LJUBLJANSKI ČASNIK.
Si. 18.
Vtorih 4. Sušca
1851.
„Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta
3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold, 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankiran biti.
Vracliif <lel*
27.	februarja 1851 je bil V. del, III. tečaj deželniga zakonika in vladniga lista izdan in razposlan, ki zapopade:
Cesarski patent od 25. Decembra 1850, s kterim se v cesarskim patentu od 2. Decembra 1849 prideržano razširjenje ustanovil ce-sarskiga Franc-Jožefoviga reda izdai — Cesarski ukaz od 25. Decembra 1850, s kterim se izdajo pravila zastran civilniga zaslužniga križa, ustanovljeniga z najvišjim sklepam od 16. Februarja 1850. — Razpis ministra za bogočastje in uk od 24. Januarja 1851, zastran dokončniga postavljanja gimnazialnih vodjev in njih plače. — Razpis ministerstva pravosodja od 30. Januarja 1851, po kterim se §§. 24 in 25 organske poslave za sodnije od 28. Junija 1850 razlagata. —• Razglas c. k. kr. deželniga poglavarstva od 27. Januarja 1851. Ustanovitev izmere svečave za stani-ša nižjih žandarmerijskih oficirjev in prima-planistov, potem izmere kurjave in svečave vlaknih pisarnic pri žandarmerijskih regimentih. — Razglas c. k. kr. deželniga poglavarstva od 27. Januarja 1851. Daljne dopol-nivne začasne določbe zastran dajanja vojaške priprege za pešne stražmoslre deželne žan darmerije o obhodih oddelkniga okraja.
28.	februarja 1851 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju XI. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista od leta 1851 in sicer v edino-nemškem, kakor tudi v vsih devetih dvojnih izdanjih izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 41. Pogodbo med cesarsko avstrijansko in cesarsko rusko vlado od 1850, po kteri se iztekla pogodba brodarenja po Donavi od leta 1840 na eno leto podaljša.
Št. 42. Razpis ministra kupčije, obertnije in javnih stavb od 14. januarja 1851 o pošt nini tistih dopisav, ktere c. k. poštne ekspe dicie v zunajnih deželah preskerbe.
Št. 43. Razpis ministra kupčije od 3. februarja 1851 z razjasnenjem predpisa čez odrajtvilno prerajtanje za ponočne poročila.
Št. 44. Razpis ministra kupčije od 3. fe bruarja 1851 o prostosti poštnine za komisijo ki oskerbuje bana Jelačiča zaklad v Zagrebu.
Št. 45. Razpis ministra kupčije od 3. fe bruarja 1851 o pričetju rabe kraljeviga bel-giškiga telegrafa in odrajtvilno prerajlanje za avstrijansko-belgiške telegrafne pogovore.
Št. 46. Ukaz ministra bogočastja in uka od 9. februarja 1851, s kterim se ukaže v gim-nazijih osebno-stanovne liste prinašati.
Št. 47. Razpis ministra kupčije od 11. fe bruarja 1851 o ravnanju z telegrafiškimi poročili iz belgiškiga kraljestva.
Št. 48. Ukaz ministra pravosodja od 17. fe bruarja 1851, po kterem ima z porazumlje-njem ministerstva notrajnih oprav za službino prisego žandarmerije prisega, ki so jo, ko so bili poterjeni pred zastavo storili, veljati.
Št. 49. Razpis ministerstva denarstva od 19. februarja 1851 , zadevajoč izdanje listkov deržavniga zaklada po pedeset goldinarjev.
Št. 50. Ukaz ministerstva denarstva od 23. februarja 1851 glede oprostenja penzionov udov reda Marije Terezije in njihnih družin od dohodnine.
S tem delam se bo tudi za edino-nemško izdanje pregled zapopada mesca februarja izdanih delov deržavniga zakonika izdal in razposlal.
Tudi danes 28. februarja 1851 bo ravno tu XCI. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista od leta 1850, ki je 16. julija v edino-nemškem izdanju na svitlo prišel, v češko-, talijansko- in slovensko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan. Zapopade pod
Št. 266. Cesarski patent od 10. julija 1850, po kterem se začasna organska postava za deržavne nadomestništva izda in od dneva naznanila v moč stopi.
26. februarja 1851 je bil ravno tu VI. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, ki je 10. januarja 1850 v edino-nemškem, 25. maja 1850 v slovensko-nemškem in 23. decembra 1850 v talijansko-nemškem in 22. februarja 1851 v madjarsko-nemškem dvojnem izdanju na svitlo prišel, v česko-nem-škem dvojnem izdanju izdan in razposlan. Zapopade pod
Št. 9. Cesarski patent 30. decembra 1849, jo kterem se izda in razglasi vstava za voj-vodstvo Krajnsko z dotičnim volitnim redam za deželni zbor. Dunaj 27. februarja 1851. Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
Nevradni del.
Kaj je grof Stadion za ljudske šole storil, ko je bil na Primorskem poglavar?
