P.b.b
STAVBENO IN POHIŠTVENO MIZARSTVO
kulturno - poMično glasilo-
Jožef Vogel
DVOR PRI ŠMIHELU PLIBERK
izdeluje vsakovrstne kuhinjske in sobne opreme kot tudi okvire za okna in vrata.
Sedaj lahko naročite telefonično 04235 — 34108 Dostavljamo vse na dom z lastnim avtom.
Poštni urad Celovec 2 — Vcrlagspostamt Klagenoirt
Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
LETNIK XVI./ŠTEVILKA 13
CELOVEC, DNE 26. MARCA 1964
CENA 2.— ŠILINGA
Velikonočna skrivnost
konstitucija o sveti liturgiji«, ki jo je pred kratkim izdal drugi vatikanski cerkveni zbor, večkrat govori o veliko-niočni skrivnosti.
Kaj je velikonočna skrivnost?
1.	To je skrivnost našega odrešenja.
Delo našega odrešenja »je Kristus v
prvi vrsti dovršil v velikonočni skrivnosti s svojim svetim trpljenjem, vstajenjem od mrtvih in s slavnim vnebohodom« (Konstitucija, čl. 5).
Velikonočni hvalospev pa takole opeva vsebino velikonočne skrivnosti: »Ta dan je bilo darovano naše velikonočno Jagnje, Kristus. Zakaj on je pravo Jagnje, ki je odvzelo grehe sveta, ki je s svojo smrtjo uničilo našo smrt in nam s svojim vstajenjem obnovilo življenje.«
To je velikonočna skrivnost: Premagana je duhovna smrt. Premagana je tudi telesna smrt.
Naše telo ne bo večno ostalo v trohnobi groba. Kristus ga bo sodni dan obudil od mrtvih.
Zato je velikonočna skrivnost, skrivnost veselja:
»Zapoj veselo, o kristjan!
Veselja tvoj‘ga dan‘s je dan.
Zveličar naš je vstal od smrti in raj odprl nam je zaprti.«
2.	A velikonočna skrivnost je tudi skrivnost »vse spoznanje presegajoče ljubezni Kristusove« (Ef 3, 19).
Te ljubezni človek nikdar ne bo doumel: »Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje« (Jan 15, 13). Velikonočna skrivnost je večja kakor božična. Ob jaslicah človek brez besed strmi. Pod križem pa se z neko konvertitinjo nehote vprašuje: »Ali je mogoče, da je Kristus prostovoljno daroval za nas svoje življenje?« (Clare Gomsuelo Sheridan.) Ali Bog človeka res tako ljubi? Res, ljubi ga do smrti na križu.
3.	Velikonočna skrivnost pa je tudi vir našega nadnaravnega bogastva.
»Iz velikonočne skrivnosti trpljenja, smrti in vstajenja Kristusovega teče veletok božje milosti.« (Konstitucija, čl. 61.)
V	velikonočni skrivnosti se je zgodilo, kar je Bog hotel: »da je bil njegov edino-rojeni Sin, ko je visel na križu, z vojakovo sulico preboden, da bi odprto Srce, sveta zakladnica božje dobrotljivosti, izlivalo na nas potoke usmiljenja in milosti« (Hvalospev presv. Srcu Jezusovemu).
Iz Jezusovega Srca, ki je bilo na veliki petek prebodeno, neprestano tečeta kri in voda in se po sedmih zakramentih izlivata v naše duše. Ta vir do konca časov ne bo usahnil. Rana Jezusovega Srca pa se tudi vso večnost ne bo zaprla. Zveličani jo bodo na veke slavili. Kajti zveličali so se po milosti, ki jim je v življenju dotekala iz nje.
V	velikonočno skrivnost nas Kristus hoče potopiti.
Potopiti! Prav to besedo uporablja Konstitucija o sveti liturgiji. Ta beseda ni mogla biti slučajno izbrana.
Sadovi odrešenja so tako neizmerni, da jih moremo primerjati morju. V bo morje milosti, ki nam jih je Kristus v velikonočni skrivnosti zaslužil, se moramo potopiti kakor se potapljač potopi v vodo.
Kristus nam je v zadnjih treh dneh velikega tedna v dejanju pokazal, kako moramo z njim zaplavati na široko morje velikonočne skrivnosti.
1.	Najgloblje doživetje Jezusove velikonočne skrivnosti je sveti krst.
»Pokopani smo bili z njim (Kristusom) po krstu v smrt, da bi tako, kakor je Kristus vstal od mrtvih s slavo Očetovo, tudi mi zaživeli novo življenje« (Rimlj 6, 4). Nekdanji krstni obred, ko so kr-ščenca potapljali v vodo in ga nato iz nje dvignili, je nazorno izražal našo duhovno smrt in vstajenje s Kristusom.
Pri krstu nas je Kristus pritegnil k sebi v ocean velikonočne skrivnosti. Od te-
daj nam je dana možnost, da se kopljemo v morju milosti, katere nam je v tej skrivnosti zaslužil. (Prim. Konstitucija, člen 6.)
2.	Pa. tudi ostali zakramenti nas povezujejo z velikonočno skrivnostjo.
Najbolj očitno se to dogaja v presveti Evharistiji.
Sv. maša je resnično in dejansko obnavljanje velikonočne skrivnosti. Ko duhovnik spremeni kruh in vino v Jezusovo telo in kri, začenja prvo molitev po po-
vzdigovanju: »Zato se tudi spominjamo, Gospod, mi, tvoji služabniki in tvoje sveto ljudstvo, zveličavnega trpljenja, vstajenja od mrtvih in častitljivega vnebohoda istega Kristusa, tvojega Sina.«
V svetem obhajilu pa se najtesneje združimo z božjim Jagnjetom, ki se je v velikonočni skrivnosti za nas na križu darovalo. Tukaj se uresničujejo besede apostola Pavla: »Kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate smrt Gospodovo« (1 Kor 11, 26).
Poleg sv. krsta nas tedaj sv. maša in sveto obhajilo najtesneje povezujeta z velikonočno skrivnostjo. Po presveti Evharistiji se najpogosteje in najobilneje udeležujemo sadov odrešenja. Tukaj vedno znova zaplavamo v ocean milosti, ki se s Kalvarije razliva na ves svet.
3.	Velikonočno skrivnost je Jezus dopolnil s svojim vstajenjem. To se je zgodilo dan po soboti, »prvi dan tedna« (Lk 24, 1), ki ga mi imenujemo nedelja. Nedelja je nam kristjanom Gospodov dan, ker je Gospod ta dan od mrtvih vstal in dovršil velikonočno skrivnost našega odrešenja.
Tako je za nas vsaka nedelja velika noč. Cerkev nam ta dan ukazuje sv. mašo, med katero nam pogrinja dve mizi, evharistično mizo in mizo božje besede, da bi na ta način vsaj enkrat vsak teden bili deležni sadov odrešenja. (Konstitucija, člen 106.)
4.	Celo cerkveno leto od vseh strani pljuskajo k nam valovi velikonočne skrivnosti.
»Če je kdo žejen, naj pride k neni in naj pije,« nas kliče Jezus (Jan 7, 37). Z naših oltarjev med daritvijo sv. maše nam kliče tako; pri obhajilni mizi nas vabi, naj se mu približamo; in drugi zakramenti so kakor svete posode, s katerimi moremo zajemati iz neizčrpnega bogastva velikonočne skrivnosti.
Ne stojmo tedaj samo na obrežju neizmernega morja, da nas samo tu in tam — morda enkrat na leto — oškropi kaka kapljica, kadar morje zapljuska.
»Odrini na globoko!« je Jezus rekel Petru, ko je samo pri kraju Genezareške-ga jezera lovil ribe. (Lk 5, 4) Tudi nam Gospod kliče: Pojdi na globoko! Vrzi se v valove oceana, katerega sem zate in za vse ljudi do vrha napolnil v dneh velikonočne skrivnosti. Sveta liturgija je ocean. Njeno bogastvo milosti in življenja je stoletja bilo prikrito vernikom in celo duhovnikom. Bil je potreben 2. vatikanski koncil, da nam je njene zaklade nanovo odkril.	J. K.
Visanke
Včasih so ljudje tako živeli, da so jemali iz narave stvari, ki so jim ob gotovih prilikah pomenile verske resnice. Tako so jim jajca — pisanke (pirhi) pomenili Gospodovo vstajenje.
Kakor je naš Jezus Kristus premagal smrt, ter poveličan vstal iz kamenitega groba, tako spi tudi v jajcu bodoči ptiček, ki sam razbije lupino in pride iz nje v 'življenje. Jajce je torej znanilec življenja.
Zato nam pirhi oznanjajo skrivnost Zveličarjevega vstajenja iz groba in bude v nas velikonočno vero v naše vstajenje mesa in večno življenje.
Veselo oznanilo o Jezusovem vstajenju
Po soboti pa, ko se je svital prvi dan tedna, je šla Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je velik potres. Zakaj angel Gospodov je prišel iz nebes in je pristopil ter odvalil kamen in sedel nanj. Njegovo obličje je bilo kakor blisk in njegovo oblačilo belo ko sneg. Od strahu pred njim so stražniki stre-petali in bili kakor mrtvi. Angel je spregovoril in rekel ženam: »Ne bojte se! Vem namreč, da iščete Jezusa, križanega. Ni ga tukaj, kajti vstal je, kakor je bil rekel. Pridite in poglejte kraj, kamor je bil Gospod položen. Hitro pojdite in povejte njegovim učencem: ,Vstal je, in glejte, pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.1 Glejte, povedal sem vam.« S strahom in velikim veseljem so hitro odšle od groba in so tekle, da bi sporočile njegovim učencem. In glej, Jezus jim pride naproti in pravi: »Pozdravljene!« One pristopijo, mu objamejo noge in ga molijo. Tedaj jim Jezus reče: »Ne bojte sc! Pojdite in sporočite mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli.«
VSTAJENJE
Danica razlila je zarjo čez plan, umivajo z njo se poljane; napočil je zmage obljubljeni dan, plačilo za muke in rane.
Iz cerkve po vasi se vije sprevod skrivnostno žarijo oltarji, zvonovi prepevajo: »Vstal je Gospod iz groba ob jutranji zarji.«
Bandero življenja ponosno vihra, priroda iz sanj se prebuja, trobentica svira, potoček Šumija, razlega se spev: »Aleluja!«
Pod križem pa vrtnice danes cveto, pohojene bilke in trave, namočene z znojem in z rešnjo krvjo, planike kalvarske višave.
Kot romar na goro odhaja spomin po svetih stopinjah trpljenja, zapira se žrelo peklenskih globin, duhte pa gredice življenja.
Limbarski
Politični teden
Po svetu
PRAZNIKOV GOSPODOVEGA
VSTAJENJA
ves (krščanski svet nestrpno pričakuje in se jih veseli. Tudi grški prebivalci na Cipru so se vsako leto nanje dobro pripravili in jih obhajali pobožno in s posebnimi, lepimi ljudskimi običaji. Letos pa ne bo na otoku sikoro nikakega pravega velikonočnega raz-poHoženja, kajti namesto miroljubnih obrazov sodeželanov srečujejo večinoma le domače in angleške vojake, katerih puške in strojnice jim is svojimi cevmi grozeče zro v obraz.
Pretekli teden je bila ciprska kriza nekajkrat skoraj na vrhuncu in je izglodalo, da bo zdaj pa zdaj začelo orožje rožljati, kajti po ponovnih spopadih med grškimi in turškimi prebivalci Cipra je zaplulo i turško i grško vojno ladjevje v smeri proti Cipru — v bojni pripravljenosti. Obe državi sta grozili z invazijo na Ciper. Stanje krize se je menjavalo kot temperatura pri kakem hudo obolelem bolniku. Medtem pa so začeli prihajati na otok prvi oddelki varnostnih čet Združenih narodov, ki naj bi zopet vzpostavili red in mir med Grki in Turki. Prvi znaki popuščanja se že deloma kažejo in mogoče bodo za velikonočne praznike le do-seglli vsaj delno pomirjenje.
V	zvezi s spopadi med obema narod-nostima na Cipru naj še omenimo zanimivo mnenje francoskega predsednika generala de Ganila: on misli, da tudi mirovne čete OZN ne bodo dosegle pomirjenja na otoku; rešitev bi bila možna le na ta način, da bi se turška manjšina izselila(!) z oteka v Turčijo in seveda zato dobila primemo odškodnino. Da bi bili ciprski Turki pripravljeni to storiti, zelo dvomimo, kajti nihče rad ne zapusti svoje rodne grude, upajoč, da bo v našem stoletju tako poudarjane demokracije, pomiritve in zbliževanja med narodi vendar mogoče najti tudi za ciprski problem pošteno in zadovoljivo rešitev!
Malezija in Indonezija v jugovzhodni Aziji prav tako ne bosta imeli mirne Velike noči, kajti napetost med njima se je spet povečala. Zaradi napadalnih groženj Indonezije je Malezija začela mobilizirati več letnikov rezervistov vseh vrst orožja.
V	Južnem in Severnem Vietnamu ter v Kambodži je podoben položaj; nič bolje ni v Laosu. Povsod skušajo komunisti podtalno rovariti in povzročajo spopade. V četrtek so kamboška lovska letala sestrelila neko južnovietnam-sko letalo, in to še nad ozemljem Juž. Vietnama. Pri tem je bil opazovalec ubit, pilot pa hudo ranjen. Kambošlke oblasti pa dolže Južni Vietnam, da je ena od njegovih vojaških edinic napadla neko kamboško vas blizu meje. Južnovietnamske oblasti so se zaradi tega opravičile in izjavile, da so pripravljene poravnati nastalo škodo. — Državni predsednik Kambodže princ Siha-noulk se vedno bolj obrača od zapadnih velesil, posebno od Združenih ameriških držav (katerim pa se mora v prvi vrsti zahvaliti za obilno pomoč v zvezi s splošnim razvojem njegove zaostale države!), in se hoče čimbolj nasloniti na komunistično Kitajsko, Sovjetsko zvezo in na Severni Vietnam. V tej zvezi so verjetno bili izvršeni tudi napadi tdko zvanih nacionalističnih demonstrantov na diplomatska predstavništva ZDA in Vel. Britanije v Kambodži, pri katerih je bila povzročena velika škoda.
BOCI RAZVESELJIVA
pa je novica o nepričakovanem sestanku državnih predsednikov de Ganila in Ben Bella (kar smo na kratko že zadnjič omenili). Ta sestanek je svetovna politična javnost sprejela s precejšnjo iznena-denostjo na znanje. Kajti vsakemu je znano, da je bil general de Ganile za časa fran-cosko-alžirsikega spora oziroma gveriljskih bojev zapisan v Alžiru kot smrtni sovražnik; Ben Bella pa je bil tedaj eden glavnih vodij protifrancoskega upora. Kot se je naknadno izvedelo, sta v glavnem razpravljala o gospodarski pomoči Francije Alžiru. Predsednik Ben Bella je med drugim izjavil, da sodelovanje med Alžirom in Francijo v smislu pogodbe o medsebojnem premirju, sklenjene pred dvema letoma v Evianu, dobro napreduje. Poleg tega je že nekaj tisoč brezposelnih Alžircev prišlo v Francijo na delo. —
Po mnenju in namenu graditeljev naj bi služil medsebojnemu evropskemu zbliževanju tudi novi cestni predor pod V e -1 i k i m Sv. Bernardom, na meji med Švico in Italijo. Ta predor, čudo današnje moderne tehnike, ki so ga gradili 3 leta in je dolg skoraj 60 km ter so ga pre-itekili teden izročili prometu, je prvi te vrste v Alpah. Na ta način so skrajšali naporno alpsko pot preko več gorskih prelazov iz Švice na italijansko: riviero za približno 150 km.
ARABSKA LIGA
na Bližnjem vzhodu je začela ponovno pripravljati veliko kampanjo proti državi Izrael. V ta namen naj bi zunanji ministri trinajstih arabskih držav v bližnji bodočnosti obiskali najvažnejše države po svetu — posebno ZDA — in poizkušali razbiti simpatije teh držav do Izraela. V zvezi s tem je Nemška zvezna republika prejela te dni precej ostro opozorilo, naj ne dobavlja Izraelu nikakega blaga oz. strojev in opreme.
NEPRIČAKOVAN GOST
je bil pretekli teden sovjetski zun. minister Andrej Gromyko, ki se je tako rekoč nenapovedano pojavil na Švedskem. Verjetno hoče visoki gost pripraviti vse potrebno za julijski olblisk min. predsednika H r u-š č e v a v skandinavskih državah — torej tudi v Švedski. (Ta Hruščevov obisk je bil v načrtu že pred 5 leti, a je tedaj zaradi nesoglasij med Moskvo in skandinavskimi državami — zlasti Švedsko in Norveško — „padel v vodo“.)
Ker lizgleda, da bo letos le prišlo do tega obiska, si uradni krogi teh severnih držav »belijo glave", kje dobiti »navdušene množice", ki naj bi tako prisrčno pozdravljale Hruščeva, kot si on želi. Kajti, kot znano, je članstvo komunističnih strank skandinavskih držav presneto pičlo, od ostalega naroda pa ni pričakovati, da bi ga navdušeno pozdravljal. Poleg tega so Švedi mnenja, da bi mogli vsa državno-politična vprašanja, ki jih namerava predsednik Hruščev obravnavati, zlahka rešiti po navadni diplomatski poti.
Med drugim bi Sovjeti radi pridobili Švede, da bi podprti sovjetski predlog o ustanovitvi atomskega orožja proste cone v severni in srednji Evropi. Švedska Vlada pa v tej zadevi odločno zastopa stališče, da je najprej treba doseči splošno prepoved vseh atomskih poizkusov in šele nato je možno reševati druga vprašanja, ki so s tem v zvezi. — Iz Švedske je minister Gromyko odšel na kratek uradni obisik na Finsko.
SOVJETI SO SPET SESTRELILI
neko ameriško reakcijsko dzvidniško letalo tipa RB-66, ki je pomotoma preletelo kakih 70 km preko conske meje v Vzhodno Nemčijo. Vse tri člane posadke, stotnika Davida Hollanda in Melvina Kesslerja ter poročnika Harolda Welcha, ki so k sreči ostali živi (eden je bil ranjen), so sovjetske oblasti zaprle (ranjenega poročnika so preteklo soboto vrnile ameriškim vojaškim oblastem).
Sovjeti so ostro protestirali proti »špio-nažnemu preletavanju" sovjetske cone, Amerikanci pa so ta sumičenja energično zavrnili s pripombo, da je bilo letalo itak neoboroženo in da je nesmiselno trditi o kaki nameravani špionaži, kajti oni dobro vedo, kako dobro je zavarovan zračni prostor nad sovjetsko cono Nemčije in bi bili vsakršni izvidniiški poizkusi nad njo iz tehničnih razlogov nemogoči. Hkrati pa opozarjajo, du so vojna letala vzhodnih satelitskih držav lani preletela 94jkrat zračni prostor nad Zalh. Nemčijo in niso letala NATO-sil oddala nanje niti enega strela, temveč so jih le zavrnila k povratku preko conske meje.
Po mnenju nekaterih političnih opazovalcev bodo Sovjeti izročili vso zadevo vzhodnonemškim oblastem, ki jo bodo hotele obrniti v svojo korist: ako že ne bodo napravili iz nje poiitičnega procesa, pa se bodo Amerikanci morali pogajati glede izpustitve pilotov neposredno z Vzhodnim Berlinom, kar pa bi pomenilo tako rekoč posredno priznanje Vzhodne Nemčije. Drugi pa so zopet mnenja, da Sovjeti verjetno ne bodo hoteli iz tega zračnega incidenta delati kake večje afere in bodo čimprej vrnili še ostala dva pilota.
V VENEZUELI
so dobili te dni novega državnega predsednika v osebi dr. Raoula L e o n i - j a, ki je dosegel to mesto na podlagi zadnjih predsedniških volitev. Novi predsednik je približno istega političnega kova, kot je bil dosedanji — Betancourt. Ob priliki slovesne predaje predsedniških poslov (Avstrijo je pri tej slovesnosti zastopal drž. tajnik dr. Steiner) je Betancourt ponovno opozorili svojega naslednika pred nevarnostjo komunistične infiltracije in podtalnega rovarjenja (zlasti z bližnjega otoka Kube). — Betancourt je bil prvi svobodno izvoljeni venezuelski predsednik, ki je zaključil svojo poslovno dobo brez vsakršnega vmesnega državnega udarca in ne da bi bil umorjen, kot je bilo že več drugih; pripomniti pa je treba, da je tudi pri njem nekajkrat le za las manjkalo, da ni postal žrtev Fidel Castrovih komunističnih atentatorjev.
DVE ŽALOSTNI OBLETNICI
sta šli te dni mimo nas: 13. marec 19 3 8 (»priključitev" Avstrije Tretjemu rajhu) in 15. marec 1939 — torej pred 25 leti (nasilna zasedba in uničenje češkoslovaške države).
Kdor koli je prelistaval v zadnjih dveh. tednih domače časopise, je moral na žalost ugotoviti, da se skoraj nobeden ni spomnil teh dveh obletnic in če, le prav na kratko.
Vsak pošten in zaveden avstrijski državljan se je morali ob tem neveselem dejstvu vprašati, kako da so celo časopisi, ki vedno poudarjajo svojo demokratično usmerjenost oziroma neodvisnost, tako molče prešli ti dve obletnici (posebno drugo — zaradi petindvajsetletnice), ko na drugi strani dostikrat na dolgo in široko razvlečejo poročila o večkrat brezpomembnih pet-, deset-, petnajst- ali dvajsetletnicah!
Trinajsti marec 1938 je eden najbolj tragičnih dni v avstrijski zgodovini, saj mu je sledilo 7 let nacističnega podjarmljenja in diktature. V tem času je večina Avstrijcev prišla bolj kot kdaj koli prej do samospo-znanja, do zavesti, da smo samostojen narod, in do nujne državne nezavisnosti.
Zato je tembolj žalostno, da imamo v državi še vedno nekaj deset tisoč »še vedno včerajšnjih" ljudi, ki jih niso nič poboljšale žalostne izkušnje 13. marca 1938 niti njemu sledeča sedemletna kruta nacistična diktatura, in ki tako radi škilijo preko meje proti severni sosedi oz. iščejo tam zvez z njim »sorodnimi" skupinami in somišljeniki. Še večja ironija pa je, da se za te ljudi oz. njihove glasove pulijo stranke med sabo in da na ta način ti »včerajšnji" prihajajo celo na razna zelo odgovorna mesta. Upajmo, da ne bo kdo — ali pa celo ves avstrijski narod — ta »volilni golaž" kdaj v
... in pri nas v Avstriji
bodočnosti predrago .moral plačati! Zgledov take neprevidnosti in popustljivosti imamo na žalost doma in preko meje, pa bodisi na zapadu ali na vzhodu, iz polpretekle dobe dovolj na razpolago!
