BREZ SPOMINOV RANČ VMRETI NEJ VREDNO str. 2 V ŠOLINOJ "KRČMI" str. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 17. junija 1999 Leto IX, št. 12 V oči nam je spadnilo - v oči vam mečemo! Na enom konci je ves slovenska, na drügom pa vogrska? Tau mi je že večkrat na pamet prišlo, gda sam se pelala iz Varaša proti Slovenski vesi. Pred dobrim letom se je tabla, pri ciglencaj, gde je pisalo SLOVENSKA VES, zgibila. Najprva je bila samo na dvoje vujgnjena, potem go pa gnauk več samo nej bilau. Tau sam že dostakrat vpamet vzela, ka če v Porabji kakšno tablo, kakšen slovenski napis dojvzemeio s kakšne zidine, (ali zavolo toga, ka zidino obnavlajo ali zavolo toga, ka je institucija dobila nauvo ime) skurok nejga šansa, ka bi go na nauvo gordjali. Pa nej zavolo toga, ka bi nam tau stojkoli hrano, mislim tü na oblast (hatalom) ali na Madžare, s sterimi vküper živimo. Nej, nej! Zavolo toga, ka smo mi, Slovenci ali šlampasti ali ne držimo za pomembno (fontosnak), naj se vidi, naj se od zvüna (bar od zvüna) tö vidi, ka po tej vasnicaj živimo Slovenje. Eške lagovejše je, če der vödejejo kakšno slovensko tablo, pa je v tistom, ka piše, kakšna hiba. Tisto tablo pa rejsan sam Perün vö ne meni. "Vejpa mi smo se pobrigali za tablo, smo go vödjali, zdaj nas pa dun drejgate. Vam se pa idka ne vidi! " majo šegau praviti kakšni prejdnji vesi, če jim pravimo, ka je kakšen napis nej dober. Dapa tau zatok tö morajo vedeti, ka smo eške nikoga nej taposlali, če je prišo na Slovensko zvezo, naj ma pomagamo kaj vönapisati. V naši novinaj smo lani zatok meli senjo (sorozat), v šteroj smo v obedvej rejči napisali, kak se kaj mora vönapisati. Dapa kak vögleda, je tau nej dosta pomagale. Eške itak mamo po naši vasnicaj dostikrat samo óvode, iskole, kultúrháze, sportpálye. Če bi malo bole skrb meli, bi leko meli vrtce, šole, kulturne domove, športna igrišča... Če bi nej pozabili, ka sé tau šika slovenski tö vönapisati. Vejpa, gda te naše samouprave (önkormányzat) pišejo prošnje za pomauč kakšnim skladom, Državni slovenski samouprava Slovenski zvezi, te zatok ne pozabijo napisati, ka so one prej slovenske samouprave... (Stere ste nej takšne, tiste ne bojte čemerno. ) * * * Vejmo, ka Varaš živi od Avstrijcov, steri odijo k nam kipüvat. Etognauk sam mejla iz Slovenije dva busa lidi - turiste. Kak smo se po Varaši šetali, so me gnauk samo pitali, kak je tau, ka skurok vseposedik na prvom mesti nemško majo napiše pa samo na drügom mesti Vogrski? Ne bantiva te tau njini madžarski ponos (büszkeség)? "Nej, " sam pravla. "Oni kak večinsko lüstvo vejndrik ne mislijo na tau, ka se njinoj matemoj rejči tö leko kaj lagvoga zgodi. " Mi kak manjšinci, bi pa vejndrik mogli (že) pomisliti na tau! * * * Če bi se delala nauva tabla pri ciglencaj, ne pozabite, da Varaš tö ma slovensko ime. Leko bi na tabli etak pisalo: Monošter - Slovenska ves. M. Sukič 2 Brez spominov ranč vmreti nej vredno? Gospod dr. Vanek Šiftar in žena živeta v Petanjcaj 12 kilometerov od Murske Sobote. Tü je erična (znana) Šiftaijeva kapela pa Šiftatjev vrt (gračenek) spominov in tovarištva. Poleg pa petanjski grad. Pred letom 1990 sé je predpetanjskim vrtom spominov in tovarištva včasik en sam den stavilo po dvajsti autobusov. V te novi politični cajtaj pa so nistarni neznajžni lüdje steli spominski park v luft püstiti. Vö so jim posekali par zelo redki drejv. Šiftarovm so pretili, je ovak odürjavali. Eške so prej strelali tö za njimženo. Vsvobodni Sloveniji. Kepler v Petanjci___________ V petanjskom gradi so se skrivali luterani, gda so katoličani pa močnejši gratali (rekatolizacija). L. 1598 so se vujšli profesori z Univerze v Gradeci, med njimi je biu eričen zvezdar Johannes Kepler. Drugi pregnani protestanti so se tö tü zberali. Več kak 40 ji je bilo. Mali grad je biu od grofovske rodbine Nádasdy. Ta rodbina je trnok pomagala luteranom, protestantom. Baron v nemški Radgoni je tö na velko pomoč biu luteranom. Un je tö es pribegno, je tü živo in mrau, grob pa ma pri tišinski cerkvi. Püšpek v Zagrebi je zavolo konkurence celo čemeren biu na Petanjce. Gda se je pelo v Gradec, se je v tom kraji Stavo, in je Sto pregnati luterane. Tak ji je Sto znoriti pa se jim približati, ka je zlažo, ka je lačen in če bi nej leko od nji gesti daubo. Luterani pa so ga tak odstirali, ka uni sami tö nemajo stroška. Grad v Petanjci je biu Ferenca Nádasdyja, depa zato, ka je un (z Zrinjinom in Frankopanom) tö delo proti Austriji, so ma dojsekli glavo v Dunajskom Novom mesti (Bécsújhely), grad so pa odvzeli od rodbine. Kelko se teva norca kišüjeta?!? ________________ 1941-oga leta je pri Šiftarovaj bila ilegalna postojanka. Tü so sé skrivali prekmurski ilegalci, šteri so se bili proti Nemcom. Od tü so začnili vküper delati z mariborskimi ilegalci, med njimi je bila študentka Slava Klavora. Gospod Šiftar nam je pripovedo, ka se je prej nikdar v živlenji nej telko kišüvo, kak s Slavo Klavoro. Gda je trbelo ilegalno priti prek Müre, sta tak delala, kak če bi Slava bila njegova velka lübica. Nemški sodacke so sé hrzali, kak künji, ka teva dva sta prej malo nora, ka se naponi samo ližeta. Tak sta šla kak dva „norca” v Müro pa sva pod Vodo prišla na madžarsko stran. (L. 1941 je Slavo Klavoro gestapo zgrabo, so go matrali v Maribori in Gradeci, naslednje pa jo v Maribori vmorili. ) Zato ka so oba kraj granice meli grünt, je njin brat odo travo kosit na madžarsko (prekmurske) stran, večkrat je v travi pripelo kakšega ilegalca... Toga brata so doj strelili na Poljskom. Mlajši brat pa je biu zapretivVáci na Vogrskom. Un je mogo akne (mine) gor brati, posrečilo se ma je vujti na rusoško stran, depa naslednje je tam spadno. 