Izdaja uprava „Slov. narod, gledališča".
Ureja dr. Pavel StrmSek v Mariboru.
ZRNJE
štEV. 1. Mariborski kulturni vestnik. 9. X. 19Z0.
Kovačev
Iz dnevnika.
Iskal sem na podstrešju knjig po črvivih, starih skrinjah.
Kje ste, možje, ki pred nami ste Sli? Prah leži na vaših stopinjah!
Molji besede vaše žro, ki ste jih z Bogom govorili v ekstazi. Ljudstvo vaše nič zanje ne ve, še pred teletom zlatim se plazi.
Kdo bi kobilice	prerok	lovili?
Ni med nami taka navada!
Rajši besede božje duh ko večerje trebuh strada ...
Le še kak idealist bedak včasih po vaših stopinjah zablodi; v post in pustinjo gre njegova pot Bog mu milosten bodi!
f
Hinko Nučič,
upravnik „Slov. narod, gledališča v Mariboru**,
se je rodil v Ljubljani 19. aprila 1883. I. kot sin siromašnega krojaškega mojstra. V svojemil4. letu je že nastopal kot igralec na raznih diletantskih odrih ter se je po prerani smrti svojega
očeta 1899.1. po-
ipl -	..........
svetil igralskemu stanu; postal je član Slov. dež. gledališča v Ljubljani po prizadevanju njegovega učitelja, pokojnega Antona Ve-rovšeka. Napredoval je marljivo in hitro. Kot 20 letni mladenič je že nastopal z uspehom v glavnih ulogali m kritike so mu obetale veliko in lepo bodočnost. Leta 1907 ga je imenoval tedanji intendant ljubljanskega dež. gledališča, prof. Fr. Juvančič režiserjem. Nučič je deloval v Ljubljani nepretrgoma 12 let kot igralec, režiser in od leta 1908 nadalje tudi kot učitelj „ Dramatične šole".
I.eta 1912. v maju, je bil angaževau na tedanje „Kralj. zem. hrv. kazalište u Zagrebu" kot igralec in režiser, kjer je z največjim uspehom deloval 6 in pol leta.
Izmed njegovih velikih in premnogih kreacij omenjamo: „Hamletau, „Kainau, *Osvaldatt.
Leta 1918. pozvala ga je Ljubljana domov kot upravitelja slov. drame, da ji oživi popolnoma uničeno slov. gledališče. Posrečilo se mu je, da je po štiriletnem premoru, ko je bila
■
Ljubljana sploh brez gledališča, osnoval novo slov. dramo. Po preobratu pi ga je zadela težka, toda hvaležna naloga, da je moral tudi bivše nemško gledališče v Ljubljani preobraziti v slovensko. 4. febr. 1919 se je vršila slovesna otvoritev tudi tega gledališča. Nučič je prvi uprizoril našega »Tugomera14 v njem. Kljub svojim zaslugam pri obeh gledališčih v Ljubljani je bil vsled neznosnih razmer v upravi prisiljen, da zapusti Ljubljano. Hotel sc je vrniti zopet na svoje mesto v Zagreb, toda na prigovarjanja Dramatičnega društva se je odločil, da preobrazi tudi v Mariboru bivše nemško gledališče v slovensko. H. Nučič je prevzel ravnateljstvo „Slov. mest. gledališča v Mariboru14 meseca julija 1919. leta. Po silnih težavah in nadčloveškem naporu se mu je posrečilo ustanoviti stalno in vpoštevanja vredno slovensko gledališče tudi v Mariboru, četudi je bil prisiljen voditi gledališče brez sredstev na svoj račun.
Po velikem deficitu sezone 1919/20, ki še do danes ni poravnan — je hotel Nučič zapustiti tudi Maribor — vendar pa je na prošnje mnogih maribor. ljubiteljev gledališča prevzel še za naprej upravo »Slov. narod, gledališča44, kateremu je letos obljubljena izredna državna subvencija. S tem je vsaj za bližnjo bodočnost zagotovljeno »Slov. nar. gledališče v Mariboru44 in njegov upravnik Hinko Nučič ga namerava še izpopolniti ter uprizarjati poleg drame tudi glasbena dela.
Milan Skrbinšek	•
Cankar na slovenskih odrih.