V letu 1846 je bil bivši minister grof Stadion poglavar na Primorskem. Ker se je takrat bra-terska matica spet vstanovila, mu je bilo mogoče šole njegove dežele z knjigami presker-beti, ki so bile učencam koristne in tudi po ceni. Slovenskih in ilirskih bukev skoraj nič ni bilo, tudi več talijanskih je manjkalo, nem ske pa je bilo silno potrebno prenarediti, ker niso bile za šole pripravne, vse te knjige so bile pa predrage. Grof Stadion, ki ni upal, da bi bil zamogel po celem cesarstvu šolske bukve poboljšati, je tedaj le na Primorskem hotel svoj namen naglo doseči in se je hitro dela lotil. Odločil je 40,000 gold. iz brater ske matice vladno zalogo šolskih bukev na praviti, z društvom avstrijanskiga LIoyda je pogodbo za tiskanje in vezanje teh bukev sklenul. Dunajske šolske bukve so naj pervi jezikoslovci in učitelji pregledali, kterih ni bilo, te so prestavili ali pa izvirno spisali, tiste
„male povesti", ki so bile že 1841 za neprimerne spoznane, so zavergli. Občinam se je zapovedalo šolske bukve brez dobička prodajati in takim šolskim otrokam, ki so bili zares ubogi, jih clo podariti. Slovenske in ilirske mkve so bile natisnjene v sedajnem pravopisu, kteriga vsi Slaveni rabijo, ki z latinskimi čerkami pišejo, in vse se je zgodilo z porazumljenjem cerkve. Za talijanske bukve je posebno škof iz Parenze, za slovenske goriški škof in za ilirske škof iz Velje skerbel. Na podlagi načerta, kteriga je grof Stadion storil, so Talijani talijanske, Slovenci slovenske, Ilirci ilirske šolske bukve spisali, in na tako vižo so troje bukve na enaki podlagi vstale, ki so polne lepih predmetov. Zaloga zdaj obstoji iz 20 nemških , 24 talijanskih, 17 slovenskih in 17 ilirskih bukev razne sorte. Vse bukve so terdo v usnatem herbtu zvezane in cena teh bukev je zlo nizka, ker pride na eno polo le en krajcar. Prodaja jih teržaško mestno poglavarstvo. V petih lelih se jih je 273,764 prodalo; natisnilo se jih je pa 530,000. Po raznih jezikih seje: 42,164 nemških, 163,697 talijanskih, 48,181 slovenskih in 19,722 ilirskih prodalo. V letu 1848 se je teh bukev naj manj prodalo, samo slovenskih skoraj ravno toliko. Naj več slovenskih in nemških bukev se je v letu 1850 prodalo, ilirskih in talijanskih pa v letu 1847. Naj Vsemogočni žlaht-nimu grofu Stadionu dobrote, ktere je Pri-morcam storil, stotero poverne!
Kaj Avstrija posebno potrebuje? i.
V poprejnih sostavkih smo dokazali, kaj de je prava avstrijanska domoljubnost, mislimo pa zdaj kratko omeniti, kako se v resnici, to je v djanju kaže. Preden pa na tako vprašanje odgovorimo, je treba se en malo ozreti, kako se obnašajo v Evropi dandanašni ljudje v politiških rečeh. Začnimo na Francoskim, ker od tod izvirajo že skoz več ko šestdeset let skoro vse prekucije evropejskih dežel. — Ko je Ludovik Filip leta 1848 zadnji kralj Francozov kraljevi sedež zapustil, je v Parizu množica nezadovoljnih ljudi izklicala republiko , in Francozi, akoravno Parizijanam niso naročila dali kraljestvo v republiko spremeniti, dopolnjeno vstavo poterdijo, de bi tako strašno notrajno vojskovanje deržavljanov od-vernili. — Republika je podoba vlade, v kteri vesoljnost deržavljanov veličanstvo vladanja svojim poslancam v roke da. Kjer je pa predsednik francozovske republike le za štir leta izvoljen, tedaj v letu 1852 od sedeža odstopiti mora, in po vstavi na novo ne sme izvoljen biti, se lahko previdi, kako se vse tistiga časa premembe boji. Pod tako vlado tedaj v tisti deželi zdaj clo malo miru in pokoja vživajo, ako se ravno od silne puntarije in vstaj iz tistih krajev nič ne sliši. Na Nemškim si poslanci nemških vlad pri zboru v Draždanah zlo prizadevajo nove postave pri-hodne nemške zveze vtemeljiti. Kakor se glasi, ste se avstrijanska in poruska vlada v poglavitnih zadevah zjedinile, in pravijo, de bo
naše cesarstvo z vsinii svojimi kronovinami razun laških dežel nemški zvezi pristopila. Tudi po Nemškim je sploh vse mirno, vlade so poprejne moči popolnama deležne , ni pre-derzniga, ki bi se jim silno zoperstavil, vse le pazno čaka, kako se bo nova zveza na terdnejših postavah ko poprej k miru Evrope vtemeljila.
Iz Laškiga pišejo, de so ljudje šuma in hruma in prekucij preteklih let bolj in bolj siti, ker dobro previdijo , de le mirne leta, hude, deželi vsekane rane počasi celiti zamorejo. Hu-dovoljni podpihovavci, ktere poboljšati nobe-nimu ni dano, so v ptuje mesta pobegnili, se sicer zlo trudijo z sladkimi zapeljivimi besedami naslednike naberati, pa jim ne gre tako lahko od rok kakor poprej, po skušnji izučeno ljudstvo jim več na limance ne pada. — Skušnja je nar boljša šola. — Nar manj se je pa revolucija brilanskiga kraljestva in ruskiga cesarstva dotaknila. Angličani so vstavne vlade ali konstitucije že več ko sto let navajeni, zvesto uboganje postavam je tam tako vko-reninjeno, de bi se nobeden ne postopil, z silo kaj doseči, in puntariije naj ostrejši kazen odmerjena. — Na rusovskim je pa mogočna roka cesarja kakoršni premembi samoderžne vlade nepremagljiv zaderžik v bran postavila. — Vidimo tedaj, de po celi Evropi mir kraljuje, de je šum orožja povsod vtihnil, de iztrudene ljudstva nič tako ne vošijo, kakor vsekane rane celiti, in se hujim nevarnostim v bran vsaki revolucii ali silni premembi skerbno ogibati. Morebiti ni bilo nikoli, kar svet stoji, vojskovanje med deržavami, to je njenimi vladami manj dozdevno kakor dandanašnje. — V izgled tega opomnimo, kar se je jesenilan-skiga leta prigodilo. Naša vlada je poruski že tako serdito nasproti stala, de smo vsaki dan pričakovali slišati: vojska je napovedana. Tu in tam so že meče brusili in puške basali, prav po junaško so naši vojšaki pod zastave hiteli. Nas je pa neprenehama sladki up zibal, de bo božja previdnost tako neizrekljivo hudo nevarnost odvernila. Neprevidama nam veseli glas na ušesa pride, de si obe vladi prav prijazno roke podaste in orožja šum drugih nasledkov ni imel, kakor skazati celimu svetu, kako zvesto, urno in netrudno je straža naših vojšakov poklicu svitliga cesarja vbo-gala. Prepričani smo in z nami gotovo sku-šeni politiški možje, de tako kmalo mi ne bomo vojske med vladami doživeli, kakor nekteri čakajo, ali morebiti — vošijo.