1945-ega leta je v tej krajini bila fronta. Pet kednov je to trpelo, lüdjé so mogli iz svoji kuč, ves je zgorela. Dosta lüdi je spadnilo, med njim dosta mlajšov tö. Vsem mrtvim v večen spomin... __________________ Kapelo je Šiftarova rodbina zozidala v spomin prve svetovne bojne. Pri vhodi v tören sta dve tabli, na šteraj so napisi imen vse moškov, šteri so spadnili v prvi bojni, na drugi pa napisi vse tisti, šteri so spadnili za svobodo med drugo bojno. Leta 1946 so začnili delati té gračenek (vrt) z motom: „ Vsem mrtvim protifašizmi v večen spomin, nam živim v stalen opomm. ” V té gračenek, šteri je velki en hektar pa pau, so dreve iz tisti vesnic in varašov, v šteraj se je v drugi bojni kaj posebnoga godilo, npr. iz taborišč v Jasenovaci, Gonarsi, na Rabi, v Dachauni, Ausdrvvitzi, Sárvári itd. Tü so takše dreve, štere so rasle v tisti cajtaj. Vsako drevo má dokumentacijo. Poslali so jim cepike iz Avstralijo, Kine, Urugvaja, Merike tö. Finci so tö bili. Istina pa, ka dosta fele drev ne ostane v tej klüni. Tisto drevo, štero je posadiu sodački ataše iz Merike, se je tö nej prijalo. Posado je velko sekvojo (iglasto drevo) na Spomin merikanarskoga fligara Liberatora, šteri je nej daleč doj spadno. Zbombarderali cerkev, puno žensk in mlajšov Zvün 600 fele drev iz celoga sveta so v tom parki eške drugi spomini tö. Tak napriliko kapnik (cseppkő) iz Postojnske jame, v šteri so med drugo bojno partizani v luft püstili več gezaro literov bencina. Tü je videti falat stene iz Rižarne pri Trsti, gde so nemški fašisti meli koncentracijsko taborišče s krematorijom; kamli z rabskoga lagera; en tau oltara iz francuske vesi Oradour sur Glane, gde so esesovci v cerkev zaprli žene in mlajše, šteri so molili, zmes so pa boži ram v luft püstil pa bujli 648 lüdi. Tü majo krvavo zemlo, štero so prinesli mlajši iz Stalingrada, gde so bile strašanjske bitke. Iz japonske Hirošime (na tö so atomsko bombo lüčili) je tö en cügeu na ogled. Slovenski izgnanci iz sövernoga polarnoga kroga (északi sarkkör) so prinesli kamen s ceste, po šteri so hodili internirani obsojenci. Najbole drastična pelda morjenja je bilo tisto, gda so zgübili človeka za noge, spodik pri podplataj, pa ga tresnili v steno pa ma tak razstrüsnili glavo. Tovarišija pomeni gazdija Kmetija (gazdija) se je že pred 300-400 leti zvala „tovarišija”, pesnik France Prešeren je že pred več kak 150 leti nüco reč „tovarišija”. Mariborčani, gda je bila velka germanizacija, so tak skončali, ka se gasilci med sebov zvali „tovariši” - do danešnjega dneva. Gasilec je prej tisti tö, šteri pride na pogorišče kradniti, tovariš pa je tisti, šteri za drugega aldüje svoje živlenje. Gda je Tito odo v Pomurji, se je Stavo v Petanjci pri g. Šiftari tö, je za gračenek podariu tri Pančičeve omorike (balkáni lucfenyő). (Za toga volo so nistarni tö čemerili na Šiftarove. ) U Thant, generalni sekretar OZN (ENSZ), je poslo bršljan (borostyán), šteroga so meli pred ENSZ-paloto. Pri vhodi obiskovalce pozdravla ranč té bršljan. G. Šiftar pa pravi, ka bršljan pomeni dva simbola. Je simbol lübezni. Če so prej nekomi, šteroga so v vesi radi meli, pleli venec, te so ga pleli iz bršljana. Na Primorskem (pri morji) na vinotočaj visijo vejke bršljana. Do konca najinoga živlenja_____________________ Gračenek je od začetka v redi mela Šiftarova družina. Eške gnesden tö g. Vanek pa njegova žena skrbita za vrt spominov in tovarištva. Kak nam je povedo g. Vanek: „do konca”. Veliki slovenski pisatelj Edvard Kocbek je v tom gračenki napiso svojo zadnjo pesem. Pred smrtjo se je es prišo poslovit akademik, teolog, filozof, psiholog dr. Anton Trstenjak, šteri je o našem Porabji tö piso. Slovenska pisateljica Mira Mihelič s smrtnim rakom je prišla v te ograček, ka bi en mesec pred svojo smrtjo rada najšla mér. Üšla je od dreve do dreve, pobožala je tiste pa debla in tak slobod jemala... Besedilo in posnetek: Francek Mukič Dr. Vanek Šiftar je bil rojen 1919 na Petanjcih v. Prekmurju. Pred vojno je urejal dvomesečnik Mladi Prekmurec in bil predsednik Kluba prekmurskih akademikov. Po letu 1945 je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, tam 1965 doktoriral iz družbenopolitičnih znanosti. V življenju je opravljal več družbenopolitičnih funkcij, bil profesor na sedanji pravni fakulteti, predaval na mariborskem oddelku Teološke fakultete in v Zagrebu, leta 1983 dobil naziv zaslužni profesor Univerze Maribor. Objavil je več samostojnih del in več razprav ter sestavkov s področja družboslovja. Tako leta 1970 knjigo Cigani - minulost v sedanjosti, v katero je strnil svoje bogato teoretično in praktično vedenje o Ciga-nih-Romih. Dr. Vanek Šiftar je odličen poznavalec manjšinske problematike. Tako je zelo dobro seznanjen z razmerami med porabskimi Slovenci, sodi med redke strokovnjake, ki se aktivno zanimajo za položaj Slovencev v avstrijski zvezni deželi Štajerski, zlasti v takoimenovanem Radgonskem kotu, in med še redkejše znanstvenike, ki spremljajo položaj gradiščanskih Hrvatov v Avstriji in na Madžarskem. Tu uspešno, kot urednik za slovenski del, sodeluje s Panonskim inštitutom v Pinkovcu, zlasti pri pripravljanju almanaha Panonska letna knjiga (Panonski zbornik). Dr. Vanek Šiftar je bil med pobudniki za mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci in sodeloval tudi pri drugih skupnih srečanjih v takoimenovanem panonskem prostoru, ki povezuje dele držav Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Slovenije. Dr. Vanek Šiftar je dober poznavalec književnosti, čeprav se je osebno v literaturi "oglasil" šele lani (1998) s pesniško zbirko Pobiram orumenele liste. Gospodu Šiftarju čestitamo za njegov 80. rojstni dan. (eR) Akademik dr. Anton Vratuša, dr. Robert Hajszan in dr. Vanek Šiftar v Parki spominov Porabje, 17. junija 1999 3 Štenjé MAČKE, MIŠKE, SOVE I VSE STVARI NE Pesnica i pisatelica Svetlana Makarovič (1939) se je naraudila v Maribori, v Ljubljani se je včila za igralko (színésznő). Od 1970-oga leta mau pa samo piše pesmi i pripovejsti za mlajše. Najraj piše o stvarinaj, o torne, ka vse se leko godi z mačkami, miši, sovo, psom i drugimi stvarinami. Za svoje pesmi je