DELO • 24. januarja 1976 • stran IT

D okončne bilance pogovorov
Kardelj-Kreisky o ureditvi
stanja Slovencev m Hrva¬
tov v Avstriji (pod taksnim
stanjem pa razumemo pra¬
vice tn zagotovila za njihov obstoj in
razvoj) še ni mogoče napraviti. Ven¬
dar je bilo to, čeprav neuradno sre¬
čanje, pravilno ocenjeno za dovolj po¬
membno, da je Urejanje celote odno¬
sov Avstrije z nami dobilo nov, mo¬
čan impulz, m ne nazadnje, da je zla¬
sti »koroški kompleksa, ker je pač
najbolj zapleten, znova deležen razmi¬
slekov, čeprav včasih napačnih.

Med najbolj zgrešenimi tezami se
zdi tista — nikakor ne nova  — da se
je Beogradu iz vseh mogočih razlo¬
gov, ki da segajo dosti dlje od meja
koroške dežele, zdelo potrebno dati
pobudo tudi za spravo s severno re¬
publiko. Gre za odsev tiste šole mne¬
nja, Id podtika Jugoslaviji vso krivdo
za nesporazume s sosedami. O eno¬
stranskosti in neutemeljenosti takšnih
teorij ne kaže izgubljati časa in pro
štora.

Sklep, ki neposredno izhaja iz takš¬
nih presoj, je tisti, ki ga dela beograj¬
ski dopisnik »Frankfurter AUgemeine
Zeitunga*, ko je prejšnji teden napisal,
da gredo zdaj novinarski in propagan¬
distični izdelki v predale in da upa,
da bodo zdaj stvari vzeli v roke ra¬
zumni uradniki  — diplomati in prav¬
niki.

Ni dvoma  — ob dejstvu, da je pre¬
mik pri reševanju tega in ostalih od¬
prtih vprašanj med Jugoslavijo in
Avstrijo zaželen in koristen — da je
Jugoslavija že davno povedala in iz¬
črpno pojasnila svoja stališča, dovolj
široka in pripravna za razpravo, in
da je »na potezi* Dunaj. Tam tega
vsaj med tistimi, ki so jim stvari zna¬
ne bolj od blizu, tudi ne tajijo.

Aranžiranje strmolskega in potem
brdskega srečanja je ob tem za zdaj
postranska zgodba, Jci jo bodo zgodo¬
vinarji nekoč že še obdelali, za bistvo
vprašanja pa je sedaj le tehnične
narave.

P oročevalec, ki se ustavi na
Dunaju, vsekakor zaznava
drugačno, čeprav s primes¬
mi starega pomešano ozrač¬
je. Stvari so takšne, je re¬
kel te dni viden avstrijski diplomat,
da jih je treba reševati na ustrezni
ravni, ne pa prepuščati uradnikom, ki
se prenaglo zapletajo v pravniške voz¬
le, kot se je zgodilo pred leti, ko je
baje prav zaradi takšnih uradnikov
zastal pogovor o vrnitvi naših arhi¬
vov. Ta pogajanja zdaj, ko je prišlo
do novih pobud, tečejo že nekaj me¬
secev in menda celo obetavno tudi
za tako dolgo sporni del štajerskega
deželnega arhiva.

Kljub temu pa še ni mogoče reči,
da so vsi pojmi dokončno razjasnje¬
ni. Poročevalec sliši, denimo, v pogo¬
voru z uglednim politikom, da je prav
te dni zvedel, da so menda koroški
Slovenci že leta 1971 zahtevali štetje-
Torej štetje, ki ga je komaj deset dni
tega koordinacijski odbor osrednjih
organizacij koroških Slovencev ponov¬
no odklonil, ko ga je dobil ponuje¬
nega v obliki novele k zakonu o ljud¬
skem štetju! Kvalificirano zastopstvo
Slovencev v Avstriji je predlog o . Šte¬
tju posebne vrste z obratno pošto vr¬
nilo Dunaju  — brez pripomb. A ven¬
dar ponavlja komentator tednika
»W ochenpresse« za šefom ustavne
službe pri predsedniku avstrijske vla¬
de dr. WiUibaldom Pahrom, da je
»Zveza slovenskih organizacij že leta
1971 (torej ob zadnjem štetju) zahte¬
vala objektivno izvajanje štetja brez
vplivanja »na povprašane«.

Kaj naj bi bUo to? Zavestno spre¬
vračanje protesta zoper doslej običaj¬
ne metode preštevanja z znanimi
usodnimi posledicami v prošnjo po
jezikovnem štetju ali politično (proti
Slovencem) usmerjena, pravniško-
uradniška poteza v obrambo zavrnje¬
nega zakonskega načrta? Karkoli že
je, če takšno sprenevedanje prevze¬
majo politiki, ni dobro.

Morda je razumljivo, če je opazna
določena (hotena ali nehotena) zmeda
pojmov in množica nasprotujočih si
podatkov. Za dobre ali slabe vplive
na javno mnenje je zadnji čas. Rok
za pripombe k noveli zakona o ljud¬
skem štetju (to je o štetju posebne
vrste) se izteka s prvim februarjem,
v prvi polovici drugega meseca pa se
bodo srečali predstavniki treh v par¬
lamentu zastopanih strank na »kriti¬
ko* pripravljenega osnutka in pogo¬
vore o načrtu zakona o narodnostnih
skupinah, se pravi o zaščiti manjšin.
Za oboje je potreben znameniti »kon-
sens«, soglasje treh strank o glavnih
potezah ukrepov, še preden bosta
predložena parlamentu.

Koroški deželni glavar Wagner, ki
se menda boji, je slišati na Dunaju,
da bo zvezna vlada popustila na ško¬
do koroškega razpoloženja, širi ilu¬
zijo, da bo »Beograd prisilil koroške

Poštni predal 29 18

Milan Kučan

Od vseh odvisen razvoj _

Zdravko Ilič

Oboroženo ljudstvo —

obramba miru 19

Slovence, naj sprejmejo štetje*. Nje¬
gov partner iz koroške (in zvezne)
svobodnjaške stranice (FPO) poslanec
dr. Scrinzi govori o 25 odstotkih Slo¬
vencev v določeni enoti (ni pa znano
ali vsdj ne pojasnjeno, kakšna naj bi
ta enota bila), potrebnih za uveljav¬
ljanje manjšinskih pravic. Scrinzi za¬
trjuje, da se baje ljudska stranka
(OVP) strinja s takšno stopnjo »so¬
razmernega števila* manjšine: »quan-
tite considerable* iz senžermenske po¬
godbe se spet pojavlja v govoricah o
osnutku zakona  o narodnostnih sku¬
pinah. Toda na sedežu zveznega vod¬
stva ljudske stranke na dunajski
Kdmtnerstrasse pravijo, da manjšine
ni mogoče siliti, da bi sprejemala kar¬
koli »pod pritiskoma, torej najbrž tu¬
di štetja ne, če sodi, da ji bo ško¬
dovalo.

Opozicijska stranka posveča zadnjo
lansko številko svoje teoretične revije
»Osterreichische Monatshefte* v dobri
meri koroškemu vprašanju z dokaj
tolerantno uglašenimi prispevki.

Z načilen je odstavek iz po-
jasriUa k vsebini. Urednik
revije Gerhard Wilfinger pi¬
še: »Manjšine niso nikakr-
s šen statistični problem. Da

jih je malo, pove že pojem sam, za to
jih ni treba šele preštevati... Reši¬
tev manjšinskega problema zastavlja
zahteve politični morali in politični
kulturi, predvsem večinskega prebi
valstva. Cesar Jožef II. je izdal tole¬
rančni patent brez štetja po veroizpo¬
vedi. Kaj bi k temu številke sploh
lahko prispevale?* Kako resnično  —
in še bolje, če gre besede razumeti
kot voljo po razumnem konsensu ne
le med parlamentarnimi strankami,
ki jim kljub vsemu daje svoje, včasih
celo zelo pomembne glasove tudi manj¬
šina, temveč med temi strankami in
narodnostnimi skupnostmi v Avstriji
drugega jezika. Vendar tudi tam v
osrednjem članku razglablja profesor
Fram Matscher o »odstotnih stopnjah,
potrebnih za uveljavitev manjšinskega
zaščitnega prava na Koroškem*. Opo¬
zicijski pravnik Matscher sicer sodi,
da je državna pogodba v svojem sed¬
mem členu nezadostno natančna m vfor¬
mulacijah, kar zadeva tako imenova¬
no dvojezično ozemlje na Koroškem,
hkrati pa mu njegovi poskusi z alter¬
nativnimi kombinacijami odstotkov
jasno kažejo, da $akšni računi Slo¬
vencem na Koroškem ne morejo pri¬
nesti obetanih obresti v obliki stvar¬
ne in trajne zaščite.

Nič manj zanimiv ni predsednik
sindikata delavcev in nameščencev
(OAAB), organizacije, ki se nagiba k
ljudski stranki, Alois Mock. Ta trdi,
da dobiva po nekakšnih »internih zve¬
zah* s Koroškega obvestila, da menda
mnogi Slovenci soglašajo  — v na¬
sprotju s koordinacijskim komitejem
obeh organizacij — z zamislijo o je¬
zikovnem štetju, ki ga predlagajo
vlada in vse tri stranke.

Vsak si pač išče potrdila za svoje
predstave, toda to, ki smo ga ome¬
nili zadnje, m omejeno le na ljudi iz
ljudske stranke, temveč je opazno tu¬
di pri socialistih in vladi, ki si očitno
želi »bolj gnetljivih* sogovornikov
med Slovenci kot pa so člani koordi
nacijskega odbora slovenskih organi¬
zacij, sogovornikov, ki bi si jih, če
le mogoče, izbrala kar sama.

—- —. se je torej še v »tekočem
I / stanju*, veliko pa je prav
I/ gotovo odvisno od sodb, ki
V si jih je ustvaril kancler po
pogovorih na Strmolu in
Brdu, ki so  — čeprav neuradni  —
uradno pomembni, ker sami po sebi
pomenijo med drugim tudi priznanje
Jugoslavije za upravičenega partnerja,
tudi pri urejanju manjšinskega vpra¬
šanja. S terrii pogovori je teorija o
štetju kot avstrijski notranji zadevi
dokončno razblinjena. To je eno, dru¬
go dejstvo pa je, da postaja sloven¬
ska narodna skupnost na Koroškem
zmerom bolj subjekt, ki samostojno
odloča o svojih ukrepih, pa tudi o
podobi svojega zastopstva. Za oboje
ima zagotovljeno podporo matičnega
naroda in Jugoslavije, sopodpisnice
avstrijske državne pogodbe.

Vprašanje, ki na Dunaju najbolj
zanima tiste, ki spremljajo razvoj na
Koroškem (in seveda jugoslovansko-
avstrijske odnose) po pogovorih Bru¬
na Kretskega z najvišjimi voditelji
Jugoslavije v Sloveniji, pa je seveda,
kateri so tisti, za opozicijski stranki,
zlasti pa za ljudsko, »zanimivi argu¬
menti*, o katerih je dejal zvezni kan¬
cler, da jih prinaša s svojih pogovo¬
rov na Dunaj. Neuradno je slišati, da
se spričo vsestranskega in resničnega
interesa Avstrije za ureditev odnosov
z Jugoslavijo stališča med strankami,
posebno med socialistično in ljudsko,
zbližujejo v takšni smeri, ki bi uteg¬
nila biti zadovoljiva, znosna in spre¬
jemljiva za manjšino, s tem pa tudi
za Jugoslavijo.

Jaka Štular

Penniah A. Ogada

Kianovo premoženje
Franci Strle .

Pravljica za odrasle

32

Joto Joco Žnidaršič

I

tsobotna priloga

38 stran • 34. januarja 1976 • DELO

poštni
predal 29

Brez radarja v gumbnici

Delo, 10. in 17. januarja

Kakor me rd pred dvema letoma
zadovoljil odgovor Jožeta Javorška Po¬
nižu, tako me letos ne zadovoljuje
odgovor Denisa Poniža Miličevi (glej
Delo z dne 2., 16. in 22. novembra 1974
ter 16.1.1976). Mnenja sem, da je
treba na jasno zastavljena in stvar¬
no vprašanja odgovoriti jasno in stvar¬
no, ne pa se delati gluhca in slepca
in vzvišeno odbrenčati malo besedno
fugo ali daljšo ljubko divagacijo ...
izven zaprošene teme.

Zdi se, da sem Poniža vseeno ne¬
koliko prizadela, ker sem si upala
zdvomiti v doslednost in suverenost
njegove kritike, ne da bi se šla Jcakš-
i nega posebnega razsodnika, ter sku-
; šala svoje dvome tudi potrditi z argu-
j menti. Dvomiti sme le on, se zdi,
j v... nepotrebni in nevredni poklic ,
j Jci so si ga številni naši pesniki izu-
i čili, on seveda celo apodiktično ih
• brez dokazovanja, saj je vendar le-
j gitimni posestnik poezije , če sem prav
: razumela, to je posebej opolnomočen
in maziljen (s sveto krizmo, kajne?),
da Štiha literarno lehieo in upravlja
ta visoki posel, ki pa hi v pristojnosti
»vsakogar«, najmanj seveda »last« ra¬
dovednih bralk in nevšečnih glasov
iz parterja, ki pa po naključju  — bo¬
di poudarjeno  — sukajo pero že 15—20
let.

Pri nas je pač tako. Eni se v kri¬
tikah samo izživljajo, oz. opajajo s
celostranskimi pavšalizacijami... pol-
stranskih pavšalizacij, kajne? (a ni
malce ab-normno in tudi absurdno
očitati, prej ab-normni ih ‘paradoksal¬
ni kot »normalni« in »pavšalni« Jol-
ki... smisel za pavšaliziranje?), dru¬
gi pa  — bolj ali manj, vendar neneh¬
no  — samo prispevajo in soustvarja¬
jo. Vsaka pametna iskra in misel prvih
je nestrokovnjaško blebetanje s pri¬
dihom osebnega napada in eksces
brezumnosti, ko ni še kaj hujšega,
politično obarvanega. Vsaka samo¬
voljnost, cenenost brez  — in ne-umnost
drugih pa je stvar resne, studiozne
in dolgoletne zavzetosti ter trdega
dela na kritiški njivici. Med prve so¬
dim jaz. Med druge Poniž. Na veke
vekov amen do popolne literarne ne-
gibnosti in stagnacije.

Jolka Milič
Sežana

v

j Se brez radarja
| v gumbnici

Delo, 10. in 17. januarja

Prispevek, ki mu je Delo pod zgor¬
njim naslovom 10. januarja letos od-
1 merilo celo stran sobotne priloge, za¬
stavlja založbi Obzorja nekaj konkret¬
nih vprašanj, bralcem pa zbuja s svo¬
jimi nedorečenimi namigovanji kaj
čudne domneve. Samo zavoljo sled¬
njih se nam zdi potrebno kratko po¬
jasnilo.

Znano je, da* izdaja založba Obzor¬
ja lep del slovenskega sodobnega le¬
poslovja, pri čemer ima prav poezija
zelo vidno mesto, saj je tudi pesni¬
ška ustvarjalnost na Slovenskem iiaj-
bogatejša in najbrž tudi najbolj ka¬
kovostna. Uredniška politika založbe
je naravnana tako, da se ne zadovolju¬
je samo z zalaganjem m izdajanjem
del že preskušenih in uveljavljenih
avtorjev, marveč posveča veliko po¬
zornost mladim ustvarjalcem oziro¬
ma njihovim knjižnim prvencem. Pre¬
pričani smo namreč, da je tako prav,
četudi se zavedamo, da s-tem prev¬
zemamo veliko mero tveganja nase;
prvenci so pač že od nekdaj doživ¬
ljali, pri kritikih in ocenjevalcih naj¬
hujše obračune in prava vrednost no¬
vih literarnih imen se je tudi te od
nekdaj izkazovala post festurru

Prispevek Brez radarja v gumbnici
želi v imenu bralcev med drugim tu¬
di odgovor na takšna vprašanja: za¬
kaj je naša založba izdala zbirko Gor¬
dane Kunaverjeve, Ele Peroci in Fran¬
ca Černigoja; »Kaj v zčtložbi sedijo
(in grejejo stolčke) sami — kritiško
nesposobni ljudje...«; skratka, kako
je z Založniško politiko in umetniški¬
mi kriteriji?

Namesto nadrobnih pojasnil glede
konkretnih literarnih naslovov bo ne¬
mara prav, da na kratko povemo, ka¬
ko do objave kateregakoli dela sploh
pride. Gre za uveljavljen založniški
postopek, ki bralcem nemara res m
dobro znan, »posvečenim« pa bi po
dolgih letih vsekakor že moral biti.

Predvsem bi radi pojasnili, da o
izidu konkretnega dela v nobeni za¬
ložbi ne odloča en sam človek, de¬
nimo urednik ali kdorkoli že, ki »gre¬
je stolček«, temveč je celoten proces
od rokopisa do izida knjige vsebin¬
sko in družbeno širje preverjen, pre¬

tehtan m verificiran. Vzemimo torej
za ilustracijo pesniško zbirko:

Avtor je tvojo zbirko v rokopisu
ponudil založbi v objavo. Prvo kako¬
vostno selekcijo, ki pa je seveda zelo
širokosrčna, opravi po navadi urednik
zadevnega področja; s prispodobo bi
rekli, da z najbolj grobim rešetom lo¬
či zrnje od plev. če gre zbirka med
zrnje, potem o njen razpravlja ured¬
niški odbor založbe. Zdaj se povsem
kakovostnim oziroma umetnostnim
kriterijem pridružijo še drugi: finanč¬
ni, programski, časovni itd. Recimo,
da je predložena pesniška zbirka pre¬
stala tudi to preskušajo; uredniški
odbor je ugotovil, da bi zbirko lahko
izdali v tem in tem času. .., če se bo
v nadaljnjem postopku izkazalo, da si
po svoji umetniški, idejni, izrazni itd.
vrednosti to zasluži.

Založba naprosi najmanj dva zu¬
nanja recenzenta (po navadi sta to
priznana kritika oziroma strokovnja¬
ka m ponavadi pripadata različnima
generacijama, tako da tudi na poezi¬
jo gledata vsak po svoje), da o pred¬
loženi zbirki izrečeta svojo sodbo, če
sta si strokovni recenziji enotni v
končnem mnenju, da zbirka zasluži
objavo, bo založba zbirko uvrstila
v svoj okvirni knjižni program.

S takšnim okvirnim programom
pride zdaj zbirka najprej v presojo
uredniškemu sosvetu in nazadnje za¬
ložniškemu svetu. Denimo, da je pred¬
ložena zbirka ugodno prestala tudi ti
dve preskušnji; zdaj jo bo založba
uvrstila v svoj knjižni program in to
sporočila avtorju.

Vse to se je zgodilo seveda tudi
z vsemi zbirkami, ki so predmet re-
zoniranja v prispevku Brez radarja
v gumbnici (v ilustracijo naj povemo,
da sta se za objavo knjige Gordane
Kunaverjeve izrekla med drugimi tu¬
di pokojni Mitja Mejak in Taras
Kermauner).

Menimo, da je pot, kot smo jo na
kratko poskušali opisati (rokopis  —
urednik  — uredniški odbor založbe
— recenzenti  — uredniški sosvet  —
založniški svet  — objava)  — čeprav
precej dolga in za čakajoče avtorje
neprijetna  — široka, demokratična
in samoupravna, skratka, umetniško
in družbeno kar se da preverjena.
Seveda pa se ob tem zavedamo, da
bomo morali vsi skupaj poiskati ob¬
like in načine, ki bodo v tem procesu
dajali več besede ustvarjalcem samim.

Herman Vogel,
glavni urednik
mariborske založbe Obzorja

Smog ali smod?

Delo, 7. in 17. januarja

Razveseljiva in žalostmi hkrati je
pravda  d smogu in smodu, ki nas je
zdramila ob neznosni smraji, pokvar¬
jenem zraku, ki komaj daje dihati
zdravim, srčnim bolnikom in drugače
betežnim pa veleva ostajati za zido¬
vi, da se ne izpostavljajo smrti. Nje¬
na bera ob letošnjih zračnih težavah
hi bila majhna.

Ni le žveplov dvokis (kdo še ve
za pokojnega kemika prof. Papeža,
ki je že pred šestdesetimi leti v Ljub¬
ljani Učil svoj predmet s popolnoma
slovenskim besediščem), naši učenja¬
ki mu pravijo žvepleni dioksid, tu
so še ogljikov okis, v vlažnem ali
suhem zraku lebdeči organski in ne-
organski delci, ki sestavljajo nekakš¬
no plinasto brozgo, ki jo bo treba do¬
vajati v pljuča skoz posebne mehan¬
ske škrge.

Razveseljivo je pri naši besedni
pravdi, da so se pametni uprli angle¬
ški skovanki, ki nič drugega pome¬
niti ne more od tistega, kar samo¬
voljno stlačimo pod ta pojem. Ne¬
katerim je sleherna besedna spaked-
ranka bolj imenitna od poštene sta¬
re slovenske domače besede. V naslado
jim je, kadar morejo uporabljati kaj
uvoženega. Tako nekako kakor pro¬
dajajo Ljubljanske mlekarne za nad¬
vse odlično maslo, ne maslo od tu ali
tam, temveč ihaslo iz uvoza, čeprav
vemo, da je to rusko maslo, polno
pesticidov ih obstojhostnih dodatkov;
in vemo tudi, da je neprimerno bolj¬
še, bolj zdravo in okusno pristno do¬
mače maslo, ki ni mesece bilo ha po¬
ti m ležalo po skladiščih.

Tudi angleška skovanka ne za¬
jema vseh sestavin za vdihavanje ne¬
varnega zraka. Verjetno je smod za
ta gojem popolnejši od smoga. Ple-
teršnik pozna  smod, smoda in smo-
den. Smod, diši po smodu, ima duh
po ožganem, smodhe kisline; vse to
.je nazorno ža hdš pfimer. Po neka¬
terih predlagani  čad je pojmovno
ožji od smoda, čaddsta kuhinja je pol -
na le sopare (ki m strupena) in dima,
ki šo ga nekdanje črne kuhinje sla¬
bo odvajale skoz krov, rti pa bilo
smrtno nevarnih žveplenih, žvepla¬
stih, ogljenčnih in drugih škodljivih
spojin. Sprejmimo torej staro sloven¬
sko besedo  smod za zvonec kužnega
zraka, s katerim nas sodobna, zaosta¬
la tehnološka civilizacija pokriva, du¬
ši in tudi ubija.

Manj razveseljivo je, da se zaže¬
nemo za čast slovenskega jezika šele
ob primeru, ko nas stiska za grlo.
Ob sprejetem smodu pa se slovenšči¬
na smodi po mestu vsepovsod. Po
malikovalskih napisih bi komaj ver¬
jel, da smo v glavnem mestu SR Slo-,
venije. Morda trgovskim in drugim
kupčijskim spretnežem tudi nezados-
na slovenščina ni potrebna, zagotovo
je potrebna nam vsem, ki kupujemo
doma v slovenskih trgovinah in ima¬
mo prav zato pravico zahtevati od¬
pravo amerikanizmov in druge ne¬
potrebne tuje navlake, ki se šopiri
nad vhodi trgovin, gostiln, gostilnic,
branjarij, v reklamni povodnji itd.
čemu m komu le koristi tako poni¬
ževanje?!

Za novo leto si želimo v mestni
skupščini vsaj enega razumnega in
pogumnega delegata, ki bo predlagal
določbo, po kateri bodo morali pri
zadeti še to letg odpraviti vso ogab¬
no hrastavost iz svojih naslovov ter
jih preimenovati s slovenskimi bese¬
dami. Tedaj utegne postati Ljubljana

spet tako bela, kakor si jo vsaj na
zunaj vsi želimo.

Coro Skodlar*

Ljubljana

Neumestna hvala _

Delo, 9. januarja

V svojem prispevku novinar lija
Popit obravnava gibanje cen v letu
1975. Pri tem ugotavlja, da so decembr¬
ski podatki o gibanju cen potrdili,
da so tudi v letu 1975 cene krepko
rasle, da so se povečale kljub načr¬
tom bolj, kot so se bile v letu 1974,
in da so bile vse izjave o doseženih
uspehih pri brzdanju cen zgolj hva¬
lisanje brez trdne podlage. To delno
velja za celotno Jugoslavijo, za Slo¬
venijo pa ne. Zakaj?

Najprej se ustavimo pri problemu,
kateri pokazatelj nam bo najbolje
odgovoril na vprašanje: kolikšen je
bil porast cen v letu 1975? Na voljo
imamo dva pokazatelja rasti cen:
prvič, povprečni letni porast cen na
drobno v letu 1975 v primerjavi z
letom 1974 in, drugič, razmerje med
cenami na drobno decembra 1975 in
decembra 1974. Prvi pokazatelj nam
pove, za kolikšen odstotek se je pov¬
prečno povečal nivo cen v letu 1975
v primerjavi z nivojem v letu 1974.
Na ta pokazatelj vpliva tako stanje
cen na drobno v posameznih mesecih
leta 1974 kot cen na drobno v po¬
sameznih mesecih leta 1975. Na ve¬
likost prvega pokazatelja torej bistve¬
no vplivajo tudi razmere v letu 1974
in je zato slab indikator gibanja cen
v samem letu 1975. Mnogo boljši in¬
dikator rasti cen ’v samem letu 1975
je razmerje med cenami na drobno
decembra 1975 in decembra 1974, ki
nam prikazuje tekoče povečanje cen
samo v letu 1975. To velja še posebej
zato, ker smo imeli v drugem polletju
leta 1974 in v prvem polletju lanske¬
ga leta relativno visoko stopnjo rasti
cen na drobno, zaradi česar je pov¬
prečni letni porast cen na drobno v
letu 1975 v primerjavi z letom 1974
precej višji od razmerja med de¬
cembrskimi cenami v letih 1975 in
1974.

Oglejmo si torej povečanje cen na
drobno, ločeno po obeh pokazateljih
ter ločeno za Jugoslavijo in Slovenijo.

Prvič, cene na drobno so v Jugo¬
slaviji v letu 1975 narasle v primerja¬
vi z letom 1974 povprečno za 26,6 od¬
stotka. Ta porast je samo za OJ in¬
deksne točke večji od tistega v pretek¬
lem obdobju 1 , še vedno pa je pov¬
prečna stopnja rasti cen na drobno
26J5 odstotka skoraj v mejah, ki jih
je določil dogovor o izvajanju politi¬
ke cen v letu 1975 2 . Ta dogovor nam¬
reč določa, da povprečna stopnja sploš¬
nega porasta cen v letu 1975 ne sme
prekoračiti njene meje iz leta 1974.
lija Popit v prispevku Neumestna hva¬
la gradi svoje misli o neuspehu na
področju politike cen izključno na
podlagi tega pokazatelja, ki pa ne
odstopa bistveno od družbeno dogovor¬
jene politike cen. Drugič, lanske de¬
cembrske cene na drobno v Jugosla¬
viji so bile v primerjavi s cenami na
drobno decembra 1974 višje za 17J
odstotka. To povečanje je povsem v
skladu z dogovorom o izvajanju po¬
litike cen v letu 1975, ki določa, naj
bo ta stopnja v primerjavi z enako
stopnjo predhodnega obdobja manjša
za 35 odstotkov. V predhodnem ob¬
dobju je bila tekoča letna stopnja ra¬
sti cen na drobno 29,6 odstotkov, to¬
rej je bila lanska manjša od te za
40,9 odstotka. To lahko Ocenimo kot
pomemben uspeh 'stabilizacijske, po¬
litike na lanskem področju cen. Tret¬
jič, cene na drobno v Sloveniji so bile
v letu 1975 povprečno za 26,0 odstot¬
ka višje kot leta 1974. Tudi to poveča¬
nje je bilo v okvirih , ki jih je določil
dogovor o izvajanju politike cen. Pov¬
prečna letna stopnja rasti cen na drobno
je bila namreč lani za 1,2 indeks¬
ne točke nižja od tiste v predhodnem
obdobju, ko je znašala 27,2 odstotka,
lija Popit v svojem prispevku navaja,
da je bilo lani zvišanje večje kot v
prejšnjih letih, kar očitno ni res. četr¬
tič, cene na drobno decembra lani v
Sloveniji so bile za 17,9 odstotka višje
kot decembra 1974. To tekoče zviša¬
nje cen na drobno v letu 1975 je bilo
za 40,0 odstotka nižje, kot je bilo le¬
to prej 3 . Je povsem v skladu z začr¬
tano politiko cen, poleg tega pa je
tudi najnižje v zadnjih treh letih*.

Iz navedenega lahko sklenemo mi¬
sel, da so bila gibanja cen na drob¬
no lani v Sloveniji povsem v skladu
z začrtanimi okviri. Glede gibanja cen
na drobno v Jugoslaviji pa lahko skle- .
nemo enako, z omejitvijo, da so se
lam v pri r javi z letom prej cene
dvignile b. kot v predhodnih obdob¬
jih. izjave d doseženih uspehih pri
brzdanju cen torej nikakor niso hva¬
lisanje brez trdne podlage, ampak je
bil lani na področju politike cen res¬
nično dosežen uspeh. Predvsem to
velja za druge polletje, ko so cene
po nekaj letih rastočega trenda za-'
čele naraščati z manjšo stopnjo rasti.
Seveda bodo letos potrebni izredni
napori,  š katerimi bomo poskušali
doseči, da se bodo cene še naprej gi¬
bale znotraj družbeno dogovorjenih
okvirov. Še. posebej je treba omeniti,
da bi morali vsi narodnogospodarski
načrti družbenopolitičnih skupnosti
vsebovati tudi uresničljivo napoved
rasti cen za plansko obdobje. Pri tem
naj poudarim, da si ne smemo delati
utvar z ndčrtbvdnjent pretirano nizkih
stopenj rasti cen, kot je to storila
Narodna banka Jugoslavije, ki pred¬
videva v osnutku predloga denarno
— kreditne politike v 1976. letu 1 £-
odstotni povprečni porast cen na drob¬
no v primerjam s povprečjem leta
1975 in 10 odstotni tekoči porast cen
na drobno v letu 1976. Vsekakor bi
bili lahko zadovoljni s povprečnim
porastom cen na drobno v letu 1976
v primerjavi z letom 1975, ki bi se gi¬
bal med 20 in 26 odstotki; in s teko¬
čim povečanjem cen na drobno v letu
1976, ki bi bilo manjše od 20 od¬
stotkov. Bistveno zmanjšanje stopnje
inflacije bi imelo nedvomno mnoge
škodljive posledice za narodno go¬
spodarstvo. Naj pri tem navedem be¬
sede ameriškega ekonomista , Johna
Kennetha Galbraitha, ki pravi , da z
ukrepi denarne in kreditne politike
ne moremo hkrati delovati na zniže¬
vanje inflacijske stopnje ter oživljanje
gospodarske rasti.

Opombe: »

1  Povprečna stopnja rasti cen na drobno t Jv-
nrinvljl 1974/73 Je bila 25,9 odstotka.

^r. Ust SFRJ 7/1975.

3  Indeks povečanja cen na drobno december 1974
/december 1973 v Sloveniji je znašal 129,8.

*  V leta 1973 22,4 odstotka, v leta 1974 29,8 od-
»to tk».

Mladen Stariha, /

Ljubljana

Delo, 9. in 15. januarja

V času, ko poudarjamo objektiv¬
no in razumljivo informiranost bral¬
cev po tisku, je preprostemu človeku
marsikateri članek težko razumljiv,
včasih pa celo nasede morda celo
namerno nerazumljivim podatkom.
Zgornja dva članka, ki sta izšla le v
nekaj dnevnem razmaku, več kot do¬
kazujeta bojazen, da človek lahko da¬
nes kaj hitro nasede navidez objek¬
tivnemu pisanju, ki pa zaradi kom¬
pliciranega podajanja podatkov pri¬
kaže kak problem preprostemu člo¬
veku v čisto drugačni podobi.

članek »Neumestna hvala« objek¬
tivno prikazuje podatke zveznega za¬
voda za statistiko o izrednem nara¬
ščanju inflacije in cen na drobno v
letu 1975 in pravi, da so bile le-te
za 26J odstotka višje kot v letu 1974,
kar dokazuje, da so bili koraki v
umirjanju inflacije precej brezplodni
(to pove že naslov članka). Sam čla¬
nek navaja: »Decembrski podatki o
gibanju cen so potrdili, da so tudi
v letu 1975 cene krepko rasle, da so
se povečale kljub ' načrtom bolj, kot
so se bile v letu 1974, in da so bile
vse izjave o doseženih uspehih pri
brzdanju cen zgolj hvalisanje brez
trdne podlage.« 2e čez nekaj dni be¬
remo temu popolno nasprotje v član¬
ku »Nadaljnji koraki 'v' brzdanju infla¬
cije«, in sicer: »ZIS je pri tem ugoto¬
vil, da je prizadevanje naše družbene
skupnosti za obrzdanje inflacije v mi¬
nulem letu rodilo ugodne rezultate...
da smo lani na področju cen ustvarili
pozitivne premike. Zavrli smo rast
cen... občutno smo zavrli rast infla¬
cije v državi itd.

Ker si članka praktično popolno¬
ma nasprotujeta v izjavah . se bralec
sprašuje, kateremu naj verjame. Jaz
bi bolj verjel onemu od zveznega za¬
voda za statistiko... Menim, da bi
morali novinarji dopolniti članke ž
ustreznimi pojasnili, kadar gre za
povsem nasprotujoče izjave. Menim,
da je problem inflacije in rasti cen
tako pereč in aktualen, da bi bilo
objektivno in točno obveščanje bral-,
cev o tem problemu najmanj, kar
lahko pričakujemo od osrednjega
slovenskega dnevnika.

Peter Jerin,

Ljubljana

Pojasnilo

Za javno prikazovanje gospodar¬
skih gibanj, med katerimi so tudi. ce¬
ne, sta pristojna republiški in zvezni
zavod za cene. Ta dva vsak mesec ob¬
javita, za koliko so se cene povečale,
oziroma, kadar se, za koliko so se
zmanjšale. Gibanje cen prikazujejo
med letom na sedem načinov, ob kon¬
cu leta pa se ti stolpci sami od sebe
združijo v pet načinov prikazovanja
gibanja cen.

Če  pogledamo, kakšne rezultate so
dale pri cenah na drobno v Jugoslavi¬
ji te primerjave lani decepibra, vidi¬
mo kaj pestro podobo. Tako so bile
te cene lani decembra za 34 odst. viš¬
je, kot so bile povprečno v letu 1974,
hkrati so bile za 0,7 odst. višje, kot
so bile novembra lani, ali za 17.5 odst.
višje kot decembra 1974. Vsak mesec
so se cene lani povečale za 11 odst.
(in ne niže) kot decembra 1974. Celo¬
letni izkupiček lanskega povečanja cen
pa pokaže, da so bile cene leta 1975
povprečno za 26.2 odst. višje, kot so
bile leta 1974.

Vsakdo torej lahko med temi peti¬
mi oziroma sedmimi stolpci na raz¬
lične načine prikazanih cen izbira po¬
večanje, ki še mu zdi najustreznejše,
in po njih ocenjuje uspešnost ali ne¬
uspešnost gibanja cen. Vendarle pa
se navadno poslužujemo primerjave
rasti v enem letošnjem mesecu od ena¬
kega meseca leto poprej. Takšna pri¬
merjava je zelo primerna za sprem¬
ljanje mesečnih premikov cen oziro¬
ma drugih gibanj med letom. Kadar
pa hočemo primerjati daljša obdob¬
ja, moramo primerjati določeno tak¬
šno zdajšnje obdobje z enakim ob¬
dobjem v preteklosti, torej primerja¬
mo letošnje prvo polletje z lanskim
prvim polletjem, letošnje leto z lan¬
skim letom, zdajšnje desetletje š prej¬
šnjim desetletjem ipd.

Vsi  načini takšnega računanja pa
imajo slabosti, ker so to pač stati¬
stična povprečja sedanjega obdobja
— torej bodisi meseca, nekaj mesecev
ali leta —- katerih dvig ali padec je
vselej izmerjen od povprečij prejšnje¬
ga obdobja. Torej je višina rasti ali
padca cen ipd. neposredno odvisna od
rasti ali padca v prejšnjem obdobju.
To velja tudi za primerjavo poveča¬
nja cen v lanskem decembru v pri¬
merjavi z decembrom 1974, o kateri
meni tovariš Mladen Stariha, da je na¬
tančnejša, ker nima primesi gibanj iz
prejšnjih let.

V zadnjih mesecih leta 1974 so se
cene povečale izredno visoko. Tako so
bile decembra 1974 cene na drobno v
primerjavi z decembrom 1973 v vsej
Jugoslaviji višje za 29.6 odst., v Slove¬
niji pa za 27.2 odst. Zato se je izred¬
no dvignila mesečna raven, od katere
statistika računa povečanja cen v zad¬
njih mesecih leta 1975. Prav zaradi
takšne primerjave je videti povečanja
cen v zadnjih mesecih leta 1975 kot
‘zelo nizka. Vendar pa to še ni dokaz,
da so cene v tem času v resnici ra¬
sle počasneje.

To igro višine odstotkov kaže raz.
ločno primer iz tovarne, v kateri de¬
lavci pridno delajo. V letu 1974 so si
ti delavci še z boljšim delom prizade¬
vali narediti za četrtino, torej za 25
odstotkov več, kot so izdelali leta 1973.
Za toliko so v resnici tudi naredili

več. V letu 1975 pa so si ti delavci
prizadevali narediti še več kot leta
1974. Delali so še bolj pridno in izde¬
lali' za tretjino, torej za 33 odst. več,
kot so bali izdelali leta 1973. Vendar
pa je račun pokazal, da so leta 1975
naredili le za 6.4 odst. več kot leta

1974. Številka odstotka je bila po tak¬
šni primerjavi majhna, kljub večji
proizvodnji v tej tovarni, oziroma
preneseno, kljub višji rasti cen.

Pa tudi, če so bile cene decembra

1975, s takšnimi in drugačnimi odsto¬
panji od načrta, višje ali manjše kot
decembra 1974, še ni moč trditi, da so
z upravnim brzdanjem dosegli poča¬
snejšo rast cen v letu 1975 na splošno.
Ce smo kupovali decembra lani soraz¬
merno ceneje, kot smo kupovali de¬
cembra 1974, to še ne pomeni,da smo
živeli poceni v vsem letu 1975. Leto ima
namreč 12 mesecev in v vsakem je bila
ta mesečna primerjava različno visoka.
Ce jo opišemo po mesecih, vidimo, da
so bije januarja 1975 cene nat drobno
v vsej Jugoslaviji višje kar za 30.5 od¬
stotka, v primerjavi z januarjem 1974,
februarja lani so bile višje za 32.7 od¬
stotka kot februarja 1974, marca za
33 odst. višje, aprila za 30.6 odst. višje,
maja za 30.2 odst. višje, junija za .28.6
odstotka višje, julija za 29 odst. višje,
septembra za 22.2 odst. višje, oktobra
za 20.7 odst. višje, novembra za 20.1
odstotka višje in decembra lam za
17.5 odstotka višje kot decembra leta
1974.

Ce smo polovico lanskega leta po
takšnih podatkih plačevali na drobno
draže, kot sorazmerno v drugi polo¬
vici lanskega leta, potem moramo v
letnem prikazu rasti cen to prikaza¬
ti. Statistika je to storila, ko je izra¬
čunala, da smo v vseh dvanajstih me¬
secih leta 1975 plačevali v vsej Jugo¬
slaviji izdelke, pridelke in storitve na
drobno povprečno za 26.2 odst. dražje,
kot smo jih bili plačevali leta 1974.

O tem, da je bilo lansko  povprečno
povečanje cen večje kot v prejšnjih
letih, govorijo povprečna letna  pove¬
čanja cen na drobno v Jugoslaviji v
zadnjih letih. Tako so se bile cene
na drobno v Jugoslaviji po podatkih
zveznega zavoda za statistiko leta
1972 povečale za 15.6 odst., leta 1973
za 18,6 odstot., leta 1974 za 25,9 odstot.,
lani pa so se povečale za 26,2 odstot.
Ob tako stopnjujočih se celoletnih ra¬
steh cen je najbrž težko trditi, da so
lani  v Jugoslaviji cene na drobno obr¬
zdali in je zato tudi izraz o hvalisanju
najbrž umesten.

Sicer pa na rast cen ne smemo
gledati kot na pojav, ki bi bil škod¬
ljiv sam po sebi. Zviševanje cen je
namreč obramba tistih, ki jih zvišuje¬
jo, zoper pretirane obveznosti, ki jim
jih nalagajo drugi, tako gospodarstvo
kot negospodarstvo. Ce mora podjetje
plačati večje obveznosti, kot jih s
svojo storilnostjo in dohodkom zmo¬
re, si poskuša z višjimi cenami svojih
izdelkov pridobiti ded izgubljenega de¬
narja nazaj, da lahko še naprej po¬
sluje, izplačuje osebne dohodke svo¬
jim zaposlenim in da lahko plačuje
svoje bbveznosti.

Pri rasti cen pa je škodljivo, da to
rast povzroča inflacija. Inflacija pa
je poraba, ki je tolikšna, da je pre¬
velika v primerjavi z možnostmi in s
sposobnostmi kakega gospodarstva.
Torej je jalov boj zoper same cene.
Bojevati se je treba zoper vzroke, ki
silijo k zviševanju cen, o čemer je »De¬
lo« že precej pisalo. O uspehih pri
zmagovanju nad temi vzroki pa lani
od izvršilnih organov ni bilo slišati
pretirano veliko, razen nekaj očitnih
priznanj, da je bila poraba lani res pre¬
velika. Zaradi tega so prenesli delo ob¬
veznosti lanskega zveznega proraču¬
na v letošnje leto. Ker v letošnjem le¬
tu z davščinami ne bo mogoče zbrati
dovolj dohodkov za zvezni proračun,
jih bodo zbrali s posojilom pri Narod¬
ni banki Jugoslavije, torej z neposred¬
no emisijo oziroma, po- domače, s ti¬
skanjem denarja brez podlage v višini
6,7 milijarde dinarjev. To je novo pri¬
znanje, da je ta del porabe večji, kot
zmore jugoslovansko gospodarstvo,
kar tudi povzroča rast cen.

O uspehih boja zoper rast cen bo
torej moč upravičeno govoriti šele te¬
daj, ko porabe na podlagi takšnih ti¬
skanih »denarnih« virov ne bo več,
oziroma, ko bo manjša. Ali pa tedaj,
ko bo gospodarstvo z višjo storil¬
nostjo zmoglo poravnati tudi stroške
takšne porabe.

lija Popit

Zimsko baletno srečanje

Delo, 14. januarja

V Delu je na kulturni strani 14.
jan. izšlo poročilo Andreje Tauber
pod naslovom »zimsko baletno sreča¬
nje« s podnaslovom o »Smislu in
nesmislu nove manifestacije: Ljub¬

ljanskih dnevov plesa 1976«. Poročilo
pod vprašaj obstoj oziroma rojstvo
v skladu s podnaslovom predstavlja
»Srečanja sodobnih komornih plesnih
in baletnih skupin Jugoslavije«, pri
čemer opozarja na problem »cepljenja
sil delavcev, institucij in skupin na
plesnem in baletnem področju«, ki da
so »že tako skromne«. Po drugi stra¬
ni pa zatrjuje, da so »letošnji Ljub¬
ljanski dnevi plesa 1976 stekli brez
predhodne jasne opredelitve njihove¬
ga posebnega pomena in brez razme¬
jitve. programa in vrste plesnih in
baletnih skupin, ki naj bi se pojavlja¬
le na eni ali drugi manifestaciji«, pri
čemer naj bi bila ena ljubljanski tra¬
dicionalni baletni bienale s svojo po¬
letno prisotnosjo vsako drugo leto
v Križankah, in drugo pravkar iz¬
peljana prva prireditev »Srečanja« so¬
dobnih plesnih in baletnih skupin Ju¬
goslavije.

Poročilo samo sebi oporeka z na¬
vedbo konec ddstavka v katerem
stoje gornje trditve , da je »organi¬
zator« Ljubljanskih dni plesa 1976 z
vabljenjem »manjših amaterskih in
polprofesionalnih ansamblov« že po¬
stavil »mejo« svojemu programu  —
čeprav seveda nadaljnja navedba o
»meji med profesionalno in delno pro¬
fesionalno dejavnostjo« niti nima ute¬
meljitve  — niti absolutno ne drži.
Nasprotno, Ljubljanski dnevi plesa
meje med profesionalnostjo in ama¬

terizmom prmcipialno ne priznavajo
in sodijo, da je ona del preteklih,
romantičnih odtujitvenih razrednih od¬
nosov v “družbi.

Ljubljanski dnevi plesa so odprta
formacija, prostovoljna. Namenjena
neinstitucionirani plesnosti in sreča¬
njem plesne sodobnosti tam, kjer ži¬
vi osvobojena ustvarjalnost razmero¬
ma odprto življenje  — v komomosti,
Jci briše delitve med ustvarjalci in
izvajalci.

Vse to in marsikaj drugega je bi¬
lo opredeljenega v vrsti elaboratov,
Jci jih je pripravljalna sJcupina akcije
Ljubljanski dnevi plesa in Srečanje
sodobnih Jcomornih plesnih in balet¬
nih skupin Jugoslavije vestno obde¬
lala v času, Jci je potekel od prve za¬
misli za tako srečanje do prve reali-
. zacije. V času desetih let, jcajti ideja
o srečanju se je bila rodila leta 1966
v pisarni takratnega direktorja Ijub-
IjansJcega Festivala Ferda DelaJca  —
in je on eden od njenih očetov.

Seveda sodi to v almanah Ljub¬
ljanskih dni plesa 1976, Jci se pri¬
pravila. V tole diskusijo sodijo od¬
govori na trditve poročevalke Andre¬
je Tauber o akciji in njem logični
utemeljenosti v našem času in pro-
st&ru.

Najprej vprašanje delitve m raz¬
mejitve med LjubljansJcimi dnevi ple¬
sa oziroma njihovim »Srečanjem« in
poletnim baletnim bienalom. Naj nanj
odgovorim z drugim vprašanjem,
namreč z vprašanjem o izdelanih
propozicijah ljubljanskega baletnega
bienala, Jci jih plesnobaletni JcritiJci
leto za letom zahtevamo, predlagamo,
čaJcamo. Triindvajset let od prvega
ljubljanskega Festivala in šestnajst
leto od prvega baletnega bienala  — pa
še vedno čakamo. Razmejitve je mo¬
goče opraviti, če so stališča in meje
opredeljene in področja pregledna.

Vkljub temu mislimo, da so s stra¬
ni organizatorjev LjubljansJcih dni ple¬
sa razmejitve več kot jasne. »Sreča¬
nje« ni prireditev zunaj plesnih
ansamblov . ampak je prireditev an¬
samblov. Tri intenzivne dni preživijo
sJcupaj, obdani z ljudmi, ki se želijo
z njimi pomešati. Tri zelo delovne dni,
ki obenem pomenijo zanje odpiranje
vedno odtujenega televizijsJcega medi¬
ja, ki ga je treba približati, se z njim
sprijateljiti, si ga odpreti in ga izvle¬
či iz trdnjave samozadostnosti.

Nadalje so LjubljansJci dnevi ple¬
sa namenjeni naši ljubljanski publiki,
tisti, ki se poleti potepe po svetu in
Ljubljano prepusti turistom in tuj¬
cem. študentom in dijakom in mladi¬
ni vseh starosti. Talci, Jci ostane po
predstavi v studiu A ljubljanske te¬
levizije in diskutira. Tisti publiJci, Jci
mislimo, da ji je sodoben ples del
načina mišljenja in estetiJce. Tisti,
Jci je sposobna porivati naš že tra¬
dicionalno estetiziran sodobni ples ;
star ravno svojih petdeset meščan¬
skih let, naprej v prostor brez sta¬
biliziranih estetslcih norm  — kjer se
lahko iz »nulte« točke ustvarja esteti¬
ka nove družbe.

Tista estetiJca, Jd je še ne pozna¬
mo; ki jo nekje po plesnem svetu
išče neki Merce Gunningham  — če ni
tudi on že zasidral svojih iskanj v
varnost dopadljivega.

Toda tudi talca razmišljanja so
nekakšno prekoračenje naše disku¬
sije in teme.

Vrnem se k poročilu v Delu in pre¬
hajam k drugi trditvi, da namreč
predstavljajo Ljubljanski dnevi plesa
cepitev »že tako skromnih sil delav¬
cev, institucij in skupin na plesnem
in baletnem področju «. in zelo prese¬
nečeno razmišljam, Jcatere so te raz-
cepljenje sile pa institucije in skupine.
Naj še tako naprezam možgane, ven¬
dar ne najdem enega sodelavca Ljub-
IjansJdh dni plesa, ki ga je bil prire¬
ditelj ljubljanskega baletnega bienala
povabil, porabil , potreboval za svoje
detovne priprave, in naj bi bil sedaj
»razcepljen«. Nasprotno, organizatorji
Ljubljanskih dni plesa mislijo, da je
ugodno to, da zdaj lahko angažira¬
jo svoje znanje in svojo usposoblje¬
nost tudi tisti, Jci so stali doslej ob
strani. To je vendar več Jcot dobro.

Če namreč niso dotaknjena sred¬
stva, Jci z njimi kulturne skupnosti
Jcrijejo posredniško službo P. P. Festi¬
vala, in to je v poročilu zelo jasno po¬
vedano; če niso s tem naložene no¬
beni instituciji nobene dodatne de¬
lovne naloge m obremenitve, če  — so
plesne sJcupiTie Ljubljanske dni plesa
1976 in »Srečanje« same od sebe po¬
nesle naprej in če so mladi ljudje
polnili predstavo za predstavo; če¬
prav sam bog ve, odkod so dobili
potrebne informacije, ker je informa¬
tivna služba bila vsekakor zelo pičla,
mar to ne zadostuje za potrditev ob¬
stoja dveh plesno baletnih prireditev
v Ljubljani. Posebej ako upoštevamo,
da je baletni bienale samo vsako dru¬
go leto in torej ne ustvarja kontinui¬
tete plesne in baletne prisotnosti v
Ljubljani.

Poročilo Andreje Tauber dodaja
zaskrbljenost zaradi tega, ker ima
»očitno ljubljanska televizija dovolj
sredstev, da si lahko privošči take
eJcsperimente (improvizacij v kinetič¬
nem prostoru)« in izraža željo, da bi
»bilo dovolj sredstev tudi takrat, Jco
se pojavi nekdo z izdelanim in resno
pripravljenim projektom za baletni
film«. Ne odgovarjam za televizijo,
vendar moram kot precej dober po¬
znavalec televizijskega procesa pojas¬
niti, da televizija brez (laboratorij¬
skih) eksperimentov ne more obsta¬
jati in živeti. In da je seveda sleherni
eJcsperiment hkrati tudi rizik. čeprav
iz istih izkušenj vem, da je iz materia¬
la, Jci ga daje takle eksperiment. obi¬
čajno še kako mogoče dobiti svežo in
zanimivo oddajo. VselcaJcor z nekaj
»lepotnimi« napakami, Jci pa so za TV
medij nemtnovne. Televizija pač ni
beletristika, ampak  — časopis J kot
je rekel Maurece Bejart).

še tole: precej dobro poznam ples-
nobaletne projekte za film in TV in
vem , da »resno pripravljenih« zadrža¬
nih ali zaležanih »projektov za balet¬
ne filme« v predalih ljubljansJce TV
sploh ni  — razen nekaj mojih.

Marija Vogelnik,

Ljubljana

Neumestna hvala in
Nadaljnji koraki
v brzdanju inflacije

Milan Kučan

\

J v.

V 4

Od vseh odvisen
razvoj

Vprašanja o socialistični zvezi

VpraSanjg o uresničevanju družbe-
ne vloge zveze komunistov v boju za
socialistično samoupravne družbene

odnose ni mogoče zožiti na dejavnost
članov in organizacij ZE znotra j ene

same strukture razvejanega sistema
naše socialistične demokracije. To je
bila ena osrednjih misli nedavne  5. s e¬
je CK ZK Slovenije, ki je zlasti na¬
glasila potrebo po širitvi družbenopo-
litične aktivnosti množic naših delov-
nih ljudi kot najširše podlage našega
družben ega razvoja v vsej samouprav¬
ni strukturi naše družbene organizaci¬
je, v kateri samoupravno organizirani
delovni ljudje neposredno uveljavlja¬
jo nove družbenoekonomske odnose
in v kateri prevladujoče teče ključna
fronta boja za socialistično samo¬
upravljanje.

Tu je tudi težišče delovanja komu¬
nistov, težišče uveljavljanja njihove

vloge; njihova aktivnost povsod v
družbi je v funkciji usposabljanja, or¬
ganiziranja in usmerjanja delovnih
ljudi za njihovo uspešno samoupravno
delovanje. Pri tem pa je z vidika raz¬

mišljanja o socialistični zvezi zlasti

pomembno vprašanje, koliko je samo-
upravljalska aktivnost ljudi posledica
uspešnega delovanja družbenopolitič¬
nih organizacij oziroma njihove ak¬
tivnosti v teh organizacijah, v katerih
se skozi družbenopolitično akcijo
usposabljajo in zavestno vključujejo

v razredni boj in socialistično pre¬
obrazbo družbe ter »tako zagotavljajo,
da postajata socialistična misel in boj
za njeno uresničitev last množic de¬
lovnih ljudi.

Je mogoče trditi, da so naše druž¬
benopolitične organizacije na današ¬
nji stopnji razvoja organizator, mo-
bilizator in usmerjevalec družbenopo¬
litične aktivnosti delovnih ljudi? Je
presežena nevarnost, da bi se spreme¬
nile v politično transmisijo vodstev
ZK? Na ta aktualna vprašanja morda
najbolje odgovarja družbeni položaj
in razvitost socialistične zveze delovne¬
ga ljudstva kot zveze vseh delovnih
ljudi in občanov, vseh organiziranih
družbenih sil, v kateri določajo skupni
program akcije, oblikujejo politična
stališča, dosegajo politično in akcijsko
enotnost ter uresničujejo temeljno de¬
mokratično pravico človeka in občana,

Več kot 450 predstavnikov iz vseh
naših delovnih, političnih, družbenih,
znanstvenih in drugih struktur iz raz¬
nih krajev države je v skupščini SFRJ
dva dni razpravljalo o družbeni samo¬
zaščit i. Lahko bi dejali, da so največ
govorili o naslednji problematiki: o
našem sistemu vseljudske obrambe in
družbene samozaščite, ki je uresniče¬
vanje Mariove teze o oboroženem ljud¬
stvu  — da bi zavarovali pridobitve re-
volucije in samoupravni razvoj pri
obrambi miru. Težko bi našli kako
drugo državo, ki bi za obrambo in za-

ščito svojega sistema ter neodvisnosti

oborožila skoraj vse svoje ljudstvo.

Ob tej priložnosti niso veliko govo¬
rili le o samozaščiti ž orožjem, tem¬
več tudi o samozaščiti s pomočjo zna¬
nja in zavesti o tem, katere lastne
slabosti so šibka točka in priložnost
za sovražnika, ki praviloma nikoli ne
drži križem rok in ves čas deluje pro¬
ti naši družbi, sistemu in njegovim
vrednotam.

Načelnik uprave javne varnosti iz
Maribora Miro Zupančič je v odgo-

da enakopravno sodeluje v -upravlja¬
nju družbenih zadev.

