v SPOMIN FRANCETU KOBLARJU
29. 11. 1889 — 11. 1. 1975
Cas prehiteva človeka, njegove lačune in načrte. Ko je pred nekaj mesci France Koblar prestopal prag petinosemdesetega leta, smo lahkoverni uredniki pod vtisom njegove neuničljive delavnosti, njegove blage, zmeraj enako prijazne, čeprav nekako zadržane pojave, ki jo je bilo mogoče domala vsak dan srečati na poti med Taborom in Slovensko matico ali gledališko akademijo, menili, da skoraj ne gre tako živemu, mladostnemu možu vsakih nekaj let pisati voščila: kakor da bi se kaj mudilo — pa čeprav bi se še tako spodobilo. Zdelo se nam je, da povrhu še zmeraj veljajo besede, ki mu jih je nekaj let nazaj v naš list ' (JiS XV 1969J70, 33—34) za vezilo ob njegovi osemdesetletnici napisal Lino Le-giša — ne samo s spretno roko, marveč tudi z resničnim spoštovanjem. In pred kratkim je izšla še njegova Slovenska dramatika v dveh delih (1972, konec 1973) — s svojo zajetnostjo — nad 500 strani velikega formata — in obsežnostjo, temeljitostjo opravljenega dela je izpričevala naravnost osupljivo duhovno moč, telesno voljo in zmožnost. Komu bi se ob tej življenjski, ustvarjalni energiji res preveč mudilo ponavljati svečane besede, ko pa je opravljeno delo sproti zahtevalo predvsem delovni pretres, pogovor?
Toda čas prehiteva človeka, njegove račune in načrte. Izredni, nenavadni, asketsko zagnani delavec je kmalu zatem in vsemu nakljub svoje velikansko delo nanagloma zaključil. Smrt je potegnila črto podenj in zdaj je ostalo zgodovini, da pripravi seštevek. — Ta pa je zagotovo nemajhen in nenavadno bogat v tehtnosti in raznoterosti: književno kritični, uredniški, literarnozgodovinski, vzgojiteljski, gledališko organizacijski, akademski in poljudno funkcionalen-, kakšen nepojmljiv preskok v svetovljansko kvaliteto je skupaj z Izidorjem Cankarjem in Steletom izvedel z Domom in svetom; kako naglo in brez oklevanja se je vključil v novi medij, ki je obetal popularizacijo literature — radio; kako dosledno se je ob vsem svojem nezanikanem krščanstvu zmeraj znova upiral vsakršnemu ideološkemu nasilju nad literaturo, tudi katoliškemu; koliko temeljnega, mučnega, drobnjakarskega, a nujnega dela je opravil za SBL in za druge gradivske fonde, ki jih še zmeraj zbiramo in urejamo; koliko kombi-natornega duha je v dolgih vrstah njegovih gledaliških kritik. — Kakor je ponovno poudaril še v uvodu k prvemu delu Slovenske dramatike, ga je pri vsem tem delu vodilo naziranje, da je treba slovensko literaturo, njen pomen in smisel, dognati in raziskati kot »našo kulturno rast, odvisno sicer tudi od zunanjih vplivov, vendar porajajočo se iz svojih posebnih pogojev, vzrokov in namenov, to se pravi kot podobo našega duševnega in tvarnega življenja...« Prav srečna, tiho prepričana uravnovešenost med vero v samoniklost in samosvojost slovenske kulture ter med vedno čuječim svetovljanskim korektivom, ki je znal iz slovenskosti nenehno izločati poniglavi provincializem in vasezamejeno samozadovoljstvo, pa je tisto, kar daje mnoštvu Koblarjevega dela tudi tehtnost, ki je sama množina nikakor ne zagotavlja.
113
Cas je torej lahkoverne urednike prehitel; profesor Koblar, ki se je še jeseni z njemu lastno zvestobo udeležil vsakoletnega slavističnega zborovanja, se je nanagloma poslovil in namesto nepremišljeno opuščenih voščil pišemo zdaj te besede v slovo in v spomin: slavistu, uredniku, gledališčniku, kulturnemu delavcu in človeku, v vsem enako dragocenemu.