Železne niti 17 Maketa vigenjca 163 Maketa vigenjca Jure Rejec V lanskem letu smo praznovali 50-letnico delo- vanja Muzeja v Železnikih. Ob otvoritvi muzejskih zbirk leta 1969 so veliko pozornosti vzbudili delajo- či maketni prikazi pridobivanja in predelave železa. Makete plavža, fužine ter vigenjca, ki so bile izdela- ne leto prej, so prav tako slavile že petdeset let de- lovanja in so v tem času iz prikaza postale naši eks- -ponati. Da še vedno delujejo in verno prikazujejo naštete dejavnosti, pa ni tako samoumevno. Vsako leto je vanje vloženega veliko dela pri vzdrževanju in zagotavljanju delovanja. V tokratni številki Železnih niti podrobneje pred- stavljam, kako je nastala maketa vigenjc, kako so jo postavljali in kako smo jo prenavljali. Prva maketa, ki je prikazovala izdelavo žebljev – petstoletno tradicijo kraja, je nastala leta 1949. Iz- delali so jo člani Kovinarske zadruge NIKO Železniki. Tega leta je bila namreč zadruga povabljena na letno razstavo na srednji tehniški šoli v Ljubljani. Za raz- stavljanje so dobili na voljo cel razred, njihovih izdel- kov pa je bilo takrat še bolj malo. Odločili so se, da predstavijo Železnike nekoč in danes. Izdelali so ma- kete plavža, fužine in vigenjca, zbrali staro železarsko orodje, izdelke, sode, poleg tega pa predstavili tudi svojo takratno proizvodnjo. S tem so hoteli poudariti tudi to, da njihova dejavnost sega v davno zgodovi- no. Predstavitev je bila odlična, zanjo so prejeli tudi drugo nagrado za urejenost razstavnega prostora. Po končani razstavi so vse eksponate pripeljali nazaj v Železnike. Makete so postavili pod nadstre- šek Egrove lesene vile v vrtu. Lahko rečemo, da se je tukaj začel ustanavljati muzej v Železnikih, saj se je kar nekaj starejših Železnikarjev še spomnilo, da so si makete ogledali z učitelji v času šolskega pouka. Leta 1952 je Kovinarska zadruga makete in do tak- rat zbrane eksponate brezplačno odstopila kraju. Del- no zaradi tega, ker ob povečani proizvodnji za to delo niso več imeli časa, delno pa zaradi očitkov, da si za- Železne niti 17 Maketa vigenjca 164 druga prisvaja zgodovino kraja. Takrat so bili vsi eks- ponati prepeljani na dvorišče ter v eno sobo Plavčeve hiše na Plavžu. Na žalost zanje dolgo ni nihče ustrezno skrbel in predvsem makete so začele propadati. V muzejskem arhivu nimamo niti ene fotografije takratne makete vigenjca, tudi nobenih zapisov o pobudnikih in izdelovalcih makete. Nekaj podatkov mi je uspelo zbrati pri informatorjih, do nekaterih povezav smo prišli tudi z ugibanjem. Edini pisni vir, ki nam o prvi maketi kovačnice nekaj pove, pa je kratka objava o muzejski zbirki v Železnikih v Lo- ških razgledih izpod peresa Franceta Planine iz leta 1960. Navajam dva odlomka: ''Muzejska zbirka je majhna, a zanimiva. Maketa vigenjca s štirimi ješami je tako izdelana, da motor- ček žene kolesa, mehove in giblje žebljarje in celo zibelke, v katerih so matere jemale otroke s seboj na celodnevno delo.'' ''Ker je bila zbirka dalj časa na vlažnem, so sadre- ne (mavčne, op. a.) figure v maketah razpadle, nji- hov mehanizem je pokvarjen, železni predmeti so zarjaveli in platnice blagajniških knjig so uničene.'' Žal ne vemo, kako hude so bile poškodbe makete vigenjca. Vsekakor pa so se snovalci muzejske zbir- ke v Železnikih v sredini šestdesetih let 20. stoletja zato odločili, da naredijo novo maketo. V to so jih