GLASILO DELOVNEGA KOLEKTIVA IN KOOPERANTOV PERUTNINE PTUJ /LETO XI./ŠTEVILKA 6/DECEMBER 1987
Zakaj ne bi bilo prav leto 1988 takšno, kot si ga sami želite? Mi vam takšnega srčno privoščimo!
Naši problemi in perspektive
Vse je tako nemirno, nepredvidljivo in na trenutke je prav težko obvladati gospodarske razmere, v katerih smo se znašli. Gospodarstvo je neizpodbitno v globoki krizi, odnosi med ljudmi dobivajo prej drugo kot demokratično podobo, moralno postaja nemoralno mar še vemo, kaj je humanejše, kaj je naprednejše?
Ne smemo zgubiti občutka kdaj smo na pravi poti. Ta pot ima svoje zakonitosti. Saj ni mogoče, da jih ljudje ne bi poznali. Kdo med nami ne ve, da le več dela, da le dobro delo daje vzpodbudne rezultate. Proizvodnja, ki dosega svetovne normative je lahko poceni. Proizvod primerne kvalitete in cene se lahko kosa na domačem in svetovnem trgu z istovetnimi ali sorodnimi dobrinami. Vsak se mora zavedati svoje odgovornosti v procesu proizvodnje, tako sleherni delavec kakor preddelavec, direktor, zlasti pa moram sam vedeti, da je moja odgovornost za razmere v podjetju največja.
Nikoli ne smemo pristati na trditev, da ne bi mogli delati še boljše, tudi mi v Perutnini imamo rezerve. Proizvedeno jajce, dve, tri in več v enem jatu za razliko od drugega; procent, dva ali tri več-
ja valilnost enega meseca za razliko od drugega; pozitivno ali negativno variranje izplena v mesni industriji; vsak dekagram manjša konverzija pri pitanju brojlerjev; obvladovanje zalog surovin in končnega produkta; bolj ali manj pridno delo vseh; večje ali manjše sposobnosti obenem z delom upravnih delavcev v hiši — mar niso vse to velike notranje rezerve?
Naša perutninska proizvodnja je tesno med seboj povezana. Delavci v reprocentru ne krojijo le svoje usode, ampak vplivajo tudi na proizvodne rezultate starševskih jat v lastni hiši, in ne nazadnje na prodajo po vsej Jugoslaviji. Krepak in zdrav piščanec, proizveden v Starošin-cih, Trnovcih, Selah, Kidričevem ali izvaljen na Turnišču ima svoje zasluge za boljše ali slabše vzrejne rezultate tako pri kooperantih, kot v naših brojlerskih farmah. Ni dvoma, ciklus nesnosti in vzreje lahko pospešuje ali zavira kvaiitena krmna ter dobro ali slabo delo farmarjev — kooperantov. Nismo se dolžni zamisliti le nad slabimi ali slabšimi rezultati, tudi zadnja brojlerska reja na farmi Kidričevo je z vidika pohvale vredna tehtanja, od kod tako dober rezultat. Klali smo
170.000	brojlerskih kljunov, pri povprečni teži 1,81 kg in konverziji 1,91 kg krme za kilogram proizvedene teže mesa, da bi v 42. dnevu ne imeli večjega pogina od 5,5%. Lep dosežek, vreden ponovitve, vreden posnemanja .
Petdeset najmarljivejših kooperantov je letošnje leto dosegalo naslednje povprečne rezultate:
teža brojlerjev 1,72 kg, konverzija 1,98 kg, pri 41,6 dneh starosti, s 6,62 odstotkov skupnega primanjkljaja. Prepričan sem, da bi s takšnimi do-
sežki pri vseh kooperantih ne bili le konkurenčni zahodnoevropskemu perutninarstvu, ampak bi se mirne duše postavili tudi ob bok ameriškim rejcem. Torej znamo proizvajati, vendar ne vsi enako.
Vse to, kar s trdim delom proizvedemo v družbenih ali kooperantskih farmah, smo dolžni v klavnici najkvalitetne-je obdelati, se dobesedno boriti za sleherni promil izplena. Razmere v TOZD Mesna industrija vztrajno izboljšujemo z novimi, lepšimi prostori, z novimi modernejšimi stroji, skupaj pa se nadejamo nove klavnice ob koncu leta 1989 ali v začetku leta 1990. To bo resnično srečen trenutek, zlasti za vse tiste, ki danes resnično delajo v trdih delovnih pogojih. Tu mislim predvsem na delavke in delavce pri traku. Nekaj časa bo še potrebno vzdržati! V hiši, bi smel reči, smo v glavnem vse naredili, da bi se po našem prepričanju gradnja nove klavnice lahko pričela v marcu naslednjega leta. Naša usoda je od tu dalje v bančnih rokah.
Vse, kar proizvedemo in prodamo na domačem ali tujem trgu, pa je potrebno skrbno prepeljati, včasih ob zelo težkih vremenskih pogojih v Dubrovnik, Split, Šibenik, Zadar, Reko, Sarajevo, Tuzlo, Banja Luko, Beograd, Zagreb, Ljubljano, pa še bi lahko našteval stare in nove proge
Prejeli smo priznanje
Zadružne
zveze Slovenije
Zadružna zveza Slovenije je TOK Hajdina kot uspešnemu organizatorju kooperacijske reje piščancev podelila letos Priznanje, na katerega smo zares ponosni.
V obdobju kooperacijske reje piščancev, ki smo jo za potrebe Perutnine (s priključitvijo KZ Hajdina k Perutnini) pričeli v letu 1966 in jo doslej tudi uspešno vodili, nismo imeli prilike niti časa misliti na morebitna družbena priznanja. Za uspešno kooperacijsko rejo nam je bila potrebna učinkovita organizacija. Starejši delavci in kooperanti se začetnih težav dobro spominjajo. Namen objave sestavka je informiranje mlajše generacije bralcev o razlogih podelitve Priznanja.
naših šoferjev do prodajalcev v domovini in izven nje.
Spoštovanja je vredna proizvodnja 36.000 ton perutninskega mesa, 6.000 ton perutninskih izdelkov in 540.000 kljunov prodanih staršev.
Ob tej priložnosti se vsem delavcem in kooperantom, še zlasti v proizvodnji, transportu in prodaji, zahvaljujem za vloženi trud in ob Božiču oziroma dedku Mrazu žugam vsem tistim, ki ne ločijo svojega premoženja od družbene lastnine. Ne manjka pridnih, pa tudi izobraženih ne, ki trkajo na vrata zaposlovanja.
Če sta proizvodnja in trgovina bolj ali manj v naših rokah, bi lahko trdil, da znamo eno in drugo obvladati, je pa vrsta usodnih dejavnikov izven podjetja, ki močno vplivajo na celoten kup zasluženega denarja, pa tudi za osebne dohodke in akumulacijo, s katero posodabljamo in moderniziramo celotno perutninsko hišo. Tokrat bi želel pokazati na sledeče dejavnike: na politiko cen v državi, na Jpredpise o gospodarjenju z denarjem in devizami, na iz-vozno-uvozne predpise in ne nazadnje na predpise, ki uzakonjajo, kako moramo sestaviti zaključne račune oziroma letne bilance. Na vseh nave-demih štirih področjih se •predpisi spreminjajo mesečino, iletno pa tako ali tako. Težko je gospodariti v tako nestabilnih razmerah. Navidezno si lahko dober ali slab tudi samo zaradi predpisov. Pravim le navidezno, saj se dober petelin od slabega vse lej razlikuje ne glede na predpise.
Kljub temu pa vpliv in pomen cen raste vzporedno s stopnjo inflacije v deželi. Nismo zmožni zoperstavljati se 150%-ni inflaciji zgolj z boljšo produktivnostjo, saj bi bila bitka kmalu izgubljena. Modro moramo spremljati giba-
nje cen surovin in vsega, kar nam dviguje materialne stroške, da cene brojlerskemu mesu in našim izdelkom ne bi nesorazmerno zaostale. Tu smo krepko v državnih rokah. Cene naših izdelkov, se zaenkrat rešujejo samo v Beogradu.
Perutnina ne more živeti niti preživeti brez uvoza. Letno potrebujemo 9 do 10 milijonov USA $. Tu so bila doslej večna nategovanja, kolikšen del deviznega zaslužka sme delovna organizacija porabiti zase. V najboljših letih je to bilo 60 USA $ od sto prislu-ženih, v najslabših pa 20 $. Mislim, da bomo še ta mesec pri zvezni vladi registrirali pogodbo med Arbor-Acresom (iz ZDA) in Cornbickom (iz ZRN) in Perutnino, ki nam bo dovoljevala za sto zasluženih dolarjev, jih tudi sto »zapraviti« za lastne potrebe. No, pa država vsaj za nas ne bo več dežurni krivec, da nimamo deviz. Koliko bomo izvažali, toliko bomo lahko uvažali. Velika pridobitev za Perutnino.
