/	/ /	// s s ____________
AKTIV KOMUNISTOV PRI PREDSEDSTVU CK ZKJ
Šola-zrcalo družbenih protislovij
Zvezi komunistov^ njenim organizacijam in organom lahko očitamo, da v času med kongresoma niso dovolj spodbujali družbeno-političnih, strokovnih in znanstvenih dejavnikov, da bi več pripomogli k uresničevanju zamisli in načel reforme; namesto tega so pogosto le ponavljali že znane opredelitve. Od Zveze komunistov pričakujemo, da bo na vseh ravneh spodbudila ustvarjalnost in kritično razmišljanje o reformnih rešitvah in uveljavila to, kar je bistveno za dolgoročno razredno revolucionarno usmeritev reforme.
To je v uvodni besedi’ na nedavnem aktivu komunistov za izobraževanje pri Predsedstvu CK ZKJ poudaril izvršni sekretar Predsedstva dr. Svetislav Sto-jakov. Tudi v izhodiščih za pripravo 13. kongresa ZKJ je pove-
dano, da je Zveza komunistov odprta za vse družbene kritike, razen za tiste, ki načenjajo same idejne temelje socialistične preobrazbe vzgoje in izobraževanja. Razprava na aktivu je pokazala, da je veliko več tistih, ki niso zadovoljni, kot tistih, ki so se sprijaznili z zdajšnjim stanjem v vzgoji in izobraževanju. Značilno za zadnje desetletje, ko smo uresničevali resolucijo 10. kongresa ZKJ, je, da so se ocene reforme zelo razhajale. Nekateri .so jo zavračali in napadali celo njene idejne temelje, drugi so trmasto zagovarjali vsak njen korak in ukrep. Še najmanj pa je bilo take kritike, ki bi razčlenila napake in ponudila boljše rešitve.
Najmanj prijetna je gotovo nihilistična kritika, ki se včasih skriva za Marxovim geslom »o
kritiki vsega obstoječega«. Ti kritiki pravijo, da reforma niti v zamisli niti v praktičnih rešitvah nima strokovne in znanstvene podlage, da je reforma zmaga volje nad pametjo. Nekateri celo trdijo, da so se v tem desetletju učilnice spremenile v puščave, pri tem pa pozabljajo na podatke iz raziskav, da je na primer visoko šolstvo dobilo iz reformirane šole boljše študente kot prej.
Izhodišča za pripravo 13. kongresa ZKJ zahtevajo od komunistov, da se javno z utemeljenimi dokazi upro razdiralnemu in konservativnemu odnosu do reforme. Prenehati je treba s tem, da imamo na eni strani ostre kritike, na drugi pa pasivne opazovalce, na eni ustvarjalce, na drugi
Nadaljevanje na 2. str.
Bojan Erjavec: Breme, linorez, 1985 (zlata medalja), učenec?, r. Osn. šole Jožeta Mihevca, Idrija, likovni ped. Milan Trušnovec. Tokrat objavljamo dela učencev osnovnih šol, ki so bila predstavljena na letošnjem 8. grafičnem bienalu jugoslovanskih otrok v Kostanjevici, kjer so podelili mladim ustvarjalcem 4 zlate, 8 srebrnih in 16 bronastih medalj.
Med drugim preberite
•	O PODELJEVANJU ŽAGARJEVIH NAGRAD IN PRIZNANJ, str. 2
•	DOKUMENT NAJ BO ČIMBOLJ SPREJEMLJIV ZA VSE, str. 3
•	KDO SPREMINJA SKLEPE? str. 4
•	ZA VEČJO MOČ RAZMIŠLJANJA IN RAVNANJA, str. 5
•	OPAZUJTE HALLEVEV KOMET, str. 6
•	POMAGAJO Sl. KOT VEDO IN ZNAJO, str. 6
•	VRT LEPŠA IN HRANI ŠOLO, str. 7
•	SLOVENŠČINA, ŠOLSTVO IN SLOVENSTVO,
str. 8	*■
Vzgoja in izobraževanje pred 10. kongresom ZKS
Pri uveljavljanju delavcev v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih kot nosilcev kadrovsko-izobraievalne politike in pri uresničevanju družbenogospodarskih in vzgojno-izobraževalnih smotrov socialističnega samoupravnega vzgoj-no-izobraževalnega sistema smo po 9. kongresu okrepili nekatera že vidna pozitivna gibanja ter odprli nove poti in možnosti. Le-te smo utemeljili z načrtom dolgoročne gospodarske stabilizacije, z naravo sistema socialistične demokracije in z napredno prakso na področju materialne in duhovne proizvodnje. Pojavljale so se tudi ovire, s katerimi se v zvezi komunistov nismo dovolj jasno in učinkovito spopadli. To velja predvsem za počasno uveljavljanje samoupravnih družbenogospodarskih odnosov po načelih svobodne menjave dela, prevelik vpliv izvršilnih organov družbenopolitičnih skupnosti in strokovnih organov samoupravnih interesnih skupnosti, slabšanje družbenogospodarskega položaja šole in učiteljev ter kakovosti vzgojno-izobraže-valnega dela, v celoti nepremagane težnje po državno-admini-strativnem urejanju odnosov v vzgoji in izobraževanju in proračunska miselnost.
Ob poskusih, da bi država prevladala nad združenim delom, in ob kratkoročni in kratkovidni omejevalni politiki so postale gmotne težave izrazito kakovostne narave tako glede uresničevanja družbeno opredeljenih vzgojno-izobraževalnih smotrov in ciljev preobrazbe kot tudi glede razvoja samoupravnih proizvodnih odnosov. Njihovo pravo težo pa smo zmogli omiliti s predanim delom delavcev v vzgoji in izobraževanju.
Tako so delavci v vzgojno-varstvenih organizacijah z uvajanjem različnih oblik vzgoje in varstva zajeli skoraj polovico vseh predšolskih otrok v dnevno varstvo in prav vse v pripravo na šolo. Celodnevna osnovna šola je s svojim desetletnim delovanjem spodbudila nove programske in organizacijske rešitve v vseh osnovnih šolah. Pri programih usmerjenega izobraževanja — srednjega in visokega —smo postavili prve temelje in začeli oblikovati sodobno, prožno in interdisciplinarno izobraževanje
■ za delo jutrišnjega sveta. V preobrazbo vzgojno-izobraževal-nega sistema smo hkrati s slovenskimi šolami zajeli tudi vzgojo in izobraževanje za potrebe narodnosti.
V družbenih prizadevanjih za socialistično preobrazbo vzgoje in izobraževanja se nekatera idejnopolitična vprašanja in težave v razvoju vzgoje in izobraževanja znova obnavljajo —-kljub jasnim stališčem zveze komunistov. Pri tem gre predvsem za razumevanje in razlago našega izobraževanja za delo, za uresničevanje temeljnih družbenogospodarskih in vzgojno-izobraževalnih smotrov izobrazbe pri povezovanju izobraževanja in dela, za razvijanje ustvarjalnosti in demokratizacije, za humanizacijo vzgojno-izobraževalnih procesov in za načrtovanje kadrovsko-izobraževalnih potreb glede na celoten družbenogospodarski razvoj. V zdajšnjih razmerah se vsa ta vprašanja obnavljajo z večjo družbenopolitično ostrino, ker je preobrazba vzgoje in izobraževanja sestavina bitke za uresničevanje ustavno opredeljenih družbenogospodarskih odnosov. Poleg tega se na novo odpirajo druga, še številnejša in idejnopolitično bolj stvarna vprašanja nadaljnjega razvoja: kako razvijati vzgojno-izobra-Ževalni sistem, da bo udejanjal dolgoročni program gospodarske stabilizacije, da bo odprt za zahteve samoupravnega družbenega (gmotnega, socialnega in kulturnega) razvoja, da se bo odzival na izzive znanstveno tehnološke revolucije in da bo dajal kadre, ki se bodo enačili z zgodovinskimi interesi delavskega razreda.
Pri nadaljnjem razvoju vzgojno-izobraževalne dejavnosti in nalog, ki jih ta dejavnost opravlja za doseganje višje ravni družbenega razvoja ter za strokovni in osebnostni razvoj vsakega človeka naj bi delovanje zveze komunistov osredotočili predvsem na nekaj temeljnih področij:
— Na celotno uresničevanje kadrovsko-izobraževalnih nalog organizacij združenega dela (načrtovanje potreb po kadrih, štipendiranje, izvajanje proizvodnega dela, delovne prakse, pripravništva; spopolnjevanje in usposabljanje po pridobljeni strokovni izobrazbi, strokovni in osebnostni razvoj slehernega delavca);
—	na bolj poglobljeno podružbljanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti z utrjevanjem samoupravnega položaja delavcev kot nosilcev celotne kadrovsko-izobraževalne politike in uveljavljanjem ekonomskih zakonitosti v razmerjih svobodne menjave dela;
—	na stalno spopolnjevanje vzgojno-izobraževalnega sistema in programov po sprejetih idejnih usmeritvah, v skladu z zahtevami znansiveno-tehnološkega napredka, s kadrovskimi potrebami združenega dela in družbe ter vsestranskega humanističnega razvoja osebnosti;
—	na kakovostno uresničevanje vzgojno-izobraževalnih in socialnih nalog šole, zlasti marksistične idejne zasnovanosd vzgojno-izobraževalnega dela, demokratizacije in humanizacije odnosov v vzgojno-izobraževalnem procesu, ustvarjalnosti učiteljev, učencev in študentov ter uveljavljanje udeležencev izobraževanja na vseh stopnjah snovanja in uresničevanja politike vzgoje in izobraževanja ter krepitve odgovornosti za dosežke;
—	na bolj pospešen in načrtnejši razvoj razvojno-razsikoval-nega dela, učne tehnologije in na večja družbena vlaganja v pedagoškega delavca, njegovo usposobljenost in motiviranost za delo.
KATJA VADNAL
St
Šola-zrcalo družbenih protislovij
Nadaljevanje s 1. str.)
pa reformatorje. Ne smemo pozabiti, da je izobraževanje ogledalo družbe in da je vizija reformirane šole, opredeljena na 10. kongresu in dopolnjena na naslednjih dveh kongresih, naletela na težave, s katerimi tedaj nismo računali. Namesto da bi reformo spremljala višjo raven proizvajalnih sil, je prišlo dozastoja. Kot je znano, se je v zadnjih petih letih delež narodnega dohodka za izobraževanje zmanjšal kar za 2 odstotka.
Po mnenju dr. Stojakova je tudi izobraževanje v preteklem desetletju ravnalo v nasprotju s stabilizacijo. Mreža srednjih in visokih šol se je nesmotrno širila in podvajala — ne zaradi resničnih potreb združenega dela, marveč po volji krajevne politične birokracije. Tako v Srbiji samo štiri občine niso ustanovile svojega središča za usmerjeno izobraževanje, pa čeprav sodi polovica občin med nerazvita območja in skoraj nimajo omembe vrednih gospodarskih organizacij.
Kakšno vsebino in katere oblike usmerjenega izobraževanja bomo razvijali v prihodnje? Če nočemo ostati na repu tretje tehnološke revolucije, moramo upoštevati, da bo današnji človek v svoji delovni dobi večkrat zamenjal delo v stroki, včasih pa tudi stroko. Zato so kratkovidne zahteve iz gospodarstva, naj šola usposablja ozke strokovnjake. Šola mora dati širšo podlago in s tem možnost za različne kasnejše specializacije. Slovenske raziskave o dolgoročnem razvoju do leta 2000 so odkrile, da bodo zdajšnji srednješolci dočakali pet tehnoloških sprememb, 60 odstotkov jih bo vsaj enkrat spremenilo poklic, 30 odstotkov pa celo dva- ali trikrat. Nekatere ameriške raziskave pa kažejo, da bo baje dve tretjini sedanjih poklicev izumrlo že v prihodnjih petnajstih letih.
Uvodne besede dr. Stojakova so sprožile poleg razprave tudi vprašanje: kako naj se pripravimo za naslednji kongres? Ali je smotrneje pripraviti dokument, ki bo celostno obravnaval reformo izobraževanja ali je bolje izbrati nekaj ključnih vprašanj, ki so pomembna za nadaljnji razvoj reforme. Razpravljalni so menili, da je reforma proces, naložba za prihodnost, zato se je težko omejiti na posamezna vprašanja. Dr. France Vreg je opozoril, da mora naša družba iz ekstenzivnega razvoja prerasti v tako imenovano »inovacijsko družbo«. V Sloveniji bi morali zagotoviti v ta namen do konca
stoletja kakih '60 tisoč visokošolskih diplomantov, v jugoslovanskem merilu pa bi morali izobraziti približno pol milijona strokovnjakov s fakultetno diplomo. Žal pa se dogaja, da v praksi omalovažujemo diplome, ki smo jih nekoč povzdigovali do neba. Dr. Dušan Savičevič je pri tem opozoril na vulgarno razlago Za-kona^o združenem delu, dr. Mladen Žuvela pa na približno milijon tako imenovanega- tehnološkega presežka, ki ga imamo v Jugoslaviji; kongresni dokumenti naj po njegovem predlogu vsebujejo tudi zahtevo, da morajo šole dobiti najsodobnejše stroje, sicer navajamo učence na to, da je dobro vse, kar jim kdo ponudi.
Dr. Nikola Potkonjak, ki je že celo desetletje v središču reformnih razprav, je opozoril na več neuresničenih reformnih nalog — pri podružbljanju izobraževa-nja» njegovi interesni organiziranosti, pri uresničevanju družbenih dogovorov o temeljih enotnega sistema v Jugoslaviji itd. Tudi drugi razpravljalni so opozarjali na neuresničena pričakovanja in na naloge, ki izvirajo iz marksističnega izobraževanja. Tega pa tudi družbenogospodarskega položaja učiteljev in študentov in potreb po resnejšem znanstvenoraziskovalnem delu na področju izobraževanja in vzgoje v resoluciji ne smemo prezreti, je rekla Katja Vadnal.
Milan Bukvič je navedel iz raziskav nekaj podatkov, ki zbujajo zaskrbljenost: mladi vojaki albanske narodnosti gledajo na balkanske vojne in prvo svetovno vojno kot na obdobje genocida nad albanskim narodom; mladi Makedonci vidijo v istem obdobju čas osvajalne vojne proti makedonskemu narodu; mladi srbski vojaki pa so rekli, da so bile to osvobodilne vojne. Tako različni odgovori se seveda niso porodili v družini in na ulici, temveč v šoli, To pomeni, da imamo srbsko, kosovsko, makedonsko, slovensko, hrvaško in drugo šolo, nimamo pa jugoslovanske šole. Prihodnji kongres naj pripomore, da bo v zdajšnji razcepljeni šoli več skupnega.
Celotna razprava na aktivu komunistov v izobraževanju pri Predsedstvu CK ZKJ je tako pokazala, da nismo povsem zadovoljni z dosežki reforme in da mora Zveza komunistov delovati na tem področju v prihodnje bolj zavzeto kot doslej. Trinajsti kongres ZKJ daje možnost za nove pobude, ki jih področje vzgoje in izobraževanja že dolgo pričakuje.
VANJA BULIČ
Razpisi tudi po telefonu
Da bi ustregli želji vzgojno-izobraževainih in vzgojno-varstvenih organizacij, sprejemamo, tedaj ko ni rednih razpisnih rokov, naročila za objavo razpisov tudi po telefonu.
Prosvetni delavec izhaja praviloma vsak drugi ponedeljek. Razpise sprejemamo torej vse do prejšnjega četrtka zjutraj, ko oddajamo zadnje rokopise v tiskarno.
Kličite nas med 8. in 12. uro vsak delavnik.
Telefon (061) 315-585.
0 podeljevanju Žagarjevih nagrad in priznanj
E
Med prosvetnimi delavci je veliko takšnih, ki kljub temu, da se njihov družbenogospodarski položaj prepočasi rešuje delajo trdo, uspešno in predano in so tako zgled svojim sodelavcem, pa tudi drugim delavcem v združenem delu. Mnogi od teh so v svojem življenju in delu neposredno spoznali različna obdobja našega razvoja: od tistih revolucionarnih dni, ko je šlo za življenje, prek zanosnih dni svobode, ko je bil učitelj praviloma nosilec novega in naprednega, do dni največjega napredka v zgodovini slovenskega naroda, ki pa so obenem povezani 5 težavami vseh vrst.
Tisti, ki vrednotijo njihovo delo le kot družbeno porabo, ne vidijo resničnih interesov delavskega razreda. Brez novega znanja in brez novih nosilcev smotrnega it) naprednega se ne bomo povzpeli za stopnico višje v našem družbenogospodarskem razvoju. Da bi dosegli višjo raven, potrebujemo predane pedagoške delavce, takšne, ki jih težave naše družbe ne bodo omajale v njihovem prepričanju in delu.
Zato je prav, da družba pozorno spremlja dosežke dela na tem področju in vidi posameznike, ki se posebno izkažejo ter jih ustrezno nagradi. V ta namen smo v Sloveniji leta 1978 sprejeli Zakon o nagradah in priznanjih Staneta Žagarja.
Kako zbiramo nagrajence in prejemnike priznanj?
Odbor za podeljevanje Žagarjevih nagrad in priznanj objavi vsako leto javni razpis. V zadnjih letih smo to opravili v novembru in prijave zbirali ves december. Odbor izbere nagrajence in prejemnike po določilih zakona (Ur. list SRS, št. 8-8.4. 1978), ki določa:
»Žagarjeve nagrade in priznanja se podeljujejo za izredne uspehe pri napredku vzgoje in izobraževanja, pri uveljavljanju socialističnega samoupravljanja in pri razvijanju ustvarjalnih sil človeka in družbe, doseženih z delom v vzgojno-izobraževainih in drugih organizacijah združenega dela, z organiziranjem -vzgojno-izobraževalne dejavnosti s strokovnimi in raziskovalnimi deli ter pri oblikovanju učnih sredstev. Žagarjeve nagrade se podeljujejo posameznim zaslužnim delavcem in skupinam delavcev. Žagarjeva priznanja se podeljujejo organizacijam združenega dela, delovnim skupnostim, družbenim organizacijam in društvom.«
Odbor za podeljevanje Žagarjevih nagrad in priznanj je sprejel in pri svojem delu upošteva še tale temeljna merila za izbiro prejemnikov Žagarjevih nagrad in priznanj:
1.	Prejemnik Žagarjeve nagrade ali priznanja mora doseči izredne uspehe pri svojem delu na vzgojno-izobraževalnem področju.
2.	Prejemnikovo delo mora biti vsestransko ocenjeno z več vidikov. Najpomembnejša sta:
a)	prispevek k napredku učencev
b)	prispevek k izboljšanju dela drugih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja.
3.	Vsak prejemnik mora izpolnjevati pogoj, da je sposoben celostno povezovati stroko (v ožjem pomenu besede) z uveljavljanjem samoupravnih odnosov v družbi.
Višina ŽagarjeVe nagrade je bila v različnih letih zelo različna. Odbor za Žagarjeve nagrade ih priznanja je v zdajšnjem mandatnem obdobju dosledno upošteval stališče, da je Žagarjeva nagrada ali priznanje predvsem moralno priznanje. Žato se je ob svojem delu zavzemal za takšna merila, po katerih bodo nagrado ali priznanje dobili resnično najbolj predani prosvetni delavci. Ob tem pa odbor ni zanemaril
objektivnega dejstva, da podobne nagrade dobijo tudi delavci na drugih področjih svojega dela; zato je vztrajal, da mora tudi višina nagrade biti primerna drugim podobnim nagradam. Ob velikem razumevanju vodstva Izobraževalne skupnosti Slovenije smo dosegli, da se je neravnovesje popravilo in je bila višina Žagarjevih nagrad v letu 1985 200.000 din.
Javnost dela odbora za podeljevanje Žagarjevih nagrad in priznanj
Odbor razpisuje Žagarjeve nagrade in priznanja vsako leto v Prosvetnem delavcu, Delu in Večeru. Nagrade in priznanja podeljuje javno konec marca v počastitev spomina Staneta Žagarja. Predlogov za nagrade in priznanja je razmeroma veliko:
predlogi predlogi
Leto	za nagrade	za priznanja
1983	32	11
1984	37	13
1985	42	13
Odbor v dosedanji praksi ni obveščal javnosti o imenih tistih kandidatov, ki niso bili izbrani. Predlagatelje pa smo vsako leto sproti obveščali o odločitvah in jih tudi opozorili, da lahko predlog naslednje leto ponovijo. Ker smo se zavedali odgovornosti za svoje odločitve, smo za Žagarjeve nagrajence zahtevali tudi mnenje koordinacijskega odbora za kadrovska vprašanja pri ustrezni občinski organizaciji SZDL in mnenje ustrezne enote Zavoda SRS za šolstvo (za visokošolske učitelje pa mnenje VTO). Za odločitve o Žagarjevih priznanjih pa smo uporabili mnenje predsedstva OK SZDL in prav tako mnenja enote Zavoda SRS za šolstvo oziroma ustrezno VTO.
Da bi preverili svoje delo in ga izboljšali, smo leta 1984 poslali vsem občinskim izobraževalnim skupnostim in posebnim izobraževalnim skupnostim tale vprašalnik:
L Kakšni so vaši pogledi na dosedanje podeljevanje Žagarjevih nagrad in priznanj?
2.	Navedite morebitne predloge za delo odbora!
3.	Ali v vaši samoupravni interesni skupnosti podeljujete nagrade oziroma priznanja pedagoškim delavcem? (Če jih podeljujete, prosimo, da nam poš-
Ivanka Nešič: Žetev, linorez (zlata medalja), uč. 8. razr. Osn. šole Josif Marinkovič, Novi Bečej, likovni ped. Dragoje Rakočevič — 8. grafični bienale jugoslovanskih otrok, Kostanjevica 1985
4. Navedite vaše mnenje, kako celostno urejevati podeljevanje družbenih nagrad in priznanj pedagoškim delavcem.
Odgovore na vprašalnik smo prejeli iz 35 občinskih izobraževalnih skupnosti in treh posebnih izobraževalnih skupnosti. Občinske izobraževalne skupnosti in posebne izobraževalne skupnosti so povečini podprle dose-danji način podeljevanja Žagarjevih nagrad in priznanj. Večina je menila, da bi bilo dobro v Sloveniji poenotiti načine urejanja tega dela tako, da naj bi Izobraževalna skupnost Slovenije spodbudila podeljevanje priznanj na ravni občinske izobraževalne skupnosti in seveda obdržala Žagarjeve nagrade in priznanja kot narodno najvišje družbeno priznanje na tem področju. Tudi posebne izobraževalne skupnosti bi lahko imele podobne oblike za pomembne delovne uspehe na svojem področju. Dobili smo približno polovico odgovorov. Ugotovili smo, da med 35 občinskimi izobraževalnimi skupnostmi ne podeljujejo nobenih nagrad ali priznanj v 18 občinah. V 11 občinah imajo uvedeno obliko nagrade ali priznanja. V nekaterih občinah (6) pa imajo ta priznanja tudi svoje ime: Žagarjeva plaketa — Radovljica, Jurčičeva nagrada — Grosuplje^ Valvasorjeva plaketa — Litija, Silihova plaketa — Velenje, Vrunčevo priznanje —
Slovenj Gradec, Silihova grada — Gornja Radgona. 30 občinskih izobraževan skupnosti na naš vprašalnik Nig dodatnemu opozorilu splesti odgovorilo.	Ho
Dobili smo tri odgovore Pr sebnih izobraževalnih skupi z To so: za družbeno usmerite metalurško in kovinsko usi ij( tev, za gradbeništvo (tu po<)»(
jejo Kavčičeve nagrade in*ol
nanj a).
Menim, da bi prosvetni de ič
sami tako v občinskih izob valnih skupnostih kot pose izobraževalnih skupnostih rali spodbuditi bolj poglobi razmišljanje tudi o teh vp njih. Učiteljev družbenogi darski položaj res ni tisti d' nik, ki odločilno vpliva na 1 "l vost njegovega dela. Venel več kot 20.000 delavcev teg dročja v Sloveniji takšna m ca, ki jo sestavlja veliko razi delavcev. Če želimo dv družbeno ceno učiteljevega je treba pohvaliti najboljši seveda tudi grajati slabe. vec v vzgoji in izobraževan pod stalnim »nadzorstvo^ stih, s katerimi dela in to zal od njega še večjo zavzetost, napredku pa so kazali ' nadpovprečni. To so dose Žagarjevi nagrajenci. Vsal kritične pripombe k delu od za podeljevanje Žagarjevil grad in priznanj bodo vedm brodošle.
IVAN GODEC
V|
Pi
Po 4. členu Zakona o nagradah in priznanjih Staneta Žagal ^ (Uradnilist SRS, št. 8/78)
RAZPISUJE
ODBOR ZA PODELJEVANJE ŽAGARJEVIH NAGRAD IN PRIZNANJ
Žagarjeve nagrade in priznanja 1986
.ij
I.	V letu 1986 bo podeljenih 7 Žagarjevih nagrad in 3 Žag^ jeva priznanja
II.	Žagarjeve nagrade in priznanja bodo podeljena za izredU uspehe na vzgojno-izobraževalnem področju.
Za nagrade so lahko predlagani posamezni zaslužni delavci i skupine delavcev, ki so dosegli izredne uspehe pri napredi '' vzgoje in izobraževanja, pri uveljavljanju socialističnega si 7 moupravljanja ter druge izredne rezultate pri delu v vzgojno zobraževalnih in vzgojno-varstvenih organizacijah zdruzeneg dela kakor tudi z vzgojno-izobraževalnim delom na drugih po dročjih ali z organiziranjem vzgojno-izobraževalne dejavnost1
s strokovnimi in raziskovalnimi deli ter pri oblikovanju učn n sredstev.
