Sampiero odločno stopil proti ustanovitvi take dežele, češ da bi v taki avtonomni deželi goriški Slovenci zahtevali uvedbo dvojezičnosti, mora pa biti / deželi samo en uradni jezik. Slovenska predstavnika v svetu Černe' in Makus, sta izjavila, da slovensko uradovanje in napisi v krajih s slovensko večino ne bi predstavljali nikake nevarnosti za državo, saj obstojajo države, kjer je več državnih jezikov — Švica in Belgija. Nikakor pa ne bi nekaj pravic slovenskim prebivalcem predstavljalo nevarnost za italijanski živelj.
Te izjave je podkrepil tudi podpredsednik pokrajinskega sveta demokristjan Pecorari, ki je izjavil, da so fašisti z dvajsetletnim zatiranjem spravili manjšine v obup. Nekateri da bi tako politiko radi nadaljevali, a sedaj je potrebno prijateljsko ¡sožitje. Slovenska, predstavnika sta svetovalcu Pecorariju čestitala za iskrene in poštene izjave. Pri glasovanju je bil sprejet predlog, naj vlada pospeši uresničitev samoupravne dežele Furlanija-Julijska krajina. Proti predlogu je seveda glasoval edino neofašist Sampiero.
Na Goriškem se je razširila slinavka (aftosa), ki je prišla iz Krmina tudi v druge občine. Oblast} so podvzele odločne korake za preprečitev epizoozi-je. Med drugim so tudi izdali ukrep o začasni zapori obmejnih prehodov, da bi preprečili prenos bolezni v Slovenijo. Oblasti v Sloveniji so tudi že uvedle obvezno cepljenje vsakega goveda v ob- i [ mejnem pasu.
ARGENTINA
Škandal na buenosaireški univerzi
V	Argentini ni nobena tajnost, da so si komunisti izbrali buenosaireško univerzo za zavod, na kat e‘-er.', najlaže formirajo svoje propagandiste in s katerega širijo svoje prevratne ideje. To so že ponovno pokazali, najbolj zgovorno pa v sredo prejšnjega tedna na slavnosti ob začetku novega šolskega leta na univerzi.
Slavnost je bila v veliki dvorani medicinske fakultete. Obstojala je iz govorov predstavnikov dijaštva, diplomirancev, profesorskega zbora in rektorja. Že pred začetkom slavnosti jo bilo vidno, da ne bo potekla mirno, kajti komunistični študentje so proti vsem predpisom prišli v dvorano z velikimi lepaki z napisi, s katerimi so zahtevali spremembo sedanjega vseuči-liškega sistema, s poveličevanji kubanske revolucije in njenih predstavnikov, s protesti proti severnoameriškim podporam univerzi ter za večji državni proračun za mnverzo.
Ob začetku slavnosti je govornik napovedal, la bo prvi govoril neki Bernard' Kleiner v imenu akad. dijaštva. V tem trenutku je skočil na oder drug akademik in iziav:1, da Kleiner ni moralno kvalificiran govorit} v imenu dijaštva. V dvorani je nastal hrum in vrišč. Ko se je nomirilo, je rektor Risieri Frondizi izjavil, da je vsakega, govornika določila skupina, v imenu katere govori in da vsak govornik osebno odgovarja za svoje izjave.
Bo tej rektorjevi izjavi je dobil besedo omenjeni Kleiner. Omenjal je razne dijaške boje na univerzi ter zatrjeval, da sedaj v Bs. Airesu „dijaki že vladajo na univerzi“. Zatem je napadal vlado zaradi prenizkih kreditov univerzi. Zatrjeval je, da do tega prihaja samo zaradi tega, ker se v te zadeve „vmešavajo tuje misije“ in ker se vilada „podreja ukazom: severnoam. imperializma“. Navajal je dalje, da izdatki za vojsko dosegajo višino 13 milijard pesov, za osem univerz pa samo-tri milijarde. Prav tak0 je izjavljal, da privatne univerze „pripravljajo vojno“ ter da ima na katoliški univerzi stolico za sociologijo neki kapetan, ki predava „vojaško sociologijo“. Privatnih univerz da se poslužujejo „imperialisti“ za pridobivanje tehnikov za svoja privatna podjetja. V svojih zaključnih besedah je pa poveličeval kubansko revolucijo ter je svoj govor zaključil s pozdravom dr. Guevari, ki je medicinske študije končal na buenosaireški univerzi.
Med Kleinerjevim govorom je veliko vseučiliških profesorjev, med temi dekan pravne fakultete dr. Francisco Laplaza in diplomirancev v znak protesta zapustilo dvorano, protikomunistični dijaki so pa vzklikali: „Molči, rdečkar“ ter „Izdajalec“.
V	mučnem vzdušju se je nato slavnost nadaljevala z govoroma predstavnika diplomirancev ter vseuč. profesorjev. Oba sta govorila o vzvišenem pomenu vseučiliških zavodov, ki se ne smejo nikdar spustiti na nižino vsakodnevne politične borbe. Zadnji govornik je bil rektor Risieri Frondizi. Govoril je o dosedanjem delu na univerzi ter o težavah, na katere je ta ustanova zadevala.
Po rektorjevem govoru so komunistični študentje začeli vzklikati tudi v dvorani navzočemu dr. Palaciosu, ki je bil nedavno s pomočjo komunistov izvoljen v Bs. Airesu za senatorja, zatem so' pa z lepaki z omenjenimi napisi odšli na ulico ter vzklikali kubanski revoluciji ter proti ameriškim „imperialistom“. Po ulici so odmevali vzkliki: „Kuba, Kuba“, „Proračun“, „Knjige, ne pa škornje", „Reforma“, „Napravimo tako kot na Kubi: šole brez duhovnikov“, „Laicizem“ in „Dol z imperializmom“. Policija je nastopila ter demonstrante razpršila.
Škandal, ki so ga komunisti na univerzi povzročili, je v demokratski javnosti napravil mučen vtis. Zlorabljanje univerze za propagiranje komunizma v Argentini in Južni Ameriki je obsodilo vse demokratsko časopisje. Prav tako ga obsojajo razna protikomunistična dijaška in ostala združenja, ki nagla-šajo, da je študent Kleiner organiziran komunist in kot tak samo orodje svoje stranke. Pod Peronom je bil član pero-nistične študentovske organizacije ter je z nasiljem nastopal proti tistim študentom, ki so se na univerzi borili za svobodo.