Tudi obračunski sistem se spreminja z decembrskim sklepom Zveznega izvršnega sveta v korist sredstev dohodka in akumulacije. S premetavanjem denarja po predalčkih niso bile bilance nič boljše in nič slabše izdelane, a pomembno je v katerem predalčku je kaj ostalo. Za nas pomembne postavke so dohodek, bruto akumulacija (amortizacija, poslovni in rezervni sklad, pozitivna revalorizacija sredstev) in seveda osebni dohodki.
Kakorkoli že, plan za leto 1987 smo dosegli, cilje za leto 1988 smo sprejeli. Parola »Naprej v delovne zmage!« pa še vedno velja.
Želim vam zdravo in uspešno novo leto ter prijetno praznovanje!	Alojz GOJČIČ
PREGLED RAZVOJA
S kooperacijsko rejo piščancev so rejci pričeli v letu 1966 v za takratne razmere skromno prirejenih hlevih, ki se v ničem ne bi dali primerjati z današnjimi. Vzrejni prostori so bili na podstrešjih govejih in svinjskih hlevov, v steljnikih in sličnih prostorih. Vse se je opravljalo z ročno opremo. Izkušenj in znanja rejci niso imeli, razvoj strokovne službe pa je bil v povojih.
Začetek je bil torej skromen. Dodatna težava je bila pri potrošnikih, saj je vladal predsodek, da je dober le tisti piščanec, ki zraste na kmečkem dvorišču. Na farmi vzrejenega piščanca danes tudi kmetje radi kupijo, da ne govorimo o ostalih potrošnikih, kako so jim naši piščanci všeč.
SODOBNEJŠ! NAČIN PROIZVODNJE
Ta se je pričel v novozgrajenih hlevih v letu 1968, ki sicer še niso bili primerljivi z današnjimi, vsekakor pa bistveno boljši od starih adaptiranih. Grajeni iz klasične opeke in opremljeni z večino še vedno ročne opreme. Novozgrajeni hlevi so imeli zmogljivosti do 5.000 ali 10.000 kljunov v turnusu. Tudi rejci in
strokovna služba so si že pridobili znanje in izkušnje; oboj) so se seznanili z Izkušnjami razvitejših držav s tradicijo v perutninarstvu (Holandija, Anglija, Nemčija, ZDA, itd.).
Začetek pospešene novogradnje hlevov s sodobno opremo se je začei v letu 1972 in trajal do leta 1984. V tem obdobju se je zgradilo in adaptiralo:
Obdobje	Število hlevov
1972	10
1972—1975	161
1976—1980	155
1981—1984	72
1985—1986	10
SKUPAJ	408
V obdobju 1976—1986 so bili zgrajeni res sodobni hlevi z moderno opremo, nekateri s kapaciteto do 28.000 kljunov v turnusu.
Novi hlevi so se gradili na območju severovzhodne Slovenije in Hrvaške — skratka tam, kjer smo našli interesente. V teh hlevih (nekateri več ne proizvajajo) so kooperanti doslej vzredili:
(Nadaljevanje na 4. strani)
Kooperant in pospeševalec morata nenehno sodelovati
Nakladanje piščancev in pranje opreme pri kooperantu
Obdobje	Vzreja v tonah
1966	103
1967—1970	10.850
1971—1975	58.291
1976—1980	122.079
1981—1986	215.159
SKUPAJ	406.482
Če vse preračunamo v živo govedo (a 500 kg) je to 813.000 komadov.
Ni kaj — impozantno število. Novogradnja klevov se je v letu 1986 ustavila zaradi ozkega grla v perutninski klavnici, ki ne more zaklati več kot so obstoječe rejne kapacitete farm in hlevov v TOK.
SODOBNEJŠI RAZVOJ TEHNOLOGIJE
V obdobju intezivnega povečanja proizvodnih kapacitet je prihajalo v proizvodnji občasno do težav, ki pa razvoja niso upočasnile.
Starejši perutninarji se bodo spomnili, da so se v začetku razvoja brojlerji pitali do starosti 60 dni in več, za kg prirasta pa potrošili 2,60 kg—3,00 kg krme. Povprečna teža ni presegla 1,60 kg. S točnejšimi podatki razpolagamo le od leta 1972, ki so:
O
15
'is s	1
>>N I	| 0
žs?
f
s’$
o.
CD «
1972	1,63	5,12	2,24	56,0	1,23
1975	1,77	4,86	2,19	54,1	1,42
1980	1,77	7,67	2,24	48,7	1,50
1985	1,72	7,59	2,07	43,4	1,76
1-1X87	1,69	7,35	2,02	42,1	1,83
Iz pregleda je razviden postopen napredek kvalitete piščanca. Čas reje se je zmanjšal do 14 dni, zmanjšala se je poraba krme, povečala pa se je teža.
Razlogi za porast proizvodnih dosežkov so:
—	genetske sposobnosti piščancev (napredek pri selekciji),
—	kvaliteta krme,
—	pogoji reje (sodobna oprema, boljše delo, spoštovanje tehnoloških in sanitarnih mer, itd.).
ORGANIZIRANOST TOK-a
Sestavljajo ga delavci in kooperanti, ki združujejo delo in sredstva po samoupravnih aktih,
sprejetih na referendumu in sklepih organov upravljanja. Po organizacijski obliki je razdeljen na 7 proizvodnih okolišev po teritorialnem principu, ki jih vodijo kmetijski inženirji ali tehniki. Zdravstveno zaščito pa opravlja veterinarska ambulanta TOZD Perutninske farme. S KZ Slovenska Bistrica in KZ Radlje pa ureja medsebojne odnose posebni samoupravni sporazum, ki je v bistvu isti kot z vsemi kooperanti.
STANJE KOOPERANTOV IN DELAVCEV
Obdoje Aktivni rejci Delavci
1972	275	45
1975	368	34
1980	335	32
1985	321	29
1986	309	29
Število kooperantov se je iz leta v leto spreminjalo na račun novozgrajenih objektov in kooperantov, ki so s proizvodnjo prenehali. Zadnji 2 leti se je število rejcev ustalilo.
OBNOVA KOOPERACIJSKIH HLEVOV
Hlevi, zgrajeni v prvih letih intenzivnega razvoja, so bili kmalu potrebni obnove in modernizacije, zaradi česar smo se leta 1983 s kooperanti dogovorili za združitev dela amortizacije hlevov in opreme. Ob obračunih združujejo kooperanti del amortizacije vsak na svoj račun pri posebni finančni službi delovne organizacije. Dejanska obnova je potrdila, da je zamisel rodila sadove. Sredstva združene amortizacije se vračajo v proizvodnjo. Hlevi ostajajo sposobni za nadaljnjo proizvodnjo, vrednost pa se jim povečuje.
ZAVAROVANJE RIZIČNOSTI PROIZVODNJE
Pri zavarovalnicah kooperanti sami zavarujejo hleve in opremo proti požaru za vrednost, ki si jo sami izberejo. Organizirano zavarovanje vseh rejcev pri TOK-u obsega še:
a)	požarno zavarovanje vloženih stroškov rejcev in
b)	sklad rizika
SODELOVANJE V OKVIRU REPROVERIGE V DO
Sodelovanje poteka v vsakem primeru zadovoljivo, sicer ostali proizvodni TOZD-i ne bi bili zmožni ustrezno delati. Medsebojna proizvodna soodvisnost
narekuje povezavo delo vseh členov v reproverigi. Ker je celotni proizvodni ciklus zaključen v Perutnini, so v bistvu vsi udeleženci zainteresirani, da je proizvodnih motenj čim manj.
SAMOUPRAVA
je v TOK-u specifična; delegacijo delavskega sveta sestavlja 70% kooperantov in 30% delegatov iz vrst delavcev. Delegacijo za zbor združenega dela SO Ptuj tudi tvorijo kooperanti in to z večino. Kljub taki stestavi vlada pri sprejemanju sklepov v večini primerov soglasje. Samouprava je motena le ob motnjah v proizvodnji, ko se medsebojni odnosi skalijo zaradi slabega zaslužka rejcev. Ker od skupne proizvodnje brojlerjev v delovni organizaciji znaša kooperacijska 86%, je vedno dovolj vsakodnevnih problemov.
Kooperanti so invalidsko-po-kojninsko zavarovani (okrog 60 %) po enem od 10 možnih razredov. Med kooperanti pa imamo tudi prve člane sindikata.