Za razumevanje današnjega družbe¬
nega položaja SZDL je predvsem po¬
trebno upoštevati dejstvo, da so nje¬
no družbeno preobrazbo, ki je svojo
formalno podobo dobila z lani spre¬
jetim statutom, izzvali isti procesi v
družbenoekonomskih temeljih naše
družbe, ki so zahtevali celotno našo
ustavno reformo in jih zato, razum¬
ljivo, nosijo iste družbene sile. Pot
socialistične zveze od danega k žele¬
nemu deli — vsaj v osnovnih črtah —
enako usodo, kot jo doživljajo celotna
naša prizadevanja za uresničevanje
ustavnih odnosov. Ves ta proces, ki
poteka skozi številna razjasnjevanja,
opredeljevanja, soočanja in . zavrača¬
nja, je nedvomno uveljavil spoznanje
o pomenu organizirane zavestne akci¬
je za razvoj naše družbe in s tem tu¬
di socialistično zvezo in številne vidi¬
ke njene družbene vloge. V sistemu
naše socialistične samoupravne demo¬
kracije, v našem političnem življenju
je socialistična zveza kljub vsem te¬
žavam in slabostim postala danost;
politični dejavnik, brez katerega si je
skorajda nemogoče zamisliti sodobno
družbeno politično delo in procese
demokratičnega vključevanja delovnih
ljudi v upravljanje družbenih zadev.
Z načini svojega delovanja in s svojo
aktivno prisotnostjo v družbenem do¬
gajanju je postala sestavina sicer ne
še dovolj celovito razvite in marsi¬
kdaj še parcialne politične zavesti de¬
lovnih ljudi. Zato je povsem konkret¬
no, posamezno organizacijo in vodstvo
socialistične zveze  zadevajoče vpraša¬
nje, koliko je ta, z ustavo opredeljena
kot najširša in demokratična organi¬
zacija tudi dejansko, v* praktičnih
družbenih odnosih že postala instru¬
ment delovnih ljudi za zagotavljanje
njihovega, na podlagi življenjskih in¬
teresov in potreb utemeljenega politič¬
nega vplivanja v družbi.

Drugo, za ta trenutek aktualno je
vprašanje, koliko je socialistična zve¬
za s svojo razvito- politično vlogo- že
postala dejavnik idejnopolitične ko¬
hezije in sinteze v družbi. Gre prepro¬
sto za vprašanje, koliko so s politično
aktivnostjo in demokratičnimi odnosi
v socialistični zvezi kot naši najširši
demokratični politični organizaciji in
zvezi organziranih socialističnih sil
ustvarjeni pogoji, da se v vseh delih
političnega procesa, ki teče v njej —
od pobude in razprave pa do obliko¬
vanja stališča kot podlage za praktič¬
no ravnanje — lahko izrazijo različne
idejne, nacionalne, religiozne in druge

varu na vprašanje — kaj je varnost?
— med drugim dejal: »To je osnovna
sociološka kategorija, potrebna za ob¬
stoj in razvoj organizirane družbe. To
varnost so v zgodovini človeške druž¬
be zagotavljali na razne načine, z za¬
ščito in samozaščito. Zaščita je zaščit¬
niški odnos med subjektom in objek¬
tom, ko je objekt zaščite človek — va¬
rovanec, subjekt pa organizirana sku¬
pina, ki se zgolj in primarno ukvarja
z varovanjem drugih. Samozaščita po¬
meni, da je človek hkrati tudi subjekt
varovanja, tako pa nastaja odgovor¬
nost do problemov varnosti...

Samostojni svetovalec v zveznem
sekretariatu za notranje zadeve Vidan
Markovič je v svojem poročilu o sov¬
ražni dejavnosti iz tujine opozoril na
dve koncepciji, kako deluje sovražnik
od zunaj na osnovne pridobitve naše
družbe — na proburžoazno in dogmat-
sko-etatistično dejavnost. Same akcije
sovražnika v tujini potekajo prek-ob¬
veščevalne dejavnosti, propagande in
političnega vpliva na naše ljudi, pa tu¬
di prek drugih oblik'subverzij e, kot so
izpodkopavanje gospodarskih temeljev
družbe, diverzije, terorizem in poseb¬
ne akcije. Pobudniki take dejavnosti
so predvsem tuje obveščevalne službe
bi sovražna emigracija, seveda v Špa¬
novi ji z notranjim sovražnikom. Obve¬

razlike ter različni socialni, ekonom¬
ski, kulturni, in drugi interesi, ki še
zmeraj objektivno razdvajajo naše de¬
lovne ljudi. Socialistična zveza bi mo¬
rala z ravitostjo' svojih notranjih od¬
nosov in aktivnim položajem človeka
v teh odnosih kot nosilca celotne nje¬
ne aktivnosti, v skupni politični akciji
množic, naravnani na doseganje skup¬
nih splošnih družbenih smotrov, opre¬
deljenih v ustavi in jdokumentih par¬
tijskih kongresov, te objektivne raz¬
like tudi presegati in tako zagotavljati
družbeno kohezijo. To je toliko po¬
membnejše, ker naš razvoj z vsemi
svojimi družbenoekonomskimi in dru¬
gimi protislovji ne poraja le sociali¬
stične in samoupravne zavesti in inte¬
resov, ampak tudi - malomeščanske,
dogmatske, birokratske in druge pred¬
stave o vsebini družbenoekonomskih
odnosov in parcialne interese ne le v
družbi nasploh, ampak tudi znotraj
delavskega razreda.

V takih objektivnih razmerah tako
kohezijo in sintezo lahko v Socialistič¬
ni zvezi zagotavlja le akcija komuni¬
stov, zasnovana na marksistično teore¬
tičnih programskih izhodiščih in us¬
merjena na pritegovanje delovnih lju¬
di na podlagi njihovih interesov v
konkretno družbenopolitično akcijo za
spreminjanje obstoječih odnosov ozi¬
roma reševanje vprašanj razvoja, dela
in življenja ljudi. Takšna socialistična
zveza se hkrati uveljavlja tudi kot
dejavnik intenzivnejše politične dife¬
renciacije v temeljnih celicah družbe,
in to prevladujoče na opredeljevanju
in delovanju za uresničitev ustavnih
odnosov. Ta diferenciacija, ki je eden
od pogojev za zagotavljanje čvrstejše
povezanosti in enotnosti v družbi, nam
je prav v sedanji etapi boja za sociali¬
stično samoupravljanje, ko je ono za¬
radi svoje izpričane učinkovitosti in
uveljavitve izpostavljeno okrepljenim
napadom birokratsko dogmatskih in
meščansko liberalnih sil v svetu in
doma, nujna. Pokaže nam na podlagi
konkretnih opredeljevanj ljudi prave
fronte in razmerja družbenih sil pa
tudi objektivne družbenoekonomske
osnove, ki pogojujejo njihove opre¬
delitve in onemogočajo sovražne sile.
V našem razvoju so se dogmatske sile
s svojimi alternativami poskušale uve¬
ljavljati vselej takrat, kadar so ZK in
druge socialistične sile oklevale v sme¬
lejšem in hitrejšem odpiranju per¬
spektiv razvoja, liberalistične pa ta¬
krat, kadar začrtovanje teh perspek¬
tiv ni dovolj računalo z realnimi druž¬
benoekonomskimi pogoji, razmerji
družbenih sil in zavestjo delovnih lju-

ščevalne službe so poseben aparat za
izvajanje politike nasilja, pri čemer
uporabljajo posebna'sredstva in meto¬
de v mednarodnih odnosih in zato
imajo najmočnejše obveščevalne siste¬
me vodilne svetovne sile in države, ki
v mednarodnih odnosih zagovarjajo
politiko nadvlade in imperializma, po¬
litiko, ki temelji na vojaški moči...
Največ takih institucij, od katerih jih
več aktivno deluje proti Jugoslaviji že
od druge svetovne vojne, je v evrop¬
skih državah. Poleg teh poklicnih ob¬
veščevalnih ustanov delujejo iz tujine
na razne načine še druge, ki se razen
z obveščanjem ukvarjajo tudi z različ¬
nimi zakonitimi posli. To so propa¬
gandne ustanove, tuje firme, znanstve¬
ne ustanove in univerze, fondacije,
razne dobrodelne in verske ustanove
ter organjzacije. Sodelujejo z raznimi
ustanovami in posamezniki v državi:
prek lastne agenture, informativnih
centrov, predstavništev časopisov in
agencij, raznih znanstveno-raziskoval-
nih načrtov, ki jih uresničujejo v na¬
ši državi, in podobnega. Pri obvešče¬
valni dejavnosti je zlasti pomembno
delo obveščevalnih služb sosednih dr¬
žav, povezano z nekaterimi teritorial¬
nimi zahtevami in vse močnejšim ire¬
dentizmom V zadnjem času, denacio-
nalizatorskimi in asimilatorskimi uk¬
repi ter  težnjami

di. Nada družba ni idealna in homoge¬
na; še zmeraj smo družbi, ki je v
procesu revolucionarne preobrazbe, a
številnimi razvojnimi protislovji, kar
vse poraja v družbeni akciji številne
zaveznike pa tudi nasprotnike, ki se
organizirajo in povezujejo s silami
reakcije v tujini in poskušajo razbi¬
jati enotnost naših delovnih ljudi, ki
sicer ni statična, dana enkrat za vse¬
lej, ampak se ustvarja oti konkretni
aktivnosti oziroma ob posameznih
usmeritvah.

Diferenciacija in enotnost delovnih
ljudi v socialistični zvezi sta zanimiva
tudi zaradi tega, ker je socialistična
zveza s svojo zelo široko programsko
politično usmeritvijo oziroma aktiv¬
nost v njej ustavna pravica naših de¬
lovnih ljudi. Zato se kot aktualno za¬
stavlja vprašanje, ali so praktične
možnosti, da se v politčnem življenju
socialistične zveze, znotraj .njenih de¬
mokratičnih tribun in aktivnosti uve¬
ljavijo tudi politični nasprotniki. Vpra¬
šanje je toliko aktualnejše, kolikor
bolj uspevamo v politični praksi za¬
gotavljati proces graditve političnih
odločitev od temeljnih družbenih ce¬
lic proti vrhu družbene organizirano¬
sti. Vpliv nasprotnikov socializma v
krajevnih organizacijah SZDL, kjer
se ob neaktivnosti socialističnih sil
lahko uveljavijo, praktično zagotavlja
— tudi preko delegatskih odnosov v
socialistični zvezi — njihov vpliv na
odločanje oziroma na oblikovanje po¬
litike na višjih ravneh. Če  v tako raz¬
vitih demokratičnih odnosih z idejno
bitko in politično konfrontacijo socia¬
listične sile, zlasti komunisti — in tu¬
di zato je pomembno njihovo organi¬
zirano delovanje v SZDL — ne uspejo
diferencirati družbenih sil in zaustavi¬
ti akcije nasprotnikov, izpostavljajo
preizkušnji sposobnost oziroma mož¬
nost naše družbe, da po sebi lastnih
samoupravnih in demokratičnih poteh
presega protislovja svojega razvoja,
zagotavlja njegovo socialistično samo¬
upravno perspektivo in se brani pred
nasprotniki. Takšna vloga socialistič¬
ne zveze je bila v našem razvoju že
izpričana in zato ni naključje, da je
bila prav ljudska fronta -in povezanost
partije z delavskimi m ljudskimi mno¬
žicami, ki jo je zagotavljala, ena od
najbolj napadanih »deformacij« jugo¬
slovanskega razvoja ob sporu z in-
formbirojem in o čemer je tovariš
Kardelj med drugim dejal, »da bi
sprejeti Stalinovo koncepcijo v naših
razmerah pomenilo izolacijo partije
od množic, izgubo njihove podpore v
boju za socializem in začetek hudih
notranjih trenj«.

Tretje vprašanje, ki bi v tem tre¬
nutku moralo biti v središču naše po¬
litične pozornosti, zadeva naše razu¬
mevanje socialistične zveze kot fron¬
te. Nase prenaglašeno poudarjanje, da
je SZDL fronta organiziranih sociali¬
stičnih sol in zanemarjanje dejstva, da
je tudi demokratična fronta delovnih
ljudi, pelje v razmišljanje, da le še
nismo povsem presegli razumevanja
socialistične zveze kot zveze forumov.
Iz družbenopolitičnega bistva sociali¬
stične zveze izhaja, da je ona ne le
demokratična, široka zveza za sociali¬
zem in samoupravljanje opredeljenih
delovnih ljudi, ampak tudi fronta nji¬
hovih organizacij, ki so pobudnice in
organizatorice družbene akcije za ures¬
ničevanje vizije socialističnega samo¬
upravnega razvoja, torej fronta poli¬
tičnih organizacij, ki imajo istoveten
smoter prodreti z organizirano druž¬
benopolitično akcijo za spreminjanje
obstoječih odnosov in življenjskih raz¬
mer do delovnega človeka in ga v tej

Magister Kurteš Saliu s' pravne fa¬
kultete v Prištini je govoril o funkciji
sredstev množičnega obveščanja v si¬
stemu družbene samozaščite; po nje¬
govih besedah naj bi sredstva javnega
obveščanja spremljala tudi delo orga¬
nov in mehanizmov nasploh, delo, s
katerim se delovni ljudje in meščani
vključujejo v sistem družbene samoza¬
ščite v tozdih in drugih samouprav¬
nih organizacijah, v krajevnih, interes¬
nih in družbenopolitičnih skupno¬
stih ... Za zaščito sistema je zelo po¬
memben tudi boj proti kriminalu, zla¬
sti gospodarskemu, saj neredko sre¬
čujemo pojave ogrožanja družbene
lastnine. Načini, kako oslabiti material¬
ne temelje družbe, so različni, najpo¬
gosteje pa" gre za kraje, poneverbe,
malomarno ravnanje z družbeno last¬
nino, sprejemanje podkupnin in dru¬
ge vrste korupcije, nesreče, požare in
podobno.

Direktor PTT podjetja iz Maribora
Martin Perovšek je opozoril na ob¬
čutljivost organizacij združenega dela,
za katere ima družba še poseben inte¬
res (PTT in ŽTP podjetja, elektrogo¬
spodarstvo in podobno). Poudaril je,
da je pogoj za družbeno samozaščito,
ki povsod posega v vsakdanje delo,
nenehna budnost delavcev in občanov,
povezana z represivno dejavnostjo var¬
nostnih organov in uskladena z dejav¬
nostjo ljudske obrambe. Profesor
pravne fakultete v Prištini dr. Esad
StavilecM je opozoril na družbeno di¬
sciplino in odgovornost kot dejavnika
družbene samozaščite: družbena di¬
sciplina in odgovornost sta dva pola,
po intenzivnosti različna, usmerjena v
ravnanje, ki je v skladu z družbenimi
normami. V samoupravni družbi se
družbena disciplina in odgovornost ne¬
nehno krepita, saj večja svoboda rav¬
nanja terja tudi večjo odgovornost.

Direktor inštituta za kriminologijo
v Ljubljani dr. Janez Pečar je dejal,
da je družbena samozaščita v sploš¬
nem socialno-psihološkem pomenu
skupaj z drugimi prednostmi tudi sred¬
stvo za napredovanje, razvijanje in
zakoreninjenje nekaterih novih vred¬
not, za katere se zavzema socialistič¬
na morala. Naš človek mora biti druž¬
beno bitje, solidaren, brez egoizma in
agresivnosti, se ozirati na druge, pri
zaščiti pa naj ne stori ničesar, kar bi
škodovalo družbi in drugim. Hkrati
mora sodelovati pri ustvarjanju in uve¬
ljavljanju vrednot, ki so nujne za ob¬
stoj socialistične samoupravne druž¬
be... Te vrednote so: zaščita ustavne
ureditve, neodvisnost, nedotakljivost

akciji osvestiti kot nosilca upravljanja
družbenih zadev, zagotovita transfor¬
miranje našega delavskega* razreda
skozi akcijo »iz razreda po sebi v
razred zase«. Tak enoten, skupen smo¬
ter delovanja naših družbenopolitič¬
nih organizacij zahteva njihovo uskla-
deno delovanje in nastopanje v druž¬
bi, ki pa, razumljivo, ne more prekriti
njihove odgovornosti, ki izhaja iz nji¬
hove; v programskih dokumentih opre¬
deljene specifične družbene vloge. To¬
da kljub temu se v številnih pomemb¬
nih .družbenih akcijah, ki po svoji vse¬
bini zahtevajo aktivnost samoupravno
in politično organiziranih množic, kot
je npr. akcija za stabilizacijo, uresni¬
čevanje ustave, uveljavljanje družbe¬
ne samozaščite' in druge, srečujemo
vselej znova z zahtevami, da je te
akcije potrebno in možno voditi samo
v zvezi komunistov z argumentom —
dostikrat točnim —, da je to edina
naša politična struktura, ki je čvrsto
organizirana in zato edina akcijsko
sposobna. Ne puščajoč vnemar ideo¬
loško podlago takih ugotovitev sta na
njihovi podlagi možni (poenostavlje¬
no) dve alternativi:

— ali organizirati zvezo komuni¬
stov tako, da prevzame dejansko funk¬
cijo vseh samoupravnih, političnih in
oblastnih dejavnikov v družbi in se
s tem spremeni v izpolnjevalca oblasti

delavskega razreda v njegovem imenu;

#

— ali poiskati prave razloge akcij¬
ske ohlapnosti in nesposobnosti dru¬
gih družbenopolitičnih organizacij ter
jim predvsem z aktivnostjo komuni¬
stov na podlagi njihove idejne enot¬
nosti znotraj teh organizacij to akcij¬
sko sposobnost zagotoviti.

Vsebina našega sistema socialistič¬
ne samoupravne demokracije gotovo
govori v prid druge alternative, ki je
zapisana v ustavi in ki je ena temelj¬
nih pridobitev naše revolucije, prak¬
tično pa naše delo dostrikrat sledi pr¬
vo in s tem objektivno zožuje prostor
za samoupravno in politično mobili-
ziranje in organiziranje delovnih lju¬
di. V nasprotju s takšnimi pogledi in
prakso pa enotno politično delovanje
in nastopanje organizacij v organizira¬
ni množični družbenopolitični akciji
— in to je socialistična zveza — omo¬
goča vsem političnim dejavnikom, da
pridejo do delovnih ljudi, da jih pove¬
žejo in usmerijo v napore za uresni¬
čitev poglavitnih smotrov našega druž¬
benega razvoja, to je v napore za
uresničitev njihovega, z ustavo opre¬
deljenega družbenoekonomskega po¬
ložaja, za njihovo uveljavitev kot no¬
silcev odločanja v družbi, kot nosilcev
podružbljanja politike. V teh organizi¬
ranih družbenih naporih, ki jih usmer¬
ja, utrjuje ZK svojo idejno in akcijsko
enotnost, preverja svojo politično
usmeritev, njeno skladnost z interesi
delavskega razreda, njeno življenjskost
in sposobnost, da za njeno uresničitev
v praktičnih bitkah dobiva zaveznike.

In, končno, še vprašanje, ali je so¬
cialistična zveza, o kakršni je govora
in kot je opredeljena v ustavi, real¬
nost? Delovanje našega političnega si¬
stema, naš način političnega dela in
naši ljudje s socialistično zvezo v
praktični aktivnosti računajo. Danes
skorajda ni več pomembnejše odločit¬
ve v skupščinah, v samoupravnih in¬
teresnih skupnostih, v upravnih in sa¬
moupravnih organih, da ob njej vsaj
formalno ne bi bilo zastavljeno, vpra¬
šanje, ali je predlagana odločitev tudi
rezultat razprave delovnih ljudi v so¬
cialistični zvezi, to je v družbenopoli¬
tičnih organizacijah, pri čemer se za
zdaj zadovoljujemo z opredelitvami -

in obrambna sposobnost države, ob¬
last delavskega razreda, bratstvo in
enotnost narodov in narodnosti itd.
Svetovalec sekretarja za notranje za¬
deve SR Slovenije Hinko Bratož-Oki
je govoril o kooreferatu o organih za
notranje zadeve in družbeni samozašči¬
ti, o vami kulturi kot subjektivnem
pogoju za uresničevanje družbene sa¬
mozaščite: preden smo sprejeli novo
ustavo, tega nismo uresničevali v Ra¬
dostni meri — kot komponetne socia¬
listične samoupravne zavesti. Ker je
bila varnostna vzgoja px>manjkljiva,
se deviantnih in drugih negativnih po¬
javov nismo dovolj zavedali. Družbe¬
ni samozaščiti pa je uspelo, da se je
uveljavila kot vsakdanja komponenta
in skrb za varnost delovnih ljudi in ob¬
čanov v obmejnih krajevnih skupno¬
stih in organizacijah združenega dela,
ki so še posebnega družbenega po¬
mena. Na mejnih prehodih SR Slove¬
nije je prišlo tudi do skupnih dogovo¬
rov o enotnih varnostnih ukrepih, ki
so jih podpirali državni organi in or¬
ganizacije združenega dela.

Polkovnik JLA dr. Milivoje Levkov
je govoril o problemu tajne in o tem,
kako je zavarovana v naši družbi; po¬
udaril je, da je tajna zapleten in še
vedno premalo raziskan družbeni po¬
jav, zato je predmet posebnega zani¬
manja in vzrok navzkrižij različnih
interesov. Predvsem gre za tajne dr¬
žave oziroma družbe, take za katere
družba zagotavlja pravno zaščito. Ra¬
zen državnih tajn so Še druge prav¬
no zaščitene tajne... Vse države v
mednarodni skupnosti imajo brez iz¬
jeme svoje državne, uradne, poslovne
in druge tajne, ki jih varujejo pred
drugimi državami. V vseh sistemih je
posebej definarana vojna tajna, pred¬
pisani so ukrepi za njeno zaščito,
sankcije za kršitelje m podobno. Pri
nas lahko delovni ljudje in občani za¬
radi podružbljanja dejavnosti iz okvi¬
rov obrambe in varnosti na temeljih
združenega dela kar najbolj neposred¬
no razpravljajo o vseh vprašanjih, tu¬
di o določanju in zaščiti tajn. Toda ka¬
dar gre za zaščito tajne, Ji je treba da¬
ti širše družbene okvire, postati mo¬
ra skrb širokega kroga delovnih ljudi
in občanov, organizirana družba mo¬
ra reagirati ob nedovoljenem razkri¬
vanju tajn... ■ * * * * v  •

Na posvetovanju v skupščini SFRJ
je podpredsednik ZIS dr. Anton Vra¬
tuša v svojem uvodnem referatu naj¬
prej analiziral vire naših sfl (revofei-
okmarae pridobitve narodnoosvobodfl-

sobotna priloga

DELO • 24. januarja 1976 • stran 19

v vodstvih socialistične zveze. Velik
del političnega procesa, procesa na¬
stajanja in uresničevanja političnih
stališč in odločitev smo vezali na ak¬
tivnosti delovnih ljudi in njihovih
družbenopolitičnih organizacij v so¬
cialistični zvezi, npr. usmerjanje druž¬
benega razvoja, obravnavanje družbe¬
nih vprašanj in predlaganje rešitev
zanje, oblikovanje smernic za delo
delegatov, oblikovanje družbenih me¬
ril kadrovske politike in predlaganje
kandidatov za samoupravne, javne in
druge funkcije, spremljanje dela sa¬
moupravnih in oblastnih organov ter
nosilcev javnih funkcij, obveščanje in
drugo.

Na aktivnost ljudi v socialistični
zvezi je praktično vezano uresničeva¬
nje velikega dela pravic človeka, npr.,
pravica zborovanja, združevanja, go¬
vora itd. Zato nas mora zanimati, ali
smo z delom socialistične zveze, z de¬
mokratičnimi odnosi znotraj nje ust¬
varili zadostne pogoje‘za uveljavitev
človeških pravic, za njegovo udeležbo
v procesu oblikovanja političnih sta¬
lišč ali vsaj opredeljevanja do pred¬
laganih stališč in rešitev, ki so po¬
membna za vsebino in smer družbene
akcije. Če  ti pogoji niso ustvarjeni,
potem se s stališča možnosti ali .ne-
možnosti delovnega človeka sociali¬
stična zveza kaže ne kot možnost, kot
instrument njegovega političnega de¬
lovanja in vplivanja, ampak kot ne-
možnost in s tem kot sredstvo mani¬
pulacije z njim m njegovo družbeno
vlogo. Tako se lahko socialistična zve¬
za pojavlja kot nekakšna transmisija
partije v njeni neuresničeni, samo¬
upravljanju neprilagojeni družbeni
vlogi. Razvita socialistična zveza, z
ustvarjalno aktivnostjo komunistov,
naravnana v najobčutljivejše proble¬
me našega družbenega razvoja, je nu¬
jen pogoj za uspešno delovanje siste¬
ma socialistične samoupravne demo¬
kracije in družbenopolitično aktivnost
delovnih ljudi. Omogoča, da bodo na
mestih usklajevanja interesov in odlo¬
čanja prisotna stališča delovnih ljudi
demokratično opredeljena v krajevnih
organizacijah SZDL, ker preko dele¬
gatskih razmerij zagotavlja njihov
vpliv na odločanje tudi zunaj okvi¬
rov kfajevne organizacije SZDL. Po¬
sledice nerazvitega ali neustreznega
delovanja socialistične zveze bi ne¬
ogibno bil premik v paralelizem in
pluralizem. Nemožnosti, da se v druž¬
bi objektivno obstoječa različnost in¬
teresov in idejni pluralizem z demo¬
kratičnimi sredstvi in aktivnostjo ko¬
munistov v socialistični zvezi preseže
z enotno družbenopolitično akcijo,
nujno povzroči, da se ta pluralizem
politično organizira in konstituira tu¬
di kot politični pluralizem.

Celoten razvoj socialistične zveze,
ki je v zadnjem času zelo intenziven,
uveljavitev njene družbene vloge in
demokratičnih odnosov znotraj nje ter
interesov delovnih ljudi v njej je —
čeprav ne povsem — v prvi vrsti od¬
visen od razumevanja zveze komuni¬
stov in njenih članov, da ne morejo
sami, izolirani od množic nositi ce¬
lotne bitke za uresničitev samouprav¬
ne socialistične vizije naše družbe.
Ta vizija je last množic naših delov¬
nih ljudi. Potrebni so novi vzgibi, ki
bodo usmerili, širili in krepili njihovo
družbenopolitično akcijo. Javno, enot- j
no in aktivno politično delovanje ko- •
munistov med delovnimi ljudmi zago¬
tavlja realnost in uresničljivost v
ustavi opredeljenega koncepta socia¬
listične zveze. To je naša preverjena
izkušnja, ki ji je aktualno noto dala
tudi 5. seja CK ZK Slovenije.

nega boja, prakso socialistične izgrad¬
nje po načelih socialističnega samo¬
upravljanja in zunanjo p>olitiko na na¬
čelih neuvrščenosti) in opozoril na vi¬
re in oblike ogrožanja naše samoup-
ravne družbe in njenih pridobitev ter
vrednot. Pomembno je, da niso vir ne¬
varnosti le sovražne sile iz tujine in
tudi ne samo nasprotniki socializma
in samoupravljanja v državi, temveč
nevarnost izvira tudi iz protislovij raz¬
mer in odnosov, v katerih gradimo so¬
cializem. Tak vir nevarnosti so še sla¬
bosti v. samih vrstah socialističnih sil,
v neznanju in zapadanju px>d tuj vpliv.
»Sovražnik je močan, če mu sami da¬
jemo priložnost za akcijo,« ta stavek
so si udeleženci px>svetovanja, pa tudi
širši krogi, dobro zapomnili. Pri tem
so .še posebej ugodne okoliščine za
akcijo sovražnika naslednje: premajh¬
na budnost in površnost, nekritično
sprejemanje tujih vzorov, strahospo¬
štovanje pred velikodržavno silo, po¬
manjkanje osebne odgovornosti in di¬
scipline, partikularizem, uravnilovka,
družbeni parazitizem, toleriranje, da
zlorabljajo družbene funkcije, slaba
družbena kontrola, toleriranje nacio¬
nalne in verske nestrpnosti, izigrava¬
nje zakona, spodkopavanje enotnosti
jugoslovanskega trga, neznanje in ne¬
obveščenost itd.

Dosedanja praksa je potrdila pra¬
vilo, da je najbolj zanesljiva pot, po
kateri bomo onemogočili dejavnost
sovražnika — dosledno razvijati si¬
stem socialističnega samoupravljanja
na vseh področjih družbenega življe¬
nja. Za nami so že časi, ko so samo¬
upravne odnose ščitili predvsem dr¬
žavni organi in idejnopolitična avto¬
riteta ZK. Delavski razred in vsi de¬
lovni ljudje razvijajo sistem družbe¬
ne samozaščite tudi zato, da bi zava¬
rovali pridobitve socialistične revolu¬
cije in postavili jez proti morebitnim
birokratsko-etatističnim ali anarholi-
beralastičnam recidivom kot tudi proti
pritisku sovražne dejavnosti iz tujine.
Nikakor ne gre za nekakšno »podržav¬
ljanje« samoupravljanja in tudi ne za
»militarizacijo« družbe, temveč za
uresničevanje marksistične ideje obo¬
roženega ljudstva tudi v mirnem ča¬
su, ko naše oborožene sile v JLA in
teritorialna obramba predstavljajo
enoten sistem »obrambe ozemeljske
nedotakljivosti, suverenosti in sociali¬
stične samoupravne ustavne uredit-

Pripravil Zdravki DU

Samozaščita

Oboroženo ljudstvo —
obramba miru

„Sovražnik je močan, če mu dajemo priložnost za akcijo 44

sobotna priloga

SO. stran • 24. januarja 1976 • DELO

Proizvodnja in zunanja trgovina

* ■ ■-

■ ■ , ^

Pičla rast

Lanska rast industrijske proizvodnje je bila najnižja

v zadnjih osmih letih

Načrti za rast industrijske  proiz¬
vodnje v letu 1975 so bili pravzaprav
precej jasni, tako so predvidevali, da

se bo industrijska pr oizvodnja pove-

Čala za okrog  7 odst. Sprva je bilo

videti, da je bilo tolikšno predvideva ¬
nje celo pičlo, kajti v prvih mesecih
leta 1975 se je industrijska proizvod¬

nja povečevala v precej visokih sto p¬
njah. Vendar pa je po aprilu v ra-
sti proizvodnje naglo nastopila oseka,
ki je dosegla najnižjo raven v polet-
nih mesecih, saj je tedaj izdelava pa d¬

la na raven julija 1974 in ne dosti
višje kot avgusta istega leta. Od tlej
se industrijska proizvodnja polagoma
pobira, vendar je bila decembra še
zelo nizka.

Vzrokov za takšno gibanje proiz¬
vodnje je bilo več. Med glavnimi so
bili omejevanje uvoza in s tem po¬
slabšana preskrbljenost gospodarstva
z uvoženimi deli in surovinami, po¬
manjkanje obratnih posojil zaradi vi¬
sokih naložb, davčnih obveznosti in
zaradi zaviranja potrebnega povečeva¬
nja denarja v obtoku, zaradi česar je
nastala dokajšnja plačilna nesposob¬
nost, šibek izvoz ipd.

Vse to je skrčilo lansko celoletno
rast industrijske proizvodnje v Slove¬
niji na borih 5.1 odst. v primerjavi
z letom 1974. Tolikšna rast je bila naj¬
nižja v zadnjih osmih letih, namreč
po letu 1967.

Takšno je bilo povprečje vse slo¬
venske industrije. Vendar pa pre¬
teklo leto ni bilo enako žuljavo za
vse industrijske dejavnosti, če pogle¬
damo pomembnejše industrijske de¬
javnosti v Sloveniji, potem vidimo,
da za slovensko kovinsko industrijo
lanska rast proizvodnje za 6 odst. v
zadnjih letih ni bila med najnižjimi.
Za kovinsko industrijo je bilo slabše
leto 1972, ko se je bila njena proiz¬
vodnja povečala le za 3, in leto 1973,
ko se je povečala za 4 odstotke.

Za tekstilno industrijo, ki je lani
izdelala za 7 odst. več kot leta 1974,
je bilo slabše leto 1971, ko je izdela-
la le za 3 odst. več kot leta 1970.

Rast proizvodnje kemične industri¬
je, je bila tako rekoč vsa leta izredno
skokovita, saj se je od leta 1964 do
lani povečevala vsako leto za 11 do
26 odst., lani pa se je povečala za 12.

V črni metalurgiji so lani izdelali
za 3 odst. več, ta rast je druga najniž¬
ja v zadnjih osmih letih. Slabša je bi¬
la leta 1970, ko se je povečala le za
2.9 odst., za to leto so vsaj podatki v
decimalkah.

Nasprotno pa je lanska rast v les¬
ni industriji — za 3 odst. — najniž¬
ja v zadnjih osmih letih. Se slabše

pa je bilo prejšnje leto za slovensko
elektroindustrijo, saj je rast njene lan¬
ske proizvodnje — za boren odstotek
— najnižja vsaj v zadnjih dvanajstih
letih, kajti od leta 1964 do zdaj se je
njihova letna rast gibala od 7 do 27
odstotkov razen v drugem letu po go¬
spodarski reformi, ki je znašala 3 od¬
stotke.

Sicer pa prikazuje podrobnejše let¬
ne podatke o gibanju vsakoletne in¬
dustrijske proizvodnje v najpomemb¬
nejših dejavnostih od leta 1965 naj¬
prej razpredelnica.

Vsakoletno povečanje oziroma zmanjšanje industrijske proizvodnje v Sloveniji v odstot¬
kih od leta 1965 naprej ,

Tudi zunanja trgovina Slovenije je
postala v zadnjih letih takšna, da ima
sorazmerno manjši izvoz, oziroma če¬
dalje večji uvoz, tako da je ^pokri¬
tost uvoza z izvozom zmerom manjša.
Izvoz je postal v letu 1975 težavnejši
tudi zaradi gospodarskega zastoja v
svetu, ki pa je seveda v nekaterih dr¬
žavah večji, v drugih pa manjši. Zato
bi bilo moč te težave v veliki meri
premagati, če bi naše blago v tujini
ponudili ceneje, in sicer za toliko,
da bi postalo kupcem vabljivejše.

Vendar pa se je zveznim izvršil¬
nim organom zdelo škoda na tak na¬
čin, torej s cenami, oziroma z zadost¬
nimi izvoznimi spodbudami zgubljati
narodni dohodek. Zato so sklenili pri¬
manjkljaj v zunanjetrgovinski menja-J
vi zmanjšati tako, da so predvsem
omejevali uvoz.

če govorimo o tem, ali se je tak¬
šno omejevanje posrečilo, potem mo¬
ramo ugotoviti, da se je samo ome¬
jevanje posrečilo še bolj, kot so bili

predvidevali. Drugo vprašanje, na ka¬
terega smo dali odgovor že v začetku
tega sestavka pa je v tem, kakšne po¬
sledice je imelo tolikšno omejevanje,
ki je zmanjšalo preskrbljenost gospo¬
darstva z uvoženimi delu in surovi¬
nami na obseg proizvodnje. Poveča¬
nje izdelave je bilo veliko manjše, ka¬
kor so bili predvideli.

Seveda pa je bilo tudi predvidevar
nje rasti industrijske proizvodnje za
7 odst. na dokaj trhlih nogah, če so
hkrati predvideli povečanje uvoza le
za 4 odst. Kajti načrtovalci bi zaradi
neposredne povezanosti obsega rasti
proizvodnje z rastjo uvoza lahko izra¬
čunali, da ob takšni rasti uvoza ni
moč pričakovati tolikšnega povečanja
industrijske izdelave, oziroma obratno
tolikšna rast proizvodnje bi zahtevala
večji uvoz.

Sorazmerno tako skromna rast
proizvodnje, kot je bila lani pa je prav
tako izgubljanje narodnega dohodka,
zaradi katerega so se izvršilni in up¬
ravni organi bah bolj pospešiti izvoz.

Meblo (foto Vladimir Furlan)

Pri tem lahko samo tehtamo, katera
škoda je večja, ali izguba, ki bi nar
stala pri večjem izvozu po nižjih ce¬
nah, ali izguba zaradi tolikšne koli¬
čine manj izdelanih izdelkov, njej se
pridružuje tudi izguba zaradi tega,
ker lčži zaradi zavrte prodaje doma
in v tujino dokaj šen del tudi drugih
izdelkov v skladiščih kot neprodana
zaloga.

Ogibanje prodaji na tuje trge pa
pomeni tudi drugače odrekanje na¬
predku. Zapiranje v domači trg nam¬
reč ne sili v tolikšni meri izboljševa¬
ti proizvodnjo, kot bi to lahko silila
prodaja na tuje, koder se naši izdelo¬
valci srečujejo s tujimi, ki imajo na¬
vadno višjo storilnost dela in s tem
cenejše izdelke, pa tudi drugačno iz¬
biro izdelkov.

Lansko povečanje izvoza v Sloveni¬
ji za 8 odst. je bilo zneskovno najniž¬
je v zadnjih petih letih. Tako se je po¬
večal v primerjavi z 1969 letom slo¬
venski izvoz leta 1970 za 7.8 odst., leta
1971 se je povečal v primerjavi z le¬
tom 1970 za 13.1, leta 1972 se je pove¬
čal za 28.2, leta 1973 za 28, leta 1974
za 27, lani pa je bil zneskovno le za
8 odstotkov večji. Ker je v teh pove¬
čanjih zajeta tudi rast cen, pomeni,
da je lanski izvoz v resnici celo naza¬
doval.

Iz večletnih letnih povečanj zneska
slovenskega uvoza pa je videti, da se
je lani povečal za veliko manj, kot
se je bil običajno. Tako se je sloven¬
ski uvoz iz leta v leto v zadnjih letih
povečeval takole: leta 1970 se je pove¬
čal za 27.8, leta 1971 za 11.6, leta 1972
za 3.9 odstotka. V letu 1973 in 1974 pa
je vidna pri povečanju uvoza tudi na¬

gla rast svetovnih cen, saj se je leta
1973 slovenski uvoz povečal zneskovno
za 48, leta 1974 pa celo za 58 odstot¬
kov. Ob teh dveh visokih letnih sko¬
kih je še toliko bolj videti, kako je
lansko povečanje slovenskega uvoza
za 3 odst. nizko.

Gibanje slovenske zunanje trgovi¬
ne v zadnjih enajstih letih kaže na¬
slednja razpredelnica.

Iz nje je videti, kako je delež izvo¬
za zmerom manjši in je zato tudi
poravnanost uvoza z izvozom čedalje
manjša.

Ena najvišjih poravnanost! sloven¬
skega uvoza z izvozom je bila v letu

gospodarske reforme leta 1965. Te¬
daj So z izvozom poravnavali kar 96
odstotkov uvoza. Odtlej pa je ta po¬
ravnanost drsela niže, kljub izboljša¬
njem v posameznih letih. Leta 1968
je znašala še 69 odst., leta 1970 54, le¬
ta 1971 je bila za odstotek višja, leta
1972 je znašala 68, leta 1973 je zdrsni¬
la na 60, leta 1974 je padla še niže,
na borih 48 odstotkov, lani pa je bila
50.7 odstotka.

Ob takšnih nesorazmerjih v zuna¬
njetrgovinski bilanci je seveda težko
uspešno gospodariti. Te primanjkljaje
je treba pokrivati z neblagovnimi do¬
hodki, ki pa jih tudi ni na pretek.
Izhod iz zunanjetrgovinske zagate je
torej treba iskati v povečevanju iz¬
voza m proizvodnje za izvoz. Seveda
pa bi to prizadevanje lahko zelo olaj¬
šalo oživljanje gospodarstva v svetu,
če tri se res kaj kmalu živahneje za¬
čelo. Vendar pa bo treba kljub temu
storiti tudi doma precej več kot do¬
slej, da bodo naši izdelki lahko bolje
tekmovali s tujimi po ceni in kvalite¬
ti

Kaže, da se#na izvozno usmeritev
resneje pripravljajo, kajti slovenski
izvršni svet se je že izrekel za to,
da bi proizvodnja rasla v prihodnje
hitreje kot v prejšnjih petih letih.
Za prodajo takšne večje količine iz¬
delkov pa bo potreben večji trg, to¬
rej izvoz. Hkrati pa bo treba zanjo
več delov in surovin, torej tudi uvo¬
ženih. Od modrosti gospodarske poli¬
tike in cen pa bo odvisno, ali se
bo pri tem ravnotežje med uvozom in
izvozom izboljšalo 1  ali ne.

lija Popit

Več govorjenja kot goriva

Razpršene sanje

Je energetika ZDA še neodvisna?

Od našega newyorškega dopisnika

NEW YORK, januarja, RCA,
ena izmed velikih ameriških družb v
elektroniki, je pravkar sporočila, da
opušča projekt , po katerem naj bi
njen nebotičnik na Manhattnu ogre,-
vali, hladili ali razsvetljevali s sončno
energijo. To je samo ena v vrsti
zadnjih novic, ki razblinjajo upe, še
do nedavnega zelo obetajoče, da bo
namreč energija, ki bi jo dobivali od
sonca, morske plime, grelcev vroče
podtalne vode ali nafte iz škriljavcev,
zamenjala klasične vire energije.

Najnovejše ocene o takšni mož¬
nosti niso več razveseljive. »Pri vsem
tem je več govorjenja kakor pa gori¬
va,« je rekel neki znan ekono m ski
komentator. Planer orjaškega »Exco-
na« je na vprašanje, zakaj na grafiko¬
nih za leto 1990 niso vkalkuliram tu¬
di ti viri energije v skupni ameriški
porabi za to leto, odgovoril: »Nismo
imeli svinčnika, katerega konica bi
bila tako tanka, da bi lahko narisali
odstotek uporabe takšnega goriva.«

O novih idejah se sicer v ZDA še
vedno govori. Konec decembra je ne¬
ka skupina raziskovalcev iz univerze
na Long Išlandu prepričevala novi¬
narje in televizijsko občinstvo, da dar
nes nd več noben tehnični in ekonom¬
ski problem, pridobiti vso energijo,
potrebno za eno hišo* od sonca same¬
ga, celo v mrzlejših krajih: za borih
5 ali 6  tisoč dolarjev je mogoče instali¬
rati napravo, ki konservira sončno
energijo, potem pa ogreva ali hladi
večsobno družinsko hišo. Družba

»Shell Odi« pa je pravkar vložila 3,6
milijona dolarjev v nakup podjetja,
ki je uspešno uporabilo sončno ener¬
gijo v fotografski tehniki. Solarne
module, ki jih je razvila SES Inc. iz
Newarka, je menda mogoče izkori¬
stiti pri široki vrsti proizvodov, kot
so motorji za čolne, radijski in TV
sprejemniki, sistemi za cestno signar
lizacijo itd.

Toda majhni ih koristni izumi so
ena stvar, čisto nekaj drugega pa je,
ali, kako in kdaj bo ZDA uspelo ures¬
ničiti svoj cilj, to je doseči sorazmer¬
no energetsko neodvisnost, ki bi jim
omogočila, da ne bi bile izpostavljene
»izsiljevanju naftnega kartela«, kot
pravijo. V ZDA tudi nihče ne prikriva,
da je to poglavitni cilj velikega pro¬
jekta o energetski neodvisnosti, ki
naj bi jo dosegli približno leta 1985.
Kdor je navajen diktirati svetovne
ekonomske odnose, težko prenese, da
bi moral kjerkoli v sklopu teh od¬
nosov ubogati tuje pogoje.

Iz novih vrtin manj nafte

Stališče delegacije ZDA na nedav¬
ni konferenci v Parizu, kjer je znova
valila na »naftni kartel« krivdo za
vse, kar se'dogaja v svetovni ekono¬
miki, pa je do neke mere izraz spo¬
znanja, da energetska neodvisnost le
ni tako blizu, kot je kazalo še konec
leta 1973.

.Vsaj dokler ne pride nafta z Alja¬
ske, je položaj ZDA, ki je v prvi
vrsti 'botroval tej ambiciozni ideji,
zdaj še slabši. Navzlic rekordnemu
številu novh vrtin na kopnem in ob
obali ZDA se je ameriška odvisnost
od nafte z Bližnjega vzhoda leta 1975

očitno povečala. Medtem ko še pred
nekaj leti ni v ZDA praktično pritek¬
la niti kaplja nafte iz tega dela sveta,
je leta 1975 prišlo z Bližnjega vzhoda
vsak dan  povprečno že 3,7 milijona
sodčkov nafte. Ameriška dnevna pro¬
izvodnja nafte, ki je zdaj nekoliko
padla, znaša približno 8J milijona
sodčkov.

Razlogi so različni: nove vrtine
dajejo manj nafte, pa tudi Kanadča¬
ni so omejili svoje dobave za tretjino,
pri čemer so dali vedeti, da lahko ZDA
letos računajo s še manjšimi količi¬
nami.

Ni lahko ugotoviti, kam vse vla¬
gajo svoj denar številne naftne druž¬
be, iz česar bi lahko zanesljivo sklepa¬
li, kaj resnično mislijo o možnostih
na raznih področjih energetike. Se
pred kratkim je bilo na borzi dovolj,
da je kakšna družba kupila kak rud¬
nik ali nahajališče premoga, in že je
njena vrednost naglo zrasla. Ko je
ameriški kongres nedavno odklonil
finančno podporo prizadevanju, da bi
gorivo pridobivali po sintetični poti,
sta dve veliki naftni družbi takoj
objavili, da opuščata projekte, po ka¬
terih bi pridobivali nafto iz škriljav¬
cev, čeprav sta že vložili precejšnjo
vsoto v to. Tisti, ki nasprotujejo ka¬
kršnikoli podpori že tako in tako
bogatemu naftnemu businessu, doka¬
zujejo, da te družbe vlagajo denar v
trgovino s proizvodi, ki nimajo z ener¬
gijo nobene zveze.

Na drugi strani so nastali številni
novi zapletljaji z razvojem atomske
energije in premogovništva, s tem pa
so se še zmanjšale možnosti, da bi
ZDA v desetih letih lahko postale v
energiji nekoliko manj odvisne od
zunanjega sveta.

Kar zadeva atomske centrale, prav

tako ne obetajo zadostne preskrbe
z gorivom. Ocene, po katerih rezerve
zadoščajo, da bi brez težav krili ame¬
riške potrebe do konca tega stoletja,
ostajajo namreč samo na papirju. Ce¬
na surovine tu močno raste še bolj
kot cena nafte: od 7 dolarjev za funt
obogatenega urana pred štirimi leti
se je povzpela zdaj na 26 dolarjev, za
dobave v letu .1980 pa se bo zvišala
na 38 dolarjev. Menijo, da bi bila
cena uranovega dioksida iz naprave
za reciklažo že enkrat uporabljenega
goriva okoli 100 dolarjev za funt. No¬
bena družba nima ali ne more zbrati
denarja, da bi zgradila te drage napra¬
ve, o katerih sicer trdijo, da brez njih
skoraj ne bi mogli rešiti vprašanja var¬
nosti* in uskladiščevanja odpadkov,
medtem ko načrt, po katerem naj bi
država podprla.tak projekt (ki hkrati
vključuje tudi obogatitev urana po
drugačnem postopku), ni našel dovolj
pristašev v kongresu. Na drugi strani
tudi še vedno traja negotova bitka
zastran predloga, da bi opustili držav¬
ni monopol na jedrska goriva in to
prepustili privatnemu businessu, vštev-
ši uporabo plutonija — kar bi po¬
menilo, kot trdijo, da bi katerakoli
tolpa dobila možnost izdelati atom¬
sko bombo. Vsi ti in drugi zapleti
v zvezi z gorivom za jedrske centrale
so nadavno privedli »Westinghouse«
pred sodišče zaradi odškodninskega
zahtevka, ker •ni izpolnila obveznosti,
da kupcem central dobavlja obogateni
uran po dogovorjeni ceni, ki pa se je
od sklenitve pogodbe do danes že
potrojila.

Ravno »W estjnghouse« (ki gradi
centralo v Krškem) pa ima več no¬
vih pogodb za domače dobave, med¬
tem ko trije preostali proizvajalci
teh central lani niso sklenili niti ene
nove pogodbe, eden pa se je celo po¬
polnoma umaknil.

Manj zanimanja za jedrske
centrale

Zanimanje za jedrske centrale je
uplahnilo iz več razlogov. Eden je
gotovo v naraščajočih stroških
gradnje in obratovanja. Po nekaterih
ocenah — čeprav se podatki zelo raz¬
likujejo, pač glede na to, ali jih je
dal tisti, ki se ogreva za premog, ali
tisti, ki se ogreva za atome — bi lah¬
ko cena kilovata iz jedrske centrale
leta 1985 znašala okoli 11 dinarjev
(trdijo, da stane zdaj kilovat od 1,64
do približno 2,80 dinarja), da pa tudi
kilovat toka, pridobljenega iz premo¬
ga, ni in ne bo cenejši. Vsekakor je
gotovo, da cene močno rasejo, da
pa stroške zelo povečujejo izdatki,
potrebni za to, da bi zadostili pred¬
pisom o varstvu človekovega okolja.
Končni nasledek vsega tega je zelo
počasen razvoj jedrske energije; na

mesto prejšnjih načrtov, po katerih
naj bi se instalirana zmogljivost jedr¬
skih elektrarn povečala od 38.000 me¬
gavatov v letu 1975 kar na 300 tisoč
megavatov v letu 1985, zdaj cenijo,
da se ne bo povzpela niti na 190.000
megavatov.

Kar se premoga tiče, pa pravijo,
da je položaj še slabši. Ameriške zalo¬
ge premoga so 2,5-krat večje od vseh
danes znanih rezerv svetovne nafte.
Namen projekta o energetski neod¬
visnosti ZDA do 1985. leta je, da bi
sedanjo proizvodnjo 600 milijonov ton
premoga do takrat podvojili. Odpira¬
jo sicer nove rudnike, vendar vse
prepočasi, da bi lahko dosegli zastav-
ljni cilj. Premog' iz severovzhodnih
ZDA vsebuje preveč žvepla; težava
je v tem, da odstranjevanje žveplove¬
ga dioksida, pa čeprav podraži vsako
tono premoga za 12 dolarjev, ne za¬
došča, da bi ugodili predpisu, ki zah-
tava, da je treba žveplo odstraniti
še pred izgorevanjem premoga v cent¬
ralah. Nekoliko manj kalorični pre¬
mog z. zahoda, ki pa ima malo žvepla,
ustvarja težave s transportom: pro¬
jektirani cevovod, po katerem naj bi
zdrobljeni premog transportirali na
velike razdalje, ne more priti do ve¬
ljave zaradi odpora železnice. Tisti,
ki zagovarjajo premog nasproti ato¬
mu, navajajo primer, ko so bila ustav¬
ljena dela v novih štirih velikih rud¬
nikih v Wyomingu, ker leži 7 metrov
pod zemljo več ko 20 metrov debela
plast premoga, češ da lahko vsak
birokrat zavre projekt, sklicujoč se
na predpise in procedure za varstvo
okolja. »Takšnim ljudem ne gre za
zdravje, pač pa jim je v zabavo, da
zapirajo rudnike in tovarne,« trdi
nekdo, ki opisuje spopad med neko
lokalno skupino za varstvo človeko¬
vega okolja ter velikimi rudniki v
Wyomingu.

Končni rezultat je spet isti: še ma¬
lo upanja nd, da bi se ameriška pro¬
izvodnja premoga do leta 1985 lahko
podvojila. A tudi tisti del te proizvod¬
nje, ki nekoliko hitreje rase, ne kri¬
je ameriških energetskih primanjklja¬
jev, temveč je namenjen koksarnam
širom po svetu.

Malo upanja za Rockefellerjevo
zamisel

Zelo pičle možnosti so, da bi pred¬
sednik Ford prodrl s svojim energet¬
skim zakonom, ki ga je zasnoval
Rockefeller in po katerem naj bi
država v raznih oblikah prispevala
100 milijard dolarjev za prebroditev
kritičnih zastojev v ameriškem ener¬
getskem sistemu in za odkrivanje no¬
vih virov energije. že na prvem ko¬
raku je kongres zavrnil predlog, naj
bi s šestimi milijardami dolarjev pod¬
prli projekte o pridobivanju nafte in

plina iz škriljavcev in premoga. Pre¬
ostali del tega velikega načrta — o
gradnji novih obratov za obogatitev
urana, obratov za reciklažo odpadkov
iz jedrskih elektrarn, o novih jedr¬
skih centralah in termoelektrarnah
itd. — pa sploh še ni prišel na dnevni
red.

Menijo, da pri sedanjih interesih
in razmerju sil ni veliko upanja, da
bi projekt prodrl. Nasprotuje mu cela
koalicija, ki njene posamezne skupine
drže skupaj iz povsem različnih raz¬
logov. Naftni business si po svojih
ljudeh prizadeva zavreti program, ker
se boji, da bo utesnil njegovo svobo¬
do (bistroumni komentatorji so ugo¬
tovili, da se ja naftni business-nedav-
no bolj razburjal zato, ker bo moral
širše razpreti knjige o poslovanju, kot
pa zaradi podaljšanega nadzorstva nad
cenami). Zastopniki raznih interesov
v energetiki zavzemajo stališča, ka¬
kor komu bolj ustreza: če ima več
premoga ali nafte ali če je brez ene¬
ga in brez drugega. Pregovarjanje spo
min j a na veliko debato o Roosevelto¬
vi TVA (Tennessee Valley Authority);
kriza je podobna, kot je bila takrat
v tridesetih letih, toda izid bo po
vsej priliki drugačen.

Kaže, da ameriška javnost v bi¬
stvu, celotni ameriški kapital pa še
.posebej, sploh ni prepričana o tistem,
‘kar trdijo njihovi predstavniki na
svetovnih sestankih: da je cena nafte
vse skazila. Sicer pa so ZDA lani
gladko absorbirale to višjo ceno in
večji uvoz nafte ter ustvarile rekorden
presežek v zunanjetrgovinski menja¬
vi v vrednosti 12 milijard dolarjev —
presežek, kakršnega niso ustvarili ni¬
ti takrat, ko je bila svetovna nafta
šestkrat cenejša kot zdaj.

Kdo bo v teh okoliščinah verjel,
da prihodnosti ZDA grozi osrednja
nevarnost od naftnega izsiljevanja?

Že lansko jesen je širok medna¬
rodni odbor str okovn jakov s sedežem
v New Torku (CED). v katerem so
ljudje, ki se imajo za strokovno in
nacionalno nepristanske, trdil, da je
cena nafte glavni problem. Zanimivo
je, da se samo ameriški član tega od¬
bora s to oceno ni strinjal. »Prebrodili
bomo drago nafto in nekega dne bo¬
mo hvaležni deželam OPEČ, kajti pra¬
vi napredek mora pripeljati do raz¬
voja drugih virov energije,« pravi
Theodore Interna, profesor univerze
v Oaklandu.

Toda tehnološke revolucije se ne
uresničujejo s projekti, kakršen je
bil tisti očitno na hitro sestavljeni na¬
črt o ameriški energetski neodvisno¬
sti, ki naj bi jo dosegli približno
1985. leta — načrt, ki se zanj po vsem so¬
deč nihče več ne ogreva, tako kot so
se ogrevali v skrajnje spolitizirani
atmosferi leta 1973. In kazno je, da
se tudi nihče preveč ne razburja, ker
načrt, kot je videti, ne bo uresničen.

Dragiša Boško vic


sobotna priloga

DELO • 24. januarja 1976 # stran 21

. Energetika in varstvo okolja

'  ' • o

Zbiralna jezera
kot injekcije

Zamisli o zbiranju velikih količin vode v porečju Save

V JSloveniji splavajo  od. časa do
časa na površje glasovi o zamislih,
da bi na tej ali oni naši reki naredili
zbiralno jezero. Pobuda pride po nava¬
di iz vrst eletrogospodarstvenikov, ki
menijo, da kaže izkoristiti tistih ne -
kaj  modnosti, ki jih na naših vo dah
še imamo za hidroelekt rarn e s poc e -
ni električno energijo. Ka kor pove do
izkušnje, pa iz tega pozneje ni nič,
ker glasno nasprotujejo varuhi narave
ali pa so kdaj morda tudj kaki drugi
razlogi.

Pravzaprav je najbolj značilno in
hkrati neumljivo, da ostaja usoda teh
načrtov tudi po tolikih razpravah in
polemikah nedorečena, da ni ne take
| ne drugačne odločitve. Občutek imaš.
da si gledal prvo dejanje igre, zaplet,
nihče pa ti ne more zatrdno reči, kdai
se bo zastor spet dvignil in bomo
gledali igro naprej do takega ali dru¬
gačnega konca.