napisala melodijo to, pa je spejvala za kaseto. Tak ka njene pesmi leko poslušamo to, nej samo štemo. Dragi mlajši! Približujejo se počitnice. Poiškite v knjižnici knige pa kasete Svetlane Makarovič, pa v ladnoj senci dojpreštite pa poslušajte njene zanimive zgodbice. Takše, kakšne je pisala v knigaj Pekarna Mišmaš: Na koncu vaši je stala velika, nizka hiša z napisom: PEKARNA MIŠMAŠ Pod hišo je tekel živahen potok, ob potoku je stal mlin, ki je mlel moko za pekarno. Mišmaš je bil majhen možiček z dolgimi črnimi brki, ki so bili videti kot dva mišja repka, in imel je bleščeče se črne oči, podobne mišjim. Bil je tako majhne postave in tako navihano je gledal, da so mnogi vaščani trdili o njem, da je škrat - in čisto mogoče je to tudi zares bil. Pekel je pa tako dober kruh, tako hrustljave rogljičke, tako dišeče piškote, da so kupci prihajali k njemu iz vseh sosednjih vasi. Mišmaš je že navsezgodaj zjutraj stal za prodajnim pultom, pred pekarno pa se je vila dolga vrsta ljudi, ki so cedili sline - tako lepo je dišalo iz pekarne. Marija Kozar Pesem ne pozna meja V soboto, 5. junija 1999 smo se v Kulturnem domu v Pliberku srečali pevci štirih držav, Avstrije, Slovenije, Italije in Madžarske. Na tem srečanju smo že petič sodelovali pevci z Gornjega Senika. Pri tem nam je pomagala g. Jelka Rojšek, velika ljubiteljica zborovskega petja. Na žalost pa 31. srečanja ni dočakala. Na reviji v Pliberku so prvo pesem zapeli njej v Spomin, s tem so se ji zahvalili za dolgoletni trüd. Slovenska prosvetna zveza v Celovcu in Slovensko prosvetno društvo "Edinost" v Pliberku sta bila prireditelja 31. srečanja "Pesem nepozna meja". Nastopilo je 5 moških, 2 mešana zbora in dekliška vokalna skupina. Spored je začel domači MPZ "Edinost" iz Pliberka. Revija se je čudovito končala, skupne pesmi je zapelo preko 200 pevk in pevcev. Skladbo Lipa zelenela je je dirigirala ga. Barbara Bola, Večemico pa naša dirigentka, ga. Marija Trifus. Za konec smo zapeli Vstajenje Primorske pod taktirko Marjana Pavlice. Čudovite spomine imamo vsako leto, veseli smo, da sé lahko Srečamo s pevci, ki vsi Skupaj verjamamo, da "Naša pesem nepozna meja, dokler živela bo, živeli bomo z njo! " Zahvaliti se moramo Slovenski zvezi za finančno pomoč in njenemu predsedniku, da se je udeležil našega gostovanja Drage pevke in pevci vseh zborov! Srečno in nasvidenje prihodnje leto na 32. srečanju v Trbovljah. Vera Gašpar Gledališka držina Nindrik-indrik na 38. Linhartovom srečanji v Ljubljani Antona Tomaža Linharta držimo Slovenci za našoga prvoga dramatika. Pomejni, ka je biu tej možakar prvi človek, ka je začo v Slovenskoj rejči pisati za gledališče. Gledališka držina Nindrik-indrik je pred dvejma letoma notpokazala Županovo Micko, tekst, steroga je napijso ranč A. T. Linhart. Po tom, merne vole leko povejmo, velkom Slovenci se zove gledališki festival, na sterom se vsikšo leto srečajo slovenske gledališke držine in skupine (skupina pomejni, ka sé nešče fküper drži: Skupaj = vküper). Kak že gvüšno vejte, je gledališka držina Nindrik-indrik tou leto gori postavila igro Gorana Gluviča Videoklub. Najprvin smo se notpokazali na festivali v Soboti, po tistom pa na bole vejkšon festivali v Pesnici pri Maribori. Tam nas je pogledno mladi gospaud Alen Jelen, steromi se je trno povidlo tou, ka smo napravili. Ranč tej gospoud pa je biu tisti, steri je zbejro najbaukše predstave za Linhartovo srečanje v Ljubljani. Pogledno si je štiridesetsedem (47) držin po cejloj Sloveniji in na konci od vsej povedo, stere si zaslüžijo, ka gorstaupijo na tom festivali. Bilou ji je sedem in med njimi se je na našo velko srečo najšla naša predstava Videoklub tö. Ne vem, če ranč leko povejm, ka je tou bila sreča. Mogouče leko, dapa tou leto smo se rejsan žmetnoga dela prijali. Dosta pa trno dobro smo delali, tak, ka si brodim, ka tü neje bila samo sreča. Tou se je vidlo v Ljubljani od prve minute, kak je na ouder stoupila Aranka, po tistom Pišta, Laci, Agi in na kraji ške Klara. Začalo se je v soboto v devetoj vöri zvečer in cejlo edno vöro, kelko je vse fküper trpelo, je čistak puna dvorana leko vidla pa čüla, kakšno gledališko držino mamo v Porabji. Kak se njim je vidlo, povej tou tö; ka so štirikrat med predstavo poiskali, tak, ka je trbelo počakati, naj enjajo. Gda se je predstava skončala, je nej bilou nej konca pa nej kraja seganja v roke in guča od toga, kak se njim je vsem Videoklub povido. Rejsan, toplo nam je bilou pri srcaj. Drugo pa je tou, ka s njo se oprvin leko na ednom takšom festivali v Sloveniji srečali z lidami, steri ranč tak delajo v gledališči. Če se ške gda Srečamo na kakšom festivali, te mo že trno dobri pajdaši. Ške idnouk pa trno lejpa vala pajdašom pa pajdašicam iz naše držine, steri so mi zavüpali in vörvali, kda sam ji mantrau z rečami, s stopaji, kak naj roke držijo, kak se naj obrnejo pa z vsem tistim, brezi steroga nega gledališče Miki Člani držine: Laci Nemeš, Pišti Nemeš, Agica Molnar, Miki Roš, Klara Fodor, Aranka Schwarcz Podpora verski dejavnosti 3. junija 1999 je zasedal kuratorij Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem, podporo je odobril v dveh temah, in sicer za versko dejavnost v maternem jeziku ter za usposabljanje manjšinskih strokovnjakov. V prvi temi so bile Slovencem odobrene naslednje vsote: • Slovenski samoupravi v Sakalovcih za organiziranje nove maše Ferenca Merklija 180 forintov, • Kulturnemu društvu A. Pavel v Sombotelu za verske obrede v slovenščini 50 tisoč forintov, • za enake namene sta dobila Slovensko društvo v Budimpešti in Slovenska samouprava v 18. okrožju Budimpešte 100 tisoč ter 150 tisoč forintov. Natečaj • Razpis • Natečaj • Razpis Javni sklad za narodne in etnične manjšine na Madžarskem ponovno razpisuje natečaj v naslednjih temah: • Verska dejavnost v maternem jeziku, • Usposabljanje manjšinskih strokovnjakov. Rok za vložitev prošenj: 13. avgust 1999 Odločitev: 