Druga obletnica — 15. marec 1939 — je pravtako žalostna! Brez vsaJkršne vojne napovedi so Hitlerjeve osvajalne čete nasilno ponoči ob snežnem metežu napadle miroljubno češkoslovaško in jo pregazile ter podjarmile. S tem nasilnim in nečloveškim dejanjem je Tretji rajh izgubil pri drugih narodih še zadnjo trohico zaupanja v njegovo pravičnost in demokratičnost! Kaj je potem sledilo, je nam vsem še v dovolj svežem spominu. Kolikor pa smo že pozabili ali nam je bilo prikrito in zamolčano, pa nam dovolj jasno osvetljujejo še v zadnjih letih sodni procesi proti neštevilnim nacističnim (gestapovskim) trinogom, ki so se za uničevanje svojih nasprotnikov in tujih, za njih manjvrednih narodov posluževali najbolj krutih in nečloveških dejanj, kar jih pozna zgodovina človeštva. To nam še posebno izpričuje eden največjih takih procesov, ki traja že več tednov v Frankfurtu.
Zato se ob vsem tem s polno upravičenostjo ponovno sprašujemo, kjer ostaja objektivno poročanje našega demokratičnega časopisja, ko na drugi strani nekateri izmed njih tako radi — bolj ali manj prikrito — pokažejo »sočutje" do teh nečloveških nacističnih propalic, če naj bi jih zadela roka pravice!
DE2ELNOZBORSKE VOLITVE
NA GRADIŠČANSKEM
Na cvetno nedeljo so bile, kot znano, na Gradiščanskem volitve deželnozborskih poslancev. Ker je bil njihov izid že od vsega
SLOVENCI
doma in po soda
Slovensko društvo v Sydneyu (Avstralija)
jc imelo v januarju svoj občni zbor. Delovanje društva je bilo v preteklem letu živahno. Delo društva je bilo v glavnem usmerjeno v zbliževa nje rojakov. Glavna skrb društva pa je bila vzdrževanje sobotnih tečajev za pouk otrok v slovenščini. Za te tečaje so pripravili svojo šolsko knjigo »Prvi korak”. V knjigi je slovenska abeceda z risbami, pesmice in kratke pravljice. Opremljena je tudi s tridesetimi risbami in slikami.
Slovenska umetniška razstava v Torontu (Kanada)
V	cerkveni dvorani župnije Marije Pomagaj v Torontu je bila od 14. do 22. marca razstava umetniških del članov slovenskega umetniškega združenja LOK iz New Yorka. Svoje stvaritve so razstavili akad. kipar France Gorše ter akad. slikarja Jože Vodlan in Miro Zupančič. Na razstavi je sodeloval tudi slovenski akad. slikar Božo Kramolc iz Toronta. Vsega skupaj so razstavili nad 100 slovenskih del.
Najrajši kupujejo pesniške zbirke
V	ljubljanskih knjigarnah je največje povpraševanje po pesniških zbirkah domačih avtorjev. Na te den prodajo v posamezni knjigarni kakih 30 izvodov Menartovih »Semalorov mladosti”, 23 izvodov Minattijeve zbirke »Nekoga moraš imeti rad” in 20 izvodov Kocbekove »Groze”. Precejšnje povpra ševanje je tudi po slovenski prozi. Najbolj iskana dela tujih avtorjev so Bromlieldov »Mister Smith”, Dalchinov roman »Sam sebi rabelj”, Durremov »Aleksandrijski kvartet”, Mansfieldova »Družba v vrtu” ter Shakespearovi dramski deli »Hamlet” in »Othcllo”,
100-letnica Juršetove mame
V	Podčetrtku na štajerskem je pred dnevi stopila v stoto življenjsko leto Jera Juršetova. Ovdove la je pred 32 leti in ni nikoli v življenju potrebovala zdravila. Danes živi v majhni hišici, pomagajo ji pa dobri ljudje.
Jera Juršetova je zadovoljna z življenjem, saj lahko bere tudi najdrobnejši tisk brez očal. Tudi šiva še lahko. Sama pravi, da bi še rada živela nekaj let in za stoletnico zaplesala. Upajmo, da sc ji bodo te želje izpolnile, kar ji od srca želimo. Za dolgoletno življenje pa je dala naslednji recept: jesti in piti zmerno in se nikoli ne jeziti.
Društvo slovenskih književnikov je imelo v Ljubljani redni letni občni zbor, ki je pokazal, da je bilo delovanje slovenskih književnikov lani načrtno usmerjeno predvsem v popula rizacijo slovenske knjige, književnosti in tako kulture sploh. To usmeritev društva je bilo čutiti pravzaprav skozi vse leto, o njej priča 27 literarnih večerov, ki so jih slovenski književniki priredili po raznih krajih Slovenije.
Pregled lanske literarne žetve med 135 člani Društva slovenskih književnikov je pokazal, da je lani izšlo 44 samostojnih izvirnih knjig, od teh 12 pesniških zbirk, 15 pripovednih del, tri dramska besedila, devet knjig s področja esejistike in literarne zgodovine in pet knjig za mladino. Dela desetih slovenskih književnikov so bila prevedena v srbohrvaščino, petih drugih pa v nekatere tuje jezike.
Dva kulturna večera v Števerjanu na Goriškem
Najprej je bil na vrsti večer, posvečen msgr. Trinku. To jc bilo nadaljevanje istega kulturnega večera iz januarja. Tokrat jc predavatelj prof. Ka-do Bednarik prikazal Trinka kot filozofa, risarja, pesnika in rodoljuba.
V ponedeljek, 9. marca, pa je bil na vrsti večer, posvečen Palestini. Prišel je vsem že dobro znani gospod Vinko Zaletel s Koroške. Njegovo predavanje s slikami o Sveti deželi je odlično uspelo.
p oče; tka označen kot važen predznak za druge, tem sledeče volitve, za razpoloženje volivcev do ene ali druge stranke in celo za sestavo nove Vlade, so njihov izid po vsej Avstriji z napetim zanimanjem pričakovali. Zavedajoč se tega, so prihajali zadnje tedne med gradiščanske volivce tudi najtežji politični »kanoni" iz dunajskih central in skušali zase pridobiti volivce.
Volilni rezultati so nekoliko presenetili vša vodstva strank — i tistih, ki so dobile več glasov (SPOe), i onih, ki so jih deloma izgubile (OeVP, še več pa FPOe in nekaj tudi KPOe)! V novam deželnem zboru bo 16 poslancev SPOe, 15 OeVP in 1 FPOe, v dosedanjem pa je bilo 16 OeVP, 15 SPOe in 1 FPOe. Razmerje se je torej toliko izpre-menilo, da bo odslej socialist deželni glavar (tretji v državi; do sedaj sta bila dva).
Puščava Nege v bo cvetoči vrt
VIzraelu bo tekla voda v puščavo Negev. Milijoni kubikov vode bodo spremenili
mrtvo pokrajino v cvetoči vrt.
Po načrtu, ki se uradno imenuje »Tiberijsko jezero—Negev«, bodo izraelski inženirji speljali po posebnem omrežju in z ustreznimi napravami del jordanske vode iz Tiberijskega jezera v puščavo Negev.
Načrt »Tiberijsko jezero — Negev« so zasnovali z namenom, da bi smotrno izkoristili vodne zaloge, ki jih ima dežela, in s tem prispevali k pospešenemu gospodarskemu razvoju.
Preveč in premalo padavin
V	severnem delu Izraela je dežja dovolj, na jugu pa ga skoraj ne poznajo.
Vodo iz Jordana ,in iz Tiberijskega jezera lahko izkorišča predvsem severni del države.
V	celoti meri Izrael 20.000 kvadratnih kilometrov, samo četrtina te zemlje je primerna za obdelavo — torej Galileja, ki ima že tako dovolj padavin (letno povprečje znaša 1016 mm).
Proti jugu dežele se to povprečje postopno znižuje — skrči se na kakih 200 mm — v E i 1 a t u ob Rdečem mor ju pa je padavin tako malo, da praktično skorajda ni mogoče govoriti o njih (32 mm na leto).
Na severu, torej na področju z zadostnimi padavinami, je le malo površin primernih za obdelavo, ker je pokrajina gorata, na jugu pa bi bilo mogoče spremeniti puščavo Negev v cvetoč vrt — če bi peščeni zemlji zagotovili zadostno vlago.
Prav zato so se Izraelci odločili speljati del vode, ki se iz Galileje steka v Tiberijsko jezero, po prekopih dalje na jug, v puščavo Negev.
napajata v glavnem dve reki: Jordan in Jarmuk. Jordan nastaja na severu iz treh pritokov: glavni je Dan, ki izvira v Izraelu, Hasbani priteče iz Libanona, Banyas pa iz Siri je.
Vse tri reke se na izraelskem ozemlju združijo v Jordan, ki se po 32 km dolgem toku izliva v Tiberijsko jezero, potem pa teče po ozemlju Jordanije do Mrtvega morja.
Kakšen je ta načrt
Izraelci bodo zajemali vodo iz Tibe-rijskega jezera na območju, ki v celoti spada k njihovemu ozeml ju, in ne iz Jordana, kot je bilo prvotno mišljeno, ker je ob reki demilitarizirana cona.
Voda po ceveh v puščavo
Razen glavne cevi, dolge 104 km, je v gradnji več zbiralnikov in črpalnih naprav, ki bodo vodo iz Tiberijskega jezera (210 m pod gladino morja) spravljale v višino odtočnih cevi (40 m nad morsko gladino). Približno 36 km daleč bo tekla voda po prekopu, dal je po osem kilometrov dolgem predoru skozi gorati del severne Galileje, nato pa še po 77 km
*..nichf nur e!n
TASCHENTUCH!
dolgem cevovodu (notranji premer 2,7. m) do Rosh Pia Ayina vzhodno od Te Aviva. Od tod bosta že zgrajena cevovo da odvajala vodo dalje proti jugu, v pu ščavo Negev.
Gradbena dela naj bi bila opravljen; čez štiri leta, potem pa bo dobila puščav; Negev 300 milijonov kubičnih metro' vode.
Nedelja v luči koncila
Vode reke Jordana
V zvezi s temi načrti se po navadi govori o vodah reke Jordana. To porečje
Graški „Forum“ v Ljubljani
V	času od 15. do 30. aprila bodo v Ljubljani gostovali člani graškega ,,Foruma“ — to je klub, ki združuje napredne intelektualce in umetnike iz Gradca — in bodo s tem vrnili lanskoletni obisk ljubljanskih umetnikov v Gradcu. Letošnje gostovanje graških umetnikov v Ljubljani se bo začelo z razstavo likovne umetnosti in arhitekture v Modemi galeriji Istega dne bo tudi večer lirike in proze, pri katerem bo sodelovalo več graških književnikov. Posebno zanimiva za ljubljansko gledališko publiko bo uprizoritev dveh enodejank graških gostov v stilu .satiričnih skečev, in sicer Emila Breisacha „PIiaronim in njegov sosed" ter Wolfiganga Bauerja ..Katarina Dvoglava". Na glasbenem področju bo graška skupina predstavljala dva kvalitetna komorna jazz-ansambla ter znani graški komorni duo, ki bo na koncertu izvajal moderno komorno glasbo. Poleg tega pa so predvidene še razne druge prireditve, med katerimi bo veliko zanimanje vzbujalo tudi predavanje o pregledu novih .smeri v avstrijski arhitek-turi, kateri bo — kakor že povedano — posvečen tudi del razstave v Modemi galeriji, kjer nameravajo zlasti prikazati stanovanjsko, šolsko in .socialno gradnjo.
KAKŠEN JE RAZVOJ SVETA V SOCIALNEM POGLEDU
»Mednarodni delovni urad", ki ima sedež v Švici, je v svojem poročilu o razvoju sveta v socialnem pogledu v preteklem letu podal naslednje ugotovitve:
V	industrijskih deželah se položaj delavca izboljšuje, v deželah, ki se pa šele razvijajo, je na splošno ostal isti, kot je bil. V industrij sikih deželah nezaposlenost pada, tedenski delovni čas se manjša, plače so navadno nižje kot so cene običajnim življenjskim potrebščinam, čeprav so se te večinoma podražile.
V	deželah pa, kjer se industrija šele razvija, se je življenje isilno podražilo, brezposelnost je še vedno velika in je tako velika razlika v primeri z delavci industrijskih dežel. Delavci odhajajo iz poljedelstva in iz rudnikov na druga delovna področja.
Brezposelnost je v industrijskih državah Evrope in na Japonskem skoraj izginila, nasprotno: delavcev primanjkuje, posebno v Zapadni Nemčiji in v Švici.
Cene so se na splošno dvignile, velikanski skok navzgor pa so naredile po državah južne Amerike, posebno v Braziliji. Podobno v Indoneziji, kjer je danes življenje l3-krat dražje, kot je bilo pred šestimi leti.
Tudi v naši dobi je ostala v veljavi cerkvena zapoved, ki nalaga vernikom dolžnost posvečevanja nedelj in zapovedanih praznikov. Bistvo te dolžnosti je udeležba na evharistični daritvi sv. maše.
Drugi vatikanski koncil imenuje v svoji liturgični konstrukciji nedeljo enostavno »Gospodov dan“. O njem je rečeno:
„Na ta dan se morajo verniki zbrati zato, da poslušajo božjo besedo, se udeležijo evharistične slovesnosti, se spominjajo trpljenja, vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa Kristusa ter se Bogu zahvaljujejo, da so se ponovno rodili k živemu upanju po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih. Zato je Gospodov dan od nekdaj prazničen dan, ki ga je treba vernikom prikazovati vedno znova kot dan veselja in duhovne dejavnosti." (čl. 102)
Cerkev je zaskrbljena za usodo nedelje, ki je zadnje čase izpostavljena mnogovrstnim nevarnostim. Propad nedelje bi Cerkev oropal najmočnejšega opornika, na katerem je zgrajen krščanski obraz človeškega rodu. Kajti ob nedeljski sveti maši ne gre
le za izvajanje določene pobožnosti, temveč za mnogo več: gre za slavljenje Boga po edinem sredniku med Bogom in ljudmi Jezusu Kristusu ter za deleženje na milostih in odrešilni smrti našega Gosoda, ki je slavil svojo zmago nad grehom in smrtjo prav z veličastnim vstajenjem od mrtvih v jutru velikonočnega dneva.
Zato so verniki oropani nadnaravnih moči in zgubijo stik z nadnaravnim svetom resnice in božje ljubezni, če nedelje ne praznujejo več tudi z nedeljsko sveto mašo. Njihova vera pa bo popolnoma zamrla in njih življenje v milosti bo usahnilo. V času tehničnega razvoja se Cerkev še posebej zaveda, da bi propad nedelje pomenil za Cerkev isto kot duhovno smrt za njene otroke. Prav z oltarjev se mora vedno znova prelivati v svet tehničnega dogajanja polnost božjega življenja. Zato tudi Cerkev toliko pričakuje od liturgične obnove. V njej vidi ključ za usodo sveta danes in v bodočnosti. Le v zakramentalnem združenju s Kristusom ter v zbiranju okrog Kristusovega oltarja je rešitev za človeštvo.
Ptičje oko — najboljši daljnogled
Ne le pasji voh, tudi vid ptic roparic
prekaša človeške čute.
Morda pretiravajo tisti, ki trdijo, da se utegne ptič v zraku — seveda če je dovolj pazljiv — izogniti puškini krogli. Dejstvo pa je: kakor se pes zanese na svoj voh, tako nezmotljiv mora hiti ptičji vid, kajti kako bi sicer ptica v zraku ujela žuželko.
Sokolarji so ugotovili, da se je sokol selivec pognal proti vranjim perutim, ki so se premaknile približno poldrugi kilometer od njega. Sodobna optika ne premore fotografske leče, ki bi zaznamovala premik tako majhnega predmeta na takšno daljavo.
Oči ujed — teleskopi
Oči ujed bi lahko označili kot teleskope, saj zaznajo reči, ki jih človeško oko opazi šele pri 10- do 15-kratni povečavi, ha primer veje zelo oddaljenega drevesa ali milš v gosti travi, ponoči pa tudi Jupitrove lune — seveda če bi ptica roparica vedela kaj početi z njimi.
O sovi uharici pravimo, da je slepa. Ne ho res, kajti zgodi se, da se na vsem lepem vrže na hrbet in nastavi kremplje — človek šele z daljnogledom opazi v daljavi piko, v kateri je ta ptič že mnogo prej odkrii sovražnika.
Sokol, orel, kanja
Sokoli opazijo kje daleč na polju golobe, ki jih lovčevim očem odkrije le
najboljši daljnogled. Iz velike višine se orel ali pa kanja spusti kot kamen proti drobceni miški, pa tudi proti svizcu ali proti snežni jerebici, ki ju niti imenitna varovalna barva ne skrije tem izrednim očem.
Oči kaguja — rentgenski aparat
Očem k a g u j a, čudnega ptiča, ki živi na nekem južnomorskem otoku, pripisuje jo prodornost rentgenskega aparata. Srepo strmijo njegove rdeče oči v zemljo, preden se vanjo zarije koničasti kljun, ki privleče na dan debelega črva.
Tisto, kar je uspelo človeku šele po več stoletjih raziskovalnega dela, je ustvarila narava v ptičjem očesu že pred milijon leti.
Sploščeni leči podobno ptičje oko je razmeroma veliko in težko, pri najmanjši domači lastovki sestavlja dvajsetino telesne teže, oči nekaterih roparic so težje kot možgani, vse ujede imajo zelo velik zorni kot.
Tisto, kar opazimo med odprtimi okroglimi vekami, je le majhen del ro-ženice v ptičjem očesu. Nojevo oko meri počez pet centimetrov, pri planinskem °rhi. znaša razmerje med možgani in očmi približno 1 : 2.5. Na splošno je ptičji organ vida mnogokrat občutljivejši kot človeške oči. Drobcen delec prahu, ki ga ravno še zaznamo dober seženj pred seboj, opazijo nekateri ptiči na razdaljo sto metrov.
Hcatke, kuttucne- vts-ti
® V .soboto, 22. marca, je bila v celovškem radiu, v oddajni dvorani, javna matineja z redko izvajano zborovsiko glasbo. V prvem delu koncerta so peli a caippella (petje brez instrumentalne spremljave) zbore: Gallluisa, Schiitza, Scharlattija in Bruckner-ja; v drugem delu ipa iso prvič izvajali čisto notvo delo koroškega skladatelja Norberta Artnerja.
»Kantato za tri glasove (sopran, alt in bas), zbor in godalni orkester.
© Ansambel Shakespearovega gledališča iz Sbratforda, ki je na turneji po Evropi, je prispel z letalom iz Prage v Budimpešto. Britanski umetniki bodo odigrali v madžarski prestolnici štiri predstave, nato pa bodo odpotovali v Beograd.
© Poglavitna zanimivost salzburškega festivala 1965 bo po predvidevanjih nova inscenacija opere »Boris Godunov" pod umetniškim vodstvom Herberta Karajana. Opero bodo izvajali v ruščini, glavno vlogo pa bo pel znani operni umetnik Nikolaj Dijaurov. Po pisanju dunajskih časopisov bo Karajan konec marca odpotoval v Zagreb, da bi se tam spoznal z izvedbo »Borisa Godunova" v Hrvaškem narodnem gledališču. Pravijo tudi, da bo dirigent pri postavitvi te opere okrepil zbor dunajske državne Opere z zborom zagrebške ali ljubljanske Opere.
© »Berlinska Filharmonija" bo koncertirala v začetku leta 1965 v ZDA. Tam bo dala 24 koncertov. Polovico jih bo dirigiral Karajan, ostalih dvanajst koncertov pa bo vodil Eugen Joohum. Samo v New Yorku bo Karajan imel 5 koncertov, ostali pa bodo v: Washingtonu, Detroitu, Chicagu, Clevelandu im Bostonu. Dočim bo imel Joohum koncerte v velikih univerzitetnih središčih.
Anetcdbte o- Janezu, XXIII
DOBRO SPRAVLJENA SKRIVNOST
V Franciji so nekoč vprašali nuncija Ron-callija, v čem je skrivnost njegove izredne prisrčnosti in simpatije, ki jo vzbuja povsod, kamor koli gre. Nuncij Roncalli je odgovoril: »Dovolite, da to skrivnost ohranim zase? Dober diplomat ne bo dal nikoli iz rok ključa blagajne, kjer ima shranjene svoje najvažnejše dokumente!"
PAPEŽ IN DELAVEC
Za časa, ko so delavci urejevali papeževo stanovanje v vatikanski palači, se je Janez XXIII. ‘usedel kar na zaboj in tam odmolil brevir. Ko ga je končal, se je odpravil na ogled sob, ki jih še ni videl. Vstopil je v salon, poln vsakovrstnih zabojev. Neki delavec je bil sklonjen pri delu na tleh 'in zaradi nagrmadenih zabojev ni mogel videti, kdo prihaja ali odhaja.
»Ali vas motim, fantje?" se oglasi papež.
Omenjenemu delavcu se je po glasu zdelo, da govori neki njegov tovariš, ter pravi:
»Nehaj že uganjati neumnosti; namesto da briješ norce, bi raje pomagal!"
Papež preko zabojev pomoli delavcu roko; ko ta vstane, se ves bled in osupel začne opravičevati: »Svetost, svetlost..Papež se blagohotno nasmehne ter blagoslovi njega in vse njegove tovariše. Ker pa ubogi delavec zlepa ni mogel priti do ravnovesja, ga je papež skušal drugače raztresti:
»Vd in jaz," mu pravi, »pripadava isti stranki!"
»Toda jaz nisem vpisan v nobeno stranko," hiti pojasnjevati delavec. — Nato papež:
»Poglejte mene, osebe kakor midva, bi bilo treba uradno vpisati v stranko debe-luharjev!"