Za priznanja so lahko predlagane organizacije združene! dela, delovne skupnosti, družbene organizacije in društva, ki* na področju vzgoje in izobraževanja dosegli izredne uspeh1
III.	Kand'date za podelitev Žagarjevih nagrad in priznat lahko predlagajo:
—	krajevne skupnosti
—	organizacije združenega dela
—	samoupravne interesne skupnosti
—	družbeno-politične skupnosti in organizacije
—	društva in družbene organizacije
—	Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesfl kulturo
—	Zavod SR Slovenije za šolstvo
l
I
K
Predlogu za podelitev NAGRADE je treba priložiti:
1.	podrobno utemeljitev predloga;
2.	življenjepis s podatki iz življenja in dela kandidata;
3.	mnenje sveta ali drugega ustreznega organa upravljani organizacije, v kateri je kandidat zaposlen;
4.	mnenje Zavoda SRS za šolstvo oziroma njegove organih cijske enote (razen za področje visokega šolstva)
5.	mnenje KO za kadrovska vprašanja pri OK SZDL. Predlogu so lahko priložena tudi dodatna mnenja-oziroma pt poročila drugih organizacij, društev ter priznanih strokovnj* kov.
Predlogu za podelitev PRIZNANJA je treba priložiti:
1.	podrobno utemeljitev predloga;
2.	mnenje predsedstva OK SZDL;
3.	mnenje Zavoda SRS za šolstvo oziroma njegove organih cijske enote
g
Predlogu so lahko priložena tudi dodatna mnenja oziroma p11 n
poročila drugih organizacij, društev ter priznanih strokovnjf; n
IV.	Odbor bo upošteval tiste predloge, ki bodo odposlani ^
vključno 31. 12. 1985 v zaprti kuverti na naslov:	.
IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST SLOVENIJE, Ljubljan* " Aškerčeva 9— z oznako »Razpis Žagarjevih nagrad in pril nanj«.
V.	Svečana podelitev Žagarjevih nagrad in priznanj bo petek, 28. marca 1986.
ODBOR
ZA PODELJEVANJE ŽAGARJEVIH NAGRA11
IN PRIZNANJ
Dokument naj bo čimbolj sprejemljiv za vse
zdaj približno 20 dopolnil k osnutkom standardov, normativov in meril
Čeprav obravnava o enotnih osnovah standardov, normativov in ^ ^efil še ni končana in ni mogoče strniti in razčleniti vseh pobud, lahko "Sotovimo, daje malokatera problematika pritegnila toliko pozorno-3 posameznikov in kolektivov kot obravnava osnutka standardov, (jtormativov in meril za vrednotenje dela v vzgoji in izobraževanju. £ Odloženi »paket« je vseboval pet osnutkov: osnovno izobraževanje, 1 *°braževanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, £ pednje izobraževanje, domovi učencev in visokošolsko izobraževa-'Je. Gotovo pa je bilo v razpravi izrečenih največ pripomb k osnutku o 3 lrednješolskem izobraževanju. To je tudi razumljivo, saj je srednje bistvo najbolj raznotero, obenem pa lahko ugotovimo, da med vsemi ‘fav ta osnutek standardov, normativov in meril (skupaj z domovi za e J^nce) najbolj podrobno predpisuje posamezne sestavine in tako ^ntogoča primerjavo med posameznimi elementi in vrednostmi.
Prizadevanja, ki so se izoblikovala v živahni razpravi, bi ‘ahko strnili v tri poglavitne tež-»je:
— Veliko, verjetno največ Pr>pomb je utemeljeno poskušalo zboljšati predloženi osnutek ln tako zagotoviti pravičnejša ra-Zlr>erja v sami dejavnosti in ttesto dejavnosti v naši družbi.
— Precej pripomb je nakazovalo, naj bi širili obseg ali dodatno nagrajevanje nalog, ki so Ze ovrednotene v drugih opravi-’lt- Takšne pripombe temeljijo 113 prepričanju, da bi z dodatnim Vrednotenjem nekaterih posebej Pokazanih opravil ali, bolje po-Vedano, s posebnim vrednotenjem že vrednotenih del, dobili Se nekaj denarja.
— Veliko predlagateljev je Utišalo včleniti v normative stvari, ki so že ali pa bi morale biti Urejene v vzgojno-izobraževal-nih programih ali drugih norma-rivnih aktih. Ob takšnih predlo-
so se pojavljale tudi zahteve, naj se v normativih spremenijo stvari, ki so predpis aneže drugje.
je dala obravnava
Cmokaj pogosto je bilo predla-žano, da bi morali vrednotiti tudi *akovost šol. To je spodbuden Predlog, s katerim bi neposredno merili kakovost dela šol. Res Pa je tudi, da o tem ne razmišljamo veliko, še manj pa si za to -!Prizadevamo. Pedagoški inštitut ^ln Zavod SRS za šolstvo imata Pri tem nadvse hvaležno delo. Če nimamo neoporečnih meril, s ka-fnrimi bi neposredno merili ka-a kovost dela šol, pa je gotovo vela 'ko merljivih in ugotovljivih ka-zalnikov, ki posredno kažejo ka-o ko vos t. Takšnih kazalnikov ni č!malo, in zato tudi ni sporno, da na njihovi podlagi ne bimogli se-ijj staviti del metodologije za oce-njevanje kakovosti. Med take
kazalnikespadajo: strokovnaza-sedenost pouka, delo v rednem in podaljšanem času, opremljenost šole in uporaba opreme, organizacija strokovnih služb, sodelovanje učencev in doseganje uspehov na tekmovanjih v znanju in raziskovalnih nalogah, uspehi učencev pri sprejemnih izpitih itd. Vse to gotovo ne spada med normative in merila, lahko pa bi dobili iz tega nekatere prvine, ki bi jih pozneje upoštevali v merilih.
Veliko pripomb in predlogov iz razprave se je nanašalo na merila za materialne izdatke šol. Pripombe nekaterih šol so bile še posebno ostre. Nemalokrat je slišati očitek, da imamo prav zaradi napačne odmere materialnih stroškov danes revne in bogate šole, šole z visokimi in nizkimi osebnimi dohodki, z visokim in nizkim družbenim standardom. Prepričan sem, da je poglavitni vzrok razlik med šojami drugje, ne pa v zdajšnjih merilih za določanje sredstev za materialne stroške. Nihče ne more trditi, da so zdajšnja merila povsem objektivna, gotovo pa je, da niso kriva za vse zlo. Ni dvoma, da so materialni izdatki pri različnih programih različni, saj so različni celo v istem programu za različne smeri, npr.: v vzgojno-izobraževalnem programu Učitelj imajo tri različne smeri dokaj različne gmotne zahteve. Radi trdimo, da znašajo razlike v višini osebnih dohodkov med revnimi in bogatimi šolami tudi nad 25 odstotkov, da se nekatera materialna nadomestila razlikujejo tudi za dva ali trikratno in da so za to krivi normativi in merila za materialne stroške. Dokaj preprost račun pokaže, da zadnji del prejšnje trditve ne drži. Če bi »bogate šole« vso razliko materialnih stroškov med sedanjo
naj višjo in najnižjo kategorijo šol, k i znese okol i 227.000 dinarjev, prelile v dohodek, bi gas tem povečale za okoli 9 odstotkov. Ker pa tega v celoti gotovo ne morejo storiti in zagotavljajo, da tega prelivanja niti delno ni, se dohodek in s tem tudi sredstva za osebne dohodke še manj povečujejo. Bistveni vzrok za res velike razlike med šolami moramo iskati torej drugje, ne pa v normativih in merilih. Res je, da je bilo doslej narejenih nekaj posamičnih analiz materialnih stroškov za posamezne vrste šol, vendar so bile te izdelane po različnih metodologijah; nihče pa ni strnil analiz, ki bi pokazale ali so zdajšnje razlike upravičene ali ne. Pripombe k zdajšnjim merilom za materialne stroške, ki so se izoblikovale v javni razpravi, so vplivale, da se je predlog meril spremenil takole: najnižja kategorija šol se črta, ostaneta'pa samo dve. Tako je odpravljena največja razlika, ki je bila doslej v merilih za materialne stroške šol.
Precej pripomb — predvsem zato, da bi zagotovili več denarja — poskuša širiti predlagane osnove standardov, normativov in meril. V zdajšnjem kritičnem položaju, ko se zbira denar za dejavnost usmerjenega izobraževanja, bi to vsekakor pomenilo razvrednotenje že vkalkulira-nega dela; s tem bi dosegli prav nasprotno od tega, kar želimo doseči s predlaganimi merili — namreč delo pošteno vrednotiti. Ob skrbi, naj ne bi širili normativov, moramo bdeti tudi nad tem, da ne bi širili programov, češ da nam večji obseg zagotavlja tudi več denarja. Vsak nov program mora imeti tudi nov vir denarja.
Izredno veliko pripomb je bilo k določilu standardov in normativov, da ima oddelek največ 36 učencev. Komisija je ohranila takšno določilo, ker preprosto govori o naj večjem številu in dopušča to, kar v veliki večini tudi je — manj učencev. Vemo, da so bili oddelki razpisani doslej po 30 učencev in da so le ponekod pri omejitvi vpisa zahtevali vpis 36 učencev. Podatki povedo, da je v prvih letnikih precejšen vpis in da imamo v Sloveniji v srednjih šolah povprečno po 29 učencev na oddelek. Le v 190 oddelkih v Sloveniji ali v 6,7 odstotka vseh oddelkov srednjih šol je 36 in več učencev, pa še med temi so nekateri tako številčni
zato, ker želijo čimveč učencev pri dvoizmenskem pouku spraviti v ustreznejšo izmeno. Iz navedenega ni sporno, da je določilo »največ 36« utemeljeno.
Razprava in pripombe k merilom so tudi pripomogle, da se v predlogu enotnih osnov že obravnavajo organizacija smučarskega in plavalnega tečaja, organizacija ekskurzije po Jugoslaviji ter organizacija pouka inštrumenta v programu pedagoške usmeritve — podobno kot praktični pouk v šolah tehniških usmeritev. Ob taki vzporednici se prizna šolam pedagoške'usmeritve del opravU pri organizaciji navedenih dejavnosti in se tudi s tem popravkom normativov zmanjša razlika med posameznimi šolami.
Razprava o enotnih osnovah je znova opozorila, da so v skrajšanih in predvsem v skrajšanih prilagojenih programih bistveno težje delovne razmere kot v drugih programih, zato je oblikovan predlog, da se učiteljem v teh programih prizna dodatek.
Predolg bi bil seznam, če bi hoteli nadrobno obravnavati vse utemeljene in tudi neutemeljene pripombe. Lahko ugotovimo, da je bila razprava o osnutku enotnih osnov res temeljita in množična, in da so razpravljalci zavzeto poskušali izboljšati dokument, ga napraviti kolikor mogoče sprejemljivega za vse. Utemeljenost in tehtnost predlogov se vidi že v tem, da je osnutek, ki je bil dan v razpravo, že doslej, ko razprava v celoti le še ni končana, doživel okoli 20 dopolnil. Tudi takšnih pripomb ni bilo malo, ki so se nanašale na širitev normativov in meril, na urejanje zadev, ki jih določajo vzgojno-izobraževalni programi, zakoni in drugi izvršilni predpisi, pa tudi takih, ki sodijo k povsem drugim dejavnikom, le v normative in merila ne. Takih pripomb in tistih, ki ne bi spodbujale smotrnega gospodarjenja (npr. plačevanje stroškov energije po resnični porabi), seveda ni bilo mogoče upoštevati. Mislim, da ni pretirano če trdim, da je razprava o enomih osnovah standardov, normativov in meril razgibala vse dejavnike v šolah, da je dala tehtne pripombe k predlaganim osnutkom in da bodo utemeljene pripombe našle tudi mesto v samem predlogu.
VALENTIN PIVK
lajavi temelji — pogled z druge strani
Kovinarji in strokovnjaki o normativih in standardih
Na Slovenskem se ne glede na sprejeta stališča do kakovostne ra-*vojne preobrazbe gospodarstva še zmeraj in vse bolj daje prednost p "^proizvodnim usmeritvam izobraževanja. Takšna je bila temeljna "Sotovitev delegatov enote Izobraževalne skupnosti kovinarstva in s,rojništva Severnoprimorske regije, ko so razpravljali o normativih in landardih skupaj z najnovejšimi predlogi »za sanacijo« srednjih šol.
Več neutemeljenih ugotovitev v javnosti, tudi pisanje v Prosvetnem delavcu, naš je spodbudilo, da v imenu »obsojenih« izrečemo nekaj ^romnih pripomb na račun nevednosti in pristranskosti; posebej pa ij "a izziv pedagoških šol, ki želijo nasprotne, utemeljene dokaze.
j Najbrž je usodna zmota, ko jako odkrivamo revne in bogate r|sole (proizvodne), ki jih je treba ij ''kaznovati«. Način dokazovanja j prstnih resnic je hudo banalen, j Nekrjtj£en razp|et kj se nam po-'"aja v bližnji prihodnosti, pa j j^di žal v dokaj čudno uravni-> 'ovko in lažno solidarnost. Radi 1 dosegli cilj (večji kos kruha) z [ij basnimi protesti in opozarja-
a.	"Jem na socialno krivico. Vsem j "am pa je zdavnaj znano, da je dl enarja manj, da je učiteljevo j o vse manj vredno. Rešitev iz )i,e neprijetne zadrege ni v tem, da i en'ni damo in drugim vzamemo, ■tiarveč v ustreznem družbenem 1 Vrednotenju znanja — šole. j Ker se je motiti človeško, bi radi ; '>ovedali svoje mnenje o katerih p tališčih pedagoških šol, ki so ; °bila »javno veljavo«. Za pri-Jn'erjavo pa bomo uporabili kar
'
.
izhodišča in utemeljitve že omenjene enote.
Mislimo, da so programi količinsko enako vrednoteni; vsaj v tistem delu, ko gre za nagrajevanje učiteljev, zato tudi ne verjamemo, da bi se na Izobraževalni skupnosti Slovenije toliko let motili. Strinjamo se, da nimamo enakovrednih možnosti za delo. Vsaka resnica je lahko tudi pol laži. Zato dobronamerno priporočamo, da bi prebrali kakšen program tehniške usmeritve in ugotovili te neenake možnosti. Nič koliko ovrednotenih analiz smo naredili na proizvodnih šolah in ugotovili isto kot vi; najbrž le še z večjim finančnim primanjkljajem.
Poskušajte morda nepristransko primerjati svoje možnosti in možnosti za uresničevanje pouka kovinarske usmeritve. Z malo
strpnosti boste ugotovili, da se razlikujemo tudi v nekaterih zelp oprijemljivih postavkah normativov. Skupnost tehniških šol SRS je že.večkrat predlagala, naj bi te postavke spremenili. K takim specifičnim in nujnim delom spadajo npr.: skladiščni delavec, nabava in priprava materiala, vzdrževanje strojev in naprav, instalacije, varnostna služba itd.
Treba je primerjati
Res je. da bi bilo treba materialne stroške ovrednotiti na podlagi analitičnih kazalnikov, kot že pravilno ugotavljate v pedagoški usmeritvi, vendar v primerjavi z vsemi vrstami šol. Potem bomo imeli vsaj pet kategorij. Zelo nespodobno je drugim soliti pamet z nekakšnimi improviziranimi besedami, zato bomo skušali razlike dokazati z nekaj zgledi. Za program kovinarja potrebujemo 50 % več prostora; enako za razsvetljavo. Za vodo (ogrevano) celo 100% več. Najnovejši predlog pa nam priznava le 10-odstotno razliko. Klimatska območja bi sicer rešila problem, toda ob lastnem viru ogrevanja. Iz mestne kotlarne in
po kubaturi prostorov pa se cena poveča za tret jino. Naslednja posebnost je vrednost materiala za izvedbo vaj. Ta znaša za oblikovalca kovin (3. letnik) kar 17.784 din ali na oddelek (30 učencev) 533.520 din. Instalirana moč strojev in naprav, ki rabijo Samo za pouk in le po kakovosti zagotavljajo minimalno realizacijo, se gibljejo okrog 300 KW. Odtod tudi visoki stroški pogonske, energije.
Očitno so razlike še v izdatkih za vzdrževanje premičnin, zavarovanja, predvsem pa drobnega inventarja. V čem je torej ta naša nepravičnost ali krivica, ki jo je treba popraviti v korist neproizvodnih šol?
Ob vsesplošni kritiki (ne)na-grajevanja se dokaj čudno sliši, da bomo spodbudili ustreznejšo kadrovsko politiko z merili, ki so pogoj za opravljanje dela. Delovne izkušnje ali razlikovanje kolektivov po starosti so najbrž predmet minulega dela. še najmanj pa dokaz pedagoške mobilnosti. Mar smo učitelji res tako subjektivno usmerjeni, da nismo zmogli ugotoviti, s kakšnimi merili se izraža kakovost?
Nadaljevanje na 4. strani
razpravljamo
Normativi spodbuda, in ne ovira razvoja
Skupna stališča obeh slovenskih univerz do standardov, normativov in meril
• Univerzi podpirata novo izhodišče v osnutku meril za vrednotenje vloženega dela visokošolskih delavcev na podlagi družbeno dogovorjene vrednosti enote enostavnega dela in zahtevata, da se uresniči tudi v svobodni menjavi dela v visokem šolstvu. Menita, da se bomo tako približali bolj enakopravnemu obravnavanju vzgojno-izobra-ževalnega področja v primerjavi z drugimi deli združenega dela, hkrati pa naj se poveča delež družbenega proizvoda, ki je namenjen financiranju visokošolske dejavnosti.
Univerzi menita, da je ustrezna rešitev tega vprašanja v tem trenutku prednostnega in bistvenega pomena.
•	Ob uveljavljanju in uresničevanju temeljnega zahtevka obeh univerz po povečanju deleža družbenega proizvoda za financiranje visokega šolstva je treba glede na razprave, v katerih je bilo kritično ocenjeno temeljno izhodišče sistema standardov, normativov in meril, začeti te instrumente postopno spreminjati in dopolnjevati. V razpravi je bilo namreč ugotovljeno, da se osnutek v nobeni bistveni potezi ne loči od sedanjega sistema standardov, normativov in meril in da mehanično prenaša pojmovanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti z drugih ravni vzgojno-izobraževalnega sistema na visoko šolstvo. Posledica tega je, da ne upošteva posebne narave visokošolske znanstvenoraziskovalne in vzgojno-izobraževalne dejavnosti in s poenostavljenim opredeljevanjem in vrednotenjem siromaši njeno celotno podobo. Spremembe sistema bi morale pomagati korenito predrugačiti izhodišča gmotnih osnov in s tem tudi spremeniti še Vedno prevladujoče pojmovanje o vlogi visokega šolstva v družbi, to se pravi miselnosti, ki ne razume celome funkcije visokega šolstva in jo zato preveč prepušča tržni stihiji.
V razpravi so prevladale ocene, da predlagani sistem normativov, ki je usmerjen izrazito kvantitativno in postavlja previsoke delovne obveznosti, pospešuje ekstenzivno rast visokošolskih programov in tako ovira razyoj sodobnega, v aktivne oblike in v kakovost usmerjenega študijskega sistema.
•	Minimalno število 30 študentov kot pogoj za začetek izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa naj velja le za program, in ne tudi za smer. Zato predlagamo, da se besedo »tudi« v besedilu črta. Določilo o minimalnem številu študentov za vpis v program naj velja le za L letnik, saj ob vpisu 30 študentov le-tem zaradi kasnejšega vpisa ne bi mogli zagotoviti, da bi študij nadaljevali ali končali.
•	Normativi za materialne stroške so preveč splošni. Razdelitev na štiri kategorije je primerna, vendar brez kvantifika-
cije ni mogoče soditi o ustreznosti ali neustreznosti razlik med kategorijami. Razlike v višini materialnih stroškov za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov so namreč izredno velike. V normativih in merilih za materialne stroške bi morali zajeti vse oblike visokošolske dejavnosti in upoštevati njene posebne zahteve. Tako bi morali upoštevati tudi stroške za nabavo in pripravo študijske literature za učitelje in študente, posebne zahteve, eksperimentalnih vaj, investicijsko vzdrževanje ipd. Merila bi morala upoštevati resnično gibanje stroškov na različnih področjih visokega šolstva.
• Ena bistvenih zahtev iz
loti in visokošolskim organizacijam ^ zagotoviti ves potreben denar (100-odstotna amortizacija)-
razprave je, da bi morali amorti zacijske stroške upoštevati v ce
• Znanstvenoraziskovalno delo v visokem šolstvu je nujna sestavina in temeljni pogoj za uspešno opravljanje pedagoške dejavnosti. Zato bi moral sistem standardov in normativov zajeti tudi raziskovalno dejavnost ter opredeliti njen delež v tedenski 42-urni delovni obveznosti ne glede na siceršnje sodelovanje visokošolskih delavcev v raziskovalnih projektih.
•	Podiplomski vzgojno-izo-braževalni programi, študij ob delu in vse druge oblike organiziranega vzgojno-izobraževalnega dela ter obveznega dela delavcev pri uresničevanju visokošolskih programov so enakovreden del visokošolskega usmerjenega izobraževanja. Zato morajo merila enakovredno upoštevati vse to delo kot priznano delo pri izvajanju študija na univerzah.
•	Neustrezno ali nepopolno so opredeljena merila za financiranje skupnih nalog, ki jih univerza opravlja za VDO. Treba je upoštevati in zagotoviti financiranje ne samo z zakonom določenih; temveč tudi v okviru univerze dogovorjenih skupnih nalog.
•	Spremembe pri opredeljevanju in ovrednotenju visokošolske dejavnosti, kot so navedene prej, je treba upoštevati pri pripravi planskih dokumentov za naslednje srednjeročno obdobje. Predlagamo, da pripravljale! teh dokumentov upoštevajo nove ocene potrebnih sredstev in jih vpišejo v planske akte.
• Univerzi predlagata, naj posebne izobraževalne skupnosti pri dopolnjevanju standardov, normativov in meril upoštevajo posebne zahteve izvajanja visokošolske dejavnosti na posameznih področjih. Posebej poudarjamo predloge iz razprave, da je treba pri opredeljevanju in vrednotenju redne pedagoške obveznosti upoštevati vse oblike visokošolskega organiziranja pedagoškega in raziskovalnega dela.

razpravljamo
Dogovor o nalogah in nosilcih poklicnega usmerjanja v SR Sloveniji -ali le akcijski načrt?
Težave z usklajevanjem vseh nalog poklicnega usmerjanja — nekatere od teh niso bile opravljene ali pa se niso uresničevale tako, kot bi se morale in so zato zmanjševale učinkovitost dobro opravljenih nalog in s tem celotnega poklicnega usmerjanja — so porodile misel, da bi to področje morali podrobneje urediti z družbenim dogovorom. V njem naj bi natančno opredelili vse naloge, potrebne za učinkovito poklicno usmerjanje ter nosilce in izvajalce posameznih nalog. Zamisel je bila posebno živa tedaj, ko se je snovalo in uvajalo usmerjeno izobraževanje. Tako je bila uvedena tudi v akcijski načrt priprav uvajanja usmerjenega izobraževanja v visokem šolstvu, ki ga je sprejel Svet za vzgojo in izobraževanje pri Republiški konferenci SZDL.
K izdelavi so bili povabljeni vsi znani nosilci in izvajalci nalog poklicnega usmerjanja. Ti naj bi predložili svoje letne načrte in dolgoročnejše programe dela na tem področju. Po večkratnih, malo uspešnih pozivih (programe je poslalo le malo nosilcev in izvajalcev) je akcija zamrla. Pokazalo pa se je, da je takšen dogovor čedalje bolj potreben. Zaradi zaostrenih gospodarskih razmer so mnogi izvajalci dobili precej manj denarja za uresničevanje nalog pri poklicnem usmerjanju, zato so iskali »notranje rezerve« v zmanjševanju dela na tem področju in "v novih razlagah zakonskih in drugih predpisov. Naloge so začeli prelagati na druge izvajalce. Takšne različne razlage nalog namreč dopuščajo zakonska določila, ki so glede na naravo teh predpisov dovolj splošna (Zakon o osnovni šoli, Zakon o usmerjenem izobraževanju, Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti) pa tudi Družbeni dogovor o uresničevanju kadrovske politike v SR Sloveniji, ki opredeljuje poklicno usmerjanje in naloge na tem področju le v štirih členih.
V takšnem položaju je Koordinacijski odbor za poklicno usmerjanje in usmerjanje vpisa pri Izobraževalni skupnosti Slovenije konec leta 1984 imenoval delovno skupino za pripravo delovnega gradiva Dogovora o nalogah in nosilcih poklicnega usmerjanja v SR Sloveniji, ki naj bi bil sestavni del Družbenega dogovora o uresničevanju kadrovske politike v SR Sloveniji.
Koordinacijski odbor za poklicno usmerjanje in usmerjanje vpisa je obravnaval delovno gradivo pred letnimi dopusti in ga poslal vsem podpisnikom Družbenega dogovora o uresničevanju kadrovske politike v SR Slo-
veniji in drugim v gradivu naštetim nosilcem in izvajalcem nalog poklicnega usmerjanja, naj ga ocenijo in dopolnijo. Na podlagi številnih pripomb je delovna skupina pripravila osnutek Dogovora. Ta osnutek je z manjšimi dopolnitvami 28. 10. 1985 sprejel Koordinacijski odbor za poklicno usmerjanje in usmerjanje vpisa. Ob načelni pripombi Gospodarske zbornice Slovenije in Republiškega komiteja za delo, da je gradivo za dogovor preveč določeno in naj se zato preimenuje v akcijski načrt, je odbor menil, da mora to ostati zavezujoč in konkreten Dogovor kot sestavni del Družbenega dogovora o uresničevanju kadrovske politike. Zato je sklenil, da se takšen Dogovor o nalogah in 'nosilcih poklicnega usmerjanja takoj pošlje v obravnavo vsem podpisnikom Družbenega dogovora o uresničevanju kadrovske politike.
Upajmo, da bo javna obravnava obogatila vsebino in da pripombe ne bodo preveč splošne, tako da bi se na področju poklicnega usmerjanja ohranjalo sta- 1 nje, s katerim že več let nismo zadovoljni.
Zdajšnji osnutek Dogovora o nalogah in nosilcih poklicnega usmerjanja v SR Sloveniji namreč natančno opredeljuje vloge, ki jih imajo nosilci nalog. Sistematično navaja naloge, ki jih je treba opraviti zato, da bo poklicno usmerjanje učinkovito, pa tudi nosilce in izvajalce posameznih nalog. Natančno so opredeljene naloge na področju načrtovanja kadrpv in izobraževanja, poklicne vzgoje in informiranja, poklicnega svetovanja in poklicnega spremljanja. Pod naslovom Skupne naloge poklicnega usmerjanja pa so posebej poudarjene naloge usposabljanja kadrov za poklicno usmerjanje, raziskovanja na področju poklicnega usmerjanja in zagotavljanja gmotnih temeljev za to dejavnost.