9. septembra 1999 Navodila in obrazec dobite po pošti: 1357 Budimpešta, Pf.: 2. Če obrazec želite dobiti po pošti, pošljite na naslov ovojnico srednje velikosti z vašim naslovom in znamko. Obrazec in navodila najdete tudi na internetu: http: //wvm. ronuipage. c3. hu in http: //w3. datanet. hu/~mnekk. Pályázati kiírás • pályázati kiírás A Magyarországi Nemzeti és Etnikai Kisebbségekért Közalapítvány kuratóriuma ismét meghirdeti pályázatát: • a kisebbségek hitéletéhez kapcsolódó anyanyelvi és közösségi tevékenységek, • kisebbségi - közéleti szakemberek képzése témakörben. A pályázatok beadási határideje: 1999. augusztus 13. Döntés előreláthatólag az 1999. szeptember 9-i kuratóriumi ülésen. A pályázat beadásának feltételeit rögzítő útmutató és adatlap beszerezhető: - postai úton: felbélyegzett közepes méretű (C5-ös), saját értesítési címmel ellátott válaszboríték csatolásával a 1357 Budapest Pf. 2. postacímen, - illetve lehívható a http: //www. romapage. c3. hu és a http: //w3-datanet. hu/~mnekk. Porabje, 17. junija 1999 4 OD SLOVENIJE... Premier Drnovšek v Albaniji Slovenski premier Janez Drnovšek se je mudil na enodnevnem uradnem obisku v Albaniji. Po uradnih pogovorih z gostiteljem, albanskim kolegom Pandelijem Majkom, se je sestal še s predsednikom države Rexhepom Mejdanijem. Po pogovorih so člani slovenske delegacije obiskali begunsko taborišče v mestu Vlora na jugu države in slovensko medicinsko enoto, ki v okviru belgijskega bataljona deluje v taborišču. Prvi uradni obisk predsednika slovenske vlade v Albaniji je potrdil interes obeh držav po nadaljevanju političnega dialoga. Premier Drnovšek je za predsednikom Milanom Kučanom, ki je pred kratkim obiskal Makedonijo, bil tako že drugi visok slovenski predstavnik, ki se je v zadnjem času mudil na Balkanu. Poslanci po novem predčasno v pokoj Poslanci slovenskega parlamenta so po hitrem postopku z 41 glasovi "za" in 25 glasovi "proti" sprejeli zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o poslancih, ki je določil pogoje za predčasno upokojevanje poslancev. Po sprejetih rešitvah v zvezi s predčasnim upokojevanjem bodo poslanke in poslanci po prenehanju mandata lahko uveljavljali pravico do predčasne pokojnine, če bodo opravljali mandat polno mandatno dobo, dopolnili 58 let (moški) oziroma 53 let (ženska) in imeli najmanj 30 let pokojninske dobe. Potrjen obisk papeža v Sloveniji Državni in cerkveni odbor sta prejela obvestilo apostolske nunciature v Ljubljani, da je papež Janez Pavel II v celoti potrdil predlog programa njegovega obiska v Sloveniji, ki bo 19. septembra letos. Kot so sporočili iz vladnega odbora za organizacijo obiska papeža v Slovenji, bo osrednji del programa slovesna maša ob Betnavskem dvorcu v Mariboru, pri kateri bo papež Janez Pavel II. razglasil škofa Antona Martina Slomška za blaženega. NémarKejp (16) Svinjarija Blüzi 30 let še je zgodilo na Gorenjom Siniki. Vert je vopüsto svojega malega, kakšega 30-kilskega pujčka. Praškiček je malo rofnjo po travi, pa te ednok samo hajč taprek po poštiji proti Žipankinji. Zmes j epridrnjaro velki sodački auto pa je doj zavozo siromačkega bujceka. Mali kröfkoša je včasik püsto paro. Na gazdino korenje so se ta žuti podje tö nazaj korili, ka zaka je vert nej bole skrb emo na svojega pujceka... Sledik so prišli nikši oficiri, depa uni so tö samo tö pravili. Gospodar je za toga volo dugo-dugo vro v enoga prednjoga na G. Siniki. Te sopa ednok nikši djileš meli v vesi, na šteroga je glavni sinčarski predjen tö prišo. Un seje tožo civilnim voditelom vesi, ka prej kakšo delo je to, ka nistarni v vesi neprestanoma gajdlajo enega njegovega oficira. Te so ma raztomačili, ka je gazda nikanej čemeren na tistega mladega prednjega, liki na sodačijo, ka ma neškejo vöplačati njegov kvar... To je ta glavni graničar nej znau... Minolo je par kednov ali mesecov, in je vert že pozabo na celo delo. Te se je pa ednok samo v njim dvorišče pripelo en sodački auto, štirje granicačari so doj zdignili z njega svinjsko klonjo, v šteri je bila ena lepa velika prasica. Blüzi 100 kil je vagala. Sto prej mate, pa naj se vam düša priveže. Eške smo vam kaj dužni?... Bilo je veliko veselje v družina kaje brez krmljenja tak lepo zraso ,,njin” pujči, pa so zato povoženega zvekšega tö leko ponücali. Čisti profit. Če rejsan so zato čemere tö meli, pa če rejsan so namesto prašiča dobili prasico. Mojti Bog! Se je en den prestrašo gazda. Ta vragica pa se uče! Vejpa ovo vse rdečo ma! Dje, fiks namolt, drugo nego nazaj, de go trbelo ta koli Kolarni, k kanžari pelati. Gda se procesija pri Zvonarski ta nut ziba, pokojna Vancarna Veronika se po kolenaj točéjo pa gledajo, kak riba na süjom:,, Čeden boj človek, vejpa je ta prasica breja!? Ti pa go k kanžari ženeš!? ” Vert si je mislo, ka je ženska vendrak dosta slivovi globonclinov zejla pa zato vsefele zeleno guči.,, Vej pa pri ceckaj ribo má! ”Ja, ja, ribe so v potoki, nej pri ceckaj... Prasica je pri kanžari nej pa nej stejla ,,držati ”. Zaman so go silili, trucali, lepo, grdo, s palico... Kanžarov štük nabit, njegov plüg zriktani, ka bi leko orau z nji. Prasica pa nej pa nej. Prasice, štere seüčejo, prej rade dajo, rade držijo. (Sto bi si brodo. ) Domau je tö nej stejla titi. To je pa nikša zakunjena, prekleta sodačka kurva?! Za en keden je prasica zmetala! Skotila je mrtve prasé. Fiks tajfli! Don so Vancarna Veronika meli istino?!... Eške sreča, ka se je to nej gnesden zgodilo. Vidimo, ka se je Clin(ton)ova Monika za istino ükala pa (ga) lepo držala, Merikanarski Vilmoš (Bili) pa je don kakše težave emo s svojim kanžarskim servisom. _____________________________________Francek Mukič | Pismo iz Sobote Kelko košta moj Žitek? Inda svejta je živo krau, steri je biu trno dober do svojoga lüdstva. Té krau je skur nika nej gejno zase. Vzeu je samo telko, kelko njemi je trbelo, njemi pa ške kakšomi človeki, ka je fküper z njim biu