Heidi Stutz
Dedovanje v Švici. Socioekonomska analiza s posebnim upoštevanjem odnosov med generacijami1
POVZETEK
Dedovanje ni bilo nikoli prej lako razširjeno. Švicarska gospodinjstva danes podedujejo več premoženja kol pa ga same ustvarijo. (čeprav vsaj tretjina ne podeduje ničesar, pa zgornjih 10% podeduje tri četrtine celotne vrednosti. Kljub temu so drugi dejavniki pomembnejši pri zakoreninjenju socialne neenakosti v naslednji gcncraciji. Dediščina ostaja v družini. Tudi osebe brez otrok upoštevajo sorodstvo. Višja povprečna življenjska doba je spremenila pomen dedovanja v poteku življenja. Proces dedovanja vodi h koncentraciji premoženja v generaciji upokojencev. Prebivalci imajo dedovanje za privatno zadevo in ne za nezasluženo premoženje. Davek na dediščino ni naletel na veliko navdušenje, pa tudi neenakovredna obravnava zunajzakonskih partnerjev v zakonu o dedovanju se ne ujema s splošnim prepričanjem o lern, kaj je pravično.
Ključne besede: dedovanje, darovanje, Švica, družina, odnosi med generacijami.
AVTOR: Heidi Stutz, lic. phil. hist., je študirala zgodovino ekonomije v povezavi s socialno ekonomijo na Univerzi Zürich. Deluje kol novinarka in urednica. Ukvarja se z raziskovanjem na področju družinske politike, enakopravnosti in politike enakopravnosti, razdelitvene politike (dedovanje) ter trga delovne sile in politike trga delovne sile (zagotovljen najnižji dohodek).
ABSTRACT
Inheritance in Switzerland. A socioeconomic analysis with a special focus on inter-generational relations
Inheritance has never been so widespread. Swiss households inherit more than they save themselves. At least a third of the population, however, enjoys no inheritance, whereas the top 10 per cent receive th ree-quarters of the total. Yet it is other factors that decisively cement social inequality in (he following generation. Inheritance is kept in the family. Even people with no children slick to Ihe relatives when they make bequests. Longer life expectation has altered Ihe meaning of inheritance in a person's life course. 1 he inheritance process is leading to a concentration ofwealth amongst the retired generation. Inheritance is looked upon as a private mat ter and is not seen as undeserved wealth. Inheritance taxes have no! encountered
I Izvirni članek: Erben in der Schweiz. Eine sozioökonomische Analyse unter besonderer Berücksichtigung. der Generalionenbeziehungen je bil objavljen v: 'Ihemenhejt: Welcher Kilt hält die Generationen zusammen? (2006). Schweizerischer Nationalfonds zur Förderung der wissenschaftlichen Forschung, Nationales Forschungsprogramm NFP 52. Bern, sir. 16-20. URL http://www. nfp32.ch files download "Themenheß Bern 060519.pel j (20.Ol.09). V slovenščino prevedla Tanja P'Mar.
great enthusiasm, moreover the discrimination of unmarried partners in inheritance law does nol express the general opinion aboul what is fair.
Keywords: inheritance, lifetime gifts, Switzerland, family, inlergenerational relations.
AUTHOR: Heidi Stutz, lic. phil. hist., studied economic history in combination with social economy at the University of Zurich. She works as a journalist and an editor. Her research focuses on areas such as family policy, equality, equality policy, division policy (inheritance), employment market and employment market policy (guaranteed minimum income).