Dogovor torej obeta, da se bomo poklicnega usmerjanja mladine in odraslih lotili celostno. Koordinacijski odbor za poklicno usmerjanje in usmerjanje vpisa se je zavezal, da bo, potem ko bo dogovor sprejet, spremljal njegovo uresničevanje. Ker osnutek Dogovora le natančno opredeljuje v drugih predpisih že_ določene naloge in njihove izvajalce in ker sodelujejo ob njegovem nastajanju vsi nosilci in izvajalci nalog, upajmo, da Koordinacijski odbor za poklicno usmerjanje in usmerjanje vpisa pri usklajevanju in spremljanju uresničevanja ne bo imel prevelikih težav.
JANEZ ZALAZNIK
Ak. kipar Zmago Posega, član DLU severne Primorske — z razstave Soočenja
POJASNILO K ČLANKU NEZDRAVA RACIONALIZACIJA
Kdo spreminja sklepe?

'IT
r
L
Tovarišica Slava- Pelko je 21. oktobra 1985 v Prosvetnem delavcu v imenu Društva pedagogov za telesno vzgojo Kranja in Tržiča upravičeno nasprotovala temu, da bi učenci srednjih pedagoških šol v SR Sloveniji v prvem in drugem letniku imeli športno obrambne dejavnosti (športne dni) na račun plavalnega in smučarskega tečaja, ki sta s programom za te šole predvidena >v teh letnikih. Posebej poudarjam, da sta tadva tečaja zdaj v programu. Vse do preteklega šolskega leta namreč v izobraževalni ' skupnosti nismo mogli doseči, da bi bili ti tečaji
tudi denarno ovrednoteni, čeprav so jih srednje pedagoške šole imele — tako kot športne dneve.
V zvezi z racionalizacijo naj kot predsednik strokovnega sveta Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev pojasnim tole: Strokovni svet je decembra 1983 v zvezi s tečaji sklenil:
»1. Plavalni tečaj v prvih letnikih srednjega usmerjenega izobraževanja se izvaja zunaj obsega 40 tednov. Tečaj traja šest dni v obsegu 24 ur (na skupino).
Tomaž Kržišnik (Jugoslavija): Pesem 2, barvni ofsetni tisk in sitotisk, 1985
2. Smučarski tečaj drugih letnikov srednjega usmerjenega izobraževanja pedagoške usmeritve se izvaja zunaj obsega 40 tednov pouka. Tečaj traja 6 dni v obsegu 24 pedagoških ur (na skupino).
Tako plavalni kot smučarski tečaj je opredeljen v programu srednjega usmerjenega izobraževanja. V skupini sme 'Sodelovati 12 učencev.« (Iz zapisnika sklepov strokovnega sveta.)
Skupščina Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev je 20. 12. 1983 sprejela sklep, naj bosta oba tečaja v sklopu 40 tednov pouka. Iz zapisnika razberemo, da je skupščina spremenila sklep svojega strokovnega sveta. Naročila pa mu je, naj ponovno preveri obveznosti, ki jih imajo šole do navedenih dejavnosti. Zakaj je skupščina spremenila sklep strokovnega sveta, iz omenjenega zapisnika skupščine ni mogoče natančneje ugotoviti. Eden od razlogov je gotovo tale: skupščina je hotela doseči, da bi bili tečaji financirani in končno uvrščeni v predmetnik (v njem doslej sploh niso bili omenjeni — glej Predmetniki, določeni z vzgoj-no-izobraževalnimi programi za pridobitev strokovne izobrazbe v srednjem izobraževanju, druga izpopolnjena izdaja, Zavod SR Slovenije za šolstvo Ljubljana, oktober 1981), vzgojno-izobra-ževalni program za srednje pedagoške šole pa je prinesel učni načrt z navodili za oba tečaja!
Na vprašanja tovarišice Pel-kove lahko odgovorim takole:
L Strokovni svet za pedagoško usmeritev ni spreminjal predmetnika in učnega načrta ne za tečaje in ne za športne dneve. Nasprotno, ves čas si je prizadeval (ob podpori odbora za planiranje Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev), da bi tečaji kakovostno potekali. Tečaji naj bi bili zunaj 40 tednov pouka; to je predlagal zato, ker potekajo tečaji večinoma v naravi (včasih tudi v ba-
obremenjevati učencev en« •k kot pouk. Poleg tega je bila' en čina tečajev med počitnicami L pa zunaj pouka.
aist
2. Strokovni svet ni nik1 h niti predlagal niti sklenil, naj M bili učenci v prvem in drug) letniku srednjih pedagoških; iti na račun tečajev prikrajšani k športne dneve. Kot sem ob'' čen, takega sklepa ni sptf noben organ, niti skupščina I sebne izobraževalne skupnosti Z tudi ne Zavod SR Slovenije s, šolstvo. Tako odločitev je m£>! 'e sprejeti le strokovna služba h n braževalne skupnosti Sloveni Ko sem preverjal, kdo naj biš(e obvestil o navedeni »racionali*' ciji«, so mi zagotovili, da tega storil nihče pri Posebni izobraj t valni skupnosti za pedagoš I usmeritev niti v Zavodu SRS 8 šolstvo in seveda tudi ne stl < kovni svet. Zato bi bilo zaniffli ( in koristno to obvestilo vid<
Pred nedavnim sem zvedel v kalkulativnih elementih izračun cene storitev ni več ustrezni rubriki) priznanih ut telesnovzgojne dejavnosti, tem nismo bili pisno obvešča Šole torej že dve leti ne dobid
denarja za organizacijo športi ‘	‘	' .Cebi
dni za prva dva letnika.
vedel prej, bi se gotovo odzt saj smo nad takimi postopki
snično ogorčeni. Seveda pa . športne dneve pa tudi tečaje ganizirali ves čas.
Predsedstvo Posebne izob'
ževalne skupnosti za pedagoš '	‘ -oč
usmeritev je v oktobru nar. strokovnemu svetu, naj takoji devo preuči in predlaga skupšč ustrezno rešitev. Skupina, ki j« imenoval strokovpi svet, je pripravila predlog za prvo si strokovnega sveta, ki bo mesec. Ker gre očitno za nep-vilnost, jo bomo seveda posli šali odpravili. Seveda, če se s( ne bo naše! nekdo, ki bo skP strokovnega sveta in skupšči sam preoblikoval.
JURE GARTNER
Majavi temelji — pogled z druge strani
°j:
Nadaljevanje s 3. strani
Ali pa gre za sprenevedanje in iskanje šibkih točk proizvodno usmerjenih šol? Prav presenečeni smo nad doslej nepoznano kakovostjo neke pedagoške šole! Kot da le-te v proizvodnih usmeritvah ne poznamo. Klicanje na pomoč vseh 135 srednjih šol je zato že prava farsa v boju za neenakost. Strinjamo se z vami, da naj bo za enako delo enako plačilo. Delo po šolah pa ni enako, niti za slavista ne. So se učitelji že kdaj potegovali za razrede s slabimi učenci? So si predmeti enakovredni? In logika ponudbe in povpraševanja, ko se za neko delo prijavi več deset kandidatov? Diplomiranega inženirja pa še s stanovanjem ni mogoče dobiti. Presodite sami, ali če bi bilo v takih primerih potrebno razlikovanje v nagrajevanju! Po vaši sodbi bi bilo treba to nedoslednost celo denarno kaznovati; saj ste pač tako zaverovani v svoje poslanstvo, da nam skorajda ne priznavate statusa — tega, da moramo obstajati. Od kvalificiranih struktur pa na Slovenskem (in še kje) skoraj vsi živimo.
Tudi pri nas se ne cedita med in mleko
zmot resnično ne pozna meja. Vsi so, ob vsesplošni izgubi gospodarstva, prepričani, da se v takih šolah cedita med in mleko. Nihče pa se ne vpraša, zakaj to počnejo. Mar jih ne sili prav slab gmotni položaj, da se še bolj trudijo, da se ohranijo in tako prispevajo svoj delež v zakladnico znanja!
Na splošno pa te šole ne izstopajo ne po osebnih dohodkih niti po velikosti skladov. Največkrat poravnavajo razliko v večjih materialnih izdatkih pouka in veliko vlagajo v učno tehnologijo, ki je na teh šolah dotrajana in zastarela. Za eno samo učno sredstvo pa je često treba odšteti več sto starih milijonov. V tako počasnem obnavljanju pa so naše perspektive vse manj rožnate. Pridružujemo se obsodbi tistih-šol, ki ves čas delijo, hkrati pa za investicijska vzdrževanja in razširjeno reprodukcijo iščejo pomoč družbe. S kakšno pravico bi torej proizvodnim šolam odtegnili denar, ki pod enakimi pogoji pripada vsem drugim, samo zaradi tega, ker so imele možnost, da so nekaj ustvarile? So delali na teh šolah pošteno in več!?
Kaj naj potem delimo s tistimi.
izredno veliko, drugod pa je kadrov preveč. Če že delimo usodo pomanjkanja, potem jo moramo deliti enako in s pametjo današnjega in jutrišnjega dne.
Šole, ki nekaj same ustvarjajo, so že lep čas izpostavljene najbolj neobjektivnim kritikam javnosti in zaznamovane s pečatom pridobitništva. Neumnost
ki se sklicu^jo na nedokazano
kakovost? Če proizvodne šole potrebujemo in želimo, potem jim dajmo enakopravne možnosti za delo in razvoj! Res, da je povpraševanje po teh kadrih
Proti selektivni delitvi denarja
Jasno je, da smo odločno proti vsakršni selektivni delitvi denarja za nazaj, ker nam ni nihče, še najmanj pa pedagoške šole dokazal, da je tako razlikovanje upravičeno. Utemeljitve so resnično na majavih temeljih! Mislimo pa tudi, da ni mogoče vseh šol (tudi proizvodnih) metati v en koš. Za tak način so potrebni čas, izdelana merila, pravičnost in sistematika, ne pa ultimati in sklicevanje na zakon. Mar ne bi bil kazalnik za več opravljenega dela tudi na novo ustvarjena družbena vrednost, ki jo'je nek kolektiv prispeval k zboljšanju pedagoškega standarda? Ali na primer inventivni prispevek k proizvodnji učil, sodelovanje šole z okoljem itd. Resnično velikost prepotrebnih materialnih stroškov posameznih usmeritev je treba ugotoviti s primerjalno analizo ter stroške šolam priznati; predvsem tiste, ki jih zahteva program. Ob tem bo treba opustiti vsako improvizacijo »zgrešenih upov«. Predlagamo, da so šole, ki se po finančnih in drugih kazalnikih res razlikujejo — v dobrem ali slabem — deležne posebne pozornosti republiških
ustanov. Njihove zadeve je tre >di rešiti drugače, in ne po stand ed dih in normativih.
Ob koncu bi radi pripomfl da je način, s katerim smo se lo ^ razslojevanja in diferencial srednjih šol, vreden graje, saj
( kk
stimulativno, nemotivacij« ^
vpliva na delo mnogih kolek vov. Učiteljevo delo pa smo dodatno diskvalificirali. MflD
oči
pomembnejše resnice in dilel ie|j
:v;
Ur
Ue
ict
so ostale nepojasnjene. Z nG spešnim iskanjem »sončne p1 ^ hodnosti« smo se močno odil Ijili od humane usmerjeno naše šole in njene ustvarjal1 družbene vloge. Pozabili s« h ( tudi na selektivno razvoj1'oj usmeritev gospodarstva, kjer imelo odločilno vlogo znanj) strojništvu, elektroniki, kemiji informatiki. Tudi to je razlog,1 Iti: je dajanje prednosti nepri zvodnim usmeritvam na vsi)! ravneh izobraževanja zgrešd !ps in nelogično. Očitki o neupra' čenih razlikah so boleči, zl* ja« če bomo neutemeljena in izjiS Ijena dejstva nekritično včlenili eh dolgoročne načrte. Upamo ledjer na Izobraževalni skupnosti S« kt venije ne bodo hiteli s prenJ«ii] domišljenimi sklepi.
Moč naših besed je lahko '' Uij lika v dobrem in slabem. P1 rl,
snične in popolne pa bodo te $ id!
sede le, če se bodo potrdil®
aj;
praksi naše vsakdanje šolske r( 'e
sničnosti.
BRANKO JELEN
Teuevo STROKOVNO SPOPOLNJEVANJE V SVETU
!a večjo moč razmišljanja in ravnanja
H Hilejna, 10. konferenca Evropskega združenja za izobraževanje 18 'teljev (ATEE) v Tilburgu na Nizozemskem je bila v celoti name-!' e,,i> aktualni temi — stalnemu izobraževanju učiteljev. Približno tri-ii * strokovnjakov iz enaindvajsetih dežel je pet dni, pretežno v dva-jstih delovnih skupinah obravnavalo prispevke z naslednjih podro-j^obraževanje šolskih ravnateljev, izobraževanje učiteljev za novo k. Ormacijsko tehnologijo, dopolnilno izobraževanje učiteljev poseb-3' J* S<>1, naravoslovnih predmetov in tujih jezikov, usposabljanje učite-i ;v*a interkulturno vzgojo, za uspešnejše povezovanje šolanja in po-
I	lca, za enakopravno obravnavanje obeh spolov v šolanju, znan-
II	e«o raziskovanje in teorije dopolnilnega izobraževanja.
j
obredno plenarno poroča-C’ ki dopušča povečini le eno-1 lerno komunikacijo, so prak-Nizozemci dali le malo časa;
\ skupinah je bila obravnavi sorodnih referatov odmer-la povprečna ura in pol — od 15 predstavitvi vnaprej raz-^ženih gradiv le tretjina časa, dve pa razpravi. Ob tem 1)5 se spomnila dveh nedavnih °kovnih srečanj v Beogr adu in &ebu, na katerih so dodelili !ročevalcem po 10 ali celo le 7 J^t časa, za razpravo pa je Ialo kakšne pol ure na koncu Ndljivega dneva. Poglavitno ’^a je vse potekalo v slavnost-
I,	1 ozračju okrašene dvorane.
^si poročevalci — med prvimi ,teh sta bila rektor in nizozem-1 tiinister za šolstvo, ki je bil ^ nekoč učitelj —so se strinja-se učitelji morajo stalno Jnraževati (»Nobena frizerka ttanes ne domišlja, da bo z zna-eni, ki ga pridobi med šola-shajala ves svoj delovni Dopolnilno izobraževa-e Postaja posebno pomembno ?nogih zahodnoevropskih de-311 danes, ko se je — zaradi Njšanja števila rojstev pa zato, ker dajejo iz državnih 3§ajn za šolske izdatke pre-ak> denarja — zaposlovanje (vih učiteljev skorajda ustavilo, hočemo v šolah kaj izbolj->n uvesti kaj novega, si mo-
II,	10 pomagati z učitelji, ki jih že
temo!«
Poročevalci pa se niso tako '° strinjali v tem, kaj naj bo Slavilno izhodišče dopolnil-'»a izobraževanja učiteljev: ;.trebe šolske politike, ki želi 'ltelje predvsem usposobiti za Pešno izpeljavo šolskih reform ^fUgih novosti — ali potrebe ^•h učiteljev ali šol.
^ Petdesetih letih je večina Epskih dežel predvidna v ^ zakonodaji pospešeno do-'^■Ino izobraževanje učiteljev ^ v ta namen tudi ustanavljala ^središča in inštitute. V tem ^°bju lahko razlikujemo edvsem dva načina:
Ul ^ dopolnilno izobraževanje, o\ Merjeno v usposabljanje učite-ici 'v za uvajanje novosti v zvezi s j( sKimi reformami, novimi uč-js načrti, učbeniki, pripoji °cki ipd.;
l0i dopolnilno izobraževanje, eI Merjeno v poklicno rast in l£rebni razvoj posameznih učite-p ‘V’ o tem je bilo narejeno tudi jd 'Cej raziskav o izobraževalnih i0 itreb)ah in željah učiteljev, o a|i. eku.in dejavnikih njihove po-s( 1C,levSoc‘a^zacije> 0 težavah, ki o Oživljajo v raznih obdobjih nnklirnpaa Hplovania.
CH poklicnega delovanja. °semdesetih letih se je tema
j£V
jenoma pridružilo še dopol-
DO	/ti rrtn i/-> i i r> •-*-» T* i £1
/Siw J -	J - r -
(, a[nezne šole. Posebnostim in
3'tn n0St* ta*ce8a >>v ^°'e usrner_ ,ji :'e8a dopolnilnega izobraževa-
jZS (angl. schoolfocussed ili ,£T, nem. schulzentrierte j- rerforbildung) je bil name-tudi veliki mednarodni pro-.j * v sklopu OECD, ki se je acal leta 1979/80. Pri tem izo-V'l Vanju ne gre za več nepo ve-gij,'1" predavanj učiteljskemu bid' t'VU’ kakršna prirejamo j.1 Pri nas, ampak za proces, ki ((J? dalj časa (najmanj leto ali O' V tem času učitelji dolo-r 'j sole, ob pomoči zunanjega •tovnjaka (ki pa ne nastopa
izobraževanje, usmerjeno aavoj in reševanje problemov
kot predavatelj, ampak kot svetovalec in usmerjevalec) opredelijo bistvene vzgojnoizobraže-valne probleme na svoji šoli, se odločijo, kako naj bi jih reševali in spremljali (kot akcijsko raziskovanje, v katerem so povezani procesi raziskovanja, izboljševanja dela in odnosov in lastnega strokovnega napredka). Tak problemski prijem, ki upošteva potrebe šol in učiteljev, zagotavlja, da so učitelji dejavni soustvarjalci svojega izobraževanja in ne le sprejemniki takih ali drugačnih vnaprej in mimo njih načrtovanih predavanj.
Kdo odloča o programu
Pri dopolnilnem izobraževanju učiteljev nastajajo velikokrat nasprotja med pobudo »od zgoraj« in »od spodaj«. Zato ni nepomembno vprašanje, koliko naj bi cilje in vsebino dopolnilnega izobraževanja določali vnaprej in jo tudi obvezno predpisovali in koliko prepuščali učiteljem in šolam, da glede na potrebe, ki jih začutijo pri svojem delu, sami določajo vsebine, potek, metode svojega dopolnilnega izobraževanja.
Skoraj v vseh zahodnoevropskih deželah se oba modela prepletata; učitelji izbirajo tečaje, seminarje, razne oblike vaj itd. iz številnih ponudb raznih organizacij in skupin. Obvezno predpisovanje obsega in vsebin se ne uveljavljaširše, tako iz motivacijskih vzrokov (ali bo učiteljem zares koristilo izobraževanje, za katero se niso prostovoljno odločili) kot tudi zaradi denarnih posledic, ki jih ima za- , konodajalec, ki tako obveznost predpiše in jo vzame zares. V vzhodnoevropskih socialističnih deželah (te so bile na konferenci skromno zastopane, s posameznimi udeleženci iz Bolgarije, Češkoslovaške in Poljske, iz Jugoslavije pa‘sva bili dve udeleženki) je sistem dopolnilnega izobraževanja učiteljev s cilji, vsebinami in potekom vnaprej centralno določen in obvezen vsaj v prvih letih službovanja. Da bi se zmanjšali stroški pripravijo precej krajših seminarjev in srečanj v krajevnih študijskih krožkih, udeleženci pa se veliko izobražujejo tudi sami.
Raziskave učiteljeve poklicne socializacije so pokazale, da se učiteljeve izobraževalne potrebe spreminjajo z njegovim delovnim stažem. Vonk (Nizozemska) omenja tri stopnje: v prvem letu potrebuje učitelj pripravnik veliko mentorjeve pomoči, da se znajde v temeljnih postopkih priprave, izvajanja pouka, ocenjevanja, discipliniranja učencev in prebrodi »šok« ob prehodu iz visoke šole v poklic. Marsikje (žal pri nas ni tako) ima učitelj pripravnik precej znižano učno obveznost, zato pa obiskuje vsak teden posvetovalne seminarje. Posebno pozornost namenjajo sistematičnemu usposabljanju mentorjev za njihovo zahtevno vlogo — tako tistih, ki delajo s pripravniki, kot onih, ki delajo s študenti (Tietze je poročal o avstrijskih izkušnjah).
Starejši učitelji so utrujeni
V naslednjih petih ali osmih letih učitelj začetnik utrjuje svoj
slog in uporablja čedalje več različnih prijemov. Je še precej pod vplivom svojih kolegov: Od tega obdobja je odvisno, ali bo pozneje sprejemal novosti ali pa bo zapadel v privajenost. Pozneje, na tretji stopinji, se začne izkušeni učitelj osvobajati vpliva mentorjev, njegovi prijemi se izkristalizirajo. Nekateri učitelji dokaj težko prebrodijo »krizo srednjih let« (veliko razprav je zbudil prispevek Nizozemca Prička na to temo). V zadnjem času opažajo, da so starejši učitelji čedalje bolj izčrpani (poklicna »izgorelost«, angl. burn-out), zato se mnogi predčasno upokoje ali si poiščejo drug poklic. Postavljena je bila hipoteza, da postaja danes učiteljeva vloga, ki terja vse manj prenašanja znanj in vse več organiziranja učnih položajev za samostojno učenje, razpravljanja z učenci, uvajanja novosti v vsebine in oblike dela, vse bolj naporna prav za starejše učitelje.
Zanimivo je, da tudi v drugih šolskih sistemih, npr. na Češkoslovaškem, delijo dopolnilno izobraževanje učiteljev na tri stopnje: pripravništvo (prvo leto), »usposabljanje za novosti« — od petega do sedmega leta službovanja (po enotnem in obveznem programu za vse) in »usposabljanje za specializacijo« (ni enako za vse učitelje in ni obvezno, vodi lahko do naslovov, kot so: učitelj svetovalec, učitelj mentor, učitelj specialist).
Srednješolski učitelji ne marajo pedagogike
Koliko so potrebe po dopolnilnem izobraževanju, kot jih izražajo učitelji sami, zanesljivo
o ocenjevanju, o skupinskem poučevanju, o individualizaciji, o psihofizioloških značilnostih učencev in o vplivu sociokultur-nega okolja na njihov razvoj ipd., skratka o pedagoško-psi-hološko-didaktičnih temah. Za tovrstno spopolnjevanje so se razmeroma najbolj zanimali mlajši učitelji, ženske, učitelji akademsko »manj uglednih« predmetov, kot je telesna vzgoja. Manj zanimanja pa so pokazali učitelji z najvišjimi (znanstvenimi) stopnjami univerzitetne izobrazbe, ki so si pri dotedanjem šolanju pridobili malo tovrstnega znanja, in tisti, ki ' poučujejo na elitnih, selektivnih tipih srednjih šol. Učitelji tehni-ško-strokovnih predmetov so bili nekje v »zlati sredini«.
Kako izoblikovati v neki deželi sistem dopolnilnega izobraževanja učiteljev? Ali gaje bolje osrediniti na eno vrsto ustanov in nadzorovati? Večina poročevalcev je menila, da je raznolika ponudba tečajev, seminarjev in drugih oblik nekaj pozitivnega, da pa je nujno dogovarjanje in ■usklajevanje med njimi kot tudi med središči dopolnilnega izobraževanja in šolami, ki izobražujejo učitelje. Univerzitetni učitelji, ki sodelujejo pri dopolnilnem izobraževanju učiteljev, dobe od njih dragocene vrnitvene informacije o uspešnosti in vrzelih osnovnega izobraževanja zvedo pa tudi za aktualne probleme in dogajanja v samih šolah. Ne morejo pa kadrovske šole pripraviti toliko dopolnilnega izobraževanja^ da bi učiteljem res zadoščalo (tudi pri nas marsikdaj slišimo, da naj bi kadrovske šole imele tako nalogo). V svetu se zavedajo, da so za to potrebne tudi specializirane ustanove (središča ipd.) s kadri,
Mojca Teležar: Spravljanje sena, linorez (zlata.medalja), uč. 7. razr. Osn. šole Brezovica, lik. ped.Tonka Tacol — 8. grafični bienale jugoslovanskih otrok, Kostanjevica 1985
Stjepan Žuti: Na polju, linorez (bonasta medalja), uč. 7. razr. Osn. šole Novi Marof, lik. ped. Stjepan Cifek, 8. grafični bienale jugoslovanskih otrok, Kostanjevica 1985
vodilo za načrtovanje? Obsežna francoska raziskava (Bourdonc-le, Lumbroso) je pokazala, da se tisti srednješolski učitelji, ki bi jim nekatere oblike' dopolnilnega izobraževanja najbolj koristile, za tovrstno izobraževanje najmanj zanimajo. Večina učiteljev sicer občuti potrebo po spopolnjevanju iz ožje stroke in* metodike (metode poučevanja v slojem predmetu), le manjšina pa želi kaj več zvedeti na primer
avdiovizualno opremo, dokumentacijo, prostori... (Ali bodo naši učitelji kdaj dobili svoj »prosvetni dom«, v katerem bi lahko prebivali, se izobraževali, srečevali?) Kako spodbujati učitelje za dopolnilno izobraževanje? Manj z obveznim predpisovanjem, več z dobrimi spodbudami (možnost napredovanja, naslovi, dajanje študijskih dopustov, štipendij za daljše oblike spopolnjevaiija). Vsega spopol-
njevanja ni mogoče uvrstiti v učiteljev prosti čas. V Franciji so sindikati npr. dosegli, da ima od leta 1972 vsak učitelj teden dni na leto na voljo za strokovno in osebno izpopolnjevanje.
Sama predavanja ne koristijo
Koliko je dopoffiilno izobraževanje učinkovito? Šolske oblasti vidijo predvsem »instrumentalno vrednost« dopolnilnega izobraževanja, ki je zanje sredstvo za doseganje čisto določnih ciljev, učitelji pa vidijo v njem predvsem možnost za poklicno in osebno rast, ki ni nujno vezana na merljive učinke. Precej pogosto ugotavljajo z raznimi anketami, kako so učitelji zadovoljni s seminarji. Kako pa ovrednotiti »dosežke« — spremembe v učiteljevem poučevanju ali celo v napredovanju učencev pod vplivom dopolnilnega izobraževanja? Takih raziskav so se doslej lotili le malok-je. Dosedanje ugotovitve kažejo, da ima spopolnjevanje razmeroma nizke in kratkotrajne učinke in da se spoznanja z raznih tečajev in seminarjev premalo prenašajo v vsakdanjo prakso.