Na decembrski skupščini zveze vod¬
nih skupnosti Slovenije je nekdo lepo
našteval, da je zamisel o zbiralnem
jezeru Trnovo na Soči pred leti že
požrla najmanj trideset milijonov di¬
narjev (po sedanji vrednosti), potem
pa so jo »odložili«. Za zajezitev Pla-
1  ninskega polja (pod Planino pri Ra
keku). po katerem teče reka Unec
.ali Unica), so idejni načrt menda
; dokaj izdelali že leta 1975, potem pa
je bil »prekinjen«. Sveže nam je še
v spominu živahno prerekanje o za¬
jezitvi Soče pri Kobaridu, o čemer tu¬
di še ni dokončne odločitve, čeprav
so energetiki in nekateri drugi danes
prepričani, da bomo to elektrarno do¬
bili. Varuhi narave in zgodovinskih
znamenitosti namreč še vedno niso
položili orožja. Tako je vsaj slišati.

Dalo bi se še naštevati primere, ka¬
ko smo ostajali na polovici poti, ker
se nismo znali odločiti. A zdaj menda
le prihaja čas, ko bo treba zares reči
»da« ali »ne« tako za Kobarid (o
katerem danes ne bi pisali) kot za

čakajo na odločitev

zbiralno jezero (akumulacijo) v po¬
rečju Save.

Predvideno zbiralno jezero v zgor¬
njem porečju Save je bilo zadnja leta
skoraj vedno omenjano v zvezi z jedr¬
sko elektrarno Krško kot dodatni
vir vode za hlajenje. Ta zveza pa je
zdaj v resnici dokaj rahla.

Investitor JE Krško se je moral
glede načina hlajenja elektrarne odlo¬
čiti že ob podpisu pogodbe z Westing-
housom, torej predlanskim. Po takrat
znanih podatkih in zahtevah je kot
naj cenej še bilo ustrezno pretočno hla¬
jenje — samo s savsko vodo. Ker pa
Sava nima vse leto zadosti vode, po¬
trebne za hlajenje, je nujno zgraditi
dodatni hladilni sistem, ki bo segreto
vodo najprej deloma ohladil v konden¬
zatorjih in jo šele nato spet spustil
v reko. Izbran je sistem hladilnih ce¬
lic, to je 20 metrov visokih hladilnih
stolpov z vgrajenimi ventilatorji za
potisk zraka. Kot element hladilnega
sistema bo pri jedrski elektrarni si¬
cer zgrajena na Savi pregrada, ki
bo zagotovila trajen nivo v črpališču
hladilne vode (to je v reki nad pre¬
grado). Ker pa statistika letnih preto¬
kov kaže, da bo v posameznem pov¬
prečno mokrem letu približno 60 ta¬
kih dni, ko bo pretok Save pri Kr¬
škem manjši kot 100 m 3  na sekundo,
pomeni to, da bo elektrarna tiste dni
odvzemala manj kot potrebnih 25 m'
na sekundo. (Odvzemati bo smela
namreč samo četrtino pretoka.) Prav
v teh kritičnih dneh bodo morale delati
hladilne celice in deloma odvajati top¬
loto tudi v ozračje, ker se Sava na
meji s Hrvaško ne sme segreti za več
kot 2°C, -v nobenem primeru pa ne
sme preseči 28°C, da ne bi bilo ogro¬
ženo življenje v reki.

Seveda, če bi imeli kje nad Krškim
na razpolago zbiralno jezero, denimo
s 450 do 500 milijoni kubičnih metrov
vode, potem bi bila zadeva drugačna.
Ko bi bila Sava najnižja, bi preprosto
praznili zbiralno jezero in tako stalno
ohranjali ustrezen vodostaj oziroma
zadosten rečni pretok, s tem pa bi
omogočili tudi trajno pretočno hlaje¬
nje jedrske elektrarne. Dodatnega si¬

stema hladilnih celic, ki nas bo veljal
od 70 do 80 milijonov dinarjev, v
tem primeru sploh ne bi potrebovali.

A zdaj je, kar je. Cas za gradnjo
enega gli več zbiralnih jezer smo za¬
mudili, vsaj kar zadeva jedrsko elek¬
trarno. Do pomladi 1979, ko bo začela
eilektrama obratovati, že tehnično sko¬
raj ni moč zgraditi kakšnega izdatne¬
ga zbiralnega jezera.

Z zajezitvijo Radovne, o čemer se
zdaj največ in najbolj stvarno govori,
bi nastalo zbiralno jezero s 100 milijo¬
ni kubičnih metrov izkoristljive za¬
loge vode, kar pa je premalo, da bi
se mogla jedrska elektrarna odreči
hladilnim celicam, četudi bi bilo to
jezero pravočasno narejeno. Sicer pa
gradnja takega jezera ni poceni. Samo
95 metrov visoka pregrada na Radovni
bi stala (po cenah iz leta 1974) okoli
600 .milijonov dinarjev, čeprav je po
drugi strani vredno omeniti, da bi
izraba te dodatne vode lahko poganja¬
la 25-megavatno turbino na jezu Ra¬
dovne, kar bi bil seveda lep prihranek.
Poleg tega ni dvoma, da bi to kot
vsako drugo zbiralno jezero nekoliko
pomagalo tudi jedrski elektrarni:
njen dodatni hladilni sistem bi bil
manj uporabljan, torej bi šlo manj
električne energije za pogon njegovih
črpalk in ventilatorjev, ki bodo v pred¬
videnih 60 mani mokrih dneh terjali
20 milijonov k\Vh na leto — to pa je
približno toliko, kolikor porabi zdaj
Slovenija v enem dnevu.

Zajezitev Radovne pa je že dolgo
zanimiva zlasti z nekaterih drugih vi¬
dikov, o čemer priča med drugim to,
da so se raziskave v dolini začele men¬
da že leta 1951, ko ni še nihče slutil,
da bo kdaj ob Savi jedrska elektrarna.

V neposredni bližini Save do slo-
vensko-hrvaške meje živi okoli 600.000
ljudi. Vezani so na to reko, ki pa je
že močno onesnažena in toplotno og¬
rožena. Lahko bi rekli, da je bolnik,
ki bi mu morali dajati injekcije. Voda,
zbrana v zbiralnem jezeru Radovne, bi
v sušnem obdobju bogatila nizko Savo
na vsej njeni poti do Zagreba. Hkrati
bi bogatila podtalnico, bila pa bi tudi
koristna.po energetski plati, in to ne

samo zaradi JE Krško. Ob Savi je
namreč predvidena veriga manjših
hidroelektrarn, katerim bi dodatek iz
Radovne v sušenm obdobju lahko
znatno povečal moč.

Pri naj večji gladini bi zbiralno je¬
zero poplavilo 330 hektarov zemljišč,
raztezalo pa bi se od odcepa triglav¬
skih dolin Krme in Kota do pregrade
12 km nad izlivom Radovne v Savo.
Geološke in geomehanske raziskave so
pokazale, da bi bilo zbiralno jezero
mogoče zgraditi. Pripravili so tudi že
nekatere posamezne študije, celovi¬
ta študija, ki bi bila podlaga za raz¬
pravo in odločitev, pa še ni končana.
Četudi nekateri domnevajo, da bi za¬
jezitev Radovne lahko precej spreme¬
nila dolino in morda tudi klimo v blej¬
ski kotlini, pa ni slišati, da bi varuhi
narave že vnaprej imeli odklonilno sta¬
lišče do te zamisli. Seveda bo* morala
študija odgovoriti tudi na ta vpraša¬
nja, preden se bomo pogovarjali na¬
prej. A vsekakor bosta slej ko prej
dva močna argumenta: čistejša Sava
in manj ogrožena podtalnica.

Prav te dni je slišati, da bo o
zbiralnem jezeru v dolini Radovne že
prihodnji mesec razpisana predloka-
oijska razprava.

Radovna pa ni edina možnost za
bogatitev Save. Nekateri menijo, da bi
bilo celo bolj smotrno narediti naj¬
prej zbiralno jezero na Planinskem
polju, ki bi lahko vplivalo tudi na
tako imenovani visoki val, saj bi za¬
držalo do 300 milijonov kubičnih met¬

rov vode. Po drugi strani bi ta voda
po potrebi lahko bogatila Ljubljani¬
co, ki je še dosti bolj onesnažena kot
Sava.

Tisti, ki se ogrevajo za ojezeritev
Planinskega polja, pravijo, da pri tem
ni najbolj pomembna bogatitev Ljub¬
ljanice in Save, temveč da gre še za
dosti več. V zaledju Planine je Kras.
kjer praktično ni vode, in zato je tam
gospodarski razvoj zavrt. Po njiho¬
vem mnenju bi zbiralno jezero na Pla¬
ninskem polju vplivalo daleč v za¬
ledje s tem, da bd Kras dobil vodo,
kar bi mu omogočilo tako industrij¬
ski kot kmetijski razvoj.

Vendar leži tudi Planinsko polje
na muhastih kraških tleh. Ta tla so
nedvomno še nerešena uganka, kljub
vsem dosedanjim raziskavam. Tudi če
bi na Planinskem polju začepili kaver¬
ne, skozi katere zdaj odtekajo v pod¬
zemlje vode Unca, ni nikjer rečeno,
da se ne bi odprle nove in bi začelo
zbiralnd jezero usihati. Podobno se
dogaja na Cerkniškem jezeru, kjer
sta se v bližini vsake z gramozom za¬
sute luknje odprli dve drugi.

Vidimo torej, da so možnosti za
zgraditev zbiralnih jezer v porečju Sa¬
ve — govori se tudi o lokaciji pri
Radovljici, čeprav precej na tiho, pa o
Podvolovjeku na Savinji, o dolini Be¬
snice blizu Zaloga pni Ljubljani — v
glavnem še dokaj nepoučene. Ker
pa postaja bogatitev savske vo¬
de in podtalnice z izdatnimi do¬

datki čiste vode vedno bolj
neodložljiva naloga, imajo najbrž
prav strokovnjaki za vodno gospodar¬
stvo, ki pravijo, da je že čas, da se
prižge zelena luč za iskanje najboljših
rešitev. Vendar so te raziskave oziro¬
ma študije zelo drage, zato bi jih res
kazalo izdelati samo do tiste faze,
ki bi omogočila predlokaciisko raz¬
pravo in pokazala, ali bo pod takimi
in takimi pogoji lokacija tudi odobre¬
na. S tem bi se ognili nepotrebnim
stroškom in ne bi ponavljali napak
iz preteklosti, ko je šlo za kakšen
projekt že veliko denarja, potem pa je
bila lokacije zavrnjena.

Resnici na ljubo kaže povzeti oči¬
tek, češ »kjerkoli so se energetiki
pojavili z zamislijo o zbiralnem jeze¬
ru, povsod so naleteli na močno na-
sprotovanje varuhov okolja in včasih
tudi krajevnih dejavnikov«. In kakor
smo ugotavljali na začetku — načrti
so obtičali na mrtvi točki. Jasno je,
da pri vsakem posegu v naravno nekaj
žrtvujemo in potem za to žrtev nekaj
dobimo. Kar tako za gotovo ne sme¬
mo žrtvovati ničesar, vselej pa bi se
morali vprašati, morali bi izračunati,
ali pridobitev pretehta žrtev, šele na
podlagi takih meril, ki jih zdaj ni¬
mamo, bi se lahko vsi skupaj pogo¬
varjali in pogovorili, namesto da red¬
no prihaja do prepirov, ki ne vodijo
nikamor, kvečjemu k zapravljanju čar
sa in denarja.

Marko Jakše

Spreminjanje gospodarske sestave

Zvezane roke

Nenačrtne naložbe so prinesle marsikatero nevšečnost

Tako skokovit razvoj . kot ga je
imela Jugoslavija  v zadnjem dvajset -
letju, je im ela v povprečju le malo-
katera država v  svetu. S 6,4-odstotno
povprečno rastjo družbeneg a proizvo¬
da v preteklem srednjeročnem obdob¬
ju pa se je uvrstila ta koj za vzhodno¬
evropske države (v celoti 6,6 odstot-
ka) in prekosita hitrost razvoja na

Japonskem (5), v  z ahodnoevropskih
državah (2J>) in ZDA (1,8).

Tako' nagla gospodarska rast nas
je sicer močno približala razvitim in
nam prinesla zadovoljivo blaginjo, obe¬
nem pa je tudi kopičila težave in ne¬
skladja. Danes že pravimo, da so glav¬
ni razlog za nezavidljiv gospodarski
položaj — ne toliko pomanjkanje na¬
ravnih bogastev, denarja in delovne
sile, ampak prav ta neskladja v go-,
spodarski sestavi, ki jih je navrgel
buren in samchoten razvoj.

Naložbe, ki so krojile sestavo go¬
spodarstva, kakršnega imamo danes,
je v bistvu naključno oblikovala hla¬
stna poraba v razvitih zahodnih drža¬
vah, živahna mednarodna menjava ter
do nedavna poceni energija, surovine
in hrana v syetu. Po drugi strani pa
so naložbe izhajale iz dejstva, da so
bile ves čas cene v ključni proizvod
nji pod takšnim ali drugačnim nad¬
zorstvom, medtem ko so se v konč¬
ni proizvodnji v glavnem svobodneje
gibale, kar je privabljalo naložbe. Tar
ko je bilo, če zanemarimo kratkotraj¬
ne omejitve, tudi z uvozom. Ce pri tem
še upoštevamo, da je vseskozi pri¬
manjkovalo ostanka dohodka in da
se zmogljivosti »za ključno proizvod¬
njo počasneje postavijo na noge kot
za končno, je jasno, da v takih pogo¬
jih donosnost naložb * in kolikor to¬
liko skladen strukturni razvoj nista
mogla v korak.

Odločilne spremembe je gospodar¬

skemu razvoju prineslo nezadržno
zaposlovanje. V zadnjih dveh deset¬
letjih je v povprečju naraščalo kar s
4,5 odstotka in močno načenjalo se¬
stavo podeželskega prebivalstva. Ka¬
kor je sicer to bil naraven proces,
značilen za vsa razvijajoča se gospo¬
darstva v svetu, je pri nas vendarle
nosil v sebi tudi precej neugodne,
razbij alne posledice.

S trebuhom za kruhom

Predvsem je na stotisoče ljudi z
dežele odhajalo s trebuhom za kru¬
hom na tuje. Tiste pa, ki so si poiska¬
li službo doma, je pretežno posrkala
industrija, medtem ko so storitvene
dejavnosti vseskozi zelo zaostajale.
Po drugi strani pa so se zaradi ne¬
enakomernega odliva nekatera kme¬
tijska območja že nevarno spraznila.
Tako razsežno zaposlovanje, spodbu¬
jeno z naložbami v razvoj industrije,
pa je odsevalo tudi iz obsega nadalj¬
njih naložb. Zato je terciarni sektor
precej zaostal za doseženim gospodar¬
skim razvojem.

Vendar pritisk kmetov še vedno ni
pojenjal, ampak je zadnji leti v sploš¬
nem še celo izrazitejši, ker so se po¬
večale razlike v proizvodnosti dela
in je tako postalo kmetovanje kot
osnovni poklic še manj vabljivo. To¬
da zdaj tega pritiska ni več moč spro¬
ščati z odlivanjem v tujind. In spet
je industrija tista, ki največ posrka,
medtem ko so terciarne dejavnosti
nezadostno razvite, da bi dajale več
kruha novim tisočem delavcem iz
kmetijstva in naravnega [prirastka,
kot to lahko naredi industrija in pn
tem deloma izgublja učinek.

Ce se bodo takšna gibanja v go¬
spodarskem razvoju nadaljevala, ne
bo moč razreševati neskladij v se¬
stavi zaposlovanja, tudi v proizvodnji
ne, ki se z njim medsebojno pogojuje.

Pa ne samo to, nastala bodo nova
neskladja, še bolj zamotana od zdajš¬
njih. Toda že ta so prinesla s sabo
velike gospodarske in politične posle¬
dice, ki pa zdaj še ne pritiskajo z vso
težo, ker so naši delavci pretežno še
na začasnem delu v tujini, kjer ustvar¬
jajo družbeno bogastvo, ki bi ga mog¬
li doma.

Ker so tokovi v zaposlovanju
povezani s proizvodnjo, odsevajo tu¬
di v sestavi naložb. Glavna značilnost
je, da se učinek vlaganj ne povečuje.
Največje so naložbe v industriji, saj
dolga leta presegajo v povprečju dve
petini vseh vlaganj. V kmetijstvo je
bila vložena sedemnajstina vsega de¬
narja, približno polovica pa v nego¬
spodarstvo in še nekatera druga pod¬
ročja v gospodarstvu.

Bohotna predelava

V glavnem smo celotno družbeno
proizvodnost gradili na podlagi ob¬
stoječih zmogljivosti in postopkov in
si pri tem prizadevali, da bi jih kar
najbolj zaokrožili. Kljub velikemu
deležu narodnega dohodka, ki je šel
za naložbe, pa strukturnih težav nis¬
mo uspeli zgladiti. Pospeševali smo
namreč kapitalno intenzivne naložbe,
pri tem pa se spopadali s presežno
delovno silo in pomanjkanjem kar
pitala.

Pa ne le v gospodarstvu nasploh,
tudi v sami industriji, na primer, so
se porajala strukturna neskladja. Naj¬
hitreje so se bohotile predelovalne
zmogljivosti, ki so za proizvodnjo pot¬
rebovale v glavnem uvoženo blago
Najpočasneje je dotekal denar za po¬
večanje zmogljivosti v energiji in me¬
talurgiji.

Ta nenačrtnost nas je pripravila do
tega, da so zdaj predelovalne- zmoglji¬
vosti, ki se hranijo v glavnem z uvo¬
ženimi surovinami in deli, že presegle

svojo nalogo — namreč da bi doma
naredile večino tistega, kar je bilo
treba od končnih izdelkov uvažati.
Poleg tega je predelovalna proizvodnja
močno prekosila ključno, prav tako
pa tudi infrastrukturo, ki je z zaosta¬
lostjo že začela zavirati celoten razvoj.
Tako sestava zmogljivosti, kakršno
imamo v Jugoslaviji danes, že presega
naš narodni dohodek in porabne
zmožnosti.

Pri tem pa te prevelike predeloval¬
ne zmogljivosti večinoma niso sposob¬
ne, da bi si z izvozom razširile svoj
trg in ne da bi zbrale denar za svojo
reprodukcijo. Vzdrževanje tako ne¬
uravnovešene industrije nas torej
stane ogromno in povzroča čedalje
večji primanjkljaj v blagovni menjavi
s tujino. Nabrž pa bi že prej zaškripa¬
lo, če bi ne bilo tako svobodne med¬
narodne menjave in deviznih dohod¬
kov od neblagovnega izvoza ter deviz¬
nega priliva naših delavcev.

Uvoz hrani proizvodnjo

Neskladja v gospodarski sestavi bi
morali odpraviti že v preteklem sred¬
njeročnem obdobju, če ne prej, a je
ostalo še pri starem, če ne upošte¬
vamo novih nesorazmerij. Zadnjih pet
let smo ključnim gospodarskim ve¬
jam namenili le 65 odstotkov načrto¬
vanega denarja, medtem ko smo na¬
črtovane naložbe v predelavo preseg¬
li za 45 odstotkov. Vrh tega so dobili
manj tisti, ki so delali s polno paro,
več pa zmogljivosti, ki so že dotlej
bile preslabo izkoriščene.

Naša proizvodnja se še zmeraj opi¬
ra na visok uvoz. Ta se je le neznat¬
no zmanjšal predvsem zato, ker je
veliko predelovalnih zmogljivosti za¬
radi preslabega povpraševanja nepo¬
polno izkoriščenih. Skoraj polovico
naložbene opreme še vedno kupuje¬
mo in tako ne le obremenjujemo, te¬
kočo plačilno bilanco, ampak jd J  tu¬
di krojimo za prihodnje, kajti z uvo¬
zom grajene zmogljivosti povečujejo
odvisnost domače proizvodnje od
reprodukcijskega blaga in delov. S
tem tudi postavljamo ob stran doma-
čo strojegradnjo, v kateri se sicer
skrivajo obeti za stabilnejši razvoj.

Strukturnih nesorazmerij v indu¬
striji pa ne prikazuje samo uvoz. Od
seyajo tudi v tem, da naložbe, ki so
skušale v glavnem samo odpirati no¬
va delovna mesta, ni spremljala tudi
ustrezna rast družbenega proizvoda.
Najbolj izrazita primera za tako ne¬
učinkovite naložbe sta lesna in tek¬
stilna industrija.

Med panogami, ki najbolj širijo
zmogljivosti in večajo število zapo¬
slenih, sta kovinska In elektroindu¬
strija, ki tudi najbolj odmerjata uvoz
za industrijsko proizvodnjo v celoti.
Obe sta zadnja leta odpirali nova me¬
sta s petodstotno rastjo. Vendar sta'
ustvarjali za 1 do 3 odstotke manjši
družbeni/ proizvod od vrednosti, za
kolikor so se povečala osnovna sred¬
stva.

Nasploh se količina primanjkljaja
države spreminja glede na to, kako
izkoriščamo zmogljivosti. To se pravi,*
od konjunktumih pobud, ki jih do¬
biva proizvodnja. Tolikšna naša od¬
visnost od uvoza pa bi bila še ved¬
no sprejemljiva, če bi bila sestava
proizvodnje usmerjena v izvoz. Ven¬
dar je močno naslonjena na uvoz in
se brez njega ne more obdržati.

Nujnost, da je treba spremeniti
gospodarsko sestavo, pa se je spet z
vso ostrino pojavila lansko pomlad,
ko je predvsem za našo lesno in
elektroindustijo, pa še za nekatere
druge panoge nastopil veliki trenutek
resnice.

Spet kot že nekajkrat poprej smo
bili prisiljeni spoznavati, kako neena¬
komerno in neskladno se je bila raz¬
rasla naša industrija še v času, ko ji
je v svetu porajajoča se konjunktu¬
ra ponujala med in mleko, šele rece¬
sija v razvitih državah nam je dodob¬
ra odprla oči, da smo se ovedli de¬
diščine »dobrih« časov.

Izreden proizvodni razcvet predlan¬
skim in v polovici preteklega leta je
spodbudno vplival tudi na naložbe.
To pa kljub temu m pripomoglo k
večjemu ravnovesju in k temu, da bi
dosegli naložbeni načrt za preteklo
srednjeročno obdobje. Predvsem pa
ta čas tudi namensko nismo vlagali
po predvidevanjih. Namesto da bi
polagoma naraščale gospodarske na¬
ložbe (od 71,5 na dobrih 72 odstotkov),
je njihov delež še naprej upadal.

Zapostavljena energija

Od vsega gospodarstva je zadnjih
pet let dobro polovico dobila indu¬
strija, pičlo petino naložb je bilo na¬
menjenih prometu, dobrih 13 odstot¬
kov v trgovino in gostinstvo, sledijo
pa kmetijstvo, gradbeništvo, obrt in
nazadnje s slabim odstotkom gozdar¬
stvo. To pa še ne pove vsega..

Prave težave v naložbeni sestavi
namreč odkrivajo šele medsebojna
razmerja v okviru vej in panog. To
posebej velja za industrijo, deloma pa
tudi za prometo m trgovino. Predvsem
se je neenakomerno zmanjšal delež za
energetiko, metalurgijo in kemijo.

Oa vseh industrijskih naložb jih
je zadnjih pet let energetika dobila
blizu četrtino, od tega največ etektro-
energija (18  odst.), premogovništvo
(3) m naftna proizvodnja (2,6). Su¬
rovinski osnovi in izdelovanju repro¬
dukcijskega blaga je bila namenjena
slaba tretjina industrijskih naložb. Od
tega v črno metalurgijo 10  odstotkov,
v barvasto 8, industrijo gradbenega
padiva 5, za njimi pa so še ključna
kemija, industrija nekovin ter celu¬
lozna in papirna industrija. Na osta¬
lo industrijo je v zadnjih petih letih
torej prišlo okrog 45 odstotkov vseh
naložb. Od tega jih je največ dobila
kovinska industrija (skoraj 10  odst.),
tekstilna (7,4), živilska (6,9), lesna,
elektroindustrija, kemična, predeloval¬
na industrija itd.

Te številke v resnici pomenijo, da
surovinska in energetska osnova ter
tako imenovani terciarni sektor niso
enakovredno spremljali bohotnega raz¬
voja predelovalne industrije. Do naj¬
večjega zaostajanja je prišlo pri grad¬
nji zmogljivosti za proizvodnjo in pre¬
nos elektrike ter pri odpiranju in po¬
sodabljanju premogovnikov. Res smo
sicer lani porabili odstotno manj to¬
ka, katerega poraba je prejšnja leta
bolj skokovito rasla, vendar so zmo¬
gljivosti še daleč prenapete.

Premišljena naložbena politika

Po obsegu zaostajajo tudi naložbe
v proizvodnjo surovin in reprodukcij¬
skega blaga. Za črno in barvasto me¬
talurgijo je značilna neusklajenost
po proizvodnih fazah in zaostajanje
v primarni. Nekatere panoge predelo¬
valne industrije so dobile precej več
denarja, kot je bilo predvideno. To
predvsem velja za proizvodnjo opre¬
me in trajnega potrošnega blaga, tek¬
stilno, lesno, grafično in usnjarsko
industrijo. Takšna naložbena dejav¬
nost je vplivala na številne nove zmog¬
ljivosti v teh panogah.

Precej zaostajajo, tudi naložbe v
skoraj vse prometne veje, posebno pa
prometa. Na primer, samo gradnja
proge od Beograda do Bara zamuja že
za tri do štiri leta. Zatika se tudi pri
gradnji magistralnih cest.

Že samo ta bežen pregled uteme¬
ljuje upravičenost stabilizacijskega
načrta, ki je hrbtenica sedanjega sred¬
njeročnega obdobja in ki zastavlja
eno ključnih nalog v prihodnjem raz¬
voju — spremembo gospodarske se¬
stave. Le skladna razmerja v sestavi
gospodarstva, ki bodo upoštevala na¬
še naravne možnosti in komparativne
prednosti Jugoslavije kot celote, bodo
zanesljivi temelj za stabilnejši razvoj.

Vendar bo že nadaljevanje začetih
naložb v dobršni meri opredelilo to¬
kove naložbene dejavnosti v sedanjem
srednjeročnem obdobju. Vanj namreč
prenašamo več veli k ih naložbenih pod¬
vigov v energijo in surovine ter pro¬
met. Toda hkrati prenašamo v se¬
danje obdobje tudi veliko nedokonča¬
nih naložb na tista področja, ki bi
se morala v prihodnje počasneje raz¬
vijati in dajati prostor nosilnim. To
so v glavnem predelovalne industrij¬
ske panoge. Posledica tega bo, da
bomo v prvih prihodnjih letih dokaj
težko usmerjali ostanek dohodka v
tiste razvojne smeri, ki bi lahko zago¬
tavljale skladnejšo proizvodno rast.
, Ker pa vidimo boljše čase za go¬
spodarstvo le skozi živahno gospodar¬
sko rast, je zelo pomembno,
bomo v sedanjem petletnem obdobju
,zastavili naložbeno politiko. Proiz¬
vodnja ne bo šla hitro navzgor če
se ne bo mogla opreti na učinkovito
sestavo in obseg naložb, ki nam edi¬
na more dati proste roke pri nadalj¬
njem razvoju.,

Andrej Arko

stihoma priloga

22  stran • 24. januarja 1976 • DELO

Ključna in neurejena vprašanja

f

Nedvomno je zdaj velika vrzel med začrtanim

in uresničenim

2e več kot leto in pol je poteklo,
odkar je zveza komunistov na svojem
X. kongresu ZKJ in  7. kongresu ZK
Hrvaške pojasnila, za kakšno kulturo
samoupravne socialistične družb e se
bo bojevala. Zastavlja se vprašanje,
kaj se je v tem razdobju zgodilo in
do kod smo prišli. Odgovor na to
vprašanje je odvisen p redvsem od te-
ga, ali bomo pri ocenjevanju uporabili
strožja ali milejša merila.

Vsekakor pa odgovor ne more biti
en sam. Še zlasti, ker se tudi danes
na eni strani soočamo, s pojavi ideolo¬
škega samozadovoljstva, ki se kaže
v pomanjkanju kritičnega vrednotenja
realnih procesov v kulturi, na drugi
strani pa s pojavi nihilističnih dvo¬
mov; ti pojavi v tem, kar obstaja, ne
najdejo prave možnosti za samouprav¬
no kulturno politiko. Dolžnost nas ko¬
munistov je, da naloge, ki smo si jih
zastavili na tem področju, primerjamo
z njihovim uresničevanjem, s prakso
in realnimi procesi v kulturi. Pri tem
se moramo zavedati, da so te naloge
dolgoročne, da nam na vsa nerešena
vprašanja ni uspelo odgovoriti, da pa
to me  more biti opravičilo za nekritič¬
no vrednotenje nase prakse in raz¬
mer v kulturi.

Nedvomno je danes velika vzrel
med začrtanim in uresničenim, med
samoupravnim socialističnim koncep¬
tom kulture in aktualnimi, konkret¬
nimi kulturnimi razmerami. Ta vrzel
je pravzaprav razumljiva: poteklo je
malo časa, naloga pa je dolgoročna
in zapletena. Res, da smo dosegli nekaj
začetnih uspehov (ustanovitev samo¬
upravnih interesnih skupnosti za kul¬
turo, parcialne akcije v nekaterih oko¬
ljih, izid več knjig, zlasti domačih av¬
torjev, bolj bogato gledališko življe¬
nje itd.), toda s tem ne moremo biti
zadovoljni; povedati moramo, da bi
lahko storili še več, upoštevaje neka¬
tere okoliščine. Mislim, da moramo
oceniti tudi nekatere slabosti in ne¬
varnosti ter iz tega potegniti ustrezne
konsekvence za svoje nadaljnje delo.

Predvsem nismo naredili dovolj dol¬
gega koraka od načelnih stališč ZK
v kulturi do izpolnitve neposrednih na¬
log. Poleg tega tudi ne moremo biti

*  .

preveč zadovoljni s stopnjo organizi¬
ranosti in usklajenosti akcije zveze
komunistov in drugih subjektivnih sil.
Vso pozornost moramo — poleg bolj
ofenzivnega programa kulturnih ak-
cij-posvetiti bolj doslednemu in od¬
govornemu ravnanju komunistov ter
njihovi idejni in akcijski enotnosti.
Čimprej moramo opustiti prakso, v
kateri ravnamo kot gasilci, se posve¬
timo k a k emu vprašanju, problemu, do¬
godku, pojavu, kulturni instituciji ta¬
krat, ko ti postanejo javni problem
ali eksces.

Na 7. kongresu ZK Hrvaške* smo
se zavzeli, da bi kultura in kulturna
ustvarjalnost postali vsebina dela, živ¬
ljenja in vsestranskega razvoja (bili
smo proti temu, da bi bila kultura za¬
sebna dejavnost in področje, da bi
se omejevala na kulturne institucije
in tako imenovano reprezentativno
kulturo), zavzeli pa smo se tudi za to,
da bi se kultura in kulturna ustvar¬
jalnost razvijali kot integralna funk¬
cija združenega dela, v organski enot¬
nosti z njim. Na tem kongresu smo
si zastavili nalogo: sprejeti in uresni¬
čevati program kulturnih akcij v vseh
delovnih in življenjskih okoljih, v or¬
ganizacijah združenega dela in v kra¬
jevnih skupnostih itd. Ta naloga je
bistvenega pomena, je del boja za no¬
ve družbene odnose, za združeno delo.
Združeno delo pa je tako, če progra¬
mira in zadovoljuje svoje kulturne
potrebe, če je kultura njegov sestavni
del. In kaj se dogaja na tem področju?
V posameznih organizacijah združene¬
ga dela, v grupacijah, regijah imamo
hvalevredne akcije in prizadevanja, to¬
da parcialne in nepovezane. Zato ne
morejo pokazati pričakovanega uspeha
v vsej svoji širini in kvaliteti. Ta pri¬
zadevanja bi morali stimulirati in in¬
tegrirati v širšo celoto. Včasih smo
o vsem tem celo premalo poučeni, o
tem prek naših sredstev javnega ob¬
veščanja malo govorimo — kar priča
o njihovem še vedno tradiconalnem ob¬
ravnavanju tradicionalnega v kulturi
(toda to je druga tema).

Zaradi takšnih razmer se vsiljuje
ugotovitev: da je treba pripraviti glo¬
balen koncept kulturnih akcij. Pri
tem si moramo prizadevati, da bi
odgovorili na vrsto ključnih in neure¬
jenih vprašanj. To je nujno prav da¬
nes, tako terja tudi že omenjena vrzel
med začrtanim in prakso. Brez kon¬

cepta kulturnih akcij bi težko uresni¬
čili samoupravni socialistični koncept
kulture, posamične akcije pa bi težko
pokazale zadovoljiv uspeh. Srž kultur¬
nih akcij morata biti spodbujanje in
razvoj kulturnega življenja velike veči¬
ne delovnih ljudi v vsakdanjih živ¬
ljenjskih in delovnih okoljih. Gre za
boj za spreminjanje kulturnega stan¬
darda delavskega razreda in delovnih
ljudi — kulturnih vsebin in načina
njihovega vsakdanjega življenja. Ta
koncept moramo uskladiti s srednje¬
ročnim družbenim planom, v njem
moramo formulirati naloge za prihod¬
nje razdobje, definirati razvoj kulture,
ne le materialnih osnov in institucio¬
nalnih sprememb, temveč tudi idejna
vprašanja in vrednotenje.

Prav v razdobju od X. kongresa
ZKJ in 7. kongresa ZK Hrvaške smo
v boju za družbene odnose, kot jih
določata ustavi SFRJ in SR Hrvaške,
dosegli prve uspehe. V mislih imam
predvsem ustanavljanje samoupravnih
interesnih skupnosti, kar je prvi ko¬
rak organiziranja kulture na novih te¬
meljih; pri tem naj bi se pokazala
skupni interes in odgovornost vseh
delovnih ljudi za svoj lastni in celotni
kulturni razvoj. Ta začetni uspeh ni
majhen in ga ni mogoče podcenjevati.
Vendar pa mislim, da bi morali upra¬
vičeno poudariti: nevarno se je opaja¬
ti z iluzijo, da je s konstituiranjem
SIS ta naloga že več ali manj oprav¬
ljena. To je zgolj izpolnitev enega od
pogojev, da uresničimo bistvo ustav'
nih načel. Zato je še posebej nevarno
pričakovati in misliti, da bo SIS sama
po sebi uredila vse, kar se je nakopi¬
čilo in česar nismo razrešili. Nevama
je tendenca organizacijskega in institu¬
cionalnega optimizma, ki se izraža v
pojmovanju, da je bistvo naloge na
primer doseženo zgolj z izvolitvijo de¬
legatov in delgacij. še zlasti, če ne
sleda trajna akcija organiziranih druž¬
benih sil, predvsem zveze komunistov.
Potrebovali bomo časa, da se bodo
SIS okrepile, da bo prek njih prišel
do izraza vpliv združenega dela na
kulturno politiko, da bo združeno delo
izrazilo to svojo kulturno potrebo in
da bo odločalo. To pa ne bo šlo, če
se ne bomo dosledno bojevali za zdru¬
ženo delo, za uresničevanje vseh vse¬
bin in funkcij temeljne organizacije
združenega dela. Delegati »združene¬
ga dela« bodo, če ne bomo določili

/ ’

Posvet (foto Oskar Dolenc)

programa kulturnih potreb in odloča¬
nja o sredstvih v bazi kulturnega živ¬
ljenja — v tozd in v krajevnih skup¬
nostih — opravičilo za stare stvari,
postali bodo glasovalni stroj (le koga
in kaj naj bd predstavljali?), samo¬
upravna interesna skupnost pa bi bila
gola zamena za fondovsko upravlja¬
nje kulture. To velja tudi za položaj,
ko so odnosi med kulturnimi dejavno¬
stmi in kulturnimi institucijama ter
združenim delom zgolj fiskalne nara¬
ve. Dotlej se bo tudi kultura omejeva¬
la na področje, zasebno dejavnost in
stimuliranje njenega stanovskega in
institucionalnega obstoja. Hkrati SIS
ne morejo prevzeti vsega in pri vsem
posredovati. Dolgoročneje se moramo
bojevati za kulturno politiko in potre¬
be tozd ter krajevnih skupnosti; le-te
bodo svoje potrebe izražale prek SIS.
Zvezo komunistov in organizirane
sile torej čakajo še zelo težavne in
zapletene naloge. Kakšne pa so posle¬
dice, če ne pride do širše organizirane
ga družbenopolitičnega angažiranja,
kaže tudi to, da ponekod še niso niti
ustanovili SIS. Mislim, da je treba na
vse to opozoriti, saj ne moremo dovo¬
liti, da bi se za krinko SIS na nov
način zakoreninjale stare ideje, vse
bine, odnosi, ravnanja, idejni sklad
in vrednotenje ter da. bi temu zago¬
tavljali materialno osnovo. Boj za no¬
ve odnose in vrednote v kulturi bi bil
v takem primeru veliko težji.

Želimo, da bi prevladala kultura
kot sektor in da bi jo razvijali kot
način življenja. Ne smemo pa si dela¬
ti iluzij. Profesionalnost kulturnega
področja (kot izraz delitve dela) in
njegova avtonomna pravila življenja,
nakopičena dediščina in drugo so zgo¬
dovinsko pogojeni. To, kar obstaja,
trdovratno klubuje in se želi ohra¬
niti. V kulturi in v odnosu do nje ne
moremo danes ravnati zgolj tako, da

bi spreminjaM njen zunanji tok, in¬
stitucije, a njeno notranje življenje
(sistemi in merila vrednotenja) bi
ostalo enako. Ta idejni boj je trajna
naloga, zlasti marksistična kritika me¬
ščanskega koncepta kulture, njene vlo¬
ge in sistema vrednotenja, tako v po¬
menu revalorizacije kulturne dedišči¬
ne kot tudi v pomenu sodobnih poja¬
vov, ki prodirajo iz neokapitalistič-
nih držav in pri nas padajo na plod¬
na tla, ne da bi kritično analizirali
njihovo ideološko in razredno vsebino.

Odpor proti politiki ZK se na ne¬
katerih področjih krepi. Ostaja nere¬
šeno vprašanje, ali je to izraz njegove
moči ali dokaz naše slabosti na tem
področju oziroma simptom odmira¬
nja starih odnosov in vrednot. Mis¬
lim, da gre za vse te tendence. Vse
bolj očitno pojavljanje nekaterih na¬
cionalističnih in protikomunističnih
idejno — vrednostnih tendenc, ki so
se, kot kaže, ko smo jih pregnali s
političnega prizorišča, preselile s svojo
idejno dejavnostjo v kulturo, skušajo
nekateri prikazati kot kulturne poja¬
ve, v resnici pa so to zgolj maliciozni,
ponekod tudi subtilni, v vrsti prime¬
rov pa prozorni in okorni pamfleti ter
malomeščansko zbadenje. Ne gre
zgolj za posameznike, temveč pred¬
vsem za nakopičene in nedotaknjene
odnose, ki so nastajali dolga leta.
Srž problema so skupine in klani, ki
vladajo in ki so si na »svojih« nad¬
zorovanih področjih zelo dobro orga¬
nizirali medsebojne odnose, ki jih to¬
rej često združujejo povsem otiplji¬
vi idejnopolitični in materialni inte¬
resi (ti interesi se očitno izražajo prek
stanov, založnikov, galerij, uredništev
in žirij ter centrov in institucij, prek
katerih je mogoče priti do javnosti,
publicitete in materialne koristi). Gre
za sile, ki čipajo svojo moč iz skupin¬

sko-lastmških odnosov, kar zadeva
družbena sredstva kot tudi ideje in
merila. Poleg privatizacije je v teh
odnosih opaziti tudi premišljeno, tak¬
tično obdelano politikantsko obstruk¬
cijo. Odpor je zelo močan in destruk¬
tiven, včasih tudi razorožuje ljudi, jam
jemlje pogum in jih dezangažira, tiste
ljudi, ki žele prispevati svoj delež k
socialistični samoupravni preobrazbi
naše družbe; pogosto so zaradi takega
odpora izoliram in potisnjeni vstran,
odvisno od njihove trdnosti, in po¬
stanejo žrtve tihega, a bolečega pritiska
in ironije. K temu s veda pripomorejo
tudi naše slabosti in zaostajanje. Kot
rezultat realnih procesov in razmer
v kulturi je čutiti še pojave zatekanja
k tradicionalnim vrednotam, pri če¬
mer je mogoče prepoznati tudi evident¬
no nemoč ustvarjalnosti in izogibanje,
da bi se kreativno soočali s prizade¬
vanji in dilemami naše družbe v sodob¬
nosti. Na javnem prizorišču je čutiti
pomanjkanje kulturnega dialoga, zla¬
sti idejnega vrednotenja, kar ustvarja
možnosti za represivne ukrepe in rav¬
nanje, ponekod pa jih celo spodbuja.
Ob bolj redkih kritičnih soočanjih pra¬
viloma zanemarjamo bistvena vpraša¬
nja in dileme.

V zvezi komunistov je tudi danes
položaj jasen. ZK se bojuje proti dog¬
matskim tendencam, ki skušajo od¬
nos do ustvarjalnosti omejevati na
ideologizarane recepte in direktive, pa
tudi proti tendencam zavzemanja za
lažno svobodo ustvarjanja, ki vsako
zahtevo po marksistični idejno-vred-
nostni analizi in kritiki a priori sprej¬
me kot poskus ideološke dogmatiza
cije in indoktrinacije ter jo razglaša
za napadanje svbbode ustvarjalnosti.

Ivica Račan

Iz stote številke »Oka«

Kako so se prepirali hrvatski književniki

A. G. Matos —

»parni valjar“

V polemiki ga je prerasel le Miroslav Krleža

Antun Gustav Matoš, ki je prišel
na svet leta 1873 v Tovamiku, poslo¬
vil pa se je od njega leta 1914 v Za¬
grebu kot izjemna književna osebnost
hrvaške literature  — pesnik, pripo-
vednik, esejist, potopisec, slovstveni
kritik  — je bil hkrati prvi veliki hr-
vaš ki polemik,  »parni valjar« svojega
časa, bleščeč mojster književnih dvo ¬
bojev, čigar metodo polemiziranja so
nekateri pisatelji posnemali med obe¬
ma vojnama, polemiki pa celo zdaj ,
ko je Matoš že šestdeset let v grobu,

radi kukajo v njegovo »polemično de¬
lavnico«, si pri njem izposojajo učin¬
kovite salve ter se zatekajo k podob-
nemu baražnemu ognju ali polemič¬
nemu obstreljevanju.

V letih med obema vojnama ga je
v polemiki dorasel in ga nato tudi
prerasel samo Miroslav Krleža, ven¬
dar pikolovski analitiki ž analogijami
še danes dokazujejo, da segajo kore¬
nine učinkovite Krleževe pole mik e v
»Matoševo šolo«. Seveda pa vemo, da
je Krleža nato razširil fronto svoje po-
lemdke in mnogi ofenzivni in manevr¬
ski naboji Matoševega polemičnega
ognja so se mu zdeH premalo prodor¬
ni: Krleža je bojeval drugačne, večje
bitke. In medtem ko je Matoševa po¬
lemika danes že v glavnem literarna
anekdota, Krleževe polemike še zme¬
raj odzvanjajo v naših ušesih in od¬
mevajo v naših prostorih'tudi kot re¬
plike sedanjih, tukajšnjih dilem.

Matoš se je rodil v učiteljski dru¬
žini, doraščal v Zagrebu, v šestem raz¬
redu obesil gimnazijo na klin in se

vpisal v vojaško veterinarsko šolo na
Dunaju. Toda vojaška disciplina mu
je počasi začela presedati in tako je
lepega dne pobegnil iz Petrovaradina,
kjer je služil vojsko. Potem je z avre¬
olo bohema živel v Beogradu kot če¬
list, časnikar in pisatelj. Nekaj časa
je prebil v Ženevi (osemnajst mese¬
cev), potem se je usidral v Parizu (za
pet let), nato pa do pomilostitve v le¬
tu 1908 ostal v Beogradu. Takrat se
je odselil v Zagreb in tam dočakal
smrt. Avtor antologije polemik in
pamfletov Kemal Mujičič (od koder
črpam gradivo za te sestavke) piše o
Matošu, da se je v intelektualnem in
moralnem pogledu razvijal »v proti¬
slovjih«. V bistvu je bil lirik, vendar
je vse življenje nosil masko cinika,
bojevitega paskvilanta, pripravljenega,
da nasprotnika kar zalije s slapovi be¬
sed, ki so celo tedaj, kadar so bile
obarvane s srdom in bridkostjo, iskri¬
vo govorile o duhu, navdušujočem se
za lepoto prijateljstva in toplino člo¬
veške besede. Poskušal se je v vseh.
slovstvenih zvrsteh in povsod je zapu¬
stil svojo sled.

Zbrana Matoševa dela so v 20 knji¬
gah izšla leta 1973 v Zagrebu.

Žaba, bordel, blaznica

Matoš je imel velike in majhne
nasprotnike. Pogosteje so bili to majh¬
ni, brezimni literarni povprečneži, ki
so prožili puščice vanj, da bi opozo¬
rili nase.

Ko je Matoš kot kritik spremljal
književnost svojega časa, je leta 1908
naletel na problematični roman »Kari¬
kature« nekega Miška Radoševiča, pu¬
blicista in odvetnika. In je napisal, da

ta knjiga ni nič prida. Užaljeni Rado-
ševič (Majer-Mjajcet-Radoševič) je A.
G. Matosa nato takole ozmerjal:

»A. G. Matoš je pred časom v svo¬
jem sestavku o Vojislavu Iliču izre¬
kel tudi tole modrost: če se kak  lite¬
rat v svojem pisanju preobrazi v ža¬
bo, je to znamenje genialnosti in pes¬
niške moči. Lani se je poistovetil...
z germanskim imperatorjem, s Petrico
Kerempuhom in z Don Kihotom ter
ustvaril novo literarno dogmo o real¬
nosti Dulcineje. V neki pesmi je sam
o sebi zapisal, da se ima za bordel,
blaznico in — tur. Ergo: žaba, dog¬
matična literarna vera v realnost Dul¬
cineje, bordel, blaznica in tur — to bi
bil v'nekaj besedah Matošev umetni¬
ški program, to bi bili glavni rekvizi¬
ti te ,genialne’ figure...«

In še to:

»Ko je Matoš bral »Karikature’, se
je, o tem sem prepričan, počutil kot
orangutan pred ogledalom. Stavim, da
je opazil svojo razdiralno, nihilistično
figuro in se zakadil sam vase — ko
Se je spravil nad »Karikature’. Matoš
se je že zdavnaj obdal z železno fa¬
lango n azad n jažtva in je nedovzeten
za kakršnokoli naprednost in kultur¬
ne j še delovanje svojega naroda. Ta in¬
kvizitor s svojim šredhjeveškiin sata¬
nizmom, nevrastenik in grafoman, ki
mu je nezaslišana bedarija o realnosti
Dulcineje literarna dogma, ta človek,
vidite, si je v pamfletu proti meni s
peresom napraskal k svojemu malo¬
meščanskemu farizejskemu literar¬
nemu obzorju in duhovitosti bulvar¬
skega kolporterja še škapulir okrog
vratu in se nam pokazal tak, kakršen
v resnici je — literarna kuharica. Mi¬
mogrede rečeno, to me niti najmanj

ne moti, kadar kuharica ni zlobna m

\

literarno nepoštena. Toda ta kuhari¬
ca zaradi svoje impotentnosti in me¬
ščanske zlobnosti narobe citira odlom¬
ke iz mojega romana ter jim daje
napačen in popolnoma nasproten po¬
men ...«

Literarni sesalci

In še finale na naslov A. G. Mato-
ša — takole se glasi:

»Duševno stanje g. Augusta Matosa
doživlja poleti — to je v času, ko blaz¬
neže navadno zgrabi še večja obsede¬
nost — prav skrivnosten paroksizem.
Ta August sd vsako leto sredi poletja,
avgusta, najde koga, da se z njim
stepe. Letos je tik pred mesecem
avgustom začel moriti mene, toda ker
nisem zdravnik in se niti ne pcfenam z
nobenim psihiatrom, naj August ne
bo užaljen, saj to je ttberkalb, naj,
pravim, ne bo užaljen, če bi priporo¬
čil, da bi šel na opazovanje h kake¬
mu živinozdravniku.«

Tovrstno obračunavanje in tak po¬
lemični besednjak bi dandanes dožive¬
la konec na sodišču. Zanimivo pa je
pogledati, kako je to ploho žalitev in
zmerljivk sprejel A. G. Matoš, kako
se je znal izogniti osebnemu spopadu
in predmet polemike prenesti na šir¬
še področje;' na tedanji družbeni ok¬
vir, ki je omogočal,* da tako arogant¬
no nastopajo pisuni, kakršen je bil
Radoševič. Matoš se je v svojem od¬
govoru takoj potrudil, da bi prišel do

sinteze: naslikal je panoramo (po nje¬
govem mnenju) bolnega časa in pro¬
stora ter v ta prostor postavil Rado¬
ševiča kot tip »bolnega produkta«.

Najprej, v prvem krogu, je razvre¬
dnotil Radoševiča in njegove somiš¬
ljenike:

»O nekaterih sesalcih, ki so se pri¬
plazili v našo nesrečno literaturo sar
mo zato, ker 'sodijo (kot literati) v
zoologijo, še pisal ne bi nikoli, ko
jim ne bi bili njihovi kolegi iz vrst
sesalcev delali reklame samo zaradi
tega, ker so... literarni sesalci kakor
oni... nikoli  ne bi bil niti omenil
KARIKATUR, .romana nekega slov¬
stvenega herostratoviča Majerja-Mjaj-
ceta-Radoševiča, ko o teh" otrobih ne
bi bil pretihotapil ugodne ,ocene' ne¬
ki soroden literarni sesalec celo v Sa-
vrememk, list, ki bi bil moral in mo¬
gel biti vse prej kot smetišče — anti-
literame literature. V svoji recenziji
tega prozaičnega avtoportreta beda-
štva, ki pozira — bedaštvo, sem doka¬
zal vsakomur, ki ima'čut za normal¬
nost, za slog, za kompozicijo, *da je
ta joman’ pravi pravcati atentat na
literaturo, na prozo, na sam zdravi
razum. Svoje (popolnoma negativno)
mnenje sem utemeljil pri vsaki trditi
vi g celo vrsto prepričljivih dejstev,

zvestih navedkov iz te puščobne gra-
f omani j e zmedenega mladeniča, žal
popolnoma izgubljenega za realno,
drobno in koristno manualno delo.
V zvezi z buzdovanskimi mistifikacija¬
mi Polic-Kamova sem tudi ob tej pri¬
ložnosti zapisal, da se v anarhiji na¬
šega javnega, pppolnoma nekulturne¬
ga mnenja povezuje hrvaška megalo¬
manska zabitost v organizirane kote¬
nje ter ima svoje javne odvetnike,
časnike in stranke, ki pod krinko naj-
grščth modemih fraz z navadnimi ne¬
umnosti vlečejo za nos našo popol¬
noma nezrelo širšo publiko...«

Tele ostane tele

Tukaj je Matoš na hitro opustil
dvostranski obračun in se zagnal v
polemiko z družbenopolitičnim sta¬
njem svojega časa, pri čemer je napad
nase izkoristil kot povod:

»...Hrvaška je bila že prej razde¬
ljena na stranke, toda niti madžaroni
niso povzdigovali nobene literarne be¬
darije v uspeh samo zarjtdi tega, ker
bi bila taka bedarija otrok katerega
od njihovih političnih somišljeni¬
kov... (časopis) Pokret prejkone ne
sprevidi, da rojen, neozdravljiv norec
ne neha biti neozdravljiv, rojen norec,
tudi ko se ima za pisatelja in se vpiše
v stranko ,inteligentov’... Vidite, ta¬
ko se po naprednjaški metodi branijo
neuspele knjige: s prostaškimi žalit¬
vami in osebnim zmerjanjem nena-
prednjaških kritikov. Samo neki na
videz napreden list na Hrvaškem je
mogel tako braniti atentat na litera¬
turo, da je osebno napadel nevšečne-
ga kritika in da je imenoval Baude-
lairja norca, medtem pa zagovarjal
svojega zmedenega političnega privr¬
ženca... Samo na Hrvaškem je mo¬
goče vnebovpij oče neumnosti razgla¬
šati za dobro literaturo zgolj zato,
ker so zvarek napredn jaške književ¬
ne kuhinje... Samo na Hrvaškem ne
razumejo, da tele ostane tele, banavz
banavz, bedak bedak tudi takrat, ka¬
dar je član stranke Jnteligentov’. No¬
rost je neozdravljiva, tudi kadar izha¬
ja v Pokretu in kadar jo brani Po¬
kret... Pokretu se ne posreči in ne
posreči, da bi v svojih političnih vr¬
stah našel talentirane ljudi in dela z
literarno vrednostjo, in je zdrknil
tako globoko, da iz svojih privržen¬
cev kuha posili pisatelje in razglaša
za uspele stvaritve dela, ki to nika¬
kor nišo... če to ni blamaža, pa res
ne vem več, kaj je blamaža...«

V polemiko z Matošem se je za¬
pletel tudi neki akademik, doktor fi
lozofije, univerzitetni profesor v Za¬
grebu, najprej eklektik, kasneje avtor
lastnih filozofskih misli, ki temeljijo
na voluntarističnem aktivizmu — Al¬
bert Bazala.

Med polemiko Je Bazala vprašal
Matosa, kje sta njegovi* etika in este¬
tika, Matoš pa mu je odgovoril: »Ta
brezimnež sprašuje po moji etiki in
estetiki, zato mu ne morem reči dru¬
gače, kot da naj pogleda v moje knji¬
ge, se pravi, če jih bo dr. A. B. razu¬
mel. Moja etika in moja estetika sta
naši inteligenci danes nedvomno bolj
znani od estetike in etike dr. A. B(a-
zala)...«

Bazala je Matošu očital, da teda¬
nje književne skupine razglaša za gno¬
jišča, ker želi biti njihov petelin, Ma¬
toš pa mu ni ostal dolžan: »Nadalje
trdi veleučeni, da naše literare sku¬
pine razglašam za gnojišča, ker da
želim biti njihov petelin. Dr. a.  B. je
potemtakem kokoš in če bo zdaj zne¬
sel kako jajce, me bo zelo razve¬
selil ... Gospodje doctores v moji
očetnjavi so resnično nadvse duhoviti
polemiki!«

Matoš je polemiziral tudi s pesni¬
kom Ujevičem, vendar na začetku ni¬
sta bila v sporu, temveč v zavezni¬
štvu/ Kako rad ga je imel Ujevič in
kako sta se potem razšla, je Matoš
takole opisal:

»Želel sem sestaviti hrvaško ple¬
jado. Zbral sem mlade ljudi. Privil
sem si k prsim mladega in zelo rev¬
nega Discipulusa (Ujeviča), ki je bil
brez prijatelja. Klical me je .učitelj’.
Na razglednicah mi je pisal .rabi’.
Ustvaril si je ime, ko je sestavil o
meni študijo, v kateri je posnemal
moj slog. Jaz pišem tercine. Tudi on
je pisal tercine. Jaz pišem humore¬
ske. On se je podpisoval na mojih
šalah Pierrot. Jaz sem študiral du¬
hovno plat naših krajev. On piše o
hrvaški krajini. Jaz sem nacionalist.
Tudi on je bil nacionalist. Skratka,
Discipulus je postal moj alter ego,
moj drugi jaz, privzel je celo moje
kretnje. Namesto učenca sem dobil
opico. Namesto dijaka, ki gre svojo
pot, sem dobil senco, ki.me parodira.
Namesto pesnika sem na Parnas pri¬
peljal papagaja, ki je vreščal kot od¬
mev moje lastne besede, kot trave¬
stija moje duše...«

Tako je božal in udarjal A. G. Ma¬
toš s svojo polemično gorjačo in ta
ali oni mlad hrvaški polemik še dan¬
današnji, kot rečeno, rad pokuka v
njegove polemike, da bi videl in se
naučil, kako je neki »rabi« znal z
dvema ali tremi stavki prisiliti na¬
sprotnika na kolena. Ne z neotesa¬
nostjo in surovostjo, spoznava mladi
polemik na teh straneh, temveč z du¬
hovitostjo in prenikavostjo. Duhovi¬
tosti • pa se ni mogoče naučiti. Zato
je Matoš zgled, da se polemiki rodijo
— da jih ne more vzgojiti nobena
šola!