tak bole pregnji v tom kralestvi. Lüdstvo je toga krala melo rado, kak do toga mau ške niednoga krala pred njim. Za vsikši pejnez, ka je biu pobrani, je vöovado, za koj se je ponüco. Za vsikši filer se je vedlo, kama je šou; ali za poštijo ali za soldačijo ali za vodovod ali za šoule ali pa za boukše živlenje. Takšo kralovo poštenje je, kak si že vejn brodite, vsikši človik poštüvo in za takšoga krala bi se ranč tak vsikši človik gori vzeu, če bi trbelo. Gda je tej krau samo kaj malo čüo, ka se med lidmi kaj lagvoga guči ali je nej kaj vrejdi, te je brž odišo med nji in se z njimi pogučo, kak naj naredijo, ka bi vse tadale vrejdi bilou, idnouk se Zgodilo, ka je eden od njegvi ministrov neka malo preveč pejnez ta zagnau kak pa bi trbelo. Ške v istoj minuti je té pejneze mogo nazaj nut prinesti in nigdar več njemi je nej dovoljeno bilou biti v slüžbi pri krali. Tej krau je živo... tej krau je živo... Na, vej vam pa vöovadim. Tej krau je živo v prpovejsti. Pravzaprav, un ške itak živé samo v prpovejsti. In v toj prpovejsti je tomi krali bilou najbole važno tou, ka so njegvi lidje bili srečni, ka so si leko küpili, ka so nücali, ka so nej trpetali, kak do živeli, ka se njim je nej godilo lagvo, ka so ... in tak tadale. Lejpa prpovejst, gelte? Vej si je lüdstvo znan ranč zato vözbrodilo takše prpovejsti, ka bi njim v žmeten Žitek senje od boukšoga žitka prišle. Zakoj sam vam tou prpovejst povedo? Zato, ka se nam v Sloveniji tak lagvo godi, ka bi ednoga takšoga krala nücali. Pravo sam, ednoga! Tou pa zato, ka smo pri nas takšoga krala spauvali, steri ma bar deset gezero glav in vsikša ta glava ma za sebov ške bar stou lačni lamp. Kak naj Zdaj navadnomi človeki kaj ostane za njegve lampe, če pa tej naš krau telko zasé prosi? Zato, ka se ne šika, ka bi krau kradno, si je vözbrodo, kak naj peneze dobi brezi toga, ka bi ji rejsan kradno. Tak so tej lačne kralove lampe začale broditi. Brodile so pa brodile in vse, ka so si zbrodile, so naredile. Zdaj tou tak vövidi; če škejš zdrav biti, moraš meti trno dosta pejnez, zato ka kralove lampe dosta vkraj pogejo, če škejš küpiti auto, nücaš dosta več pejnez od njegve vrejdnosti, lampe so lačne, če škejš brž v trno dobra penzijo oditi, moraš gratati kralove lampe, stere nedo stare ranč petdesetpet lejt, ka do z dobra penzijo živele boukše, kak tisti, steri de se mantrau cejli žitek, če... Nej, dale vam več nika vö ne ovadim. Vörvlem, ka vam je tou bilou zadosta. Zato pa vam povem edno prpovejst. Gda je že slovensko lüdstvo bilou trno zmantrano in so bile site in nasmijane samo kralove lampe, se je najšo človek, steri je pravo: - Če škejte, ge naredim tak, kak mora biti po pravici! Samo povejte mi in stoupim pred vas. Tou tak tadale ne more titi! Lüdstvo je bilou trno za tou. Človeka so postavili za krala in té krau je rejsan drugo nej nüco, kak samo tou, naj vsikši človek srečen bou. In bilou je rejsan tak, kak njim je obečo: - Srečno kralestvo je leko samo tisto, stero ma srečne lidi! Od moje tašče Regine, trno čedne ženske pa vam ne ovadim čista nika. Una je tak nigdar nej vcejlak srečna. Leko je prpovejst ali pa istina. Miki Porabje, 17. junija 1999 5 "Povej mi svojo ime pa ti povejm, otkec si" ... bi leko v Porabji povedli. Porabci Živemo v sedmi vesnicaj, depa naše "ime” (priimek) vöovadi, iz štere vesi smo. Tau je istina za priimek (vezetéknév) pa na ime tü. S priimki "Bajzek, Karba, Dončec, Bartakovič, Domiter" je tak, ka človek navekša zavadi, iz štere vesi so tej lüdje, stere tak zovejo. Ime je pa pri nas tak, ka od vesi do vesi za gnako ime ovak gučimo. Povejmo Marija je na G. Seniki Micka, Mici, v Števanovci, Verici Mariška, ka se mi pa sploj vidi, v Slovenskoj vesi ji pravijo Majči. Stoj bi leko Pito, ka je s tistimi lüdami, šteri očo majo povejmo iz Andovce, mater z G. Senika, živejo pa v Slovenskoj vesi? Ge sam ojdla pri ednoj takšoj ženski v Slovenskoj vesi, za štero je tau istina. Marija Lang (Karba) žive v Slovenskoj vesi pa leko ovadim, ka je že bole skrajek k 60 lejtam kak k 50. Če go pa pogledneš, bi 10 lejt mirno leko zatajila. Vidi se eške mlada, če rejsan so tü pa tam njeni vlastje takši, kak če bi po mlina ojdla pa bi se k kakšomi mlinari vcuj stisnila. Tau že dugo vejm, da živeš v Slovenskoj vesi, si članica varaškoga slovenskoga ženskega zbora. Malo me je sram, ka med dostimi-dos-timi Porabci si ti edna rejdka, od štere ne znam, iz kakšoga pokolenja si. "Na tom se pa malo čüdivam zatok, ka dobro vejm, ka si mojo mater dobra poznala. Ge sam očo mejla iz Andovec, tau priimek (Karba) tü svedoči. Mati so pa bili z G. Senika. 1940. leta so se es oženiti v Slovensko ves, gde je mojga očo držina že živela. Žau, od svojga očo dosta ne Znam zatok, ka so 1943. leta rutjivati pa so več iz bojne nigdar nej nazaj Prišli. Mati so me sami gorzraniti. Meti smo malo gazdijo, depa že mlada sam v slüžbo üšla. V Varaši sam bila pri ednoj držini varuška(dada). Nigdar ne pozabim, na eden mejsec sam 300 forintov slüžili Delala sam v Varaši v sanatoriji v graci (na vrtu) pa v künji tü. Po tistom sam prišla v židano fabriko za tkalko. Rano sam se oženila, z Židova sam mejla moža, njegvo ime je Lang, tau je nemško ime. Tak Znam, ka po ednom tali je on z nemškoga pokolenja bio. Žau, že dvej leta je tomi, ka sam ga zgübili pokopala. Pa za dobre pau leta so mi moja mati tü mrli. " Znano je, da v našoj krajini je sploj dosta žensk delalo v židanoj fabriki. "Tistoga reda je tau velko delo bilau, če je stoj leko not prišo v židano fabriko. Če se je pa stoj vzeo za tkalko, buma je tau nej leko delo bilau. Istina, ka smo relativno dobra slüžile, pa je v vsakšoj partiji dobra kolektiva bila. Ge sam 30 lejt delala tam na tri partije. Tau je nej bio leki slüž, če pomistim na tau tü, ka sam deco tü mejla. Mam edno čerko pa ednoga sina. Tau pa zatok tü morem povedati, ka sam rada tam delala. Če človek rad ma svojo delo, te je ranč nej