Strašno je zaveršalo serdito morje revolucije, do zvezd je prigromelo, one so bile otamnjene, pa vonder ne pogoltnjene, in zdaj očitno spoznajo, de imajo v njej nar straho-vitnejšiga sovražnika, ako ji povsod nana-glama glave ne zatrejo. Ljudstva in vlade so se iz triletnih prigodb clo veliko naučile. — Ljudstva namreč sploh razumejo, de zapeljivim besedam novih prerokov od enakosti, prostosti , bratoljubja in edinosti ni koristno ušesa odpirati, de malokrati iz presiljene politiške premembe kaka stanovitna sreča izrase, de je bolj kako breme nositi, komur se popolnama ogniti na svetu nikdar ni dano, kakor pod težkim jarmatn reve dolgo časa zdihovati. — Vlade je pa tudi huda skušnja učila, kakšne žalostne nasledke vsaka zmota rodi, de le dobro prevdarjene, potler pa stanovitno ob-varvane in vpeljane vstave vlado na terdno skalo postavijo, ktere šumeči valovi revolucije podkopati ne zamorejo. Skerbno čujejo v pravi blagor vesolniga ljudstva, ne samo v prid posamesnih stanov ali clo oseb. Ker je, kakor smo skazali, mir v Evropi, kolikor je kratkimu pregledu človeka mogoče previditi, v dolgi čas zagotovljen, bi vunder mislili, de bo zdaj naša Avstrija po hudi revi sladkiga sadja pokoja okusila. Oznanili smo kako ime-
nitno mogočno roko čez polivico Evrope derži, kako slavno je ime našiga svitliga cesarja, kako spoštovana umnost, previdnost in pravičnost ministerstva, zvesta serčnost avstri-janske armade. Menili bi, de bodo mnogi rodi po vstavi 4. sušca 1849 terdno zvezani v eno deržavo vunder enkrat prevdarli, de le edinost moč rodi, in de le iz moči izvirajo, imenitnost, svojostojnost, bogastvo in sreča vsih. Od zvunajnih sovražnikov naši deržavi nobena nevarnost ne žuga, ker kakor smo skazali, se clo dolgo nobeniga vojskovanja bati ni, in ako nam ga tudi kaka vlada ponudi — naši vojšaki bi gotovo nove viteške vence si spletali. — Ali račun notrajnih zadev ni tako jasen, kakor bi se marsikterimu zdelo. Sicer si nikjer nič ne glasi od punta ali vstaj, povsod mir kraljuje , pa , žalostno nani je to oznaniti, skoro bolj mir zavolj hudih kazen, ki so nepokojnim vžugane, ko mir ki bi izviral iz radovoljne pametne previdnosti. Taki mir naj dopade samoderžni vladi, ktera od podložnikov pokornost tirja, in vprašanju zakaj? ne odgovori besede, naši vstavni avstri-janski vladi samo zavolj straha izvirajoča pokornost clo malo zadosti. — Kaj bi hišni gospodar rekel, ako bi njegova družina dano povelje le takrat dopolnila, kadar jo z hudim djanjem v opravilo sili, kako bi si pomagal, če bi moral polovico svojih ljudi z orožjem obdati, de bi nevoljnim, kadar delajo, na strani stali. Ookler deržavljani do globočine serca niso prepričani, de je perva dolžnost vsaciga postavi zavolj postave pokoren biti, dokler oslepljena svojoljubnost vesolni domovini dobrovoljno nič v dar prinesti noče — vstavna ali konstitucionelska vlada ostane prazna beseda, votli glas, in se pritožiti ne smemo, de clo malo sladkosti zavolj premembe našiga vladanja okusimo, grenkosti pa prav dosti. V sledečim soslavku bomo v kratkim omenili, kakšno obnašanje vlada po pravici od nas tirja, ako hočemo tako dolgo željenih dobrot deležni postali.	Melcer.
(Dalje sledi.)
V spomin 4. sušca 1849.
