Ljubljanski Zvon VsemiP. očni čas, kakö si mi prijazen! V črni plašč je gozd in log odet, strast, zavist, obup, vse, vse počiva, v sladkem snu se ziblje Širni svet. Širni svet? O ne, jaz čujem pozno, roko da v pozdrav mi beli dan. O kako vas ljubim, tihe ure, o kakö je duh moj razigran! Plove, plove do zvezda nebeških in še dalje, in meja nikjer . . . O vesoljnost, nedogledna večnost, kdo, pač kdo umeje te: vsemir? Med teboj, med nami noč je večna, zijajoč prepad je in brezdanj. Kjer za hip zjasni se, tam rodi se tisoč Še nerešenih vprašanj. Večna noč, prepad zijä brezdanji . . . Večni dan? O tega ne poznam! Neumljiv si kaos mi vsemirje, neumljiv si meni: Kaj in kam! Kaj in kam ... O jaz ti pojem himno, ah, s tresočo pišem jo rokö . . . Zarja trka mi na rosna okna : . . Žarki trudno v sen okö zaprö . . . Fran Valenčič. »Ljubljanski Zvon« 5. XXII. 1902. 21 Noč. Povest. Spisal Josip Kostanjevec. Drugi del. I. je bilo v tesni sobi. Priprosti zastori ob nizkih oknih so bili skrčeni in skozi motne Šipe se je sivilo nasto-PaJ°^e jutro- Kad vzhodnimi gorami se je že dvigal rumenkast pas, obrobljen s prozornim vijoličastim robom. Na ulicah se je začenjalo življenje, oglašali so se že napol zaspani glasovi, ropotali so vozički in vozovi, a vmes udarjale ob tlak stopinje mimohitečih delavcev in delavk. Semtertja se je začul z oddaljenega dvorišča hripav glas petelinji. Skozi ulice pa je zdajpazdaj naglo, neslišno švignil svetlejši pramen kakor nenaden blisk ter svetil niže, vedno niže, da so se natančno razločevali najbolj skriti predmeti. Mimo hiš je zaspano stopal čuvaj ter ugašal svetiljko za svetiljko. Duri kavaren so se odpirale, premikali so se z ropotom stoli, tla so se škropila in pometala; pekovski učenci z belimi kapami in zabuhlimi obrazi so se leno prikazovali na pragih ter oddajali, mehansko preštevajoč, svoje blago . . . Komtoarist Robert Z. se je tačas šumno obrnil v svoji postelji. S suhimi, bledimi rokami si je pomencal krmižljave oči ter takoj skočil izpod odeje. Stopil je k oknu, ga odprl ter zrl črez morje streh tja v daljavo. Njegova soba je bila visoko pod streho in nudila je razgled daleč tja do obronkov sivih gora na zahodu. Komtoari-stovo oko je obviselo nekje daleč daleč ter zrlo sanjavo, zamišljeno. Prsi so mu bile razgaljene in hladni jutranji vzduh je silil do njih, da so se nehote širile in vzdigovale. Sklenil je roke pred seboj, da so se prsti ovijali drug drugega, ter stal tako nekoliko minut. A tedaj se mu je izvil polglasen vzdih in ustnice so mu vztrepetale. »Zakaj ne spiš, Robert ?« se je oglasil ženski glas v postelji. »Sinoči si šel spat tako pozno, a zdaj si že pokoncu. To te uničil« Komtoarist ni odgovoril ničesar, niti se ni obrnil. »Ali ne slišiš? — Pridi k meni!« Zadnje besede so bile izgovorjene tiše in z mehkim, izrazitim glasom. Toda oni se je samo obrnil in molče opazoval njo, ki se je bila napol vzdignila v postelji ter prožila proti njemu svoje polne, okrogle lakti. A v tem hipu je že sklonil glavo ter srpo zrl v tla. In črez njegovo lice je Šinil teman oblak, da je bilo videti mrklo in odurno. »Robert!« Njen glas je bil proseč in iz njega se je slišala prikrita bolest. Tedaj je pa stopil bliže nje ter jo prijel za gorko roko. »Kaj hočeš? — Spati ne morem«, je dejal hlastno in skoro jezno. »Spati ne moreš? — In zakaj ne? Kaj ti razjeda srce, ljubček? — In to je že tako dolgo, kar ne moreš spati! A meni ne razodeneš tega, kar te muči, kar ti krade spanec, kar ti dela noči tako dolge in strašne! — Govori, razodeni se!« Njeno čelo se je naslonilo na njegovo roko in ustnice so se mu dotaknile prstov. Bile so vroče, žejne. »Čuj me, Metoda«, je dejal nato ter ji odtegnil roko. »Ali ne slutiš ničesar? Ali ne sumiš, kdo bi bil morda kriv takega mojega stanja? Res ne? — No, blagor ti, da imaš tako čisto vest, da se ne zavedaš, oziroma, da si ne moreš misliti, kdo je kriv takega mojega stanja. Le mirna bodi, mirna, ne razburjaj se . . . Izkušal se bodem poboljšati . . . morda se mi posreči«. Iz njegovega naglasa je sevala neka čudna pikrost, neka globoka notranja žalost, ki se pojavlja semtertja nepričakovano, nenadno Ona pa je povesila glavo ter si zakrila oči z rokami . . . Komtoarist je sedel na stranico posteljno ter umolknil. Semtertja se mu je zganila roka, kakor bi hotela seči tja do nje ter se oviti njenega trupla, njenega gorkega tilnika, a vselej je omahnila ter obležala zraven njega na oguljeni odeji . . . Tako sta ždela nekoliko Časa, v topljena vsak v svoje misli. Bile so težke te misli, ki so ležale na komtoaristovi duši. Že nekoliko dni mu je bilo hudo, da se ni mogel razvedriti, da je moral hoditi s povešeno glavo v pisarno, kjer je žvečil pero ter delal le z največjim naporom in studom. In tega je bila kriva oseba, ki jo je najbolj ljubil izmed vseh na svetu, pred katero je padal v prah in ki je bila solnce njegovega življenja, kriva je bila njegova žena Metoda. Da, ujel je bil pogled, ki se je menjal ob neki priliki med njo in — Alfredom. Ta pogled je kakor blisk posvetil v njegovo notranjost, v njegovi luči so se hipoma in jasno začrtali marsikateri sami na sebi nepomenljivi dogodki ter zadobili popolnoma nov, 21* določen pomen, ki ni dopuščal nikakcga dvoma. Čudno, en sam pogled! Kako je že bilo? Ali, da! Povabil je bil Alfreda, ki je bil prišel tudi za njim v C. ter pisaril pri nekem advokatu. Povabil ga je bil na skromno večerjo, ker je tako želela ona. In sedeli so pri večerji, ona nasproti Alfredu, on na sredi. In mali Slavko se je igral v kotu pri oknu. Sedel je že sam in bil čvrst, krepak dečko. Trčili so bili s kozarci in jih izpraznili na zdravje in srečo otrokovo. »Da bi ti bil v ponos in veselje!« je dejal Alfred. Toda njegovo oko se ni srečalo z Robertovim. Kakor bi ga bila obrnila nenadna mogočna moč, vprlo se je za hipec v njo, Metodo. In zaiskrilo se je ter zasijalo v neizmerni sreči. In tudi njen pogled je bil mehak kakor še nikdar, a se je takoj preplašen obrnil proti Robertu, ki je v tem hipu onemel ter v razburjenosti prevrnil čašo, da je vino curljalo po tleh. Toda Alfred se je že brezskrbno smejal ter se šalil s prijateljem, kakor bi se ne bilo pripetilo nič posebnega. Metoda je stopila k otroku ter ga pritisnila k sebi, a Robertu je legel na prsi kamen, ki se ni hotel odvaliti niti tedaj, ko mu je preobilo zaužito vino razbelilo možgane. A od tistega večera nima miru in pokoja. Vedno in vedno mu šumijo po ušesih besede »da bi ti bil v ponos in veselje«, a takoj za njimi ga straši oni pogled, ki se mu je videl, kakor bi bil hotel popraviti izgovorjeno napitnico ter reči: »Da bi nama bil v ponos in veselje!« — Huj, kako je to hudo! Toda Robert je nosil svojo bol zaprto na dnu srca. Niti z besedico se ni izrazil proti svoji ženi. Samo danes zjutraj ga je nenadno preplula neka slabost, danes mu je zapiralo sapo in moral je govoriti . . . Metoda se je prva zdramila. Z drhtečo roko ga je prijela za desnico ter se ozrla vanj. »Robert, ti mi očitaš nekaj, česar ne razumem. Ne, popraviti se moram! Dobro razumem, kar mi očitaš. Saj so tvoje besede jasne in določne. Toda nečesa drugega ne morem razumeti. In to drugo je: Kako moreš ti, tako blag človek, hkratu postati tako nepravičen, tako — surov proti — svoji ženi!« Izpustila je njegovo roko ter se obrnila v stran. Bilo je prvič, da sta se žalila. Robert se je stresel ter se ozrl, kakor bi mu bil kdo nenadoma stopil za hrbet ter se dotaknil njegovih ramen. A čudno! Te ženine besede ga niso razvedrile, nego so ga še bolj potrlc. Ona je razumela, in da je razumela, to ravno potrjuje njeno krivdo, to dokazuje, da se ne čuti nedolžne! V tem trenotku je bil trdno prepričan, da si je oni pogled tolmačil prav, da ga soproga vara z Alfredom. Pesti so se mu nehote skrčile in ustnice trdno stisnile. Hotel je vstati, a pri tem se je ozrl še enkrat na soprogo. In tedaj je zagledal njene oči, ki so bile vprte vanj očitajoče in z izrazom globoke srčne žalosti. Obrnila se je bila rahlo in skrivaj proti njemu, predno se je bil vzbudil iz svojega mučnega razmišljanja. In v tem hipu se je v komtoaristu nekaj omehčalo. Kakor sen so izginile srčne muke, pred oči so mu stopili samo krasni trenotki, ki jih je doživel v njenem objetju, samo sladke ure, ki jih je pre-sanjal, topeč se v blaženosti ob njenem čarobnem pogledu. In tako bitje naj bi ga varalo ?! Ne, nikdar ne, nikdar ne! V njegovo dušo se je naselil kes terjopreplul celo in popolno, a usta so mu zavrisnila: »Metoda, moja Metoda!