3. EVROPSKA KONFERENCA KATOLIŠKIH DELAVCEV
Od 15. do 17. aprila bo v Strasbourgu v Franciji tretja evropska konferenca zvez katoliških delavcev. Katera vprašanja bodo obravnavali, vidimo iz programa govorov, ki bodo v teh dneh. Prvi dan bo govoril Pierre Pfiimlin, predsednik Posvetovalne zbornice Evropskega sveta. Kulakovvski, tajnik evropske zveze katoliških delavcev, bo podal poročilo o aktivnosti zveze, nakar bodo začeli obravnavati »Delo katoliških delavcev za resnično evropsko demokracijo". Drugi dan bo dopoldne še posvečen razpravi, popoldne pa je na sporedu govor Socialna politika z vidika vse Evrope" in še »Evropska integracija in evropsko mesto v svetu". Tretji dan je posvečen razpravi o mislih govorov prejšnjega dne.
RED BOŽJE SLUŽBE ZA VELIKI TEDEN
1964 V CELOVCU:
Kakor zadnja leta bo tudi letos za slovenske vernike služba božja za veliki teden v kapeli provincialne hiše (Viktringer Ring 19) in sicer vsak večer ob 7. uri.
VELIKI ČETRTEK:
Spomin zadnje večerje. — Zvečer ob 7. uri sv. maša s skupnim obhajilom vernikov. Po sv. maši ostane Najsvetejše izpostavljeno do polnoči. Skupno hočemo čuti in moliti z Jezusom na Oljski gori.
VELIKI PETEK:
Spomin Jezusove smrti na križu. — Ob 7. uri zvečer božja služba: berila, pasijon po Janezu, molitve za vesoljno Cerkev, razkrivanje in češčenje sv. križa.
VELIKA SOBOTA:
Ta dan se spominjamo Jezusa, v grobu ležečega. Molitvene ure pri božjem grobu. — Ob 1. uri popoldne in ob pol 7. uri zvečer blagoslov velikonočnih jedil.
VELIKONOČNA VIGILIJA:
Zvečer ob 7. uri se začnejo sv. obredi: Blagoslovitev velikonočnega ognja pred kapelo, blagoslov velikonočne sveče, sprevod v cerkev, kjer se prižgejo luči vernikov (prinesite sveče s seboj!), slavospev in obnovitev krstne obljube. Nato slovesna sv. maša s skupnim obhajilom.
VELIKA NEDELJA — VELIKA NOČ
Zjutraj ob pol 8. uri sv. maša v kapeli provincialne hiše. Ob 9. uri sveta maša in sicer v cerkvi novega bogoslovja kot običajno.
Naše prireditve________________
Farna mladina v Žiitari vesi vabi na veselo igro
„SVOJEGLAVČEK“,
ki jo priredi na velikonočni ponedeljek, 30. marca 1964, ob pol 3. uri popoldne v Goričah v gostiilmi Planteu.
Kdor ise hoče pošteno nasmejati, prisrčno vabljen.
Iskreno vas vabijo igralci.
Katoliško prosvetno društvo „Planina“ v Selah uprizori na velikonočni ponedeljek ob pol 2. uri popoldne v farnem domu krasno igro
VISLAVINA ODPOVED.
Domačini in okoličani prijazno vabljeni!
Vabilo
Katoliška podeželska mladina Šmihel pri Pliberku bo uprizorila na velikonočni ponedeljek, dne 30. marca 1964, ob pol 8. uri zvečer igro
„ KAPLAN KLEMEN"
v Farni dvorani v Globasnici.
Vsi prisrčno vabljeni!
BOROVLJE
(Razno)
Mesto Borovlje se je po zadnji vojni močno razvilo in dosega že do 6000 duš. To se vidi tudi pri hišah, ki jih je veliko na novo bilo zgrajenih v zadnjem desetletju. Boroveljska puškarska obrt se tudi dobro razvija, naročil za puške je vedno veliko. Odkar je bil tukajšnji obrat železarske industrije vključen v kombinat Alpine-Mon-tan, se je proizvodnja specializirala in modernizirala. Sedaj pridelujemo jeklo za stavbe, bakreno-jeklene žice za električne daljnovode, jekleno orodje in podobno. Iz Borovelj gredo naši izdelki v 19 evropskih in 43 prekomorskih držav. Žice naredijo v Borovljah do 20.000 ton na leto in lahko rečemo, da je polovico prodajo izven Avstrije.
Tistim, ki bi se drugače ne spomnili, naj povem, da je bila v Borovljah že leta 1849 odprta prva slovenska knjižnica za izposojanje knjig. Pozneje, leta 1870, — torej čez 6 let bo sto let od takrat, — je bilo ustanovljeno prvo slovensko delavsko in prosvetno društvo. V sosednji vasi Glinje deluje od leta 1889 slovenska hranilnica in posojilnica, ki se ji je pozneje pridružila tudi hranilnica in posojilnica v Borovljah samih. V Podljubelju pa je bil leta 1905 odprt slovenski Delavski dom, kjer je danes tiskarna „Drava“.
Zadnje čase imamo stalno zvezo s Tržičem, ki je na oni strani Karavank. Ljubeljski predor, ki ga počasi tudi na naši strani dokončavajo in bi bilo treba le še cesto do njega izboljšati, je naredil, da so se razdalje med Tržičem in Borovljami precej zmanjšale in da se vedno bolj čutimo to, kar smo, namreč sosedi.
ŠT. JAKOB V ROŽU (Življenjski jubilej)
Sredi aprila praznuje naš rojak Janez Koren, pd. Olanjak, v Svatnah svojo osem-desefcletnico. Jubilanta ne pozna samo njegova fara, marveč še širša okolica. Od očetove strani prihaja Korenov rod z Goriškega, njegova mati pa je Čošlnova z Hodni-ne. Bili so trije sinovi in ena hčerka. Najstarejši je bil po poklicu čevljar in se je priženil na Muzikovo kmetijo v Št. Petru. Naš jubilant se je priženil k Olanjaku v Svatne v letu 1920 in je gospodaril celih trideset let.
Bil je nadvse marljiv in je dvignil gospodarstvo na visoko stopnjo. Bil je vedno zvest materini besedi in ga vsled njegove narodne zvestobe spoštuje ves mladi in stari šentjakobski svet. Med svetovno vojno je bil vsa leta vojak in se je udeležil premnogih bitk. Vsled svoje hrabrosti je bil večkrat odlikovan in je postal častniški namestnik. Imel je odlikovanja veliko in malo srebrno medaljo, bronasto in zaslužni križ.
V	naslednjih letih in desetletjih je vsepovsod postavil svojega moža in je z odločnim nastopom branil svoje narodno prepričanje. Ko je oddal posestvo mlademu nasledniku, se je za več let celo še podal kot pastir na Babo in tako nazorno dokazal, da je še čil in pri močeh. Svojo osemdesetletnico praznuje zdrav in krepak. Poleg njegove družine mu želi tudi širša družina sosedov, znancev in rojakov, da bi ostal močan in zdrav še dolga desetletja, damjakov atej, na mnoga leta!
TEŠINJA pri ŠT. JAKOBU v ROŽU
V	marcu je stopil v zasluženi pokoj mizarski mojster, posestnik Mihej Amruš, pd. Močnik. Petdeset let je vršil mizarske posle. Kot mlad učenec se je učil pri pd. Ba-sermanu na Vazah. Njegov učitelj ga ni šolal samo strokovno, marveč mu je vcepil tudi zavednost in narodno zvestobo. Za časa kaplanovanja preč. g. Vavtija Alojzija je bil Mihej predsednik društva „Kot“. Kot prosvetar je neštetokrat nastopal na odru,
je zazvenel v cerkvi mogočni atej e v bas v pesimii »Marija skoz’ življemje“. Zdravstveno ni dolgo trpel, šele zadnje mesece je začel hirati in je nato mirno zaspal v Gospodu. Njegova zadnja pot je bila veličastna, posebno veliko mož mu je izkazalo zadnjo čast. Cerkveni zbor se je ,s pesmijo poslovil od svojega rajnega člana. Preč. g. župnik so opravili pogrebne obrede, sv. mašo pa so darovali sveški gospod Škorjanc. Naj sveti rajnemu Travnikarjevemu očetu večna luč, Travnikarjevi mami in vsej družini pa izrekamo sožalje!
ŠT. VID V PODJUNI
Sporočamo našim bravcem, da je 7. marca umrl v 60. letu starosti Jurij Rupic, pd. Kovač v Rikarji vesi. Pogreb je bil 9. marca na farnem pokopališču v Št. Vidu. Pevci so mu zapeli 'ganljive žalostinke lin č. g. kaplan so ise z lepim govorom poslovili od rajnega. Pokojni zapušča ženo in dva pre-skriMjena sinova od katerih je eden v Ameriki.
Isti dan pa je v celovški bolnici umrl 11 mesecev star Virtov sinček iz Proboja na posledicah opeklin, ko se je polil z vrelim mlekom. Prepeljali so ga iz Celovca, kjer je bil 10. marca v št. Vidu pokopan. Žalujočim staršem in sorodnikom naše iskreno sožalje.
Druga žalostna novica, ki je zadnji čas zadela našo faro pa je, da so nas s 1. marcem zapustili naš dolgoletni župnik č. g. Jožef Kunstelj. Jokali smo, ko so dobri gospod po 10-ietnem delovanju v fari jemali oid nas slovo. Edino dobro je, da niso umrli in bodo še lahko drugim vernikom pasti-rovalll in jih vodili k Bogu. Težko bi bilo v nekaj vrsticah povedati, kaj vse so g. župnik napravili v teku desetih let za faro in farane.
Prvo veliko delo, ki so ga gospod opravili v fari, je bilo, da so že leta 1954 oskrbel farni cerkvi tri nove zvonove in sv. Primožu veliki zvon. Nadalje so v obeh cerkvah nabavil nove klopi, blizu 400 sedežev. Nabavili so v Št Primožu križev pot, obhajilno mizo in novo spovednico. Dali so pozlatiti monštrance in kelihe. Ker se je
Usem naročnikom, soirudnikom, dopisnikom in bravcem »Našega. iednika - Kronike' ielila vesele in blagoslovljene velikonočne praznike
UREDNIŠTVO
IN UPRAVA
njegova Vloga strica Marka v „MMovi Za-li“ ostaja ljudem še vedno v spominu, mladina pa pomni posebno njegov nastop v Vlogi Iskender-paše. Tedaj je žel priznanje celo pisatelja Jake Špicarja. V družinskem krogu je bil vsikdar vzorno skrbni oče in sedaj lahko s ponosom gleda, kako raste na Močnikovem domu mladi rod. Želimo mu še mnogo let oddiha!
V petek, dne 20. marca, smo pokopal Travnikarjevega ateja Antona Kobenčiča. Dosegel je visoko starost 86 let. Korparje-vega rodu iz Srej se je priženil k Travnikar-ju. Bil je dolga desetletja železniški uradnik in je služboval v Podroščici, ko je bila Otvorjena proga južne železnice Innichen— Maribor. Rajni je bil izredno nadarjen pe-vec-basist. Sodeloval je v zboru „Rožiea“ pod dirigentom župnikom Fuggerjem in nato Francem Rauterjem. Nastopil je med drugim tudi tedaj, ko je „Rožica“ prvič zapela Treiberjevo „Nmav čriez jiizaro“. Nad šestdeset let je sodeloval kot cerkveni pevec. Vsa fara se ga spominja, s kolikim veseljem je pel cerkvene pesmi. In še zadnje leto je prisluhnila vsa fara, kadar koli
evharistično življenje v fari dobro razvijalo, so oskrbeli tudii nove ciborije. Pustili so v št. Primožu restavrirati oltarje in so v obeh cerkvah za zimski čas položili nove preproge. Da se naša fara more ponašati z lepimi in dostojnimi mašnimi oblačili, je tudii zasluga č. g. župnika.
Veliko delo so tudi opravili pred dobrim letom, ko so popravili podružnico sv. Andreja v Rikarji vesi, ki ima novo streho z ličnim zvonikom. Prenovitve so bile' deležne tudii podružnice sv. Martina in Danijela, kjer so pred nekaj leti povečali tudi pokopališče. Bili so vsem vse, neutrudljiv duhovnik in goreč častilec Matere božje, ko so majnika tudi na podružnicah opravljali majniško pobožnost.
Ovdovela fara čaka ženina. Prosimo Vsemogočnega, da kmalu pošlje fari novega dušnega pastirja. Tem potom pa se zahvaljujemo odhajajočemu g. župniku za vse in jim želimo trdnega zdravja in obilo božjega blagoslova v nadaljnem delu v vinogradu Gospodovem in vam obljubljamo, da vas bomo, č. g. župnik, ohranili v trajnem spominu.	Hvaležni farani.
Volitve župana v Pliberku
V	torek, 24. marca, so v Pliberku volili občinski odbor. Ob velikem zanimanju meščanov in podeželanov pliberškega okraja je otvoril sejo občinskih odbornikov dosedanji župan Micheu in pozdravil navzočega okrajnega glavarja g. dr. Wagnerja. Pri volitvah je bil za župana izvoljen z glasovi svoje stranke socialist Kristan, načelnik Pliberške železniške postaje.
Za podžupana je bil izvoljen nosilec liste Delovne skupnosti kmetov, delavcev in obrtnikov, g. Mirko Kumer, pd. črčej na Blatu. Med mestnimi svetniki je v občinskem svetu še drugi mandatar Delovne skupnosti kmetov, delavcev in obrtnikov, g. Ignacij Domej, pd. Zgonc v Rinko-lah.
V	celotnem občinskem odboru zastopajo torej Slovence trije izvoljeni mandatarji; podžupan P*Iirko Kumer, mestni svčtnik Ignacij Domej in odbornik Janez Kolenik.
MARIJA NA ZILJI
V	zadnji, 12. številki „Tednika“ je bilo debelo natisnjeno poročilo z Marije na Zilji v katerem dopisnik poroča, „da vedno bolj gine v cerkvi pri božji službi slovenski jezik in da je pri sobotnem blagoslovu prepovedana vsaka beseda v slovenskem jeziku in je — pravijo — pobožnost dovoljena samo v nemškem jeziku".
To poročilo ne odgovarja resnici. To neresnično poročanje je nas vernike na Mariji na Zilji močno užalostilo. Z ogorčenjem zavračamo tak dopis, ki dela krivico našemu vnetemu in nam pravičnemu dušnemu pastirju. Le človek, ki ne živi med nami, ki nikdar ne pride v cerkev in še manj pa k sobotnemu blagoslovu, more kaj takega trditi.
Hvala Bogu se naš dušni pastir z veliko požrtvovalnostjo ravnajo po Gospodovih besedah: »Pojdite in učite vse narode!"
Farani
Bil sem na francoski in italijanski rivieri
(Piše Blaži Janschitz, Medgorje)
V	četrtek, dne 6. februarja, ob 17.25, sem se podal iz Celovca na sončni jug. V vagonu Dunaij, Celovec, Milan, Genova, Nica sem dobil prostor.
Poleg mene je sedel mlad moški iz Štajerske, pripovedoval je, da se pelje v Genovo lin od tam v Kairo. Opolnoči smo se pripeljali v Benetke. Od tam naprej pa pro-tli Padovi, mestu sv. Antona. Na tihem sem ga prosil za varstvo na tem potovanju. Dalje je šlo proti Veroni. Med potjo sem malo zadremal. V vagonu so bili vsi prostori zasedeni. Ob 5.23 sem se pripeljal na postajo Centrale v Milan. Ker ije bilo še nekaj časa, sem šel na toplo kavo v kavarno na kolodvoru. Potem pa zopet hitro na vlak in naprej je šlo proti sončnemu jugu. Okoli 9. ure sem bil 7. februarja v Genovi. Objelo me je toplo južno sonce tako toplo, da sem slekel suknjo in potem še jopo. Peljal sem se dalje mimo lepih krajev, vedno ob morju, kjer so nasadi krasnih palm, limon in pomaranč. V San Remu so krasni vrtovi cvetočih nageljnov v vseh barvah, tudi cvetoča drevesa mimos, ki imajo lepo rumeno cvetje. V Ventimigliji je italijansko-francoska meja. Dalje sem se peljal mimo znanega lepega Monte Carla in Monaca.
Ob 15.03 sem bil v Nici. Na kolodvoru me je že čakal znani pater Jakob. Šla sva skozi mesto Nico, ki ima 300.000 prebivalcev. Na Francoski cesti 6 v »Katoliškem domu“ sem bil 2 dni in tam tudi prenočeval. Hitro mi je dobri pater Jakob postregel z dobrim j francoskim vinom in s sardinami. Zvečer sva šla ob pol sedmi uri v cerkev »Notre Dame“ —Marijino cerkev. Začela se je ravno večerna sv. maša. Po maši sva šla v samopostrežno restavracijo, kjer dobiš kar ti srce poželi. Ker je bil petek, sem jedel dobro postno jed, zraven sem pil vino. Vsak dan sem šel tja južinat in večerjat. Francoska kuhinja je res dobra in okusna.
V	soboto, 8. februarja sem bil zjutraj pri sv. maši, potem sem šel pit kavo. Zvečer je bilo vse mesto posebno trg krasno razsvetljeno. Ob 21. uri se je začel veliki karneval, ki je trajal do nedelje popoldan.
Še nikoli nisem videl kaj takega. Veliko voz z maskiranimi osebami. Veliko maškar je tudi hodilo. To je bil res pust za šalo in smeh. Karneval v Nici je znan po celem svetu. Sem pridejo tujci iz vseh držav. 300 metrov od Francoske ceste je angleška promenada okoli 4 do 6 km dolga, je to res
(Nadaljevanje na 9. strani)
p * | * S * A * N * O QUl odikonoeno jutri)
B * R * A
-*
J
Ura budilka je zaropotala. Metka je koj bila iz postelje. Saj isti hip je tudi možnar zagrmel sredi polj. Sem iz stolpa podružnice je slovesno zaplavala pesem velikonočnega jutra. Nad valovi pojočih zvonov je luna tilho plula v zaton.
Metka je šla po prstih iz hiše, krenila čez pograd, kjer so pod jablano cvele prve vijolice. Šla je dalje po mehki poljski poti. V mehki prsti so bile vdrtine kopit mlade, lepe kobile. Poleg teh vdr-tin pa so se videli sledovi težkih škornjev hlapca Boštjana. Oni dan je bil vodil kobilo po tej poti, da bi jo bila nehala zvijati kolika. Celih 8 ur jo je podil sem in tja, gor in dol, iposkušali so s starimi in novimi zdravili, a nič ni pomagalo. Končno se je uboga žival zgrudila, ravno na hlevskem pragu in poginila.
Kakor da Metka še čuje strašno hropenje ljube, dragocene kobile, se je zgrozila in kakor v mrzlici tesneje zavila v težko volneno ovijačko. Znova jo zaboli udarec, ki je zadel hišo zaradi .poginule kobile. Ubogi brat, je vzdihnila in sklenila roki.
Na poljih pa so grmeli možnarji, oglasili so se tedaj tudi z bregov. Jutranjica je na nebu bledela. Metka je z ruto posušila solzo na licu.
Metka je na kraju njive obstala. Tu se je pred nekako dvajsetimi leti, ko je bila še napol otrok, odigral pretresljiv dogodek. Vodila je malega bratca za roko in se igrala z malim nožičkom. Z njimi je spodrezavala korenike drukolcam, ki so cvele na žametno zeleni trati. Bratec je prosil za nožiček in mu ga je dala. Ko pa sta stekla po trati, se je pobič spotaknil, padel in zaječal. Ko je Metka bratca pobrala, je videla, da krvavi, ker se mu je odprti nožiček pri padcu zataknil v goltanec. K sreči rana ni bila globoka. Fantek je bil ves okrvavljen in kričal je na vse grlo. Metka je bila v smrtnem strahu in venomer je rotila bratca: tiho bodi, da mama in ata ne bosta čula...! Napravila je z njim velik ovinek po polju, zavila k drugemu sosedu, kjer je otroka umila in »rokej« pod brado oprala in ko se je vse nekoliko osušilo in se je ranica v goltancu zožila, ga je peljala domov. Ona je o dogodku molčala, bratec pa je na bolečine med tem že pozabil.
Možnarji sredi polja so zagrmeli. S tesnobo v srcu je pomislila na brata, ki mu je nožiček takrat prizanesel, a pozneje kot vojaku mu sovražna krogla ni prizanesla. Ni se vrnil s fronte . . . »Ah, moj brat, moj dragi brat!« je jokalo v njenena srcu.
Metka je povesila glavo. Pogled ji je obvisel na malem lesenem križcu iz vrbovega lesa. Bil je zasajen ob mejniku njive. Leto ga je na kraj nagnilo. Lani ga je zasadila sem očetova roka. Križec je dočakal druge pomladi, oče je ni dočakal. Njegov grob je zaznamovan z drugim lesenim križem. Ta mali križec sredi polja je opominjal mlajši rod na njegove dolžnosti in ukazoval spoštovati izročila starih. Leseni križ na očetovi gomili pa kaže pot, po kateri vse ostale po-neso...
V polju pa so grmeli možnarji. Velika noč! »Ali je Andrej pri strelcih . . .? Andrej! Čudno hladen je postal. S sosedovo Urško se kaj rad pogovarja. Čedno dekle je Urška im zgovorna, in to je Andreju všeč. Pa kaj bi o tem premišljala; nič ne pomaga — kar bo, pa bo; bo že nekako . . .« Take misli so se ji vsiljevale ... In možnarji so grmeli v velikonočno jutro.
In zopet se je zamotala v razmišljanja: »Ko bi imela vsaj sestro ob sebi! hilo bi lepše. Morda za praznike le pride na obisk k bolni mami. Pa saj nikamor ne more, s tolikim drobižem. Mož inva-hd pa za varuha tudi ni prida. Tako je uhoga sestra le k revščini in k delu priklenjena. Saj, saj, križe imamo; vsi jih moramo nositi. Tudi brat Jernej ga ima; dovolj težkega! Žena mu je po težkem Porodu hudo oslabela. Kakor zelena gri-za se pomika od zibelke do postelje . U Velika noč, Velika noč! »Aleluja!« bi
morala peti, pa z žalostnimi mislimi grebem v preteklost in sedanjost. Danes pa je Velika noč. Glej, kresove so zažgali po sosednjih bregovih. Na našem kresa ni. Kdo bi ga žgal. In možnarji naznanjajo: Gospod je vstal! Bog vedi, ali je Andrej med strelci? Ali bo šel k Urški po pisanko? O, gotovo! Pa naj gre! —« Z ruto je obrisala solze.
Metka se je napotila po bregu v gozd. V močvirni livadici so cveli zvončki. Natrgala jih je, za velikonočni obed. Visoko v smreki je zaspano zažvrgolel drozg.
(J)rahija
O, daj mi, moj Zveličar, krono s Tvoje glave!
Ne krono zlato — Tvoje slave — le krono trnjevo, ozaljšano s krvjo.
