Milan  Skrbinšek
Kako smo otroci igrali "Trnuljčico"
Zadnjič seni vam opisal svojo pot <xl igralca v revni podstrešni kuiiiuji do otroških predstav v milijonarjevem stanovanju. In reei moram, da sem bil tam na podstrešju, kjer sva s prijateljem Adolfom uprizarjala kratke igrice, ki sem jih sam pisal, in kjer sva igrala 2 igralci iz lepenke. ki sva jili sama pobarvala, v gledališču, ki sva si ga zgradila iz deščic in lepenke. mnogo srečnejši ne^o v bahavem bogatem salouu.
Bil sem preveč vajen tople domačnosti naŠega skromnega stanovanjji i ix družinskih bivaliŠČ svojili sošolccr in sošolk mojih sester. Takšne dmžine se zbirajo vse v kuhinji. kjer se mati vrti okoli peci ter rožlja po šteclilniku. medtem ko sedi oče v samih rokavcih pri mizi ter kadi svojo pipo in berL' a|i pa z resnira obrazom, ki pa je navzlic gubam, ki so se mu radi skrl»i za družino zarezale v plemeuito čelo, vseeoo ves dobroien.
Tam v vse preveč prostrani, imenitni sobi milijouarjevega stanovaDja sein bil s svojima sicer dobroduŠuima iovarišema Otmarjem in Gustelnom le preveč sam. Manjkal rai je matcrin ljubczni poln snielil.iaj ter očetov skrben, resen pogled, ki mu je včasih usel izza časopisa ali iznad knjige k nam, če srao postali v svoji otroški razigranosti včasih le preglasni ali celo razposajeni.
Povedal sein vain že zadnjič. da stuu se bil naveličal prcmikati sicur imenitno izdelaue igračkaste igralce iu igralke po otroškem gledališču ter izrazil svojima tovarišeiua željo, da bi se zbrali otroci iz nase in soscdnib hiŠ tcr igrali sami.
A pojavilo se je vazno vprašanje, kje bi oiogli nastopiti. /.& to je bil vendar potreben oder. Tovariša sta pripovedovala o inojera načrtu svojemn bogatemu očetu, ki ni bil sarao za odrasle stanovalce zelo ljudoinil in pri-jeten gospodar, temveč je imel tudi uas otrokc zelo rad, tako ila smo smeli po dvorišČu noreti, kolikor nas je bila voija.
In glejte, ta naŠ dobri gospodar jc obljubil, da liam postaTi v svojciu velikcm, krasnem vrtu — oder.
Šli smo z navdušoiijein na delo. Gospodarjeva sinova sta bila Nemca. ;i tudi med ostalimi otroki je bilo nekaj Nemccv in tako smo se morali ndločiti, da igramo v nemškem jeziku. Pa saj so bile tudi vse igrice za citroski odei* natisajene v ncmŠčiai. Odloeili smo se pa za sTrauljčico*.
S sestro Ljudmilo sva razdelila vloge, oziroina »zasedla igro«, kakor st* izražamo v gledaliŠču, in je trajalo uckaj dni, da smo iz knjižice prepisali vsak svoje besedilo. Ko je imel vsak svojo vlogo v rokah, smo se zbrali v sobi našega stauovanja — ktibinja bi bila seveda prcmajbna! — ter pri-reli z vajami. >Režijo< sva vodila skupno jaz ia sestra Ljudraila, ki je igrala tudi sglavno vlogo«, zakjeto kraljično Trnuljčico. Moja ralajša sestra Šte-fanija pa je igrala kuharčka, ki naj bi tlobil ob liipu začaranja vsega gradn od kuharja zaušnico. Zraanjkalo uam je igralcev in tako sem jaz igral kar dve viogi — grajskcga slugo, ki nesc v prvi sliki Čez oder pečenko, in kra-I jcviča, ki kraljično s poljubom prebudi iz dolgoletnega spanja.
Igra je bila končno dobro pripravljena. A treba je bilo za predstavo še oder postaviti, igralce v srednjeveškem, pravljičnem slogu priraeroo obleci fer —- šminkati.
