SREČKO     KOSOVEL
IZ ZBIRKE
INTEGRALI
EVAKUACIJA  DUHA
Duh v prostoru.
Požar neviht razžarja temo.
Duh gori v prostoru.
Magično luč razseva.
Zelena okna razsvetljenega
brzovlaka na viaduktu.
Sam gorim in sebi svetim;
slepi čutijo samo elektriko
moje luči, ne vidijo svita.
A vsi trepečejo kakor jaz,
kakor v smrtnem opoju.
In ne vedo, da je to trepet
kril, ki se hočejo razprostreti,
vzažareti kot zlati ogenj  v noč.
In preklinjajo policaje sonca,
ki spijo ponoči
kakor malomeščani.
In vsi ljudje spijo ponoči
in ne čutijo magičnih razodetij,
ki sijejo v meni iz mene.
Ljudje so evakuacija duha.
Anomalija psihologije.
29   Sodobnost                                                           449
RDEČA  RAKETA
Jaz sem rdeča raketa, vžigam se in gorim in ugašam.
Joj, jaz v rdeči obleki!
Joj, jaz s srcem rdečim!
Joj, jaz z rdečo krvjo!
Neutruden bežim, kakor da sani moram v izpolnjen je.
In čim bolj bežim, tem bolj gorim.
In čim bolj gorim, tem bolj trpim,
in čim bolj trpim, hitreje ugašam.
O jaz, ki bi živel rad večno. In grem, človek rdeči, čez polje zeleno, nad mano po sinjem jezeru tišine železni oblaki, o, jaz pa grem, grem, človek rdeči!
Povsod je tišina: na polju, na nebu, v oblakih, le jaz bežim, gorim s svojim ognjem pekočim in ne morem tišine doseči.
ČRNI  ZIDOVI
Črni zidovi se lomijo
nad mojo dušo.
Ljudje so kot
padajoče, ugašajoče svetilke.
Enooka riba
plava v temi,
črnooka.
Človek prihaja iz srca teme.
450
NA  POSTAJI
Vagon. Odprta vrata. In ograja. Na peronu se človek izprehaja. Rdeča kapa. Rdeča zastava ustavlja vlak.
V  kvadratu vrat človek. Ograja.
Zelena ravnina. Nekdo odhaja.
Joj, človek s srcem, bolje da nisi! Še enkrat se ozrem.
V  dalji srebrni dom.
DETEKTIV ŠT.   16
»Dober dan.«
Pravkar sem se prebudil iz sanj. Zimsko jutro blešči. Sonce srebrno.
»Jaz sem detektiv.« (Gospod, sem  kriv jaz?)
»Vi ste nevarni zelo
in brez službe sedaj.
seveda poet. —
Ni lasu vam
ne bom skrivil.«
(O. vstani, Veliki kolektiv!)
Preiskava. Zaplenjeno.
451
Zunaj sije svetlo sonce.
Detektiv ne razume
moje pesmi,
ki kiti za njim
na srebrnih perutih
zimskega sončnega
netra.
Henrika,
policaj!
Kaj?
Zmaj.
Sonce srebrno,
admiral...
Skoči kralj s prestola
in bodi kot jaz,
bodi vesel,
poj
z menoj
v ta srebrni,
sončni zimski čas.
Ti nisi kralj.
LJUDJE  BREZ  SRC
Obrazi ljudi v brezdanji prazn V srcih ni oltarja človeku. Puntaj se, puntaj se! Evropa norišnica. Evropa blaznica.
Nad belim zidom sije sonce, v senci drevja poje lep ptiček:
človek, človek človek,
slajši je žival.
Pomisli: to slavčkovo meso.
Evropa blaznica. Blaž — b i — c a. Evropa.
452
DELIRIJ
Mart i ri j misli.
Sinje morje.
Siva ječa.
Vojak nabada misli obupne
na svoj  bajonet
pred oknom.