Za sorazmerno hiter in ugoden razvoj brojlerjev v preteklih letih v Perutnini so bili odločilni predvsem sledeči razlogi:
—	za potrošnika najcenejše meso,
—	potrošnja glede na veroizpoved,
—	pravilno zastavljen program razvoja,
—	sposoben kader, ki je ob marljivih delavcih in kooperantih izvedel program razvoja.
V Perutnini smo prepričani, da je program razvoja tudi naprej dobro sestavljen. V TOK-u bomo delavci in kooperanti prvenstveno delali za kvaliteto vzreje, kar pomeni:
—	nižjo konverzijo,
—	boljšo povprečno težo,
—	nižji skupni manjko,
—	nadaljnjo obnovo in modernizacijo kooperacijskih hlevov,
—	nadomestna gradnja vzrejenih kapacitet
Doslej smo s skupnimi napori dosegli zastavljene cilje, tako ni vzrokov, da jih tudi vnaprej ne bi.
Ob tej priliki želimo delavci TOK-a ob koncu leta kooperantom, ostalim delavcem Perutnine in drugim sodelavcem ter družinskim članom novih uspehov v svojem delokrogu, predvsem pa zdravja in osebne sre-čev letu 1988.
Jože Reisman
Z novo provenienco v jutrišnji dan
Sedež firme AA v G!astoburyju — Connecticout
Po več letnem uspešnem sodelovanju s firmo Hubbard je v zadnjih letih prišlo do določenih zdravstvenih problemov, ki so imeli za posledico poslabšanje proizvodnih rezultatov v matičnih farmah in zaradi tega do razmišljanj o eventuelni spremembi provenience. Na osnovi že prej vspostavljenih kontaktov, razpoložljivih podatkov o proizvodnih sposobnostih in podatkov o prisotnosti v svetu smo se odločili za firmo Arbor Acres. Da bi naša predvidevanja preverili tudi v proizvodnji, smo na povabilo firme AA obiskali njihove obrate v ZDA. Obiska v času od 23. 10. do 1. 11. 1907 smo se udeležili: Vraber Franc, Zupanič Franc, Pelci Boris in Visenjak Slavko iz Perutnine ter nekateri naši kupci plemenskega materiala Smagaj Stanislav, Turnšek Vital iz Pivke, Matiša Laslo iz Malega Idoša, Kerteši Šandor iz Žiti-šta, Burgameister Ivan iz Murske Sobote ter Dorč Mato iz Slavonskega Broda.
Program obiska je bil vnaprej pripravljen in v celoti realizrian. V prvem delu smo si ogledali proizvodnjo v severnem delu ZDA kjer je skoncentrirana proizvodnja prastaršev ter čistih linij. V drugem delu pa smo obiskali več farm in valilnic v južnem delu ZDA, kjer ima AA večino svoje starševske proizvodnje in kjer je tudi sicer večina ameriške brojlerske proizvodnje. Na severu ZDA v Gla-stoburyju — država Connecti-
cout je tudi sedež firme AA kjer so nas na začetku obiska seznanili z organizacijo, proizvodnje in razširjenostjo po vsem svetu. Tu nas je sprejel in pozdravil predsednik AA gospod Lowel Hoskins. Že tu na samem začetku smo dobili vtis, da bomo sodelovali s firmo, ki ima svoje cilje jasno postavljene. Glavni cilj uspešne AA proizvodnje je visoka kvaliteta matičnega materiala zlasti valilnih jajc in DSP staršev ter ustrezna ekonomičnost. Te naše vtise smo lahko pozneje poglabljali ob obisku katere koli od farm ali valilnice na jugu ZDA. Na vsakem koraku je čutiti red in disciplino, ki je ob dobrem plemenskem materialu in sodobni tehnologiji nujno potrebna.
Uspešnost, hiter razvoj, širitev trga ter zastopanost AA starih staršev je razvidna iz podatkov, da se je v letih od 1986 povzpela prodaja AA starih staršev v ZDA od 22% na 62% v Evropi in Srednjem vzhodu od 4% na 20%, Aziji od 17% na 42% v svetu pa od 16% na 40%, s tem da pričakujejo v letu 1987 41% svojih staršev v svetovni proizvodnji.
Na področju selekcije sledijo istočasno 12 proizvodnih parametrov ki morajo biti enakovredno upoštevani. V genetiki je lahko doseči hiter uspeh na enem ali dveh parametrih vendar je večina ciljev oziroma zahtev za genetsko dober plemeniski material v negativni korelaciji,
zato je istočasna uspešnost na vseh rejskih ciljih nemogoča. V takšni situaciji je glavni povdarek na visokih prirastkih, nizki porabi krme primernem številu valilnih jajc in zdravstvenih sposobnostih. Genetsko delajo z 20 različnimi linijami. Živali, ki jih bomo pri perutnini vhlevili v januarju so rezultat dela izpred 5 let.
Prednosti zaradi katerih je AA uspel osvojiti 40% svetovnega trga so v glavnem dobra kvaliteta od začetka do končnega proizvoda in dober servis.
Velik povdarek dajejo sanitarnim meram — prevoznih sredstev, proizvodnih objektov, še posebej pa kvaliteti valilnih jajc in DSP. Ljudje, ki delajo na farmah ali valilnicah morajo strogo upoštevati sanitarno higienska določila zato je za njih tuširanje in preoblačenje samo po sebi umevno. Na vseh teh področjih izvajajo tudi temeljite kontrole, da ob napakah lahko takoj ukrepajo.
Na jugo ZDA je v glavnem organizirana proizvodnja starih staršev. Obiskali smo tri farme starih staršev {Charta-ge-Missipi, Albertville-Alaba-ma in Blaisville-Georgija), farmo staršev v Geraldine-Alabama, farmo brojlerjev v Toplerspringsu ter tri valilnice, ki prozvajajo stare star-
še. Farme starih staršev štejejo skupaj 220 proizvodnih objektov z 10 milj 50 tisoč žensk ženske linije. Posebnost, ki smo jo videli na vseh farmah so mačke katerim posvečajo dokajšnjo pozornost. Mačke zaprejo pod grede in so v objektu ves čas proizvodnje. Trdijo, da je lažje kontrolirati 4 mačke na objekt kot pa 400 gledalcev. Efekt je boljši od vsakršne deratizacije. Na farmi v Blairsvillu skrbita za mačke dva strokovnjaka, skupaj pa jih redijo okog 1000 komadov.
V Albertvillu smo si z zanimanjem ogledali tudi trgovino z živili z namenom, da bi videli kako je oskrbljeno tržišče z različnimi izdelki iz perutninskega mesa. Ponudba je pestra, da se v prvem trenutku težko znajdeš med različnimi izdelki iz svežega ali zmrznjenega mesa pripravljenimi in polpripravljenimi jedili predvsem pa med velikim številom različnih firm oziroma proizvajalcev.
Na koncu obiska lahko ugotovimo, da smo pri PP sposobni in pripravljeni sodelovati s firmo svetovnega pomena saj nas vežejo skupni interesi. Z dobrim in vestnim delom bomo lahko dosegli še boljše rezultate. Od firme AA pričakujemo dober servis in sodelovanje.
Slavko VISENJAK
Farma starih staršev Albertville — Alabama
Valilno j a j ce je živi del proizvodnje
Odločitev o zamenjavi provenience v Perutnini Ptuj je s seboj prinesla tudi dolžnost, da naše sedanje kupce, pa tudi nekatere potencialne kupce plemenskega materiala seznanimo z novo firmo ter lastnostmi genetskega potenciala, s katerimi trenutno razpolaga Arbor Acres.
S firmo Arbor Acres smo se dogovorili, da organiziramo dvodnevni seminar o načinu proizvodnje, razširjenosti Arbor Acre-sa v svetu, o tehnologiji vzreje in eksploataciji starih staršev in staršev ter o reji brojlerjev.
Seminar je potekal v Ptuju v prostorih srednješolskega centra 17. in 18. novembra 1987. Firmo Arbor Acres so na seminarju poleg podpredsednika AA gospoda Jamesa Nelsona zastopali strokovnjaki z različnih področij, tako genetskega razvoja (gospod VVilliam Risheil) kot tudi marketinga v ZDA in Kanadi, Južni Ameriki, Španiji, Italiji in Nizozemski. Poleg številnih udeležencev iz Perutnine pa so bili prisotni tudi strokovnjaki firm, s katerimi smo že sedaj v dobrih poslovnih stikih (Pivka, Mali Idoš, Murska Sobota, Slavonski Brod), kot tudi tisti, za katere menimo, da bodo z nami in AA sodelovali v prihodnosti (Split, Pazin, poslovna skupnost za perutnino PK Beograd, Piandište, Gračanica). Svojo odsotnost je opravičilo Žitište, vabilu pa se ni odzval Vršac. Tako so na seminarju sodelovali strokovni delavci skoraj iz vse Jugoslavije,
in to iz firm, ki trenutno pokrivajo dobršen del jugoslovanskega tržišča z brojlerji težkih linij. Letna kapaciteta vseh rejcev staršev, ki so se udeležili seminarja je približno 850.000 ženskih živali.