Radi pomanjkanja prostora bomo nadaljevali prikaz „Iz političnega živ-¡ljenja jugoslovanske emigracije“ v pri-|hodnji številki. — Uredništvo
Buenos Aires, 13. 4. 1961
SVOBODNA SLOVENIJA
Stran 3.
'Ilovice iz
Ljubljanski park Tivoli spada med najlepše mestne parke v Jugoslaviji. Brez gozda obsega 20 ha površine. Vsi ljubljanski parki pa imajo površine do 50 ha. Znani so po številnih drevesnih vrstah. Saj jih je nad 400.
Slovenski listi so že pred vojn0 obširno pisali o raznih načrtih za ozdravitev Blejskega jezera. Sedaj so v izvajanju teh načrtov prišli že tako daleč, da bodo začeli dovajati v jezero vodo Radovne. V Grabčah že zidajo jez, izza katerega bo tekla Radovna do Gorij, od tu dalje pa po ceveh do Zake, kjer jo bodo speljali v jezero. Glede vprašanja kam speljati vodo, ali na površino ali v globino, so bila različna mnenja. Pa so si pomagali s poskusom. V ljubljanskem vodogradbenem laboratoriju je prof. Kovačič izdelal makero Blejskega jezera v merilu 1:1500. Obalo in dno je natačno posnel, potem pa napravil poizkus. Radovno je speljal v jezero nekaj 100 m vzhodno od veslaškega središča v Zaki v globino 10 m, vse seveda v sorazmerju, pod jezersko gladino. Cev je imela na koncu dve izlivni šobi: večja je usmerjala vodo proti blejskemu hotelskemu centru, manjša pa proti Veliki Zaki.. Poizkus je pokazal, da se je obarvana voda širila po jezerski globini in se v kratkem razlila po vsej prostornini miniaturnega jezera. Račun je pokazal, da bi voda potrebovala od Zake do Grajskega kopališča okoli 14 ur, v 24 urah pa bi prišla do odtoka iz jezera pri Mli-nem. Prav tako bi se voda širila po drugem rokavu okoli otoka proti Veliki Zaki. Ker se je poskus obnesel, so prepričani, da bo prav tako uspela sanacija jezera v celoti. Zlasti, ker hladna voda iz Radovne ne bo silila na površje, kjer so vodne plasti toplejše in tudi še dovolj nasičene s kisikom.
V	Ljubljani so imeli v jeseni razstavo slik inozemskih mojstrov, ki so ohranjene v Sloveniji. Razstavljene so bile slike Tintoretta, Palme ml., Giu-lia, Romana, Quaglia, Magnasca, Car-lievarie, Sneyersa, Brilla, Meytensa, Rottmayerja, Flurerja, Langiliere-a, Viggee-a, Le Bruna in drugih.
V	Mariboru si občinski možje med drugim belijo glavo tudi z vprašanjem nove pekarne, ker dosedanje ne zmorejo več napeči zadostne količine kruha. Za postavitev nove polavtomatske pekarne imajo že dve leti odobrene glavne načrte, tudi okoli 80 milijonov dinarjev že imajo skoro zagotovljenih, toda nove pekarne še niso mogli začeti graditi, ker se še vedno niso zedinili, kakšna naj bo sploh ta pekarna.
V	industrijskih podjetjih v Kranju razpravljajo o možnosti ukinitve nočnega dela žensk. Po številnih posvetih so prišli do zaključka, da nočnega dela žensk v kranjskih tovarnah za sedaj ni mogoče ukiniti, ker bi za 700 delavk morali preskrbeti nove zaposlitve. Razen tega pa delo po nekaterih tovarnah zahteva neprekinjeno obratovanje.
Hudourniki na Jezerskem, v Kokri in zgornji Savski dolini povzročajo vsako leto veliko škodo. Lani soi za nji-
hovo urejanje porabili 134 milijonov dinarjev. Iz poročila Vodne skupnosti za Gorenjsko je pa razvidno, da je bil kredit 134 milijonov za ureditev hudournikov na Gorenjskem znatno prenizek.
V Ljubljani so začeli zidati poslopje za nove ateljeje Akademije upodabljajočih umetnosti. Načrte zanj je napravil ing. arh. Vinko Glanz. V novi stavbi, ki bo zgrajena v modernem slogu in okrašena z reliefi, bo približno 20 prostorov, kjer bodo ateljeji za slikarstvo, kiparstvo in grafiko, za restavracijsko specialko in za podiplomski študij.
Ljubljanska občina je izdala odlok o obveznem fluorografiranju. To je nov preventivni ukrep za čim uspešnejše preprečevanje pljučne tuberkuloze in srčnih bolezni. Slikanje je brezplačno in obvezno za vse prebivalce občine Ljubljana Center, ki so dopolnili 18 leto starosti.
Ljubljanska opera je novembra meseca znova postavila na oder opero Marijana Kozine Ekvinokcij, ki sloni na istoimenski drami Iva Vojnoviča. Upri-zoritevc opere so pripraviti dirigent Žebre, režiser Hinko Leskovšek, scenograf Maks, Kavčič in prevajalec Samec. Listi so o tej operi zapisali, d'a spada po „glasbeni in dramaturški plati med najboljša jugoslovanska operna dela“.
Novembra meseca so v Ljubljani praznovali 70-letnico mestnega vodovoda. Vodovod je začel obratovati leta 1890 ter je tedaj iz novega vodnjaka, na parni pogon, v „Smrekcah“ pri Klečah dobilo vodo v stanovanja 30.000 Ljubljančanov. Dnevno so tedaj črpali 795 kub. metrov vode. Od leta 1890 sa' je mestni vodovod zaradi stalnega naraščanja prebivalcev vedno bolj spo-polnjeval in moderniziral, tako, da danes obratuje v Klečah že 9 vodnjakov, gradijo pa še dva. Celotno vodovodno omrežje za ljubljansko mesto je dolgo 274 km in ima 10.776 hišnih priključkov. Razen ožjega mestnega področja zajame mestni vodovod še Zalog, Devico Marijo v Polju, Škofljico, črno vas, Vrhovce, Dravlje, Št. Vid, Ježico, Tomačevo, Šmartno ob Savi in Zadobrovo. V' bodoče ima mestni vodovod v načrtu graditev napajalnih cevovodov in rezervoarjev na šišenskem vrhu, v Škofljici, št. Vidu, Na Bokalcah, na Kašelj-skem hribu pri Urhu ter na Golovcu. Pri ugodnih pogojih načrpajo v Klečah na dan 52.000 kub. metrov vode, dnevna poraba vode v Ljubljani v mesecih maj in junij pa je 46.000 kub. metrov.
