------    402    ------
Pisma slovenskega turista.
v.
v
Se kakor mali   deček   sem   z veliko rasiostjo ogledoval podobo  Kranja,  kakor je  v  Ljubljani  namulao  v z^^ornjeiii muzeji po nlavriem   profesorju  Hajne-lu,   ki   «e je  v  Kraojl rodii.    Al še z večim   veseljem sem si  letos oifiedal  Kranj kakor   je   od   ^^stare pošte"   do „pun;reita".    Že v Terziča 80 mi   v enem kraji   rekli,   da Kranju  nasproti  jo   moramo Teržicani bolj na nemško   vleči,   ker Kranjci preveč cikajo na slovensko.  —  Bilo je ravno po birmi, ko pridem sem v pervo ^orensko mesto;   brati  je bilo še   na velikem veacu^ ki 80 ^a gospodu škofu   na   čast   napravili,   z velikimi tri-bojnimi čerkarni na  beli  podlagi: ^Slava!^  Tudi  zastave in zastavice so   še   okoli stale,   vse rudeče-modro-bele.    Tako 86 je Kranj   ta   dan popolnoma   in   očitno   naroden pokazal. Se ve,   da  je   pri   tacih   okolišinah največ   na mestni ^lavi — županu  —  ležeče,   da   ta vse osnuje,   vredi in narodni značaj razvije, ker zares poštene;^a narodnega moža nobene zapreke ne zaderžujejo,   da bi skrival,   kar ima pravico s«; poka/.ati na  beieoi  dnevu.    V sredi   mesta   sem najdel starega vseučiliščne^a tovarša ,   ki  je   bil  vedno poln burk lu nam večkrat   v veseli   drušini   dokazoval,   da njegove persi nepopisljiv ponos navdaja biti kranjski  „pnrgar", ker imajo tako   visok   in   starodaven   stolp   (turn).    Vzel   me  je   pod pazdiho in me naravnost peljal o°:ledovaC velikana od obličja do   obličja,   kako   zadovoljno   v svoji   temnosivi ,   častitljivi obleki, enako staremu varhu in pastirju na svojo čedo ^leda, ki mu je zvesta   ostala   in   se   nikdar izneverila ni.    Pravil mi je moj  učeni tovarš nadalje,   da   v plesnjivi, zlo zamazani  pratiki,   kjer   se   že nobena   številka  več   ne pozna ia ki jo je  po svojem  starem očetu   podedoval,   je bral  prerokovanje, kako se je stolp v pretečenem stoletju nekemu zlo bruMUiemu  kranjskemu  ^purgarju" v   spanji prikazal ter ma naznanil,   da bi   niahoma obledel in  v eni   noči se sam pobelil,   ako   bi Kranjci   zatajili   svojo   narodnost;   mo«:oče bi bilo,   da   bi   se   oslabljeni   sivec   omamljen   po   taki sramoti poderl in pri ti priči velik kos mesta poterl.    Nadaljavai je
burkai^ti tovarš, da to prerokovanje vsakemu sotnestjaoa fiiauj stanovitnega značaja večkrat natanko razlaga prav resnejša obraza. Tudi moje krohatanje se kmalo v resnobo eprenpihi , k(» „(lominu8 ma^jister'^' (tako smo tovarsa na vseučilišču nazivali) skrit predaleč pratike razvije in mi €ud(ie živali in liiero;2:life pokaže. Bil je namalau popir v podobi časnika , zraven pa neizrečeno mersav volk , ki je neznano besno in Ijuto gledal in zobe kazal, z eno taco je v černilu namočeno pero deržal. Pod njim je bil narisan cerukasto-siv osel z neznano dol2:imi ušesi , na obličji je imel pa izrek, kakor da bi še huje mislil ribati od one^a v Noetovi barki. Tudi je deržal pero v taci, zraven podobe casoika. Odspod teh dveh je bil viditi mozicelj v černem fraku, 8 cilindrom na ^lavi , jako podoben Schulze-lu v ^jKladerradatsch-u". Tudi ta je deržal veliko pero v roki zraven časnika. Nepopisljivo radoveden poprašam tovarša preroka, kaj te prikazni pomenijo? Začne mi razlagati po hiero^lifah, v kterih je prerokovanje pisano; da bodo prišli časi za naš narod nove turške vojske na dušnem polji. Kakor so kervolačni janičari našo deželo napadali in požirali, bodo prišli včasih narodne zavesti slovenskega naroda v naše glavno mesto janičari iz ptujih dežel, ki bodo pod krivimi znamenji v nemških novinah v ^korespondencah'' narod neprenehoma napadali , obrekovali , zasmehovali in -čez njega lagali, čeravno si vsi svoje trebuhe s slovenskim kruhom sitili bodo. Najbesneje^a pomeni mersav volk, to je; Izengrim^), ki se bo celo iz daljnega eeverja v Slovensko priklatil in bode z vsemi štirimi v mnogoterih časnikih narod napadal enako steklemu volku iz Besarabije. Druga dva, v oslovski podobi, znana pod imenom „Ajzele" in ^Bajzele'', bosta na svojem romarstvu prišla tudi na slovensko zemljo ter po vseh kotih laži in zvijače iskala, da jih bosta v časnike pošiljala, da si tako zaslužita vsaki dan kakošen goldinarček, časniki pa, ki živijo od ,,škandala'', si iudi z njunimi korespondencijami na noge pomagali. Se več druzih takih pajdašev je bilo v različnih podobah Eso-povih fabul viditi v tej stari priliki, ki mi jo je prijatel kazal. Al, pravi prerukovaje nadalje, kakor so janičari « v^o škodo le pogumnost in hrabrost naroda že bolj uko-reninili, bodo korespoiidenti janičari plamen zavesti in ponosa pri naroiiu še bolj podpihnili. In kakor so Slovenci silno turško moč pri Sisku uničili, da se še v Hasan-pa-šetovem plajšu maša v Ljubljani bere, ravno tako — — naprej so bile pa čerke tako zamazane, da vA mogel tovarš nič izduhtati.