Jožo Puljizevič


/sobotna priloga

DELO • 24. JamKtfa 1976 • stran  23

Portret tedna

Oskar Kjuder

Tudi če bi se motili, ko bi ga
zgolj po dirigentski drži označevali
za izrazito ponosnega človeka, bi
se po drugih »preverjanjih« slej ko
prej znašli pred isto oznako. Lahko
bi tudi dejali, da je pokončen, pre¬
močrten človek ali še kaj podob¬
nega.

Pa Še ostanimo z Oskarjem Kju-
drom kje v bližini dirigentskega
pulta. Naposled človek, ki dirigira,
ki torej vodi, usmerja, nadzoruje,
vsega tega ne more opravljati v
kaki sključeni drži ali z mevžasto
povešenimi rokami. In ko že skle¬
nemo: tak je naš tržaški dirigent,
moramo brž nadaljevati, da se vsa
njegova dirigentska, denimo, vna¬
nja, najbolj vidna, edino docela jav¬
na vehemenca nekako podaljšuje v
tiste njegove nadaljnje življenjske
pregibe in dejanja , ki so še v po¬
sesti izrazito javnega delavca, pa
vendar dostopni, znani dosti manj¬
šemu številu njegovega občinstva.

Vehemenca bo kar pravi izraz za
Kjudrovo vedenje in obstajanje ozi¬
roma delovanje. Lastno telesno sta¬
bilnost, ki jo vendar opazovalec
zelo hitro zazna, ume porabiti za
nezlomljivo oporo slehernim dru¬
gim naporom, tako da je vnanja
silovitost, ta skoraj robato izkaza¬
na telesna moč, kljub temu samo
pokoma dekla misli, hotenju, želji,
torej razumu in čustvu. Ali se zdaj
'prav vse njegovo ravnanje ujema
s tako razpostavljenimi in umerje¬
nimi kolesci, že ni več zelo po¬
membno. Zanimivo pa je,-da si svoj
življenjski metronom naravnava si¬
la natančno.

Ali pa morda pretiravamo, ker
lahko, da je tako z Oskarjem Kjud-
rom šele zadnjih deset, dvajset let,
prej pa mu je časomer tiktakal či¬
sto drugače, če je bil sploh zmeraj
navit.

še preden mu je vojna postregla
s tem, da ga je pri sedemnajstih
letih iz Trsta pognala v južno Itali¬
jo kopat obrambne jarke, vendar
pa ga ob italijanskem zlomu od¬
vedla naprej k italijanskim in takoj
potem k jugoslovanskim partiza¬
nom, jnu je fašizem že ukrojil  » le¬
po slovensko prihodnost«.

Oče, lonjerski mali kmet in ime¬
ti godec, si je za sina zamislil obrt¬
niško prihodnost.. Kmetiški Oskar,
kolikor je že pri šestih znal razte¬
govati harmoniko in si pri enajstih
tiščati tudi gosli pod brado, je mo¬
ral v mizarsko delavnico. Izučil se
je te obrti, očetu in mami na lju¬
bo, in se  — sebi v uteho  — močno
oklepal tudi glasbe. Kot že rečeno,
živeč v tržaškem fašističnem brlo¬
gu, ki se je vedno bolj praznil, ko¬
likor močnejši so bili vojni krči.

Partizanska pot je Oskarja Kju-
dra vodila najprej po naših otokih
in dalje na celino, kjer pa si je
pozimi 1944. ko je bil kurir v 13.
proletarski brigadi, nakopal tifus.
Pozdravil se je šele v Italiji, odko¬
der se je spet vrnil v Dalmacijo.
Osvobojeni Beograd je tedaj že
premogel pevski zbor jugoslovan¬
ske armade, imenovan po Srečku
Kosovelu, ki je potreboval ravno
še harmonikarja Kjudra. Dirigent
Rado Simoniti ga je poklical pod
glasbeno partizansko zastavo, ki je
vihrala še nekaj časa po osvobo¬
ditvi. Usodno za nadaljnjo Kjudro¬
vo glasbeno pot. pravzaprav, ki se
je popolnoma izravnala in močno
razširila kmalu potem, ko je bil
demobiliziran.

V Ljubljani je pri Karlu Ruplu
končal študij violine, obenem pa je
študiral in se praktično intenzivno
posvečal dirigiranju. Omenimo še
enkrat to Kjudrjovo silovitost, ki je
bila vendar takrat  — 71  letih 1949
do 1953  — sila nebrzdana. Iščoč
bolj možnoti uveljavljanja kot (res¬

da potrebni) zaslužek, je ustanovil
mladinski simfonični orkester, ki je
imel ob tem imenu še pristavek
»doma Ivana Cankarja«. (Tod so
vsi ti muziki stanovali.) Potrebno
je reči, da je bil ta glasbeni kor¬
pus, ki je med gostovanja vštel tu¬
di dirigentov rodni Trst, nič dru¬
gega kot ogrodje in osnova današ¬
njega simfoničnega orkestra RTV
Ljubljana.

Kjudrovo glasbeno udejstvova¬
nje se je po končanem študiju, med
katerim je pridno prakticiral ne¬
kaj časa tudi v Drami SNG pa v
MGL in na akademiji, takoj pove¬
zalo s tržaško Glasbeno Matico,
kjer je postal učitelj violine in di¬
rigent godalnega orkestra. Njegov
položaj je že ob začetku, dokončne
vrnitve v Trst dovoljeval med do¬
cela profesionalna dirigentska opra¬
vila z orkestri RTV Ljubljana, Slo¬
venske filharmonije, z Mestnim du¬
brovniškim orkestrom, Tržaško fil¬
harmonijo, vpletati množico ama¬
terskih dejanj v najširšem krogu
slovenskega življa okrog Trsta in v
njem. Nič čudnega torej, da si ta¬
kega Kjudra  — venomer iščočega
novih in novih možnosti za poži¬
vitev pristnega glasbenega delova¬
nja. Kjudra, ki za poiskane in uve¬
ljavljene dejavnosti ne išče gmot¬
nih ali kakršnihkoli drugih plačil,
Kjudra tudi, ki si s komunistično
pripadnostjo sicer ne nabira točk
pri tržaških čmuhih, nima pa z nji¬
mi niti z drugimi (možnimi idej¬
nimi) nasprotji mkakih osebnih ne¬
poravnanih računov  — lasti ta in
oni Trst. Slovenski in italijanski.
Kako naj bi bil sicer že sedem let
edini slovenski član upravnega sve¬
ta gledališča Verdi, kjer enakoprav¬
no deluje. Obenem je tudi član glav¬
nega odbora SGKZ.

To je mogoče še dodatno ilu¬
strirati, če bi radi vsaj nekoliko
omilili nestrpnost, Jci jo sem ter tja
opažamo na tej ali oni strani. Tri
leta zapored (1969, 1970 in 1971)
je Oskar Kjuder zmagoval s svojim
harmonikarskim ansamblom »Mira-
mar« na vseitalijanskem tekmova¬
nju. Nekje v Comrnu je želela glas¬
bena Italija končno zvedeti, kdo je
ta zmagoviti Kjuder. Zvedela je ta¬
ko, kot si morda ni želela: z odra
ji je povedal Kjuder sam, da ni nič
drugega kot učitelj na slovenski
glasbeni šoli v Trstu.

Ali pa najnovejši Kjudrov »ita¬
lijanski« prodor: srečanja s šolsko
mladino, to so kratko gostovanja
z orkestrom Glasbene Matice po šo¬
lah (za zdaj v Trstu, Sežani, Kozi¬
ni), so naletela na izreden odziv v
šolah samih (prošnje za te pedago¬
ške ure tudi v italijanskih šolah)
pa na odmev v javnih občilih, tako
da celo Piccolo pozdravlja lepo in
koristno glasbeno vzgojno pobudo
slovenskega pedagoga.

Naposled o Kjudrovem udejstvo¬
vanju s Tržaškim partizanskim pev¬
skim zborom, ki je bil ustanovljen
leta 1973. V tem kratkem obdobju
je s partizansko in bojno pesmijo na¬
stopil v Trstu, v italijanskih me¬
stih in v Sloveniji več 'kot devet-
desetkrat in je s »Partizansko bala¬
do« lani začel in zaključil slavlje¬
nje tridesetletnice zmage nad fašiz¬
mom. Gostovanju v Ljubljani je
pred iztekom leta pridal srečanje
s predsednikom Titom na Brdu.
Pomemben in prijeten dogodek si
bo Oskar Kjuder gotovo drugače
zabeležil v svojo knjigo, kot si si¬
cer zapisuje vsakdanje načrte. Res
je, zapisuje si načrte in naloge.
Nikoli pa med zapiski tudi ni vaj
s partizanskim zborom, ker to zanj
ni obligacija, marveč srečevanje s
prijatelji.

Janez Zadnikar

Tindemansovo poročilo ni kažipot iz slepe ulice

j ko naj bi »Evropa govorila z enim
glasom«. Ker skupne zunanje poli¬
tike ni mogoče zasnovati in uresničiti
v bližnji prihodnosti, naj bi jo na
začetku omejili na skupne akcije gle¬
de najpomembnejših svetovnih vpra¬
šanj, kot so: dialog »sever — jug«,
odnosi z ZDA, varnost m morebitni
izbruhi kriz v Evropi in Sredozemlju.
Toda treznost je Tindemansu nare¬
kovala, da omeji skupne akcije celo
glede teh vprašanj. Ker meni, da
skupna obrambna politika v bližnji
prihodnosti ni mogoča, naj bi se skup¬
ne akcije na področju varnosti omeji¬
le na redno izmenjavo stališč glede
obrambnih vprašanj in na sodelo¬
vanje pri proizvodnji orožja.

Nesposobnost zasnovati in voditi
skupno obrambno politiko že sama
po sebi močno omejuje domet politič¬
nega sodelovanja. Četudi bi po Tin-
demansovem predlogu uvedli večin¬
sko glasovanje glede zunanjepolitičnih
vprašanj, se zaradi tega politično so¬
delovanje še ne bi preobrazilo v skup¬
no zunanjo politiko. Odveč je ponav¬
ljati, kako močan vpliv imajo ZDA
na politiko deveterice. Soglasje o vse¬
bini resolucij o sporih, kot sta bliž-
njevzhodni in ciprski, v katerih vlo¬
ga in odgovornost deveterice nista
niti primerljivi z vlogo, in odgovor¬
nostjo ZDA, še zdaleč ne more biti
prepričljiv dokaz, da je vodenje skup¬
ne zunanje politike res mogoče. Vpliv
deveterice na razplet obeh kriz je ne¬
znaten in učinek obeh resolucij je
ničev. Zaradi obrambne in gospodar¬
ske odvisnosti večine članic od ZDA
bi uvedba večinskega glasovanja gle¬
de zunanjepolitičnih vprašanj ne po¬
menila skupne zunanje politike, am¬
pak le še bolj zvesto poslušnost Wa-
shingtonu. Deveterica bi sicer večkrat
govorila »z enim glasom«, toda to ne
bi bil glas Evrope, ampak Washingto-
na in atlantskega pakta.

Toda ker bi celo tisto malo, kar
bi ostalo od prave politične, zveze,
bilo zelo težko uresničiti, se Tindemans
zavzema za okrepitev skupnih insti¬
tucij. »Evropski svet« kot zbor držav¬
nih voditeljev naj bi postal izvršna
oblast. Evropski parlament naj bi
vodili neposredno, poleg zakonodajnih
pa naj bi dobil še iniciativne pristoj¬
nosti, ki sicer pripadajo izključno
komisiji. Komisija v takšnih razme¬
rah ne bi mogla več računati na vlo¬
go zametka prihodnje evropske vlade.
Zato ni jasno, zakaj Tindemans pred¬
laga okrepitev položaja njenega pred¬
sednika, ki naj bi ga izbrali državni
voditelji in z glasovanjem potrdil
evropski parlament. Državni voditelji
se ne bodo nikoli mogli sestajati tako
pogosto kot prave vlade. Poleg tega
bodo nastopali v evropskem svetu z
nacionalnim mandatom, zaradi česar
verjetno ne bodo privolili v to, da bi
jih v evropskem svetu preprosto pre¬
glasovali in ne upoštevali nacionalnih
interesov. Ali ni v takih pogojih sko¬
raj logično, da bo predsednik komi-

] sije skušal nastopati v vlogi predsed¬
nika evropske vlade, ki pa mu je
nihče ne bo hotel priznati?

Čeprav imajo Tindemansove po¬
bude za nekatere institucionalne spre¬
membe še največ možnosti za uspeh
v Luksemburgu, pa je vendar iluzor¬
no pričakovati, da bi ukrepi tehnične
narave porodili politične rešitve in
izvlekli evropsko skupnost iz krize,
tako kot se tega nadeja Tindemans.
Institucionalna pot, ki jo predlaga
Tindemans, ne bo mogla evropske
skupnosti pripeljati dosti dlje od go-
spodarsko-dename,’ ki jo je leta 1970
začrtal Luksemburžan Wemer. Podla¬
ga združene Evrope namreč ne more¬
jo biti skupne institucije, ampak go¬
spodarsko, politično in kulturno po¬
vezovanje med evropskimi narodi in
državljani. Dokler ta povezanost ne
bo dovolj globoka in trdna, bosta ne¬
učakanost in ambicioznost evropskih
politkov povzročali tem hujše krize in
spopade, čim močnejše bodo skupne
institucije, ker se bodo neogibno spo¬
padale z nacionalnimi odpori.

To lahko že v kratkem pričakuje¬
mo v Franciji, ki je pod Gdscardom
močno spremenila svojo evropsko po¬
litiko. Francoska desnica se doma ču¬
ti vedno bolj negotovo, zato išče opo¬
ro v zavezništvu s protikomunistično
razpoloženimi Nemci. Giscard si se¬
daj prizadeva doseči rešitev skupno¬
sti iz krize v smeri, kateri je franco¬
ska vlada od de Gaulla naprej vedno
odločno nasprotovala, Nemci pa so
ji bili od nekdaj naklonjeni. Poleg
tega skuša Giscard doseči zbližanje z
Bonnom, posredno s spravo z Wa-
shingtonom. Napredka v evropski
združitvi ni mogoče doseči brez skup¬
ne odločenosti Pariza in Bonna, ki pa
se ni pripravljen odtrgati od svojega
ameriškega zaščitnika. Zveza z ZDA
je namreč za Nemce hkrati obramb¬
ni ščit pred morebitno nevarnostjo
z Vzhoda in jamstvo Moskvi, da ne
bodo posegali po jedrski oborožitvi.
Ker Giscard ve, da Nemcev ne more
siliti k izbiri med Parizom in Wa-
shingtonom, se mora sam zbližati z
Washingtonom, da bi se lahko bolj
zbližal z Bonnom. Zadnje spremembe
v francoski vladi, zlasti pa napredova¬
nje sodnega ministra Lecanueta, zna¬
nega »atlantista«, kažejo na še moč¬
nejšo usmeritev francoske politike v
nasprotni smeri od tradicionalne ^go-
listične politike, kar seveda ne bo
moglo dolgo ostati brez posledic.

Grmeti je že pričelo tako z desne
kot z leve, ker je postalo jasno, da
Giscard pripravlja teren za belgijsko
proatlantsko in proameriško politiko,
ki jo Tindemans sedaj ponuja devete¬
rici. Michel Debre je z desne ostro na¬
stopil proti prepuščanju nacionalne
suverenosti v korist skupnih institu¬
cij. Z leve pa so dvignili glas komu¬
nisti, za katere so Tindemansovi pred-
logi poskus Ameriki podrejenih severo¬
zahodnih članic EGS, da si podrede
sredozemske članice in tako onemo¬

gočijo prihod komunistov na etotast.
Razmerja sil še ni mogoče oceniti
zaradi nejasnega stališča v goMpMnfc
vrstah, toda ni izključeno, da bi ae
utegnilo ponoviti leto 1954, ko so ko¬
munisti in golisti zavrnili ra tifikac ijo
sporazuma o »evropski obrambni
skupnosti«. Evropska tretitiHSionalna
in integracijska vprašanja skrivajo ▼
sebi mnogo negnank in nevarnosti, saj
se okoli njih ne razhaja samo desh ric a,
ampak tudi levica. Francoski sociali¬
sti se v marsičem razhajajo s komu¬
nisti, ki imajo glede neposrednih vo¬
litev evropskega parlamenta drugač¬
no stališče kot njihovi italijanski ko¬
legi.

Najbolj očitno protislovje v Ttode-
mansovem poročilu pa je nedvomno
zamis el o Evropi »dveh hitrosti«, to je
priporočilo, »da bi glede na objektiv¬
ne zapreke najprej določene članice
skušale napredovati po poti gospodar-
sko-denamega združevanja«, njim pa
naj bi po možnosti sledile druge. Iz¬
hodišče naj bi bila »monetarna kača«,
kar pomeni, da bi združevanje Fran¬
cije, Nemčije, Belgije in Luksembur¬
ga potekalo hitreje od združevanja
drugih članic. Čeprav si je Tindemans
to zamisel sposodil pri Willyju Brand¬
tu in je gotovo m sprožil brez tihega
soglasja Bonna in Pariza, le-ta goto¬
vo ne bo prodrla, saj je ▼ očitnem
protislovju z vsemi Tindemansovimi
pobudami za močno skupnost, ki naj
bi govorila »z enim glasom« in ime¬
la močne skupne institucije. Kljub
lepim besedam o pomoči zaostajajo¬
čim članicam, bi takšna politika še
bolj poglobila prepad med bolj in
manj razvitimi članicami. Neenake
dolžnosti za posamezne članice bi sa¬
me po sebi pomenile tudi neenake
pravice. Močnejši bi praktično sami
med seboj določali smer in način
združevanja, šibkejši pa bi se že iz¬
peljanim odločitvam lahko pridruži¬
li ali pa ostali izločeni. Ker so takš¬
ne posledice več kot očitne, se po¬
stavlja vprašanje, če ni ta pobuda
morda nemško-francoski poskus, kar
ko bi se na lep način počasi znebili
preveč svojeglave Velike Britanije,
oziroma da bi jo vsaj pritis n ili ob
zid.

Čeprav bo o Tindemansovem po¬
ročilu prelitega še precej črnila, je
vendar vsebinsko prerevno, da ba lah¬
ko postalo za EGS resnični kažipot
iz slepe ulice, še manj pa kažipot
za »nov tip gospodarske rasti, ki naj
bi bolj spoštoval kakovost življenja
ter naravno in družbeno okolje in ki
naj bi bolje združeval gospodarske
cilje z družbenimi«, kakor Tindemans
piše v uvodnem delu. Seveda to m
nič drugega kot politično modno le¬
porečje, saj se Tindemans ni ukvar¬
jal z nalogo, kako naj bi zgradili
novo, pravičnejšo družbo, ampak ka¬
ko naj bi ohranili staro ali vsaj po¬
daljšali njeno življenje.

Boris Verbič

. Od našega bruseljskega dopisnika

Bruselj , januarja  — Belgijski mi¬
nistrski predsednik Leo Tindemans je
evropskim vladam in javnosti predsta-

vil svoje poročilo »O evropski zvezi«
po letu dni intenzivnih posvetovanj z
vladnimi, strankarskimi in sindikalni¬
mi predstavniki. Prvi odmevi iz evrop¬
skih prestolnic kažejo na Tindeman-
sova pričakovanja. V Bonnu, Luksem¬
burgu, Bruslju in Rimu je požel odo¬
bravanje, v Amsterdamu, Dublinu in
celo Parizu so pokazali živo zanimanje,
samo London in Kobenhavn sta po¬

kazala precejšnjo mero zadržanosti,
ki pa še ne pomeni odklonitve. Vlade
imajo sedaj dva meseca Časa za pog-
lobljeno preučitev Tindemansovih za-
misli in predlogov, ki jih bodo drž av-
ni voditelji marca obravnavali v Lu-

isemburgiL

Tindemans se je pri sestavljanju
poročila dosledno držal uresničljivega,
da ne bi s preveč drznosti razburil
katero izmed prestolnic in že vnaprej
doživel odklonitev. Poročilo zato ni
dosti več kot lire j en izbor večinoma
že znanih zamisli, iz katerih pa še
vedno ni mogoče razbrati, kaj naj bi
bila evropska politična zveza in kako
naj bi jo uresničili, saj je na mnogih
mestih nedorečeno in protislovno.
Osrednje zamisli in predlogi bi gotovo
prizadejali hud glavobol generalu de
Gaullu, če bi bil še živ. Toda v Fran¬
ciji se je~ po njegovi smrti marsikaj
spremenilo in ni rečeno, da bo tudi Tin¬
demansovo poročilo doživelo tako kot
mnogi njegovi predhodniki »pogreb
prvega razreda« ter se pridružilo z
vsemi častmi pokopanima planoma
Fouchet in Wemer. Seveda takšna uso¬
da tudi še ni povsem izključena, to¬
da zaradi skromnih ambicij v poro¬
čilu je verjetneje, da bodo državni
voditelji sprejeli nakatere izmed Tin-
demansovih predlogov. Vendar se o
usodi Tindemansovega poročila ne bo
odločalo marca v Luksemburgu, am¬
pak že prej in potem še v državnih
prestolnicah, v Parizu in Londonu.
Glavne silnice, ki naj bi po Tindeman¬
sovem mnenju vodile v politično zve¬
zo, so:

— postopno razvijanje skupnih po¬
litik na vseh bistvenih področjih;

— okrepitev skupnih institucij;

— različna hitrost gospodarskega
združevanja med posameznimi čla¬
nicami.

Tindemans je v svojem poročilu
ponovil že tolikokrat izrečeno zahte¬
vo, da »mora Evropa govoriti z enim
glasom«. Toda eno so želje, drugo pa
resničnost ih možnosti. Iz Tindeman¬
sovega poročila nikakor ni videti, ka-

Evropska gospodarska skupnost

Podaljševanje življenja
stari družbi

\«V

sobotna priloga

24 stran • 24. januarja 1976 %  DELO \,

Sovjetska zveza

Pot do kruha

Deset let intenzivnega investiranja
v kmetijstvo se je končalo
s katastrofalno slabim pridelkom:
zakaj?

F letu 1975 (z njim se je končala
tudi deveta petletka) je sovjetsko
kmetijntvo pokazalo vsa svoja 'suha

rebra: namesto načrtovanih 215 mili¬

jonov ton žit jih je država s težavo
odkupila komaj 133 milijonov ton; rn,

drugič, v isti petletki se je zgodilo, da

je morala za Tcruh poskrbeti zuna nje¬

trgovinska operativa z obsežnimi na-
kupi na Zahodu.

Primanjkljaj je tako hud, da ga nd
moč prikrivati niti v najbolj patriptae-
nih spisih (manjše planske grehe se v
državah s centralističnim planiranjem
prikrije ponavadi z rebalansom, to je
popravkom plana, ki ni izpolnjen), in
le tista sovjetska propaganda, ki je
namenjena tujini, se sem in tja tolaži
z dejstvom, da je SZ v deveti petlet¬
ki kljub vsem težavam le uspela pri¬
delati na leto povprečno 24 milijonov
ton žit več kot v osmi. časniki v sami
Sovjetski zvezi si tokrat za čudo zelo
malo prizadevajo, da bi skrili težave,
in zadnje tedne obilo pišejo, da zlih
posledic slabe letine še ni konec — da
na podeželju primanjkuje kruha; da se
začenjajo težave v živinoreji, ker ni
krme (te težave so se po vsej priliki
začele ne v letu 1975, marveč leto dni
poprej); da je prizadeta proizvodnja
mleka in da je moč pričakovati resne
zastoje pri preskrbi z mesom (ki že

doslej ni bifla na zavidljivi ravni). Očit¬
no je, skratka, da se deseti petletni
načrt, ki si je zastavil nalogo, da
»maksimalno razvije« kapacitete kme¬
tijstva in živilske industrije, začenja
v znamenju hudega pomanjkanja.

Pilula je grenka. Ne toliko zaradi
kruha samega — Sovjetska zveza je
pač tolikanj bogata država, da si ga
lahko kupi na zahodnih trgih, pa še
politika sporazumevanja z Zahodom
ji gre pri tem na roko —, kolikor za¬
radi dejstva, da je prav kmetijska po¬
litika tista, s katero se sovjetsko po¬
litično vodstvo intenzivno ukvarja še
od časov Hruščova sem. Kmetijstvu
so v zadnjih treh petletkah namenili
izjemno obsežna investicijska sred¬
stva, ki so jih morali jemati drugje,
zaradi česar je prihajalo do politič¬
nih in celo nacionalističnih sporov,
pri tem pa je rezultat ta, da je pri
vseh teh naložbah uspešnost sovjet¬
skega kmetijstva slej ko prej v naj-
veoji meri odvisna od klimatskih raz¬
mer, od »generala zime«. Z drugimi
besedami: velikanske investicije v

kmetijstvu (zaradi neosveščenosti po¬
deželja? zaradi nezainteresiranosti?
zaradi slabe gmotne stimulacije?) niso
padle na tista plodna tla, ki jih je
slutilo politično vodstvo; ker pa deže¬
la preprosto mora imeti kruh, ostaja
kmetijska politika tudi za prihodnjo
petletko ne samo preizkusni kamen
pravilnosti ekonomske politike, mar¬
več pravcati politični kamen modrih.

Pri čemer pa je kmetijstvo samo
člen — te hip najbolj opazen — v se¬
riji gospodarskih zapletov, ki se z nji¬
mi ubada sovjetsko gospodarstvo kot
celota. Da je temu tako, pove podatek,
da se prirast družbenega kosmatega
proizvoda v Sovjetski zvezi iz petlet¬
ke v petletko znižuje: medtem ko je
sovjetsko gospodarstvo v letih od
1951—1955 povečalo kosmati proizvod
v povprečju za 113 odstot. na leto, je
bil prirastek v osmi petletki (1966—
1970) 73 odstot. na leto, v pravkar
končani deveti petletki pa bo, ko ga
bodo do konca izračunali, nekje med
5,6 in 6 odstot. Ta tendenca sega tudi
v deseto petletko, ki se je pravkar za¬
čela in ki naj bi dala sovjetskemu
gospodarstvu komaj še kakšne štiri
odstotke letnega prirastka kosmatega
proizvoda.

Kaj je tisto, kar v sovjetskem kme¬
tijstvu ne deluje, bodo morali seve¬
da odkriti v Sovjetski zvezi sami. V
zadnjih desetih letih je država posve¬
tila kmetijstvu izjemno pozornost, od¬
sev te pozornosti pa so bile naložbe,
ki bj, jim bila redkokatera država kos:
od '31 do 35 odstotkov vseh naložb je
sovjetska planska centrala vsako leto
namenila prav kmetijstvu ali točneje:
mehanizaciji in racionalizaciji kmetij¬
stva. Kljub temu pa so rezultati so¬
razmerno pičli, posebej še, če se pri¬
merjajo s tistimi, ki jih dosega razvita
zahodna država (in kar zadeva pše¬
nico, se lahko tako velika država, kot
je SZ, meri le z ZDA ali Kanado —
s to zadnjo tudi po klimatskih razme¬
rah): na sovjetskih poljih je danda¬
nes približno pol tistega števila trak¬
torjev, ki jih v kmetijstvu uporabljajo
ZDA, in za gnojenje uporabljajo v SZ
polovico tistega, kar uporabljajo umet¬
nih gnojil v ZDA (preračunano na eno¬
to obdelane površine). V Sovjetski zve¬
zi se s kmetijstvom ukvarja približno
tretjina vsega aktivnega prebivalstva,
ki pridela redno nekaj manj hrane,
kot bi jo dežela potrebovala; v ZDA
se s kmetijstvom ukvarjajo 4 odstot.
prebivalstva, ti štirje odstotki pa pri¬
delajo' včasih toliko tržnih presežkov,
da je treba, kmetijsko proizvodnjo v
posebej rodnih letih zmanjšati s pre¬
mijami tistim, ki se zavežejo, da bodo
manj pridelali, številke so le na videz
takšne, da bi se komu ždelo, da po¬
jejo slavo zasebni iniciativi; v res¬
nici govore le o tem, da je tudi kme¬
tijstvo moč racionalizirati, da pa ve¬
likanske naložbe brez ustreznih re¬
form vodenja in uvajanja stimulacije,
ki jo dajejo tržni mehanizmi, očitno
še zdaleč niso vse. Kajti prav pri kme¬
tijstvu se je togi centralistični plan¬

ski mehanizem v praksi vsako leto
posebej opekel: tako na primer ni dol¬
go tega, kar so objavili podatek, da je
sovjetska industrija poslala kmetij¬
stvu (sovhozom in kolhozom) v de¬
setletju 1964—1974 kar 2.762.600 trak¬
torjev oziroma mehaničnih sredstev
za obdelavo zemlje, da pa so jih od
tega neznanskega števila dejansko upo¬
rabili komaj 676.000, se pravi komaj
četrtino. Razlogi za takšno razmetava¬
nje nemajhnih naložb, ki so jih cen¬
tralni planski organi v teh desetih le¬
tih usmerili v kmetijstvo, so različni:
predvsem se življenjska raven v kme¬
tijstvu še vedno ne more meriti z
udobjem življenja v mestu, in kdor¬
koli ima kvalifikacijo mehanika, bo
poskrbel, da se bo prej ali slej znašel
v industriji; eden od razlogov za to,,
da so bili trije od štirih traktorjev
neuporabni, je pomanjkanje ljudi, ki
bd znali z njimi ravnati in jih vzdrže¬
vati. Drugi razlog, ki ga pogosto nava¬
jajo, kritično v pismih »Pravdi« in ša¬
ljivo v »Krokodilu«, je nenehno igra¬
nje slepih miši z nadomestnimi deli:
planske naloge tovarn kmetijskih stro¬
jev so tako napete, da se te tovarne
raje ukvarjajo s finalnim izdelkom
(torej traktorjem), kot da bi skrbele
za nadomestne dele; pa tudi če nado¬
mestni deli so, se praviloma dogaja,
da so tam, kjer jih ne potrebujejo;
če pa so naposled le tam, kjer jih po¬
trebujejo, se prav rado zgodi, da ni
mehanika, ki bi jih znal vgraditi. Tem
defektom, ki jih prinašajo podrobno
izdelam in v »centrali« sestavljeni pla¬
ni,* tem defektom vodenja torej (in
zadnje mesece je bilo po strokovnih
revijah brati precej o tem, da je treba
»stil vodenja«, sistem vodenja popra¬
viti) je treba pridati še druge: vsa
kmetijska nadgradnja je v SZ — ne
glede na že omenjene naložbe v
zadnjih desetih letih — taksna, da
kalo proizvodnje dobesedno mora bi¬
ti velik. Rakava rana sovjetskega kme¬
tijstva je skladiščni prostor, ki ga je
še vedno sila malo in celo letine, ki
so same po sebi dobre, se pri obraču¬
nu izkažejo za sorazmerno mršave,
kajti nemajhen del pridelka zaradi po¬
manjkanja skladiščnega prostora in
ustreznega transporta zgnije kar na
polju; dodaten davek pa terjajo sla¬
ba in zasilna skladišča (pomanjkanje
silosov je znana rakava rana sovjet¬
skega kmetijstva in pri nakupih v tu¬
jini si sovjetski trgovci vselej priza¬
devajo, da bi bile dobave postopne, da
bi ne obremenjevali svojega skladišč¬
nega prostora), v katerm v toplih zi¬
mah precejšen del pridelka pobere gni¬
loba, v mrzlih pa mraz.

Vse te defekte kmetijstva, so v Sov¬
jetski zveri doslej reševali predvsem
na dva načina: z velikimi naložbami,
o katerih je bilo že govora, in pa z ob¬
časnimi reformami vodenja, ki so za¬
stavile za cilj kmetijsko proizvodnjo
— ali bolje: uporabo ▼ kmetijstvo na¬
loženih sredstev — racionalizirati.
Kmetijski problem je bil v SZ sam po
sebi političen problem: ne samo zato,
ker je najvišjemu vodstvu kar naprej
povzročal glavobol in je bila usoda
marsikaterega vrhunskega politika v
kar največji meri odvisna od kmetij¬
skega vprašanja; marveč predvsem
zato, ker je reševanje kmetijstva red¬
no terjalo silne dele nacionalnega do¬
hodka, ki jih je bilo treba kratiti dru¬
gim panogam gospodarstva. Marsika¬
teri političen zaplet je treba zato pri¬
pisati prav kmetijstvu, pa tudi sicer
je bilo kmetijstvo tisto, ki so mu po¬
svečali cela plenarna zasedanja cen¬
tralnega komiteja KPSZ.

Ne investicije ne reforma vodenja
(tako investicije kot tudi vodenje pa
sta orodji centralnih planskih volj in
odločitev) nista sovjetskega kmetij¬
stva obvarovali rezultata,. ki smo z
njim ta članek začeli — katastrofalno
slabe letine. Tretji vzvod, preko kate¬
rega so tvorci sovjetske gospodareke
politike poskušali občasno vplivati na
kmetijsko proizvodnjo, je bila mate¬
rialna stimulacija. V zadnjih desetih
letih so se planske cene kmetijskih
proizvodov dejansko občutno poveča¬
le in od tega povečanja, od tega uva¬
janja materialne stimulacije v kme¬
tijstvo si je sovjetsko partijsko vod¬
stvo po  letu 1964 veliko' obetalo. Toda
očitno je bila prenizka: kvalificirana
delovna sila še vedno beži iz kmetij¬
stva v industrijo, z vasi v mesta (ta
proces bo zdaj, ko so uvedli osebne
izkaznice tudi na vsem sovjetskem po¬
deželju, še bolj olajšan, saj bo pode¬
želje le še bolj mobilno); mimo tega
pa je prav podeželje tisto, ka še naj¬
bolj občuti posledice prikrite inflacije,
katere poglavitna značilnost je, da
imaš denar, pa zanj ne moreš kupiti
blaga, ki ga želiš (lesena hiša je na
sovjetskem podeželju še vedno pravil¬
no in ne izjema; in po nekaterih po¬
datkih še polovica kmečkih hiš v de¬
želi nima tekoče vode — čeprav ima
gospodar pogosto denar za opeko in
cevi, ki pa jih na trgu ne more dobi¬
ti). človek bi trdil, da je storilnost
v sovjetskem kmetijstvu na psu, če
sovjetski publicistiki včasih ne bi ušel
kak članek, iz katerega izhaja, da te¬
mu ni tako: da so ohišnice. torej tisti
minimalni del obdelovalne zemlje, ki

gre kolhozniku, da zadosti svojim po¬
trebam po kmetijskih pridelkih in vrt¬
ninah, neverjetno uspešen producent
tržnih presežkov (del teh prodajajo
na tako imenovanih kolhoznih trgih,
kjer se cene formirajo prosto — in
so seveda veliko višje od odkupnih) ...

Sodeč po vsem tem bodo sovjetski
voditelji v prihodnjih tednih in mor¬
da mesecih obilo razmišljali tako o
vodenju — m bodo morda ugotovili,
da je decentralizacija, česar si sovjet¬
sko kmetijstvo želi —, pa o odnosu
med trgom in planom (kajti prav kol-
hozni trgi že leta in leta pričajo, da
kmetijstvo »daje«, če ga spodbudita
ponudba in povpraševanje), ter seve
tudi o materialni stiinulaciji, ki naj bi
pomagala preko bolj racionalne upo¬
rabe sredstev dvigniti storilnost v
kmetijstvu. Naloga je dolgoročna, to
pa seveda ne pomeni, da jo mislijo v
SZ odlašati. Tako za SZ kot tudi za
ves svet namreč velja, da se nobena
razumna oseba krize sovjetskega kme¬
tijstva ne bi smela veseliti: v sami
SZ se je sleherna zaostritev v kme¬
tijstvu kaj kmalu pokazala v drugih
panogah, mimo tega pa je terjala
dodatne naložbe v kmetijstvo, kar je
vselej povzročalo politične napetosti;
kar zadeva svet, pa so se cene pšenice,
ko je je SZ pred tremi leti kupila 19
milijonov ton, praktično v hipu po¬
četverile, kar je spravilo v težave mar¬
sikatero — od tuje pšenice odvisno —
državo v razvoju. Tokrat je kupuje
Sovjetska zveza na Zahodu 23 mili¬
jonov ton.

Pri tem pa je — tudi v SZ — če¬
dalje več takšnih, ki v problemu sov¬
jetskega kmetijstva vidijo kaj več
kot samo problem kmetijstva; ki ugo¬
tavljajo, da je v krizi celotna struktu¬
ra centralističnega direktivnega plan¬
skega vodenja, sistema, ki je bil mor¬
da učinkovit v letih stisk in pomanj¬
kanja, ki pa v letih razvoja in obilja
preprosto ne dohaja več samega sebe.
To spoznanje ni od včeraj in pred do¬
brim desetletjem se je v SZ pojavila
vrsta izrednih ekonomistov, ki 90  go¬
vorili o gospodarski reformi, decen¬
tralizaciji, tržnih mehanizmih v socia¬
lizmu in podobnem, ki pa so po letu
1965 počasi potihnili. Leta očitno še
niso bila zrela, kajti radikalni posegi
v ekonomiko potegnejo za seboj radi¬
kalne spremembe v politiki. Bo na¬
slednja petletka, ki računa le še s pri¬
bližno štirimi odstotki letnega prirast¬
ka kosmatega proizvoda, kaj bolj
spodbudila iskalce novih poti?

Marjan Sedmak

Tarča zaradi domnevnih ljubezenskih avantur

Kako uničiti predsedniškega

kandidata

Pravi cilj kampanje je senator Edward Kennedy

Washington , januarja  •— Kennedp
jem sovražnik i so udarili ravno v
pravem trenutku. Po cestah Nem Yor-
Jca in drugih ameriških mest so se že
začela sprehajati dekleta, ki jih je bil
diskretno najel senator Edward Ken-
nedy, da bi mu pripravljala teren pred

volitvami; na glavah nosijo namreč
klobuke z napisom »Kennedy for pre-

| sident«. Ta predvolilna kampanja se -

j veda uradno nima nobene zveze s

Edioardom Kennedyjem , tako kot z

njim nimajo nobene uradne zveze gla¬

som, ki so začeli krožiti med ljudmi in
ki pravijo, da bi bil Edioard Kennedy

pripravljen sprejeti ponudbo za »nomi-

nationa na konvenciji demokratske

stranke (ta bo poleti v New Yorku),

če demokratska stranka med mnogi¬

mi medlimi in spranimi kandidatinje
bi našla pravega moča. Kot rečeno, je

šlo za neuradna pričevanja Kennedy-

jeve pripravljenosti , da se oprime

predsedniške kandidature v prid de •

mokratski stranki. Toda senatorjevi

politični nasprotniki so to prikrito

sporočilo dobro in pravilno razume¬

li; m so sklenili, da ga udarijo takoj
in trdo.

Da bi Kennedyja odstranili iz tek¬
me za predsedniški položaj, to pa' še
preden senator sploh uradno kandi¬
dira zanj, so si Kennedyjevi nasprot-
. niki lahko pomagali s starim pa ved¬
no pripravnim orožjem: gre za nesre¬
čo v Chappaquiddicku, ko se je sena¬
tor s svojo tajnico na čuden način po¬
tikal sredi polj in z njo ter z avtom
končal pod vodo.’ Kennedv se je tedaj
sicer rešil, toda tajnica je utonila. Kaj
se je bilo zgodilo? Nesreča? Inačica
»Ameriške tragedije« Theodorja Dre-
iserja, romana, v katerem osrednji ju¬
nak utopi nosečo zaročenko, ker ga
ovira na poti k pveljavitvi v družbi?
Zgodbo iz Chappaquiddicka je kmalu
zagrnil molk, kljub temu pa je kot
Damoklejev meč obvisela nad glavo
najmlajšega Kennedyja. Nekdaj so go¬
vorili, da se je na prizorišče nesreče
odpravila obsežna skupina preiskoval,
cev, povezanih s političnim klanom
Nizooa; tr-preiskovalci naj bi potem,
ko so prizorišče podrobno preiskali,
pripravili precej obsežen dosje, ki naj

bi ga predložili uredništvom največjih
ameriških listov v tistem trenutku, ko
bi Ted Kennedy postal predsedniški
kandidat na listi demokratske stranke.

Dosje morda res obstaja, toda Ken-
nedyjevim nasprotnikom ga doslej ni
bilo treba odkrivati. Ukrenili so nekaj
bolj učinkovitega. Najmlajšega od
Kennedyjev so opozorili, da so njego¬
ve politične ambicije preveč visoke,
to pa tako, da so sprožili kampanjo,
katere rezultat je osmešenje in blate¬
nje brata, pokojnega predsednika
Johna Kennedyja.

Operacija je psihološko očitno ze¬
lo izbrušena. Najhujši madež na slo¬
vesu, ki ga ima Edward Kennedy, je
prav gotovo o zvezi z ženskami: pred¬
vsem seveda s smrtjo uboge Jo Ko-
pechne, ki se je utopila v že omenje¬
ni nesreči. Sicer pa je Ted nasploh
znan kot ženskar: njegova žena Joan
je bila nekoč prav blizu tega, da kon¬
ča v umobolnici, kar so nekateri raz¬
lagali z družinskimi težavami (eden
izmed sinov ima hudega raka na ko¬
steh), drugi pa so to njeno stanje po¬
vezali s čustvenimi pretresi, za katere
da je poskrbel njen mož.

Ali je spričo tega mimo kampanje,
ki naj njegovega brata, pokojnega
predsednika, predstavi kot. ženskarja,
še kakšno boljše orožje za uničenje
Edwarda Kennedyja? Odtod je tudi
pognala zgodba, v kateri se je John
Kennedy, oboževani predsednik, mladi
vitez idealov, ki so jih skupaj z njimi
ubih v Dallasu, kralj mitične, nikoli
dosežene nove Amerike, skratka člo¬
vek, s katerim so se Američani tako
radi identificirali, da je bil ta John
Kennedy v resnici pohlepen izkorišče¬
valec žensk, playboy brez sramu in
razvajen fantalin, ki je svoj vzpon na
sam vrh ameriške države izkoristil za
to, da si je priskrbel tiste spolne za¬
dostitve, ki si jih je še poželel, če¬
prav je živel mladost nadvse bogate¬
ga mladega ameriškega moškega. Psi-
hološki podton te kampanje se,glasi:
»Če se je tako vedel John Kennedy,
kaj bo šele z Edwardom, ki se je z
ekscesi na tem področju že izkazal.«

Oglejmo si zdaj, kako je deloval uni¬
čevalni stroj, kako so uporabili sred¬
stva za obveščanje množic za uniče¬
nje mita Johna Kennedyja. Treba je
namreč priznati, da je bilo delo oprav¬
ljeno dobro in nekajkrat prav ble¬
ščeče.

Predvsem je treba povedati, da se
povprečen Američan — čeprav je oku¬
žen z anglosaksonsko dvojno mora¬
lo — ponavadi ne razburja zaradi sek¬

sualnih navad tistih, ki mu vladajo.
Franklin Delano Roosevelt je imel pri-
ležnico vsa dolga leta, ki jih je bil
prebil v Beli hiši, in čeprav je bila
javnost njegovi soprogi Eleanor dokaj
naklonjena, ta položaj nikakor ni ško¬
dil ugledu velikega predsednika. Da je
imel Kennedy kdaj pa kdaj opravka
s kakšno žensko, so govorili že ta¬
krat, ko je bil še predsednik. Pri tem
so omenjali neko novinarko, pravili pa
so tudi, da se je jraglavar družine Jo¬
seph Kennedy, ki je bil trden katolik,
lepega dne pojavil pri snahi Jacque-
line, ki je, potem ko je zvedela za
eno od moževih avantur, grozila, da
se bo ločila; premeteni oče Kennedy
je snahi ponudil milijon dolarjev, da
bi jo pomiril. In ker je hala bodoča
Onasisova žena’vedno zelo dojemljiva
za argumente te vrste, o razvezi za¬
kona po tem srečanju nd bilo več
govora.

Da bi razbili Kennedyjev mit, pa
so si morali avtorji, kampanje izmi¬
sliti kaj bolj pretresljivega kot obča¬
sne ljubezenske avanture; iz poveda¬
nega namreč izhaja, da Američani po¬
litičnega voditelja, z uspehom pri žen¬
skam ne gledajo preveč postrani —
seveda če se s tem ne ukvarja preti¬
rano. Da bi zadeva dosegla zaželen
učinek, so si avtorji pomagali s po¬
datki, ki morajo pretresti vsakega
razumnega človeka. In prva etapa
operacije je bila zato takšnale: javno¬
sti so sporočili, da je imel John Ken¬
neth v svojem življenju kar 1600 lju¬
bici Ce računamo, da je njegova sek¬
sualna aktivnost trajala 30 let — ubili
so ga, ko jih je bil star 45 let — bi, to-
pomenilo, da si je pokojni predsednik
privoščil vsak teden novo žensko. Se¬
veda ne gre za povsem nemogočo
stvar, posebej še, ker je bil John
Kennedy očarljiv človek, ker je bil
bogat in ker je' sodil v elito ameri¬
ške družbe. Toda primerno propa¬
gandno dozirana doseže . ta številka
poseben učinek zato, ker predstavi
javnosti ne »učinkovitega ljubimca«,
marveč neozdravljivega satira, prav¬
catega seksualnega požeruha (in ker
naj bi se velik del te obsežne spolne
aktivnosti odvijal prav v svetih sobar
nah. ki so bile prizorišče meditiranja
• Jeffersona in Lincolna, dveh v elikih
ameriških predsednikov, je seveda do¬
volj razlogov, da zadeva začne navda¬
jati ameriškega volivca z zaskrbljeno¬
stjo in morda celo tesnobo).

še bolj mojstrski pa je naslednji
udarec, druga etapa operacije. Potem
ko v prvi etapi predstavijo predsed¬

nika kot dokaj neizbirčnega ženskar¬
ja, v drugi etapi avtorji kampanje
razložijo, da je predsednik med mno¬
gimi ženskami, ki jih je dobil v svojo
posteljo, naletel tudi na eno, ki je bi¬
la v tesnih stikih z mafijo. To pa je
že greh, na katerega povprečna anglo¬
saksonska mentaliteta reagira pov¬
sem opredeljeno. Američani in Angle¬
ži so v preteklosti že dokazali, da so
svojim visokim funkcionarjem pri¬
pravljeni odpustiti nekatere neobičaj¬
ne navade, kar zadeva spolno življe¬
nje; vendar pa sodijo, da je narav¬
nost zločinsko, če te spolne razvade
lahko prizadenejo škodo vladnim za¬
devam ali državni varnosti. John Pro-
fumo, obrambni minister kraljice Eli¬
zabete (odstopiti je moral leta 19č>3),
ni prišel na slab glas zato, ker je le¬
gel v posteljo s prostitutko, marveč
predvsem zato, ker je to posteljo de¬
lil s sovjetskim mornariškim ataše¬
jem tako, da je imel ta zadnji pri¬
ložnost priti do zaupnih informacij.
Vlogo, ki jo je imela v aferi Profu-
mo Christine Kieler, je v kampanji
zoper Kennedyje prevzela Juditb
(Judy) Immoor Campbell, stara 41
let; ta ženska živi zdaj v Kaliforniji
in je poročena s poklicnim igralcem
tenisa; to je njen drugi, morda celo
tretji zakon: To žensko in njene stike
s Kennedyjem so zdaj izkoristili ta¬
ko, da so v tisku namignili najprej
na prijateljstvo, ki ga je John Ken-
nedy sklenil okoli leta 1960, se pravi
takrat, ko si je prizadeval postati
predsednik, s pevcem Frankom Sina-
tro. V »klanu« zelo slavnega in zelo
bogatega pevca in igralca je bil tedaj
tudi Peter Lawford, mož ene od Ken-
nedyjevia sester. Prav preko Lawfor-
da se je tudi začelo prijateljstvo med
Kennedyjem in Sinatro. Tedanji pred¬
sedniški kandidat je v predvolilni
kampanji potreboval tudi podporo
gledališkega in filmskega sveta, Sina¬
tra pa je bil pripravljen brž pomaga¬
ti in se je tudi z vso vnemo zagnal
v kampanjo, ki naj bi Johnu Ken-
nedyju navrgla podporo filmskih in
gledaliških ljudi. Njegov delež v kam¬
panji ni bil majhen; nasprotno, bil je
tako tehten, da je Smatra pričakoval,
da bo potem, ko bo KenriŠiy na vo¬
litvah zmagal, dobil tudi mesto v Be¬
li hiši. Toda nehvaležnost na novo iz¬
voljenega predsednika je bila vsa čr¬
na in Sinatri so napisali sicer vljudno
zahvalo, kaj več pa ne. Kennedyjevd
svetovalci so novega predsednika nam¬
reč prepričali,, da je Sinatra preveč
nevarna osebnost, da bi ga smeli pu¬

stiti preblizu predsedniški palači: nje
govi odnosi z mafijskim podzemljem
v Chicagu in Las.Vegasu so bili nam¬
reč takšni, da bi lahko vrgli neprijet¬
ne sence na bleščeče belo fasado no
vega predsednika. Spričo te zavrnitve
je bil Sinatra tako užaljen, da je za¬
menjal stranko in od tistega hipa da¬
lje je bil vztrajen nasprotnik in zani¬
kovalec Kennedyja m  njegove politike.

Med uslugami, ki jih je bil Sinatra
naredil Kennedyju, je bilo tudi sreča¬
nje, na katerem so mlademu predsed¬
niku predstavili bohotno in precej
čedno Judy Campbell, tedaj imenova¬
no »vranji lasje« (zaradi njene popol¬
noma črne »grive«). Judy je bila tedaj
ženska, ki se je precej sukala v višjih
krogih v različnih okoljih: ko se je
po vsej verjetnosti tudi seksualno sez¬
nanila (čeprav ženska to zdaj zanika)
s Kennedyjem, je imela za seboj raz¬
merja z dvema visokima predstavni¬
koma chicaške mafije, z »bossom«
Samom Giancanom in z enim od nje¬
govih pomočnikov, Johnom Rosellijem.
Ker je bila Judy očitno obzirna žen¬
ska, vseh teh poznanstev ni izkorišča¬
la drugega proti drugemu. Edini do¬
kaz, da je bilo njeno znanstvo s Kene-
dyjem všeč nasprotnemu taboru, se
pravi mafijasem, je magnetofonski za¬
pis, ki ga je bila posnela FBI na se¬
stanku, na katerem so sodelovali Ro-
selli in nekateri drugi člani mafije
(prav zanimivo je, kako se je FBI
pojavila s temi, za Kennedyja neugod¬
nimi dokazi prav zdaj, v trenutku, ko
se je njen vrh znašel v zagati zaradi
odkritja, do katerega je prišlo pred
nekaj tedni in po katerem naj bi
FBI poskušala pripraviti črnskega vo¬
ditelja Martina Luthra Kinga k sa¬
momoru). Iz tega magnetofonskega
zapisa je namreč moč razbrati, da je*
Roselli izjavil, da je zadovoljen zaradi
stika, ki ga je Judy navezala s pred¬
sednikom. Ta »stik« je bil očitno vir
ponosa za vso »družino« Giancanovih
mafij asev.

Prav Giancana pa je človek, ki z
oblastjo ni imel stikov samo preko
Judy Campbell, temveč .tudi drugače.
Le nekaj kasneje je namreč CIA po¬
iskala Giancano in mu ponudila za¬
nimivo pogodbo: ameriška obveščeval¬
na služba je chicaški mafiji predlaga¬
la, naj bi se le-ta lotila domoljubne
naloge, uboja Fidela Castra. Ameriški
obveščevalci si tokrat niso prvikrat
pomagali z mafijo, saj je bil ta pred¬
log zelo podoben tistemu, ki so ga bili
ponudili še pred koncem druge sve¬
tovne vojne Luckyju Lucianu, ki so ga
zadolžili za to, da med invazijo Ameri¬
čanov na Sicilijo in v južno Italijo
nadzoruje lokalno mafijo in zagotovi
kar se da neboleče napredovanje za¬
vezniških čet. Američani se zdaj se¬
veda vprašujejo: ali je Kennedv ve¬
del za predlog, ki ga je CIA ponudila

Giancani? Ali mu Je o tem govorila
tudi Judy?

Toda ta vprašanja so stranska in
mimo tega nanje verjetno nikoli ne
bo moč odgovoriti. Poglavitna je celot¬
na prikuha, te pa je ravno dovolj,
da se spomin na predsednika pokrije
z blatom. Tudi način, kako je Judy
postala »osebnost« v tej aferi, je zelo
poučen. Prvo dejanje: komisija sena¬
torja Churcha, ki se ukvarja z delova¬
njem CIA, ugotovi, da je bil nekoč
človek (ne vedo, ali moški ali žen¬
ska), ki je služil za zvezo med Ken-
nedyjem in ameriškim podzemljem.
Drugo dejanje: znani časnikar napiše,
da so prizadeti skušali ta »stik« pri¬
kriti in da je ta zveza v resnici žen¬
ska (pri čemer pa se prav nič ne ve,
od koga je ta znani novinar dobil
podatke za svoje pisanje).

Tretje dejanje: na površje pripla¬
va Judith Campbell, dekle, ki je delala
kot volilni propagandist za Johna
Kennedyja, za njo pa priplava na
površje še Kennedyjeva tajnica,
Evelyn Lincoln, ki je v prostem času
napisala kar pikantne spomine na živ¬
ljenje Kennedyjev. Ta tajnica je tista,
ki kot po naročilu izjavi, da je bila
Campbellova njega dni pravcata mora
in da je kar naprej telefonirala v
Belo hišo, zaradi česar so jo telefoni
sti začeli pošiljati k vragu, četrto
dejanje: uskladeno z izjavami bivše
Kennedyjeve tajnice se pred javnostjo
zdaj pojavi sama Judith Campbell, ki
skliče tiskovno konferenco. Na njej
razloži, da njenih telefonskih klicev
niso zavračali, da je leta 1961 telefoni¬
rala v Belo hišo vsaj sedemdesetkrat
(pri čemer je bila v nenehnem stiku
s predsednikom, tudi takrat, kadar je
bil le-ta v drugih krajih) in da je bil
tudi Kennedy tisti, ki jo je izredno
pogosto klical. In še to pove Campbel¬
lova: da sta bila na štiri oči v svetih
sobanah Bele hiše vsaj dvajsetkrat;
in da sta imela intimne odnose, ki pa
niso bili s  spolni (kaj naj to pomeni, pa
Campbellova ni razložila); ženska je
bila na tiskovni konferenci do te me¬
re obzirna, da je poudarila, da se
Kennedy in gangsterji niso poznali
in da so se njeni odnosi s predsedni¬
kom nenadoma končali 22. marca 1962,
po kosilu, ki ga je imel Kennedy s
šefom FBI, se pravi po tem, ko je
FBI opozorila predsednika, da ima nje¬
gova ljubica odnose s podzemljem. In
to je tudi vsa zgodba o stikih med
Kennedyjem in mafijo. Te zgodbe pa
je ravno dosti, da uniči politični ugled
mrtvega predsednika, hkrati pa tudi
— in to je ta hip očitno bolj po¬
membno — njegovega brata Edwarda,
ki je že deset let eden od nenehno
pričujočih potencialnih predsedniških
kandidatov.