Razen enega ali dveh fantov, ki so ostali doma, so si morali vsi drugi iskati delo drugod. Tini je dobil delo v bližini Trga v fiuchscheiden, kjer je rezal v močvirju šoto. Z delom je začel navadno takoj po Veliki noči in delal do konca julija, ko je pri raznih kmetih žito mlatil. To delo je opravljal do Božiča, večkrat tudi še do pusta. Plača je bila za delo, od zore do mraka, okrog 20 kraje, dnevno. Bila je res majhna, posebno v poletnih dolgih dnevih. Po končani mlačvi je v zimskem času Tini tkal ko-inopne trakove, ki so jih rabili ljudje za podvezo predpasnikov in podobnega. Za to je imel majhne statve, ki jih je pritrdil h klopi v izbi. Tu je sedel cel dan in premikal roke sem in tja. Tu je bil vsaj par tednov v mrzli zimi na toplem.
Ko je ob bližnji strmi Tuhavi sneg malo skopnel, kar je bilo navadno konec februarja, je šel tja ter nabiral od trtičevja trte, od tri četrt do enega metra dolge. Te trtice je ob sončnih popoldnevih na prostem pred hišo zvil. Zraven je pa včasih malo zapel;
„Sveti Jožef je Cimperman biv,
Ko na streho ni mogel,
je pa trtice viv.“
Te trtice je prodajal posestnikom in sicer 100 kom. za 7 do 8 krajcarjev. Trtice so rabili za pritrditev protja k latam pri kritju s slamo. Pred 70 leti so krili še veliko s slamo. Taka streha je bila za posestnike zelo poceni. Iz lepe in trde ržene slame so napravili Skopo in jo povezali v snope. Snope je potem za kritje izurjen možakar znal lepo položiti in sproti pritrditi, ter tjiih s trtami privezati. Taka streha, akorav-no luknja pri luknjici, ni puščala vode ter držala na sončni strani do dvajset let, na senčni strani pa dokaj več, posebno tedaj, ko je bila z mahom obraščena. Imela je le eno napako, da je bila radi ognja vedno v nevarnosti. Akoravno je bil Tine zmerom zaposlen, je šel vsako nedeljo in praznik v tričetrt ure oddaljeno cerkev, v St. Ilj k sv. maši in popoldne k blagoslovu. Sploh je Tine veliko molil, posebno rožni venec. Ker je le nekaj mesecev v šolo hodil, ni znal brati, a bil je zelo ukaželjan. Obiskoval je pa redno nedeljski pouk v cerkvi in vedel o veri več povedati kot marsikateri drugi, ki je hodil osem let v šolo.
Vloge raznih oseb Drabosnjakovega „Kri-stusovega trpljenja*' je znal Tine skoro na pamet. Obiskal je namreč te predstave par-krat na Gozdanjah in v Tmari vesi tostran Rožeka. Tudi marsikaj od jgrokaza ^Kristusovo rojstvo** je vedel.
Iz 'košatega borovca pa je zletela sova. Pri fari je zazvonilo jutranjico. Možnarji so znova zagrmeli. Metka se je prekrižala. Jutro je vstajalo izza visokih gora. Rožnata zarja se je zlila v velikonočno jutro, objela Metko s šopkom zvončkov. Zlati sij je prepojil njeno telo; posušil je solzo, raztopil bolečino v srcu, pretopil bridke spomine v vdano pesem darovanja in misel se ji je napolnila z blagim mirom, da se je kot kadilo dvignila v višavo.
Metka je s šopkom hitela domov, da se opravi za vstajenjsko procesijo in grede po poti, zaznamovani s križi in trpljenjem, je pela:
Skalovje groba se odgrinja . . .
M. H.
Ne bom ovenčal z njo ničeve svoje glave.
Le na srce jo denem, k molitvi: »daj, odpusti mita. jaz borne roke sklenem.
Naj krona trnjeva
pokrije moje srčne rane
od svetnih blodenj mi zadane,
naj Tvoja Rešnja kri
mi jih izmije —
in Oče Tvoj — ga prosi Ti
naj meni grehe odpusti---------
Kobanova ženitev s Hobjanovo Nano v Črešnjah. — Tine v vlogi Judeža.
V pustu leta 1901 se je poročila Hobja-nova Ana, polsestra rajnega prošta Cvetka Isopa v Dravogradu s p. d. Kobanom v Črešnjah. Ta je služila kot gospodinja v ve-legostilni pri Kocu na Malem Strmcu, kjer je bila tudi lepa kmetija. Lastnica te gostilne je bila gospa Weinlander. Tu so se radi zbirali duhovniki, posebno iz dekanije Režek so imeli tam večkrat sestanke. Kot verna gospa Wemlander je bila duhovna mati pri primiciji leta 1913 na Kostanjah umrlega Janeza Dragasnika dz Loge vesi. Ta naša Ana je postala vsled dobrega vodstva imenovanega podjetja zelo znana, vsled česar je imela precej snubcev. Odločila se je za mladega, treznega in delavnega Kobana.
Ko so prišli v pustu 1901 črešnjani s konji po blago neveste k Hobjanu v Loče, smo rekli mi „ledični“ fantje, da brez lepega ..zapenjanja** ne pustimo blago take neveste odpeljati. To je bila stara navada, na katero sta morala nevesta in ženin računati. Pri neljubih nevestah se ni zapenjalo, temveč se je zažgal velik otep slame za slovo. Kot odkupnino za odhajajočo nevesto smo dobili lep znesek. Za ta denar smo kupili 'sodček piva in nekaj žganja za morebitne želodčne krče, 'svinjskega mesa s prikuho pa nam je poklonila gostoljubna Hob-janova družina. Sedaj smo sedeli po številu kakih petnajst pri bogato Obloženi mizi ter se o marsičem pogovarjali in se zabavali. Seve, da pri tem nismo pozabili na pijačo. Naš Tine, že blizu 70-letni fant, je sedel med mladostnim Filejevim Albinom in Pohernikovim Hanzijem. Ta dva sta naprej in naprej v kratkih presledkih prigovarjala Tineju: „Tine, pij!“ Tine je pa pridno ubogal in je pil, zraven pa hvalil te mlade fante, kako so „fletni in kamod pue-bi“. Pri tem smo prišli na misel, da naj bi Tine pokazal vlogo „Judeža“ iz Drabosnjakovega dela. Za to delo je pa treba Tineju malo korajže. To smo vsi vedeli, zato sta Hanzej in Albin Tineju kar naprej prigovarjala, naj pije. Medtem pa pride z laterno v rokah v sobo Tinejeva svakinja Zefa in stopi k Tineju in pravi: „Tine, veš, da prideš ob dveh k nam, da bova gnala kravo na semenj v Beljalk**, kar Tine, ker je Zefi to že prej obljubil, pritrdi, da pride.
Sedaj je pa postal Tine že toliko korajžen, da bo pokazal „Judeža“. Vzdigne se od mize, stopi sredi sobe, odloži klobuk in se malo odkašlja in začne: „Fuj, fuj, en
špot se nam godi, da se nam čudijo vsi ljudi, naša mojstra modrosti in nja vse čednosti, on pri grešnikah sedi, to se vsaki dan godi... itd. Po teh dolgih končanih verzih, ko začne Judeža peči vest, si začne Tine puliti lase iz glave in potem obešati na stebriču pri peči. Brisačo, katero je vzel v roke, je namenoma tako zavezal, da se je odvezala in majhno Tinejevo telo je padlo v mehko naročje tam stoječe hčere Mice Hobjanove. Sedaj, po tej ponesrečeni predstavi, pa se usede zopet k „ta fletnim pue-bam“. Ti ga začnejo v presledkih vpraševati: „Tine, kdaj pa pojdeš v Beljak? Tine odvrne: „Ob dveh!** Po kratkem presledku in po ponovnem prigovarjanju, naj pije, zopet vprašanje: „Tine, kdaj pojdeš v Beljak?** je bil odgovor: „Ob ibeh“, pozneje že le „Bek“ in še pozneje samo „Beee“. Sedaj je tekla ura že proti enajsti in naš Tine je proti svoji volji i'n ne po svoji krivdi zaspal. Torej s kravo ni mogel na trg v Beljak, kar je Zefa zelo obžalovala in se jezila.
Kako je Tine podgane preganjal
Tine je bil sicer velik prijatelj otrok, saj so ga vedno obkroževali, ker je pravil razne basni, 'tako o miški, ki je čez plot lezla in si „črovčič“ pretrgala, dalje o pastirju, ki je ovce pasel in je prišel volk, o skop-njafcu, o ravbarjih o povodnem in gozdnem možu in druge. Rad ije imel tudi domačega psa Kastorja, ki je bil večkrat v njegovi družbi, a ni maral mačke. Ro je nekoč klobaso kuhal, mu jo je vzela mačka iz lonca, ravno tako se mu je godilo z ribo, katero je mačka, še preden je začela voda vreti skrivaj izvlekla iz lonca. Med Tinejem in mačkami je bilo od takrat veliko sovraštvo, kar ni le mačkam škodovalo, ampak še bolj Tineju. — Tam v kašči na podstrešju, kjer je imel Tine svojo postelj in drugo opravo, — podnevi, posebno pozimi, ko ni šel kam na delo, je bil pri nas v sobi — so ise začele množiti podgane. Te škodljiv-ke je pač privabilo žito, ki je bilo shranjeno pod Tinejevim podstrešjem.
Sedaj začne Tine premišljevati, kako bi spravil to golazen iz svojega prenočišča. Mačka se nobena ni upala iti v Tinejevo bližino, ker je vsako po storjeni kraji ribe in klobase z jezo pognal v beg. Ni kazalo torej drugega kot nastaviti past. Kaj narediti? Kakor že povedano, je bil Tine zelo veren. Slišal je nekoč, da
(Dalje prihodnjič)
Življenje govori
Slavna gledališka in cirkuška igralka Pavla Handtra^ je vstopila leta 1927 na Dunaju v katoliško Cerkev. Bilo ji je takrat 27 •let. Ta korak ji je povzročil mnogo trpljenja. Toda to je ni potrlo. Leta 1932 je zapisala: „Ko bi stala še enkrat pred odločitvijo, zapustiti očeta, ženina^ in poklic ter sprejeti s katoliško vero vse gorje, ki me je zadelo od takrat, bi se radostno odločila in postala še enkrat katoličanka, čeprav bi se morala boriti z bedo... Kaj je pač ležeče na časnih rečeh, če je duša nasičena! Trdno sem prepričana, da me je Zveličar sam pozval. On mi je podelil milost, da sem ga spoznala — čeprav pozno. Zato pa mu hočem biti hvaležna vse življenje, ki naj bo posvečeno izvrševanju njegove najsvetejše volje, čeprav mi bo še mnogo trpeti.**
(Butanje.
Za udarci — je nov bič
spet pripravljen v roki kruti —.
Blizu je — »Golgote grič!« —
To srce mi v strahu sluti.
Judežev poljub gori
kot polar nad domačijo ...
V	križev pot naš — vrisk zveni —! Kdo so —? ki sc nam smejijo!
Kdaj, oh kdaj se do vrhov za nas kruli bič razvije?
Kdaj se zlomi vrh njegov, da nam zarja v dan zasije?
Kristus, ranjena ti stran je kot večnosti globina ...
V	to globino dan na dan pada naša bolečina.
M. H.
HiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMniimitimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
MATEVŽ RAINER:
(20)
MOJI SPOMINI
K žegnu
Marica je s šopkom vijolic pritekla v kuhinjo z veselim vzklikom: »Jih že knam, prve vijolice!«
Res, ravno pravšnji šopek je bil za okras velikonočne košare, ki je bahato stala na pisanem prtičku sredi mize. Košara je bila visoko naložena z gnjatjo, klobasami, hrenom, pisankami in jabolki; vrh tega sta bila dejana dva rumena šarkeljna. Košara je bila zavezana z belim prtičem s cofi. Vogali prtiča so bili lepo zravnani vzdolž po prtu; med njimi so se vile vejice asparagusa.
Marica je šopek z bučko pritrdila zgoraj na vozlu. Lep je bil ta beli hribček velikonočne košare in ponosni pogledi matere in hčera so ga božali kot najboljšega prijatelja. Saj pa je nosil toliko dobrot za številno družino!
Otroci so stali okoli bogate mize in se veselili ob zavezovanju »žegna«; to je bil vedno slovesen družinski obred.
Najmlajši Franček je še vedno držal v roki ragljiioo, s katero je v zboru drugih pobov na veliki četrtek in na veliki petek zvečer ropotal okoli cerkve in okoli velikega oltarja — povsod po trikrat. Nato je pri večerni pobožnosti, ko so v cerkvi verniki molili rožni venec, še in še zaropotal z ragljiioo, samo da se je postavljal z njo in delal nemir med molitvijo rožnega venca.
In Franček je še na krstnico tudi kaj ragljal, da so mu morali dopovedati, da ni več čas za to, da naj gre po zvonček, da bo zvečer pri procesiji, ki bo šla po polju z vstalim Kristusom in banderom, zvonil, zvonil v zboru drugih fantičev, da se bo čulo v drugo faro; vmes bodo pa topiči pokali in kresovi goreli, verniki pa molili in peli.
Franček se je zamislil, nato pa veselo odhitel, odložil nekje ragljo in se z zvončkom vrnil, kakor se mu je reklo. Nato je zvonil, zvonil, kot bi gnal 10 voličev v planino.
Marica je odšla v sobo, da vidi, kako se sestra Lojzka opravlja k žegnu. Lojzka je bila res brhka, v beli bluzi, rožnati jankici, s črnim predpasnikom in z belo-rdeče pikasto rutico na glavi. Na čelo si je pomaknila šop kodrastih las. V nedra je vtaknila rdečo pelargonico z vršičem roženkravta. Zadovoljno se je zagledala v svojo podobo v zrcalu, se ji nasmehnila in odhitela po košaro.
Na dvorišču je hlapec Tlnč vpregal konja v lepo umit koleselj. Iskreč se je svetil kot krt. Že dolgo ni bil tako oštri-glan. Saj ga je Tinč že tri dni zaporedoma štriglal in krtačil, da bi na krstnico lahko z njim postavil. Iskreč je najbrž slutil, da gre na slovesno »furo«, da je s kopitom izgrebel na lepo pometenem dvorišču že celo jamo. Komaj je čakal, da bi zdirjal čez most in doli po cesti do cerkve. Po cesti so ženske iz sosednjih hiš že nesle bele, visoke košare na glavah. Vse so imele bele bluze. Sosed pa je tudi vpregal, da bo košaro spravil do cerkve. *
Lojzka je koš a rt) gibko postavila na s kocem pogrnjen sedež in sama sedla poleg. Zelo imenitno se je držala. Tinč je tudi držal glavo pokonci, kot bi samega škofa na birmanje vozil. Mogočno je držal bič v roki in nategnil vajeti — hi! Iskreč je sunkoma potegnil, da sta se zadaj na sedežu zagugali Lojzka in košara. Mati so za njimi še zavpili: »Tinč, da ne boš prehitro vozil, da ne bo nesreče! Lojzka, ti pa ne pozabi gospodu klobaso in ofer dati!« »Ja, ja, vse bo v redu!« je Lojzka odgovorila prav na glas in zelo zaneseno. In koleselj je divje oddrdral. Vsi, kar jih je štela hiša za svoje, so stali na dvorišču in zrli za vozom. Konjiček in voz sta poskakovala, Lojzka in Tinč sta se košato držala in topiči so pokali. V cerkvici je pozvonilo.
Čez.dvajset minut je sosed že privozil z »žegnom« na svoje dvorišče. In nekam čudno je pogledoval sem k sosedu.
»Kako, da še naših ni?« sta se spogledala mati in oče, otroci pa so se vzpenjali na ograjo, da bi bolje na cesto videli. Res se je nato prigugal njih voz na dvorišče, z zlomljeno štango, ki jo je Tinč držal z eno roko, z drugo je gonil konja pri uzdi. Lojzka je bila zbegana in s prasko na lepem obrazu, visoka košara je na belem prtiču imela velik umazan ma-
so peljali
dež. Tinč je ves zardel, izpregal Iskrca in ga krotil, ker je hotel v beg ...
»No, da le hujšega ni!« je mamka tožila; očka pa je z nasmeškom izginil skozi pograd. Lojzka je bila precej poparjena, a jo je Marica zopet spravila v boljšo voljo, ko ji je rekla, da jo praska ne bo preveč kazila, češ da jo bo lahko nova svilena hadrca zakrila.
Topiči so spet zagrmeli, ker so se gospod kaplan peljali skozi vas s šimelj-nom na žegnanje v sosednje kraje. In dobro razpoloženje je pomladansko sonce podžigalo, da praznik krstnice ostane res praznik.
Na velikonočno jutro je Lojzka žida-no hadrco bolj na »čuk« zavezala in šop kodrov naravnala proti praski na čelu.
Iskreč pa je moral ostati v hlevu. Prav mu je! Zakaj pa je na krstnico tako divje vozil, da je zadel ob plot in napravil tako škodo.
Tinč pa je bil vesel, da mu ni bilo treba vpregati, in je dejal: »Saj je lepše hoditi peš!«
Seveda, če se prevzetnost spet kje ne spodtakne!
Iz begunjskih in celovških zaporov so nas gestapovci dne 28. junija 1942 uklonjene privedli v koncentracijsko taborišče Dachau na Bavarskem. Pred vhodom na bloku za novince štev. 24 nam je starešina bloka Gutmann med drugim povedal, da je koncentracijsko taborišče nov svet na starem svetu. „Zato pozabite na preteklost! če je bil kdo od vas morda profesor, duhovnik, kmet ali delavec, naj to pozabi! Tu niste več ljudje, temveč le gole številke...!"
Kmalu sem opazil, da je na bloku za novince več duhovnikov različnih narodnosti. Opazil sem njihovo mirno in dostojanstveno zadržanje. Želeč si duhovne tolažbe sem se večkrat razgovarjal z njimi. Njihovo duševno trpljenje je bilo vsekakor večje od našega, namreč zaradi duhovniškega poklica.
Veliki petek se ponavlja.
Nekega popoldneva sta dva blokovska funkcionarja suvala in psovala češkega duhovnika, rekoč: „Da hast dein romisches Recht! Dein Herrgott, den du jeden Tag ge-betet hast, soli dich retten aus unseren Handen!“ — Na misel mi je prišel veliki petek. Pomilovalno sem si mislil: „Tako so govorili pod Kristusovim križem in tako go-vorč mnogi še danes. Pozneje sem videl, da so duhovnikom često nalagali najgrša dela med običajnim psovanjem „Pfaff!“
Koroški župnik
Najbrž me je slišal govoriti s svojimi rojaki slovensko in nekega dne me je presenetil s pozdravom: „Dober dan!“ — Začudeno sem ga pogledal: „Prosim, ali ste Slovenec?" — „Ne,“ mi je odgovoril. „Nisem Slovenec, ampak Nemec iz Rajha." Za silo je govoril slovensko in zato sva se pogovarjala malo po slovensko, malo po nemško. Povedal mi je, da je bil nastavljen na neki koroški župniji severno od Drave, kjer je bila večina vernikov slovenskega rodu. Ne spominjam se več, kako se je ta mož imenoval. Da bi bolje lahko vršil svojo pastirsko službo, se je začel učiti slovenskega jezika svojih vernih Slovencev. Za to so zvedeli gestapovci in ga nekoč odpeljali in poslali v Dachau: njemu za kazen, drugim pa v strah. Ta župnik, v najboljših letih, mi je zelo ugajal. Žal so ga čez nekaj dni prestavili v neki drugi blok in se potem nisva več videla.
Zadnji evangelij
Med novinci sta bila v bloku 24 tudi dva luteranska pastorja iz Holandije. Eden od njiju je znal dobro nemško. Kmalu sva postala dobra znanca. Zanimal se je za življenje pri nas. Ko smo se drugo nedeljo v juliju 1942 sprehajali pred blokom, sem ga prosil, naj mi kaj pove. Začel mi je razlagati evangelij dotične nedelje. Zamislil se je in rekel: „Ta evangelij bi danes oznanil svojim vernikom, če bi bil doma."
To je bil njegov zadnji evangelij. Noge so nam vsem otekale. Njemu so naslednji dan noge tako zatekle, da se ni mogel več obuti. Odpeljali so ga v „revir“ (tako-imenovana ..bolnišnica"), od tam pa v krematorij ...
Čez nekaj dni je moral v „revir“ tudi neki župnik Wied s PomorjanSkega (prej pod
V	kuhinji se je medtem nabral glasen živžav. Vsa številna družina je bila na nogah. Vedeli pa so, da ne smejo biti sitni, ne preglasni, da se pogača ne bo skazila . ..
Ko je oče Martin vstopil, so bili šar-keljni že v rinjah. Najbolje nabulan šarkelj je bil zaznamovan z lično treščico. Ta bo za botrinjo.
V	peči je cvrčala žerjavica, ki jo je mamka z grebijico pospravljala iz peči ‘n z omelom pometala, da je pokalo smrečje omela in zadišalo po žgani smoli.
»Sveti božji križ!« je tedaj rekla mati, ko je prvi šarkelj dvignila na loparju in ga vsadila v krušno peč.
Poredni Martinek pa ni mogel drugače, da je nagajivo zapel:
»Pogača je že v peči, da bilo bi po sreči — zdaj treba ži bo ahtati da se nam ne skazi .. .!«
Mamka pa je pobe ven pognala: »Alo, ven v pregrad, saj veste, kaj je treba sborici na veliki petek, predno sonce vzide . ..?!«
Na mizi je zadišala za zajtrk naribana redkev.
Po vasi pa je plaval vonj velikonočne peke in žegnana zemlja je. žlahtno puhtela.
M. H.
Prusijo, zdaj pod Poljsko). Nazaj na blok ga ni bilo več. Vsak dan so odpeljali v bolnišnico" po več jetnikov, zlasti starejših duhovnikov. Čez mesec dni so nas namestili po delovnih blokih, ker so vedno prihajali novodošli.
Poljske duhovnike bo nastanili v blok 28, ker so jih smatrali kot manjvredno raso. Duhovnike ostalih narodnosti so nastanili v blok 26. Spomladi leta 1943 so določili blok 24 za bivališče Jugoslovanom. Sem so dali poleg Grkov in Srbov večinoma Gorenjce. Tako so ti postali sosedje nasproti stoječega bloka za duhovnike.
