DEČEK IZ SIROTIŠNICE
POVEST||ljQ^ ifk |^j|ASNOŠT-ADAMICv
Že med smrekami v sirotišnici je občutil Tonck sličen ncmir; talcrat je spoznal, da življenje nima nobenega prijatelja, na katerega bi posebej pazilo, in da smo pod soncem v tem oziruvsi enaki. To je bit pa Ie majhen vetrič v njegovi mladosti. Danes je doživel vihar, ki mu je zmedel vso lepo glorijo o življenju, o svetu. Mimo njega je zdrvelo življenje: ljudjc, veliki, majhni, bogati in revni, vsak po svoji poti za kruhom; peš, na kolesih, v železnici, v avtomobilih — nihče se ni zmenil zanj, tudi on ni spoznal nikogar. Kdo jih živi, kje spe, kje delajo — kdo ve — mimo njega je dirjal vsak po svoii poti, samo on sc je držal za Jožetove škrice, drugače bi ga bili pohodili.
»NUiče se ne bi zmenil zame« — je mislil Tonek in ttščal prste v ušesa — »nihče, nihče, nihče... Kdo sem, kaj sem?«
Tam je bil prav tako zapuščen dečxk. morda še bolj sam kakor on, pa se je vendar upal dihati v tem strašnem mestu in je živel sam, poznal vse. Tega ne bi mogli pohoditi.
»Še večji siromak, še bolj razcapan je ko jaz, a se več upa — jaz še jokati ne smem. — Kdo pravi, da ne smemV« in zatulil je na vse pretege. Jože si je pa mislil: Le daj, trma, se boš že navcličal.
Potem so ladje. Kdo jih je nnredil, iz česa, kako? Najbrže silno učen človek in tisoč kovačev in mizarjev. Kaj pa on zna? Z glavo rine v les in se cmeri. Kaj je to v primeri z ladjo ali vlakorn, ki ropota pod njim s kolesi? — Ampak, če bi hotel, nekaj bi lahko storil. Le kaj? ... Zlezel je iz kota in se po človeško usedel na klop. Ko je Jože zagledal ta pojav, se je zadovoljno nasmehnil: trmica pojenjava, rilček bo kmalu kuhan.
Tonek je odprl vrata oddelka, stopil na hodnik in se naslonil na okno. Jože ga je ves čas bistro opazoval: Da mi ne napravi kake neumnosti.
Vlak je zavozil v postajo. Pod Tonkovim oknom se je buhljat mož obtovoril z dvema ogronmima košarama in lezel v vlak. Tretja košara je ostala še zunaj. Kakor blisk je švignil Tonek skozi vrata, pograbil košaro in jo z vso silo vzdignil na hodnik. Vse kite so se mu napele in domislil se je zagorelih dclavcev na pomolu. Gospcxi se mu je dobro-hotno nasmejal in mu stisnil v roke novčič.
»Cigav pa si?«
235
»Mikčev Tonek«.
»Vaš sinko?« je pobaral Jožeta, ki je z odprtimi usti strmel.
»N-ne, ne, peljem ga na Logondrovino pod Volkovnjakom, tam bo mlinarski vajenec«
»Tako, tako, bova soseda. Ugajaš mi, dečko, z gospodom Logon-drom sva dobra znanca.«
Vožnja je kaj hitro potekala. Mnogokaj bi Tonek rad vprasal, a se ni upal z besedo na dan. Poslušal je pogovor, v srcu mu je pa vstajalo novo veselje do življenja, kjer je treba le stegniti roko, dvigniti košaro in tu sta novčič in dobra beseda, celo imenitno znan-stvo. V pesti je stiskal vlažni novčič — star avstrijski groš. Misli so mu u.šle v lepšo bodočnost, ko si bo s svojimi rokami postavil lastni m'in. da bo vendar nekoč pomenil vsaj nekaj. Zdrznil se je, ko ga je tujec r.agovoril.
»Zbogom dečko, priden bodi in če boš kaj potreboval, povprašaj pri meni.«
Vlak je bil medtem že daleč od Devinskega gradu, ki strmi s sivega Krasa v morje, lagodno se je spuščal v Furlansko nižino proti Tržiču, kjer je izstopil tujec.