Guido Gerosa

Kaj se dogaja v nekdanji španski koloniji

i . ■ v . ;

Umreti za
Saharo

Revolucija, neodvisnost pa stara tradicija

Trije stari »lančLroverji <r, last fron¬
te Polissario, se s hitrostjo 70 kilome¬
trov na uro prebijajo skozi p uščavo,
ravnd kakor dlan, in puščajo za seboj
oblake prahu. Moje, do kraja obteže¬

no vozilo, ki je zadnje v koloni, poska¬
kuje v osušenem  » vadijue, ki se napol-
ni z vodo samo ob neurjih, in zdi se,
kakor da se bo zdaj, zdaj rc&ssulo.

Csim prej ba radi prišli do Mahbe-
sa, zakaj vračamo se proti vzhodu.
Mahbes, mestece kakih sto kilometrov
zahodno od dokaj medlo začrtane me¬
je med Zahodno Saharo in Alžirijo
v smeri proti Tindufu, je namreč vo¬
jaško oporišče Ljudske fronte za osvo¬
boditev Seguie el Hamre in Ria de
Oto.  Skratka, njena prestolnica.

Pravkar smo preživeli več dni v
»notranjosti«, 300 kilometrov na zaho¬
du, sredi tistega četverokotnika, ki so
ga z ravnilom začrtali med Marokom,
Mavretanijo in Alžirijo. Obiskali smo
več taborišč. Kljub zagotovilu glasni¬
kov kralja Hasana nd več nobenega
dvoma: »osvobojeno ozemlje« čisto
preprosto obstaja. Obstajajo tudi be¬
gunca, ki se jih niso izmislili, da bi
podprli »svojo stvar«. Begunci, ki ve¬
do, kaj hočejo. Čeprav je to noro.

Znočilo se je. Vozimo se po kam¬
niti hamada,  sivi, odurni in s
trnjem poraščeni. Nebo je mračno.
Kako naj se človek skrije v tej neiz¬
merni ravnini? In vendar; sem ter
tja se izvijejo iz teme ljudje in kon¬
trolirajo naše dokumente, medtem ko
jih v temi skriti tovariši »krijejo« s
puškami. S šali peščene barve, oviti¬
mi okrog glave, v kaki blizah in pla¬
ščih, oviti s pasovi za naboje: to so
gverilci saharske ljudske armade. Naši
avtomobili vozijo s prižganimi žaro¬
meti. Torej se ni bati maroške patru¬
lje. In vendar! Malo bolj na severu
teče cesta El Ajun—Smara—Ždira, ki
jo v glavnem kontrolirajo sile kraljev¬
ske vojske... Se oklopniki njegovega
maroškega veličanstva res tako boje
starih »MA5. 36«, ki jih imajo gve¬
rilci? To ni popolnoma zanesljivo. To¬
da če bi se kraljevska vojska pogna¬
la bolj proti vzhodu v smeri Tindufa
in odrezala fronto Polissario od edine¬
ga preskrbovalnega zaledja, bi to po¬
menilo, izzivati Alžirce preko dopust¬
nih meja.

»Uporabni trikotnik«

Nenadoma smo zagledali pred se¬
boj premikajoče se luči. Žarometi so
bili oddaljeni od nas manj kot kilo¬
meter. Naši šoferji so brez besede
ugasnili žaromete na avtomobilih. Vo¬
zimo se na slepo. Leden, droben dež
se na vetrobranskem steklu brez bri¬
salcev meša s puščavskim prahom.
Prvo vozilo je »nasedlo« na pritlikavo
akacijo, žarometi na obzorju postaja¬

jo čedalje bolj ostri. Naše vozilo je
poiskalo zavetje, kakih 500 metrov od
poti, dragi avtomobil pa se je z
ugasnjenimi žarometi podal na razi¬
skovanje terena. Ure tečejo. Preživeli
smo čudno in napeto noč v mrazu
in strahu. Polissario torej le ni tako
doma v tej puščavi, kakor se zdi!
Neznani žarometi se približujejo. Nji¬
hovi svetlobni snopi nas slepijo. Sliša¬
ti je hrumenje gosenic. Vrgli smo se
v pesek in čakali Maročane, te pusto¬
lovske vojake, ki so se podali v samo
osrčje sovražnikovega zaledja in ki
najprej streljajo, potem šele sprego¬
vore. žarometi so se obrnili in se za¬
čeli počasi oddaljevati. Ob zori se je
vrnil »landrover«, bil je v poizvedoval¬
ni akciji. Vse je v redu. Mahbes nd
več daleč. Prišli smo tja, ne da bi
razjasnili uganko z neznanimi vozili.
Morda je tu Polissario naposled ven¬
darle doma in na svojem.

Ob najbolj nenavadnih govoricah,
ki krožijo, ob nasprotojočih si komu¬
nikejih ob »belih« lisah na ozemlju, ki
meri dve tretjini Francije, seveda ni
upati, da bi človek lahko z gotovostjo
govoril o čemerkoli. Kaže, da se ma¬
roški armadi nič kaj ne mudi do kra¬
ja izkoristiti prednosti, izhajajoče iz
tristrankarskega sporazuma, ki je pri¬
nesel Maroku severno, to je naj boga--
tejšo polovico španske kolonialne de¬
diščine, in iz zmagovitega političnega
pokra, ki je dobil ime »zeleni pohod«.
Razlogi za to opreznost še niso pov¬
sem jasni. Maročani so se zadovoljili
s tem, da so zasedli »uporabni trikot¬
nik« El Ajun—Smara—Bu Kraa, se
pravi mesta in fosfate. Pognali so se
tudi na jug, do mesta Villa Cisneros,
ki se sedaj imenuje Dahklea, to je do
pomembnega ribiškega središča in do
bodočega naftnega centra. Ves vzhod,
velika prostranost, pa ostaja »osvobo¬
jeno ozemlje«, ki ga kontrolira Polis¬
sario.

Vsega seveda nismo videli: za to bi
bili potrebni meseci. Vsekakor pa smo
videli dovolj, da nedvoumno lahko tr¬
dimo, da svobodna Sahara obstaja.
Taborišča v puščavi dajejo zatočišče,
če se lahko sploh govori o zatočišču,
kakim 40.000 beguncem od 60.000 pre¬
bivalcev, kolikor jih šteje Zahodna Sa¬
hara. številka o beguncih se ujema s
številko, ki so jo postavili Združeni
narodi na podlagi ocen mednarodnega
rdečega križa. Prav tako ni mogoče
ovreči dejstva, da so prišli ti begunci
v puščavo pred kratkim, z ozemelj,
ki s6 jih zasedli Maročani, in da so
pri tem tvegali življenje. Možno je
razpravljati o razlogih za ta eksodus,
toda eksodus je neovrgljivo dejstvo.
In vsa ta bedna množica v puščavskih
taboriščih vam preprosto, skoraj z
nadčloveškim naporom razlaga, zakaj
se je odločila živeti svobodno življe¬
nje. Za svobodo so pripravljeni tve¬
gati tudi življenje, če bi bilo treba.

Povsod puščavski prah. Bedne ba¬
rake, konzervne škatle. Puščavski ve¬
ter. Panorama, ki vzbuja obup tudi

pri jnstih, ki imajo puščavo radi. Raz¬
metana naselja šotorov, takih iz pra¬
vih šotorskih kril in onih nomadskih.
Takšno je bilo prvo taborišče, ki smo
da videli še na alžirskem ozemlju: Ha-
fed Budžema ati tudi »Hasi Robinet«
imenovano, kajti tam je vodna črpal¬
ka. Petnajst koz in tri do štiri tisoč
beguncev.

V tem peklu se odvija , neka orga¬
nizirana dejavnost, toda vse naokoli
je golo, pusto, divje. V pesek so izko¬
pane globoke luknje, pokrite s plat¬
nom in na njem puščavski pesek. V
teh luknjah se otroci uče arabske abe¬
cede. Z desetimi leti se otroci ločijo
od družine in obiskujejo politične in
vojaške tečaje. Ko dopolnijo petnajst
let, postanejo borci.

Drugje so ženske. V Črno zavite sil¬
huete se z nerodnimi kretnjami uče
rokovati z orožjem. Ena, zelo
ljubkega videza, doji otroka, hkra¬
ti pa z okornimi kretnjami raz¬
stavlja in sestavlja staro francosko
strojnico »MA.T. 47«.

»Zakaj to orožje?« vprašam.

ženske odgovore v en glas: »Da bi
nudili odpor. Tudi do smrti. Hasan
je dal pobiti naše sorodnike. V El Aju-
nu zapirajo. Posiljujejo ženske. Muči¬
jo vsakogar, kdor noče pozdraviti kra¬
ljeve slike. Toda mi nismo Maročani.
Cisto drug narod smo.«

To je slišati po vseh taboriščih.
Morda so indoktrinirani, toda v nji¬
hovem glasu je nekaj prepričevalnega,
odločnega in žgočega.

»Kaj pa maroški vojaki...?«

»Enega sem ubila,« pravi dekle z
otrokom. »Sposobna sem ubijati mo¬
ške ...«

Zvečer je tovornjak pripeljal be¬
gunce, ki so jih pobrali na poti. To
so ljudje iz ždire, ki so preživeli dvaj-
setdnevni pohod skozi puščavo. Koze
so poginile od mraza. Otroci pa niso
pomrli. V kuhinji, zdolbeni v puščav¬
ski pesek, se v kotlu kuha hrana za
250 beguncev. Otroci pobirajo peške
naših dateljev, da bi z njimi nahranili
koze, ki so kakor živi okostnjaki.

Prepovedana beseda

Taborišče Ždira je na vzhodu. Ne¬
kaj tisoč beguncev, brez moških. Ime
je dobilo po ljudeh, ki so pribežali iz
ždire, ki je bolj na severu. Tu pravi¬
jo, da so tam boji. Maročani zanika¬
jo. Kdo ba vedel, kaj je res?

Termometer kaže dve ali tri stopi¬
nje. Ledeni veter me kljub topli ve¬
trovki reže do kosti. Pred menoj so
vrste deklet. Lica jim plavijo od mra¬
za. »Pozor ..!« Potem potegnejo zasta¬
vo na krivenčasti drog. Lekcija, ki so
se je naučili od »tercio«, španske tuj¬
ske legije. Tudi povelja s piščalko so
nasledek tega pouka. In udarec z bo¬
simi petami. Potem sledi pesem: Bi el
budikija, nanalu al hurija« (S puško
si bomo priborili svobodo). Vmes kaš¬
ljanje. Oborožena dekleta korakajo

Moskovski zapis

Zelena luč
za časnikarje

Izboljšani pogoji dela za tuje dopisnike

Od našega moskovskega dopisnika

MOSKVA, .januarja  — Kakim 250
tujim novinarjem, akreditiranim v

sovjetski prestol nici , se bo 1. marca

prižgala zelena luč v postojankah pro¬

metne milice , ki so razvrščene na
vseh glavnih mestnih vpadnicah, ne¬

kako '40 km od Moskve. Poslej se bo-
do stalni moskovski dopisniki, tako

kot doslej diplomatsko osebje, lahko

! prosto gibali po moskovski oblasti, ne

da bi se jim bilo poprej tre ba obrniti

za dovoljenje v tiskovni oddelek zu¬

nanjega ministrstva in OVIR, oddel¬
ka za vizume in registracijo notranje-
ga ministrstva.'

Doslej so se tuji dopisniki smeli
-gibati samo v 40-kilometrskem krogu
okrog Moskve, za druga potovanja pa
so morali dobiti posebno dovoljenje.
»Begunce« iz tega kroga je takoj usta¬
vilo oko postave, ki budno pazi v pro¬
metni postojanki na 40. kilometru in
ki zlahka loči med domačimi črnimi

in tujimi belimi registrskimi tablica¬
mi z oznako »K« za dopisnike (kore-
spondent).

Nekatere tuje države so na sovjet¬
sko prakso omejenega gibanja za tu¬
je dopisnike odgovorile z ustreznim
ukrepom: omejile so gibanje sovjet¬
skih novinarjev na krog 40 kilometrov
od prestolnice. Tako je bilo, denimo,
v Italiji, Grčiji in še kje. Zato so vpra¬
šanje svobodnejšega gibanja tujih do¬
pisnikov večkrat načeli med državni¬
škimi srečanji in nazadnje je bilo za¬
pisano tudi v sklepnem dokumentu
evropske konference v He l si nkih .

V helsinškem duhu

V poglavju o izboljšanju pogojev
za delo tujih novinarjev je v helsin¬
škem dokumentu med drugim rečeno,
da je treba na temelju vzajemnosti
izboljšati proceduro dovoljevanja po¬
tovanj za časnikarje držav-udeleženk
po državi, kjer opravljajo svoje delo,
ter jim postopno povečevati možnosti
za potovanja, pri tem pa upoštevati
obstoj območij, ki so iz varnostnih
razlogov zaprta. Časnikarjem naj bi iz¬

dajali dovoljenja za gibanje kar se da
hitro.

Pred dnevi so sovjetske oblasti ob¬
vestile tuja veleposlaništva, da so v
skladu s helsinškim dokumentom-skle¬
nile izenačiti prakso gibanja za tuje
dopisnike s prakso, ki je doslej velja¬
la za diplomatsko osebje. S prvim
marcem bodo lahko tuji dopisniki s
slehernim prevoznim sredstvom obi¬
skali tiste kraje in območja moskov¬
ske oblasti, ki so odprta za tujce, brez
poprejšnjega obračanja na* tiskovni od¬
delek zunanjega ministrstva ZSSR.

Poslej bo precej poenostavljeno tu-
- di izdajanje dovoljenj za gibanje tujih
dopisnikov po drugih območjih ZSSR.
Za potovanje po tistih poteh, ki so
odprte tujim motoriziranim turistoiA,
se bodo dopisniki poslej obrnili s -pis¬
meno prošnjo na tiskovni oddelek zu¬
nanjega ministrstva 24 ur pred odho¬
dom, za potovanje v, ostala mesta in
območja ZSSR, ki so odprta za tujce,
pa 48 ur pred odhodom. Po. 1. marcu
se bo torej treba obrniti zgolj na zu¬
nanje ministrstvo, in ne več na OVIR,
ki je doslej smeri gibanja vpisoval v
poseben dokument za tujce.

Namen takšne sprostitve gibanja
za. tuje časnikarje je, kot pravijo sov-

sobotna'priloga

DELO • 24. januarja 1976 • stran 2»

*

po pesku. Nad njimi tudi mladeniči
iz milice, ki se uče abecede vojaškega
znanja. In dvanajstletni otroci, ki se v
ledenem vetru uče streljati...

Z nami sta trda in čista revolucio¬
narja: Francoz in Španec, ki je v pod¬
talnih bojih že čisto osivel.

Govorili smo z zdravnikom. Edinim
zahodnosaharskim zdravnikom, ki je
diplomiral. Z zdravniško torbo hodi
od taborišča do taborišča. Polovica
ljudi je jetičnih; od teh polovica ot¬
rok. Potem rahitis, trahom, hepatitis
in podhranjenost. Primanjkuje pro¬
teinov. Poglavitna jed je prgišče po¬
praženega ječmena. Ni cepiva, ni vita¬
minov, ni zdravniških Škarij... Sle¬
pič pomeni smrt. V petnajstih dneh
so pokopali deset otrok.

Na zahodu je taborišče, ki se ime¬
nuje Bir Tericit. Velik šotor iz rjave
volne, ki klubuje vetru." V njem so
ljudje iz ljudske armade. Kratkih las,
z bradico a la Lenin in mandeljevih
oči. Pogovoru ni ne konca ne kraja.
»Srečni smo, ker se bojujemo za pra¬
vično stvar. Maročani? Ah, deset jih
podrem s puško... Tanki? S taktiko
je tudi njim moč priti do živega. En
borec se žrtvuje, da streljajo nanj,
medtem pa polože drugi mino ali gra¬
nato med gosenice ...«

»Torej revolucija in neodvisnost?«

Seveda. Zraven pa stara tradicija
nomadskih bojevnikov iz plemena
R'uguibatov, ki so jih Francozi po¬
korili šele leta 1936, čeprav sedaj nih-
če ne omenja besede »pleme«, ki je
postala sinonim za reakcionarnost
in je torej »tabu«.

idrske oblasti, da bi izboljšali pogoje,
v katerih tuji dopisniki opravljajo svo¬
je poklicno delo. V okvir takšne iz¬
boljšave delovnih pogojev sodi tudi
nedavna odločitev o izdaji večkratnih
vstopno-izstopnih vizumov za tuje do¬
pisnike, s čimer so precej olajšali nji¬
hova potovanja v tujino.

Z novim ukrepom se krog, v kate¬
rem se lahko brez poprejšnje odobrit¬
ve gibljejo tuji dopisniki, razširja od
40 na približno 100 km, kolikršen je
obseg moskovske oblasti. Ta oblast je
nekoliko večja od gdanske (47.000 kva¬
dratnih kilometrov), šteje pa 14 mili¬
jonov prebivalcev, od katerih jih do¬
bra polovica živi v prestolnici.

Stokilometrski krog

•

V tem stokilometrskem krogu je
vrsta starih ruskih mest s čudovito
staroveško rusko kulturo. Največ jih
je nanizanih na tako imenovanem
»Zlatem prstanu,« na krožni cesti .se¬
verovzhodno od Moskve, kjer leže kra¬
ji: Vladimir, Cuzdalj, Kostroma, Za-
gorsk, Perejeslavlj, Šaleški, Rotov Ve--
liki in Jaroslavlj.

Hkrati pa je na tem 'območju tudi
več krajev, ki so iz varnostnih razlo¬
gov zaprti za obisk tujcev. Takšno je,
denimo, mesto Kaliningrad v moskov¬
ski oblasti, kjer je središče upravlja¬
nja vesoljskih poletov, iz katerega so
nadzoroyali skupni polet »Sojuz-Apol-
lo«, pa . naselje, v katerem živijo sov¬
jetski vesoljci Zvezdno mestece, in
še nekateri drugi.

Smeri gibanja bodo tako za tuje
dopisnike po prvem marcu še naprej
dokaj natančnno določene. Lahko bo¬
do šli v Zagorsk, »pravoslavni Vati¬
kan« z množico starih, živo poslikanih
čebulastih cerkva, ki leži 71 km se¬
verovzhodno od Moskve; pa v stari
dvorec Abramcevo, spremenjen v mu¬
zejski leži 11 kilometrov stran od glav¬
ne ceste za Jaroslavlj k a k i h  60 km od
Moskve; na obe veliki letališči Do-
mojedovo in šeremetjevo; v mesto
Bubno, 106 km severno od Moskve na
cesti za Leningrad, tam, kjer se Volga'
razširi v veliko Ivankovsko umetno
jezero; pa v mesto Istro, 58 km za¬
hodno od Moskve na cesti za latvijsko
prestolnico Rigo; v Solnečnogorsk, ki

Puščava, puška, smrt: to je resnič¬
no življenje. Kaj zato, če umirajo
otroci. Sahara ni bila nikdar za meh-
kužneže. Prebujanje politične zavesti
nadomesti vse drugo. V veliko zado¬
voljstvo Alžircev, ki se upravičeno bo¬
je, da bo os Rabat—Madrid—Pariz ob¬
kolila njihov megleni socializem. Gve¬
rila v Zahodni Sahari bo preprečila,
da bi Maročani to izvedli brez težav,
dokler ne bo karkoli premešalo kar¬
te, ki so bile že naprej razdeljene z
»zelenim pohodom«, morda se bodo
Mavretanci uprli maroškim apetitom,
morda bo izbruhnila totalna vojna v
Magrebu, morda bodo Maroku pre¬
križali načrte Sovjeti, Kitajca ali pol¬
kovnik Gadafi...

»Levčki«

Naša pot po »osvobojenem
ozemlju« se je končala v mestecu
Mahbes. Prestolnica Polissario je ne¬
navadna: zanikrna španska trdnjava,
razmajane kolibe, skeletom podobne
koze in nekaj neuporabnih »landro¬
ver jev«. In nekaj ducatov otrok v za¬
mazanih uniformah in nekajkrat pre¬
velikih čevljih, ki so bodoči elitni
bojevniki fronte Polissario, to so »mla¬
di levi«, iz milice.

To je vse, kar smo videli. Vse ka¬
že, da je res, da potekajo boji. Se¬
veda je pretirano, kadar se govori o
»železnem obroču« okrog ždire, o du¬
catih uničenih tankov ali o četah kra-

leži 45 km severno od Moskve ob Te-
nežskem jezeru, in lahko bodo hodili
na izlete v krogu 6 km okrog tega je¬
zera; v mesto Klin, kakšnih 23 km na¬
prej do Solnečnogorska; v Leninske
gorke, kakih 20 km južno od Moskve;
v staro mesto Venigorod, ki ga je pred
800 leti ustanovil Jurij Dolgorukij na
reki Moskvi, kakih 50 km zahodno
od prestolnice; in še v nekaj manjših
krajev.

Takšna je izbira prostih potovanj
v stokilometrskem krogu okrog pre¬
stolnice. Sproščeno gibanje bo prišlo
novinarjem prav še najbolj zato, ker
bodo lahko preprosteje prebili konec
tedna nekje v slikoviti podmoskovski
okolici, zavrteli na kakšni jasi raženj,
pogledali za gobami. Doslej je bilo to
nekoliko teže, ker običajno do konca
tedna niso vedeli, kako bo z delom in
kako se bo obrnilo vreme, tako da so
bolj redko vnaprej prosili za dovo¬
ljenje.

Zaprta vrata

Glede obiska drugih mest, ki so od¬
prta za tujce, ostajajo v veljavi deset
let stari, predpisi. Po njih so številna
območja v prostrani deželi pa tudi
nekaj večjih mest zaprta za obiske
tujcev iz varnostnih razlogov. Izjemo
nhpravijo sem in tja za obisk kakšne
tuje uradne delegacije. Sicer pa se
število zaprtih območij čedalje bolj
krči in tujci imajo čedalje več mož¬
nosti, da pokukajo na različne konce
Sovjetske zveze, tjp.  do daljnjega
vzhoda.

Vseh 1999 mest, kolikor jih je v
SZ, seveda ni mogoče videti. V minu¬
lem letu je državna turistična agenci¬
ja Inturist omogočila tujim turistom
obisk 135 sovjetskih mest, med kate¬
rimi so prestolnice 15 zveznih repub¬
lik, velika industrijska in kmečka ob¬
močja, znanstvena in kulturna sredi¬
šča, pobratimska mesta, mesta-heroji
itd. V celoti je Inturist ponudil tujim
gostom lani sto standardnih potovanj
po sovjetskih turističnih območjih,
motoriziranim turistom pa 16 avtomo¬
bilskih poti, ki v celotni dolžini 10.000
km potekajo skozi mesta evropskega
dela ruske federacije ter po Moldaviji,
Belorusiji, Ukrajini, Gruziji, Armeniji
in Estoniji.

Ijevske vojske, ki so jih sesekali. Gre
za vznemirjevalne akcije okrog mest
in vzdolž cest; dobro usmerjeni rafal
iz »M.A.S. 36«, sabotaža na fosfatnih
napravah v Bu Kraju, dobro vržena
granata ali zaplenjeni kamion z elek¬
tričnimi baterijami, kakor poročajo
sporočila fronte Polissario.

Do tega, da bi prenesli vojno v
Maroko in Mavretanijo, da bi ustva¬
rili veliko socialistično Saharo, ki bi
segala od Draja do Nuadhibuja, je se¬
veda še daleč... Medtem pa Alžirija
poziva pod zastavo rezerviste in poši¬
lja na mejo vojsko, ki je bila doslej
zaposlena -z bolj miroljubnimi opra¬
vili, ter do skrajnosti podžiga svoje
javno mnenje. Na zborovanjih, ki so
prirejena v znamenje solidarnosti z
brati iz Zahodne Sahare, vzklikajo
mladi Alžirci: »Živela vojna.« Gre za
vojno, ki ba utegnila vse postaviti na
glavo, če bi Maročani izgubili živce in
bi se odločili blokirati sestradane gve¬
rilce s tem, da bi prerezali pot med
alžirskim Tindufom in Mahbesom, po
kateri prihaja pomoč.

Naslednje jutro smo se odpravili
proti meji. Na nikogaršnji zemlji so
naša vozila spremljali in varovali trije
alžirski oklepniki. Hrup njihovih mo¬
gočnih motorjev me je spominjal na
nočno epizodo sredi »osvobojenega
ozemlja«. Alžirija bedi nad svojo var¬
nostjo še pred svojimi prvimi linija¬
mi. Za vsak primer...

Jean-Francis Held

Za obiske tujcev pa je še zmerom
zaprtih 10 večjih mest ruske federa¬
cije.; kot Magadan na daljni Kamčat¬
ki, Ohotsk, Omsk, Tomsk, Kujbišev,
Krasnojarsk, Kaliningrad v moskov¬
ski oblasti, Angarsk, Mirov in Tara-
tov. Manjšim skupinam tujih dopis¬
nikov od časa do časa omogočijo obi¬
skati tudi ta mesta in tedaj se seve¬
da lahko postavijo z ekskluzivnimi re¬
portažami, za katere je med novinar¬
sko srenjo običajno prestižno tekmo¬
vanje.

V Ukrajini so za tujce zaprta me¬
sta Dnjepropetrovsk, Nikolajev in Se-
vastopolj, črnomorsko pristanišče na
polotoku Krimu. V Estoniji je med 33
mesti mogoče obiskati prestolnico
Tallinn, v Litvi od 92 mest prestolnico
Viljnus, med 56 latvijskimi mesti pa
sta tujcem poleg prestolnice Rige do¬
stopna še Jurmala in Ventspils ob
Baltiku.

Postopno pa se tudi ta zaprta ob¬
močja čedalje bolj odpirajo in zme¬
rom več je tujcev, ki se lahko pohva¬
lijo, da so jih obiskali. Sčasoma uteg¬
ne biti seznam takšnih območij zme¬
rom krajši, ostajal bo omejen pred¬
vsem na tista, ki so izrednega pome¬
na za varnost. Nekatera druga območ¬
ja, kamor je bil dostop zaprt delno
tudi zavoljo nezaupanja do tujcev, s
katerimi so imeli včasih v preteklosti
slabe izkušnje pa bodo verjetno čez
čas odprla svoja vrata.

Vsekakor je najnovejši ukrep sov¬
jetskih oblasti, s katerim so sprostili
gibanje za Ulje dopisnike, mogoče oce¬
niti kot pripravljenost ZSSR, da čim¬
bolj konkretizira sklepni dokument iz
Helsinkov in tako ustvari dobro pod¬
lago za njegovo uresničitev v celoti,
za kar se sama tako: zavzema. Sovjet¬
sko vodstvo je večkrat poudarilo, da
je za dosledno in celovito izpolnitev
helsinškega dogovora, in zdaj tudi
praktično dokazuje, da to niso bile
zgolj prazne besede. To pa je v dolo¬
čenem smislu tudi odgovor Zahodu, ki
je vztrajno poudarjal, da uresničeva¬
nje helsinškega dokumenta opravlja
svoj izpit predvsem v tako imenovani
srednji točki, bolj sproščenem preto¬
ku idej in ljudi.

Tit Doberšek

/

sobotna priloga

26 stran • 24. januarja 1976 • DELO

Po srečanju v Kingstonu

Med zlato
Seilo in Karibdo

Na zasedanju IMF dosežen korak naprej, vendar
premajhen za napredek držav v razvoju

»Srečanje na Jamajki naj bi omogočilo
zaključne obrise mednarodnih monetarnih
r e formnih ukrepov, o katerih razpravljajo
že dve leti. Pričelo se je s srečanjem
finančnih ministrov in guvernerjev '
centralnih bank »skupine desetih« velikih
razvitih držav. In v starih slabih časih bi
tl gospodje sami odločili, kaj je dobro
za ves svet Toda tokrat so že po slabi
uri razprav dvignili roke, ker so uvideli,
da bodo v istih vprašanjih tako in tako
razpravljali na zasedanju začasnega
komiteja IMF, v katerem imajo države
v razvoju deset od dvajsetih sedežev.
Sic transit gloria. Načrti bogatih držav
o pomoči revnim se valjajo že toliko
časa, da so prejemniki pomoči že pričeli
dvomiti o pomoči. Načrt, da bi dobiček
od prodaje 25 milijonov unč zlata, Id ga
hrani IMF, porabili za pomoč državam
v razvoju, zveni kar lepo. Toda, kaj se bo
zgodilo, če bogate države ne bodo
privolile v višjo ceno zlata ali pa če se
IMF ne bo mogel znebiti tolikšne količine
zlata, ne da bi se podrl trg?«

»The Economist«, London

Ozračje dogovarjanja vn sporazu¬
mevanja, ki že od sedmega posebne¬
ga zasedanja generalne skupščine OZN
preveva dokaj številna srečanja razvi-
tih in držav v razvoju, je bilo osnov-
na značilnost nedavnega zasedanja za¬
časnega komiteja mednarodnega de-
namega sklada (IMF)  in odbora za
razvoj, ki sta v Kingstonu na Jamajki
razpravljala o ukrepih za rejormo
mednarodnega denarnega sistema ter
o povečanju pomoči državam v raz¬
voju.

Toda, četudi je ozračje dogovarja¬
nja prevladovalo, pa ga vendarle ni bi¬
lo dovolj, da bi razvite države privoli¬
le v uresničitev celotne sheme pomoči
državam v razvoju, ki so jo na poseb¬
nem sestanku pripravili predstavniki
»skupine 24« (po osem držav v razvo¬
ju iz Afrike, Azije in Latinske Ameri¬
ke). Prav zaradi polovičnega uspeha
pri urejanju vprašanja pomoči drža¬
vam v razvoju se bodo predstavniki
članic IMF na prihodnjem zasedanju
znova srečali s to točko dnevnega re¬
da. Posebej še, ker bodo tedaj že. zna¬
ni rezultati (ne)uspeha strategije dru¬
gega desetletja razvoja.

Med sklepi zasedanja so največ raz¬
prav po svetu zbudili sklepi o zlatu,
ki sodijo v obe glavni točki kingston-
skih razprav: reformo in pomoč. Do¬
govor, s katerim je demonetizacija
zlata postala že skoraj uradna, je za-

»Kakšne bodo značilnosti sistema
(drsečih tečajevj, ki ga bo mogoče ..
uveljaviti le s 85. odstotno yečino, pri
čemer pa imajo ZDA pravico veta?
Najmanj, kar je mogoče reči, je, da so
njegovi avtorji skrbno pazili, da bo kar
najbolj neobvezen... Določeno je, da se
bo vrednost valute lahko odmikala za
4,5 odstotka navzgor ali navzdol od
paritete (se pravi še enkrat več, kot je
bilo določeno z washingtonskim
sporazumom 18. decembra 1971). Ta
določHa bo mogoče prav tako spremeniti
le s 85-odstotno večino.

Pa ne samo to: vsaka država bo imela
pravico s pogojem, da pojasni razloge
za ta ukrep IMF, da se ne vključi'v ta
sistem (Hi torej pusti svojo valuto prosto
drseti), oziroma, da iz sistema .izstopi,
če bi bila že vključena vanj. Ali bo
»strogi nadzor« IMF, o katerem se veliko
govori tako v novem kot v starem
statutu, lahko zagotovi! učinkovito
disciplino? Nobena velika država ni še
nikoli dovolila, da bi ji narekovala politiko
kaka mednarodna organizacija.«

»Le Monde«. Pariz

ključi! sedem In polletne razprave o
vlogi rumene kovine v mednarodnem
denarnem sistemu, o čemer so se dol¬
go časa kresala različna mnenja pred¬
vsem razvitih držav. Razprava o zlatu
je postala tolikanj zagreta, da je po¬
vsem zasenčila celoten potek dogovar¬
janja o reformi svetovnega denarnega
sistema.

Tokrat je »dogovor o zlatu« pote¬
kal precej preprosto predvsem zaradi
tega, ker sta se glavni zagovornici na¬
sprotujočih si stališč (Francija in
ZDA) o tem pomenili že med sreča¬
njem »velike šesterice« v Rambouille-
tu. Dogovor vsebuje več točk, najpo¬
membnejša pa sta sklep o prodaji 25
milijonov unč rumene kovine po tržni
ceni (ki je 3,5-krat višja od uradne),
s tem da bi tako pridobljeno razliko
(1,8 do 2 milijardi dolarjev) namenili
kot pomoč tistim državam v razvoju,
katerih narodni dohodek na prebival¬
ca je nižji od 350 dolarjev. Drugi sklep
pa določa, da bodo 25 milijonov unč
zlata iz zalog IMF vrnili centralnim
bankam držav, ki so zlato v okviru
svojih prispevkov vložile v trezorje
IMF.

Tako bo iz zlatih zalog denarnega
sklada skupno »odplavala« tretjina do¬
sedanjih naložb, ki jih bodo nadome¬
stili z dolarji ali posebnimi pravicami
do črpanja (SDR, za katere si pred¬
vsem države v razvoju že vrsto let pri¬
zadevajo. da bi postale namesto dolar¬
ja, zlata ali katerekoli druge posamič¬
ne valute osnova svetovnega denarne¬
ga sistema). Držav v razvoju sklep o

»Trg je izredno občutljiv za mogoče
učinke prodaje 25 milijonov unč zlata Iz
IMF, kajti ne zdi se verjetno, da bi
zasebni kupci hoteli kupiti toliko zlata
po sedanjih cenah, posebej v bližnji
prihodnosti ne. Ponoven nastop bojazni
pred inflacajo aii družbeni premiki bi
seveda lahko močno spremenili celotno
podobo, toda za sedaj bo cena močno
odvisna od ukrepov IMF in nekaj uradnih
lastnikov zlata — banke za mednarodne
poravnave, Francije in ZDA — ki imajo
daleč največ vpliva. ...Obenem pa IMF
želi dobiti denar in predvidevanja,
o katerih so glede možnih premikov
poročali iz Kingstona, menijo, da bi bili
v IMF povsem zadovoljni s ceno, ki bi
bila nekolikanj nižja od sedanje, ki je
136,50 dolarja za učno. Najbrž bi karkoli
nad 120 dolarjev bilo povsem
zadovoljivo.« ^

»The Financial Times«, London

vrnitvi zlata ne bo posebej ganil, če v
njem ne bi biio skritih nekaj nevarno¬
sti, ki lahko ogrozijo tudi uresničitev
prvega sklepa.

uu 6 ovo-r o prodaji 25 milijo¬
nov unc vseouje aoiočilo, aa je s pro¬
dajo treba pričeti takoj, taksno mne¬
nje pa zouja precejšnje dvome banč¬
nikov iz banke za mednarodne porav¬
nave (BIS), ki naj bi opravila in nad¬
zorovala prodajo zlata. Predstavniki
BIS so namreč že v Kingstonu opozo¬
rili, da bi pojav tolikšne količine ru¬
mene kovane na trgu povzročil hiter
in občuten padec cene zlata, saj ni
verjetno, da bi zasebni investitorji, ki
kupčujejo na prostem trgu lahko »pre¬
bavili« tolikšne količine po sedanjih
cenah. Zavedati se namreč moramo,
da bi se poleg zlata, ki bi ga prodajal
IMF, na trgu pojavilo še dodatno zla¬
to, in sicer iz tistih razvitih držav, ki
bi z delitvijo drugih 25 milijonov unč
dobile precejšnje količine zlata. Ker
imajo nekatere razvite države dokajš¬
nje plačilne primanjkljaje (Italija in
Velika Britanija) ali pa potrebujejo
sredstva za injekcijo gospodarstvu, ki
bi tako dobilo potreben sunek za start
iz recesije, bodo najverjetneje skuša¬
le prodati dokajšnje količine zlata po
tržnih cenah.

Na drugi strani pa si tako IMF kot
načrtovalci gospodarskega razvoja v
razvitih državah prizadevajo obdržati
sedanje cene, pridružujejo pa se jim
Sovjeti, ki so drugi največji proizvaja¬
lec zlata na svetu in ga potrebujejo za
financiranje izdatkov za uvoženo teh¬

nologijo, pa tudi Južnoafričani, ki jim
je denar potreben za pokrivanje moč¬
no povečanega vojaškega proračuna.

Oba nasprotujoča si procesa zago¬
tavljata, da razprava o zlatu kljub
formalnemu zaključku še ni končana
in da bodo morah strategi prodaje zla¬
ta še najti pot med zlato Scilo in Ka¬
ribdo. Države v razvoju bodo s proda¬
jo malo pridobile, saj imajo le 8,6 od¬
stotka zlatih zalog na svetu, ter 30,2
odstotka deleža v zlatu, ki je naloženo
v IMF.

Drugi del dogovorov, ki sodi v okvir
pogajanj o novem mednarodnem de¬
narnem sistemu, tvori sklep, s katerim
naj bi SDR v prihodnje postale glav¬
na rezerva v IMF, in sicer tako, da hi
iz trezorjev sklada polagoma umikali
dolar in druge posamezne valute, ter
dogovor o spremembi statuta IMF,
ki pa ga bodo morali potrditi še na
letni skupščini sklada. Tudi o tem so
dosegli soglasje že v Rambouilletu, ko
se je Francija odpovedala fiksni ideji
o trdnih paritetah med valutami. Pri
tem je najbolj zanimivo, da je v ame¬
riško stališče v legalizaciji drsečih te¬
čajev valut privolil prav Giscard d’Es-
taing, ki je kot finančni minister pod
de Gaullom in Pompidoujem najglas¬
neje grmel proti drsečim tečajem.

Kingstonski sklep torej pravi, da bo¬
do tečaji valut lahko drseli, in sicer
za 4,5 odstotka, v primeru večjega od¬
klona pa bo nujno treba prilagoditi
vrednost valute. Politiko drsečih te¬
čajev so v preteklem obdobju najbo¬
lje izrabile ZDA, ki so polagoma, a
sistematično puščale kri dolarju. S tem
so si zagotovile konkurenčnost na tu¬
jih trgih, saj je bilo njihovo blago za¬
radi znižanja vrednosti dolarja cenej¬
še, skrb za tečaj dolarja pa so večidel
prepuščale centralnim bankam zahod¬
noevropskih držav, ki so v skladu z
dogovorom »deseterice« ob prevelikih

nihanjih dolarja morale posegati z na¬
kupi ali prodajo. No, prav v Rambouil¬
letu je Gerald Ford obljubil, da bodo
ZDA bolj očetovsko skrbele za svojo
valuto, kar je omogočilo spravo s
Francijo.

Največ razprav je potekalo ob vpra¬
šanju povečanja pomoči državam v
razvoju. Predstavniki desetih držav v
razvoju, kolikor jih je v dvajsetčlan¬
skem začasnem komiteju, so na dnevni
red postavili zahteve, ki jih je poprej
izdelala »skupina 24«.

Končni dogovor je bil, da bodo čla¬
nice IMF lahko odslej pod enakimi po¬
goji kot doslej — kljub trdnemu in od¬
ločnemu prizadevanju držav v razvoju
razviti niso hoteli privoliti v nikakrš¬
ne olajšave — najemale posojila iz
sklada IMF, ki pa ga bodo v prihod¬
nje okrepili. Države v razvoju so zah¬
tevale 50-odstotno povečanje sredstev
sklada, razviti so predlagali 33 odstot¬
kov, končno pa so se dogovorili o 45-
odstotnem povečanju.

Prevedeno v praktičnejši jezik ta
sklep pomeni, da bo v vsakem obro¬
ku najemanja posojil članica IMF lah¬
ko dobila 145 odstotkov deleža, ki ga
je vložila v IMF (100 odstotkov deleža
in še 45 odstotkov posojila), kar po¬
meni, da bodo države v razvoju, kate¬
rih deleži v IMF so pač nizki, dobile
okoli 3 milijarde dolarjev dopolnilnih
sredstev za razvoj.

Takšen razplet pa obenem pome¬
ni, da bo kljub sprejetim dogovorom
priliv finančnih sredstev v države v
razvoju premajhen, da bi zagotovil
gospodarski napredek, predviden s
strategijo drugega desetletja razvoja.
Kajti, kot so ugotovili strokovnjaki
mednarodne banke za obnovo in raz¬
voj, bi države v razvoju letos potre¬
bovale skupno 61 milijard dolarjev po¬
moči. S tem bi najbolj ogroženim dr¬
žavam omogočili 3,2-odstotno, drugim

državam v razvoju pa 3,8-odstotno go¬
spodarsko rast, kar pa je manj kot
je zapisano v ciljih razvojne strategije.

Če obenem upoštevamo, da je po¬
ložaj na svetovnem trgu še vedno ne¬
ugoden za države v razvoju, da letos
še nd pričakovati dokončnega dogovo¬
ra o mehanizmih za stabilizacijo cen
surovin, za uskladitev s cenami indu¬
strijskih izdelkov ter omiliti omeji¬
tev omejevalnih ukrepov razvitih dr¬
žav, je povsem jasno, da je vsoto, ki
je potrebna za načrtovani napredek
držav v razvoju, nujno treba najti v
dodatnih virih financiranja.

Prav zaradi tega je po kingston-
skem srečanju prevladalo mnenje, da
— vsaj kar zadeva pomoč državam v
razvoju — so na tokratnem zasedanju
sicer dosegli korak naprej pri ureje¬
vanju odnosov med razvitimi in drža¬
vami v razvoju, ta korak pa ni dovolj
velik, da bi omogočili uresničitev up¬
ravičenih zahtev držav v razvoju. To
nalogo bodo morali opraviti na nasled¬
njih mednarodnih srečanjih, predvsem
na četrti konferenci UNCTAD v Nairo-
biju, kjer bodo ob oceni dosedanjega
potega strategije drugega desetletja
razvoja morali nujno spregovoriti tu¬
di o ukrepih, ki so potrebni za to, da
bi v drugem obdobju strategije dosegli
več rezultatov.

Toda ozračje'sporazumevanja, ki ga
je čutiti deloma zaradi nekajkrat iz¬
pričane enotnosti držav v razvoju ob
vprašanjih novih gospodarskih odno¬
sov v svetu, pa tudi čedalje širšega
prepričanja razvitih držav, da bi zao¬
stren gospodarski položaj v državah
v razvoju utegnil škodovati tudi nji¬
hovim dolgoročnim interesom, daje
slutiti možnosti za uspeh dialoga med
razvitimi in državami v razvoju, če¬
tudi je povsem očitno, da dialog ne
bo ne lahek, še manj pa kratek.

Božo Mašanovič

Manjšina v Italiji

Široke možnosti
v prosti coni

V novi stvarnosti mora tudi gospodarstvo
• narodnostne skupnosti najti svoje mesto

Od dopisnika RTV posebej za Delo

»

Trst, januarja  — Prisila, asimila¬
cijski pritisk, ki ga strukture večin-
skega nar oda izvajajo nad manjšin -

skimi narodnostnimi skupnostmi, nad

tistimi, ki še danes niso zaščitene in

en akopravne, se na zunaj kaže zlasti v

zatiranju ali v omejevanju pravic

maj šine na področju kulture, jezika in

političnih in administrativnih pravic.

Mgnj opazen, vendar prav tako, če ne

še bolj nevaren, pa je prikriti, name¬

ren ali nenameren pritisk na ekonom¬
sko moč manjšine, pritisk, ki sili v
gospodarsko m socialno podrejenost

pripadnika manjšine. Od nje pa je

le še korak do asimilacije.

Tega dejstva se je doslej vse pre¬
malo zavedala tudi slovenska narod¬
nostna skupnost v Italiji. Dosedanji
boj proti nasilnemu raznarodovanju
je bil predvsem usmerjen v zaščito m
uveljavljanje jezikovnih in kulturnih
pravic. Po zaslugi tega boja so se Slo¬

venci kot skupnost razmeroma močno
razvili na raznih področjih, družbe¬
nega delovanja in vplivanja, medtem
ko so na gospodarskem področju pre¬
cej zaostali. Res je, da je bilo prav
gospodarstvo v času fašizma najbdlj
prizadeto, po drugi svetovni vojni pa
se je pritisk nanj na bolj prefinjen
način nadaljeval. Vendar se po bese¬
dah pripadnikov manjšine same Slo¬
venci v Italiji še do zdaj niso docela
ovedli, da je ekonomski položaj eden
izmed odločilnih za uveljavitev skup¬
nosti in posameznikov.

Gosppdarski izvedenci iz vrst slo¬
venske narodnostne skupnosti v Itali¬
ji trdijo, da nedavno podpisani spo¬
razumi med Jugoslavijo in Italijo nu¬
dijo manjšini velike možnosti za uve¬
ljavitev tudi na tem področju. Po eni
strani so Slovenci v Italiji zdaj na
prelomnici vključevanja v italijansko
stvarnost, po drugi pa vključevanja
v širši kulturni, politični in gospodar¬
ski prostor slovenskega in jugoslovan¬
skega gospodarstva. Zdaj je odvisno
le od njih samih in pozitivnih sil, ki
so jim naklonjene, da v tem obmej¬
nem prostoru ustvarijo stičišče dveh
različnih kultur, narodov in družbe¬
nih ter gospodarskih sistemov.

Oba dejavnika pa morata pred¬
vsem zagotoviti, da manjšina postane
enakopraven subjekt na vseh področ¬
jih, ki zadvajo njene interese in inte¬
rese širše družbene skupnosti. Tudi na
področju gospodarske dejavnosti. Prav
na tem področju pa je vpliv Sloven¬
cev najmanjši, dosti manjši od tiste¬
ga, ki bi ga morali imeti sorazmerno
z gospodarsko močjo in z velikostjo
svojega zemljišča.

Značilna za gospodarski položaj
Slovencev v Italiji je gospodarska od¬
visnost manjšine od večinskega naro¬
da. Ta se zelo otipljivo kaže v struk¬
turi zaposlenih. Iz podatkov zadnjega
ljudskega štetja leta 1971 je razvidno,
da na Tržaškem kar 56 odstotkov Slo¬
vencev sodi v kategorijo tim. podreje¬
nih delavcev, torej večina Slovencev
opravlja poklice, v katerih so socialno
in narodnostno najbolj ogroženi in in¬
dividualno nemočni v boju proti vsak¬
danjemu pritisku oblastvenih struktur,
poleg tega so tudi v proizvodnem pro¬
cesu psihološko podrejeni, v Beneški
Sloveniji pa je položaj še dosti težji.
Tri četrtine delovne sile je v tujina, v
Belgiji, Švici, Franciji in drugod, ker
doma ni delovnih mest. 2.500 ljudi iz
nadiških dolin vsak dan odhaja na

delo v tovarne v Furlaniji, seveda v
izključno italijansko okolje. Tako
ostaja na zemlji, se pravi, da se ukvar¬
ja s kmetijstvom, le še 5 odstotkov
prebivalcev.

■ čeprav velika večina tržaških in
goriških Slovencev živi in dela v mest¬
nem okolju, pa resnično narodnostno
ozemlje tvori podeželje, to so tista tla,
v katerih manjšina ohranja korenine,
zaradi katerih ni le jezikovna manjši¬
na, ampak narodnostna skupnost na
svojih tleh z vsemi, tudi političnimi
in upravnimi posledicami. Zato je ra¬
zumljivo, da so Slovenci v vsem ob¬
dobju svojega boja za ohranitev ljubo¬
sumno in v okvirih svojih moči čuva¬
li predvsem zemljo. Bitka zanjo pa
postaja čedalje težja. Ne le zaradi pre¬
mišljenega raznarodovalnega pritiska,
ki se mu Slovenci v svojih podeželskih
občinah v zadnjih letih dokaj uspešno
upirajo. Teže se je upreti splošnim
družbenoekonomskim spremembam,
ki terjajo, da se obdelovalne površine
umikajo industrijskim obratom in po¬
trebnim infrastrukturam. Ali pa po¬
trebi po širjenju mestnih središč na
podeželje in postopni urbanizaciji
predmestnih središč. To so objektivne
zahteve razvoja vsake družbe, ki pa
se na ozemlju manjšine izražajo kot
nasilni posegi v strnjenost narodnost¬
nega ozemlja, ki vodijo v oslabitev
bodisi gospodarske moči manjšine na
področju kmetijstva in živinoreje bo¬
disi v spremembo socialne strukture
prizadetih ter pospešujejo ekonom¬
sko odvisnost.

Za ublažitev negativnih posledic te¬
ga nujnega procesa je nekaj možno¬
sti. Na prvem mestu je treba narod¬
nostni skupnosti zagotoviti možnost,
da soodloča pri načrtovanju družbe¬
nega in gospodarskega razvoja ozem¬
lja, na katerem živi, da zemlja, ki je
last pripadnikov manjšine, ne sme biti
razlaščena brez privolitve narodostne
skupnosti, in naposled, da na svojem
ozemlju obogati gospodarske dejavno¬
sti, ki so tradicionalno vezane na go¬
spodarski potencial skupnosti.

Med panoge, s katerimi se pretež¬
no ukvarjajo Slovenci že desetletja,
sodi kmetijstvo, obrtništvo, bančni¬
štvo, trgovina, turizem in mala indu¬
strija. Zavedajo se, da v okvirih na¬
črtov gospodarskega razvoja celotne
dežele Furlanije-Julijske krajine .kot
tudi zaradi razmeroma šibkega last¬

nega gospodarskega potenciala ne mo¬
rejo računati na gradnjo velikih in¬
dustrijskih obratov, kvečjemu bi bilo
mogoče nekatere sedanje obrtniške
obrate razviti v obrat« male industri¬
je. Bolj smotrno je po mnenju gospo¬
darskih izvedencev narodnostne skup¬
nosti ohraniti in okrepiti dejavnost na
področjih, kjer je že prisotna.

V prid takšni usmeritvi je več dej¬
stev, med njimi pa je na prvem me¬
stu stalnost meje in splošnega priza¬
devanja po poživitvi tokov blagovnega
prometa, že doslej je bila, na primer,
dežela Furlanija-Julijska krajina v iz¬
menjavi med Italijo in Jugoslavijo
udeležena kar z 20 odstotki prometa,
če maloobmejnega turističnega prome¬
ta sploh ne upoštevamo, poslej pa
se ji s sporazumom odpirajo še večje,
rekli bi lahko neslutene možnosti.

V tej novi stvarnosti mora tudi go¬
spodarstvo narodnostne skupnosti naj¬
ti svoje mesto. V prid takšni usmerit*
vi je vrsta ugodnih, prednostnih oko¬
liščin. Kot del naroda sosednje drža¬
ve se lahko dosti lažje vključi v poli¬
tiko odprte meje in v vlogi posredni¬
ka sodeluje v procesu, za katerega se
zavzemata obe državi. Je lastnik več¬
jega dela ob meji, kar predstavlja
močan vir bogastva, ki pa bi ga bilo
treba izkoriščati le tedaj, ko je ko¬
ristno za skupnost. V določenih pano¬
gah, kot na primer v trgovini, imajo
Slovenci že zdaj prednosti pri zapo¬
slovanju in takšne prednosti bi si mo¬
rali zagotoviti tudi pri zaposlovanju
v bodoči dvojezični prosti coni na
Krasu.

Vendar vidi slovenska narodnost¬
na skupnost v prosti coni še dosti
širše možnosti. Predvsem nudi pogo¬
je, da vstopi v sfero industrijske pro¬
izvodnje, kar bi po eni strani močno
okrepilo njen gospodarski položaj, po
drugi pa zaviralo asimilacijski proces,
ki ga zdaj spodbuja zaposlovanje slo¬
venskih delavcev v italijanskih tovar¬
nah. Vendar naj hi, kot rečeno, obseg
te dejavnosti ostal v okvirih male
industrije, in sicer v tistih dejavno¬
stih, ki bi bile komplementarne z več¬
jo industrijo.'Poleg \oga  bi bilo treba
po mnenju predstavnikov skupnosti
razvijati proizvodnjo tistih izdelkov,
ki so zanimivi za tržišče nerazvitih
držav, tehnično oporo pa naj bi po¬
iskali pri podjetjih i z  matične domo¬
vine.

Prav ob razmišljanju o vlogi, ki
naj bi jo sle zenska narodnostna skup¬
nosti dobila v bodoči prosti coni, se
je z vso ostrino vnovič odprlo vpra¬
šanje kadrovske usposobljenosti skup¬
nosti, da poprime za to enkratno pri¬
ložnost. Doslej je bilo pač tako, da je
bila izbira izobraževanja slovenske
mladine daleč od poklicev, ki vodijo v
gospodarski sektor, saj na tem pod¬
ročju niso videli socialne gotovosti in
življenjskih perspektiv. Največ se jih
je odločalo za študij humanističnih in
znanstveno tehničnih smeri. V zad¬
njih 25 letih je na povprečno 13 di¬
plomantov slovenske narodnosti za¬
pustil univerzo le po eden ekonomist.
Zato si je skupnost naložila kot eno
prioritetnih nalog, da bo z vsemi mož¬
nimi sredstvi usmerjala izobraževanje
mladine v smer, ki je zanjo zdaj naj¬
pomembnejša. Medtem ko so razviti
oddelki za izobraževanje v obrtniških
panogah, pa kljub dolgoletnim zahte¬
vam Slovenci še vedno nimajo sred¬
nje šole za izobraževanje industrij¬
skih tehnikov.

V kolikšni meri se bo narodnostna
skupnost uspela vključiti v novo stvar¬
nost, bo odvisno zlasti od tega, koliko
možnosti bo imela za soustvarjanje
razvoja. Torej koliko ji bo tudi v
gospodarskem (tako kot ji je že uspe¬
lo v političnem in kulturnem) življe¬
nju uspelo postati subjekt družbe. To
pa ni odvisno samo od nje, temveč v
pretežni meri od celotne družbe in
njenih oblastvenih organov na vseh
ravneh. Predvsem ji bodo morali pri¬
znati pravico in dati možnost soude¬
ležbe pri izbirah družbenogospodarske¬
ga razvoja in njegovih smernic, ki se
uresničujejo na njenem narodnostnem
ozemlju. Danes je še vedno vrsta or¬
ganizacij in združenj, ki odločajo o
tem ozemlju, četudi ni, v njih pred¬
stavnikov manjšine. Značilen primer
je ustanova za tržaško industrijsko
pristanišče, ki je prevzela vodstvo ita¬
lijanskega dela proste cone, zemljišče,
ki je pretežno last Slovencev.

V hotenjih za uveljavitev vloge sub¬
jekta na vseh področjih slovenska na¬
rodnostna skupnost pričakuje podpo
ro vseh naprednih sil družbe, ki bo
morala prej ali slej izpolnita osnovni
pogoj za razvoj skupnosti — celovito
zakonsko zaščito.

Jure Pengov

sobotna priloga,

DELO • 24. januarja 1976 • stran 27

Eksplozija mest

. • . .

■ •..• / *- ■ ' ' ■  ’ V r  , ’v ' ’:/;•?/’ •

Nihče več noče biti

kmet

Leta 2000 bo polovica človeštva živela v mestih

Leto 1974 je bilo medn arodno leto
prebivalstva. Vrsta prireditev, ki so
potekale tedaj in dosegle svoj vrh v

svetovni konferenci o prebivalstvu , je
pomagala človeštvu predstaviti, da ra¬

ste tako nebrzdano , kot še nikdar v
zgodovini. Prav zaradi' tega se je za
pojav uveljavil neznanstven, čustveno
nabit , a vendarle plastičen izraz eksplo¬
zija prebivalstva. Nanj se še nismo
dobro privadili, ko se že pojavljajo
glasovi o drugi eksploziji , tesno po¬
vezani z naraščanjem prebivalstva.
Svet doživlja nekaj, kar opazovalci za-
Čenjajo poimenovati eksplozija mest.

Eksplozija v tem primeru — tako
kot pri rasti prebivalstva — seveda
ne pomeni hitre, silovite sprostitve
energije in tudi ne hrupa, ki ob tem
nastane. S tem izrazom želijo avtorji
le opozoriti, da se nekaj dogaja in
poteka izredno hitro ter da prinaša
s sobo posledice izjemnih razsežnosti,
med katerimi nekatere poznamo, dru¬
ge šele slutimo, tretje pa sploh še niso
segle v našo zavest. In še en element
se skriva v tem izrazu nemoč, da bi
kaj radikalnega storild in iz tega iz¬
virajoča tesnoba.

