Antonina Grybosiowa
Šlezijska univerza v Katovicah
O RELACIJAH V SEMANTIČNEM POLJU PERCEPCIJE Z VOHOM V SLOVENŠČINI (2)
II. Zgodovinski pogled na semantično polje percepcije z voiiom
Preden se je v jeziku stabiliziral sistem, ki ga ponazarja preglednica 1, se je zvrstilo nekaj bistvenih procesov, ki so spreminjali relacije med elementi polja. Do današnjega preci-ziranja pomenske funkcije, do stanja, v katerem nekateri leksemi lahko poimenujejo samo zaznavanje vonjev, drugi samo njihovo izločanje, je namreč prišlo šele po likvidaciji polisemije, ki je imela v starejših besedilih mnogo širši obseg kot v današnjem jeziku {danes je pohsemičen samo glagol vonjati).
1. Prisotnost polisemije v obravnavanem semantičnem polju
Iz slovarskih pojasnil in razlag pomena besedja, ki nas zanima, bi izhajalo, da je bil vsak izmed tu obravnavanih leksemov pohsemičen. Na žalost pa ni mogoče za vsakega izmed njih poiskati zadosti obsežno sobesedilo, da bi lahko izključiU možnost napak. Največkrat lahko sklepamo o pohsemiji samo na osnovi sinonimičnih nizov ali serij. Ali je zadostna razlaga gesla redoleo z nach etwas riechen in po kom dijhati, mozhnu dilhati, shmakati, shmah imeti, po kum vohati,^ ki jo navaja Hipolitov slovar (1.55), da bi lahko zanesljivo trdih, da je leksem vohati, ki se praviloma pojavlja v preglednih sobesedihh, ki opozarjajo na pomen < zaznavati vonj >, lahko pomenil tudi < dajati vonj > ? Imamo sicer na voljo tudi Pleteršnikovo razlago: vohati = an etwas riechen, etwas beriechen, toda brez slovenskih primerov. Treba pa je upoštevati tudi vphv dvopomenskosti latinskih in nemških leksemov, ki se ga pisci trijezičnih slovarjev v slovenskem delu niso mogh do konca osvoboditi. V preglednici in razlagah sem na prvo mesto postavila nedvomno poHsemijo, v drugih primerih pa sem previdno postavila vprašaj.
113
Nedvomne/ polisemičen je bil v preteklosti glagol dišati, ki ima v današnjem slovarju izključni pomen < dajati vonj>, npr.: akacije močno dišijo. Pomen < zaznavati vonj> izpričuje nekaj virov: v kronološkem zaporedju ga najprej srečamo v Dalmatinovi Bibliji: Inu najh gojpud je dijhal ta Jladki duh (Dalm. B. I. 6a), v Hipolitovem slovarju je ustreznica latinskih in nemških izrazil: Nasus olfacit odores in foetores = Die Nase riechet die Gerüche und die Gestancke = Nuj dijhi leipe duhe inu Jmrady (Hip. Diet I. 16). Isti Hipolit uvršča glagol dišati v sinonimski niz z glagoloma vohati in svohati. Pleteršnik ilustrira tretji pomen s stavkom: Imaš nos, pa diši.
Celo avtorji SSKJ navajajo ta pomen s kvalifikatorjem zastarelo: mačka diši miš. Ob teh sledeh drugačnega pomena glagola dišati, kot ga ima danes, pa ga v navedenih virih pogosto srečujemo v pomenu < dajati vonj>, torej v nepercepcijskem pomenu. Posebno produktiven je v skladenjski shemi dišati po čem, npr.: v HipoUtovem slovarju - dišati po blatu, po medu, po pižmu, po nafti; pri Vodniku - dišati po ribah, po posodi, po gnilobi. Časovno nepretrgano tvornost te sheme potrjuje tudi SSKJ: dišati po vrtnicah, po jabolkih. Ta pomenska funkcija se je izkazala kot trajna in za ta leksem izključna, slabše reprezentirani dišati < zaznavati vonj > pa se je umaknil iz rabe, s čimer se je povečala ostrina opozicije med jezikovnimi izrazili percepiranja in izločevanja vonja.
Drugi primeri zadevajo ob obrnjeno razmerje: glagola, ki sta danes samo perceptivna, sta v preteklosti lahko dozdevno poimenovala tudi izločevanje vonja. To sta glagola vohati in duhati(l), pri katerih pa je slovarska dokumentacija kaj skromna.
Vohati v pomenu < dajati vonj > je izpričan v Hipolitovi razlagi gesla ieoteo, stinken = gardu ali hudu dijhati, Jmardejti, vuhati (Hip. Diet. 1.248). O neperceptivni rabi glagola duhati bi lahko pričala tudi obdelava gesla duhati v Pleteršnikovem slovarju: 1) riechen, einen Geruch empfinden: imajo nos in ne duhajo Traun - Valj. Rad, wittern, Gig. Jan., beriechen, Gig. - 2) hauchen, Mur. (podč. A. G.)