Vsaki človek obletnico tistiga časa, ko je pervič božjiga sonca luč zagledal, slovesno obhaja, zdi se mu, kakor de bi bil storil novo stopinjo proti meji, ktero je božja previdnost človeškimu življenju od vekomej postavila. Tode kako kratki čas nam je dostikrat na tem svetu za življenje odločen , danas zdrav nam boš morebiti že jutro na mertvaškim pertu trohljivost našiga djanja prerokval. Vesolnost ljudi, vladi kake deržave podverženih, pa ne umre, zginejo eni, pridejo drugi, tako se v teku mnogih let človeški rod ponovi — der-žava ostane. — Vunder tukaj pod našim son-cam večno stanovitniga in obstoječiga najti ni. Zgodbe povedo, kako so se deržave vtemljile, dokler so po dokončanim teku kakih stoletij v razvaline razpadle. Če je tedaj rojstva god osebujniniu važen in imeniten, koliko bolj rojstva god cesarstva. Današni llimci vsako leto slovesno obhajajo dan eden in dvajsetiga maliga travna v spomin tistiga dneva, ko so njih očetji zidanje mesta llima dokončali. Nam se pa spodobi dneva rojstva našeavstrijanske deržave ne pozabiti, to je 4. sušca 1849. Morebiti se bo kdo posmehovajc oglasil: „a 1 i je tedaj naše cesarstvo tako mlado, de več ko dve leti ne šteje". — Dobro vemo in z nami vsi zgodovine učeni možje, de knezi habsburško-avslrijanskiga roda že več košest sto let v Evropi slovijo, skazali smo v po-prejnim sostavku, kako je naše cesarstvo od maliga začetka do zdajne imenitnosti in slave doraslo, vunder terdimo, de je 4. sušeč 1849 dan rojstva naše avstrijanske deržave. Kar je poslancam deržavniga zbora na Dunaju in
v Kromerižu nemogoče bilo, namreč zedi-njeno nerazvezljivo in svobodno Avstrijo vte-meljiti, se je zgodilo po besedi njegoviga veličanstva našiga svitliga cesarja Franca Jožefa I. — Ce je kdo imenitnosti tistiga dneva tako hitro pozabil, naj prevdari v kakihokolj-šinah smo živeli o začetku letu 1849. Zvu-najne razmere še niso bile proste vsake nevarnosti. Akoravno je slavni vitez grof Ra-decky kralja Alberta premagal, se je ta vunder k novimu vojskovanju pripravljal, in v zvijačah dobro umetna stranka vsih evropej-skili razdeljivcov mu je v pomoč hitela. Benetke se terdovratno in ošabno branijo cesarstvu se pridružiti. V Frankobrodu se z vsimi močmi poganjajo Avstrijo iz nemškiga izriniti, jo razdeliti in na nje razvalini nemško cesarstvo vstvariti. Pri tej priložnosti ne pozabi ogerska puntarija grozovitne glave vzdigniti v strah in sužnost domoljubnih Avstrijaneov. Tako imenovani pervi občni avstrijanski zbor v Kromerižu se je malo pripravniga skazal imenitnimu poklicu zadostiti. Zdaj napoči zor 4. sušca 1849 in oznani iz Iastniga cesar-skiga nagona dano vstavo vesolni Avstrii. Kar je mili Ferdinand I. sušca 1848 z cesarsko besedo obljubil, je svitli ccsar Franc Jožef I. zvestim Avstrijancam v dar prinesel. Hvala in Slava njemu na vekomaj, hvala pa tudi tačasnim ministrant, domoljubnim, raz-svitljenim in serčnim možem: Švarcenberg, Stadion, Kraus, Bach, Kordon,Bruck, Thin-feld, Ivulmer. Od vnuka do vnuka bodo imena mož slovele, ki so tako vitezno v sredi ser-ditih zvnunajnih in znotrajnih sovražnikov zastavo samostojne in nerazdeljive Avstrije dvignili. Oni so neprestrašeni od hudih viharjev prekucije v zaujfanju zvestim ljudstvam Avstrije imenitne besede izrekli: Puntarii se mora konec storiti. Naša dolžnost pa je tej zastavi zvesto nasledovati, ona je luč v taninici, ona je vir srečne prihodnosti, ona naj stoji naši svobodi terdna hramba valovam prekucije nasproti. Hvala in slava cesarskimu darivcu!
Melcer.
Austrijansko cesarstvo. Koroško.
Te dni je prišel od visokega ministerstva uka in bogočastja ukaz , da je slovenski jezik za vse rojene Slovence na Celjovskem gim-nazii zapovedan predmet, vsi slovenski učenci morajo slovenski nauk poslušati in se slovensko učiti. Slava vis. ministerstvu in koroškemu g. poglavarju!
Avstrijanska.
Sklenilo se je na Dunaju rusinsko-katolški seminar napraviti, ki bo že prihodnje leto v življenje stopil.
*	General Urban, ki je na svojo roko,brez da bi bil popred vojak , precej velik vojaški oddelk v Karpatih zoper Madjare nabral in se tako terdno deržal, je za brigadirja na Dunaju izvoljen. Vlada mu je ponudila za stroške 80,000 gold. povračila, kterih pa ni hotel vzeti.
*	Iz čistiga doneska na slavenskem balu na Dunaju se bo obernilo 400 gold. za nakup-Ijenje srečk na korist zavodov za nemočne vojake, 300 gold. za narodno igrališče v Pragi, 100 gold. za pogorele Krakovčane, 100 gld. za slovenske prostonarodne knjige, 100gold. za matico slovaško.
Horvaška.
27. februarja je bil v Zagrebu glavni zbor matice ilirske pod predsedništvom dozdajniga namestnika predsednika, gospoda korarjaVu-koviča. Matica se je po drugih postavah osnovala, in novi odborniki so bili zvoljeni, namreč: za predsednika gosp. Ambrož Vranicanv; v slovstveni odbor: gg. deželni arhivar Ivaa
Kukuljuvič (je (udi namestnik predsednika,) pravdosrednik Bogovič; stotnik Preradovie začasni general-prokurator Ivan Mazuranič; profesor bogoslovja dr. Iljaševič; bivši vred-nik „S/avenskoga Juga" Bogoslav Šulek; po-prejšni tajnik matice, Stanko Vraz, — vsi so pisatelji. — Denarstveni odbor: gospodje, kupec Naum Mallin, tudi namestnik predsednika; pravdosrednik Žerjavic; finančni svetovavec Stanisavljevič ; kupec Krešie ; pravdosrednik Verbančič; kupec Pavel Hac; kupec Cerna-dak. Denarničar: tajnik narodniga muzeuma Dragotin Rakovec.