tak žmetno delati. Tistoga reda smo pa ja biti dobra kolektiva. Fabrika je dosta dala na tau, da bi vküp držati. Dostakrat so nam organizerati izlete po cejlom rosagi. " Gnauk ali dvakrat sam ojdla v židanoj fabriki pa sam kumaj čakala, ka vövujdem. Tam je takšo šomatanje pa lomatanje šlau, ka še radivam, kak ste tau trpeli. "Tau se človek vse leko navči. Nej tau bilau najbole žmetno. Tistoga reda, gda so ešče nej pripelati nauve mašine, sam nagnauk na dvajsti mašinaj delala. Dvajset mašinov je trbelo paziti pa niti popravlati, če so se vtrgnile ati so mašini naprajti kakše druge hibe. Na den sam telko ojdla peški, kak če bi üšla v Krmedin. Človek je mogo dobra "podkovani" biti, če je tau lekovöprstau. " Kak sam prišla es k tebi, sam spoznala v Slovenskoj vesi takšo tau, steri je sploj lejpi. Tvoja iža pa tvojga sina iža sta na lejpom mesti. "Pravica je tau, ka sam se tü narodila, tau je moj daum, moja ves. Tü sam rada, pa bi me nikak nej mogo tüj vkraj geniti, kakoti, ka sam sama ostala. Naša iža je vsigdar puna bila. Deco sva tüj gor zranila z možom, z materjov. Müva z možom sva lepo živela, kakoti ka sva sploj dosta delala. Za deco sva naprajla vse. Moja mati, po tistim sva pa müva tüj kauleg naše stare iže pokipüvala grünt, zozidati smo mi, nej dugo pa moj sin nauve rame. Vse mamo, ka nam je potrejbno. Samo ka več nejga toga, steri bi Zdaj tau lejpo zemlau opravlo, kosijo, delo. Vsigdar smo meti živino, Zdaj mam samo par kokauši. Ge sama več ne morem obdelati tau vse, deca je pa v slüžbi, čij je ranč nej doma, liki na Gasztonyi oženjana. " Praviš, ka si sama. Gda sam prišla, sam vidla, ka v künji puno knjig, irk pa šale maš v ednom kauti. "Mam 5 vnukov, štiri pojbe, pa malo deklo. Sin ma dva, čerka pa tri detete. Tüj doma sta mati David pa Sabina, njiva največkrat prideta pa se tüj šalita. Zatok so tüj knjige, irke pa šale. " Dobro vejm, ka že več lejt spejvam z varaškimi ženskami. Tau sam zdaj tü zvejdla, ka s Senika maš mater. Tistoga reda so ti mati kaj pomagali pri tom, ka znaš slovenske pesmi? "Mati pa njena sestra, moja tatica Bina so tistoga reda, gda smo mlajši biti, samo slovenski gučali z nami. Bina so tü tüj živeti, etak so pa nepozableni tisti večeri pa Svetki, stere smo z njimi doživeli. Moja deca je tü lepo znala slovenski, zatok ka so moja mati tak gučati z njimi. Pa ge tak bola po senčarskom gučim tü, zatok ka so mati tak gučati. Dosta lejpi pesmi pa Zvün toga slovenske plese smo se navčiti od mame pa tatice. Na teltja ka smo je v naši mladi lejtaj plesati tü. Zdaj sam pa rada, če leko Odim spejvat. Pod vodstvom Marije Rituper delamo. Ona nas vči, meni se pa nazaj poklanjajo tiste pesmi, ka sam od matere pa od tatice čüla. V tauj skupini je dobra delati pa če mo zdravje mejla, mo ojdla tadala. " Samo ji želejm, naj ji zdravje slüži, ka bi nam pomagala občuvati naše pesmi. I. Barber Majči, gda je delala v Židanoj fabriki ... DO MADŽARSKE SREČANJE ANDOVČANOV Samouprava v Andovcih organizira 15. avgusta srečanje Slovencev, ki so se odselili iz Andovcev. Vse tiste, ki bi se želeti udeležiti srečanja, prosimo, da nam pošljejo svoj naslov: Karel Holec, župan 9982 Andovci/Orfalu, Glavna u. 51 Madžarska ORFALUSIAK TALÁLKOZÓJA Orfalu Önkormányzata augusztus 15-én tartja az Orfaluból elszármazott szlovének találkozóját. Kérjük mindazokat a volt orfalusi lakosokat, akik a találkozón szeretnének részt venni, küldjék el cimüketa szervezőknek: Holecz Károly polgármester 9982 Orfalu Fő u. 51. Magyarország Nova maša 19. junija bo sombotelski škof dr. Istvan Konkoly posvetil v župnika diakona Ferenca Merktija iz Sakalovcev. Obred bo ob 10. uri v škofijski cerkvi v Sombotelu. Ferenc Merkli je po končani benediktinski gimnaziji v Pannonhalmi, po dvoletnem študiju v Sloveniji, študij nadaljeval v Rimu. Ferenc Merkli bo imel novo mašo v rojstni vasi v Sakalovcih, in sicer 20. junija ob 16. uri. Slovenci iz Bethlehema tudi v Porabju Skupina Slovencev iz Bethlehema, mesta ki je pobrateno z Mursko Soboto, bo od 19. do 26. junija na obisku v Prekmurju. Na njihovo posebno željo, nekateri so namreč rojeni v porabskih vaseh, bodo 22. junija obiskali tudi Porabje. Porabje, 1 7. junija 1999 6 V Šolinoj "krčmi" Če sé iz Števanovec proti Otkauvcom pelamo, na lejvo ena velka hiša stoji. Od daleč se samo strejo vidi, zato ka je s slivami cejlak kaulak zaraštjano. Od starejši sam že Večkrat čüjo, ka je tüj gnauksvejta krčma bila. Odti sam pa nikdar nej odo v tau rami. Eno srejdo sam se pelo ta pri hiši z avtonom pa Vidim, ka so Spaudnji Šolin Zoli ranč po pošto Prišli. Stanem z avtonom pa prauto nji staplam. Poštino lado so že zaprli, gnes nikšo pismo so nej dobili. - Baug daj, samo nej ste žedni gratali? je pitam. Zato ka v rukej en literski glaž vode držijo. - A, nej, k Šolinoma križa nesem vodau, malo rauže polejvat. - Te križje tisti Šolini križ, steri so krčmau meli? - Tau je te ram, - kažajo na strejo, ka sé vövidi med slivami. - Nej sam še odo pri tisti hiši, - pravim. - Poj pa dja ti pokažem. Tak dja mam skrb na tauga ram. Vsakši den vöoprem okna, naj se lüfta ram. Kaulak rama pa travo kosim, nej ka bi vse vküpzaraslo. Gda cejlak vcuj pridemo, te se vidi, kak velka zidina je tau pa še vekša bila gnauksvejta. - Gda se je tau zidalo, -pitam Zolina. - Stalno vejm tau teba prajti. 