Iz pisma iz Slovenije z dne 24. 3. 61: „Pišeš, kako živimo; tako, da si želimo konca. Denar ni nikjer za dobiti, davki pa taki, 14 leta 10.000 Din, ena taksa od vina 3.000 ih od voza 6.000 in od' hiše 6.000, kje je obleka in hrana? Pepca je šla v službo, da se bo sama oblekla in obula. Tone ravno tako... Pišeš, kako so čevlji pri nas — kakršno je blago, taka je cena 3 do 6 tisoč Din. Obleka moška 12.000, 1 srajca 1.400 Din, ene ga te 1.200 Din... Zdaj sem ti malo odpisala naše trpljenje in živ-
ljenje. Midva kar cagava, kaj bo. Zdaj imava 55.000 dolga, pa je spet iz bolnišnice iz... prišlo, 5.000 prej ko v 8 dneh plačat, od krave pa plačat 3.000 Din. Zdaj bo še kravo prodal, da bo dolg poplačal. Potlej pa ne bo krave ne denarja, pa že spet druga akontacija 5.000 dinarjev, tako da veš, kako je pri nas. . .“
Jakopičev paviljon bodo podrli. Zaradi preureditve železniške proge bodo v Ljubljani podrli znani Jakopičev paviljon v Tivoliju, kjer je velika večina slovenskih likovnih umetnikov razstavljala svoja dela. Razlastitvena odškodnina pa je tako malenkostna, da ne bo mogoče zgraditi nove galerije. Ljudje pa menijo, da bi mogli zgraditi vsaj pet galerij, če bi Tita na potovanju v Afriko spremljala samo ena ladja manj.
V Ljubljani so imeli v prvi polovici novembra vokalno-instrumentalni koncert, na katerem sta komorni zbor in orkester ljubljanskega Radia pod vodstvom dirigentov Milka škoberneta in Uroša Prevorška izvajala dela starih slovenskih glasbenih mojstrov, t. j. dela Jakoba Gallusa, Gabriela Plavca, Amanda Ivančiča in Janeza Krstnika Dolarja.
Prenovljeni, blejski grad je tako za domače, kakor tuje izletnike zelo privlačna točka. Lani si ga je ogledalo nad 80.000 izletnikov.
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
+ ŽUPNIK JANEZ KNAFELJ
Knafelj Janez, rojen v Mošnjah na Gorenjskem 7. junija 1896 kot sin mogočnega gruntarja, ki je študiral gimnazijo v Kranju in Novem mestu, je bil kot dijak vpoklican v prvo svetovno vojno in jo je preživel na raznih frontah. Po končani vojni je leta 1918 vstopil V ljubljansko bogoslovje in bil posvečen v duhovnika v ljubljanski stolnici 29. junija 1922 skupaj s številnimi tovariši iz vojne, od katerih živijo v Argentini gg. Jože Košiček, Alojzij Košmerlj in Anton Stanonik. Po novi maši, ki jo je pel v domači župni cerkvi, je služboval kot kaplan po raznih krajih ljubljanske škofije: v Kočevju, v Črnomlju, v Škofji Loki, na Jesenicah, dolga leta pri rajnem g. svetniku Škulju v Dolenji vasi pri Ribnici in nazadnje kot župnik v Lešah pri Tržiču. Drugo svetovno vojno je kot pregnanec po Nemcih preživel v Ljubljani in se pred' komunisti umaknil v Italijo, kjer je živel v taboriščih Servigliano in Se-negalia. Iz Italije je med prvimi slov. duhovniki prišel v Argentino in služboval ves čas od leta 1948 v Buenos Airesu kot kaplan na raznih župnijah, zadnje leto, ko je že resno bolehal na srcu, je stanoval v duhovskem domu Hogar Sacerdotal in po malem še pomagal pri župniji sv. Mihaela. Večkrat se je moral zaradi slabega zdravja zateči v bolnišnico na zdravljenje. V nedeljo', 9. 4. ob pol devetih zjutraj, ko se je odpravljal, d'a bi odšel maševat, pa ga je zadela srčna kap in se je zgrudil v zadnjih zdihljajih v roke usmiljenega brata, ki se je k sreči tedaj mudil v njegovi bližini. Rektor do-
Umrli so. V Ljubljani: Bogo Fekonja, pekovskj pomočnik, Desa Brence, roj. Druškovič, Marija Hočevar, Anton Prudič, davčni inšpektor v p., Anica Miklavčič, roj. Nučič, Janko šiška, Stanko Grošelj, ključavničar, Anica Klančar, roj. Gradišar, Franc Plahutnik, krojač, Terezija Jaklič, Anton Jalovec, Marija Bezlaj, Malči Trink, Karel Pajk, Marija Sevšek, upok. Vladimir Andoljšek, kapetan vojne ladje v p. in Karel Pajk, komercialist v Celju, Ivan Mavrič, brusač v Prestranku, Anton Zajc, posestnik v Dolu, Bojan Doljak, učenec v Škofji^ Loki, Ivana Pleško, roj. Anžič v Bizoviku, Vinko Kurzweil, strojnik elektrarne v Boh. Bistrici, Ladislav Mlakar, prof. v Mariboru, Ivan Ban, upok. gradbeni tehnik v Izoli, Oskar Krebelj, šofer v Herpeljah, Marija Zacheri v Ptuju, Terezija Pohar, roj. Mihelič na Brezjah, Ivan Breceljnik, mizarski mojster v Domžalah, Marija Kos iz Male vasi pri Ježici, Frančiška Skvarča v Zagorju ob Savi, Franc Hlade, železničar v p. na Jesenicah, Jože Nedl v Ljutomeru, Amalija Marinko v Preski, Frančiška Burnik iz Polja pri Vodicah, Rudi Tomše, rečni čuvaj v Brežicah, Valentin Vrhovnik, zidarski mojster v Novem mestu, Anton Hrovat pos. na Krki, Anka Maček, roj. Hribar v Cerknici in Josip Perkan, mes. mojster v Ilirski Bistrici.