Dalmacia.
Novice pravijo, da je Kavas paša 19. t. m. v Spalato prišel in da se bo v Zader podal. Turške gosposke se zlo trudijo, ga v pest dobiti; Agi Abmed Makšič je prišel v Vergorac in je v imenu Seraskiera 1000 cekinov, dva konja in poslavljenje tistimu obljubil, ki ga bo ujel, tudi Skenderbeg je 1000 tolarjev zanj obljubil. — 15. febr. je prestopilo 300 turških konjkov avstrijansko mejo na strani Vergoraca, ki so begune podili. Ko so Avstrijance zagledali, so se ustavili. Av-strijansk vojak ki je vidil, de hoče turšk vojak pastirja zagrabiti, mu je puško vzel. Turk se umakne, drugi njegovi tovarši pa na Avstrijance ustrele. Ravno to store potem tudi Avstrijanci in eniga Turka ranijo. Poveljnik turških vojakov se je izrekel, de se je to po nevedoma zgodilo, ker so hotli le vstajnike preganjati.
Galieia.
Rusinska matica je v letu 1849 berilo za ljudske šole v 10,000 iztisih izdala, čez poldrugo leto so bili že vsi iztisi prodani in zdaj se bo to berilo vnovič v 20,000 iztisih na-tisnulo.
Tuje dežele* Bosna.
Iz bosniške meje se piše v „Agr. Ztg." 19. februarja:
Vstajnikom v Rosni se nič kaj noče pot pospešiti, in zdi se, de bo gibanje Krajncov kmalo potlačeno. Že 10 dni je, kar so se iz Bihača napotili, in vendar so še le v Pridoru in Petrovacu. Iz Posavine in Banjaluke, od kterih krajev so vstajniki za gotovo mislili, da bodo prebivavci vstali, seje zvedilo, da zdaj ondi na vstajo ni misliti. Toraj stoje vstajnike iz Krajne edini Omer pašatu nasproti. Zjediniti se pač ne bodo mogli in bodo na tako vižo zmagani. Pogum jim je že upadel. Omer paša je v Travniku.
* Seraskier Omer paša je 15. februarja v Sarajevem veliko gostijo napravil, h kteri je povabil vezirja, perve veljake mesta, c. k. general konsula in vladika Sarajevskiga. Tudi sta bila med gosti Rustem beg, sin, in Arif beg, vnuk vezirja iz Hercegovine. Gostija je bila po evropejski nravi napravljena, posoda je bila sreberna. Potem ko Omer paša avstri-janskimu cesarju zdravico napije, stori ravno to gospod general konsul Atanaskovič na zdravje turškiga cara. Zlo so se drugi dan čudili ljudje, ko ukaže Omer paša Rustem in Arif begu znamnja generala in polkovnika vzeti in ju zapreti. Tudi mostarskiga vezirja je Muhamed Skenderbeg na povelje Seraskiera v Mostaru ujel.
Omer paša je spet tri pesne čete skoz Konjico v Mostar poslal in se sam 17. februarja zjutraj tje podal. Ostale so v Sarajevem tri čete pod poveljstvam Ibrahim pašata; govori se pa povsod, de bo tudi kmalo Sarajevo zapustil in se za Omer pašatam podal, in sicer ko bodo ostale bolnišnice v Travnik preselili, kamor se bo tudi Hairedin paša podal.
Da so Turki zlo osupnili, ker so mogočniga
vezirja Hercegovine zaperli, se lahko mislite. On je bil vedno glava vstaje vsakiga punta v Krajni in Hercegovini. Dežela, ktero je on vladal, bo blagoslovila dan njegoviga pada.
Gerški škof iz Mostara je prišel v Saraje vo, se Omer pašatu poklonit. Seraskier ga pa malo obrajta. Vezir Hairedin paša ga celo k sebi ni pustil, ker ta dušni pastir njemu izročeno čedo veliko huje vlada, kakor bi kak Turk zamogel. 17. t. m. so vstajnike, ktere so priHankuli ujeli iz Mostara oklenjene skoz Serbsko v Carigrad poslali.
Bulgarska.