Kako ta transfer povečati? Tu so bistvene take metode dela, ki miselno in čustveno aktivirajo udeležence ter vsebujejo praktično usposabljanje in konkretne izkušnje. Zato ni naključje, da je bila na konferenci namenjena velika pozornost prav tem metodam. Obravn avali so tudi sorodna vprašanja, kako se pravzaprav učijo učitelji, kako v njih sprožati spoznavno zahtevne, bogate oblike učen ja, spreminjati znanje, stališča in ravnanje?
Za trajnejše dosežke, in za to, da bi učitelji z dopolnilnim izobraževanjem povečali svojo »moč fazmišljanja« in »moč ravnanja«, ne zadostujejo predavanja z nekaj razprave. Med oblike izobraževanja je treba uvrstiti vsaj tele štiri prvine:
—	konkretne izkušnje (opazovanje, hospitiranje v mi-kroučnem položaju ali v razredu)
—	razmišljanje in razčlenitev nove izkušnje
—	učenje novih pojmov, pravil, načel (predavanje,literatura),
—	preskušanje na novo pridobljenega znanja z vajami in nato v razredu.
Pri vsakem seminarju naj bi dobili učitelji med drugim tudi praktična pravila za ravnanje ali gradivo’, ki ga lahko neposredno uporabijo. Pomembne pašo tudi poseminarške dejavnosti, ki naj učitelju pomagajo pri uvajanju novosti v vsakdanje delo, bodisi z občasnimi svetovalnimi obiski zunanjega strokovnjaka ali s ho-spitacijami pri kolegih (med dvema ali več učitelji, ki so obiskovali isti seminar).
Med učitelji pa so tudi pomembne individualne razlike v načinu učenja, ki jim najbolj ustreza. Van Helden (Nizozemska) je ugotovil med učitelji vsaj štiri učne sloge (konvergentno in divergentno usmerjeni, asimila-torji in akomodatorji); vsakemu tipu ustreza drugačno zaporedje prej omenjenih stopenj ali sestavin izobraževanja. Model, ki je preprostejši od mnogih dozdajšnjih poskusov — prilagajanje načina poučevanja odraslih njihovemu kongnitivnemu slogu, so z uspehom preskusili na več seminarjih za učitelje. Ti so se lahko na podlagi uvodnih vprašanj odločili za »poučeval-ni«, »razmišljajoči«, »samoizo-braževalni« ali »praktični« prijem.
Vse bliže učiteljevim potrebam in praksi
Raziskave v zadnjem času so pokazale, da tisto, kar najbolj vpliva na učiteljevo ravnanje, odločanje v razredu, največkrat ni znanje, pridobljeno med študijem, ampak »vsakdanje, subjektivne, praktične« teorije (npr. o poučevanju, učenju, motiviranju, discipliniranju, avtoriteti idr.), ki se oblikujejo iz neštetih izkušenj vse življenje in se jih posameznik le medlo ali delno zaveda. Zato je bilo veliko predvsem nizozemskih prispevkov (Corporaal, Buiting idr.) namenjenih metodam raziskovanja teh subjektivnih teorij in njihove povezave z znanstvenimi teorijami. Gre za metodo glasnega komentiranja video posnetkov lastnega poučevanja in podobno.
Najuspešnejše je torej dopolnilno izobraževanje, usmerjeno v neposredne probleme učiteljevega dela, kot so: kako podajati posamezne tematske enote učencem različnih sposobnosti, kako učence pri tem vsestransko aktivirati, kako pri obravnavi aktualne tematike, npr. ekološka vzgoja, vzgoja za sožitje v večkulturnih družbah, preseči toge okvire načrtovanja predmetov po urah idr. Dopolnilno izobraževanje taka vprašanja teoretično osvetli in oboje-smerno poveže znanstvena spoznanja in praktične izkušnje. Tovrstnega izobraževanja ne morejo dati učiteljem posamezne panoge, pa če jim še tako temeljito.postrežejo z najnovejšimi izsledki; potreben je inte-grativen prijem — skupinsko, sodelovalno načrtovanje. Take seminarje morajo voditi predstavniki posameznih »strok«, specialnih didaktik, pedagogike, obče didaktike, psihologije, sociologije in drugih.
§eveda se tudi drugod dogaja, da je seminar za učitelje seštevek predavanj bolj ali manj vidnih strokovnjakov, ki si podajajo kljuke, ne da bi vedeli, kaj je povedal tisti, ki je predaval pred njimi, ali kaj bo povedal tisti za njimi. Toda tako zasnovano dopolnilno izobraževanje daje učiteljem zelo malo in je »poceni« samo na prvi pogled. Na konferenci so nam predstavili več seminarjev, tako imenovanih pedagoških delavnic (vvorkshops), pri katerih je skupno, interdisciplinarno zasnovano načrtovanje trajalo sicer bistveno dalj kot sama izvedba, med učitelji pa so spodbudili več akcij, ki so se še dolgQ potem nadaljevale in spo-polnjevale v krajevnih ali šolskih delovnih skupinah. Zanimivo je tudi, da štejejo drugod enotedenske (petdnevne) oblike spopoinjevanja med »kratke«, pri nas pa se težišče v zadnjem času prenaša z večdnevnih na enodnevne ali nekajurne oblike spopoinjevanja.
Seveda imamo tudi pri nas občasno res kakovostne seminarje, ki aktivirajo udeležence. Eden od naukov konference je, da je treba take dobre izkušnje čimbolj šiliti — z živimi opisi poteka, metod dela, mnenj udeležencev ipd.
Precejšnja pozornost je bila namenjena tudi metodam uvajanja učiteljev v uspešnejšo nebesedno komunikacijo —mimika, kretnje, gibanje (Klinzig) pa vključevanju učiteljev kot enakopravnih partnerjev v. akcijsko raziskovanje. O slednji temi bo verjetno mogoče kaj več slišati na naslednji, 11. konferenci ATEE, ki bo septembra 1986 v Toulousu (Francija), pod naslovom Učitelj in raziskovanje.
BARIČA MARENTIČ POŽARNIK
OPAZUJTE
Halleyev komet

USODA ŠOLE V NARAVI V ZDAJŠNJIH DRUŽBENOGOSPODARSKIH RAZMERAH
Pomagajo si, kot vedo in znajo
Začetki šole v naravi segajo v leto 1963, ko so na pobudo takratne ljubljanske enote Zavoda za šolstvo SR Slovenije učenci četrtih in petih razredov nekaterih šol v občini Ljubljana Center odšli za teden dni k morju ali v kakšno zimsko središče, kjer so se učili plavanja ali smučanja. Do leta 1970 so to obliko dela uvrstile v svoj vzgoj-no-izobraževalni program vse šole na območju takratne ljubljanske enote Zavoda za šolstvo.
Čeprav denarno vzdrževanje šole v naravi nikdar ni bilo sistemsko urejeno (zato šola v naravi tudi ni mogla biti obvezna), pa se je od leta 1970 do 1981 ta vzgojno-izobraževalna oblika po vsej Sloveniji zelo razvila, hkrati se je oblikovala in spo-polnjevala njena vzgojno-izobraževalna vsebina ter dobivala zasnovo, kakor jo pojmujemo danes.
Danes pravimo, da je šola v naravi sodobna oblika vzgojno-izobraževalnega dela; njena značilnost je v tem, da vsi otroci enega oddelka odidejo poleti v kak obmorski kraj, pozimi pa v zimsko letovišče, kjer nadaljujejo vzgojno-izobraževalni proces. V tem procesu je nekoliko več časa kot doma namenjeno telesni vzgoji, natančneje plavanju ali smučanju. Gre torej za celosten pedagoški proces, ki v posebnem okolju, s posebnimi sredstvi in na poseben način poskuša smotrno prispevati k oblikovanju celostne učenčeve osebnosti in v učencu hkrati vsaditi kal in smisel za zdravo in kulturno bogatenje prostega časa v naravi tudi v kasnejšem življenju. Cilji šole v naravi so torej dolgoročno usmerjeni.
Zelo pogosta zabloda manj poučenih je v tem, da šolo v naravi enačijo s plavalnim ali smučarskim tečajem. V strokovnih krogih je takšno pojmovanje šole v naravi že preživeto, čeprav navedenih telesnovzgojnih smotrov ni mogoče zanemariti. Nasprotno, v prizadevanju za zmanjšanje utopitev (povprečno 88 utopitev na leto), v iskanju človekovega biopsihosocialnega ravnotežja, v prizadevanju za zmanjšanje prestopništva in zasvojenosti vseh vrst lahko odločilno posegata v zdravi način življenja odraslega človeka.
Podobne vzgojno-izobraže-valne oblike imajo tudi v ZR Nemčiji, Franciji in drugod.
Ko je že vse kazalo, da bo mogoče iz »kvantitete preskočiti v novo kvaliteto« (pri tem je mišljena sistemska zagotovitev denarnega vzdrževanja šole v naravi in zato tudi določena obveznost šole), pa je nastopilo obdobje gospodarskih težav, ki neusmiljeno zadira tudi v ta izsek vzgoje in izobraževanja. Raziskave in analize kažejo, da se razvojne težnje obračajo v negativno smer. Nekatere šole ukinjajo šolo v naravi in jo zamenjujejo s tečaji plavanja in smučanja v domačem kraju. K takšnemu stanju so precej pripomogli tudi sestavljalci učnega načrta, ki nakazujejo, da je mogoče šolo v naravi zamenjati z učenjem plavanja in smučanja v domačem kraju — to pa seveda šole izrabljajo. Ob tem je nujno ugotoviti, da je šlo tudi predlagateljem učnega načrta zgolj za obvladanje neke veščine (smučanje in plavanje), zanemarili pa so vse druge učinke na učenčevo psihosocialno naravo.
Različna organizacija in vsebina
Zaradi navedenih razmer ravnajo šole zelo različno:
—	ohranjajo letno in zimsko šolo v naravi kot je opredeljena v tretjem odstavku;
—	ohranjajo eno obliko (npr. letno), drugo pa ukinjajo;
—	organizirajo zgolj plavalne in smučarske tečaje v tujem kraju, brez druge vzgoj-no-izobraževalne vsebine;
—	uvajajo poleg zimske in letne šole v naravi še tretjo obliko, kjer so naglašene izletni-ško-planinsko-taborniške vsebine;
—	imajo strnjen tečaj plavanja ali smučanja v domačem kraju v času šolskih počitnic;
—	izvajajo pouk plavanja ali smučanja dalj časa (po 1 —2 uri na teden).
Navedene organizacijsko-vsebinske oblike so le nekatere različice, ki jih zasledimo v praksi, kažejo pa, da se njihove vsebine in oblike, zelo razlikujejo po kakovosti, kolikosti in po učno-vzgojnih smotrih. Gre torej za razlikovanje otrok v obvezni šoli na območju SR Slovenije. Praksa in raziskave kažejo, da je to razlikovanje bolj posledica subjektivne kot objektivne narave. Tam, kjer imajo prizadevnega in iznajdljivega učitelja telesne vzgoje ter naklonjenega in razumevajočega ravnatelja, šola v naravi sploh ni vprašanje. Udeležijo se je vsi učenci. Nevzdržno pa je, da se starši ali otroci sami odločajo, ali bodo šli v šolo v naravi ali ne, in nato pol oddelka odide, druga polovica pa medtem obiskuje pouk na šoli. Nevzdržno je tudi to, da svet staršev ukine šolo v naravi za tekoče leto. Razlikuje pa se tudi cena, ki jo morajo otroci prispevati za šolo v naravi. Naj navedemo samo dva skrajna zgleda. Ponekod zberejo toliko denarja, da otroci prispevajo le zelo majhen prispevek, pa drugod tudi otrokom zaračunajo delo učiteljev, ki so tisti teden z njimi. Slednjemu bi lahko rekli pravzaprav tudi pedagoški kriminal.
Neurejeno financiranje povzroča zmedo
Navedeno razlikovanje, ki je največkrat subjektivne narave, ustvarja zmedo na tem izseku vzgoje in izobraževanja, predvr sem pa je krivično do tistih otrok, ki jim sreča ni naklonila prizadevnega učitelja telesne vzgoje in ravnatelja, naklonjenega tej vzgojno-izobraževalni obliki. Resnici na ljubo pa je treba tudi priznati, da pravzaprav ni njuna dolžnost, da beračita za denar, da bi lahko uresničila vzgojno-izobraževalni program v obvezni šoli. Prav zaradi tega se kaže potreba po čim hitrejšem urejanju tega vprašanja, sicer nam prepuščanje stihiji in naključnosti preti, da bo odpravljeno še tisto, kar je ostalo od dvajsetletnih prizadevanj.
Ob razčlenjevanju šole v naravi sta v ospredju dve poglavitni vprašanji:
— vprašanje vsebine (potrditev ali dopolnitev vzgojno-izo-braževalnih smotrov in natančnejša opredelitev vzgojno-izo-braževalne vsebine);
Nadaljevanje na 10. strani
Proti koncu letošnjega leta in v začetku prihodnjega bomo na jasnem temnem nočnem nebu lahko opazovali zanimivo vesoljsko telo — Hal-ieyev komet, ki se vrača k Soncu, in ker je Zemlja v vesoljskih merilih blizu Sonca, tudi na naše nebo približno vsakih75 let.Tokratgreza31. zabeleženo vrnitev komefa, ki ga človeštvo opazuje že dve tisočletji. Komet se giblje okrog Sonca po zelo sploščeni elipsi (sl. 1). Soncu se naj-
Tir gibanja Halleyevega kometa okrog Sonca (levo). Fotografija (desno) Halleyevega kometa ob zadnji vrnitvi k Soncu leta 1910. Do danes so komet op azovali le z očmi ali pa so ga fotografirali. Tokrat pa ga bodo prvič raziskovali iz vesoljskih aparatur. Tako si bo znanost nabrala veliko novih podatkov o teh nenavadnih telesih Osončja, o katerih še vedno zelo malo vemo.
bolj približa na razdaljo 0,6 astronomske enote (t.j. razdalje med Soncem in Zemljo); to se bo tokrat zgo-' dilo 9. 2. 1986.
Za ta znameniti nebesni dogodek se znanstveniki po vsem svetu zelo resno pripravljajo že več let. To so predvsem poklicni raziskovalci kometov — astronomi na mnogih observatorijih. Približevanje Halleye-vega kometa Zemlji pa vznemirja tudi fizike, kemike, balistike, nebesne mehanike, kozmogoniste, astro-biologe (iskalce življenja v vesolju) itn. Proti Halleyevem kometu so z Zemlje že tudi izstrelili vesoljske sonde, da ga bodo raziskovale iz neposredne bližine. Ni dvoma, da komet zanima tudi navadnega Zemljana.
Astronomi amaterji že več tednov z močnejšimi daljnogledi opazujejo komet. Fotografirali so ga tudi pri nas (gl. Delo, 25. 9. 85). Opazovalcem kometa se lahko pridružimo tudi mi — učitelji skupaj z radovednimi učenci, ki bodo ta zanimivi nebesni pojav razlagali tudi doma.
V članku bom poskušal prikazati, kaj bi lahko o Halleyevem kometu spregovorili v šoli, in sicer na različnih razvojnih stopnjah, npr. v osnovni šoli pri predmetih spoznavanje narave in družbe, spoznavanje narave, zemljepisu, fiziki in matematiki, v srednji šoli pa predvsem pri fiziki in matematiki. Na nižji stopnji (1. do 4. razred osnovne šole) obravnavamo pojav kakovostno, na višji stopnji (5. do 8. razred osnovne šole), posebno pa v srednji šoli, pa prehajamo vse bolj v kolikostno obliko obravnavanja (npr. računanje tira gibanja, pogoji vidnosti kometa, fizikalna narava kometa, spremembe kometa ob približevanju Soncu).
Ker y takem prispevku ni mogoče vselej zajeti in izpovedati vseh misli, je nadaljnji ustvarjalni način obravnavanja Halleyevega kometa v šoli prepuščen učitelju. Tu so podane le iztočnice. Ker naša osnovna in srednja šola (na žalost) ne dajeta niti najbolj temeljnega znanja iz astronomije, smo na koncu prispevka dodali najpomembnejšo literaturo, v kateri je mogoče dobiti podatke za razlago o Ha!leyevem kometu pri pouku (učenci lahko o kometu pripravijo tudi referate).
Učenci naj bi dobili od učitelja le bistvene podatke o kometu. Čim več pa naj bi o njem brali. Nekaj bi se o njem naučili tudi iz opazovanj in iz praktičnih vaj, ki jih predlagam.
Predvsem pa: Če je le mogoče
opazujte komet z daljnogledom. To bo izjemen doživljaj za učitelja in učenca.
V naravoslovnih krožkih — ko učenci poznajo koordinatno mrežo (od 5. razreda osnovne šole) ali koordinami sistem — lahko iz priložene skice (sl.2) ugotavljajo, kako se spreminja lega kometa glede na zvezde. Pri tem spoznajo, v katerem ozvezdju se giblje Komet določenega dne, imenujejo to ozvezdje in z vrt-
sprotni smeri, kot se giblje Zemlja in drugi planeti okrog Sonca. S sl. 3 še pojasnimo, zakaj in kako se spreminjajo pogoji vidnosti kometa, koliko časa ga kak večer lahko opazujemo; to je odvisno od kotnfega (navideznega) razmika kometa od Sonca. Od sredine novembra 1985 do prvih dni februarja 1986 se ta razmik zmanjšuje (Kaj sledi iz tega?), potem pa se do sredine aprila povečuje (Kaj sledi?). Komet bo najsvetlejši, ko bo
ionizacija). Ocenjujemo, kolikok1 je večja svetlobna energija, ki jo1 Sonca sprejema komet, ko je So® najbližje v razdalji 0,6 astronom’ enote, in kojeod njeganajboljod« Ijen v razdalji približno 36 astron®1 skih enot. Pozornost lahko na®1 njamo tudi zgodovini odkritja opazovanj Hall eyevega kome ta (® pri zgodovini razmišljamo še o * žah, povezanih s kometi). Pogo' jamo se tudi o najsodobnejših P
NAVIDEZNO GIBANJE HALLEVEVEGA KOMETA
V OBDOBJU SEPTEMBER 1985 - FEBRUAR 1986
A*D
-45°
+30°
0°
-1^
-30'
-45‘
VOZNIK
PERZEJ
• r
•ANDROMEDA *!

.1

•i
-.J"
.JJi?IK0*TNIK	J
BI K

?
-V
«-L—
"T^ove-N"--^
. i
{ L -- -	i DEC I ^^15 i
V • ■ L' čl •»	4 i	, •
K I T
ERIDAN
. iVEljlKl
v jf »-A

GOL
. **
OB
Lr..
L-.-
T
J...
'r:-
‘peč
K I PAR
• i
|lab'od
• E. .5-
PEGAZ
cC«
"NtlL______.-v
{.LISIČKA
-•t--------1
I J
f-'1--, DElflNI
• i; i r
•r*
•h *<i

VODNAR
KOZOROG
■■r----------1----£ • •(.
JUŽNA I---------a—
• i
.RIBA

{mikroskop
•i
Us
Slika prikazuje gibanje Halleyevega kometa glede na zvezde. Uporabimo jo za to, da vadimo določanje v koordinantnem sistemu in učenje ozvezdij, v katerih se določenega datuma navidezno giblje kort1 Na abscisno (x) os je nanesena koordinata, kiji rečemo rektascenzija (podana v urah), na ordinatno (y) pa dekiinacija (podobna v kotnih stopinjah). V nebesnem ekvatorskem koordinatnem sistemu določ* rektascenzija in dekiinacija lego vesoljskega telesa, npr. zvezde, planeta, kometa na nebu. Zvezde int (praktično) stalno lego, lega kometa pa se spreminja. Za vajo ocenjujemo, kolikšno rektascenzijo in d ek nacijo ima komet določenega datuma in v katerem ozvezdju je. Na primer 11.11.1985 ima komet rektasce zijo približno 4 h 30 min in deklinacijo približno 22°. Je v ozvezdju Bika.
i® 2(
Ijivo zvezdno karto (npr. Kunaverjevo) ugotavljajo, ali je komet trenutno viden in kdaj ga lahko opazujemo.
Da bi čim več učencev, na šoli vedelo za prihod Halleyevega kometa na naše nebo, narišemo velik plakat njegovega tira okrog Sonca in njegove navidezne poti med zvezdami — čim bolj povečamo in shematizi-ramo sl. 1 in sl. 2 in ju obesimo v fizika! nico ali pa na oglasno desko v šoli.
najbliže Soncu (9.2. 1986). Tedaj bo za Soncem. (Kaj sledi iz tega?)
Pri fiziki si lahko zastavimo vprašanje, zakaj se neenakomerno spreminja lega kometa na nebu. Pojasnimo, da zato, ker se spreminja hitrost kometa na tiru okoli Sonca (velja 2. Keplerjev zakon), pa tudi zato, ker se spreminja hitrost kometa glede na Zemljo, ki se tudi giblje.
Ko npr. uporabljamo vrtljivo zvezdno karto, si v njej zabeležimo lego kometa določenega dne in ocenimo, koliko časa po zahodu Sonca
Razpravljamo še o zgradbi kometa, o procesih, ki potekajo v jedru in glavi kometa pri približevanju Soncu, o tem, kaj se dogaja z atomi in molekulami snovi — plinov v glavi in repu kometa zaradi vse večje sprejete Sončeve svetlobe (disociacija,
skavah kometa z vesoljskimi ap®1 turami im.
V šoli organiziramo opazoval1 kometa z daljnogledom, posebno učence, ki bi o tem kometu žd1 zvedeti čim več. Z daljnogledoi* odprtino 80 mm j e komet vid en že1 konca oktobra tega leta. Ob ugodnih vremenskih razmerah pa bomo okoli novega leta opazo* celo s prostimi očmi. Resna opaf vanja so za učence pomembna, saj zanje ne samo posebno doživetja stik z nevsakdanjim nebesnim tJ som, ampak si ob njih pridobijo t* nekatere opazovalne navade in • kušnje.
MARIJAN PROSEN
P
i‘ in
tJ te
U;
čl
sv
n<
tti
šc
m
Ul
C;
d,
te
0|
’ir zemeljskega gibanja in prisončni del tira Halleyevega kometa (levo). Označene so sočasne lege Zeifl^ ^ i kometa. Ojačani del tira kometa leži nad ravnino tira gibanja Zemlje (gl. še skico desno).	; ^
'risončni del tira Haileyevega kometa (desno). Prikazane so lege Zemlje in kometa v času njunega naj iga zbližanja (27.11. 85 in 11. 4. 86) in tudi lega največjega približanja kometa Soncu (9.2.86). Z zv( p ico je označen predel, kjer naj bi se po projektih s kometom srečale vesoljske sonde, ki naj bi razisko'®' (
nmot »nrav nH hlrrnss
bo komet še nad obzorjem in kdaj bo zašel. Lahko tudi ocenimo, kdaj bo določenega dne komet najviše na nebu im.
Če želimo učencem natančneje pokazati, kako se giblje komet na svojem tiru v bližini Sonca, narišemo na plakat tire Merkurja, Venere, Zemlje in Marsa in del tira Halleye-vega kometa. Se boljše pa je, da na plakat narišemo samo tir Zemlje okrog Sonca in prisončni del tira Hal-leyevega kometa in vrišemo sočasne lege Zemlje in kometa na svojih tirih — prerisati in povečati je treba le sl.3. Pri načrtovanju točk, ki ustrezajo legam kometa v določenih dneh, pojasnimo, da je ravnina, v kateri se giblje Halleyev komet okoli 20° naklonjena proti ravnini, v kateri se giblje Zemlja (ravnina ekliptike), in' da se Halleyev komet giblje v na-
• I Sl
Literatura — priporočljivo branje	^
F. Avsec, M. Prosen: ASTRONOMIJA (učbenik), DZS, Ljubiji ® 1975, str. 112.
F. Hoyle: ASTRONOMIJA, MK, Ljubljana 1971, str. 138. ZM ( NOST (Velika ilustrirana enciklopedija), MK, Ljubljana 1983,2^ t M. Prosen: UTRINKI IZ ASTRONOMIJE, MK, Ljubljana 1980,* f
21. Članki v reviji PROTEUS: Halleyevkometsenamžepribliž,$
L. 45 (1982/83), 280. Gibanje Halleyevega kometa med zvezda111 5 L. 46 (1983/84), 121. Iz zgodovine opazovanj Halleyevega konte1' s L. 46 (1983/84), 252. Strahovi ob prihodu Halleyevega kometa k1 ^ 1456, L. 46 (1983/84), 313. To in ono o Halleyevem kometu, L.' (1984/85), 26. Opazovanje Halleyevega kometa v letih 1985 f 1 1986, L. 47 (1984/85), 325.