Firma Arbor Acres trenutno pokriva s starimi starši 41% svetovne proizvodnje, kar pomeni okrog 68 milijonov starih staršev. Po podatkih iz leta 1986 je v svetovni proizvodnji starih staršev prisoten Hybro s 17%, Hubbard s 14%, ROSS s 5%, Cobb s 6% in drugi z 18%. (ISA, Tetra, Peterson, Lohmann, Mar-chall, Shayer itd.). Glavni faktorji, katerim pripisujejo svoj hitri vzpon in veliko konkurenčnost, so predvsem ustrezno zastavljen genetski program, zanesljiv dober servis in striktno izvajanje zastavljenih programov tehnologije, tako vzreje kot proizvodnje in ravnanja z valilnimi jajci.
Oba dneva je bila pri vseh predavateljih kot rdeča nit izpostavljena strogost spoštovanja sanitarnih mer, razkuževanja in striktnega izvajanja kontrole opravljenega dela. Človek kar nekako dobi občutek, da nam niso povedali nič novega. Toda način podajanja in vedno znova ponavljajoči se povdarki o čim čistejši proizvodnji valilnih jajc so nas vendarle navedli k razmišljanju, da smo se pri nas nekako odtujili tistim najcenejšim načinom proizvodnje, s tem, da zanemarjamo cenene faze čiste proizvod-
nje in se pojavljamo v končni fazi kot »gasilci« z dragimi anti-biotskimi preparati.
Doseči pri delavcih zavest, da je valilno jajce živi del naše proizvodnje, je izredno pomembna stvar, ki terja poleg visoke zavesti slehernega delavca tudi naporno, iz dneva v dan ponavljajoče se proceduro enoličnega dela. Toda, za dobro proizvodnjo mora to postati navada, postati mora avtomatizem. To pa je zelo težko. Tega se zavedajo tudi v Ameriki, Italiji, Holandiji in drugod po svetu in prav zaradi tega pri tej proizvodnji ničesar ne prepuščajo naključju. Zato so uvedli dokaj enostavne, vendar Učinkovite kontrole uspešnosti razkuževanja valilnih jajc v samih valilnicah. Jajce, ki je pripravljeno za valjenje preprosto obrišejo po gojišču na pripravljeni Petrijevi plošči, ki jo nato za 24 ur dajo v inkubator skupaj z valilnimi jajci. Po 24 urah nato kontrolirajo uspešnost razkuževanja. Vsake 3 tedne odvzamejo delavci centralnega laboratorija vzorce jajc, nastilja v gnezdih, nastilja v hlevu ter vzroce krvi in brisov na različnih mestih v proizvodnji ter tako z enega mesta kontrolirajo uspešnost izvajanja zastavljenih tehnoloških norm. Vsi rezultati se nato dajejo v računalnik in so preko njega dostopni vsem strukturam, ki so zadolžene za dobro in nemoteno proizvodnjo.
Preveč suhoparno bi bilo v tem sestavku opisovati, kje in
De! udeležencev na seminarju. V prvih dveh vrstah so predstavniki firme Arbor Acres iz Amerike in nekaterih drugih centrov
kaj vse je še pomembno pri razkuževanju in kje vse je treba uporabljati razkužila. Vendarle pa naj omenim samo to, da skoraj ni dela in opravila, kjer bi naj ne uporabljali razkužilnih sredstev začenši pri rokah delavcev pa do končne razkužbe jajc v valilnici.
Nujno bo, da vsa ta opravila resnično upoštevamo čeprav jih brez sprotne kontrole verjetno ni moč zagotoviti. Pr) tem se moramo zavedati, da ne proizvajamo valilnih jajc, ampak da imamo opravka z živim embrijem.
Po vsem tem je tudi razumljivo, da takega načina proizvodnje ni lahko zagotoviti, predvsem pa ga ni lahko stalno obdržati na tako visokem nivoju, saj smo ljudje kaj hitro pripravljeni opustiti določena opravila, ki v procesu proizvodnje nimajo takoj vidnega učinka. Naj mi bo dovoljena, dokaj banalna primerjava: če delavec na traku v eviscera-ciji ne izvleče črev iz piščanca, to za njim takoj opazi več delavcev, ki ga lahko na napako ali na neopravljeno delo takoj opozorijo, če pa delavec na farmi pobere poginjenega piščanca in ga odnese iz objekta, potem pa gre pobirat valilna jajca, ne da bi si z rok opral umazanijo, se to na valilnem jajcu s prostim očesom prav nič ne vidi, posledice pa so lahko dosti večje, kot si lahko predstavljamo v prvem trenutku.
Verjetno je tudi res, da vsega tega tudi v svetu ne morejo opravljati tako, kot so na seminarju povedali. Tega se sami tudi zavedajo in je zato razumljivo, če trdijo, da se manj bojijo konkurence kot pa lastnih napak.
Boris Pelci
ZAHVALE O izgubi drage mame ELIZABETE ŠTEGAR
se zahvaljujem vsem, ki ste jo pospremili na zadnji poti.
Posebej se zahvaljujem sodelavcem in OOS Tiskarne za izraženo sožalje in dano pomoč.
Sin Edvard
Zahvaljujem se vsem, ki ste pospremili na poslednji poti očeta
KONRADA VAUPOTIČA Iskrena hvaia za darovano cvetje in pomoč sodelavcem in OO sindikata v Mesni industriji.
Stanko in Jože Vaupotič
Iskreno se zahvaljujem vsem, ki ste pospremili mojega očeta
JANEZA KOSTANJEVCA na njegovi prerani zadnji poti.
Posebej hvala šoferjem in OO sindikata Transservis za darovane vence.
Martin Kostanjevec
Opravljanje strokovne prakse na Nizozemskem
V času od 1. 11. 1987 do 14. 11. 1987 sem s posredovanjem IVSA (Internacional Veterinary Students Association) opravljal veterinarsko prakso v Boxtelu na Nizozemskem. Delal sem na Ge-sondheidsdients voor Dieren m Noord Brabant in sicer na oddelku za perutninarstvo. Moj mentor je bil dr. Adrian C. Noeten, eden vodilnih svetovnih raziskovalcev za kokcidiozo in respiratorne bolezni.
Področje severnega Brabranta in Limburga je po besedah dr. Noetena najintenzivnejše perutninarsko področje na svetu. Tu trenutno vzgajajo 140 milijonov brojlerjev in 20 milijonov nesnic. V bližnjem Boxmeerju je sedež Euribrida, ki je največja evropska in za Arbors Ackerjem največja svetovna firma. Na farmah smo opazili tudi provenienco Pilch-a, Lohmana, Ross-a in Isa. Gesondheidsdienst voon Dieren (zdravstvena služba za živali) je inštitucija, ki je prisotna v vsaki nizozemski pokrajini. Od vseh 11 je ta v Boxtelu najmočnejša, saj ima zaposlenih okoli 400 ljudi, večinoma veterinarjev in agronomov. V Nizozemski pa obstaja še centralni inštitut za perutninarstvo v Doornu. Služba se finansira iz treh delov: eno tretjino daje vlada, eno tretjino združeni kmetje, eno tretjino pa dobijo od neposrednih storitev. Imajo tudi tri oddelke: za govedo, prašiče in perutnino. Glavne naloge oddelka za perutninarstvo so naslednje: prevencija kužnih bolezni, kontrola uspešnosti vakcinacij, kontrola opravljenih dezinfekcij oziroma razkužbe hlevov ter patomorfološka diagnostika. V moderno opremljenih laboratorijih potekajo parazitolo-ške, mikrobiološke, viruloške in serološke preiskave. Vedno opravljajo vsaj 5 različnih raziskav (sedaj v glavnem kokcidiozo in ekspiramente z vakcinami proti virusnemu artritisu). Sami ne opravljajo cepljenj, to opravljajo privatni veterinarji.