„Vojvodjanka" prinese važen dopis iz Bul-garskiga, ki natanjko razjasni sedajno stanje na Bulgarskem; glasi se takole:
Ko so se leta 1848 Francozi, Taljanl in drugi narodi z orožjem v roci zoper svoje vladarje dvignuli, tirjaje svobodo in vstavo; ko se je le krič po svobodi v sosedstvu turškiga car-stva cul, takrat bulgarski narodni mislil se zoper svojiga cara Sultana Abdul-Medžida dvignuti, temuč je vse dobro pričakoval od njega, da mu bo on, zvedši krivice, ktere se toliko stoletij zvestimu narodu gode od trinogov, breme polajšal. In zares je car v tej zadevi naredbe izdal, po kterih je bilo krivično in nečloveško ravnanje vradnikam za-branjeno; pa teh naredb niso skoraj nikjer vradniki naznanili in še to le za "začasno izrekli, in to so storili le tisti vradniki, kteri so še kako iskro človečnosti v sercu ohranili, ki duh današniga veka koliko toliko razumejo. Tako leta 1850 bulgarski narod, živeči v okrožju Vidinskem, Belgraškem in Lomskem ni več mogel muk in stiskanja od svojih mu-čiteljev in carskih protivnikov terpeti, toraj se dvigne in gre k videnskem pašatu neorožen, in ga prosi, da bi ga stiskavcov rešil. Turci vidivši to, napadejo neorožen narod in 4—5000 ljudi pobijejo. Ko to car zve, pošlje naglo Ali-Riza pašata v Vidin, da on to preiše in narodu zagotovi, da bodo njegove želje uslišane in izpoljene. Takrat tudi narodu reče da naj nekoliko mož iz svoje srede zbere, v ktere zaupanje stavi, in jih caru pošlje, da mu oni svoje tožbe naznanijo. Ti poslanci se podajo v Carigrad in, kakor sim že naznanil so tudi že nazaj prišli, kak odgovor se od cara dobila, tega ne vem, toliko samo smem svetu javiti, da se še dandanašni tako hudo na Rulgarskem godi in sicer ne samo od Turkov, ampak tudi od samih kristjanskih zastopnikov, ki bi imeli po besedi Kristovi: „Dober pastir da svoje življenje za svoje ovce" vse drugači ravnati. Oni narod še bolj stiskajo in derejo kakor sami Turci. Tako sim sam vidil z lastnimi očmi brezbožno ravnanje arhi-pastira Sofijskiga, ko sim po Bulgarskem potoval; jex sledeče: Mitropolit Sofijski, g. Taj-sie, kteriga je narod zavolj njegoviga nečlo-veškiga ravnanja 1837 izteral, in namesti njega od carigradskiga patriarhata g. Meletija dobil, pride z pomočjo nekterih njegovih pri-jatlov in njemu ravnorodnih trinogov leta 1847 spet za mitropolita v Sofijo. On sam zapove narodu neko milovšnjo odrajtovati, tako, da mora vsak mestnjan za eno glavo en groš na leto plačati, in seljanam je naložil naenoselo po 400, po 500 in po 600 grošev. In to milovšnjo skupej spraviti, je poslal po selili srejnske pandure, da jo oni poberejo. Kdor nemore plačati, mora svoje stvari prodati, in ako ne skupi toliko, da bi zamogel vse plačati, ga ti panduri kakor in dokler se jim poljubi pretepajo in potem v ječo zaprejo. Tako se prigodi, da pridem na poti na Bulgarskem, ko hodim v teh krajih, pred metropolitsko poslopje, kjer vidim veliko množico zbrano in pogledam, kaj da se godi? In zares je bilo I kaj viditi!! Prišli so seljani iz sela Suhadola
in so prinesli polovico milovšnje, ktero jim je g. Pajsie naložil, in prosijo ga, da bi jih hotel za drugo polovico počakati; on pa jim odgovori: poberite se od mene, jez se v to reč ne mešam; to je opravilo bujukbaša, na kar mu ti zavernejo, da so bili pri njem, pa jih je on pretepal in sem poslal denarje odrajtati. Kaj da so potem siromaki počeli, tega ne vem, samo toliko sim potem zvedel, da so prišli zavolj stiskanja Sofijskiga metropolita na be-raško palico. Sel, ki so pod Sofijskim metro-politam, je čez 450, in če bi v vsakem le400 grošev metropolit nabral, znese to 180,000 grošev milovšnje!! In to je brez teh, ki stanujejo v mestih, kjer se plača od glave groš. Tedaj naj bere svet in vidi, pod kakim imenom in na kaki način je g. Pajsie zmislil narod stiskati. Se še kje na svetu taka milovš-nja plačuje — in na tak način!! Kdaj se je še z buzdovanom milovšnja pobirala? Zares mora arhipastir Sofijski velik in blagoroden namen imeti. On svoj blagorodni žep napol-nuje, da bo mogel, ako bi se zanj spet leto 1837 povernulo, blagorodno po Carigradu galantirati. #) Bratje Slaveni in celi izobraženi svet! to je teško, več se ne more, ne more terpeti. Da bi le od tega naš premilo-stljivi sultan zvedil; mar nima žive duše, ki bi mu to povedala, da bi se na enake narodne trinoge ozerl in njih ravnanje ustavil. V brez-človeškem ravnanju arhipastira Pajsie posebno mestni hodža-baša, Adži Mano podpera, ki ne ve nič od Boga, nič od duše. Si mar zato v Adži Mano! — da te pred celim svetom vprašam — si zato grob Krista odrešenika obiskal, da zlo svojimu narodu, svojim bratom delaš? Te je mar zato mesto za svojiga poglavarja zbralo? Ti je zato narod zaupal, da ga golufuješ?
Čujte vi trinogi in kervopivci naroda! kar je krivično, mora razpasti, dobro pa se mora obderžati, en del ne more nad celoto vladati, temuč celo naj z delmi vlada. Narodna in pravična osveta vas čaka, ura neprenehoma teče, in prišel bo čas, ko se bo serd naroda iz lil na vas in na vašo čedo.
Rusovska.
Ruski zgodovinarji se zdaj pečajo z tisuč-letnim godam vstanovitve ruske deržave. Gospod Kunit, ud akademije in vrednik zbirk ruske zgodovine je leta 1850 na to zgodo-vinsko-jezikoslovno društvo opomnil in pristavil, da bi bilo koristno in potrebno, slovesni spomin napraviti v letu 1852. Akademija znan-stev se je temu predlogu pridružila.
Francoska,
Iz Pariza se piše, de je Mazzini še vedno v Genfu, kjer prostovoljce nabera, kterih ima že 500. Ti ljudje bodo plačani in njemu pod-verženi.
Francoska vlada je zvedila, da jeGaribaldi iz Amerike nazaj prišel, da je na skrivnem na Sicilijansko zemljo stopil, kjer se bo ravno takrat, kakor v Neaplu in Genui vstaja unela.
Ljubljanski novičar.
Afrikanski misjonar, dr. Knobleher želi 12 — 14 duhovnov saboj v Kartum vzeti. Kdor želi z general-vikarjem iti, naj se kmalo pri njem na Dunaju, kjer bo še kake tedne ostal, v avguštinskem samostanu oglasi in pogovori. Pravijo, da se je že nekaj duhovnov pri njem oglasilo.