Duhovniki v taborišču
Stari Dachaučan iz leta 1941, pokojni poslanec in mariborski podžupan Franc Že-bot, ki je umrl v taborišču Dachau L 1945, me je seznanil s slovenskimi duhovniki iz mariborske škofije v bloku 26. Tako sem spoznal sedaj že pokojnega prošta in dekana dravograjskega, Matijo Mundo. Spoznal sem se z dekanom Mežnarjem iz Maren-berga, Oberžanom, Arehom, Ledinekom in ravnateljem Cirilove tiskarne v Mariboru Fr. Hrasteljem. * tem zadnjim sva se poznala že od avgusta 1942, ko mi je pred odhodom na poizkuse na živih ljudeh oziroma številkah (malarični oddelek) skrivaj dal sv. blagoslov, rekoč: „Zaupaj, nič se ti ne bo hudega zgodilo!"
V bloku 26 so duhovniki jedilnico in spalnico prve sobe spremenili v zasilno kapelo. To jim je taboriščna oblast vendarle dovolila, potem ko so prišle razne intervencije iz zunanjega sveta. Seveda je bila sv. maša zgodaj zjutraj, še pred „apelom“. V nedeljah je bila ali dopoldne ali pa zvečer. Ker nam je bil jetnikom iz ostalih blokov vstop v kapelo strogo prepovedan, smo hodili k nedeljski sveti maši tako, da smo stali ob oknih kapele in poslušali pridigo, kolikor je pač kdo nemško razumel. Peli so navadno le latinsko mašo, ob koncu maše pesem „Tantum ergo" in blagoslov.
Za marsikoga izmed nas je bila ta nedeljska maša veliko moralno okrepčilo. Ob takih prilikah se je jetnik-številka povrnil vsaj za nekaj časa nazaj med človeštvo. Kakšna tolažba je zavest, da je tudi v taborišču navzoč Kristus, tam na preprostem oltarju pod podobama kruha in vina!
Povzdigovanje z levico
Tako sem bil tudi 22. avgusta 1943, v nedeljo ob pol šesti uri zvečer, pri sv. maši, ki jo je daroval prošt in dekan iz Dravograda, Matija Munda, menda po dveh letih suženjstva. Ob strani sta mu bila g. Hrastelj in g. Ledinek. Do solz ganjeni smo pri oknu kapele zrli v velik križ na oltarju, pri katerem je slovenski duhovnik — mučenik brez desne roke — povzdignil sv. Rešnje Telo z levico. Sicer pa je bil g. Munda kljub temu, da so mu odrezali desnico, vedno dobre volje. Z vsemi tu naštetimi duhovniki smo se razgovarjali kar po domače. Odkrito smo si priznavali napake iz preteklosti in ugibali, kaj nam bo prinesla bodočnost.
Dobro sva se poznala z nemškim župnikom Fischerjem. Ko sem ga vprašal, zakaj
Veliki petek
Krist, na krii so te pribili, plašč pa tvoj so si rablji razdelili med seboj.
Te na križu sramotili, si molčal... mrtvega v grob položili, ti si vstal.
Gledamo te, Vsemogočnega, Ti naš čas
v zor jutra velikonočnega vzbudi nas!
so ga internirali, mi je odgovoril: „Zaradi katoliškega zakona." Povedal mi je, da je bil na neki župniji blizu Trierja v Zahodni Nemčiji. (Pripovedoval je tudi, da v Trier-ju hranijo Kristusovo suknjo rdečkastorja-ve barve.) Tam se mu je zgodilo naslednje:
Ženil se je sin bogatega posestnika. Ženin je bil katoličan, nevesta pa protestantka. Njena mati je prigovarjala, da naj bo poročena v luteranski cerkvi. Ženin je vprašal svojega župnika, kaj naj stori. Fischer ga je poučil, da je katoličan dolžan poročiti se po katoliškem obredu, saj je poroka sveti zakrament. Za ta njegov pouk so zvedeli gestapovci. Prijeli so ga in v protokol (zapisnik) so napisali, da „župnik Fischer ovira rast nemškega naroda". „Zaradi tega sem tukaj," je dejal ta župnik Fischer, ko je končal svojo zgodbo.
Ne smem pozabiti tu omeniti tudi češkega dekana iz Olomuca na Moravskem. Bila sva skupaj v sobi na malaričnem poizkusnem oddelku v septembru 1942. Z nekim poljskim duhovnikom pa sva sedela skupaj v taboriščni čevljarni. Jaz sem šival krpe, on pa je pribijal stare kose usnja na lesene cokle. Menda je bil njegov oče čevljar in on je pa že kot otrok rad kaj pribijal. . .
#
Ta popis naj bo v Skromen spomin na duhovnike v taborišču Dachau. Kot sem zanesljivo zvedel, je bilo v njem interniranih v vseh letih zadnje svetovne vojne nad 2600 duhovnikov iz 136 škofij in 32 narodnosti. Ndj jim bo s tega mesta izrečena zahvala za vse tolažilne besede ter njihove molitve in dušnopastirsko skrb med ubogimi jetniki.	A. T.
Dve proslavi v Franciji
— Francija je slavila letos stoletnico smrti enega naj večjih slikarjev. 19. stoletja — Evgenija DELACROIX-ja. Ko so 1. 1898 slavili stoletnico njegovega rojstva, je bilo le malo proslav; takrat je slavil impresionizem svoj višek; Delacrobc se mu je zdel preveč klasičen. Toda Delacro,ix je bil najvidnejši umetnik dobe romantikov in mu je šele sedanji čas odmeril pravo veličino in mesto v francoski in evropski umetnosti. Takrat je izšlo v Parizu mnogo monografij in študij o Delacroix-ju. Prirejena je bila obsežna razstava njegovih del, in sicer v osrednjem francoskem umetnostnem muzeju — v Louvru. Zbrali so 165 njegovih velikih platen iz vseh delov Francije in iz mnogih evropskih prestolnic. Umetnostni zgodovinarji sedaj priznavajo, da je bil njegov vpliv na razvoj umetnosti izredno velik in so ga priznavali za svojega učitelja in mojstra Cezanne, Matisse, Picasso ter tudi začetnik abstraktne umetnosti Kandinsky. Navajajo, da se mu je med poznejšimi slikarji najbolj približal Van Gogh.
— Škofov zavod v Adrogueju pripravi enkrat na leto priraditeiv svojih gojencev. Lani je bila v nedeljo, 11. avgusta. Prireditev je bila pod naslovom »Naša zgodba« in je prikazala pot slovenskega naroda skozi njegovo zgodovino od prihoda svetih bratov Cirila in Metoda (863) do danes.
Že prejšnje prireditve so bile visoko kvalitetne, lanska pa je dosegla poseben višek. Veselimo se tega uspeha, ker se iz njega očituje, kako globoko, temeljito in požrtvovalno skrbi zavod pri svojih gojencih za po-buditev in rast vrednot, ki so Slovencem najnujnejše in najljubše.Vse delo pa preveva izredna ljubezen do mladine in iz tega razmerja rastejo sadovi, ki pričajo o moči ustvarjalnosti in sposobnosti, kadar mladina ve, da je pod vodstvom, ki stori vse za njen vzgojni in duhovni napredek.
Voditeljem in organizatorjem prireditve, znanim slovenskim kulturnim delavcem, iskreno čestitamo in smo jim za lepo izpričevalo sodobne dejavnosti iz srca hvaležni.
Nekaj mojih spominov na DACHAU
Ko je zemlja zegnaua
Haakov... je široko zazdehal oče Martin in vprašal ženo, ki ga je s šumom prebudila, ko se je kar v temi oblačila.
i»Ali že vstajaš?« je dejal in spet zazdehal. — »Kaj, je že tako pozno?« Obrnil se je proti vratom.
»Veš, da se mudi! da zakurim; da se kuhinja in moka za peko ogreje; pa da gnjat pristavim in Jerico in Francko zbudim, da ne bo zamude. Če sem prav slišala, je ura bila tri.« Tako je žena v eni sapi naštela opravke in možu dobrohotno dejala, da naj še kar poleži, da tudi fantkov in tudi že odraslega sina ne bo budila, ker bi ji pri peki bili samo v na-potje.
Oče Martin pa v jutru velikega petka le ni mogel več zaspati. Lepi spomini iz preteklosti, spomini na zbrano obhajanje velikonočnih praznikov so se razgrnili pred njim kot sončno, cvetoče polje, polno petja in cvetja prvih pomladanskih znanilk. Vstal je, se opravil in tiho odšel iz izbe mimo kuhinje, iz katere je čul tiho pogovarjanje in premikanje posode. Zadišalo je po toplem mleku in ožganem vrbovem lesu. Vedel je, da je žena pristavila gnjat in zažgala v ognjišču snop lanskega presneca.1
Oče Martin je stopil v sveže jutro. Hlapovi zemlje so mu napolnili nosnice, da je globoko zadihal. Stopil je čez dvorišče, obšel hlev in kaščo in kozolec, obstal na mostu, ki je držal na skedenj. Od tam se je zazrl v bledo jutranjico, ki je migljala med pojemajočimi lučkami na jutranjem nebu. Odkril se je in pokrižal. Jutro velikega petka ga je vsega prevzelo.
»Spet smo prehodili sveti postni čas in 6 križevih potov. Bog bodi zahvaljen in daj nam veselo veliko noč! Eh ja, velika noč je le najlepši kmečki praznik. Res, praznik vstajenja. Žila zemlje se je že odprla, da iz nje puhti žlahtno življenje. Žita dobro kažejo.«
Oče Martin se je spet pokril in odko-račil med njive. Spomnil se je, kako sta še njemu kot otroku oče in dedej pravila, da je zemlja na veliki petek sveta in žegnana. Od tedaj — (je mislil ves ginjen) — sem prav vsako leto na veliki petek pred sončnim vzhodom šel po polju in . ..
Oče Martin se je spet odkril, pokleknil in zemljo poljubil. . . tako sta naredila tudi dedej in oče. Nato je zmolil 7 zdravamarij na čast svetemu križu in svetim ranam Kristusovim — za družino, za dobro rast žita, za mir pri hiši.
Martin je zbiral lepe spomine, a ob trpkih je sklenjene roke trdneje stisnil. Oziral se je po njivah, jih presojal in preštel, koliko križcev bo treba zasaditi na Veliko noč. Sin Tevžej naj to delo
Gel.
šemam
Na irrtu tam Getsemani dehteči oljčni gaj nocoj trepeče in grenko šumi.
A tla kamnita trepetajo
in trde skale se rahljajo,
ko Mučenik,
naš Rešenik
na njih kleči,
kruavi pot poti--------
Ah, Judežev poljub Zveličarja boli-----
. r
opravi. On bo prevzel vso to žegnano zemljo, naj prevzame tudi lepe šege, ki živijo z družino iz leta v leto. Grede je pobiral razmetano navlako, ki so jo po travnikih v jeseni razmetali pastirčki. Pobral je vsako odkrhano vejo ob živi meji in, ko je prišel do grmade, pripravljene za velikonočni ogenj, je vse pobrano ropotijo vrgel na kup grmade.
Jutri, ko bo Mihec prinesel tlečo gobo, prižgano ob velikonočnem ognju, bo od nje zagorela grmada. Ko bo dogorela, bo kup vsedlih ogorkov še dolgo tlel. Vsa dolina bo prepojena od vonja po ožganem. Na prisojni strani hleva je še par prekel, ki jih je veter razmetal, postavil v red ob zidu in odkoračil v hlev, da priloži živadi rezanico in odkida gnoj, predno pride Francka z golido. Živad ga je vdano gledala in se veselila rezane dobrote.
1 presnec = cvetna butara.
Materinstvo neporočenih
(Prof. Marijan Rus nam piše)
»V vašem cenj. listu je pred kratkim 'izšel članek brez podpisa z nadpisom »Materinstvo neporočenih«. Avtor govori o telesnem in duhovnem materinstvu, pozabi pa pri tem omeniti, da prvo drugega ne izključuje, ker so tudi poročene žene — z otroki in brez njih — kot vzgojiteljice, bolniške sestre itd. duhovne matere.
V tem članku citira pisec svetopisem-ske besede: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svoje ... žene in otrok — ne more biti moj učenec.« Ker so te besede navedene brez vsaike razlage, preti nevarnost, da bi jih čitatelji razumeli dobesedno.
Prosil sem pismeno Njegovo eminenco, kardinala dr. Koniga, za razlago navedenih besed. V odgovoru, katerega mi je poslal knezoškofijski ceremoniar dr. Ferdinand Deringer, je naslednji komentar:
»Sovraštvo, katero Jezus tu zahteva, je pri Mateju izvrstno opisano. Ne zahteva se sovraštvo v psihološkem smislu, marveč zavestna zapostavitev (prim. Deut 21, 15) bližnjih sorodnikov za apo-stolstvom. Le tisti, ki je zmožen, da se radikalno in v bolečini odloči, da vse naravne človeške odnošaje zapostavi zvezi
z Jezusom (prim. 9, 59-62; 8, 19-21; 11-27 sl.), in da žrtvuje celo svoje življenje mučeništvu, — le tisti more biti v resnici Jezusov učenec.«
Gospod ceremoniar citira nato originalni grški tekst in dostavlja, da je zgoraj navedena razlaga moderen komentar svetopisemskih besed.
Ne gre torej za sovraštvo kot negativno čustvo, marveč za zavestno, namerno žrtvovanje. Čeravno sem prepričan, da tudi pisec edino pravilno razume omenjene besede, se mi zdi potrebno, da se stvar pojasni čitateljem, ki so pod pojmom sovraštvo morda razumeli to, kar človek navadno razume pod tem izrazom.
Moje skromno osebno mnenje je to, da kamen nesporazuma ne leži toliko v glagolu »sovražiti« kot pa v svojilnem zaimku »svojo« pred samostalniki »žena« in »otroci«. Ta označba »svojo« su-ponira, predpostavlja že obstoječo zakonsko zvezo in očetovstvo. Bilo bi napačno misliti, da gre tu za nasvet, da mora človek sovražiti svojo zakonsko ženo in svoje otroke, če hoče doseči vzvišeni cilj apostolstva; gre le za to, da naj se zaradi tega cilja morda odreče sklenitvi zakona in očetovstvu. Kolikor morem presoditi originalen grški tekst, v njem niti ni omenjenega svojilnega zaimka.«
Trinkov duhovni lik
In luna vsa otožna gre po nebu in na vrt oljčni zre, kjer trojica učencev spi.
Od Svetega Duha po čudežu spočetega Moža objema smrtni strah, ko človek, izdajalec — prah se bliža z vojsko in s koli, poljub strahotni svoj mu da — in ga sovražnikom izda-----
O človek, glej, da mu ne daš poljub kot Judež — ne izdaš v pogubo sebi — Rešnjo kri —
M. H.
Objavljamo govor, ki ga je imel pri slovesnem odprtju novega sedeža kulturnega društva „Ivan Trinko“ v Čedadu nekdanji Trinkov učenec prof. Severin Bergnach.
Govoriti o monsignorju Trinku ni lahko, če hočemo prikazati o njem dokumentirano podobo, in to zaradi mnogostranskih in včasih celo izrednih plati njegovih kulturnih interesov. Lahko pa je govoriti o njem, če hočemo ljubeče presoditi njegov človeški lik, celoviten in premočrten kljub bogastvu njegovih intelektualnih in moralnih talentov.
Bistri deček, ki je prišel iz pustih grap na TrGmunu, 'kjer se je rodil pred 101 letom, to je iz težko dostopnega, revnega kraja, kamor celo smrt težko prileze, kakor je dejal časnikar Comini, je dobil možnost, da se je v dolini pod gorami najprej izobrazil in nato druge izobraževal.
Njegov zunanji življenjepis je zelo reven na dogodkih: esejist, ki bi hotel napisati zanimiv biografski esej, bi se znašel v zadregi pred tako rednimi, monotonimi življenje-pisnimi podatki, brez kakih izjem. Toda življenjepis monsignorja Trinka je zelo bogat na notranjih podatkih, na notranjih elementih, katere je možno strniti v tri besede: poslanstvo, študij, šola.
Če bi bil monsignor Trinko bolj dostopen za zunanje nagibe, bi bil lahko napravil kariero lin več kot v eni smeri; toda pose-doval je v največji meri ponižnost modrih ljudi in živel po njej. In hkrati s ponižnostjo človeka, ki se zaveda, da njegovo znanje ni drugega kot neskončni delček vsega možnega znanja, je posedoval tudi dobroto, Ijudomilost in preproščino človeka višje vrednosti.
Kot profesor filozofije v nadškofijskem semenišču v Vidmu je oblikoval duhove mnogih letnikov duhovnikov: s svojim trdnim znanjem snovi je mojstrsko razvijal svoja predavanja v izvirni obliki in ne da bi se pasivno držal učnih besedil, čeprav sestavljenih od najbolj izobraženih novoto-mističnih filozofov. Težke odstavke je znal podati razumljivo in preprosto, poenostavljal jih je s primerami in vzgledi ter z zelo osebnimi pripombami.
Odveč bi bilo pripomniti, da je tako jasen in vztrajen učenec sv. Tomaža čutil ideološke simpatije do drugih sistemov.
Zdelo bi se lahko, da bi bil mogel ostati on kot filozof po poklicu in po globoki izobrazbi, tuj, zaradi svoje navajenosti na logične argumentacije, vplivom lepote v umetnosti: toda njegov duh je bil vsestranski, in enako njegovo čustvovanje, zato je bil tudi zelo občutljiv glasbenik, delikaten in tenkočuten pesnik ter pisatelj zelo barvitega pripovednega sloga.
Z vsem tem pa še nismo povedali vsega o monsignorju Trinku, kajti poleg tega je bil tudi razgledan in mnogostranski učenjak ter je zapustil močne sledove na polju evropskega jezikoslovja (prehajal je od enega jezika k drugemu kot virtuoz od ene tipke do druge pri izvajanju kake simfonije), v zgodovini evropskih literatur, posebno slovanskih, in v naravnih vedah.
Bil je univerzalen in ploden duh, prežet z duhovnimi vrednotami tomistične filozofije; ni bil mož, ki bi trpel izkrivljenja ali pačenja; bil je dober v človeških odnosih, kot človek z bogato zavestno izkušenostjo, a trden in nepopustljiv pri varovanju načel in pri izvajanju logičnega obnašanja in ravnanja iz njih.
Ne moremo pa tudi preko njegovega duhovniškega lika: bil je učen in pobožen duhovnik, dosleden, brez nihanja v vsem razponu svojih 92 let življenja; z višine svoje visoke in sloke postave je razširjal svoj nasmeh človeka, ki zna obvladati samega sebe in ki ima kaj dati vsakomur: enemu učeno, drugemu dobro besedo. Monsignor Trinko je bil — ne glede na to, da je njegov sloves, kot tudi sloves raznih drugih, iz posebnih razlogov omejen na manjše ozemlje — izbrana duša in bleščeč duh: a predvsem je bil čist duh, ki ni težil h kompromisom, in ljubitelj kulture v vseh nje-duh pojavih. Ljubil je kot duhovnik in kot ™ovek vse, posebno pa revne in zapuščene, ki so mu bili po evangeljsko najbolj pri srcu in ljubljenci njegove pozornosti in njegove pesmi.
Zdaj počiva tam gori na malem pokopališču na Trčmunu, ki ga smrt nerada vidi, v grobu, ki gotovo ni monumentalen, a ljubeče m pobožno varovan; na njega polagajo svoje gorsko cvetje reveži in žlahtno cvetje tisti, ki ga spoštujejo in ga ne morejo pozabiti.
Velika noč
Velika noč, kako si lepa!
Obnebje zaljša ti pomlad, umikajo se mračne sence, pogreza tema se v prepad.
Velika noč, ti noč častita, ogreva žar te svetih ran, ti večno luč si nam prižgala in zarjo za vstajenja dan.
Velika noč, ti zmagovita, pred tabo pekel trepeta) odseva križ v sijaju zmage, razlega spev se do neba.
Velika noč, ti čudovita, iz tal življenja moč "kipi; vijolice so zaduhtele in slednja ptička žvrgoli.
Velika noč, ti znamenita, vsa polna milosti, darov; šumijo viri odrešenja in zemlja pije blagoslov.
Limbarski
Moč naroda
Za časa prve svetovne vojne, v letu 1917., je primanjkovalo na Danskem živeža. Ves uvoz žilta je bil ustavljen.
Bati se je bilo lakote za ljudi in za živali. Saj so Danci znani živinorejci.
Kaj početi?
To težko in mučno stanje je bilo nevzdržno. Na poziv danske vlade je prevzel ureditev te »krize« 'slavni dr. Mildkel Hindhede, svetu znan kot oznanjevalec preproste, naravne prehrane.
Sam pripoveduje: »Dva izhoda sta bila. Lakoto trpeti ali pa prevzeti novi, naravni način prehranjevanja. Vprašanje je bilo: Ljudje ali prašiči? Oboji niso mogli živeti. Nato smo pobili 4/5 vseh prašičev. Meso smo prodali Angležem in Nemcem za visoko ceno.
Prašičjo hrano — ječmen in krompir — smo obdržali za brano ljudstva. Poleg tega smo zaklali 34 °/o go-veje živine. Nadalje smo vzeli kravam pšenične otrobe, ki so bili priboljšek njihovi hrani. Te otrobe pa smo dodali naši rženi moki in iz te zanesi pekli kruh. Naš črni kruh ni vseboval torej samo otrobe rži, temveč še precejšen del pšeničnih otrobov.«
Vlada je obenem prepovedala kuho žganja. Uvoz kave in ruskega čaja je bil nemogoč. Tako so bili Danci navezani samo na preprosto, naravno hrano. Živila so delili po listkih iv zadostni množini, krompirja in ječmena je bilo celo v obilju, le mesa je bilo bolj malo.
A kakšno je bilo zdravje pri tej grobi hrani? Umrljivost se je v teku enega leta zmanjšala za 17°/o in je imela tedaj Danska najnižji odstotek umrljivosti od vseh evropskih dežel.
Dva junaka
Bilo je pred vojno, ko je neki profesor v Turinu rekel svojim učencem: ..Pokazati vam hočem, da ni Boga. Tako sem prepričam o svojih dokazih, da bo tisti, ki bo ob koncu še veroval v Boga, norec."