ARGENTINI
ma mu je še podelil sveto maziljenje in je mirno umrl.. Pokopan je bil v ponedeljek ob 4 popoldne na pokopališče Flores v Bs. Airesu. Pogrebne obrede je opravil g. direktor Anton Orehar ob asistenci številnih duh. sobratov. V slovo pa mu je spregovoril lepe besede njegov sošolec g. svetnik Košmerlj. Rajni g- župnik Knafelj je bil dober duhovnik, blagega srca; poleg svojega poklicnega dela se je zelo zanimal za pesništvo in glasbo, bil je med redkimi, ki je dobro igral citre. Zadnja leta je radi svoje bolehnosti preživljal bolj v samoti in v slovenski javnosti ni veliko nastopal, pač pa se živo zanimal za delo in življenje slovenske skupnosti in jo po svojih močeh z molitvijo in darovi podpiral. Bog mu bodi bogat plačnik za vse dobro, kar je v njegovo čast naredil! R. I. P.
+ MATIJA BORTŠNAR
Zopet je zavratna bolezen — rak posegla v naše vrste. To pot je bil njena žrtev Matija Borštnar iz Jarš pri Mengšu. Prav letos bi moral obhajati zlato poroko, ko bi poteklo 50 let zakonske zveze z zvesto mu družico Frančiško. Ob mislih na ta lepi jubilej so mu misij uhajale med delom — in delal je, dokler so mu moči dopuščale — v Jarše, pa tndi v Komendo, kamor se je preselil, k0 je podedoval tam posestvo. Med komunistično revolucijo mu je sin Janez padel kot domobranec; sam pa je šel v begunstvo z ženo in sedmimi otroci: šest hčera in sin. Vse otroke je vzgojil s svojo ženo v strogo katoliškem duhu ter jim vcepil ljubezen do svojega naroda. Vse hčere žive na področju Velikega Buenos Airesa s svojimj družinami: Albina por.
K. KORDIŠ:
V
Trancas, najsevernejša slovenska postojanka v Argentini
Córdoba, koncem marca
Vrt republike so po pravici dali ime mestu in okolici Tucumana, saj ga od južne strani obdajajo nasadi sladkornega trsa, na zapadu se dvigajo visoki hribi, katere včasih tudi ob poletnih mesecih pobeli sneg in njih gozdovi ob vznožju so v nekaterih krajih zaradi gostote drevja celo neprehodni. Ne severno stran se širijo veliki pomarančni nasadi in v ozadju, proti severovzhodu, se proti nebu dvigajo mogočni venci hribov z vrhom Calchaquí.
Ker smo tako blizu, se bomo popeljali na obisk k Slovencem, ki so blizu tukaj naseljeni.
Na prijaznem trgu, nasproti železniške postaje Mitre, vstopimo v Tucu-manu na avtobus, ki nas popelje proti severu do končne postaje San Pedro de Colalao. Od Tucumana je oddaljena ravno 100 kilometrov. Kar je Corddb-
Oko se še ni privadilo na lepote kraja in že se nahajamo v kraju našega obiska, ter že ob vhodu v trg opazimo, da to ni navadna vas, temveč trgovski kraj za vse bližnje in daljnje hribovske vasi.
Pred župniščem izstopimo in pokličemo. Mogoče na vrtu opazimo kakega samosrajčnika, oziroma najmlajšega Slovenca v tem kraju, in že zaslišimo prijazen ženski glas; Janez, kličejo vas. Kar malo čudno se nam zdi, da v tem kraju zaslišimo tako lepo slovenščino'.
Gospod Janez nas ves nasmejan sprejme in nas povabi, naj vstopimo, da se odpočijemo in drug dan malo ogledamo kraj in okolico. Seveda ne pozabi opozoriti, da moramo biti previdni z domačimi živalmi, da nas ne opikajo čebele, umažejo pujski, race in gosi. In naj se ne prestrašimo, če se nam ponoči približajo mucki in nam vzamejo
čanom v poletnih mesecih Carlos Paz, to je za prebivalce Tucumana San Pe-dro. Njihovo poletno letovišče.
Že po nekaj minutah vožnje cesta zavije med same pomarančne nasade. Med njimi se pne vedno bolj proti vrhu nižjih hribov, potem pa med majhnimi gozdiči, zelenimi pašniki in vzporedno z železniško progo teče dalje v 75 kilometrov oddaljeni kraj Trancas.
nekaj prostora v postelji.
Po večerji, ob Lojzetovi harmoniki, zaživi vesela slovenska pesem. Gospe Anica in Francka pridno pojeta in vsi poprimemo, da se razlega na vse strani. „Slovenska zemlja, zemlja krasna“. Pesem nas popelje preko vse Slovenije, da popolnoma pozabimo, da se nahajamo tako daleč od domovine. Saj v pesmi je z nami. Mlajši, štirje so, nas na-
prošajo, še in še, ter nam lezejo na kolena.
Gospod Jože nam govori o čebelah, njihovih panjih, rojih in medu, ter nam da tudj pokušati vino, narejeno iz medu. Tudi tukaj velja; en kozarček al’ pa dva...
Gospod župnik, ali gospod Janez, nam opisuje svojo faro in nje nastanek. Prvotno je bila župnija en kilometer' proti vzhodu. Toda, odkar sa zgradili železnico, se je vse skupaj premaknilo k železniški postaji. Na prejšnjem kraju je ostalo le zapuščeno pokopališče in prvotna stara cerkev.
Ime Trancas je še iz časov, ko so tovorniki prenašali tovore iz Tucumana v Salto in dalje proti severu. Ko so prešli prve nižje hribe, so se vsi utrujeni ustavili na tej ravnici, ki je vsa obkrožena, od višjega gorovja in kot nalašč pripravna za daljši počitek in okrepčilo za nadaljno potovanje. Po špansko bi rekli: Se han traneado; po naše: zavrli so vozove in se ustavili. Od tega je nastalo ime Trancas.