Temu se je toliko manj čuditi, ker vemo, da so v tih krajih duhovske službe na prodaj, ki so silno drage, in da jo tisti dobi, ki naj več plača; trinog pa, se ve da, zamore, ako ima, naj več dati, ker ne g a gane nesreča drugih,
vesel, da le svoje mavhe napolne.
on je
C.
M\

f>
Bran in pogin Japodov.
Spisal Jan. T..d..a.
7. Reka in jez.
Šumi valovje bistro tam In dere skozi tabor med gorama. Iz ene vode pije vrag a prijallam. Prijatel pije si krepotnost novo Sovražnik divji pije strup zavida In stavlja prostimu valovju graje.
„ Stoj i na zidu množica. Oj vraže ti hudobni, bes te končaj! Zaverli bodo bogi te višave, Podrobili čertovi te globine, Ki daše zemlji naši potok bistri, Ki odpeljavaš ga od zida tega."
„„Nemočni bogi vaši so, Ne daste nam Metula, ga končamo. Le urno verzite raz zida kopje, Drugač sušila vas bo žeja vroča. Vam bodo mile deteta pomerlc, Na zemljo cepale vam deve ljube ""
„Ne bo predano mesto vam, Ve bo nas zgrudila tud žeja huda. Rešitelji nam bodo bogi močni In kopje ostro u desnici moški. Hranili bodemo si deco milo , Zavetje terdno dali devi ljubi."
Šumi, versi groziven val In peni serdi se ob jezu divje, So raven vodotoč mu bogi dali In nagel tek v Metulo med gorama. Pa dreti bilo ni mu v desno, v levo. Ne plati vode čiste za gorama.
Verši, kupi groziven val, In mrak zakriva vraga in prijatla In skriva oku vraga jezno reko. In reka vdarja v jeze od devete In maje jeze terdne od enajste In zruši jeze terdne ob dvanajsti.
Šumi, šumi valovje tam
In dere teka prostiga v Metulo
Skoz tabor tje naravnost med gorama.
Odgovorni vrednik: Drayotin Mefccr. — Založnik in tiskar Jožef Blaznik.
Solze.
Človeški rod tare skala žalosti. Človek za človekam omaga in umre. Le eden še diha in brez dvombe se zgrudi tudi on do jutri. V serce zaboli Peruna, pogin svojih stvari vi-diti.
On pošlje vilo Udanost k ostalimu človeku. Vila se dotakne z nevidno roko skale žalosti, ki se zdajci v vodo spremeni in odteče. Iz človeškiga oka lijo perve solze in serce je olajšano.
Perun slabi naravi opomore. On da človeku vedno tovaršico Udanost. Mu leži težek kamen na sercu, ga premeni ona v olajšavne solze in lagleje dihajo persi.	T..d..a.
Slovstvo in umetnost.
Na Dunaju mislijo za naše cesarstvo zlo imenitno delo začeti delati, namreč slovnik vsih desetih jezikov, ki se na Avstrijanskem govore in sicer tako, de bi se jezik z jezikom primerjal.
Vradni list št. 0. k ljubljanskim časniku.
Št. 956.
Razglas
(22.) 3
Visoko c. k. ministerstvo denarstva je z razpisani od 18. pretečeniga mesca št. 18431/d m. zaprošenju tukajšniga mestniga odbora, de bi se pretergani denarski listki po 6 in 10 krajcarjev preklicali in za nove zamenjali, kakor tudi, de bi se nerabljivi za nove denarske listke tajiste baže zamenjali, zadostiti za dobro spoznalo.
Obrok za zameno preterganili denarskih listkov po 6 in 10 kr. se s tem po zaukazu vis. denarstviniga ministerstva d« konca Susca t. 1. s tem pristavkam odloči, de se potem, ko ta čas preteče, pretergani listki pri nobeni javni denarnici ne v plačilo jemati ne za nove zamenjevati ne bodo smeli.
To se da sploh na znanje in opomni, de se bodo za zdaj same pri c. k deželni glavni, denarnici zamenjevali. Od c.k. davkniga vodstva za krajnsko kronovino v Ljubljani 4. Februarja 1851.
(28.)
Oklic
nekdajnim podložnikam Krupelške, Podberške in pusto Gradcke Grajšine se da na znanje, da je visoko c. k. ministerstvo po ukazu od 9. velikiga serpana in 29. kimovca 1850 za-povedalo, da se imajo Grajšinam vsi urbarski dolgovi, ktere so jim njih nekdajni podložniki noter do konca leta 1847 dolžni ostali, z lepo poplačati, scer se bojo s tožbo iztir-jali. Gori imenovana ukaza visokiga c. k. ministerstva lahko vsak sam bere, ker sta bila že davno po-deržavnim zakoniku in vladnim listu CIX. in CXXIX. številka 326 in 369,
vsakimu na znanje dana. —
Ako bi se primerilo, da bilo treba poprej imenovane davkine dolgove s tožbo tirjati, bi se znalo zgoditi, da bo marsikteri toženec za pravdne stroške (unkoštinge) mogel več plačati, kakor dolg znese. De tedaj kdo v škodo ne pride; se s tem oklicam vsim tistim na znanje da, ki soKrupeški, Podberški, in pusto Grad-cki Grajšini v denarjih ali naturnih urbarskih davšinah, na desetini ali na kaki drugi davšini do konca leta 1847, na prepisih pa do 7. kimovca 1848 kaj dolžni ostali, de naj te dolgove gotovo do 15. maliga travna leta 1851 oskerbništva Krupelške, Podberške in pusto Gradcke grajšine odrajtajo, scer bo k temu plačilu vsaki dolžnik s tožbo primoran.