Kaj pa sploh opravičuje izraz ek¬
splozija mest? Najprej čisto suhopar¬
ni statistični podatki. Nekako takole
jih lahko povzamemo:

191 milijonskih mest

Človek je vso svojo zgodovino pre¬
življal kot podeželan. Mesta, kolikor
jih je bilo, so bila majhna in na redko
posejana, delež meščanov v primerjavi
s kmečkim prebivalstvom pa komaj
omembe vreden. Proces urbanizacije
se je nekoliko pospešil šele z indu¬
strijsko revolucijo, se pravi v prej¬
šnjem stoletju. A bil je omejen skoraj
izključno na Evropo in kos Severne
Amerike. O tem zgovorno pričajo že
podatki o mestih, ki so dosegla milijon
prebivalcev. Ob prehodu iz prejšnjega
v naše stoletje jih je ves svet premogel
samo enajst in od te peščice jih je
bilo kar šest v Evropi.

Rast mest, ki je bila skozi stoletja
tako počasna, je v našem času pohite¬
la, kot bi se ji zdelo, da je treba nekaj
dohiteti. V petdesetih letih našega sto¬
letja je število milijonskih mest na¬
raslo že na 75, danes, borih petnajst
let kasneje, pa jih je menda že 191.

Seveda pa takšno povečanje števila
velemest še ne pove vsega. Tisto, kar
bolj opravilčuje izraz eksplozija, je
predvsem izreden porast števila ljudi,
ki živijo v teh velikanskih mestih.
V nasprotju z zgornjimi podatki so
druge številke manj natančne, kajti
velemesta so tako grozljivo zrasla,
da sploh ni mogoče več reči, kje se
začnejo in kje končajo. To je očitno
tudi iz lestvic, ki predstavljajo naj več¬
ja mesta sveta.

Na neki takšni lestvici, na primer,
vodi New York s 16 milijoni, pa Tokio
z 11 in Šanghaj z 10 milijoni in pol.
Tem sledijo — v istem seznamu —
Pariz, Mesico, Buenos Aires, Los Ange-
les-Long Beach itd. Druga takšna lest
vica začenja s Šanghajem, nadaljuje
pa s Tokiom, New Yorkom, Pekin¬
gom, Londonom, Moskvo. In tretja?
Ta postavlja na vrh Tokio, ki mu sledi
New York, Šanghaj, Mexico, London
in mesto, ki se baje imenuje Rhine-
Rhur.

Zmotna predstava o blaginji

Verjetno sploh ni važno, kateri se¬
stavi j alci so imeli bolj prav in katero
•je tisto mesto, ki je po velikosti potol¬
klo vse druge. Precej bolj pomembno
je, da so v vrsti primerov te oblike
človeških naselij tako narasle, da
sploh ne moremo več govoriti o mes¬
tih, temveč o mestnih aglomeracijah,
ter da postajajo iz dneva v dan bolj
problematična.

A če so ta naselja problematična
že danes, kaj bomo o* njih rekli v
prihodnosti? Nič namreč ne kaže, da
bi se silovita rast mest ustavljala. Ce
bo ostala takšna, kot je danes, potem
bo človeštvo v 25 letih doživelo, da bo
več kot polovica njegovih članov živela
v mestih. In ta številka bo velikan¬
ska. Danes, tako ocenjujejo, nas je
štiri milijarde. Leta 2000 nas bo se¬
dem, osem milijard. In kar polovica
ljudi — z drugimi besedami, toliko
kot nas je danes vseh skupaj — bo
živela v mestnih človeških mravljiščih.

To seveda ne bi bilo strah zbuja¬
joče, ampak prav narobe, razveseljivo,
ko bi mesta ostala to, kar so bila
(in za kar zmotno veljajo še danes)
— sinonim za bogastvo in blaginjo.
Nekoč so to v resnici bila in od tistih
enajstih milijonskih mest, kolikor jih
je bilo ob prelomu v to stoletje, so
bila prav vsa v visoko razvitih indu¬
strijskih državah, še leta 1950 je bilo
število meščanov v razvitem svetu en¬
krat ve^je od tistih, ki so živeli v me¬
stih nerazvitih držav — 439 milijonov

proti 265. Danes je položaj že močno
drugačen — med petnajstimi največji¬
mi mesti jih le polovica sodi v raz¬
viti svet, medtem ko leži druga polo¬
vica v državah, ki jim pravimo, da
so »v razvoju«.

Najbolj rastejo
»villas miserias«

Prav v tem pa je eden največjih
problemov eksplozije mest — najbolj
hitro rastejo prav mesta v tistih drža¬
vah, ki veljajo za nerazvite. V sezna¬
mu 70 največjih mest najdemo, na
primer, vrsto imen, ki povprečnemu
človeku komaj kaj pomenijo. Kdo
bi, recimo, vedel povedati, kje leži
Haidarabad — pa vendar ima toliko
prebivalcev kot Hamburg. Pa šenjang,
ki je tako velik kot Washington. In
Pusan. ki je večji od Dunaja. Da ne
govorimo o Kuritibi, Lajalpurju in
podobnih mestih, ki jugoslovanska
potisnejo na raven navadnih gnezd.

Večini med nami je približno zna¬
no, kaj vse* postaja problematično v
tistih velemestih (in mestih), ki sodi¬
jo v razviti svet. Znano nam je, da
se dušijo v prometu in onesnaženem
zraku. Primer New Yorka, ki se je
za las rešil pred bankrotom, nam je
tudi živo predstavil, v kakšni finančni
stiski so se 'Znašla mesta, ki so še
pred kratkim pomenila malone podo¬
bo raja. Visoka stopnja kriminala in
drugih pojavov, ki sodijo v območje
družbene patologije, nas prepričuje,
da je v teh metropolah nekaj, kar
njihove prebivalce razčlovečuje. In ve¬
mo tudi, da doživljajo beg večine ti¬
stih, ki si lahko privoščijo življenje
v zelenih predmestjih, ter da zato
struktura mestnih prebivalcev (premo¬
ženjska, izobrazbena, kulturna ipd.)
stalno upada.

In vendar se ta mesta po proble¬
matičnosti komaj lahko merijo s ti¬
stimi, ki kot svojevrstni divji po¬
ganjki rastejo sredi dežel v razvoju.
V Manili, Kairu, Kinšasi in Bandungu,
na primer, sodi več kot tretjina prebi¬
valcev med tako imenovane ilegalce,
ki živijo po zasilnih brlogih, skrpanih
iz pločevine, zabojev in strešne lepen¬
ke. Ti slumi, favellas, baracas, villas
miserias ali kakorkoli jim že pravijo,
seveda nimajo ne vode ne kanalizacije
in drugih naprav, ki so omogočale
spodobno življenje že meščanom antič¬
ne Grčije in Rima. In kaj dosti na
boljšem tudi niso tisti prebivalci teh
mest, ki imajo srečo, da živijo v zi¬
danih hišah v »boljših« četrtih.

Pogled na mesto prihodnosti (posnetek iz dokumentacije Svetovne zdravstvene organizacije)

Podatki, ki so na voljo, so komaj
predstavljivi. Samo četrtina ljudi, ki
živijo v mestih nerazvitega sveta, ima
v svojih bivališčih tekočo vodo. Po
približnih cenitvah več kot 200 milijo¬
nov mestnih prebivalcev nima na Voljo
niti takšnih vodnih virov, ki bi ustre¬
zali higienskim predpisom. Zaradi ne¬
ustrezne pitne vode zboli na leto prib¬
ližno 500 milijonov ljudi. Večina ljudi
v Džakarti (ki je imela leta 1970 štiri
milijone prebivalcev) mora vodo ku¬
povati od .uličnih prodajalcev. Glavno
mesto Nigerije, ki šteje milijon in
pol ljudi, sploh nima kanalizacije.

Voda je dragocenost

Toda to je le peščica problemov, in
še ti se tičejo samo infrastrukture,
ki jih postavlja pred človeštvo eksplo¬
zija mest. Ko bi šlo samo za to, bi
bil odgovor sorazmerno lahek (če¬
prav je res, da lahek samo na papir¬
ju): treba je le zbrati dovQlj denarja,
ga pravično porazdeliti in nato po¬
skrbeti, da se bodo iz njega gradila
.ustrezna bivališča in vse, kar sodi
zraven.

žal pa vprašanja, ki se pojavljajo
ob današnji stopnji urbanizacije, ne
vrtajo samo v to smer. Ob njih se

nujno zastavijo tudi tista, ki želijo
odgovor na bolj zapletene dileme’. Kaj
vse še potrebuje človek — poleg sta¬
novanja s pitno vodo in kanalizacijo
— da je veliko mesto zanj ustrezen
živi teniski prostor? Kaj je tisto, kar
je iz današnjih velemest napravilo
mravljišča anonimnih množic, v ka¬
terih človek ni nikdar .sam, zato pa
zmeraj bolj osamljen? Kako iz ano¬
nimne množice ustvariti skupnost lju¬
di, ki bodo čutile pripadnost do svo¬
jega mesta in svojih rojakov?

Ali je pomešcanjertost
pametna?

Ob teh se seveda zastavi vpraša¬
nje, kaj je narobe s podeželjem in
ne le z mesti. Čeprav je res, da je
naravni prirastek v mestih nerazvite¬
ga sveta zelo velik, pa daleč večji de*
lež za njihovo rast vendarle odpade
na doseljevanje. Za eksplozijo mest,
ki jo svet preživlja, so v največji me¬
ri »krivi« milijoni ljudi, ki se pred
bedo svojega kmečkega životarjenja
zatekajo v mesta, polni upanja, da bo¬
do našli v njih vse tisto, kar jim vas
ni mogla dati.

Hkrati pa si bo treba odgovoriti
tudi na vprašanje, kako in od česa
bo živelo sedem ali osem milijard
človeštva, kolikor nas bo čez 25 let,

med katerimi bo najmanj polovica
meščanov. Bomo zmogli pridelati do¬
volj hrane, tudi če se bogastvo pravič¬
neje porazdeli in če se produktivnost
v kmetijstvu radikalno poveča? Je ta¬
kšna usmeritev v »pomeščanjenje«
sploh pametna? Ce ni, ali je ne bi
kazalo zavirati in, seveda, kako to
storiti?

Pred vsemi temi vprašanji, ki pa
še zdaleč niso izčrpana, se bodo sredi
letošnjega leta znašli udeleženci kon¬
ference, ki bo spregovorila o člove¬
ških naseljih. Ta konferenca Združe¬
nih narodov, ki se je je že oprijelo
kratko ime Habitat, sodi v okvir
problemskih konferenc, na katerih se
članice OZN lotevajo tistih življenjskih
vprašanj, ki ne sodijo v območje »či¬
ste« politike. Neposredno se veže, na
primer, na stockholmsko konferenco
o varstvu okolja, na konferenco o
svetovnem prebivalstvu in na konfe¬
renco o prehrani. Nobena med njimi
ni imela lahkega dela in zagotovo tu¬
di to, ki bo imela na dnevnem redu
človeška naselja, čaka podobna uso¬
da. A tudi temu problemu bo končno
treba posvetiti pozornost, sicer se zna
zgoditi, da o eksploziji mest ne bo¬
mo govorili le v pomenu hitre, neza¬
držne rasti, ampak tudi v izvirnem
pomenu, ki ga slovar opisuje kot si¬
lovito sprostitev energije in hrup, ki
pri tem nastane.

Alenka Puhar

Podobni življenjski zgodbi

Pravica
s slepimi očmi

Slepa slovenska pravnika že deset let iščeta zaposlitev

v pravniškem poklicu

Skoraj vsi po vrsti imamo za vsak
primer vedno pripravljeni dve merili,
s katerima smo ob različnih priložno¬
stih voljni meriti iste širjave: kadar se
moramo odločati načelno , mahamo z
enim metrom , ki pa mu spremenimo
veljavo, kakor hitro bi naj to merilo
veljalo za izmero čisto določenih meja .
Brezmejne bi bile naše kritike, če bi
zvedeli , da nikjer v Sloveniji ne sprej¬
mejo na delo visoko kvalificirane de¬
lovne moči, ki ima vse moralno poli -
tične kvalitete za opravljanje svojega
dela. Če bi morali sami sprejemati na
delo diplomiranega pravnika, ki je po¬
polnoma slep , bi r^ašli tisoče izgovorov,
zakaj ga ne moremo zaposliti.

V Sloveniji živita slepa pravnika,
ki že deset let, od trenutka, ko sta
kot dobra študenta diplomirala, za¬
man trkata na številna vrata. Ce so se
katera od njih kdaj doslej vendarle
nekoliko odškmila, so se jima potem
še z večjim treskom zaloputnila pred
nosom.

Franci Kovačič in Gusti Skrabec
sta doslej zaman poskušala vse, da
bi si našla zaposlitev v pravniškem
poklicu.

Njuni življenjski zgodbi sta si na
moč podobni:

Franci Kovačič, star 37 let, poro¬

čen, oče 10-letne hčerke in 7-letnega
sina, doma iz Zavrha nad Cerknico na
Notranjskem, je oslepel, ko je bil
star toliko, kot je zdaj njegov sin.
Ročna bomba, ki je bila do tistega
trenutka njegova otroška igračka, se
je razletela na tisoč koscev in mu
vzela obe očesi. V ljubljanskem zavodu
za slepe je končal osemletko, en gim¬
nazijski razred na ljubljanski viški
gimnaziji, naslednje tri pa na škofje¬
loški gimanaziji, kjer je maturiral le¬
ta 1960. Isto leto se je vpisal na prav¬
no fakulteto ljubljanske univerze, kjer
je marca leta 1965 diplomiral.

Gusti Skrabec, star 38 let, poročen,
oče desetletnega in štiriletnega sina,
rojen y Pristavici pri Velikem Gabru
v trebanjski občini, se je ponesrečil,
ko je bil star sedem let; preden so
šli trije bratje na pašo, so želeli raz¬
dreti igračko, za katero se je nekoli¬
ko pozneje izkazalo, da je bil detona¬
tor. Mlajši brat, ki je samo stal poleg
in gledal, je bil nekoliko poškodovan
po rebrih, strejši brat, ki je s pilo
in kladivom želel odkriti skrivnost
igrače, je izgubil prst in bdi nekoliko
poškodovan po kolenu, Gusti, srednji
brat, ki je igračo držal v rokah in
pred obrazom, je izgubil obe očesi ki
obe roki skoraj do komolcev.

»Ko bom velik ...«

Sele dve leti pozneje so ga dobri
ljudje spravili v invalidski dom v
Kamnik, kjer so ga po pol leta nar

tančno testirali ter ga nato poslali v
ljubljanski dom za slepo in slabovid¬
no mladino. Kakor hitro so mu v
ljubljanski bolnišnici operirali desno
po dl akt/ tako da lahko zdaj. z njo
prijemlje, so se začela njegova osnov¬
nošolska, dijaška in študentska leta.

»V osmem razredu osnovne šole
so učitelji želeli vedeti, kaj bi želeli
postati, ko bomo veliki,« pripoveduje
Gusti Skrabec. »Anketa je bila ano¬
nimna in tako je razrednik nekaj dni
pozneje povedal, da bi vsi učenci želeli
biti telefonisti, negovalke ali tovarni¬
ški delavci, le dva bi hotela obiskovati
gimnazijo in nato dalje študirati. Kot
smo pozneje ugotovili, sva bila to mid¬
va s Kovačičem. Od prvega razreda nar
prej sva bila sošolca.«

Načelno in konkretno

Po njuni maturi v Škofji Loki so
na Zvezi slepih Slovenije pogosto raz¬
pravljali o tem, kakšnega študija naj
bd se lotila. Ugotovili so, da so jezike
nekateri slepi že študirali, pa potem
niso mogli najti ustrezne zaposlitve;
tehnični poklici gotovi ne bi bili ust¬
rezni zanju. Naposled so ugotovili, da
lahko diplomirani pravnik izbira med
dolgo vrsto poklicev in delovnih mest.

Preden pa sta se oba abiturienta
vpisala na pravno fakulteto, sp na
Zvezi slepih sklicali posvetovanje prav¬
nikov iz velikih slovenskih delovnih
organizacij in iz sodstva, da bi zvedeli,
če lahko pravne zadeve ureja človek,

ki ne vidi. Odgovori pravnikov sicer
niso bili zelo konkretni, vendar dokaj
ugodni: vsi po vrsti so bili mnenja, da
bi slepi pravnik sicer težko opravljal
svoje delo, vendar bi bil s pomočjo
nekoga, ki bi mu bral predpise in za¬
kone, le lahko uspešen.

To so bili načelni odgovori. V ne¬
koliko konkretnejših odgovorih so bili
udeleženci posvetovanja že previdnejši:
pravniki iz sodstva so dejali, da bi
slepi sodnik, tožilec ali preiskovalec
nekoliko teže opravljal svoje delo,
medtem ko bi bil gotovo uspešen kot
pravnik v delovni organizaciji, njiho¬
vi kolegi iz gospodarskih organizacij
so bili drugačnega mpenja, da bi se
slep človek na njihovem delovnem
mestu sicer nekoliko teže znašel, med¬
tem ko bi bila v sodstvu njegova kari¬
era zagotovljena.

Ob nedoločnih odgovorih, ki pa so
vendarle vlivala upanja, sta se abitu¬
rienta škofjeloške gimnazije leta 1960
vpisala na ljubljansko pravno fakul¬
teto, se naselila v študentskem nase¬
lju, si našla najprej kolegico in nato
kolega, s katerim so skupaj študirali,
tako da sta kolegica ali kolega glas¬
no brala snov, Franci in Gusti pa po¬
slušala ali snemala na magnetofon in
redno opravljala izpite.

Po obvezni študentski praksi, -ki
sta jo oba opravila v Iskri, in po
diplomi sta se njimi življenjski poti
ločili: odšla sta vsak v svoj konec
Slovenije, da bi se spoprijela s pokli¬
cem.

Škofjeloški učitelj

Franca Kovačič je bil po diploma
dve leti na praksi na škofjeloškem
sodišču ter na okrožnem sodišču in
javnem tožilstvu v Kranju. Poslušal
je obravnave, žena mu je prebirala
spise, ki jih je snemal na magnetofon
ter nato sam rešetal zadeve in pisal
sodbe. »Imel sem občutek,« pravi
Franci Kovačič, »da slep človek ne
more delati na sodišču, ker ne vidi
reakcij obdolžencev. Sam pa se spra¬
šujem: ali lahko vsi sodniki, ki sicer
dobro vidijo, opazijo vse reakcije ob¬
dolžencev, ki bi utegnile biti zanimi¬
ve? Mislim, da bi sposoben slep sod¬
nik lahko pravilno ocenil položaj.«

Formalno se je zaposlil v Centru
za rehabilitacijo slepih v Škofji Loki,
kjer je urejal nekatere pravne zade¬
ve in poleg tega gojencem poklicne
šole za telefoniste in administratorje
predaval družbeno ureditev Jugoslavi¬
je in še nekatere predmete, ki jih
je poznal s pravne fakultee. Ko je
obupal nad sodiščem, je t  tej šoli

prevzel še več predmetov in postal le¬
ta 1968 njen redni učitelj.

Ker pa so se tedaj spremenili
predpisi in učiteljem ni bila dovolj
le strokovna, temveč so potrebovali
tudi pedagoško izobrazbo, se je vpisal
na pedagoško akademojo, jo lani kon¬
čal in tako tudi po vseh predpisih
postal predavatelj.

Četudi bi se zdaj ponudila prilož¬
nost, bi se težko odločil, ali naj se
loti pravniškega poklica. Pred nekaj
leti je bil še prerpričan, da bi bilo
škoda pustiti pravniški poklic, za štu¬
dij katerega je potreboval toliko tru¬
da; zdaj bi mu bilo mnogo bolj žal
pustiti pedagoški poklic, v študij ka¬
terega je vložil prav toliko svojih moči.
Ker poleg tega zdaj ni nikakršnih mož¬
nosti, da bi se zaposlil kot pravnik,
je skoraj gotovo za vedno pokopal
svoje pravniške ambicije.

Novomeški upokojenec

Gusti Skrabec je začel po diplomi
opravljati dveletno prakso v zavodu
za pravno pomoč v Novem mestu. Tja
so ga- Sprejeli s pobojem, da z njim
ne bodo imeli nikakršnih stroškov,
kar pomeni, da za svoje delo ni preje¬
mal denarnega nadomestila; celo pri¬
spevke za socialno zavarovanje je pla¬
čevala Zveza slepih iz namenskih sred¬
stev za študij in izobraževanje svojih
članov. Preživljal se je (in svojo druži¬
no) z denarjem, l$i mu ga je dajala
Zveza slepih iz istih sredstev. Ko je
zavod nehal delati, so ga bili priprav¬
ljeni sprejeti na delo pod enakimi po^
goji nekateri novomeški odvetniki.

Potem je delal (spet zastonj) na
novomeškem občinskem in okrožnem
sodišču. Ko je spoznal, da mu tam
nekateri sodniki ne dajejo dela, da
je tam samo fizično navzoč, je obupal.

žena je iskala v časnikih razpise,
s katerimi so delovne organizacije
iskale pravnike. Pošiljal je prošnje
in nekateri so mu vljudno odgovarjali,
dokler ni natančneje pojasnil, da je
slep. S temi pojasnili si je zaprl vse
poti.

V Črnomlju so tedaj potrebovali
sodniška za prekrške, v kazensko po¬
boljševalnem domu v Dobu pravnega
referenta, v občinski skupščini Treb¬
nje pravnika ▼ občanski pašami; pov¬
sod bi ga sprejeli, če bi videl. Vabili
so ga, nudili so mu izredne pogoje,
mu marsikaj obljubljali, dokler niso
vedeli, da ne vidi. Ko so to zvedeli,
so postali vsi po vrsti redkobesedni
in so želeli čimprej prekiniti z njim
vsakršne stike.

Leta 1971 je popolnoma obupal in

se invalidsko upokojil. »Najresneje
razmišljam, da bi se zaposlil kot tele¬
fonist,« nam je dejal Gusti Skrabec,
diplomirani pravnik. »Najhuje, je biti
vse dni doma in se brez dela preseda-
ti s stola na stoL Ne vem, kako bi bi¬
lo, če ne bi delal v novomeški osnovni
organizaciji Zveze slepih.«

Humanost na praktičnem izpitu

Predsednik občinskega sodišča v
Škofji Liki dr. Bojan Petrič nam je
dejal: »Franci Kovačič je bil ves čas,
kolikor je delal na našem sodišču,
vesten in prizadeven in je prakso
uspešno opravil. Menim pa, da slep
pravnik ne more delati na sodišču.
Pravnik bi moral pri nas pregledovati
gradivo, izpraševati stranke v postop¬
ku in voditi obravnave, za vse to pa
potrebuje oči. Mislim, da bi se lahko
zaposlil kot strokovni referent na več¬
jem sodišču, v pravni službi občinske
skupščine, v gospodarstvu ali ka¬
kšnem zavodu, kjer ni potrebe, da bi
delal s strankami.«

Upravnik KPD Dob nam je dejal
o »primeru Skrabec«: »Ni mogoče, da
bi slep pravnik delal pri nas. kjer je
delo vezano na sestavljanje podatkov
in na branje sodb. V kakšni pisarni
pravne pomoči bi nemara lahko bil
zaposlen, pri nas ne.«

Profesor na' pravni fakulteti v Ljub¬
ljani dr. Ljubo Bavcon meni; »Gotovo
sta Kovačič in Skrabec študirala za¬
to, da bi laže in bolje živela in da bi
seveda svoje znanje izkoristila v
praksi. Pravnik brez tuje pomoči bi
najbrž težko uspeval. V delovni orga¬
nizaciji, kjer bi ga zaposlili, bi mu
morali dati nekoga, ki bi mu bral
spise in mu iskal ustrezne zakone in
predpise. Dokler je takšna zamisel ob-
stiaktna, so ljudje nad njo navduše¬
ni; toda ko gre za konkreten primer,
postanejo stvari bistveno drugačne.
Teoretično bi bil slep pravnik lahko
uspešen pri svojem delu, vendar bi
mu moral pri tem kdo pomagati.«

Enakega mnenja so zdravniki očes¬
ne klinike ljubljanskega' kliničnega
centra in podobno meni tudi svetova¬
lec v republiškem sekretariatu za pra¬
vosodje Tone Rems, ki pravi: »Ce
zdravnik napiše, - da je sposo¬
ben opravljati dotočen poklic, lahko
invalid enakopravno kandidira za dolo¬
čeno delovno mesto, če seveda ustreza
pogojem.« v

Dva slovenska slepa pravnika te¬
oretično ustrezata. Praktično v  pa že
deset let‘zaman trkata na vsa vrata-

Marjan Raztresen

{

SOi

S6 stran • 34. januarja 1976 • DELO

Doraščajoča mladina

*

s  '

V laičnem
vakuumu

Sola za starše adolescentov

go ne ve, kam bi z rokami (dol¬
ge so in neukrotljive), ko z neskonč¬
nimi nogami meri korake med ljudi,
ko začne soseska govoriti, da je ne¬
mogoč, neznosen in nervozen , t edaj
našemu otroku učeno rečemo ado¬
lescent. To je doraščajoča mladina
ali mladostniki. Pogosto pozabljamo,

da so ti adolescenti subjekti  v dru¬

žinah m družbi, da mimo strehe nad
glavo, hrane m obleke, potrebujejo

še veliko več. Da jim rastejo  lasje

do ramen m si dekleta n a skrivaj

začno mazati nohte zato, ker hi se

rade uveljavile, ker hi rade »vžg ale«;

pa tudi tega ne vemo, da so ti ljudje

neskončno nesrečni tedaj, ko jim d o¬
povedujemo,  kako srečni da so, ve¬
liko bolj, kot smo bili mi.

v

Otrok, ki ni več otrok, pa še ni
odrasel, potrebuje veliko pozornosti.
Ta pozornost pa bi morala odsevati
v tem, kako se ukvarjamo z njim.
Kdaj in koliko. Premalo pozornosti
mu odmerjamo v družinah. Ko smo
ga ob prezaposlenosti odrinili na
stranski tir s pogostnim odkupova¬
njem, ker nas daje slaba vest in mu
brezglavo nudimo potrošniške dobri¬
ne, za katere (če dobro premislimo)
sploh ni prosil. Vprašajmo se. koli¬
kokrat pa sedemo skupaj za mizo,

kolikokrat mu prisluhnemo, našemu
mladostniku, kolikokrat smo mu volj¬
ni pomagati izj  njegovih težav, pro¬
blemov in nesreč. Priznajmo* si, da
takih zadreg sploh ne jemljemo res¬
no! In če se iz družinskega kroga,
iz zaprtih sten kake družinske celice
preselimo še na področje družbe, po¬
tem ugotovimo nekakšno praznino,
laični vakuum, kot mu učeno pra¬
vijo, in v tistem laičnem vakuumu
se vrsti naš mladostnik. Sredi, pet¬
desetih . let smo doživeli prve posku¬
se tako imenovanih šol za življenje
in vse po vrsti so splavale po vodi,
največkrat zaradi pomanjkanja de¬
narnih sredstev.

Posvetna praznina (laični vaku¬
um) zeva, kar mladostnika zadeva
tam, kjer bi mu moral kdo svetovati,
kjer gre za razčiščevanje odnosov
med dvema mladima, kjer gre za na¬
svet, kako si izbrati partnerja, in po¬
zneje za sklepanje zakonskih zvez. In
čeprav po naj novejših raziskavah
med adolescenti upada religioznost,
je cerkev tista, ki uspešno posega,
lahko bi celo rekli legitimno v ta
prazni prostor in ga tudi zapolnjuje.

Na nedavnem seminarju, ki je bil
namenjen vsem tistim, ki se kakor¬
koli ukvarjajo z vzgojno -izobraževal¬
nim delom staršev adolescentov, ki
bodo v okviru delavskih univerz pre¬
vzeli dolžnost predavateljev na šo¬
lah za starše, je magistra Maca Jo¬
gan osvetlila odnos med cerkvijo in
družino v samoupravni družbi.

»Ko govorimo o vlogi družine v
vzgoji, ne smemo mimo dejstva, da

vzgojna usmerjenost staršev, zlasti
pa idejna, ni nekaj absolutnega, ni
nekaj po naravi danega, samo po se¬
bi obstoječega, temveč je v precejš¬
nji meri rezultat vplivanja različnih
zunajdružmsMh dejavnikov. V pre¬
teklosti je nedvomno najpomembnejši
vir »vzgojne inspiracije« predstavlja¬
la cerkev, medtem ko je v novejšem
času čedalje več »posvetnih« dejavni¬
kov, ki vplivajo na same starše in
tudi neposredno na otroke«.

Ker postaja vera, odkar je cerkev
ločena od države, zmerom bolj za¬
sebna zadeva, ker obstaja v naši
družbi nasprotje med religioznim
vrednostnim sistemom in ateistič¬
nim in je skupina, kjer se križa de¬
lovanje enega in drugega vrednotne¬
ga sistema, družina, kot pravi Maca
Jogan, zato je »družina tisti katali¬
zator’«, ki bodisi pospešuje prizade¬
vanja ateistično usmerjenih vzgojnih
dejavnikov ali pa zavira (oziroma
celo »izničuje«) njihov vpliv«.

Ob tem, ko je znanost tako na¬
predovala, ko so razlage za ta ali
oni pojav v naravi ali v družbi, »ki
jih je v preteklosti monopolno raz¬
lagal cerkveni nauk, pa slišimo sem
in tja vprašanje, kako je -sploh mo¬
goče, da ljudje še danes verujejo. V
ozadju takšnih vprašanj je pojmova¬
nje, da . je religija samo neznanje in
da bo prešla z razvojem znanosti —
zlasti naravoslovnih. Zanemarjeno pa
je'dejstvo, da je ostalo še veliko ne¬
pojasnjenih vprašanj o opredeljujo¬
čih dejavnikih človeka samega ozi¬
roma družbe, ki pogojujejo občutek
negotovosti med ljudmi. Ti pojavi so
po mnenju nekaterih sociologov če¬
dalje bolj pomembni. Torej je tudi
danes pri razlagi izvirov religije treba
upoštevati, da hkrati delujejo različni
dejavniki, npr. družbenoekonomski,
psihološki, spoznavni, organizacijski,
skratka dejavniki, ki so .tuzemski’,
zakaj religija ne živi od neba, tem¬
več od zemlje.«

Morda se premalo zavedamo
osamljenosti, ki čedalje bolj in pre¬
naseljenosti navkljub rovari med
ljudmi, ki sili ljudi, da postajajo
čedalje bolj vase zaprti; tedaj je go¬
tovo cerkev tista, ki daje nekakšen
občutek varnosti in gotovosti. Tu se
človek lahko izpove, tu se spoštljivo
šepeta, celo najbolj nagajivi otroci
hodijo po prstih, in tu sta potem
tista cerkvena varnost in gotovost,
ki »izhajata iz predstav o smotrni
hierarhični urejenosti univerzuma,
kjer je še vedno najvišja avtoriteta
bog«.

Manc je dejal, da se »Kritika re-'
ligije konča z naukom, da je človek

naj višje bitje za človeka, torej kate¬
gorični imperativ: da se zrušijo vsi
odnosi, v katerih je človek poniža¬
no, zatirano, zapuščeno, prezrto bi¬
tje«.

Da bi odpravili posvetno praznino,
je treba na široko poseči v vsestran¬
sko spreminjanje družbenih odnosov
tako, da bi, pravi magistra Joganova
»vsak človek v družbi našel svoje de
jansko življenje in ne bi bil prisi¬
ljen iskati iluzornih razrešitev, in po¬
tem to spreminjanje družbenih od¬
nosov pomeni kritiko religije, ki
konservira družbene in materialne
odnose stare razredno razcepljene
družbe«.

Ko si sredi laične praznine pred¬
stavljamo doraščajočo mladino, opa¬
žamo tam čedalje večjo prisotnost
cerkve in zato ugotavljamo, da gre
za nekakšno bitko za mlade, katere
težišče je »eksistencialnega pomena
za cerkev in se vse bolj prenaša na
starše oziroma na družino. Zgodo¬
vinsko gledano, se je ta pritisk zla¬
sti okrepil, ko je bila cerkev ločena
od države in ko so se javne šole
emancipirale (ne le v socialističnih,
pač pa tudi v mnogih drugih druž¬
bah). S tem so bile spodrezane ko¬
renine splošnega vpliva in nadzora
cerkve nad skoro vsemi oblikami živ¬
ljenja posameznika, ki jih je cerkev
vse dotlej imela.«

Vloga cerkve kot nekakšnega nad¬
zornika nad življenjem torej ni več
možna in se je zato preusmerila na
starše, ko jim poudarja njihovo ne¬
odtujljivo pravico do vzgoje otrok.
Verski list Družina je 1. septembra
1968 na primer zabičal: »Dokler ni¬
so otroci polnoletni, imajo starši
pravico in dolžnost bedeti nad njimi
in paziti, da jih ne bi nihče vzgajal
,v drugačnem duhu’, kot sami želijo«.

S takimi zahtevami cerkev presega
legitimno raven svojega delovanja —
privatno sfero in prihaja, kot jo ime¬
nuje Maca Jogan, »kot oborožen vi¬
tez v politično areno: hkrati pa se
v teh zahtevah skriva težnja, da bi
družina še naprej ostajala steber
»provincializma«, konservativnosti in
s tem tudi najmočnejša opora delo¬
vanju cerkve, da bi se poglabljal
prepad med družbo oziroma med
vzgojnimi družbenimi smotri in med
vzgojnimi smotri družine. Takšna
usmerjenost cerkve v odnosu do
staršev izhaja iz ekskluzivnosti, iz
prepričanja o edino pravilnem last¬
nem pristopu, in dejansko pelje v
porajanje najrazličnejših nasprotij.
Morda bi lahko celo rekli, da pelje
to v nasilje vernih staršev in njiho- i
vih otrok nad vsemi tistimi posame- J

/

znikj, ki ne verujejo, in celo nad po¬
svetnimi vzgojno izobraževalnimi us¬
tanovami, kot je npr. šola. Zahteve
cerkve, da starši sami razpolagajo
z otroki in da se nihče ne sme vme¬
šavati v to do polnoletnosti, je ute¬
meljena na težnji po vseobsežnosti,
vseprisotnosti cerkve, torej tudi po
tem, da bi se moralo celotno delo¬
vanje šole podrediti cerkvi. Takšne
težnje se med drugim kažejo tudi v
zahtevah po idejno nevtralni šoli, ki
niso nesprejemljive le za našo druž¬
bo, pač pa za večino družbenih ure¬
ditev sploh.«

Zdaj moramo, hočeš nočeš, še en¬
krat privleči na svetlo izraz »laični
vakuum«, ki ga pri nas izpolnjuje
cerkev s svojim delovanjem. Posegla
je na področje medčloveških odno¬
sov, predvsem pa na vzgojno delo z
mladino. Pri tem pa moramo resnici
na ljubo povedati seveda tudi, da
pogosto take dejavnosti nič ne sta¬
nejo. Da za to, da nekdo z mladimi
brca v žogo, ni treba poseči v noben
žep. Da za to, da zbereš mlade, jih
pelješ na Šmarno goro in po poti
kaj zanimivega poveš, predvsem ta¬
kega, ki pomaga rešiti ta ali oni pro¬
blem, ki jih tare, tudi nič ne stane.
Zato je izgovor, češ, ni sredstev, po¬
polnoma odveč. Potrebna je le vo¬
lja, pa kanček ljubezni in namesto
župnika bi videli učitelja in name¬
sto cerkvenega zemljišča, denimo

šolsko igrišče ali pa vaški travnik.

• Naj si za konec izposodimo še
nekaj misli Mače Jogan, ki pravi, da
»bi bilo idealno, ko bi starši pribli¬
ževali svoja prizadevanja ciljem
družbe, ker bi bila vzgoja tako bolj
enotna in učinkovita« Ker konec
koncev, »otrok ne vzgajamo iz pre¬
teklosti za preteklost, pač pa iz se¬
danjosti za prihodnost. Glede na
procese, ki v sodobnosti peljejo v
emancipacijo človeka in objektivno
tudi k ateizaciji, je takšen vzorec
družbenega karakterja človeka, ka¬
kršnega nam nudita katoliška doktri¬
na in praksa, nezadosten. Kot na¬
sprotna možnost pasivnemu, podre¬
jajočemu se človeku je za prihod¬
nost sprejemljiv ideal človeka, ki bo
mimo boga (ne v boju z njim) ust¬
varjalno posegel v razreševanje last¬
ne in družbene usode. Človek, ki mu
je (bo) drugi človek le človek, ne
glede na raso, spol in veroizpoved.
Humanistični ideal je, odpravljati
vse to, kar ljudi razorožuje, in ob¬
likovati take družbene spremembe,
kjer bo svobodni razvoj posamezni¬
ka pogoj za svobodni razvoj vseh.
Revolucionarno humanistični vzorec
družbenega karakterja človeka je
nujnost sodobnega časa, zlasti pa
nujnost družb, ki gradijo nove, so¬
cialistične samoupravne odnose.«

Barbara Goričar

Politična ekonomija socializma

Spopad z „levim“ in „desnim“

fetišem države

>

S simpozija „Marksizem v družbenih vedah 44

_ če bi  hoteli, seveda zgolj po

osebni presoji, izločiti iz celote snovi,
s katero se je nedavno v Ljubljani

ukvarjal simpozij »Marksizem v druž-
benih vedah«, posameznost, ki je po¬
sebej izstopala, bi bil to gotovo vse¬
stransko podkrepljen in tudi uteme¬
ljen poziv za ustvaritev celovite po¬
litične ekonomije samoupravnega so-
cializma. Da je ta tema silila v os¬
predje in ostala na površju tudi zdaj,
ko je zbor že končan in so  urejeni že
tudi vtisi, je pravzaprav logično, če
le pomislimo na splet žgočih proble-
mov našega družbenogospodarskega  -
razvoja in problemov ekonomske po¬
litike. Ti problemi pa nas morajo do-
seči vsepovsod, ker izvirajo iz funkcio-
niranja družbene baze, iz nje pa raste
vsa družba, kot vemo.

Celovite, sodobne, politekonomske
teorije socializma, samoupravnega so¬
cializma torej nimamo, čeprav jo vsak
dan odločneje terjata tako specifični
ekonomski in politični, socialistični
razvoj naše družbe kot k socializmu
težeče spreminjanje mnogih delov
sveta (ob vedno hujši krizi kapita¬
lističnega družbenega sistema in nje¬
gov tek osmišljajoče in braneče meš¬
čanske ekonomske teoretske misli).

Kakor nam je znano, pa se dobršen
del naše ekonomske misli, ki jo goji¬
jo pod streho ekonomskih fakultet in
visokih šol ne samo v Sloveni¬
ji, ampak tudi drugod po drža¬
vi, danes še zmeraj pretežno gib¬
lje v hibridnem svetu: zanj je

značilno križanje, prepletanje kla¬
sične Marxove ekonomske teorije,
nastale na temeljili kritike kapitaliz¬
ma 19. stoletja (pri čemer se večkrat
ne ločuje metoda preučevanja od nje¬
nega predmeta), ter kar celih odlom¬
kov in neprimernih ali neustrezno pri¬
lagojenih povzetkov buržoazne eko¬
nomike teoretske misli, včasih pa tu¬
di konkretnih ekono mskih  instrumen¬
tov, potegnjenih iz kapitalistične go¬
spodarske prakse.

Sem je treba .prišteti še obstoj in
kroženje teoretičnih pogledov, nasta¬
lih na podlagi posptošitve izkustev na¬
šega socialističnega samoupravnega
gospodarstva.

Skratka, smo priče hudim neizena¬
čenostim, če besedo neprimerno izpu¬
stimo. Zato je kajpada graditev poli¬
tične - ekonomije samoupravnega soci¬
alizma najtesneje povezana s takšno
celovito in vsebinsko preobrazbo na¬
ših ekonomskih fakultet in visokih
šol, da bodo te inštitucije postale no¬
silke političnoekonomske znanosti sa¬
moupravnega socializma. Oboje, gra¬
ditev politične ekonomije samouprav¬
nega socializma in preoblikovanje
ekonomskih fakultet, je treba zmeraj
opazovati kot nedeljivo celoto, kot
vzajemnost soodvisnih odnosov. To
vprašanje pa na simpoziju kljub raz¬
meroma dobri priložnosti, da se ga
vsaj površno osvetli, ni bilo načeto.

Ko govorimo o oblikovanju poli¬
tične ekonomije socializma, sociologi¬
je socializma, kot jo je imenoval hr¬
vaški marksistični sociolog in politik
dr. Stipe šuvar, je treba imeti pred
očmi neizpodbitno dejstvo, da smo v
našem socialističnem gospodarstvu
ohranili blagovno produkcijo (klasiki
marksizma so v socializmu predvide¬
li neblagovno proizvodnjo) in tržne
mehanizme.

Konfrontacija

Prav dejstvo, da je v socializmu
ohranjena blagovna produkcija, pa
terja kot temeljni pogoj za uspešno
oblikovanje politične ekonomije samo¬
upravnega socializma naslednje: na¬
še konfrontiranje, kot je dejal refe¬
rent na simpoziju dr. oec. Vilijem
.Merhar, tako s teoretičnimi posploši-
tvami,'ki so jih za razvito blagovno
produkcijo razvili meščanski ekonomi¬
sti, kakor tudi s teoretičnimi posplo-
šitvami planskega obvladovanja proce¬
sov družbene reprodukcije, ki so jih
za plansko 'obliko razreševanja druž¬
benoekonomskih problemov razvili v
Sovjetski zvezi in v deželah, ki so sle¬
dile sovjetskemu državnemu vzoru
graditve socializma.

Gre, če smo določnejši, za soočanje
z meščansko keynesijansko ekonom¬
sko teorijo (John Keynes Maynard,
angleški ekonomski teoretik, umrl le¬
ta 1946) in z državno socialistično cen¬
tralno plansko obliko obvladovanja
procesov družbene reprodukcije.

Za naše razumevanje je v tem pro¬
storu bistveno to, da se tako meščan¬
ska keynesijanska ekonomija kot cen¬
tralno planska, državno socialistična

oblika obvladovanja procesov družbe¬
ne reprodukcije, kakor je na simpozi¬
ju ugotovil dr. Vilijem Merhar, ob¬
račata k državi, k nujnosti ekonomske
funkcije države, ki naj zagotovi po¬
goje za nemoteno družbeno reproduk¬
cijo. V obeh različicah, keynesijanski
in centralno-etatistični, je tako opre¬
deljen sodobni fetiš države. Razum¬
ljivo in naravno je potemtakem, da
ne prva ne druga ne more biti izho¬
dišče za našo družbeno ekonomsko
samoupravno prakso, v kateri naj
vloga države v gospodarski sferi po¬
stopno odmira.

Posebnost našega družbenoekonom¬
skega reda torej. zahteva prav tako
posebno teoretično posplošitev v ob¬
liki politične ekonomije samoupravne¬
ga socializma. Kot pravi, dr. Vilijem
Merhar pa elemente te teorije že
prakticiramo v naši družbeno eko¬
nomski praksi, a njih še nismo pove¬
zali v skladen teoretični sistem, ker
nas pri tem ovira 4  temeljno protislov¬
je graditve socializma v naših razme¬
rah — sorazmerno nerazvite proizva¬
jalne sile in naprednejši proizvodni
odnosi. Delo pri oblikovanju samoup¬
ravljanju ustrezne ekonomske teori¬
je si ekonomist predstavlja tako (če
-zadevo sami zelo strnemo in poeno¬
stavimo), da je trebg. vsestransko oce¬
niti vse tiste elemente, ki smo jih
povzeli po sodobnih ekonomskih teo¬
rijah; da je treba ugotovita, ali ti ele¬
menti pospešujejo ali zavirajo samo¬
upravljanje; da je treba oceniti tudi
prvine\ samoupravnega gospodarjenja,
ki jih‘zavestno podpiramo. Vse že ob¬
stoječe (pozitivne, op. p.) elemente
ekonomske teorije, ki imajo zdaj še
naravo ekonomske politike, je treba
povezati v skladen sistem politične
ekonomije socializma.

Blagovna produkcija ni tipična

Drugi udeleženec simpozijske di¬
skusije o oblikovanju politične ekono¬
mije samoupravnega socializma dr.
Oto Norčič je bdi v svojih izvajanjih
še bolj določen. Tako je, na primer,
sodil, da blagovna produkcija in nje¬
ne zakonitosti ne morejo biti vsebina
politične ekonomije socializma, ker
taka produkcija ne more biti tipična
produkcija socialistične družbe, am¬
pak samo produkcija prehodnega ob¬
dobja. Blagovna produkcija namreč
tako kot vsaka blagovna produkcija

temelji na konkurenčnem boju, na
diferenciaciji proizvajalcev blaga, na
lovu za dodatnim dohodkom. Bla¬

govna produkcija (sama po sebi, če
jo odmaknemo družbenemu nadzorst¬
vu, vplivu in posegu) vodi h koncentra¬
ciji in centralizaciji ekonomske in s
tem tudi politične moči. Blagovna

produkcija poraja socialno razločeva¬
nje, omogoča delitev, »ki je lahko
bistveno drugačna od delitve, ki bi iz¬
hajala iz načela delitve po delu«. Ta¬
ka blagovna produkcija neposredno
poraja težnjo po »kapitalizaciji, priva¬
tizacijo in ekonomsko desocializacijo
družbenih proizvodnih sredstev«. Spri¬
čo vseh teh nedvomnih dejstev,

bi bilo, kot misli avtor, prezgo¬
daj, da bi imeli bodisi pozitiv¬

ne bodisi negativne manifestacije
blagovne produkcije na sedanji stop¬
nji razvoja za tipične manifestacije
socialistične produkcije in jih take
uredili v teoretični sistem, misleč, da
gre za politično ekonomijo socializma.
Po Norčičevem mnenju je zato naj¬
prej v ospredju naloga oblikovati te¬
orijo ekonomske politike in ekonom¬
skega sistema prehodnega obdobja, v
katerem smo, in šele nato njegovo
politično ekonomijo.

Zanimivo je, da dr. Oto Norčič že
vidi v naši družbeno gospodarski so¬
cialistična praksi otipljivo in delujo¬
čo kategorijo bodoče politične ekono¬
mije samoupravnega socializma. To je
sistem družbenega dogovarjanja in
sporazumevanja.

Moč sporazuma

Teoretske analize so pokazale, da
se lahko naš temeljni produkcijski od¬
nos, ki se. kaže v družbeni lastnini
nad produkcijskimi sredstvi, ter deli¬
tev po delu kot načelo delitve sploh
uresničujeta in obnavljata samo z
zavestno akcijo družbe kot celote, se
pravi prek sistema družbenega dogo¬
varjanja ih samoupravnega ^sporazu¬
mevanja; torej ne prek tržnega meha¬
nizma in' njegove spontane, stihijske
akcije. Spoznali smo namreč, opozar¬
ja dr. Oto Norčič, »da lahko tržni me¬
hanizem tudi v pogojih družbene last¬
nine vodi v stanje, v katerem se iz¬
redno močno manifestirajo negativne
tendence in lastnosti blagovne- pro¬
dukcije (to pa so tendence kapitaliza¬
cije, privatizacije in druge).

Mehanizem družbenega dogovarja¬

nja in samoupravnega sporazumeva¬
nja se zato kaže »kot mehanizem ob¬
vladovanja družbenoekonomskih pro¬
cesov, ki jih poraja spontano delova¬
nje tržnega mehanizma. V tej svoji
funkciji pomeni tako kategorijo po¬
litične ekonomije samoupravnega so¬
cializma.«

Toda družbeno dogovarjanje bi
moralo po dr. Otu Norčiču povzročiti
še drug pomemben premik, in sicer
pri vrednotenju družbe. Dosedanje
vrednotenje družbe s pomočjo blagov¬
nih vrednosti bi moralo čedalje bolj
nadomeščati vrednotenje, ki izhaja iz
uporabnih vrednosti, oziroma iz druž¬
bene koristi. Gledano dolgoročno, so
lahko uporabne vrednosti edino meri¬
lo socialistične družbe. Izvedljivost
tega premika pa je v tem trenutku
odvisna od tega, v kolikšni meri in
kje lahko družbeno dogovarjanje
vzpostavlja družbene načrte v natural¬
nih razsežnostih. V tem primeru gre
za družbeno dogovarjanje o količini
produktov in storitev na temelju do¬
ločanja njihovih prioritet (glede na
družbeno uporabnost, oziroma korist¬
nost). Prav del družbenih dejavnosti,
poudarja Oto Norčič, je mogoče že
danes planirati v naturalnih kazateljih
(mislil je na dejavnosti, ki tudi v bla¬
govnih produkcijah nimajo klasičnega
trga: na infrastrukturo in superstruk-
turo). Družbeno dogovarjanje bi lah¬
ko »kot samoupravnemu sistemu us¬
trezni mehanizem planskega uresniče¬
vanja družbeno ekonomskih ciljev«
prineslo kvaliteten skok tudi na pod¬
ročjih, kjer na sedanji razvojni stop¬
nji ni mogoče povsem odpraviti trga.
Mišljena je materialna proizvodnja,
organizirana v posameznih panogah
narodnega gospodarstva. Tu bi lahko
družbeno dogovarjanje ukrotilo trž¬
ne sile v njihovi sedanji funkciji
določanja deležev v razdelitvi za po¬
samezne družbene potrebe. Z dogo¬
varjanjem bi lahko opredelili in do¬
segli ustrezna .razmerja med osebni¬
mi dohodki in skupno potrošnjo itd.
Kakovost družbenega dogovora bi se
tako uresničevala toliko bolj, kolikor
bi lahko na temelju dogovarjanja na¬
črtno usmerjali nove investicije, ki
se financirajo iz dogovorjene stopnje
akumulacije; to stopnjo pa spet do¬
ločajo razmerja razdelitve. Tako bi
lahko družba neposredno vplivala na
sestavo proizvodnje. Prilagajala bi jo
lahko zavestno in vnaprej resničnim
družbenim potrebam, ki jih »ne za¬
brisujejo tržne in na zasebnih Odlo¬
čitvah temelječe kalkulacije«.

Kje je trg zanesljivejši

V taki ureditvi, ki ne kroti le sle¬
pe tržne sile, ampak, kot vidimo, od¬
pravlja tudi vlogo države kot ureje-
valke in usmerjevadke družbenogospo¬
darskih procesov (spomnimo se na
keynesij anstvo pa na centralno plan¬
ske etatistične vzorce), pa vidi avtor
še zmeraj dovolj prostora za delova¬
nje tržnega mehanizma, za njegove
pozitivne težnje in učinke. Tržnemu
mehanizmu bi veljalo po njegovem
mnenju prepustiti vse »stare zmoglji¬
vosti v materialni proizvodnji, ki se
naj. prilagajajo spremembam povpra¬
ševanja, zlasti če gre za proizvode, ki
morajo biti na razpolago v različnih
oblikah in kakovosti, oziroma povsod
tam, kjer je treba upoštevati in iz¬
hajati iz suverenosti potrošnikovega
izbora in odločanja. V teh primerih,
pravi, je trg zanesljivejši mehanizem
od plana, ki praviloma osiromaši izbi

ro proizvodov, ki rabijo zadovoljeva¬
nju potreb.

Kot je videti, je dr. Oto Norčič
probleme oblikovanja politične eko¬
nomije samoupravnega socializma os¬
vetlil zelo stvarno in konkretno in že
tudi nakazal nekaj prav določnih
smeri za njeno zgraditev.

Tretji ekonomist, ki je na simpo¬
ziju govoril o oblikovanju politične
ekonomije socializma, je bil dr. Fran¬
ce čeme. Zborovanju je prispeval tu¬
di zelo poglobljeno oceno krize meš¬
čanske ekonomije ter tudi opozoril na
probleme v nadaljnjem razvoju mar¬
ksistične ekonomske teorije.

Strnjeno povedano je dr. France
Čeme pozval k ustvaritvi »sintetične«
marksistične ekonomije, se pravi teo¬
rije, ki bo v osnovnem nauku še zme¬
raj razredna politična ekonomija in
ne neka nevtralna, ekonomska tehnika
upravljanja z gospodarstvom. Ven¬
dar pa bo ta ekonomija v zarodku
»nova, socialna analitična organizacij-
sko-razvojna (sistematska) veda.«

Novo načelo

Temeljno izhodišče marksistične
ekonomske teorije ne bo zakon trž¬
ne vrednosti, ampak, kot pravi eko¬
nomist, novi zakon ali načelo samo¬
upravnega informacijskega vrednote¬
nja vseh gospodarskih procesov: vred¬
notenje dejavnosti in ciljev.

V podredje te, na prvi pogled ne¬
mara malo nejasne opredelitve mora¬
mo postaviti naslednji dve načeli ali
prepričanji, oziroma resnici: ekonom¬
ski cilji ne morejo biti "zunaj zgodo¬
vinsko razvojnih hierarhično (bolj
potrebno, manj potrebno, več, manj)
vnaprej urejenih splošnih družbenih
ciljev. Družbeni in ekonomski cilji
se torej, če sami razmišljamo naprej,
stapljajo v politično enotnost progra¬
mov in vizij, kamor se družbenozgodo¬
vinsko gibanje na svoji programirani
poti odvija (vemo: osvoboditev člove¬
ka in dela, komunizem).

Drugo načelo; ki ga postavlja dr.
Čeme, pravi, da je način upravljanja
z gospodarskimi sredstvi usmerjen k
zadovoljevanju teh vnaprej določenih
in urejenih družbenih ciljev, pri če¬
mer velja seveda strogo upoštevati na¬
ravne, biološke, tehnološke in druge
omejitve. Tako torej ekonomski cilj
kot cilj gospodarjenja ni osamljen, ni
edino tržno ovrednoten produkt —
blago, ker cilj gospodarjenja pač pe
more biti preprosto količina družbe¬
nega produkta (ne glede na to, kak¬
šna je kvaliteta tega produkta).

Sklep, ki ga napravi dr. France
Čeme je: naraščanje družbenega pro¬
dukta mora biti podrejeno celotnemu
optimalnemu družbenemu razvoju, ta¬
ko da današnja produkcija ne škodi
prihodnji. Takšna usmeritev očitno
odpravlja danes pogostokrat zgolj
kvantitativno, golo številčno vredno¬
tenje uspešnosti razvoja, ko se števil¬
ka kaže kot edini ah poglavitni kaza-
telj vsega, ne glede na to, kaj je pod
njo ali za njo. Na njeno mesto posta¬
vlja vsebino ali kvaliteto, ki šele nare¬
kuje bolj strmo ali manj strmo naraš¬
čanje odstotkov, takšno ali drugačno
količino, oziroma vse tisto, kar je moč
imenovati zadovoljevanje pristnih člo¬
vekovih potreb, potreb vse človeške
skupnosti, kar je moč imenovati dose¬
ganje družbenozgodovinskih ciljev
osvoboditve človeka in dela in us¬
tvarjanje komunistične družbe na po¬
teh resnične človeškosti in razuma.

Primož Žagar

soboma priloga

DELO • 24. januarja 1976 • stran 29

„ Veliki beg”is resničnostiponehuje

■ - . • ’ ■ * • i

Bivalna postaja
za 10 tisoč ljudi

% ’ • N ^

Mnenja avtorjev nakladnih uspešnic Frederika Pohla,
Uršule K. Le Guin in še koga

tte od časov  »Mesteca Pe pton« m  I
Amerika doživljala take maloekranske
marnje , kakršno je lam zanetila znan-
stvenofcmtastična nadaljevanka  »Star  '

Trek*. A medtem ko njeni junaki sko¬
zi 79 epizod z vesoljsko ladjo  » Podjet¬
nost* utirajo poti onkraj znanega  —
podobno, kot so evropski priseljenci
nekdaj z volovskimi vpregami osvaja¬
li prostranstva Novega sveta  — se v
Amesovem raziskovalnem središču
NASA v Kaliforniji skupina znanstve¬
nikov, inženirjev in sociologov čisto za¬
resno ukvarja z načrti za 500D00-tonsko
bivalno postajo , poldrug kilometer ši¬
rokim kolesom, v katerem naj bi že
v prihodnjem stoletju živelo in delalo
10.000 ljudi: s trgovinami, šolami, lah-
ko industrijo in »poljedelstvom«.