Cankarja smo vzlic različnim nasprotovanjem neobjektivnih kritik spoznali že zgodaj kot našega najboljšega novelista. Njegova dramatična dela pa se niso mogla nič kaj obveljavlti. Razun »Hlapcev44, ki jih v Ljubljani ni dovolila v vprizoritev politična cenzura, se je pač vsako njegovo delo vprizorilo, pa ni nobeno doživelo mnogih repriz. Z izjemo * Kralja na Betajnovi44, ki se je res tupatam pokazal na odru, so tonila vsa druga dela v pozabnost. Izpolniti želje, videti na odru v celotnem ciklu vsa njegova dramatična dela, se mi je zdelo takrat, ko sam še nisem mogel poseči v repertoar naših gledališč, nedosegljiv ideal.
Ko sem prevzel vodstvo tržaškega gledališča, mi je pa bilo * mogoče uresničiti ta načrt. Moja vera v njegova dramatična dela !e bila tako velika, da sem otvoril v Trstu ciklus Cankar-ievih dramatičnih del proti koncu sezone, to je v onem [etnem času, ki posebno v solnčnem Trstu ni privlačljiv za literarne večere. Ko je javnost izvedela za ta moj načrt, sc jih je našlo mnogo, ki so se naravnost zgražali, kako je mogoče nastaviti koncem sezone, ko gre vsakdo rajši ven v naravo mesto v gledališče, tako »nemikaven44 repertoar. Predsodek na-Pram Cankarjevim dramatičnim delom je še vedno strašil. Vse
je bilo proti, odbor dramatičnega društva, občinstvo in velik del igralskega ansambla. Stal sem takorekoč sam v borbi napram temu predsodku. Ali nisem odnehal in otvoril ciklus celo z nLepo V i do44, z dramo, ki je poleg »Pohujšanja v dolini šentflorjanski44 pač najbolj problematična in na videz najmanj prikladna za uprizoritev pred občinstvom, ki ni sestavljeno iz samih literarnih gurmanov. Jaz sem seveda vedel, kaj delam. Mistična romantika, ki se ovija okrog te dramske umetnine, tako, kakor da bi mehak pestrobarven pajčolan zakrival kip, čigar oblike* pod njim je mogoče bolj slutiti kakor videti, mora vplivati tudi na najnaivnejši del občinstva. In potem lepota dejanja v tej simbolični drami! Kdo bi ne obmolknil in užival tudi brez raz-mišljevanja! Tako je Cankar zmagal že z »Lepo Vidou. Razumljivo je, da je s tem bil led prebit. In uprizoril sem v kratkih presledkih vsa njegova dramatična dela razun Jakoba Rudeu, ki radi pomanjkanja časa ni mogel priti več na vrsto. Vsaka drama se je igrala najmanj trikrat, „Kralj na Betajnovi14 celo Šestkrat. To je tudi za občinstvo zelo lepo spričevalo. Seveda ga je bilo treba tekom sezone vzgojiti za uživanje literarne dramske hrane.” Zanimivo je, kako vplivajo Cankarjeva dramska dela na psiho občinstva. „Kralj na Betajnovi11, Kantor, je grabil občinstvu s svojim odurnim despotizmom po možganih, da je trepetalo pred njim, »Hlapci" so vzbujali v prvih dejanjih trpek nasmeh, vsakdo je občutil resnico, ki jo je Cankar izrekel s turobnim smehljajem, prelepo tretje in peto dejanje, ki sta polni trpljenja Krista-Jermana, pa sta segli v srce in dušo. Klasično komedijo „Za narodov blagor14 je spremljalo občinstvo z razumnim smehom. Največji vnanji efekt pa je imela farsa »Pohujšanje v dolini š e nt f lo rja n s kiu. Uprizoril sem to farso v čisto posebnem slogu, ki je podčrtaval s humorjem tipičnost nastopajočih šentflorjancev in simboliko dejanja.
Mesec dni po Cankarjevi smrti sem bil vprizoril v njega spomin in proslavo »Kralja na Betajnovi41. Pred predstavo je Marija Kmetova spregovorila o Cankarju kot človeku in umetniku. Koncem sezone sem uprizoril »Kralja na Betajnovi44 šestič, in sicer v prid Cankarjevega spomenika.
V	to svrho je ob tej priliki tudi tržaško jugoslovansko dijaštvo prispevalo z lepo vsoto.
Ko sem prevzel vodstvo celjskega gledališča, sem tudi tam pričel s ciklom Cankarjevih del. In tudi tu se je pokazalo, da je vse nasprotovanje, ki ga je kazalo občinstvo do Cankarja, bilo le predsodek, kajti tudi tu je Cankar zmagal. In zopet koncem sezone. Žal ni bilo mogoče spraviti že preteklo sezono vsega cikla na oder. Vprizoril sem nKr a I j a na Betajnovi44, »Hlapce44 in »Pohujšanje v dolini šentflorjanski44. Vse tri drame so imele zelo lep, da ne rečem velik uspeh. »Po* hujšanje", ki se je igralo poleg ».Hlapcev* trikrat pri izredno dobrem obisku, oziroma razprodani hiši, je tudi tu imelo naj-večji vnanji uspeh.