Oskerbništva Krupelške Podberške in pusto Gradcke Grajšine.
V Krupi dan 20. svečana 1851.
Št. 467.
Oznanilo.
(27.) 2
S nervim marcam t. 1. se bo v iVlokronogu na Dolenskem c. k. poštna ekspedicia napravila.
Ta poštna ekspedicia, kise bo zvezala s Trebnim po vsakdanjim pesnem potu, se bo pečala t priskerbovanjem pisem in vožnjo-poštnih poslatev s poslednjimi do treh liber.
Izročivni okrog te poštne ekspedici store naslednje soseske;
Bačje, Bristrica, Borje, Brezovica, Brinje, Bruna vas, Cikava, Cirnik (veliko), Cirnik (mali) Čelevec, oboje Češnice, čužnja vas, Bebenc, Dereči verh, Dobrava, Dobruska vas, Dol, Dolenja vas, Draga, Družce, Dule (gorenje), Dule (dolenje), Dule, Gaberjele, Ga-bernik, Glinek, oboje Gorenje vasi, Goriška gora, Goriška vas, Hom, Hrastovca, Hrastno, Hrastujje, Hude Ravne, Jelendol, Jelenje dolenje, Jelševc, Jeperjek, Jesenice gorenje, Jesenice dolenje, Kal, Kamne, Kaplja vas, Kersini verli, Klenovik, Kostajnovca, Križni verli, Log, Laknicgorenji, Laknic dolenji, Laknic srednji, Mačkove, Maline, Mal-kovic, Martinja vas, Medvedjek, Mirna vas, Mladatiče gorenje, Mladatiče dolenje, Mokronog, Mokronog gorenje, Muste, Okrog, Orešje, Ornuška vas, Osrečje, Ostrožnik, Otavnik, Pavla vas, Pijavce, Podthurn, Poljane, Polje, Prelezje, Pre volj e, Pugled, Rad-gonca, Radna vas, Radulja, Rakovnik, Ravne, Ravnek, Ribjek, Roje, Roženperg, Segonje, Sela, Sela, Selce, skerljevo, Skovc, Skrov-nik, Slanči verh, Slavna, Slepšek, Stara vas, Statenperg, Stopno, Straža, Stermec veliki, Sveti križ, Sveti verh, Svinsko, Šentmarjeta, Šentrupert, škocjan, Telče, Teršina, Ter-stenik, Teržiše, Trebelno, oboje Arerh, Ver-
hek, Vince in Osredek, Vitna vas, Vodalje, Vučka, Zabukuje zgornje, Zabukuje srednje, Zabukuje dolnje, Zagojsd, Zagrad, Zalog, Zaloka, Zavinek, Zbure, Zjoganje. Kar se s tem sploh na znanje da. C. k. poštno vodstvo v Ljubljani 14. februarja 1851. _
Št. 243.
Oznanilo.
(25.) 2
S kterim se v pristavku h konkurznimu razpisu od 25. pr. m. št. 243 pod časopisno številko 30. za službo babice v fari Lustalu naznani, de letna plača ne znese petdeset, ampak pet in dvajset goldinarjev.
C. k. kantonsko poglavarstvo v Kamniku 8. februarja 1851.
št. 379. Oznanilo. (a«o *
V Šent-Jerneju na Dolenskem se bo 1. marca poštna ekspedicia vstanovila. Pečala se se bo do vstanovitne vožnje pošte med Novim mestam in Kostanjevco samo z pismi in časopisi, v zvezi bo stala po jezdnih potih med Novim mestam in Zagrebam.
Kar se s tem sploh naznani.
C. k. pošino vodstvo v Ljubljani 8. februarja 1850.
Hoffmann s. r.
(29.)
Zapis
kazenskih obravnav pri c. k. poroti v Celju mesca Sušca 1851.
-2 Dan porotne t* seje
Ime in stanovališe zatoženiga
Hudodelstvo
1. Deržavni > pravdnik
Zagovornik
Sušca 3. in 4.
5. in 6.
7. in 8.
10. tt. in 12.
13. in 14,
15.
I7.in 18,
20.
Marija Lavanc iz Gamz pri Marburgi
Anton Lupinek iz Studenic
Jožef Sluga, z primkam Slugič iz Hochgrossnitz
JurPrasnik izJešenc priRačah
Marija "VVeber iz Konjic
Ignac Sluga z primkom Galič iz Zabukoveca
Hlaže Župeuc	i
Miha Župeuc	'-ti
Jakob Juvančič	> IZ Lokev Anton Šibert
Juvančič / šibert *
Juri Zupane iz Grajške vasi
goljufija
uboj
roparski umor
tatvina
umor otroka
uboj
javna pro-silnostpo §. 72. k.p.I. d.
17|g. l)r. Herman Mulej
g. Janez Teišinger
116 g. dr. Herman Mulej
g. dr. Matija Foregger
g. Alojz Pesarič
g. dr. Matija Foregger
6 10
11,
I ^
g. Franc Maurer
g. Anton Pajmann
Blaže Standegger / . n~ ..__
Pavle Standegger j ,z GwstmS
uboj 8 g. dr. Teišinger
javna pro- 6 g. Anton silnostpog. Pajmann 72 k.p.I. d.
g. Jožef Drenik
g. Alojz Pesarič
g. dr. Matija Foregger
g. Alojz Pesarič
Pazka. Tudi se bodo obravnavali pri tej porotni seji še drugi predmeti, pri kterih bo odkazni izrek do 3. Sušca t. 1. pravno veljavnost zadobil. V Celji 26. Svečana 1851.
Predsednik c. k. porote Acula.
«g>0<