Ne odlašajmo
Lahko bi malodane v neskonč-nost naštevali probleme v Novih Jaršah toda o njih je bilo toliko go-vorjenega, da je skoraj smešno ne-prestano pripovedovati eno in isto. Pa pridejo novi načrti, nove besede, nove potrebe .   ..
Nove Jarše se iz dneva v dan ve-čajo, rastejo, se širijo, novi prebi-valci prihajajo in zahtevajo svoje; saj so dali samoprispevek, toda verjetno ne za to, da njihovo otroci ne bi imeli šole, vrtca in podobno. O osnovni šoli Jožeta Moškriča bi se dalo veliko povedati. Lani je šola praznovala 10-letnico svojega ob-stoja. V teh desetih letih se je na-selje v Jaršah razširilo, zraslo, čeprav ne kar čez noč, in šola je postala skoraj pretesna. Ni prostora. Nekaj je treba ukreniti. Kaj? Nujno je treba postaviti v Jaršah novo šolo, kajti novi prebivalci prihajajo in nji-hovi otroci ne bodo mogli čakati kar doma, dokler ne dobijo prostora v šoli! Jaršani so bili zelo veseli, ko so 20. februarja dobili nov vrtec. Na najvedje veselje starfev stoji novi vrtec piehodnega doma. V bližini se-danjega vrtca in prehodnega doma pa naj bi baje stal samski dom. Starši se verjetno ne morejo temu upreti, kajti malčke morajo nekam dati v varstvo. Novi vrtec Kekec je sprejel 250 otrok, toda še 300, ko-likor se jih je že prijavilo, je ostalo brez varstva. Zelo ža'ostno za malčke in za njihove starše. §e en vrtec je že v načrtu, samo: kdaj in kje in ali bo dovolj hitro zgrajen?
Verjetno že mnogi vedo, da v Jaršah sploh nimajo rekreacijskega centra. Lahko bi rekli, da nam je to skoraj popolna neznanka, kajti o tem se samo zadnje čase zelo veliko govori, razpravlja in načrtuje, a ne premakne se nič. Bo še dolgo ostalo pri besedah? Verjetno bo nekcga dne za rekreacijski centei zmanjkalo celo prostora, kajti nove stolpnice, novi bloki rastejo in novi prebivalci množično prihajajo.
Verjetno bo množično dose-Ijevanje povečalo že obstoječe pro-bleme. Omenim naj ambulanto. Vedno je polpa in nabita. Ne-skončna vrsta čaka. Obenem čakajo tudi delavci Javnih skladišč, ki tudi hodijo k zdiavniku v to ambulanto. In zdravnik je en sam in dela do-poldne. Zobozdravstva sploh ne bi niti omenjali, kajti to je že tako ve-lik problem vsepovsod, da Jaršanom 7j'j!ikrat na rešitev tega ne kaže niti porr.isliti. Ali bomo dobili ambu-iasio ali ne? Sprašujemo in ča-kamo. Verjetno bo nekega dne.
Ste moida kdaj bili v eni od obeh trgo'. in v Novih Jaršah? Ah tudi v n.i-h so neskončno dolge vrste, po-lice pa skoraj vedno prazne. Ker ne dubiš želene stvari, ki je verjetno že prodana, se boš moral napotiti v meslo, kjer je trgovina poleg trgo-vine. Ali imajo v Jaršan kulturni center. Odgovor bi verjetno morali poznati vsi: ,,KJE NEKl! KDO GA BO PA DAL!"
Tudi jarški mladinci se lahko ,,po-hvalijo", da nimajo domala ničesar. Imajo sicer klub, a je odprt samo ob sobotah. Nimajo igrišča, nimajo pravega prostora, kjer bi lahko ko-ristno porabili piosti čas. Zato pa v Jaršah stoji nekaj zelo slabih go-stinskih objektov, kjer se mladi ,,rekreativno razgibavajo" ob na-litem kozarcu in cigaretah. Seveda je tu tudi ,,DJUBOKS", potem pa si lahko manemo roke, veš zdaj pa imamo vse, kai potrebujejo.
Cigava skib je sicer to?
Odgovor zahtevajo mnogi. Tudi malčki jarških stolpnic. Nimajo se kje igrati, ni prostora, kajti precej smo ga morali porabiti za plo-čevinaste škatle, ki nujno rabijo svoj piostor. Kaj pa naš otrok? ,,No, se bo že kje igral," bodo verjetno mnogi reidi. Nekateri Jaišani, pred-vsem najbolj Jrrazhajkani" pa celo preganjajo otroke, ki ne vedo, kam bi se dali. Seveda imajo tudi paik. Toda povsod piše: NE HODI PO TRAVl! NE UNlCUJ ZELENIC! Tako naši otročički sedijo po cele dneve in žalostno, dostikrat kar nezainteresirano gledajo v ta svet.
Otrokom je vendar tteba kaj dati, če jih hočemo pridobiti zase, če ho-čemo iz njih napraviti bodoče samo upravijavce.
No, tako se iz dneva v dan vistijo isti problemi, iz dneva v dan o njih le debatiramo in razpravljamo. Kdo neki bo nekega dne kaj ukrenil, da bodo besede postala dejanja?
Ali bo Jaršam pomagale orga-nizacije naše kraievne skupnosti? Nekdo bo moral nekaj ukjeniti. Jaršani pa bodo čakali, kajti kdor čaka, ta tudi dočaka. Samo da to čakanje ne bi bilo predolgo.
ANKICA MARJANOVIĆ