Članka v reviji PIONIR: Odkritje Halleyevega kometa, L. 1984^’ < št. 7/34. Halleye v komet str. 193. Ljudje in kometi skozi stoletja** 1 197.	*
Gibanje, povezano z ekološko vzgojo
Wt lepša in hrani šolo

So šolski vrtovi — nekoč ponos mnogih slovenskih šol in uglednih ljudskih učiteljev — preteklost, del naše šolske in narodne zgodovine, ali pa jim pripada tudi prihodnost? Je njihova vzgojna in družbena vloga z napredkom tehnike, z industrializacijo in urbanizacijo manj pomembna ali celo nepotrebna? Ali pa je opustitev in zanemarjanje šolskih vrtov le ena od napak, ki smo jih zagrešili, ko smo oblikovali podobo sodobne sole — bolj od daleč, za zeleno mizo?
krili v šolskih vrtovih velike možnosti ne le za pouk in interesno dejavnost mladih, ampak tudi za družbeno koristno delo, ki lahko pomembno prispeva k prehrani učencev. V današnjih gospodarskih razmerah, ko so starši prisiljeni varčevati že tudi pri stroških za prehrano, je tak prispevek šolskih vrtov še posebno veliko vreden.
dobiva evropsko razsežnost. Šolski vrt je pri tem lahko več kot učilnica in več kot le sredstvo za pridelavo dobrin. Ko hodiš po naši lepi deželi, naletiš povsod na cvetje, na skrbno obdelane gredice ob hišah, na ljudi, ki imajo večinoma čut za naravo. To so vrednote, ki jih mora tudi šola negovati. In ko se po letih odtujenosti zemlji vračamo k njej,
0 tem, kaj lahko dajejo šolski htovi mladim na pot v življenje, ^ako jih oživiti in kako jim vrniti nekdanjo vzgojno ji n izobraže-valno vlogo v današnjih razme-rah, so govorili na republiškem Posvetovanju o šolskem vrtu, ki s° ga v okviru razstave Sadje in 'vetje Slovenije	pripravili
‘k oktobra t. 1. v Brežicah posebni izobraževalni skupnosti za agrožjvilstvo in za pedagoško ^meritev ter Biotehniška fakul-teta v Ljubljani - VTOZD za biologijo. Že to, da se je vabilu j^zvalo Okoli 120 prosvetnih dedcev, dokazuje, da so ta vpra-^anja aktualna in da je prišel čas, moramo nanja odgovoriti in Poiskati nove, današnjim razme-ram primerne rešitve.
Gibanje za ustanavljanje šolskih vrtov je staro in sega — po Podatkih dr. Vinka Strgarja, Slavnega poročevalca na posvetovanju in dobrega poznavalca 'eh vprašanj — v sredino prejš-! n)ega stoletja. Tudi v Sloveniji i Sllio imeli vidne pobudnike za ! astanavljanje šolskih vrtov (npr. iav^ok)- Pravi razmah pa so irf doživeli šolski vrtovi proti koncu y)J Preteklega stoletja, ko smo imeli čJ„Pri osnovnih šolah leta 1891 že ^67 šolskih vrtov in 223 dreve-ekj snic cd
Ne glede na težka leta v obdobju prve in druge svetovne vojne je statistični popis leta 1946 ugotovil v Sloveniji še vedno 945 šolskih vrtov z okoli 400 hektari zemlje. Šolski vrtovi so torej začeli odmirati šele kasneje pod vplivom industrializacije in nič preveč naklonjenega družbenega odnosa do kmetijstva. Upadlo je zanimanje zanje, pa tudi učitelji,;ki so prihajali iz učiteljišč in pedagoških akademij, niso imeli več nekdanjega znanja o obdelovanju zemlje. Tako so šolski vrtovi preživeli in se uspešno razvijali le tam, kjer so bili v rokah izjemno zavzetih učiteljev iz »stare šole«. Taka sta, na primer, Adi Marčič na osnovni šoli Franja Vrunča, Hudinja pri Celju in Jože Dolinšek na celodnevni osnovni šoli v Kamnici pri Mariboru. Oba sta s svojimi izkušnjami in navdušenjem ogrela udeležence posvetovanja in v marsikom zbudila željo, da bi se vključil v gibanje za oživitev šolskih vrtov.
Tem navdušencem iz stare šole so se pridružili marsikje tudi mlajši učitelji in ravnatelji, ki so v okviru pionirskih in šolskih zadrug, še posebej v nekaterih celodnevnih osnovnih šolah, od-
Kakšen je šolski vert, taka je sola.
Popotnik 1880
Lepo urejeni in oskrbljeni šolski vrti so najlepši kinč vsake šole.
Popotnik 1883
Šolski vrt bodi razširjena učilnica, odprta učna knjiga.
Popotnik 1891
Šolski vrt je razširjena učilnica, zato naj bo hkrati vzor reda in lepote pa tudi kraj oddiha in počitka.
Škulj, Šolski vrt, 1954
Nove. pobude za vzgojo
Gibanje za ustanavljanje šolskih vrtov je pred stoletjem poudarilo njihov gospodarski in vzgojni pomen, ki ga tudi danes ne gre podcenjevati. V svetu, kjer je na milijone lačnih otrok, moramo mlade naučiti, da bodo znali ceniti zemljo in jo obdelovati. V razmerah, ko nam preti čedalje hujše onesnaževanje zraka, odmiranje gozdov in voda, postaja ekološka vzgoja vse pomembnejši del vzgoje. Tudi naša šola mora prispevati svoj- delež h gibanju za varstvo okolja in ohranitev narave, ki
mnogi ugotavljamo, da nas je šola pustila v tem znanju nepismene ali komaj polpismene. Razmišljanje o tem, kako naj šola in vzgoja prenašata najbolj žlahtne tradicije iz roda v rod, ne sme pozabiti torej tega področja.
Kaj storiti za oživitev šolskih vrtov
Posvetovanje je ugotovilo, da je danih veliko možnosti za oživitev šolskih vrtov, nekatere pa bo treba šele ustvariti.
Program življenja in dela osnovne šole odpira v okviru družbeno koristnega dela in inte-
53»
Načrtna raba vrta pri pedagoškem delu
' Ko si dandanes prizadevamo zboljšati šolski vrt, moramo pri usme-j^vah in ciljih na tem področju upoštevati vzgojno-izobraževalne zajčeve, ki jih narekujejo zdajšnje in predvidene dolgotrajnejše potrebe ln možnosti naše družbe; napak pa bi bilo, če bi naša prizadevanja opi-fali samo na trenutne slabe gospodarske razmere ali na morebitni trenutni ugodni modni val ali namig, češ da je prav zdaj treba na tem za-Uetnarjenem področju kaj pomembnega premakniti. Po navedenih Sodiščih naj bi bil šolski vrt del šole predvsem v pedagoško funkcio-"alnem, ne v neposredno prostorsko-oblikovnem, gospodarskem ali tekreacijskem pomenu. Vrt mora imeti torej program, ki ga včlenjuje ^ v,fajno vzgojno in izobraževalno delo na šoli in zunaj nje. Vse drugo s° postranske, za šolski vrt in njegovo delovanje nebistvene, čeprav : Morebiti dane in v urejenih razmerah tudi sprejemljive možnosti.
-
Tak šolski vrt je lahko del šole, Ustanove torej, ki skrbi za naftno vzgojo in izobraževanje. S ^ojim prostorom, opremlje-"ostjo in položajem ima v vzgoj-?o-izobraževalnem programu na s°li natančno določeno in stalno ^esto, kot ga imajo na primer Učilnica, laboratorij, telovadni-Ca>„ igrišča in drugo.
Šolskih vrtov kot objektov že dolgo ne razvijamo načrtno, neu-rejena ali vsaj brez enotne °srednje zamisli pa je večinoma Judi njihova raba pri pedagoškem delu. Razumljivo je torej, da tudi tisti, ki imajo opraviti s s°lskim vrtom, največkrat niti ne Pomislijo, koliko raznih možno-st> se skriva v njem poleg tistih, ki s° trenutno v središču njihovega Zanimanja. V nadaljevanju omenjamo najpomembnejše, ki s° lahko prvotne ali drugotne.
Med prvotne možnosti šbl-skega vrta štejemo tiste, ki posesajo v temeljno dejavnost z neposrednim (ogledni šolski vrt, delovni šolski vrt) ali posrednim Jšolski vrt kot vir učnega gradiva, s°lski vrt kot prostor za šolske Prireditve) pedagoškim delom, drugotne možnosti šolskega vrta 1° tiste, ki ne posegajo v pedagoge delo s šolarji, so pa lahko Ze'o pomembne za šolo ali kraj. Razlikujemo šolske (okras šole, rekreacija, izboljševanje delov-aega okolja) in krajevne (okras ^raja, prostor za krajevne prire-mtve, vzgoja in izobraževanje ;rajanov) drugotne možnosti s°lskega vrta.
Tipi šolskih vrtov
Možnosti šolskih vrtov lahko izrabimo glede na njihove različne tipe. Po vsebini, ki prevladuje, razlikujemo naravoslovni, pridelovalni (gospodarski), okrasni in ekološki (varovalni), po prevladujočem položaju pa osnovni, področni in osrednji šolski vrt.
Omenjeni štirje vsebinski tipi vrtov obsegajo vse vsebine šolskega vrta, ki so mogoče v praksi.y Različnih tipov ni treba za vsako ceno tudi deliti na prostorsko ali drugače ločene enote. Nasprotno, kjer so na šoli možnosti za več vsebin ali pa za vse štiri, naj se te v vseh pogledih kolikor mogoče tesno in vsestransko povezujejo predvsem ob upoštevanju možnosti za čim bolj razumno in gospodarno oskrbo vrta in njegovo izrabo pri vzgojno-izobra-ževalnem delu.
Glavna naloga naravoslovnega šolskega vrta je, da pomaga pri temeljnem, predvsem iz ži-- vega sveta izhajajočem naravoslovnem izobraževanju in vzgoji, ki oblikujeta zanesljivo podlago za nadaljnje, predvsem naravoslovno in tehnično izobraževanje in delo. Povečujeta splošno naravoslovno in drugo razgledanost ter privzgajata smisel in sposobnost za dober odnos do narave in soljudi. Za pedagoško delo, ki vodi h gojiteljsko-varo-valnemu odnosu do narave, je ta del vrta vse bolj potreben, ker je delo v sami učilnici, kabinetu ali
laboratoriju preveč odmaknjeno od narave in zato često premalo nazorno in prepričljivo. Prava naravna resničnost pa je večinoma predaleč od šole, da bi bila dosegljiva za vsakdanje delo.
Pridelovalni ali gospodarski šolski vrt naj bi s potrebnimi posodobitvami imel vlogo, podobno nekdanjim našim šolskim vrtovom, ki jih po zadnji vojni večinoma nismo obnovili ali razvijali naprej. Mladino naj bi pomagal izobraževati in vzgajati, da se bo spet lahko bolj približala zemlji, znala ceniti delo na njej, zemljoiin ljudi, ki jo obdelujejo. V kmetijskih predelih naj bi ti vrtovi poleg drugega zlasti pomagali, da bi mladina zemljo vzljub-Ijala in se bolj odločala za delo na njej. V nekmetijskih predelih pa naj bi ta vrt med drugim zbujal smisel in dajal temeljno znanje za drobno vrtnarsko ali gospodinjsko pridelovanje sadja, povrtnine, zdravilnih rastlin in še česa.-
Okrasni šolski vrt je zadnja leta pri nas najbolj napredoval, pomembno vlogo pa bo nedvomno obdržal tudi v prihodnje. V mladini pomaga razvijati in utrjevati čut za lepoto ter potrebo za bivanje v lepem, urejenem in zdravem okolju. Zbuja smisel in daje možnosti za pridobivanje veščin, potrebnih pri oskrbovanju okrasnih nasadov. Navaja k spoznavanju osnov okrasnih vrtov, parkov in drugih zelenic. Pomaga spoznavati vlogo okrasnih rastlin in nasadov, spoznavati biološke in biotehnične lastnosti okrasnih rastlin in ravnanja z njimi ter si pridobivati vrtnarske in oblikovalske veščine za njihovo uporabo.
Ekološki ali varovalni šolski
vrt naj bi z izobraževanjem, zlasti pa vzgajanjem pomagal predvsem pri varovanju narave in okolja pred onesnaževanjem in nesmotrnim izrabljanjem. S hitrim razvojem znanosti, gospodarstva in tehnike v zadnjih petdesetih letih sta se v razvitejšem svetu nesmotrno-izrabljanje naravnih
dobrin in onesnaževanje tako razmahnila, da že opažamo ali slutimo grozeče posledice; Če upoštevamo, da obsega razvitejši svet le kakšno tretjino svetovnega prebivalstva, si komaj upamo pomisliti, kakšna bi postala Zemlja, preden bi se tako dokopalo do enako visoke življenjske ravni še preostalo prebivalstvo. Vse bolj .upravičena postaja bojazen, da se bo današnja kultura razvitejšega sveta po načelu »bolje —hitreje —ceneje —več« z nespremenjenim razvojem in prenašanjem svojih pogledov na razvoj nerazvitega sveta resnično končala na svetovnem smetišču, v pomanjkanju surovin in brez možnosti za pridelovanje hrane na tem planetu. Varovalni šolski vrt naj bi pomagal spoznavati, da je treba ob tem, ko (se) učimo in vzgajamo, kako čim več, čim hitreje in čim ceneje proizvajati, pridelovati, deliti in porabljati, nujno upoštevati tudi, kako početi to brez škode.
Kot smo že omenili, razlikujemo med tipi šolskih vrtov po položaju osnovni, območni in osrednji šolski vrt. Različnost vrtov po položaju naj omogoči predvsem čim bolj smotrno delitev dela.
Osnovni šolski vrt se v okviru šole in kraja uporablja pri vzgoj-no-izobraževalnem in drugem delu. Tak šolski vrt naj bi sčasoma imela vsaka osnovna in pedagoška šola. Kjer za vrt ni prostora neposredno ob šoli, naj bo drugje, čim bližje šoli. Lahko imata tudi po dve ali več šol skupen vrt. Če ne gre drugače, dosežemo marsikaj tudi z vrtom v posodah v zaprtih prostorih.
Področni šolski vrt obsega vse naloge osnovnega šolskega vrta. Poleg tega pomaga svoje območje oskrbovati z rastlinami, ob delu v njem se prenašajo izkušnje, navodila za delo in drugo iz osrednjega v osnovne šolske vrtove. Z vsebinsko bogatejšimi in obsežnejšimi nasadi in zbirkami ter boljšimi gmotnimi in kadrov-skin i možnostmi območni vrtovi ne It pomagajo osnovnim vrto- •
resnih dejavnosti precejšnje možnosti za delo na šolskem vrtu. Za mnoge šolske predmete — od spoznavanja narave do biologije, gospodinjstva in tehnične vzgoje — je šolski vrt laboratorij in delavnica obenem. Na posvetu so predstavnice vzgoj-no-varstvenih organizacij opozorile, kako pomemben je vrt tudi zr predšolsko vzgojo, saj je otrokovo zanimanje za naravo od prvih let živo in spontano.
Šolski vrt zahteva skrb in delo ..vse leto, tudi poleti. Izkušnje pionirskih zadrug kažejo, da lahko starejši učenci prevzemajo mnoga dela in tudi del odgovornosti za šolski vrt. Skrb za šolski vrt je marsikateremu učencu pa tudi učitelju ne le v breme, marveč tudi v veselje.
Razprava na posvetovanju je pokazala, da ima šola pri razvijanju šolskega vrta lahko dobre zaveznike. To so predvsem kmetijske organizacije in pospeševalne službe, kmetijske šole, proizvodne organizacije, povezane s kmetijstvom, hortikulturna, čebelarska in druga društva. Tudi starši ponekod radi pomagajo iz zadreg. Vsi ti zavezniki so šoli dobrodošli, saj zahteva šolski vrt najprej zemljo, nato pa sadike in seme, mehanizacijo in še marsikatere agrotehnične pripomočke. Uspele so šole, ki so znale pridobiti sodelavce in mecene in ustvariti z njihovo pomočjo trdne temelje za trajno dejavnost. Šole, zaprte med blokovske
vom, temveč so jim hkrati tudi zgled in vest, ki jih spodbuja pri delu. Območni šolski vrtovi bi morali biti jedro gibanja za lepše in boljše šolske vrtove. Take vrtove naj bi imeli pri večjih osrednjih šolah, ki imajo za njihov razvoj in delovanje ustrezne možnosti.
Osrednji šolski vrt je središče šolskih vrtov, ki skrbi za njihov strokovni in organizacijsko-ope-rativni razvoj. Zbira, razmnožuje, goji in šolam dobavlja rastline in drugo gradivo ter načrte in pisne napotke za delo. Vzdržuje knjižnico šolskih vrtov in drugo dokumentacijo. Ima zgleden področni šolski vrt in na svojem področju opravlja naloge področnega šolskega vrta. Je pri univerzi v sklopu študijske enote, ki izobražuje učitelje za šolski vrt.
Kako do sodobnega šolskega vrta
Ko razmišljamo o kadrih v šolskem vrtu, ugotavljamo, da so ljubiteljstvo in posebna pozitivna nagnjenja do šolskega vrta lahko zelo dragocena, da pa sodobnih šolskih vrtov ni mogoče ustvarjati samo ljubiteljsko. Pedagoško gibalo šolskih vrtov so lahko samo učitelji posebej usposobljeni za šolske vrtove. Kar zadeva tehnično vzdrževanje in vodenje šolskega vrta, bo sčasoma vsaka šola morala imeti posebnega delavca samo za šolski vrt in oskrbovanje zelenic. Morda se zdi ta misel zdaj še neuresničljiva, čez čas pa bo postala sama po sebi razumljiva. Pomislimo samo, kako zahtevno je urejanje okolice šole tudi že zdaj in ga hišniki neredko zmorejo le na račun drugih opravil.
Želimo torej poudariti: kakor koli so lahko dragocena dobra posebna nagnjenja do šolskega vrta, ki izhajajo iz ljubiteljstva, ne morejo biti temelj, na katerem bi lahko ustvarjali sodobni šolski vrt. Potrebni so poklicni kadri, ki morajo pedagoško obvladati posamezne probleme, poleg tega pa tudi poznati mož-
soseske, imajo seveda le omejene možnosti.
Gibanje za oživitev šolskih vrtov pa rabi več kot samo dobro voljo učencev, učiteljev, ravnateljev in nekaterih zunanjih sodelavcev. Šolski vrt mora postati enakovreden telovadnici, delavnici in specializirani učilnici. Za vse to smo našli denar, s samoprispevkom ali rednim financiranjem, le za šolski vrt ne.
Tudi programe pedagoškega šolstva bo treba preveriti, če niso pisci pozabili na te naloge — tako pri usposabljanju vzgojiteljic in razrednih učiteljev kot tudi pri učiteljih biologije, kemije, gospodinjstva in tehnične vzgoje. Novi rod učiteljev naj bi rasel z drugačnim odnosom do narave in zemlje, bolje usposobljen tudi za ekološko vzgojo in za uvajanje mladih v. delo ha šolskem vrtu. Tako bo šoka bolje vpeta v gibanja, ki vidijo kakovost življenja današnjih in prihodnjih rodov ne le v potrošništvu, marveč tudi in predvsem v zdravem življenju, v bolj humanih pristnih in demokratičnih odnosih med ljudmi ter v zdravem okolju, vrednem človeka.
Prvi posvet o šolskih vrtovih je pobuda za razmišljanje o vseh teh vprašanjih, za iskanje primernih rešitev pa tudi za odločnejše in načrtno ustvarjanje razmer, v katerih bodo šolski vrtovi lahko opravljali svoje poslanstvo.
JOŽE VALENTINČIČ
nosti in program šolskega vrta; imeti morajo zlasti splošno naravoslovno razgledanost, temeljno agrotehnično znanje in obvladovati osnove oblikovanja vrtov in krajine.
Pri dosedanjih šolskih vrtovih so bili najuspešnejši na področju vrtnarstva in kmetijstva razgledani učitelji ali pedagoško usposobljeni kmetijci in vrtnarji, ki so kot člani šolskega kolektiva delali na šoli. Uspešno je bilo tudi sodelovanje učiteljev s šole in strokovnih delavcev ustrezne stroke zunaj šole.
Strokovne vodje in pedagoške uporabnike šolskih vrtov je treba v prihodnje spet usposabljati z rednim in dodatnim izobraževanjem, s predavanji in praktičnim delom s področja šolskega vrta. V poštev prihajajo pedagoške študijske smeri, ki že tako dajejo temeljno z živim svetom povezano naravoslovno in biotehnično znanje. To so na visoki šoli zlasti pedagoška smer biologije, študij biologija-kemija in biolo-gija-gospodinjstvo; na višji šoli pa prav tako biologija-kemija in biologija-gospodinjstvo.
Za šolske vrtove bi morali usposabljati tudi učitelje drugih naravoslovnih ali celo nenaravo-slovnih smeri, ki imajo posebno nagnjenje do narave, kmetijstva, vrtnarstva in okolja ter do poznavanja njihove s šolskim vrtom povezane problemati. Pozabiti ne smemo tudi na usposabljanje učiteljev razrednega pouka, ki so bili v prejšnjih časih uspešni in neredko edini strokovni nosilci razvoja šolskega vrta. Tehnični vodje šolskih vrtov pa bi morali nekaj posebnega znanja za delo v šolskem vrtu dobiti tudi že v srednjih vrtnarskih in kmetijskih šolah.
V teh razmišljanjih ni ničesar, kar bi bilo v šolskem vrtu že jutri uporabno, saj ne .skrivajo, da se moramo najprej odločiti za vrt, ki se bo ujemal z našimi potrebami in možnostmi in nam bo kazal pot v prihodnost.
VINKO STRGAR
(Iz referata na posvetovanju)
dogodki
novosti
Ravnatelj med pedagogiko in birokracijo
Posvet o vodenju v izobraževanju
Zveza učiteljev Srbije je v Banji Koviljači sklicala sredi oktobra prvo kongresno tribuno o vodenju v izobraževanju. Zanimivega posveta se je udeležilo več kot 200 pedagogov iz skoraj vseh jugoslovanskih republik in pokrajin.
Dr. Mladen Vilutijevič, dekan beograjske pedagoške akademije, je v uvodnem referatu poudaril, da je treba zdajšnjo prakso vodenja v izobraževanju spremeniti, ker se je nakopičilo veliko nerešenih vprašanj tako v vodenju vzgojno-izobraževalnih organizacij kakor tudi v vodenju samega vzgojno-izobraževalnega procesa. Poslovodna vloga ravnateljev je oslabljena, rahlja se delovni red in zanemarja ustvarjalnost. Samoupravno vodenje se uresničuje precej drugače, kot je bilo zamišljeno, veča se nezaupanje, zakonska vodila so manj učinkovita. Pretok informacij je nepopoln in zapoznel, vpliv delavcev manjši zato, ker se krepi birokracija. Dr. Slobodan Ristanovič, direktor re-publškega zavoda za napredek vzgoje in izobraževanja SR Srbije, je v pozdravnih besedah nakazal pomen posveta že s tem, ko je govoril o krizi vodenja, o ne-dojeti in neopredeljeni ravnateljevi vlogi, o metodi »kadrovskih list«, pri katerih se pogosto nista zadosti upoštevali strokovna usposobljenost in odgovornost. Organizirati bo treba sistem stalnega usposabljanja za vodenje izobraževanja, sicer bo težko zagotoviti strokovno odgovornost.
Po dvodnevnih razpravah so na kongresni tribuni sprejeli pomembne sklepe. Vodenje v izobraževanju je zelo pomembno iz družbeno-političnih, znanstvenih, pedagoških in praktičnih gledišč. Če v prihodnje ne bomo vprašanj vodenja sproti reševali, se utegne zgoditi, da bo vodenje na starih temeljih poglavitna ovira pri uresničevanju družbenih smotrov in nalog v vzgajanju in izobraževanju. Vodenje v izobraževanju moramo redno spremljati, nadaljevati s podobnimi posvetovanji in področje samo raziskovati. Treba je temeljito preučiti vse zakonske predpise, povezane s samoupravljanjem, vodenjem in upravljanjem, ugotoviti njihovo racionalnost in odkriti, kaj je nujno spremeniti.
Jasno je treba opredeliti vlogo ravnatelja šole, pedagoškega svetovalca in strokovnega sodelavca, saj dozdajšnja praksa kaže, da vloge tovrstnih delavcev niso dovolj učinkovite. Na novih temeljih moramo izoblikovati informativni sistem v izobraževanju, sicer nimogočenapredovati. Pedagoških delavcev ni mogoče spopolnjevati za vse bolj zapletene procese dela, če obenem sproti ne posodabljamo programov in dela kadrovskih šol; pri tem se je treba zavedati, kako pomembno je spopolnjevanje vodilnih delavcev.
Pri reformi izobraževanja moramo bolj upoštevati znanost in uporabiti boljšo metodologijo; bolj kot doslej pa naj sodelujejo tisti, ki dobro poznajo bogato pedagoško resničnost in jim družba zaupa ustvarjalno vlogo pri uresničevanju reformnih projektov. Družbeni in gmotni položaj izobraževanja in pedagoških delavcev se lahko precej zboljša in dvigne na kolikor toliko dostojno raven, če se bodo različne doslejsprejete resolucije tudi uresničevale. Enako pomembno je, da rešimo dolgoletne težave, ki nastajajo pri spopolnjevanju, racionalizaciji vodenja, gospodarnem upravljanju z denarjem za izobraževanje in krepitev nagrajevanja in napredovanja s l^gko-vostnim delom. Zanemarjati ne smemo mentalno-higienskega ozračja v delovnih kolektivih, ki 'je marsikje omajano in ogroženo; le-tega ni mogoče prepustiti stihiji, temveč ga moramo skrbno spremljati, da ne bo slabo vplivalo na vzgojno-izobraže-valni proces. Vzgojno-izobraže-valne organizacije naj razvijajo in bogatijo oblike in vsebine pri sodelovanju z okoljem, družino, delovnimi organizacijami, društvi idr. Pri tem ima ravnatelj vzgojno-izobraževalne -organizacije še posebno mesto in vlogo.
Vsebina kongresne tribune je bila zelo obsežna in premalo je bilo časa, da bi lahko povsem odgovorili na številna vprašanja udeležencev. Zato so sklenili, da bo čez leto dni druga tribuna; tudi na tej naj bi obravnavali vodenje v izobraževanju, do takrat pa naj bi skušali vsaj na nekatera vprašanja najti jasnejše odgovore po raziskovalni poti.
R. L.
Ivan Urbič: Družina kurentov, linorez (srebrna medalja) uč. 6. razr. Osn. šole Jože Slak Silvo, Trebnje, lik. ped. Zdenko Bukovec — 8. grafični bienale jugoslovanskih otrok, Kostanjevica 1985.
SLAVISTI O POLOŽAJU MATERINŠČINE
S
Slovenščina, šolstvo in slovenstvo
Letošnjega 3. oktobra so imeli slovenski slavisti svoje strokovno zborovanje v Novi Gorici. Ob tej priložnosti je imel Zoran Božič referat, ki ga je sprejelo Slavistično društvo Slovenije kot izhodišče za nadaljnje reševanje perečih vprašanj našega šolstva. Iz referata, ki ga je društvo poslalo tudi našemu uredništvu, povzemamo tiste kritične misli, ki govore o položaju slovenščine v osnovni in srednji šoli.