« In ležala sta si v tesnem objetju dolgo, dolgo . . . Skozi okno so se vkradli prvi rumeni žarki ter razsuli svoje zlato po bornem pohištvu. Zapletli so se tudi v rumene kodre Slavko ve, ki je ležal zraven mamice, ter se spuščali polagoma niže, poljubljajoč mu zaprta očesca in topi nosek. Papa se je pa tačas sklonil nadenj ter ga na lahko zagrnil črez obrazek, da bi ga prehitro ne zbudili . . . Ko se je kmalu nato odpravljal komtoarist z doma po vsakdanjih svojih opravkih, privil se je vnovič k soprogi ter dejal: »Kaj ne da sva zopet prijatelja? — Saj si mi odpustila?!« Podala mu je roko ter ponudila ustnice v poljub . . . (Dalje prihodnjič.) Viktor Hugo. Ob stoletnici njegovega rojstva. Spisal Fr. Svetič. "koro ob istem času sta slavili pred kratkim vztočna in zapadna Evropa vsaka svojega leposlovnega veleuma. Francozi so praznovali stoletnico rojstnega dneva svojega največjega pesnika Viktorja Huga, Rusi pa petdesetletnico smrti Nikolaja Vasiljeviča Gogola. Prvak francoskih pesnikov in genialni ruski realist sta si malo podobna. Gogol je bi! sicer v mladih letih tudi šel za nekaj časa v megleno, čudesno kraljestvo sanjave romantike, toda kmalu se je povrnil in krenil na drugo pot, kmalu je segel v sodobno domaČe in resnično življenje ter je postal mojster nove realistične smeri. Viktor Hugo pa, ki se je v začetku pač nagibal h klasicizmu, je bil tudi pozneje, ko so se mu razbistrili umetniški nazori, celo dolgo dobo svojega življenja in pisateljskega delovanja veren, vnet romantik ter se je povzpel do časti prvega svečenika v hramu svoje boginje. To smer so vsadili v pesnikovi duši menda že vtiski, ki jih jc bil sprejel v svoji najnežnejši mladosti. Rodil se je bil Viktor Hugo 1. 1802. v Bcsangonu. Njegov oče je bil polkovnik, pod ccsarjem Napoleonom je postal general. Pesnikova mati, Sofija Trcbuchet, je bila iz znane, kraljem zveste, prevratu in cesarstvu sovražne pokrajine Vendee. Prvih deset let je preživel pesnik zdaj tu, zdaj tam, kamor je baš očeta klicala vojaška služba: deloma na Francoskem, deloma na Laškem, deloma na Španskem, potem zopet na Francoskem. Leta 1867. je bil Ilugov oče guverner v Avelinu na Laškem, kjer je imel vedno dovolj opravka s preganjanjem razbojnikov (Fra Diavolo!). V tem času je videl Viktor marsikaj strahovitega in slišal marsikatero čudovito povest iz razbojniškega življenja in tako si je že takrat nabral zalogo romantičnih motivov za svoje poznejše spise; primeri: »Hernani« in »Le roi s' amuse«. Ko je prišel Viktor Hugo 1. 1809. s svojo materjo v Pariz, je skrbel general Lahorie po očetovsko zanj in ga poučeval, Lahorie pa se je zapletel v zaroto zoper Napoleona, katero je osnoval general Malet. Lahorie in Malet sta bila zajedno ustreljena 1. 1812. Ta dogodba in morda tudi vpliv njegove matere Vendčevke sta vcepila mladeniču sovraštvo do cesarstva. V mladih letih je bil Viktor Ilugo pristaš obnovljenega kraljestva, konservativec in legitimist. Toda dolgo se ni priznal k tej barvi. Nesposobna kraljevska vlada je izgubila na Francoskem kmalu vse zaupanje in spoštovanje ter se je pristudila pravim, iskrenim rodoljubom, katerim se mora Viktor Hugo po pravici prištevati na prvem mestu. Po smrti velikega Napoleona se je začel Hugo navduševati za tega junaka in njegovo nedosežno slavo. Leta 1827. je objavil pesem »Ode ä la colonne de la place Vendome« — odo Napoleonovemu spomeniku na trgu Ven-döme. V tej pesmi slavi Hugo Napoleonovo velikost in se obenem odpoveduje royalizmu, s katerim se ni mogel več sprijazniti, tudi ne, ko je po julijevem prevratu (1830) zasedel francoski prestol »meščanski kralj« Ludovik Filip. Čeprav je Hugo iskreno občudoval velikega Bonapartea in bi bilo misliti, da je postal prepričan bona-partist, za princa Napoleona, za »stričevega stričnika«, kakor ga je imenoval, se ni mogel ogreti Hugo, bil mu je naj trdovratnejši nasprotnik. Streljal je nanj strupene puščice v svojih verzih, osobito v pesmih »Chatiments«(Sibe)in »Napoleon le Petit«(N.Mali). Zaradi poslednjega spisa jc iztiral Napoleon III. pesnika iz Francoske. Da bi bil prav blizu ljubljene domovine, se je naselil Hugo na (angleškem) otoku Jersey. Od tam je zabavljal marljivo in bičal Napoleonovo gospodarjenje. Bil je in ostal je nespravljiv vkljub vsemu prigovarjanju. Ko so ga nekega dne vprašali, ali bi cesarja sprejel, če bi ga prišel posetit na ostrov, je odgovoril Viktor Hugo ponosno: »Rekel bi mu: »Izvolite vstopiti, tukaj bodite kakor doma — toda jaz grem z doma«. Od julijske revolucije dalje sc jc priznaval Viktor Hugo k novodobnemu liberalizmu. Pojem liberalizma je izgubil v novejšem času tuintam svoje dobro ime. Ni čuda. Kako so ga ponarejali in kaj vse je postalo iz liberalizma v nekaterih evropskih državah, Bog se usmili! Toda Hugov liberalizem je bil v resnici liberalizem; pesnik ga je izrazil najlepše z blagim izrekom, da nobeden človek nima pravice, šiloma držati v svoji oblasti drugega človeka, in da nobeden narod nima pravice, kratiti svobodo drugemu narodu. — Viktor Hugo je menjal sicer večkrat svoje politične in socialne simpatije in antipatije. Iz konservativnega royalista in nasprotnika cesarstva je postal občudovalec Napoleona I., liberalec in odpornik francoskih kraljev. Po prevratu 1. 1848. pa ga vidimo zopet v boju zoper bonapartizem. Od 1. 1848. dalje se je začel nagibati k demo-kratizmu in med francosko-nemŠko vojno je bil naklonjen celo komunizmu, pravijo, morda vsled sovraštva do Napoleona. Nikakor pa se ne more reči, da je katerikrat obračal plašč'po vetru in da se je prilizoval svojim Avgustom. Svoje nazore je' menjal iz resničnega prepričanja. V enem pa si je ostal zvest celo svoje dolgo življenje: v iskreni ljubezni do svoje francoske domovine in posebej še do svojega lepega, preljubega Pariza, do »mesta svetlobe« (ville lumi&re) in »glavnega mesta sveta«, kakor ga »rad imenuje«. Po Napoleonovem padu se je vrnil pesnik jeseni 1. 1870. v Pariz, kamor ga je vleklo srce. Svoj pesniški genij je pokazal Viktor Hugo že v zgodnji mladosti. Chateaubriand je opozarjal čestokrat na Huga, ko je bil Še deček, in ga imenoval »enfant sublime«. S petnajstim letom je začel že prav resno svoje pisateljsko delovanje, ko se je 1. 1817. potegoval z neko pesmijo za častno nagrado francoske akademije. Hugovo prvo večje delo so »Ode in balade« (1822), ki se kakor njegova poznejša dela, bodisi v vezani, bodisi v nevezani besedi, tudi že odlikujejo po izredni pesniški sili, po pestrih obrazih, po čudovitem vzletu in krasnobujnem jeziku. Lirika se prilega našemu pesniku najbolje, zlasti mu ugaja visokoleteča in doneča oda, ali pa tudi vznesena in obenem zbadljiva politična pesem. Priprosta pesmica, chanson, se mu ne posreči posebno; v Ie-tej je Bcranger pač večji mojster. Razen od in balad je ustvaril Hugo Še dolgo vrsto drugih raznovrstnih lirskih umotvorov, med katerimi so najimenitnejši: »Les Orientales«, »Les feuilles d' autoume« (Jesenski listi), »Les chants du crcpuscule» (V večernem mraku), »Les voix interieures« (Notranji glasovi), »Contemplations«, »Chansons des rues et des bois« (Po ulicah in po lesih), »Legende des siecles«, »L' am fee terrible« i. dr. Zgodaj je začel Hugo tudi s povestjo. Izmed njegovih romanov so najslavnejši: »Notre-Dame de Paris« (1831), »Les miserables« (Siromaki), »Les travailleurs de la mer« in »Quatre-vingt-treize« (Leta 1793.). Dandanes, v dobi realizma in naturalizma, so Hugo vi romani seveda dokaj pozabljeni. Romanopisca Huga so pač tudi nekoliko zatemnili sodobni resni tekmeci ä la Flaubert, Daudet, Zola. Tudi večina Hugovih gledaliških iger se dandanes precej zanemarja. »Cromwell«, »Amy Robsart«, »Marion Delorme«, »Marie Tudor«, »Ruy Blas«, »Les Burgraves« se zunaj Francoske komaj še kje igrajo. Nekatere pa so postale lastnina vseh narodov in so služile za snovi slovečim operam: »Hernani« (Verdijev »Ernani«), »Le roi s'amuse« (Verdijev »Rigoletto«), »Lucrece Borgia« (Donizettijeva »Lucrezia Borgia«). »Hernani« (1829) se je igral prvikrat v Parizu (Theatre framjais) in je vzbudil nepopisljivo navdušenje. Mladi Hugo se je postavil s tem umotvorom na čelo francoske