Se eden od dokazov, da med znan¬
stveno fantastiko in resničnostjo ni
več časovnega razločka? Prva atom¬
ska podmornica je plula pod Sever¬
nim tečajem šele nekaj desetletij po
sanjarjenjih Julesa Verna, prve teleko¬
munikacijske satelite so izstrelili že
nekaj let po tehniško natančnih opi¬
sih Arthurja Clarka, enega od vodil-
in najbolj plodovitih avtorjev znan¬
stvene fantastike...

Nič več malikovalci stroja

Mnenje, da je znanstvena fantasti¬
ka edina zvrst sodobne književnosti,
ki se resno ukvarja z realnostjo, je
— izrečeno za omizjem v prostorih
Društva slovenskih pisateljev — izzve¬
nelo vsaj malce zaletavo, če ne celo
svetoskrunsko, toda Frederik Pohl,
predsednik ameriškega združenja 'pi¬
scev znanstvene fantastike in sam av¬
tor nakladnih uspešnic (Space Mer-
chants — Vesoljski kramarji), je mi¬
slil resno. V isti sapi je brž pristavil,
da znanstvene fantastike pač ne gre
ocenjevati po slaboumnih zgodbah o
prebujenih pošastih in zelenih možicih
z Marsa (kakor navsezadnje tudi nih¬
če ne sodi »konvencionalni« literaturi
po Angelikah in Jamesih Bondih). Ta¬
ko samozavestno stališče je nasploh
značilno za milijonski klan zahodnih
ustvarjalcev in potrošnikov znanstve¬
ne fantastike: v svoje članstvo mimo
prištevajo ne le sicer priznane klasi¬
ke Wellsovega in Huxleyevega kova,
temveč tudi Homerja, Platona, Nabo¬
kova ... In se čedalje bolj zavzeto tru¬
dijo, da bi kompromitiraj očo kratico
»sc-f« — science-fiction, po naše znan¬
stvena fantastika — zamenjali z ustrez¬
nejšo etiketo, ki bi pomagala podre¬
ti obzidje njihovega literarnega geta
(med bolj posrečenimi predlogi je re-

I cimo naziv »spekulativno leposlovje«).

Možača Uršula K. Le Guin, avtori¬
ca najnovejšega vala znanstvene fan-
, tastike in nekaterih del, ki so že za¬
majala obzidje tega geta (The Left
Hand of Darkness — Levica teme), pa
puha pipo in zmajuje z glavo: po nje¬
nem utegne, znanstveni fantastiki 'prav
vključitev v normalne književne to¬
kove okrniti izrazno moč; je celo pro¬
ti seminarjem na univerzah (več kot
tisoč tečajev iz znanstvene fantastike
na kakih 400 ameriških kolidžih!).
»Znanstvena fantastika utegne umreti,
če bo postala ugledna zvrst,« zatrjuje
prva dama te doslej izrazito »moške«
literature.

Bržkone pa grozi znanstveni fanta¬
stiki na Zahodu druga, veliko hujša
nevarnost: »sc-f«, prečiščen in požlah-
ten v zadnjem desetletju, je ob vzpo¬
redno rastoči popularnosti, ki' je prav
v teh mesecih prerasla v pravi »bo-
om«, postal tarča »businessa«. Televi¬
zijska serija »Vesolje 1999« (ki so jo
predvajali tudi pri nas in ki je tipi¬
čen primer, po katerem ne kaže sodi¬
ti zvrsti) je bila dolgo v bunkerju, ker
junaki ubežne Lime ob splovitvi v
eter niso ogreli gledalcev, ponovno
predvajanje pa je sprožilo t&ko nav¬
dušenje, da so televizijski producenti
po starem, preskušenem receptu brž
jeli krmiti vsenacionalno omrežje s
podobnimi serijami. Tudi najnovejši
»hit« Star Trek so posneli že v letih
1966—1969, a je šele lani zanetil pravo
histerijo z vsem, kar v Ameriki sodi k
televizijskim uspešnicam (specializira¬
ne trgovine z oblačili in predmeti iz
vesoljske ladje »Podjetnost«, klubi,
shodi in celo univerzitetna predavanja
o »filozofiji« teh vesoljskih pionirjev,
ki pa med tujimi civilizacijama zelo
prozorno širijo predobro znane ideje
ameriške demokracije iz petdesetih let
našega stoletja).

Topove nabija tudi filmska industri¬
ja, in eksplozije hollywoodskih granat
bodo znanstveni fantastiki zagotovo
napravile težko popravljivo škodo. Po
Kubrickovem spektaklu »2001: vesolj¬
ska Odiseja« se znane družbe skoraj¬
da niso več lotevale velikopoteznejših
snemanj tovrstnih filmov, lani pa je
Paramount investiral za filmsko raz¬
ličico »Star Treka« pet milijonov do¬
larjev, MGM sedem milijonov za anti-
utopični film »Ubežnik Logan« (»Lo-
gan's Run« — v ameriškem mestu iz
23. stoletja rešujejo prenaseljenost z
obvezno usmrtitvijo vsakega državljar
na, ki prestopi starostno mejo 30 let),
Wamer Bros. 10 milijonov za spekta¬
kel z rahlo mednarodno političnim
ozadjem »Fade-Out«, Universal in Pa¬
ramount pa skupaj kar 20 milijonov
za »Konec sveta« (po scenariju sicer
tehtnega pisatelja Anthonyja Bur¬
gessa).

Prav to milijonsko kulisje bo za¬
meglilo bistvo sodobne zahodne znan¬
stvene fantastike in odvrnilo pozornost

od njenih že dokaj izbrušenih kamenč¬
kov, ki bi sicer že sodili v mozaik spo¬
ročilnih vrednot splošne književno¬
sti. Frederik Pohl je v ljubljanskem
smodu posrečeno opozoril na dejstvo,
da so pisatelji znanstveno-fantastičnih
del napovedali onesnaženje narave in
nadrobno razčlenili njegove posledice
že veliko poprej, preden smo izraz
»ekologija« sprejeli v vsakdanji besed¬
njak. Toda srž najnovejše znanstvene
fantastike anglosaških piscev niti ni v
tej že izpričani preroški sposobnosti.
Novejši rod avtorjev se je že pred
časom otresel zmotnega prepričanja,
da bo človek reševal in rešil težave svoje
sedanjosti in prihodnosti z orodji zna¬
nosti in sodobne tehnologije. Take
prvine je bilo mogoče zaslediti v prvi
»zlati dobi« zvrsti, ko so znanstveniki
Isaac Asimov (169' leposlovnih del!)
Robert Heinlein, A. E. van Vogt in
Theodore Sturgeon s slovitim založ¬
nikom Johnom W. Campbellom odprli
zapornice mogočnemu toku del, od
katerih so mnoga danes že klasični
mejniki (in najprimernejša za preva¬
janje, kajti naš bralec se mora za razu¬
mevanje in uživanje dobre znanstvene
fantastike s prevajalcem vred pač naj¬
prej naučiti »abecede«). Zdaj, ko do¬
življa znanstvena fantastika na Zaho¬
du — predvsem v ZDA — nov raz¬
cvet, je drugače: pisanja se lotevajo
avtorji, ki bodisi ne sodijo v znanstve¬
no elito' bodisi »odraščajo«, oziroma
se prilagajajo miselnemu toku, odplav¬
ljajočemu vsakršno malikovalstvo
stroja (marsikateremu delu se etiketa
»znanstvena fantastika« sploh ne po¬
da — Le Guinova, denimo, v »Levici
teme« resda naseli daljni planet s her¬
mafroditskimi bitji, vendar je bistvo
dela razmišljanje, kako spolnost, kroji
človeško omiko; in tudi Heinlein, ki
je v svojem opusu nekdaj uporabil
v$e rekvizite klasične znanstvene fanta¬
stike, je v'novejšem, morda tudi naj¬
boljšem delu »Tujec v tuji deželi« —
»Stranger in a Strange Land« — na¬
pravil korak bliže k »normalni« litera¬
turi: srhljivo pripoved projicira skozi
deške fantazije o spolnosti in avantu- •
rah, hkrati pa razpleta niti verstva).'
Množičnost torej ni brez literarnih
pretenzij — čeprav mnogi vodilni av¬
torji skorajda trmasto zanikajo, da
se zavestno ubadajo z vprašanji sloga
in drugih prvin pisane besed (znani
zgodovinar Robert Conquest, ki je so-
uredil eno večjih zbirk znanstveno¬
fantastičnih zgodb »Spectrum«, je v
uvodu peti knjigi branil pisce, ki jim
literarni kritiki sicer poprek očitajo
zanemarjanje sloga, z značilnimi bese¬
dami: »Za dobršen del leposlovja
osrednje struje lahko porečemo, da
gre prevelika skrb za slog na škodo
vsebini in da je Henrv James žvečil
večje zalogaje, kot jih je odgriznil.«).

Dobršen del ameršike znanstvene
fantastike iz let pred najnovejšim
»boomom« zagotovo odseva ideje, ki

so sicer značilne za zahodnjaške misel¬
ne tokove — od suhega tehnokratizma
(presenetljivo velik odstotek pisateljev
se je rekrutiral iz vrst znanstvenikov
kar mednarodnega kalibra) do naj¬
bolj grobega imperializma (zlasti v ob¬
dobju hladne vojne so strani znanstve-
no-fantastičndh zgodb in romanov žeh-
tele od atomskih obračunov med ZDA
in Sovjetsko zvezo, kajpada pod za¬
stavo boja za obstoj »svobodnega sve¬
ta«). Pri prebiranju bolj »poštenih«
del oziroma del poznejše generacije
(pa angleških avtorjev, ki so številč¬
no sicer veliko šibkejši, a vendarle
kaj krat za nekaj korakov pred Ameri¬
čani — »sc-f« navsezadnje ni ameriški
patent, čeprav je onkraj Oceana nale¬
tel na najbolj plodna tla) dobi bralec
s stare celine še neki neprijeten vtis:
. občutek nekakšnega splošnega destruk-
ktivizma. V n  Ljubljani ga je priznal
celo ambasador ameriške znanstvene
fantastike Frederik Pohl — z rezervo,
da kljub še tako črnemu slikanju pri¬
hodnosti v vseh delih vendarle živi vera
v neuničljivost človeštva. In navsezad¬
nje tudi najnovejši val zares tehtnih
del (Uršula K. Le Guin, Robert Sil-
verberg) sestavljajo nekakšne »utopi¬
je«, vendarle ne v klasičnem pomenu
besede: »idealna družba«, ki jo nasli¬
ka avtor, se na koncu sesuje, kajti
vselej se izkaže, da človeštva gnetejo
preveč zapletene in prepletene sile, pa
zato ni mogoče po kalupu vlivati ni¬
kakršne podobe prihodnosti.

Antiutopija nepopolnih svetov

Prav v teh »utopičnih« delih je mar¬
sikdaj zaslediti močno avantgardne
misli o silnicah družbenih redov, in če
še lahko govorimo o destruktivizmu,
potlej ga je le toliko, kolikor je avtor¬
jeva črnogledost odsev stisk sedanje¬
ga časa oziroma domačega družbenega
reda. Večino svojih del so novejši av¬
torji p ©žlahtnili z umikom iz sveta
znanosti in tehnologije: geslo sodobne
zahodne znanstvene fantastike sta be¬
sedi »psihologija« in »sociologija«. Ko
pistaljica Uršula K. Le Guin v romar

nu »Nebeška stružnica« (The Lathe of
Heaven) gradi namišljene svetove jut¬
rišnjega dne, povsem zavrže vsakršne
tehniške pripomočke: vse dogajanje
izvira iz psihe duševnega bolnika in
je morda sploh le plod njegovih blo¬
denj. Konec je tipično brezizhoden:
čeprav je junak s svojimi nenavadni¬
mi duševnimi zmožnostmi postopoma
popravljal in likal družbo, se vsa zgod¬
ba »izboljšanega« sveta nazadnje ne¬
močno sesuje. V takih in podobnih
delih je zanikanje trditve, da je zahod¬
na znanstvena fantastika še vedno
otrok utopičnih socialistov izpred 80
let, ki so menili, da sta stroj in druž¬
bena enakost vtkana v vzorec prihod¬
nosti in da je le z njima mogoče do¬
seči splošno srečo človeštva. Nasprot¬
no: v mnogih boljših sodobnih delih
znanstvene fantastike zahodnega sveta
je čutiti previdno tipanje proti čisto
marksističnim idejam o boju in na¬
predku.

Zahodna znanstvena fantastika ni
kljub močni fabulativnosti nikoli po¬
udarjala vloge posameznikov in avtor¬
jem so celo očitali, da svojim juna¬
kom ne znajo vdihniti življenja. Pi¬
satelj Ivan Potrč je za ljubljansko
okroglo mizo Frederiku Pohlu sko¬
rajda izzivalno dal za vzgled dobre¬
ga starega Julesa Verna; in res je,
da so bili junaki klasikov znanstve¬
ne fantastike veliko bolj polnokrvni
ljudje — tako Wellsovi kot protago¬
nisti Edgarja Ricea Burroughsa, du¬
hovnega očeta Tarzana, ki je v nič
kaj krajši seriji knjig ustvaril tudi
lik nekakšnega »vesoljskega Tarzana«,
sabljaškega Johna Carterja z Marsa
(ena izmed teh zgodb si je navsezad¬
nje priborila celo mesto v ugledni
oxfordski antologiji največjih del sve¬
tovne književnosti!) %  vdorom tehno¬
kratske miselnosti v zahodno znanst¬
veno fantastiko so se literarni liki
močno zameglili; po prebiranju naj¬
boljših del Kurta Vonneguta ml., Ro¬
berta Heinleina in Isaaca Asimova
ostanejo bralcu v spominu bleščeče
drzne zamisli in čvrsta zgodba, le po¬
redko pa sočustvuje z junakom ozi¬
roma zapazi izoblikovane značaje
oseb. Nekaj krivde za to pomanj¬

kljivost znanstveno-fantastičnih del je
že v tehniški plati žanra: vse do ne¬
davna je znanstvena fantastika cvete¬
la predvsem v obliki daljših in kraj¬
ših zgodb in močno redke so bile za¬
jetne knjige (je pa tudi res, da so
taki romani skorajda po pravilu en¬
kratni po sporočilu in zanimivosti —
denimo »Sipina« (The Dune) Franka
Herberta ali »Leteča mesta« (Cities
in Flight) Jamesa Blisha. število spe¬
cializiranih revij pa se je v zadnjih
letih močno skrčilo in roman je po¬
stal standardna oblika zvrsti, kar je
kajpada pognojilo tla za karakteriza¬
cijo oseb. Znani pisatelj Ant-hony
Burgess, ki se sicer le v nekaterih
delih zateka v okvire znanstvene fan¬
tastike, celo poučuje: »Avtor, ki znan¬
stveni fantastiki posveča nasploh pre¬
več časa, tvega, da bo zgrešil najvaž¬
nejšo tarčo v književnosti: človeško
bitje in obnašanje človeških bitij.«

Vsaj za smetano novejšega vala
zahodne znanstvene fantastike — mor¬
da bolj angleške kot ameriške — bi
lahko povzeli, da zanjo ne veljajo več
le atributi, s katerimi so jo označe¬
vali še pred leti: težnja po zabavi,
netenje domišljije, spreminjanje tiste¬
ga. kar se nam zdi znano in doma¬
če. Sodobna znanstvena fantastika si
na Zahodu čedalje uspešneje utira pot
na posvečene poljane priznane knji¬
ževnosti morda prav s sposobnostjo,
da »zna izgrebsti naše najgloblje bo¬
jazni in upe ter jih pokazati pod gro¬
bo krinko: kot pošast in raketo«, ka¬
kor je zapisal neki ameriški kritik.

Zatorej zahodna znanstvena fanta¬
stika niti ni več le »veliki beg« iz
resničnosti, kot še zdaj trdijo pre¬
mnogi, ker pač sodijo zvrsti po tele¬
vizijskih NLP in filmskih koncih sve¬
ta. »Resničnost«, s kakršno se v ve¬
čini novejših del soočajo junaki bolj¬
ših znanstveno-fantastičnih del, je
prav tako bridka in zapletena kot na¬
še vsakdanje življenje. Terja delo,
vztrajnost, domiselnost in boj... top¬
li plamen neuničljive človečnosti pa
kljub destruktivnim silam kar noče
ugasniti.

Vilko Novak

Močan literarni tok v Sovjetski zvezi

Fantastika — dežela

svobode

Cenjena med ustvarjalci, priljubljena med bralci

Sovjetska zveza je hkrati z ZDA in
Veliko Britanijo nesporna velesila na
področju literature, ki nosi že zdav¬
naj neprimerno ime: znanstvena fan-
tastika . Naziv Velesile ji gre  tako po

številu avtorjev, po količini »proizvod -
nje*, kvaliteti in popularnosti med
bralstvom kot tudi po tradiciji

kjer sice r zaostaja za Angleži, a

! je močno pred Američani; korenine
! sodobne, moderne sovjetske f antasti¬

ke so namreč močno razrašče ne že v
delu takih pisateljev,  kot so Aleksej
Tolstoj, Zamjatin, Mgjakovski in Bul-
gakov. Res pa je, da je stalinistični

somrak prekinil rast, ki se je tako bo¬

hotno začela v dvajsetih letih, in znan¬
stveno fantastiko kot literarno zvrst
praktično izbrisal. Ostala je le nekakš-
na nebogljena inačica žilvemovščine,
podrejena kar najbolj neposrednemu
utilitarizmu, največkrat brez duha in
zaleta, puščobna in nevredna tako v
funkciji mladinskega kot izobraževal¬
nega leposlovja

)

Znanstvena fantastika kot litera¬
tura je znova začela delati prve tipa¬
joče korake sredi petdesetih let, zabe¬
ležila v šestdesetih izredno količinsko
in kakovostno rast, zdaj, v sedemde¬
setih letih pa je ta zvrst močan lite¬
rarni tok, ki je prinesel s sabo mnogo
novosti — ne vedno z navdušenjem
sprejetih — in pometel na svoji poti
mnogo tabujev — za kar ni bil vedno
deležen aplavzov s tribun, na katerih
sedi politika v vlogi občinstva in bud¬
no spremlja, kaj se dogaja v sovjet¬
skih literarnih arenah.

Literarni svet sovjetske znanstvene
fantastike je prevelik in preveč pisan,
da bi bilo v takemle zapisu mogoče
vsaj koketirati z izčrpnostjo ali celo¬
vitostjo. Mogoče si je privoščiti le ne¬
kaj bežnih igric, ki utegnejo morda
pokazati, da fantastika celo takrat —
morebiti pa takrat še najbolj — ko
je daleč, daleč od Zemlje, ko se uk¬
varja z dogodki in celimi svetovi, ki
jih ni in jih ni nikoli balo, ko je na
zunaj vsa samb igra velike, sproščene
fantazije — da je takrat hudo blizu
vsakdanjim, pozemskim stvarem, celo
bliže, kot je marsikdaj lahko tista li¬
teratura, ki v tradicionalističnih pred¬
stavah nosi naziv »prave, resne«.

Oglejmo si na primer takole za¬
devo:

Na planetu Arkanar obstaja suro¬
va, nečloveška civilizacija, v marsi¬

čem zelo podobna zemeljskemu sred¬
njemu veku. Mračnjaštvo, nasilje, iz¬
koriščanje so vodila te divje družbe,
kjer nihče ne ve, kaj se bo zgodilo
jutri, kjer ne samo volja, ampak celo
tiranova .muhavost odloča o življenju
in smrti sto in sto tisočev. V ta svet
nasilja, brezpravja in diktature pride¬
jo odposlanci Zemlje, predstavniki sve¬
ta, ki je svoj srednji vek že prebolel,
ki se ravna zdaj po višjih, humanih
merilih. Pridejo v ta divji, nečloveški
svet, gledajo nasilje in trpljenje in
se sprašujejo, kaj storiti? Imajo teh¬
nična sredstva, da bi uničili tirana in
njegov krog, toda nimajo moči spre¬
meniti zaostale mentalitete, primitiviz¬
ma duha. Celo najbolj napredni ljudje
na planetu Arkanar, celo taki, ki so
sami na sebi občutili bič nasilja, so
prepričani, da je veljavni red najboljši
in edino mogoč. Prišleci iz boljšega
sveta so nemočni, zakaj jasno jim je,
da sicer lahko uničijo vladajoči vrh,
a spričo obče zaostalosti bi to pome¬
nilo samo pahniti arkanarski svet v
krvavi kaos, v obupne boje za
oblast... Kaj storiti, če se razvita,
humanistična civilizacija sreča z div¬
jaštvom in mračnjaštvom?

Ali v tridesetih in štiridesetih letih
res nihče v Sovjetski zvezi ni. vedel,
da teror zadeva sto in sto tisoče ne¬
dolžnih, ali res nihče ni sprevidel, da
se . dogaja nekaj strašnega, mračne¬

ga...? Kaj naj bi tedaj storil človek,
čigar »osebna civilizacija« je bila nad
stalinističnim povprečjem, človek, ki
je videl in spoznal zlo? Ali naj bi na¬
stopil proti zlu, ali naj bi se mu uprl,
ali bi to kaj pomagalo, celo če bi imel
realno možnost (ki je seveda ni imel),
premagati nosilce zla? Kaj storiti, če
se razvita, humanistična zavest posa¬
meznika sreča z divjaštvom in mrač¬
njaštvom?

Pisatelja Arkadij in Boris Strugac-
kij sta to vprašanje preselila na daljni
planet Arkanar, tisoči ljudi pa so se
in se še s takimi in podobnimi vpra¬
šanji, ki krvavo zadevajo človekovo
moralno integralnost, ubijajo tu, na
tem našem planetu, v našem vsakda¬
njem življenju.

To je samo eden od stotin prime¬
rov, kako znanstvena fantastika z lah¬
koto načenja in obdeluje vprašanja,
ki jih tradicionalna literatura s tra¬
dicionalnimi prijemi ne more, in to
zaradi čisto jasnih političnih in ideo¬
loških zidov ter tabujev. Fantastiki je
dana dragocena možnost, ki je hkrati
velikanska prednost, da si na daljnih
svetovih ustvarja izmišljene družbe,
jih napolni.s poljubnimi konflikti in-
problemi in išče potem poljubne re¬
šitve, v skladu z avtorjevim etičnim
kredom seveda, neodvisno od veljav¬
nih, jtogosto prisilnih obrazcev rešitev,
ki veljajo tu, na tej Zemlji, tu, v tej
sovjetski družbi in njeni literaturi.
Tisoč stvari in situacij, ki se ne sme¬
jo zgoditi v Moskvi ali v Taškentu ali
v Rigi, se seveda laliko zgodi na dalj¬
nih, neznanih planetih, v neznanih
galaksijah in neznanih časih.

V tem je eden poglavitnih odgovo¬
rov, zakaj je znanstvena fantastika ta¬
ko priljubljena literarna zvrst v Sov¬
jetski zvezi, da se k njej zatekajo do¬
mala vsi »priznani« pisatelji, zakaj je
tako priljubljena med bralci ($e zda¬
leč ne samo med mladino in sploh je
treba* reči, da je znanstvena fantasti¬
ka v nasprotju z žilvemovskimi časi
vse bolj »težka, odrasla« literatura).
Tudi največji del tiste sodobne sov¬
jetske literature, ki je ostal zvest kla?
sičnim, tradicionalnim zunanjim pri¬
jemom, je posvečen vprašanjem oseb¬
ne morale, etike, odnosa posameznika
do oblasti, moči, do okolja, tistega, ki
mu lahko vlada, kot onega, kjer je le
objekt vladanja. Toda za tradicionalno
literaturo velja veliko nedotakljivih ,

Znanstvena fantastika, poga¬
njek angleške in francoske knji¬
ževnosti v dobi zgodnje indu¬
strializacije, danes cveti — naj
se sliši še tako nenavadno — le
v anglosaškem in sovjetskem mi¬
selnem svetu. Drage dežele so
bolj ali manj le navdušeni po¬
trošniki. Kaj združuje in razdru¬
žuje anglosaške in sovjetske. pis¬
ce v tej zvrsti, ki se po nekate¬
rih znakih sodeč zadnje čase uve¬
ljavlja tudi kot »ugledna litera¬
tura«? V Ameriki je znanstvena
fantastika lani doživela pravca¬
to eksplozijo, plodovitost sovjet¬
skih pisateljev in množičen od¬
ziv beročega občinstva pa sta
opazna že vrsto let.

pravil, združeni v pravilnik, ki se
imenuje socialistični realizem in ki
ima še vedno vso veljavo.

Znanstvena fantastika takega pra¬
vilnika nima.

Resda tudi' zanjo veljajo določena,
celo precej stroga pravila. Ne sme biti
pesimistična, na primer. Sovjetski pi¬
satelji ZF si ne morejo privoščiti na
primer tako priljubljenih tem o sve¬
tovni vojni, demografski, polucijski
ali kakšni drugi katastrofi, tem, ki so
tako rekoč duša angleške fantastike.
Predvidevati in opisovati katastrofe —
to ni socialistično. Ce obdelujejo dalj¬
no prihodnost, mora biti to prihod¬
nost, v kateri je zmagal komunizem.
In še je nekaj podobnih omejitev, a
razmeroma lahko se jim je izogniti,
saj prav nič ne stane, izmisliti si po¬
ljubno količino planetov v daljnih
galaksijah; še tako strog cenzor ne
more zahtevati, naj v vseh časih in v
vseh galaksijah vlada socializem po
današnjem sovjetskem obrazcu.

In še za tole gre:

Pisatelj Vasilij Aksjonov je pred
leti napisal zgodbo o nekem taksistu
iz Bakuja. O fantu, ki je bdi delomrz-
než, pohajač in uživač, po malem kar
precejšen malopridnež. Negativen tip
torej. Komaj je povest izšla, so cen¬
tralni dnevniki objavili več pisem
predstavnikov taksistov iz raznih mest
m  njihovih sindikatov, ki so  protesti¬

rali, češ da Je pisatelj Aksjonov žalil
pošteni in delovni stan taksistov, ker
se je lotil opisovanja netipičnega pri¬
mera in tako storil hud literarni, po¬
litični in človeški greh... Uredniško
mnenje najuglednejših sovjetskih li¬
stov je bilo, da predstavniki taksistov
morda malo pretiravajo, da pa bi sov¬
jetski pisatelj Vasilij Aksjonov res
lahko malce bolj objektivno in vse¬
stransko prikazal življenje taksistov.

Zveni kot anekdota, a je čista res¬
nica.

Če bo sovjetski pisatelj Vasilij Ak¬
sjonov še kdaj hotel opisati taksista,
ki ni vzor dobrega in koristnega pov¬
prečja sovjetskega taksista, ga bo ver¬
jetno naselil na planetu X v galaksiji
Y, namesto običajne volge pa bo vozil
morda leteči krožnik ...

Tudi tako se rojeva literatura, ki
ji pravimo znanstvena fantastika.

Vrnimo se za hip k že povedani
misli, da je namreč ena osrednjih tem
sodobne sovjetske literature etika, mo¬
ralno razmerje med posameznikom in
družbo, če pomislimo na nedavno pre¬
teklost sovjetske družbe, je to več kot
razumljivo, še ena potenca na sicer
vselej in povsod veljavno resnico, da
so moralni problemi v vsaki družbi
in da so vselej živa in žgoča tema vsa¬
ke literature. Toda razmerje »posa¬
meznik : družba« je umetniško prak¬
tično nerazrešljivo, če politika vsiljuje
umetnosti spisek pravil, kakšna mo¬
rata biti posameznik in družba..

Znanstvena fantastika omogoča beg
od teh pravil. S pomočjo znanstvene
fantastike pisatelj lahko (skoraj) ne¬
ovirano zgradi tak model družbe in
posameznika in njunih odnosov, ka- ;
kršnega želi in potrebuje, da bi preiz- I
kusil, raziskal ali dokazal svojo tezo.
Znanstvena fantastika je laboratorij
velikanskih, neslutenih možnosti, v kar
terega je politiki objektivno vstop
skrajno otežen. Znanstvena fantastika
je literarna dežela neslutenih možno¬
sti, dežela svobode...

Zato najdemo v njej imena, ki po¬
menijo velik in vreden del sodobne
sovjetske literature: Jemcev, Pamov,

A. in B. Strugackij, Jefremov, Gansov-
skij, Savčenko, Saparin, Toman, žu-
ravljova, Lagin, Martinov, Nevinskij,
Majerov. Altov, Varšavski j, Gor, Dnje-
prov, Gromova, Amnuel, Firsov, Pa
dolnij, Rič, Muslin in še in še...

Janez Stanič

sobotna priloga

80 stran %  24. januarja 1976 • DELO

hujše pa bi bilo ionizacijsko žarčenje
v dveh oblikah: kot zunanja radiaci¬
ja in kot biološko kopičenje z meta¬
bolizmom. V nasprotju s prejšnjimi
je temu vprašanju posvečenih precej
strokovnih razprav, vendar poročilo
zaradi tega ni izčrpnejše, vsaj ne v
podrobnostih. Beremo, da bi primeri
spontanega raka številčno narasli za
dva odstotka. Ob vdihavanju plutoni¬
ja »je mogoče, da bi biološka koncen¬
tracija žarčenja dala delcem izrazito
kancerogene lastnosti. Na to vpraša¬
nje še ni odgovora.« Izvemo tudi, da
bi bilo zaradi ultravioletnih žarkov za
3 do 30 odstotkov več kožnega raka
in melanomov oziroma povprečno za
10 odstotkov več v obdobju približno
40 let na osrednjih zemljepisnih širi¬
nah...

Teh nekaj številčnih podatkov po¬
nazarja delovno metodo izvedencev.
Nič novega: zmanjšaš, razredčiš, na¬
kažeš povprečje m narišeš škarje, ka¬
terih razpon govori v prid ugotovitvi
»nič posebnega«. Podatek, da se ver¬
jetni učinek giblje med 2 in 20 odstot¬
ka, zavaja v tem smislu, da je človek
psihološko bolj za 2 kot za 20. Dej¬
stvo je, da je v vseh ugotovitvah si¬
stematično uporabljen faktor 10.

»Sodimo,« pravi poročilo, »da bi
bili posamezniki izpostavljeni povpreč¬
nemu žarčenju 5 remov. To velja za
starše, pri njihovih potomcih pa bi
se število genetičnih deformacij po¬
večalo za 0,2 do 2 odstotka, kar po¬
meni, da bi prišlo po 100 do 1000 de¬
formiranih na vsak milijon novoro¬
jenčkov.«

Res je — to je treba ugotoviti —
da genetiki, ki so bili pred dvajsetimi
leti še zelo molčeči in obotavljivi, kon¬
čno priznavajo, da se škoda raztegne
na številne generacije, da se polovica
pogubnih učinkov pokaže na prvih šti¬
rih generacijah in da se 99 odstotkov
teh škodljivih posledic pozna na 30
rodovih.

Spričo skorajda priliznjenega tona
v utemeljitvah tega poročila se je v
ZDA začela nova akcija, ki jo vodijo
številni znanstveniki. Zveza ameriških
znanstvenikov, ki ima v svojih vrstah
polovico nobelovcev ZDA, je javno ob¬
tožila akademijo znanosti, da je opra¬
vila slabo delo, da »morda pomoto¬
ma« spodbuja k vojni ter da je obja¬
vila kratko in malo napačne sklepe.

Poročilo zbuja vtis, da bi po stra¬
hoti 10.000 megaton, katerih eksplo¬
zije bi v hipu upihnile 200 milijonov

človeških življenj, preostali svet pre¬
prosto doživel nasprotni udarec v
tem smislu, da bi se za nekaj odstot¬
kov povečale nekatere nevšečnosti in
nadloge: hladnejše podnebje, kožne
opekline in rak, nekaj uničenih ali
zakrnelih rastlinskih vrst, nekaj več
primerov spontanega raka, z veliko
količino radioaktivnih izotopov za ze¬
lo dolgo obdobje zastrupljeni ocea¬
ni... V bistvu torej nič zelo hudega,
če ne štejemo genetičnih posledic in
zastrupitve s plutonijem.

Dvajset let po informativnih akci¬
jah, ki jih je izvedlo nekaj osamlje¬
nih, bolj smelih ali pa takih posame¬
znikov, ki se niso zavedali politične in
strateške stvarnosti, torej ugotavlja¬
mo, da je takrat postavljena diagno¬
za potrjena v celoti: v znanosti, tisti
pravi, ne veljajo niti državne sile niti
konspirativni molk uradnih virov,
marveč le znanstveniki. Spričo tega
spoznanja se je pisec teh vrstic leta
1957 odločil za prostovoljni umik od
vsakršnih atomskih raziskav. Gre za
moralni problem, o katerem bo treba
slej ko prej razpravljati in ga dokon¬
čno urediti pri belem dnevu, vsem na
očeh.

Charles-Noel Martin

Oblak (foto Milan Pajk)

Vpravi znanosti veljajo le znanstveniki

10000 megaton za
200 mili j ono v živi j en j

Svetovne dolgoročne posledice jedrskih eksplozij

Medtem ko vodilni velesili pospe¬
šeno tekmujeta v jedrski oborožitvi m
ko je na dlani, da bo čedalje več
majhnih držav im elo atomske bombe,
obravnava poročilo ameriške akade¬

mije znanosti trenutne in dolgoročne
svetovne  posledice morebitnega atom-
skega spopada med ZDA in SZ. Mno¬
gi fiziki so mnenja, da so navedbe ~v
tem zapoznelem pregledu močno pod
možno resničnostjo. V pariškem me -
sečniku » Science et Vie« ga ocenjuje
C. N. Martin, Jci je po predložitvi po¬
dobnega poročila francoski akademiji
znanosti pred skoraj dvajsetimi leti
povsem opustil jedrske raziskave.

Šele oktobra 1975 se je našla urad¬
na ustanova, ki je končno priznala, da
utegnejo imeti »številne eksplozije je¬
drskega orožja dolgoročne posledice
za ves svet«. Zapozneli opomin obsega
213 strani, podpisal pa ga je nacional¬
ni svet za raziskave, sestavni del aka¬
demije znanosti ZDA. To je rezultat
večtedenskega dela 48 izvedencev raz¬
nih strok, zbranih v osmih komisijah
januarja 1975 pod pokroviteljstvom
ameriške agencije za nadzorstvo nad
orožjem in za razorožitev, ki je dala
potreben denar (56.000 dolarjev). Ra¬
ziskave so se opirale na 359 strokov¬
nih poročil in razprav:

»Nismo vsi pomrli...«

Delovni naslov: kakšne bi bile dol¬
goročne posledice večjega atomskega
spopada, med katerim bi eskplodira-
lo 10.000 megaton, torej približno po¬
lovica sedanjega atomskega arzenala
SZ in ZDA. ,

Govorimo o megatonah, t.j. o eks¬
plozivni moči, enaki milijonom ton tri-
nitrotoloula, pri tem pa vemo, da se
je v bombah nad Hirošimo in Naga¬
sakijem sprostilo 13—16 kiloton, torej
toliko tisoč ton TNT.

Kadar so kje po svetu načeli raz¬
pravo o učinkih in dolgoročnih posle¬
dicah širjenja poskusnih eksplozij, so
se pristojni ljudje vznemirili kot kača,
če stopiš nanjo. Razumljivo, saj so
»državni razlogi« bistvo jedrske obo¬
rožitve že vse od leta 1945. Najprej
ZDA, potem Sovjetska zveza, ki je leta
1949 izdelala svojo prvo jedrsko bom¬
bo, za njo pa Velika Britanija leta
1952 in Francija leta 1960 po progra¬
mu, ki ga je malone tajinstveno zasno¬
vala leta 1954. In dalje: Kitajska, po¬
tem Indija... Vendar v pričujočem
sestavku ne gre za razširjenost jedr¬
skega orožja, temveč za učinke, ki se
kopičijo ob naraščajočem številu eks¬
plozij.

»Nismo vsi pomrli, očitno se kar
dobro počutimo pa tudi vreme se ni
zmešalo,« so se poskušali šaliti pred¬
stavniki, ki naj bi po uradni dolžno¬
sti tešili javnost, vznemirjeno zaradi
zaskrbljenih pozivov Einsteina, Chur¬
chilla in Russella — če omenimo sa¬
mo nekatere vidne osebnosti — se
pravi, da bi javnost hote-pozabila, da
ima vsaka eksplozija trajne učinke
in posledice.

Najprej so tu plini NO (dušikov
monoksid), ki nastajajo v zraku iz
dušika in' kisika pod učinkom toplot¬
ne energije, sproščene v trenutku eks¬

plozije, in zaradi'zelo široke ognjene
krogle ob eksploziji termonukleamih
bomb.

Bomba, ki eksplodira na zemeljskem
površju, dvigne na tisoče, lahko pa
tudi milijone ton prahu. Z atdmsko
gobo se prah povzpne v stratosfero,
kjer se zelo počasi razprši in potem
pade na površje. Gibanju prašnih del¬
cev je mogoče slediti prek r&dioaktiv-
mh'padavin, ki jih raziskovalca prou¬
čujejo že dvajset let. Delci se nad
deset let zadržujejo v stratosferi.

Po vsem svetu se širijo fisijski del¬
ci jedrskega naboja, in sicer drobci
omota, če ima bomba uranski oklep,
pa radioaktivni izotopi, ki nastajajo
med učinkovanjem nevtronov na ko¬
vinske dele ogrodja za bombo, dalje
radioaktivni izotopi, nastali pod učin¬
kom nevtronov na okolico, na prmer
ogljik 14, ter radioaktivni izotopi iz
neporabljenega dela naboja, t.j. pluto¬
nij 239 in 240 ter tritij.

Tak prikaz učinka treh vrst — ke¬
mičnega (NO), mehaničnega (prašni
delci) in radioaktivnega — smo teore¬
tično sestavili že leta 1954, hkrati pa
nakazali posledice, kolikor jih je ta¬
krat že bilo mogoče napovedati. »Zem¬
lja je postala velikanski laboratorij,
v katerem je človek poskusni kunec,«
smo zapisali. »Če se pokaže, da so pe¬
simistične napovedi teoretikov neute¬
meljene, bo vse v redu, če pa so ra¬
čuni vsaj približno točni, človeštvo ve¬
liko tvega. Kdaj bomo to vedeli? Še
dolgo ne, zakaj učinki so sprva šibki.
Minilo bo precej let, preden bodo vid¬
ne fizične, zvrstilo se bo nekaj gene¬
racij, preden se bodo pokazale biolo¬
ške posledice.

Če bi ameriške in sovjetske
rakete švignile iz izstrelišč

Značilnost poročila ameriške aka¬
demije znanosti je nenavadno raz¬
glabljanje. Denimo, si je reklo 48 teh¬
ničnih strokovnjakov, da pride do je¬
drskega spopada in da sprti strani —
nobena ni imenovana — pošljeta dru¬
ga nad drugo skupno 10.000 mega¬
ton, torej polovico bomb, raket in na¬
bojev vseh jedrskih tipov, zdaj uskla¬
diščenih v državah, ki imajo to orožje.
Tehniki se torej niso ubadali z učin¬
kom tega strahotnega holokavstva,
marveč so preprosto izhajali iz dej¬
stva, da je 10.000 megaton eksplodira¬
lo v zemeljskem ozračju. Kakšne bodo
posledice za ekološke razmere po sve¬
tu in kako dolgo se bodo poznale?

Za nazor nejšo predstavo o poveza¬
nih dolgoročnih posledicah vzemimo,
da je prišlo do bliskovitega spopada
leta 1962, ob krizi zaradi Kube. Deni¬
mo, da sta Kennedy in Hruščov stop¬
njevala spor in da so nazadnje ame¬
riške in sovjetske rakete švignile iz
kopenskih izstrelišč in iz podmornic.
Pet tisoč megaton (podatek iz poro¬
čila) je z vsake strani padlo na na¬
sprotnika in uničilo tri četrtine obeh
dežel. Pustimo ob strani stanje, v ka¬
kršnem bi bili obe deželi po dveh,
treh dneh apokalipse, in tudi, kako bi
bilo tam poldrugo desetletje kasneje.
Preglejmo samo svetovne posledice,
t.j. v drugih deželah. (Poudarjamo, da
so podatki iz zgoraj omenjenega po¬
ročila.)

Deset tisoč megaton bi sintetiziralo
10 36  molekul NO, torej »od 5- do 50-
krat več, kot ga je v naravnem ze¬
meljskem ozračju«. Čudimo se temu
verjetnostnemu faktorju 10, saj so

strokovnjaki v letu 1975 imeli precej
časa in možnosti, da bi merili ne¬
koliko točneje. Poročilo sploh ne ome¬
nja kasnejše tvorbe NO (dušikovega
monoksida) ‘in NO* (dušikovega diok¬
sida) ter solitme kisline (HN0 3 ) ob
stiku z vodnimi hlapi, pa seveda ki¬
slosti dežja kot posledice. In še: NO
se širi proti zelo visokim plastem
ozračja in tam uničuje ozon, ki je
v višinah med 15 in 25 kilometri.

Vemo, da je že delni razkroj ozona
priljubljen konjiček ekologov v minu¬
lih petih ali šestih letih, odkar se na¬
povedujejo nadzvočna potniška leta¬
la. Izpušni plini reaktivnih motorjev
vsebujejo solitme spojine, ki bodo
številčno zmanjšale molekule triatom-
skega kisika. Ker ozon prestreza ul-
travioletne sončne žarke, ima vse živo
na zemeljskem površju v njem narav¬
ni ščit pred opeklinami in pred kance¬
rogenim učinkom teh žarkov. Ce bi
se skrčila stratosferska plast ozona, bi
ultravioletni žarki uničevali bakterično
floro in favno in tudi rastline, hkrati
pa bi povzročali kožne opekline pri
živalih in pri ljudeh. Koliko ozona bi
uničil tisti atomski spopad leta 1962?
Od 30 do 70 odstotkov na severni pol¬
obli, kjer bi eksplodirale jedrske bom¬
be, in 20 do 40 odstotkov na južni,
kamor bi se z zračnimi tokovi širili
»odpadki« po eksplozijah.

Toda — dodaja poročilo — verjet¬
no t)i se stanje kmalu popravilo. Uči¬
nek bi bil časovno omejen, po letu
1965 bi se obnovili že dve tretjini ob
eksplozijah razkrojenega ozona, in si¬
cer po zaslugi več kompenzacijskih
mehanizmov, ki jih prizanesljivi bra¬
lec poročila ne more oceniti drugače
kot precej skrivnostne. Kljub temu
bi bile posledice hude: številna bitja,
izpostavljena ultravioletnim žarkom,
ki bi količinsko šestkratno presegali
normalo, bi stopila čez prag smrti —
odmrla bi zaradi opeklin! Toda kate¬
ra bitja? O tem ne vemd ničesar. Po¬
ročilo jih ne našteva, omenja le dve
rastlini: zeleni grah in čebulo.

Žetev bi prizadeli predvsem delci
prahu, ki bi lebdeli v ozračju. Zaradi
njih bi še znižala povprečna letna tem¬
peratura na zemeljskem površju. Ker
bi ob jedrskih eksplozijah prišlo v
ozračje od deset do sto milijonov ton
prahu, je upravičena primerjava z og¬
njenikom Krakataom, ki ga je raznes¬
lo leta 1883. V naslednjih letih se je
povprečna temperatura znižala za pol
stopinje.

Najhujše hi bilo ionizacijsko
žarčenje

Spopadu leta 1962 bi sledila ohla¬
ditev za tri stopinje v Kanadi, kjer
koruza potem ne bi več uspevala, ter
za poldrugo stopinjo na zemljepisni
širini ZDA in Evrope, kjer bi se meja
poljskih kultur premaknila vsaj za ti¬
soč kilometrov proti jugu. To bi po¬
menilo, da bi v minulih dvanajstih
letih dajali Evropi žito Maroko, Alži¬
rija in Tunizija, vendar bi »majhna
ledena doba« počasi izginila, ker bi
delci prahu spet padli na zemljo.

Nenadoma bi se vse nenormalno
segrelo, zaradi tega bi bila suša v
deželah, ki imajo sicer dovolj dežja,
skorajda kataklizmični preobrat bi
prizadel zlasti Evropo. Razporeditev
padavin bi se povsem zmešala.

Vse to bi sicer zbujalo zaskrblje¬
nost — je rečeno v poročilu — naj-

Koristne odpadne vode

Encimi

iz novomeške „ Krke 44

Odpadne filtrate bodo predelovali v koristne surovine,
industriji pa bodo prihranjene devize

Skupina mladih raziskovalcev v
novomeški tovarni zdravil »Krka« je

iz odpadnih f iltratov, ki nastajajo pri

proizvodnji antibiotikov, »izluščila «

j proteolizne encime, ki se lahko upo -

rahljajo v usnja rski, tekstilni in ži¬

vilski industriji , humani medicini itd.
Do zdaj so takšne e nctme uvažali iz

zahodne Evro pe, odslej pa bo pro iz¬

vodnja v novomeški Krki zadostila
po trebam jugoslovanske usnjarskem-

dustrije.  ^.

S postopkom predelave odpadnih
snovi bodo manj obremenjevali tudi

biološke čistilne naprave na reki Kr¬
ki, ki so bde do zdaj močno »zasede¬
ne«: Lahko bi rekli, da se je skupini
raziskovalcev v novomeški »Krki« po¬
srečilo, da bodo manj obremenjevali
čistilne naprave v Ločni in kalili reko
Krko; odpadne filtrate bodo predelo¬
vali v izredno koristne surovine, do¬
mači industriji pa bodo prihranjene
dragocene devize.

Raziskovalno skupino je sestavljala
vrsta strokovnjakov, omenili pa bomo
avtorje raziskovalnega dela dr. Miro¬
slava Pokornega, mag. Pavla Zupeta,
inž. Mladena Pavletiča, inž. Tomaža
Stepišnika in druge sodelavce.

V novomeški tovarni zdravil »Krki«

v obratu biokemije proizvedejo na le¬
to več deset ton antibiotikov — oksi-
tetraciklina. S to proizvodnjo se Kr¬
ka uvršča med srednje velike proiz¬
vajalce antibiotikov na svetu. Tehno¬
loški postopek biosinteze antibiotika
ima mednarodno priznanje ^ obliki
EDA (Federal Drug Administratiton)
registracije v Z$A. »Krka« velike ko¬
ličine tega antibiotika izvaža na za¬
hodnoevropska tržišča.

V postopku proizvodnje antibioti¬
ka se sproščajo velike količine odpad¬
nih filtratov, ki jih je treba prehod¬
no na ustreznih bioloških čistilnih na¬
pravah prečistiti, preden gredo v re¬
ko. Kubik odpadnega filtrata potre¬

buje pri biološkem čiščenju od 20 do
40 kilogramov kisika, kar seveda tu¬
di precej obremenjuje čistilne napra¬
ve.

Znanstveno delo v raziskovalno-
razvojnem inštitutu »Krke« pri razi¬
skovanju fermentacijskih procesov je
pokazalo, da vsebujejo ti odpadni fil¬
trati veliko raznovrstnih encimov (en¬
cimi so zelo komplicirane biološke
učinkovine proteinske narave). Indu¬
strija jih lahko uporablja v najrazlič¬
nejše namene — zlasti so iskani v us¬
njarski, tekstilni in živilski industriji
ter humani medicini. Doslej - so jih
izključno uvažali za devize z Zahoda.

»Krkini« strokovnjaki so odkrili
da ti encimi sodijo v skupino prote-
olitskih encimov, ki z lahkoto razkra¬
jajo veliko beljakovin. Nauk o učin¬
kovanju encimov (encimologija) je
mlada veja biokemije in se v zadnjem
desetletju močno razvija.

Odlični raziskovalni rezultati stro¬
kovnjakov v »Krkinem« inštitutu so
jih opogumili, da so se začeli ukvar¬
jati z možnostmi izolacije encima v
večjem — industrijskem merilu. Od¬
padne surovine, ki jih je na tisoče
kubičnih metrov, so sicer terjale stro¬
ške, da ne govorimo o obremenjevanju
čistilnih naprav, tako da so bile prej
v breme kot v korist.' Tako je bilo
namreč vse do tistega trenutka, dok¬
ler strokovnjaki niso dali na mizo
svojih izsledkov. Danes pa je povsem
drugače, saj je že začrtana nova pro¬
izvodna smer, ki bo koristila »Krki«,
naši industriji in tudi skupnosti.

Poskuse so v »Krki« izpeljali brez
kakih novih naložb, lahko bi rekli

vzporedno ob redni proizvodnji anti¬
biotikov. Že pri poskusih so ugotovi¬
li, da je postopek industrijske izola¬
cije encimov tudi izredno ekonomičen.
Razen tega se jim je posrečilo dobiti
tudi čistejšo kvaliteto primarnega pro¬
dukta — to je antibiotika. Ta indu¬
strijska izolacija encima je doslej edi¬
ni in prvi primer industrijske izola¬
cije encimov v Jugoslaviji in tako
»Krka« utira pot s svojo dejavnostjo
na tem izredno zanimivem in perspek¬
tivnem področju. Vse surovine, ki jih
uporabljajo za izolacijo encimov, so
domačega izvora, kar je še posebej
ugodno za naše gospodarstvo.

Usnjarski inštitut v Domžalah je
testiral industrijsko uporabnost nove¬
ga »Krkinega« proizvoda in ugotovil,
da je kakovostno povsem enakovre¬
den uvoženim encimom.

Jugoslovanska industrija kot prvi
potencialni odjemalec novega kemič¬
nega produkta potrebuje na leto več
deset ton encimskega koncentrata. Vse
potrebe bodo lahko zagotovili doma,
odpadel bo ves uvoz!

Trenutne zmogljivosti v »Krki«
omogočajo izdelavo več kot sto ton
produkta brez kakršnihkoli novih na¬
ložb v opremo, kar trenutno pokriva
domače potrebe in čelo dopušča mož¬
nosti za izvoz, če bi v »Krki« prede¬
lali vse količine odpadnih filtratov, bi
dobili več ko 2000 ton encimskega pre¬
parata na leto, kar pa pokrije potre¬
be pretežnega dela evropske usnjar¬
ske industrije; seveda pa je treba ra¬
čunati tudi na drugo industrijo.

Po svetu proizvajajo encime indu¬
strijsko s specifičnim mikroorganiz¬
mi, kjer so encimi edini produkti; pov¬
sem drugače pa je v Novem mestu,

kjer »Krkin« soj Streptomyces rimo-
sus proizvaja encim kot sekundarni
proizvod, ker je primarni produkt,
kot smo že povedali, antibiotik —
oksitetraciklin.

Iznajdba »Krkinih« raziskovalcev,
ki se jim je posrečilo razvozljati nena¬
vaden pojav in ga industrijsko izko¬
ristiti, je ponoven dokaz, da imamo
tudi pri nas vrsto mladih in vnetih
znanstvenikov, ki lahko svojo pamet
uveljavijo doma.

Ekipi je pri večletnem raziskoval¬
nem delu pomagala tudi Raziskoval¬
na skupnost Slovenije, ki je sofinan¬
cirala nalogo v okviru republiškega
projekta »Biosinteza«.

Rezultati raziskovalnega in razvoj¬
nega dela so bili do zdaj objavljeni
v več strokovnih člankih doma in v
tujini; podani pa so bili tudi v refe¬
ratih na znanstvenih kongresih. Rezul¬
tati raziskovalnega dela so tudi zašči¬
teni v dveh patentnih prijavah.

Sogovornika dr. Miroslav Pokomy
in mag. Pavle Zupet sta v pogovoru
še povedala, da se z izolacijo encimov
obetajo izredno velike možnosti širo¬
ke uporabe tega kemičnega produkta.
Najprej so poskusili v usnjarski in¬
dustriji, zdaj pa gredo raziskovanja
še naprej, encime bodč pripravili tudi
za drugo industrijo. Ob koncu razgo¬
vora sta pripomnila, da je to tudi nji¬
hov prispevek k ohranjevanju narave,
v konkretnem primeru sta mislila na
reko Krko.

Slavko Dokl

i

soboma priloga

DELO • 24. januarja 1976 • stran 31

Zapis s poti

■*  . * ' •• •. • , . ,

Trgovci so prišli za novci

• • • v . - .. ; , • • • . ‘ ' ’

Denar, ki ga Egipt potrebuje, naj bi zagotovila predvsem tujina

Od našega posebnega poročevalca

Kairo , jan.  — V velikih kairskih ho¬
telih : 'Meridian, Kiltom, Sheraton je
treba rezervirati sobo tri mesece na¬
prej , sicer, razen v izjem nih primerih
— ko kako letalo nepredvideno spre¬
meni smer  — tudi »bakšiš« ne pomar-
ga do postelje. Podobno je tudi ~v

manjših, le da ima tam kdaj podku p¬
nina nekaj ve č moči. Cene vil in sta¬
novanj za tujce vrtoglavo rastejo , svo¬
jevrstna dragocenost pa je 'postal na-
slov »prijatelja«, ki bi znal  imeti pro-
sto posteljo.

V Kairu menda še nikoli ni bilo
toliko tujcev, turistične agencije pa
hkrati tožijo, da je malo turistov in
da ni prave kupčije. Za to so poskrbe¬
li resnobno oblečeni možje s črnimi
torbami, ki so iz hotelskih vež spodri¬
nili pisane starčke in oklobučkane da¬
me, malomarno oblečene Angleže in
arheološko obsedene Nemce. Poslovni
možje, bi lahko rekli, če jemljemo ta
pojem kot najbolj široko. Po številu
teh poslovnežev, ki polnijo diskretno
zatemnjene dnevne bare z vnetim in
razburjenim suši jan jem, ki nenehno
nekoga čakajo ali pa kam hite, bi
človek sodil, da je postal nekoč zapr¬
ti Egipt, ki še inflacije ni poznal, ne¬
nadoma eno najbolj zanimivih tržišč
na svetu. Toda, kot se to pogosto do¬
gaja, je tudi v tej sodbi nekaj resnice
in precej zmote. Zadnji valovi so pri¬
hrumeli po drugem dezangažiranju na
Sinaju, še bolj pa po vreti slovesnih
uradnih obljub, da je egiptovsko trži¬
šče odprto tudi zasebni pobudi in tu¬
jemu kapitalu, ki naj bi se tu lahko
primemo oplajal in v razumnih mejah
tudi bežal nazaj. Val je sledil valu,
nekoliko prehitro pa je nastala ta
poliglotska bibavica okrog nedvomno
| obetavnega egiptovskega trga. Za bi-
j bavico pa sta značilna predvsem hru¬
menje in veliko pen. In takso je bilo
j doslej tudi sorazmerno maio velikih
kupčij.

Prave kupčije še ni

Po drugem dezangažiranju na Sina¬
ju so se sicer odprle pipe ameriške
državne blagajne in v Egipt vsaj na¬
čelno doteka sto in sto milijonska do¬
larska pomoč. Izjemna diplomatska
aktivnost Egipta je obrodila sadove
tudi na gospodarskem področju. Na¬
čelne dogovore predsednika Sadata iz
njegovih številnih srečanj s tujimi
; državniki egiptovski minister za go¬
spodarstvo in gospodarsko sodelova¬
nje Mohamed Zaki Safei pridno spre¬
minja v konkretne pogodbe. Egipt si
ie tako zagotovil v zahodnoevropskih
državah, na Japonskem pa še kje dru¬
gje pomoč za uresničitev številnih
projektov. Razvite države naj bi po¬
skrbele za oživitev gospodarske dejav¬

nosti ob Sueškem prekopu, kjer Egipt,
darežljivo ponuja proste trgovinskem
industrijske cone. Francozi naj bi gra¬
dili jedrske elektrarne, zahodni Nem¬
ci naj bi poskrbeli za pridobivanje
elektrike v depresiji Katar, Nizozemci
in Danci naj bi nekoliko skromneje
pomagali v kmetijstvu m socialnih de¬
javnostih, Avstrija naj bi elektrifici¬
rala področja Sueškega prekopal Ne¬
dvomno bo tudi sedanji Karamanlisov
’obisk ,v Kairu dal precej di^hemske
pomoči, saj se Grčija še iz časov
Onassisa zanima za naložbe v egip¬
tovsko gospodarstvo, še posebej v
turizem. Vse to so res spektakularne
pogodbe, toda, lahko bi rekli, pred¬
vsem naložbe za prihodnost. Za zdaj
je še vse v obdobju proučevanja, pre¬
računavanja in načrtovanja. Prava
kupčija se bo začela šele, ko bodo vse
te objekte začeli graditi. Dotlej bodo
imeli od tega korist pretežno go¬
stinci, saj si najrazličnejše ekipe stro¬
kovnjakov kar podajajo hotelske klju¬
ke.