Vsi učenci so molčali. Samo ena roka se je dvignila. „Kaj želite?" je vprašal profesor. „Hotel sem le reči, gospod profesor," je odvrnil glas lepega mladeniča, „da bom ta norec ljaz.“
Ves razred je ploskal in glasno odobraval junaškega mladeniča. Ta študent je bil Adolf Ferrero, ki je pozneje padel v vojni... *
V neki delavnici blizu Pariza so prinesli nekega dne tovariši Avgusta Bodina v delavnico križ in ga položili na njegovo delavno mizo. Ko je Bodin prišel v delavnico in zagledal križ, je takoj razumel, da so se hoteli norčevati. Toda Avgust se ni zmedel. Vzel je križ in ga javno poljubil, poiskal žebelj in kladivo, skočil na delovno mizo in nad svojim delovnim prostorom pribil križ.
Ko je mladec stopil v delavnico, so se vsi smejali. Ko je skočil na mizo, se niso več smejali, ko pa je svoje delo opravil, so ga vsi občudovali...
Ivan Cankar:
VELIKA NEDELJA
Iz tople, od rodovitne im blagodarne ljubezni spočite jesenske zemlje, iz mirno vzdramljene, otroškega pričakovanja polne noči je vzklilo preslavno jutro. Megle, ki so še leno dremale, so se vzdignile počasi znad rosne ravni, so se nato pognale oblakoma proti nebu ter tam utonile v mladi luči. Tiho je vztrepetalo v čistem zraku, zaiskrilo se je na pokošenih senožetih, v zlatem vejevju bukev, jelš in topolov. Tako je nedeljsko sonce oznanilo svoje 'kraljevanje.
Oznanilo ga je brez glasu. Od nikoder ni bilo ne pesmi, ne vriskanja, ne praz-niške besede. Iz doline, s hribov in gričev so se pozdravljale in si odzdravljale bele cerkve; ali molčale so. Le z očmi, svetlima, žaloistnimi so se spogledovale, in zeblo jih je, čeprav so bile od gorkega sonca obžarjene.
Po široki beli cesti, po stezah preko travnikov, po strmih klancih se vijo procesije vernih kristjanov. Veliko jih je, ker v potrtem svojem srcu so željni molitve in tolažbe. Ali čudo za čudo: počasi gredo, tiho in nemo; ne besede ni, komaj da je plaho šepetanje. Glave klonejo globoko, trudno klonejo iživoti; še tisti so starci, ki imajo mladostna lica.
Gredo, gredo in s.i šepečejo naskrivaj:
»Ti, kaj praviš, zakaj je umolknila Marija na hribu? Kaj je ni več?«
In oni drugi s prezeblimi usti se nagne k sosedu in mu reče skoraj brez besed:
»Mislim, da je Marija umrla, ker glasu ni od nje, ki nas je vselej tako lepo pozdravila!«
Nobene besede več, tudi plaho šepetanje je utihnilo.
Gruda molči, ta naša gruda, ki je prepevala kakor nobena nikjer in nikoli! Sladka, bratje, je bila njena pesem, saj ste jo slišali! Vse je bilo v nji, kar je v nas dobrega in lepega, vse, česar se v dnu srca sramujemo in veselimo; bila je tista brezmejna, čista materinska ljubezen, ki je pravo znamenje slovenske duše in slovenske zemlje. Ob lepem nedeljskem jutru, kadar so od holmov in hribov zapeli zvonovi, nam je bil korak lahek in prožen, lica so bila sveža, oči so gledale jasno in veselo, na ustnicah je bil smehljaj. In vsakemu je bilo takrat srce očiščeno, od jutranje rose oprano, kakor da smo prihajali od spovedi in obhajila. Ob tej blagoslovljeni uri ni bilo nič zlega, nič temnega v nas; bili smo verni otroci te zemlje, svoje matere, vredni njene lepote; z njo smo prepevali in vriskali, z njo žalovali, govorili smo z njo zvesto in odkritosrčno, kakor govori otrok z materjo.
Praznik, poln pesmi in veselja, je bil na nebu, na planinah, na polju in senožeti, na belih cestah, kolovozih in klancih; in bil je najlepši v naših srcih.
Milost božja, kaj se je primerilo v teh
Vremenske napovedi za mesec dni ali več
Dolgoročne vremenske napovedi za mesec dni ali celo več so sestavljene na podlagi podatkov za nazaj, in sicer ob računanju s podmeno, da se vreme nekoliko ponavlja. Potrebne so obsežno delo in izkušnje, vendar zadovoljivih uspehov takšne napovedi nimajo. Na primer za letos se ni uresničila nobena dolgoročna vremenska napoved. V Ameriki in SZ se pri dolgoročnih napovedih opirajo na podatke o splošnem gibanju ozračja. Za to so potrebni veliki računski stroji. Kljub temu napovedi še ne ustrezajo. Vsekakor pa lahko pričakujemo nadaljnjo izpopolnitev tega načina in v prihodnosti zanesljive napovedi.
Vremenske napovedi za teden — 10 dni
Druge vrste napovedi so srednjeročne, to je za teden do deset dni vnaprej. Tudi pri sestavljanju teh napovedi upoštevajo, da se vreme po določenih pravilih ponavlja. Uspehi pa so slabi, zato se vremenoslovna služba s temi napovedmi ne ukvarja.
Vremenske napovedi za nekaj dni
Kratkoročne in nekoliko bolj splošne napovedi za nekaj dni se opirajo na tekoče vremenske podatke. Ta način uporabljajo .po vsem svetu in so napovedi tudi najbolj utemeljene.
Vsakih šest ur rišejo vremenske karte
silnih časih! Gruda molči, ta naša gruda, ki je nekoč tako veselo in glasno prepevala z nami! Ne gane se; nobena prošnja, noben klic jc ne vzdrami. Tudi nebesa molče; v vsej svetlobi svoji so ledena in neprijazna. Gozd ne šumi več, tiho je polje, škr janci so obnemeli. Ta vesoljna tišina je vsa prežeta z brezmočno žalostjo; življenje ne sope več, vse je okame-melo, mrtvo.
Oj, saj ni nedelja; veliki petek je, dan trpljenja, kesanja in bridkosti! Nemi kleče kristjani v tihi temni cerkvi, trkajo se na prsi, čela jim klonejo do mokrih tal. In blede ustnice šepečejo trepetaje tiste velike, čeznaturne ljubezni polne
»Kos prepeva, gnezdo znaša, merzli sušeč gori gre«. Tako je pel Valentin Vodnik, tega je nekako 160 let. Morali so biti lepi časi takrat, ko sta pela kar dva za stavo, kos v naravi in pesnik v izbi. Ali kaj bi govorili o lepoti časov! Prav takrat so korakali vojaki francoskega cesarja vse vprek po Evropi, kakor se bere v bukvah zgodovine. Časi pa, ki se o njih kaj več bere v zgodovini, so zanič. Tudi naš čas je malo prida, to čutimo na lastni koži, in videli boste:
~Ju spet
pripravili smo vrbovo košaro; je prtič obeljen, da blišči ko sneg.
In napolnjeno zapeljemo čez breg tja k znamenju, ozaljšanem, pred faro.
Še držali bomo našo šego staro: djali bomo slastno gnjat in hren, še .okroglih’ nekaj, pisank in kolač
meden
v našo ljubo, to popisano košaro,
da nam bojo zegnali dobrote naš gospod za praznik ,gor vstajenja’, da bili bi zdravi vsi in polni potrpljenja v vseh nadlogah, a v dejanjih pa brez
zmote.
M. H.
tudi o naših dneh se bo nekoč na dolgo lin široko bralo v folijantih.
»Mrzli sušeč gori gre« — jezikoslovci bodo zmajevali z glavo, češ danes se reče »kvišku«. Gotovo imajo prav, ali v njihovi besedi je nekaj, to vam žvižga in tuli skoroda kakor kraška burja. Nasprotno pa, če sušeč »gori gre«, kako milo in zvočno odmeva takale vest v ušesih! Nehote se ti zdi, da je v teh samoglasnikih skrita ista miloba, kakor jo po-
(zemljevide) za določeno območje sveta. Te karte kažejo razporeditev zračnega pritiska kakor tudi vse vremenske podatke, značilne za vreme. Razen tega rišejo na vsakih dvanajst ur tudi tako imenovane višinske karte, ki označujejo smer in moč vetra, temperaturo in vlago na višinah približno 1500 m, 3000 in 5000 m.
Izdaja vremenske napovedi
Nižinske karte kažejo, kakšno je vreme ,y 'posameznih krajih, višinske karte pa nam povedo pomike teh vremenotvornih področij. To pa je že prvi korak za izdajo vremenske napovedi. Težava je v tem, da se vreme nenehno spreminja. Naloga progno-stika (vremenskega napovedovalca) je, da že vnaprej ugotovi, kako bodo vremenska dogajanja (procesi), ki so še zelo oddaljena, vplivala na vreme pri nas. Lahko se zgodi, da ob razgibanem ozračju pride vreme (vremenski sistemi), kakršno je zdaj še nad Severno Ameriko, nad naše kraje že v nekaj dneh. Tako vidimo, da ne moremo na tej podlagi izdajati vremenske napovedi za več kot štiri dni. Ugotavljamo, da so najbolj natančne kratkoročne napovedi, to je za 24 ur vnaprej. Cim daljša je napoved, tem manj je zanesljiva, razen ob zelo ustaljenem vremenskem položaju. Sicer je napoved le še ugibanje.
besede: »Odpusti jim, saj me vedo, kaj delajo!«
Pritajena, šepetajoča je ta molitev, ali vendar je glasna, kajti ne zvona ni, ne orgelj, niti ne ministrantovega zvončka. Zato ne, ker je Veliki petek za vernike in za nevernike od vzhoda do zahoda. V drugič je bil križan Kristus; obsojeni od farizejev, bičani in križani so bili z njim kristjani, njegovi otroci.
Ko se je zgodilo to strašno poveličanje na Golgoti, se je nebo stemnilo, se je zemlja stresla v presilni grozi. In v to grozo, v to noč je vriskaj e planilo novo, svetlejše sonce, zagrinjalo stare zaveze se je pretrgalo od vrha do tal in evangelij je nastopil svojo ipot, da nese odrešenje od naroda do naroda.
Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo; smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje.
nuja zemlja ljubo sonce dan na dan. Višjega priznanja Vodniku pač treba ni, kajti nad sonce me gre nič. Višja je samo še Bog, ali s stvarnikom se človek ne primerjaj! K Bogu smeš samo moliti. Na žalost se v zgodovini vsake kvatre kdo prevzame, da se gre kovat v zvezde. Tako je tudi naše stoletje rodilo nekaj bogov, ki se pa od človeškega mesa dosti ne razlikuj e jo. Če recimo sonce »gori gre«, še zemeljski bogovi radujejo enako izvirno kakor mi navadni smrtniki. Njim an nam, vsem skupaj, utripa v teh mar-čevih dneh srce drugače kakor doslej. Nekaj novega, radostno nemirnega se je naselilo v srcih, in ta radost, ta nemir, ki sta morda v navzkrižju z razumom — mar ne pričata o dogodku, ki je silovit? Oj zares, mogočen je dogodek, a kakor je mogočen, s tako preprostim imenom se zadovoljuje: pomlad . . .
Stari Slovani so si predstavljali pomlad v podoba čudovite mladenke, klicali so jo za Vesno in častili so jo po božje. Stari Slovani so pač bili verni ljudje. Vsako leto i.znova se jim je vračala Vesna ter vsem enako trosila svoje darove. Ni delala razlike med ljudmi. Kje se je tega bila naučila? Katere tečaje je imela za sabo? Nobenih! Neuka je bila in vendar — obnesla se je kot demokratska, da nikoli tega. Od nje so se učili zemljani in si uredili življenje po zgledih raja. Bridka resnica pa je, da človek v raju dolgo ne vzdrži, in tako se je tudi našim pradedom mudilo ven. Danes stojimo zunaj, se čutimo nesrečne in čakamo boljših dni. Obenem se okrog nas sučejo preroki, preroki vseh barv, in vsak nam s trobento oznanja kako novo vero. Ali nobeno trobljenje ne prikliče boljših dni.
Edino čudež pomladi, če ga prav vklenemo v srce, nam lahko pomaga. Mar nam pošilja Bog pomlad zato, da stori uslugo koledarju? Ne, pomlad je več kakor kos prirodoznanstva. Pomlad prinese naravi prenovo, nam pa prinese ukaz iz pisarne najvišjega cesarja, da naj tudi v vsakem izmed nas nekaj »gori gre«. Vse preveč je svet vajen zunanje pomladi, a kako je z notranjo? Kje je? Kdaj pride? Kdo naj jo budi? Vsakega človeka spremlja neki notranji pesnik, ki mu pravimo vest. Šele ko bo ta notranji pesnik zapel, da v vsakem srcu »mrzli sušeč gori gre«, šele tiste dni bo napočila doba, ko bo vsem dobro — doba vesoljne pomladi.	T. Z.
Leto 1963 —
Za Skupno evropsko itržiišče ,se je leto 1963 'začelo neugodno zaradi De Gaullovega veta proti 'vstopu Velilke Britanije, toda zaključilo se je močno pozitivno z odobritvijo'80% osnovnih načel za (skupno kmeti jsko politiko. Za skupnim industrijskim tržiščem prihaja do skupnega kmetijskega .tržišča ter je SET vedno bolj trdna gospodarska osnova za kasnejše politično zedinjenje Evrope. Tako leto 1963 označujejo za »leto Evrope«.
.Sklepi, katere so prod kratkim sprejeli ministri SET-a, so dvojnega značaja. Prva skupina ukrepov se tilče notranjega položaja v tržišču, druga skupina pa odnosov z drugimi državami, zlasti z Ameriko. Tako so ministri odobrili pravilnike za cene govedine, mlečnih izdelkov in riža. Uvedli so podporni sklad, iz katerega bodo na primer
Zakaj vremenske napovedi le za nekaj dni
Pomlad
Kako se je stric Feliks v tretje ženil
Prarvzaprav je vsaka ženitev zgodba za sebe. Saij se ljubezen ne da kopirati in tudi ne pozna nikakih obveznih oblik. Sicer je pa zapisano v svetih knjigah, da je ljubezen iznajdljiva ...
Pravijo, da obstajajo knjige, ki pišejo, kako si je mogoče osvojiti zaželeno srce; vendar je upravičeno .mnenje, da iz take kupčije ni mnogo dobrega. Zato pa je stari Feliks ubral čislto -svojevrstno pot, ko se je v tretje ženili. Takole je naredil:
Kot dvakratni vdovec je stric Feliks uvidel, da brez ženke ne bo mogel v miru preživeti stare dni. čeprav je pridno hodil zalivat rože na grob svoje druge žene, je v srcu že izbiral novo nevesto.
Bilo je ravno na Vernih duš dan, ko je zopet zalival rože na grobu. Takrat pa pride Frandka mimo in se je za hip ustavila; saj je rajna bila njena dobra znanka. Stric Feliks Ijo je pocukal za rokav, pokazal je na grob in mencaje izjecljal:
„Dve sem pokopal. Ali bi ti bilo nerodno, če M bila ti tretja?"
Francka se je nekoliko prestopila, pogledala stricu Feliksu v oči in mu rahlo prikimala ...
Vino kot zdravje
Dobro, pristno vino je edina alkoholna pijača, ki ne škoduje zdravju, večkrat pa je prava hrana in zdravilo za odrasle in doraščajoče. Poudarek je v tej trditvi na besedi ..pristno", ki torej je zrastlo na trti. Če pa vino ni pristno, marveč je izdelek sleparske kletarske tehnike, potem je gotovo škodljivo, samo da je stopnja škodljivosti odvisna od kakovosti in količin primešanih snovi.
Če vino ni pristno, ga ne smemo nuditi bolnikom in okrevajočim, pa tudi sami ga ne smemo piti. Če pa je vino pristno, se ravnamo takole: Na tešče ne smemo piti vina, ker se takrat naš organizem najbolj hitro opijani, kar je vedno škodljivo. Najbolje učinkuje vino, če ga pijemo med jedjo ali pa največ 2 uri po jedi. Ne smemo pa piti velikih količin hkrati in tudi ne v velikih požirkih.
Važno je vprašanje količine vina, ki je dovoljena ali priporočljiva. V tem oziru velja načelo: Močan, zdrav človek, ki izpolnjuje svoje dolžnosti na prostem zraku, lahko popije ves dan en liter, a tudi do poldrugi liter vina, seveda ne naenkrat, marveč v presledkih. Za odrasle, zaposlene v zaprtem prostoru, ni priporočljiva niti količina enega litra na dan; Seveda vedno v manjših obrokih in med uživanjem hrane. Za otroke do 4 let je vino nepriporočljivo tudi v najmanjših količinah. Starejši otroci lahko dobijo zmerno količino vina, ki pa mora biti z vodo razredčeno in piti ga smejo samo med jedjo.
V Franciji imajo posebno društvo zdravnikov prijateljev vina, ki imajo v svojih pravilih poseben člen: ..Posluževati se vedno in samo vode za notranja in zunanja pranja". Drugače pa se ti zdravniki z uspehom 'borijo proti alkoholizmu. Nekateri teh zdravnikov trdijo, da bi z vinom najlažje odpravil alkoholizem. Prof. Portmann z medicinske fakultete v Bordeauxu uči: ..Opustite pitje visoko alkoholnih likerjev in vse sestavljene alkoholne pijače zamenjajte s pristnim vinom, Iki je istočasno hrana in zdravilo."
Splošno navodilo glede vina se glasi: Brez skrbi pijte zmerne količine dobrih pristnih vin, varujte se pa ponarejenih vin in likerjev!
leto Evrope
italijanski priddovavci olja prejeli pomoč 60 milijard lir. 'Podpore bodo krili z davkom na margarino, iki je konkurenčno živilo olju.
Italijanski kmetovalci bodo lahko znatne presežke v pridelavi riža prodajali po kon-kuremčniih cenah na evropskem tržišču. Sveže in izmrznjeno meso bo v bodoče laže uvažati v zadostnih količinah iiz držav, ki niso članice SET-a. Vendar bo ta pravilnik do I. aprila sestavljen v duhu zaščite proizvodnje (šestih dežel — članic.
Važno je dejstvo, da bodo padle cene semenskega in oljčnega olja ter margarine. Potrošnja tega blaga bi morala zaradi tega narasti, a potrošnja mašila ikot konkurenčnega živila nekoliko pasti.
Gospodarstvo na Zahodu in Vzhodu
Lansko leto je prineslo gospodarstvom zahodnih držav nadaljevanje irazmaha. Obračun je tako pozitiven, čeprav vsebuje tudi nekaj manj zadovoljivih postavk, kot na primer dviganje cen. Kosmata proizvodnja se je v Združenih državah po dosedanjih ocenah dvignila za 3,5 odst. ter v deželah Skupnega evropsikega tržišča za 4 odst. Ta stopnja je znatna, ker imajo industrializirane države veliko širše izhodišče ter je naravno, da so odstotki dviganja nižji kot pri deželah v razvoju.
Cene so se dvignile zlasti zaradi močnega porasta potrošnje, ki se je bolj povečala od naložb. Družine imajo za nakupe na razpolago več denarja zaradi stalnega naraščanja plač. Ta pojav spremljata upadanje dobička podjetij ter nastajanje presežka v proizvajalni zmogljivosti, predvsem v železarski in kovinarski industriji. Naložbe v gradbeništvu in javnih izdatkih so igrale manjšo vlogo v preteklem letu: prve zaradi slabega vremena v prvi polovici leta in zaradi pomanjkanja delavcev, drugi pa zaradi protiinflacijskih omejitev vlad. Izvoz zahodnih držav se je v letu 1963 povečal močneje kot v letu 1962.
Kot za ZDA je bilo leto 1963 tudi za Veliko Britanijo leto vzpona po kratkem lanskem zastoju. Ukrepi za stabilizacijo cen že kažejo prve uspehe v Franciji in Nemčiji. Ta nudi tudi več zaposlitve tujini delavcem.
Za gospodarstvo vzhodnega komunističnega tabora sta bili v letu 1063 kaj značilni naslednji dejstvi: Sovjetska zveza je prvič zaprosila Zahod za finančno in tehnično pomoč, a komunistična Kitajska hiti z večanjem trgovine z zahodnimi deželami.
Hruščov je v nasprotju s Stalinom uvidel, da je nujno treba izboljšati življenjske razmere ljudskih množic. Tako spreminja gospodarsko politiko, zmanjšuje vojaške izdatke, omejuje baje stroške za vesoljske poskuse ter se obrača k povečanju naložb za proizvodnjo potrošnih dobrin. Zaprosil je Zahod za pomoč v žitu ter za pomoč pri izvajanju sedemletke za kemično Industrijo. Za kemično industrijo in proizvodnjo umetnih gnojil mislijo Sovjeti izdati 42 milijard rubljev. Z gnojili naj bi povečali kmetijsko proizvodnjo in kmetje, ki se bodo za ta namen trudili, bodo dobili nagrade.
Sovjetska vlada je že s sedemletko 1959-1965 obljubljala, da bo prehitela ZDA v in-
(Nadaljevanje s 4. strani)
lepa promenada, ki gre ob morju. Na koncu je hrib, s katerega je krasen razgled na mesto in morje. Ob tej cesti so velike zelene palme in lepi cvetoči vrtovi.
V	nedeljo, 9. februarja, sem šel v cerkev Notre Dame k sv. maši in ob 10. uri k drugi sv. maši v »Katoliškem domu“ v kapelico. Sv. mašo je daroval g. pater Jakob, ki je res pravi oče vseh zapuščenih. On skrbi za dušne in telesne potrebe mladine. Videl sem, da ga imajo vsi radi. Njegovo misijonsko področje sega od Ventimiglie do Marseilla.
Popoldan na pustno nedeljo sem si spet ogledal veliki karneval.
V	ponedeljek, 10. februarja zjutraj, sem odpotoval iz Nice. Pot je šla zopet mimo lepega znanega Monaca in Monte Carla, ki ga že poznam iz svojih prejšnjih potovanj v Lurd. V Ventiimigiiji — na francosko-itali-janski meji, sem izstopil iz vlaka in si o-gledal tudi Ventimiglio, ki ima krasno lego ob morju. Same palme in vrtovi cvetočih nageljnov. Okoli 12. ure sem sedel spet v vlak in sicer v vagon, ki je nosil napis: Lurd, Marsielle, Nica, Ventimiglia, Genova, Roma. Kar domotožje me je objelo po Lurdu, čeravno sem bil že trikrat tam.
Zvečer, 10. februarja, ob 17.30 sem se Pripeljal v Monterosso. V lepi vlili »Adriana" sem dobil lepo sobo v H. nadstropju. Vreme ni bilo ugodno. Vsak teden je deževalo 2 do 3 dni. Monterosso je romantičen 'Lraj ob morju. V Monterossu je kar pet predorov, največji 6 km dolg in pelje na Le-vanto. V nedeljo, 1. marca, popoldan sem Lil z nekim gospodom v Levantu, ki ima tudi krasno lego ob morju.