prisilili tudi prostori, ki so jih za zbirko dobili v pri- tličju Plavčeve hiše, saj je bila stara maketa zanje prevelika ter previsoka. Domnevamo tudi, da so kar nekaj zmanjšanih delov sten, strehe, podnožja ter opreme (ognjišča, mehovi, vodno kolo) stare makete uporabili za gradnjo nove. Naročili pa so nove figure kovačev, kovačic ter otrok. Zaradi slabih izkušenj s fi- gurami iz mavca so se odločili za lesene. Izdelal jih je akademski kipar Ivan Štrekelj iz Ljubljane. Isti kipar je izdelal že figure iz mavca za prvo maketo leta 1 949. Zanimiva je zgodba, kako so prišli v kontakt z akademskim kiparjem, ki je izdelal figure kovačev. Ivan Štrekelj (1916–1975) je v otroštvu oglušel zaradi meningitisa. Sporazumeval se je z govorom in branjem z ustnic. Osnovno šolo je obiskoval v Zavodu za gluho in naglušno mladino v Ljubljani, jo zaključil z odličnim uspehom in šolanje nadaljeval na obrtni šoli. V šolskem letu 1935/36 je opravil izpit na kiparsko-rezbarski šoli in se leta 1938 vpisal na Aka- demijo za likovno umetnost v Beogradu. Njegov štu- dij je prekinila druga svetovna vojna, a ga je kasneje nadaljeval v Ljubljani na Akademiji za likovno umet- nost in ga zaključil leta 1947. Opravil je tudi specia- listični študij kiparstva pri profesorju Borisu Kalinu. Kakšno je bilo življenje umetnika takoj po vojni, si težko predstavljamo. Kako težko je bilo dobiti delo in zaslužek že čisto zdravemu človeku, in kako šele gluhemu ... Osnovno preživetje mu je omogoča- Poziranje za figuro kovača. Foto: arhiv Muzeja Železni- ki, Anton Sedej. Ivan Štrekelj pri izdelavi kipa Borisa Kidriča v Mari- boru. Foto: elektronski arhiv Muzeja Železniki, avtor neznan. Železne niti 17 Maketa vigenjca 165 lo poučevanje likovne vzgoje na ''njegovi'' osnovni šoli v Zavodu za gluho in naglušno mladino. In tam ga je srečal Niko Žumer. Jeseni leta 1949 je namreč v Zavod vpisal svojega sina Franceta, ki je po- mladi tega leta, prav tako zaradi meningitisa, oglušel. Prijateljstvo med Štrekljem in Žumrom je ostalo in člani Muzejskega društva so se tako v jeseni leta 1967 spet obrnili nanj in naročili iz lesa izrezljane fi- gure, ki v maketi stojijo še danes. V arhivu muzeja je ohranjenega nekaj gradiva iz časa dopisovanja med Muzejskim društvom ter kiparjem. Ohranjene so tudi fotografije, ki so bile dodane naročilu. Te nazor- no prikazujejo položaj telesa za izdelavo posamezne figure. Fotografije je posnel Anton Sedej, zanje pa so pozirali njegovi domači in nekateri domačini. Naro- čilo je bilo torej čisto resno, delo kiparja pa plačano. Iz pripovedovanj starejših, žal že pokojnih članov društva, se spomnim tudi zgodbe o tem, kako hvale- žen je bil kipar Štrekelj za to naročilo, saj tisto zimo ni imel veliko prihodkov in jo je lažje preživel zaradi naročila iz Železnikov. Tudi zato so figure izrezljane tako kvalitetno in natančno. Maketa je bila leta 1968 postavljena v prostor bivše zbiralnice mleka Kmetijske zadruge Martinj Vrh v Plavčevi hiši. Mimo nje so se sprehodili tisoči obiskovalcev muzeja, saj so tukaj nadaljevali pot na dvorišče in naprej v prvo nadstropje. Tukaj in taka je dočakala svojo prvo večjo prenovo v začetku leta 1999. Po tridesetih letih smo jo v celoti razstavili in jo po delih znosili v prostore galerije. Odstranitev makete vigenjca je bila nujna zaradi prenove prosto- rov muzeja, ki se je začela jeseni 1998. Ob razstavlja- nju