Jezik je čar, je strast, je svoboda! Jezik je vez, ki druži učitelja in zdravnika, zgodovinarja in matematika, pisatelja in filozofa: jezik razgaljaj' prepričuje in zdravi.
Slovenščina je učni jezik našega šolstva, slovenščina je temelj slovenstva. Odtod torej naslov. Besed svojega jezika ne bom zavijal v celofan, saj kriza ni čas za leporečje. Kritičen bom in oster, današnji plenum pa naj razsodi, ali sem ravnal prav. K stvari.
Na lanskem zborovanju v prestolnici sem začel razmišljati o metodah našega zborovanja. Po strokovnih razpravah v bleščavi Cankarjevega doma smo se v veliki predavalnici Filozofske fakultete nenadoma znašli sami. Sami v našem starem hramu — hramu tisočerih trenutkov strahu in upanja. Kot da se je vez med nami in univerzo nenadoma pretrgala, kot da naši življenjski problemi niso hkrati tudi problemi univerze. Kljub temu smo se zavedali, da je naš temeljni problem število ur slovenščine v srednji in osnovni šoli. Ker pa je neustrezno število ur materinega jezika v posledicah tudi problem gospodarstva in.razvoja slovenskega naroda, smo upravičeno zahtevali, naj Slavistično društvo začne takojšnjo akcijo. Izpeljavo smo prepustili upravnemu odboru. Mislim, da je za naše prihodnje delovanje nujno, da spremenimo metodo dela, zato vas s potekom te akcije seznanjam. Imenujem jo zgodba o nemoči, pri čemer pet še najmanj krivde pripisujem našemu predsedniku, ki sem ga spoznal kot poštenega in angažiranega človeka: gre za nemoč nas samih. Citiram: 22. 10. 1984 je bila imenovana osemčlanska komisija, ki naj bi v zvezi s številom ur slo-
venščine sestavila resolucijo in jo poslala vsem pristojnim organom, tudi Skupščini SRS, ter v objavo dnevnemu časopisju.
8. 12. 1984 je predstavnik Zavoda SRS za šolstvo predlagal, naj bi tudi zahtevo po večjem številu ur najprej obravnavali skupaj z Zavodom, da Društvo ne bi naslavljalo pritožb na forume, ki za to niso pristojni.
30. 3.1985 je bila na sestanku s predstavniki Zavoda SRS za šolstvo ponovno izražena zahteva, naj bi imeli v vsakem letniku po 4 ure slovenščine na teden, čeprav so predstavniki Zavoda dokazovali, da je v povprečju v vseh smereh več ur slovenščine kot prej. V naslednjih dveh zapisnikih o zadevi ni več govora, zato se lahko upravičeno vprašamo: mar je bila s to ugotovitvijo zadeva dokončno rešena?
Da še zdaleč ni, dokazujem z naslednjim:
—	zadnja leta se je število ur slovenskega jezika v osnovni šoli znižalo za več kot 20%;
—	pri večini srednješolskih smeri se je število ur slovenščine v zadnjem desetletju zmanjšalo;
—	pri večini smeri postaja slovenščina vedno manj pomemben predmet (sistem po letnikih 4+3+2+2);
—	smer računalniški tehnik ima v tretjem in četrtem letniku trikrat več ur tujega jezika kot zgolj slovenskega jezika, smer administrator ima v tretjem letniku 4 ure slovenščine in 11 ur strojepisja, smer naravoslovno-matematični tehnik pa 107 ur manj slovenščine kot nekdanji
gimnazijec. Seveda sem izbral najbolj drastične primere.
Naša zahteva, da bi imeli učenci v vsakem letniku po 4 ure slovenščine na teden, je torej res zgolj^ minimum, ki ob dveh urah književnosti predstavlja le dve uri jezika; to je za resno delo vsekakor malo. Menim, da je akcija za povečanje števila ur slovenščine v osnovni in srednji šoli naša prva in neodložljiva naloga, zato predlagam, da na današnjem plenumu izvolimo komisijo, ki naj pripravi načrt za akcijo, ki naj sklepe posreduje javnosti, ki naj to akcijo med letom vodi, predvsem pa nam mora čez leto dni poročati o rezultatih. Stvar nas vseh pa je, ali to našo zavezanost potrdimo tudi s podpisi in z njimi prevzamemo tudi polno posamično odgovornost. Samo od naše dejavnosti bo odvisno, ali bo v naši javnosti končno prevladalo spoznanje, da ni res, »da zna vsak slovenščino za dva«, temveč da je glede na to, da je slovenščina učni jezik, od njenega obvladovanja odvisna tudi kakovost znanja pri drugih predmetih, da torej stopnja obvladovanja materinščine zelo vpliva na šolsko in tudi na kasnejšo produktivnost.
Naš drugi, seveda predvsem interni problem pa so učni načrti. Potrdili ali ovrgli boste mojo domnevo, da se le-ti niso dovolj prilagodili zmanjšanju števila ur v osnovni in srednji šoli. Rezultati sprejemnih izpitov in diagnostičnih testov kažejo, da v osnovni šoli ni časa za utrjevanje, da je nekaj narobe tudi s sistematiko, da pa se predvsem premalo dela z učitelji. Kako naj srednja šola poglablja znanje, če pa niti družboslovci nimajo predstave o besednih vrstah ali ne poznajo zvočnikov? Se zlasti zato, ker tisto, česar se nekdo nauči v osnovni šoli, marsikomu ostane za vse življenje, bi se tudi v osnovni šoli morali ravnati po načelu: obdelati manj, pa tisto temeljito in za vselej! Podobno je v srednjih šolah, kjer se je kmalu pokazalo, da se vsega tistega, kar smo prej obravnavali v štirih letih, ne da brez
\
Vib
tia ■ ski stii(
Filr
H
Por
in;
tan
v0s
kul
stri
»as
Soč
hoj
Vec
škode stlačiti v dve leti. Zdaj nekateri izpuščajo, drugi zaostajajo, oboji pa imajo slabo vest pred inšpektorji. Ali je res rešitev V tem, da se bodo nekateri ravnali kar po predlogih za nove učne načrte, ali ne vodi to v še večja anarhijo?
Ker sem s predlogoma le delno seznanjen, imam samo eno splošno pripombo. Vsa naša prizadevanja bodo ponovno padla f vodo, če se bomo spet celotni generaciji približevali z domala istimi učnimi načrti. Medtem ko smo pred usmerjenim izobraževanjem imeli kar dobro prilagojene- učne načrte za gimnazije, strokovne in poklicne šole, hočemo zdaj zanikati v povprečja zelo različne interese in zmožnosti učencev na posameznih smereh-Če nismo sposobni narediti vsaj dveh vrst učnih načrtov, tj. za štiriletne in za triletne smeri, poten1 je to zanesljiv znak, da je stroka' globoki krizi.
1
n
tio
ho>
Pri
raz
tio
tio
ae,
Na problem enotnih učnih načrtov se seveda navezujejo učbeniki. Veliko je bilo kritike in najbrž precej tudi upravičene. Po moje je problem dobrih učber.i kov problem našega podiplomskega študija. Prepričan sem namreč, da lahko dober učbenik napiše samo človek, ki ima dolgoletno poučevalno prakso in hkrati tudi ustrezno metodično razgledanost. Kolikor vem, lahko na prste ene roke preštejemo ljudi, ki imajo magisterij iz metodike slovenskega jezika oziroma književnosti. Koliko sestavljale^ učbenikov je izpolnjevalo oba pogoja? Menim torej, da moramo ambicioznejšim učiteljem omogočiti, da razširijo in poglobijo svoje znanje. Zdaj zasnovani podiplomski študij tega ne omogoča, saj učitelj slovenščine ob delu prav gotovo ne more študirati, ker je že brez tega preobremenjen-Zato rotim naše predstavnike, na] razmislijo o stališču, da slovenistike ni mogoče obravnavan enako kot druge stroke na Filozofski fakulteti: mislim, da upravičeno zahtevamo posebne pogoje in posebno skrb.
kas
ta
fah
vsa
Ver
api
ter
Materni jezik in književnost sta v reformirani šoli zapostavljena
Sarajevo, 16.—19. oktobra 1985
Enajsti kongres' jugoslovanskih slavistov je potekal v ozračju strpnosti, sporazumevanja in medsebojnega spoštovanja. To se je pokazalo tudi pri obravnavi kočljivih tem, kakršna je na primer enakopravnost med jeziki narodov in narodnosti. Udeleženci so govorili o tem odkrito z utemeljenimi dokazi, brez čustveno obarvanih in posplošenih ocen. Na kongresu je opravila pomembno delo tudi SEKCIJA ZA POUK. Njena stališča in predlogi so zanimivi tudi za nas, zato jih objavljamo v celoti.
•	Pri pouku jezika in književnosti in drugih vzgojno-izobraževalnih področij je še zmeraj veliko tradicionalizma in takih prijemov, ki zaostajajo za razvojem znanosti. Zato je treba še bolj kot doslej usposabljati učitelje za sodobno jezikovno in književno vzgojo in izobraževanje; to nalogo imajo predvsem fakultete, ki izobražujejo učitelje, in prosvetno-pedagoške službe (bolj kot doslej bi morali uporabljati sodobna sredstva, širiti izdajateljsko dejavnost in obveščanje ter posodobiti seminarje idr.).
•	Metodiki pouka jezika in književnosti, ki je še posebno pomembna za pouk in druge vzgojno-izobraževalne oblike pa tudi pri prenašanju spoznanj znanosti o književnosti in jezikoslovju, je treba omogočiti ustrezen znanstveni razvoj na univerzitetnih katedrah — tako kot drugim področjem znanosti. Zato bi morah imeti za predavatelje metodike take strokovnjake.
ki so se uveljavili v metodični znanosti, ne pa jih nadomeščatis strokovnjaki za književnost in jezik ali s pedagogi.
• Učitelji hrvaškega in srbskega jezika (srbohrvaščine) so premalo usposobljeni za pouk slovenščine in makedonščine; zato so ti jeziki premalo znani, pouk pa ni strokoven. Menimo, da je treba zboljšati tudi kakovst pouka teh jezikov v programih pedagoških fakultet na hrvaško-srbskem jezikovnem območju pa tudi strokovno spopolnjevanje učiteljev, Tadva jezika (slovenš-' čino in makedonščino) bi lahko uvrstili med izbirne predmete v srednje šole in'na fakultete, ki izobražujejo učitelje. Razmisliti je treba tudi o tem, kakšne so možnosti za organizirano učenje makedonščine v Sloveniji in slovenščine v Makedoniji. Tudi hrvaški ali srbski (srbohrvaški) jezik najbi imela ustrezno mesto na fakultetah za učitelje v Sloveniji in Makedoniji ter pri strokovnem spopolnjevanju učiteljev materinščine v teh republikah. Zato bi kazalo okrepiti sodelovanje med ustreznimi fakultetami s hrvaškega ali srbskega, slovenskega in makedonskega območja.
® Kot poseben problem poudarjamo zapostavljanje jezikovnega pouka, posebno v srednjih šolah in na fakultetah, ki izobražujejo učitelje, saj se prav zaradi tega naglo povečuje jezikovna nekultura vseh plasti prebivalstva. Zavzemamo se za korenito zboljševanje pouka jezikov v srednjih šolah in za temeljito je-
zikovno izobraževanje študentov vseh fakultet, ki izobražujejo učitelje, pa tudi tistih učiteljev v srednjih šolah, ki so končali druge fakultete.
•	Pouk materinščine in književnosti v reformirani šoli, zlasti v usmerjenem izobraževanju, ni dobil ustreznega mesta, kakršno bi po vseh kulturoloških in civilizacijskih merilih moral imeti pri vzgoji in izobraževanju sodobne mlade osebnosti. Nasprotno, v novejšem času so se pojavile celo težnje po nadaljnjem izrivanju maternega jezika in književnosti iz učnih načrtov, posebno všolah za tako imenovane proizvodne poklice. Opozarjamo, da utegnejo imeti take težnje nepredvidene vzgojne, izobraževalne, kulturne in socialne posledice (poglabljanje dvojnosti v izobraževanju med proizvodnimi in neproizvodnimi poklici idr.).
•	Pouk maternega jezika in književnosti v dvojezičnih razmerah je del zapletenega kulturnega kompleksa vzgoje in izobraževanja otrok naših delavcev v tujini in pripadnikov naših narodnosti v drugih deželah. Tej problematiki bi morali nameniti precej več pozornosti v znanstvenih raziskavah in poiskati take praktične rešitve, da bi se ohranila njihova kulturna in jezikovna identiteta (izdelati ustrezne učbenike, didaktično gradičo idr.).
•	Glede na dosedanje izkušnje se še posebno zavzemamo za to, da bi pošil jali v tujino kot učitelje dopolnilnega pouka samo učitelje materinščine, ki sO se
uveljavili kot dobri strokovnjaki (pred tem jih je treba ustrezno pripraviti za tovrstno delo).
9 Čeprav je že dalj časa znano, kakšen je položaj učiteljev materinega jezika in književnosti, kako so obremenjeni, kako zahtevne so njihove naloge, kakšna je njihova delovna obveznost in kakšno vrednotenje dela, je bilo v izobraževalni politiki kaj malo narejeno, da bi to stanje spremenili. Odločno zahtevamo, da prosvetni organi in drugi družbenopolitični dejavniki v vseh republikah in pokrajinah to vprašanje kar najhitreje tudi praktično rešijo.
• Menimo, da mora predsedstvo Zveze slavističnih društev Jugoslavije poslati ta stališča vsem zainteresiranim in odgovornim dejavnikom, prav gotovo pa Zvezni konferenci SZDL, republiškim in pokrajinskim konferencam SZDL, republiškim in pokrajinskim komitejem za vzgojo in izobraževanje, zavodom za napredek vzgoje in izobraževanja, prosvetnim svetom, republiškim in pokrajinskim samoupravnim interesnim skupnostim za vzgojo in izobraževanje, pedagoškim fakultetam in'šolskim časopisom.
Republiška in pokrajinska slavistična društva naj poskrbe, da se bodo tastališča uresničila, njihovo uresničevanje pa naj .spremlja predsedstvo Zveze slavističnih društev Jugoslavije tet nas na prihodnjem kongresu seznani z dosežki.
ŠKOLSKE NOVINE, št. 34. ZAGREB 1985
Slovenski filmi na video kasetah
^ogovor z direktorjem Viba filma BOJANOM ŠTIHOM
. Vest o tem, da bodo začeli pri 'ba filmu izdajati vided kasete, , 113 katere bodo presneti sloven-j sl5* filmi, nas je spodbudila, da zaprosili direktorja Viba i^Tia Bojana Štiha za pogovor: ^eli smo zvedeti nekaj več o Pottienu video kaset in o okoliš-^ah, v katerih bo nastajala ta dimiva in zelo uporabna no-!°st, ki naj bi oživila ne samo kulturno ozračje, temveč pope-(■ 5trila tudi samo pedagoško delo v 1'aših, včasih že kar preveč zdol-8°časenih šolah. Z Bojanom Štild l'0i 0
)■
!,
r U ti
t.
Ji !-tl
'm se je pogovarjal naš sodela-Vec Igor Gedrih.
t Kako seje porodila zamisel »ovih video kasetah? Kakšne ^"žnosti ima Viba film za nji-iyo proizvodnjo?
Zamisel o video kasetah je I’1'’Vibi že stara in je v soglasju z tj dvojem v svetu. Pri Vibi misli-da je korismo izrabiti vse Možnosti, tehnične in material-''U’ za proizvodnjo video kaset. . * Kaj pomeni ponudba video U-TOt, ki jih bo izdelovala Viba, širšo javnost in kaj za šolsko U>bo?
Prav bi bilo, če bi imela Vsaka šola na video kasetah slo-vTOske filme, in to po skupinah, |'Pr-: mladinski filmi, filmi na li-
ter;
arne teme, filmi s tefnatiko
NOB itd. Tako bi lahko učitelji dopolnili pouk zgodovine, literarne zgodovine, estetike itd.
Video kasete pa so kbristne tudi za širšo javnost, saj bi lahko klubi zveze kulturnih organizacij, društva, sindikalne kulturne komisije imele arhiv video kaset. Tako bi ob uporabi le-teh lahko dopolnile svoje kulturno politično delo.
•	Naše šole so razmeroma slabo opremljene z video tehniko, čeprav bi pri sodobnem pouku nujno potrebovali tudi ta medij. Kolikšne so možnosti za sistematično uporabo video kaset pri pouku? Ali se bo ta nova tehnika kljub pomanjkanju denarja v šolah lahko uveljavila?
— Seveda so naše šole slabo oprem! ne z video tehniko. Bistvo šolske reforme vidim v tehnični opremljenosti šol, v posodabljanju šol in po.uka. Bistvo take reforme ni v spreminjanju predmetnika in učnih načrtov, temveč v boljšem materialnem stanju in visoki tehnični usposobljen' sti. Naša sodobna šola je zdaj strahovito zaostala, pa ne zaradi prosvetnih delavcev, temveč zaradi konservativne organiziranost’.
•	Video kasete se v svetu že nekaj časa uporabljajo, pri nas v Sloveni" in drugod v Jugoslaviji
o
-o
10
NOVO PRI MLADINSKI
«JIGI
7ia ZA ŠOLE IN SEVEDA ZA VSE LJUBITELJE
domačega filma
; SLOVENSKI FILMI
? na video kasetah
pa jih šele prav uvajamo. Kakšne so možnosti in ovire pri njihovem uveljavljanju tako na umetniškem kot na komercialnem področju?
— Žal jetrebareči.dapostaja Slovenija in Jugoslavija najbolj zaostala evropska dežela, saj smo na primer pri video sistemu na repu, in prav tako je tudi v računalništvu. Iz te zamude lahko nastane nepopravljiva škoda, tako na vzgojnem kakor na informativnem področju, pa tudi na duhovnem, saj je bistvo socializma kultura, ne pa industrijska produkcija. Zaradi revščine, ki tare naše ljudi, pase utegne zgoditi, da bomo imeli na komercialnem področju velike težave s prodajo video kaset.
# Koliko lahko film po tej poti pripomore k umetnostni vzgoji v šolah? Kakšno vjogo imajo po vašem mnenju šole pri ohranjanju in razvijanju vrednot, ki jih želimo mladini približati prav s filmom?
— Umetnostna vzgoja všolah je ob matematiki in fiziki, zgodo-' vini in literarni zgodovini najpomembnejši segment vzgoje. Film, ki je v svoji notranji naravi združevanje in prepletanje besede, podobe, glasbe ih igre, lahko neizmerno pripomore k vzgoji celostne človekove osebnosti.

Novi časi prinašajo nove možnosti — med njimi tudi ogled priljubljenega filma na TV zaslonu — priložnost in čas si lahko izberete sami.
To možnost vam prvič pri nas ponujata VIBA FILM in MLADINSKA KNJIGA:
do 15. decembra si lahko po izjemno ugodni prednaročniški ceni — samo za 20.000 din
zagotovite na VHS video kasetah posnete slovenske celovečerne igrane filme:
Kekec • ne joči, peter • maškarada • cvetje v jeseni • pastirci •
POVEST O DOBRIH LJUDEH • IDEALIST • VDOVSTVO KAROLINE ŽAŠLER •
sreča na vrvici • ko zorijo jagode • to so gadi • učna leta
IZUMITELJA POLŽA • DESETI BRAT • LETA ODLOČITVE • LJUBEZEN
Če želite, lahko naročite tudi vsak drug slovenski celovečerni film.
OB NAROČILU 5 ALI VEČ KASET S FILMI -10% POPUSTA!
2a naročila in informacije se oglasite v poslovalnicah Mladinske knjige: v Ljubljani:
knjigama, Titova 3 (061) 211 -895 knjigarna, Nazorjeva 1 (061) 210-376 knjigama, Gosposka 28 (062) 27-329 knjigama in papirnica, Stanetova 3 (063) 21-236 Glavni trg 9 (068) 21-525 Maistrov trg 1 (064) 21-231 Cesta zmage 27 (0601) 61 -490 v Titovem Velenju: Trgovski center (063 ) 855-827 v Slovenj Gradcu: Glavni trg 18 (062) 842-071 v Tolminu:	Trg maršala Tita 19 (065) 81-325
ha Ptuju:	Titov trg 3 (062) 771-547
v Mariboru: v Celju:
v Novem mestu: v Kranju: v Zagorju:
Da se človek zaradi tehničnega pouka ne bi poneumil, mora biti učenec subjekt in objekt umetniške kulturne prebuditve.
V šolah moramo razvijati in utrjevati duhovne, ne pa tehniške vrednote. Trdno verujem, da ima slovenski film v sebi to moč, ki se imenuje oblikovanje kulturne in nacionalne zavesti in samozavesti, tako v mladem kakor tudi v zrelem človeku.
• Kakšni so vaši načrti na področju video kaset v bližnji in daljni prihodnosti?
— Na video kasete želimo prenesti tako rekoč vse do zdaj posnete slovenske celovečerne filme, ob teh pa tudi izbor kratkih in dokumentarnih filmov. Devetdeset in še nekaj kaset pomeni neprecenljivo bogastvo kulture, umetnosti in duha. Slovenski film je odličen ambasador v tujini, saj nazorno priča o naši narodni in kulturni samobitnosti in neodvisnosti. Prvih deset video kaset že pripravljamo in upam, da bodo narejene v prvih petih ali šestih mesecih. V pravnem pogledu vlada na področju video kaset avtentična balkanska anarhija. Morali bomo zaščititi avtorske pravice ustvarjalcev in producentov in potem tudi domisliti pravno zgradbo načina distribuiranja in prodaje.
Jubilejna mala slikarska kolonija Bohor žari v Šentjurju pri Celju
Zamisel, ki jo je leta 1975 uveljavil slikar in likovni pedagog Goce Kalajdžiski, se je razrasla in ob desetletnici dosegla izredne uspehe. Letos je sodelovalo v koloniji kar 30 šol in prav toliko likovnih pedagogov, ki so pripeljali 70 učencev slikarjev; tiso slikali na temo Partizanske delavnice.
Upokojeni prosvetni delavec, nekdanji borec partizan Jernej Borovnik je v imenu občinske organizacije borcev mladim slikarjem pripovedoval o dejavnostih, s katerimi so si morali pomagati partizani med štiriletnim bojem. To so bili partizanski mlini, žage, pekarne, čevljarske in krojaške delavnice, orožarne, tiskarne itd. Nazorna in plastična razlaga je odlično motivirala mlade slikarje, ki so potem takoj začeli slikati.
Po končanem delu so likovni pedagogi ocenili vse izdelke, razen tistih, ki so jih naslikali njihovi učenci. Nagrade, ki so bile enakovredne, je učencem slikarjem podelil potomec znanih slovenskih skladateljev, šentjurskih rojakov, Josip Ipavec, ki sicer ni nadaljeval glasbene tradicije svojih prednikov, temveč se je vsestransko uveljavil v slikarstvu.
Zanimivo je, da je bila ob letošnjem vlaku bratstva in enotnosti, ki je oktobra odpeljal iz Slovenije v Srbijo, v Mladenovcu seja - koordinacijskega odbora. Osrednja tema le seje je bila Kulturno sodelovanje med slovenskimi in srbskimi občinami. Kot zgled kulturnega sodelovanje sta bili na široko opisani šentjurska mladinska kolonija Bohor žari in srbska slikarska kolonija za odrasle v Dudovici pri Lazarev-cu.
Dvanajstim šolam, ki so se vseh 10 let udeleževale kolonije, so podelili posebna priznanja.
Vse slike letošnje kolonije, in teh ni malo, bodo razstavljene v podjetju Elegant v Šentjurju, v galeriji v Solkanu in Hrastniku in v likovnem salonu v Rogaški Slatini.
kultura
Jubilejni koncert ob 60-letnici uspešnega delovanja UPZ Emil Adamič, ki j e bil v Cankarjevem domu v Ljubljani letošnjega 9. novembra, je znova izpričal visoko raven pevske kulture in požrtvovalnost pevcev, umetniškega vodje, vaditelja in organizatorjev te zahtevne dejavnosti. Ob visokem jubileju zbora iskreno čestitamo!
1
Društvo za tuje jezike in književnosti SR Slovenije Društvo za uporabno jezikoslovje SR Slovenije Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča v Ljubljani
organizirajo v prostorih Ekonomske fakultete Borisa Kidriča, Kardeljeva ploščad 17, Ljubljana
22.in 23. novembra 1985
posvetovanje
MESTO IN VLOGA TUJIH JEZIKOV V NAŠI DRUŽBI
Okvirna tema prvega dne posvetovanja:
—	DRUŽBENI VIDIKI ZNANJA TUJEGA JEZIKA (vloga tujega jezika v kulturi, znanosti in gospodarstvu)
Okvirna terna drugega dne posvetovanja:
—	PROBLEMATIKA TUJEGA JEZIKA V NAŠEM VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM SISTEMU
UČITELJI TUJIH JEZIKOV NE OKLEVAJTE! PRIDITE IN S SVOJ IM I BOGATIM I IZKUŠNJAM I PR ISPEVAJTE K USPEŠNOSTI PRVEGA TOVRSTNEGA POSVETOVANJA
DRUŠTVO ZA TUJE JEZIKE IN KNJIŽEVNOSTI SRS
VZGOJITELJI — STARŠI — IZDELOVALCI IGRAČ »Dajmo otrokom možnost«
Delovna skupina za mirovna gibanja je že lani sprožila akcijo proti izdelavi in prodaji vojnih igrač in bojnih iger. Več kot 2700 ljudi je v nekaj dneh podpisalo poziv izdelovalcem, naj razvijajo bolj poučne in humanejše igrače. Letos bomo akcijo nadaljevali s stojnicami, ki jih bomo razpostavili konec decembra; na njih bomo razstavili »dobre« igrače, zadnji dan pa bomo otrokom in staršem omogočili, da »slabe« igrače na stojnici zamenjajo za boljše. V ta namen potrebujemo čim več primernih igrač. Obrtnike in delovne organizacije, ki igrače izdelujejo, prosimo, da nam tudi oni prispevajo igrače v ta namen. Pripravljamo tudi natečaj Igrače in ustvarjalnost. V njem naj bi sodelovali vrtci, šola za oblikovanje, pedagoške in vzgojiteljske šole idr. ter prispevajo igrače za našo razstavo. Prosimo vse, ki bi kakor koli radi sodelovali v akciji, da se nam odzovejo.