T
V Ljubljani so uprizorili do zdaj -Kralja na Betajnovi11, „Pohu jšanje v dolini šentflorjanski*, „Hlapce“ in „Za narodov blagor*.
V Mariboru smo vprizorili do zdaj „ Kralja na Betajnovi* in „Hlapceu. V kratkem pride na vrsto * Po h u j š a n j e v dolini šentflorjanski*. Tudi tu bo treba, če ne letos pa na vsak način prihodnje leto vprizoriti v celotnem ciklu vsa Cankarjeva dramska dela!
Tako vidimo, da smo končno vendarle prišli do spoznanja, da je Cankar naš najboljši dramatik. Če njegovo dramo bereš, če jo analiziraš, če jo režiraš in igraš v njej, se ti odpira pogled v čudoviti organizem, ki ni le v velikem, temveč tudi v posameznih prizorih, da v dialogih in tudi čisto kratkih replikah naravnost genijalno zamišljen. Ne, zamišljen ne smem reči, kajti vse, kar je zamišljeno, je opozorljivo. Tehnika, na kateri so zgra jena Cankarjeva dramatična dela, je pa nekaj samo po sebi razumljivega, kakor +iitro je drama zrela za vprizoritev, kajti zrastla je nehote, sproti, z genijalno intuitivnostjo svojega mojstra.
Najznačilnejše zaključim ta članek pač s tem, če ugotovim, da je mariborsko gledališče otvorilo letošnjo sezono s » H lapci “, ljubljansko s komedijo „Za narodov blagor“, in da se bo otvorilo redno gostovanje mariborskega gledališča v Ptuju s »Kftiljem na Betajnovi“.
An tu n Ivanovld- Mecger.
Jubilej hrvatske opere.
Dne 2. oktobra ove godine davana je u „Hrvatskom Naro-dnom kazalištu* u Zagrebu 136. puta popularna opera Ivana pl. Zajca „Nikola Šubič-Zrinjski* kao prva jubilarna predstava prihodom pedesetgodišnjice hrvatske opere.
Time je odana počast stvoritelju današnje* operne struke u našemu kazalištu, koja je počela pod vodstvom I. pl. Zajca 2. oktobra 1870. živjeti ustaljenim životom.
Prošlo je pol vijeka otkako umjetnički djeiuje hrvatska opera, prva visoka muzička ustanova našega naroda. Bijeli i prosviječeni Zagreb, koji posjeduje u svojoj sredini uzor i ponos svili jugo-slovenskih pozornica, postigao je veliki uspjeh u radu na toj plenienitoj grani umjetničke kulture. Ali mnogo je truda i muke »trošeno u razvoj hrvatske opere, koja se je todila još pred 71 Kodiue sred teških prilika iz vrlo malih početaka i stala na čvrsie noge pred 50 godina. Dalek je put od tog početka do uspjeha, k°ji može da potstiče naše ejelokupne nacijonalne umjetnosti.
Kad je Dr. Ljudevit Gaj poslije I8'30. godine sa nekoliko oduševljemh drugova počeo nacijonalno djelovati, ne htjedoše birokrati i povlašteni ljudi ni čuti o narodnomt* našem jeziku. Onda je bio društveni jezik u Zagrebu njemački, u kazalištu glumilo se njemački, u koncertira« pjevalo se njemački, i kat-
kada madjarski. Rodoljubi su pokušali proturati u koji koncert i našu narodnu popijevku. Ali ni jedan pjevač i pjevačica nije-su se usudili ispuniti im želju boječi se, da bi bili od one nadri-inteligencije odbili iii isfuckani. Usred takoga žalosnog stanja otpjevala je. kontesa Sidonija Erdody mjeseca marta 1833. na javnome koncertu prvu hrvatsku popjevku, koju je uglazbio Šta-jerac Ferdo Wiesner-Livadič (rodom i i Celja, živio u Samoboru). Kad je na silno povladjivanje dodala .Još Hrvatska nij’ propalau
— bio je led narodnoj pjesmi probit. Protiv grofovske kčeri ni-jesu se usudili demonstrirati.	'
No prva naša konccrtna pjevačica postade doskora i prva primadona hrvatske opere Alberto Štriga, tada slušač filozofije na zagrebačkoj akademiji imao je zvonak i krasan bariton. Odje-god bi zapjevao: na šetalistu, na zabavama, u „njemačkomu teatru
— narodnu pjesmu, rado su ga ljudi • slušali. Njegov drug, pravnik Vatroslav Lisinsk: uglazbio bi za njega željenc pjesme.