romantike. Vrhunec Iiugovega romantizma je trilogija »Les Burgraves« (1843). Ko se je upri- zorila ta igra, je propadla dodobra vsled hujskanja nasprotnikov Ilugove muze. Pesnik je bil tako užaljen in potrt, da je nehal od-sihmal pisati za oder. Zadnjič pri stoletnici pa so prišli baš zopet »Les Burgraves« na oder kot slavnostna predstava. I-Iuga proglašajo Francozi za svojega najboljšega pesnika in ga prištevajo sploh največjim pesniškim vcleumom. Nefrancozom se zdi ta neizmerna slava vendar pretirana, ali tudi drugi narodi radi pritrjujejo Francozom, da je Hugo v resnici bleščeča zvezda na nebu poezije. Skoro sedemdeset let je kraljeval nad francoskimi leposlovci in neizmerno vplival na razvoj novejšega slovstva francoskega. Napram hladnemu klasicizmu je nastopil kot ognjevit romantik in neustrašen novotar. Dasi ni bil on začetnik in osnovatelj romantiške smeri, je postal vendar kmalu on prva oblast v njenem kraljestvu in privedel jo je on do najsijajnejše visočine. Francoski jezik je povzdignil Viktor Hugo do najvišje popolnosti; tako krasne francoščine ni pisal pred njim in po njem dozdaj še nihče. Njegov slog je tako poseben, mikaven, spreten in živobojen, da mu ga ni para v slovstvu francoskem. Škoda, da se Hugu tudi lahko očita po pravici, da preveč išče blestečih in bobnečih izrazov in pestrih obrazov, da preveč hlasta po duhoviti izvirnosti v misli in besedi, da se preveč igra z antitezami in drugimi pesniškimi pripomočki. Njegov »faible« za donečo frazo je seveda precej razširjena francoska narodna slabost sploh, kateri dostikrat bobneča beseda in gledališka gesta nadomestuje žerjavico strasti ali pa toploto nežnega čutila. »The French are always a little on the stage« — Francozje stoje vedno nekoliko na gledališkem odru —, mi je nekoč opomnila Angličanka. — Toda bodi karkoli, pridružili smo se v duhu Francozom s celim srcem, ko so častili pred enim mesecem spomin svojega velemoža — pesnika nevenljive slave, iskrenega rodoljuba, borilca za svobodo in apostola ljudoljubja. Slavnost je bila seveda vredna velikega moža in vredna velikega naroda. Udeležil se je je, posredno ali neposredno, ves narod. Udeležili so se je oficialni in neoficialni krogi, pisatelji, učenjaki, umetniki vsake vrste in tudi zastopniki drugih narodov in dežel. Slavnostna govora sta imela naučni minister Leygues in bivši minister vnanjih del Hanotaux. V Parizu se je Hugu odkril 26. februarja spomenik. Češki narod je poslal k slavnosti odlične zastopnike, ki so jih Francozje sprejeli in odlikovali s posebno prisrčnostjo. Rapsodije bolgarskega goslarja. S 1 i 1< e zgodovine bolgarske vstnje. VII. Panadžuriška slavnost. (22. aprila 1876.) . . . ,,IIo.vt> öaHPMtt» jiiimhii louaiiu, naiicTu bi» Ärlixa BOHHmuiai, CT> .leiJOBO 3:iaTHU Ha «IC.10 ci» lirjihhhii i f y m kii na pmio ii ci» cnfin-3Mnn na kpi.cri/n» . . . Iljicrkie i)'l>Hiut n kutkb, \i\ hiriuMi» pjianu n imiiKii!*4 X i> u c t o I) o t e b i». PanadžuriŠču danes zvonovi pojo. Kaj ljudje tako trumoma v mesto mi vrö? S hiše vsake zastava vihra pri zastavi in po ulicah gnete se glava pri glavi . . . »Že gredö, že gredö!« — tisoč grl mi kriči . . Nepregledna se množica mimo vali. Sred veselega, burnega vika in krika tam po cesti se pisana četa pomika. Panadžurišče, tihi balkanski ti kot, je li sužnjev to tvojih slavnostni sprevod ? In konjiča to raje ponižne je vaše, ki ponosna, svobodna po ulici jaše? To ni raja več! Vstaški to moj je Bolgar! Glej tč jezdece čile, pri paru ta par! In kak gizdavo vzpenjajo konji vratove! Sami tudi moči sedaj čutijo nove? Pop Nedeljko! Kak viteško v sedlu sediš! A v desnici se visok Jeskeče ti križ! Jezdeč, jeli, še nisi procesije vodil? Kakor raja si turška navadno peš hodil! Za Nedeljkom dolg jaše tovarišev roj, v oblačilih cerkvenih duhovnikov broj; ko junaki hajduki na konjih sedijo, evangelje in handžarje v rokah držijo. Grujo Banski, pogumni vstaš-arhierej, svečeništvu na čelu sam jaše naprej; zlatotkani, najlepši plašč danes odel je; le ob velikih praznikih mašo v njem pel je. Slava, Rajka Georgjeva! Prapor ta tvoj prapor svet je, ki z nežnoj držiš ga rokoj! Kak umetno nam v svili si težki ga stkala, domovini, svobodi si ga darovala. Krasna, dražestna, Rajka si mlada zares! Ali danes si resna ko kerub z nebes! In ko jaŠeŠ na sivcu, junaška devica, plemenita se zdiŠ mi bolgarska carica! . . Par za parom . . . Brez konca se vije sprevod. To m križev — do zmage veseli je pot! Čuj, in pesmi po poti se orijo glasne, o svobodi pojö davorije prekrasne . . . Ognjevite popevke hajduki pojö, na dno pekla proklinjajo sužno igo; a s hajduki vsa ulica živa prepeva, kakor grom do Balkana ta himna odmeva. In brez konca še vrste se vlečejo mi, pod jahači pa konji rezgečejo mi . . . Prapor Rajkin nad četami beli se dviga, žar osvete, navdušenja v srcih podžiga. Par za parom . . . Kdo jezdec pa tam-le je to Glej, obrača se vanj sedaj vsako okö! Zrebec iskri na zadnji se vzpenja mu nogi . . . Kdo junak je ta lepi, oblastni in strogi? Glavo rušo črn krije mu visok kalpäk, lev zlat sveti na njem se mu, narodni znak. Uzdo krepko drži in nateza v levici, handžar brušeni, goli on suče v desnici . . . »Živel, vojvoda Benkovski, vstaški glavar!« »»Ura, duša hajdukov, bodoči naš car! . .«<; In ustavil je konja . . . Grmijo pozdravi . . . Reče vojvoda svojim rojakom in pravi: »V boj, Bolgari! Napočil osvete je dan! V prah sedaj mora pasti naš stari tiran! Prikipelo trpljenje je naše do kraja . . . Naprej! V boj za svobodo, podjarmljena raja!« In zvonovi zvonijo in pevci pojö. In razlega krik bojni se v Srednjo goro . . . Lepa Rajka, hajduška junaška je vila v Panadžurišču puntarski prapor razvila . . . VIII. Baj Stančo. (7. maja 1876.) . . . „3aiUO 11 KOKfc C7»MT> 3arUHaJlT» II KflKBIl jt>'.MH IWMrtJTb np'to C'bMiwra----- — ----— cbMPTb iona in ua . . .4' Xphcto ]>otcbi>. umi zeleni Vid, šumi . . . Iz Tetevena sred noči po cesti speje Turkov roj . . . In koga tirajo s seboj ? »Naprej, baj Stančo, le naprej! Kje biva Benkovski, povej!« »»Kaj vojvoda pač naš vam mar? Jaz ne izdam vam ga nikdar!«« »Naprej! Še predno vstane dan, dospeti moram v Balkan! »V votlinah Črne skale tam si danes skril ga — kje, veš sam! »Do tja nam zdaj pokažeš pot, pokažeš nam hajdukov kot! »Naš bo upornikov glavar, ki vstaje je podžgal požar, ki kriv potokov je krvi prelite tč minule dni! . .« Šumi v prepadu bistri Vid, most črezenj pne se kamenit . . . »Če vojvodo nam izročiš, dar bogat ti od nas dobiš! »Če ne — na mestu jatagan poseka te! Naprej v Balkan!« »»Ubog pastir sem le, ovčar! a bratov ne prodam nikdar! »»Ne, za zlatö jaz ne prodam junaka Benkovskega vam! »»Kam skril sem vojvodo nocoj, ta tajnost pojde v grob z menoj!«« In skočil je v prepad z mostu. Baj Stančo se ubil na dnu. Kje skril je vojvodo, molči . . . In črezenj bistri Vid Šumi . . . IX. Baj Vuljo. (12. maja 1876- 1886.) „3airktt, nairi» orari» 6i>ara npofcaBa!" X p n c t o Bo t e b i». TTr 'l.ukaj! . . Tukaj poČijmo si, bratje! Ni utrudil li vas že Balkan ? Kakšen krasen izlet v to pogorje, kakšen jasen nam smeje se dan! In posedli po trati smo mehki. Bukov gozd okrog nas zeleni; po goščavah prepevajo ptiči, potok globok pod nami buči . . . Vse, ah, vse kakor nekdaj! Nad nami se razpenja še isto nebö! Ah, in iste planine, doline in dobrave mi vidi okö . . . Vse, oj, vse kakor nekdaj ... Le Turek danes tod že ni več gospodar! In nič več ne preganja tod raje . . . Ej, sam svoj je gospod zdaj Bolgar! Je-li, Vuljo, ti sivi baj Vuljo! mnogo videl ti svoje si dni! Videl vstajo si našo in videl, kak preliva naša se kri . . . Si li poznal hajduke-mučence? Hrabri Benkovski bil ti je znan, slavni vojvoda borcev bolgarskih? Znan poslednji njegov ti je dan ? »Cul o vojvodi našem sem mnogo . . . Cul sem tudi, kako je bil pal . . . Da, da . . . Pravili so mi sosedje . . . Nekdo bil ga je Turkom izdal!