Večino časa sem preživel na različnih farmah, ki so v glavnem vse sodobno urejene. Imajo mnogo majhnih valilnic, ki dajejo dan stare piščance v rejo svojim kooperantom. Če so to jar-čke jih oskrbujejo do začetka nesnosti oziroma jih 2-3 tedne prej preselijo k drugemu farmarju, ki proizvaja jajca za konzum. Rejci brojlerjev imajo seveda živali do zakola. Če hoče farmar živeti samo od brojlerjev, jih mora imeti najmanj 50.000, največje farme imajo 120.000 brojlerjev v turnusu. Okoli 100 farmarjev ima računalniško vodeno oskrbovanje živali. Preko terminala nadzorujejo porabo krme, vode, kontrolirajo konverzijo, prirast in izračunavajo vsak dan sproti poprečno težo živali. To omogočajo v hlevih posebne tehtnice s katerimi se piščanci igrajo in se hkrati stehtajo. Regulacija tem-
perature in prezračevanja je prav tako avtomatsko vodeno, zato imajo izvrstno mikroklimo. Poseben alarmni sistem rejca opozori o morebitnem izpadu električnega toka oziroma vode. Tak računalnik z vso potrebno opremo stane 40.000 HFI (približno
36.000	DM). Po Izjavi farmarja se takšna investicija pokrije v
2-4 letih.
Največ zdravstvenih problemov jim povzroča kokcidioza in REO virusi. Poseben problem je kokcidioza, saj je večina klic odporna na zdravila. Dr. Noeten je izjavil, da intenzivno delajo na rekombinacijah DNK za pripravo vakcine proti kokcidiozi. Po njegovih besedah jo lahko pričakujemo v 5 letih. Vzrok za vse večji pojav ascitesa pa vidi v vse večji kemični onesnaženosti zraka z dioksini.
Pri kokoših nesnicah smo v glavnem jemali krvne vzorce in ugotavljali uspešnost vakcinacij. Živali smo tudi tehtali in ugotavljali stopnjo uniformiranosti, to je širino intervala tež pri določenih starosti. Slabše je povezava med mikroklimo in stopnjo uniformiranosti. Slabša mikroklima, večje razlike v teži.
V zelo moderno opremljeni secirnici sem sodeloval pri sekcijah. Ne secirajo dnevnega po-
S PP proizvodi je Perutnina v Beogradu pridobila kupce in stranke, ki zajemajo vsa starostna obdobja in poklice. Prodajalna na trgu »Zeleni venac« je eno od prodajnih središč, ki s kvalitetnim blagom ter s hitro in solidno postrežbo priteguje mnoge Beo-gračane, tako da je pred prodajalno često tudi opaziti vrste.
Sprašujemo se, kaj je tisto, kar tudi ob manjšem družinskem proračunu vabi stare in mlade v Perutnino, pa ne samo na »Zeleni venac« temveč tudi v druge prodajalne.
O tem smo precej slišali od Save Mariča, stalnega potrošnika proizvodov PP, ki mesečno porabi čez pet starih milijonov za nabavo v prodajalni »Zeleni venac«.
gina, ampak jemljejo naključno jeman vzorec zdravih živali. Pravijo, da tako prehitijo izbruh bolezni. Vse živali tehniki izprepa-rirajo kot da bi jih želeli slikati za učbenik. Pri vsaki živali opravijo koprološki pregled in determinirajo vrsto eimerij in stopnjo okuženosti. V secirnici je terminal urejen tako, da vse podatke računalniško obdelujejo. Najpo-gostejše diagnoze so kokcidioza z E. acervuline, E. maxima in E. broneti, virusni artritis gumbo-ro In pa respiratorni kompleks. Z aspergilozo ni težav, ker je žagovina za nastilj vakumsko pakirana in suha. Veliko jemljejo vzrocev za histološko in mikrobiološko preiskavo in to košček sapnika, burzo, jetra in ledvice.
Ogledal sem si valilnico od !NTERBROED-a v Gemertu. Mislim, da zaostaja po kakovosti za ptujsko. Tedensko1 izvalijo 500 tisoč brojlerjev in 250 tisoč jarčk v Petersime valilnikih. Seksirajo domačini. Proti Marekov) bolezni cepijo 2500-3000 piščancev na uro v vrat s posebno napravo. Za talno rejo nesnic režejo del perutnice, vendar vedno manj zaradi težav z »zelenimi«.
Obiskal sem tudi klavnico v Astenu, kjer koljejo 10% nizozemske perutninarske proizvodnje (120 tisoč živali na dan). Ve-
»Predvsem želim povdariti, da je v Perutnini na razpolago sveže blago. Že v prvih dneh sem pridobil zaupanje v kvaliteto. Pritegujejo pa me tudi ponujeni asor-timani in solidne cene. Omeniti je treba tudi ravnanje s kupci. V prodajalni so stranke takoj postrežene. Prodajalka si zelo prizadeva, da seznani kupce, bodisi stalne ali priložnostne, tudi s proizvodi, ki se uvajajo na tržišče. Prav tako potrpežljivo posluša zahteve in želje, daje potrebna obvestila ter seznanja potrošnika z lastnostmi posameznega artikla.
Vse to potrjuje visok proizvodni In tržni ugled Perutnine. Ne glede na morebitne spremembe cen bom za svoje gospodinjstvo še naprej kupoval pri tej firmi.
Za kaj se pri nakupih predvsem odločam?
čina proizvodov je v kosih in to v stegnih, prsih in filejih 90% proizvodnje še isti dan zapusti klavnico: V ZRN izvozijo 30%. Imajo čistilno napravo, ki bi zadostovala za mesto s 66.000 prebivalci. Imajo samo enega veterinarja, inšpektorja in 14 priučenih »mesoglednikov« za trakom, kom.
Dva tedna sta zelo hitro minila, čeprav smo dnevno prevozili 200 km in delali od 8,30 do 18. ure. Kmetijstvo je v Nizozemski zelo dobro urejeno, kmetijski poklici pa zelo cenjeni. Kmetje so ponosni na svoj poklic. Odnosi v kolektivu so na visokem delovnem in medčloveškem nivoju in nobeden ni nervozen in nikamur se jim ne mudi. To jim med drugim omogočajo visoke plače in nizka inflacija (0,9% letno) ter visok življenjski standard.
Če primerjam naše in nizozemsko perutninarstvo s Perutnino Ptuj, ki sem jo spoznal na počitniški praksi, lahko mirno trdim, da je naše perutninarstvo na evropskem nivoju, kar pa ne bi mogli trditi za našo govedorejo in prašičerejo.
Aleš URBANČIČ, absolvent veterinarstva,
Vsak teden vzamem piščance in drobovino. Piščanci so vedno pravilno očiščeni in obdelani. Za klobase se bolj zanimajo starejši, otrokom pa je za zajtrk zlasti všeč Poli salama. Za drobovino obstoji posebno zanimanje, tako da je prodajalna odprta, dokler ni prodan zadnji kilogram.
Ob zaupanju v kvaliteto ponujenega blaga bi vendar podal nekatere predloge.
Zdi se, da hi bilo prav, ko bi tudi ostala beograjska trgovska mreža, ki jo oskrbuje Perutnina, pravočasno dobila zadovoljive količine blaga, in to zjutraj, kar bi potrošniki vsekakor pozdravili.
Vse to je zlasti pomembno v zimskem času, ko je človek bolj Izpostavljen voznim zastojem in ima več dnevnih obvez.«
P. Srečkovič
BESEDA, DVE Z NAŠIMI POTROŠNIKI
Z uslugami in kvaliteto do ugleda
Bomo deležni ugodnosti kmetijskih proizvajalcev
Znano je, da perutninarstva doslej niso uvrščali v kmetijstvo niti kmetijci, niti odgovorni forumi. Verjetno se je poskušalo razvoj perutninarstva ovirati zato, ker Slovenija nima dovolj surovin. Morebiti so bili perutninarji zapostavljeni tudi zato, ker so bili včasih v rahlo ustreznejšem položaju kot govedorejci. V takem položaju pa še dolgo niso več. Perutninarska proizvodnja je praktično na kolesih, pitališča pa je potrebno ogrevati, kar pa ni slučaj pri drugih živinorejcih. O cenah goriva je komentar odveč.
Z vidika preskrbe nihče v Jugoslaviji ne ve (ali noče vedeti),
od 70.000 ton, letos v devetih mesecih pa s 55.000 tonami. Pomembna kategorija so izdelki iz perutninarskega mesa. Lani smo dosegli blizu 8.000 ton, rast proizvodnje pa je približno enaka kot pri mesu. Proizvedli smo še 7.400 ton kostne mesne moke in tudi letos smo nekje tu.
Perutninarji imamo v Sloveniji dva reprodukcijska centra: Jata Zalogo in Perutnina Ptuj. V obeh je zmogljivost približno enaka,
40.000	kljunov. Lani smo proizvedli 1,500.000 brojlerskih staršev. Slovenski perutninarji smo tudi pomemben proizvajalec konzumnih jajc, zlasti Jata. Za živo
na koruzo, ki je proizvajalci ne dajo, ker jo lahko zdržijo zaradi proizvodnih kreditnih ugodnosti. V takih razmerah ne moremo preživeti.