Štriga doskora navali na njega, da sastavi lirvatsku operu. Lisinski se je branio time. da još ne zna toliko glazbe, ali Striga mu nadje libretiste i instrumentatora (jer Lisinski tada još tiije znao udešavati za orkestar). Tako je postao Striga prvim i pravim poticateljem, a Lisinski prvim i pravim stvoriteljem naše narodne opere.
Štriga nastoji da Lisinski svrši operu, on nadje pj&ače i tjera, da se uvježbaju i brine se za kostime, pa njega i ide hvala, da se je prva naša opera pjevala u Zagrebu 28. marta 1846. i da je sjajno uspjela. Gospod ja Sidonija Rubidova rodjena kontesa Lrdddy dobrovoljno je primila i sjajno pjevala glavnu ulogu „ Ljubice*.
„Ljubav i zloba* pjevana je redom petputa, a čini epohu u našem narodnome životu. List * Danica ilirska*, koja je inače
0 glazbi i kazalištu rijetko i kratko pisala, posvetila je cijeli 14. i 15. svoj broj operi i njezinoj predstavi. Sa svih strana hitjelo je staro i mlado u Zagreb, da vidi i čuje čudo nečuveno i ne-vidjeno: narodnu našu operu.
Premda zbog političkog komešanja 1847., pa revolucija i rata 1848/49 ovaj idejalni polet nije uspio, nego je čak prvi naš operni kompozitor umro „nepoznat* u največoi bijedi, ipak mislim da se prigodom zagrebačkog opernog jubileja trehalo sjetiti ovili prvih pregalaca.
Za apsolutizma, koji je slijedio revolucijonarnome pokretu u bivšoj Austro-Ugarskoj, opet se udomačila u Zagrebu njemačka
1 talijanska opera. Ali pod konac šezdesetih godina poradio je kazališni odbor ozbiljno, da se osnuje stalna hrvatska opera i zato pozove Ivana pl. Zajca u Zagreb.
U to se je doba bečka omladina oduševljavala Zajčevim operetama i pjevuckala arije iz „Mannschaft an Bord“ (Monici na brod) i „Somnambulett (Mjesečnice), a carica Elizabeta uživala u njegovo] opereti *Meisterschuss von Pottenstein1*. Kad je jed-nom u Bšophiensttleu na „Slavenskoj besedi** Ivan pl. Zajc lično
(>
dirigirao hrvatskom akademskom pjevačkom društvu „Velebita koje je pjevalo njegove pjesme, sakupili su se oduševljeni gosti poslije koncerta oko velikih Jugoslov *na: vladike Josipa Stross-mayera i djenerala Petra Preradoviča. t >va dvojica potaknu i nagovore Zajca, da se je nakon žestoke duševne borbe odlučio ostaviti u Beču svjetsku slavu, neumrlo«', dobit i sjajnu budučnost, pa poči u teške prilike i nove borbe u Zagreb, da osnuje stalnu iirvatsku operu, kojom če probuditi narod iz sna, u koji je pao poslije bučnoga ilirskog oduševljenja.	s
Svi pokuŠaji, da se spase od ra ula bečki trolist: Suppč' M i I lttcker-Zay t z, ne uspješe, te Zajc 'M.januara 1870. ostavi sa Ženom i dvoje djece Beč.
Stigavši u Zagreb imao je novi ravnatelj opere i operete prepuno posla. Trebalo je novo orgarizovati šareni orhestar, u kojetnu su do tada svirali veteranci, inajstori, gradski dnevničari
i	trgovčiči sa mnogo volje i malo muzičke vještine. Več 24. fe-bruara stupio je Zajc prvi puta pred naše opčinslvo svojom ope-retom „Momci na brodu sa željom da modernizuje narodno kazalište.
On je prikupio u orhestar pro*<'sore glazbenog zavoda i vješte diletante; iz kazališnog zbora izvadio pojedine talente (Kašmana, Ravertu, Gjurkana, Tercuzzija, Antona, Lesiča, Freuden-reicha, Plemenčiča, Wormastiiiija). U«'rajniin radom uspjelo je Zajcu, da je 2. oktobra 1870. pjevana p:va njegova hrvatska opera „Mislavu. Taj oficijelni početak hrvatske opere, koji je bio po-pračen silnim zanosom, pjesmama posestnicama, beskrajnim odobravanjem i neutišivim poklicima, slavio se je sada u Zagrebli.