Žal pa pomanjkanje sobesedila onemogoča natančnejši opis realizacije pomena 2 < izločevati, dajati vonj>. Po mojem mnenju ne kaže zanemarjati niti tako neznatnih sledi krhkosti meje med perceptivnim in neperceptivnim pomenom leksema v preteklosti, kakršna je Hipolitova »napaka«, po kateri je glagol vohati sinonimen z glagoloma dišati in smrdeti, ker je lahko pomenljiva, saj priča o stanju jezikovne zavesti avtorja, kakršno mu je izoblikovalo obdobje, ki mu je pripadal. Zdi pa se vendarle, da te in take informacije niso tako zmotne, ker se je tudi v poljščini opozicija med percepcijo in njenim objektom okrepila šele po poti inovacijskega procesa in ni bila njena stalna jezikovna lastnost.
Tako sklepanje potrjuje tudi polisemija abstraktnih samostalniških derivatov. Primer takega pojava je lahko leksem duh. Avtorji SSKJ kot arhaizem navajajo njegov pomen < zmožnost zaznavati vonj, voh > in ga ilustrirajo s primerom: nekatere živali nimajo duha. Torej je poleg pomena vonj ta samostalnik podedoval na osnovi izglagolske izpeljave iz duhati v pomenu < zaznavati vonj> tudi pomen < vohanje, voh (čut)>. Še prej pa naletimo na podobna pričevanja pri Vodniku v razlagi gesla duh: njuh, duh, podih, poduh, nos (!), povonj. V tem geslu so drug poleg drugega nedvounma poimenovanja čuta voha; povonj, njuh, in sredstva tega čuta - nosa. V tem kontekstu so tudi duh in izgla-golski perceptivni derivati: poduhati^poduh; podihati^ podih; povonjati-»povonj, ki so videti kot poimenovanje čuta. Na drugem mestu pa pojasnjuje Vodnik pohsemijo nemškega samostalnika der Geruch z vonj, duh, voh (Vodnik, 38/8a), kar bi prav tako lahko pričalo o polisemiji slovenskih ustreznikov.
Navedeni viri dovoljujejo samo pribUžno ugotovitev kronologije izginevanja poUsemije. Wolfov (Pleteršnikov in Cigaletov) slovar upošteva gradivo poprejšnjih slovarjev, vendar navedkov ne zaznamuje s kvahfikatorji. Šele SSKJ, ki nekako nadaljuje to prakso, zaznamuje, na primer dišatiz < zaznavati vonj > s kvalifikatorjem zastarelo. Lahko torej samo
114
domnevamo, da se je polisemija začela imiikati specializaciji proti koncu 19. stoletja. Sistem relacij v semantičnem polju pred to spremembo ponazarja naslednja preglednica:
Kakšen tip inovacije predstavlja umikanje polisemije specializaciji? Če si pomagamo z obširnim Andersnovim poskusom tipologije morfoloških sprememb (Andersen: 1980) in jo prikrojimo semantiki, potem lahko sklenemo, da gre za remedialno inovacijo (remedial innovation), ker precizira relacijo med načinom zaznamovanja in designatom (dišati-»širiti vonj; vonjati-»zaznavati vonj). Stanje, ki mu je inovacija sledila, se je namreč odlikovalo z nezadostno izrazitostjo (indeterminacy) reference med zaznamujočim (po Anders-nu: signatia) in zaznamovanim (signatum). Taka neizrazitost relacij se pri besedju v središču semantičnega polja (in središčno je tudi besedje, ki ga obravnava članek) ne more obdržati. Kot trdi Ružena Ostra (Ostra: 1972), centrahio besedje ne sme in ne more biti polisemično.
Inovacijo, ki likvidira polisemijo v obravnavanem semantičnem polju, lahko pojmujemo kot najpomembnejšo spremembo. Pri tem pa si je treba priklicati v spomin tudi obratni proces - uvedbo von/aüj, ki podobno kot inovativni pojavi datira v konec 19. stoletja.
V Vodnikov slovar iz prvega četrtletja devetnajstega stoletja je glagol von;'aü'2 v pomenu < dajati vonj > pozneje s svinčnikom vpisala druga roka. Uvedbo tega leksema v slovenščino lahko povežemo tudi z zunajjezikovnimi dejavniki. V devetnajstem stoletju raste narodna zavest Slovencev in vzporedno z njo tudi želja po vzdrževanju in razvoju materinega jezika. Zato je vse pogostejše zgledovanje pri drugih Slovanih, tesnejši postajajo stiki s češkim prerodnim gibanjem, ki ga je začel Dobrovsky. Na razmeroma pozen pojav glagola vonjati2 v pomenu < dajati vonj > v primerjavi z dišati v istem pomenu opozarjajo sobesedila, v katerih je mogoča njuna sinonimna raba. Izposojenka vonjati se pojavlja v umetniškem jeziku, domači izraz dišati pa ima širšo distribucijo. Položaj, ki ga imata sinonimna leksema v semantičnem polju, odreja pravilo, ki v okviru semantičnega polja namenja periferni položaj polisemičnemu leksemu (in vonjati je pohsemičen leksemi).
