Življenjska zgodba Leandra Pegana Med glasbo in dolžnostjo Kadar se pogovarjamo o glasbi, se zdi, da moramo nujno govoriti o človeku. Ljubiti nežne svetle tone, pomeni na obrazu zarisano mehkobo, krepak navdušujoč fortissimo trga spone, prebuja zaspale misli. Trobentačev solo v prvem mraku, v nežnem šelcstenju ve-tra, rojeva spoznanja. V tišini glasbe se naj-brž približujemo resnici, da smo ljudje samo Ijudje. Srečen tisti, ki taka občutja lahko ti-sočkrat doživlja. Tovariš Leander Pegan je med njimi... • Življenjska pot Leandra Pegana se je začela leta 1913 v Trstu ter se nadaljevala s klavmim otroštvom v 10-članski družini na Vipavskem. Za mehanika se je učil v Ajdov-ščini pri mojstru, ki je vajencem rad nala-gal obilo dela: • »Se tole boš, pa še tole in tole...« • »Ja,« je rekel mladi Leander: »Saj bom, le morem ne ... Lačen sem ...« • 1931 se je znašel v Jugoslaviji. Delal ,]e marsikaj, bil za hlapca, zidarja, popravljal je šivalne stroje ... 1941 se je javil v Primorsko brigado prostovoljcev, vendar so že v Zagre-bu klavrno kapitulirali. Nikoli ne bo poza-bil, kako zaničljivo so na Ilici ustaši teptali kape predajajoče se vojske. 1944 so ga are-tirali Nemci, najprej temeljito pretepli, ga odpeljali v Dachau, od tam pa v Litomerice: • »Ostal sem živ ... Volja, želja ... Gojil sem vroče upanje, hotel sem se vrniti. Doma sem imel ženo in dva otroka. Uspelo mi je, 27. maja 1945 v jutranjih urah sem se vrnil k družini... Tehtal sem komaj 54 kilogra-mov ...« • Od takrat dalje je Leander Pegan živel z glasbo. Svojo glasbeno pot, navdušenie nad črnimi znamenji med črtovjem je seveda iz-pričal že veliko prej. Še v Vipavi mu je Mar-tissa Nicolf) dejal: • »Fant, ti moraš študirati glasbo . . .« • Pogosto so male pokavčke, ki so vneto pihali v instrumente, oblačili v fašistične uni-forme in so igrali marsikaj. Vendar je bila slovenska zavest močnejša, upali so si zapeti prelepe slovenske pesmi. Kazen je bila četrt litra ricinusovega olja ... • 1932 se je vpisal na Ijubljanski konzer-vatorij. Tega leta je z delavsko godbo ZAR-JA obiskal tudi sokolsko slavje v Pragi: • »Bilo je enkratno. Tam na Primorskem še ziniti nisi smel slovensko. tu v Pragi pa se je odvijala veličastna manifestacija slovan-stva. Črno in belo . . .« V tiste čase sodi večkratno Igranje z an-samblom Bojana Adamiča, kmalu pa je bil nastavljen tudi kot pozavnist v Ljubljanski Operi: • »V hiši sem bil hkrati najboljši in naj-slabši, bil sem pač edini. Niko Štritof me je nekoč poklical: »Pegan! Prav ni bilo, ampak ton je pa bil...« Po vojni je služboval tudi v Filharmoniji. Igral je pod taktirko znanih dirigentov kot Karavalja, Sassonija, Kurza, Matičiea. Mati-čiča postavlja v sam svetovni vrh: • »Nekateri naši dirigenti so radi spraše-vali, zakaj lahko ansambel' z imenovanimi igra tako dobro? Najbrž bi si moi-ali na to vpra-šanje odgovoriti kar sami...« • Takoj po vojni se je Leander vrgel na delo. Najprej je ustanovil godbo na pihala »Hinko Smrekar«. V tej prvi mladinski godbi so spočetka nekateri fantiči nastopali celo bo-si. Združevala je napredno delavsko mladino in- 1. maja 1950 so mladi godbeniki navduše-vali občinstvo v takratni Coni B, Hrvaški in nazadnje bili povabljeni za mesec dni tudi v Beograd. Zgodilo se je, da so v 21 dneh imeli 22 koncertov .. . • Litostrojski sekretar Jože Curk in ta-kratni predsednik sindikata Murovec sta ga jela nagovarjati, naj ustanovi godbo »LITO-STROJ«. Kmalu so jo ustanovili in z lito-strojsko pihalno godbo je tovariš Pegan do-živel svoje najlepše, pa tudi najgrenkejše tre-nutke . .. Ej, kako so vriskali klarineti, peli tenorji in sikale trobente. Bilo je trdo delo, iz nič je zrasel ansambel: • »Kakšnega fantina sem ulovil kar na ulici, pa tudi na tramvaju. Pisati je bilo treba priredbe, razinnoževati note, učiti neuke. Še dandanes iz gasbenih šol pihalne godbe dobi-vajo malo kadrov. Zdi se, da v nekaterih oko-ljih še vedno podpirajo malomeščansko delo-vanie. glasbenih šol. Radi bi videli, naj bi mladina igrala sama zase, v ozkem krogu, za zaprtimi vrati, kar pa seveda ni več v du-hu časa. Ponekod celo zahtevajo, da v »pleh muziki« ne smejo igrati; utegnili bi se menda pokvariti. • Seveda povsod le ni tako. Navsezadpje si mladi želijo nastopati. Kaj pomeni vsako-dnevno drgnjenje instrumenta, če pridoblje-ne spretnosti ne more nikjer pokazati? Ali pa morda kvečjemu enkrat letno' na šolski pro-dukciji? V Litostrojski pihalni godbi so za-čeli naši nekateri najboljši glasbeniki kot Grčar, Falout, Oman ... Škodilo jim ni!« • Vendar pa je življenje tudi trpko, pred-lani so tovariša Pegana iz litostrojske godbe na pihala čisto nenadoma odslovili. Če danes o tem razmišlja, to slovo ni bilo lepo, dostoj-no, morda bi temu postopku rekli lahko kar brca: • »Po toliko letih dela sem še nenadoma počutil zgubljenega, bilo mi je težko in vse preveč sem premišljeval. Eh, če bi ne bilo majhnih zlobnih krivic, bi bilo življerije mno-go lepše . ..« Zdaj vodi perspektivno godbo na pihala v Kamniku. Vesel in srečen je tam. Kdaj je najlepše? • »Kadar fantje in dekleta dobro zaigrajo. Lepo je bilo tudi leta 1958 na Sutjeski, ko smo predsednikoma Titu in Naserju udarno vžgali »Na juriš«. Tovariš Tito je postal in re-kel: ,Bogati, vidi kako ovi dečki sviraju ...' • Srečen? Zakaj ne? Lepo živim . . .« Tova-riš Pegan ima za dobri dve pesti odlikovanj in različnih priznanj: • »Z leti, kaže. pridejo tudi priznanja . ..« Kadar pa odločno zgrabi dirigentsko pali- čieo in švisne z njo skozi zrak, postane nena-doma neizprosno trd: »Moje delo se izraža skozi glasbo...« Bogomir Šefic