Sprašujejo nas, če smo lahko konkurenčni svetovnim cenam. Trdimo, da bi bili konkurenčni, če bi dobili surovine po svetovnih cenah.
SUROVINE
Slovenski perutninarji smo poskušali v Vojvodini in Slavoniji storiti kar največ, kolikor je bilo možno s sovlaganjem za usposobitev zemljišč. To pa nam kaj dosti ne koristi. Na boljšem smo
kaj predstavlja perutninarska proizvodnja. Ugotavljajo, da so se na račun perutninarstva razvijale tudi druge kmetijske veje. Če bi izračunal le korist od gnoja iz teh objektov, bi morali biti med kmetijci in s tem deležni ugodnosti, ki jih ti imajo, so si bili enotni delegati planske poslovne skupnosti slovenskih pe-rutninarjev, ki so se sestali 7. decembra v našem poslovnem centru. Na posvetovanju so sodelovali tudi: Marko Bulc, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije, Milan Kneževič, predsednik Komiteja za kmetijstvo SRS iin Jože Kaučič, predsednik Splošnega združenja za kmetijstvo SRS.
Uvodno razlago o problematiki je podal Alojz Gojčič, predsednik skupščine Planske poslovne skupnosti, delegati pa so njegova razmišljanja še podkrepili.
PROIZVODNJA
Proizvodnja slovenskih perut-ninarjev se je v zadnjih letih povečevala do 5 %. Lani smo za ključih proizvodnjo z nekaj manj
proizvodnjo smo proizvedli
212.000	ton močnih krmil.
IZVOZ
Včasih smo bili boljši izvozniki kot danes, recimo v letih 1984, 1985. Letos bomo dosegli okoli 13—14 milijonov $. Prvenstveno prodajamo na tuje perutninsko meso v raznih oblikah obdelave, nekaj DSP, valilnih jajc in malenkost divjačine. Spodbudno je, da se trend izvoza izboljšuje, čeprav izvozne stimulacije niso spodbudne, saj so v komisijah za izvoz in uvoz v glavnem samo predstavniki trgovskih organizacij.
CENE
Perutninarji smo imeli proste cene le približno dva meseca. Sproščene so v glavnem cene koruze. Po 1. oktobru so cene za to surovino sicer »zamrznjene« na 180.— din za kg, vendar koruze ni mogče kupiti izpod 220.— din za kg. Proizvajalci koruze se zavedajo skromnih zalog, ki jih dobri gospodarji v slabih sistemskih razmerah. Piščanci namreč ne morejo čakati nekaj mesecev
le v moralnih pogojih ob isti, torej tržni ceni. Kljub težavam smo bili solidno založeni, je pa vprašanje kako bo v prihodnje. Ne smemo se tako obnašati, kot nekateri pričakujejo, da vedno sti-
muliramo slabše proizvajalce. Uvozni kontingenti v državi niso ravno objektivno razdeljeni. Koruze v letu 1988 ne bo dovolj, zato opozarjamo, da je potrebno koruzo uvoziti vsaj v šestem mesecu, kasneje bo prepozno.
FINANCIRANJE PROGRAMOV
Slovenski perutninarji doslej niti enkrat nismo okusili ugodnosti kmetijske proizvodnje. Ne trdimo, da nas zadnje mesece niso upoštevali kot izvoznike. Menimo, da bi perutninske programe morali sprejeti kot kmetijske. Perutnina Ptuj ima dosledno pripravljen program razvoja. Smo malo pod 20 vagoni dnevne proizvodnje, to količino pa smo tudi že dosegli. Po programu bo piščanec ob povečani proizvodnji postal surovina za izdelke višje obdelave.
Gostje iz republiških organov so pokazali veliko zainteresiranost za naše smele načrte in obljubili, da bodo storili vse, kar bo v njihovi moči za podporo programov in realizacijo objektivno postavljenih zahtev slovenskih perutninarjev.
Tovariš Bulc je med drugim poudaril: »Če hočemo odprto politiko, potem moramo dosegati izvozne rezultate v kmetijski proizvodnji, ki bo konkurenčna s kakovostjo in cenovno. Vi ste dosegli nivo, ki je prehrambeno in izvozno že uveljavljen (n pomemben. Ni torej razloga, da ne bi imelo piščančje meso enakega statusa kmetijske proizvodnje, kot goveje ali svinjsko. Treba pa je še naprej krepiti izvoz. Izvoz in cene bodo definirale položaj gospodarstva v prihodnjem letu, od cen do plač.
Tudi brez uvoza ne bo šlo, ven-rar se je pri tem treba usmerjati čim več v kompenzacijske posle«.
Moralno podporo torej že imamo in upajmo, da bomo deležni tudi materialne.	L. C.
NOVOLETNA KRIŽANKA
Križanka v tej številki je nagradna. Trije izžrebani reševalci bodo prejeli lepe knjižne nagrade. Rešene križanke pošljite na naslov uredništva do 20. januarja 1988.
GOSPODINJE ALI ŽE VESTE,
da lahko dobite povrtnino vseh vrst, domače in južno sadje pa tudi vse, kar boste potrebovale za potico v novi prodajalni »Slovenija«, ki jo najdete na tržnici.
Če boste pred prazniki v zagati, kje dobiti te potrebščine, se prepričajte, če so v tej poslovalnici res cenejši od drugih.
■
25. let zvestobe kolektivu in delu
MAKS BRUNČIČ, rezalec v Ptujski tiskarni
Leta 1958 je začel delati v knjigoveznici, kjer je delal okrog 2 leti, nakar so ga premestili v ekspedit.
»Takrat nismo samo pakirali kot sedaj. Blago smo tudi razvažali strankam. Zlasti dosti smo vozil na železniško postajo in v Petovio. Pa ne z avtomobili kot sedaj! Vozili smo s platonarjem. Ko smo kasneje kupili tricikel, je bil za nas pravcati napredek. Pakirali smo takrat vse večje pošiljke v lesene zaboje, zato je to delo bilo kar naporno.«
3—4 leta je delal v ekspeditu, na kar je nadaljeval v rezal niči. Na razrezavanju še vedno dela. Z delom je zadovoljen, še zlasti zato, ker je pred tem, ko je dobil zaposlitev v Tiskarni delal nekaj časa pri železnici, kjer so bili nenehni prepihi, veliko dela pa so opravljali na prostem neglede na letni čas.
K uspešnemu delu in dobremu počutju na delu pripomorejo tudi dobri medsebojni odnosi, kot jih ocenjuje Maks, čeprav se včasih tudi sporečejo. »Včasih je težko biti objektiven,« pravi! Sicer pa je Brunčič nasploh veseljak. To so vedela tudi dekleta, torej ni čudno, da si je tudi ženo poiskal v tiskarni. Dneve perutninarjev je obiskoval že prej, predno se je Tiskarna priključila k Perutnini in še nobenega ni zamudil. Vidijo ga na vsakem sindikalnem izletu, na gaučih pa sploh. Kadar le dobi prostor ga mahne z družino na dopust na morje. Rad plava. S prostim časom nima težav, ker ima dva vnuka, ki poskrbita, da se ne bi dolgočasil. Tudi televizijo ne pozabi vključiti. Najrajši spremlja tekme, zlasti nogometne in kot sam pravi: »Morebiti smešno zveni — risanke.«
MARIJA BABUSEK, evidenti-čarka v valilnici Turnišče.
Delati je začela na farmi Breg. Takrat, leta 1962 sta bili zgrajeni le še skupini A in B, druge objekte so šele gradili. Štiri ure je opravljala administrativna opravila, štiri ure pa v proizvodnji. Delavke so takrat imele deljeni delovni čas, zato je Marija prihajala na delo kasneje, da je nekako povezovala tisti čas, ko so krmilke bile odsotne.
»Takrat smo imeli na starem mlinu še nekaj rac in celo svinje« se spominja Marija. »Valilnica je bila še v Zorčičevem mlinu. Ko je bila zgrajena farma, smo ob njej zgradili še novo valilnico. Takrat sem začela normalni polni delovni čas kot evi-dentičarka proizvodnje. V proizvodnji sem pomagala le občasno«.
To je bil čas, ko se je Perutnina začela hitro razvijati, zato je tudi valilnica postala pretesna. Zgrajena je bila druga na Turni-ščah, kjer je Marija še vedno evidentičar proizvodnje, opravlja pa tudi druga administrativna dela.