Podobno velja tudi za zasebni tuji ka¬
pital, ki ga Egipt vabi, da bi poživil
gospodarsko dejavnost. Razloček je le
v tem, da zasebni kapital vodi le pra¬
vilo največjega možnega dobička in
da je zato, veliko previdnejši od držav¬
nega. Preden se poda na egiptovska
tla, hoče zasebni kapital dobiti kar
najbolj izčrpne in zanesljive odgovo¬
re na vrsto vprašanj.

Zato je poslal v Egipt množico
svojevrstnih oglednikov, ki naj bi »na
položaju« ugotovili, kako trdna so
egiptovska uradna zagotovila, oziroma
kako trdna je oblast, ki jih je dala.
Ugotovili naj ba tudi, kakšne so resnič¬
ne možnosti za donosne investicije, ali
so manjše ah pa mogoče celo večje,
kot jih načrtuje Egipt v svojih raz¬
vojnih načrtih. Predvsem pa naj bi
preverili, če lahko Egipt zagotovi to¬
likšno stopnjo produktivnosti in do¬
bička, da bi bile naložbe vsaj tako
donosne kot' v nekatere druge prav ta¬
ko gospodarsko obetavne in kapitala
lačne države.

Kje se skriva nafta?

Ni povsem Jasno, ali ti ogledniki
ne morejo dobiti zadovoljivih odgovo¬
rov ali pa zaradi prijetnosti življenja
v kairskih hotelih daleč od žena tudi
v računalniških časih uporabljajo pin-
kertonovske metode, dejstvo pa je, da
se je zasebni tuji kapital doslej spu¬
stil v Egiptu v večjih razsežnostih le
v naftno pustolovščino: po zadnjih
podatkih ima zdaj koncesije za iska¬
nje nafte že 26 velikih družb, za po¬
skusne vrtine imajo kar 200.000 kva¬
dratnih kilometrov prostora, po ra¬
čunih strokovnjakov pa naj bi se naf¬
ta skrivala v delti, v zahodni pušča¬
vi in celo v zgornjem Egiptu. Ko bo
ta nafta pritekla... Toda dotlej: še
ena kupčija za prihodnost.

Se najštevilnejši val poslovnežev pa
so prignale v Kairo vesti o milijardah

dolarjev, ki nAj bi pritekale v Egipt
iz arabskih naftnih držav, iz ZDA in
iz razvitega sveta. Zanje so te vesti
pomenile, da je egiptovsko tržišče
prav v času obče recesije postalo ču¬
dežna dežela, v kateri se neprodane za¬
loge kar čez noč spreminjajo v goto¬
vino. Zdaj ti ljudjfe večinoma še upa¬
joče ali pa že bolj ali manj obupano
telefonirajo na vse strani, obiskujejo
in goste egiptovske partnerje ah pa
posedajo po barih in restavracijah ter
se posvetujejo z rezidenti, rojaki, ki že
dlje žive v Egiptu in se zato »spozna¬
jo« na trgovanje v deželi'ob Nilu.
(Je zgolj naključje, da obveščevalne
službe imenujejo svoje agente, ki stal¬
no delajo v tujini, rezidente?) .

Ti nesrečni trgovci, ki so prišli za
novci, neučakani .in polni upanja v ve¬
like kupčije, deloma tudi prepričani,
da prihajajo med naivce, ki jih bodo
premamili že z nekaj pogrošnimi dari¬
li, se zdaj ob whiskyjih in cinzanih
posvetujejo med seboj, zakaj ni od
nikoder kupčij, kakršne so pričako¬
vali, pa dolže »orientalski« način trgo¬
vanja, ki veleva, da je sramotno, če
nasprotna stranka vsa j simbolično ne
potegne krajšega konca, in za kate¬
rega so neskončna pogajanja svoje¬
vrstna igra, ki daje trgovanju poleg
dobička še edini smisel in mi. In ko
hkrati še nenehno razglabljajo, katera
konkurenčna firma jim meče polena
pod noge, jim res ne ostane dovolj
časa, da bi doumeli resnico, ki je v
Egiptu prav nič ne prikrivajo. Egipt
bi sicer rad kupoval in tudi kupuje,
kupuje veliko, toda predvsem — če
se le da — na kredit. Zakaj gotovine
nima.

. Gospodarski preporod, ki ga Je Sa¬
dat ponudil ljudstvu po četrt stoletja
vojn, je načrtovan precej velikopotez¬
no. Pomoč, ki si jo, je obetal od arab¬
skih naftnih držav in razvitega sveta,
pa je manjša, kot je mislil, vsekakor
pa prepočasna. In tako je zdaj Egipt
lačen denarja, kot še nikoli, res, naft¬
ne države so po nekaterih podatkih
prispevale doslej v egiptovsko blagaj¬
no kake štiri milijarde dolarjev »pod
ugodnimi pogoji«, kot pravijo. Se pra¬
vi, da gre bolj za posojila kot za da¬
rila.

Sueški prekop že prinaša stotine
milijonov dolarjev, sinajska nafta zdaj
že teče v egiptovske naftovode, držav¬
ni proračun so pred tedni skresali, kar
se je dalo, toda vse to je veliko pre¬
malo.

Takoj 4 milijarde dolarjev

Po podatkih, ki jih je bilo slišati
v egiptovskem parlamentu, so znašale
tekoče obveznosti do tujine le v prvih
devetih mesecih lani 1.200 milijonov
dolarjev (vse preračunano po urad¬
nem tečaju: 1 funt — 2,55 dolarja),
nevojaških dolgov v tujini pa je več ko
7 milijard dolarjev (dolgovi za vojaške

dobave so državna Skrivnost). Tu je
še Sovjetska zveza, ki ob sedanjem
»neprijaznem« vedenju Egiptu noče
odložiti izplačila dospelih obvezno¬
sti. Vzdrževanje armade pa je dražje
ko kdaj prej. Predsednik Sadat je
pred dnevi jasno povedal, da Egipt
takoj potrebuje v raznih oblikah 4 mi¬
lijarde dolarjev pomoči. Da je tako,
posredno potrjuje tudi skupina bri¬
tanskih ekonomistov, ki v svoji študi¬
ji ugotavlja, da bo E'gipt potreboval
za svoje razvojne investicije do leta
1981 vsako leto vsaj tri milijarde do¬
larjev pomoči. Ta denar Sadat mora
nekje najti. V zameno za popuščanje
bojevitosti proti Izraelu je ljudstvu
ponudil gospodarski preporod in viš¬
jo življenjsko raven. Zdaj je od ures¬
ničevanja te obljube odvisna vsa nje¬
gova politika, ves njegov osebni ugled.
Na tem temelji njegova notranja in de¬
loma tudi zunanja politika. Lahko bi
rekli, da je večina Egipčanov in celo
tujih opazovalcev prepričana, da se
bo egiptovskemu predsedniku posreči¬
lo najti denar, precej manj jasno pa
je, kako naj bi mu to uspelo. Bo že
kako, pravijo v poluradnih krogih z
nekakšnim skrivnostnim optimizmom.

No, vsaj nekatere smeri, v katere
Pgipt tipa za denarjem, so že znane.
Tako se je Sadat odločil, da za ceno ob¬
tožb nekaterih radikalnejših arabskih
držav, češ da obrača hrbet socialistič¬
ni usmerjenosti, podpore zasebno pobu¬
do in domači zasebni kapital, pa če¬
prav je hkrati vedel, da ta kapital v
Egiptu že po tradkaji ni preveč pro¬
duktivno usmerjen in da ga bolj pri¬
vlačijo trgovina, špekulacija in pa
naložbe v gradbeništvo, ki zagotavlja¬
jo rento. Uradno objavljen podatek,
da je zdaj zasebni kapital udeležen v
gospodarstvu že s 26 odstotki, je mo¬
goče nekoliko propagandno obarvan
in naj bi bil spodbuda neodločnežem,
ki se še ne upajo priti na dan s svo¬
jim denarjem, toda vse kaže, da se ta
kapital precej živahno aktivira, seveda
v razsežnostih, kolikor ga je še ostalo
doma. Denar , ki ga Egipt potrebuje,
naj bi torej zagotovila predvsem tu¬
jina. Ko je egiptovski finančni mini¬
ster Ahmed Abu Ismail rekel, da je
vojna z Izraelom stala Egipt od leta
1967 do konca oktobra 1973 kar 40
milijard dolarjev, je bil delni namen
te izjave mogoče res opozoriti tiste, ki
nasprotujejo dezangažiranju na Sina¬
ju, koliko pravzaprav stane vojna.
Toda povsem jasno je tudi povedal,
da se je Egipt bojeval za vso arabsko
nacijo in da bi torej morale druge
arabske države prispevati k njegovim
stroškom, predvsem seveda naftne, ki
imajo od te vojne samo korist. De¬
nar naj bi dale tudi razvite države,
katerim Egipt ponuja izjemne ugod¬
nosti za naložbe ob Suezu in v drugih
gospodarskih vejah. Denar naj bi dal
tudi Izrael (ali kdorkoli zanj). Egip¬
čani so že dali vedeti Washingtonu, da
znaša odškodnina za zasedbo egiptov¬
skih ozemelj in za črpanje sinajske
nafte vsaj dve milijardi dolarjev. De¬
nar naj bi končno posredno dala tu¬
di Sovjetska zveza — nekoliko manj
optimistično upajo v Kairo — a s
tem, da bi odložila izplačilo dolgov.

»Odločilno leto«

Ko v Egiptu govore in pišejo o le¬
tu 1976 kot o »odločilnem letu«, to ni
demagošfea fraza. Če zvozijo letos, ra¬

čunajo, potem bo prihodnje leto ie
laže. In če zvozijo to lažje prihodnje
leto, potem bodo še naslednjega, ki bo
še laže, in tako potem tja do leta 1961,
ko bo po egiptovskih računih hudega
konec. Takrat naj ba modernizirani
Sueški prekop prinašal že mžlijarde
dolarjev; takrat naj bi v Egiptu načr¬
pali vsaj 40 milijonov ton nafte in se
tako uvrstili med pomembne izvozni¬
ke (domača poraba nafte je zdaj
okrog 8 milijonov ton); takrat bodo
izpolnjeni ambiciozni načrti petletke,
takrat bodo že stali ogromni objekti,
ki jih zdaj obljubljajo razvite države;
takrat bo zasebni tuji kapital že skr¬
bel za skokovito industrijsko rast, ta¬
krat bo...

Mogoče je v tem egiptovskem na¬
črtovanju res nekoliko preveč značil¬
nega arabskega zanesenjašfcva m  opti¬
mizma. Mogoče tudi zato, ker vsi ti
načrti temeljijo na domnevi m upa¬
nju, da v tem -delu sveta ne bo več
vojne, in to še v času, ko nihče ne ve,
kako se bo razpletlo v Libanonu. Za¬
kaj veliko vprašanje je, če bi pred¬
sedniku Sadatu uspelo obdržati Egipt
zunaj kakega novega bližnjevzbodnega
spopada. Toda recimo, daje vsaj upa¬
nje v mir, zlasti če bo pravičen za vse,
ena temeljnih Človekovih pravic. Ih ta¬
ko Egipčani načrtujejo...

Načrtujejo pa gotovo radi zunaj
egiptovskih meja. če bo Egipt ostal
ključ v arabski svet, potem bo goto¬
vo dobil vsaj del tistega, kar si obe¬
ta. Zakaj med arabskimi državami, lri
imajo denar, pa nimajo prebivalstva,
in tistimi, ki nimajo denarja pa ima¬
jo sorazmerno veliko ljudi, je Egipt že
zaradi svoje vloge v arabskem svetu
gotovo najzanimivejši, hkrati pa tudi
potencialno bogat.

In, naj še enkrat začnemo s tak¬
rat... takrat, mogoče pa tudi malo
prej, bodo tudi vsi ti neučakani današ¬
nji trgovci lahko prišli na svoj račun.
Odprlo se bo veliko tržišče s soraz¬
merno veliko kupno močjo, nalezljivo
za vse potrošne okužbe. Vprašanje je
le, če se jim bo ljubilo čakati. V Egip¬
tu so za vsak primer prfed tremi dne¬
vi za sto odstotkov zvišali davek na
promet v nočnih lokalih,

Miro Poč

Kuhinja severne Afrike

s

Z žlico
po svetu

Kuskus - vsakdanji kruh Arabcev

Pri afriški kuhinji tvori posebno
področje prehrana severne Afrike z
arabsko kuhinjo. Razprostranjena je
od Egipta prek Tunisa 'do Maroka in

ob morju do Mavretanije. Tudi ob tej
kuhinji lahko govorimo o številnih re¬
gionalnih posebnostih. V Evropi jo po¬
znamo bolj kot orientalsko kuhinjo.

V njej še bolj kot drugje odseva
severnoafriška zgodovina, stara tradi¬
cija narodov, ki so živeli tu, predvsem
pa še muslimanska vera in kar legen¬
dama gostoljubnost Arabcev, pa tudi
geografska lega in ne nazadnje vpliv
kuhinje kolonialistov. Tako najdemo
v Alžim  močan vpliv francoske kuhi¬
nje, v Tunisu in Libiji vpliv italijan¬
ske in francoske, v Egiptu turške, v
Maroku pa francoske in španske. V
Alžim , na primer, je francoska dolga
štruca že povsem izpodrinila okrogel
arabski kruh kesro. Tega danes pe¬

čajo le Še v odročnih hribovskih va¬
seh.

Ovčetina m kokošje meso sta zna¬
čilna za arabsko kuhinjo. Iz njiju pri¬
pravljajo vrsto značilnih jedi. Pozna¬
jo sladke in kisle načine priprave. Pri
difi — svečani pojedini ali ob poroki,
pri odhodu na hadžiluk — božjo pot v
Meko in ob obisku prijateljev znajo
pripraviti toliko raznovrstnih jedi, da
bi jih lahko preštel le sam Alah. Tako
se hvalijo Maročana o svojih pojedi¬
nah. številne jedi, od kuskusa do me-
hoja, na žaru pečene ovce, ali pa zna¬
menite bastile, golobje paštete s šte¬
vilnimi okusi, so na jedilniku. Pripra¬
va teh jedi je za Evropejca izredno za¬
pletena. Samo recept za bastilo vse¬
buje tisoč besed. ^

Značilnost vzhodnoaf riške kuhinje
je predvsem v njenih začimbah v svo¬
jevrstnem okusu jedi. Pri začimbah
prevladujejo: paprika, janež, kumina,
koriander, harisa, cimet, žafran, men-
ta, duh cvetov vrtnic in pomaranč in
še kakih petdeset začimb, ki jim v na¬

šem jeziku ne vem niti imena. Prav
svojevrstna pa je kuhinja Berberov in
Tuaregov, prebivalcev Sahare: mentin
čaj, posušene nesoljene girice in sar¬
dine, nekvašen rižev kruh, kuhan bob,
fižol, leča in surova sončnična zrna,
pest dateljnov, granatna jabolka, ba¬
nana in le ob večjih svečanostih ov¬
četina, razen tega pa še kamčlje in
ovčje mleko.

V severni Afriki poznamo več dežel
s prav imenitnimi kuhinjami. Med te
štejem predvsem Tunis, Alžir, Maroko
in Egipt. Kuhinje teh dežel imajo mno¬
go skupnega, vsaka zase pa številne
posebnosti. Za vse velja star prego¬
vor iz Tisoč in ene noči: Kdor želi
dolgo živeti, mora zajtrkovati zgodaj
in ne sme večerjati prepozno.

Že v starem arabskem svetu so
mnogo dah na jedi in na njihovo pri¬
pravo ter posebej še na uživanje hra¬
ne. Arabski dvorjani so se učili že
zdaynaj pred Angleži lepega vedenja
pri mizi. Imeli so celo znanost o kon¬
verzaciji ob-posameznih jedeh, pa tu¬
di o pripravi pedi in to mnogo stoletij
pred znamenitimi francoskimi kuhar¬
ji. Veste kaj je bilo najvažnejše vpra¬
šanje pri ^življenjskem izpitu mladega
arabskega plemenitaša? Sin, naštej mi
sedem potrebnih začimb za dobro ju :
ho! K dobri vzgoji je sodilo tudi bra¬
nje kuharskih knjig. V najstarejši ku¬
harski knjigi arabskega sveta z naslo¬
vom Wusla ila Ihabit iz leta 703 so
zapisane kuharske modrosti in recepti,
ki jih Arabci s pridom uporabljajo še
danes. Naj zapišem le utemeljitev za
izdajo te stare rokopisne knjige: ve¬
lika večina zemeljskih in nebeških užit¬
kov je sestavljena iz znamenitih jedi
in dobrih pijač. Zato so vse te dobro¬
te zapisane in popisane v tej knjigi.

Ni še minilo leto, kar sem v Tu¬
nisu jedel avsat, s kuretino in man¬
deljni polnjene kruhke, ter medene
kolače — prav take kot so zapisani v
receptih 1300 let stare arabske kuhar¬
ske knjige.

Tudi v stari severnoafriški književ¬
nosti najdemq številna dela, ki se uk¬
varjajo z jedačo in pijačo. Med ta so¬
di tudi znamenita Knjiga vesele vojne

med ovčetino in osvežujočimi napitki
na trgu. V njej je tudi pripovedka g
kralju ovnu, ki je vladal veliko jedem.
Nekega dne je slišal za svojega tekme¬
ca, ki so si ga izbrali revni. To je bil
kralj med. Ta je vladal vsem vrstam
sadja, zelenjave, ribam na trgu in pše¬
nični moki. Kralj oven se je razjezili
in zahteval od meda, da se mu pod¬
redi. Vendar ga ta zavrnil. Naj na
kratko končam to staro pripovedko,
ki jo še danes pripovedujejo na živah¬
nih arabskih trgih. Kralj oven je v ne¬
čem le uspel. Svojemu tekmecu je spe¬
ljal nekaj znamenitih tekmecev kot so:
mast, sladkor in sirup. S temi je ok¬
repil svoje mesne jedi. Med je zgubil
vojno, tako je bil poražen kralj ubož-
nih. V tej stari pravljici je bistvo arab¬
ske ku hin je, kaže pa se tudi kompo¬
nenta socialnega razlikovanja v pre¬
brani. Meso je bilo In je še danes pre¬
hrana bogatih, boljših slojev, ki so si
znali priboriti tudi jedi ubogih.

V posameznih arabskih deželah je
to razlikovanje v veljavi še danes. V
drugih so se močno zmanjšale social¬
ne razlike med posameznimi sloji pre¬
bivalcev, tudi v prehrani. Prav ta je
namreč mnogokrat dober pokazatelj
življenjske ravni dežele.

Od obal Sredozemlja pa do oaz Sa¬
hare in spet tja do obale Atlantskega
oceana poznajo v severni -Afriki jed,
M je za bogate in revne: Iraskus. Poz¬
najo ga tudi v širšem Orientu. Kuskus
je magična beseda orientalske kuhi¬
nje. Evropejec si ga želi iz radoved¬
nosti, Arabec iz zadovoljstva. Torej kaj
je kuskus? Iz številnih definicij in last¬
nih spoznanj sem nedavno za katalog
o prehrani Afrike poskusil na kratko
definirati to jed takole: kuskus je ime
za vrsto različnih pripravljenih jedi
kot tudi za drobne kroglice iz pšenič¬
nega zdroba, ki so osnovni dodatek
tem jedem. Testo je lahko iz pšenič¬
ne moke ali zdroba in ga zgnetejo ali
naribajo v obliki drobnih pšeničnih
zrn. Te dajo v posebno rešetasto po-'
sodo in ga kuhajo na pari vode in ju¬
he. Tako kuhano 'testo servirajo toplo
z zelenjavo in mesom, skupaj z moč¬
no začinjenimi omakami. Jedo ga na¬
vadno s tremi prsti.

Kako skope so te besede za pleme¬
nito jed, ki je vsakdanja hrana milijo¬
nov ljudi arabskega sveta. Številni po¬
topisci jo omenjajo, ne manjka sko¬
raj v nobenem romanu iz teh krajev,
ni dobre kuharske knjige, kjer ne bi
bilo recepta tudi za kuskus. Tujcu bo¬
do v arabskem svetu že prvi dan po¬
stregli s kuskusom kot z nekakšno ob¬
redno jedjo. Kuskus najdemo povsod,
toda povsod ima drugačen okus. Nek¬
je sem prebral, da je več kot dvesto
vrst kuskusa, sam sem doslej poizku¬
sil kakih dvajset vrst v različnih kra¬
jih, pri različnih ljudeh, v raznih afri¬
ških restavracijah. Toda kje je kuskus
najboljši? Alžirca pravijo, da je Alžiri¬
ja klasična dežela kuskusa. V zname¬
niti Vipasi, v Tamanrassetu v Hogarju
ali v Constantinu, povsod v Alžiriji ti
zagotavljajo, da je kuskus njihova
specialiteta, da je pri njih najboljši
in tudi edino pravi kuskus.

Tunizijci so celo zapisali v turistič¬
ni vodnik: v Tunis se splača priti sa¬
mb zaradi pravega kuskusa. Tu je
kuskus najboljši, pa naj bo kuskus z
ovčetino ali kuskus z ribo zlatobrov.
V tunizijski kuharici pa sem prebral:
Gostje sedijo s podvihandmi nogami na
slamnati preprogi za okroglo, komaj
pol metra visoko mizo. Na njej je ve¬
lika lesena slcleda, ki je samo za kus¬
kus. Vzameš dolgo leseno žlico in ješ
iz sklede, kar tvojih sosedov, ka dela :
jo isto, ne bo užalilo. Zraven pij od
časa do časa malo mleka ali vode, to¬
da nikar ob kuskusu ne jej kruha.

Kuskus je res dobesedno vsakdanji
kruh severne Afrike. Bogatejši si ga
privoščijo z mesom vsak dan, revnej¬
ši le z dodatki iz  začimb in zelenjave,
ki jo sami pridelujejo. V vseh arab¬
skih deželah pa lahko kupiš kuskus
že pripravljen v trgovini. V bližini
Monastdra v Tunisu sem lani opazoval
kmetico, ki je pripravljala kuskus. Na
lesen pladenj je vsipala grobo miUžt
pšenični zdrob, zalivala ga je s so-,
ljeno vodo in pri tem gpetla, ne v te¬
sto, temveč v tisoč drobnih kroglic. Te
je posipala z zdrobo m , valjala z dlan¬
jo, zalivala z vodo, dokler niso iz zdro¬
bovih zrnc nastale drobne kroglice. Te
je najprej presejala skozi večje sito.

Pri tem je s pravo spretnostjo z dlan¬
jo še naprej združevala zdrobova
zrnca v kroglice; nato je vzela drugo
še drobnejše sito in ponovila ves pro¬
ces. Na tretjem situ je ločila zdrob,
ki se ni vezal v kroglice.

Nato je začela z umetnostjo kuha¬
nja kuskusa. Bila je nedelja in kmeti¬
ca je pripravila kuskus z ovčetino.
Najprej je kuhala kuskuš v posebnem
glinastem loncu (kiskas). Ta je iz dveh
delov: v spodnjem vre voda, zgornji
del pa je lončeno sito, ki se močno
prilega v spodnji del lonca. V sito je
vsipala kroglice in jih kuhala v pari
pol ure, medtem je v drugem loncu
pripravila na kose zrezano ovčetino z
lečp, številnimi začimbami (rdečo pap¬
riko, čebulo, paradižnikom), dodala
je še zelenjavo (artičoke, redkev,
krompir, repo), vse to je polivala z
vodo. Nato je odlila juho in na njej
še enkrat preparila na vodni pari ku¬
han in z olivnim -oljem prelit kuskus.
Tako se je vonja ovčetine, vseh za¬
čimb in zelenjave navzel tudi kuskus.
Zdrobove kroglice je kmetica stresla
v veliko leseno skledo, jih prelila z
juho, r a z nim i začimbami in dodala še
praženo ovčetino in zelenjavo. Kuskus
je bil pripravljen. Vsa družina je po¬
sedla okrog mize in s tremi prsti des¬
ne roke zajemala kuskus. Poskusil sem
tudi sam. A sem ga pojedel le eno sa¬
mo prgišče, tako močno je bila jed
začinjena z rdečo papriko. Rešil me je
velik kozarec figovega žganja.

Kuskus v Tunisu je izredno oster.
Egipčanke pa znajo pripraviti kuskus
tudi kot slaščico. Na vodi kuhan kus¬
kuš posipajo s sladkorjem in orehi.

V Senegalu sem jedel odličen
kuskus z ribami v arašidovem soku.

V Sahari poznajo kuskus s posušenimi
slanimi ribami V Mavretaniji sem po¬
skušal kuskus s praženimi kačami V
Maroku sem jedel odličen kuskus le
v paradižnikovem soku. Povsod je bil
drugačen. Nekaj posebnega. Večkrat
sem ga lahko pospravil zajeten obrok,
drugič spet le poskusil, in še to naj¬
večkrat iz  vljudnosti do izredno go*
stoljubndh Arabcev.

dr. Boris Kuhar

sobotna priloga

82 stran • 24. januarja 1976 • DELO

klanovo premoženje

Penrnah A. Ogada je pripadnica ple¬
mena Lilo v Keniji. Stara je enaintri ¬
deset let, poročena, mati treh sinov.
Njen mož je visok uradnik na kenij-

9kem ministrstvu za 'poljedelstvo. Po

poklicu je učiteljica na srednji šoli

v Kitali, študirala je na univerzi v

Amesu na severu ZDA (v državi

Iowa). Novela o Klanovem premože ¬

nju je presunljiv zapis o črni ženski ,
ki ji šele izobrazba in življenje v me¬

stu omogočita, dg se zave svojih pra¬
vic in se upre zahtevi svojega lastne ■
ga klana.

V mesecu decembru Imamo kar
dva praznika: proslavo ob dnevu ne¬
odvisnosti in božične praznike, v po¬
krajini Nianza v Keniji je dan neod¬
visnosti javni praznik, ki ne traja dalj
kot 24 ur. V nasprotju z njim poteka¬
jo proslave in veseljačenja ob božiču
veliko več časa. To obdobje se začne
1. decembra in se neha šele ob koncu
1. januarja. V vsaki skupini prebival¬
cev imajo svoje lastne razloge za praz¬
novanje; dokler tako praznovanje po¬
teka v omenjenem obdobju, ga navad¬
no pripišejo božiču — ne glede na
datume.

Torej ni bilo nič nepričakovanega
ali nenavadnega, ko so se člani kla¬
na Joji odločili, da bodo v decembru
prenehali z žalovanjem. Razen tega
se ta mesec časovno ujema s šolskimi
počitnicami. Zato so doma tako šolar¬
ji kot odrasli ljudje, ki sicer delajo
in živijo v mestih.

Za vsakogar v hiši je bil to velik
dan in vsi so ga nestrpno pričakovali.
Prav vsi so bili srečni — razen Ane.
Negibno je sedela v svoji koči; z vlaž¬
nimi očmi in s koščenim obrazom,
ki so ga že zapuščala znamenja živ¬
ljenja, je brezizrazno strmela v grma¬
do Jojijevih oblačil in osebnih reči,
M jih je bila — spoštujoč staro na¬
vado — prinesla s seboj domov. Ana
se za zunanji svet m zmenila in je
živela le v svojih mislih, dokler ni
v kočo — ne da bi bila potrkala —
planila Ačupa.

»Samo toliko sem se oglasila da
ti zaželim dobro jutro in te vprašam,
kako se počutiš danes?« je dejala
Ačupa. *

Ana ji je komaj utegnila odgovo¬
riti, preden je Ačupa stekla nazaj k
svojim dolžnostim v kuhinji. Potem
je videla, kako po vodi prihaja Mzi,
poglavar klana:

Bil je visok, sivolas mož v poznih
šestdesetih letih. Medtem ko se je
brez naglice bližal, je bila njegova po¬
stava od daleč videti kot kip, težak
zaradi spoznanja in gotovosti o tem,
kaj je in kaj pomeni v klanu. Oblečen
je bil v svojo vojaško uniformo, po¬
nosno okrašeno z medaljami, ki jih
je bil dobil med n. svetovno vojno.
Kljub tej opremi je nosil tudi tradi¬
cionalne kovinske uhane. Dobro vid¬
na vrvca, na kateri mu je pod vra¬
tom bingljal nosorogov zob, se z uni¬
formo seveda ni ujemala, zato pa je
nedvoumno dokazovala, kako je bil
nekoč nekoga nasilno usmrtil mor¬
da upravičeno. Poglavar je bil resnič¬
na podoba heroja obeh svetov.- Tik za'
njim je stopala njegova zadnja in hkra¬
ti najmlajša žena — ena izmed štirih,
kolikor jih je imel. Stara je bila ko¬
maj toliko kot zadnji sin njegove prve
žene. Hoditi je morala vsaj malo za
njim, zakaj žena ne sme hoditi pred ,
možem. Vsakič, ko se je poglavar usta¬
va, da bi se s kom pogovoril, je žena
ostala v spoštljivi razdalji; lahko je
razbrala ton in vedenje tistih, ki so
se pomenkovali s poglavarjem, ven¬
dar nikoli ni smela sodelovati v teh
pogovorih.

Poglavarja so sprejeli s častim in
mu spoštljivo zaželeli dobrodošlico,
kot je veleval starodavni običaj. Na¬
posled so ga odpeljali v sobo, kjer
se je usedel na stol, medtem ko se
je žena spustila na tla ob njegovih
nogah. Kmalu so se mu pridružili še
dTUgi vplivni možje.

Se pred‘kratkim je bila Ana lepa.
Bila je visoke postave s štrlečimi je¬
drimi ritnicami in mišičastimi nogami.

Nekoč je živelj kralj, ki je imel
zvestega in sposobnega krojača. Prsti
tega mojstra šivanke so ubadali na¬
tančneje od najboljšega šivalnega
stroja, njegove škarje pa so krojile
tako dovršeno, da se je obleka lepo
prilegala vsakemu telesu in da na ši¬
vih ni bilo nobenih gubic. Ta krojač
je skrbel tudi za to, da so bila oblači¬
la topla in trajna, zato je nabavljal
le najboljše sukno, najfinejšo svilo in
druge izdelke iz naravne preje, vrh
vsega pa je za plačilo jemal prav
skromne vsote. Ril pa je ta mojster
želo strog. Njegovemu ostremu očesu
ni ušel noben napačen šiv in od po¬
močnikov je zahteval, da so morali

1  popravljati tudi najmanjše napake in
delati požrtvovalno, kakor je delal on
. sam.

Okrog vratu je nosila obroče, med beli¬
ma zgornjima sekalcema je imela rav¬
no prav veliko vrzel, poleg tega pa j.e
bila dovolj dobro vzgojena, da so ji
dovolili poroko z Jojijem. Sicer pa je
od nekdaj bila idol mladih deklet in
žena v njenem kraju. Glede na njene
odlike nihče ni mogel razumeti, kako
da njen oče ni hotel dati poročne bale.
Kadar je Anin oče govoril, da je
hčerina zakonska sreča njegova edina
skrb, je vsakdo čutil, kako govori o
denarju in o razkošju. Ker torej veči¬
na ljudi ni bila zmožna razumeti nje¬
govega stališča, so preprosto pozabili
na neplačano odkupnino in ga imeno¬
vali »krščanski fanatik«.

Anini poglavarji so sprejeli njen
prihod iz mesta z občutkom olajšanja;
z njo sta prišla tudi oba sinova. To
so razumeli kot znamenje, da bo zdaj
izpolnila domače zahteve v zvezi z
izjemno pomembnimi zadevami. Prav
tako so upali, da je popolnoma razu¬
mela vsebino pisem, zlasti prošnje,
naj pripelje otroka, da bosta videla
kraj, kjer so sežgali njunega očeta.
Za otroka je bila to seveda samo pri¬
ložnost, da obiščeta stare starše —
tokrat brez dragega očeta. Za Ano pa
je bil to morda najbolj samoten čas
v njenem življenju. Prvič je bila v
svoji koči sama, brez Jojija. Po glavi
so se ji podile različne misli; spra¬
ševala se je, ali jo bodo doma tudi
brez Jojija sprejeli s spoštovanjem in
z zaupanjem. Skrbelo jo je, kako bo
odgovarjala na neogibna vprašanja, po¬
vezana z uradnim koncem žalovanja.

Ali so jo še vedno šteli za družin¬
skega člana z družbenim položajem in
— z življenjsko vlogo? Kako zelo je
potrebovala koga, da bi mu šepetala,
da bi skupaj z njim govorila neumno¬
sti in bi ji pomagal razumeti razpolo¬
ženje v njeni rojstni hiši. Zal ni našla
rešitve, ki bi ji pomagala premostiti
brezno nerazumevanja — vzrok zanj
ni bila njena osebnost, marveč njena
izobrazba, njen družbeni in finančni
položaj ter dejstvo, da je bila zaposle¬
na daleč od doma.

Velikokrat se je trudila, da bi pre¬
magala solze osamljenosti in obupa,
kadar pa je ostala sama — kot se je
zgodilo tistega dne — je ni prav nič
jgiotilo, ko so ji tekle po obrazu navz¬
dol. Med tremi meseci osamljenosti
in skrbi je shujšala in se postarala,
a ni nikoli zanemarila dolžnosti do
svojih sinov in v uradu je bila prav
tako vestna kot prej.

Kmalu je Ana skozi okno zagleda¬
la nekakšno ruvanje; zunaj so se njeni
svaki bojevali z mladim debelim jun¬
cem, ki so ga bili določili za zakol.
Medtem so starešine , še vedno priha¬
jali v vrstnem redti, ki ga je narekovar
la stopnja njihovega položaja. Vsak
izmed njih je prinesel s seboj lastno
pručico in slamico za pitje. Prav kmalu
so bili vsi zbrani v dnevni sobi Anine
svakinje; spoštljivo so sedeli okoli po¬
sode, ki je bila sredi sobe.

Naposled so ukazali svojim ženam-
spremlj evalkam, naj jih pustijo same
in odidejo v kuhinjo ter se tam lotijo
svojih obveznosti.

Ana je medtem še vedno sedela v
svoji koči. Svoj drobni vlažni obraz
je imela pogreznjen med dlani, ko
je naglo vstopila Ačupa v vlogi sla.

»Poslali so me, naj ti povem, da
pridi v taščino kočo,« se je glasilo
sporočilo.

To je samo še potrdilo tisto, kar
je bila Ana že ves čas slutila. Preob¬
lekla se je, si trdneje zavezala naglavno
ruto, obrisala si je N obraz in kmalu
je bila nared, da odide z Ačupo.

Ko sta vstopila, je mrmranje in
šepetanje zamrlo.- Starešine, ki so bili
večinoma nečaki Aninega tasta, so gle¬
dali naravnost vanjo, kar je bilo prav¬
zaprav zelo nenavadno. Dali so ji ene¬
ga od edinih dveh stolov ob zidu, rav¬
no nasproti M zija,  poglavarja klana.
Srce ji je bilo vedno hitreje in vedno
bolj glasno. Kolikor se je .mogla
spomniti, je to drugi tak dan v nje¬
nem življenju! Prvi je bil takrat,
ko je morala očetu in stricem oznaniti,
kako je premislila in se odločila za
to, da se bo poročila z Jojijem. Zdaj,
ko Jojija ni bilo več, si je želela samo
še, da bi odprla usta le takrat, ko bo
morala, in da bi rekla samo tisto,

Sloves zvestega in sposobnega kro¬
jača se je razširil daleč po svetu. Pri¬
hajala so naročila od kraljev devetih
dežel in tudi drugi imenitniki so si
šteli v posebno čast, če so obleko lah¬
ko naročili pri umetniku kraljevske
mode.

Glas o sposobnem krojaču je pri¬
šel na ušesa tudi stremuškemu vajen¬
cu, ki se je bil poizkusil že v mnogih
poklicih, a ni nikjer zdržal, zakaj tr¬
do delo mu je smrdelo. Nazadnje še
je lotil vzgoje kraljevih otrok, a je
brž spoznal, da je delo s paglavci
utrudljivo in nehvaležno. Vtepel si je
v glavo, da bo uspel le, če bo dobil v
roke škarje in platno. Zato je vrgel
oči po postarani, a za kralja še vedno
premladi kraljici. Z njeno pomočjo je

kar se ji bo zdelo prav — in da bi
bilo v njenih besedah čutiti spoštova¬
nje do starešin.

Medtem so ženske iz klana tekmo¬
vale med seboj, da bi pravočasno
izpolnile svoje kuharske obveznosti.
Ob tem opravilu se niso mogle ubrani¬
ti pred radovednostjo; kdo neki je
izbrani mož?

»Kdo, kdo praviš?«

»Pst, John je, pravijo; da je John.«

Takrat je Asande, naj starejša žen¬
ska v skupini in najboljša poznaval¬
ka običajev, privzdignila obrvi in pre¬
senečeno pogledala okrog sebe.

»Kako pa to? Kako se more nje¬
gova mati strinjati s takšno zamisli¬
jo, ko pa John sploh še ni poročen;
še ene žene nima!« je zlobno pripom¬
nila Asande.

»Pst, tako sem pač slišala, vse
skupaj ni prav nič zanesljivo,« ji je
naglo skočila v besedo Magdalena.

»Mogoče pa je kljub vsemu res.
John je zdaj njen edini otrok in sama
veš, draga moja, koliko lahko stran¬
ske ženske prispevajo h gospodinjstvu
in položaju v mnogoženskih družinah.
Za Johnovo mater je pomembno, da
obdrži položaj prve žene, to pa je mo¬
goče samo v primeru, če Ana in njena
sinova ostaneta v njeni družini. Razen
tega potrebuje Anino stalno podporo,«
je končala Asande s precejšnjo brez¬
brižnostjo.

V. dnevni sobi je Mzi  naposled na¬
čel kratkotrajno, a intenzivno tišino.
Sivolasi starec je bil naravni vodja
tega velikega družinskega drevesa.
Medtem ko se je odkašljeval ter s
tem opozarjal navzoče, da je priprav¬
ljen začeti resne pogovore, so vsi
vzdignili poglede in odložili slamice
za pitje.

»Naša hčerka, dekle z jezerske oba¬
le,« je nežno spregovoril, da bi priteg¬
nil Anino pozornost in jo čustveno
spomnil na narodni običaj, ki jih
je vse povezoval med seboj ne glede
na izobrazbo in položaj v družbi.

»Gotovo veš, zakaj smo se zbrali
tukaj; pote smo poslali tvojo tovari¬
šico Ačupo. Razumljivo je, da nas je
smrt našega sina, tvojega moža, zelo
pretresla. Skrbi nas za njegovo imetje,
njegove otroke in zate, seveda. Kot
veš, je bil tvoj mož prvorojenec, naše
hiše; za vse nas je pomembno, da se
po njegovi smrti nič ne spremeni —
če bi se to zgodilo, bi bili prizadeti
tudi drugi člani naše družine. Naša
sreča je v tem, da je zapustil dva si¬
nova, od katerih moramo starejšega
dobro vzgojiti, da bo mogel zavzeti
njegovo'mesto med poglavarji. Kot je
v navadi smo čakali, da sama izbereš
enega izmed svojih svakov. Zdaj pa
nam tvoja tovarišica celo pravi, da
o tej zadevi še govoriti nočeš, ker

dobil ‘učno mesto v delavnici slavnega
krojača.

Toda v krojačnici se mu ni godilo
nič bolje kakor v drugih obrtih. Nje¬
govo geslo je bilo, kako priti do velja¬
ve po kratki poti. A stari mojster je
pogledoval nanj izpod čela in nado-
budnifc je moral marsikateri rokav
sparati, ker ga je sešil tako, da je
tkanino vleklo navzkriž. Pomagali mu
nista ne togota ne naklonjenost kralji¬
ce.

Pa vendar. Ženskim čarom in splet¬
kam podležejo tudi kralji.

Ljubezni žejna in častihlepna kra¬
ljica je zadela prigovarjati kralju in
vplivnim dvorjanom, da slovitemu
krojaču peša vid, da ima naduho in
sploh, da se je zelo postaral. V ob¬
lačilih, ki jih je naredil, da ni več
nič mladostnega in izvirnega, zlasti pa,
da zaslužni mojster nima nobenega
smisla za živobarvne pentlje, ki člo¬
veka najbolj .pomlade...

Dvorjani vsega sveta se odlikujejo
po tem, da zelo pridno ponavljajo be¬
sede kraljic in kraljičin. In tako se
je zgodilo, da je nenadoma čez  kra¬
ljevskega mojstra začel zabavljati ves
dvor. Od tu do trenutka, ko je moral
slavni mojster povezati culo in oditi
v svet kakor hlapec Jernej, ni več
preteklo mnogo vode. Toda službe ni
izgubil samo častitljivi krojač, ampak
tudi vsi njegovi pomočniki, ki so se
postavili v bran resničnemu moj s tr¬

da nimaš takšnih namenov. Ali
nam lahko o tem spregovoriš sama
in nam poveš svoje razloge?«

»Res je; kot praviš, Mzi,  mi ni do
pogovora o tej stvari. Pri tem nočem
nasprotovati željam starešin ali pobeg¬
niti z otroci in s premoženjem vašega
sina. Tudi ni vzrok v tem, da bi mi
ne bili všeč mladeniči našega klana.
Čutim samo, da je za takšne pogovore
minilo premalo časa. Premisliti mo¬
ram in vse skupaj urediti v svoji gla¬
vi,« je moledovala Ana.

»Ne strinjamo se s teboj. Poglej
samo, kako zelo si objokovala svoje¬
ga moža, poglej, kako si shujšala, in
tudi otroka se verjetno počutita brez
očeta precej negotovo. Vse te reči ti
prav gotovo ne bodo pomagale, da
bi pozabila Jojija in uredila svoje mi¬
sli. Želimo, da sprejmeš za novega
moža Johna, Jojijevega mlajšega brata.
Zagotovil nam je, da bo dobro skrbel
tako za otroka kot zate. Veselilo nas
je, ko je sprejel našo zahtevo, zakaj
zavedamo se, kako mlade izobražene
ženske danes ne pokažejo nobene hva¬
ležnosti, ko jih združijo z neizobraže¬
nimi možmi,« je povedal Mzi z  globo¬
kim zadoščenjem.

»Toda, Mzi,  kljub vsemu potrebu¬
jem več časa za premislek,« je obupa¬
no prosila Ana. »Razen tega sem do
zdaj pomagala Johnu in rada bi, da
bi nadaljeval svoje šolanje. Omenil si
moja otroka. Tudi onadva potrebujeta
več časa, da bosta sprejela Johna kot
očeta, četudi je bil toliko časa njun •
stric.«

»Poslušaj me, otrok,« Je nestrpno
povzel Mzi,  »mar ne vidiš, da se glede
dobrega počutja tvojih otrok vsi stri¬
njamo. Ravno zato, ker nas tako zelo
skrbi zanju, vztrajamo pri zamisli, da
Johnu rečeš »da« in »dobrodošel v
hiši svojega brata«, kolikor je mogoče
hitro. Medtem ko se pogovarjamo, so
že zaklali simboličnega junca; juhp, s
prosom je pripravljena na okusen na¬
čin; lesena klada je dobro posušena
in čaka, da John naredi ogenj na način
naših pradedov. Pripravljen je, da no¬
coj vstopi v hišo svojega brata, kot
smo mu mi naročili,« je končal Mzi,  ne
da bi slutil, da se mu bo Ana po tako
dobrem govoru še upala ugovarjati.

Tedaj so Anino taščo, ki je ves
ta čas mimo sedela v kotu, prevzela
čustva ob pogledu na Anin obraz. Vsta¬
la je in začela še enkrat objokovati
svojega umrlega sina. Njej se je zdelo,
da bo zaradi Aninega upiranja rodov¬
nemu izročilu izgubila tako denar kot
družbeni položaj. Nemogoče se ji je
zdelo, da bi kdo mogel prenesti tako
hud udarec usode.

Videti je bilo, kakor da bi vsi v
sobi sprejemali novico o novi smrti
v družini. Tašča je odšla k svoji snahi
in se usedla k njenim nogam — česa

stvu, vodstvo nekdaj slovite delavnice
pa je prevzel negoden vajenec.

Kakšna so bila oblačila poslej, ni
da bi govoril. Črte in vzorci na šivih
se niso več skladali, tudi somemost
ni več nič veljala: Je pa bil novi moj¬
ster zalo iznajdljiv. Predolgo suknjo
je preprosto spodrezal, gube zakril s
pentljami, s podobami kapelic in s
kipečimi okraski, za imad šivov pa je
dejal, da morajo biti, Ker mora blago
dihati. Vsebnost in grelne lastnosti
tkanin niso imele več nobene veljave.
Cernu bi oblačila ljudi grela in jim
poudarjala plemenit stas!

»Zakaj bd torto polnili z orehi, jaj¬
ci, smetano in s čokolado,« je vajen¬
cem prigovarjal novopečeni škarij-
mojster. »Enako dobro se v torti ob¬
nese ceneno žaganje, samo torto je
treba lepo okrasiti, jo od zunaj obdati
z rožami in jo obliti s čokolado. Kaj
zato, če se bo potem kdo zvijal, važ¬
no je samo to, da jo lepo pogoltne.
Zatorej prijateljčki, ne pozabite, da
mora testo dihati, zlasti pa ne zane¬
marjajte pentelj, kapelic; in drugih
vrst zvenečih cyetk! Te vam prineso
nesmrtno slavo...«

Kralja je marsikatera obleka veza¬
la v ramenih, rokavi so bili včasih
predolgi, včasih prekratki, skozi raz¬
poke v šivih pa je lahko pošteno di¬
hal. Modri vladar pa ni maral sprav¬
ljati kraljice v slabo voljo, zato je
največkrat le požrl slino...

podobnega niso videli še nikoli. Med¬
tem ko je objokovala sina, je vmes
zagotavljala Ani, kako bo vedno ime¬
la rada njo in oba vnuka.

»Pusti Johna v našo hišo, otrok
moj. Jojija ni več, zato pa je tu John;
vse skupaj je zgolj tradicija, tako je
pač treba urejati družinske zadeve.
Otrok moj, naj bo tako, naj bo tako,«
je moledovala. »Pomisli, kaj bi v na¬
sprotnem primeru naredila meni,
otrokoma in vsej naši hiši! Oh, otrok
moj, bodi usmiljena, naj se zgodi, kot
želijo, ne odreci mi tega na moja star
ra leta!«

Ko se je Anina tašča pomirila, je
vdova že vedela, kako bo odgovorila
ubogi ženski in poglavarjem klana.

»Mzi,«  je dejala vrhovnemu pogla¬
varju družne, »o vsem tem sem veli¬
ko premišljevala in za zdaj lahko
povem samo tole: Johna imam rada
prav toliko, kot sem ga imela takrat,
ko je bil Joji še živ. Nikakor pa ga
ne morem imeti rada kot moža. Pred
vami vsemi obljubljam, da bom skr¬
bela za svojo taščo in da jo bom
imela rada tako kot takrat, ko je bil
njen sin še živ. Kot prejšnje čase jo
bosta obiskovala njena vnuka, še na¬
prej bom pomagala Johnu pri njego¬
vem šolanju in mu kupovala obleke,
če le ne izgubim svojega delovnega
mesta. Za tisto- kar želite vi, pa potre¬
bujem več časa.«

S temi besedami se je Ana poslovi¬
la od njih, pospravila svoje stvari v
kovčke in se z otroci odpeljala nazaj
v Nairobi. Medtem ko se je peljala iz
vasi, ji je nekaj ljudi proti volji po¬
mahalo, večinoma pa so zijali za njo
z odprtimi usti, ne da bi verjeli svo¬
jim očem. Eden izmed starešin, ki je
užival sloves širokosrčnega šaljivca,
je naposled rekel tisto, kar se je prav¬
zaprav že ves čas motalo po glavah
vseh navzočih vaščanov.

»Torej,« je dejal, »Ana in njena
otroka so odšli, s seboj so vzeli svoje
želodce, in tudi Joji je vzel svojega s
seboj! Zato danes jejmo, če hočemo
videti jutrišnji sončni vzhod. Ana je
prav gotovo ogoljufala vsakogar iz¬
med nas; to je seveda sramotno, hkra¬
ti pa povsem značilno za današnja de-
.kleta!«

Medtem ko so starci slovesno žveči¬
li hrano, so se šepetaj e spraševali med
seboj: »Le kaj bo zdaj?« Mzi  je svo¬
jim poslušalcem naposled povedal ne¬
kaj modrih besed.

»Ko sem bil še mladenič, se na
nikoli zgodilo kaj podobnega,« je po¬
jasnil, potem ko si je očistil grlo.
»Imeli smo posredovalce, ki so sku¬
paj z ženino družino pritisnili na upor¬
niško žensko, da se je spametovala ob
podobnih priložnostih, kot je bila da¬
našnja. Nikoli nisem slišal, da bi žen¬
ska bila zavrnila moža, mladega in

Prišel pa je dan velikega slavja.

Kralj je sklenil trideseto obletnico
svoje vladavine proslaviti z velikim
slavjem. Med drugim je prišel na mi¬
sel, da morajo ob tej priložnosti dobi¬
ti nove kravate vsi njegovi številni in
zvesti vojščaki. In kakopak — na teh
kravatah mora biti z zlatom izvezen
kraljevski grb, ki je z žitnimi klasi
ponazarjal blaginjo v deželi, z ognje¬
no plamenico pa pogum njegovih pod¬
ložnikov. Nadvse pomembno naročilo
je dobil novi škarij-mojster...

Mnogo zrncev čistega zlata se je
vsulo trgovcem z Jutrovega, ki so v
ta namen pritovorili prek puščave
naj finejšo kitajsko svilo, še več ga
je kralj nasul krojaču, zakaj ta je tar¬
nal, da je rok za izdelavo tolikih kra¬
vat prekratek in da bodo morali nje¬
govi vajenci narediti preveč nadur-
Delo pa je steklo in na predvečer ve¬
likega slavja so že pohiteli tovorniki
s kamelami in osli v vse konce sreč¬
ne dežele.

Opolnoči pa se je prebudil eden
izmed zavrženih kraljevih služabnikov,
ki je po čudnem naključju prišel do
ene teh kravat. Njegov pogled je obvi¬
sel na izvezenem lesku. Bolj ko je
zrl v prekrasni grb, bolj si je moral
mencati oči. Ob čisti svetlobi je kon¬
čno sprevidel, da plamenica ni obrnje¬
na navzgor, ampak navzdol. In ko je
še nadalje buljil v razkošno vezenje,
je spoznal, da sredi žita ni upodoblje¬

močnega bika! In način, ki ga je pri
tem uporabila: kako zlahka se je po¬
slovila od nas in se skupaj z otrokoma
usedla v tisto vozilo našega sina —
pri imenih svojih prednikov prisegam,
da je ta ženska resnično nesramna!-
Kakšno čudo naredijo iz naših žena
mestne šole in službe! Ali mi lahko
poveste, kako naj vemo, da še vedno
pripada naši hiši; da se ne bo potikala
naokrog s tujci, ki jim še imena ne
vemo — še preden je, kot veleva obi
čaj, poskrbela za to, da dobita otro¬
ka novega očeta? Ali si kdo upa trdi¬
ti, da bosta njena otroka poznala in
sprejela svojo vlogo in položaj v naši
hiši; da ne bo skupaj z drugim mo¬
žem, tujim, iz drugega rodu, druge
rase in kulture zapravljala bogastva na¬
šega sina?«

»V mojih časih,« je nadaljeval sta
rec. »so vsako takšno trmasto žen¬
sko preprosto dali močnemu možu,
da jo je ukrotil. Samo za to gre pri
vsej zadevi! Oh, ampak tale naša; tale,
ki jo imenujemo snaha; tale. katere
bale nismo nikdar videli, pa še štiri¬
nožne živali nismo poslali k njej do¬
mov ponjo — kako naj ravnamo z
njo? Kako daleč smemo iti z našimi
zahtevami po njej? Saj ima vendar
razen mož v tej hiši še druge gospodar¬
je v mestu! Ali smemo vsaj upati,
da bo še kaj iz te ženske? Ona in
Joji sta se srečala in se že v šoli
pogovarjala angleško, kot da bi ne
imela lastnega jezika, in mislim, da
je to vse, kar zares vemo o njej in
njeni družini. Oh, razen tega vemo tudi,
da sta oba potovala in da sta imela
med seboj nekaj, čemur pravimo
»ljubezen«; to je gotovo najbolj ne¬
umna, pohlevna in ženska beseda, kar
jih je v življenju izgovoril moj sin!
Z njunim »posredovalcem«, ki ga ime¬
nujeta ljubezen, se v teh časih ne
moremo pogovarjati ali se ga dotak¬
niti, kaj šele, da bi ga prijeli. Zdaj
Ane ne moremo več nadzorovati. Vla¬
da ne bo nikomur dovolila, da bi ji
preprečil delati; ne moremo kar takole
iti in ji vbijati v glavo razsodnost, ob
tem pa tvegati, da nas zaprejo zaradi
ženske! Našo mladino moramo posva¬
riti pred takšnimi dekleti!«

»Kar zadeva mene,« si je drznila
spregovoriti Anina tašča, »se ne mislim
kar tako vdati. Ano poznam, še naprej
jo bom obiskovala v mestu; še na
prej bom pošiljala v mesto Johna, in
nekega dne morda, kdove, morda ..
morda pa vseeno ...«

Od Johna ni nihče izvedel, kako se
ob vsem tem počuti, tudi njegovi so
šolci ne, kajti mladenič se je pogrez¬
nil v molk in od tistega dne naprej
je bil nekam zakrknjen.

Prevedel Bogdan Gradišnik
Ilustriral Branko Simčič

na plamenica, marveč da tam iz po¬
goltnega žrela visi velik in nagnusen
jezik. Posvetilo se mu je, da je name¬
sto blaginje in slave na grbu upodob¬
ljen sam hudič. Odkritje je sporočil
vladarjevi telesni straži...

Sredi noči se je začela strahovita
hajka. Kakor veter so v puščavo zdir¬
jali najhitrejši konjeniki kraljeve po¬
licije, v dir in pregon za napačnim
grbom so pognali skokovite kenguru¬
je. Ti so z muko prestregli tovornike
s kamelami in osli, jim zasegli tovore
dragocenih kravat in jih tirali nazaj
na dvorišče kraljevske hlevamice. Iz
svilenih okraskov so tam zanetili ve¬
lik kres...

Kralj si pač ni smel privoščiti sra¬
mote, zato se mu drage svile in raz¬
sutega zlata zanjo ni zdelo škoda. Pa
kaj bi se tudi žrl zaradi prgišča izgu¬
bljenega bogastva, saj vse tako ali
tako pade na hrbet njegovim zvestim
podložnikom!

Ni znano, kaj je še storil kralj.
Bržčas se krojaču-skazi ni skrivil niti
Jas, zakaj še vedno vedri in oblači po
krojačnici, pekamici in hlevarnici.
Tudi ni znano, če se je kralj ob tem
dogodku spomnil svojega starega in
zvestega krojaškega mojstra. Najbrž
ga je sram, da bi priznal zmoto, zato
je negodnemu stremuhu vse odpu¬
stil ...

Ubogi kralj! Za tolažbo mu ostane
samo še kmečka ohcet...