« Veš li, kje je to bilo, baj Vuljo? . . »Tu nekjč, se mi zdi, tu nekje ustrelili so bili ga Turki, bašibozuki tistega dne . . « Ali kdo ga izdal je, baj Vuljo? Kdo bil ta IŠkarjotov je sin ? Vidiš, to si pozabil nemara . . . Naj pa jaz ti osvežim spomin! Pred desetimi bilo je leti! Pred desetimi leti . . . Pomlad . . . Izpod jarma je raja bolgarska htela dvigniti žuljavi vrat. In naš Benkovski vodil junake zoper Turke v krvavi je boj . . . In premagana bila je raja in premagan bil slavni je voj . . . Pred desetimi leti, baj Vuljol O, čc spomnim zdaj strašnih se dni, ves se stresem, telo mi drgeče, ledeni mi po žilah se kri . . . Tudi ti že trcpečeš, baj Vuljo! Jc-li, grozen pač ta je spomin, ko moril je upornike hrabre in trpinčil jih divji Turčin! . . Pred desetimi leti! . . . Spomladi . . . In pobegnil bil semkaj v Balkan je s prijatelji Benkovski, vodja pa se skrival tod noč je in dan . . . Noč in dan po gozdovih, votlinah ko obstrcljena, plašna divjad . . . Bašibozuk povsod za petami in sovražnika hlad in pa glad . . . In tedaj se pridruži beguncem v teh gozdovih prileten ovčar; pogosti jih in vodi po potih jih neznanih ta brat naš, Bolgar . . . Pa jih vodi in vodi . . . Ko pride do brv( na samotni tam laz . . Ali kaj mi trcpečeš, baj Vuljo? Kaj bledi ti takö zdaj obraz? Ko so stali hajduki nesrečni in pa Benkovski sredi brvi, bašibozukov roj iz grmovja na begunce namah ustrelil Vsi so padli — izdani, prodani! Padel Benkovski slavni je tam . . . Samo jeden ušel je svinčenkam in se rešil ... To jaz sem bil sami Tukaj, tukaj se to je zgodilo! Da, prav tukaj-le tisti je laz! . . . Ali kaj mi trepečeš, baj Vuljo? Kaj mrtvaško je bled tvoj obraz? In kdo bil nas prodal in izdal je? Ne spominjaš že nič več se mar? . . . Ti si bil IŠkarjot naš, baj Vuljo! Tf si td izdajalec-ovČar! . . . »Jaz sem bil izdajalec! . . . Resnica! Jaz prodal sem vas vse bil tedaj! Jaz izdal sem bil vojvodo Turkom . . . O, gorjč mi, gorjč mi sedaj! »Vreden nisem, da gledam Še solnce . . . Ustrelite na mestu me tu! Kjer izdihnil je Benkovski slavni, duša moja naj najde miru!« Ne, baj Vuljo! Ti moraš živeti! Mi nc maramo tvoje krvi! Kazen bodi življenje ti samo, in do smrti naj vest te skeli! A. Aškerc. Pesnik fra Gpga JVIartič. Ob osemdesetletnici njegovega rojstva dne 5. februarja. Za »Ljub. Zvon« spisal Veljko Obradov. (Bosna.) (Konec.) petem spevu opisuje pesnik boj na Grahovem. Človeka pretresa strah, koliko se je prelilo tu drage slovanske krvi za »krst časni i slobodu zlatnu«. Diviti se moramo samo junaštvu obupane raje, katera se bori proti ne-človeŠtvu svojega večstoletnega sovražnika. Ali dajmo zopet besedo pesniku in čujmo, kako nam slikovito predočuje sokob raje s Turkom: Dvie se ljute zakvačile1) guje,'2) dva se k' kraju izturila3) druga, goloruka oba, neoprana. Zar1) oružja ni imali nisu, ili su ga iztrunili;>) kleta, ter se grle") po pleča junačka, i kako se tiste7) na srdašca, sve jim vites) popucuju grude; koliko T se mašu0) milovanjem, sve jim zglavei10) u povoru 11) škriplju. Gonaju se po ledini ravnoj, zubma sieku, rukom sažimaju,1-) a nogama zemlju prioraju. Obe ljute poeikuju1'1) guje, obe pjenam zapjenile gustim; jedna biele uzriguje same, druga hripa biele i krvave; onoj težko, koja obe mieša, i s golom če skoro hroknut11) krvlju. >) Zakvačiti sc, spoprijeti se; kvaka ali kuka (kljuka). — *) Guja ali zmija, kača. — 9) Izturiti, ausstosscn. — *) Zar (v vprašanju), ali, kaj. — •'■) Iztruniti, herausstobern. — 6) Grliti se, objemati se. — ') Tištati se, tiskati se, stiskati se. — *) Vit ~ vitek. — 9) Mašiti sc, greifen. — l0) £glavak, vka, pl. zglavei = člen, členek. — ") Povor, lednica ali hrbtenjača, hrbtišče. — 12) Sažimati, die Achseln zucken, ožimati. — 1!J) Pocikivati, pociknuti, vpiti, kričati. — w) Hro-knuti, hrokati, čem, grunzen, u grlu bljunuti. »Ljubljanski Zvon« 5. XXII. 1902. 22 Goniše se ravno i prijeko; al' se neče nijedan da svali, jer se svaki- svojom majkom hvali. AP jim majke nebile jednake: Kakvu koji sisu1) podojio, onako se zemlji poklonio. Hrdnu -) njeki o ledinu tvrdu i kako je upao lagahno, pola:i) rake sebi izkopao. Ja sam mnio da je besa bila, do prvoga na tie pohrvanja,l) pa da če mu ostaviti glavu; al' oni se i prili:>) o nju. Da si mi se prigodila(i) vilo, gdje suparnik ukla') suparnika. Bijelijem zubma izpod vrata, i tvom bi se sgrstilo^) srdašcu . . . Nek hrvanje, pa neka i klanje; Ma kako se ne poplasi kivan, da se groznom neotruje krvlju od pogani10) protivnika svoga, kada mu je poloka 11) iz vrata ko iz tikve1-) dušak vina rujna; i to mu bje napoj niča trudu, da mu nije hrvanje zaludu.ls) Tko bijahu te d vie guje ljute, dva hrvača i delije14) krute ?l:>) Za dolnjega neka pita majka, a gornjega Lovčen10) zna junaka. Str. 229—231. ') Sisa, sesek. — -) Hrdnuti, hrnuti, hrdati (hrdnu je aorist): biti, tolči, lupnuti (lopniti), udariti o zemlju, povaliti. — 3) Pola, f., polovica; pol groba si jc izkopal. — 4) Hrvati se, rvati se, rvem se, ringen; rvač der Ringer. — &) Preti se, prijem sc, parbiti sc, inaditi se; prepirati sc. — 6) Prigoditi sc, prikazati se, (dogoditi se, slučiti sc). — ;) Ukla jc aorist od glagola uklati, zaklali. — s) Sgrstiti se ali sgaditi sc; bilim movere. — 9) Kivan, vna, vno, der etwas wider einen auf dem Herze hat, iratus alieui. — 10) Pogan, ni f., blato. — ,l) Polokal'i, poločem, posrkati, posrebati, kakor pes popiti. — Tikva buča, der Flaschenkürbis, posoda, iz katere pijo vodo, vino. Nekdaj so Srbi v takih tikvah tudi nosili smodnik ob pasu. — ,3) Zaludu, badava, zaman. — H) Delija, Lcibsoldat des vezir, vojnik, junak. — l5) Krut — debel. — IC) Lovčen je planina v Črni gori. V vsej svoji pesniški veličini pa se je pokazal Martic, ko nam predočuje bojno polje Grahovo po tem krvavem boju. Šesti spev jc najkrajši, pa tudi najlepši. V tem spevu opisuje Martic smrt kot osebo, in sicer takole: Po pol dola črna baba šeta, baba črna u črnilu emu, ona šeta, ništa joj nesmeta. *) Kosu nosi2) o ramenu svome, da što s kobi, da pokosi njome, ruke grablje,3) da grabi za njome i vrč ijeda') za lijeka prieka.'') Str. 266. Evo kaj dela ta baba: Baba vreči, a dolina ječi; baba leše6) po ledini valja, mniš ona je vidarica7) stara, pa junakom težke rane blaži, ali ona, ima 1' još tko, traži, da mu gorcih trebuje ponudah, *) pa ga žuČju i čemerom") davi i kosierom lw) oko vrata gnjavi. i. t. d. Str. 266. Poleg babe gredo še volkodlaki, da izpijo krv iz junakov; gredo volkovi, da se najedo konjskega mesa; na polje so prileteli orli in gavrani, da se tudi nasitijo; prilezle se strupene kače, da se tudi one najedo junaških src; a vse to se vrši v temni, črni noči. Hvaležni narod se je spomnil svojih mučenikov, pokazal je svojo hvaležnost in je postavil na tem bojnem polju cerkev Trisvetnico.11) Pesnik pravi: Nije slava konju ni junaku, več' čestitu Spasovomu danku,li) ') Smetati, ovirati. — 2) Kosa, f., pomenja tudi lasč, — 3) Ruke grablje, roke so grablje. — 4) Ijed, ijeda, m., jed, m., otrov, gnev, — Prijeki, a, o, nächste, na pr. prijeki lijek (zdravilo). — 6) Leš, m., to se pravi o mrtvem človeku, osobito ako leži kje na polju, n. pr. može se preči s leša na leš. — 7) Vidarica ali ljekarica, vidati = lečiti, zdraviti. — 8) Ponude f. pl., kar se bol- niku ponuja za jesti. — 9) Čemer, m., strup, venenum, ira, aegritudo. — 10) Kosijer, m., vinjek, (das Rebenmesser). — II) Spasov dan, Spasov danak, Vnebohod. — ,3) Nebog = siromašen, ubog. gdje nebogu1) sjerotinju spasi, i vitežtvo vitezovah glasi. Str. 271. S šestim spevom se završuje bojno delo, zato je treba sedmi spev odstraniti iz tega epa. Sedmemu spevu je namreč naloga, da spoji ž njim naslednji ep. Prihajam sedaj k tretjemu epu, kateri zavzema v izdaji »Osvct-nikov« četrto mesto. Ta ep se razlikuje od prvih dveh v tem, da je pesnik poskusil v njem zvezati stihe z rimami, in sicer jako enostavno in enoglasno, kar bi se dalo predočiti s črkami: aa, bb, cc, čč, dd itd. Navzlic temu pa je ta ep, kar se dostaje epske tehnike, najdovršenejši, ker iz njega ni treba odstraniti ni enega speva, dočim nepristranski ocenjevatelj mora iz prvega epa izpahniti prva dva speva, a iz drugega poslednjega. Omenjene, rekli bi, prisiljene rime so zavedle pesnika, da je bil primoran ravno radi tega navadni jezik nadomeščati s pretiranim umetnim jezikom. V rečenem epu nam opisuje pesnik silno izprijenost turških sodnikov in njih nečloveško postopanje s tužno rajo. To nam pred-očuje pesnik toli verno in živo, da človek gotovo misli, da ne čita mrtvih besed, nego da gleda žive osebe in da posluša žive besede. Kako tužna je bila raja, vidimo iz naslednjih stihov: Črno nosi porušenik2) ruho, lakti vire,1) vjetri:>) mu pazuho, proz®) opanke pukla peta zija, a proz kapu gnjidav pram se vija, erieva steže, da na glad ne reže,") i obraz mu blied i škoravs) kaže, ko li kruha bez prismake!