V	petek, 6. marca zgodaj zjutraj sem odpotoval iz Monterossa. V Genovi sem se dstavil in obiskal Čampo Santo, to je naj-tepše pokopališče, kar sem jih sploh v Italiji videl. Krasne velike kapelice iz belega niarmorja, med drugim tudi spomenik ne-
dustriji in kmetijstvu. Zdaj je postala skromnejša ter priznava, da bo šele leta 1965 proizvajala toliko blaga kot Amerika v letu 1958. Letos je sovjetska proizvodnja znašala 56 odst. proizvodnje Združenih držav.
Glede komunistične Kitajske ije mogoče reči, da Maocetung eno govori in drugo dela. V .propagandi poudarja nujnost revolucij in vojn proti kapitalizmu, a v življenjski stvarnosti kupuje na Zahodu vedno več žita in strojev ter ponuja svoje proizvode zahodnim državam.
Kitajski komunisti so bili prisiljeni popolnoma spremeniti svojo gospodarsko po-
Predenica ogroža posevek detelje in zniža pridelek krme. To je zajedalska rastlina brez korenin in listkov. Njena rumenkasta stebelca, ki nikoli niso zelena, imajo posebne sesalne organe, s katerimi odsesa iz stebel detelje in nekaterih drugih poljščin in vrtnin vse za življenje potrebne snovi, se pri tem uspešno bori za svoj obstanek, prepreda deteljo vedno bolj, s tem pa jo slabi in pogosto popolnoma uniči, s čimer zmanjša pridelek krme. Na njivi odkrijemo manjša ali tudi večja gnezda detelje, prepredene s predenico. Že v enem samem manjšem gnezdu lahko dozori tudi do tisoč zrn pre-denice! V enem samem kilogramu črne detelje je lahko tudi do 70.000 zrn predenice. Zanimivo je to, da predenica dozori vedno istočasno s semenom črne detelje, pa če bi še tako uravnavali njeno zoritev! Tudi živalska prebavila ne uničijo semen predenice, ki se s hlevskim gnojem vrnejo na njivo. V zemlji obdrži predenica kalivost po več let in mirno čaka na črno deteljo ali drugo primerno poljščino, ki se v kolobarju povrne po nekaj letih. Seme predenice, od katere poznamo drobno — in de-belozrnato od 0.7 do 1.5 mm veliko, je sivo-
Dela v marcu
© V ČEBELARSTVU. Opravimo temeljit spomladanski pregled družin. Zanimala nas bo zlasti zaloga medu, zakaj najmanj 4 kg ga mora biti konec marca še v panju. Nadalje ocenimo obseg dn množino zalege in presodimo moč družine.
® V ČEBELNJAKU. Pregledamo čebeljo družino in jo po potrebi v toplih dneh spustimo na trebljenje.
ke žene, ki je prodajala preste. Ta ženska je varčevala denar samo zato, da so ji po njeni smrti postavili lep spomenik. Zenska drži v rokah rožni venec in dve presti. Ta spomenik na tem pokopališču si želi videti vsak tujec.
Dne 6. marca dopoldne, sem se odpeljal z vlakom iz Genove v Milan in od tam dalje v Padovo. Tam sem se spet ustavil in prenočeval v romarskem domu »Časa Pelegrino". Dobil sem v II. nadstropju sobo. Ko sem zvečer pogledal skozi okno, je bila bazilika sv. Antona krasno razsvetljena. Zvečer sem bil pri večerni sv. maši pri sv. Antonu in drugi dan, v soboto, 7. marca, sem bil spet pri več sv. mašah pri oltarju sv. Antona. Tako se je moj dopust končal z obiskom sv. Antona v Padovi.
Bili so lepi dnevi tako v Nici — v Franciji, v Monterosso — v Italiji in nazadnje v Padovi.
Č. g. p. Jakobu v Nici se še enkrat zahvalim, da me je tako lepo sprejel in mogoče drugo leto zopet na svidenje.
7. marca, ob 17. uri sem odpotoval iz Padove proti Benetkam in Vidmu. Ko sem prispel v Kanalsko dolino, sem se čudil, da je tod še toliko snega. Dalje je šlo proti Trbižu in v Celovec, kamor sem prispel v nedeljo, 8. marca, ob 2. uri 45 minut.
litiko deloma zaradi preteklih napak, deloma zaradi prepirov s Sovjetsko zvezo. Skrčili so načrte za ustvaritev ambiciozne težke industrije ter zdaj skušajo popraviti posledice kmetijske katastrofe v letih 1959-1961. Spor med Kitajci in Sovjeti izkoriščajo zlasti Japonci, Nemci in Angleži, ki prodajo Pekingu stroje in cele tovarne. Leta 1962 je kitajski uvoz veljal 2.300 milijonov dolarjev, od česar je odpadlo na Zahod že 1.115 milijonov. Zdi se, da kitajska industrija zdaj posveča pozornost proizvodnji umetnih gnojil in traktorjev ter so se lani pričele kazati prve ugodne posledice za prehrano 650 milijonov ust v tej neizmerni deželi.
rjavo, nepravilne oblike ali okroglo, več ali manj trirobo in kar je za uspešno čiščenje z elektromagnetom najbolj važno je to, da ije hrapavo in da se ga železni prah dobro oprime.
Najboljša obramba pred predenico je setev dobro očiščenega, plombiranega in preizkušenega semena, katerega nudi v zadostnih količinah trgovina. Ko pa se predenica pojavi na njivi jo uničujemo takoj, ko gnezda opazimo. To moramo opraviti, še preden predenica cvete in preden nastavi seme, kajti seme predenice kali tudi, če še ni zrelo.
®
© Na norveških cestah je bilo lani nad 6000 prometnih nesreč, ki so zahtevale 373 smrtnih žrtev; hude poškodbe je dobilo 3533, lažje pa nad 4000 ljudi.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 29. 3.: 7.30 »Kristus jc vstal, aleluja” ... Slovesno velikonočno pridigo bo imel č. g. Maksimilijan Stindl, župnik na Brnci. Velikonočne pesmi bodo peli: Mešani zbor iz Škofič; mešani zbor Državne realne gimnazije za Slovence v Celovcu; Selški mešani zbor. — PONEDELJEK, 30. 3.: S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — TOREK, 31. 3.: 14.15 Poročila, objave. — Lepa melodija, dragocen zaklad... Dr. Anton Feinig nas bo seznanil s Frederika Smetane simfonično pesnitvijo Višehrad. — SREDA, 1. 4.: 14.15 Poročila., objave. — Kar želite, zaigramo... — ČETRTEK, 2. 4.; 14.15 Poročila, objave. — Ljudski koledar. Prof. dr. Metod Turnšek je napisal zanimivosti o ljudskih svetnikih, vremenske pregovore in ljudske običaje za mesec april. — PETEK, 3. 4.: 14.15 Poročila, objave. — Novice, ki jih zbira Blaž Singer. Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. — Iz koroške zgodovine: Pred 550 leti so ustoličili zadnjega koroškega kneza. (Oddajo je sestavil prof. dr. Metod Turnšek). — SOBOTA, 4. 4.: 9.00 Z voščili bomo hiteli od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18.25 V oddaji Na dom obujaš mi spomin ... nas bo povedel prof. dr. Metod Turnšek v št. Lenart pri sedmih studencih (1. del). — NEDELJA, 5. 4.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
DRUŽBA SV. MOHORJA V CELOVCU
bo sprejela v prihodnjih mesecih
1.
pridnega, vestnega in poštenega fanta iz verne -Slovenske družine z dovršeno glavno šolo ali nižjo gimnazijo za
tiskarskega vajenca.
2.
pridno, vestno in pošteno dekle, ki ima veselje za trgovinski posel, z dovršeno glavno šolo ali nižjo gimnazijo kot trgovsko vajenko
v svojo trgovino s knjigami, pisarniškimi potrebščinami in devocionalijami.
Starše,
ki želijo, da se njihov otrok upošteva pri izbiri, prosimo, da to čimprej sporočijo na naslov:
Družba sv. Mohorja v Celovcu,
Viktringer Ring 26.
ADOLF CAMPSDELL
SLIKAR Z L AT A R - KIPAR
Prevzemam VSA POPRAVILA CERKVA Predelava OKROGLIH TABERNAKLJEV
FEISTRITZ AN DER DRAU - KARNTEN - TELEFON 04245-248
PREDENICA
Bil sem na francoski in italijanski rivieri
Športno društvo Št. Janž
vabi na
NOGOMETNI TURNIR,
ki bo na velikonočni ponedeljek, dne 30. marca 1964.
Program:
Ob 13. uri začetek turnirja Moštva:
ATUS Borovlje DSG -Borovlje
Vorvvarts Moosburg (Blatograd) SV Št. Janž
Po turnirju bo v gostilnfi pri Tišlerju v Št. Janžu tradicionalna veselica šent-janškega športnega društva. Igrajo godci „Carintia“ iz Št. Jakoba.
Vsi prijatelji športa iskreno vabljeni Prireditelj — SV Št. Janž
FILMSKA OCENA
Št. Jakob v Rožu. — Sobota, 28. marca: Herku-les erobert Atlanti« (IV). — Psevdomit-ični mon-sterski film, v katerem povzroča Herkules izbruh vulkana in uniči s tem kontinent Antlantis. — Za odrasle! — Nedelja, 29. 3.: Der Vogelhandler (III). — Fihn po znani opereti. Prijetna zabava za vsakogar! — Ponedeljek, 30. 3.: Papst Johanncs und sein Konzil. — Film prikazuje delo in življenje sv. očeta Janeza XXIII.! Fihn toplo vsem priporočamo.
Bistrica v Rožu. — Sobota, 28. 3.: Scheklung auf italienisch (IVa). — Zakonska tragedija nekega si-oilijojiskega barona, ki prisili svojo ženo, da mu postane nezvesta in jo potem umori. — Za presojajoče ljudi s premislekom! — Nedelja, 29. 3.: Drei weiGe Binken (III). — Malovreden bavarski domovinski film z nekaterimi popevkami. — Za odrasle in zrelejšo mladino! — Ponedeljek, 30. 3.: Vorriickt und zugenaht (III). — Smešen nemški film, ki nudi prijetno in zadovoljivo zabavo. Za odrasle in zrelejšo mladino! — Sreda, L aprila: Spionagenetz Hamburg (IV)! — Lep barvast pustolovski film, v ospredju jc mesto Hamburg. — Za odrasle
Dobrla ves. — Sobota, 28. in nedelja 29. 3.: Nachts klingt das Telefon (IV). Film z mnogimi starimi in modernimi popevkami. Za odrasle! — Ponedeljek, 30. 3.: Der Bauer als Millionar (II). — Film po odrskem delu Ferdinanda Raimunda o kmetu, ki nenadoma obogati, a dolgo traja, da zopet najde pravi notranji mir. — Film priporočamo vsem!
Borovlje. — Sobota, 28. 3.: Angelika vam Berg-see (III). — Lep domovinski fihn. — Za odrasle in zrelejšo mladino! — Nedelja, 29. 3.: Sissi, die jiungc Kaiserin (II). — Prvi koraki in konflikti mlade kraljice na dunajskem dvoru in kronanje v Budimpešti. Prijetna zabava za vsakogar! — Ponedeljek, 30. 3.: Meine Tochter und ich (III). — Dobro prikazana veseloigra nekega zobozdravnika. Za odrasle in zrelejšo mladino!
QLEDALISCE V CELOVCU
Veliki petek — zaprto. — Velika sobota, 28. marca, ob 19.30: Olivia. — Velikonočna nedelja, 29. marca, ob 19.30: Olivia. — Velikonočni ponedeljek, 30. marca, ob 15. uri: Olivia in ob 19.30: Z ar und Zimmermann (Car in tesar). — Sreda, L aprila, ob 19.30: Ballettabend: Franzosische suite, Der Feuervogel und Cavalleria Rusticana (Ermanno Lorenzi kot gost. — četrtek, 2. aprila, ob 19.30: Die Wienerwaldfee (Dunajska gozdna vibi); 15. predst-za C-abannri in GWF-četrtok; 11. predat, za GWA-četrtok; 9. predst. za podeželski četrtkov-abomn4.
MALI OGLASI
Pohištvo za tujske sobe — trd les, furnirano, zelo lepo in solidno izdelano, 5-delno, dobite že od 2.300 šil. naprej neposredno pri izdelovalcu! Dostavljamo na dom! — Dobite tudi na obroke! — Mizarstvo HANS ZEPPITZ, Proboj, pošta: Miklavčevo - Mildautzhof; tel. 215.
Ofrteešui {/	tista!
Veselo Veliko noč vam želi
mesar in prekajevalec
RUDOLF SABLATNIK
CELOVEC, Siebenhiigelstrafle, štev. 81 Telefon 49 -36
ZA MLADINO
IN PPOSVETO
Cilji mladega farsfa
Mlad fant piše v svoj dnevnik: „Mlad sem in življenje kipi v meni. Doslej sem zmagoval, a brez božje pomoči bi bil brezuspešen ves trud. Tudi v bodoče hočem ostati pošten, ker pride nekoč dan, ko bo moje srce zagorelo za drugo srce — mlado in čisto. In Bog hoče, da temu srcu žrtvujem vse boje moje mladosti. Ker le, če ostanem pošten sam, bom vreden, da bo tudi ono neomadeževano in lepo.
Moj vzor ni minljiva strast, ne lahkomiselna solzava simpatija, ampak globoka ljubezen, pripravljena na žrtve. Kolikokrat
sem v svojih bojih mislil na to ter sem zmagoval. V duhu sem gledal na oni srečni dan, ko bom pred božjim oltarjem v svetem zanosu lahko govoril družici radosti in boli življenja. Darujem ti svoje srce; ostalo je pošteno! Obvaroval sem ga neomade-ževanega za tebe, prvo in edino ljubezen na zem!ji.“
Blaga zavest osrečuje dušo takega fanta. Tak stopa v življenje pripravljen. Gradi si svojo srečo na neomajan temelj, ki mu je Bog sam dal zagotovilo uspehov, ljubezni in blagoslova!
Dve igri: v zmagoslavju žrtve
Naš oder je že nelkoč živel s cerkvenim letom in je prirejal cerkvenemu času primerne igre. 2e od nekdaj, zlasti v srednjem veku so bile gledališke predstave strogo urejene po liturgičnem času.
Pa tudi danes vedno bolj sikušamo tudi v dramatizaciji doživljati cerkveni čas. Zato iščemo za postni čas igre z resno vsebino. To so največ tragedije ali igre, ki skušajo prikazati resnost življenja in poslanstvo dobrega. Tako smo tudi v zadnjih nedeljah imeli nekaj takih iger na naših odrih. To je bilo gostovanje odra „Mladje“ po številnih podeželskih odrih, predstava šmihel-ske prosvete ..Kaplana Klemena" in šent-janškega gostovanja v Št. Jakobu z „2up-nikom iz cvetočega vinograda".
O ..Kaplanu Klemenu" je bilo v našem listu lepo poročilo, ki prikazuje to igrško delo kot vzor socialno-karitativne igre. Kaj več pa naj poročamo o dveh igrah, katerim je osnovna misel visoka ideja žrtve.
V ŠT. JANŽU: „IN POTEM BO NOČ“
Oder ..mladje" je za čas okoli Velike noči pripravil globoko igro s skoraj nepri-merruiim naslovom „In potem bo noč". Tudi o tej igri ije že bilo poročano, vendar naj k nedeljski predstavi v Št. liju in v Št. Janžu dodamo še nekaj misli.
to eden izmed vzrokov, da danes povsod primanjkuje duhovnikov. Možno pa je seveda tudi, da se v današnjem materialističnem svetu okuži s pohlepom po denarju kak duhovnik, toda eden še niso vsi!"
..Priznam, da je koristno, da slišim tudi vaše mnenje, zato bi se še rad kdaj z vami o teh vprašanjih pogovoril...“, je zaključil razgovor ne več tako zagrizen sovražnik Cerkve.
Snov igre je vzeta iz življenja v Južni Ameriki, kjer se morajo naseljenci in domačini boriti z elementarnimi težavami življenja. Vse dejanje predvajajo le tri osebe, med katerimi je osrednja profesor-izdrav-nik Lebnov, učenjak-brezbožec. Mož dobrote je njegov pomočnik Simon, tretja oseba drame pa je ing. O. Hara, človek iz vsakdanjosti, veren in neveren obenem. Potek igre je poln razgovorov o smislu življenja; ob nevarnosti, da bo moralo zamreti mlado življenje, je brezverni profesor Lebnov končno našel vero in z nijo smisel življenja in smisel žrtve. Tako se je odločil, da se žrtvuje, da reši s tem svojo vnukinjo. V Kristusu je našel življenje ...
Zares doživeto so podajali študentje globoko igro. Podajanje kot režija je bila zelo dobra in gledalci so hvaležni študentom za takšno doživetje.
V ŠT. JAKOBU: „2UPNIK IZ CVETOČEGA VINOGRADA"
Na tiho nedeljo pa je farna mladina iz Št. Janža gostovala v Št. Jakobu in s tem vrnila gostovanje ondotnemu društvu za igro „Mala pevka". Tudi ta igra iz podeželskega flamskega življenja je slavospev nesebičnemu žrtvovanju za dušno rešitev bližnjega. Ob slkrbnem vodstvu starega župnika je vdana nečakinja doprinašala žrtve življenja za spreobrnjenje svojega ljubljenca, ki je oib slabih knjigah zabredel v pam-teistična naziranja. Njena žrtev je bila plodna; ljubljenec je sicer prejel milost verovanja, a žrtev dekliška je bila tolikšna, da je zahtevala njeno življenje. Tudi ta igra je ljudem, ki so močno napolnili dvorano, zelo ugajala, kar pomeni, da ima naše ljudstvo razumevanje tudi za resne in globoke igre.
Ali je Cerkev kapitalistična?
„Seveda je kapitalistična! Kje pa je več kapitala, kakor v Rimu?" je v razgovoru skušal delavec-komunist podpreti svojo trditev.
Mož-katoličan, ki je bil dobro izobražen in široko razgledan, pa mu je mirno razlagal:
„Res je, da je v Rimu precejšen kapital, a poglejmo v čem obstoji. Dobršen del tega bogastva je v umetninah. Zakaj ne bi smel ta zaklad obstajati? In kdo je bolj upravičen, da ga poseduje kot ravno Cerkev, ki je večji del teh umetnin sama v teku stoletij ustvarila. Cerkev je bila vendar vedno vneta nosilka kulture. Ob teh umetninah se še danes zbirajo umetniki in študirajo kultur, zgodovino ter se ob njih izpopolnjujejo. Ostale umetnine in dragocenosti pa je Cerkev dobila v dar in jih ima skrbno shranjene ter jih stavlja na razpolago v kulturne svrhe. Mislim, da tega ,.bogastva" Cerkvi nihče ne more oponašati, saj vrši ona s tem še danes svojo kulturno nalogo."
Nekoliko neprijetno je bilo prepričanemu komunistu poslušati tako tehtne ugovore, kajti priznati je moral, da je doslej o tem poslušal drugačne razlage. Skušal je zato navidezno ugovarjati in je iskal nove ugovore, pa ga je katoliški mož prehitel: „2e vem, kaj mislite. Zbirke, ki jih vodijo katoličani po vsem svetu in ta denar pošiljajo v Vatikan. Toda le nekoliko pomislite, kako velike so potrebe vesoljne Cerkve. Nihče ne more tajiti, da vršijo katoliški misijonarji po kulturno in gospodarsko nerazvitih deželah Azije in Afrike velikansko dobro delo, ko vzdržujejo in zidajo bolnišnice, šole, sirotišča, zavetišča in druge človekoljubne ustanove. Koliko stane velikanski misijonski aparat z deset in deset tisoči misijonarjev, 'misijonskih bratov in sester ter drugih pomočnikov. Tudi gradnja novih cerkvd po krščanskih in misijonskih ikrajih je veliko kulturno delo, a zahteva veliko denarja. To „veliko bogastvo" Cerkve je žal še vse premajhno, ko je toliko potreb po svetu ...“
„Toda kljub temu bi smela biti Cerkev bolj skromna. Samo poglejte razkošje v nekaterih cerkvah. In cerkveni dostojanstveniki s papežem na čelu, kako so oblečeni v dragocene obleke in obloženi z zlatimi križci, prstani in podobno. Pa tudi duhovniki, kako so navezani na denar in ga ku-pičijo," je oporekal nadalje neugnani komunist.
„Kar velja za vatikanske muzeje, velja tudi za „bogate“ cerkve. Njih bogastvo je kulturno bogastvo, ki je v ponos vsaki državi in danes ob tolikem turizmu tudi vir lepih dohodkov za državo. Kar se pa „raz-košja" cerkvenih dostojanstvenikov tiče, pa ni tako hudo. Plače teh in drugih duhovni-nikov so po vsem svetu mnogo nižje, kot so plače na podobnih položajih v svetnih poklicih, čeprav imajo duhovniki povsod akademsko izobrazbo. Prav gotovo je tudi
Henrik Sienklewicz:	13
OBLEGANJE
WlmfyaMi£
V službi Najsvafejša
Zgodovinska slika iz švcdsko-poljske vojne
Gospod Carnecki je skočil pokonci.
„In jutri najbrže zblaznel Morda mislijo, da so nas dovolj ostrašili in da mislimo na vdajo, pa bodo imeli odgovor. Kakor Boga ljubim, to je izvrstna misel, to je res viteška misel! Da mi ni to padlo v glavo! Treba je le še obvestiti o. Kordeckega, bi je tu poveljnik!"
Odšla sta.
O. KordeOki se je posvetoval v zboroval-nioi z gospodom mečnikom sieradskim. Ko je zaslišal korake, je dvignil glavo, postavil svečo na stran in vprašal: „Kdo je! Kaj je novega?"
„Jaz sem, Carnecki," je rekel 'gospod Peter, „in z menoj je Babinič. Ne moreva spati, ker nama Svedje strašno diše. Ta Ba-ibmič, oče, je nemirna glava in ne more mirno sedeti na mestu. Vrti se mu, vrti, ker se mu grozno hoče iti k Švedom za okope ter jih vprašati, ali bodo jutri streljali ali pa bodo dali sebi in nam mir?"
„Kaj?“ je vprašal o. Kordecki in ni mogel skriti osuplosti. ,'Balbinič hoče iti iz trdnjave ..."