1905, leta so začnili zidati, po tistim, gda je krčma dolazgorejla. - Zakoj, pred tistim je tü krčma bila? - Tau vejš! Tak je krčma dolazgurejla, ka sta dva kočiša, gda sta niša kaula popravlala sta si dola sedla malo počivat. Vožgala sta si cigaretlin pa se štjeden vužgo. Cejli ram je slamnati bijo pa za edno vöro je samo vaudjaldja bilau. Potistim se je zozido te ram, ka zdaj še tü stoji. Cejli Cügeu so iz riglenca s kauti se vözvozili. Ka Zdaj vidimo, tau je že samo pulonja. Štale, glejve, so že vse dolarazmetali. Te ram je zaprejti dvor emo. Na edne vrate so notra šli, na druge pa tavö. Devet glejvov bilau, steri so puni bili s svinjami. Štiri konje so meli pa ranč ne vejm, kelko krav. - Te so fejst gazdüvati tö. - Tau vejš. Gda so mlatili, tri dni je tü stau mašin. Več kak petstau križov so meli. - Leko bi malo znautra tö kaulak poglednili? - Leko. Gde bomo začnili, vrkar ali Spodkar? - Začnimo spodkar. - Gde zdaj stojimo, tü so bile te velke vrate, gde so notra odli s kauti. Če na pravo demo, tadala kaulak, tam vidimo tisto malo leseno sejnbo. Tam so tisti kučüjdja stali, s sterimi so se taši bo- gati vö iz Varaša vozili. Tej so bili barbejrdja, advokati pa vsefela prejdnji. Zato so Prišli sé djejst, ka so vedli, ka tü vsakši den friško mesau bilau. Če tadala demo, tü so bili glejvi. Pri glejvaj pa vrata, gde so skauli pa s kučüji leko vö z dvaura šli. Tau, gde samo fundament vidi, tü so mesarili. Vsakši den so talice, bike klali, svinje so zabadali. Če so mesau nej ponücali, tisto so s kauli na Štajersko vö v Grac vozili. Kak demo tadala pa Zoli oprejo dvera, tü je kravina štala. Tiste drüge dvere pa v klejt pelajo pa je že odprejo tö. Tü na mosnici - kažajo ta gor - še vidi tiste akle, gde so šonke, klobase pa drügo mesau obešavali. Zdaj demo pod ram. Tau so konjske štale. Gda smo v stalo stupili pa sam na djasti pogledno, tak se je vidlo, kak če bi še tam včara konji stali. - Tü pri štali na drügoj strani je zamanica, - kažejo tadala Zoli. Vino so gazda z Balatona voziti z dvömi konjski kauti. Za ramom je pa ledavnica bila. Pozimi so v Otkauvcaj led trli pa s sanami so ga sé goravoziti. Tü so ga pa notra v ledavnico tonkti. V tau krčmej je vsigdar (h)ladna pijača bila. - Zdaj pa demo notra v ram, -pravijo. Kak smo notrastaupiti, njena je najbola tau bilau špajsno, ka je vse tak velko. Velka tjünja, sobe, špajz. Kak smo vö iz tjünje prišli, zravan smo v krčmau staupiti. - Tü so piti vömeriti, v tistoj vekšoj sobi so pa te biti, če ji je več bilau ati če veselja bila, - pravijo Zoli pa okno vöoprejo naj sé lüfta krčma tö. - Vsakšo nedelo so veselico držati. S Kradanovec so odti sé Ciganji igrat. Mi smo tü sausadje biti pa smo vidli, kelko lüstva se je tü obrnaulo, eden za drügim so tü odti nutra pa vö. - Če se je tö telko lüstva obarnaulo, te so gazda pa njigva držina tau sami nej ladali? - Bila sta dva kočiša, mesarge, lapice, krčmarice, lapci. Eden je bijo, steri je samo bečtje (sod) vöprau, kotle nalago pa dvor meu. Tistoma so gončali, ka Krpači. Pa še drüge delavce so tö meti, steri so na zamlej delati. - Kak dugo ta krčma odprejte bila? - Do 1948. leta, te so go zaprli pa so odišli v Ameriko, zato ka je prišo komu-nizem. - Kak se je zvau krčmar, steroga je ta krčma bila? - Bedič Janoš se je zvau, on je prišo iz Kradanovec, dapa vedo je slovenski tö. Od tistoga mau te ram samo tak stau. Zdaj par lejt ga je dolaküpo en Vogrin. Gda z avtona nazaj gledam na Šolino krčmau, tau mi napamet pride, kak dobro bi bilau, če bi še Zdaj tö bile taše "krčme" tü po vasaj. K. Holec Vsakšo soboto je igrala banda - pravi Spaudnji Šolin Zoli 1948. leta so krčmo zaprli, gazda je odišo v Ameriko Štiri konje so meli pa ne vejm, kelko krav Porabje, 17. junija 1999 7 Milivoj M. Roš ŠKRAT BABILON IN FUDE Če je škrat Babilon nej poslüšo Dejdeka Prpovejdeka, če je nej skako iz roura v rour, če je nej plavo med ribami, če je nej spau v starom šparali, če je nej lejto nad krajino, če je nej spat dejvo mlajše, če je nej pomago betežnim, če je nej noso senje kouli po rama, te je škrat Babilon trno rad poslüšo fude. V tistoj vesi, gde se je najraj vlačo skouzi roure, živejo trgé možakarji, steri vejo lipou pa ške lepše igrati na fude. Eden je doma na začetki vesi, drugi na srejdi, tretji pa na kraji vesi, tam kre potoka. Najraj tej trgé možakari vzemejo svoje fude v roke v soboto večer, gdase kouli stolafküp najde cejla držina. Te se spejvle in je veselo na srejdi, na začetki in na konci vesi. Tak je te meu škrat Babilon velko nevolo, ka je nej mogo poslüšati vse nagnouk. Gda je poslüšo tiste na srejdi, je nej mogo tisto držino na kraji vesi, tiste tretje držine tö nej. Bole je brodo, bole je vedo, ka bi nekak mogo té držine pa té tri muzikaše nikak fküper spraviti. Ali kak? Kak naj fküper spravi tri muzikaše, steri so si med seuv v svaji. V svaji pa so zatok, ka vsikši zasé pravi, ka je najboukši muzikaš. Inda svejta so že vlekli fküper tej svoje fude. Gda pa so se začali zgučavati, steri je boukši in steri najboukši, so se tak svadili, ka ranč več med seuv ne gučijo. Kak do pa te fküper igrali? Muzika pa fude so veselge, nejpa žarko kislo zelge. Tak si je škrat Babilon sam sebi na glas povedo in že začo vküp napelavati muzikaše. Biu je lejpi mili sobotni večer. V vsikšomi rami od muzikašov se je igrala pa spejvala načišna nouta. Tak nagnouk pa so vsi prsti začali klačiti po fudaj čistak gnako nouto. Bole so muzikaši škeli igrati po svoje, bole se je čüla muzika, stero si je vözbrodo škrat Babilon. Bole so domanji lidje kouli Stola steli spejvati svojo pesem, bole so spejvali pesem, ka si jo je želo škrat Babilon. Pri vsej trej muzikašaj se je tak igrala pa spejvala gnaka pesem. Čülo se je, kak če bi cejla ves vlejkla fude in bi vsikši človek v vesi spejvo. Škrat Babilon pa je ležo na mekom bejlom oblaki, špičo svoje že tak ali ovak velke vüje in spejvo vküper z njimi. - Drugo soboto pa moram samo ške tou narediti, ka več nedo v svaji. In tak je narejdo tö. Od Beltinec do Senika Dolnjesenička slovenska samouprava je 1996. leta začnila nika nauvoga. Tisto leto smo iz Beltinec iz vrtca pozvau edno skupino k nam naD. Senik v vrtec, da bi ss tej naši mali spoznavali, srečali. Od tistoga mau smo se z ravnateljico pa z nistarnimi vzgojiteljicami Večkrat srečali pa zgučavali, kak bi tau srečanje leko nadaljevali. Etak smo prišli do toga, ka so 1. 1998 več nej samo dolenjesenički mali, liki gorenjesenički mali tö bili z nami v Beltincaj. Tam smo se dobra meli, deca je sploj rada bila tistomi izleti. 