Fr. D.: Hudi časi.
329
,,To je moje telo." (Slikal G. Dolci.)
na misel sedaj, ko so zmagovali Francozje; a tudi odločiti se ni mogel, kaj naj stori, ali naj poskusi ubežati, ali naj se brani, ali naj gre mirit razburjeno množico.
„Kaj je storiti? Kaj je storiti;" vikal je v jedno mer in čakal ukaza od glavarja. A ta je bil v skrbeh sam zase. Vendar se ni pomišljal dolgo, ampak planil v vežo med hrupno množico, preril se s pomočjo uradnih slug do stopnic in se rešil v prvo nadstropje. V pisarno pa je vdrla tolpa, prijela trepetajočega komisarja, ki je izgubil vso duševno in telesno moč, in vlekla ga na cesto.
„Naprej, naprej! Vodite nas!" vpila je množica. On pa je izkušal govoriti in miriti. A zastonj.
„Ničbesedij!" so vpili. „Sedaj ni časa!" Culo se je iz mesta bobnanje in trobljenje vojakov, ki so se zbirali. V smrtni stiski se je umikal komisar kmečkim pestem in porabil trenutje, ko ga je izpustil kmet, in skočil proti vratom, od koder so bili sluge bas izrinili kmete.
„Pobijte ga, sleparja, zapeljivca!" zakričala je razjarjena množica. Pod cepcem se je zgrudil nesrečni komisar na tla in deset sulic se mu je zabodlo v prsi.
„ Kam pa sedaj r" vpili so kmetje in gledali drug drugega. Odločen je bil samo Sinur; ta je pomignil svojim tovarišem in udrli so po strmi stezi proti proštiji nad francosko blagajnico. To uzrši, razdelili so se kmetje: nekateri so hiteli za Sinurjem ne vede, zakaj; drugi so se napotili po glavni cesti proti trgu in klicali  meščane v boj proti Francozom.
Kaj se je potem zgodilo, pripoveduje nam Vrhovec v svoji zgodovini Novega mesta.
Najprej je nastal boj pred proštijo, a ne med Francozi in kmeti, ampak med kmeti in Sinurjevimi tovariši. Le-ti niso hoteli deliti plena in odganjali so kmete z grda. Pobili so par najsilnejših in zaprli se v proštijo. Kmetje so razbijali nekaj Časa po vratih, a ker so bila pretrda, obrnili so se proti trgu dol.
Tu jih je čakal žalosten sprejem. Francozje so bili zbrani z dvema topovoma pred pošto. Ko sta se prikazali četi kmetov, jedna od proštije, druga od kresije sem, zabliskalo se je iz topa in zagrmelo, in razpršila se je množica na vse strani. Največ jih je bežalo proti mostu; a tu jih je sprejel oddelek Francozov in jih obrnil nazaj. In ko so pribežali zopet na trg, zabliskalo se je in zagrmelo iz nova in ležalo in vilo se je v krvi na trgu kakih dvajset trupel. Zdaj so pometali kmetje proč svoje revno orožje in bežali, kamor je kdo mogel. Francozje so šli za njimi in streljali in pobijali jih kakor divjačino na lovu. Kjer koli se je pokazal kak kmet, počila je puška in malokdaj zastonj.
Kmalu so bile ulice prazne, Francozje so bili gospodarji v mestu. Obkolili so proštijo, da ni mogel nihče uiti, in postrelili Sinurja in vse njegove tovariše do poslednjega. Po mestu so razglasili obsedni stan in razbobnali, da preti smrtna kazen vsakomur, ki bi prikril kakega kmeta. Pričela se je gonja in iskanje. Tu in tam so izvlekli katerega, ki je bil zašel v neznano ulico, iz skrivališča in ustrelili ga na mestu; nekaj pa so jih vendar rešili milosrčni meščanje. Ko sta pretekli dve uri, ni bilo videti več nobenega živega upornika v mestu; mrtva trupla pa so naložili na voz in pometali v Krko.
Poročilo, o tem uporu se je bilo poslalo takoj generalu Zucchiju, ki je pospešil svojo pot. Pred njegovim prihodom so bežali v gozde kmetje onih vasij, ki so se bile udeležile upora. Krvavi žar na nebu je naznanjal proti večeru, da se bližajo Zucchijevi vojaki; gredoc so po-žigali uporne in sumne vasi. Požgati so hoteli tudi Trebnje in Mirno peč; a ondotna župnika sta preprosiia francoskega poveljnika, da se je usmilil zapeljanih ljudij. Za Smihel pa se je uspešno potegnil okrožni glavar.