HO                                              Franjo Ros: Sanjam.
V.
Iz mojih sanj si vzrastla — čista, sveta, vsa kakor lilija iz vrtne grede: iz mraka v daljno noč njen soj se prede, med nebom in zemljo v temo se spleta.
Kaj nisem nate čakal vsa ta leta iskanj, omahovanj, laži in zmede? — tako sem sam bil sredi svoje bede, vsa moja pota bila so zakleta.
Pač sem te slutil, ko do zvezd visoko                           f
hlepel sem v sladkih urah pozabljenja, ves za teboj zvenel, iztezal roko;
o, ne iz sanj, krik si iz dna življenja: ko zrem v oči globoko ti, globoko, odsev tam gledam lastnega hotenja.
Franjo Ros:                                                                                         AJGpm  W     i^
Sanjam.
banjam daljno svobodo, zastrtih oči. Čutim svetlo zavest v vsej vroči oblasti preko vsega in iz vsega trpečega rasti; silna se trga odtod, molče krvavi.
Silna se dvigne in plove v široko prostost polj in daljav, ki v solncnem zlatu zorijo in prisluškuje utripom, ki mehko zvenijo v žemljici daljni in pije ji gorko sladkost.
Sanjam in v bolnih prsih mi strune pojo, lijejo v sanje in bol najslajše zvoke; v duši zamaknjeni bele, ljubeče roke čez drhtenje pojočih strun gredo.
Zi
/?'?