Fara je zelo obsežna, saj sega vse naokoli, kar vidi oko, tja do robovja hribov. Večji kraji, ali podružnice so: San Pedro de Colalao, Tafi Viejo, Cho-ro Moro itd. Najznamenitejši kraj je čudodelni studenec sv. Frančiška Solan-skega. Je oddaljen do Trancas pet kilometrov in na istem kraju je gospod Urbanč leta 1954 postavil lično kape-lico. kamor vsak dan prihaja mnogo božjepotnikov, da zajamejo vode iz studenca. Vsako leto pa je veliko romanje,
na katerega pride okoli deset tisoč ljudi.
Nastanek studenca je iz časov, ko je sv. Frančišek Solanski bival skupaj z indijanskimi plemeni in jih tudi spremljal na njih potovanjih. Tako se je zgodilo, da so p0 več dneh iskanja boljše zemlje in boljših krajev trudni, lačni in žejni, ker vode ni bilo, prišli v ta kraj in tukaj hoteli umoriti sv. Frančiška in tudi svojega poglavarja, ki se je imenoval Chancas, češ, da sta onadva kriva njihove nesreče. Zato je sv. Frančišek povabil Charcasa v bližnji gozdič, kjer je zapičil svojo potno palico v zemljo. Ko jo je izpulil, je takoj na tistem kraju začel žuboreti studenec. Kasneje je bilo pri studencu še več čudežev. Popotna palica je še sedaj ohranjena in je gornji del palice kot živ, spodnji pa je trd kot kamen.
Mesto Trancas v provinci Tucuman je .od Buenos Airesa oddaljeno 1280 kilometrov.
Če bo šlo vse- po sreči, ima gospod Janez namen postaviti, oziroma sezidati kopeli za bolnike.
Prebivalci v Trancas so skoraj vsi Sirio-Libanonci s svojimi potomci. O prvotnih prebivalcih je le malo sledu. Ljudje so zelo prijazni, posebno do tujcev, ki slučajno obiščejo ta kraj.
Kot je bil0 že poprej omenjeno, je kraj bolj trgovski. Se pa ljudje pečajo še z živinorejo in poljedelstvom. Tako da bi ena kmečka družina tukaj hitro prišla do svoje kmetije.
Vsak teden ena
V KRČMI Simon Gregorčič
Mladeniči v radostni šali iz 'polnili kozarcev pij6 in deklico vsak si pohvali, ki smeje se nje mu oko.
In žvenk! zabrenkečejo vrči: „Naj ljube žive nam zveste!“ Prijatelj s prijateljem trči, oči od veselja žare.
Nem samec poslušam jih v koti, ko glasna zdravica doni — zakaj se me tuga poloti, zakaj so mokre mi oči?
Boltežar, Ivana por. Ilc, Angela por. Aleš, Francka por. Aljančič, Filipina por. Marinčič in Tilka por. Leskovec; sin Matija, ki je končal semenišče v Adrogueju in imel pred dvemi leti novo mašo, je kaplan v Floridi.
Pogreb pokojnega Matije Borštnar-ja je bil v ponedeljek, 10. aprila, iz hiše zeta Aljančiča v Florido, kjer je maševal sin pokojnega. Od tam so ga prepeljali na pokopališče v Olivosu, kjer je govoril poslovilne besede direktor g.. Orehar, ki je poznal Božnar-jevega očeta še iz časov, ko je kapla-noval v Mengšu. Poudaril je, kako je bil vse življenje zvest katoliški mož in kako je vdan0 prenašal hudo trpljenje v zadnjih dneh življenja. Pogreba se je udeležilo poleg sorodnikov tudi mnogo prijateljev in znancev, ki so tako počastili spomin slovenskega očeta, kateremu ni bilo dano, da bi bil pokopan v slovenski zemlji.
Pokojnikovi vdovi, hčeram, sinu, zetom ter vsem sorodnikom naše sožalje.
Osebne novice
Dr. Juliij Savelli, pevovodja pevskega zbora Gallus se je moral koncem preteklega tedna nenadoma podvreči težji operaciji. Izvedel jo je z uspehom dr. Berce. Tudi Ivan Gorišek je pred par dnevi iskal kirurško pomoč pri dr. Bercetu in je operacija prav tako uspela. Obema želimo čimprejšnje okrevanje.
Družinska sreča. V družini Marka Kremžarja in njegove žene ge. Pavle Hribovšek se je rodil sinček. Družino Ljuba Berlota in njegove žene ge. Martine, roj. Maček v Rarnos Mejii je prav tako razveselil sinček; v družini Carlost Enriqueja Guzman in njegove žene ge. Ernice, roj. Habjan, v Barilo-čah pa imajo hčerko. Pri krstu je dobila ime Kristina Ines, za botra sta pa bila Vesna Saudalj, katero je nadome-stovala Voljica Habjan, in José Salvador Leiva. Srečnim staršem naše čestitke.
Za izvršitev dražbe sodno zaseženega (embargo judicial) furnirja se potrebuje
ZAČASNO SKLADIŠČE
Vse informacije daje F. Krištof T. E. 31-6435
Kar je pa največ vredno, je mir. Hrup modernega življenje- je tukaj nepoznan in ljudje so zadovoljni.
Do sedaj se je ohranilo še nekaj praznoverja. Tako nekateri še sedaj ob večernih urah nosijo hrano na pokopališče za svoje rajne. Lovci, predno gredo na lov v hribe, ob vznožju teh položijo pod kamen nekaj tobaka, da jim Pacha Mama da več sreče na lovu. Po hribovju pa pravijo, da še vedno strašijo blodeče duše.
Ko to poslušamo, se nehote spomnimo na našo teto Terko, k: je hodila na obisk k poznim predicara.
Verjetno hoče tudi nas oplašiti naš „padre Juan“ s strahovi, ker smo že povabljeni na lov na viskače. Toda, ker je z nami gospod Janez, se nam verjetno ne bodo tresle hlače od strahu in se bomo vrnili s polnimi nahrbtniki.
Podnebje je poleti precej vroče in vlažno. Jeseni in spomladi je pa kot nalašč za Slovence. Noči so vse leto hladne, pozimi celo precej mrzle. Se tako dobro spi, da je treba zaspance buditi z velikim zvonom.
Po desetih dneh počitnic se človek počuti prerojenega in bi najraje kar tukaj ostal, če ga ne bi klicale druge dolžnosti.