Dedovanja imajo v Švici ogromen narodno-gospodarski pomen. Zasebna gospodinjstva podedujejo več premoženja kol pa ga same ustvarijo. Pomembna so ludi darila. Vendar so možnosti za dedovanje izjemno neenakomerno porazdeljene. Tretjina prebivalstva ostaja praznih rok. Hkrati je dedovanje v 90% povsem družinska zadeva. Ker bodo zaradi daljšanja življenjske dobe Ludi dediči vedno starejši, se premoženje kopiči v generaciji upokojencev Čeprav je dedovanja v Švici zelo veliko in je zelo pomembno z narodno-gospodarskega vidika, je bilo doslej komaj kaj znanstveno raziskano. Lüscher (2003) je ta deficit poimenoval zadnji tabu raziskav o generacijah. Prvi cilj našega raziskovalnega projekta, pri katerem so sodelovali Tobias Bauer, Susanne Schmugge in Heidi Stutz, je zato bil, da prvič spoznamo razsežnost in socioekonomski pomen dedovanja. Drugi cilj je bil prenesti spoznanja v kontekst družine ter odnosov med generacijami. Tretji cilj je bil umestiti dedovanje v kontekst drugih generacijskih transferjev, kot so darila, finančna pomoč ali investicije v izobraževanje, kajti različne oblike lahko nadomestijo ali okrepijo druga drugo. Četrtič je za obseg in učinkovanje pojava dedovanja pomembno, kateri so sploh motivi za to, da se premoženje kopiči za poznejše dedovanje in se ga nato na izbran način razdeli (Erreygers inVandevelde, 1997). Na podlagi empirične evidence smo za zaključek zastavili vprašanje, ali obstajajo nerešeni problemi in katere reforme bi v Švici vsekakor bile potrebne. Analiza se opira na pet zelo različnih virov. Na podlagi podatkov je težišče projekta v kantonu Zürich. 'Ta ni reprezentativen za premoženjska razmerja glede na celotno Švico, vendar ima precejšnjo težo. To smo upoštevali pri naši ekstrapolaciji za celotno Švico. V kantonu Zürich se opiramo na naslednje tri vire podatkov v kantonalni davčni upravi:
•	Administrativna banka podatkov kantonalne davčne uprave za dedovanje in darovanje: tu so zabeleženi vsi primeri smrti v kantonu od leta 1997, pri čemer je v primerih, ko gre za obdavčenje, več informacij kot v primerih brez obdavčenja. Težišče naših analiz sega pred leto 2000, ker je bil tedaj odpravljen davek na dediščino za neposredne potomce in se je s tem zmanjšal obseg informacij v banki podatkov. Pri tem viru je edinstveno, da so skupaj registrirani umrli in dediči, darovalci in obdarjenci, ter je zato mogoče analizirati realni vzorec dedovanja in darovanja.
•	Davčni dosjeji k dedovanju in darilom: k primerom v administrativni banki podatkov so vodeni dosjeji aktov (nem. Aktendossiers), ki so bili uporabljeni za poglobljeno ovrednotenje.
•	Državna davčna statistika: tu je premoženje diferencirano po starosti, kar smo uporabili za ekstrapolacijo.
Poleg tega se pri izjavah za celotno Švico opiramo na naslednja dva vira:
•	na lastno reprezentativno anketo prebivalstva: leta 2004 smo jo v okviru raziskave Uni-vox izvedli v obliki vprašalnika. Gre za osebno anketo 1400 med prebivalstvom z volilno pravico;
•	sinleza švicarskih slalislik: za ekstrapolacijo smo uporabili različne statistike za celotno Švico, kot so statistika premoženja, popisa prebivalstva in tablic smrtnosti.
V nadaljevanju bomo govorili o glavnih izsledkih glede obsega in razdelitve dediščin, o molivacijah za zapustitev premoženja kot ludi o dedovanju v kontekstu družin in generacij.
CELOTNI OBSEG
Celotna vrednost dediščin je v letu 2000 v Švici znašala okoli 28,5 milijard frankov (prim. Tabelo 1). Ta ocena se relativno dobro ujema z izračunom konfederacijske davčne uprave (Daepp, 2003).
Tabela 1
Vrednost dediščin in daril za leto 2000 (v milijonih frankov)
	Kanlon Zurich	Švica
vrednost zapuščine	8400	28 500
v % čislega premoženja	2,8%	2,6%
v % narodnega prihodka	10,7%	8,1%
v % bruto domačega produkla (BDP)	_	6,8%
v % bruto prihrankov zasebnih	_	131%
gospodinjstev
vrednosti daril	1850	_
Viri: Banka podatkov li+S, Sinteza švicarskih slalislik, izračuni BASS-a
Velik pomen vrednosti dediščin postane očiten v primerjavi z drugimi številkami za celotno gospodarstvo. Zasebna gospodinjstva letno 2,6% podedujejo čistega premoženja. Vrednost ustreza 6,8% bruto domačemu proizvodu (BDP), kar je v primerjavi z drugimi državami zelo velik delež. Razlogi za to so: relativno blagostanje, visoke cene švicarskih nepremičnin (okoli tretjina podedovanega premoženja je nepremičnin), velika koncentracija premoženja v generaciji upokojencev, določen delež oseb z velikim premoženjem, ki se v starosti za upokojitev preselijo v našo državo, pa tudi dejstvo, da je bilo med drugo svetovno vojno uničenega manj premoženja kot v drugih evropskih državah.
Dediščinam se pridružujejo darila. Po naši bazi podatkov predstavljajo slabo četrtino vrednosti dediščin. Ker so bili neobdavčeni zneski v kanlonu Zurich še pred odpravo davka zelo visoki, utegne biti delež realno večji. Konfederacijska davčna uprava, ki se je v omenjeni študiji lahko opirala tudi na podatke iz drugih kantonov, ga je ocenila na tretjino, kar pri navedeni vrednosti dediščin ustreza 9,5 milijardam frankov.