Pardon. »O, nič.« Sigaretta. Eine Edison. Cujem sinje morje, ki bije enakomerno ob mojo lobanjo.
SKRIVNOSTNI  TEČAJI
O, vedel sem, da molk moje duše se prebudi z lučjo noči.
—  O bedni molk! —
Tečaji bleste se iz goste sinjine, iz globoke daljine v srce razraste se srebrna luč.
—  O luč nad menoj! — Vedel sem, da se razživi s hrepenenjem vetra — da zaihti
in zapoje moja bolest od blestenja nevidnih tečajev.
453
O, vedel sem.
ker samo to
mi je dano.
da se nad strehami
trudnega dneva
duša spusti
v svobodno,
od vetrov splašeno
nebo.
Torpedovka judrna kot krogla, pognana v noč, beži moja duša. In na nji mornar, odet v bel plašč, in na nji mornar, izstreljen v večnost.
POJOČA  OBLOCNICA
Noč stoji.
(Odprto okno.)
Mimo oken gre čas,
v luči gori
skrivnostni glas,
kakor da živijo praznote
dob. -
V krogu luči
nikdo več ne hodi.
Prazen je trotoar.
Hiša.
samo hiša nočna molči.
454
SKICA
Ob moji postelji
je puška.
Ko sem bolan
in planem iz sanj
ponoči —
okno odprem in streljam  v noč —
(sproščeni val tihe sinjine
nosi čez gore rahlo zvezde)
ker mi je tesno:
okoli mene se lesketajo
mrliči, vsi moji bratje.
moji mladi bratje brez oči!
In streljam na pomoč.
ker se mi vedno zdi, da gori
vse okoli mene,
okoli njih, ki jih ljubim. —
Brat mi prinese
prozorne vode — o, še jasneje
jih vidim sedaj.
In potem spet noč in težki znoj.
MRTVI  ČLOVEK
On, med zvezdami,
med pajčevino srebrno pripet,
nihajoč kakor v vetru
skozi mrakove,
on, ki ga zvezde v čelo peko,
zvezde, zvezde, zareče v srce,
on, ob belem drevesu spočet,
odhaja.
455
Še malo sonca, še malo vetra, še malo ljubkega, toplega smeha, še eno dobro, prijazno besedo, preden odideš od nas.
Krvav je njegov obraz.
On odhaja.
Kakor med zvezde in drevje.
V  čelo ga zvezde peko.
On odhaja
v deželo zvezd in drevja,
viharjev srca.
ZLATA OKNA
I
Nad črnimi gozdovi ugaša mrzel dan. Sredi snežnega polja stojim...
V  mrzli večerni mrak tonejo samotni gradovi, zlata okna ugašajo drugo za drugim
in krvavijo ...
V  dalji je tiho,
ko da blestijo rane na mojem telesu, rane pekoče. — Stojim brez besede.
II
Brez besede stojim, jaz ranjeni človek. Zlati plamen ugaša v temo.
456
Strmim v brezdaljo,
vse moje misli — ena rana,
vse moje življenje — ena rana,
trpim, kako bi šel v daljo.
Kako?
III
Prikrit mraz. Po ulici grem, a v duši veselje.
O kaj, če ugasnila so zlata okna gradov, o kaj, če se je potopila zarja v črnino gozdov!
Ta nemi blesk zlatih oken. (O, kdo jih prižiga, čutim v sebi.)
IV
Lahko bi bil v Evropi ali v Avstraliji ali koderkoli.
Moja cesta je kakor
goreč trak
med vesoljno temo.
Jaz sem kot oblak, oblak, ki je nosil večerno zlato od tam.
Sredi polja čisto sam, sredi snežnega polja, med črnimi gozdovi čutim: vse blesti. —
Glej, nisem več
sam.