>) smaže.i0) Str. 469. Potem opisuje derventskega sodnika, Mahmud kapetana, človeka, v čigar srcu ni nobenega človeškega čustva ni za svojo obitelj a kamoli za bedno rajo. Evo, kakšen je ta sodnik: l)'Trisvetnica, cerkev na Grahovcu, namenjena od trojne osvete; ne vem, ali je bila sezidana. — 2) Porušenik, ožaloščenik; porušiti, in Trauer versetzen, potem pomenja zerstören. — s) Ruho, n., tudi ruo, ruvo, obleka. — 4) Viriti, im; komolci gledajo skozi raztrgano obleko. — 5) Vjctriti, veter piha (duha). fi) Proz, kroz, črez. — T) Reziti, ein wenig angenehm beissen. — s) Škorav — runzelig, n. pr. platno, preja. — 9) Prismaka (prismakati, zubeissen zum Brote), t. j. omršaj, m., košček mesa. — ,0) Smazati, pojesti; n. pr. smazao čitavo jagnje. Sjedi srda1) u svili i zlatu, na stoljištu srebrom populatu2) krupna:}) glava kanoti ') bundava,:>) iz nje vrieju dvije oči vrane, a njih kriju vedje neubrane; — gledaš lava, gdjeno zubi škripa, strah te tuši, fi) groza dušu štipa . . . Str. 469. In kakšno zabavo ima ta sodnik: Kad krv čudne") tad mu bave N) sluge iz tavnice kojeg mučenika, ja 1' dužnika, ja li pizmenika, '•') turi10)) vrelo v njedra mu jaje, prži u) jaje, sužanj poigraje, pržar njemu sladak smijeh gradi,12) dok se vruče jaje ne ohladi. Str. 475. Ta nečloveški sodnik je lovil rajo, a sama raja mu je morala pri tem pomagati. Ako pa ni mogel ujeti kristjanov, jezil se je neizmerno Mahmud kapetan, dolžil je rajo in jo kaznoval. To so bile redne gonje, kako so Turki lovili hajduke. Mahmud kapetan je dal enega hajduka obesiti strmoglavce. Mojstrski nam pesnik slika junaštvo krščanskih hajdukov Kike in Zeliča; živo nam predočuje njiju hajduško življenje v gozdovih, proslavlja njiju plemenitost, s katero sta zaupala »turški« besedi, ter nam naposled opisuje njiju tragično smrt, kateri je iskati primera v zgodovini. Kiko in Zelič sta morala propasti in umreti, ker sta hotela osvetiti na Turkih na-silstvo, katero je zadavala raji turška — pravda! Radi tega pa sta vredna ta hajduka junaka, da ju slave potomci kot požrtvovalna narodna mučenika. To se pripoveduje v šestem spevu. V sedmem spevu pa pripoveduje pesnik, kako nesrečno je poginil derventski sodnik Mahmud kapetan, kateri se je po narodni pripovedki pretvoril v volkodlaka. Srda, t', (laskavo) die Erzürnte. - 2) Na drobno urešen. - 3) Krupan, pna, pno, debel. — 4) Kanoti, kakor. — 5) Bundava, f., tudi bundeva, buča. — ®) Tušiti, moriti, ubiti. — 7) Čudnuti, concupiscere, zelo želeti; ta beseda se nahaja samo pri Martiču. — 8) Baviti pomenja tu prjgnati, priganjati. — *) Pi-zmenik, m., maščevanja željni. — i0) Turiti, vreči, položiti, potisniti. — ") Pržiti, na ognju peči (pražiti); pržar, tisti, kdor kaj na ognju peče. - '-) Graditi smeh, vzbujati smeli. To bi bil na kratko životopis in izvestje o književnem delovanju pesnika Martiča in o vsebini poedinih delov »Osvetnikov«. Želimo, da nam kdo obširneje opiše življenje in temeljiteje oceni delovanje pesnika Martiča. Škoda, da izginja zmisel za narodno junaško pesništvo, kakor tudi za epsko poezijo sploh, katera je osnovana na tem vzoru, in se Martič, kar po pravici trdimo, ne uvažuje toliko, kolikor za-služuje. Mi smo govorili samo o I., II. in IV. delu »Osvetnikov« in smo rekli, da so ti trije deli najznamenitejši umotvor Martičeve muze. Iz teh epov si je spletel Martič lovor-venec, kateri nikdar ne uvene; ž njimi si je sam postavil spomenik stalne vrednosti in zaslužil slavo prvega hrvaškega epskega pesnika v narodnem duhu. (Iz hrvaškega rokopisa prevedel in predelal A. Trslcnjak.) Vesna. zelena je ledina, že zeleno vse je polje, in na njivi brazde reže, seje kmetič zlate volje. Na poljane, na dobrave vesna cvetk je natrosila in drevesa je svečano z venci belimi ovila. Vesna sveta, sij v sreč mi kamor sejem zrna zlata, da vzkalč, se oplodč mi, da bo žetev mi bogata! C. Golar. Glej, zvončki so 01 e j zvončki so že vzklili na beli dan, vzklili so in zazvonili črez Širno ravan: »Za nami, za nami življenje silno šumi, za nami so svetli dnevi in jasne noči. že vzklili . . . Za nami črez polja zelena ljubezen grč, in topli nje dihi v življenje rože bude . . .« In dalje zvonijo ... zvonijo, črez tiho plan . . . Jaz čakam te; pridi, ah pridi, moj lepi san! A. Gradnik. Volja. Drama v štirih dejanjih. Spisal Etbin Kristan. O s e t> e: Ivan Mrkulin, profesor (56 let). Franjo, njegov sin (30 let). Marica. \ . . , x . (22 let). ' } njegovi hčeri v Ljubica, J (20 let). Margarita, njegova druga žena (28 let). Julka Vrtnikova, privatna uradnica (26 let). Edvard Gospodar, nadporočnik (30 let). Mirko Grabar, slikar (25 let). Milan Slavec, glasbenik (32 let). Pestunja. Meraviglia. Gospa Erbarjeva. Gostje, natakarji, gostilniški pomočnik, vratar. Drama se vrši v Trstu (četrto dejanje v nekem morskem kopališču) v našem času. Prvo dejanje. Salon pri Mrkulinovih. Vrata: ena v ozadju na sredi, ena na desni, dvoja na levi. Zadaj desno in levo od vrat po eno visoko okno. Skozi vrata v ozadju se pride na balkon. Razgled po morju. Vsa oprava jc dragocena in moderna. Tapete in prcvlake na pohištvu so v modernih barvah. Ob vhodu na desni ter ob vsakem oknu po cn stol brez naslona. V ozadju v obeh kotih male mizice s cvetlicami. Na levi med obojimi vrati visoka ura, poleg nje na vsaki strani dekorativna posoda. Na desni bolj v ozadju ob steni pianino; poleg njega na eni strani predalo za note, na drugi stolič brez naslanjala; enako pred pianom. Levo v ospredju garnitura: miza, divan, fotelji; desno vitek stebrič iz marmorja z malim kipom Venere; nekoliko bolj v sredi mizica za smodke. Na levi, povsem spredaj gugalnik. Ob steni klopica. Po tleh preproge. Po stenah slike in dekorativni krožniki. Vsa okna in vrata v ozadju so zagrnjena. Naj prvo jc teman težak zastor, ki pokrije celo okno, odnosno vrata da se poslužim enkrat tudi jaz takega nemškega »lloskula«, kakršnih je po mojem mnenju v »Odsevih« le preobilo. Navzlic temu pa jc nemara ta povest v celi zbirki najboljša! Niti to ji ne škoduje, da ni samo »fragment«, ampak daje lepo komponirana in zaokrožena. »Vaški roman« jc v posameznostih brez dvojbe posnet po življenju. Ravno tako gotovo pa jc, da se v celoti ni dogodilo tako . . . Tu je kompozicija, tu jc izumek, a vse to povesti ne škoduje, ker tudi to, kar je izmišljeno, popolnoma odgovarja življenju! . . In tisti notranji boj obeh bi se dal tako na kratko komaj bolje opisati. Tudi značaji so izvrstno risani. Tu se človek res lahko poglobi v duševno stanje junakov; tu je vse jasno, tu se nam zdi vse utemeljeno, logično in naravno! . . V motivaciji pisateljica ni povsod tako srečna kakor tu. Na ta način, kakor nam popisuje pisateljica precej v prvi povesti »Kako jc prišlo«, se ženska ne vda moškemu! Tudi »Vera« v istini ni nikoli eksistovala! Njena smrt, navidezno heroična, je precej nelogična in neverjetna. Sploh se jaz ne morem otresti prepričanja, da pozna naša pisateljica bolj moško nego žensko dušo in narav. Tako se mi zdi tudi Liza v »Telegra fist ki« docela nemogoč značaj, dočim rad priznavam, da je Milka v tej povesti dobro risana . . . Vse povesti, ki so zajete iz življenja, so večinoma jako lepe. »Slepec« na pr. jc pisan s pravim pesniškim zanosom in poletom; črtici »Ljubi mc« in »Življenje« pa sta pisani že naravnost v poetiški zadivljenosti in ekstazi . . . Ali se pisateljici ne zdi, da se samomori v njenih delih nekoliko prepogosto ponavljajo? Če jih seštejem vse v »Ljubezni« in »O d s c v i h «, jih jc že precejšnje število. Nespametno je, obsojati kako povest že zaradi tega, ker se konča s samomorom. Navzlic temu je opasno za pisatelja, če se prevečkrat zateka k takemu koncu. Če se mu motivacija ne posreči popolnoma, če nas ne seznani dovolj dobro z bolestno razpoloženostjo nesrečnikovo, se takoj sumi, da je samomor v povesti samo »dcus ex machina«! . . Da ima naša pisateljica izredno spretno pero, da piše gladko kakor le malo naših pisateljev, je znano. Toda včasi postane premnogobesedna. Dostikrat se izraža nekam čudno, druži epiteta, ki skoro izključujejo drug drugega po svojem pomenu, in semtertja zapiše popolnoma ravnodušno celo kak nezmisel. Zgledov zaradi pomanjkanja prostora ne morem navajati. Temu vzrok pa je pač samo to, ker piše pisateljica prenaglo, ker nam ima preveč povedati, ker kar vre in kipi v njeni glavi in njenih prsih! No, to so malenkosti, ki ravno tako malo zatemnjujejo vrednost podarjene nam knjige kakor obilc jezične, stilistične in tiskovne hibe. Večina čitatcljcv vsega tega niti zapazila nc bo, ker jim pojde preveč v slast to, kar jim ponuja pisateljica v svojih delih. Gospodična Zofka Kvcdrova jc s to svojo knjigo iznova dokazala, da jc ena najboljših naših pisateljskih moči, zato pač zasluži, da jo vsestransko podpiramo in pridno kupujemo njene knjige! . . Dr. Fr. Z baš ni k. Hrvatskih narodnih pripovijedaka knjiga II. Narodne pripovijetke iz grada K a r 1 o v e a, sela Lokava, Delnica i trgovišta V r b o v -skoga. Sabrao R. Stroh al, ravnatelj kr. velike realne gimnazije v Rakovcu. Prodaje se po K 2 40. U Karlovcu. Tisak P. L. Weisera, a trošak sabiralclja. 