Pripravili bomo tudi predelovalnico, v kateri bomo skupaj z vzgojitelji, otroci in starši preskusili svojo ustvarjalnost pri preoblikovanju bojnih igrač v bolj dobronamerne: na primer tank v buldožer, vojačka v pastirčka...
V svetu se namreč pojavlja vse več študij .konverzije' ali prestrukturiranja vojaške industrije in tehnike v civilno — kot nuja v procesu razoroževanja — v pravem pomenu, ne v otroških igrah.
Tedaj, ko bodo stojnice, bodo potekala v CIDM na Kersnikovi 4 predavanja za starše in vzgojitelje (zvečer) ter lutkovne igrice za otroke (popoldan).
Iz protestnega pisma izdelovalcem igrač in iger:
Ker ne želimo vzgajati svojega otroka v nasilneža, ki bo znal sovražiti in na vse mogoče načine prizadejati bolečino in trpljenje sočloveku,
SMO PROTI
izdelovanju in prodaji bojnih) igrač in vojnih iger. Naj da igrača otroku MOŽNOST za igrivo sprostitev in ustvarjalnost, naj ga uči o humanem življenju, ne pa o nasilju, vojni, sovraštvu, smrti in trpljenju!
DELOVNA SKUPINA ZA MIROVNA GIBANJA: Dalmatinova 4, Ljubljana, ali vsak ponedeljek od 17. do 19. ure in vsako sredo od 20. do 21. ure v CIDM, Kersnikova 4 — informalnica.
ERNEST REČNIK
Sti
Preberite tudi to!
Letošnjega junija smo upokojeni prosvetni delavci iz dnevnega tiska zvedeli, da je republiški sindikat začel akcijo za zvišanje pokojnin za delavce v prosveti in kulturi (podobna akcija je bila lani za rudarje).
Ker so bili osebni dohodki prosvetnih delavcev ves čas nizki, se to pozna tudi pri pokojninah, ki zdaj res niso zavidanja vredne in se gibljejo nekje med 50 in 60 odstotki višine osebnih dohodkov aktivnih prosvetnih delavcev.
Po tej vesti so uprave šol prejele od Zavoda SR Slovenije za šolstvo posebne pole, na katere so vpisale podatke o upokojenih delavcih v vzgoji in izobraževanju. Podatke je bilo treba zbrati do 28. junija letos.
Od tedaj je minilo že skoraj pet mesecev, pa se ni še nič premami knilo. Res je, da so se pokojnine v Sloveniji letos zvišale za 47,3 odstotka in se bodo decembra še za 6 odstotkov, res pa je tudi, da tistemu, ki^ je začel z nizko osnovo, tudi ta visoki odstotek bolj malo zaleže. Vsi namreč vemo, da se letošnja stopnja inflacije že krepko približuje 80 odstotkom; to pa niso mačje solze. Nominalno so se pokojnine v zadnjih treh letih sicer zvišale za več kot 100 odstotkov, vendar se je njihova resnična vrednost močno zmanjšala.
Učitelji upokojenci, ki smo previharili viharje druge svetovne vojne, bili izseljeni v Srbijo in Šlezijo, stradali v ujetniških taboriščih Nemčije in Italije in pretrpeli vse tegobe, ki jih je prinašala NOB, smo po osvoboditvi na novo ustvarjali slovensko šolstvo, ki ga je okupator povsem uničil in bili pionirji ljudske prosvete. Zdaj smo ostareli. Precej teh upokojencev životari ob skromnih pokojninah iz dneva v dan iz meseca v mesec iz leta v leto in ugotavlja, da je toliko proglašena humanost naše socialistične družbe povečini le verbalizem.
Čemu sploh to pisanje? Gre za osveščanje rodov zdajšnjih aktivnih prosvetnih delavcev, katerim bi iz srca privoščili višjo življenjsko raven, kot jo imamo zdaj mi.
ERNEST REČNIK
Ali znamo
predstaviti Kurirčka?
Razmišljanje ob prispevku v Prosvetnem delavcu št. 14
Kdo predstavi učencem revijo in kako?
Sem poverjenica na šoli z 207 učenci. V 3. in 4. razredu imamo 48 učencev in Kurirček je namenjen predvsem njim.
Ker sem tudi razredničarka v 4. razredu, jim v tem razredu tudi sama predstavim Kurirčka. S tovarišico v tretjem razredu pa sva se dogovorili takole:
Tisti tretješolci, ki si še želijo Cicibana, naj ga le imajo, drugi pa bodo naročniki Kurirčka. Pri: bližno polovica razreda se odloči za eno, druga pa za drugo revijo. Medsebojno si revijo izmenjavajo, naloge dobijo iz ene ali druge, lahko delajo tudi v dvojicah.
Četrtošolci so vsi naročeni na Kurirčka. Kako ga berejo?
Učenec ima ves mesec čas, da revijo prebere, vsak dan pa namenimo nekaj trenutkov branju revije tudi v šoli. Beremo, pripovedujemo o prebranih sestavkih, uporabimo jih pri slovenščini, spoznavanju narave in spoznavanju družbe.
Robi se je štirinajst dni v septembru izgovarjal, da ne utegne brati, ker pomaga doma na njivi pobirati krompir. Uvidel je, da ga bo nova številka prehitela, stare pa še prebral ne bo; zato se je sam javil in povedal, kaj je že prebral, kaj mu bolj ugaja in kaj manj.
Najprej se je seveda lotil križanke. Na nekaj krajih se mu je zataknilo, pa smo na njegovo pobudo na sestanku oddelčne skupnosti križanko rešili in rešitev poslali uredništvu.
Tovarišica v tretjem razredu je pokazala drugo številko, ob tem pa nekaj časa namenila prebiranju prve številke. Sami učenci so predlagali, da tisti, ki ni prebral prve številke, ne dobi druge vse dothej, dokler ne bo tega opravil.
V nekaj dneh je bila druga številka Kurirčka v rokah vseh naročnikov. Radi ga imajo. Komaj ga čakajo. Veseli so, kb ga prinesem. Seveda je med njimi tudi nekaj takih, ki bi bili samo naročniki, nosili so Kurirčka v ' torbi, zanimala pa jih je morda le križanka.
Pomagajo si, kot vedo in znajo
t
Nadaljevanje s 6. strani
— vprašanje financiranja.
Čeprav sta vprašanji neločljivo povezani, pa je mogoče reči, da je za celotno zmedo vendarle krivo neurejeno financiranje. Če bi bilo financiranje urejeno, bi lahko strokovne službe natančno predpisale vzgojno-izobraževalno vsebino in tudi preverjale izvajanje. Če financiranje ni urejeno, strokovne službe ne morejo zahtevati izvajanja tega programa. Zato je prav gotovo prvostopnega pomena sistemska rešitev financiranja te vzgojno-izobra-ževalne oblike.
Načelno je seveda samo po sebi razumljivo, da bi financiranje šole v naravi pravzaprav morala zagotoviti ustrezna izobraževalna skupnost, saj gre vendar za vzgojo in izobraževanje na obvezni stopnji šolanja. Najbrž pa takšna rešitev ne more biti uresničljiva čez noč, zato bi moralo — vsaj začasno — pri udejanjanju te pomembne vzgojno-izobraževalne oblike sodelovati več udeležencev. Tako praksa sama po sebi že maršikje rešuje to vprašanje brez posebnih samoupravnih sporazumov in drugih administrativnih aktov, toda praviloma le tam, kjer skupaj nastopata prizadevni učitelj telesne vzgoje in ravnatelj šole. Najbrž bi bilo prav, da bi ustrezen model sprejeli na ravni republike.
Glede financiranja šole v naravi izstopata dve vprašanji:
Pri spoznavanju narave sem dala učencem domačo nalogo, naj zbirajo besedno in slikovno gradivo o veverici ali o polhu. Večina jih je oblikovala miselni vzorec o polhu prav po besedilu, ki so ga našli v Kurirčku.
Srečni so mi povedali, kaj so odkrili.
Pa pesem Trma. Prijetno smo se nasmejali ob nji. (Ob besedilu in ob ilustraciji.), V odmoru so nekateri ponavljali verze iz pesmi.
List —revijo bo učenec sprejel tako, kot jo sprejema učitelj.
Pojavlja se dvoje vprašanj: Kako pridobiti naročnike? Kako učence motivirati, da bodo naročeno revijo tudi (pre)brali?
Naročnikov ni težko pridobiti, težje pa je rešiti drugo vprašanje, saj zahteva precej vztrajnosti — učiteljeve in učenčeve. STANKA PUCKO Osnovna šola Tone Seliškar Cerklje ob Krki
Potrebujemo odvečno športno orodje
Sem učitelj telesne vzgoje, v osnovni Šoli Ivan Babič Jager v Marezigah pri Kopru. Ker imamo premalo športnega orodja in tudi druge športne opreme, sem se znašel v težavah.
Letos poučujem prvič na tej šoli. Nadvse prijetno je bilo stopiti v novo, pravkar dograjeno poslopje, ki je zraslo predvsem iz samoprispevka občanov. Ker pa ni bila zgrajena tudi telovadnica, nam je ostala za vadbo le prelepa narava, večnamenska dvorana krajevne skupnosti v zadružnem domu in stari rekviziti, kolikor jih pač je.
Ko sem pripravljal letni načrt dela in ugotavljal, kakšne so materialne možnosti za njegovo izpeljavo, sem ugotovil, da marsičesa, kar bi bilo potrebno ne moremo uresničiti.
Na nakup nove opreme, ki bi nam bila potrebna ni mogoče niti pomisliti. Tako sem sklenil, da si pomagamo drugače:
Prepričan sem, da imate marsikj e na šoli ali drugje (v društvu Partizan) starejše orodje, ki ga po nabavi novega večinoma ne uporabljate. Mogoče bi bili pripravljeni odstopiti kakšno staro, mogoče nekoliko poškodovano moško ali dvovišinsko bradljo, drog, blazino, švedsko klop ali skrinjo...
Premislite, s tem ne bi izgubili veliko, nam pa bi izdatno pomagali! Kako lahko to izpeljemo? Pišite nam na naslov: Osnovna šola Ivan Babič Jager Marezige, ŠŠD Rokava, 66273 Marezige, ali nas pokličite po telefonu (066) 57-104 in se bomo. dogovorili.
Šk
1. Poravnavanje izdatkov za pedagoško osebje in strokovno delo:
b) vozovnice za žičnico: temeljne telesnokultume skupnosti
a.	) del izdatkov poravna šola iz sredstev izobraževalne skupnosti
b.	) del izdatkov poravnajo Temeljne telesnokultume skupnosti
c.	) zdravstvena skupnost poravna stroške za zdravnika ali medicinsko sestro (če se ugotovi, da je prisotnost enega ali drugega potrebna).
Utemeljitev pod a: Šola v na-
ravi je posebna vzgojno-izobra-ževalna oblik
oblika dela v obvezni šoli, ki poskuša celostno učinkovati na zorenje mlade osebnosti.
Utemeljitev pod b: Vsi delovni ljudje združujejo določen odstotek svojih osebnih dohodkov tudi za telesno kulturo. Telesna kultura pa niso samo gladiatorske in cirkuške predstave vrhunskih športnikov (ki se včasih od kulture kar precej oddaljujejo), marveč tudi vzgoja za pravo »telesnokultume« bogatenje prostega časa v vseh obdobjih življenja. Zato je utemeljeno pričakovati, da se del sredstev, ki jih starši prispevajo, za telesno kulturo, vme njihovim otrokom za vzgojo pravih tele-snokultumih navad.
Utemeljitev pod c: Šolska zdravstvena služba mora skrbeti za zdravstveno varstvo učencev.
Potreben bi bil le dogovor o odstotku deleža prvega in drugega soudeleženca.
Utemeljitev za delež skupnosti socialnega varstva: Če skupnost socialnega varstva prispeva za počitniška letovanja, potem je toliko bolj utemeljeno pričakovati, da bi prispevala za vzgojno-izobraževalni program in s tem omogočila vsem otrokom, ne glede na njihovo socialno poreklo, enake startne temelje za prihodnje življenje.
Utemeljitev za delež temeljnih telesnokultumih skupnosti: Iz združenih sredstev, ki jih prispeva vsak zaposleni občan, se plačujejo tudi hranarine vrhunskim športnikom, dolgotrajnejša bivanja v najboljših hotelih doma in v tujini, ne nazadnje tudi vozovnice za žičnice za ve-
liko športnih izbrancev. Zato utemeljeno pričakuje, da kakšna drobtinica nameni 11 za šolo v naravi.
Lepo bi bilo, če bi naved vzorec rabil kot iztočnica za t prave, tako na občinskih in gijskih kot republiški ravni’ najboljša.pa bi bila ustrezna1 šitev na republiški ravni, dafl£ v različnih okoljih nastajalo1 zlike kakršnim smo priče ^
Nabiranje starega pap>' steklenic, kostanja, sodelova1 podjetij, dovolj zgodaj orgaf rana hranilna služba in drugi’ pa ne štejejo med sistemske!* tve, čeprav si nekatere šole p1 z navedenimi akcijami odloči pomagajo pri izvedbi šole ul ravi. Takšne akcije lahko pof nijo le še dodaten vir.
Ki
k,
d,
T.C
V
ni
v, fQ PC je lil svc
SILVO KRISTAN
Sola v naravi mora ostati
Učenci pozivajo žičničarje, naj znižajo cene
1.	poravnavanje izdatkov za pedagoško osebje in strokovno delo,
2.	poravnavanje izdatkov, ki jih imajo otroci (bivanje in oskrba, izdatki za žičnico).
Ob navedenih dveh vprašanjih je treba naglasiti, da se za prvo denar še kar najde, poglavitni problem pa se v zadnjih dveh ali treh letih kaže v znesku, ki ga morajo prispevati starši. Kljub iskanju najcenejših rešitev le manjšina staršev brez težav zmore denar za bivanje otroka v tujem kraju. Če k temu dodamo še to, da združenje žičnic v Sloveniji ukinja točkovne vozovnice in je otrok .začetnik v zimski šoli v naravi prisiljen plačati celodnevno vozovnico, čeprav jo je s svojim znanjem sposoben izrabiti morda samo 10-odstotno in še manj, prav zares lahko govorimo o brezkompromisnem zakonitem (ker je pač takšen samoupravni dogovor združenja žičničarjev) ropanju družinskih proračunov. V sosednjih kapitalističnih državah žičničarji povsem drugače skrbijo za šolske smučarske tečaje.
Na temelju nekaterih raziskovalnih nalog in opravljenih analiz se v povzetku ponuja takšen začasni vzorec sofinanciranja šole v naravi:
2. Poravnavanje izdatkov, ki jih imajo otroci:
a)	samoprispevek vsakega učenca v višini zneska, ki je potreben za običajno oskrbo v domačem kraju (statistiki vedo za takšen podatek);
b)	razliko, ki presega samoprispevek učencev pokrivata skupnost socialnega varstva in temeljne telesnokultume skupnosti;
c)	vozovnice za žičnico:
—	regresiranje s posebnim družbenim dogovorom kot velja za regresiranje prevozov šolskih in drugih organiziranih mladinskih skupin
—	preostale izdatke za vozovnice naj bi pokrile temeljne' telesnokultume skupnosti
Druga možnost:
a) samoprispevek vsakega učenca je odvisen od višine osebnih prejemkov staršev (kot velja za počitniške kolonije); menda razliko do ekonomske" cene krije skupnost socialnega varstva;
Na Osnovni šoli Marjan Novak-Jovo, Ljubljana Vič smo v letošnjem tednu otroka namenili posebno pozornost problematiki šole v naravi. O tej temi smo pripravili 14. oktobra pogovor za okroglo mizo. Udeležili so se ga predstavniki Zavoda SRS za šolstvo — organizacijske enote Ljubljana, Zveze prijateljev mladine, Zdravstvenega doma, OK ZSMS občine Ljubljana Vič-Rudnik, CMT Mladi turist, časnikarji, starši, učitelji in učenci naše šole.
Ta oblika vzgojno-izobraže-valnega dela si je dvajset let utirala pot in zajela večino slovenskih šol. Kljub temu pa je v učnem načrtu le del razširjenega programa, ki ga šole uresničujejo, če dobijo zanj denar.
Podatki kažejo, da je po letu 1981 čedalje manj organiziranih šol v naravi, nadomeščajo jih plavalni in smučarski tečaji, kipa so le skromno nadomestilo dobro organizirane, pedagoško in vsebinsko bogate šole v naravi. Šola v naravi (letna in zimska) je z vzgojno-izobraževalnega vidika izredno pomembna in potrebna za vse učence.
Zaradi vedno večjih gospodarskih težav nastaja vprašanje, kako bo z nadaljnjo organizacijo te vzgojno-izobraževalne dejavnosti.
Vsi udeleženci okrogle mize so v razpravi menili, da je treba take oblike dela še nadalje ohranjati in razvijati. Ukinitev šole v naravi bi bil korak nazaj; socialne
razlike med učenci pa bi se šel glabljale. Z obogatenim proi mom bi morala biti šola v na' uvrščena v zagotovljeni gram.
Za ohranitev in izvedbo t’ oblike dela bi morale šolam gotoviti denarno pomoč izol> ževalna skupnost, telesno! turna skupnost, skupnost so£ nega skrbstva — ta naj bi pd gala socialno šibkejšim učen<* skupnost slovenskih žičniča! naj bi dala popust pri upd žičnic, Mladi turist za avtob-prevoz, oskrba in prenočiš!1 domovih pa bi morala biti ugodnejših cenah. Šola bo skrbela, da bodo starši lahkop čevali obroke do konca šolsP leta in dala učencem na v! smučarsko opremo, šol* skupnost pa bo pridobila n® denarja z delovnimi in zbirali* akcijami.
Učenci naše šole so predla* tole akcijo: pozvali so slovel* žičničarje, naj jim znižajo d žičnic za 50 odstotkov in omogočijo šolo v naravi, smu£ ske tečaje in športne dni. Tak pripomogli, da bodo šole lat nadaljevale učinkovito obl dejavnosti, ki se je učenci b zelo veselijo.
Upamo, da bodo naše pob' imele ustrezen odziv in W lahko tudi v prihodnje še org* zirali zimsko in letno šolo v ravi za učence četrtih in petili zredov osnovne šole.
LIDUA ŠKOF
TIM — načrti in zanimivosti za vsakogar
Pri Tehniški založbi Slovenije je izšla te dni druga številka revije Tim, ki spet prinaša zanimive načrte in članke z različnih področij Tehnike.
Elektronika je zastopana v rubriki o daljinskem vodenju; v njej je kot nadaljevanje iz prve številke objavljen načrt oddajnika. Tisti, ki se zanimajo za radio tehniko, bodo našli v novem Timu tri zanimive sheme. Na svoj račun bodo prišli tudi inovatorji, drugim, ki svet elektronike šele spoznavajo, pa so namenjeni opisi osnovnih elektronskih elementov, njihove oznake, pa tudi podroben opis novega Iskrinega didaktičnega pripomočka — kompleta Dobro jutro, elektronika. Ta z eksperimentiranjem omogoča pridobivanje osnov elektronike, na kateri temelji zgradba računalnika in druge elektronske opreme, ki je postala v vsakdanjem življenju že nepogrešljiva. Tudi dvanajsto nadaljevanje male šole računalništva je namenjeno začetnikom na tem področju, govori pa o uporabi temeljnih ukazov pri programiranju na hišnih računalnikih Commodore in Spec-trum.
stopnjo LESKO — MODELAR in LESKO. Na voljo je načrt petih ladijskih silhuet, ki ga bodo veseli najmlajši, saj ga ni težko izdelati. Sledi obširnejši prispevek o brodomaketarštvu, ki je bilo v reviji do zdaj bolj malo obravnavano. Do konca letnika bo v nadaljevanjih prikazan s slikami opremljen zgodovinski razvoj plovil, ki mu bodo dodani načrti za izdelavo maket zanimivih ladij iz preteklosti. Tako je v tej številki objavljen prvi del načrta piratske dvojambornice Brig iz leta 1792. K modelarstvu lahko štejemo tudi tokratno vsebino rubrike Drobne zanimivosti, v kateri znani slovenski modelar in dolgoletni sodelavec revije Tim Tone Pavlovčič predstavlja letečo maketo nemškega dvokril-nega bojnega letala iz leta 1935 — Henschel HS-123, ki jo je v merilu 4:1 izdelal skupaj s tržaškim modelarjem Petrom Rusia-nom. Z modelom, ki ima razpon kril dobra dva metra in pol, tehta 16 kilogramov, poganja pa ga skoraj petdesetkubični motor, sta ob preskusnem poletu na letališču v Vrsarju maja letos po-
žela velik uspeh in veliko pohval naših in tujih obiskovalcev.
Modelarstvu je tokrat odmerjeno precej prostora. Predstavljeni sta sestavljanki za razredno
Dobro se je odrezala tudi slovenska ekipa, ki se je udeležila zveznega srečanja mladih tehni-
kov. Le-to je potekalo od maja do 26. junija v Budvi, čf gorskem' obmorskem le lovi* Žal pa so se naši mladi tekf valci kljub dobrim uvrstit' vrnili s tekmovanja razočaf-saj so morali že pri teh letih’ čutiti, kaj pomenijo pristf skost sodnikov, nejasna md neurejene tekmovalne raziti( slaba pripravljenost organiza1 jev in neupoštevanje tekmo' nega pravilnika. Morda se n« vedamo dovolj, da nas ta! spodrsljaji lahko stanejo zelo liko.
Prispevek, namenjen ljuh Ijem malih železnic, govo* vrstnem, redu gradnje mak* Podrobno je opisana izbira p štora, izbira sistema, oblika1 kete, postavitev podlage, iz* motiva, izbira in izdelava natj nakup materiala, postal tračnic, električna napeljav* pritrditev tirov.
Poleg opisanih nosilnih je mogoče v Timu prebrati Šo1 daljevanje članka o Muti in* nem fužinarstvu, kako izd* fotogram magnetnega polja.1 stavico ali značko za šolsko * Čanje mladih tehnikov in sten’ obešalo.
Revija je nedvomno zanin1 za vsakogar. Vzemite jo v rok* se prepričajte!
MATEJ PAVLIC
Učilnica - učiteljev ali učenčev prostor?
Kaj smo izgubili ih kaj pridobili s kabinetnim poukom
Opremljena s šopom ključev tekam po šoli. Ključe sicer ves čas d' držim v roki, vendar jih pozabim Zdaj tu zdaj tam, enkrat ne morem v zbornico, drugič ne v zaklenem razred, tretjič stojim pred Vrati svojega kabineta. Zaklepam r<*Zred, zaklepam omaro, zaklepam predal. Zakaj vendar? Kdo te kdaj pred menoj kaj zaklepal v šoli? Zakaj vzgajamo naše otroke kot tatove —z zaklenjenimi vrati? Ničesar ne ukradejo, ker pač ne Korejo! Je to prava vzgoja? »Hitro ven iz razreda!« priga-p! njam učence ob koncu ure. »Ne Sfneš dol!« prepovedujem tistemu, ki bi šel rad med odmorom v Prvo nadstropje.
»Pazi, da ne prevrneš grafoskopa!« opozarjam.
»Tovarišica, poglejte, osmošolci spet pljuvajo po stopnicah«, se pritožuje petošolka.
»Kje so moje teniške copate?« Zaskrbljeno išče deklica iz šestega razreda.
»Kaj pišeš po klopi?« se jezim nad osmošolcem.
»Tovarišica, ali imate ključ? Pozabila sem risalni blok v učil-nici za angleščino,« me prosi učenka, medtem ko tečem po hodniku za sedmošolcem, ki je Pravkar udaril petošolca.
Ob koncu šeste ure se sesedem na stol v svoji učilnici in lovim sapo. Šele zdaj sem v današnjem dopoldnevu prvič sedla. Potrebujem minuto tišine. In spet potrka na vrata: »Tovarišica, ukradiliso mi dežnik!« potoži objokan obrazek.
Človek bi krivdo za vse to lahko pripisal razposajeni, razpuščeni otročadi in vendar... J N daj pa kdaj se zamisliš tudi nad .U njimi in nad samim seboj. Nad časom, ki nenehno priganja nas 0jii Irt otroke.
J Dojenčka, starega osem mese-IJ cev, že dvigne mama iz posteljice,
'< ga zavije v odejo in teče z njim v jasli. Nasilno ga odtrga od sebe. Minejo meseci, a otrok se ne more ln ne more toliko »utrditi«, da Zjutraj ne bi jokal, ko hiti mama z njim v vrtec.
Mine nekaj let in treba je v šolo. Prvošolec z rumeno rutico že °b šesti uri zjutraj najprej v varstvo. Ves dopoldan uboga tovarišico, nato poje kosilo in že mora k Pouku. Vse teče po programu, vse je načrtovano, odmerjeno, nadzorovano. Pozimi je že skoraj
tema, ko pride otrok domov. Spet se začno ukazi: Pridi sem, pojdi tja, pospravi, umij se, jej, pojdi v trgovino...
Štiri leta ima vsaj v šoli nekaj miru. Ima svoj razred, svojo učilnico, svojo tovarišico, svojo klop. V petem razredu je tega konec. Ves dan se s torbo, vrečko, včasih še z dežnikom v roki, seli iz učilnice v učilnico. Prvo uro v prvem nadstropju v št. 53, drugo uro v pritličju v št. 10 itd. Ves čas ga nekaj skrbi. Da ne bi, tako kot včeraj, v učilnici za matematiko pozabil zvezka za slovenščino in da vrečke s telovadno opremo ne bi pozabil v učilnici za zemljepis. Odmora med šolskimi urami ne pozna. Nenehno se seli iz učilnice v učilnico. Niti 5 sošolcem se ne utegne mirno pogovorili.
Tudi v glavnem odmoru ni miru. Učitelji najprej naženemo učence iz razredov, da se razredi prezračijo, dežurni pa nato ločence priganjajo, naj se sprehajajo po hodniku. Med odmorom mora biti red. Tisti, ki imajo pouk dopoldan, hite domov, malo pospravijo, nato pojedo kosilo in že morajo nazaj v šolo: k tehniki, atletiki ali drugam.