Ob slovesu od tega kraja ima človek občutek, kot da zapušča svoj rodni dom: devet rok maha v slovo. Devet src sa od nas poslavlja, ki bijejo v tem kraju za našo vero in naš dom, ter nam kličejo: Zopet kmalu na svidenje.
SLOVENCI
DVA TEČAJA ZVEZE SLOVENCEV V INOZEMSTVU
Zveza Slovencev v inozemstvu, t. j. izseljenska centrala številnih slovenskih izseljenskih društev in ustanov demokratskih Slovencev, ki ima svoje sedež v Evropi, sporoča, da bo v letošnjih poletnih mesecih priredila dva tečaja odn. kongresa. Prvi bo od 31. julija do
3.	avgusta v Koenigsteinu pri Frankfurtu v Zah. Nemčiji. Ta tečaj je namenjen zlasti za razumnike, takoj za tem tečajem bo pa kongres „Kirche in Not“ v Celovcu na Koroškem. Poleg predavanj, ki bodo pripravljena, imata tečaja namen medsebojno spoznavanje.
VENEZUELA
Slovenci v Caracasu so imeli velikonočne pobožnosti v kapeli Kolegija Francija, v kateri imajo redno nedeljsko slovensko mašo. Udeleževali so se
P O
SVETU
jih v lepem številu. V tej kapelj je bil na veliko soboto tudi blagoslov velikonočnih jedil. Ta mesec bodo pa imeli slovenski rojaki v venezuelski prestolnici letno mašo v Valenciji v župni cerkvi sv. Koze in sicer 30. aprila ob štirih popoldne.
Družinska sreča. V družini Ivana Kojnika in njegove žene ge. Gizele se je rodil sinček, ki je pri krstu dobil ime Aleksander-Andrej-Rafael. Sinčka se vesele tudj pri Plejevih.
Slovenski rojaki v Venezueli so dobili pred Veliko nočjo od ljubljanskega škofa msgr. Antona Vovka naslednje pozdrave: „Ko ste lepo obhajali božične praznike, se je veliko domačije preselilo k vam. Naj se to tudi zgodi, ko bo odmevala Aleluja. Naj vam že sedaj želim velikonočne dni lepe in zares blagoslovljene.“
' '¿33
PO ŠPORTNEM SVETU
Slovenec Jože Šlibar — novi svetovni rekorder v smuških poletih. Konec februarja je bilo na smuški velikanki v Obersdorfu v Zahodni Nemčiji medn. tekmovanje v smuških poletih. Tekmovanje je trajalo tri dni. Nastopili so vsi najboljši mednarodni skakalci; vseh skokov je bilo nad 400. Na tej prireditvi so nastopili trije najboljši slovenski skakalci: Pečar, Langus in Šlibar. Najboljšo oceno v skokih je osvojil olimpijski prvak Recknagel, toda junak tekmovanja je bil Jože Šlibar, ki je že prvi dan tekmovanja postavil nov svetovni rekord: skočil je 141 m. Tako je podrl svetovni rekord Finca Tauna Luira, ki je pred 10 leti postavil na skakalnici v Kulmu rekord s skokom 139 m.
Šlibar je bil vedno znan kot lovec
na daljave, toda slaba točka je bila v doskoku. Vse kaže, da je Šlibar tudi to premagal. Strokovnjaki so dejali, da je Šlibarjev let po zraku nekaj prav posebnega: Ni. to aerodinamičen let, kot je Leodolterjev ali izdelan skok olimpijskega prvaka Recknagla. Šlibarjev skok je pravzaprav igra z zrakom. Šlibar ne stremi za lepoto skoka, pač pa le za daljavo in to mu omogoča igra z zračnimi strujami: vedno jih skuša čimbolj izrabiti in se ne boji sunkov vetra.
Nemški skakalci Happle, Leodolter in Recknagel so skušali prekoračiti Šli-barjevo daljavo, pa se jim le ni posrečilo. Leodolter je naslednji dan skočil 138 m., najnevarnejšn za daljavo pa je bil Hapule, ki je skočil kar 145 m, toda
VSE ROJAKE PRISRČNO VABIMO, DA PRIDEJO NA
Blagoslovitev slovenskega doma v San Martinu
KI BO OB VSAKEM VREMENU V NEDELJO, 23. APRILA V SAN MARTINU, ulica CORDOBA 129 (tri kvadre od farne cerkve).
Dopoldne: od pol 9 sv. maša, blagoslovitev doma in zastav, nato nastop sanmartinske slovenske šole in društev ter pozdrav zastopnikov društev.
Popoldne:
VELIKA LOTERIJA
z naslednjimi glavnimi dobitki: samska spalnica, pralni stroj (znamke Turena), žensko kolo, kitara (znamke Hohner), brezplačna naprava načrta za hišo, več brezplačnih fotografskih posnetkov in še mnogo drugih vrednih dobitkov. — Loterijske srečke so po 10 pesov.
S SVOJO OBISKOM NAM POMAGAJTE USTVARITI NOVO SLOVENSKO TRDNJAVO V ARGENTINI
s padcem; naslednje dneve so tekmovalci dosegali precej krajše daljave, to pač iz razloga, da zahtevajo dolgi skoki tudi izredno duševno obremenitev in je običajno, da skoro vsi tekmovalci dosežejo na vsak; prireditvi samo enkrat dolg skok.
Ostala dva slovenska tekmovalca, Pečar in Langus, sta se manj izkazala, Langus je sicer odlično začel: Prvi dan je dosegel v lepem slogu 103 in 107 m, naslednje dni pa je popustil. Pečar, ki je eden najboljših slovenskih skakalcev, pa v Obersdorfu ni imel sreče. Iz-gleda, da mu ta skakalnica „ne leži“. Zadnji dan tekmovanja je Pečar padel. Padec je bil na glavo in bi se lahko končal s težko nesrečo. Zdravnik je izjavil, da skoraj ne more verjeti, da je Pečar pri takem padcu ostal brez večje praske.