Ko primerja delo takole razmišlja:
»Imamo živo proizvodnjo, zato težav ne zmnajka. Ko sem začela smo se vsi še več ali manj lovili, bili so to začetki intenzivnega perutninarstva v Ptuju. Sedaj nekateri vidijo samo lepo stran. Pa je tudi ona, druga. Smo ženski kolektiv, delati pa je treba vsako nedeljo in praznik. Velikokrat je treba potegniti čez redni delovni čas, doma pa imamo družine. Kolikor je možno, si ženske med seboj pomagajo, vsak od nas pa pozna svoje delo, zato so tudi odnosi dobri in ni večjih težav.«
Prostega časa nima veliko, kot večina žena, če pa ga ima ga največ porabi za ročna dela. Najraje plete.
Vsem ljudem želi vse najboljše, zlasti pa, da bi se v Jugoslaviji že umirile cene.
MARIJA DEBELJAK, je predde-lavka v pakirnici na Mesni industriji.
Prvi delovni dan pred četrt stoletja ji je ostal živo v spomi-
nu. »Bila sem še otrok, 15 let sem bila stara. Nikogar nisem poznala, zato sem bila plaha. Dela sem že bila vajena, izhajam s kmečke družine, vendar to novo kruto okolje. Takrat smo perutnino skubile še na kolenih, prvi trak se je šele takrat montiral. Vse to je bilo za mene kislo jabolko, vendar je bilo treba ugrizniti. Hitro sem se privadila in ni mi žal, da sem ostala.
Nobeno delo mi ni bilo težko, ker sem ga bila vajena iz otroštva.« Ko je začela obratovati nova, takrat moderna klavnica na Bregu je bila postavljena za pred-delavko v pakirnici.
Zaradi varstva otrok je bila nekaj časa čistilka, ko pa je lahko začela spet izmensko delo se je vrnila v pakirnico kot pred delavka. Kakih posebnih težav pri delu nima, ker sprotne zadeve tudi sproti rešujejo. Moti jo le to, da nekateri mladi delavci nimajo dovolj delovnih navad, so neaktivni pa tudi do starejših delavcev nimajo vedno najboljših odnosov.
»Res je, da je sedaj delo zelo naporno in pogoji slabi« nadaljuje Marija, »vendar z veseljem spremljamo gradnjo in modernizacijo na klavnici. Treba je reči, da smo veseli, ker gre gradbincem hitro od rok. Veselimo se že boljših delovnih pogojev, ki bodo zagotavljali še večjo kakovost proizvodov, čeprav tudi zdaj nimamo nobenih reklamacij na kakovost. Veseli me, da se v zandnjih letih močno izboljšuje skrb za človeka.«
Debeljakova je nenehno vključena v delo organov upravljanja ali sindikata. Za uspešnost pri delu in v organih upravljanja je prejela priznanje delovne organizacije, še zlasti pa je ponosna na državno odlikovanje — red dela. Prostega časa poleg gospodinjstva nima veliko, rada gre v gledališče, na dopust pa na morje, če je le dovolj denarja.
Ob novem letu želi mir v svetu, perutninarjem pa sreče in delovnih uspehov, da bo PP postala še uspešnejša.
MILICA GOJKOVIČ, vlagalka v Ptujski tiskarni.
Najprej je delala nekaj časa v Blasnikovi tiskarni v Ljubljani. Ko se je vrnila v domači kraj se je takoj zaposlila v Ptujski tiskarni. Temu kolektivu je zvesta že polnih 30 let.
»Prvi dnevi so bili veseli in zanimivi«, pravi Milica. »Veste vsaki dan je bilo kaj novega, novo delo, drugačen papir, drugi stroj. Bilo pa je takrat naporno delo. V nekatere stroje smo še ročno vstavljali papir, sicer pa je bilo treba vse naklade prenašati ročno. Ko smo ročno vlagale, je bilo treba stati ob stroju vseh 8 ur, če je bilo veliko dela pa celo 16 ur.
Pa sem vse zmogla. Bila sem mlada, zdrava, polna upov in načrtov za prihodnost.«
Na delu se še zdaj dobro počuti. S sodelavci se dobro razume, sicer pa pravi, da je tiskarna njen drugi dom. Pogreša pa družabnost, ki je bila včasih pristnejša. Takole pravi: »Včasih je bilo vse živahnejše. Bili smo bolj družabni,
(Nadaljevanje na 10. strani)
(Nadaljevanje s 3. strani)
tudi na delo smo šli z večjo vnemo. Danes je vse drugače. Zdi se mi, da je tempo življenja takšen. Vsak nekam drvi, vsem se mudi. Ni več časa za prijateljski klepet.«
Z organizacijo letnega oddiha na morju in v toplicah je zadovoljna in se te možnosti tudi vedno poslužuje, kadar dobi prostor. Pravi, da se z družino najlepše sprosti in spočije na morju. Zadovoljna je tudi, da se tudi v naši delovni organizaciji končno organizira rekreacijski pre-
ventivni oddih, škoda le, da se na tem ni že prej kaj naredilo. Meni, da je veliko takih delavcev, ki so pri 20, 30 letih dela upravičeni, glede na zdravstveno stanje in finančne zmožnosti, za take oblike preventivnega zdravljenja.
Prosti čas posveča največ si/o-jemu 6-letnemu sinku, ki ji je v veliko veselje. Sicer pa se radi odpeljejo na krajši izlet ali k sorodnikom na obisk. Veliko pa ni časa, ker je treba marsikaj postoriti v hiši.
ZINKA KUREŽ, vaiilka v valilnici Turnišče.
Delati je začela na farmi Breg v remontni skupini. »Ravno tisti dan, ko sem prvič prišla delat, smo začeli čistiti objekte. Bila sem vajena kmečkega dela, vendar to... ? Skorai sem obupala. Pa se človek vsega privadi. Tudi jaz sem se.«
V remontni skupini je delala samo mesec dni, nakar so jo premestili v valilnico v Zorčičevem mlinu. Tri so takrat delale v valilnici in to izmenično dan in noč. Valilniki so bili še leseni, delo pa je bilo vse ročno. Sedaj pravi
sama. da je težko verjeti, s kako primitivno opremo so začeli. Vso to opremo pa je bilo treba prati v Studenčnici ne glede na letni čas.
»Ko smo prišle v novo valilnico na Bregu, smo se počutile kot prerojene« se spominja Zinka. »Dela je bilo še vedno veliko ročnega, vendar je bila tehnika in oprema že precej izpopolnjena. Jajca smo še vedno ročno presvetljevale. Spet smo se selile v novo valilnico — na Turnišče. Tu zaradi velikih količin ne presvetljujemo jajc, ker to opravijo že na farmi. Seveda je tudi tehnika dokaj izpopolnjena.«
Še vedno jim dela težave nedeljsko in praznično delo. Z rastjo proizvodnje pa raste tudi kolektiv, zato odnosi niso več tako pristni kot so bili. K temu pripomore tudi zniževanje standarda in splošno stanje v družbi.
Zinka je veliko sodelovala v organih upravljanja in vodstvu sindikata. Zadnja leta pa prepušča to delo mlajšim.
Za uspešno delo je prejela poleg priznanj delovne organizacije tudi državno odlikovanje — red dela.
Dopust najraje preživi z družino v toplicah, prosti čas pa zapolni s šivanjem gobelinov, nekaj časa pa nameni tudi televiziji, kjer najraje spremlja drsanje, meni pa, da je skoraj preveč športa.
Delovnim jubilantom iskreno čestitamo in želimo še nadaljnjih uspehov!	Uredništvo
ŠPORTME AKTIVNOSTI
V	letu 1987 so delavci in kooperanti Perutnine Ptuj v športni rekreaciji dosegli naslednje rezultate:
—	prvo mesto na srečajnu športnikov perutninarjev Slovenije v Ljubljani,
—	drugo mesto na srečanju KOKA — PODRAVKA — PERUTNINA v Varaždinu,
—	drugo mesto v šahu v občini Ptuj,
—	štirinajstvo mesto na šahovskem tekmovanju DO SR Slovenije na Bledu,
—	drugo mesto v kegljanju v občini Ptuj.
Ekipe so še sodelovale na raznih strelskih tekmovanjih in odbojkarskih v ženski in moški konkurenci.
V	letu 1988 se načrtuje tekmovanje v okviru Perutninarjev SR Slovenije, ki bo meseca maja v Pivki.
Srečanje med KOKO — PODRAVKO — PERUTNINO bo septembra v Koprivnici.
Odbojkarski turnir za moške —■ za prvaka občine Ptuj bo v
marcu. Organizator je »Partizan« Kungota.
Odbojkarski turnir za ženske bo v mesecu maju. Organizator je ZTKO Ptuj — igra se za prvaka občine Ptuj.