U 50 godina svoga djelovanjai b-ia je hrvatska opera i Slo-vencima dragocjen zaklad, jer je sa Slovenijom uhvatila i zadržala srdačne veze. Medju prvim pjevačima zagrebačke opere nalazimo f rana Oerbiča, koji je poslije bio predsjednik slovenske „Qlasbene Matice". Slovenac Josip Nolli kreirao je Zajčevog „Zrinjskoga“. Od 1900. godine djelujc tamo Slovenka gdja Irma Polak, a uz nju djeluju uspjeSno u 7-tgrebu još i gospoda Rijavec, Križaj, Bukšek, Primožič, a djelo-ali su više godina i gdjica Koroščeva, te g. Levar, sve sinovi zapaonog dijela našega naroda, koje je rodila kršna Slovenija. Želimo aa hrvatska opera uzme još Ijepšega maha u ujedinjenoj domovini Srba, Hrvata i Slovenaca, za još snažniji prot'vat naše zajedniflre kulture u izvojevanoj slobodi, da nam bude jamstvo za močni kulturni razvoj.
Hinktt
Friderik Hehbel.
(K uprizoritvi „Mnrije Magdalene na našem odru.)
Nemški narod ima v Mebbelu naivečjega svojega dramatika prošlega stoletja. Rojen je bil 1813.1. /la življenja mu niso cvetele rože. Sele po njegovi smrti 18t>J. I. je zaslovelo njegovo ime. Njegova mogočna dela so kmalu nočno zasenčila v proš-
losti rlad vse oboževanega Schillerja, kakor tudi vse Hebbelove sovrstnike. Stal je naenkrat med njimi kot mogočen hrast, z neštetimi svojimi deli - kot reformator pesnik in filozof kot širitelj in ustanovnik .nove epohe. Hebbcl — kot stvarjajoči dramatik, globokih misli, ki so polne dramatskih koncentracij in kot temeljit poznavalec življenja, stoji še danes med največjimi in prvimi nemškimi dramatiki.
Njegova najpomembnejša dela so: ..Jnditau, „Genovefatt, ..Agneza Bernaueru, ..O igo in njegov pr s tanu in ^Marija Magdalena11.
& v w w	w w w w	w
Abonnementl A, B in C. Uprava gledališča je otvorila razven abonnementov A in B še abonnement C. Na razpolago je še nekaj najlepših lož.
Gostovanje v Ptuju. Uprava gledališča otvori svoja redna gostovanja v Ptuju. Prvo gostovanje se viši v pondeljek, dne 18. oktobra 1920. Uprizori se Ivan Cankarjev: „Kralj na Betajnovi1'. (Otvoritveno gostovanje.) Po možnosti se bodo vršila gostovanja vsak teden enkrat.
Bodoče premiere: V drami se pripravlja SchOnherrjeva ..Zemlja1' in Shakespearjev: „Sen kresne noči", s petjem in godbo, v opereti pa Hetibergeijev „Ples v operiu.
Vest upravnlštva: Cena posamezni številki „7.rnjau 3 krone. Naroča se pri upravi gledališča v Mariboru.
Listnica uredništva. Uprava slov. narodnega gledališča v Maii-boru je začelo izdajati z današnjim dnem svoj vestnik „Zrnjeu; žnjim želi zamašiti neko vrzel, ki zeva med odrom in dvorano, kajti želi pripravljati občinstvo na težje razumljiva dela dramske umetnosti, tako da bo imelo občinstvo kolikor mogoče največji užitek od predstav. Na drugi strani pa bo vestnik s svojimi poročili verna kronika našega gledališča. „Zrnjeu pa nikakor ne bo zanemarjalo drugih kulturnih pojavov, saj bo prinašalo eseje o naši kulturi in umetnosti katerekoli vrste, pa tudi literarne umetnine v verzih in prozi.
Tekom meseca bo štel vestnik že 32 strani, tako, da bo mogel postati kulturno glasilo ob severni naši meji. Izhajal bo tedensko, vsebino pa bodo oživljale ilustracije. Obračamo se do vseh, ki so dobre volje, da vstopijo v naš krog ter sodelujejo, da ustvarimo revijo, ki bo polagala kleno zrnje v zorane njive naših dni.
Uredništvo.
‘li«kA tUkurnu iv. Ciril« v Matiboru.