Slovenski telovadci v Franciji: 25.
februarja je slovenska telovadna reprezentanca nastopila v Montseau des Mineš proti reprezentanci Bois de Verne. Slovenci so prepričljivo zmagali s 340,89 : 315,82. Najbolj se je odlikoval Trojar Marijan, ki je osvojil kar 58,90 točk od 60 možnih. Drugo mesto je zasedel Skaza, tretje Šrot, 5. je bil Oblak,
7.	Stražišar, 8. Čelešnik, 10. pa Trugar.
Prvenstvo Arg. Nog. Zveze so odložili za en teden. Tekmovanje bi se moralo pričeti 9 aprila, pa je prišlo nesoglasje med' „velikimi“ in „malimi“ klubi. Boca Juniors in River Plate sta znc-va načela vprašanje igrišč malih klubov, ki niso v stanju zagotoviti gledalcem dovolj udobnosti. Boca Junio-rs bi moral igrati v La Plati proti Gim-nasia y Esgrima, pa je odbor kluba sklenil, da ne bo moštvo nastopilo. Prav gotovo pa taki sklepi ne koristijo argentinskemu športu. Sicer pa sami pišejo, da ne gre za šport, ampak le za „futbol-espectaculo“ — torej le za „teater“ in tega, kot vidimo, v Argentini ne manjka...
Šahovski dvoboj za naslov svetovnega prvaka: Deveto in deseta igro je dobil Botvinik, ki ima sedaj 6% točk, t0 je tri točke naskoka pred Taljem.
GOSPODARSKO ŽIVLJENJE
Svetovna zdravstvena organizacija je dognala, da živi ob zadostni hrani le tretjina ljudi na svetu. Vsako leto umre za lakoto in na posledicah podhranjenosti 30 do 40 milijonov ljudi. Ugotovili so tudi, da 1000 milijonov ljudi nima nikdar toliko hrane, da bi se mogli razvijati v normalnem zdravju in telesni moči. Skoro polovica otrok na svetu ne pozna mleka in v boleznih tudi skoro nobenih zdravil.
V Ameriki, nekaterih evropskih državah in Avstraliji poje človek na dan več kot 3100 kalorij, dočim v Indokini le 1560, Indiji 1800 in na Koreji 1900.
OBVESTILA
Slov. kat. akademsko društvo vabi vse svoje člane in prijatelje na izlet, ki bo v nedeljo, 16. t. m. na Ezeizo. Zberemo se v Liniersu (na Rivadavii pod mostom) ob 10. Vsak naj prinese s seboj jedačo in pijačo. Odbor
Dekleta, članice SDO. Odbor vas lepo vabi na redni letni občnj zbor, ki bo to nedeljo, 16. aprila, po sv maši na Ramón Falconu. Prav tako lepo vabljena vsa tista dekleta, ki še niso članice, da se tako seznanijo z delom organizacije že v začetku poslovnega leta, ko si orgtnizacija izbira odbor, ki bo s pomočjo ostalih članic izvrševal naloge in poslanstvo organizacije..
Društvo „Slovenska vas“ .priredi v nedeljo, 16. t. m. v svojem društvenem domu prvo jesensko veselico. Sodelujejo „Škrjančki“ in Sloven-jazz. Priložnostni nastopi otrok in odraslih. Začetek ob 4 popoldne. Lepo vabljeni. Odbor
Športno-družabna prireditev, ki jo
prireja gospodarski odbor slovenske Pristave v Castelarju, se bo vršila v nedeljo, 30. aprila, popoldne. Pomerili se bosta v odbojki moštvi River Plate in SFZ Morón. Po tekmi prosta zabava. Lepo vabljeni!
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires, Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 650854	
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2.
Cangallo 1642
T. E. 35 - 8827	Buenos Aires
ISTELSOJST
Zadnja novost v T. V. aparatih. Zelika paniaža z avt. regulatorjem, ne potrebuje nobenih ojačevalcev. Ves material uvožen. Preizkušen na tresljivi mizi. Popolna garancija. Če se zgodi kaka okvara, pride v 24 urah tehnik na dom
Ak0 ga še nimaš in bi si ga rad nabavil, posvetuj se pri svojem rojaku
Cerrito 2245 Lomas del Mirador Okoristi se ugodnih cen in dolgoročnega plačevanja.
Sprejemamo popravila vseh vrst hladilnikov, TV in radijskih aparatov ter vse ostale električne predmete.
EMILIJAN CEVC:
KROPILCEK
(Iz zbirke „Preproste stvari“)
Najponižnejša, najneznatnejša stvar vsak večer pokrižal, ko sem legel spat
— še čutim hlad njegovih, v blagoslovljeno vodo pomočenih prstov na čelu. In vsakokrat, ko sem odhajal od doma ali ko sem se vračal, me je pokrižal... Tako lepe so bile takrat njegove oči. Tedaj sem z vsem otroškim srcem veroval v božjo milost in voda v kropil-čku mi je bila sveta.
Nekoč, ko sem bil še zelo majhen in dober, sva šla z očetom skozi gozd. Prejšnji dan je deževalo. V rebri, tik pod potjo, je rasel star, belkast gaber, ki se je bil že ves nagnil od dolgega življenja. Tam, kjer mu je bil pred davnim časom vihar odlomil vejo, se je v deblu napravila votlinica. Ta je bila tisti dan polna vode. Bel metljček je z razprostrtimi krili plaval v njej kakor neže-n cvet.
Oče je pokazal s prstom nanjo: „Vidiš, tudi živali imajo svoje kro-pilčke, ki jih sam Bog naliva in blagoslavlja...“ mi je rekel.
Kako lepo je bilo verjeti njegovi besedi! Vso noč sem sanjal, kako prihajajo zajci in veverice in srne in ptiči ter pomakajo noge in peruti v vodo, ki se je nabrala v votlinici trhlega gabra, ter si križajo lepe glave. Zdelo se mi je, da mora biti tako, in se nisem prav nič čudil.
Po^em pa je prišel čas, ko sem se zdel sam sebi prenapolnjen z modrost-
v hiši je kropilček. Oko ga komaj zapazi, toda srce ga najde ob sleherni uri, celo' v največji temi, zakaj sluti ga.
Visi na ozkem pasu stene med vrati in omaro, majhen in nebogljen, s svojim belozlatim angelčkom, ki drži v rokah za otroško pest veliko školjko. Ves dan visi v tem olivnem somraku, tih in osamljen kakor molitev pozabljene duše. Pa bi vendarle pogrešili nekaj velikega, če bi ga ne bilo.