1999- leta smo pa mi na vrsti biU, da bi nadaljevali pa smo etak pozvau dvej skupini k nam. 1. junija je bilau tau srečanje. Vse je bilau tak, kak smo planirati. Deca se je radüvali pokazali so eden drugomi, ka znajo, cejli den je veselo bilau. Dopodneva smo biU na Dolenjom pa Gorenjom Seniki, Popodneva, po obedi smo pa sedli na avtobuse pa šli na izlet po Porabji. Deci se je vidla paut, pokrajina, naše slovenske vasnice. Prišli smo z otkovske smeli do Števanovska tabora. Tam so nas že čakali Števanovski maU z vrteca pa so nas s pesmimi pa plesi lepou pozdravili. Vsevküper pet skupin, več kak 100 mlajšov se je srečalo. Po igranji pa na pikniki pa na sladoledi. Tau je za male sploj veselo bilau. Toj prireditvi so nistarni funkcionari tü poštenje daU. Na srečanje je prišo beltinški žüpan, Jože Kavaš, predstavila soboške občine Milika Kavaš, tüj je bila ravnatelji beltinškoga vrtca Mira Šö-men tü. Od nas so Prišli Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, Elizabeta Bartók, dolenjeseniška žüpankinja, Eva Lazar, predsednica gorenjeseniške slovenske samouprave, Laci Bajzek, predsednik dolnjeseniške slovenske samouprave. Beltinške vzgojiteljice so sé srečale z našimi vzgojiteljicami. Zvün srečanja smo, mislim, tau tü privertivali, ka so se one o stroki tü pogučavale, etak so gratali vrtci s tejm bogatejši. Prireditev je finančno pomagala Državna slovenska samouprava, dvej seniški slovenski samoupravi. Neka smo pa na te Cilj na natečaji dobili od manjšinska sklada. Ka smo cejli den nej bili lačni pa nej žedni, so se pobrigale naše vzgojiteljice pa küjarce na G. Seniki pa v Števanovcaj. Baug plati njim! Te den je tak deci kak vzgojiteljicam malo žmeten tü bio, na konci so sploj trüdni grataU. Depa na drugi den rano so na D. Seniki sedli mali v vrtci, so si zgučavali, kak je včera lepo bilau. Pa gda sam je pitala, ka je bilau najlepše, so povedli, ka se je najlepše bilau špilati pa titi na izlet od vesi do vesi. Pa smo te ranč nej gučali od tistoga aska (koristi), ka gda je den prauti konci üšo, deca je bila vküp. Tak so sé razmeli, kak če bi napona vküper bili. Zatok pa tak mislimo, ka se je vredno bilau trüditi. I. Barber dejavnost - tevekenyseg družboslovje - tšrsadalorntudornany institucija - intezmčny inštitut - intezet moka - liszt napis - felirat navihanec - kope, huncut obred - szertartas odseliti se - elköltözik podčben - hasonlo postava - alak, termet pravna fakulteta - jogi egyetem razlog - ok rogljiček - kifli sklad (fundcija) - alap, alapitvany strniti - összegez, összefoglal škofija - püspökseg urejati - szerkeszt urednik - szerkeszto vrsta - sor živšhen - elenk, fürge Porabje, 17. junija 1999 Hotel Lipa SLOVENSKI INFORMACIJSKI IN KULTURNI CENTER Monošter, Gárdonyi uj. 1, tel.: 94 383-060 Hotel Lipa, novi hotel v Monoštru (v Szentgotthardu), Vas vljudno vabi s svojimi storitvami. S svojimi dvaindvajsetimi - okusno opremljenimi - sobami in dvema apartmajema nudi 50 gostom istočasno odlične možnosti za oddih. V prijetni restavraciji za 150 oseb Vas pričakujemo z okusnimi jedmi in kakovostnimi storitvami. Konferenčna dvorana z 200 sedeži je primerna za organiziranje znanstvenih konferenc in različnih sestankov. Szentgotthárd új szállodája, a Hotel Lipa, tisztelettel várja Ont szolgáltatásaival. Huszonkét - a kor igényeinek megfelelően berendezett - kétágyas szobájában és két apartmanjában 50 fő pihenhet egyidőben. 150 főt befogadó hangulatos éttermében ízletes ételek és színvonalas kiszolgálás várja Önt. A 200 fős konferenciaterem tudományos konferenciák és tanácskozások megtartására alkalmas. Hotel Lipa, the new hotel of Szentgotthard waits for you with its services. Its twenty-two - nicely furnished - double bedrooms and two suites provide a pleasant rest for fifty people. In our 150-seat cosy restaurant you can enjoy tasteful specialities and excellent service. Our 200-seat conference hall is convenient for scientific conferences and other gatherings as well. Hotel Lipa - das neue Hotel der Stadt Szentgotthärd -erwartet Sie höflichst mit seinen Dienstleistungen. In den 22 Zimmern und 2 Appartementen - die den Ansprüchen der heutigen Zeit entsprechen - können gleichzeitig 50 Personen auf einmal untergebracht werden. Im gemütlichen Speisesaal für 150 Leute erwarten Sie schmackhafte Gerichte und eine niveauvolle Bedienung. Der Konferenzraum mit 200 Sitzplätzen ist für wissenschaftliche Konferenzen und Tagungen geeignet. VAŠKI DAN V ŠTEVANOVCIH 6. JUNIJA 1999 Tau je drugo Pištak je etognauk v Varaša lumpo pa je slednji avtobus tü zamüdo, etak je pa peški išo vö iz Varaša tak po paunauči. Te se je pa srečo s svojim padašom, Gustekom, šteri v Varaša žive. Pištak pita Gustina: "Kama, kama, moj padaš? " Gusti pa: "Kama? Vej pa stanovanje (lakás) iščem. " Pištak: "Pa ti nejmaš stanovanja? Vej si pa že tak dugo tü v Varaši? " Gustek pa: "Kaj pa nej emo. Samo ka sam se tak naloko, ka ne vejm, gde sam doma. " No tak Naš Jenő pa naš Francek sta se etognauk srečala pa si prpovejdala. Guč je naneso na zakonsko živlenje. Jenő etak pravi Franceki: "Ti, Francek! Ge zdaj že doma cejlak sam perem gvant. " Francek pa: "Ka pa tau znamenüje? Kak si pa te pred tejn prau? " Jenő pa: "Kak, kak? Vej pa žena je stala pri meni pa mi je dirigerala. " Dosta pije Naša Iluška pa Ana se srečata. Iluška pita Ano, kak je kaj v zakonskom živlenji. Ana pa: "Njaj ma. Nikak se mi je nej pršikalo. Vejš, moj dragi mauž je napona pijan. Tau je nej za zdržati. " "Pred ženitvijo si nej znala, ka dosta pije? " pita Ilonka. "Kaj pa nej znala, " pravi Ana. "Samo ka sam tak mislila, če dosta pije, te gvüšno dosta slüži tü. " I. B. Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deák Ferenc út 17, p. p. 77, tel.: 94/380-767 Tisk: SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062 Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.