Inovacijo, kakršna je uvedba vonjatii v slovenščino devetnajstega stoletja, bi lahko po-imenovah z Andersnovim terminom kontaktna inovacija (contact innovation). Do takih movacij namreč prihaja na stiku etnično tujih sistemov (v našem primeru leksikahiih) v položaju, ko je enemu pripisana prestižna vloga (v našem primeru češčini). Posledica te inovacije je funkcioniranje vonjatii v umetniških besedihh, ki je moralo omejiti tudi distribucijo glagola dišati.
Tretja sprememba, ki jo tu velja omeniti, je upadanje v tvorbi derivatov iz osnovnih (središčnih) elementov obravnavanega semantičnega polja. Na primer: v geslu dišati v SSKJ so s kvalifikatorjem zastarelo opremljeni tile derivati:
dišavina: kozmetično sredstvo prijetnega vonja, dišava: prodajati dišavine (tudi v množini);
115
dišeana: dišava- dodati vinu dišečine;
(Derivata je izrinila dišava, katere raba je danes tudi že močno omejena. Tudi drugi derivati, ki so razmeroma številni, opozarjajo na drugačne realije v preteklosti, na bistvenost vonja zelišč in mazil v življenju človeka v davnih časih, čeprav jih slovarji tako ne kvalificirajo.)
dišavnica: 1) gojiti dišavnice in zdravilne rastline, nabirati in sušiti dišavnice, domače in tuje dišavnice; 2) posodica za dišave;
dišavar kdor pripravlja ali prodaja dišave: mazilo je kupil pri dišavarju v mestu.
Leksikalno bogastvo, ki je bilo v preteklosti (in je še) slovenskemu jeziku lastno, pa se počasi umika v zgodovino, govori na področju percepcije z vohom tudi o preminevanju dela materialne kulture, o odtrganosti človeka od narave (v zadnjem času jo zavira vegetarijanstvo). Opazujemo invazijo kemičnih vonjev, medh vonj ali odsotnost vonja industrijsko vzgojenih cvetlic in podobna dejstva, preminevanje izročila: npr. vdihovanja aromatičnih soU, dišavljenja posušenega perila z zehšči, ki so jih gospodinje v vrečicah polagale v omare, skratka obubožanost ne le percepcije z vohom, če gre za človeka, temveč tudi estetskih užitkov, ki mu jih je nudila. Ta trditev temelji na poljskih realijah. Zdi pa se, da te nekoristne spremembe še niso zajele vse Slovenije.
Obravnavane spremembe relacij v semantičnem polju so motivirane takole:
1' prvo spremembo motivira struktura semantičnega polja (izginevanje polisemije, naraščanje ostrine opozicije);
2° drugo in tretjo spremembo pa so povzročili zunajjezikovni dejavniki (izposojenka vo-n/ati2, odmiranje derivatov).
Druge lastnosti v sestavu leksemov obravnavanega semantičnega polja pa so se izkazale kot trajne.
Prevedel Tone Pretnar Filozoiska fakulteta v Ljubljani
Vici
A. V. p. Hyppolyti Rudolphovertensis: Dictionarium trilinguae ex tiibus nobilissimus Europae iinguis compositum, in anteriori parte Latino-Germanico-Sclavonicum ... Ljubljana (rokopis), 1711.
H. Megiser, Slovensko-latinsko-nemSki slovar, Ljubljana 1977. Izpisal In uredil Jože Stabej. A. J. Murko, Slovensko-nemški in nemško-slovenskl roini besednik, 1832-1833.
M. Pleteränik, Slovensko-nemäki slovar, Ljubljana, 1894.
M. Pohlin, Tu malu besedishe treh jezikov, 1881, faksimUe: Rudoli Trofenik, München, 1972. Literatura
I. Hennig Andersen, Morpholo^cal change: towards a typology, v. Trends in Linguistics. Historical Morphology, ur. Jacek Fisiak. Mouton, The Hague. 1980, str. 1-50.
Z Danuta ButUer, Innowacje skladniowe wspWczesnej polszczyzny, Varšava, 1976.
3. Danuta Buttler, Rozwöj znaczeniowy wyrazöw w j^zyku polskim, Varšava, 1978.
4. Maciej Grochowski, Srodek czynnosci w strukturze zdania, Varšava, Gdansk, 1975.
5. WbdysJaw Miodunka, Teoria p61 j^zykowych, Varšava, 1980.
6. Ruiena Ostra, K diachronnimu studiu onomaiiologicke struktury, Slovo a slovesnost XXXn/1972. str. 1-9.
7. Krystyna Pisarkowa. Szkic pola semantycznego zapachöw w polszczyinie, J?zyk Polski LII/1972, Str. 330-339.
8. Jadwiga Puzynina, Zmiany znaczeniowe a semantyka skJadniowa, J^zyk Polsld LIX/1979, Str. 271-281.
9. Anna Wierzbicka, Semantyka percepcji (tipkopis).
116