VERJETNOST DEDOVANJA
Ali smo torej narod dedičev? Je to lepilo, ki povezuje generacije? Po naši anketi prebivalstva je tretjina oseb že enkrat dedovala in 14% jih je prejelo darilo (prim. Grafikon 1). Skoraj polovica vprašanih v prihodnosti pričakuje dediščino. Skupaj gre torej za dobri dve tretjini prebivalstva, ki sta prejeli dediščine in darila ali jih še pričakujeta.
Grafikon 1
Delež vprašanih z ustrezno izkušnjo
Skupaj (so dedovale in/ali pričakujejo dedovanje)
Osebe, ki pričakujejo dediščino v prihodnosti
Osebe, ki so dedovale/prejele predujem dediščine
Osebe, ki so dedovale
0%	10%	20%	30%	40%	50%	60%	70%	80%
Viri: anketa Univox; N=1432 oseb z volilno pravico v nemško in francosko govorečem delu Švice
Slaba tretjina prebivalstva pa v svojem življenju ne bo nikoli dedovala ali prejela darila. Delež dedičev je v nemško govorečem delu Švice nekoliko višji kot v francosko govorečem delu, in verjetno bi bil skupaj nekoliko nižji, če bi v anketo vključili tudi tuje prebivalstvo.
SOCIOEKONOMSKA RAZDELITEV PODEDOVANE VREDNOSTI
Povprečna vrednost dediščine, ki jo je v Švici leta 2000 zapustil zapustnik ali zapustnica, je znašala 456.000 frankov, povprečna podedovana vrednost na dediča oz. dedinjo pa 178.700 frankov. Vendar nam samo ta podatek pove malo.
Dve tretjini dedičev vseh prebivalcev si podedovano vrednost delita zelo neenakomerno (Grafikon 2). 55% dedičev z najmanjšimi dediščinami dobi cela 2% od celotne vrednosti; 5% oseb, ki največ podedujejo, dobi kar 60%.
68»
48»
14%
33%
Grafikon 2
Razdelitev dedičev in celotne vrednosti dediščin po velikosti dediščin (v 1000frankov) 100% 90%
dediči
Vir; Baza podatkov E+ S; N= 53730
dediščina
□	5'000+
■	TOOO - 4'999.9
□	500 - 999.9
□	100-499.9
■	50 - 99.9
□	0-49.9
RAZDELITEV DEDIŠČINE PO TIPIH DEDOVANJA
Pri analizi razdelitve dediščin glede na stopnjo sorodstva se pokaže dominantna vloga družine (Grafikon 3). Približno 60% celokupne vrednosti dediščin dobijo otroci. Če k temu prištejemo zakonskega partnerja oz. zakonsko partnerico, ostane tri četrtine podedovanega premoženja v najožji družini. Tudi od preostalega dela ostane največji del v sorodstvu. Natanko 10% celotne vrednosti dobijo osebe, ki niso sorodniki, ali organizacije. 3,9% delež organizacij v absolutnih številkah vsekakor še vedno znaša slabih 1,1 milijard frankov letno.
Dedovanje je tudi tu videti kot umestitev v generacijsko verigo, celo pri osebah brez lastnih otrok Odnosi prek generacijskih meja obstajajo pretežno znotraj družine. Vrednost dediščine se znotraj družine razdeli tudi tako, da so deli dediščine glede na vsakokratno sorodstveno bližino do umrle osebe zelo različni. Najvišji so za preživelega zakonskega partnerja / partnerico, nato pa se z nižjo sorodstveno vezjo znižujejo. Koliko dobijo otroci, je odvisno tudi od velikosti družine. Razlika med spoloma, razen v najstarejši generaciji in v nekaterih izjemah, nasprotno nima pomembne vloge niti pri zapustitvi premoženja niti pri dedovanju.
Grafikon 3
Razdelitev vrednosti dediščin po tipih dedovanja
□	Otroci ■Zakonci
□	Starši/mačeha in očim
□	Sestre in/ali brati
■	(Pra)vnuUi
□	Ostali sorodniki
■	Osebe, ki niso v sorodu
□	Organizacije
Vir: Baza podatkov E+ S; N= 41730
UČINEK PRERAZDELITVE MED GENERACIJAMI
Kljub bolj ali manj dominantni vlogi družine pri dedovanju ni ostalo vse po starem, kar lahko pojasnimo iz perspektive življenjskega poteka. Zaradi daljšanja življenjske dobe se namreč starajo tudi dediči (Grafikon 4). Če so leta 1980 še skorajda polovico dediščin prejele osebe, mlajše od 50 let, je danes teh le še okoli tretjina. Do leta 2020 se bo delež mlajših dedičev znižal na petino. Na ta način dediščine vedno manj služijo zagotovitvi lastne eksistence ali financiranju v obdobju ustvarjanja družine.