Tonek se je zdajci dotnislil, da bi si bilo dobro ogledati novo domovino. ki mu jo jc bila namenila Strgarjeva previdnost. Radoveden se je ozrl skozi okno. Pred njim se je razgrnila razsežna ravtiina furlanska. Vsa se je kopala v opoldanskem soncu. Tu pa tatn se je med sočnim zelenjem šopirilo zaraslo sclišče nalik kopici otave sredi ogromnega pokošenega travnika. Daljava se je skrila v sivo soparico, ta je vstajala iz ravnine, ki jo je globoko doli namakal Tilment s svo-jimi vodami, pri Trevizu Piava, ob Padovi Brenta. Ozrl se je v drugo stran. Tu se je spuSčal Kras v ravnino, vrhu te strme kamenite mize je plaval dolg, rožnat oblak naravnost proti njemu. Spomini so šinili nazaj, spomnil se je Bineta, vlak ga je pa z neodoljivo silo tiral naprej v nove kraje, mcd novc ljudi. Med tuje ljudi. Malodušje se ga je hotelo polotiti, tedaj ga je poklical Jože.
»Tonek, tam teče Soča!«
S tem imenom mu je oživel kopico lcpih spominov. V šoli se je naučil pesemce, ki jo je zložil »goriški slavček« Gregorčič v slavo brhki planinski hčerki. Potisnil je glavo skozi okno: blizu pod njim. lahko bi pobrodil z roko, se je vila zelenosrebrna voda — opevana Soča. Minula ga je slabost, zopet se je začutil v domovini.
»Soča, Soča, moja Soča!« je zalcričal, da so se sopotniki začudeni ozrli. Tako je bilo Tonku kakor zapuščenemu otroku, ki med množico zagleda ljubi obraz rodne matere.
»Pripravi svoje stvari, kmalu izstopiva!«
Hitro si je otovoril svojo košaro. Ko je ustasil vlak v Gradiški, jo je ucvrl prcd Jožo. kakor bi mu bila vsa okolica že od vekov znana. Neka tajna moč ga je gnala proti rcki, in če bi mu Jože takrat dejal:
236
Ne tja, drugam pojdi! bi ohromel sredi pota. Spoznal je, da mu bo Soča v bodočih neznanih dneh vez, ki ga bo spajala z domačo, sedaj še tujo zemljo. Bila mu je vendar sredi tujih ljudi, neznanih obrazov ljuba prijateljica. — Jože je sopihal za njim in premišljeval spremenljivo dečkovo naravo. Na mostu se je Tonek ustavil in zamišljeno zrl v Sočo, potem pa spustil košaro, stekel k bregu, zajel vode z roko ter si z njo umil obraz, popil prgišče hladne tekočine in klical v srcu: Pozdravljena, bistra Soča, moja... pozdravljena!
Joži so se skalile oči, ker je zaslutil vzrok dečkovcga vedenja, in ko je ta prilezel na most, zares Jože ni vedel. kaj bi dejal. Pokazal je z roko na kopico dreves — izmed njih se je belilo veliko poslopje.
»Tam bo tvoj dom, ne bo ti dolg čas, vidim, da si našel prijateljico.«
»Vcš Jože, sedaj se pa ne bojim, nie me ni strah.«
»Glej ga, zakaj si se bal, česa te je bilo strah?«
»Kcr sem bil tako majhen in bi si ne vcdel pomagati, čc bi bila sila. Nekaj je sedaj zraslo v meni, tako se mi zdi, kakor bi mi nekdo klical: Naprej, ne boj se! In jaz kar moram, če hočem ali nočem«
»Bog ti pomagaj na tvojih potih!« ie resno dodal Jože in molče sta krenila z mosta. Čez dobre četrt ure sta spehana sedla za mizo na Logondrovem dvorišču ter začela otepati koruzni kruh in pr.šut. Stara dekla Lucija je prinesla iz hrama še polič dobrega kraškega terana in sporočila:
»Gospod pridejo šele jutri iz Gorice.«
{Dalje v prihodnjem letniku.)