Ta mali, večno preganjani učenec pa postane sčasoma sam preganjalec. Na vsakem koraku uveljavlja zakon močnejšega. Osmošolci pretepajo petošolce, peto-šolci prvošolce, fantje dekleta (in nasprotno), veliki majhne, močni slabotne.
Kaj pa učitelji? Tudi za nas ni odmora. V večnem direndaju, v večni selitvi, ko se vsakih 45 minut po petsto ali več otrok premika po hodnikih, seveda v šoli ne more biti miru. Nihče nima svojega kotička, ne ve, kam pravzaprav spada. Papir bo vrgel pod klop, saj ga bo pobral tisti, ki bo prišel za njim, če bo pač tovarišica to zahtevala. Kriv pa prav gotovo ne bo, kadar bodo ugotavljali, kdo je narezal mizo in kdo pokvaril stikalo. V množici, ki se vsak dan izmenja v vsakem razredu, res ni mogoče iskati krivcev. Tako so učenci »brezdomci«, »matični razred« je v resnici le učilnica njihovega razrednika.
Morda je takole zbrano vse videti še hujše, kot je v resnici. In vendar bi se morali včasih malo zamisliti, ali je le mogoče kaj spremeniti. Če poniislim nase, moram priznati, da si včasih zelo
Priročnika za naravoslovje
Iz laboratorija prof. Vedeža in Zdravje rastlin
Učitelji naravoslovja, učenci °snovnih in srednjih šol in vsi, ki radi eksperimentiramo, smo bogatejši za dve poljudnoznanstveni knjižici avtorjev A. S. Glažarja in M. Vrtačnikove: Iz d laboratorija prof. Vedeža in " Zdravje iz rastlin.
Knjižica Iz laboratorija prof. Vedeža vsebuje zbirko dvaind-vajset kemijskih poskusov, ki nas povezujejo z vsakdanjim življenjem. V teh poskusih nam avtorja predstavita laboratorijski Postopek za pridobivanje sladkorja iz sladkorne pese, kemijsko sviloprejko, šest poskusov z mlekom, skrivnost modre steklenice, pripravo piva doma in še druge poskuse.
Tudi knjiga Zdravje iz rastlin k' Prinaša mladim kemikom zbirko Poskusov, ki vključujejo tudi postopke za pridobivanje aktivnih zt snovi iz rastlin, kot na primer: dekantacijo, filtracijo, destilaci-1°, ekstrakcijo in kromatografijo.
Gbe knjižici sta opremljeni s prilogo z znaki za snovi, ki so vnetljive, jedke, eksplozivne in 2dravju škodljive.
Laboratorijski dnevnik je sestavina knjižice, ki daje še dodatno vrednost, ker usmerja mladega učenca po korakih, kako naj se loti raziskovalnega f1 dela. V teh listih se zrcali metoda faziskovalnega prijema, ki se ga mora učenec naučiti prj pouku ali '' krožku ali pa tudi če dela samo ljubiteljsko. Avtorja ga usmer-
jata zanesljivo od opazovanja, beleženja podatkov do sklepanja in ugotovitev.
Učitelji kemije in drugi naravoslovci smo dobili v teh knjižicah priročnik in delovni zvezek za naravoslovni dan iz teme »Zdravje.« Vsebino bomo prilagodili učenčevim psihofizičnim sposobnostim. V osnovni šoli se bomo ustavili pri ekstrakciji, v srednji bomo segli do kromatografije. Z uporabo knjižic bo učitelj razbremenjen narekovanja navodil, učenci pasi bodo pomagali pri delu z ilustracijami, ki prikazujejo postopke in vse, kar potrebujemo pri laboratorijskem delu.
Prisrčne barvne ilustracije je prispeval Dušan Krnelj, likovno opremo pa Vili Vrhovec. S pravljično podobo prof. Vedeža je knjižica postala za mladega naravoslovca še bolj privlačna.
Besedilo povezujejo izmišljene osebe: teta Žalika, Tačka, Tobi in Pika ter prof. Vedež. Imenujejo se druščina Alfa — Žajbelj. V veliko pomoč so nam. Kako bi sicer prenesli znanost v otroške in mlade glave? Mislim, da bodo avtorji S. A. Glažar, M. Vrtačnik in D. Krnelj s tema knjižicama zlahka pridobili veliko mladih naravoslovcev za odkrivanje skrivnosti narave in .z zgledi pomagali učitelju pri vzgojno-izobraževalnem delu pri pouku zlasti pa pri naravoslovnih dejavnostih in pri delu v krožkih. ELA TERAN
Želim, da bi imela odmor. Tedaj bi stopila v zbornico, pozdravila kolega ali kolegico, se mimogrede pomenila o tem ali onem učencu, o dobrih in slabih stvareh. Tako pa moram ves dan prebiti v svoji učilnici kot varuhinja šolskega premoženja; varujem grafoskop in magnetofon in preprečujem pretepe in razbijanje.
Ali smo se, učitelji, sprijaznili s tem, da nimamo odmorov, da se med seboj komaj poznamo in se videvamo le na konferencah?
Včasih otožno razmišljam o časih, ko sem še sama sedela v šolskih klopeh. Imeli smo svoj razred, učitelji in profesorji so hodili k nam, in ne mi k njim. V odmorih smo poklepetali s sošolci, v miru prepisovali domače naloge, saj je pri vratih vedno stal dežurni, ki je zavpil, če je pretila nevarnost: »Pozor!!!«
Kako pa je zdaj, ko sama nastopam v vlogi tistih, pred katerimi smo včasih trepetali? Nema-lokdaj se mi zgodi, da zamudim kako minuto; tedaj me pridejo učenci iskat, naj grem hitro v razred, kjer se učenci pretepajo, obmetavajo z mokro gobo, se zmerjajo in prerivajo. Kdo je kriv za tako veliko spremembo? Ali je mogoče, da današnjemu učencu učiteljeva prisotnost pomeni varnost, zagotovilo, da ga sošolci ne bodo tepli, zmerjali, pljuvali. Otroci, vedno nadzorovani, od jasli do vrtca in šole, niso vajeni biti sami med seboj, zato izrabijo vsako minuto učiteljeve ali vzgojiteljeve odsotnosti, da se pretepajo.
'Kaj smo mi, učitelji, ob vseh teh spremembah pridobili ali izgubi-
POSKUS SE JE POSREČIL
li? Mislim, da si učitelj — s tem ko je učencem vsaj v osnovni šoli vse dovoljeno, in torej nima zakonitega sredstva, s katerim bi kaznoval razgrajače — ni pridobil ne priljubljenosti ne spoštovanja. Lahko trdim, da smo mi naše učitelje mnogo bolj spoštovali, kot spoštujejo zdajšnji učenci nas.
Morda pa bi kazalo učence najprej malo umiriti, jih navaditi, da so lahko tudi sami med seboj, brez nadzorstva prijatelji, da ni treba nečesa ukrasti, četudi ni zaklenjeno. Morda bi bilo vredno tvegati?
Gotovo ima kabinetni pouk velike prednosti in lahko v marsičem izboljša kakovost pouka, vendar bi morda zdaj, ko smo spoznali, da je vzgoja vsaj tako pomembna kot znanje, poskusili vsaj za nekaj predmetov dati učencem eno učilnico.
Razmislimo o možnosti, da bi učenci kljub vsemu le imeli matično učilnico, v kateri bi se počutili doma. V tej učilnici bi morda lahko imeli slovenščino, angleščino, zgodovino, zemljepis, biologijo, pač predmete, pri katerih je lažje prenesti zemljevid ali sliko v učilnico učencev, kot seliti ves razred v učiteljev kabinet.
Nekaj moramo ukreniti, da bi se učenci bolje razumeli, da bi si bili prijatelji, da bi čutili pripadnost prostoru in skupini. Potem bi bilo prav gotovo manj nasilja med njimi samimi. Imeli bi bolj srečno in mirno otroštvo, kot pa ga imajo zdaj, ko se nenehno boje svojih močnejših vrstnikov.
Kolegi, kaj menite o tem?
DUŠICA KUNAVER
Tudi mama je lahko učiteljica
Jure se je stisnil k mami in jo roteče prosil: »Mami, ne puščaj me samega! Nočem v šolo!« Toda mama ga je odločno prepustila meni. Prijela sem ga za roko in ga popeljala na njegov prostor v klopi.
In tako je bilo z Juretom vsak dan. Pred odhodom v šolo je bruhal. Z menoj in sošolci je težko navezoval stike. Zmeraj je bil potrt in molčeč. Večkrat sem se mu hotela približati, ga povprašati po njegovih težavah, toda še bolj se je zaprl vase, čeprav sem čutila, da si želi moje pozornosti in naklonjenosti. Za uspešno opravljeno delo sem ga pohvalila. Če so vsi učenci končali načrtovano delo pred koncem pouka, sem jih za nagrado peljala na sprehod v okolico šole. Takrat smo se sproščeno pogovarjali. Tudila sem se, da bi bil Jure v moji bližini in da bi z menoj pokramljal. Pa ni šlo.
Nekega dne je prišla mama
vprašat, kako se'je vživel. V trenutku sem se spomnila, da bi me lahko poskusno nadomestila v razredu, saj je po poklicu psihologinja. Prosila sem jo, naj vstopi v razred in nadaljuje moje delo. Učenci so pri slovenščini pisali povedi z danimi besedami.
Učenci so lepo sodelovali z novo tovarišico. Jure je ves žarel od sreče in ponosa. Verjetno $e mu je zdelo imenitno, da je tudi njegova mama lahko učiteljica.
Doma sta se z mamo veliko pogovarjala o šolskem delu. Ko je naslednji dan prišel v šolo, se ni jokal. Od takrat je z veseljem prihajal k pouku in se z menoj odkrito pogovarjal. Postala sva prijatelja in nič več se ni bal šole. Do sošolcev je bil še vedno zadržan, vendar se je le navezal na enega.
Zadovoljna sem bila, ker mi je prav učenčeva mama pomagala premostiti težave, ki jim sama najbrž ne bi bila tako hitro kos. MARIJA JOVANOVIČ
JUGOSLOVANSKI POSVET O NOVOSTIH PRI POUKU
Revija SAMOUPRAVNO VASPITANJE pripravlja pod pokroviteljstvom PROSVETNEGA PREGLEDA in DEČ-JIH NOVIN 20., 21. in 22. marca 1986 v Arandjelovcu drugi jugoslovanski simpozij pod naslovom TEORETIČNO IN PRAKTIČNO O NOVOSTIH PRI POUKU.
Na posvetu se bo razpravljalo o problemskem učenju pa tudi o vseh drugih novostih pri vzgojno-izobraževalnem delu na vseh izobraževalnih ravneh. Znanstveno srečanje bo namenjeno novostim v vrtcih, v osnovnih šolah in v šolah srednjega usmerjenega izobraževanja. Posveta naj bi se udeležili vzgojitelji in učitelji, pedagogi v posebnih šolah, pedagoški svetovalci, svetovalci in tajniki samoupravnih interesnih skupnosti (zaradi financiranja inovativnega dela), šolski pedagogi in psihologi, ravnatelji in vsi, ki si prizadevajo za napredek vzgojno-izobraževalnega dela.
Prijavite se do 1. decembra letos, dela pa pošljite (s povzetkom na eni tipkani strani — 30 vrstic) do 1. januarja prihodnjega leta. Referati lahko obsegajo do 15 strani, koreferati 10, prispevki pa 6 strani.
Prijave pošljite na naslov: Uredništvo revije Samoupravno vaspitanje, 15300 Ložnica, telefon: (015) 89-849. Prispevek v višini 2000 din nakažite najpozneje 10 dni pred začetkom simpozija na naslov: Učiteljsko društvo Ložnica — žiro račun: 62200-678-2117. V prijavi napišite: podatke o avtorju, naslov, teme, obliko dela (referat, koreferat, prispevek), naslov stanovanja ali delovne organizacije in telefonsko številko.
SATIRA IN HUMOR
Vse karikature: Oto Jurgec
NADOMESTILO OSEBNEGA DOHODKA PRI POKLICNIH BOLEZNIH
Imam poklicno bolezen — vnetje glasilk, na glasilkah sem bila že operirana. Ali mi med bolniško odsotnostjo pripada celotno nadomestilo osebnega dohodka?	M. O.
Če vam je zdravnik napisal na bolniški list, da ste bili odsotni zaradi poklicne bolezni, vam po 25. členu Samoupravnega sporazuma o uresničevanju zdravstvenega varstva (Uradni list SRS, št. 26-83) pripada stoodstotno nadomestilo osebnega dohodka.
DOPLAČILO ZA ČAS ŠTUDIJA
Septembra 1959 sem nastopila službo kot učiteljica. Po štirih letih učiteljevanja sem prekinila delo in šla študirat na pedagoško akademijo. Dobivala sem skromno štipendijo, nekateri učitelji, kolegi na pedagoški akademiji pa plačo. Meni se dve leti dodatnega študija ne štejeta v delovno dobo. Medtem so izenačili osebne dohodke učiteljev in predmetnih učiteljev. Tako se počutim dvakrat prikrajšano in ogoljufano. Ker sem bolehna, me zanima, če lahko »doplačam« leta študija, da dosežem čimprej pogoje za upokojitev?	m. O.
Na vprašanja odgovarja ROSVITA TOPLAK, samostojna svetovalka Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo
Po 158. členu Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja si zavarovanec, v vašem primeru študent, ki je prekinil delovno razmerje in odšel redno študirat, lahko podaljša zavarovanje in plača prispevek za čas strokovnega izpopolnjevanja ali specializacije in sicer za največ dve leti. Vendar pa lahko to izrabijo le tisti delavci, ki so odšli na redni študij po letu 1973.
VIŠJA IZOBRAZBA KOT ZAHTEVA DELO
Sem strokovna učiteljica na srednji šoli. Končala sem hotelsko šolo, kasneje pa prvo stopnjo hotelske fakultete v Opatiji. Na šoli poučujem predvsem pripravljanje jedi v učni kuhinji, delno pa tudi teoretične predmete s področja kuharstva. Kakšen osebni dohodek mi pripada — ali kot učitelju z višjo ali učitelju s srednjo izobrazbo?	S.
Program srednjega izobraževanja iz kuharstva zahteva za pouk predmeta kuharstvo srednjo šolo za gostinstvo — smer kuharstvo, za predmet strežba in organiziranje strežbe pa gostinsko srednjo šolo — smer strežba. Ro teh določbah vam ne pripada osebni dohodek za višjo stopnjo izobrazbe.
VABILO NA PREDAVANJA
Oddelek za germanske jezike in književnost
Filozofske fakultete v Ljubljani in
Društvo za tuje jezike in književnost SRS
vabita na predavanja priznanega metodika za pouk
nemškega jezika dr. MARTINA LOSCHMANNA
(Herder — Institut Leipzig, NDR):
13.11. ob 11. uri: Aufgaben und Obungen zur Entvvicklung des fremdsprachlichen Diskussionsvermbgens (pred. 320/III, FF)
13.11.	ob 17. uri: Wie kann das štille Lasen effektiver ent-vvickelt vverden? (pred. 102/1, FF)
14.11.	ob 9. uri: Arbeit am VVortschatz unter kommunikati-
vem Aspekt (pred. 320/ III, FF)	f
Predavanja bodo v nemščini.
Ste poravnali naročnino?
Pred poletnimi počitnicami smo razposlali vsem naročnikom položnice za plačilo naročnine za leto 1985. Večina je svojo obveznost poravnala, nekateri pa so na to pozabili. Ste morda med njimi? Ker gre ponovna terjatev na račun naročnika, pohitite, prosimo — s plačilom!
Zbiranje odpadnega papirja
Če bi hoteli zadostiti zahtevam papirne industrije v Jugoslaviji, bi morali v enem letu posekati več kot dva milijona kubičnih metrov lesa. Ta podatek kaže, da je treba izrabiti star papir za izdelavo novega. Vedno večje potrebe po novem papirju pa zahtevajo čedalje večjo skrb tudi za organizirano zbiranje starega papirja. Slovenija je zdaj po količini zbranega starega papirja v svetovnem vrhu, saj ga zberemo približno 40 odstotkov glede na porabo.
Rdeči križ Slovenije je v dogovoru z Republiško konferenco SZDL spodbudil izredno novembrsko akcijo — zbiranje od-
padnega papirja v organizacijah združenega dela. S to naj bi dosegli, da bi vrnili industriji papirja čim več prepotrebnih surovin in tako hkrati očistili okolje. Z zbranim denarjem bo Rdeči križ lahko še naprej omogočal zdravljenje na Debelem rtiču številnim otrokom, ki bolehajo za kroničnimi vnetji. Tam se je letos zdravilo več kot 9000 otrok. Prosimo, da sodelujete v akciji!
Odkupne organizacije bodo izkupiček darovanega papirja nakazale na žiro račun Rdečega križa Slovenije, številka 50101-678-51579 z oznako »Od papirja«.
CELODNEVNA OSNOVNA ŠOLA L BATALJONA DOLOMITSKEGA ODREDA HORJUL
razpisuje prosta dela in naloge
—	UČITELJA ZGODOVINE, ZEMLJEPISA, DRUŽBENO-MORALNE VZGOJE v celodnevni šoli; pogoj: končana izobrazba ustrezne smeri
Dela in naloge združujemo za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Začetek dela je 2. 12. 1985.
—	SNAŽILKE v vzgojno-varstveni enoti’
Dela in naloge združujemo za določen čas s polnim delovnim časom. Začetek dela je 6. 1. 1986 do vrnitve delavke s porodniškega dopusta.
—	KUHARJA; pogoj: končana šola za kuharje
Dela in naloge združujemo za določen čas s polnim delovnim časom, do vrnitve delavke s porodniškega dopusta. Začetek dela je mogoč takoj.
Dobre avtobusne zveze z Ljubljano.
Prijave z dokazili o izobrazbi sprejemamo osem dni po objavi razpisa.
SREDNJA ŠOLA BORISA KIDRIČA CELJE, Ljubljanska 17,
razpisuje
dela in naloge
—	RAVNATELJA — reelekcija Pogoji:
—	visoka strokovno pedagoška izobrazba
—	najmanj 5 let delovnih izkušenj pri vzgojno-izobraževalnem delu
—	da s svojo poklicno in samoupravno dejavnostjo uveljavlja humane odnose in socialistično samoupravljanje.
Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o strokovnosti v 15 dneh po objavi razpisa razpisni komisiji.
Razpisna komisija sveta
OSNOVNE ŠOLE LENČKE MARZELOVE SLOVENJ GRADEC
razpisuje dela in naloge
—	RAVNATELJA ŠOLE
Kandidati morajo izpolnjevati pogoje, predpisane po 51 1. členu Zakona o združenem delu, in imeti:
—	visoko ali višjo izobrazbo ortopedagoške smeri za DPO
—	strokovni izpit
—	5 let delovnih izkušenj z lažje duševno prizadeto mladino
Njihovo dosedanje delo mora zagotavljati, da bodo doseženi sprejeti cilji šole kot celote.
Kandidati naj pošljejo pisne prijave z dokazili o izpolnjevanju razpisnih pogojev v 8 dneh po objavi razpisa na naslov razpisne komisije. O izbiri bodo obveščeni v 30 dneh po končanem razpisu.
Prevzem del in nalog je 21. 2. 1986.
Svet
VZGOJNO-VARSTVENE ORGANIZACIJE JOŽEFA MASLO ILIRSKA BISTRICA
ponovno razpisuje prosta dela in naloge
—	RAVNATELJA
Kandidati morajo izpolnjevati poleg splošnih pogojev še pogoje za opravljanje del vzgojitelja ali strokovnega delavca po določilih 38. in 39. člena Zakona o vzgoji in varstvu predšolskih otrok ali pogoje za opravljanje del učitelja po določilih 96. člena Zakona o osnovni šoli in imeti:
—	5 let delovnih izkušenj, od tega dve leti pri vzgoji in varstvu predšolskih otrok
—	organizacijske in strokovne sposobnosti ter dejaven in pozitiven odnos do socialističnih samoupravnih odnosov
Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev in s kratkim življenjepisom pošljite v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Razpisna komisija za imenovanje ravnatelja vzgojno-varstvene organizacije Jožefa Maslo Ilirska Bistrica, Vilharjeva 13 a.
Kandidati bodo obveščeni o izidu razpisa v 15 dneh po opravljeni izbiri-
OSNOVNA ŠOLA CIRIL KOSMAČ PIRAN
razpisuje prosta dela in naloge
—	UČITELJA MATEMATIKE za nedoločen čas s krajšim delovnim časom od polnega, ki bo lahko dopolnjeval delovno obveznost s poukom informatike in računalništva ali s poukom fizike
—	ZBOROVODJE ZA VODENJE OTROŠKEGA IN MLADINSKEGA PEVSKEGA ZBORA, za določen čas, 6 ur na teden.
Prijave sprejemamo 15 dni po objavi razpisa. Kandidati naj pošljejo, prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev razpisa na naslov: Vzgoj-no-izobraževalni zavod Piran, DSSS, Rozmanova 7, 66330 Piran.
O izbiri bodo obveščeni v 30 dneh po izteku razpisnega roka.
v
jj ELEKTROMEHANIKA JELOVŠEK :	DRENOV GRIČ n. h., 61360 VRHNIKA
[ Telefon: (061) 752-782
in
Li
2!
Š1
popravlja in servisira vse vrste
•	grafoskopov	•
•	diaprojektorjev	•
•	episkopov	•
•	mikročitalcev	•
•	kinoprojektorjev 8,16 in 35 mm
ojačevalnih naprav gramofonov radiokasetofonov manjših gospodinjskih strojčkov
Izdeluje
•	ojačevalne naprave moči 30, 60,120, 240 in 400 W
•	zvočne bokse moči 40, 80,150 in več W — z vstavljenimi domačimi ali tujimi zvočniki
•	ojačevalne naprave z vstavljenim radiokasetofonom
s 100 V izhodom, primerne za ozvočenje šolskih dvoran
•	mešalce zvoka — možnost priključitve 8 ali več mikrofonov
Vstavljamo originalne rezervne dele Svetujemo pri opremljanju šol in kabinetov z avdiovizualnimi sredstvi in pri njihovi uporabi Na zalogi imamo več vrst projekcijskih žarnic
SERVISNE STORITVE OPRAVLJAMO NA ŠOLAH
Za vse informacije in pojasnila kličite dopoldne od 7. do 9. ure na navedeno telefonsko številko.
.............................................
VABILO K SODELOVANJU
Računalniške krožke Instituta Jožef Stefan, ki jih je doslej obiskovalo že več kot 3000 udeležencev, želimo razširiti in obogatiti; zato vabimo k sodelovanju vse, ki želijo prenašati širšemu krogu:
—	svoje znanje in izkušnje z različnih področij s hišnim računalnikom
—	možnosti uporabe hišnega računalnika na katerem koli področju
—	svoje zamisli in nove rešitve z računalnikom ZX Spec-trum.
Vabimo vas, da svoje predloge s kratkim življenjepisom in opisom področja, na katerem želite prenašati znanje, pošljete n0 naslov Institut Jožef Stefan, Odsek za uporabno matematiko, Zoran Radalj, Jamova 39, 61000 Ljubljana. Izbrane teme bomo uvrstili v program naših računalniških krožkov, avtorji pe bodo to snov predavali. Lahko pa se dogovorimo tudi ze kakšno drugačno obliko sodelovanja.
MAPA ZA NARAVOSLOVNE DEJAVNOSTI
V šolskem letu 1985/86 bo 22000 učencev začelo
uporabljati mapo za naravoslovne dejavnosti
(MND).
Bistvena izhodišča pri nastajanju MND so bila:
•	Naravoslovne dejavnosti vsebujejo ngravo-; slovno znanje in POVEZUJEJO VSE NARAVOSLOVNE PREDMETE: fiziko, kemijo, biologijo, SND, SN, SD, pa tudi vse tiste vsebine s področja naravoslovja, ki so sestavni del zemljepisa, zdravstvene vzgoje in družbeno-moralne vzgoje.
•	MND omogoča pregledno shranjevanje (kasneje tudi lažje iskanje) gradiva, ki je nastalo ob poglobljenem in samostojnem delu ter tistega gradiva, za katero učitelji menijo, da ga učenci potrebujejo ves čas, ko se šolajo.
•	MND vodi učenca v sistematičnost in analitičnost (kako in kaj bo vlagal vanjo), sočasno pa ga vodi; postopno k bolj poglobljeni obravnavi posamez-! nega problema.
•	Notranja ureditev je usklajena po delovnih eno-' tah naravoslovnih dejavnosti, ki [ih predlaga Program življenja in dela v osnovni soli: življenj-* ski prostor, prehrana, zdravje in energija. Peti del, ogledi, je namenjen ekskurzijam, izletom in naravoslovnim dnevom.
•	MND so v različnih barvah, ki poudarjajo pripadnost šoli: svetlo in temno rdeča, svetlo in temno modra, rrumena, oker, črna in zelena. Cena 250 din pomeni le enkraten izdatek za učence, ali starše v osemletnem šolanju.
MND boste prejeli v 30 dneh in se izdelujejo le na
podlagi naročil.
Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: TERMO-
POL, 64225 SOVODENJ
NAROČILNICA
OŠ_______________________________1_______-
Naročamo_______________________map za nara-
voslovne dejavnosti
Barve:
Kraj in datum:	žig:	Podpis:
n*

Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bo-
Kejžar, Franci Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž
Direktor: Jože Valentinčič
Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko
Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič,; glavni urednik, Marjana Kunej,, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104
Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Naročnina za leto 1985 znaša 800 din za posameznike in 1200 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša letna naročnina 650 din. Cena posamezne številke je 45din, pri povečanem obsegu pa 60din.	Številka teko-
čega računa: 50101 -603-46509.
Tiska ČTP Ljudska pravica. ^ ISSN 0033-.1643 Po mnenju Republiškega kot1 teja za vzgojo in izobraževanje časnik »Prosvetni delavk prost temeljnega prometne! davka od prometa proizvod1 (glej 7. točko 1. odstavka -člena zakona o obdavčeval proizvodov in storitev v proP tu).