„V družbi, v družbi!" je odgovoril naglo gospod Peter, „z menoj in z nekoliko vojaki. Oni tam, kakor se zdi, spijo na nasi-
pih, kakor bi jih kdo ubil; ognjev ni videti, straž ni videti. Preveč se zanašajo na našo slabost."
„Topove jim zamašimo!" je pripomnil vneto Kmitic.
„Dajte mi sem tega Babiniča!" je zakričal gospod mečnik, „da ga pritisnem na srce! 'Srbi te zelo, ti sršen, rad M še ponoči zbadal. To je veliko podjetje, katero utegne imeti velik uspeh. Enega Litvina nam je dal Bog, toda to je stekla in zobata zver. Jaz odobravam namero; nihče vas ne sme ovirati in sam sem pripravljen iti."
O. Kordecki se je od kraja prestrašil, ker se je branil prelivanja krvi, zlasti ker ni sam tvegal lastnega življenja. Ko pa je natančneje premislil, je spoznal, da bi utegnila ta misel braniteljem koristiti.
..Pustite me, da nekoliko molim!" je rekel.
Pokleknil je pred podobo Matere božje, trenuitek molil z razprtimi rokami in naposled vstal z jasnim obrazom.
„Sedaj pa molita še Vidva!" je rekel, „ipo-tem pa pojdita!"
Četrt ure pozneje so zapustili vsi štirje sobo im šli za Obžidije. Nasipi v daljava so spali. Noč je bila zelo temna.
„Koliko ljudi hočeš vzeti s seboj?" je vprašal o. Kordecki Krniti ca.
„Jaz? ...“ je odgovoril začudeno gospod Andrej. „Jaz nisem tu poveljnik in tudi ne poznam kraja tako dobro kakor gospod Carnecki. Jaz pojdem s sabljo, toda ljudi naj vodi gospod Carnecki in mene z drugi-itw. Hotel bi le, da bi šel tudi moj Soroka, ker |je grozen vojak."
Ta odgovor je ugajal gospodu Carnecke-mu in priorju, ki je videl v tem očiten dokaz pokore. Lotili so se takoj dela. Izbrali so ljudi, ukazali največji mir in začeli odstranjevati bruna, kamenje in opeke od prehoda.
Delo je trajalo eno uro. Naposled je bila odprtina v zidu gotova in ljudje so se začeli potapljati v ozko čeljust. Imeli so sablje, samokrese, nekateri puške, drugi pa, zlasti ‘kmetje kvišku nasajene kose, orožje, ki so ga bili najbolj vajeni.
Ko so bili že na drugi strani zida, so se odpočili. Gospod Carnecki se je postavil na čelo oddelka, Kmitic pa na konec in pomikali so se ob okopu tiho, zadržujoč sapo v prsih kakor volkovi, ko se kradejo za ovcami.
Vendar je včasih zabrenkala kosa ob koso, včasih je zaškripal kamen pod stopinjo. Ko so prišli v nižino, se je gospod Carnec-ki ustavil. Tu je pustil šest ljudi nedaleč od nasipov pod poveljstvom Ogra Janiča, starega in vztrajnega vojaka, ter jim ukazal, naj se vržejo na tla. Sam pa je krenil nekoliko na desno in ker je čutil pod nogami že mehko zemljo, na kateri koraki niso več odmevali, je začel hitreje voditi svoj oddelek.
Namenil se je namreč obhoditi nasip, udariti na speče od zadaj in jih ,poditi proti samostanu na Janičeve ljudi. To misel mu dal Kmitic, ki je stopal sedaj ob njem s sabljo v roki. Zašepetal mu je: »Nasip je gotovo potisnjen toliko naprej, da je med njim in taborom prazen prostor, če so sploh kake straže, so pred nasipom, a ne na oni
c?£ filmskega sorta
saaEiaiEEaaBaaiBssasBssnsagsgaBftsfsa
RADIO IN TELEVIZIJA V AVSTRIJI
Gostota radijskega in televizijskega o-mrežja je prav gotovo zanesljivo znamenje gospodarske in kulturne višine v deželi. Avstrija v tem prav nič ne zaostaja za drugimi evropskimi deželami in iz poročila generalne direkcije pošte na Dunaju je razvidno, da poseduje pri nas izmed 100 družin kar 90 radijski aparat, kar pomeni, da ima 90 odst. avsitrij,sikih družin v hiši radio. Vseh sprejemnikov je v naši državi 2 milijona 109.887.
S televizijo še sicer nismo med prvimi evropskimi državami, čemur je precej kriva geografska loga oz. topografska slika Avstrije. Prcejšen del Avstrije je namreč gorat ali vsaj hribovit, kar zelo ovira sprejem. Potrebno je večje število oddajnikov, kar pa je povezano z velikimi stroški. In vendar se zadnja leta tudi televizija pri nas hitro razvija im danes že poseduje 22 družin med 100 svoj televizijiski aparat, kar pomeni 22 odst. Vseh televizijskih sprejemnikov je bilo 1. marca letos 510.639.
ODKLONJEN „STELLVERTRETER“
Le malokateri ffiilm je v svetovni javnosti naletel na toliko kritike, kakor ravno Rolf Hochmutsov »Stellvertreter", ki krivično obtožuje papeža Pija KIL, da je sokriv pokola Judov po nemških SS-ovcih med vojno, češ da je preveč molčal k tem grozovitostim. Ne le po Evropi, marveč že tudi po drugih kontinentih predvajajo to delo v filmski predelavi in mnogokje je prišlo celo do protidemonstracij. Zlasti v Ameriki so katoličani odločno nastopili in glasno odklonili ta sramotilen film. Tako je apostolski delegat v ZDA označil to delo kot sad »bolnega in zagrenjenega duha". Pri tem je ponovno poudaril, koliko je pokojni papež storil za politične preganjance, čeprav je bilo znano, da pripravlja Hitler napad na papeža samega oz. Vatikan.
SLAB FILM V ITALIJI
Italijanski katoliški krogi tožijo, da nosi Italija žalostno prvenstvo v filmu; kajti v Italiji baje izdelajo oz. predvajajo sorazmerno največ slabih filmov. Temu je kriva predvsem površnost krščanskih poslancev, ki pred leti niso znali zahtevati boljši zakon o filmu. Upati je, da bodo letos to vprašanje zopet spravili pred parlament in da bodo tokrat dosegli boljšo zakonodajo o filmu. Seveda je to le eden izmed vzrokov. Še važnejše in učinkovitejše proti-sredstvo pa bi bila dobra filmska vzgoja gledalcev, ki naj hi bili toliko zreli in odločni, da bi bojkotiirali slabe filme, in na filmskem repertoarju bi brez dvoma nudili boljše predstave.
strani... Torej jih lahko svobodno obidemo In planemo nanje od one strani, od katere najmanj pričakujejo napada."
»Dobro,“ ije odgovoril gospod Peter, »niti eden izmed teh ljudi ne sme uiti."
»če bi se kdo oglasil, ko bomo že vstopili," je nadaljeval gospod Andrej, »dovoli, gospod, da odgovorim jaz ... Po nemško čebljati znam kakor po poljsko; torej bodo mislili, da prihaja kdo od generala iz tabora."
»Da bi le ne bilo nobene straže na okopih."
»Tudi če bi bile, ustrelimo in skočimo fcoj nanje. Preden se zavedo, kdo in kaj, jim sedimo že na vratu."
Tu se je gospod Carnecki obrnil in poklical potihoma: »Na desno! Na desno!"
Molčeča vrsta se je začela obračati. V tem času je mesec nekoliko zasvetil skozi oblake in postalo je jasneje. Idoči so ugledali prazen prostor za okopi.
Straže ni bilo, kakor je sluti 1 Kmitic, na tem prostoru. Cernu bi imeli namreč Švedje postavljati straže med lastnimi okopi in glavno vojsko, ki je stala dalje zadaj. Naj-opreznejši vojskovodja se ni mogel nadejati, da bi mogla priti od te strani kaka nevarnost.
»Sedaj pa kolikor mogoče, tiho," je rekel gospod Carnecki. »šotori se že vidijo."
»In v dveh je svetilka... Ljudje tam še čujejo .. . Gotovo starešine."
»Od zadaj mora biti vhod pripraven .. •“
»Seveda," je odgovoril Kmitic. »Tod vlačijo topove in hodijo vojaki. .. Evo, že se začenja nasip. Pazi sedaj, da ne zabrenkne orožje...“
Knjigarna Mohorjeve družbe
Lepo darilo za Veliko noč:
JANEZ XXISl
življenjepis velikega moža 37 fotografij, 132 strani, 36.— šil.
Kupimo: Šematlzem (personalni) krške škofije od 1920 do 1960 po primerni ceni,
Gospod Šimen L del (Lojze Ilija).
Družba sv. Mohorja v Celovcu, Viiktringer Ring 26.
izbira in kvaliteta
preprog, zaves in posteljnine v trgovini opreme
Hilli
¥ šiliCH ledsrergasse 12
T Mtkepronietai gostinski obrati dobijo poseben popust!
Si e. uw h neti leJioner . . .
SCMLAFZSMMER
UfOHNZmMER
P»OL$TERM3BEL
KUCHEN
EINZELB^^BEL
Vorhange, Teppiche
(ormsehon und in solider AusfUhrung leaufen Sie immer giinstig und preisusert im
MOBE LHAUS
SCHLEMMER
Kiagenfurt. 8-Hai-Str. 13. Tei. 71-3-37
[> O Kostenlose fachmžinnische Beratung O t> Kostenlose Zustellung m.eigenem Mdbelauto C> O KreditgQwahrung bis zu 30 Monatsraten D> > SW-M6bel-Verkautsstelle
Lapa,
velikonočna darila
perilo
blago
prs
jC. fhaueee
Klagenfart, Alter Platz 35
rOe[iko no e!
šivalni stroj! 'i okrtglitit eoiuiuom
v veliki izbiri na zalogi
© 5 let jamstva © EasScta popravljatnica
Josef M © N © S E
Kiagenfurt - Celovec,
i
TERVLENE
REGENBEKLEIDUNG
UNDANZU6E
lUfl
&
Obleke, medne v vzorcu in kroju, z razporkom ob strani ali zadaj
1090- 1040- 990.-Hlače, nezavihane
420- 390- 350.-
Dežni in poletni plašči,
raznih oblik, v modnih
, barvah, celotno podloženi t/
za gospode:
720- 598- 498.-
za dame:
775- 590.-
! KIAGENFURT -CELOVEC
Vogal BahnhofsrraBe — MieBtaler StraBa
I
10.-Oktober-StraJle 22,
(Nasproti Prechtl kina)
datu\ za tisUovtoi Mad!
(Vztiko-
izbiro
vseh verskih, nabožnih, posvetnih in šolskih knjig ter romanov — devocionalije — vse vrste kipov im križev — stenske umetne in nabožne slike — rožne vence — paramente in cerkveno posodo — molitvenike — nudil knjigama im trgovina s papirjem.
„CARINTHIA“
DRUŽBA SV. JOŽEFA
KLAGENFURT, Volkermarkter Ring 25
Obenem želimo vsem našim cenjenim odjemalcem in poslovnim prijateljem vesele velikonočne praznike.
Podružnice: KLAGENFURT, Sternallee (Hl.-Geist-Platz) 5. — VVOLFSBERG v Labudski dolini — IKOTSCHACH — ST. VEIT a. d. Glan
MOTORNE VERIŽNE ŽAGE
(Motorkettensagen)
znamk Stihi, Jonsereds, Pioneer In Solo naročite najceneje pri domači tvrdki
Joiian Lomšek
TIKOJA 2, P. DOBRLA VES - Ebemdorf
Telefon 04237 246
Ugodni plačilni pogoji — tudi na obroke. — Priložnostni nakup že rabljenih žag.
O TISKARNA O KLIŠARNA O PAPIRNICA
Tl. Hitite
CELOVEC — KLAGENFURT Burggasse 8 — Telefon 21-08
Radioaparati šivalni stroji Kolesa
V VELIKI IZBIRI
^Riidiohaiu
KEUM
Kiagenfurt, Burggatse
Ugodna plačila na obroke
Vodne napeljave A
sanitarne naprave
A centralne kurjave
I
Pfrimer & MOSIacher
Klagsnfurt — Celovec,
AussteliupgsstraBe 3. Telefon 22-45, 45-25
HANS MVERNIG
KLAGENFURT, P & ULITSCHGASSE CPROSEIiii!©F| n. IflL.-GElST-PLATZ
Traktorje PORSCHE z 12, 14, 22, 40 PS
Za spravljanje krme kppite že sedaj motorni kosil-	pa tudi obračalnike sena z oljno pogonsko napravo,
bilk. Oglejte si v našem skladišču znamke AEBI,	senene puhalnike ter kombinirane puhalnike-	Za gospodinjstvo: stanovanjske in gostilniške štedil-
REFORM, AGRI A, IRUS, AUSTRO-RAPID.	rezalnike za krmo.	nike, peči za peko, pralne stroje, hladilnike in na-
prave za GLOBOKO HLAJENJE.
(J)&mljCid tiii
In naše ugodne
SPOMLADANSKE PONUDBE

Za naše otroke
Dekliško nabrano krilo iz trevire, v čednih karirastih vzorcih; od 3 let ........................S	100.—
Lepo nabrano krilo iz terilena, v mnogih pastelnih barvah, od velikosti št. 42..................S	107.—
Očarljive otroške bluzice, švicarski batist, bele,
roza, modre; vel. 2............................S	75.—
Otroški puli, mako, bel, svetlomoder
in roza; vel. 2................................S	29.40
Čedne klubske jopice, iz čiste volne, ohlapne, z 2 žepoma in grbom, rdeče ali modre, od
velikosti 2 naprej.............................S	159.—
Ljubke oblekice z naramnicami, iz čiste volne,
srednjomodre ali rdeče; vel. 40................S 158.—
Čedne otroške oblekice, svetlozelene, drobno
vzorčaste, dolgi rokavi; vel. 2................S	170.—
Očarljive obleke iz batista, zelo ljubko izdelane,
rumene, bele, roza; vel. 42....................S	181.—
Dekliški kostimi — nabrano krilo in podložena
jopica, pepita vzorec, vel. 50	.............S 397.—
Lepe obleke za deklice, z jopičem, iz terilena,
rumene in roza ................................S 273.—
Oblekice za male otroke iz drobno progastega žameta, ohlapna jopica z žepi in dolgimi hlačami z naramnicami; srednjemodre, rumene,
rdeče, velikost 42.............................S 214.—
Obleke za dečke iz la kamgarna, modni vzorci;
od 6 let.......................................S 498.—
Lodnasti jopiči za dečke in deklice, v modri i h
barvah, podloženi, z obšivom...................S	167.—
Plašči za dečke in deklice, velika izbira, iz perlona ali poplina, od vel. 2.......................S	162.—
Otroške dokolenke iz dobrega svilnatega sukanca, večbarvne, vzorčaste, ojačene s perlonom:
Velikost:
3	4	5	6	7	8	9	10	11	12
14.90 16.70 18.30 19.90 21.60 23.40 25.20 26.80 27.40 28.-
Otroške kratke nogavice, iz 100% nylona, mrežaste, zato zrak propuščajoče, bele, rumene, svetlomodre:
Velikost:	I	II	III	IV
13.70	15.30	16.90	18.50
Deške kratke nogavice, 100% raztegljiv nylon, temno kariraste: Vel. 4 do 6: S 17.60	7 do 9: S 22.50	10 do 12: S 27.30
Za dame
Ugoden teenager-plašč z našitimi žepi, ves
podložen ................................
Plašči iz trevirc-poplina, moški kroj, časovno nevezan, različne barve....................
Damski pomladanski plašč, zelo dobra kvaliteta,
solidna izdelava ...............................
Žcmper-obleke, modna barvna sestava, v vseh
velikostih.......................................
Pomladanski kostim iz trevira-kamgarna, čmo-bel pepita-vzorec, vse velikosti.......................
Obleka iz trevire, ljubek kroj.....................
Plisirana krila iz trevire, karirasta in črtasta,
v vseh velikostih...............................
Poplinaste bluze, bele, z dolgimi rokavi, različnih
velikosti ......................................
Pomladanski plašči in kostimi, preostali komadi,
od ..............................................
Damski puloverji iz orlona, %-ski rokavi, okrogel vratni izrez, bele, sive, beige in črne barve;
velikost 42—48	..............................
Poletni puli, dralon, modno luknjičasto pleteni, kratki! rokavi, z zavihljivim ovratnikom, roza,
svetlomoder, bel, vel. 42-46	.................
Damski nitkasti puli, prijeten za nošenje, lahka nega, z zadrgo, kratki rokavi, okrogla fasona,
bel, roza, svetlosiv, vel. 40—48	...............
Damska jopica, dralon, lahka in praktična, lahko pralna, visoko zaprta, bela, roza, svetlomodra, turkiz, beige, vel. 42—48 . . . . . . 2 para pcrlon-nogavic, v lepem darilnem kartonu,
la kvaliteta, zelo tenke........................
Pcrlon-nogavicc, brez šiva, peta in prsti ojačeni,
modni barvi Lido in Capri.......................
Tanke raztegljive nogavice, nove modne barve,
drobne petlje, zelo elastične...................
Damske letne rokavice iz nylona, z lepo imitacijo kuščarja; barve: konjak, peščena, koralna, rjava,
modra..............................^	,
Damske nylon-rokavice, Vzdolgc, preluknjane;
bele, peščene in brezaste barve.................
Velike svilene rute v mnogih lepih vzorcih in
barvah, že od....................................
Rute iz nylon-krepa, enobarvne, idealne za poleti, velike, v vseh modnih barvah.......................
S 390.—
S 553.—
S 550.—
S 248.—
S 350.— s 355.—
Za moške Moške kamgarnaste obleke		S	696.—
Moški plašči iz diolena, celotno s svilo podloženi	S	553.—
Moški poplinasti plašči, celotno podloženi .	.	.	S	367.—
Moški suknjiči, modema fasona, 2 hrbtna razporka, poševni žepi			S	441.—
Moški Blu-Jean hlače, orig. Leviš		S	198.—
Moške srajce iz cefirja, pretkano blago, ne zgubi barve			S	39.—
Sanfor-poplinaste srajce, bele, drobno vzorčaste, čeden ovratnik, dolgi rokavi, se smejo kuhati	s	98.—
Sintetik-srajce iz ny!ona, bele, zelo lepo oblikovan ovratnik; kuhanje in likanje nepotrebno!	s	98.—
Sintetik-srajce s kratkimi rokavi, bele; ovratnik lahko zaprt ali odprt		s	92.—
Moški pulover, pleten iz fine volne, V-izrez, rjave-melč		s	129,—
148.—
59.—
198.—
S 179.— s 179.— s 154.—
Čevlji za vso družino
Za posebne prilike: elegantni damski salonarji,
enobarvni ali kombinirani — v modnih barvah: črn lak, Dorč, Luxor, modra, rjavo-bela
S 339.-, S 199,- S
Moški nizki čevlji, elegantno kombinirani, iz tem-norjavega velur usnja, usnjeni podplati, odlična izdelava, za slovesne prilike - \Varmuthova cena S
Za vaše otroke priporočamo škornjčke z jermenčkom, nekoliko nabrani, z nožno oporo, barve: modro-bela, črna, belo lakasta, vel. 18—23, od S
črno-lakasta-siva komb., vel. 19—22 vel. 23-26
189.-
245.-
96.-
133.-
148.-
Dekliški čevlji z nizko peto, z ali brez nartne zaponke, k črnega laka ali Dorč-boksa, beli,
Luxor; 27—30 od S
S 167.— 39.—
12.50
19.50
139.—
31-35 od S 149.—
mmmmMMSsmm
POMLADANSKO IN POLETNO BLAGO JE DOSPELO!
© Brezplačno dobite pri nakupu blaga modni katalog „Die Neue Linie” s krojno prilogo.
37.80
37.10
26.60
15.50
Vsem cemjeniim odjemalcem, prijateljem in delavcem želi
veselo Veliko noč
TESARSTVO
FRANZ QAS SER
BILCOVS —Ludmannsdorf) 28 Telefon (04228) 24-19
POZOR!	POZORI
Spavntadan-slti plašli
vseh vrst za odrasle in otroke samo v strokovni
^ V. TARMAN N
Klagenfurt, Vdlkermarkterstrafte 16
telefon. 52-76
Ure, nakit in drugo pri urarskem mojstru
Gottfried flnrathe?
Klagenfurt, Paulitschgasse 9
Popravila izvršim takoj in solidno, kupujem in zamenjam zlato in srebro (tudi strto zlato).
Vesele velikonočne praznike želi stavbeno in pohištveno mizarstvo
Johann Drobescb
ŠMIHEL nad PLIBERKOM
Izdeluje po želji in v zadovoljstvo naročnikov.
asisiiZiEz&^ziaasziKBSisaEu&s&aaiia&aH
Vesele velikonočne praznike želi vsem svojim odjemalcem, znancem in prijateljem
Franz Tomasch
čevljarski mojster ŠT. LIPŠ pri D o b r 1 i vesi
_______
* STADIjER v
• -N' *	/f
GUT BESSER AM B E Sl E N
Tudi otroci ljubijo lepe obleke! Mamica jih najde v veliki izbiri
v otroški trgovini
H. THOMASSER
Villach	Widmanngasse 33
Istotam dobite košare za dojenčke z vso opremo, stotine otroških vozičkov in posteljic
PREISWERT B I L LI G
AM BILLIGSTEN
Televizijske aparate in radijske aparate vseh znamk
PODJUNSKA TRGOVSKA DRUŽBA
Bratje RUTAR & Go.
Dobrla ves-Eberndorf
tel. 04236-281
O
DAS FUHRENDE
EINRICHTUNGSHAUS
Klagenfurt ■ Theatergasse
DEKLETA, POZOR!
Tovarna perila in trikotaže „ELASTI-SANA“ na Predarlskem (Vorarlberg) sprejme dekleta od 16. leta naprej v učenje — proti plačilu! 2e izučenim šiviljam ise nudi dober zaslužek.
Več izveste, če pišete na naslov: Aloi-sia Ribisel, Post: Maria Saal.
i/eUkaMcue pomike!
RADLNAVR
BELJAK — VILLACH
Velika zaloga žimnic, zaves, talnih oblog in raznih drugih vrst blaga za opremo sob
pJtalitne. dafiavt!
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik — Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Telefonska številka uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Naročnina stane mesečno 7,— šil., letno 80,— šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrclec. — Telefonska Številka uredništva
43-58. — Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26.