FRANJO ČIČEK:
Mihec Pihec
MIHEC PIHEC IN ŠOLSKI ZVONEC
NA JESEN JE PRICEL MIHEC HODITI V SOLO. MAJHEN JE ŠK BIL, VENDAR KORENJAK OD NOG DO GLAVE. PLATNA NI VE(J PRODAJAL, TRGOVINA JE SLA V KONKURZ, KO MU JE NAPRAVIL KROJAC PRAVE HLACE. PRVO, KAR MU JE V SOLI PADLO V OČI, JE BILA ŽIVORDECA PENTLJA, KI JO JE IMELA GOSPODICNA Uf:I-TELJICA POD VRATOM.
»TAKSNO BI IMEL TUDI JAZ'« SI JE DEJAL NA TIHEM MIHEC IN JE DOMA PREBRSKAL VSO ROBO V MATERINI SKRINJI. IZVLE-KEL JE NA BELI DAN RDEC TRAK IN SI GA ZAVEZAL OKROG VRATU. KO MU JE MATI BRANILA, DA NE SME TAK V ŠOLO, GA JE ODVEZAL IN VTAKNIL V ZEP. TIK PRED SOLO PA SI GA JE PONOVNO PRIVEZAL OKROG VRATU. SEVE SO GA GLEDALI TO-VARISI KAKOR BELO VRANO. MIHEC PA JE BIL PONOSEN, ČES, VI NIMATE KA.I TAKEGA. GA VPRASA GOSPODICNA: »MIHEC, KAJ NAJ POMENI TO?« JE ODVRNIL MIHEC: »TO POMENI TO, KAR 1MATE VI!« IN JE POKAZAL S PRSTOM NA RDECO PENTLJO. ZA NOBENO CENO SI GA NI DAL ODVEZATI. SELE KO JE SNELA PENTLJO GOSPODICNA, JE SPRAVIL TUDI MIHEC TRAK V ZEP.
DRUGI DAN JE OBRNIL SVOJO POZORNOST NA SOLSKI ZVO-NEC, KI JE BIL POCEN IN JE IMEL TAK GLAS KAKOR KOZA. MIHCU JE BILO ZNANO ZE PREJ, PRAVIL MU JE SOSEDOV LUKEC, K.I JE HODIL V VISJI RAZRED. DA JE LUKEC TISTI, KI ZVONI V SOLI TER TAKO ODLOCA ZACETEK IN KONEC POUKA IN OD-MORE. TAKRAT JE SMATRAL MIHEC LUKCA ZA GENERALA. — KO PA JE SLI5AL NA LASTNA USESA LUKCEVO ZVONJENJE, JE PRI TEJ PRICI ZATONILA NJEGOVA SLAVA,
»S TAKO SKATLO ZVONIŠ, DA TE LE SRAM NI!«
»KAJ TO TEBI MAR. ABECEDAR, ZVONIM PA LE JAZ IN NIHCE DRUGI!«
TO JE DALO MIHCU POVOD, DA JE OBRNIL SVOJE MISLI NA DRUGO PLAT. DOMA JE IMEL LEP ZVONEC, SOLSKI SE LAHKO SKRIJE PRED NJIM. STRIC MU GA JE DAL, KO GA JE PREJSNJO
ZIMO VZEL NEKOC NA SANI TN STA SE PELJALA V MLIN. PA JE IMELA KOBILA NA KOMATU ZVONEC IN JE ZVONILA VSO POT. JOJ, JE LEPO PEL TA ZVO-NEC! MIHEC NI VEDEL DOMA NICESAR O VOŽNJI, NE O MLI-NU, NE O STRICU ALI KOBILI, LE ZVONEC MU JE ŠEL PO GLAVI 1N GA JE TOLIKO PREHVALIL IN PRECENIL, DA SE JE STRIC NA-ZADNJE ODLOCIL: »NU, PA NAJ GA IMA!« TAKO JE PRISEL ZVO-NEC V MIHCEVE ROKE. NA TO JE MISLIL MIHEC, KO GA JE »GE-NERAL« LUKEC TAKO ZAFRKNIL.
JE PRIŠEL DRUGI DAN MIHEC V SOLO PRECEJ RESEN IN ZA-MIŠLJEN. ZA SRAJCO JE NOSIL ZVONEC. ZACETEK POUKA JE OZNANIL LUKEC S POCENIM ZVONCEM.
»KAKOR RAGLJA SE DERE!« SE JE PREZIRLJIVO NASMEHNIL MI-HEC. NIČ NI VEDEL IN SE BRIGAL, KAJ DELAJO V ŠOLI. SE ZA RDE-CO PENTLJO MU NI BILO MAR, ALI JO GOSPODIČNA IMA ALI NE. NESTRPNO JE SEDEL, POUK TRAJA CELO VECNOST. NJEGOVE MISLI SO ISKALE PRIMEREN CAS, KDAJ BI SE NAJ OGLASIL 5OLSKI ZVONEC DRUGIC. KO SE MU JE ZDELO, DA JE NAPOCIL TA TRE-NUTEK, JE PLANIL IZZA KLOPI, KAKOR DA GA JE PICIL GAD, IN PREDEN SE JE V RAZREDU KDO ZAVEDEL, KAJ IN KAKO, JE 2E BIL MIHEC SKOZI VRATA IN V VEZI. PA JE PRICEL ZVON1TI IN ZVONITI, DA JE NA MAH SPRAVIL VSO ŠOLO POKONCI. PRI VSEH VRATIH IN NA STOPNICAH SO STALI UCENCI IN UCITEUSTVO TER ZAOUDENO ZRLI V MALEGA ZVONARJA, KI JE ZVONIL KAKOR ZA STAVO. COSPOD UPRAVITELJ NI VEDEL, ALI JE TO ZNAK ZA POBUNO ALI STRAJK ALI KA-LI? STOPIL JE K MIHCU. TODA TA SE NI NITI ZMENIL ZANJ. ZVONIL JE NAPREJ, DA JE SLO 2E SKOZI UŠESA. SELE KO JE OPAZIL MIHEC PRI VRATIH LUKCA, JE OBSTAL IN VZKLIKNIL:
»VIDIS,   LUKEC,   TAKO   SE   ZVONI!«   —   JE UTIHNIL MIHCEV ZVONEC IN Z NJIM JE TUDI NASE POVESTI — KONEC.