Grafikon 4
Razdelitev podedovanega premoženja v odstotkih po starostnih skupinah dedičev
F8=F
=■=
W=N=M=H
I
O M:mveC
■	o 65 do 79
□	sa do «4
□	<1 40 do 49
■	od 30 do 39
■	=•<: :! 30
Vir: Sinteza švicarskih statistik, izračuni BAS S-a
MOTIVACIJE ZA ZAPUSTITEV PREMOŽENJA IN RAZDELITEV DEDIŠČINE
Kakšne so v tako spremenjenih okoliščinah smernice /a dedovanje? Pozornost zbuja dejstvo, da je razdelitev dediščine samo v četrtini primerov določena z oporoko. Cim več nekdo zapusti, tem bolj pogosto je tako. V naši anketi prebivalstva so ljudje zavzeli stališče do različnih izjav o dedovanju. Pri tem smo izhajali iz tega, da obstajajo nasprotja ali ambivalence, ki vprašanim otežujejo zavzeli jasno in neprotislovno stališče, kar so - kot se zdi - v veliki meri potrdili izsledki. Naj na kratko spregovorimo o dveh taksnih nasprotjih:
Prvo, ali naj gledam nase ali na druge? Ali je sploh pomembno, da kaj zapustim? Na zadnje vprašanje so vprašani sicer odgovarjali pritrdilno, toda ne zelo jasno. Povsem v nasprotju s tem se jih je ogromna večina strinjala z izjavo: »Pomembneje je vlagali v izobrazbo otrok kol pa jim zapustili veliko premoženja.« Deloma so se strinjali z izjavo, naj premoženje po možnosti predčasno predajo, kot tudi z izjavo, naj ga sami z mirno vestjo porabijo. Pogosto so iste osebe hkrati trdile oboje.
Drugo nasprotje, kako naj razdelim zapuščino med zakonskega partnerja / partnerico in otroke? Pravilo enakosti je močno zasidrano, čeprav je v protislovju z drugimi pritrdilnimi izjavami, kot so npr., naj se družinsko premoženje ohrani skupaj, naj se da tistim, ki ga najbolj potrebujejo, ali pa tistim, ki so najbolj skrbeli za starše, ali onim, ki imajo lastno družino. Izjava, naj otroci počakajo /.dedovanjem, dokler ne umre drugi roditelj, nasprotno, ne zbuja pomislekov.
Poleg dominirajočih pravil kot sta izobraževanje in enakost so potemtakem še nadaljnje predstave o pravičnosti, ki sov protislovju druga z drugo. To po eni strani kaže na navedene ambivalent nosi i, po drugi strani pa na motivacije za zapustitev premoženja in razdelitev dediščine, ki so odvisne od slojev in specifične situacije.
ZAKLJUČKI
Povzemimo glavne misli k dedovanju kol socioekonomskcmu pojavu in njegovi povezavi z generacijami.
Dediščinekot socioekonomskipojav imajo ogromen narodno-gospodarski pomen. V Švici zasebna gospodinjstva dedujejo več premoženja kol ga same ustvarijo. Vrednosti premoženja, ki jih zapusl i zapustnik, in podedovane vrednosti so neenako porazdeljene prav tako kot ostalo premoženje. V celotni družbi velja načelo kdor ima, ta dobi, pri čemer dediščine pri manj premožnih predstavljajo večji del premoženja (prim, tudi Kohli et alia, 2005). Kljub temu dedovanje ni najpomembnejši dejavnik pri ohranjanju socialne neenakosti generacij - razen pri tistih, ki so na vrhu premoženjske piramide. Bistveno večjo vlogo imajo razlike v dohodku, ki v prvi vrsti izvirajo iz neenakih možnosti izobraževanja (Bowles, Gintis in Osborne, 2003). Razlike med spoloma so po reviziji zakonskega in ločitvenega prava razen v majhnem deležu izginile.