1901. — Že 1. 1886. jc izdal učeni pisatelj prvo knjigo hrv. narodnih pripovedek, in sicer iz Sela Stative blizu Karlovca, ter jc tudi o stativskem narečju temeljito razpravljal v petih izvestjih kr. velike realne gimnazije v Rakovcu (1887. do 1891.). Leta 1895. jc prinesla 124. knjiga »Rada« jugoslav. akademije njegovo jezikovno razpravo »Osobinc današnjega riječkoga narječja,« a 146. in 148. knjiga »Rada«, ki izide kmalu, prineseta njegovo najnovejšo razpravo »Jezične osobinc u kotaru karlovačkom«. Ali Strohal, ki jc tudi dopisujoči član »Jugoslav. akademije«, ni samo temeljit in marljiv raziskovalec narečja, ampak tudi natančen in povsem zanesljiv nabiralec narodnih pripovedek, katerih je pod gornjim naslovom izdal sedaj že drugo knjigo. Slovenci so, kakor mi jc znano, radi čitali Valjavčeve nar. pripovedke nabrane v Varaždinu in njegovi okolici. Gotovo jim bodo ugajale tudi Stro-halovc v kajkavskem in čakavskem narečju, ker imajo izredno zanimivo vsebino in ker jih jc marljivi nabiratclj kot strokovnjak vestno pobeležil, tako »Ljubljanski Zvon- 5. XXII. 1902. 25 da bodo tudi jezikoslovcem prav zanesljiva in dobrodošla podlaga. Tudi tistim, kateri hočejo gledati in raziskovati bogato življenje v skrivnostni in tihi delavnici narodove duše, dajejo te pripovedke bogato tvarino. Pripovedkam je pridejan instruktiven predgovor, ime pripovedovalca, njegova starost in stan ter slovar manj znanih besed. Knjigo Slovencem prav toplo priporočamo. Prof. M/jo Vamberger. Slovenska zemlja, IV. del: Vojvodina Kranjska. Prir odo znan ski» politični in kulturni opis (33 podob), str. VI.+ 268. Izdala »Slovenska Matica« 1901. Po dolgem čakanju se bodo Slovenci gotovo razveselili te velezanimive knjige. Podpisani mora prof. Orožnu odkritosrčno hvaležen biti, da ga je »razbremenil«; s početka je bil zato namenjen upokojeni prof. Viljem Urbas, ki pa je med tem umrl 1. 1900 v Gradcu. Tudi Orožno v opis je ostal zvest prvotni osnovi, tako da se lahko reče, da je »Slovenska zemlja« enotno delo. K temu opisu imamo le nekaj malo opomb pridati. Kdor gosp. pisatelja pozna, bo koj razumel, zakaj so gore tako natančno opisane in zakaj je v knjigi toliko slik planinskih koč (na Dolenjsko se premalo ozira). N c odpusti j i vo pa je, da ne najdemo nobene, vsaj pregledne slike glavnega mesta Ljubljane, ko imamo dandanašnji najrazličnejših razglednic kar črez glavo! Poleg Savice bi bil vsaj še Peričnik zaslužil svojo podobo. Zaradi oči naj bi se slike nekoliko cnakomernejc razdelile, saj čc pride kje kaka slika na drugem mestu, nego se govori o dotičnom predmetu, se lahko pod njo zapiše stran, kje se o njem piše. Trditev, da stoji Kranjska pod »enim knezo-škofoin«, ni točna (prim. »Lj. Zvon«, 1900, str. 190). Kot posameznost treba pripomniti, da ne pričajo same pripovedke o jezerih, da je nekdaj velik del Gorenjskega stal pod vodo, nego tudi okame-nine morskih živali. Izraz »Ljubljanska ravnina« naj bi se ne rabil, ker jc že Simoni vpeljal termin »Gorenjska kotlina«. Ljubljansko mesto ima svoj poseben »pravilnik«. »Mcstopis« (krajepis) marsikomu lahko napačno misel vdahne. Pri nadmorski višini Ljubljane bi bilo dobro opozoriti, da se kota 292 m tiče le Glavnega trga. Nekaj je tudi protislovij v pisavi, n. pr. Otočec (str. 207.), po »Otočice« (pravilno) str. 208. Višje gimnazije na Kranjskem fak-tično niso dvojezične, nego od V. razreda dalje so vse samo nemške. Simon Rutar. D os t a vek uredništva. V »Uvodu« — natisnjenem notabene brez stranskih številk! — našteva gosp. prof. Orožen nekaj slavnih Kranjcev rekoč: . . . »imenujemo le: barona Valvasorja in Vego Oglarja, Kopitarja in grofa Koprivo (Caprivi).« Mislimo, da bi bil g. Orožen namesto grofa Caprivija, ki nas Slovence toliko briga kakor kak pruski junker, lahko našel kakega slavnejšega Kranjca! Na primer Trubarja, Dalmatina, Bohoriča, Vodnika, Prešerna, Stritarja, Levstika i. dr.! To so naši ljudje, slovenski možje, in Kranjska dežela je po uradni statistiki s 94°/o slovenska dežela! Kadar bodo opisovali Kranjsko deželo Nemci, naj imenujejo v božjem imenu tudi Caprivija, Auersperga, Lamberga in še druge nemške in ponemčene aristokrate! »Slovenska zemlja« pa se izdaje za Slovence in ti morajo poznati najprej svoje ljudi. Zahtevamo, da se postavljajo gospodje pisatelji pri naslednjih zvezkih »Slovenske zemlje« pogumneje na odločno narodno-slovensko stališče! Dr. Juraj Vrbanič: Kratka uputa v narodno gospodarstvo. Zagreb. 1902. —■ To jc naslov drobni, 47 str. male oblike obsegajoči knjižici, katero jc spisal dr. Juraj Vrbanič in ž njo ustregel najširšim slojem hrvaškega naroda. Pisatelj kratko in jedrnato razlaga gospodarske pojme in zakone, jasno tolmači, kako se razvija gospodarsko življenje, tako da lahko vsakdo, kdor je prečital to knjižico, s pridom čita gospodarske članke. Tudi pri nas jc tako, da širši krogi gospodarskih spisov niti ne čitajo, ker jih ne «mejo. Z Vrbaničevo »uputo« (napotkom) ali navodilom razvozlaš si lahko vse pojme. Pisatelj govori o potrebščini, imovini, gospodarstvu, proizvodstvu, prometu, dohodku, strošku in o državnem gospodarstvu. Navcdimo samo še to, da na pr. jasno tolmači, kaj je cena, monopol, denar, vrednota (valuta), banke, hranilnice, posojilnice itd., torej razlaga vse, kar mora vedeti danes vsak človek. Tako navodilo bi dobro došlo tudi našemu ljudstvu, zlasti naši mladini ga dajmo, da bode vedela, kaj je svet in življenje, in da se nauči zgodaj pojmiti in se pripraviti na borbo in tekmovanje, ki se vrši v gospodarskem življenju. — »Kratka uputa« se dobiva pri »Knjižari Dioničke tiskare u Zagrebu«. Cena 80 vin. A. Trstenjak. Glasba ^ Prešernova oda »Zdravica« na Ruskem. Iz Petrokova na Ruskem nam je poslal g. A. N. Sirotinin kompozicijo Prešernove »Zdravice«. Uglasbil jc pesem g. H. Grozdtfv za moški zbor a capclla za štiri grla, seveda na ruski prevod Koršev. Ta vest nam priča, da krasna Prešernova oda elektrizujc tudi brate Ruse, saj pa tudi Koršev prevod nikakor nc zaostaje za slovenskim izvirnikom. Glasbeniki, katerim smo pokazali skladbo, pravijo, da jc g. Grozdov ustvaril lepo kompozicijo, ki se brez dvoma omili Rusom. Prešernova »Zdravica« jc tako lepa, da bi morali slovenski komponisti tekmovati med seboj, kdo bi ji zložil najlepši, najprikladncjši napev. __@_______ Upodabljajoča ümetnosTj^^*^ - s—-"/Z*--® Umetniške razstave v Pragi. 