Nogometni turnir je v mesecu maju. Organizator je MIP Ptuj.
Šahovsko tekmovanje za delovne organizacije SR Slovenije bo organizirano na Bledu.
Tekmovanje v streljanju (zračno orožje) — organizator strelska sekcija občine Ptuj.
V	mesecu februarju je smučarsko tekmovanje za delavce Perutnine na smučarskem poligonu Videm.
O drugih tekmovanjih v letu 1988 vas bomo pravočasno obvestili. Tekmovanje v kegljanju za delavce Perutnine je na stadionu Drave v Ptuju od 15. do 18. ure.
V	kolikor želite več informacij o športu in rekreaciji se obrnite na tovariša Štefana Vrbnjaka, Transservis.
Komisija za šport pri konferenci sindikata
Za njo je 40 let aktivnega dela v Zvezi komunistov Slovenije
Klepet z našo upokojenko
»A veš, da se partijskih sestankov več sploh ne udeležujem.« Tako, malce čudno se je začel razgovor z našo upokojenko Marijo Štraus, ki praznuje posebni jubilej —• štirideset let aktivnega dela v partiji. »Saj to ni mogoče, boste rekli vsi, ki Strausovo poznate, saj veste, da je bila vedno revolucionarno usmerjena in izjemno aktivna komunistka.«
Vsekakor je bila, tudi sedaj je ostala pravi komunist, vendar ji slabo zdravtsveno stanje onemogoča aktivnejše delo. »No kosilo, še skuham«, se je nasmejala, ko sem jo zmotil prav pri tem opravilu.« Tudi sodelavce grem rada obiskat v Tovarno krmil, seveda, ko mi zdravje to dopušča. Veš nad mnogimi današnjimi člani ZK pa sem razočarana. Pred desetletji so te najprej sprejeli v SKOJ, kjer si se moral najprej izkazati, šele takrat si bil sprejet v Komunistično partijo. Pravi skojevec se je povsod prijavil za sleherno delo ali akcijo, bil je ponosen, da je bil sprejet. Vsem je hotel biti za zgled.
Akcija je bila povsod prisotna, kar se je odražalo v hitri obnovi po osvoboditvi. Ko nam je začelo iti dobro pa so se pojavili karieristi, ki so marsikaterega zagnanega aktivista postavili na stran-sti tir. Med vojno in po njej, ko sem bila tudi sekretarka skoja, smo mlade politično izgrajevali, jim pomagali. Danes biti član ZK pomeni mnogim držati položaj, ki ga je uspel zasesti. Poglej, kam so nas pripeljali.«
Solze so ji zalile oči, ko je nadaljevala: »Tisti, ki so padli so srečnejši. Padli so za ideale in niso doživeli razočaranj. Bili so borci za napredek, ne za devize in prestiž. Le kdo bi takrat ver-
jel, da se kaj takega lahko zgodi v svobodni Jugoslaviji.«
Ob teh kritičnih ocenah sem bil radoveden, kako ocenjuje številne izstope.
»Lepo te prosim, Lojze, kdaj pa si slišal, da bi izstopali komunisti. Komunisti so se bojevali in se še bojujejo za boljši jutri. Pa da nebi mislil, da sem otopela in vse kritiziram. Ne! Vem, da imamo še vedno mnogo dobrih, sposobnih in delovnih članov ZK, vendar me jezijo oni, drugi, ki delajo organizaciji sramoto in spodbujajo nezaupanje v politično delo. Ti me jezijo, pa zato kritiziram.«
Marija Štrausova res ni kriti-zerka, le da nima dlake na jeziku. V februarski številki Perutninarja leta 1978 je na vprašanje o življenju v partizanih dejala: »Povem lahko, da je bilo to najlepše obdobje mojega življenja. Bili smo polni optimizma, še posebej skojevci . . .« O samoupravljanju pa med drugim tole: »Tega noben drugi režim ne more dati. Koliko pa je v tem samoupravljanju še formalnosti, to je odvisno samo od časa in osveščenosti naših delovnih ljudi. Prepričana pa sem, da bomo samoupravljanje samo še naprej razvijali. Nazaj nikoli več ne bomo šli.«
Ta misel dovolj zgovorno priča, s kolikšnim zanosom je soustvarjala našo družbeno skupnost, takšno, kakršna bi naj bila.
Njena novoletna želja je bila kratka. »Ostanite komunisti!«
In naše želje? Marija! vsi, ki spoštujemo tvoje delo ti želimo ostani še dolgo zdrava, večkrat pridi med nas in nas s svojimi kritičnimi pripombami spodbujaj k boljšemu delu!
Uredništvo
GAUC — krst po tiskarsko
V nadaljevanju nagovora razloži, da bodo zelencem izprali vajeniški prah ob rahlem zasmehovanju iin resno doda, da bodo tega rešeni po obredu, ko bodo postali enakovredni in deležni vseh pravic, ki jih imajo stari tiskarski mački. Spomni se tudi na čas, ko so še najstarejši prisotni tiskarji bili »lerpubeci«. »Zelence« tudi opozori: »Perča-kujemo, da boste kot tapravi tovariši inu človeki svoje žlahtne naloge zmirom tako opravljali, da bu našimu lepimu stani u čast.«
Ves čas obreda seveda pridno prazni kozarec.
Sledi krst tako, da posameznega »zelenca« zagrabijo biriči in posadijo na stol, na katerem je debela penasta guma prepojena z vodo ter ga polijejo z vedrom vode čez glavo. Po »obilnem krstu« jih nagovori sodnik:
»Dragi mladi tovariši črni umetniki. S tem krstom ste šele postali pravi nasledniki našega velikega učitlja Johanessa Gu-tenberga, šele sedaj ste se uvrstili v krog mojstrov črne umetnosti. Glejte, da ji boste ostali zvesti, jo izpolnjevali in častili, ter tako tudi sami prispevali delež k njenemu napredku. Pomnite, da stopate z današnjim dnem v novi svet, ki bo terjal od vas vedno več znanja in vedno več odgovornosti.« Izroči jim posebej za to natiskane diplome, vse prisotne pa povabi na tovariško srečanje, ki ga pripravijo mladi tiskarji.
Lojze Cajnko
V tiskarstvu se je ohranil star običaj, da vsakega, ki postane pomočnik grafične stroke, krstijo. Običaj se prenaša iz generacije v generacijo, prek petsto let, odkar je Gutenberg izumil umetnost tiskanja s premičnimi, litimi črkami.
čast in slavo črne umetnosti sklical, kot najvišji sodnik, zbor starih tiskarskih mačkov, da bodo pred vsemi častilci Gutenber-ga soglasno navzoči pri salvnost-nem obredu krsta mladih braniteljev grafike, še nezrelih mož ...«
Običaj negujejo tudi v Ptujski tiskarni. Obred se opravi na dvorišču tiskarne. Tako je bilo tudi 21. novembra, ko so bili »krščeni« Igor Benčevič, Srečko Kra-varščan in Jani Krapša. Če vas dogodek zanima, preberite.
Sodnik, ki je tudi krstitelj, najprej vodi novopečene grafike (tokrat so bili vsi trije tiskarji) v spremstvu pomočnikov in »starih tiskarskih mačkov« skozi tiskarno, da jim razkaže vse prostore, nato še dvorišče, dokler ne prispejo na prostor kjer bo obred. Tam jih že čaka čuvar vode, ki jo bodo uporabili.
»Danes smo zopet skupaj — zopet slavimo veseli trenutek, ki ga stari tiskarski mački iskreno spoštujejo, to je tiskarski krst ali gauč,« nagovori krstitelj zbrane (to so delavci tiskarne in sorodniki tistih, ki bodo krščeni) začne ceremonial in slovesno nadaljuje: »V znamenju našega Gutenberga v skrbeh za vaš blagor, sem z moškim pogumom v
PTUJSKI PERUTNINAR, glasilo delovnega kolektiva in kooperantov Perutnine Ptuj, izdaja delavski svet OZD. Glasilo ureja uredniški odbor: Mirko Bauman, Alenka Brglez. Lojze Cajnko — predsednik, Rahela Juršič, Olga Mikulec, Jože Reisman, Marija Širovnik — namestnik predsednika, Dušan Šprah, Jovo Tarbuk. Glavni urednik Lojze Cajnko, odgovorni urednik Jovo Tarbuk. Naklada 2400 izvodov, uredništvo in uprava Ptuj, Potrčeva 8. Rokopisov in fotografij ne vračamo. Glasilo je oproščeno temeljnega prometnega davka, na podlagi mnenja Sekretariata za informacije pri IS SR Slovenije, štev. 421-1/72, z dne 5. 12. 1977. Tiska TOZD Ptujska tiskarna, Ptuj.