V njem je voda. Voda iz naših studencev, iz nedrij gora, ki se je svetla in lepa zableščala v mrzli dan svetih Treh kraljev, ko jo je cerkovnik zajel in napolnil z njo veliko kad za cerkvenimi vrati. Sol jo je pozlahtnila in duhovnikov blagoslov jo je očistil prekletstva:
„..tebe, Gospod, ki sovražne krivice mogočno stres, trepetaje in ponižno prosimo in rotimo: Ozri se milostno na to svojo tvar soli in vode, poveličaj jo blagodejno in posveti z roso svoje dobrote; da se povsod, kjer bodo z njo kropili, na klicanje tvojega svetega imena odvrne vsaka sovražnost nečistega duha in daleč prežene strah pred strupeno- kačo...“
Vsi naši vodnjaki in studenci in rtirinajstvimi vrelec reke so posvečeni v tej vodi.
Ko sem bil še majhen, me je oče
jo tega sveta in nikakor nisem mogel — ali pa hotel? — razumeti, kako naj bi preprost križ izpremenil navadno vodo v studenec milosti. Tedaj je kropilček izgubil zame vso lepoto in mik. Umrl je. Le na sveti večer, ko se je v meni spet prebudila borna trohica otroštva, sem še zaslutil skrivnost blagoslovljene vode. In oče je bil žalosten, ker ni mojih prstov več omečila voda blagoslova in zaznamenovala mojega čela z znamenjem križa. Nekaj mrtvega mi je ležalo v srcu, težko in brezupno kakor strupena goba.
O, milost, zastonj podarjena!
Zdaj spet občutim vse veličastje večernega in jutranjega blagoslova, vso težo in tolažbo globoke vere, v kateri pomakajo naši ljudje razbolele prste v kropilček za vrati -— resni so tedaj in njih oči iščejo poti od zemlje do Boga.
Ne vem, kaj naj bi še povedal o kropilčku! Resnično ne vem. Bog mi še ni naklonil srca svetega Frančiška, da bi mogel spoznati vso skrivnost te božje skledice, ki nam iz nje nataka svojo milost.
Toda veliko spoštovanje občutim pred čeli ljudi, na katerih se nikdar ne posuši blagoslov posvečene vode in se jim jutro in večer vedno začenja v somračnem kotu za vrati, kjer belozlat angelček pestuje školjko s sveto vodo.
O, kropilček, sladki janež naših domov! — Res, prav tak si kakor janež, ki ga mati zamesi med kruh, da budi okusu vesela iznenaaenja! — Posodica olja naših duš — daj nam svoj blagoslov!
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1961 za Argentino $ 430.—
Talleres Gráficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Bs. Aires, T. E. 33-7213
Jubilej papeških socialnih okrožnic
počastimo s tem, da se poglobimo v socialni nauk Cerkve s čitanjem odličnih del dr. Ivana Ahčina: „Ob jubileju papeških socialnih okrožnic Rerum no-varum in Quadragesimo anno“, „Sociologijo“ (trije zvezki) ter „Socialno ekonomijo“. Vsa ta dela se dobe v Dušno-pastirski pisarni.
SLOVENSKI TISK V ARGENTINI
Vestnik. April 1961. Vsebina: Trije datumi (Pavel Fajdiga); Ali je bil neizogiben naš zlom leta 1941 (Radivoj Rigler); Ob 20-letnici Slovenske legije (Rudolf Smersu); O ¡polkovniku V.; Brali smo: Iz Cianovih spominov; Iz življenja borcev (F. S.); Borci pišejo; Oj očak Nanos, ki zreš na svoje podložne; Društveno življenje; Iz uprave; Urednikov bunker.
SLUŽBO DOBI
Slovenka, inteligentna, poštena, sama, 35—50 let starosti za pomoč v hiši, za Mar del Plato. Pozneje po zaupljivosti in sposobnosti za nadzorstvo v trgovini. Moderno stanovanje in druge udobnosti. Popolna rav-nopravnost v družini in izvrstna plača. Nastop takoj. Predstaviti se pri Slavko Vereč, Virrey Liniers 191 (višina Ri-vadavia 3500) ob delavnikih od 9—17. ure. Buenos Aires.
T. E. 89-2013
Ste mislili na dober električni hladilnik, TV aparat, radio combinado, ali na kateri kol aparat, k ga potrebujete za dom?
LOJZE NOVAK
IZKLJUČNO ZASTOPSTVO
Bumar, SRL
Av. de Mayo 302 — Ramos Mejía T. E.: 658-7083
nud' slovenski skupnosti kredite brez jamstva, na deset mesečnih obrokov brezobrestno za nakup hladilnikov, TV aparatoc, pralnih in šivalnih strojev, plinskih štedilnikov, koles, radio aparatov, radio combinadbv, peči, mešalnikov in drugih potrebščin za dom. Prodajamo samo prvovrstno blago najboljših znamk. Kličite po telefonu Pridem tudi na dom.
Duhovskim sobratom in rojakom sporočam, da je v nedeljo zjutraj, 9. aprila 1961, zadet od srčne kapj umrl
prečastiti gospod JANEZ KNAFELJ
doma župnik v Lesah
Pokopan je bil dne 10. aprila 1961 na pokopališče Flores v Buenos Airesu.
Molimo za pokoj njegove duše.
Anton Orehar,
direktor slov. dušnih pastirjev
Vsem članom sporočamo, da je dne 9. aprila 1961 umrl po daljšem bolehanju zadet od kapi v 65 letu starosti naš zvesti član, prečastiti gospod
JANEZ KNAFELJ
bivši župnik v1 Lešah pri Tržiču
K zadnjemu počitku smo ga spremili v ponedeljek, 10. aprila popoldne na pokopališče v Flores v Buenos Airesu.
Vsem članom ga priporočamo v molitev in blag spomin.
Društvo Slovencev
Vsem znancem in prijateljem naznanjamo žalostno vest, da je Vsemogočni odpoklical k sebi po večno plačilo v soboto, 9. aprila našega dragega moža, očeta, starega očeta, brata, strica in tasta
g. MATIJA BORŠTNARJA
1 '
Njegovo truplo, izmučeno po kruti bolezni smo položili k zadnjemu počitku v ponedeljek, dne 10. aprila, na pokopališču v Olivosu..
Priporočamo ga v spomin in molitev.
Buenos Aires, 10. aprila 1961.
Frančiška, žena; Matija, s!n; Albina, Ivanka, Angela, Francka, Filipina, Tilka, hčere in in ostalo sorodstvo.