1. aprila se je otvorila 7. razstava, a vendar doslej nista niti »Manes« niti »Jednota umelcu vytvarn^'Ch« priredila svoje vsakoletne izložbe. Kakor se sliši, nameravajo tudi nekateri hrvaški slikarji prirediti svojo posebno izložbo. Umetniško življenje postaja od leta do leta živahnejše in v publiki se opaža vedno večje zanimanje. V začetku zimske sezone seje otvorila posmrtna izložba slik O to kar j a Leb cd c. Cvetoča veja, odlomljcna od stebla, je na katalogu lepo simbolizirala kratko, toliko obetajoče, a tako brzo strto življenje mjadega umetnika, ki jc v lanski pomladi v svojem štiriindvajsetem letu sam napravil črto pod svoja dela. Fino čuteč pokrajinar je ljubil daljne razglede, široka polja, polne, sanjavc barve poletja. S smelo, široko tehniko, z briljantnitni, kipečimi, a vendar deli- katnimi barvami in z neprimerno perspektivo je slikal svoja dela. Bil je mojster v pokrajini. Ali naenkrat postaja nezadovoljen s svojimi sujeti, pokrajina mu ne zadostuje, ljudi hoče slikati: ». . . naše ljudi, uboge in izmučene«, kakor pravi sam. Ali tehnične težkoče so bile močnejše nego njegova volja. Pozneje sta pobudila Vdclav Rad i m sky in Jar osla v Š pilar s svojimi razstavami senzacijo. Osob ito prvi je umetnik redke nadarjenosti in moči. Ah, kako vriskajo te barve, solnčne, jasne in vroče! Bajni zapadi solnca, zelena polja, morje in potoki in reke in ribniki — to so njegovi sujeji. Ncdo-sežno zna slikati vodo in zrak. Vse se giblje, vse živi na teh slikah. Lahkotno najde najsijajnejše kontraste, ki očarjavajo in mamijo gledalca. Rudeče makovo polje na morski obali; modro, daljno morje, čisto, visoko nebo, a spredaj rudeč, goreč mak — kdo si more zamisliti kaj efektnejšega! — Jaroslav Špilar, ta priznani češki slikar, je nedvomno mnogo izgubil s primerjanjem z Radim-slcym. Njegove slike iz Italije so brez sijaja in življenja, osobito za morje nima zmisla; sploh so mu južne barve, južni zrak, južne pokrajine tuje in on jih slika hladno in leseno, zato je seveda v svojih chodskih slikah mojster. On razume to ljudstvo, v teh starodavnih, častitih krojih v dnu duše; z ljubeznijo je prikazana vsaka gesta, vsak pogled teh »najzapadnejših Slovanov«, ki so toliko pretrpeli pod pritiskom tujih elementov. Njihova pusta, uboga pokrajina, originalnost njihovega žitja, ves njihov razoviti značaj, njihova historija in njihova sedanjost so našli v Špilarju svojega pravega interpreta. Njegovi akvareli so sijajni, dočim mu je oljnata barva še trda in težka. Izložba »Umeleckč bcsccly« ni imela nobenega umetniškega znaČenja. Srednji talenti in nadarjeni diletantje so izstavili precej slik sladkih in oglajenih, katere srednja publika tako rada kupuje. Še najboljše stvari so imeli bratje Licbsc hero vi, Langer, Iludeček in Ženišek. Mnogo jc bilo cvetličja od slikaric. »Krasoumnä j edn ota« je priredila izložbo B. Se h n irch o v i h del. Schnirch se jc smatral poleg Myslbeka za najboljšega češkega kiparja. Danes to že ne velja več. Novega, modernega, originalnega pri Schnirchu ne najdete, on jc mojster antike in klasicizma. Ali v tem jc v istini velik umetnik. Tragika njegovega umetniškega delovanja je, da so njegova najboljša dela za bodočnost toliko kakor izgubljena. Njegovo življensko delo — slavne frize za pročelje »Narodnega divadla« so bile v požaru uničene, ki je komaj postavljeno gledišče pokončal; »sv. Vaclav«, v katerega je Schnirch vložil vse, kar jc bilo pietete in ljubezni k svojemu poklicu v njegovi duši — ostal jc samo v sadri. Schnirch je bil visoko in vsestransko naobražen; znal je več jezikov, med njimi tudi slovenski, zanimal se je za vso ustvarjajočo umetnost, za arhitekturo kakor tudi za umetni obrt. Dokler bo stalo »Narodni divadlo«, »Rudolfinum«, »Muzej« in druge palače v Pragi, njegovo ime v češkem narodu ne zanikne. Tudi dunajski parlament ima nekaj njegovih soh. Na izložbi je bilo 72, večinoma večjih Skulptur, 34 risb in 15 fotografij. Alojzij Kali voda je podal v svoji izložbi celo vrsto sanjavih melanholičnih motivov iz prirode. Njegove mehke, dccentne barve se fino skladajo z diskretnimi, nekričečimi sujeti. Kali voda je sanjar in romantik. Mala vaška hiša, par dreves, mlaka vode, nad vsem bleda mesečna luč — a vendar toliko tajnega, bajnega, ki bedi in snuje po noči okrog hiš. Do vsakega najpripro-stejšega motiva vdahne umetnik kos svoje melanholične duše. Kalivoda je Mafdkov učcncc, ali že čisto svoj, poseben, originalen tip. Trii n šestdeseta izložba »Krasoumnč jednotypro Cechy« je, kakor vsako leto, tudi letos na svoji višini. Premalo je tu prostora, da bi se mogla spuščati v podrobnosti. Zastopani so razni domači in tuji poljski, francoski, italijanski, danski in nemški umetniki. Češki umetniki so razmeroma zelo maloštevilno zastopani. Večinoma se zbirajo ti okrog »Mancsa« in »Jednoty česk^ch umčlcu v^tvarntfch«. Muc ha je izstavil svoj »Očcnaš« (16 akvarelov), ki jc morda tudi doli pri nas v reprodukciji znan, Uprka je izložil samo eno sliko, S chaff in Kocian nekaj prav dobrih skulptur. Tudi Klusaček, Jansa, Radi m sk^-, K al i v oda in Zdenka Brauncrova so izložili nekaj slik. Najzanimivejša je pač dvorana društva poljskih umetnikov »Sztuka« v Krakovu. Največ je tu portretov, a osobito očarajo gledalca prekrasne slikarije Josipa Meh offer a za visoka okna friburŠkc katedrale. Tudi dvorana dunajskega slikarja J. V. Krämerja je interesantna. — Češko-ncmški slikar Orlik ima nekaj prav krasnih japonskih motivov, J. Schüsser veliko oljnato sliko: »Fatum — Vita -Libertas«, ki je enako pretresajoča po ideji kakor po izvedbi. — Izmed skulptur ima največjo sugestivno silo »Vojni krik» Augusta Rodina. Človeku kar zazveni v ušesih in v vseh živcih, kadar pogleda na to krasno delo. — Izloženo je tudi mnogo prekrasnih malenkosti umetniškega obrta, omar in pohištva. Zofka Kveder (Praga). XXII. umetniška razstava ruskih akvarelistov v Pcterburgu. Šestdeset razstavljalccv akvarelistov je razstavilo v »Pasaži« nad 300 umotvorov, med katerimi jih je mnogo zanimivih. Kdor bi videl prvič rusko akvarelno razstavo, zanimala bi ga zelo, in po dostojnosti nekaterih slik lahko sklene, da se približujejo ruski akvareli vedno bolj in bolj k vrhuncu zapadnoevropskih akvarelov. Te razstave se udeležuje več umetnikov, kateri so si že davno zaslužili slavno ime na Ruskem, kakor tudi v zapadni Evropi, n. pr. Lagorijo, Pisemski in Karazin. Ker se ta razstava otvarja redno vsako leto, navadilo se je je že zelo tukajšnje občinstvo. Sliši se semintja, da se opaža, kakor da ta ali oni umetnik ponavlja večkrat svoje snovi, toda vedno jo poseti z zanimanjem mnogo obiskovalcev, in umetniki se štejejo tudi lahko srečne, ker se proda vedno mnogo slik, akoravno določujejo take ccne, za katere bi, žal, pri nas morebiti ne prodali nc ene. Dve sliki sta kupljeni za galerijo ruskega pu-bličnega muzeja imperatorja Aleksandra III. v Pcterburgu; nad petnajst slik pa so kupili razni udje carske družine za pridvorne galerije; nekatere druge pa so si nabavile privatne osebe. Ruskim umetnikom se torej ne godi ravno preslabo v gmotnih razmerah, od katerih je večkrat odvisno tudi napredovanje v umetnosti. Za najboljšega umetnika te razstave smatram R. A. Bcrggolca, kateri se odlikuje na vseh slikah z junaško silo sočnatih barv, v risanju, izbiranju snovi in s čudovito prosto in smelo tehniko. Dalje slede umetniki: A. A. Čumakov in L. M. Bra j lovski, katerih slike so kupljene za galerijo zgoraj omenjenega muzeja. Prvega slika je »Južni breg Krima« (Kikenec), a drugega je izvrstni akvarel »Kremeljski stolp«. Brajlovski je razstavil še eno drugo sliko »Notranjost cerkve sv. Marka v Benetkah«. V. P. Ovsjanikov se je odličil s svojimi slikami »Na daljnem severu« in »Ešče u nog Kavkaza tišina«. A. S. Egornov razstavlja poleg drugih šestih izbornih slik: »Pri studencu«, »Zima«» »Potok«, »Reško kamenje« in »Zjutraj v parku«. K. J. Križicki ima slike: »Pomladni večer«, »Gozdni porobek po zimi« in »Večerne sence«. V. A. Feldman: »Elegija« in »Pred solnčnim zahodom«. K. E. Geftler: »Zgodaj spo- mladi v močvirju Sestrorecka« (v Finlandiji), in »Kronstadtsko pristanišče«. A. A. Pisemski: »Večer«, »Jesen« in »Mrak«. S. J. Vasiljkovski razstavlja sedem prav izbornih akvarel. V. J. Na voz o v se odlikuje posebno s študijo: »Glava starčeva«. G. G. Tran šel razstavlja dve študiji: »Starka« in »Nesrečnež« z izvrstno ekspresijo. Omenjam še imena nekaterih drugih umetnikov, katerih umotvori se lahko prištevajo dobrim na razstavi. To so: A. A. Rjedkovski, L. F. Lagorijo, A. J. Ladkevič, A. S. Hrjcnov in D. A. Benkendorf. Kot že davno znamenit ilustrator se udeležuje te razstave N. A. K a razi n. Izmed najboljših njegovih slik je: »Mokri gozd«. Na nekaterih njegovih slikah je izvrstno izražena zimska burja; v resnici čutiš, kako da bi pred teboi metlo s snegom. Vsi ti umetniki razstavljajo večinoma pokrajinske slike; semintja sc vidijo kake cvetice, žanrovih pa je prav malo. Enega iz najboljših akvarelnih portretov omenjam: V. M. Izmajloviča, ki ravstavlja izborcn damski portret, odlikujoč se tudi po svoji velikosti, kakršnih vidimo v akvarelu redkokedaj, vendar pa jc dovršen z najfinejšo in široko tehniko. P. S. Zmitck (Pctcrburg). (O . S?*. C) fmd revijami »Českd Revue.