Avto:Pešec
Živimo v obdobju civilizacije, ki mnogim prinaša koristi, nekaterim pa tudi nezadovoljnost. Nezado-voljni so predvsem tisti, ki dosežkov civilizacije ne morejo uporabljati. Vzrok za to so predvsem visoke cene.
S civilizacijo se je po-javil tudi avtomobil. Ali se je avtomobil pripeljal s ci-vilizacijo ali civilizacija z avtomobilom, še ni povsem točno dognano.
Naj bo, kakor že hoče, dejstvo je in ostane, da je civilizacija s svojimi moto-riziranimi sredstvi razdelila ljudi v dve novi družbeno ekonomski kategoriji: v ka-tegorijo »A« in kategorijo »P«.
ACrka »A« je prva črka abecede. Z njo kot kra-tico označujemo nekaj, kar je najboljše, nekaj kar stoji na prvem mestu, pred vsem drugim. Nekoč so to črko uporabljali za posebno ce-njeno družbeno kategorijo, za aristokracijo.
PCrka »P« je šele 17. v abecedi. Uporablja-mo jo kot kratico za razne manj pomembne označitve, n. pr. v kemiji kot znak za fosfor. Nekoč je črka slu-žila kot označba za »plebs« (ljudstvo), ali, kot pravijo Štajerci, za »gemajn folk«.
Danes, v dobi civilizacije, sta ti dve črki iz naše abe-cede zadržali na družbeni lestvici nekdanji pomen, dobili pa sta novo vsebino. Tako črka »A« označuje avtomobilista, črka »P« pa pešca (no, poleg tega seveda tudi parkirni prostor, kjer ima zopet vso prednost avtomobilist).
Z ozirom na vrstni red obeh črk v abecedi (»A« kot 1. in »P« kot 17.), pa tudi zaradi drugih okolnosti, so avtomobilisti cenjeni, pa tu-di sami se imajo za nekaj več kot so navadni smrtni-ki-pešci. Za to imajo dobre razloge. Avtomobilist lahko »pohodi« pešca, pešec pa ne more pohoditi avtomobila oziroma avtomobilista. Av-tomobilist predirja s svojim vozilom v eni uri najmanj 80 km, pešec pa z maksi-malnim naporom in v potu svojega obraza prehodi ko-maj 5 km na uro. Avtomo-bilist lahko s svojim vozi-lom vozi tudi druge osebe (seveda po lastni izbiri in odločitvi). Ubogi pešec pa, ne oziraje se na njegovo že-ljo, pogosto komaj nosi sa-mega sebe (zlasti če. no ...).
Naj bo kakorkoli! Za vsa-kim »fičkarjem« ali »spač-karjem« stoji milijonska vrednost, za lastniki avto-mobilov srednje kategorije iz tujih tovarn pa celo več-milijonske vrednosti. Kaj stoji za pešcem? Na kaj se lahko pešec opre v primeru potrebe? Za pešcem stoji samo njegova senca (pa še ta ne vedno), toda od nje lastnik nima nobene koristi. Nanjo se ne more opreti, zanjo se ne more niti skriti. Svoje občasne sence, ki ga spremlja, pešec ne more niti ekonomsko niti družbeno iz-koristiti za ureditev svojega položaja in ugleda pred so-sedi doma, pred sodelavci v službi in pred prijatelji in znanci v družbi.
Položaj lastnika avtomo-bila se je družbeno že toliko okrepil, da ga ščitita tudi zakon in prometna milica. Vse ravne, gladke, asfalti-rane in sploh vse najlepše ceste so popolnoma osvojili avtomobilisti. Zakon je na-mreč razglasil te ceste za avtomobilske in prepovedal pe.šcem vsak dostop nanje.
Kje so tisti časi, ko so se pešci tudi v mestih ali na-seljih lahko sprehajali po ulicah in cestah kot n. pr. krave na pašnikih. Danes so avtomobilisti s pomočjo prometnih predpisov in mi-lice zavzeli tudi mestne uli-ce, pešce pa stisnili na pre-tesne pločnike. Pešci lahko hodijo čez cesto le na ozkih prehodih, ki so progasto po-barvani kot obleke kaznjen-cev. In še tu jim z rdečo in rumeno lučjo semaforjev, z ostrimi žvižgi in denarnimi kaznimi grenijo življenje in omejujejo vsakodnevno gi-banje.
Tudi zakon o obveznem zavarovanju lastnine in oseb (člen 1, točka 3) pred-videva zavarovanje vseh motornih vozil in njihovih lastnikov, o pešcih pa ni ni-ti govora. Pešci sodijo v tem primeru v drugo skupino, to je v skupino povoženih.
Če se lastniku motornega vozila ali pa njegovemu ljubljenčku pripeti kakšna nesreča, zavarovalnica takoj izplača nastalo škodo. Ku-
puje nove dele, tu in tam pa tudi popolnoma nove av-tomobile (zlasti, če lastnik pripada specialni kategoriji, ki jo označujemo z »VIP«). In pešec? On se mora sam krpati ob škodi, ki nastane na njem ob manjših promet-nih nesrečah in drugih nez-godah. V primeru večje ško-de pa pešca krpajo in po-pravljajo specialisti v pre-tesnih zdravstvenih zavo-dih. (Kako mu menjajo mo-tor in druge sestavne dele — ne vem.). V primeru še večje škode, ki jo utrpi pe-šec ob svoji smrtni nesreči, ga zabijejo v lesen zaboj in spravijo — dva metra pod zemljo, ne da bi zavaroval-nica hkrati zagotovila in dala  na   razpolago  novega,
boljšega pešca.
Tudi na področju dnevne, zlasti pa tedenske in letne rekreacije imajo pripadniki »A« kategorije neštete pre-dnosti pred pešci, ki so jih izrinili na strma, skalnata pobočja naših planin (in še tja sili za njimi promet-na tehnika sodobne civili-zacije).
Se znani obrazec K-15, ki je vse doslej omogočal tudi pešcem v času letnega do-pusta cenene prevoze z vla-kom, avtobusom, ladjo ali letalom po vsej domovini, so sedaj ukinili, seveda na ljubo lastnikov avtomobilov.
Kaj bi še naprej naštevali prednosti »A« kategorije in vedno večjo zapostavljenost »P« kategorije! Nobenega dvoma ni, da postaja v da-našnji dobi hitrega razvoja civilizacije pripadnik »A« kategorij vedno bolj po-membna oseba. Razumljivo je, da se ta pomembnost stopnjuje s tipom in kubič-nimi centimetri posameznih avtomobilov.
Na   najnižjem   klinu   te
družbene lestvice so seveda lastniki domačih spačkov in fičkov, največji ugled in spoštovanje pa pripadata lastnikom dragocenih uvo-ženih avtomobilov. Zlasti ti so pomembne osebnosti, v katere moramo imeti polno zaupanje. O tem, kar pove pripadnik »A« kategorije, ne smemo podvomiti ali po-stavljati   dopolnilnih  vpra-
šanj.
Pa pripadnik »P« katego-rije? No, to je poglavje za-se. O tem je treba še raz-pravljati. Njemu se namreč ne more vsega verjeti. To, kar pove on, mora tudi do-kazati, medtem ko je za pripadnike »A« kategorije dovolj, da samo pove ali napiše. Tako je in — pika. Pavle ŠEGULA
Servisne delavnice za povožene  pešce so zlasti zdaj v vročih dneh visoke turistične sezone pre-obremenjene. Pešci,
upoštevajte to! Bodite oprezni in se dajte povoziti šele — jeseni.