Dediščine v kontekstu generacij: večino dediščin dobijo otroci. Tudi tisti, ki so brez otrok, pri dedovanju upoštevajo sorodstvo. Zaradi daljše življenjske dobe se je v perspektivi življenjskega poteka spremenila vloga dedovanja: dediščina ni več pomoč pri zagotavljanju družinske eksistence, ampak prispeva h koncentraciji premoženja v generaciji upokojencev. Dediščine so eden od transferjev med generacijami: darila predstavljajo med četrtino in tretjino vrednosti dediščin; vzgoja in izobraževanje sla osrednja, finančna in praktična solidarnostna pomoč pa je v družini pogosta tudi v odraslih letih.
Dediščine v kontekstu družine: dedovanje je družinska zadeva. Praviloma se pri zapustitvi premoženja upošteva pravilo enakosti: tudi neenaka darila se po smrti uravnajo s pravili o dedovanju. Z zapuščino se tudi opredeli, kdo je moja družina: je končna izjava, h komu sem sodil in kdo je moj naslednik V novih oblikah življenja in družine naraščajo spori zaradi predpisov o dedovanju.
Raziskovalni projekt pojasni tudi nekaj švicarskih posebnosti, zlasti v primerjavi z nemškimi raziskavami (Szydlik, 2000; Lellkc, 2003). Za razliko od Nemčije ni močno izrazitega vala dedovanja. Ker je vrednost premoženja med drugo svetovno vojno ostala neokrnjena, poteka dedovanje bolj kontinuirano. Verjetnost za dedovanje in vrednosti dediščin je v Švici pomenljivo višja. Poleg tega imajo Švicarke in Švicarji manj pomislekov glede tega, da sami denar zapravijo ali komaj kakšen moralni problem z »nezasluženim« premoženjem. Do davka na dediščino imajo bolj kritičen odnos kol Nemci. Vendar pa sprejemanje davka na dediščino narašča z obsegom dediščine in nižjo sorodstveno vezjo.
Videti je torej, da imajo različna reformna prizadevanja za povišanje davka na dediščino majhen manevrski prostor. In to kljub temu, da študija Mednarodnega monetarnega sklada predlaga, da bi v družbah z velikim deležem upokojencev in upokojenk na prebivalstvo za razbremenitev zaposlenih davek na dohodek deloma nadomestili z davkom na dediščino (Lueth, 2003). O potrebi reforme v dednem pravu in davku na dediščino se je doslej manj razpravljajo v povezavi z novimi oblikami življenja in družine. V oporoki se lahko neporočeni življenjski partnerji ali partnerice in pastorki ali pastorke v novih družinah upoštevajo le, kolikor ni obveznih dedičev, pogosto z nižjo sorodstveno stopnjo. Ti pogosto plačujejo najvišje davke na dediščino. Izsledki naše ankete jasno kažejo, da zapostavljanje neporočenih parov in nebioloških staršev ni več v skladu z miselnostjo in življenjsko realnostjo prebivalst va.
LITERATURA
Bewies Samuel, Herbert Gintis, Melissa Osbornc Grovcs (nrcd.) (2005). Unequal Chances. Family Backgruund and
Economic Success. New York: Russell Sage Foimdalion, Princcton and Oxford: Princcton Universily Press. Dacpp Marlin (2003). Zum Eitmahmenpolenzial einer Bumles-Erbschajh- und Schenkungssteuer. Arbeitspapier. Eidgenössische Steuerverwallung ESTV Bern. Erreygers Guido, Vandevelde Toon (ured.) (1997). Is InherilanceLegiiimale? New York Springer-Verlag. Kohli Martin et al. (2005). Zusammenhange und Wechselwirkungen zwischen Erbschaften und Vermögensverteilung. Forschungsgruppe Allem und Lebenslauf (FALL). Freie Universität Berlin, Deutsches Institut für Wirtschaft slbrsehung DIW Berlin. Lettke Frank (ured.) (2003). Erben und Vererben. Gestaltung und Regulation von Generationenbeziehungen. Konstanzer Beiträge sozial wissenschaftlicher Forschung. 11. zv. Konstanz: UVK. Luelh Erik (2003). Call Inheritances Alleviate the Fiscal Bürden of an Aging Population? IMF SlajfPa-
pers, letnik 50, št. 2, str. 178-199. Liischcr, Kurt (2003). Erben und Vererben - ein Sehliisselthema der Generalionenforschung. V; Lellkc,
Frank (ured.). Erben und Vererben. Konstanz: UVK, str. 125-1-12. Szydlik, Marc (2000) Lebenslange Solidarität. Generalionenbeziehungen zwischen erwachsenen Kindern und Eitern. Opladen: Leske+Budrich.
Kontaktne informacije: Heidi Stutz
Büro für arbeits- und sozialpolitische Studien BASS Konsumstrasse 20 3007 Bern, Švica
e-naslov: heidi.stutz@buerobass.ch