Vprašam tovarša , ali mi pratiko proda in za koliko, ker bi jo kakor domorodec rad Ijubljan-^kemu muzeju daroval, kjer bi bila lahko marsikomu v prid. Al zaverne me na veliko žalost, da se ne more po nobeni ceni od tacega talismana ločiti.
Da se kavarna sredi mesta obiše, kadar je že človek v Kranji, se samo po sebi razume. j^Ost und West", kteri se ne sme v teržiški parlament, tukaj vlada in gre iz roke v roko. Samo ena natakarca, ki se je z Dunajem ponašala, kjer se je enrnalo lerchenfeidskega narečja prisvojila, je v veseli fantazii živela, da se je, hvala bodi Hans Jorgelnu, slovenščine za vekomaj znebila. Ko me popraša, s čem bi mi „attfwortala'', ji nalašč odgovorim: „niks tajč, ja sem Srbio''; in lejte se! mahoma jo natura premaga in tako naglo ji je jeziček po loški tekel, da jo ,,domiuu9 magister'' krohotaje vpraša: ali si je na Dunaju ,,z žeklom ali z kolcom" slovenski iz glave zbijala? Na vprašanje, ali nimajo „Preše", mi zaverne, da se zdaj ni mogoče več naročiti zavoljo neporazumljenja, ker je Avgust pozabil, kje je Slovensko, na pošli pa v ^^Tomanijo" naročil ne sprejemajo. Da pri tacih okolišinah bolj zastarani in si vedno dosledni mandarini, posebno tisti s kitami do tal, več (ake čitavnice obiskovali  ne morejo  in da si za dušno  pašo
¦) Staroaemški izrek za „Wolf".
------    403    ------
korespondencije Ajzela aH Bajzcia za se ekstra derže, mi ni treba  pripovedovati.
Ko sem tako znamenitosti starodavnega stolpa do nizke kavarne ogledal, se je večer počasi približal; bleda, tolikokrat zasmehovana luna se je prikazala; začele so ma resne misli navdajali in romal sem, bravec, lahko vganeš^ na  kraj, kjer stoji spominek z besedami:
„Ena se te4)i je želja spolnila,
V zemlji domači  da truplo leži",
kjer počiva pesnik, ki je nosil v sercu britkosti in tage nesrečnega svojega naroda. V vsaki Prešernovi verstici sa vrisane besede, ki jih bivši vrednik od ^^Siidslav. Zeitung" in pervi hervaški publicist o Slovencih izrazuje:^^) „Ce s© ozremo na naše najbližje slavenske brate in sosede na Avstrijanskem, ki so kri iz naše kervi, naše gore list — namreč na Slovence na Kranjskem, Stajarskem, Koroškem, Istrijanskem, v Gorici in kakor se še vse te pritlikovske^ zgodovinske individualitete imenujejo, v ktere so nemški centralisti slovenski narod razdelili, bomo zakliknili: kaj ste vi z vašo nesrečno politiko iz tega naroda naredili! Pa roka se nam trese, pa serce nam tolče in nas opominja ta predmet opustiti, ker sicer bi naše besede narastle v tožbo, v strašno tožbo zoper vas centraliste, pri kteri tožbi bi se vam moglo serce pretresti, ako bi to serce tudi kamenito bilo!''
Akoravno Prešern v svojih pesmih otožnost in bolečine svojega serca prepeva, le vedno s tem težnje in bolečine celega naroda zadeva. Premišljevaje na grobu Prešernovem nepopisljivo ceno poezij njegovih, zašije luna — in sladka melodija rajske njegove pesmi ^^Luna sije" mi udari na serce, da pozabim Izengrima, Ajzela in Bajzela in vseh njenih pajdašev. Brez dvombe smemo vrediti Prešerna v versto slovanskih pevskih velikanov in reči: Kar sta Rusom Puškin in Lermontov, Poljakom Mickievvic itd., to je nam Jugoslavenom Prešern. In ko bi poezije njegove kdo tako mojstersko v kak ptuj jezik prevodil, kakor je slavfio ziiani nemški pesnik Friderik Bodenstedt s svojim izverstnim prevodom Puškina in Lermontona poprej neznani, prekrasni svet ruHOvske poezije svojim domorodcom odperl, bi se svet zavzel, da ima tacega pesniškega kralja v svojem slovstvu narod, kteremu je bilo nedavno rečeno, da vsa bogaiija njegovega slovstva obstaja iz enega majhnega katekizma od nekega Balznika.                                         Valt. Zamik.
*}   Pag.   XLV.  iz   brošure   v   nemškem   pisane:    „Die   Idee   der Gleichberechtigung von J. Pravs'' v Zagreba 1861.