« V aprilski št. poroča g. dr. Karasck o »Slovenski Matici« in o »Ruski antologiji«. Na kratko ocenjuje Matičinc knjige in poudarja važnost njenih publikacij. Glaserjevo literarno zgodovino kritikujc jako ugodno. — Jako laskavo sodi g. dr. K. o »Ruski antologiji«, katero sta izdala t I- Vesel in Aškerc. Kritiku ugaja, da ima »Antologija« tudi prevode iz najmlajših pesnikov ter da so knjigi dodane tudi biografske in literarno-kritične črtice. — Na koncu svojega poročila omenja kritik še znamenite Jagičeve knjige »Puškin v prevodih jugoslovanskih jezikov«, ki jo je izdala ruska akademija. Kakor znano, jc studijo o slovenskih prevodih Puškinovih poezij spisal v temeljitem članku naš sotrudnik gosp. Iv. Prijatelj, in to seveda v ruskem jeziku. »Kvety«, češki beletristično-znanstveni mesečnik, imajo v 3. in 4. letošnji številki daljše poročilo o najnovejši slovenski književnosti. Studijo, ki se precej tesno naslanja na Glaserjevo literarno zgodovino, je spisal.'g. I. Pa-uh'k. »Kvety« izhajajo V Pragi žc 24. leto ter prinašajo tudi ilustracije ter vi-njete, ki jih riše znani originalni češki slikar Mikulaš Aleš. Stalen sotrudnik »Kvetuv« jc pesnik Vrchlick£. W' Splošni pregled ^ —"dj f P. Ladislav Hrovat. 14. aprila je umrl v Novem mestu c. kr. gimnazijski profesor v pokoju p. Ladislav Hrovat, odličen slovenski pisatelj in narodni buditelj — splošno znan pod imenom pater Lacko. Porodil se je pokojni 10. marca 1. 1825. v Zgornjem Tuhinju. Ljudsko šolo je obiskoval v Kamniku, latinske šole pa v Ljubljani. 'Dovršivši šesto, je vstopil 1. 1845. v frančiškanski red in je bil 22. septembra 1849 posvečen v mašnika. Potem so ga poslali na Dunaj, da se pripravi za gimnazijskega učitelja, in tam je 1. 1854. prestal izpit iz klasične filologijc. Potem je nastopil službo na novomeški gimnaziji in je deloval v tej službi do 1. 1890. Tedaj je bil pri umirovljcnju odlikovan z zlatim zaslužnim križcem s krono. Že koj prva leta po nastopu službe gimnazijskega učitelja sc jc oglasil z nekaterimi {programskimi razpravami iz svoje stroke, sprva v nemškem jeziku, n. pr. Hectors Charactcristik, Das aorist. pcrfcctum in latein. Folgesätzen —, pozneje pa se je popolnoma oklenil slovenske besede ter v slovenski besedi napisal še mnogo razprav in drobtinic ali »paperkov«, kakor jih je sam imenoval. Priobčcval jc te svoje sestavke slovniške vsebine v gimnazijskih poročilih, po »Novicah«, v Jancžičcvcm »Glasniku« in Lampe to vem »Domu in Svetu«. Med temi slovniškimi razpravami naj posebno omenimo 1. 1867. v gimn. programu objavljeni sestavek »Pravila za slovensko pisavo«, ki ga je 1. 1891. na prigovarjanje svojih nekdanjih učcnccv dal v posebni brošurici v drugič natisniti. Prevajal je tudi na slovenski jezik stare klasike in objavil v »Klasju« 1. 1862. »Kscnofontovc Mcmorabilijc na Sokrata« ter v »Zori« 1. 1872. »Ciceronove govore zoper Katilino«. — Najznamenitejše njegovo delo je pa gotovo »Slovcnsko-latinska slovnica« iz 1. 1874. — Ta knjiga jc aktualnega pomena, ker jc z Žcpi-čevimi vajami vred omogočila pouk latinščine s slovenskim učnim jezikom na slovenskih vzporednicah kranjskih gimnazij. Pokojni pater Lacko je bil preprost in skromen mož, odkrit značaj dobrohotnega mišljenja, nc brez humorja - pred vsem pa navdušen Slovenec in kot tak bodrilen vzgled svojim učcnccm. Pokojnik uživaj v večnosti blažen pokoj, Slovenci pa ohranimo v blagem spominu skromno, a delavno življenje patra Lacka! P. Javna predavanja v Ljubljani so se nadaljevala še meseca aprila. Dne 6. in 20. je predaval deželni inženir g. Sbrizaj o osuševanju Ljubljanskega barja. Podal jc zgodovino osuševanja, navedel več projektov osuševanja ter omenil, da jc vlada resne volje, lotiti se osuševanja po najnovejših načrtih. Ljubljansko barje jc bilo za časa Rimljanov suho in kultivirano. V barbarskem srednjem veku pa, ko sc jc bilo prekinilo vsako resno kulturno delo, spremenilo se je tudi Ljubljansko barje v pravo barje. Pred dobrimi sto leti se jc največ trudil za osuševanje barja slavni jezuit in inženir Gruber, ki je zgradil po njem imenovani kanal. Dandanes je osuševanje barja samo denarno vprašanje. Dolžnost države bi bila, žrtvovati ves potrebni denar, da bi se tako velik kos zemlje pridobil za zcmljcdclstvo in da bi se barjanom ne bilo treba izseljevati v Ameriko. Ko bi bilo Ljubljansko barje last Nizozemcev, kdaj bi ga že bili izsušili! Saj so cclo occanu že oteli velik kos zemlje in ga pripravili za kulturo. Tridesetletnica Gajcvc smrti. Mescca aprila jc preteklo 30 let, odkar jc umrl slavni dr. L j ude vi t Gaj, oče jugoslovanskega »ilirizma« in preporo-ditclj hrvaške narodne misli in književnosti. Dr. Gaj je nameraval pod imenom »Ilircev« združiti v duševno in jezično edinstvo Ilrvatc in Slovence. Uresničenje te velike ideje se mu vsled kratkovidnosti nekaterih vrstnikov sicer ni posrečilo, ali »in magnis ct voluissc sat est«. In končno je, iskra narodne ideje, ki je prešinjala »Ilirce«, blagodejno vplivala nc samo na razvoj hrvaške, nego tudi slovenske književnosti. Gaju se imamo tudi zahvaliti, da imamo z brati Hrvati vsaj eden in isti pravopis. Slava velikemu Jugoslovanu in književniku Gaju! Grof Tolstoj, ki biva sedaj, kakor znano, v Jalti na Krimu, je zopet ozdravel. Petdesetletnica smrti Žukovskega. Dne 12. aprila (st. st.) je preteklo 50 let, kar je preminul ruski pesnik Žukdvskij. Čc jc Puškin prvi solnčni dan v ruskem pesništvu in v ruski literaturi sploh, potem jc Žukovskij zarja oznanjevalka tega dne. Žukovskij je bil romantik in romantika ga je nagibala k temu, da je obdelaval narodne snovi iz sanjavega sveta ruskih bajk in balad. Sam Bjelinskij pravi, da si Puškina ne moremo misliti brez Žukovskega. Poleg izvirnih pesnitev je Žukovskij tudi veliko prevajal iz zapadnih literatur ter seznanjal Ruse z duhom zapadnega pesništva. Žukdvskij je bil velik idealist ter je bil prepričan, da le stremljenje k velikim idealom pravičnosti in humanitete more oplemenititi kak narod. Kot visokoizobražen mož je blagodejno vplival tudi na vladajoče kroge. Slovenska ljudska šola pri Sv. Jakobu v Rožni dolini na Koroškem, katero so bili naši rojaki po vztrajni 14letni borbi 1. 1892. priborili, je sedaj v največji nevarnosti, da jo zalije vsenemška povodenj! Na Koroškem je brez dvoma nad 150.000 Slovencev, a pravice našega jezika se teptajo tam gori onkraj Karavank na nečuven način. Poleg ljudske šole na Jezeru je bila petraz-redna slovenska ljudska šola pri Sv. Jakobu v čisto slovenski Rožni dolini skoro edina nada naših rojakov. Rovanju vsenemških spletkarjev se jc posrečilo pridobiti nekaj nezavednih Slovencev na svojo stran, da so prosili za »utrakvistno« šolo. Ta prošnja je bila seveda voda na mlin nemškega deželnega šolskega sveta, kateremu jc slovenščina na Koroškem trn v peti. Naši rojaki so protestovali pri ministrstvu, da bi se jim pri Sv. Jakobu vtihotapila in vsilila nemška šola. Če je še kaj pravice na svetu, upamo, da zmagajo. -j- Gljcb I. Uspcnskij, znameniti ruski pisatelj, jc umrl 24. marca. Uspen-skij je pisal povesti in študije iz kmečkega življenja. Njegovi spisi so verno zrcalo mišljenja in čutenja ruskega ljudstva. Kdor torej hoče poznati dobre in slabe strani ruskega mužika, temu so neobhodno potrebni spisi Uspenskega. Ruska kritika ga prišteva k takozvanim »narednikom«, ali boljše rečeno: Uspen-skij je bil glava teh naiodnikov, t. j. pisateljev, ki so izučavali preprosto življenje na kmetih, primerjajoč ga često nenaravnemu življenju mestnih ljudi in inteligence sploh. Število Uspenskega spisov je jako obsežno. Začetek in konec življenja na naši zemlji. V dunajski reviji »Wage« je objavil v 17. in 18. štev. dr. Frid. Knaucr zanimiv članek o začetku in koncu vsega pozemskega življenja. Svoje hipoteze opira na geologijo in toploto zemeljskega jedra. Po Knauerjevih računih jc človeški rod star okoli 200.000 do 300.000 let. Zemeljsko jedro pa se ohlaja, njena skorja postaja debelejša in debelejša. Hladni pas se približa v tisočletjih bolj in bolj ravniku (ekvatorju). Navsezadnje bode živelo vse, kar je sploh živega na zemlji, samo še ob ravniku. Pa tudi tukaj se ohladi zemlja sčasoma popolnoma. Vsa voda usahne in tudi vse življenje prestane. Človeški rod sam izumrje. In ta katastrofa pride baje črez 100.000 ali črez 150.000 let. Popravek. Na strani 302. čitaj v 4. štrofe 4. verzu prelivala (kak prelivala naša se kri . . .) [»Rapsodije bolgarskega goslarja.«|