pa se je izkazalo, da je prenova makete nujna, saj so se v podnožju pojavili prvi lesni črvički. Odloči- tev o generalni prenovi torej ni bila težka. Celotno leseno ogrodje je bilo večkrat premazano z belocidnim premazom, podnožje ter dno makete pa smo se odločili kar zamenjati z novim. Vse lesene figurice smo preventivno zaplinili in jih za mesec dni pustili v plastičnih vrečkah. Medtem ko nam je mizar izdeloval novo dno makete, so potekala druga popra- vila. Vse mavčne podlage, ki so na nekaterih mestih odstopale, smo odstranili in izdelali nove. Vse lesene dele smo večkrat premazali z različnimi zaščitnimi premazi, najprej z brezbarvnimi, potem pa smo raz- lične elemente različno patinirali. Prav tako so bile patinirane (umazane) stene vigenjca tako notranjo- sti kot zunanjosti. Novo dno makete smo prav tako zaščitili proti škodljivcem, z lesnim kitom smo zakrili razpoke med deskami in z barvami na osnovi synko- lita izrisali podobo tal. Obnovili smo vse mehanizme in napeljali novo električno napeljavo. Elementov makete po novem nismo zbili, pač pa privijačili. Dela so potekala pozimi in zgodaj spomladi. Glavni- no del sva opravila kustos in vodička, ob večjih delih pa so priskočili na pomoč člani Muzejskega društva. V prenovo je bilo vloženih okrog 500 ur dela ter tudi kar nekaj finančnih sredstev. Po končanih delih prve faze prenove pritličja muzejske stavbe smo maketo v sredini aprila 1999 postavili nazaj na njeno mesto. V začetku leta 2005 se je maketa vigenjca prese- lila v drug prostor, na žalost nič večji od prejšnjega, a drugače zaradi reorganizacije muzejskega dela ni šlo. Je pa vodenje skupin lažje, saj si maketni pri- kazi v prostorih sedaj sledijo po vrstnem redu ''od rude do žeblja''. Še enkrat pa je morala maketa vigenjca zapustiti razstavne prostore muzeja. Septembra 2007 je tudi pritličje naše hiše zalila podivjana Selška Sora. Že naslednji dan smo prostore očistili in vse razstav- ne eksponate preselili nadstropje višje. Čiščenje je bilo dolgotrajno, tudi oprema vigenjca je še enkrat morala skozi vse postopke sušenja, zaščitnih pre- mazov, popravil uničenih barv opleska. Suh les je blatno vodo vpil globoko v notranjost in stežka smo posledice tega očistili, v nekaj primerih jih je bilo treba tudi prekriti. A še enkrat je uspelo, da je maketa zasijala v novi luči. Tudi danes, po petdesetih letih, so maketni prika- zi muzeja Železniki še vedno glavna atrakcija, ki pre- seneti obiskovalce. Kljub temu da se trudimo zbirke popestriti tudi s sodobnimi avdio-vizualnimi napra- vami, je največ pozitivnih odzivov obiskovalcev na- menjenih prav maketam. In z njimi je vsakodnevno pregledovanje, čiščenje, mazanje, vse zamudno delo z maketami, delavcem muzeja najlepše poplačano. Železne niti 17 Maketa vigenjca 166 Vigenjc leta 1992. Foto: arhiv Muzeja Železniki, Anton Sedej. Po poplavi leta 2007. Foto: arhiv Muzeja Železniki, Jure Rejec. Železne niti 17 Maketa vigenjca 167 Vigenjc danes. Foto: Aleksander Čufar Prenova figur vigenjca leta 2008. Foto: Jure Rejec Železne niti 17 Maketa vigenjca 168 Informatorji: Peter Polajnar, Železniki, več razgovorov od leta 1991 do 2016. Alojz Žumer, Škofja Loka, po elektronski pošti, 20. 2. 2020. Viri: Loški razgledi 6/1960, str. 227, France Planina: Muzejska zbirka v Železnikih. Fototeka MNZS.com. Ivan Štrekelj (1916–1975), Petra Rezar, ZDGN Slovenije, 2004.