Oder je ukazal gospodar postaviti cisto ob steni hiše ua vrttii slrani. Tam so bila tri zelo visoka pritltčna okna. Hlapec, ki mu je gospodar ukazal oder postavitj, je po njcgovem nučrtu napravil to tako, da je posiavil čez potrebno Število zidarskiK koz lepe. dolge in Širokc detskc do višine oken. ki naj bi služila kot — vrata. — Naša mati in matere drugih oirok so dale na razpolago Iepo oprane rjulio, s katcrimi smo zasirli oder na levi in dcsni in sestaviii  iz njih tudi zastor.
/ maskami pa je bil velik križ. Maskiral sem po svoji iznajdljivosti vse sara. Do lasulj se seveda uismo povzpeli, a brada ali brki so bili pri U-m in onem le tiujiio potrebni. A kje jih dobiti? »Nit1 nc skrbite,^ sem dejal, »saj imam akvarelne barvice, pa bom brado in brke na obraz kar — naslikal!« Rečeno — storjcno!
Ko je tako nastajala maska za masko, se je vse smejalo. a obenem so vsi občudovali uiojo spreluost, s katero sein bil obraze tako pestroburvno poslikal, da so bili čisto podobni Indijancem v tistih majhnih knjižicah, ki so opisovaie boje mcd belokožci in Tndijanci in ki snio jih vse vprek prebirali z velikim užitkom.
Veliko sitnosti sem pa irael sain s seboj. Saj sem igral vendar kar dve vlogi: treba se je bilo torej tako spremenitt. da bi nihče ne opazil, da igra obc vlogi oden in isti igralec. Pri vlogi [akaja se mi jc zdelo zclo važno. da je :>razura« zelo vidna. A kako naj bi jo čim bo\j vcrno posnel? Pa sem nasel imenitno rešttev. Dejai sem si: če se človck, ki mu raste brada. obrije. ,ic obraz tesno posut s picicanii. ki ostanejo kot sled posamcznih odbritih kocinic. Dtt bi si ie pičice vsako posebej naslikal na lica in brado tcjr pod nosoni. bi bilo predolgoirajno; zato sei» vzel črnfl masiilo za čevlje. pomočil van.j šcetko ter se ndarjal z njo po lirih. Pri brivcu sem videl. kako je ta
309
gospodom, ki jih je obrii, nanesel še neki bel prašek, pa sem prosU mater za žlico moke, ki sem jo z robcem nanesel na lica. Tudi temne obrvi sem si našmiukal. PomoČil sem kazalec v črno mastilo in potegnil z njim Čez obrvi. Lase sem si razčesal na prečo po sredini glave. A moji lasje so bili precej kratki in kvisku štrleči, in čeprav sem si lase moČno zinočil in dal na glavnik debelo plast mila, se mi vseeno niso hoteli čisto pritisniti na teme. Lahko si predstavljate, kako »sijajna« in — ^vplivna« je bila ta maska. To sem tudi takoj ob prvem koraku na oder zelo živo občutil. Komaj se je izza belih rjuh prikazal moj lakajski obraz, se je obcinstvo — starši nastopajočih sigralcev« ter gospodarjevi pisarniški uradniki in vse polno otrok iz domače in sosednih hiŠ — gromovito zakrohotalo. Nekdo je od presenečenja tako visoko zavrisnil »Milan!*, da nii je kar zarezalo v ušesa. A to še ni bilo vse! — Moral sem kot lakaj nesti čez oder pečenko na krožniku. A kje naj dobvni kos pečejike? Kje? — >Kh kaj,s si mislim, »občinstvo ne vidi tako natancno na oder!« — Pa sem prosil mater, naj mi da krajec posušenega kruha, ki ga je hranila za tlrobtine. Saj je skorja prav tako rjava kot pečenka. Položil sem torej kot kamen trdi krajec na krožnik in hotel ponosno vzravnan ponesti to pečenko čez oder. A tisti  krohot in
vrisk, ki je nastal, ko sem se po-javil kot resnično »pravljični« la-kaj na odru, me je tako zmedel, da sem se sredi odra spotaknil. Ujel sem se sicer v ravnotežje, ft krajec mi je pri tem zdrknil z gladkega krožnika, padel z votlim udarcem na deske CKlra, še nekajkrat odsko-čil in priletel končno v naročje ene-iuu izmed gledalcev v prvi vrsti. To je seveda povzročilo nov krohot! Meni pa hndo, da nikoli tega!
Pobegnil sem z odra ter hitel skozi eno Lzmed oken, ki so pred-stavljala vrata, da se »prešminkam« za — kraljeviča.