457
SVETILKA  OB  CESTI
Kaj bi bil človek, če ti je težko biti človek? Postani obcestna svetilka, ki tiha razseva svoj sij  na človeka. Naj bo, kakor je. ker, kakor je, vedno je on s človeškim obrazom. Bodi mu dober, temu človeku, in nepristranski kakor svetilka, ki tiho obseva pijancev obraz in vagabundov in študentov na cesti samotni.
Bodi svetilka, če ni ti mogoče biti človek; ker težko je biti človek, človek ima samo dve roki, pomagati pa bi moral tisočerim. Bodi zato obcestna svetilka, ki sveti tisoč veselim v obraz, ki sveti samotnemu, blodečemu. Bodi svetilka z eno lučjo, človek v magičnem kvadratu, z zeleno roko znamenja dajoč. Bodi svetilka, svetilka, svetilka.
KALEJDOSKOP
Kalejdoskop makrokozmosa
je mikrokozmos.
Svetlikanje rose.
Dehtenje oči.
Ali je trava zelena?
Človek je bel.
Gibanje. Muzika.
Črke rasto v prostor.
Glasovi so kakor stavbe.
Prepih vetrov.
Kozmos. Kozmos. Kozmos.
458
Magija prostora.
Svetlikanje prostora.
Skozi pesem
sije luč duše,
svetloba besede.
ki je kot mavrično steklo.
Ne oživljajte mrtveca!
Prirodopis = duhovna veda.
geografija = -veda o človeku,
politika = veda o razumu.
Srce, srce, srce.
Konstruktivnost opaža
kozmos v predmetu.
Človek je predmet z dušo in telesom.
Ali se vozite slabo v III. razredu?
V kupeju so mlade dame.
Mi se vozimo v kozmos.
Skozi črke stopam za zlati zastor. Skozi zlate črke. Revolucija angelov. Hej. Hej. Hej?
SMRTNIOPOJ
Tiho je, mrtvo je, sivo. Ljudje frfotajo kakor netopirji od kamna do kamna. Trudni od frfotanja. Trudni, ubiti.
Njihova srca so kamen, ne morejo pojiti svojih vej, ne morejo dojeti upa. Njihova srca so suha.
Ljudje prodajajo pohištvo, zastavijo srce,
459
zastavijo razum
in se obesijo ob oknu.
Samomorilci,
obešenci,
nihajo ob oknih življenja.
MOČNE, OPOJNE
Močne, opojne kave. natakar, polne grenkobe, polne opoja, žalostna duša je moja, natakar, rada pokoja bi, rada pokoja.
Kaj mi prinašaš kavo, natakar, strupa prinesi, ne bodi začuden, prešibka je duša, da se ubije, jaz bi bil rad brezvoljen in truden.
Kaj  mi prinašaš strupa, natakar, rad potopljenja bi v večno temino.
Zasvetile so se mu bele oči, vstal sem in vrgel mu napitnino.
SAMOMORILEC  PRED ZRCALOM
Samomorilec pred zrcalom. Splašena duša. V črnih gozdovih ječi veter. Nočni vihar mi trga srce iz prsi.
I^eteči Holandec si ti, moj duh. vedno povračajoč se v pratemci, opajajoč se, kadar vihar vrši! Na ulici vrši svojo službo policaj.
Strašno je, kdor je viharju brat! Strašno, kdor je soncu srebrnemu. Ostani, moj duh, razbit in ubit, ne išči rešitve od črnih bregov.
460
Grem skozi gozd. Črna so debla. Dva gresta sklonjena drug k drugemu. Nad menoj črno brezno vesolj stva. Jaz se sklanjam vanj in poslušam.
NIHILOMELANHOLIJA
Modri konji mrliškega sna stopajo skozi meglo.
V  topli, bolni luči sveč sije odprto, mrtvo oko.
Skozi nevzdramni pajčolan silnih plasti ubitih viharjev sije neizgorljivi ogenj. v molk se pogrezajočih oltarjev.
Nihilomelanholija odeva
v neaktivnost črno strmenje.
V  grobni globini spi mlad mrlič in se potaplja v vsepozabljenje.
461